Izhaja vsak petek Naročnina znaša: celoletna. . . K 6'— poluletna . . K 3‘— četrtletna . . K 1-50 posamezna štev. 20 vin. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprav-ništvo v Ljubljani, Katoliška tiskarna Oglasi se sprejemajo po dogovoru. Glasilo slovenskega delavstva Štev. 5. V Ljubljani, 3. januarja 1919. Leto XIV. Neumnosti naših dni. Seje. Zahvaljen bodi, ki si si izmislil ljubljansko seje! Izbrisal si madež nedelavnosti z našega potnega čela in odvezal naš jezik odgovornosti za vsako besedo pred božjim stolom. Izpolnil si nam čas pred kavo, pri kavi, po kavi do kosila, med kosilom, po kosilu do večerje, pred večerjo in po večerji pozno v noč z duševnim stanjem, ki je sejno stanje oziroma sedenje. In ene so zaljubljene v svoje može ter jih občudujejo vsled važnega obraza in važnega poudarka, ki si ga mož prilasti potom sej. Seja naredi moža. Žene ljubljanske, ne jokajte nad svojimi zaščitniki, osnujte rajši same seje, da bo naš narod kulturen In demokratičen! Demokracija se pri nas najbolj v tem kaže, da vsak sejač povrhu vseh soj. ki jih presedi, zamudi še najmanj pet važnih posvetovanj. Čisto umevno: Cestna železnica vozi slabo, s telefonom Ljubljančan sploh ne ve kaj početi, vsaj devetindevetdeset odstotkov nas je, ki ne vemo, da so na svetu take roglje, ki na daleč govore. In blagoslov ne izostane; demokracija zahteva udejstvovanje najširših ljudskih plasti pri grajenju politične hiše in kaj bi bilo z nošo državo, da nima kuharic in sobaric, uradnih slug in po-metalk, kaj bi bilo brez vsega živega aparata, na čegar nogah stoji naše narodno življenje, da, na čegar nogah, kajti v Ljubljani imajo vsi ti ljudje samo raditega važno službo in boren kruh, kor imajo noge, raztrgane podplate in revmatizem v kosteh. Za seje je treba vabil, formelno neoporečnih vabil in vsako tako vabilo se dostavi vsaj par dni prepozno. Toda nič nas ne moti »usode sovražne vihar« — mi sejemo, sejemo, sedimo in sejemo. Da, ljudje božji, ki se vam še niso odprle oči, ki nimate nič proroškega duha in vpogleda za stoletja v bodočnost, mi sejemo o nasprotnikih, ki jih vi. sejemo o izjavi pomivalke pri velikem vladnem možu glede Političnih konstelacij. Seja in konstelacija sta dvojčki in ne mislite, da v pri j konstelacija, potem seja. leda ne upam si trditi, da je prej seja kot konstelacija. Ne. seja je sama sebi namen in konstelacija je od vekomaj. Če je v vladnem oklicu na sredi stavka dvopičje mesto klicaja, je konstelacija, seja bi pa itak bila, ker je od vekomaj. Pa bi človek ne sedel in sejal. Jaz, ubogi kovač šen-peterskega predmestja, sedim najmanj pri devetih sejah na dan kakor vsak svoboden državljan naše SHS. sejem pri seji kulturnih delavcev in pri odseku za izdelovanje suhih polhovk, v petih društvih sem predsednik, najbolj prijetno je v društvu za pospeševanje narodnik glasbil, tam sem tajnik in izvedenec; naročili bomo gramofon. Odbornik sem društva za povzdigo narodnega čuta za narodne veselice in društva ze pogozdovanje narodnih mei in triglavske stene z lipovimi nasadi. Na Bledu bomo načrtali park s samimi hrasti, uvrščenimi v besedo »Prešeren«, ki je tako lepo oejal: »Hrast se omaje in hrib . . .« Ne recite, da se hvalim, ne, vse to je sa- mo zagovor ali »apolog«, ker me moja žena zmerom preganja, da ne delam za sveto narodno stvar, kor je vsak drugi v Ljubljani večkrat predsednik in večkrat tajnik. Jaz pu delam z vsemi močmi, z navdušenjem, vese- ljem in vzhičenostjo in se milo zavedam, kako se žrtvujem. Da, če pomislim, moj fant je odjek naših demokratičnih dni; za Ljubljano imajo sejo za svojo organizacijo, in ker trdijo, da morajo učitelji v šolsko klop, da jim učenci izprašajo narodno vest in predpišejo način svoje vzgoje. To je mladina, cekina vredna! In jaz se tako mučim in se žrtvujem. Narod, naša mila SHS rabi sej, to je glavno in nič ne de, če vse drugo zanemarjamo. Izgubili bomo Koroško, to ni nič hudega, hujše bi bilo, če bi človek ne imel izgovora, da mora k seji. In vsak med nami pride, če je predsednik, brez dnevnega reda, če je tajnik, brez papirja in svinčnika; ves zbor in vsak posameznik pa je nepripravljen, nepripravljen in nepripravljen. Zeham pri seji, kakor vsak drugi, in se čudim, kako velika usta imajo ljudje. Vse mora tako biti, če ne, bi ljudje blagovolili utegniti reči, da hočem biti poverjenik. * * « Avstrijske manire. Spoštujte mladino, da vas mladina sicer ne bo. a ponos in pogum bo v naših prsih vse bolj vzrastel. Kako mogočnejše dvigamo roke in oči, in jaz še ne morem nadiviti temu mladeniškemu zanosu, ki ga berem na obrazu naše mladine. Z vso mržo in silo je napravil vojno naturo — solzni smo bili, ko smo morali in mogli spoznati za zrelega mladega junaka, ki nas je smatral za vredne, da se je prijavil k zrelostnemu Izpitu. In zdaj, kakšno veselje navdaja moje staro srce, ker sem tako srečen, da ga vsako jutro vidim. Ne samo vidim, tudi oštrka me z blatom njegov voz. Včasih bi rekli: zaničljivo, zdaj vemo, da je to samozavestno in ponosno, gleda njegovo mladeniško oko na ljudi, ki brodijo ljubljansko blato. Sam pa v vojaškem plašču, v vojaški odeji do ušes in v vojaškem vozu! In učitelj je srečen, da sme pozdraviti svojega učenca, ki mu naklonjeno odkima. Moje srce drhti zadovoljstva. Bil sem mu nekoč desetnik in od tega časa cenim sad svojih naukov in vzgoje. Moj Bog, niti sanjal nisem, da sem mu vlil toliko energije. Toda, prosim, to je surovost, to je energija! Zdaj mi pa milostno odkima; njegov obraz se nasmehne in pravi: »Servus, gospod profesor!