Vesna Leskošek
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM
DO KONCA 19. STOLETJA
Z zgodovino1 žensk na Slovenskem sem se začela
ukvarjati pred nekaj leti. Pravzaprav sem pričela
brskati po virih, še predenj sem prebrala katero
od knjig iz klasične zbirke ženske zgodovine2. Ko
sem jih začela prebirati, je bilo kmalu jasno, da
so začetki odkrivanja ženske preteklosti povsod
podobni. Najprej se raziskovalke soočimo z nekaj
dejstvi. V splošnih nacionalnih zgodovinopisnih
knjigah je malo podatkov o ženskah, še manj je
ženskih imen. Vzroki so različni. Kroniste ženski
dogodki niso zanimali, zato jih niso zapisovali.
Tovrstni dogodki ne zanimajo niti zgodovinarjev,
zato jih pri obnavljanju izpuščajo. Tako lahko npr.
najdemo v zgodovinskih knjigah iz začetka stoletja
več podatkov o ženskah kot v novodobnih, ki čr-
pajo iz prejšnjih. Pri branju teh knjig tudi opa-
zimo, da avtorji večkrat opisujejo ženske dogodke,
ko pišejo o preteklih obdobjih, in jih pričnejo
opuščati, ko se približujejo opisovanju aktualnega
časa. Nastane vtis, da ženske v zgodovini niso
prisotne oz. da niso počele nič takega, kar bi jim
zagotovilo mesto v zgodovinskem spominu. Na
tak način se zabriše njihova vloga, kar po drugi
strani omogoča vzdrževanje stereotipnih predstav
o ženski naravi. Izpuščanje ženskih imen in
dogodkov iz zgodovine ima torej jasen namen v
vzdrževanju želene podobe o ženskah in žensko-
sti. Učinki izpuščanja se kažejo tudi v dejstvu, da
je treba brez zgodovinskega spomina začenjati
vedno znova. Tako se v zadnjih letih veliko spra-
šujemo o vlogi žensk v politiki in med drugim na-
letimo tudi na razprave, ki pravijo, da nastopanje
v javnosti ni v ženski naravi, politika pa ne ustreza
njihovemu karakterju.
Michelle Perrot ( 1984) se je s podobnimi teža-
vami spopadala v zgodnih sedemdesetih letih v
Franciji, ko je skupaj s kolegi in kolegicami z od-
delka za zgodovino in sociologijo oblikovala prvi
tečaj ženske zgodovine v Franciji na Université-
de Paris. Ob pomanjkanju materiala in teoret-
skega okvira so naslovili tečaj Ali imajo ženske
zgodovino? Vprašanje je bilo zlasti posledica
pomanjkanja dostopnih podatkov in prepričanja,
da so v splošnih zgodovinskih knjigah popisani
dogodki, usodni za narod neke države, za nacijo
torej, in kot taki so univerzalni, veljavni za oba
spola. Dogodki, ki niso popisani, so brez posebne
vrednosti za potek zgodovine. Zato je zgodovino-
pisje v bistvu legitimiranje razmerij moči. V zgodo-
vino namreč pridejo in v njej obstanejo tisti, ki
imajo moč, da definirajo pomembnost in nepo-
membnost družbenih procesov ali posameznih
dogodkov. Boj za zgodovino je zato boj za pravico
do interpretacije. V uradnih zgodovinah ne najde-
mo ne hendikepiranih ne istospolno orientiranih,
še manj revnih ali ljudi z ulice. V tem smislu urad-
ne zgodovine niso nikoli bile zgodovine vsakda-
njega življenja. Vendar so vprašanja o tem, ali ima-
jo ženske svojo zgodovino, danes že presežena.
Se več, raziskovanja so pokazala, da so bile ženske
v preteklosti vpete v družbeno dogajanje na način,
ki razbija stereotipne, ustaljene podobe o njeni
naravi in družbeni vlogi. Arlette Farge (ibid.) ugo-
tavlja, da se hkrati z odkrivanjem ženske pretek-
losti razbijajo sodbe o vlogi moških v zgodovini.
Raziskovanje ženske preteklosti ni pomenilo
namreč samo dodatek k splošni zgodovini, temveč
ji je oblikovalo novo podobo.
KONCEPT TELESA
Teoretske razprave o telesu se ukvarjajo zlasti
z naravnim in družbeno konstruiranim telesom
in se med sabo razlikujejo po tem, kakšno vlogo
in moč dajejo enemu in drugemu. Ženska družbe-
na identiteta je bila dolgo časa pogojena s kulturno
percepcijo njihovih teles. Zato je telo tema femi-
VESNA LESKOŠEK
nističnih razprav ves drugi val feminizma, razpra-
ve o telesu pa lahko najdemo tudi v tekstih prvega
vala. Zahteva po pridobitvi moči za kontrolo in
upravljanje z lastnim telesom je pomembna tema
aktivističnih ženskih skupin in feministične teorije.
Ženska zgodovina je zgodba o njihovih telesih,
in sicer zato, ker dolgo niso bile nič drugega kakor
telesa (Fouquet v Perrot 1984:61). Telo je stoletja
oblikoval moški razum, zato je treba raziskovati
moško govorico. Ženske morajo o svojem telesu
spregovoriti same in tako začeti spreminjati veljav-
na prepričanja. To lahko storijo s pomočjo teorij
spolne razlike, ki dekonstruirajo ali »spodkopa-
vajo prepričanje o 'naravnih' temeljih družbeno
kodiranih razlik, sistema vrednot in reprezentacij«
(Braindotti v Bahovec 1998: 62).
