Leto XLVII. - Štev. 11 (2332) - Četrtek, 16. marca 1995 - Posamezna številka 1400 lir glas Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50°/o Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva TAXE PER(?UE GORIZIA TASSA RISCOSSA ITALY NAŠ UVODNIK Če gradimo na pesku... Jurij Paljk Skorajda ni več človeka v našem modernem svetu, ki se danes ne bi zavedal, da je tisto, kar najbolj manjka naši družbi, prav smisel in odgovor na vprašanje, zakaj moramo živeti prav v tej družbi. Vsak dan smo vedno bolj priče rahljanju vseh vezi in tukaj se pojavlja tudi vprašanje vrednot. Moderni svet se torej razkraja. Ze res, da je zgrajen na pravnih osnovah in pravicah. Pa se takoj postavi vprašanje, kakšen je ta svet, v katerem zmaga vedno in samo pravica močnejšega. Še več: zakaj bi moral jaz, ki živim sedaj, žrtvovati svojo pravico do sreče za drugega, ki je morda šibkejši, ali pa celo za prihodnje rodove? Odgovorimo seveda lahko tako, da rečemo, da bomo rešili ta problem z moralo, z moralnimi vrednotami. Toda kakšne so te moralne vrednote v svetu danes? V svetu, kjer je realni socializem popolnoma odpovedal, kapitalistični liberalizem prav tako. Moderni svet se torej spreminja. Če na eni strani ni več realnega socializma, imamo pa na drugi liberalni kapitalizem in liberalistično družbo, ki se vse bolj razkraja in ne daje pravih odgovorov na temeljna človekova vprašanja, da o vrednotah tega konsumističnega sistema niti ne govorimo. Trdnosti in gotovosti torej ni več. Razlike so vsak dan večje tako med revnimi in bogatimi kot tudi med tistimi, ki imajo v rokah znanje, in tistimi, ki ga nimajo. Vse se meša; nekateri ugledni ameriški sociologi so mnenja, da hočejo danes bogati ljudje živeti v svojem svetu, revnih nočejo imeti zraven. Zaton modernega sveta je to, na obzorju pa je eno samo iskanje novih in trdnih oblik normalnega družbenega življenja. In kaj ima danes kristjan novega povedati v tem svetu? Pravzaprav nič novega, če ne jemlje evangelija in njegove resnice vsak dan na novo. Kristjan se mora točno zavedati, da sicer res živi na tem svetu, a da ni od tega sveta; prav zato mora vsak dan spominjati družbo, daje sicer res, da nobena družba ni dovršena in odlična, da pa lahko najdemo v vsaki družbi tudi upanje za boljše rešitve, za boljšo družbo. Kot je real-socializem pred leti obljubljal raj na zemlji in kot je kapitalizem posredno obljubljal isto, tako je danes vsakomur jasno, da le-tega oba nista izpolnila. Danes boste povsod slišali, kako se za svet išče neka nova geopolitična trdnost. A te ni. Kristjan pa ima na voljo v rokah majhno knjižico evangeljske resnice, ki o vsem tem govori že stoletja. Ve - ali bi vsaj moral vedeti - da nobena zemeljska, v našem primeru naša post-moderna doba, ni zadovoljiva in tudi ne popolna. Obenem pa tudi ve, da mora živeti tako, da bo sam s svojim majhnim deležem lahko pripomogel, da bo malce bolj popolna, da bodo vrednote spet vrednote in beseda spet beseda. Evangelij ne prinaša in ne prenaša inflacije besed, ampak hoče dejanja. Prav zato odpade za kristjana vsako deljenje na levičarje in desničarje, če grobo povemo. Kristjan ima v današnjem svetu, ki se posiplja s svojimi navideznimi in lažnimi vrednotami, v rokah neprecenljivo dar, ki se mu pravi resnica. To ni resnica v žepu za vsak primer; to je samo tista resnica, ki prinaša s seboj svobodo in svobodo za vsakogar tudi zahteva. V svetu, v katerem je danes vse tako krhko, je ta resnica granit, na katerem lahko gradimo boljšo družbo za danes in posredno za jutri. Graditi pa je treba danes. Za jutri niti ne vemo, če bomo še tu. Kristjan v naši družbi zato ne sme imeti nobenega strahu. Torej kot pravi Jezus: »Ne bojte se!« Smrt pri dvajsetih letih Danijel Devetak »Odločil sem, da si vzamem življenje.« To so zadnje besede petnajstletnega fanta (otroka) v poslednjem pismu staršem. Potem? Puška v usta in... konec. V življenju mladih je vse več smrti. Paradoks? Ne, dejstvo. Dva fanta sta se v Sardiniji vrgla pod vlak. V Kalabriji seje eden vrgel z viadukta, drugi z obrežja v morje. Umirajo obešeni po drevesih ali doma, zadušeni v avtih... Še in še bi lahko naštevali »ustvarjalne« primere samomorov mladih. Tudi Gorica je v zadnj ih mesecih vse prej kot izvzeta iz spirale tega pošastnega pojava. Ali smo kdaj pomislili, kaj pomeni ne imeti niti najmanjšega razloga, ki bi nas še vezal na to življenje? Taki samomori niso več le preprosti primeri nelagodja mladostnikov. Ti dogodki so simptom hujše in bolj zapletene bolezni naše družbe. Med nami je verjetno premalo volje živeti. Vzroki za to so brezposelnost, družinsko nerazumevanje, pomanjkanje idealov in pozitivnih perspektiv za bodočnost. Ignoriram in zavrnjeni mladi iščejo zadovoljitev tega, kar jim v družini primanjkuje, v neprimernih tolažbah, mamilih. Končno se - pijani poslednjih smrtnih vonjev - v skrajnih primerih s skokom v neznano in kvečjemu z upanjem v bolje rešijo teže življenja s spektakularnim koncem. V opomin in skoraj maščevanje. Njihove oči so preveč sanjale in preveč sanjam različnega videle. Vsi smo za to odgovorni, če pripomoremo k temu, da se okrog mladih ustvarja praznina, ki jih lahko privede do usodnega koraka. S svojim življenjem verjetno ne znamo dajati dovolj vsebine in verodostojnosti besedam, kot so lepota, prijateljstvo, gorečnost, skupnost, ljubezen, življenje. Zakaj se iz starejše v mlajšo generacijo več ne pretaka življenje? Zakaj in kdaj se je ta most pretrgal? Sociolog in antropolog Levi-Strauss pravi, da ne gre za partikularen pojav posameznih kultur ali »depresivnih« zon, ampak ugotavlja, da je to splošen pojav, ki se znatno širi. Strel puške napodeželju in škripajoča zanka debele vrvi v tihem mestnem aristokratskem stanovanju... Zaradi pomanjkanja perspektiv si je pred kratkim nasilno vzel življenje mladi rimski diplomant, ki je od zmeraj živel v »zadovoljni« in nasičeni družbi. Prav tako mladi revni pastir v Pulji: »Nočem biti pastir...« Nekaj številk? Vsak dan (!) si v svetu samovoljno pretrga življenje 300 mladih, 3000 jih poskusi. V Italiji je v zadnjih treh letih tako umrlo 1970 oseb med 15. in 25. letom; v ZDA 27.000, na Japonskem 9450, v Franciji 2660, v Ve- liki Britaniji 1720.0 podatkih držav Vzhodne Evrope se dosti ne ve; ne zato, ker bi ta pojav tam ne bil prisoten. Kvečjemu zato, ker je prevelike številke bolje skrivati... Tolstoj pravi, da so si srečni ljudje podobni; šele v trpljenju se razlikujejo. In to je različnost, ki jo verjetno premalo razumemo in sprejemamo. Mladi s težavo sprejemajo dejstvo, daje preveč prepadov med dobrim in zlim, med resnico in lažjo, ljubeznijo in egoizmom. In gorje tistim, ki mislijo, da lahko mladi človek živi zadovoljno že samo zaradi svoje mladosti! Zaradi brezbrižnost, lenobe ali nepripravljenosti jim biti blizu jih prevečkrat istovetimo le s pojavi, kot so karaoke, disko, navijaštvo v stadionih in ukradeni poljubi v mestnih parkih. Za vsem tem pa so iskanje trdnosti in ljubezni, dvomi, strah, obup, nemoč in nesposobnost živeti... Resje: vloga družinske vzgoje je v današnji družbi še pomenljivejša kot kdaj prej. In vendar dosti mladih žrtev izhaja prav iz »normalnih« - še več, krščanskih - družin. Mladi človek je sveže drevo, korenine katerega se še niso dobro oprijele zemlje; je oster dialektik, ki nerad sprejema idejne kompromise. Če mora izbirati med življenjem brez smisla in smrtjo, verjetno ne bo pomislil dvakrat... Narod samorastnikov, ki so prepuščeni sami sebi, pa je razcveta lipa, uvelo drevo življenja. Začeli smo pred 30 leti Minilo je torej 30 let od »zgodovinskega« dne, ko smo začeli s sveto mašo v slovenskem jeziku. »Imeli smo to srečo, da se je v naši župni cerk\>i (v Rojanu) 14. februarja (1965) popoldne darovala prva sveta maša z uporabo slovenskega jezika. Za vse prisotne je bilo to edinstveno doživetje.