Po negativnem odgovoru predsednika vlade
Učvrstimo borbo za pravice Slovencev !
»ji
Udeležite se festivala komunističnega tiska
GLASILO AVTONOMNE TRŽAŠKE FEDERACIJE K.P.I.
Obnovljena izdaja • Leto XIII. - štev. 8 (560)
TRST - 23. JUNIJA 1961
Posamezna številka 30 lir
Ko jc predsednik vlade Fan-oéjL'ni prišel v Trst, so predstavniki Slovencev zaprosili za ^Prejem pri njemu. To so stolli z namenom, da mu osebno uai bredoči jo številne slovenske Probleme, ki že toliko let čakajo na rešitev. To so storili kleli zato, ker so propadla ^'Prejšnja prizadevanja, da bi bili sprejeti v Rimu. Za raz-. tovor s predstavniki Slovencev e[ Anfani ni imel nikoli časa.
Na razgovor k Fanfaniju so t,jt Sli slovenski župani iz Tržaške-pe, ozemlja in goriške pokrajine, (razen edinega župana, ki Pripada listi Lipe, to je šte-'’erjanskega župana). Tozadev-.r»1 tii predlog je postavila naša lipi Partija, ki je predlagala tudi sklicanje vseh izvoljenih predstavnikov slovenske manjšine, tlo katerega je prišlo preteklo pt Pedeljo in na katerem so žu-l2.sti Pani dobili mandat, naj gredo k Fanfaniju, ko pride v Trst.
Naša partija ni torej zahtevala nič izrednega. Njen pred-‘0g je bil povsem logičen. Totip Slovenska demokratska zve-& iz Gorice, kateri načeluje °dv. Sfiligoj, ni hotela poslati Svojih predstavnikov na že o-v^njeno nedeljsko zborovanje jjtaterega se je udeležilo točno ret [00 izvoljenih občinskih in po-. P< krajinskih svetovalcev. Goriška nuS^ttZ ni hotela pristopiti k tej t>budi, izgovarjajoč sc, da je
t' fiS
‘ka delegacija preveč... levi-
1 "Brska.
10 1 T
r(li To ni bilo v resnici veliko . presenečenje. Znana stvar je, ’je Sfiligoj vedno glasoval za x\i Mi, odnosno za njeno desni-, d '0- Tako so glasovali tudi nje-,j»t V°vi goriški pristaši, ki niso JI koli gledali na koristi svo-?8a naroda. Vedno so gledali 1 l e na razredne koristi. Dejan-a * ?ko so to izdajalci in ne po-•nd Viiiki pravic slovenske manj-i »' 'Pe, ki je teptana od KD in )ir)i "jenih vlad.
t»i In Slovenska demokratska , pf^pna iz Trsta? Nekateri so ian' ti'tli, tla je Agneletto mlajši . . ?fugačen od njegovega očeta, ,ujr je bil znan kot skrajni nitf konservativec. Toda tako miš-u 1 Nnje je bilo zgrešeno. In J*»1 tudi odv. Agneletto mlajši, I1SV j! vodi danes SDZ v Trstu, se
-ou I j
‘ ^ Lacija preveč... levičarska.
f ji 1*v°. zakaj so se nedeljskega sU, torovanja, na katerem je bi-ie . izvoljena delegacija, ki naj »‘č sreča s Fanfanijem, udele-kitt?'6 samo KPI, PSI, NSZ ter vji Bdstavnika krščanskih social-, J pV jn neodvisnih Slovencev. ob, Pvo, zakaj se omenjenega zbo-J^Bnja niso udeležili Sfiligoj, ,kneletto in ostali slovenski erikalci.
je potrebno omeniti, da ipr* b,	Prei	ustanovljen od-
not’tt 2a obrambo pravic Sloven-. Za ustanovitev tega od-0T,|i*tra je Pri^'3 pobuda od Slo-s tv S^e kulturno - gospodarske moi Komunisti k temu od-ii.,ru nismo pristopili. Pač pa t0a Y, njem Sfiligoj in Agnelet-t|' Toda kaj počenjajo s ta-čr*1’ k'bi idejami, kot jih imajo, bo1»'j.^ s° sami potrdili, boječ se, df ‘j bi se okužili od levice?
Kot komunisti smo za ustva-1 dela demokristjanska vlada, j ritev zelo širokega gibanja j kar je v njeni moči Za uveljavi- j
brez stalne organizacije, ki ne bi bilo vezano na disciplino, ne podrejeno nobeni stranki ali skupini. Mi smo za tako združenje, ki bi ga vodile demokratične in ljudske sile, zakaj delavci, kmetje in obrtniki predstavljajo 95 odst. slovenskega prebivalstva v naši deželi. Zato bi moralo biti tako združenje podrejeno interesom in obrambi pravic teh sil.
Kaj bodo storili poborniki omenjenega famoznega odbora po razbijaškem zadržanju Sfiligoja in Agneletta? O tem pa bi bi se morali izjasniti tudi tovariši socialisti in povedati: so ali niso naklonjeni sodelovanju v omenjenem odboru. Ko gre za tako delikatne probleme, kot je ravno narodni problem, je potrebno biti točni, jasni in nedvoumni.
Tako je naše stališče. Toda jugoslovanska vlada misli drugače. Po njenem mnenju
tev določil Ustave in Posebnega statuta. Toda dejstva govore, da to ni res. Zato je jasno da priznanja demokristjanski vladi ne koristijo borbi za pravice slovenske manjšine.
Smatrali smo, da je to bilo potrebno objasniti in še en
Klerikalna vlada sabotira rešitev perečih problemov slovenske manjšine v Italiji
Poslanec Vidali je v poslanski zbornici odločno ožigosal politiko vlade, zahteval spoštovanje ustavnih določil in določil Posebnega statuta, ki se tičejo slovenske manjšine
krat povedati kakšno je sta- j poslanec tov. Vidali. V svo-lišče komunistov, kot pobomi-1 jem govoru je obravnaval kov enotnosti Slovencev in e- 1 v glavnem zlasti dva proble-
Med razpravo o proračunu i temeljito preuči vsa vpraša-ministrstva za notranje za- nja, ki se tičejo ustanovitve deve, ki se je vršila pred dežele Furlanija - Julijska kratkim v rimskem parla- krajina. Ta odbor bi moral mentu, je govoril tudi naš | zaključiti svoje delo že pre-
notnosti med Slovenci in Italijani; kakšno je stališče komunistov, ki nadaljujemo s tradicijami Srebrniča in Tomažiča, s tradicijami internaciona-lističnega gibanja. Naša stališča smo hotelj objasniti pred vso javnostjo. To smo hoteli storiti tudi zato, ker je negativno zadržanje Fanfanija še enkrat pokazalo, da je potrebno povečati borbo, mobilizirati slovenske množice, ob podpori italijanskih ljudskih množic in demokratičnega gibanja, z jasnimi in odločnimi stališči, obsojajoč tiste, ki podpirajo KD in njeno politiko proti interesom Slovencev.
teklega marca, kar pa se ni zgodilo. Ta odbor ni bil deležen podpore od vlade in je bil zaviran. Zaradi tega so
ma, ki imata tu pri nas na Tržaškem posebno važen po- komunisti zahtevali, naj premen. To sta: problem deže-jvzame naloge omenjenega le Furlanija-Julijska krajina ' odbora parlamentarna komi-
in problem Slovencev.
Tov. Vidali se je ponovno zavzel za čimprejšnjo ustanovitev Dežele. Kritiziral je vlado, ker ni doslej še nič konkretnega naredila za to, da bi se vprašanje Dežele premaknilo z mrtve točke. Poudaril je, da je bil po prizadevanju komunistične parlamentarne komisije svojčas ustanovljen poseben ožji odbor, ki je imel nalogo, da
sija za ustavne zadeve neposredno. Vse kaže, torej, da zavzema borba za ustanovitev Dežele še večjo ostrino kot v preteklosti. Vladne sile so namreč jasno pokazale, da nasprotujejo ustanovitvi Dežele. To je potrdil tudi sam ministrski predsednik Fanfani, ko je za časa volilne agitacije govoril v Gorici.
V nadaljevanju svojega go-
Slovenski župani izročili Fanfaniju
spomenico z zahtevami slovenske manjšine
Ministrski predsednik ni dal nobenega zagotovila, da bo vlada vzela v poštev zahteve, ki jih postavljajo Slovenci
ki so ga slovenski izvoljeni -v.. ua,,^.o	predstavniki objavili po svojem
j' Pridružil gori omenjeni po- nedeljskem zborovanju. Ome-j[jdi. Tudi on je trdil, da je de- | niti moramo, da so se tega zborovanja udeležili vsi slovenski izvoljeni predstavniki KPI, PSI, NSZ ter predstavnika krščanskih socialcev in Neodvisnih Slovencev. Zborovanja pa se niso udeležili zastopniki Lipe, kar je slovenska javnost ostro obsodila.
Obisk pri Fanfanija
V sredo je bil v Trstu predsednik Fanfani. Sprejel je delegacijo slovenskih županov. Sprejel je, sicer ločeno, tudi zastopnike Lipe. Po obisku pri predsedniku vlade so slovenski župani izdali naslednje skupno poročilo :
«Dne 21. junija ob 13.25. je Predsednik vlade Fanfani v prisotnosti vladnega Komisarja dr. Paiamare sprejel v vladni
«Na vabilo štirih slovenskih županov Tržaškega ozemlja se je zbralo v nedeljo 18. t. m. 100 slovenskih pokrajinskih in občinskih svetovalcev Tržaškega ozemlja, goriške in videmske pokrajine na skupnem sestanku v Trstu ter soglasno sprejelo od županov predloženo spomenico za ministrskega predsednika Fanfanija, ob priliki njegovega obiska v Trstu. Spomenica vsebuje zahteve Slovencev v Italiji, katere izhajajo iz ustavnih določil in Londonskega sporazuma. Zborovalci so izvolili delegacijo sestoječo iz županov, da izročijo omenjeno spomenico ter obenem obrazložijo njegovo vsebino».
Tako se je glasilo poročilo,
p0^1 pojmujemo tako sloven-i,l t<bj|0 združenje, v katerem bi jut* zastopane vse slovenske ' t)0 Cine' Tako združenje bi bilo /j, jfjj^bno reagirati ob vsaki
bor, Doberdob in Sovodnje.
V	imenu delegacije in vseh slovenskih izvoljenih predstavnikov ter slovenskega prebivalstva je pozdravil predsednika vlade župan Dušan Lovriha in na to prebral spomenico sprejeto na zborovanju sloven--skih izvoljenih predstavnikov tržaške-gori.ške in videmske pokrajine z dne 18. t.m.
V	svojem odgovoru se je predstavnik vlade zahvalil za pozdrav in na to v zvezi z vsebino spomenice predvsem pov-daril. da bi bilo zaželjeno če bi Italijani v tujini uživali toliko pravic kot jih uživajo manjšine v Italiji. Razen tega je pripomnil, da uresničenje zahtev v predloženi spomenici temelji na načelu recipročnosti. Glede ugotovitve, po množičnem naseljevanju italijanskega življa v slovenskih krajih je predsednik izjavil, da ustavna določila dovoljujejo svobodno gibanje na vsem državnem ozemlju, zato se ni
palači delegacijo slovenskih županov občin Devin-Nabreži- j stave in hkrati nekaj zahtevana, Dolina, Zgonik, Repenta- I ti kar je v nasprotju z ustavo.
i j mogoče sklicevati na načelu u-' stave in
Nato je predsednik dejal, da bi delegacija morala razen neizpolnjenih zahtev navesti že uresničene kot na primer na področju šolstva, kulture in finančnih ustanov. Pripomnil je tudi da so bile že marsikatere izpolnjene, ostale pa sodijo v : pristojnost posameznih ministrstev in parlamenta.
Do predloga delegacije, da bi mu v Rimu podrobneje o-brazložila zahteve spomenice, je predsednik vlade izjavil stališče naj bi predstavniki manjšine urejali svoja vprašanja na tukajšnjih pristojnih mestih.
Razgovor delegacije slovenskih županov s predsednikom vlade je trajal 15 minut».
Besedilo
spomenice
Besedilo spomenice, ki je bila sprejeta na nedeljskem zborovanju se glasi :
Spoštovani gospod, poslanec Amintore FANFANI,
ministrski predsednik
Podpisani župani, v svojem imenu in po pooblastilu izvoljenih pokrajinskih in občinskih svetovalcev slovenske etnične skupine s Tržaškega ozemlja, goriške in videmske pokrajine, zbranih na zborovanju dne 18. junija 1961 v Trstu, si Vas dovoljujemo opozoriti, gospod predsednik, na stanje, v katerem se še vedno nahaja
slovenska etnična skupina v Italiji.
Poteklo je 13 let po uveljavitvi republiške Ustave in skoro 7 let, odkar je bila podpisana Spomenica o soglasju v Londonu, ne da bi italijanska vlada zagotovila Slovencem pravice, predvidene v 3. in 6. členu Ustave in v londonski Spomenici.
7. in 8. stran lista sta v celoti posvečena kubanski revoluciji.
Posledica tega je, da italijanski državljani slovenske narodnosti ne uživajo vseh pravic, ki jih jamčijo državljanom republiška Ustava in mednarodni sporazumi. Ta neenakopravni položaj ovira gospodarski, socialni in kulturni razvoj Slovencev, onemogoča normalne odnose sožitja med Slovenci in Italijani v obmejnih predelih, daje potuho o-stankom fašizma in zavira razvoj odnosov med obema sosednima državama.