Sociologijo zanima, kako na telo vplivajo druž-
beni odnosi, procesi in institucije. Foucaultova
analiza discipline, kazni, norosti in seksualnosti
kaže na prisotnost moči v diskurzih, ki konstrui-
rajo človeško utelešenje. Sam govori o svojem delu
kot o izdelovanju zgodovine teles, ki jo opiše kot
izdelovanje zemljevida teles in učinkov moči
nanje. Njegova teorija vednosti pravi, da se telo
konstruira skoz diskurz in izven diskurzivnega ne
obstaja, izgine kot materialen fenomen. Človeške
fizičnosti ne moremo do konca zajeti, ker je telo
prepleteno z mrežo že obstoječih pomenov, ki se
oblikujejo skoz različne diskurzivne prakse. Od-
nos med razumom in telesom določa umestitev
telesa v moderne disciplinske sisteme, razum pa
s tem postane lokacija za diskurzivno moč. Telo
je le inertna masa, ki jo nadzorujejo diskurzi, loci-
rani v razumu. Vendar Shilling (ibid.: 420) pravi,
da tako razmerje med razumom in telesom zane-
mari dejstvo, da lahko disciplinski sistemi posta-
nejo »živeče izkušnje«, ki nimajo učinka le na
razum, temveč tudi na čutila. Govori o diskur-
zivnem redukcionizmu, ki se reflektira tudi v delu
Butlerjeve. Ta zavrne idejo preddiskurzivnega
telesa in pravi, da so telo, spol in družbeni spol
diskurzivni konstrukti. Regulativne družbene
norme institucionalno in diskurzivno konstruirajo
telesno materialnost. Foucault in Butler postavlja-
ta telo samo znotraj obstoječih razmerij moči.
Rosi Braindotti (v Bahovec 1998: 59) vzpostav-
lja razliko med govorom o družbenem spolu in
govorom o spolni razliki. Pravi, da teoretičarke
družbnega spola zanima predvsem, kako na spol
vplivajo kulturni in družbeni procesi, govor o
spolni razliki pa vključuje tudi nezavedno oz. željo
in identifikacijo. Razmerje med spoloma zgodo-
vinsko obvladujejo oblastna razmerja, ki določajo
družbeno pozicijo spolov skoz čas, učinke te
diskvalifikacija pa izkušajo ženske v svoji telesni
eksistenci. Ne glede na to, ali verjamemo v pred-
družbeno telo, ki je očiščeno pomenov in na voljo
za prepoznavanje prave narave, ali pa menimo,
da so taki esencialistični pogledi vnaprej izgub-
ljeni, ostajajo osnovna prepričanja o spolni razliki
ali konstrukciji ženskosti in moškosti podobna.
Določajo jih oblastna razmerja, ki legitimizirajo
neenakosti tako, da postavijo veljavna merila moš-
kosti za univerzalna, ženskosti pa ne le za parcial-
na, temveč za kratko malo manjvredna. Dekons-
trukcija teh razlik, sledenje diskurzu skoz zgodo-
vino, reflektiranje pomenov in razlik v vsakdan-
jem življenju je odgovor, ki jemlje takemu univer-
zalizmu moč. Tako početje pa je mogoče le s
posegi v zgodovino, skoz katero so se oblikovale
razlike. Gre preprosto za boj, ali bolje, za pravico
do interpretacije, ki je možna s pomočjo zgodovin-
skega spomina.
RAZSEŽNOSTI TELESA
V SLOVENSKI ZGODOVINI
lavne razprave o ženski naravi/kulturi in njenem
mestu v privatnem/javnem segajo na Slovenskem
v trideseta leta 19. stoletja, v čas pred narodnim
preporodom. To je čas, ko redki slovenski izobra-
ženci izven cerkvenih krogov nabirajo znanje in
izkušnje tudi v tujini, redke slovenske izobraženke
pa še vedno pridobivajo in ohranjajo znanje zno-
traj obzidij samostanov ali gradov. So torej bolj
ali manj vezane na znanja, ki jih pridobivajo s
posredovanjem cerkvenih institucij, vendar niso
omejene zgolj nanje (Lenard 1922). Razprave o
ženski naravi pa segajo nekaj stoletij v preteklost
in se razvijajo hkrati s katoliško cerkvijo. Pri
študiju zgodovinskih virov opazimo, da se inten-
zivirajo ob vsakem vstopu žensk v polje javnega,
pogosto pa jih spremlja sistem bolj ali manj kru-
tega kaznovanja, katerega namen je bil predvsem
ustrahovanje in discipliniranje.5
Nasploh so bila ženska telesa izpostavljena
raznim oblikam fizičnega nasilja in mučenj skoz
vso zgodovino. Pretepanja doma so bila del nor-
malnosti, v določeni meri so jih sprejemali kot
samoumevna in celo koristna tako za žensko ka-
kor za otroke (Puhar 1982: 156). Strategije preži-
vetja so se usmerjale predvsem v iskanje načinov
izogibanja in ne v problematiziranje samega
176
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
nasilja. Narobe pa je bila zmožnost fizičnega kaz-
novanja del moškosti. Če moški ni pretepal žene
in otrok, je veljal za revo in mehkužneža (ibid.).
Sprejemanje domačega nasilja je bilo med drugim
tudi posledica sporočilnosti javnega kaznovanja.
Ženske so bile javno kaznovane huje kot moški,
ker se zanje še manj spodobi kršiti postave kakor
za moške. Prekršiti pravila ženskosti je bilo hujše
dejanje od prekrška samega.
V konstruiranje ženskosti4 je bilo vso zgodo-
vino usmerjenih veliko družbenih naporov. Žen-
sko so priklepali na dom razni rituali, šege in
navade, ki so prehajala večinoma5 od mater na
hčere in so delovala kot nenapisani zakoni, po
katerih so se morale ravnati. S pokristjanjevanjem
pa postane cerkev najvztrajnejša ustanova obliko-
vanja ženskosti, ki pospremi svoje napore z boga-
tim sistemom nadzorovanja in sankcioniranja.