« Tako je napisal v Našem vestniku g. Stanko Zorko. 7. marca istega leta je bila prvič darovana sv. maša v italijanskem jeziku. Tedanji milanski škofkard. Montini, pravi protagonist liturgične reforme, se je tako izrazil pred koncilskimi očeti: »Liturgijaje postavljena za človeka in ne človekza liturgijo.« Njegova modra zamisel je bila: ločiti med bistvenim, ki mora ostati, in obliko, kije zunanja obleka, s katero je stoletja Cerkev odkrivala skrivnost vere. Oblika je itak različna v raznih obredih; tako je vedno bilo v dvatisočletnem življenju Cerk\’e. Saj je znano, da v katoliški Cerkvi ne obstaja samo latinski obred. Liturgična reforma pa ni bila stoodstotno sprejeta in ni bila vsem v veselje. Nekaterim je tako zmanjkal čar latinskega jezika. In to so izražali celo taki, ki niso poznali latinskega jezika. Konservativce je, kot vedno, motila novost. Tako je prišlo do ugovorov, protestov, odpora in celo odklona. Znanje dramatični primer škofa Lefebvre-ja. Z druge strani so se pojavljali improvizirar-ni prenovitelji, občasni diletanti, ki so hoteli vnesti ali vriniti v Cerkev (ali svoje cerk\>e) take novosti, ki so bile celo v nasprotju z novimi navodili, z duhom prenovitve. Sam Pavel VI. je veliko trpel zaradi takih lažnih novotarij. Oboževalci nekdanje oblike pa se niso zavedali, da bi se z nadaljevanjem uporabe latinskega jezika odtujili otrokom, mladini, delavcem, preprostemu ljudstvu, širšemu številu vernikov, ki niso poznali jezika in bi se dolgočasili. Z uvedbo jezika narodov je bila dana možnost, da so lahko vsi razumeli potek obreda in so lahko sodelovali. Vernik je tako postal živ del samega dogajanja. Nastala je čudovita oblika dialoga med verniki in duhovnikom. In tako so to novost sprejeli kot (se nadaljuje na 8. strani) Pomladni motiv (Foto Magajna) V Kobenhavnu se je končalo srečanje o socialnem stanju na svetu V nedeljo se je v Kobenhavnu sklenil svetovni vrh, na katerem so visoki predstavniki vseh ali skorajda vseh držav sveta razpravljali o novi ureditvi socialnega reda na svetu. Med enotedenskim zasedanjem delegatov se je na svetu rodilo najmanj 600 tisoč revnih otrok, ki so že na dan svojega rojstva zvečine bolni, velika večina jih je podhranjenih in marsikateri ne bo preživel in niti ne dočakal otroških let. Na to strašno dejstvo je vse udeležence posveta o novi socialni ureditvi, ki naj bi s sveta zbrisala revščino ali pa jo vsaj omilila, opozarjala t.i. demografska ura, ki jo je organizatorjem uspelo postaviti v Kobenhavnu na vidno mesto. Ta podatek je dovolj zgovoren in pove morda veliko več kot pa vse lepe besede in tone napisanega papirja, ki so jih s srečanja poslali v svet. Če je bilo v Kobenhavnu po eni strani slišati izredno veliko lepih besed in je imel celo francoski državnik Mitterand pogum obsoditi cinizem bogatih, torej samega sebe, pa je po drugi strani dobro vsaj to, da ima danes svet in z njim OZN vsaj dokument, ki so ga podpisale bogate države. Prav ta dokument pa obvezuje bogati Sever in Zahod, da bodo doslej bogati bolj skrbeli za revne in lačne po svetu. Vsaj tako je bilo na srečanju v Kobenhavnu rečeno. In če je res, da besede pač nič ne tehtajo, je tudi res, da smo videli skorajda vse predsednike vseh svetovnih bogatih držav. Skorajda vse zato, ker Billa Clintona npr. ni bito;posla! je svojega namestnika A la Gore-a, ki je v napol prazni dvorani govoril 121 predsednikom in šefom držav, a je vse pustil hladne. To pa zato, ker vsi vemo, da ZDA zadnje čase dajejo za razvoj revnih zelo malo denarja. Vse kaže, da bodo v bodoče dajale še manj. Čeprav je Gore obljubljal pomoč re- vnemu tretjemu svetu, je v' isti sapi povedal, da bodo ZDA dajale pomoč predvsem tistim državam, kjer je že uveljavljena svobodna in tržna družba; navedel pa je še podatek, da ZDA veliko priča-kujejo od posameznikov. Veliko večji uspeh je v Kobenhavnu imel stari Fidel Castro, ki je v imenitni plavi obleki s svojo umirjenostjo vse očaral, ko je govoril o ameriškem imperializmu in dejstvu, da danes revni postajajo vsak dan bolj revni, bogati pa vse bogatejši. In kaj je novega po srečanju v Kobenhavnu? Lahko rečemo, da vsaj to, da so se bogate države obvezale, da bodo revnejšim državam dajale 0,7 odstotka svojega bruto letnega prihodka, v skupnih izjavah pa je tudi zapisano, da se morajo bogatejši veliko bolj zavzemati za revne države in za države v razvoju. Vsakomur pa je jasno, da vrh v Kobenhavnu ni rešil ničesar, pa čeprav so se ga udeležili skorajda vsi, ki kaj veljajo, le nekaterih najbolj revnih držav na vrh ni bilo, ker je stalo bivanje za njihovo delegacijo v Kobenhavnu preveč. Na srečanju sta govorila tudi ministrski predsednik Italije Dini in ministrski predsednik Slovenije Drnovšek; Vatikan pa je zastopal kardinal Sodano. Sveti oče je ves čas budno spremljal dogajanje v Kobenhavnu in večkrat javno opozarjal udeležence vrha o velikih razlikah med revnimi in bogatimi. V nedeljskem angelusu pa je še posebno zahteval od bogatih, naj se zavedajo, da so center vsake spodobne človeške družbe le človek in moralne vrednote. Seveda pa bomo videli sadove vrha o socialni ureditvi sveta v Kobenhavnu šele v praksi. Lahko upamo, da bodo boljši, kot so bili do sedaj. Že po zdravi pameti je namreč vsakomur jasno, da na svetu ne bo mogel biti srečen nihče vse do tedaj, dokler bodo ljudje še umirali za lakoto in velikim pomanjkanjem. Jurij Paljk Osrednji dogodek krščanske vere j e Velika noč iz enostavnega razloga, ker predstavlja višek božje ljubezni za vse, za vsakogar izmed nas, in božjega načrta za odrešenje vseh ljudi. Kako se lahko v postnem času pripravimo na Veliko noč? - z večjo pozornostjo do božje besede; - s posebnim prizadevanjem v molitvi; - z iskanjem trenutkov zbranosti in tišine; - z malo manj televizije; - z zvestobo postu in zdržku mesa ob petkih; - z majhnimi vsakodnevnimi odpovedmi. Izberimo si vsaj enega izmed teh načinov priprave. Odprto pismo Jezusu (Iz hrvaške krščanske revije Kana, 1992, št. 5/245) Ne zameri za to, kar Ti pišem. Prav gotovo nisem pomemben. Sem nepomembno naključje: Segundo Lopez Sanchez, tesar, oženjen, imam pet otrok. Delam v gradbenem podjetju in še kaj zaslužim priložnostno. Sem eden od Tvojih revežev. A kar se tega tiče, nimam niti moči niti potrpljenja. Boj za življenje je velik, ni pa dovolj žganja. Gospod, bolje je, da stopiš na zemljo in si vse ogledaš z lastnimi očmi. Pravijo, da si v mladih letih opravljal isto delo kot jaz. Ne vem, kako je bilo v tistem času mogoče živeti od takega dela in biti revež. Danes je to čudež, večji od tistega s kruhom in ribama, če sploh kaj lahko postavimo na mizo in razdelimo tako, da vsak dobi nekaj. Lahko tudi sam preizkusiš; zaposli se pri nas kot tesar in delaj z nami in se poskušaj pretolči z dnevnim zaslužkom! Kri boš potil, kakor si jo takrat v vrtu. Stopi na ulice in začni kot nekoč pridigati proti farizejem! Ponovi, kar si rekel o bogatinu in šivankinem ušesu. Izženi trgovce iz cerkve, pa bomo videli, kaj se bo zgodilo. Če te ne bodo križali, kakor so te takrat, bo to le zato, ker jim danes zadošča ena sama beseda, da ti zamašijo usta. Gospod, pridi in pomagaj nam, da ne bodo govorili: »Niti Kristus ne more rešiti tega problema.