« A to me še ne navdušuje tako, da bi se splačalo pisati, bolj vesel sem, ker moj dečko ne hodi peš, ker bi izgubil ha dostojanstvu in- bi moral par minut prej vstati, Naša mati Jugoslavija, ki naj živi, skrbi za svoj najmlajši rod. Voz mu je dala, konje mu je dala. odejo mu je dala, zalisce mu je dovolila, pa mu je še podelila kočijaža, rekel bi, brata, a ne upam, kajti ta sedi na kozlu in ni odet in ga zebe. vendar pa pravi, da nima. preveč dela, če bi ne bilo toliko čakanja na gospoda v odejah. Kočijaž je tudi plačan, kaj hočete, revček je in vojak, ker ni zdaj boljšega. Toda upamo, da bo naročila mati Jugoslavija livreje. Da, da, le vozi se. da se ne oblatiš, dečko moj! Tvoj profesor, ki mu samo ta trpka kaplja še greni veselje, ker se ne voziš v avtomobilu, Te vzhičeno pozdravlja! * • * Kulturni delavci. »... Govori ne premaknejo naših meja niti za seženj naprej, izjave nam ne pridobe niti pedi naših tal besedni protesti nam ne rešijo niti ene slovenske dušo tujega jarma. Do čina se ne moremo po- vzpeti, kakor da v naši krvi ni one najsvetejše kapljice; kapljice, ki jo vsak zaveden in zrel narod svojevoljno prelije za svojo svobodo ...« To so podpisali naši kulturni delavci. Čudim se že mesec dni, da niso prinesli meni, Blažu Kerinu, izvedencu za lcraško kulturo, da bi podpisal. Mesec dni že čhkam, da me ta junaška četa pozove na boj proti dušmaninu, a še vedno sedi v kavarni v civilni obleki in kuje nove proteste, pozdrave in brzojave. Jaz Blaž Kerin, pa vozim mimo najmlajšo borov-jo kulturo in žalostno čakam, kdaj se vzdignemo. In doma, doma! Sin je vrgel žlico pod mizo in dejal, da če sem kulturen delavec, naj to izpričam s podpisom, na cesti me ustavljajo: »Gospod, ali niste kulturen delavec? Blaž, ali nisi? Zakaj nisi podpisan?« Da, gospoda, tam stoji črno na belem in kogar tam ni, ta ni kulturen, ta je barbar, ta ni delavec, ta je lenuh. In nima kapljice v sebi! Moj Bog, kaj bo z nami, ker nimamo kapljice. O, imamo jo še, a draga je! Jaz. Blaž Kerin, kraški kulturni delavec za nasade, sem obupan vsled strašno obsodbe, ker se ne morem podpisati, kajti na lasten rod, pravijo, se ne sme pljuvati. Čakam, kdaj se vzdignemo, vitezi cenjeni! »Na boj, na boj, mač iz toka, bračo!« Prosim, kulturni delavci, da ne pozabite name. kadar si opašete ledja! Blaž Kerin, kulturni delavec za nasade. Za javno nravnost v Jugoslaviji. Začetkom decembra 1918 se je dogodil v hiši sramote v Ljubljani strahoten dogodek, da je med pijanimi obiskovalci sredi 'orgij flo-šlo do prepira in boja z orožjem, pri čeiher je mlad vojak izgubil življenje. Na poziv iz občinstva je nato tajništvo S. K. S. Z. sklicalo protestni shod ožjih somišljenikov, na katerem je glavna poročevalka Ivanka Klemenčič izvajala naslednje: V dneh, kp nam je stotisočera smrt in vse mogoče človeško trpljenje postalo nekaj vsakdanjega, nas je dogodek, ob katerem je izgubil življenje en sam človek, tako pretreslo, da smo rekli: Tu ne smemo in nočemo molčati! Ta dogodek je smrt mladega človeka v hiši sramote v Zvonarski ulici. Gotovo ste vsi slišali o njem in se v podrobnosti ne bom dotikala. Zakaj nas je ravno ta smrt tako pretresla? Prvič je ta smrt sama ob sebi tajio .proti-naturna, da vzbuja odpor vsakega človeka, ki si je ohranil še nepokvarjen nrayni čut. Drugič na ta slučaj glasno kliče: Mera je polna! Dovolj bodi zla in grdobije v Zvonarski ulici. Doli s tem ostudnim brlogom, iz katerega se širi pohujšanje in bolezen, kaker smrad iz odprte gnojne jame. V imenu vsega poštenega ženstva, katerega mišljenje v tem oziru dobro poznam, povem, da reglementirane prostitucije, t. j.„pro-stitucije pod državno zaščito v Jugoslaviji ne bomo trpeli! Minilo je politično in narodno suženjstvo, tudi gospodarsko je na tem, da izgine, seaaj mora izginiti tudi to najponiže- valneišc suženjstvo žene, ki bije v obraz krščanski kulturi in demokratični misli1. Reglementirana prostitucija je ena izmed treh zablod moškega duha, ena izmed treh šib, ki jih je spletel moški duh sebi in svetu: militarizem, alkoholizem in prostitucija. Kakor se prva dva nikdar ne bi bila tako razvila, ako bi1 bila v uredbi držav soodločevala tudi ženska, tako bi bila tudi prostitucija v sedanji odvratni obliki docela izključena. Značilno je, da je ta ustanova nastala pod iniciativo največjega zastopnika militarizma vseh časov: Napoleona I. Njegov k6-deks je uvedel državno uredbo prostitucije. Ta zakonik je služil potem za zgled vsem ostalim evropskim zakonodajam. Tu je moški pač slepo sledil svojemu nagonu, svojemu pojmovanju nravnosti. Oziral se ni niti na to, da je zakon, ki stavi žensko pod policijsko in zdravniško kontrolo in jo sili živeti na določenem mestu — v hiši ali ulici, ki1 je določena prostituciji — v protislovju z zakonom, ki zagotavlja vsakemu državljanu osebno svobodo. Tudi na (o se ni oziral, da je zakon ta bramba slabega, nenravnega, krivičnega — logičen nezmisel. Saj je zakon vendar zato, da brani