Predstavniki slovenske etnične skupine so že večkrat opozorili vlado na to stanje in zahtevali da se s primernimi zakoni uveljavijo u-stavne pravice Slovencev.
(Nadaljevanje na 5. strani)
vora o tem problemu je naš poslanec naštel vrsto razlogov, na katere se sklicujejo tisti, ki nočejo Dežele in ki zavirajo postopek za njeno ustanovitev. Med drugim je dejal da je po mnenju teh krogov eden izmed razlogov zavlačevanja in nasprotovanja status Tržaškega ozemlja. Sklicujejo se na Londonski sporazum, ki je omogočil vrnitev italijanske u-prave v Trst in določil nove državne meje. Ti krogi trdijo, da je ta sporazum mednarodnega značaja, toda pri tem pozabljajo, da je bila italijanska ustava razširjena tudi na Tržaško ozemlje, da so bili na osnovi italijanskih zakonov izvoljeni poslanci, ki zastopajo Tržaško ozemlje v rimski poslanski zorni-ci in da je bil pred kratkim sprejet tudi zakon za iz o-litev tržaških senatorjev. Nadalje je naš poslanec dejal, izpodbijajoč trditve nasprotnikov dežele Furlani' ■ - Julijska krajina, da kL ih izrednosti na Tržaškem oz. -lju, tržaški mladeniči sim > redni vojaški rok v ital. v : ,-ski, za kar ni nihče imel nobenih pomislekov. Nihče sc ni skliceval na izredni juridični položaj. Pa tudi razni ministrski predsedniki so se v preteklosti obvezovali, da bo bodo delovali za čimprejšnjo ustanovitev Dežele, kar je popolnoma v skladu z določili republiške ustave.
Med razpravljanjem o tem vprašanju se je naš poslanec dotaknil tudi problema slovenske jezikovne skupine, ki živi na področju Furlanije in Julijske krajine. Dejal je:
«Po mnenju določenih krogov bi z ustanovitvijo d vele Furlanija - Julijska krajina slovenska manjšina v goriški in videmski pokra j ri dobila enake pravice kot jih predvideva Posebni statut za Slovence na Tržaškem ozemlju. In v tem je velika bojazen teh krogov. Toda ta bojazen je v resnici dokaz, velike nedemokratičnosti in dokaz neupoštevanja določil 6. člena republiške ustave, ki govori o zaščiti narodnih manjšin v Italiji in ki pravi med drugim, da morajo biti pravice manjšin zaščitene s posebnimi zakonskimi določbami. Toda zavzemati taka stališča, pomeni tudi pozabljati na dejstvo, da je prav obstoj slovenske manjšine v Julijski krajini in Furlaniji tisti specifični razlog, ki je narekoval ustavno določilo o u-stanovitvi Dežele s posebnim statutom».
«Slovenci so bili hudo prizadeti za časa fašizma. V naši deželi je prišel okrutni in zverinski protislovanski šovinizem do največjega izraza. Po končani vojni bi bila
(Nadaljevanje na 6. strani)
DELO • Stran 2
Udeležite se pokrajinskega festivala lista „1’Unità"
POMEN
kampanje tiska
Kampanja za tisk je v polnem teku. Čez en teden se bo vršila največja prireditev v okviru te kampanje:	pokrajin-
ski festival Unità. Začele so se že predpriprave na teritorialni festival «Dela», ki bo tudi leto« v Dolini. Nekatere sekcije «o že priredile svoje praznike tiska, druge sekcije bodo imele svoje praznike v prihodnjih tednih, odnosno mesecih. V teku so tudi razne iniciative, ki spadajo v okvir vsakoletne kampanje komunističnega tiska. V okviru teh iniciativ ima nedvomno zelo velik pomen nabiranje prispevkov za komunistični tisk. Toda to še ni vse, kajti kot vsakoletna kampanja za tisk ima tudi letošnja še druge posebne politične cilje. Poglavitni politični cilj, ki se letos postavlja pred nas je: povzročiti padec Fanfanijeve vla-d ustvaritev nove večine, ki naj omogoči sestavitev nove in take vlade, ki izraz obstoječega premika na levo, premi-1 a, ki so ga jasno pokazali rezultati nedavnih upravnih volitev v raznih krajih države, med katere spada tudi naša sosedna goriška pokrajina.
Naša letošnja kampanja za t: k pa ima še druge važne politične probleme. Med te pro-hleme spadajo: delavske borbe, ki so v teku tako pri nas kot po oslalih delih Italije, sindikalna in stavkovna gibanja; problem dežele Furlanija-Julijska krajina, ki je pri nas še poseno važen in ki je in mora biti podprt tako od delovanja našega poslanca kot ob naših pokrajinskih in občin-skih svetovalcev; mednarodni problemi, imperializem, mirno sožitje, osvobodilne borbe kolonialnih narodov, problem Alžirije in Kube ter obsodba zunanje politike sedanje italijanske vlade; problemi, ki so združeni z borbo proti fašizmu ; slo. venski problemi, zlasti borbe šaše partije za pravice naše na-rodnostne manjšine; borbe pro. ti antikomunizmu, kar spada končno tudi v okvir proslav 40-letnice ustanovitve KPT.
_ V vseh teh borbah in teh ak-cijah mora stopati v ospredje prepotrebna skrb za ideološko ▼zgoja in kampanjo, objasnje-vanje naše poti v socializem, vloge, ki jo ima naša partija, katero je treba tudi nenehno ši-riti in utrjevati.
V okvir vseh teh problemov pa spadajo tudi akcije za denarne prispevke. Naša Federacija se je tudi letos obvezala, da ho nabrala 8 milijonov lir za komunistični tisk.
Bolgarska folklorna skupina, ki bo nastopila na tržaškem pokrajinskem festivalu lista «l’Unità»
Program festivalskih prireditev
29.
junija: ob 10. uri: uradna otvoritev;
sledijo razne igre in tekme, med drugim bo tudi tekmovanje v risanju «ex tempore», za kar je razpisana nagrada v znesku 100.000 lir; ob 15. uri: mimohod godbe Rinaldi (iz ul. Madonnina, po trgu San-sovino, mimo Sv. Jakoba, ul. Ponziana in Orlandini do festivalskega prostora na Pončani);
ob 16. uri koncert godbe Rinaldi, nastop zbora Tomasi, pevcev in godbenikov iz Podlonjerja in malega orkestra iz Pončane (slednji dve skupini bosta nastopali vse štiri dni);
mf c	lal	il	i	lil.
i -•• • NdMU J VcllKclId UUU d SKKGd Ud tild.
30. junija, ob 17. uri: otvoritev;
ob 19. uri: otvoritev razstave slik kubanske revolucije. Razstavo bo predstavil poslanec VIDALI, ki se je pred kratkim vrnil s Kube; ob 20,30 ponovitev nastopa Bolgarskega baleta.
1.	Julija: ob 17. uri: otvoritev;
od 20,30 dalje ples ob spremljavi orkestra VALISNERI — vmes bo pela solistka Giulietta Pirri;
Med odmorom bo modni defile, ki ga priredita tvrdki Beltrame, Cavaliero in Vittadello.
2.	ob 19,30 lutkovna predstava za otroke (režiser Serbo);
istočasno bodo na programu razne igre in tekma v namiznem tenisu; ob 15,30 nastop slovenskega pevskega zbora iz Križa; ob 17,30 ZBOROVANJE;
Govoril bo
senator Umberto Terracini
ob 19. uri žrebanje velike tombole z dobitki v skupni vrednosti 100.000 lir;
od 20,30 dalje ples ob spremljavi orkestra Valisneri — vmes poje solistka Giulietta Pirri;
Festivalski park bo vse štiri dni odprt do 1 ure po polnoči.
Vse štiri dni bo tudi velik srečolov v dobrodelne namene, ki ga organizira ANPI.
Za okrepčilno postrežbo bodo poskrbeli številni kjoski. v katerih bodo točili tudi izborna vina.
VSTOPNINA 150 lir — Za otroke izpod 14. leta je vstop brezplačen.
Prvi prispevki za naš tisk
Objavljamo prve rezultate kampanje prispevkov v sklad 'komunističnega tiska, že ti rezultati, ki so sicer le delni in nepopolni, so razveseljivi in kažejo, da so se naši tovariši lotili dela z vso vnemo. Nedvomno so tudi druge sekcije, ki niso imenovane v spodnji razpredelnici, izvršile že nekaj dela v tem pogledu. Toda, ker niso še dale poročila o o-pravljenem delu, ne moremo o tem poročati.
Sekcije, ki so poslale prispevke so naslednje: Matjašič (Barkovlje) 38 tisoč lir.
Sv. Alojz 7.400.
Sv. Jakob 109.960.
Tomažič 35.000.
Sv. Just-Sv. Vid 23.250.
Kolonkovec 7.650.
Curie) (pristanlščnlkl) 60 tisoč.
Gigante (Rojan) 7.500. Vostok (Sv. Ivan) 20.000. Pečar (Vrdela) 27.500. Cossutta (Bariera) 21.000. Osrednja administracija
naše Federacije je doslej prejela skupno 210.000 lir.
Tu moramo še posebej o-meniti celico Di Vittorio (to je celica upokojencev sekcije Sv. Jakob), ki je prispevala 82.000 lir in Je v veliki meri prekoračila postavljeni cilj, ki je znašal 30.000 lir. Ta celica je torej vredna, da jo še posebej imenujemo in jo pred javnostjo pohvalimo ter posta-vima za vzgled, ri je vreden posnemanja.
Komunizem v Trstu'
Tržaška Krščanska demokracija je ob priliki svojega pokrajinskega kongresa, ki se je vršil pred kratkim, izdala knjigo pod naslovom «Il comuniSmo a Trieste». Knjigo je sestavil znani »strokovnjak» tovr-slih publikacij Batteri, uvod zanjo pa je napisal vsedržavni tajnik stranke Moro. Pri delu pa je sodelovalo mnogo demo-kristjanskih funkcionarjev. Podatke naj bi bilo zbiralo nad 250 »kvalificiranih» voditeljev, po nekaterih vesteh pa naj bi le podatke prispevalo celo *«-kuj tisoč oseh! Kljub temu pa se to delo v ničemer ne razlikuje od znanih poskusov kata-logiranja slovenskih ustanov in združenj, ki ga je že omenjeni Batteri svojčas objavil v reviji »Trieste», kar je vsa slovenska javnost zavrnila in osodila kot delo polno lerulencioznosti in potvorb. V sedanjem primerit pa gre delo še mnogo dalje, suj ne le da je vse polno neresničnosti, tako da se lahko «ponaša» z najhujnejšo domišljijo ampak ne pozna niti meja v klevetah, zlonamernemu podtikanju in denuneianstvu, ki pa je brez vsake solidne osnove. Kljub temu pa se upajo demokristjanski vodilni krogi in celo sam strankin tajnik prikazovati to skrpucalo kot delo, ki ima «znanstveno jamstvo».
trditvah sestavijalcev, tiskarn Biva last KP, za kur šele sedo vemo. Očividno smo mi komi
nisti «tako bogati, da niti vemo kje vse ne nahaja nai imovina».
Tulli Društvena prodajali» na Opčinah naj bi bila lal KP, tako tudi Kmetijska z> druga v Trstu, Prosvetno dr» štvo v Dolini itd. itd.
Pa še nekaj smo izvedel med branjem demokristjanski ga «znanstveno utemeljene!/ delan in to je, da «Sloveni niso komunisti, četudi v velik večini volijo za komunisti Slovenci so po veliki večii» katoličani, tako trdijo dem»
ni
15.
na
ta)
Nikakor ne moreemo prikrivati dejstva, da smo se pošteno nasmejali, ko smo brali to skrpucalo. Nek tovariš je v šali dejal, da so avtorji zbrali «znanstveno dokazne podatke» s pomočjo starega telefonskega imenika in s sodelovanjem informacij kakega policista. V resnici, ako pustimo ob strani uradne podatke o volilnih izidih in statistike s področja tržaške gospodarske dejavnosti, je zelo jasno, da so sestavljale! podatkov prelistali stare kolekcije komunističnega tiska in da so seveda pisanje tolmačili po svoje. Prav tako je jasno, da so se posluževali podatkov, ki jih je jasno kak ljubitelj čenč in to v cilju, da prikažejo komunizem kot nekako strašilo. Tudi zato so se tu pa lam posluževali metod ustrahovanja in pritiska in celo klevet. To se zelo jasno odraža zlasti v tistih poglavjih, ki se nanašajo na tako imenovane pomožne ali obrobne organizacije in ustanove, bodisi na področju dela, kakor tudi na področju gospodarske, finančne in kulturne dejavnosti. Zato prikazujejo našo partijo kot n okusnega polipa, kot nekak monstruozni stroj.
Avtorji tega skrpucala so I «posvetili» posebno pozornost Slovencem. Tudi o našem listu so zapisali celo vrsto zanimivih «cvetk». Da tiuli tu kar mrgolijo ne le netočnosti ampak tudi grobe potvorbe in zelo očitna protislovja, je zelo jasna stvar. Navajajo n. pr. nekatere organizacije, katerih ustroj se je že pred mnogimi leti v celoti spremenil, imena oseb, ki že vrsto let nimajo nobene odgovornosti v teh organizacijah, ali pa jih sploh niso nikoli imele itd. Naš list je po nekaterih trditvah sestavljalcev dnevnik, kar pa ni nikoli bil, na drugem mestu ga prikazujejo kot tednik, kar že nekaj let ni več. Kateri trditvi naj verjame bralec tega «umotvora»?