Slovenska zgodovina nam sicer ne ponuje veliko
podatkovnih podlag za analizo. Nič ne vemo o
staroselcih, o slovanskih navadah vemo zelo malo,
skoraj nič o vsakdanjem življenju, čeprav je bilo
ravno to za ženske najbolj pomembno. Najobil-
nejše etnografsko gradivo o ženskah so ljudske
pesmi, ki pa niso zanesljiv vir, saj so pogosteje
opevale želene podobe kakor dejansko življenje,
čeprav v njih hkrati zlahka prepoznamo prevladu-
joče stereotipne sodbe. Vendar pa je znanih kar
nekaj zgodovinskih dogodkov, obredov ali obi-
čajev, v katerih so ženske plačale odmik od zapo-
vedanega z življenjem ali so bile kako drugače
kruto kaznovane. Ti dogodki so predmet analize
v pričujočem tekstu.
STAROSLOVANSKO OBREDJE
Če posežemo malo dlje v zgodovino, najdemo dve
staroslovanski navadi, ki se simbolno vežeta na
podreditev. To sta smrt žene ob smrti moža (Sluga
1979; Lenard 1922; Vilfan 1961) in postriženje
dečkov (Lenard 1922). Obe sta obrednega zna-
čaja, sta torej kodificirani, ponavljajoči se dejanji
s simbolnim pomenom in dejansko koristnostjo
(Cazeneuve 1986). O tem, kako sta obreda delo-
vala, kaj pomenita in kakšne posledice ali učinke
sta imela, ni nič znanega, saj njunega pomena ne
razlagajo ne etnološke in ne antropološke študije,
zato lahko o tem le ugibamo. Se zlasti to velja za
obredno smrt žene. Tovrstna pokopavanja so v raz-
ličnih kulturah povezana z lastnino moža, ki jo
ob njegovi smrti položijo v grob, in to je veljalo
tudi za slovansko pokopavanje (Vilfan 1961). O
samem obredu pri Slovanih ni najti drugih podat-
kov. Ne vemo, kako je potekal in kakšni so bili
njegovi učinki ali posledice. Da bi razvozlali vsaj
del njegovega pomena, se ustavimo pri pojmu last-
nine, ki je bila položena v grob umrlega, in ga
povežimo s patriarhalno ureditvijo skupnosti, o
kateri najdemo nekoliko več zapisov. Patriarhalni
misleni vzorec razvrednoti žensko tako mentalno
kakor tudi telesno. Pravi, da je ženska intelek-
tualno in čustveno inferiorna, telesno šibkejša in
zato popolnoma odvisna. Edina funkcija, ki ji da
določeno vrednost, je njena reproduktivna zmož-
nost, ki postane resnični predmet lastnine. Last-
ninska pravica da možu moč s smrtjo kaznovati
nezvesto ženo, ker je zanjo zapovedana absolutna
zvestoba (Lenard 1922). Lastnina maternice in
hkratna prepoved spolne združitve z drugimi
moškimi je omogočala jasno identiteto otroka, ki
je ob prehodu v individualno gospodarstvo že imel
(ne pa tudi imela) vlogo naslednika. V tem smislu
ženska ne pomeni nič bistveno drugega kot sred-
stvo reproduciranja. Njena maternica je le »cvet-
lični lonček« (Rothman 1989), v katerega se vsadi
seme moškega, ki edino naredi otroka.6 Ta
»lonček« je pokopan skupaj z drugimi osebnimi
predmeti v skupni grob in tako ne more biti na
voljo nikomur drugemu.7 Rothman (ibid.) ugo-
tavlja, da podobno odtujitev maternice izvedejo
danes z modernimi medicinskimi tehnologijami.8
Medicina vzpostavlja direkto povezavo z zarod-
kom, ga opazuje in proučuje, omogoči njegov
nastanek ali pa tudi ne.
Postriženje las je bil poganski iniciacijski obred
dečkov. Fantje so bili v določeni dobi po rojstvu
obredno postriženi in s tem sprejeti za polno-
pravne člane družine, za bodoče samostojne ljudi.
Za deklice, ki so bile v mladosti pod skrbništvom
staršev, po možitvi pa pod oblastjo moža, tega
obreda ni bilo (Lenard 1922). Dekleta torej niso
bila sprejeta za polnopravne člane družine in niso
veljala za samostojna. Lasje so bili pomemben
element osebne identitete in konstitutivni element
tako moškosti kakor ženskosti. Simbolizirali so
samostojnost in svobodo moških in odvisnost in
nesvobodo žensk; pri ženskah navezanost na dom
in čast, pri moških odmik od doma in svobodo
gibanja. Dolgi lasje so po pokristjanjevanju veljali
za moško sramoto. Ženski dolgi lasje, speti v kite
in pripeti tesno na lasišče, pa simbolizirajo se-
ksualno vzdržnost. Lasje nasploh so vso zgodo-
vino vse do danes sredstvo izražanja osebne
177
VESNA LESKOŠEK
identitete in različnih ideologij. So teoretsko iz-
jemno pomembni za splošne teorije telesa in
simbolike (Synnott 1987). O njihovi simbolni moči
priča, da prve razprave o kratkih laseh najdemo
šele na prelomu prejšnjega stoletja, ko so se ostri-
gle prve ženske, kar je bilo v tistem času nedvom-
no pogumno dejanje. Zgodbe o laseh in prvem
postriženju so pogosto tudi zgodbe o mladosti
naših mam ali babic.