pravico, tisto, kar je nravno dobro. A prostitucija ni le nravno nekaj nedopustnega, marveč je ta zakon tudi skrajno krivičen, ker za isto dejanje kaznuje redoma in hotoma le enega izmed obeh krivcev. To je pač dvojna morala. Vprašati moramo: Kaj je hotel moški z regementirano prostitucijo doseči? V prvi' vrsti si ie hotel pač zagotoviti neovirano svobodo za »izživetje« izven zakona. Drugič se je hotel zavarovati proti suženstvu nasproti ženskemu spolu, v katero bi ga sicer gnala njegova natura. Tretjič si je hotel zavarovati zdravje. V drugi vrsti je pa nedvomno mislil tudi na pošteni del ženstva, kateremu je hotel na ta način zavarovati čast. Vsekakor ne toliko iz spoštovanja do ženske same, kolikor iz egoizma: kot oče in brat, snubec in mož si je hotel zavarovati hrbet. To je moški zakonodajalec nameraval, a kaj je v resnici dosegel? Pač si je zagotovil popolno svobodo za izvenzakonsko spolno »izživetje«, pač si je del ženstva usužnil kot ubogo žival, mu vzel vsa prava, vsako človeško dostojanstvo, kakor bi se hotel na njej maščevati za nasilnost svoje nature. Otresel se je vsake odgovornosti in zavaroval proti vsakim zahtevam ženske, ki se je je poslužil, da zadosti svojemu nagonu. Z nekaj umazanimi groši poravna vse. Toda kaj je dosegel s tem? Da je s a m ostal suženj — ne posamezne ženske, ar vendar utegne nositi na sebi več ali manj idealnega, čBoveka dostojnega, ampak svoje slepe živalske sl 6. Vse, kar more idealizirati spolni nagon in ga dvigniti1 v človeka vredne sfere, vse je moški v prostituciji po-gazil, vsemu se odrekel. Kakor Jeremija nad Jeruzalemom, tako naj bi jokal moški sam nad seboj ib razvalinami vsega, kar je lepega in dobrega v človeku, za kar se ima zahvaliti prostituciji. Poglejmo sedaj, kako si je zavaroval zdravje. Po izkušnjah in izpovedbah znanstvenikov, zdravnikov in higijenikov, med katerimi imenujemo le nekaj imen: prof. Ribbing, prof. Forel, dr. Pelmann, prof. Foumier, prof. Ricord, dr. Schwarz, prof. Schroder, profesor Herzen, prof. Flesch, je od 99% mladih mož, ki se flzživevajo v protistuciji, 80% spolno bolnih I Dr. Flesch priznava, da je prav vsaka prostitutka — brez izjeme — spolno bolna, in sicer neozdravljivo bolna. Sploh je notorično, da so hiše sramote neugasna ognjišča spolne kuge in je povsod, kjer so reglementirano prostitucijo odpravili, število spolnih obolenj takoj znatno padlo. Kakor vemo, so spolne bolezni večinoma neozdravljive in učinkujejo še v drugem in tretjem rodu. Število rojstev pada, otroci prihajajo na svet mrtvi, slepi ali se pa kasneje na njih pojavljajo duševne in razne druge strašne bolezni — vse to kot žalostna dedščina očetove razuzdanosti. Tako slabo se je torei moškemu obnesel njejfov namen, da si s prostitucijo zavaruje zdravje. v Prestane nam še vprašanje, kako je regle-mentirana prostitucija zavarovala čast poštenega ženstva. Na prvi pogled je jasno, da se je moral izjaloviti tudi ta namen. Predvsem javnopravno priznana ženska obrt sramote ponižuje žensko kot tako. V prostitutki je pogaženo devištvo in materinstvo in vsako človeško dostojanstvo tako globoko, da se mora zgroziti nad tem vsak, ki si je ohranil le še trohico spoštovanja do ženske. Drugič je pa ravno reglementirana prostitucija šola razuzdanosti za najširše moške kroge. Ako je greh naprodaj, kakor alkohol ali kruh pod obrtno koncesijo, — pač ne more biti nič slabega — tako sklepajo mnogi, ki bi sicer ne padli. Kdor ima pa še kaj lastnega nravnega čuta in sramu — ga pa drugi s pomočjo alkohola šiloma potegnejo za seboj. O tem vedo povedati stanovalci v bližini Zvonarske ulice žalostne reči. Tako se polagoma izkvarja vse moštvo, a razuzdancu ni sveta nobena ženska; zalezuje in izkvarja brez izbire vsako žensko, ki1 mu pride blizu, a nepokvarjene še prav posebno. O tem nam pripoveduje vsakdanja iz-kušnia. Dalje se je s poklicem sramote ustvarila priložnost, vaba za vse nravno neutrjene in neizkušene ženske. Marsikje je domača vzgoja slaba, dekle je nečimerno, leno, brez resnega posla: prva priložnost postane usodepolna. In res se na tisoče žensk, ki bi drugače ostale poštene, zgubi skozi široko odprta vrata javne nenravnosti. Kar ne stori priložnost, pa dožene nesramna, predrzna trgovina s človeškim mesom, ki je nevarna predvsem proletarskemu ženstvu, a meče svoje mreže tudi že v meščanske kroge. Vse to pa še ni vse. Poznam dekleta, nad katerimi, vem, da imajo angeli svoje veselje. Ali ne pretrese človeka zona ob misli, da tako čisto, nedolžno dekle postane žena moškega, ki morda v socialnem življenju zavzema zelo ugledno stališče, ki pa se je leta in leta valjal v prostituciji in izgubil vsako iskrico idealizma? Ali ni to zločin? Vem, da pravijo, da more moški svoj seksualni nagon popolnoma ločiti od svojega duševnega življenja; a to je pač le samoprevara, Odkodi zaničljivi Dojmi, ki jih vobče imajo moški o ženski? Odkodi nizkotno pojmovanje v spolnih stvareh, odkodi to, da ie celo med zakonci tako malo idealnosti? Odkodi vsa ta žalostna posurove-lost v sicer tako lepem in vzvišenem razmerju med možem in ženo? Pač edinole iz zlorabe naravnega rodilnega nagona v svrho gole sle, ki ji služi prostitucija. Tako smo videli, da se je s prostitucijo dosegel le en namen: neomejena svoboda moškega