Toda še nekaj vedo razni Botteriji in to je, da prodaja našega lista ne presega 200 izvodov.
Prav tako naj bi bila, po
krisljanski «strokovnjaki», sicer tako kot v preteklosti, h so bili Slovani trdnjava katol cizma in Italijani tradicionah protiklerikalci. Zato Sloveni še vedno hodijo v cerkev», v je zares lepa. V vseh teh p1 vojnih letih smo bili Sloveni povsod prikazovani kot «slavi comunisti» sedaj pa kar n* enkrat tak velikanski preobrat Kje je torej logika in kje n snica?
Pa pustimo te neslanosti ‘ se dotaknimo raje nekateri1 drugih argumentov.
Po mnenju sestavljalcev knji ge «Il comuniSmo a TriesU naj bi bila KPl t> Trstu tak1 močna med drugim zaradi f spodarskega položaja, žari neprestane ustrojne krize krize, ki obstaja v ladjedeh? ški industriji, zaradi stanovanj ske krize, zaradi obstoja ntf fašizma, ki naj bi celo favori ziral pristopanje h KPI, zad di tega, ker je v partiji mnl go Slovencev itd. Izhajajoč » takega postavljanja, prihajat»1 do zaključka, da bi bilo koin» nistično gibanje v Trstu en1 ttuvno likvidirano, čim bi i11 uresničen načrt za razvoj f spodarstva in bi prenehala »k stajati Inula kriza na podrl čju ladjedelništva; čim bi hm rešena stanovanjska kriza, n pravi jena nevarnost neofašiz«* in čim bi Slovenci dosegli pd vice, ki jim prijadajo.
Toda če demokristjani tak1 mislijo, potem jih vprašujem0 : Zakaj ne nareile nič v tem s d1 slu in tako bi odstranili n rt'0' nost komunizmu? Ali so m°‘ da razne demokristjanske t’l' de, ki ničesar ne napravijo korist Trsta, ki ne spoštujtf pravic Slovencev, ki se uf rajo ustanovitvi avtonomne d1 žele Furlani ja - Julijska kr»ì na... enostavno simpatizerke komunizmom...?
Toda resnica tiči drutf Besnica je v tem, da se & šcanska demokracija poslužd antikomunizma zato, da P1 kriva svoje «utihotapljeno bk go», zalo da vztrajajo v svof zahtevah, da je treba komtd ste. izolirati, da sabotira e»0 nost ljudskih in delavskih ki je nujno potrebna za p° mostitev tržaške krize, da dreka pravice Slovencem. ^ ila se vprašanje realizacije f spodarskega načrta ne preru^ ne z mrtve točke, da se p1 Idem dežele Furlanija ■ Juliji0 krajina prav tako ne premak* z mrtve točke, da se ne konk^ tizira najširša enotnost v b<i!' proti fašizmu, je zn Kričanj demokracijo deveta, če ne ' vetindevetdesela briga. In p1 zato se poslužujejo marcare, skih metod, ustrahovanja, e in klevet, kot priča tiuli pacalo, ki nosi naslov: «H e munismo a Trieste» —- TJ kot vselej so tudi tokrat F metode in taka sredstva <’b' jena na popolno propast.
na
ŽO;
na
lij'
ko lis na s k na So hr
«
mi
tee
ko
vo;
lit<
Žig
od
Pai
srt
Val
vai
po
str
sti
Za
dol
Sk
bi
'iti
faš
k ^
izv
Šk(
na
nv.
ste
bei
ste
sla
ki,
bil,
je
Pol
! i
ni
bil
je

POIČIR volilne 1.1921 in M
na mem. mm id v m
Prve politične volitve v Julijski krajini — po priključitvi k Italiji — so bile 15. maja 1921. Dežela je bila razdeljena na tri volilna okrožja, ki so odgovarjala taki alni razmejitvi po pokrajinah.
Na teh volitvah so tudi v naši deželi nastopile tradicionalne italijanske bur-j «bazne stranke. Poleg teh so na volitvah nastopile tudi Komunistična partija Italije, ki je bila ustanovljena istega leta na kongresu v Livornu in Italijanska socialistična stranka. Poleg teh strank pa je na Tr:aškem in Goriškem nastopila tudi slovenska narodnjaška v Istri pa hrvatska narodnjaška lista. Na obeh zadnjih listah so nastopili združeno slovenski, odnosno hrvatski liberalci in klerikalci.
Samo na Goriškem so volitve potekale mirno. Na Tržaškem in v Istri pa je že tedaj rovaril komaj porojeni fašizem. Tako na Tržaškem kot v Istri je že med volilno agitacijo, še bolj pa na dan volitev, vladal zelo hud fašistični teror. Požigi hiš, osebni napadi, uboji, mučenje, odvzemanje svobode, najrazličnejše sleparije, potvarjanje volilnih izidov so bila sredstva, ki so se jih že tedaj posluževali fašisti povsem nemoteno in nekaznovano in v mnogih primerih celo ob podpori tistih, ki bi bili morali biti nepristranski čuvarji javnega reda in varnosti, torej tudi najvišjih političnih oblasti. Zaradi tega je bilo razumljivo, da niso dobili delavci in kmetje in na splošno Slovenci in Hrvati takih rezultatov, kot bi jih bili morali dobiti, ako bi bile volitve potekale vsestransko v redu in brez fašističnih nasilstev.
V goriškem volilnem okrožju so bili izvoljeni 4 kandidati slovenske narodnjaške liste, 1 kandidat pa je bil izvoljen na listi KPI. V Istri je bil izvoljen samo I kandidat hrvatske narodnjaške liste, na Tržaškem pa ni bil izvoljen noben kandidat slovenske narodnjaške liste. KPI je na Tražškem dobila enega poslanca, ki pa se je kasneje izneveril stranki, ki ga je kandidirala. Sodi se, da je bilo od skupno 20.495 glasov, kolikor jih je prejela lista KPI na Tržaškem, vsaj polovico slovenskih glasov.
Druge politične volitve v Julijski krajini so bile 6 aprila 1924. Fašizem, ki je bil v Italiji na oblasti že skoraj dve leti, je med tem tako spremenil področja vo-
lilnih okrožij, da si je nemoteno zagotovil večino poslanskih mest. V Julijski krajini je bilo tedaj eno samo volilno okrožje, katero je obsegalo celo zadrsko pokrajino. Tako so bili ne le komunisti in socialisti temveč tudi slovenski in hrvatski narodnjaki že vnaprej potisnjeni v absolutno manjšino. Poleg tega je bil odpravljen čisti proporčni sistem in uveden goljufivi sistem, po katerem je stranka, ki je prejela večino glasov — in ta je bila lahko samo fašistična stranka — dobila dve tretjini poslanskih mest, ostalo tretjino mest pa so si delile vse ostale stranke, ki so se volitev udeležile. Kljub temu in kljub dejstvu, da je tudi za te volitve vladal najhujši fašistični teror) se je na teh volitvah močno uveljavila KPI in na njeni listi je bil izvoljen tudi prvi slovenski komunistični poslanec, tovariš Jože Srebrnič iz Solkana.
Delni pogled na protifašistično zborovanje, ki je bilo preteklo soboto na trgu Garibaldi v Trstu. To zborovanje so sklicale KPI, PSI, CGIL, ANPI, ANPPIA, ZDž, in ZKM. Na njem so govorili tov. Dr. Pincherle, Calabria in Wilhelm. Govorniki so pozvali vso demokratično javnost, naj učvrsti budnost in utrdi
protifašistično enotnost.
Prispevki za objektivno zgodovino fašizma v naši deželi
Naša mladina mora biti poučena o zločinih, ki jih je zagrešil fašizem tudi proti Slovencem
Fašizem je bil dvakrat premagan, prvič leta 1943 in drugič leta 1945. Vendar pa ni bil dokončno strt. Fašisti so se samo potuhnili in še danes vedrijo in upajo... Klerikalni režim in vsa združena reakcija — kot v preteklosti — tudi danes opogumljata fašizem. Zato nič čudnega, da, zdaj tu zdaj tam, ponovno skuša dvigati svojo zločinsko glavo.
V vseh povojnih letih niso pristojne oblasti sprejele nobenega ukrepa za to, da bi bila tudi mlada pokolenja deležna objektivne presoje in da bi se seznanila s pravo zgodovino fašizma, s zločini. ki jih je ta zagrešil in s škodo, ki jo je povzročil. To velja za vso Italijo, a še posebej velja za Trst in za obmejne predele države, kjer žive tudi Slo-
Volilni rezultati
v nekaterih občinah na Goriškem
Kakšni so bili volilni izidi na volitvah maja 1921 :
V	Doberdobu so prejeli komunisti 75 glasov, slovenski narodnjaki 56, socia-
listi 7, italijanski nacionalisti pa 1 glas.
V	Podgori: komunisti 274 glasov, slov. narodnjaki 210, socialisti 2, italijanski
nacionalisti pa 1 glas.
V	Ločniku: komunisti 268, slov. narodnjaki 5, socialisti 3, italijanski naciona-
listi pa 38 glasov.
V	štandrežu: komunisti 124 glasov, slov. narodnjaki 208, italijanski naciona-
listi 2 glasa.
V	Steverjanu: komunisti 221 glasov, slov. narodnjaki 198, italijanski nacio-
nalisti 6 glasov.
V	Sovodnjah: komunisti 132 glasov, slov. narodnjaki 137, italijanski naciona-
listi 1 glas.
Na upravnih volitvah leta 1922 pa so bili izidi sledeči:
Števerjan: komunisti 187 glasov, slov. narodnjaki 289 glasov.
Štandrež: komunisti 149 glasov, slov, narodnjaki 93 glasov.
Solkan: komunisti so prejeli 11 sedežev v občinskem svetu, slov. narodnjaki pa 4 sedeže.
V	Sovodnjah so takrat zmagali slov. narodnjaki, komunisti pa so prejeli 50 glasov. V Ločniku so tedaj za nekaj glasov zmagali italijanski nacionalisti, ki so se povezali s fašisti in klerikalci, komunisti so prejeli 226 glasov.
V	Krminu so zmagali komunisti, ki so prejeli 559 glasov, dočim so jih prejeli italijanski nacionalisti, ki so §e povezali s fašisti le 306.
Na istih volitvah so zmagali komunisti tudi v Ronkah.
venci. To napako je v pravilni luči podčrtalo tudi vodstvo KPI v resoluciji, o pravicah slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki je bila objavljena v Rimu 24. maja letos. V tej resoluciji je med drugim rečeno: «V okviru borbe za demokratičen razvoj šole je treba zahtevati, naj bo v šolske programe vključena objektivna razlaga zgodovine fašizma in vsega kar je ta storil z namenom, da bi uničil slovensko manjšino».
Z namenom, da bi zlasti mladim po-kolenjem pomagali pri spoznavanju prave zgodovine fašizma in zločinov, ki jih je ta zagrešil nad Slovenci, zlasti na Tržaškem in na Goriškem, objavljamo naslednji sestavek. (Podobne sestavke bomo objavljali tudi vi prihodnjih številkah).
* * *
Fašizem je v Trstu, na Goriškem in sploh na Primorskem v ozračju, ki je bilo polno nacionalističnih strasti, našel ugodna tla za svoja teroristična dejanja proti Slovencem. Tudi zato je bil fašizem kot stranka ustanovljen v Trstu že aprila 1919. Prva večja teroristična akcija tržaškega fašizma je bil napad na sedež Delavskega dòma, 4. avgusta 1919, Tedaj so fašistični arditi grozovito poškodovali tudi italijanski krožek «Circolo degli studi sociali» in slovenski «Ljudski oder. Nekaj mesecev po ustanovitvi fašistične organizacije so v Trstu formirali tudi posebne fašistične oddelke imenovane «Squadre d’azione», ki so terorizirale vse prebivalstvo v mestu in po vaseh.
Sledili so številni napadi na delavske organizacije in ustanove. Istočasno sO fašisti napadali in uničevali slovenske ustanove. Tu naj omenimo požig Narodnega doma 13. julija 1920, opustošenje slovenskih bank in drugih ustanov, prosvetnih dvorah in knjižnic in celo kavarn, v katerih so se navadno zbirali Slovenci.
9. februarja 1921 so fašisti navalili na tiskarno komunističnih listov «Il Lavoratore» in «Delo» ter jo popolnoma uničili in požgali 1. marca istega leta so popolnoma opustošili Delavski dom, v katerem so imele svoj sedež komunistič-
ne, sindikalne in prosvetne organizacije, med njimi tudi že omenjeni «Ljudski o-der».
Fašistični teror se je stopnjeval z dneva v dan, z leta v leto.
Leta 1926 je fašistična vlada i/d a policijski fašistični zakon. Ta zakon e dal fašističnim kvestorjem med druj m tudi pravico, da izrečejo osebam, ki so jih smatrali za sumljive tudi osebna svarila, imenovana «diffida» Oseba, ki je dobila tak opomin je bila slikana in zmerjena kakor pravi zločinec. In takih ljudi je bilo na Primorskem na tisoče. Še hujša pa sta bila opomin ««ammonizione» in ko-finacija.