ŽENSKE KOT KORISTEN
IN DOBIČKONOSEN
PREDMET TRGOVANJA
Slovenke so bile vso zgodovino predmet trgo-
vanja. Do 12. stoletja je po slovenskih deželah
cvetela posebna trgovina s sužnji, med katerimi
so pogosto omenjeni tudi Slovenci, in sicer kot
kupci, posredovalci ali sužnji. Obstajajo podatki
o sužnjih iz okolice Iga iz 3. stoletja našega štetja.
V 9. st. trgujejo z voskom, soljo, konji, živili in
sužnji. Bavarci in Slovenci imajo prednost pri
trgovanju ob Donavi, saj so oproščeni carinskih
in sejemskih dajatev. S sužnji trgujejo Judje, dova-
žajo jih v velikem številu z vzhoda (Sluga 1979:
139; Vilfan 1961: 101). V Benetkah je še v 14. st.
cvetela trgovina s sužnji, zlasti s Hrvati in Slovenci,
ki so jih benečanski pomorski roparji ujeli ali
kupili od drugih. Razmeroma številneje so bile
med njimi zastopane ženske. Že nemški cesar
Ludvig Pobožni je odredil, da so slovenski sužnji
carine prosti, med trgovskimi predmeti za izvoz
iz Slovenije pa se najpogosteje omenja ravno
slovenska dekleta, ki so veljala za pridne delavke.
(Lenard 1922: 33). Moški so se lažje izognili
suženjstvu, saj so lahko šli v »vojsko za hlapce,
vozarit in tovarit, ali pa so šli v hajduke, rokovnjače
ali tihotapce, usoda žene pa je bila robsko
trpljenje« (ibid.: 34). Ženske je suženjska usoda
zadela dosti huje kot moške.
Že pri Slovanih poznajo kup in ugrabitev neve-
ste. O trgovanju z otroci, še posebno z deklicami
za ženitev, lahko beremo skoz vso zgodovino do
začetka 20. stoletja. »Kup« neveste je bila pogod-
bena oblika sklenitve zakona. Pogodbe nista skle-
pala ženin in nevesta, marveč predstavnika njunih
rodbin ali rodov. Ženinova rodbina je nevestini
plačala precej visoko kupnino za nevesto. Kako
se je ta kupnina pri Slovencih prvotno imenovala,
ni znano. Ugrabitev neveste je bila pri nekaterih
plemenih ali ljudstvih precej splošna, drugod je
bila v rabi bolj izjemoma poleg kupa neveste. Pri
Slovencih kažejo nanjo le nekatera mesta v narod-
nih pesmih. O ugrabitvah so podatki iz 16. stoletja
na Kranjskem. Ugrabitev je bila edina mogoča
oblika poroke med dvema, ki sta bila skupaj po
svoji volji. Če so starši obljubili hčero v zakon
komu po svoji izbiri, se je dogovorila s svojim
fantom, da jo je s pomočjo drugih ugrabil, odvedel
drugam in se z njo poročil. Včasih so ugrabitev
izvedli navidezno, da bi se izognili visokim stroš-
kom svatovanja (Vilfan 1961: 250-254).
Nesvobodnemu plemstvu izbira ženina ali
nevesto za njihove otroke gospod (ibid.: 123), pri
čemer je pogosto izkoriščal tudi pravico do prve
noči. Šele leta 1237 dobijo štajerski ministeriali
(prej nesvobodno plemstvo) iz cesarjevih rok pra-
vico, da svobodno ženijo svoje otroke (ibid.: 186).
Poleg ekonomsko dobičkonosnih zakonov so skle-
pali tudi politične zakone. Tako so se celjski grofje
poročali zgolj z namenom sklepanja meddržavnih
paktov. Na posledice takih porok kaže zgodba
Friderika Celjskega. Hermanov sin Friderik se je
poročil z Elizabeto Frankopansko, pri tem pa je
imel zvezo z Veroniko iz Desenic, kar povzroči
smrt obeh tekmic. Prvo je menda ubil Friderik
sam, drugo pa Herman II, da bi se opral pred
mogočnimi hrvaškimi Frankopani, čeprav je
celjsko trško sodišče oprostilo Veroniko krivde
čarovništva (Sluga 1979: 217).
Podatke o zakonih, ki so jih sklepali iz ekono-
mskih ali drugih koristi, najdemo še v začetku 20.
stoletja. Pogosto so se sklepali med mladim dekle-
tom in starejšim, priletnim moškim, pogosto pre-
možnim vdovcem z večimi otroci. V devetnajstem
in začetku dvajstega stoletju ne najdemo več
zgodb o ugrabitvah, ki so bile nekakšen regulativ
nasilnim porokam in edina mogoča oblika poroke
iz ljubezni ali vsaj s prostovoljno izbiro. V naspro-
tju s tem pa najdemo kar nekaj zgodb o samo-
morih deklet zaradi prisilnih porok. Tako je hči
Andreja Galskega Eva Barbara pojedla nekaj stru-
penih pajkov in umrla, ker jo je Schnitzenpaum z
ižankega gradu kljub njenim prostestom odpeljal
in zaprl za grajske zidove (Govekar 1926: 36).