« Prosim Te kot delavec delavca in se podpišem: tvoj mali privrženec Segundo Lopez Sanchez. (Pismo so našli 20. avgusta 1985 v cerkvi .vv. Nikolaja v Liineburgu v Nemčiji). V Skof Metod Pirih je v Kopru maševal za italijanske vernike Ob prazniku sv. Jožefa 19. marec - 3. postna nedelja Bog ne plačuje vsako soboto Poznamo najrazličnejše vrste sadnega drevja: ene so primerne za takšna tla in takšno podnebje, druge za drugačno; nekatera drevesa rodijo več sadov, druga manj, a bolj žlahtne. Pameten sadjar bo zasadil tako drevje, ki ga bo razveselilo s sadovi, ko ga bo primemo obdeloval in negoval. Gospodar iz nedeljskega evangelija je upravičeno nevoljen, ko že tretje leto ogleduje smokvo, pa na njej ne najde sadu. Oskrbniku vinograda naroči, naj to nerodovitno drevo poseka, da ne bo več izrabljalo zemlje in zajedalo druga, rodovitna drevesa. Vinogradnik prosi svojega strogega gospodarja, naj »da drevesu še eno možnost,« naj počaka še eno leto. Svojim rojakom, ki so ga poslušali, Jezus seveda ni imel namena dajati kmetijskih nasvetov. S podobami iz njihovega vsakdanjega življenja, ki so jih dobro razumeli, jim je hotel približati nadnaravne resnice. Podoba nerodovitne smokve mu pomaga, da jih opomni k veri, ki se ne izgublja v jalovem izpolnjevanju zapovedi in predpisov, temveč rodi sadove dobrote in lju- Silvester Čuk bežni. Ta prilika je tudi za nas opomin k pokori, k spreobrnitvi. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je evangeljski strogi gospodar vinograda Bog Oče, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, povrne vsakemu po njegovih delih, kar je čisto pravično. Oskrbnik vinograda pa je, pravijo, naš Odrešenik. On zagovarja nerodovitno drevo, nas, ki nas je odrešil s svojo dragoceno krvjo. Sveti Janez je zapisal: »Otroci moji, nikar ne grešite! Če pa že kdo greši, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega.« Zagovarjal nas bo samo tedaj, če bomo svojo nerodovitnost (grešnost) začutili, priznali in se ne bomo delali dobre in pravične kot farizeji ob Jezusovem času. S svoje vzvišene prižnice pravičnosti so učili, da Bog grešnike kaznuje že na tem svetu. Iz tega učenja so izhajala vprašanja, ki sojih Jezusu zastavljali poslušalci glede tistih, ki so bili ob življenje v raznih nesrečah. Jezusov nauk je: tudi tisti, ki ga v življenju zadene kakšno hujše trpljenje, je pred Bogom dolžnik. Če se ne spreobrne, ga bo zadela kazen: po smrti bo božja pravičnost zahtevala popolno poravnavo računov. Slovenski pregovor »Bog ne plačuje vsako soboto« hoče povedati najprej to, da prej ali slej Bog vendarle plača, kajti sicer ne bi bil pravičen. V njem lahko razberemo tudi resnico, da je Bog potrpežljiv, usmiljen in dobrotljiv. Do zadnjega dne našega življenja potrpežljivo čaka, da bi obrodili kakšen dober sad. Tisto, kar je Jezus pred odhodom v trpljenje in smrt rekel apostolom, velja za nas vse: »Izvolil sem vas in vas postavil, da obrodite sad...« Naše življenje mora biti rodovitno. Da bi mogli roditi čim več sadov, moramo ravnati s sabo kot sadjar in vinogradnik: pred pomladjo je treba sadno drevje in vinsko trto obrezati. Če tega ne bi storili, bi zdivjale dolge mladike in veje, ki bi izpile vse sokove, tako da bi sadov ne bilo ali bi bili silno revni. Jezus nam naroča, naj bo naše življenje rodovitno le v tolikšni meri, kolikor bomo umirali sami sebi. Prvi pogoj je seveda živa povezanost vej z Deblom, mladik s Trto. V nedeljo, 5. marca, je bila v koprski stolnici posebna slovesnost. Škof Motod Pirih je povabil vse vernike italijanske narodnostne skupnosti, ki živijo v župnijah koprske škofije, k posebnem bogoslužju v italijanskem jeziku. S škofom so somaševali duhovniki, ki skrbe za te vernike. Prisotnih je bilo okrog 250 vernikov. Prisoten je bil tudi italijanski konzul v Kopru Michele Esposito ter predsednik italijanske narodne skupnosti v Sloveniji Maurizio Tremul. Škofje v svojem govoru pojasnil, zakaj je povabil italijanske vernike k temu obredu. Predvsem jih je vzpodbudil, naj bodo živ del škofijskega občestva ter omenil papežev prihod v Slovenijo. Maši je sledilo prijateljsko srečanje, ki mu je prisostvoval tudi škof Pirih. Skrb za italijanske vernike je sicer lepo urejena, da je lahko zgled evropskim državam. Italijanski verniki nimajo svojega duhovnika, zanje skrbijo slovenski župniki, ki se resnično trudijo za duhovno rast italijanr skega dela župnije. Ko so se v povojni dobi Italijani iz Istre preselili v Trst ali po Italiji, so zapustili te kraje - in italijanske vernike - tudi njihovi duhovniki. Nihče ni ostal zraven ljudstva. To je stran krajevne zgodovine, ki ni bila nikoli pojasnjena in jo je težko razumeti. V Istri je sedaj okrog 3000 Italijanov. V slovenskem delu so po večini v mestih. Na Markovcu pa prevladuje slovenski del in je tu le malo Italijanov, ki imajo itak svojo mašo v Kopru. Vabilo koprskega škofa je imelo med Italijani velik in pozitiven odmev. In Nekaj časa brez televizije in... »Sem glasbenik,« tako je neki Ma-riella napisal v nekem italijanskem dnevniku, »in za skoro en mesec nisem imel časa odpreti televizije. Takoj sem pri sebi opazil spremembo: vidno izboljšanje možnosti dojemanja in tega, kar se dogaja okrog mene; predvsem večanje občutljivosti. Stvarno, sedaj laže občujem z ljudmi. In ker je glasba izraz občutkov, laže igram in komponiram. Razumel sem, da televizija, toliko opevano sredstvo občevanja, vsaj taka, kakršna je danes, ugaša razumnost iz enostavnega razloga, ker podoba postavlja v ozadje pomembnost besede, ki jo dojamemo ali razumemo le z večjim razumskim naporom.« In če bi tudi mi poskusili malo manj odpirati televizijo in dajati več pozornosti pogovoru, predvsem v družini? 25. marec: Gospodovo oznanjenje Materinski dan Ob začetkih Marijinega materinstva, ko je Devica izrekla Bogu svoj »da«, je zadobilo materinstvo novo luč, sveto poslanstvo. Krščanske matere se ob tem dnevu - združene z Marijo - posebe j osvešča jo s svojo nalogo, ko se zavedajo, da spolnju jejo v sebi, v svoji ljubezni z ljubljeno osebo, samo božje naročilo. Postni govori V CERKVI SV. JAKOBA V TRSTU: nedelja, 19. marca, ob 16. uri: p. Ernest Benko: Ne poznam ga. NA RADIU TRST A: - v petek, 17. marca, ob 16.45: p. Pavle Jakop: Občestvenost človeške poklicanosti; Oseba in družba; -ponedeljek,20. marca,ob 16.45: p. Polikarp Brolih: Božje odrešenje - postava in milosti. Pogled v Slovenijo Politično dogajanje v Italiji Ločene proslave ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne V Sloveniji ni mogoče pričakovati, da bi se narodna sprava kmalu uresničila. Med taboroma, ki sta se bojevala med drugo svetovno vojno, obstajajo velika nasprotja, ki se celo poglabljajo. Zaradi tega pripravljajo ločene spominske proslave in druge prireditve ob obeležitvi konca druge svetovne vojne. Pripravljata jih Častni državni odbor (kot predstavnik države in sedanjih oblasti) in Slovenski spominski odbor, ki deluje kot predstavnik sil, ki so se bojevale in politično delovale na protikomunistični strani. Iz zanesljivih virov prihajajo vesti o tem, da si Milan Kučan zelo prizadeva za premostitev nasprotij oziroma za vsaj delno pomiritev duhov, kar naj bi omogočilo skupno proslavljanje. Njegovi napori pa menda doslej niso bili uspešni. Na državni ravni Častni državni odbor vodi predsednik Državnega zbora Jožef Školč, vladni odbor usmerja predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, med pomembnejšimi osebnostmi, ki pripravljajo spominske slovesnosti v Sloveniji, pa je tudi obrambni minister Jelko Kacin. Slovesna akademija bo v soboto, 13. maja, zvečer v ljubljanskem Cankarjevem domu. Naslednji dan, to je v nedeljo, 14. maja, bo v stolnici