To kazen je izrekala posebna komisija, ki so jo sestavljali poleg kvestorja še prefekt, državni tožilec in višji častniki fašistične milice. Osebe, ki so prišle pred to komisijo niso imele pravice, da bi se branile. Navadno so morale v policijskem zaporu odgovarjati na splošno formulirano obtožnico. Tudi v obsodbah so take osebe brez navedbe razlogov proglasili za «škodljive, nevarne državnim koristim, fašističnemu režimu in javni varnosti».
Opomin je veljal za dobo dveh let, to se pravi, da je bila taka oseba za toliko časa pod posebnim policijskim nadzorstvom in ni smela zahajati v javne lokale, ni smela biti zdoma v zgodnjih jutranjih in ne v večernih urah in se je morala redno javljati na policiji. Konfinacija je trajala od enega do pet let. Konfinirance so navadno pošiljali na otoke Ponza, Ventotene, Tremiti ali Li-pari.
Istočasno z objavo fašističnega policijskega zakona leta 1926 je bilo ustanovljeno tudi posebno fašistično sodišče za zaščito države. To sodišče je lahko obsodilo kogar koli bodisi na dolgoletno ječo ali pa na smrt. Sodišče je imelo tudi retroaktivno moč. Kdor je prišel pred to sodišče je bil obsojen tudi če dejanja, ki so mu ga pripisovali, ni izvršil in tudi če ga je samo imel namen izvršiti. Zato je to sodišče izrekalo obsodbe od 5 pa do 30 let ječe. Kako daleč je segala moč tega sodišča je dovolj ako pomislimo, da je lahko nekoga obsodilo na 10 let ječe samo zaradi poskusa obnovitve nekega razpuščenega slovenskega ali delavskega društva, bodisi prosvetnega ali političnega.
(Nadaljevanje na 6. strani)
DELO
Delež Primorske
na področju slovenske kulture
Primorska s Trstom in Gorico je dala velik delež na področju naie narodne kulture. Ako upoštevamo razmere, ki že stoletja vladajo na teh področjih, zlasti v Gorici in Trstu, lahko trdimo, da je bil ta delež celo sorazmerno večji od deleža ostalih dežel, v katerih prebivajo Slovenci.
2e leta 1848 sta bili ustanovljeni v Gorici in Trstu Slavjanski bralni društvi. Leto kasneje je začel izhajati v Trstu list «Slavjanski rodoljub», leta 18504 pa list «Jadranski Slavjan». Oba lista sta se odločno potegovala za uveljavitev slovenskega jezika tako v šoli kot v uradih.
V naslednjih letih so se ustanavljale čitalnice po vseh večjih krajih Primorske, katero je zatem zajelo še močno taborsko gibanje. Spomnimo se taborov v Dolini, Šempasu pri Gorici in manjšega tabora pri Fernitičih. Vsepovsod se je slovensko ljudstvo prebujalo in pridobivalo vedno večjo narodno zavesi.
Primorska dežela, zlasti pa Gorica in Trst sta že od let slovenskega narodnega prebujenja dala Slovencem vrsto zaslužnih kulturnih jn javnih delavcev. Po zaslugi njiho-\ega delovanja sta se narodna zavest in kultura uspešno razvijali. Iz prvih časov te dobe naj na tem mestu omenimo le nekatere vidnejše osebnosti kot so: Ivan Vesel Koseski,Fran Cegnar, ki imata velike zasluge zlasti za uspešno delovanje Slavjan-ske čitalnice v Trstu, Peter Podreka, ki je kot priprosti pevec s pisano in govorjeno besedo vzpodbujal svoje rojake v Slovenski Benečiji, odkoder je prišel tudi Anton Klo-dič, ki ima zlasti velike zasluge za razvoj slovenstva na Goriškem; nadalje: Miroslav Vilhar, ki je sicer živel na ozemlju, ki je tedaj pripadalo Notranjski, a je s svojimi poljudnimi domoljubnimi pesmimi igral veliko vlogo po vsej Primorski; ta vloga se je še povečala, ko je ustanovil list Naprej, pri katerem je delal kot urednik France Levstik. V to vrsto spadajo še: Simon Gregorčič, eden izmed največjih in najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov, ki je osvojil ne le srca Primorcev temveč Slovencev na splošno; Josip Paglaruzzi - Krilan, ki je
opeval motive, ki so podobni Gregorčičevim; Ivan Trinko, ki je deloval med svojimi rojaki v Slovenski Benečiji in dramil njihovo narodno zavest.
V času, ki sega od začetka sedanjega stoletja do današnjih dni je — lahko rečemo — Primorska s Trstom in Gorico ostala na isti ravni kot v prejšnjih sedemdesetih letih. Med najvidnejše kulturne delavce v tej dobi spodajo: Dragotin Kette, ki je bil sicer po rodu z Notranjske a je spisal najlepša dela prav ob sinjem Jadranu v Trstu (Molo San Carlo), Avgust Žigon, priznan literarni zgodovinar, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Nemčiji, dr. Alojz Kraigher, ki je bil rojen v Postojni a je vrsto let deloval v Gorici, kjer se je posvečal tudi gledališki kritiki, dr. Ivo Sorli, pisec številnih povesti, ki slikajo življenje na Tolminskem ; pesnik dr. Alojz Gradnik, doma iz sončnih Brd, dr. Ivan Preglj, Jože Lovrenčič, Alojz Remec; pesnik nabre-žinskih in kriških kamnarjev dr. Igo Gruden, pesnik kraških borov Srečko Kosovel, dr. Avgust Pirjevec, ki je umrl kot borea osvobodilne borbe in drugi. Tudi danes je naša dežela dostojno zastopana na področju književnosti.
Dr. Ivan Prijatelj je leta 1919 napisal o primorskih literarnih delavcih sledeče: «Kdor pozna duševno življenje našega primorskega naroda, ve in se s ponosom zaveda, da je ta narod, ki živi na skopih kraških tleh, dal že v Vodnikovih časih prosvitljenega skladatelja in pesnika Miroslava Vilharja, kasneje duhovitega pisatelja dr. Dolenca, najmelodioznejšega slovenskega Simona Gregorčiča, intimnega in krepkega, na srbskih narodnih motivih slonečega baladista Krilana, intimnega pesniškega slikarja dr. Gradnika, lepi talent Iga Grudna, začetnico ženskega zanimanja za literaturo Marico Bartol-Narliškovo in druge».
In to kar velja za področje književnosti, velja tudi za glasbeno, likovno, gledališko in za druga področja slovenske narodne kulture.
Jožko Lukeš: „Prgišče zemlje'1
mo,
Ob krstni predstavi v Trstu
V petek 16 junija je bila v | ter lega, kar nam je že pripa-Avditoriju zaključna premierai dalo tekom dolgih let zatira-
Slovenskega gledališča v Trstu. Predstavljena je bila noviteta, drama Lukeša aPrgišče zemljan. Vsakoletna krstna predstava domačega pisatelja je poslala že tradicija našega gledališča, in je velino s hvaležnostjo sprejeta.
Polna dvorana je z velikim zanimanjem sledila dogajanju in ob koncu predstave je občinstvo tako toplo pozdravljalo nastopajoče ter avtorja in režiserja Jožka Lukeša, ves ansambel je žel toliko navdušenih ovacij, kot že dolgo ne pomnimo.
Stvar je v tem, da je bilo delo pravo presenečenje. Iz i-gralca in režiserja mladinskih iger SG v Trstu Jožka Luke-ša je vzklil tudi dramatični pisatelj, ki nam je postavil na oder košček tukajšnjega življenja, Z zgodbo o borbi dedičev za zemljo in imetje komaj umrlega očeta, o njihovem pohlepu za denar in prodajo kra-ške slovenske grude, ne glede na to, kdo se bo te zemlje polastil, je Lukeš jasno in z iskreno zaskrbljenostjo, v osebah matere, strica F ranca, hlapca Poldeta, študenta Ivana in zdravnika, zaklical našim ljudem:	ljubiti moramo svojo
zemljo, se je oklenili z vsemi močni ter ne dovoliti njenega raznarodovanja in razlaščanja ; le na ta način se bomo v zamejstvu ohranili materialno in moralno kol narodnostna manjšina. — Le žal, da ni bila avtorju dana možnost, da bi ob podajanju sodobnega življenja Slovencev v tržaški okolici šel tudi dalje od apela za ohrani-
nja in vzpodbudil slovenski živelj na enotno in aktivno borbo za dosego svoboščin do katerih imamo vso pravico, a so nam bile vedno zanikane. Tedaj bi se značaji lahko ostreje zarisali odražajoč tudi socialino tragiko in protislovja. Stric Franc in hlapec Polde, bi bila lahko center te pobude.
Nastopajoči igralci so igrali vsi na dostojni umetniški višini in z veliko ljubeznijo. Po-haviliti moramo prav vse. Odlična je bila mati Leli Nakrsto-va, ki je ustvarila pretresljiv in iskren lik slovenske preproste. a zavedne žene. Kakor velino zelo dober je bil Silvij Kobal v vlogi najmlajšega sina Andreja. Stane Raztresen je karakterno in z veliko občutljivostjo podal strica Franca. Presenetil nas je Alojz Milič v vlogi hlapca Poldeta, iztrpin-čenega in polnega ljudske modrosti, ki se nam je predstavil kot talentiran igralec, katere-
( N odali.‘vanje na 6. strani)
bralce seznanili s tem, kar j1 nekoč Gorki napisal o sebi To se tako-le glasi :
«Rodil sem se 14. mare 1868 v Nižnjem, v hiši plesk» rja Kaširina kot sin njegov hčere Barbare in Maksim1 Pješkova, tapetarja... Oče iJ je umrl v Astrahanu, ko set imel 5 let, mati v vasici K» navini. Dedek me je učil če* Ijarstva; takrat mi je bilo let. Ded me je naučil tudi bri ti in pisati. Od čevljarja set) ušel med učence pri ncket risarju; ušel sem tudi od teg( in se poprijel učenja pri sl* karju svetih podob. Po tet sem pobegnil na ladjo kuharje, nato pa med vrtnaf ske pomočnike V teh opravilih sem dočaka 15. leto. Ves čas sem se z vnem( bavil z branjem. Todaj se mf je polastila silna želja po uče nju. Napotil sem se v Kazab misleč, da se znanosti preda vajo ukaželjnim ljudem za stonj. Pokazalo se je, da b tako, zato sem stopil k neke mu peku v službo, kjer sei* dobival po 3 rublje na mesee To je bil najtežji posel, kal sem jih poskusil. V Kazan1* sem se sešel in na dolgo živ^ z "bivšimi ljudmi”. Delal sen’ tudi v pristanišču, vlačil tovb re, žagal drva
lože
ttlo,
Osni na, glav prei D
pin: izdt doli 6. c in me: 2 lev lan seb
pri:
rod
3
Skr
jav
kje
je
kin
prc
šči
Pr;
no
ja\
nit
nil
fui
ki
ve
Po
di
4
25-letnica smrti Gorkega
Leta 1888 sem celo poskusi de
ra
Vit
18. junija je poteklo 25 let odkar so trockisti umorili velikega ruskega pisatelja A. M. Gorkega. O njegovih delih in o vlogi, ki jo je imel zlasti v zelo kočljivi dobi mlade sovjetske države, smo že večkrat pisali v našem listu, zato ne bomo danes tega zopet ponavljali, pač pa bomo naše
napraviti samomor. Boleh*1' sem, kolikor je bilo ravno tri ba, pa sem zopet oživel te* pričel trgovino z jabolki... 1 ve Oktobra 1892 je izšla v lisbj p, "Kavkaz” moja prva poveš' "Makar Cudra”. Zatem sem s< vrnil domov. V Nižnjem sefl* se med leti 1893-94 seznanil V. G. Korolenkom, katerem^ se imam zahvaliti, da sem pf šel v visoko literaturo. Kori lenko (urednik revije "Rusk11 bogastvo”) je mnogo storil z«
me, mnogo mi je pokazal
me marsičesa naučil...».
Illllllll!llllllllllllllllllllll!ll!lllllllllll
VIŠNU PHABHAKAR: I
POPOTNIK
(Iz sodobne indijske književnosti)
liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiuiiiiumniiiniiiiiiiiiiiiKiiiiniiiiiiiiiiiininiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiniiiiiinin
Znočilo se je. Vse naokrog je bilo tiho, le kdaj pa kdaj je zapihal nad gozdom hladen veter in listi so kratko zašele-steli. In spet je bilo vse tiho, le listi, ki se še niso bili utegnili pomiriti, so šelesteli. Luna je vzšla in jesensko nebo je spremenilo svojo barvo iz sinje v te-mnosinjo. Mesečina se je oklenila zemlje. kakor se aklene dete materinih prsi.
Po vijugasti stezici sredi polja je hitel mlad popotnik. Za nič na svetu se ni zmenil. Bil je utrujen in premražen. Dve zvezani vojaški vreči na rami sta ga težili ko dva velika kamna..
Nenadoma ga je zdramil iz zamišljenosti neznan glas. Srdit in godrnjav se je razlegal v tišini blizu steze. Popotnik se je ozrl. Na levi strani je na polju zagledal starko, ki je držala za roko dečka. Godrnjaje ga je oštevala in govorila tako hitro, da posameznih besed ni bilo moč razbrati. V mesečini je bila na npenem zgubanem obrazu razločno videti močne ličnice. Bila je bosa in zavita v cunje. Deček je tiho ihtel. V raztrgani in ponošeni obleki ter umazan je vzbujal usmiljenje.