PREGANJANJA IN
MNOŽIČNO POBIJANJE ŽENSK
Čas protireformacije je bil za ženske na Sloven-
skem zelo ogrožujoč. Reformaciji so se namreč
priključile ženske z velikimi pričakovanji, ki so
178
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
sledila razočaranju nad razbrzdano, pohlepno in
oblastiželjno katoliško cerkvijo (Govekar 1926:
21). K luteranstvu so se priključili celi ženski
samostani, denimo, samostan v Studenicah pri
Poljčanah. Poleg skromnosti nove cerkve in po-
udarku na izobraževanju za vse so ženske v re-
formacijski cerkvi videle več priložnosti za svoje
delovanje. Ljubljanske hišne gospodinje so na
visoke praznike sedele s svojimi deklami za ko-
lovrati, da bi s tem pokazale svoje nasprotovanje
katoliški cerkvi (ibid.: 24). Protireformacijsko giba-
nje v šestnajstem stoletju in na začetku sedemnaj-
stega je bilo zato v veliki meri usmerjeno prav v
preganjanje žensk. V tem času je bilo izgnanih
veliko plemiških družin - vse, ki se niso hotele
odpovedati reformacijskim idejam. Veliko žensk
je trdovratno zagovarjalo novo vero in tako po-
vzročalo težave reformacijskim komisijam. Zato
je škof Tomaž Hren izdal »proti babam še strožje
naredbe kakor proti moškim. Dal jih je odpravljati
v stolpe (ječe) in jih je ob vodi in kruhu zapiral za
daljši čas kakor može« (ibid.: 34). Tako so 16.
oktobra 1615 zaprli Klaro Javernik iz Tržiča, prvič
pa so ji sodili šele 18. novembra. Ker se ni hotela
odpovedati novi veri, so popisali njeno imetje, da
ga bodo zaplenili, in jo imeli zaprto v stolpu.
Pozneje so jo za šest tednov in tri dni izročili v
varstvo možu, da jo spreobrne, vendar se mu ni
posrečilo. Znova so jo zaprli v stolp, jo osamili in
pretepali. Prestajala je muke vse do 28. decembra
1616, ko je bila obsojena na izgon v roku šestih
tednov in treh dni. Vendar je bila pomiloščena,
ker je bil njen mož katoličan (ibid.: 34).
Med množične poboje na Slovenskem mora-
mo vsekakor prištevati tudi smrti žensk, ki so bile
obsojene zaradi čarovništva. Njihov pregon sov-
pada z razkrojem cerkvene organizacije v 14.
stoletju in v drugi polovici 15. stoletja. Takrat
papeži javno podprejo in odobrijo preganjanje
čarovnic. Preganjanje vešč in veščev se formalizira
z bulo Summi desiderantes Inocenca VIII. iz leta
1484 (Vilfan 1961: 266). Prvi val preganjanja
čarovnic v 14. stoletju, ki je bil povezan s krivo-
verstvom, Slovenije še ni zajel. Prvi procesi proti
čarovnicam pri nas so znani iz prve polovice 15.
stoletja. Od 1425 do 1717 je bilo 400 čarovniških
procesov. Vendar je zaradi pomanjkanja zapisov
predvidevati vsaj dvojno število; po zmagi proti-
reformacije v 16. stoletju se procesi namnožijo
zaradi preganjanja potepuhov in novih štiftarjev.
Znano mesto procesov in izvajanja mučenj je bil
grad Hrastovec (Sluga 1979:311-312).
Lenard piše, da se je »vera v čarovnice bohotno
razpasla po deželah, ki so stale pod nemškim kul-
turnim vplivom proti koncu srednjega veka, in je
segala s svojimi, za ženske tako slabimi posledi-
cami do druge polovice 18. stoletju. Zanje je bila
od državne oblasti določena kazen sežiganja na
grmadi. Mučili so jih, dokler niso priznale. Pojem
čarovnic je bil pri nas v srednejm veku zelo
raztegljiv in je obsegal navadne zločinke, moralne
propalice in manj vredne osebe, pa tudi razne
nesrečnice, duševno revne in osebe, ki so bile ob-
dolžene tega zločina iz človeške zablode ali zlobe«
(Lenard 1922: 42).
Franja Mihelič (v Govekar 1926:29-30) piše,
do so v čarovnice verjeli vsi stanovi, tako revni
kakor bogati in izobraženi, zato ni čudno, »da so
se praznoverne Slovenke učile raznih žegnov,
zarotitev, zagovorov in copernij, s katerimi so
lečile ljudi in živali, klicale duhove, preganjale
hudiča, osvobajale obsedence, dvigale zaklade ter
delale točo in požare. To so počeli tudi dosti
omikanejši moški! Imenovale so se prerokinje ali
celo boginje. Ljudje so jih imeli zelo v čislih in se
jih tudi močno bali: pripisovali so jim tudi vse
nesreče, nadloge in uime ter so se včasih nad njimi
nečloveško maščevali, češ da so coprnice. Hudob-
nost, zavist, ljubosumnost in sovraštvo jih je
spravljalo na grmade. Šele danes je znano, da so
bile nesrečnice žrtve zapeljivk, ki so jim dajale
omamljivih mešanic in mazil, ki so povzročale
zavžite ali vdrgnjene v polt bujne, fantastično
orgiastične sanje, občutek letenja, seksualnega
uživanja i.t.d. Sramotnim moškim torturam in
zvečine obsodbam nesrečnic je storila konec šele
ženska, cesarica Marija Terezija, 1. 1768.«
Še najbolj slikovito je čarovnice opisal Valva-
zor, ki je vanje verjel brez kakršnega koli dvoma.
Pravi tole:
Coprnic in čarovnic je dežela že precej očiš-
čena, razen pri Snežniku, Ložu, Cerknici in
Planini, zakaj v tistih krajih, ki leže med veli-
kanskimi divjinami, je včasih nemalo te golaz-
ni. Ko pa le kaj o njih zvedo, brž ujamejo ta
coprniška babiščeta in jih spravijo na grmado.