slovesna maša za domovino, nato pa slavnostna seja Parlamenta. Načrtujejo tudi vojaško parado, proti kateri pa je v slovenski javnosti veliko pridržkov; tako da ni gotovo, če jo bodo izvedli. Kot spremljajoče prireditve bodo v Ljubljani odkrili spomenik (njegovo postavitev je predlagal Milan Kučan) vsem žrtvam vojne, pripravili zgodovinski simpozij o dogajanjih v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej ter organizirali proslave v partizanski bolnišnici Franji pri Cerknem, pa v Topolščici in Poljani, kjer so 15. maja 1945 potekali zadnji boji v drugi svetovni vojni. Z omenjenimi slovesnostmi in prireditvami naj bi oblasti prikazale nekakšno enotnost in skupni duh, ki pa povezuje Slovence pri obeleževanju 50- letnice zmage nad fašizmom in nacizmom. Takšnega skupnega duha in izročil seveda ni, saj pripravlja protikomunistični tabor, kije sodeloval v drugi svetovni vojni, svoj program proslav. Snuje jih Slovenski spominski odbor v Ljubljani; sestavljajo ga znane politične, kulturne in druge osebnosti iz domovine in tujine. Duhovno in politično izhodišče za proslave, ki jih pripravlja Slovenski spominski odbor, je ugotovitev, »da je po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno skrajni čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnost.« V Slovenijibovokviru omenjene- ga duha in razmišljanj izšla obsežna spominska knjiga z imeni žrtev komunističnega nasilja. Ta imena so napisana na spominskih ploščah, ki sojih odkrili v 81 župnijah. Knjiga, ki bo imela pomembno dokumentarno vrednost in v kateri bodo opisane tudi posamezne župnije, bo izšla sredi maja. V začetkujunija bo simpozij o državljanski vojni na Slovenskem; še en tak simpozij, s poudarkom na zgodovinske razsežnosti dogodkov med vojno in po njej, bo jeseni. Velika žalna slovesnost bo 18. junija ob 10. uri v nekdanjem komunističnem taborišču za vrnjene domobrance in civilno prebivalstvo v Teharjih pri Celju. Osrednja žalna slovesnost z mašo, ki jo bodo darovali slovenski školje, pa bo v Kočevskem rogu 25. junija. Slavnostno glasbeno žalno prireditev z raznimi skladbami in besedili, med katerimi bodo tudi teksti iz Velike črne maše Tineta Debeljaka, pa bodo pripravili 29. junija v Cankarjevem domu. Pričakujejo, da se bo spominskih slovesnosti, ki jih pripravlja Slovenski spominski odbor, udeležilo veliko število nekdanjih domobrancev oziroma političnih emigrantov. Domnevajo namreč, da je živih še okrog tisoč nekdanjih domobrancev, ki so se po koncu vojne na razne načine uspeli rešiti smrti, ki jo je celotni premagani strani pripravljal komunistični režim. F.Z. Oficirji Jugoslovanske armade se vračajo v Slovenijo V Sloveniji je javnost vznemirjena zaradi skoraj popolne odprave ukrepov, ki so nekdanjim oficirjem razpadle Jugoslovanske armade onemogočali vračanje oziroma vrnitev v Slovenijo. Do nedavnega je bilo na seznamih okrog 300 omenjenih oficirjev, ki niso imeli vstopa v Slovenijo, kjer sicer žive njihove družine. Na seznamu nezaželenih oseb je menda stalo le še 7 vojaških oseb. Seznam je »prečistila« vlada, ki se je domnevno tako uklonila pritiskom Evrope. Nove ukrepe oblastije ostro obsodila tudi Socialdemokratska stranka. V njeni izjavi je poudarjeno, »da Socialdemokratska stranka ostro obsoja ravnanje, ki dopušča vračanje nekdanjih oficirjev Jugoslovanske armade, ki so julija 1991 sodelovali v napadu na Slovenijo, se potem umaknili na Hrvaško in v Bosno ter tam sodelovali v etničnem čiščenju in pobojih civilnega prebivalstva. Gre večinoma na višje oficirje, ki ne nosijo odgovornosti samo za konkretna dejanja, temveč so večinoma sodelovali tudi pri pripravi in sprejemanju odločitev za posamezne dejavnosti v napadu JLA na Slovenijo in pri načrtovanju etničnega čiščenja na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Nekaj zadnjih primerov vračanja, med katere spada vrnitev nekdanjega podpolkovnika razpadle armade Fabijana Jur leta, kije odgovoren za streljanje na električarja v ptujski vojašnici maja 1991, ter posebej vrnitev razvpitega generala Milana Aksentijeviča, gorečega in aktivnega nasprotnika slovenske osamosvojitve, pa je prelilo kapljo čez rob.« Ravnanje slovenskih oblasti - nadalje opozarjajo socialdemokrati - nima nobene zveze niti s pravno državo in še manj s človekovimi pravicami, saj ti izgovori zvenijo tako, kot da bi se zavzemali za človekove pravice zločincev, obsojenih na niirnberškem procesu. Predsednik stranke Janez Janša spričo vsega omenjenega zahteva hitro posredovanje vlade. F.Z. Poziv slovenskih izobražencev slovenski vladi Verski tednik Družina je nedavno objavila posebno izjavo-poziv, ki ga je podpisalo 50 uglednih Slovencev, ki ne živijo samo v Sloveniji, ampak tudi v zdomstvu. Gre za izjavo, v kateri veliko vidnih profesorjev in teologov, akademikov in nasploh kulturnikov poziva Državni zbor Slovenije, naj napravi slovenska vlada pred proslavljanjem 50. obletnice zmage nad fašizmom določene korake, ki bodo prispevali k demokratizaciji slovenske države. Ker je poziv zelo dolg, naj povemo samo to, da podpisniki zahtevajo, naj slovenske oblasti vendarle »izrecno obsodijo komunistično partijo, ker je med vojno in okupacijo zlorabila slovensko željo po svobodi in narodnoosvobodilni boj v svoje revolucionarne namene«. Podpisniki obenem zahtevajo, »naj obsodijo zločine, ki so jih izvajali nosilci revolucije nad slovenskim narodom pod pretvero osvobodilnega boja, hoteč uničiti svoje idejne in politične nasprotnike.« Seveda je v pozivu še vrsta drugih zahtev, od katerega gre gotovo omeniti še to, »da priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno dejanje« in seveda tudi to, »da razglasijo poboj domobrancev in vseh drugih nasprotnikov komunističnega totalitarizma za zločin proti človeštvu.« Nadalje podpisniki zahtevajo, naj se vendar že končno raziščejo povojni poboji in tudi najdejo krivci zanje; predvsem pa, »naj sprejmejo zakone, ki bodo pretrgali povezavo s prejšnjo totalitarno ureditvijo in odpravili politične, gospodarske in druge privilegije nekdanjih oblastnikov in njihovih naslednikov.« Nadalje zahtevajo še razveljavitev tedanjih obsodb in poravnavo moralne in materialne škode; naj »sprejmejo zakone, ki bodo v skladu z ustavo, konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Svet Evrope) in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (Združeni narodi)«. Podpisniki tudi pričakujejo, »da bodo predstavniki države Slovenije zadostili pravici.