Popotnik je obstal. Starka je umolknila brž ko ga je opazila. Nekaj časa sta se gledala, potem pa je starka vprašala:
—	Si domačin?
-- Ne...
—	Si namenjen v vas?
—	Ne, še naprej, ker tu nikogar ne poznam. Bom že kje prenočil...
Potem se je potnik ozrl na dečka in vprašal :
—	Zakaj pa joka?
—	Je takšna mevža in je križ z njem’ je odgovorila starka. — Tema je že in mrzel veter piha, toda otrok noče domov. In prav nič ga ni strah. Kaj pa če ga ugrabi volk, kaj potem? Kar naj ga ugrabi, še mar mi ni ! Saj ne bo požrl mene...
Kazalo je, da starka nikoli ne bo nehala tožiti. Deček ni več jokal, le kdaj pa kdaj je hlipnil. Popotnik se je še enkrat ozrl nanj in dejal:
— Pogumen fantek. Koliko pa je star?
— Kmalu mu bo pet let. Ko je izgubil mater mu je bilo tri leta. Minilo je že poldrugo leto odkar so jo ubili...
— Kako to — ubili?
— Kar tako, ubili so jo. Plela je na njivi pa jo je zadela krogla. Priletela je in jo pokosila. Krogla nič ne izbira. Vojakov je bilo takrat tu kot listja in trave. Vsa vas jih je bila polna. Počeli so, kar so hoteli — ropali so in ubijali. Nobeno dekle ni moglo mimo njih, ne da bi ji kaj storili. Nikar ne vpračuj, sinko
moj, kako je bilo. Toda tudi v naši vasi imamo fante, ki se ne dajo kar tako ugnati v kozji rog. Žice so rezali in drogove podirali. Uradnikom so jo podkurili, da so urno odnesli pete. Naposled so se polastili tudi železnice. Pravili so, da je sam namestnik rekel : angleški upravi bijejo zadnje ure... Tudi moj sin je bil med njimi.
— Vaš sin?
— Da, in tudi njega so ubili. Žice je rezal. Vsi fantje so se ukvarjali s tem: žice so rezali, drogove podpirali, mostove rušili, šel je in ni se več vrnil...
Starki so se solze utrle v očeh. Od ginjenosti ni mogla še naprej govoriti.
— Toda, saj vendar pravite, da so vam ubili sina?
Starka je globoko vzdihnila.
— Mar ta fantek ni vaš vnuk? — je vprašal popotnik.
— Ne, kakšen vnuk neki!
Bližali so se vasi in popotnik ni dobro razumel vsega, kar je starka govorila
— Njegov oče je umrl za hudo boleznijo. Mati je šla na njivo plet, pa se ni vrnila. Vojaki so jo ubili. Tudi mojega sina so ubili. Spominjam se, neko noč sem se vračala domov in prav tu nekje sem zraslišala glas, ko da nekdo i joka. Prvi hip sem se ustrašila, ko pa
sem natančneje pogledala, sem opazil* sedečega dečka. Bil je čisto nag. Oči s<! mu bile zatekle od solz. Ubožec, ubož«c sem pomislila...
Popotnik ji je posegel v besedo:
— In tedaj sta ga vzeli s seboj?
— Kam pa naj gre? Kdo bi ga vzel? 1* gubila sem sina. Ostala sem sama. Koli^ solz sem pretočila, ko sem objokovala sV* jega otroka, zdaj ko gledam tega dečk» se mi rana v srcu polagoma celi. Tak* je, vidiš, sinko moj. Poldrugo leto 'f. minilo, a deček kar ne more pozabi^ kraja, kjer sem ga našla. Vsak dan, bv ko se bliža večer, odhiti na polje, kje< je izgubil mater...
— Mar res vsak dan?
— Da, prav vsak dan?
— In zmerom joka?
— Prej je jokal, zdaj pa molči.
— Ali se vam je privadil?	,
— Sai se ves dan ne gane od men*
— Ali ostane pri vas?
n
F
E
S
r
v
t
s
c
2
t
*
J
1
1
I
Ì
— Kam pa naj gre? Kdo bi se pa zJ vzel za ubožca? Vojaki so mu ubili fl1* ter, meni pa sina. Njemu je potrebi1* mati, meni pa...	^
Prispeli so v vas. Psi so zalajali. St3> ka je obstala in po kratkem presledk dejala:
— Tu je najin dom. Ce hočeš lahk prenočiš pri nas. Kam bi hodil sedaj?

SPOMEHIGA Napredovanje levičarskih sil Upravičene pritožbe
(Nadaljevanje s 1. strani)
ir j sebi
lare .•s k» goV sini' It
set
Ks
čev
lo
br>
set
ket
leg1
sli
Het
indi
:nai
akt
ena1
m1
uče
:zan
eda
za
i » icke
sen
.■sef
ka<
'ant
tiv«l
serti
ove
Ob tej priliki se sklicujemo, gospod predsednik, na Vse spomenice in vloge predložene vladi, in ugotavljamo, da so ostala skoro vsa osnovna vprašanja nerešena, zaradi česar Vam jih v glavnih obrisih ponovno predlagamo v rešitev.
1 ) Slovenska etnična skupina v Italiji zahteva, da se izdajo zakoni za izvajanje določb, predvidenih v 3. in 6. členu republiške ustave in uveljavi londonska Spomenica o soglasju.
2)	Čimprejšnja ustanovi-lev avtonomne dežele Furlani j a-Julijska Krajina s posebnim statutom bi mnogo Prispevala tudi k rešitvi narodnostnega vprašanja.
3)	Zajamči naj se raba slovenskega jezika v vseh javnih uradih na ozemlju, kjer bivajo Slovenci. Zato je nujno, da se predvsem u-kinejo fašistični zakoni, ki Prepovedujejo rabo slovenščine ali kakor koli kratijo Pravice Slovencev.
Zajamči naj se sorazmerno zastopstvo Slovencev v javnih ustanovah in organih. Imenuje naj se v javnih uradih potrebno število funkcionarjev in uradnikov, ki popolnoma obvladajo slovenski jezik. Ravno tako je potrebno, da se uvedejo tudi slovenski napisi povsod, j kjer bivajo Slovenci.
4)	Pospeši naj se uzako-
v goriški pokrajini
♦ Na levičarskih listah je bilo izvoljenih 35 slovenskih kandidatov
Upravne volitve, ki so bile 28. maja na Goriškem, so prinesle zelo vidne spremembe tako v posameznih občinah kot v pokrajini na splošno. Ta značilnost je tem bolj pomembna in važna, ker se je povsod levica občutno uveljavila. KPI in PSI sta na splošno močno napredovali, KD in nekatere druge stranke pa so nazadovale, To je vsekakor zelo prepričljiv nauk, obenem je to dokaz, da široke ljudske množice odobravajo politiko teh dveh strank in zlasti politiko naše partije. Do največjega napredovanja levičarskih strank je prišlo predvsem v krajih, ki so pretežno delavski. Levičarske stranke imajo danes večino v 11 občinah, med katerimi sta tudi dve slovenski, to sta Doberdob in Sovodnje. Pomembno zmago je združena levica dosegla tudi v Gradiški, kjer je bila tokrat prvič premagana Krščanska demokracija. Tudi v pokrajinskem svetu je KD doživela poraz. Izgubila je nam-
reč absolutno večino. Zato je ta stranka sedaj prisiljena paktirati z raznimi strankami Tu moramo podčrtati zlasti dejstvo, da so se Slovenci dobro izkazali na letošnjih volitvah. Večina Slovencev je namreč glasovala za kandidate levičarskih strank, na čigar listah so kandidirali tudi Slovenci. To velja zlasti za pokrajinski in za goriški občinski svet. V pokrajinskem «vetu imajo komunisti 6 svetovalcev, med katerimi je tudi Slovenka Marija Seličeva. PSI ima v pokrajinskem svetu 2 svetovalca, od katerih je eden Slovenec to je Ivo Marinčič. Lipa je dobila enega svetovalca (Makuca). KPI bi bila morala dobiti še enega svetovalca v pokrajinskem svetu in ta bi bil dosedanji 'doberdobski župan Andrej Jarc, ki je prejel dovolj glasov za to, da bi bil izvoljen. Toda do izvolitve ni prišlo, ker proporčni sistem do-voljuje naši stranki le 6 mest v pokrajinskem svetu.
| V goriškem občinskem svetu imata KPI in PSI vsaka po 6 svetovalcev. Med temi so tudi Slovenci: Miladin Černe, ki je bil izvoljen kot neodvisni kandidat na listi KPI, Viktor Vižintin in Peter Sancin, ki sta bila izvoljena na listi PSI. Lipa pa je dobila tri svetovalce (Sfiligoj, Kacin in Bratina).
Napredne sile so zmagale, kot smo že omenili, tudi v občinah Doberdob in Sovodnje, ki sta popolnoma slovenski občini. Liparska lista je dobila večino samo v Števerjanu, ki je tudi popolnoma slovenska občina. Tako v Doberdobu kot v Sovodnjah sta napredni listi tudi na letošnjih volitvah napredovali.
Vseh slovenskih levičarskih svetovalcev v goriški pokrajini je sedaj 35. Od teh jih je 13 v doberdobski in 13 v sovodenj-ski občini ; 3 so v števerjanski in 3 v goriški občini ; 3 pa so v pokrajinskem svetu. Lipa ima skupno 22 svetovalcev (12 v Števerjanu, 3 v Doberdobu, 3 v Sovodnjah, 3 v goriškem občinskem svetu in 1 v pokrajinskem svetu).
koroških Slovencev
Dunajska vlada naj se izjasni o stališču glede uporabe slovenščine na sodiščih
nitev slovenskih šol in za-lusi|| devna zakonodaja naj se ehA raztegne tudi na področje trd videmske pokrajine naselje-te' he s Slovenci. Prizna naj se
listi vesi a
sei< dl .-m1 pri or<t isV zi»
I i"
lik'
svJ
ak«
jf
bi»
s oiuveuci. rri/.na naj se Veljavnost spričeval in diplom, doseženih v Jugoslaviji. Na Tržaški univerzi naj se ustanovi stolica slovenskega jezika in slovstva.
5)	Viada in krajevni organi naj zagotove sorazmerno Pomoč iz javnih sredstev slovenskim kulturnim, vzgojnim, socialnim in športnim organizacijam.
6)	Prepreči naj se raznarodovanje slovenskega življa, ki se izvaja z načrtnim razlaščanjem slovenske zemlje, in umetnim naseljevanjem v slovenske predele.
7)	Z zakonom naj se kaznuje netenje narodnostne rnržnje in tako učinkovito Prispeva k mirnemu sožitju in sodelovanju obeh etničnih skupin na tem ozemlju.
Zavedamo se, da je obsežnost in narava navedenih Problemov taka, da jih ni mogoče izčrpati na tem sprejemu. Zato Vas prosimo, gospod predsednik, da
v	najkrajšem času sprejme-ie delegacijo predstavnikov Slovenske etnične skupnosti, .da Vam lahko obrazloži te Zahteve.
Neposredni stiki narodne manjšine z vlado bodo olai-Šali rešitev odprtih vprašanj in prispevali k pomirit-
vi	in medsebojnemu razumevanju med prebivalstvom obmejnih predelov.
Sprejmite, gospod predsednik, izraze našega globokega spoštovanja.
Trst, 18. junija 1961.
Dušan FURLAN, župan občine Devin-Nabrežina DUŠAN LOVRIHA, župan občine Dolina JOSIJ BIZJAK, župan občine Repen tabor ALOJZ PIRC, župan občine Zgonik ANDREJ JARC, župan občine Doberdob JOŽE ČEŠČUT, župan občine Sovodnje
Priznanja demokristjanski vladi ne koristijo slovenski manjšini
Beneški all Gazzettino» je pretekli teden obširno poročal o nekem sestanku voditeljev Zveze Italijanov Istre in Keke, ki je bil pred kratkim v Kopru. Klerikalni list je dal poseben poudarek nekaterim izjavam, ki so jih dali razni prvaki omenjene Zveze Italijanov Istre in Reke. Tako je po pisanju tega lista podravnatelj Ra. dia Koper izjavil, da je italijanska vlada mnogo napravila za ustvaritev- »prijateljskega soii tja». Grajal je le »nekatere tržaške kroge, ki po njegovem mnenju »postavljajo ovire prizadevanjem rimske vlade.»
Sodeč po teh izjavah, ima torej italijanska demokrisljanska vlada veliko zaslug na tem področju. Prizadeva si za ustvaritev prijateljskega sožitja med Slovenci in Italijani v vseh obmejnih področjih.
Podobne izjave predstavnikov ZKJ niso povsem nove. Tudi ob raznih drugih prilikah smo jih že slišali. Podobne izjave so prišle, tudi iz mnogo višjih krogov ZKJ odnosno jugoslovanske vlade. Značilno pa je, da je prišlo do omenjene izjave, ki zveni kot pohvala italijanski vladi za njeno »prizadevanje» za ustvaritev »prijateljskega sožitja», ravno v trenutku, ko so slovenski izvoljeni predstavniki iz Tržaškega, Goriške in Bene-čje pripravljali pismo, naslovljeno predsedniku italijanske vlade, pismo, v katerem se pritožujejo, ker vlada ne spoštuje določil republiške ustave in ne določil Posebnega statuta za Slovence. Zato se nam tu nujno vsiljuje vprašanje:	kdo izmed
njih ima prav? Ali imajo prav tisti predstavniki ZKJ, ki hvali, jo italijansko vlado ali pa njihovi somišljeniki v Trstu, ki ob-tožujejo demokristjansko vlado, da vodi genocidno politiko na področju slovenske manjšine v Italiji?