v spolnem izživetju. Ta svoboda je bolj-ševiška svoboda, je anarhija, je prokletstvo zanj in za žensko. Sedaj, ko se svet politično in socialno iz-preminja, naj se i z p r e m ene tudi' nravni temelji, ki niso nič manj gnjili in trhli, nego so bili politični in socialni. Proč z dvojno moralo, proč z državno reglemen-tirano prostitucijo! Na dan s krščansko etiko ne le v cerkvi in zasebnem življenju, ampak tudi v vsem javnem življenju in zakonodaji! Naj se že enkrat uresniči Kristusova nravna zapoved, ki je enaka za moškega in žensko. Mož in žena naj stopata čista in neoma-deževana v zakon. Potem se otroci ne bodo več spočenjali in rodili v grehu, ampak v sveti ljubezni. Srečni potem cftroci in srečni tudi stariši. Ali ie pa ta nravna izprememba za moškega sploh mogoča? Nravnost uči večni zakon in ta ne laže. Nravnost ja zapoved evangelija in ta ne laže. Vsi veliki misleci in možje — tudi pogani — so živeli nravno. V vseh vekovih je na tisoče in tisoče najboljših mladih mož živelo zdržno; posebno na nebu katoliške cerkve je vedno svetilo premnogo takih lepih zvezd. Ka pa pravi o tem znanost? Prof. Son-deregger v Švici prof. Krafft-Ebing, prof. Forel v Curihu, L. S. Beale v Londonu, prof. S. GrahanSj cel medicinski kolegij vseučilišča v Kristiani)i, dr. Acton, Oesterlen, prof. Ribbing, veliko število ameriških zdravnikov, prot. Aleksander Herzen, dr. Paulus, dr. Hoff- mann itd. itd. soglasno izpovedujejo, da njihove izkušnje potrjujejo,_ da more normalen moški brez najmanjše škode za svoje zdravje živeti zdržno. Že leta 1899. je neki po-ročevalec-zdravnik izjavil na kongresu Mednarodne federacije za abolicijo reglementirane prostitucije naslednje: »Čimdalje napreduje znanost, tembolj spoznavamo, da zakoni higi-jene niso nikdar v nasprotju z zapovedmi omike.« Še odločnejše se za zdržnost moške mladine izrekajo vsi veliki pedagogi, na čelu jim prof. Forster. Najodločnejše pa dviga tu svoj glas žen-stvo, za čegar osebno čast in svobodo, za če-gar življenjsko srečo gre. Iz vrst modernega ženstva je tudi izšel prvi klic proti dvojni morali, proti reglementirani prostituciji. Ta miseC proti kateri je bilo izpočetka toliko odpora, stopa danes zmagovito na plan. Ne le resni, zreli možje in znanstveniki se izrekajo zanjo, ampak med moško mladino samo, posebno akademično, se čimdalje bolj množe njeni pristaši. Vedno več mladih mož je, ki si stavijo svetli cilj, da se ohranijo čiste in n e o m a d e ž e v a n e do zako-n a. Naši katoliški akademiki so tu prvi med prvimi. Sedaj velja, da zakonodaja ne prezre teh znamenj; sedaj je potrebno, da zakonodajalec pogumno zgrabi bakljo, se postavi pred množico in jo vodi navzgor proti visokim večnim ciljem. Sedaj gre za to, da naša mlada, demokratična Jugoslavija ne omadežuje svojega jutra s sramoto iz temne suženjske dobe. V Jugoslaviji ne sme biti re&le-mentirane prostitucije! Na kongresu Mednarodne družbe za zdravstveno in nravno profilakso v Bruslju leta 1902. je rekel zastopnik medicinske vede: »Vprašanje reglementacije prostitucije ni zdravstverio, marveč kulturno vprašanje. V deželah, v katerih zavzema žena visoko in spoštovano stališče, je reglementaci-ja nemogoča; samo v deželah, kjer velja žena zgolj kot podrejeno spolno bitje, je re-glementacija izpeljiva.« Ozrimo se po svetu m videli bomo, da je to res. Na Angleškem, v Švici, na Danskem, Norveškem, Švedskem in Holandskem so reglementacijo odra vili. Na Francoskem je znanstvena omisija, ki ji je vlada poverila proučavanje tega vprašanja, reglementacijo zavrgla. V Ameriki so se znanstveniki in znanstvenice, zdravniki, juristi, pedagogi — izrekli proti vpeljavi reglementacije, in sicer ne samo iz zdravstvenih razlogov, marveč posebno tudi zato, ker bi to nasprotovalo etičnemu čuvstvovanju ameriškega naroda. Jugoslavija, posnemaj svoje velike osvoboditelje! J. S. z. Kaj nas loči od socialnih demokratov? Prvič to, da krščanski demokrati imamo človeka za človeka, socialisti pa ga smatrajo za žival brez duše, brez povračila in brez odgovornosti na onem svetu. Drugič nas loči to, da smo mi za vzajemnost; to se pravi, da dosegamo sporazumno z vsemi poštenimi stanovi in vsemi poštenimi ljudmi družabni blagor, socialni demokrati pa terjajo in uvajajo razredni boj, to se pravi, da hujskajo delavca zoper ves avet, kar pomeni na drugi strani, da izzivajo sovraštvo sveta zoper delavca. Vemo pa, kaj se je zgodilo z Nemci, ko so začeli nemški boj. Svoj narod, svojo pristaše so nahujskali zoper vos svet in ves svet zoper sebe. Nazadnje pa, so bili sami poraženi in poteptani in zavrteni. Tretjič loči nas demokrate krščanskega prepričanja od socialne demokracije ljubezen do rodu, do otrok in do družine. Socialni demokrati zagovarjajo razporoko. Kaj bo z otroki, jim ni mar. Matere jih naj dajo državi v rejo, pravijo. Sicer pa, kdor zameta dušo in Boga, ni čudno, da. zavrže in oskruni tudi svojo lastno kri. Četrtič nas loči od socialne demokracije, da mi zagovarjamo pravično zasebno last in pravimo, da tisto, kar si je kdo pridobil s poštenim delom, je njegovo. Tako na primer če je Slo sto lenuhov čez divjino in nihče nt hotel populiti trnja, en priden pa je to storil in posejal pšenico, potem mi pravimo, da je njegova, ne pa tistih, ki so istočasno