« -JP - Boj v Ljudski stranki Ljudska stranka je še najbolj resen dedič Krščanske demokracije, ki je razpadla zaradi nezadržne korupcije in padca komunistične nevarnosti. Tajnik Rocco Buttiglione ima najštevilneje izraženo članstvo in prav tako tudi največ volilcev bivše KD, kolikor jih seveda ni padlo v naročje narodnega rešitelja Berlusconija, ki še naprej skuša osvajati srca italijanskih volilcev s ponavljanjem osladnih fraz. Buttiglione pa se seveda ni mogel zadovoljiti z majhno I Kam bo šla Ljudska stranka? stranko, ki bi imela nujno omejen vpliv v italijanskem političnem življenju. Zato je svojo politiko usmeril v pridobivanje moralnega ugleda in obnavljanje zmernega centra. Priznati je treba, da je bil do neke mere tudi prepričljiv in da je prihajal na dan s pametnimi in utemeljenimi argumenti. Vendar pa se je Buttiglione kmalu zavedal, da na sredi ne bo mogel ostati in da bo moral prej ali slej iskati zaslombo ali na levi ali na desni. Končno se je odločil za desnico, ker je bil na levici konsenz že oddan. Zavedla ga je množičnost Berlusconijevega gibanja in njegova neorganiziranost ter skušnjava, da postavi na noge močno Ljudsko stranko, pravzaprav obnovi prejšnjo, medrazredno KD. Levica v notranjosti stranke mu je to preprečila, ker se je medrazrednosti odpovedala in hoče uresničiti res ljudsko stranko v Sturzovi tradiciji, vpliv in volilce pa pridobiti z izrazito socialno usmerjeno politiko. Buttiglionejev načrt pa bo marsikoga speljal in Ljudski stranki grozi dejansko nova cepitev. - S SSO za skupno proslavo 50-letnice osvoboditve Prejeli smo s prošnjo za objavo. Odbor SSO je na svoji zadnji seji obravnaval položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji v luči novih odnosov med Slovenijo, Italijo in Evropsko skupnostjo. Pozdravil je napredek, ki se odraža v odnosih med obema državama, vendar je z obžalovanjem vzel na znanje, da se novo ozračje, ki se ustvarja med državama, ne odraža tudi v manjšini. Obžaloval je dejstvo, da seje začasno (toda kako dolgo?) in enostransko ukinilo priznanje diplom slovenskih univerz, kar predstavlja hudo oviro za vse zamejske študente, ki študirajo v Sloveniji. Nadalje je odbor SSO z zaskrbljenostjo obravnaval kritični položaj, v katerem so se znašle slovenske kulturne ustanove brez finančne podpore za svoje delovanje. Odbor je z zaprepaščenostjo ugotovil, kako postaja manjšina drobiž med interesi dveh držav. Tudi sodelovanje z matično državo, ki se je začelo z demokratizacijo, je začelo izgubljati na intenzivnosti zato, ker imajo stranke preveč drugih skrbi in pozabljajo, da je skrb za manjšino tudi skrb za razvo j narodnega telesa v celoti. Iz vseh teh razlogov odbor SSO sprejema pobudo stranke Slovenske skupnosti za skupno proslavo 50-letni-ce osvoboditve Primorske izpod fašističnega jarma in konca druge svetovne vojne ter ne more razumeti tistih, ki se vabilu SSk ne odzivajo. Zato je odbor sklenil, da se jasno in javno opredeli za tako skupno proslavo. Bolj kot kdajkoli prej mora manjšina nastopati navzven enotno in složno. Razpis štipendij za študij na univerzah v Sloveniji Tudi letos objavlja ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije razpis za štipendije za diplomski študij na slovenskih visokih šolah in univerzah. Z ministrstva so nam sporočili, da se morajo vsi zamejski študentje, ki bi želeli univerzitetni študij nadaljevati ali pa začeti v Sloveniji, vpisati do 24. marca letos. Prijavo morajo poslati na posebnem obrazcu, ki se imenuje Prijava za vpis v začetni letnik visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji. Prijavo morajo poslati z oznako Prijava za vpis na naslov: Univerza v Mariboru, Krekova 2,62000 Maribor,- čepa se hočejo vpisati na ljubljansko univerzo, morajo prijavo poslati na naslov: p.p. 524 61101 Ljubljana. Kandidat se lahko prijavi le na en visokošolski zavod. Zamejski študentje, ki želijo študirati v Sloveniji, naj predložijo najkasneje do 31. avgusta 1995 vlogo za dovoljenje za študij na univerzi v Ljubljani Komisiji za študij zamejskih Slovencev in tujih državljanov. Ta naj obsega prošnjo z življenjepisom, spričevalo o opravljeni maturi in rojstni list. S slovenskega ministrstva za šolstvo tudi sporočajo, da se morebitni interesenti lahko obrnejo nanje ali pa pokličejo po telefonu na številko 061/1252055. Obenem sporočajo, da lahko zamejski študentje dobijo štipendije za študij na univerzi tako, da predložijo prošnjo z utemeljitvijo in svoj življenjepis, zraven naj dodajo še priporočilo ene od osrednjih slovenskih organizacij, potrdilo o državljanstvu, rojstni list in maturitetno spričevalo. - ZUt - V Sloveniji desettisočaki s Cankarjevo podobo V sredo, 15. marca, so v Sloveniji dali v obtok nov bankovec za 10 tisoč tolarjev. Izdelala gaje oblikovalska skupina, kije zasnovala že ves slovenski denar. Gre zlasti za oblikovalca Miljenka Licula in njegovega sodelavca Zvoneta Kosovela. Priprave, ki so trajale skoraj eno leto, je seveda vodila osrednja slovenska bančna ustanova, to je Banka Slovenije. Na bankovcu je lik pisatelja Ivana Cankarja, upodobljena pa sta tudi odlomek Cankarjevega besedila in nekdanje Deželno gledališče v Ljubljani. Tudi novi bankovec je natisnjen na papirju iz tovarne v Radečah, kije med boljšimi proizvajalci papirja v Evropi. Natisnila gaje tiskarna Giesecke & Devrient v Nemčiji. Kaže, da bo serija slovenskega denarja z novimi bankovcem uspešno dopolnjena in najbrž sklenjena. »Bankovcev z večjo vrednostjo ne potrebujemo,« je dejal Janez Majce, direktor oddelka za gotovinsko poslovanje Banke Slovenije. Sinoda goriške škofije »Sliši, kaj govori Duh Cerkvam« (prim. Rz 2,7) Odlomki iz pastirskega pisma nadškofa Bommarca Predragi verniki! - da razmislimo o pastoralni dejav- Kot naslov in temo tega pisma sem nosti v njeni bogoslužni, katehetski in izbral vabilo, ki ga v knjigi Razo- pričevanjski razsežnosti; detja, zadnjem izmed spisov NZ, apostol Janez ob sklepu posameznih pisem sedmerim krajevnim Cerkvam Male Azije ponavlja: »Kdor ima ušesa, naj prisluhne, kar Duh govori Cerkvam« (Rz 2,7). ♦♦♦ ♦♦♦ ♦♦♦ v v V Ustanovljena je bila posebna komisija, ki naj bi ugotovila, ali je sklicanje sinode potrebno oz. zakaj naj bi bila le-ta potreba. Verska stvarnost v naši nadškofiji, kakor jo je na osnovi odgovorov vprašancev ugotovila in podala v poročilu dne 3. oktobra 1994 omenjena komisija, izkazuje precejšnjo krizo. Le-tej botrujejo razni vzroki, kot so: - nedvomna sekularizacija tudi naše ožje družbe; - malodušje in nekak čut nemoči, da bi Cerkev (ne samo goriška) mogla primerno odgovoriti na izzive sekularizacije; - nepoznavanje osnovnih koncilskih in pokoncilskih cerkvenih dokumentov; - izkustvo nekega pomanjkanja pristne občestvene povezanosti med škofom in duhovniki, med duhovniki in laiki; - nekak čut osamljenosti in izgubljenosti; - problematičnost kulturno-pastoral-nih vprašanj, povezana tudi z vedno manjšim številom duhovnikov in njihovo vedno večjo starostjo ter z njihovim »razdrobljenim« življenjem. Vendar je analiza pokazala tudi kako pozitivno stran, npr. znamenja prenove in krščanskega pričevanja, kise kažejo v mnogih mladinskih krogih. Analiza, čeprav potrebna, problemov ne bo rešila. Le s pristnim dialogom bomo lahko pomagali naši krajevni Cerkvi duhovno rasti. Z lanskim malim pastirskim obiskom po župnijah sem skušal spodbuditi nov slog dialoga in odnosa med škofom, župnikom in župnijskim svetom. Prepričan sem, da bo to v pomoč župnijskim svetom, kadar bodo razmišljali in razpravljali o sinodalnih temah. Dragocen napotek našemu sinodalnemu razmišljanju j e tudi preroška beseda, ki nam jo je sv. oče Janez Pavel II. podal, ko je bil pri nas na obisku. Npr.: »Družinaje nenadomestljiv dejavnik za človeško in duhovno rast človeške družbe, saj je obvezen prehod za osebno in krščansko zorenje, od katerega v dobri meri odvisi naša prihodnost.« In še: »Gorica stoji na stičišču raznih narodov in izročil, zalo ji je tudi zaupan poseben poklic: biti znamenje edinosti in dialoga....