To jih straši in sili, da se s svojo nesrečno umet-
nostjo skrivajo, saj tudi krastače in drugi stru-
peni črvi najrajši skrivaj lazijo po luknjah ali
temnem grmovju in goščavi. Čestokrat so jim
namreč vroče zakurili in jih precej posadili na
žareči stol, vendar golazni s tem še niso mogli
docela iztrebiti. Upali so sicer, da je pogosto
179
VESNA LESKOŠEK
plapolajoči plamen vso to nesnago - coprniško
zalego mislim - popolnoma pregnal, toda pod
velikanskim kupom pepela so tako rekoč ostale
še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko
vžgati to ali ono skladovnico. Tako so, brž, ko
je coprništvo spet začelo tleti in plapolati, hiteli
gasiti nečisti plamen s sodnim ognjem in člo-
veško krvjo, zakaj, kadar zavohajo požar, nam-
reč coprništvo, preženo požar s spožarjem ali
s krvjo in ga zakopljejo v pepelu. In če se ta
pepel coprnicam in drugim praznovernim,
čarovništvu vdanim ljudem v ušesa natrese,
povzroči velik strah in sklep, da se bodo vzdr-
žali takih pregreh, ki požar zakurijo in zane-
tijo, ali da jih bodo skrbno pred človeškimi
očmi skrivali in ne razodevali z nadaljnjim
zapeljevanjem drugih ljudi, ker bi se na ta
način najlažje razkrili. Drugače se še najdejo
na Kranjskem kmetje in kmetice, ki napove-
dujejo preprostim ljudem, kje je izgubljeno ali
ukradeno blago, in dajejo nasvete za različne
bolezni in druge reči, toda če oblast izve, jih
da zapreti in po preiskavi kaznovati. Tako
žensko imenuje preprosti človek boginjo, a bolj
po pravici bi se morala imenovati hudičevka
ali hudičeva dekla. (Valvasor 1984: 184.)
Načini mučenj in pobojev žensk, obsojenih
čarovništva, so opisani v nekaj slovenskih knjigah
(Volasko, Košir 1995; Radovanovič 1997), ki opra-
vijo temeljito analizo procesov na Slovenskem,
tekste pa opremijo z nazornim slikovnim materia-
lom. Ženske so raztezali, prebadali, polivali z
različnimi vrstami vrelih tekočin, navijali, rezali,
bičali in žive sežigali. Pogled na slike pa razkrije
tudi določeno mero seksualne sprevrženosti de-
janj, ki jo lahko zaslutimo tudi na nekaterih cer-
kvenih freskah. Odrasli moški, ki od blizu sprem-
ljajo dejanja in ne umaknejo pogleda od žrtve,
medtem ko pijani ali drugače drogirani rablji vti-
kajo različne predmete v genitalije, anus ali usta,
režejo ali ščipajo dojke, mučilne naprave pa so
postavljene tako, da omogočajo dober razgled.9
Usoda nezakonskih mater in detomorilk je bila
podobno srhljiva. Navadno je bila zanje določena
smrtna kazen. Ljubljansko deklico Uršiko so za-
radi te »pregrehe« na Friškovcu pri Ljubljani ob-
glavili. Nezakonska mati, ki je umorila svojega
otroka, je bila po starih ljubljanskih postavah
pokopana živa in potem jo je rabelj v grobu prebo-
del s kolom. Lenard pravi, da je treba primere
nezakonskih mater razumeti kot žrtve takratnih
nezdravih družbenih razmer. Osebam brez pre-
moženja je bil zakonski stan prepovedan, z druge
strani pa so bila revna dekleta na vse mogoče
načine izpostavljena zalezovanju moških iz višjih
slojev, od katerih so bila socialno odvisna. (Lenard
1922: 42) Poleg tega noben zakon ni zavezoval
moških k skrbi za svojega otroka. Dodatna težava
je bila tudi dokazovanje očetovstva. Vilfan ( 1961 :
415) razlaga nevzdržen položaj nezakonskih ma-
ter z njihovim položajem v cerkvi. Bolj ko se pod
cerkvenim vplivom poostruje nerazdružljivost mo-
nogamnega zakona, bolj neznosen postaja položaj
nezakonskih otrok. Ker je predzakonsko občeva-
nje nemoralno, se za nezakonske matere uporab-
ljajo sramotilne kazni, kot so zapiranje v kostnico
ali stanje ob križu pri cerkvenem vhodu. Posledice
so čutili še posebej otroci, ki so jim župniki dajali
nenavadna imena, kar jih je oviralo pri opravljanju
poklica in izobraževanju. Še zlasti občutijo to, da
ne morejo dedovati po očetu. Usoda in življenje
nezakonskih mater in otrok postane pozneje ena
izmed pomembnejših tem ženskega gibanja na
Slovenskem.
POMEN IN POSLEDICE
Usmrtitve žensk ob moževi smrti niso bile zna-
čilne le za slovanska ljudstva. Navada je povezana
z ljudstvi, ki so v grobove polagala lastnino
umrlega, ki naj bi mu bila na voljo v onstranstvu.
Tako ženska ni bila na voljo nikomur drugemu.
Lastnina nad reproduktivnimi zmožnostmi žensk
se transformira v nadzor nad njimi, potem ko na-
vada že izgine. Kakor pravi Lenard (1922: 3-13),
so se v procesu pokristjanjevanja nekatere navade
obdržale v drugačni, bolj sprejemljivi obliki. Tako
je patriarhalno verovanje o mogočnosti moškega
semena in ženski kot »cvetličnem lončku«, ki se
odraža v nadzoru nad reproduktivnimi zmožno-
stmi, hkrati tudi temelj krščanskega odnosa do
spolnosti in žensk.