v senci ležali. — Socialni demokrati pa ne priznavajo zasebne lasti, kar je v naših očeh rop in tatvina in izkoriščanje poštenih delavcev. Socializem vzgaja zločinsko družbo. Kam vodi socializem, kaže Rusija, kakor je svetovna vojska pokazala, kam je pripeljal liberalizem. Do prave družabne sreče pa vodi krščanska misel. Da se ta spoštuje in uveljavi, to zahtevamo mi od države in od posameznika, kar nas je krščansko mislečih demokratov, to pa zato, ker hočemo res srečne ljudi, ne pa zapeljane. Slovenskim krščansko socialnim železničarjem. Z razpadom stare Avstrije se je tudi iz-premenilo organizatorično razmerje nekaterih stanov. Med temi stanovi so tudi železničarji. Železničarji vseh narodnosti so bili po veliki večini organizirani v strokovnih društvih, ki so imela svoj sedež na Dunaju. To je, bilo čisto umevno, kajti generalne direkcije vseh avstrijskih železnic so bile na Dunaju. Društvo pa najlažje zastopa koristi svojih članov pri generalnih ravnateljstvih. Zdaj so se razmere izpremenile. Dunaj ni več središče bivše Avstrije in prestolica bivših avstrijskih narodov, ampak je pohlevno središče nemške avstrijske republike. Nič več ni na Dunaju generalnih direkcij, ampak so samo pokrajinske direkcije, kakršnih že imamo in jih bomo še imeli v Ljubljani več. Del slovenskih krščanskih železničarjev je bil doslej organiziran v dunajskem »Ver-kehrsbundu«, ki je pred leti izdajal tudi slovenski časopis »Železničarski glasnik«. Društvo pred leti ni bilo ravno slabo, dokler se ni v tem društvu ugnezdil tudi nemško nacionalni duh. Mnogo naše mislečih železničarjev je že pred leti zapustilo to društvo, drugi del pa je to še odlašal. Zdaj pa je prišel čas,, ko naš železničar nima na Dunaju ničesar več iskati. Zato je tudi drugi del sklenil, da zapusti »Verkehrsbund« in se pridruži »Jugoslovanski Strokovni Zvezi«, v kateri bodo tvorili svoj posebni odsek, ki se bo krepko bavil s koristmi železničarjev. Mi ta korak z veseljem pozdravljamo in želimo le, da bi se jim še drugi, doslej neorganizirani železničarji pridružili. Pozdravljeni v Jugoslovanski Strokovni Zvezi! Zahteve delavstva v Tržiču. Naše delavstvo v Tržiču je odposlalo sledečo spomenico: Narodna vlada SHS v Ljubljani. Slovensko krščansko-socialno delavstvo v Tržiču je sklenilo na svojem sestanku dne 25. novembra predložiti Narodni vladi SHS v Ljubljani sledeče resolucije: 1. Delavstvo zahteva, naj Narodna vlada SHS regulira delavske plače in delavni čas. Vlada naj gleda na to. da ne, bo mogel kak tovarnar ali mali delodajalec preveč delavcev zatirati, to naj velja povsod in pri vseh strokah. Uvede naj se starostno zavarovanje In sicer na ta način, da bode država nekaj prispevala,- nekaj delodajalec, nekaj pa delavec. 2. šole naj se uravnajo tako, da se bode na kmetih deca učila bolj kmetijskih stvari, po mestih in po delavskih krajih pa kaj bolj za življenje potrebnega. 3. Delavcu, ki ima veselje do učenja, naj se omogoči višja strokovna izobrazba. 4. Zenske naj dobijo volilne pravice. Vlada naj ustanavlja gospodinjske tečaje. Naj se da moškim takšna plača, da ne bo treba ženam delati po tovarnah, kjer pri tem trni vzgoja otrok. _?• Prebrana naj se preuredi tako, da ne 4*o Tržič popolnoma brez hrane. C. Skrbi naj se za to, da bodo delavci imeli zdrava stanovanja. Dobro bi bilo, da bi se zgradile delavcem hišice z vrtom. ’ Če je to drugje mogoče, bi bilo tudi pri nas 7. Tukajšnje delavstvo želi, n’aj bi naš vlak tako vozil, kakor je v letu 1913 jn 1914 ker sedaj nima nikake zveze z Ljubljano Zato mora delavstvo plačevati v Ljubljani "draga prenočišča, če jih sploh dobi. B 8. Zdravniki, lekarne in vse bolniške blagajne naj se podržavijo. 9. Vse delavstvo naj bode strokovno or-ganizirano. Podsinja vas v Rožu. Na shodu v Podsinji vasi dne 22. decembra 1918 so se sklenile sledeče resolucije: Narodni vladi v Ljubljani. 1. Narodna vlada se poživlja, da kar najbolj mogoče pospeši uvedbo osemurnega delavnika, kakor tudi vseh drugih zahtev, katere je stavila Jugoslovanska Strokovna Zveza Narodni vladi. 2. Železniške in poštne zveze naj se izboljšajo. Poštne zveze z Ljubljano so skrajno neugodne. Ljubljanskih dnevnikov ni v naš kraj, ki leži ob železniški progi, do 5 dni. Prosimo tozadevne odpomoči. 3. Prosimo, da se odločno vpliva na znižanje cen mesa, ker je cena živini padla, govedina se plačuje po 3 K 20 vin., meso se pa prodaja po 6 K kilogram. 4. Prosimo, da bi se poskrbela našemu prebivalstvu zadostna množina petroleja, drugače bo ono brez vsake razsvetljavo in to posebno zdaj v zimskem času. Dalje: Regentu Aleksandru, Belgrad. 