« Nato nas j e sv. oče spomnil besed oglejskega škofa sv. Kro-macija: » Ne moremo govoriti o Cerkvi, če ni Marije, Gospodove matere, z njegovimi brati. Kristusova Cerkev je tam, kjer se oznanja, da je Kristus postal človek iz Device Marije « (30. Govor). Ko je tekla razprava, ali naj se sinode lotimo ali ne, je omenjena komisija pri odgovorih vprašancev razbrala naslednje razloge v prid sinodi. Sinoda ho omogočila, - da ponovno odkrijemo bogastvo naše krščanske zgodovine, da ovrednotimo stike z različnimi kulturami in izročili, ki sobivajo na našem ozemlju in so prava vrednota in dar za našo Cerkev; - da ponovno oživimo misijonski in karitativni zagon, ki pripadata krščanskemu življenju; - da vsakdo po službi in daru, ki mu ju je Gospod zaupal, primerno odgovori na velika vprašanja današnjega človeka in tudi na nelahka in dramatična vprašanja, ki se dvigajo iz krajevne stvarnosti; - da se vzpostavi dialog z ljudmi dobre volje, s katerimi delimo vsakdanje skrbi in prizadevanja na delavskem, šolskem in sploh družbenem področju; - da se poudari osrednja vloga družine, kije Cerkev v malem in zakrament božje ljubezni v Kristusu; - da se srečamo in tudi sprejmemo nase veselje in skrbi bratov in sester po veri, zlasti tistih, ki se trudijo za zbliževanje med kristjani; - končno, da ponovno doživimo veselje, da smo Kristusovo telo, ki je sestavljeno iz mnogih udov in v katerem ima vsak ud svojo vlogo, da slavimo Gospoda Jezusa v svojih srcih, vedno pripravljeni odgovoriti vsakomur, ki hoče vedeti razlog za naše upanje (1 Pt 3,15). Sv. oče Janez Pavel II. je ob 25-letnici zaključka 2. vatikanskega cer- kvenega zbora poudaril pomen sinodalne ustanove. Tako je rekel: »Sinoda je ustanova, ki se znotraj Cerkev izkazuje kot nadvse veljavno sredstvo za občestveno rast božjega ljudstva. Kakor pove že samo ime, ima sinoda nalogo, da zbira energije, vero in upanje vseh, ki potujejo povezani v edinosti iste vere in iste ljubezni. Vsakomur nudi možnost, da se izrazi in da ga drugi poslušajo, kadar gre za blagor Cerkve, ki je blagor vseh. ❖ ❖ ❖ Predraga goriška Cerkev! S to poslanico sem ti hotel naznaniti skorajšnjo sinodo. Le bežno sem ti nakazal, ne pa razčlenil načrta vseh možnih tem in vprašanj, o katerih bomo v sinodalnem sopotovanju skupaj razpravljali. Moje iskreno voščilo je: »Poslušaj, kar ti božji Duh govori!« Vsi tvoji otroci, zdravi in bolni, naj se združijo v vztrajni molitvi in delajo za to, da bo obraz vstalega Gospoda sijal nad našo Cerkvijo: Gospod, pokaži nam svoj obraz; »Tvoj obraz, Gospod, jaz iščem« (Ps 27,8). Glas božjega Duha in zaupna molitev bosta spodbudila v vsakem izmed tvojih otrok vedno večjo pripravljenost za posluh, prenovo in občestvo. Čeprav se jaz, škof, dobro zavedam svoje nebogljenosti, se ponižno in obenem navdušeno odpravljam na to novo potovanje in zato prosim vztrajne pomoči mučence oglejske Cerkve in trajnega varstva Marijo, Mater Cerkve. Prvo zasedanje osrednje komisje za sinodo V soboto, 11. marca, se je na škofiji sestala osrednja komisija za goriško škofijsko sinodo. Pot »poslušanja tega, kar govori Duh naši krajevni Cerkvi,« se je začela s sv. mašo, ki jo je v svoji kapeli daroval nadškof A.V. Bommarco. Na srečanu je nadškof poudaril cilj, ki si ga zastavlja osrednja komisija na začetku svoje poti: doživeti in pričevati možnost skupne hoje. To je edini način, ki lahko zagotovi modro presojanje krajevne stvarnosti in ki lahko prispeva h gradnji tistega občestva, ki ga naša Cerkev močno potrebuje. Za njim je generalni tajnik za sinodo g. Andrea Bellavite predstavil nekaj napotkov, ki naj bi služili kot izhodišče za nadaljnje skupno razmišljanje in pogovor. V glavnem je poudaril (kot že sam nadškof v pastoralnem pismu) potrebe in razloge, ki so narekovali sklicanje te sinode, in pa nekaj misli glede na metodo, ki naj bi se je osrednja komisija držala pri svojem delu. Nato je nadškof predlagal skupno razdelitev tega, kar si vsak član komisije pričakuje in želi od sinode. Na dan je prišlo že prečej zanimivih misli, predvsem pa iskrena želja, da bi lahko ta skupna pot pripomogla k rasti naše Cerkve in k osvežitvi njenega duha. Pogovor se še ni končal, zato se bo nadaljeval na naslednji seji, ki je predvidena za soboto, 25. marca. Enodušna je vsekakor zavest, da mora biti pri sinodi soudeležena vsa krajevna Cerkev, ki jo sestavljajo duhovniki in laiki. Zato bo tudi ena izmed poglavitnih nalog osrednje komisije informiranje in komuniciranje z vsemi komponentami, ki sestavljajo našo Cerkev. Nazadnje je bilo oblikovano še ožje tajništvo oz. delovna skupina, ki bo imela nalogo pripravljati srečanja osrednje komisije in povzemati zaključke njenega dela. Poleg nadškofa Bommarca sta v njej duhovnika (g. Andrea Bellavite in g. Franco Gismano) ter 2 laika, Chiara Corbatto in Damjan Hlede. Druga faza obnove Romarskega doma na Sveti gori pri Gorici Leta 1990 so frančiškani na Sveti gori pri Gorici ponovno postali lastniki Romarskega doma. Kot dobri gospodarji so se takoj lotili obnove. V preteklem letu so končali prvo fazo, ki je obsegala sanacijo strehe in zidov. Po krajšem zastoju pa bodo spomladi pričeli z drugo fazo obnove doma. V tej gradbeni fazi bodo izdelali tlake v pritličju, kanalizacijo in zračnike ter prezidali stene. Uredili bodo tudi glavni vhod v Romarski dom. Frančiškani se najlepše zahvaljujejo vsem, ki so priskočili na pomoč s finančnimi sredstvi. Obnovo Romarskega doma bi radi čimprej sklenili in ga izročili namenu, ki gaje v preteklosti že imel. Ob koncu del bo v domu 62 ležišč v eno, dvo in štiriposteljnih sobah. Za obiskovalce bo tudi večja dvorana, kuhinja in jedilnica. V podstrešju pa bo kapela. S to obnovo bo vrh Svete gore bolj popoln, v ponos vsem, ki jim je to svetišče pri srcu. Branko Lušina Iz Beneške Slovenije I V času, ko si odnosi med Italijoin Slovenijo utirajo novo, upajmo ne prekratko, pot, so se tudi obmejni odnosi sprostili ter izboljšali, kar pomeni, da se večajo možnosti sodelovanja med deželama oz. državama. V teh dneh se vrstijo pomembne pobude na politični ter gospodarski ravni, ki pomenijo zbliževanje in spoznavanje sosedove realnosti. Začnimo z Bovcem, kjer se je odvijala poslovna konferenca med slovenskimi in furlanskimi oz. italijanskimi gospodarstveniki, predstavniki majhnih in srednje velikih podjetij; na srečanju so se gospodarski operaterji seznanili z zakonodajo in možnostmi vlaganja v skupne pobude. Nato so se poslovneži (72 slovenskih in 32 italijanskih) usedli za mizo in konkretno preverili možnosti partnerstva med firmami. V Terskih dolinah pa moramo tudi zabeležiti dve pomembni srečanji, pri katerih gre zasluga predvsem predsedniku Gorske skupnosti Noaccu ter njegovemu odborniku Černu. V Čenti sta se namreč v ponedeljek, 13. marca, srečalapred-sednika skupščin Slovenije in FJK Školč in Cruder. Namen pobude je preučiti možnost obmejnega sodelovanja v perspektivi gospodarskega razvoja. V petek, 17. marca, pa organizira Gorska skupnost srečan je v Tipani na temo Slovenska Furlanija'. izziv in prizadevanje. Na njem bosta sodelovala tudi videmski in koprski nadškof ob prisotnosti župnikov obmejnega območja. Tudi na kulturnem področju ne manjka srečanj, udeleženci katerih si prizadevajo krepiti spoznavanje med Slovenci, ki živimo v treh državah. V kulturnem centru na Trbižu seje v nedeljo odvijala zborovska revija Koroška poje. Kulturno manifestacijo sta organizirala društvo Planika in Glasbena šola v Kanalski dolini v sodelovanju s Krščansko zvezo iz Celovca. Nastopilo je šest pevskih zborov s Primorske ter Koroške. V soboto, 11. marca, pa se je začela 26. Primorska poje, na kateri bo nastopilo 1 izborov, ki se bodo predstavili na 19 koncertih, eden od katerih se bo odvijal tudi v Benečiji, in sicer v občinski dvorani v Špetru v soboto, I. aprila, ob 20.30. Nazadnje povejmo še, da bo od 25. marca do 8. aprila v Beneški galeriji v Špetru na ogled razstava idrijskih čipk, lepoto in kakovost katerih smo si lahko že ogledali na razstavi v Kulturnem domu v Gorici. Erika Jazbar Iskrice Otroke smo napolnili z vitamini, ne pa z vrednotami. Sedaj so brez hormonov in ne vedo, kaj bi... ❖ ❖ ❖ Danes se po tv in v tisku veliko govori in piše o »par condicio« ali o enakih pogojih. Poglejmo, kaj mislita o današnjem tisku dve italijanski osebnosti. Luciana Castellina: »Obveščevalno družbo bodo vodile Evropa, ZDA in Japonska. Ostalim bomo posredovali naše vrednote, naše vedenje, naše ideje in našo kulturo; šlo bo za obliko nadvlade, hujšo od kolonializma... Ideja o horizontalnem in interaktivnem obveščanju je sicer domokratična, vendar je nevarno, da bo imelo kontrolo nad tem področjem majhno število ekonomskih velesil.