Gola resnica je, da pada največja odgovornost za to, da se ne izvajajo določila republiške ustave in določila Posebnega sta. tula, ki se tičejo Slovencev v Italiji, predvsem na rimsko de-mokri st jonsko vlado in na Krščansko demokracijo na splošno. Tako vlada kot KD vodita politiko, ki je nasprotna mirnemu
v rimski poslanski zbornici. In to so poudarili tudi slovenski iz. voljeni predstavniki iz Tržaškega, Goriške in Benečije na svojem nedeljskem zborovanju, ki je bilo sklicano prav na pobudo naše partije.
Ne da bi se ob tem problemu zadrževali, pa moramo še enkrat powlariti, da take izjave
Predstavniki slovenske manj. šine na Koroškem so predložili avstrijskemu zunanjemu ministru Kreiskemu memorandum, ki vsebuje seznam pritožb na po. stopanje, ki ga izvaja Dunaj napram etnični skupini na Koroškem.
Sloveneski predstavniki so ustno obrazložili zunanjemu ministru memorandum, ki obtožuje kršenje zakonskih določb glede poteka ljudskega štetja, pomanjkanje dvojezičnih napisov na tenično slovenskih področjih ter zakasnitev povrnitve škode, ki so jo utrpeli Slovenci, ki so morali med nacistično okupacijo zapustiti Koroško.
Slovenska etnična manjšina obtožuje dunajsko vlado, da ima dvojno mero in težo; da je še zelo daleč, da bi dala in jamčila to, kar je dala in jamči Italija nemški manjšini v Gornjem Poadižju.
Celovški list «Slovenski vestnik» pa je pred kratkim sporočil nasledjno vest :
Kakor smo izvedeli iz Strass-burga, je komisija za človeške pravice pri Evropskem svetu sklenila, do dostavi pritožbo ko-| roških Slovencev zaradi zabra-nitve uporabe slovenskega jezika pred okrajnim sodiščem v Rožu avstrijski vladi v vabilom, da zavzame pismeno svoje stališče do tega vprašanja. Po prejemu tega stališča bo komisija nadaljevala s svojim posvetovanjem o pritožbi.
sožitju Slovencev in Italijanov j in pohvale, kot jih je dal pod-na obmejnih področjih. Mi ko- \ ravnatelj Radia Koper in kot *o munisti smo bili vedno tega ! jih tudi ob raznih drugih prili-
mnenja in smo to vedno odločno poudarjali. To je poudaril tudi naš poslanec tov. V idoli v nedavnem govoru, ki ga je imel
kah dajali razni prvaki ZKJ, nikakor ne koristijo obrambi pravic slovenske narodne manj-čine v Italiji!
SZDM o rasizmu v Južni Afriki
Svetovna zveza demokratične mladine je 29. maja letos objavila posebno izjavo v zvezi • položajem v Južni Afriki.
V izjavi je med drugim rečeno :
«Svetovna zveza demokratične mladine pozdravlja borbo Ijud-kih množic in mladine, ki se v
Južni Afriki borijo proti rasnim diskriminacijam. Ta zveza odločno obsoja zloglasno politiko, ki ne upošteva niti najosnovnejših pravic, ki jih jamči domačinom tudi listina Organizacije združenih narodov o človeških pravicah. Izstop Juž-no-afriške države iz sklopa Com-moweltha in proglasitev «republike» sta ustvarila še hujši položaj za tamkajšnje domače prebivalstvo. Zato zahteva: ustanovitev ustavodajne skupščine, ki naj izdela demokratično in pro. tirasistično republiško ustavo; popolno upoštevanje resolucije OZN o gospodarskem bojkotu in politični osamitvi južnoafriške rasistične vlade. SZDM poziva v ta namen vse miroljubne in demokratične sile sveta, naj sc zavzamejo pri svojih vladah za to, da bodo sprejele konkretne ukrepe proti južnoafriškim oblastem zaradi rasistične politike in naj manifestirajo svojo solidarnost z južnoafriškim domačim prebivalstvom, ki je žrtev rasistične diskriminacije.
Izleti v ZSSR
Razne turistične ustanove pri-rejajo tudi letos potovanja v Sovjetsko zvezo in v dežele ljudske demokracije, ki so pri nas še tako malo poznane.
Marsikdo si gotovo želi o-gledati eno izmed teh dežel in si osebno usvariti sliko o tamkajšnjem življenju. Seveda nimajo vsi gmotne možnosti da uresničijo svoje želje, vendar oni, ki jim finančno stanje ne dopušča, naj se odločijo in se podajo na prekrasna potovanja, ki so v načrtu za to poletje.
Za pojasnila, naj se vsi orb-nejo na Združenje Italija-ZSSR in Center za kulturne stike a deželami ljudske demokracije v Trstu, ul. S. Nicolò 11/11, tel. 29-403, vsak dan od 16.30 do 19.30.
Nekaj misli ob zaključku šolskega leta
šolsko leto se zaključuje. Nastopil je čas «obračunov». Ta velja v prvi vrsti za učečo se mladino. Kakšni bodo ti «obračuni» bi bilo še preuranjeno trditi. Gotovo pa je nekaj: tisti ki so se med letom pridno učili, bodo lahko dajali «obračun» ob zaključku leta, za liste pa, ki so med letom lenarili, bo težje.
Toda ni bil naš namen pisati o tem v današnji številki, pač pa smo se hoteli dotakniti raznih drugih problemov.
Nedvomno je, da rezultat šolanja ni odvisen v celoti samo od marljivosti učencev, marveč tudi od številnih drugih činiteljev.
Slovenske šole so na žalost še velino v marsikaterem pogledu za italijanskimi šolami. Nimajo dovolj prepotrebnih učnih pripomočkov, nekatere pa teh pripomočkov sploh nimajo. Še vedno je občuteno pomanjkanje ustreznih šolskih knjig. Tudi šolski prostori v mnogih krajih
ne odgovarjajo dejanskim potrebam in sodobnim zahtevam. O teh pomanjkljivostih smo že mnogokrat pisali. Med drugim smo v naši prejšnji številki pisali tudi o zahtevah, ki jih je za slovenske šole postavila v tržaškem občinskem svetu naša svetovalka tov. Bernetičeva. Zato tega ne bomo ponavljali danes.
Vse to nedvomno v veliki me. ri lahko negativno upliva na rezultat šolanja.
Toda tu se želimo dotakniti še nekaterih drugih problemov, ki bi jih bilo potrebno čimprej rešiti. Kljub temu, da je solvenska šola t' marsikaterem pogledu boljša od italijanske čeravno se nahaja v slabšen položaju, kar je pripisati zlasti požrtvovalnosti šolnikov in njihovi iznajdljivosti. Na slovenski šoli se učenci uče tudi več jezikov kot na italijanski šoli. Toda kljub temu so po nekod nekatere po-manjkljvosti. ki bi jih treba odpraviti. Nekateri naši šolniki, tu mislimo predvsem na osnovne šole, se še preveč dr-
že zastarelih metod pri poučevanju. Na mnogih šolah še vedno ni tistega prepotrebnega sodelovanja z roditelji.
Če se starši sami zanimajo za svoje otroke in prihajajo k učitelju na posvetovanja je prav, če pa ne pridejo je ravno tako prav. Tako si nekateri domišljajo. To, ponavljamo, se dogaja le ponekod, a se vendar dogaja. In prav to je tisto, kar smo hoteli resno načeti v tem sestavku. Tu poslavljamo vprašanje: zakaj se ne uvedejo tako potrebni roditeljski sestanki? Ti sestanki sicer niso predvideni po zakonu. Zato jih šolske oblasti ne zahtevajo. Že prav. Toda dejstvo je, da so ti sestanki potrebni. In ker so potrebni, se postavlja vprašanje: zakaj šolniki sami teh sestankov ne sklicujejo? Nekateri to sicer delajo. To je eden izmed dokazov, kako jim je pri srcu uspeh. Tem šolnikom naj gre tudi naša pohvala! Toda ni povsod tako. Žal, tu pa tam opažamo tisti nalezlji-
krutizem. In če mi bičamo birokratizem na drugih področjih. zakaj bi ga ne bičali tudi na tem področju?
I nekaterih primerih se ponavlja še drug pojav, ki je za današnjo dobo povsem nesprejemljiv. Protežiranje. Otroci bogatih staršev so v nekaterih primerih pravi miljenčki. In to otroci sami na splošno opazijo. Drugje se še vedno poslužujejo metod tukoimenova-nih «oslovskih klopi». Razni katehet je se v svoji vnemi brigajo za stvari, ki nikakor ne spadajo v njihovo kompetenco. Tudi cvrke so ponekod še v navadi.
Vse to so stvari, ki absolutno ne spadajo več v našo šolo. Prav za prav niso nikoli spadale, četudi so se dogajale.
Evo nekaj problemov, o katerih bi bilo potrebno govoriti tudi na roditeljskih sestankih. Zato ponavljamo: sestanki roditeljev, tesnejši stiki med roditelji in šolniki so nujno potrebni. In to treba v bodoča
vi pojav, ki se mu pravi biro- na široki črti upoštevati!
Mmri
® Govor posl. Vidalija v parlamentu
_ < Nadaljevanje s I. strani)
morala republiška ustava bistveno spremeniti položaj. Dolžnost vlad, ki so si sledile, je bila: normalizirati položaj in konkretno uresničiti vsa določila, ki se tičejo slovenske manjšine in torej konkretno uveljaviti popolno enakopravnost Slovencev ter jim dati možnost, da nemoteno razvijajo tudi svoje lastno kulturno življenje in da se popolnoma vključijo v življenje države. Demokralič-na ustava upošteva to nujnost in to demokratično dolžnost. Še več: italijanska vlada je tudi z mednarodnimi sporazumi sprejela točne obveznosti glede zaščite pravic slovenskega prebivalstva Toda teh obveznosti ne izpopolnjuje.»
«Ko je prišlo v Trstu do nedavnih hudih izgredov proti Slovencem, so bile vladne oblasti zelo popustljive pred skrajneži. V imenu dozdevnega nasprotovanja dvojezičnosti so skrajneži sprožili proti Slovencem hudo gonjo, ki je dosegla svoj višek v nasilnih dejanjih, napadih na poedince in na ustanove, ki so last slovenskih državljanov. Ta dejanja so izvršile skupine študentov, ki so bili nahujskani od fašistov. Vse to se je dogajalo prav v času, ko so fašisti po drugih mestih ščuvali mladino, sklicujoč se na vprašanje Gornjega Poadižja.»
«Mi komunisti smo odločno protestirali proti popustljivosti pristojnih oblasti, toda minister za notranje zadeve in minister za javno vzgojo sta na naše proteste odgovorila zelo pozno in njuna odgovora sta bila zelo izmikajoča. Poudariti moram, da nas je odgovor notranjega ministra zelo začudil, saj
„Prgišče
zemlje“
(Nuilaljevcnje s 4. strani.)
ga bi želeli pogosto srečati na sreni tržaškega gledališča. Dobro izdelane in doživete like so podali tudi Stane Starešinič kot študent Ivan, Rado Nakrst kot zdravnik, Modest Sancin v vlogi strica Angela, Julij Guštin kot starejši sin Mario, gospod župnik Justo Košuta, dekla Vana Zlata Rodoško-va, Miranda Caharija kot Ivanovo dekle Ema, v vlogi Merlaka Edvard Martinuzzi in Nora Jankovič kot Mariova žena.
Scena Jožeta Cesarja je bila zelo preprosta, a karakterna in prijetna, tako, da smo jo ra-devolje gledali, čeprav se tekom vseh treh dejanj ni izmenjala. — Lepo glasbeno opremo je spisal Uhald Vrabec.
Prepričani smo, da bo imela ta nova slovenska drama velik uspeh prav posebno med primorskimi Slovenci, za katere je bila napisana; ljudje ji bodo z zanimanjem in ljubeznijo sledili tekom dogajanja na odru in upajmo, da bo pognala sadove, tudi ko bo zastor zaključil dogajanje na sceni. Prav gotovo je podobnih del potrebno naše gledališče in naše občinstvo!
S. A.
je samo vzel na znanje dejanja, ki so se dogodila, v k> likor jih ni negiral, kljub temu, da so bila splošno znana. Nikakor pa ni obsodil teh dejanj, ni obsodil nasilja in poveličevanja fašizma, kateremu je vsakdo v Trstu lahko bil priča. Notranji mi-noster je trdil, da pristojne oblasti niso bile popustljive spričo teh dejanj. Torej, noče priznati, da bi se ta dejanja lahko preprečilo in da bi krivce lahko izsledili ter kaznovali. Izvrševalci in predvsem tisti, ki so dali navodila za izgrede so še vedno nepoznani».