1. Protestiramo najodločnejše nroti nasil-stvom ki ga izvajajo Italijani na slovenskih tleh. 2. Dalje protestiramo proti nasilnosti Nemcev, kateri izvajajo v krajih, katere imajo še zasedene, in nikakor ne dovoljujemo, da bi dobili Nemci samo eno slovensko vas. Naših mest, Celovca in Beljaka, ki sta le umetno potujčeni, v resnici pa sta po večini slovenski, ne pustimo pod nobenim pogojem tujcu. Regenta prosimo, da se z vso silo zavzame za naše interese. * * * Četrto poročilo je dobila Jugoslovanska strokovna zveza, da umejo socialisti svobodo vesti in svobodo organizacije tako, da grozijo ven iz tovarne pometati tiste, ki no soglašajo z njihovim strohovanjem in z njihovimi socialističnimi zmotami. Kaj ne, to bo svoboda v svobodomiselni socialistični državi? Tržič. Po dolgem molku se zopet oglašamo. Zal, da se ne moremo pohvaliti s svojim stanjem. Aprovizacija nad vse pomanjkljiva. Dobili smo krušno moko za praznike, a podobna je bolj žaganju kot moki. Slabi božični prazniki bodo za nas. Prosimo, da se čim prej iz ententinih držav dovozi toliko živil, da jih dobimo ceneje in v prosti trgovini. Brezposelnost se je razpasla zadnji čas. Predilnica počiva, mnogi čevljarski mojstri so prenehali z delom, ker se ne more blago izvažati. Usnje je drago, čevlji se morajo prodati z velikanskimi izgubami in tako počiva delo mnogokje. — Krajevni odbor S. L. S., v kateri imamo delavci vseh strok zastopstvo, je storil vse potrebne korake v prid delavstvu, ne brez uspeha. Da bi se le razmere kmalu splošno zboljšale. — Nedavno smo imeli delavski sestanek in na tem določili delavske zahteve, ki smo jih poslali na Narodno vlado, od katere pričakujemo pomoči. Tudi mi se čudimo, da nima krščansko socialno delavstvo nikakega zastopnika pri poverjeništvu za socialno skrb. Je li mar to poverjeništvo izključno socialistom namenjeno! Zahtevamo odločno, da se da enemu zastopniku našega delavstva na-mestniško mesto v tem poverjeništvu. (To naj tirja prav odločno vodstvo kršč. soc. delavstva na merodajnem mestu.) Slednjič bi še ožigosali mlačnost mnogih delavcev in delavk. Imamo vsak ponedeljek ob 8. uri predavanja v Našem domu. Mnogi imajo čas in vendar jih manjka. Ravno pri predavanjih je priložnost razgovorov in pri teh se bistri um in širi izobrazba. Bodimo v novem letu marljivejši! — Vsem tovarišicam in tovarišem srečnejše novo leto v Jugoslaviji! Poziv vsem brezposelnimi Narodna vlada SHS v Ljubljani je sklenila. da je urediti na vseh okrajnih glavarstvih in niestnih magistratih avtonomnih mest nu ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani evidenco brezposelnih delavcev, delavk, nastavljencev in nastavljenk. V to svrho se ustanove posebni evidenčni uradi za brezposelne na okrajnih glavarstvih in mestnih magistratih. Vsak brezposelni delavec, delavka na-stavljenec in nastavljenka naj se od 9. decembra t. 1. dalje do preklica oglasijo osebno ali pismeno pri svojem okrajnem glavarstvu ali magistratu v evidenčni pisarni za brezposelne in odda tam naslednje podatke: svoje ime, bivališče, domovinsko občino, rojstno leto, poklic, od kedaj brez posla, kje, v katerem obratu nazadnje zaposlen in s kako plačo, kdaj odpuščen od vojakov, izo-brazbt v stroki, dovršene šole, znanje jezikov, druge sposobnosti, za kakšno službo pripravljen. Morebitne pritožbe je javiti poverjeništvu za socialno skrb v Ljubljani, oddelek za brezposelnost. Kdo sme navijati cena? Zelo »poceni« skrbe trboveljski socialni demokratje za delavce. Njih aprovizacija je dobila od vlade 20 konj za 3000 kron. Po sodbi mesarja so povprečno imeli po 150 kg mesa, torej je prišel kilogram mest po 1 krono, a socialni demokratje so ga prodajali po 5 K. To je bilo pri samo eni partiji. In tudi sedaj še prodaja socialdemokratična klavnica konjsko meso 1 krono dražje ko drugi mesarji. Drugi slučaj: Od vlade je dobila socialdemo-kratična aprovizacija hrvaške prašiče po 13 K pod pogojem, da prodaja potem meso po 14 K. Špeh pa po 20 K. a socialni demokratje so prodajali meso po 16 K, Špeh pa po 30 K. Ali za socialne demokrate ne veljajo vladni predpisi in najvišje cene, ki jih je določil njihov minister Kristan sam? Tako se po socialde-mokratično deli vsem enako in skrbi za delavca. Trbovlje. Tudi mi smo prosteje zadihali, ko se je ustanovila Jugoslavija. Celo grozno vojno smo delali in trpeli mnogo bolj, kot so trpeli naši bratje na bojiščih. Saj smo bili tudi mi pod vojaško oblastjo in tudi mi smo trpeli pod militarizmom, trpeli tembolj, ker ta militarizem ni varoval nas, ampak samo naše podjetnike, ki so se v teh letih grozne vojne s posebno srditostjo in sovraštvom vrgli nad nas. Upamo, da bo zdaj bolje. — V nedeljo, dne 22. decembra 1918 smo imeli v našem Društvenem domu dobro obiskan shod Jugoslovanske strokovne zveze. Ivan Gostinčar iz Ljubljane nam je razlagal naše delavske zahteve in videli smo, da so nam zelo v korist. Prav hvaležni smo Jugoslovanski strokovni zvezi, ki-je izdelala tako lep in temeljit delavski zakonski načrt in Bog daj, da bi ta načrt postal prav kmalu tudi zakon. Potem bi za nas delavce res zasijalo pravo svobodno soln-ce. Tudi g. kaplan Žmavc in tovariš Zupan sta nam povedala mnogo prav lepih in pametnih reči, dolnost naša je, da jih uresničimo. — Socialni demokratje so med seboj v laseh. Mladi nočejo več poslušati komande starih, stari se pa jeze, ker jim je mladina zrastla čez glavo. Sitterjev ata pravijo, da bodo šli drugam, ker jih drugod vabijo, naj pridejo in kjer jim obljubljajo večjo hvaležnost, kakor jim jo izkazujejo. Trboveljčani. — Imeli smo pred božičem tudi nekaj dni štrajka. Dosegli smo nekaj draginjskih doklad. Srbski kapitan in okrajni glavar sta priporočala, naj se vse delavstvo organizira Mi smo tudi za to in zato vabimo vse, ki jim je dobrobit in boljša pri-hodnjost delavstva pri srcu, da vstopijo v Jugoslovansko strokovno zvezo. Precej nas je že v zvezi, pa če le