« Pa še eno mnenje. Mario Miele: »Italijanski dnevniki? Skoraj jih ne berem več iz preprostega razloga, ker imam vtis, da še posebej dnevniki objavljajo samo mnenja. Poleg tega uporabljajo tak jezik, ki ga razume le ožji krog ljudi; ti pa so navsezadnje tisti, ki delajo pri istih dnevnikih. Tako so konec koncev bolj verodostojne tiste informacije, ki jih beremo v rek-lamskih oglasih.« Neka Lidia Campagnano je 26. februarja tako napisala v komunističnem dnevniku 11 Manifesta: »Laična - in ne verska - kultura je izjavila, da se vsako človeško bitje rodi svobodno in enako.« Kaj, ko bi omenjena gospa vzela v roke in prebrala prve strani stare zaveze, evangelij in nekatere odlomke iz pisem sv. Pavla? ❖ ❖ ❖ Slovenski obrambni minister boleha za protagonizmom, zato so mu tudi všeč vojaške parade; predvsem tam, kjer je on doma. ❖ ❖ ❖ Ljubljansko Delo vprašuje svoje bralce, kako ocenjujejo NOB v Sloveniji. 36,3% vprašancev je odgovorilo, da je bilo vsega nekaj... 60,3% meni, da bi morala proslava potekati v duhu sprave. .;. Nekateri se bojijo, da bo proslava 50-letnice v Sloveniji prazno vanj e komunistov. ❖ ❖ ❖ Gala-ples v maskah v ptujskem muzeju, ki ga je oddajal prvi program slovenske tv na pustni torek, je bil neokusna šala. ❖ ❖ ❖ Množijo se negodovanja na račun izvolitve Dimitrija Rupla za ljubljanskega župana. Nekdo je označil to izvolitev kot najslabšo varianto, ki se je lahko pripetila ne samo Ljubljančanom, ki so sami krivi te nesreče, temveč tudi drugim Slovencem. Venček Literarne poti Gradovi v funkciji vloge in ovrednotenja Vipavske doline V Vipavski dolini uresničujejo razne načrte in zamisli, ki naj bi omogočili nadaljnji napredek in splošno ovrednotenje tamkajšnjih naravnih in drugih danosti oz. možnosti. K temu naj bi prispevali tudi gradovi oziroma grajske celote iz prejšnjih stoletij. Takih objektov je v Vipavski dolini skupaj 13, žal pa so po večini v slabem stanju. To so: Zajčji grad v Podnanosu; graščinski kompleks v vasi Pod-brje; grad na Slapu; dvorec Zemono; baročna graščina v Ajdovščini, zgodnjebaročna graščina v Velikih Žabljah; grad v Vipavskem Križu; dvorec v Selu; naselje Tabor nad Črničami, grad Trilek na Colu, stari grad v Vipavi; novejši Lan-thierijev grad v Vipavi ter grad Lože pri Vipavi. Predstavniki novih občin Ajdovščina in Vipava poudarjajo, da bodo posamezne gradove oziroma grajske celote čim-prej obnovili in jih usposobili za razne dejavnosti. V turistične, kulturne in druge namene že nekaj let uspešno služi dvorec Zemono, ki ga je obnovila ajdovska tovarna pohištva LIPA. Čim-prej naj bi obnovili tudi Lanthie-rijev grad v Vipavi, ki pa ga je bivša Jugoslovanska armada precej opustošila. Posebno dragocenost pomeni grad v Vipavskem Križu, ki je oblikovno najbolj čista in v sorazmerjih skladna renesančna utrdba v Sloveniji. Zanimivo je, da je njegov večinski lastnik še vedno plemiška družina Attemsov iz italijanske Gorice. Solastnik gradu v Vipavskem Križu pa je tudi domača osnovna šola, ki severni del utrdbe obnavlja za potrebe podružnične šole. Pri obnovi zelo uspešno sodeluje tudi župnija v Vipavskem Križu. Lastninski odnosi niso razčiščeni le glede gradu Lože pri Vipavi. Potomci agronoma dr. Evgena Mayerja, ki je grad po koncu druge svetovne vojne domnevno daroval novo ustanov-ljeni Kmetijski šoli za Primorsko, trdijo, daje bil tedanji prenos lastništva nezakonit in je torej pravno neveljaven. Odločilo bo sodišče v Ajdovščini. ________________:_______________ivl_ Knjižne Knjiga modrosti in Sirahova knjiga Slovenska verska revija Ognjišče je v teh dneh poslala na slovenski trg zelo lepo oblikovano knjigo z naslovom Knjiga modrosti in Sirahova knjiga. Gre za svetopisemski deli v novem in poglobljenem prevodu profesorja klasične fdologije in duhovnika Otmarja Črnilogarja, ki je obema svetopisemskima knjigama prispeval tudi bogat in izčrpen uvod. Knjiga je privlačna tudi zaradi treznih in bistvenih risb, s katerimi je slikar Rudi Pergar opremil to izdajo imenitnih svetopisemskih tekstov. Spremno besedo knjigi je dodal dr. Jurij Bizjak, ki tesno sodeluje s profesorjem Otmarjem Crni-logarjem pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino. Oba sta velika poznavalca starih jezikov in tudi hebrejščine, ki jo danes na Slovenskem le malokdo še pozna. Otmar Crnilogar, ki je prevedel svetopisemski knjigi, nam v uvodu pove, kdaj sta knjigi nastali in katere smernice so vodile pisce pri nastanku del. Medtem ko jeza Knjigo modrosti pisec nepoznan, a se ve, da je nastala okrog leta 50 pred Kristusom in se zdi, da jo je napisal en sam pisec, ki je dobro poznal grško in helenistično kulturo, se za Sirahovo knjigo ve, da jo je napisal Ben Si-rah; nastala je okrog leta 180 pred Kristusom. Prevajalec Otmar Črnilogarnam v uvodih razčleni tudi glavne misli knjig in pove še vrsto zanimivosti, ki bralcu pomagajo, da lahko časovno, kulturno in družbeno uvrsti knjigi v njun čas nastanka in ju zato bolje razume. Tisti, ki profesorja Otmarja Črnilogarja malce bolje poznajo, vedo, da je ta primorski duhovnik izreden prevajalec, saj ga odlikujeta veliko poznanstvo Svetega pisma in pa izreden slog pisanja. Poznamo Kaj vse je lahko pesem! » V daljavah dneva lakmusov preliv« - Niko Grafenauer. »Zglasnim šumom s kora orgle so donele« - Simon Jenko. »Pa so bile zvezde daleč« - Srečko Kosovel. »Zaljubilo se je morje v luno« -Simon Gregorčič. » V svetli atlantski zdomski ravnini« - France Papež. »Da bi sam v vesoljnem zrakoplovu« - Vladimir Kos. »Gre po stezi čez polje zeleno Anka mlada« - Anton Aškerc. »Belo cvetijo češnjevi gaji« - Ljubka Šorli. »Tkanina revna sem, raztrgan prt« - France Balantič. »Zasanjal bi trte, Vipavo pod njimi« - Jurij Paljk. »Bolečina, siva ptica klica senčnega« - Tone Rode. » V tem tihem, nežnem sneženju« -Stanko Janežič. »Zlata jutra in zarij šumeči slapovi«- Oton Zupančič. »Vsak dan po istih poteh« - Ivan Minatti. »Kot puščava, ki zgubila je spomin« - Ciril Zlobec. Ko sem še pisarila samo spačke v zabavo prijateljic in mi še od daleč ni prihajalo na misel, da se bom kdaj resneje ukvarjala s pesništvom, smo v Gorici na šestmesečnem Odlično, a... učiteljskem tečaju pisali nalogo z naslovom Kaj je zame pesem. Za motiv mi je služila lisa, ki jo je v goriški ječi spustil sončni žarek skozi režo v okenski leseni ogradi na steno moje celice. Zvezke nam je prinesel profesor že naslednje uro. V mojem je pisalo: Odlično, a ne odgovarja naslovu. Sram meje postalo, čeravno se mi je zdela pripomba neupravičena. Kot najboljšo je tečajnik Marjan prebral svojo nalogo naglas. Pesem je primerjal kamnu, ki ga vržeš v mirnojezero. Zvedno širšimi krogi vznemiri gladimo in med potapljanjem tudi globino. Kakor kamen jezero, razgibljepesem Marjanovo duševnost. Obseg njegovega razmišljanja se veča, podobe se množijo, spomin poglablja v prostorsko in časovno odmaknjenost in globino. Visok in slok, z rokami rahlo oprt ob kateder, je mladi profesor stoje sledil bogatemu jezikovnemu izražanju in globokim Marjanovim mislim. Fant je bil begunec. Strah pred smrtjo ga je iztrgal iz družine in iz domovine, ki ni bila tedaj puhla beseda, marveč