«Protislovenska gonja v Trstu je vselej imela fašistični pečat. Tokrat pa so to gonjo podžgali tisti politični krogi, ki se sami proglašajo za «demokratične». V prvi vrsti so to demokristjani. Povod za zadnje izgrede je bila nega izjava poslanca Segni] a o namenu vlade, da «postopoma uvede sprejete obveznosti glede dvojezičnosti». Dvojezičnost so tolmačili na najrazličnejše in na najbolj absurdne načine, ki so bili izven vsake stvarnosti. Tolmačili so jih tako, da so podžigali mlade nevedne nacionaliste, kakršni so, žal, številni dijaki naših šol, v katerih se zgodovina, kot je znano, poučujejo vse prej kot pa objektivno. In ne samo mladina temveč tudi drugi so nasedli patriotard-ski retoriki. Toda vladne oblasti niso objasnile namenov, ki jih je imel minister Segni, ko je omenil Londonski sporazum. Tako je prišlo do tega, da so fašisti lahko trobili fanatiziranim študentom, da se bodo morali učiti tudi slovenščine itd.»
«Posebni statut Londonskega sporazuma predvideva le nekatere pravice slovenskemu prebivalstvu. Te pravice odgovarjajo najosnovnejšim demokratičnim konceptom o ravnanju z manjšinami, konceptom, ki so v veljavi v vseh civiliziranih državah. Tem pravicam samo najbolj grob šovinizem lahko na-I sprotuje. Gre namreč pred-I vsem za enakopravnost Slo-I vencev pri pridobivanju in izvrševanju javnih služb in funkcij; za vstop v javne službe in za sorazmerno udeležbo v upravi; za priznanje pravice do uporabe slovenskega jezika pred sodnimi oblastmi in za postavite” dvojezičnih napisov na področjih ki so po večini slovenska; za zakonsko ureditev šole s slovenskim učnim jezikom; za dosego podpore iz javnih sredstev za slovenske vzgojne, socialne, kulturne in športne organizacije; za zaščito etničnega značaja prebivalstva in za prepoved vsakršnega podžiganja k narodnostni mržnji».
«Toda to ne zadostuje. Zato se Slovenci s tem ne zadovoljujejo. Zato, da bi ta določila stopila v veljavo, bi morali ukiniti natečaje za mesta v javni upravi. Le tako bi lahko dobili občinske tajnike, občinske zdravnike, spravne sodnike, živino-zdravnike, in funkcionarje raznih vrst, ki bi orgovarja-li omenjenim zahtevam. Potrebno je postaviti tudi slovenske napise ob cestah in na javnih poslopjih, tudi slo-
venske napise na tablah z označbo krajev in kažipotov. Šele pred kratkim jezbornič^ na komisija za javno vzgojo odobrila zakon za slovensko šolo, kljub temu, da je preteklo že toliko časa od tedaj, ko sem skupno z drugimi poslanci moje stranke predložil tozadevni predlog. Ta zahteva bo torej uresničena z veliko zamudo in na način, ki ni povsem zadovoljiv, kljub temu, da gre za eno izmed najosnovnejših demokratičnih dolžnosti do manjšine».
Potrebne so še druge konkretne pobude za zagotovitev enakopravnosti pravic državljanov slovenske narodnosti. Te so še mnogo bolj potrebne kot pa rešitev problemov tehničnega značaja. Toda, tu moram, žal, podčrtati, da niso pristojne oblasti še ničesar ukrenile za preprečitev podžiganja šovinistične mržnje proti Slovencem. Tu mislim tudi na sovražno kampanjo nekega fašističnega lista, ki je objavil lažne podatke, za katere se ne ve od kod izvirajo. Pi sanje fašističnega lista je imelo za cilj podžigati gonjo proti slovenskim šolnikom, ki učijo na tržaških slovenskih šolah. Za to vprašanje bi se moralo zanimati tudi ministrstvo za notranje zadeve, obenem je to problem, ki bi moral zanimati vlado in tudi stranko, ki je na oblasti».
O pomenu antifašistične vzgoje mladine
♦ Iz govora tov. Bernetičeve na seji tržaškega občinskega sveta
Pred kratkim je tržaški občinski svet razpravljal o potrebi po uvedbi antifašistične vzgo. je tržaške mladine. V razpravo so posegli številni svetovalci, ki so na zelo različne načine tolmačili ta problem. Iz te razpravo je bilo razvidno, da demokristjani ne vidijo v fašizmu naj večjega sovražnika.
Tudi naša svetovalka tov. Bernetičeva je posegla v diskusijo o fašizmu. Iz njenega govora povzemamo naslednje:
V Trstu je imel fašizem eno izhodiščnih postojank. Fašizem se je razvijal na najbolj zverinski način. Pri tem se je posluževal najodvratnejših oblik šovinizma, terorizma, požigov, pogromov proti delavskim ustavam. Zgodovina te žalostne dobe je premalo poznana. Zlasti mladina ne pozna te zgodovine. In prav zaradi te nepoučenosti se toliko današnje mladine pusti zavajati od neofašistov. Zaradi tega se še danes dogaja, da elementi s fašistično miselnostjo onečaščajo mesto, ki je bilo odlikovano za zasluge v osvobodilni borbi, da kričijo «a morte i ščavi», da poveličujejo dučeja itd. Kam lahko privede vse to, smo se še enkrat prepričali ob izgredih preteklega februarja, ki so se odigra-
vale pod etiketo «manifestacij ilalijanstva». Tudi sklicanje fa-šistične manifestacije na obletnico napovedi imperialistične vojne in na obletnico strahovitega bombardiranja Trsta, med katerim je bilo ubitih nad 400 meščanov, je drug dokaz, kam lahko privedejo gori omenjena dejstva. Razloge za vse to je iskati tudi v političnih dejanjih, ki se dogajajo tako v Trstu kot v Rimu. Delovanje raznih povojnih vlad, in političnih sil, ki so podpirale t« vlade, je opogumljalo fašiste. Odgovornost za to, da se tudi danes skuša šopiriti fašizem, pada na dcmokristjanske vlade, ki so si sledile v sedanji povojni dobi in na tiste politične sile, ki so te vlade podpirale. V vseh teh letih so tudi določeni tržaški krogi smatrali skrajno desnico, neofašiste kot «nacionalno silo» in kot silo za «obrambo italijanslva» v borbi proti Slovencem in proti komunistom.
Krščanska demokracija je mislila na vse prej kot pa na antifašizem. Ko so nekateri nje. ni voditelji ustanavljali tako-imenovani «odbor za obramb« ilalijanstva», kateremu načeluje bivši župan Bartoli, ob sodelovanju starih in novih fašistov, prav gotovo niso mislili na an-
tifašizem. Tudi njihovo sodelovanje v legaškem «svetem združenju, v katerem sodeluje tudi stari sqvadrist, ki so ga odlikovali nacisti, kaže, da jih nikakor ne preveva antifašistični duh.
Da je so tako demokristjanski voditelji pokazali tudi med samo razpravo o fašizmu, katero so ob podpori nekaterih lutk svoje skupine skušali spremeniti v kampanjo proti komunizmu. KD ne pozna antifašizma temveč antikomunizem.
Komunisti se nikakor ne morejo strinjati s stališči, ki jih postavljajo prvaki KD. Tisti, ki so nosili fez in so napredovali v službah za časa fašizma prav gotovo niso bili antifašisti. Tedaj ko so taki ljudje napredovali, so bili komunisti v zaporih ali v izgnanstvu. Samo v naši deželi je fašistično sodišče v letih 1927-1930 obsodilo slovenske in italjanske antifašiste in po večini komuniste na skupno 7000 let ječe. To so dejstva, ki jih nihče ne more potvarjati. Zato prav gotovo komunisti ne morejo sprejemati naukov od tistih prvakov KD, ki nimajo z antifašizmom nič skupnega in ki antifašizma sploh ne poznajo.
Toda današnja mladina se mora seznaniti s tem, kaj je v resnici bil fašizem, kakšne zločin« je povzročil, koliko žrtev je ter-jala težka, krvava in odločna borba za osvoboditev izpod fašizma. Toda to bo izvedela le
Predsedstvo nedeljskega zborovanja slovenskih izvoljenih predstavnikov iz Tržaškega ozemlja ter goriške in videmske pokrajine. Zborovanje so sklicali slovenski župani iz Tržaškega ozemlja. Na sliki so: (od leve proti desni) župan Jarc iz Doberdoba, župan iz Repenta-bra, župan Lovriha iz Doline, župan češčut iz Sovodenj, župan Pirc iz Zgonika in podžupan Škrk iz Nabrežine.
Prispevki za zgodovino fašizma
(Nadaljevanje s 3. strani.)
To sodišče je imelo svoj sedež v Rimu toda ob določenih prilikah se je lahko preselilio tudi drugam. V Trst je n. pr. prišlo dvakrat : prvič leta 1930 ko je sodilo bazoviške junake in drugič leta 1941 ko je sodilo Pinka Tomažiča in tovariše. V Pulj je prišlo fašistično sodišče leta 1929, ko je sodilo Gortana in njegovo skupino.
Težko je ugotoviti koliko ljudi je sodilo to zloglasno sodišče. To pa zato, ker več let niso sploh objavljali poročil o procesih. Po nekaterih podatkih je do 1935 leta prišlo pred posebno faši-
stično sodišče 2907 oseb. V glavnem so bili to vodilni člani Komunistične partije in pa slovenski, odnosno hrvatski rodoljubi.. Po istih podatkih je bilo med obsojenci okrog 150 Slovencev in Hrvatov. Vedno po istih podatkih je to zloglasno sodišče izreklo zapornih kazni za 16.917 let ječe. Na Slovence in Hrvate iz Julijske krajine je odpadlo nad 1.600 jet.
V Julijski krajini je to sodišče obsodilo na smrt Gortana iz Pulja; Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, ki so jih ustrelili v Bazovici ter Tomažiča, Kosa', Bobka, Vadnala in Ivančiča, ki so bili ustreljeni na Opčinah.
ako bodo tisti, ki jo bodo učili, v pravilni luči osvetljevali junaško osvobodilno in antifa-šisitčno gibanje.
Šolska razstava v Gorici
Djaki Nižje srednje in Strokovne šole v Gorici razstavljajo svoje risbe v šolskih prostorih v ulici Randaccio 10. Razstava je odprta vsak dan do vštevši 25. t.m. od 10»
Biserna poroka v Barkovljah
Dne II. junija slu naša liar-kovljana Ana Jež in Adolf Martelanc praznovala 60. letnico poroke. Dogodek je za Darkovi je izredne važnosti, ker je prvič po sto letih, ko se v tem kraju obnavlja diamantna poroka.
Slavljenca sta že v mladih letih sodevaia na kulturnem področju, kot aktivna člana pevskega zbora «Adrijav. Vedno sta bila naklonjena kulturnemu delovanju na slovenskem podčočju, kakor turlf demokratičnemu in delavskemu gibanju.
Bila sta vedno vzorna in dobra starša za svoje sinove in delovna človeka.
Ob izrednem jubileju jima čestitamo in želimo še mnogo srečnih let v zdravju in zadovoljstvu!
DELO
GLASILO AVTONOMNE TRŽAŠKE FEDERACIJE K.P.I. Uredništvo in uprava sta v Trstu, ul. Capitolina 3, telet. 44-046 in 44-047. Odgovorni urednik je Rudolf Blažič (Biagi) - Tiska Tip. Riva v Trstu, ul. Torrebianc» 12-
0
in
Vi
tc
zi
0
s<
Zi
Ij
t;
ii
II
Sl
p
b
s
p
tl
r
r
i:
1
2 I
1 ( 1 3 S S
c
t
2
C- r?
Inali llÉli pm i sMeni Ntt na KM
Objavljamo intervju, ki smo ga imeli s posl. Vidalijem po njegovi Vrnitvi s Kube
VPRAŠANJE — Tovariš Vidali, številni tovariši so se zelo zanimali za tvoje potovanje na Kubo. Vsem ni še jasno, kaj se dogaja na Kubi. Ne poznajo dogodkov v Zvezi z agresijo. Ali bi povedal kaj več o vsem tem?
ODGOVOR — Predvsem ni res to, kar so pisali mnogi časopisi, namreč, da načrt za napad na Kubo ni bil skrbno pripravljen. Izkazalo se je, da je bil v resnici ta načrt skrbno pripravljen in da so ga izdelali vojaški strokovnjaki in Central Intelligency Agency. Predvideno je bilo, da se bodo operacije razvijale v raznih etapah, s pomočjo različnih sredstev in da bo prišlo do novih izkrcanj na raznih krajih otoka ter da bodo oborožene sile prispele iz raznih oporišč. Vse je bilo skrbno Pripravljeno. Pri izdelovanju tega zaplete-Pega načrta niso pripravljala ničesar zanemarjali, razen... Vse je namreč temeljilo Pa predpostavki, da bo kubansko ljudstvo izrabilo to priložnost za upor proti režimu Fidela Castra. In prav to je bilo najbolj Zgrešeno in neumno. Govori se, da so priprave za izkrcanje in izkrcanje samo stale 45 milijard dolarjev. In ti dolarji so bili dejansko vrženi v morje. Načrt je v celoti Propadel, ker so se njegovi sestavljala Zmotili pri presojanju kubanskega ljudstva, ker so napačno ocenjevali človečanski in socialni del te zadeve. Uverjenost, da je kubansko ljudstvo pripravljeno upreti se proti Castru, je bilo odločilen činitelj Za polomijo najemnikov in njihovih gospodarjev.
" Zmagali bomo !.