Tako si lahko pojasnimo preganjanje čarovnic
in nezakonskih mater. Čarovnic zato, ker so veljale
za zdraviteljice, ki opravljajo tudi splave, nezakon-
ske matere pa zato, ker brez partnerja ohranijo
avtonomno pozicijo, ostanejo samosvoje, čeprav
le na simbolni ravni. Čarovnice in nezakonske ma-
tere so namreč svojo avtonomno pozicijo, svojo
neolastninjenost večinoma plačale z življenjem,
ali pa je to postalo skrajno neznosno. Obojim je
avtonomna pozicija omogočala delovanje v
180
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
javnem. Prve so opravljale svoj poklic, druge pa
so se morale potegovati za vsakršno delo, ki jim
je pomagalo preživeti. Prehod v javno je hkrati
pomenil tudi prelom obrednih zapovedi, ki so
imele v zgodovinskem spominu takratnega časa
gotovo močan pomen. Obredno postriženje je
namreč žensko postavilo v jasen položaj odvisne,
nesamostojne, na dom priklenjene osebe. Hude
kazni so sledile še enemu vstopu v javno, in sicer
podpiranju reformacijskih teženj in uporu kato-
liški cerkvi. Vsi trije dogodki, pregon čarovnic,
nezakonskih mater in pristašic reformacije, so bili
povezani z ženskim delovanjem zunaj doma. Za
ta vstop so bile tudi najkruteje kaznovane. Huje
kot moške jih je bilo treba kaznovati zato, ker se
kazen ni nanašala le na prekršek, temveč na krše-
nje temeljnih postulatov razmerja med spoloma.
S krutimi kaznimi jim je bilo treba uničiti vsakršno
voljo ali misel na samostojno pozicijo.
V tem se usoda žensk na našem ozemlju ni
razlikovala od usode, ki so jo imele ženske drugod
po Evropi. Ugotovitev raziskovalk ženske pre-
teklosti, da ženske niso veljale za kaj več kot pre-
mikajoče se maternice in so bile kratko malo infe-
riorne, je popolnoma prenosljiva v naše zgodovin-
sko situacijo. To izpraznenje, opredmetenje oz.
zatrtje se je najbolj drastično kazalo v trgovanju
z ženskami kot sužnjami ali kot nevestami. Razlika
ni velika. V obeh primerih so bile zanjo posledice
enake. V last jo je dobil nekdo, ki si ga ni izbrala
sama. Razlika je bila morda le v pogojih bivanja,
pa še o tem ne moremo sklepati samo zaradi raz-
ličnega statusa. Žensko telo je bilo pač na voljo.
Taka razpoložljivost je morala imeti največje
posledice ravno za žensko seksualnost.
Ostane še vprašanje, kaj lahko na podlagi teh
dogodkov prispevamo k debati o naravnem in
družbenem spolu? Zelo očitno je dejstvo, da nas
ne poskušajo prepričati o »naravi« žensk. Ni govo-
ra ne o biološki različnosti ne o naravni izraznosti
ali občutenjih. Gre kratko malo za to, da je treba
ženske prikleniti na dom in jasno vzpostaviti
razmerja moči s podreditvijo. Strogo je treba
kaznovati vsako združevanje vednosti in oblasti,
ki se kaže npr. pri ženskah, obsojenih čarovništva.
Inferiornosti žensk ni bilo treba pojasnjevati, bila
je postavljena, vsako kršenje pa pospremljeno s
kaznijo. Tako so dosegli podreditev, ki so jo
spremljali tudi obredi in pripadajoča verovanja.
Na ravni diskurzivnega se prične razlika med
naravnostjo in družbenostjo spolov razvijati šele
s katolištvom. Poplava cerkvenih knjig, ki so name-
njene dekletom in ženskam, se pojavi šele v osem-
najstem stoletju. Opazimo torej isto, kar pravi tudi
Shilling - da je diskurz o razliki stvar zadnjih treh
stoletij.
V tem smislu se je strinjati z Rosi Braindotti,
da je razpravljanje o izvorni naravnosti oz. pred-
družbenosti brezplodno, in sicer zato, ker se iz-
vornost izmika takoj, ko o njej spregovorimo, in
zato, ker je razpravljanje o tem tudi pristajanje
na vzpostavljeno razliko, ki sploh ni nujno izvor-
na. Zanimiva je zgodba, ki ni predmet tega zapisa.
Že od desetega stoletja dalje lahko najdemo na
našem ozemlju dogodke, ki povezujejo ženske z
močjo, oblastjo in javnim. Nekatere od teh pozicij
so legalne, druge pa odraz potreb vsakdanjega
življenja. V tem smislu bi lahko rekli, da sistem
vzpostavljenih sankcij za kršenje družbenih norm
in vlog ne naleti na nujno popolno podreditev,
temveč so odgovori na taka zatiranja različni. O
tem lahko beremo npr. v judovski zgodovini holo-
kavsta kot ekvivalenta popolni podreditvi s hudimi
telesnimi kaznimi. Zgodb o nepokorščini, strate-
gijah preživetja in upora je veliko. O njih piše npr.
Gerda Lerner, teoretičarka in raziskovalka ženske
zgodovine, ki jo vzpostavlja na primerjanju obeh
usod. Kljub temu pa ne smemo prezreti učinkov
opisanih dogodkov za življenje žensk. Dejstvom
o družbeni konstruiranosti spola je zato potrebno
dodati tudi razprave o spolni razliki, ki se kaže
ravno prek indentitete, želje in nezavednega. Če
se sprašujemo o tem, kako se zgodovina odraža v
spominu, potem se morajo vprašanja nanašati na
to, kako so na nezavedno, željo in identiteto vpli-
vali kaznovanje, prisilne in nasilne smrti, opred-
metenje na način prodaje in kupovanja, suženj-
stvo in s tem povezana prisilna spolnost, ki bi ji
lahko rekli tudi nenehno posiljevanje. Odgovori
seveda niso na dlani. Zanje je treba slediti teoriji
in politiki telesa, diskurzu in posledicam v vsak-
danjem življenju žensk.
181
VESNA LESKOŠEK
OPOMBE
1	Kot pravi Michelle Perrot (1984), ima beseda zgodovina dva pomeni. Pomeni preteklost in znanstveno
disciplino. Sama uporabljam besedo zgodovina v prvem pomenu, ko mislim na znanstveno disciplino,
uporabljam besedo zgodovinopisje (historiografija).