vsak stori svojo dolžnost, se bodo naše vrste zelo pomnožile. Glejmo tudi, da razširimo med našimi tovariši »Našo Moč«. Skupina J. S. Z. v Trbovljah bo imela 19. januarja 1919 svoj redni občni zbor. I. G. Pomen orlovskih organizacij za delavstvo. Strašna svetovna vojska je uničila vse, kar je bilo dobrega. Naši društveni domovi so bili prazni ali pa je v njih prebivalo vojaštvo. Naše društveno delovanje je bilo vsled vladnih odredb prekinjeno. Med ljudstvom se je naselila nebrižnost za skupnost in mnogo jih je med nami, ki so postali vojni dobičkarji. Niso se brigali za uboštvo in lakoto ubogih sorojakov, ampak s poželjivim in požrešnim srcem so prekupovali in dražili najnujnejše in najpotrebnejše reči in posebno živila. Prenehala je družabnost, ampak v srca se je naselila na eni strani grabežljivost in lov za nečloveškim, nekrščanskim dobičkom, na drugi strani sta se naselila v srca revežev in trpi- nov obup in sovraštvo. Spominjamo se časov, ko so naši možje in žene, naši fantje in dekleta hodili v izobraževalna društva, se naslajali in izobraževali ob lepili igrah in predavanjih, se navduševali ob izbranem petju naših lepili slovenskih pesmic. Toda nikdar ne bomo pozabili časov, kako so nam žarela naša lica, kako se je v veselju in ponosu zaiskrilo našo oko ob pogledu na naš cvet, na up naše srečne bodočnosti, ko smo uzrli naše »Orle« — cvet naše krščanske slovenske demokracije. In prišel je nesrečni čas in zaplakala je v {pozni bolesti naša majka — odleteli so bistri Orli, zapustili so svoja rodna gnezda in odplavali v boj, ne boj, mesarsko klanje. Dolgo, dolgo jih ni bilo nazaj. Izjokala se je riiaj-ka in ni je več tolažil njenega srca potok solza, ker ta je usahnil v tem dolgem času. Srce je drhtelo žalosti in bolesti in le njeni pogledi so bili priča njene globoke tuge. Pa je molila naša majka za svoje Orle in njeni globoki vzdihi so pričali o iskrenosti njene molitve. Bog je videl njeno veliko tugo, udaril je po njih, ki so bili krivi tega gorja, pa so se vrnili Orli k svoji majki. Ne vsi — mnogo jih je šlo k Njemu, ki jih je ljubil, drugi zopet so se vrnili z zlomljenimi perotmi. Oživelo je zopet delo po naših izobraževalnih društvih in tudi orlovska organizacija se je že prav lepo poživela. Naši društveni domovi se zopet od dne do dne bolj polnijo, polnijo pa tudi naše telovadnice. Za nas delavce je telovadba prav posebnega pomena. Ker je delo v tovarnah navadno enolično in se ^lodisi pri strojih ali pa tudi pri drugem delu napenjajo mišice samo gotovega dela telesa, ki so za to delo potrebni, jo razumljivo, da ako opravljamo tako delo več let, se dotični del telesa bolj razvije, drugi deli telesa pa v razvitju zaostajajo. Človeško telo pa se mora vsestransko razvijati, in sicer se morajo razvijati vsi deli telesa enakomerno. Danes vidimo mnogo delavcev, ki imajo težke noge, ali posebno razvito in močno eno roko, v drugi pa skoro nič moči. Vidimo jih s krivimi nogami ali upognjenim hrbtom ali vratom. To so telesne napake, ki izhajajo iz dela. To je zlo, ki muči delavca na celem telesu. Temu more odpomoči edino le telovadba. Delavec, ki po svojem delu telovadi, si ohrani enakomerno razvite ude. Telovadba pa preprečuje tudi mnogo drugih bolezni v prebavi in pretekanju krvi po žilah. Ako je človek bolan, se mu ne ljubi prav nič. Ne veseli ga razgovor in ogiba se tovarišem. Ne zanima ga časopisje in tudi knjige ga no vesele. Sam s seboj jo zelo nezadovoljen in loteva se ga obup nad samim seboj. To vse pa mu pospešujo bolezen in človek hira v nezadovoljnosti in obupu. Sam je nesrečen in v nadlego je svojim bližnjim. Orlovske organizacije pa niso samo telovadne organizacije. Večja in resnejša naloga Orla je, bistriti duha. Moč krščanskih idej naj raste s telesno močjo v vsakem članu. Zdrava duša v zdravem telesu. Zdrava duša je tista sila, ki zna pametno vladati nad telesom, v katerega je tu na zemlji uklonjena. Izobrazba, prava krščanska jzobrazba pa je tista moč, ki daje duši plemenitost, ljubezen in pravo lepoto. Potrebno je torej, da delavska mladina pristopa k Orlu. Naj ne bo delavskega kraja, kjer bi ne bilo Orla. Mladini je treba poleg telovadbe in potika tudi zabave. Kje pa dobi mladina danes primernejše zabave, kakor v naših izobraževalnih društvih in pri Orlu. Pri-i-ejajo se javni nastopi, kjer so pokaže gibčnost telesa pa tudi eleganca proizvajanja po-sojneznih vaj. Ob teh prireditvah raste tudi ponos in korajža in fant se ne bo bal več napadov svojih načelnih nasprotnikov. V Orlu se goji dramatika, ki silno vpliva na izobrazbo, to je trdil tudi pravi oče Orlov dr. Krek. Goji se petje in tudi godba. Fant dobi veselje do ene ali druge teh dobrih stvari, se je poprime in navadno tudi stanovitno drži. S tem je zaprečena nevarnost, da bi fant zašel v slabo druščino ali bi pričel popivati. Fant ostane dober, postane dober krščanski mož in oče. Lo na ta način bomo ohranili naš narod za bodočnost zdrav in kreposten. Delavci, somišljeniki, posebno mlajši, oklenite se Orla, da bo vaša duša zdrava v zdravem telesu! Zakaj smo stradali? Saj vemo, zakaj; zato, da se je oficirjem in njihovim ljubicam dobro godilo. To je vedel že med vojsko vsak »patriot«, toda govoriti o takih rečeh je bilo nevarno, pisati se