del osebnosti. Njegovo srce je prebadal trn duševnega trpljenja, iz nevidnega krvavenja je pognala vsestranska lepota sestavka. Z malo več psihologa v sebi bi mogel profesor ob Marjanovi in moji nalogi že tedaj ugotoviti, kar se je meni posvetilo šele ob Beli lisi Irene Batista, objavljeni v prvi februarski številki letošnjega Katoliškega glasa. Marjan se je namreč odzval naslovu naloge kot bralec pesmi in vidi v njej okno, skozi katerega gleda vase, jaz kot ustvarjalec, ki mu je pesem vrč in z njim zajema iz sebe, da naliva drugim. Luna sije, klad'vo bije... Tudi to je pesem. V poznih večernih urah jo je Prešeren zasnoval v krčmi ob Gradiščici, nekaj korakov od trnovske cerkve, v kateri je prvič srečal Julijo. Škoda, da danes o tem ničesar ne ve prijazna točajka istega gostišča. V nasprotnem primeru bi lahko gostom namesto majic podarjala spominske lističe z nadaljevanjem zgoraj začete Prešernove pesmi Pod oknom: ...trudne, pozne ure že; pred neznane srčne rane meni spati ne puste. Zora Saksida ga že po naravnost imenitnih prevodih pisem svetega Pavla v prenovljeni izdaji štirih evangelijev in po drugih prevodih, nedavno pa je pri celovški Mohorjevi družbi izšla tudi njegova knjiga duhovnih vaj Hvalite Gospoda . Prav zato Knjigo modrosti in Sirahovo knjigo toplo priporočam vsem, ki so j im svetopisemske knjige pri srcu, in vsem tistim, ki radi razmišljajo o življenjskih smislih in življenju samem. Po knjigi pa bodo zelo radi segli tudi ljudje, ki uživajo ob lepi slovenščini, kije pri Črnilogarjevem prevajanju zares ne manjka. Vsakdo bo moral priznati, kar od vedno profesor trdi: neobstoja noben tekst v nobenem jeziku, ki bi se ne dat prevesti v slovenščino. Jurij Paljk Spominski večer dr. Josipa Agneletta v Kopru V četrtek, 23.2., sta Kulturni klub Istra in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru organizirala spominski večer dr. Josipa Agneletta, našega istrskega rojaka, doma iz Trseka pri Truškah in enega najvidenjših javnih delavcev v Trstu in Istri v prvi polovici in predvsem sredi tega stoletja. Njegovo osebnost in njegovo delo, zlasti v povojnem času v Trstu, sta predstavila prof. Nadja Maganja in sin dr. Branko Agneletto. Večer v prostorih Osrednje knjižnice je vodil Zdravko Vatovec. Smisel večera je posredno podal že v svoji obrazložitvi k predlogu dr. Josipa Agneletta kot enega izmed kandidatov za postumno nagrado Alojz Kocjančič, ko je zapisal, »daje spo- min na enega tvorcev demokratične misli v povojnem času, ki ni bil naklonjen svobodni misli in pretoku idej, za bodoče rodove izjemnega pomena.« Z večerom se mu je ob njegovi 110. obletnici rojstva Istra skromno oddolžila za sramotni molk, v katerega je bivši režim doslej zavil njegovo delo, ker je v velikem demokratu videl nevarnost tudi zase. Prof. Maganja se je v uvodnem delu osredotočila predvsem na povojni čas, ko je dr. Josip Agneletto »vrgel v noč plamenico pluralizma« in bil tako »znanilec zgodnjega jutra, kot se je o njem izrazil tržaški pesnik Vinko Beličič. Dr. Branko Agneletto pa je na preprost, oseben in pristen način predstavil dr. Josipa Agneletta kot očeta, družinskega moža, svojega odvetniškega učitelja in predvsem kot velikega demokrata ter »osebnost z značajem, trdno voljo in globoko predanostjo svoji veri oz. prepričanju.« Te lastnosti so mu pomagale, daje bil med redkimi, ki na razburkanih in usodnih razpotjih ni izgubil svojega kompasa izpred oči niti kot narodnjak niti kot demokrat. Večerje bil sklenjen z dogovorom, da bo potrebno lik dr. Josipa Agneletta, njegovo delo in čas osvetliti tudi s poglobljenim stokovnim posvetom kot tudi s predlogom, naj Kulturni klub Istra pripravi pobudo za poimenovanje ene izmed koprskih ulic po njem. Milan Gregorič Iz SLOVENSKE Koroške drobtnice O dolgčasu ali nedelavnosti na Koroškem slovenska manjšina res ne more govoriti. Vabila o raznih prireditvah si sledijo ena za drugim in človek včasih kar ne ve, kam bi šel. Drugi marcev teden je bil tak. Po koncertu Koroška poje so v torek, 7. marca, v Modestovem domu v Celovcu pripravili zanimiv večer. Iz Ljubljane je prišel salezijanski duhovniki g. Mirko Žerjav, ki je s svojimi triki navdušil tako odrasle kot mladino. O svetovno znanem čarodeju je pri celovški Mohorjevi družbi konec leta izšla knjiga z naslovom Tiho, tiho čarodej prihaja, ki je bila predstavljena sredi januarja v Ljubljani in iz katere se bralec poleg zanimivega branja lahko nauči nekaterih »goljufij«. Za dan žena je prišel predavat v Tinje državni tajnik dr. Peter Vencelj. Približno 60 poslušalcem je spregovoril o Sloveniji kot državi in Slovencih kot narodu. Njegove tako pozitivne kot kritične misli so sprožile v diskusiji predvsem vprašanja o položaju zamejskih Slovencev oz. manjšin, za katere se slovenska država premalo zanima. V Mohorjevi knjigami pa so 9. marca predstavili pesniško zbirko »Wenn wir lieben« (prevod iz slovenščine Andrej Kokot) Neže Maurer, pedagoginje in časnikarke iz Školje Loke, ki je znana predvsem po svojih televizijskih oddajah za otroke in mladino in je do zdaj pripravila že 26 zbirk (proza in lirika) za odrasle in mladino. Za ciklus Igra za življenje je od tržaške Mladike 1. 1989 prejela literarno nagrado. R.B. Tinjski dom Sodalitas vabi Marsikdo na Goriškem in Tržaškem pozna Dom v Tinjah, oazo duhovnosti in miru, kjer se vedno kaj dogaja. V 20 km iz Celovca oddaljenem domu, ki ga vodi rektor Jože Kopeinig (tudi predsednik celovške Mohorjeve družbe), je letno okrog 300 prireditev, na katerih se zbere približno 12.000 tako slovensko kot nemško govorečih interesentov. Na programu so razni seminarji, duhovne vaje, zgodovinske razprave, politične debate, tečaji (gospodinjski, zdravstveni), razstave in še in še. Skratka za vsakogar nekaj. Pred 14 leti obnovljeni in pred nedavnim dograjeni dom vzdržujejo s svojimi prispevki predvsem tečajniki in koroški Slovenci, nekaj pa prispeva tudi krška škofija. Vendar so stroški tako visoki, da se rektor doma veseli vsakogar, kije pripravljen pomagati. Vsaka dva meseca so prireditve razpisane v posebnem časopisu Dialog in kdor se zanj zanima, ga lahko dobi na naslovu Katoliški dom prosvete SODALITAS, A-9121 Tainach-Tinje. R.B. Sakralna glasba 20. stoletja V okviru koncertne sezone 1994/ 95, ki jo prireja SCGV Emil Komel, so nastopili v goriški stolnici v nedeljo, 12. marca, Ljubljanski madrigalisti pod vodstvom Matjaža Ščeka. Številni publiki so predstavili nekaj avtorjev sodobne nabožne evropske glasbe; to so francoski skladatelj Francis Poulenc, švedski Otto Ollson, estonski Urmas Sisask, angleški Waughan Williams, litvanski Vytautas Miškinis in švicarski Frank Martin. Gre za glasbeno zvrst, ki ima v evropski kulturi pomembno vlogo in človeka pod cerkvenimi oboki danes še vedno očara in ga pritegne v svet duha, tišine, zbranosti, notranje enotnosti. Gre za glasbo, ki ne kali tišine, ampak jo še bolj poudarja. Sodobna polifonija teh avtorjev ostaja v glavnem zvesta tradicij i latinskega jezika zborovske nabožne glasbe, vendar išče tudi osebno novo govorico in izraz, ki se v nekaterih avtoij ih (npr. pri Franku) izrazito oddaljuje od kanonov Bachovega korala, ki je zaznamoval klasično cerkveno kultivirano glasbo. Nekateri izmed izvedenih avtorjev se v melodiki zgledujejopo skladatelj ih vzhodne liturgične zborovske glasbe prejšnjih stoletij. Ljubljanski madrigalisti so profesionalen pevski sestav, ki se opredeljuje za zahtevno glasbo domačih in tujih avtorjev; na mednarodnih zborovskih tekmovanjih so že večkrat zasluženo prejeli različna priznanja. V glavnem so njihovi # $