2	S terminom »ženska zgodovina« mislim le na manjkajoči del splošne zgodovine.
3	V času protireformacije so ženske kaznovali huje kot moške. V Slovenski ženi lahko beremo: »Škof
Tomaž Hren je dal 'proti babam' še strožje naredbe, kakor proti moškim: dal jih je odpravljati v
stolpe (ječe) in jih je ob vodi in kruhu zapiral za daljši čas kakor može« (Govekar 1926). Podobnih
primerov lahko najdemo v različni literaturi še veliko. Take kazni so imele vrednost predvsem v svoji
sporočilnosti. Bolj kot konkretni posameznici, ki so jo zadevale, so bile namenjene v opomin ostalim
ženskam.
4	Družbeno konstuiranega spola.
5	Lenard opozarja, da je bilo ohranjanje tradicije, izročila in znanj domena žensk, in sicer iz enostavnega
razloga. Moški so nenehno potovali, bodisi zaradi vojn ali zaradi trgovanja. Iz sveta so nosili novosti
in nove navade. Ženska je bila vezana na dom, zato je bila ohranjevalka tradicije in lokalnih navad, še
bolj pa je bila pomembna pri ohranjanju znanj kot zeliščarstvo, zdravilstvo itd.
6	Rothmanova pravi, da so po patriarhalnem miselnem vzorcu otroci last očeta, ker so prišli iz njegovega
semena, ki gre skoz žensko telo. Ženska je le posrednica te linije. Isti vzorec tudi predpostavlja
prenos lastnosti iz očeta na sina, ki izhaja iz semena kot edinega dejavnika nastanka otroka. Da isti
mišljenjski vzorec prevladuje v naši kulturi še danes, dokazuje oddaja, ki so jo še nedavno predvajali
na javni televiziji in je nosila naslov »Očetje in sinovi«. V oddajo so vabili tudi matere in hčere, očete
in hčere, matere in sinove, brate in sestre, vendar se naslov ni spreminjal v skladu s spolom gosta ali
gostje, kar si lahko razlagamo le na način: lastnosti se prenašajo le z očeta na sina. Ta odnos torej
simbolizira edino vrednost, označuje nadaljevanje dobrih lastnosti rodu in vsega človeštva.
7	Na ta način si lahko pojasnimo tudi posilstvo kot vojno strategijo. Kot vsaditev tujega semena,
nekakšno kontaminacijo maternice, kjer seme lastnika ni več varovano pred lastnostmi nekoga drugega.
V tem smislu so vojna posilstva bolj sporočilo in razvrednotenje moškega, ženska pa je orodje za
poraz sovražnika. Ko posiliš žensko, poraziš sovražnika, ker mu onemogočiš čistost nadaljnjega rodu.
8	Nova potrditev je nedavna odločitev slovenskega parlamenta o neosemenjevanju samskih žensk, na
katero je imela bistven vpliv ravno medicina. Odločitev o rojstvu otrok torej ni v rokah žensk, temveč
medicinske znanosti, ki se trudi razvijati take tehnologije, da lahko komunicirajo direktno z zarodkom,
mati pa je le »nosilka«. V tem lahko prepoznamo isto patriarhalno ideologijo o maternici kot izven-
ženskem prostoru.
9	Podoben vtis kakor slike o mučenjih čarovnic so name napravile freske v kupoli cerkve Duomo v
Firencah. Večina prizorov iz pekla je namreč rezanje dojk in moških spolovil, vtikanje gorečih bakel
v anus in druge človeške odprtine in podobno, ki prej zastavljajo vprašanje o avtorjih in njihovih
željah, kakor pa usmerjajo v sporočilnost samega prizora.
182
TRGOVANJE S TELESI IN DUŠAMI ŽENSK NA SLOVENSKEM DO KONCA 19. STOLETJA
LITERATURA
J. Cazeneuve (1986), Sociologija obreda. Ljubljana: Studia Humanitatis, ŠKUC.
F. Gestrin, V. Melik. (1950), Slovenska zgodovina 1813-1914. Ljubljana: Skripta Višje pedagoške
šole.
M. Govekar (1926), Slovenska žena. Ljubljana: Splošno žensko društvo.
T. Ingold (ur.) (1994), Companion Encyclopedia of Anthropology: Humanity, Culture and Social Life.
London: Routledge.
L. Lenard (1922), Slovenska žena v dobi narodnega preporoda. Maribor: Družba sv. Cirila in Metoda.
O. Luthar (ur.) (1994), Pot na grmado. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
J. Mal (1993), Zgodovina slovenskega naroda. II del. Celje: Mohorjeva družba (ponatis prve izdaje,
ki je izšla v 10 zvezkih od leta 1928 do leta 1939).
M. Perrot (1984), Writing Women's History. Oxford: Blackwell.
A. PuHAR (1982), Prvotno besedilo življenja. Zagreb: Globus.
S. Radovanovič (1997), Bog se usmili uboge grešne duše. Amen. Carovniški procesi na slovenskem
Štajerskem v letih 1546-1746. Murska Sobota: Pomurska založba.
J. W. Scott (1988), Gender and the Politics of History. New York: Columbia University Press.
C. Shilling (2000), The Body. V: Browning G., Halcli A., Webster F., Understanding Contemporary
Society: Theories of the Present. London: SAGE Publications.
M. Sluga (ur.) (1979), Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
A. Synnott(1987), Shame and Glory: A Sociology of Hair. The British fumai of Sociology, 38: 381 -
413.
M. Tratnik Volasko, M. Košir (1995), Čarovnice: Predstave-procesi-pregoni v evropskih in slovenksih
deželah. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
S. Vilfan (1961), Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica.
183