pa kaj takega ni smelo, ker bi bil sicer trpel ugled c. in kr. armade. Zdaj se piše, precej se piše. O enem slučaju, ki tiče tudi nas Ljubljančane, pišejo precej graški in dunajski listi. Gre za podpolkovnika generalnega štaba, Oskarja Leitnerja, poveljnika vojnega transportnega vodstva št. 9 v Ljubljani. Gospod podpolkovnik je zlorabljal svoje službeno mesto v to, da je bil v zvezi z vsemi mogočimi tihotapci, navijalci cen in verižnimi trgovci; za vsak vagon, ki se je vozil na njemu podrejenih železnicah, je zahteval in tudi dobival 5000 kron. Pošiljatve so se vozile po železnicah kot vojaško tovorno blago; adresati so bili gotovi, da blago dobe, s katerim so delali oderuško kupčije, in prihranili so si tudi tovornine. Mož je pa tudi sicer delal na lastno pest vse mogočo kupčije. Sam se je peljal velikokrat na Hr-vatsko, kjer je kupoval blago, katero je, ker je bil »generalštebler«, lahko vtahotapljal v Avstrijo, kjer ga je ali sam za visoko povišano ceno prodajal, ali ga je pa pustil prodati potom ... svojih ljubic bodisi v Ljubljani, ali na Dunaju. Zvesto mu je pomagal ravnatelj kranjske aprovizacije Alfred Kordin. Veliko se je o Leithnerju v Ljubljani šepetalo, toda kdo naj si upa kaj o takem možu reči! Inšpektor južne železnice dr. Fric Maurer je sicer stvar naznanil, toda ovadba ni dosegla uspeha. Pozneje so Leithnerja le aretirali s tremi lastniki trena, toda v ljubljanskem garnizijskem zaporu so ga tako slabo stražili, da se je lahko usmrtil. Kakšen je bil Leithner, dokazujejo pisma, katere je pisaril svojim ljubicam. V pismih je govoril o kupčiji, dobičku, ljubezni; neprestano so se ponavljali izrazi muci, puci, špeh, poljubi, večna zvestoba in cene milu. Gospodični Kalcher na Dunaju je poslal tisoč vročih poljubov in 50 kg fižola. V nekem drugem pismu ji jo pisal: »Pošiljam ti vročih poljubov in ravno tako sladko čokolado v 20 ovojih. Kupil sem jo strašno poceni: 30 kron kilogram. Zaslužila boš vsaj 200 kron!« Enkrat ji je pisal: »akih dveh lopovov še ni bilo. Objamem te v duhu in ti napovedujem odpoši-ljatev 600 kg posušenega sočivja!« Nekoč ji je pisal: »Od naju obeh si ti večji lopov, ker 100.000 kron pri vagonu še nisem zaslužil, toda sam le nisem počival in sem naredil lepo kupčijo s Špehom.« — »Če bo šlo tako naprej, bova že še kaj dosegla.« — »Ponosen sem zelo, ker imam hranilno knjižico. Lahko rečem: Zelo sem z vojsko zadovoljen!« Gospod podpolkovnik se ja mudil enkrat na Hrvatskem. kjer je nakupaval blago pod uradnim praporjem, a ga je z velikanskim dobičkom prodal naprej. Ko se je vozil nazaj, je imel vlak veliko zamudo. Jasno iiiu je bilo, da ne bo dobil na Zidanem Mostu zvoze z večernim brzovlakom in da ta večer ne pride v Ljubljano, kjer je imel dogovorjen sestanek z nekim dekletom. Kaj je storil? Na neki hrvatski postaji je skočil k telefonu in kratko telefoniral postaji Zidani most: ;'Brzovlak mora brezpogojno čakati podpolkovnika Oskarja Leithnerja, ki mora priti kot poveljnik vojnega transportnega vodstva službeno v Ljubljano!« In brzovlak je čakal na njega poldrugo uro! Oklic. Poverjeništvo za socialno skrb bo v kratkem potrebovalo več uradnikov oziroma uradnic pri državni posredovalnici za delo in njenih podružnicah, ki bodo ustanovljene na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. Radi tega naj se pismeno oglase poverjeništvu vsi oni, ki so že kdaj delovali v kaki posredovalnici za delo in bi bili pripravljeni prevzeti službo pri državni posredovalnici. Pismenim priglasom je priložiti dokazila o tozadevni sposobnosti oziroma o tem, da je priglašeni že deloval v takem uradu. Razen tega je opisati v priglasu osebne sposobnosti. Oklic. Poverjeništvo za socialno skrb nujno potrebuje natančen kataster vseh strokovnih delojemalskih in delodajalskih organizacij na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. Zato pozivamo vse tozadevne organizacije, da v lastnem interesu v najkrajšem času sporofe podpisanemu poverjeništvu na- slednje podatke: 1. Ime in sedež organizacije. 2. Število članov dne 1. decembra 1918, imena vodilnih oseb, višino članarine, pravila, socialne uredbe. 3. Ali ima organizacija posredovalnico za delo, njena ureditev in kdo jo vodi? Okno v svet. Nizozemski škofje proti socialni demokraciji. Katoliški list »Tijat« por^oča: Dne 22. decembra 1918 so prebrali v vseh katoliških cerkvah na Nizozemskem pastirsko pismo rotterdamskega nadškofa in ostalih štirih škofov na Nizozemskem, Pa-stirsko pismo izvaja med drugim: Socialistični nauki o lastnini, posesti, zakonu, rodbini, s oblasti in o družabnem življenju se popolnoma nič ne ozirajo na večne in nespremenljive postave Boga in na nauke evangelija. Socializem je v sporu s katoliško vero, katoličanom je zato prepovedano, da so člani anarhističnih zvez ali da jih podpirajo. Zakrament se mora vsakomur odreči, dokler je pristaš socializma ali anarhizma. Sknpen nastop katoličanov in protestantov v Nemčiji. V varstvo skupnih koristi katoličanov in, protestantov v bodočih političnih bojih so se združili ugledni katoliški in protestat.ski mož-je v odbor obeh veroizpovedb, ki namerava izvesti enotni nastop. Odbor namerava prirediti veliko manifestacijo katoličanov in protestantov v Berlinu, kjer bodo katoliški in prot