«Patria o Muerte!... Venceremos!» ni Samo geslo temveč izraz duha, s katerim So prežete množice mož in žena, mladih in starih, belokožcev, črncev in mešancev. Vseh tistih, ki izjavljajo, da bodo branili tudi poslednji košček svoje hiše in da Če bo potrebno tudi ruševine:
Fidel Castro je rekel: «Kube ni mogoče Zasesti ne v 48 urah, ne v 48 dneh, ne v 48 mesecih in ne v 48 letih, zakaj dokler bo en sam mož za to, da se dostojno bori, bo vztrajal v borbi proti napadalcu iz tu-■Ime, ki skuša ponižati našo zastavo in Pašo zemljo...» In tu nimamo le besed temveč imamo izraze zares velikega čustvovanja kubanskega ljudstva. Danes gre v resnici za življenje ali smrt Kubancev, gre za svetlo bodočnost ali za povrnitev b zasužnjevanju, gre za svobodo ali suženjstvo.
Pozabljati na faktor «človek», na faktor "ljudska volja» je tragična napaka za slehernega stratega. Zadnja svetovna vojna bi bila morala vsakogar nekaj naučiti. Žn vendar so se zmotili poborniki nedav-Pega napada na Kubo in nikakor ni še rečeno, da ne bodo te napake vnovič pobovih.
Vzgled Latinske Amerike
VPRAŠANJE — Ali hočeš reči, da še Vedno obstaja nevarnost za Kubo? Ali se tega zavedajo Kubanci?
ODGOVOR — Prav gotovo je tako. Zato Pa mora biti budnost neprestana in zato ìe potrebna solidarnost vsega naprednega sveta s kubansko revolucijo.
Primer Kube je primer, ki kaže občutljivost ljudskih množic vse Latinske Amerike. Sovražniki Kube bodo storili vse bar je v njihovi moči. Silili bodo države Latinske Amerike, da bi se jim pridružile, <la bi postale gospodarski saboterji Kube, <la bi uklonili malo a zelo važno in prvo Pmeriško socialistično republiko, ki je zdrobila verige, ki so jo v preteklosti držala priklenjeno na izkoriščevalsko zali-ralno politiko ZDA z latifundizmom napol fevdalnega tipa, z bedo in analfabetizmom 'P s pogoji fizičnega ter moralnega življe-Pja, ki je nezdružljivo s koncepti civiliza-c*je.
Kuba se je temeljito spremenila v dveh letih. To kar so Kubanci ustvarili je zdra-,v°, pravično in ima perspektive socialne ib ekonomske politike. Vse to je dragoce-bo. Zato je treba pridobitve utrjevati in
braniti. Zato je potrebna neprestana in še povečana budnost. In to so Kubanci tudi pripravljeni delati.
Na Kubi sem bil že leta 1928
VPRAŠANJE — Kolikor nam je znano si že prej poznal razmere na Kubi. Kdaj si imel priložnost preučevati njen položaj?
ODGOVOR — Položaja na Kubi nisem samo preučeval. Lahko rečem, da sem v raznih obdobjih živel skupno s kubanskim ljudstvom. Med mojimi kubanskimi prijatelji so bili tudi znani kubanski revolucionarji, katere danes kubansko ljudstvo na dostojen način časti in v imenu katerih nadaljuje svojo revolucijo.
Leta 1928 sem šel na Kubo, da organiziram komunistično mladino in obvestim kubanske tovariše o sklepih Komunistične internacionale. Kot član vodstva Ameriške protiimperialistične lige sem sodeloval pri reviji «El Liberator». Deloval sem tudi v vrstah organizacije revolucionarnih kubanskih beguncev. Julio Antonio Meha in Ruben Martinez Villana, ki sta bila velika heroja kubanskega ljudstva, sta bila moja prijatelja. Naštel bi lahko še mnogo drugih prijateljev, s katerimi sem živel in deloval v skupni borbi proti tri-noštvu v Latinski Ameriki.
Mnogo kubanskih tovarišev se je udeležilo tudi vojne v Španiji in mnogi španski tovariši so doživljali usodo kubanskega ljudstva.
Velifiastna prvomajska manifestacija v Havani
VPRAŠANJE — Kakšne so bile tvoje prilike med sedanjim potovanjem, v katerih si od blizu spoznal kubansko ljudstvo?
ODGOVOR — Prvi stik s kubanskim ljudstvom sem imel na nepozabni prvomajski manife taciji. Ta manifestacija je bila zares ginljiva in navdušujoča. Prisostvoval sem pripravam na ta veliki dan. Že na predvečer praznika je bilo vse kubansko ljudstvo na ulicah. Možje, žene, mladina, belokožci, črnci in mulati, zelo pestra množica, vesela in živahna je razpravljala, prepevala, rajala na praznik svobode. Noben Kubanec ni spal na predvečer tega praznika.
Sledila je veličastna manifestacija, ki je trajala 14 ur. Bila je to povsem spontana manifestacija. Poldrugi milijon ljudi z rdečimi rutami. Enote miličnikov, delavci in kmetje, študenti in umetniki. Na tisoče in tisoče otrok. Vsa ta nešteta množica se je udeležila velike manifestacije. Bilo je zares nekaj čudovitega.
Kot predstavnik KPI sem se udeležil sprevoda, potem pa sem prisostvoval manifestaciji na predsedniški tribuni, kjer so bili najvišji voditelji in Fidel Castro, predstavniki vlade ter predstavniki političnih sil kubanske revolucije.
Kubansko ljudstvo, ki so ga v preteklosti smatrali za neobčutljivo in anarhično, je bilo tokrat praznično razpoloženo in istočasno zelo disciplinirano ter tako navdušeno, da je nas vse presunilo. To ljud-
stvo je vzklikalo obljubljajoč da bo nadaljevalo po poti svobode in socializma. Slike, ki ste jih gotovo že videli, so lepe, a nikakor pa ne morejo odražati tega, kar je v resnici bila ta veličastna manifestacija.
Tak je bil torej moj prvi stik s kubanskim ljudstvom.
Sledili so drugi še bolj neposredni stiki. Srečanja z delavci, kmeti, učitelji, mladinci, miličniki, izobraženci, ribiči itd.
Tu želim omeniti izrecno srečanje s kovinarji podjetja «Antillana de Acero». Med delničarji te tovarne so bili svojčas Batista in drugi politični reakcionarji. Danes pa je tovarna v rokah države in jo vodi tovarniški odbor, ki sodeluje tudi pri planiranju in je soudeležen pri vem življenju podjetja. Delavci delajo, istočasno pa vršijo tudi naloge miličnikov. Ozračje v tovarni je zares navdušujoče. Ti delavci so mi izročili tudi eno zastavo za tržaške delavce.
Vojašnice so spremenili v šole
Med potovanjem po deželi sem se srečal z delavci in kmeti, ter z družinami zadružnikov. Vsi ti prebivajo v novih, zelo čednih domovih, ki so najsodobneje opremljeni. Te domove je zgradila država. Prej so ti ljudje prebivali v bednih kočah na
močvirnatih področjih. Glad in pomanjkanje sta bila njihova neprestana spremljevalca. Zaposleni so bili večinoma le po tri mesece na leto v sladkornih nasadih, ostali del leta pa so preživeli v največji bedi in brezdelju. Zgrajenih je bilo na stotisoče novih šol. Te šole so lepe, zračne, komodne. Prejšnje šole so bile na razpolago le redkim privilegirancem. Povsod sem srečaval miličnike, moške in ženske. Vsi so navdušeni, resni, disciplinirani, odločni v obrambi svoje domovine. Vojašnic ni več. Tiste, ki so še uporabne, so bile spremenjene v šole, na tistih pa ki so neuporabne in so napol porušene, se ble stijo napisi «Cernu so služile...?»
Velikopotezne akcije za odpravo nepismenosti
VPRAŠANJE — Med drugim si omenil učitelje, odnosno osebe, ki delujejo na področju odprave analfabetizma. Ali bi povedal kaj več o takoimenovanem «Vzgojnem letu»?
Odgovor — Odpravljanje analfabetizma je veličastna zamisel kubanske vlade. Pol drugi milijon Kubancev bo do novembra znalo pisati in brati. Boj proti analfabetizmu je boj vsega ljudstva. Za odpravo tako velike nepismenosti ni dovolj pravih učiteljev. Teh manjka na de-settisoče. Zato so pristopili k temu Iclu pomožni učitelji. Med njimi so v večini fantje in dekleta, toda tudi 9 in 10 let stari otroci. Med njimi je tudi mnogo starčkov in takih, ki so se šele pred kratkim naučili brati in pisati. Pomožni učitelji obiskujejo posebne tečaje predno pristopijo k delu. Po opravljenem tečaju dobe posebno svetilko na petrolej, tablo in kredo in odidejo na deželo, med kmečko prebivalstvo, med ribiče, kjer v večernih urah poučujejo. V tem je pravo tekmo-
vanje. Kubansko ljudstvo je žejno kulture. Vlada je osredotočila velike napore za uspeh velikopotezne akcije za odpravo nepismenosti. Štipendije, ki jih je razpisala za šolanje na univerzah, so danes višje od števila študentov, ki so dovršili srednješolsko izobrazbo. To je razumljivo, saj Kuba zelo potrebuje tehnikov.
Lik Fidela Castra
VPRAŠANJE — Reakcionarni tisk prikazuje Fidela Castra kot tirana, kot človeka, ki vlada s terorjem. Ker si imel priložnost spoznati tega človeka, ali bi nam orisal njegovo osebnost in njegovo povezavo z ljudstvom?
ODGOVOR — Fidel Castro je star 34 let, in kof gotovo veste, je odvetnik po poklicu. Je sin buržoazne družine. Zares je še zelo mlad, a je obenem star kot revolucionar. Je skrajno pogumen, istočasno pa zelo skromen. Njegovi govori so jasni in učinkoviti. Celo najtežje probleme tako objasni, da jih lahko razume tudi najpre-prostejši poslušalec. Poslužuje se televizije in javnih shodov kot sredstev za množično vzgojo. Ljudstvu objasnjuje politične dogodke, reforme, ki so v teku v deželi, itd.
Popularnost Fidela Castra je zelo velika. Da je tako na zelo zgovoren način potrjujejo množice ljudstva. Naravno je, da so tudi drugi kubanski voditelji zelo priljubljeni.
VPRAŠANJE — In najemniki? Kakšni tipi so to?
ODGOVOR — Nekatere sem videl od blizu in sem govoril z njimi. Čeprav so ujetniki so deležni velike svobode. Mnogi izmed njih javno priznavajo, da so bili prevarani. Mislili so, da bodo na Kubi našli zatirano ljudstvo, ki je pripravljeno se upreti vladi, čim se bodo oni pojavili na kubanskih tleh. Med njimi so sinovi starih izkoriščevalcev in militaristov. Prišli so na Kubo, misleč, da gre za nekak izlet, ki bo rodil veliko slave in mnogo časti. Bili so, vsaj deloma, žrtev tiste napake, ki sem jo omenil uvodoma. Mnogi izmed njih so se tega v polni meri zavedli.
VPRAŠANJE — Toda na Kubi je kljub vsemu še vedno beda in obstajajo še mnoge težave?
ODGOVOR — Obiskal sem enega izmed zelo obljudenih okrajev v Havani, ki ga imenujejo «Mosca Chiquita», kar pomeni «Mala Moskva». Govoril sem na nekem shodu delavcev v podjetju v katerem gradijo avtobuse. Shoda so se udeležili tudi drugi prebivalci tega mestnega okraja. Razumljivo je, da je še mnogo težav, ki jih bo treba premagati. Potrebno bo zgraditi nove stanovanjske hiše, iz popolniti organizacije. Razumljivo je, da primanjkuje tehnikov. Toda poglavitno je, da so vsi delovni ljudje, da je vse ljudstvo prežeto z odločno voljo delovati, utrjevati vodilne organizme in splošno organizacijo.
Svobodna Kuba, kjer ni več imperialističnega izkoriščanja in jie kapitalističnega izkoriščanja se s podporo mednarodne solidarnosti in s svojim naravnim bogastvom, ki ga predstavljajo predvsem poljski pridelki in rude po zaslugi temeljitih reform bliža socialnemu in ekonomskemu režimu, ki je bogat perspektiv za vse ljudstvo.
Socialistične pridobitve
VPRAŠANJE — Ali je Kuba socialistična republika?
ODGOVOR — Kubanska vlada, ki je že uresničila ekonomske reforme socialističnega značaja, je skupno z demokratično realizacijo dosegla temeljne demokratične realizacije socialističnega značaja. Še mnogo bo potrebno doseči, izpopolniti, toda pot, na katero je stopil kubanski narod, je socialistična pot in revolucionarne organizacije, ki se združujejo tudi v organizativnem pogledu, so navdahnjene s socialistično ideologijo.
Delavska partija to je Ljudska socialistična partija je tesno združena z revolucionarnimi gibanji, ki se imenujeta 26. julij in 13. marec. Ta enotnost predstavlja pravo revolucionarno ljudsko enotnost, ki je najboljša osnova za bodoče realizacije.
Fidel Castro govori revolucionarnim borcem.
Naj živi kubanska revolucija!
Potrebna je solidarnost vsega naprednega sveta
Tovariš Vidali med kubanskimi borci. Na sliki Je tudi popularni španski republikanski komandant Lister (drugi na desni v prvi vrsti).
Kubanska revolucionarna vlada je napovedala odločen boj nepismenosti. Prejšnjim reakcionarnim vladam, ki so bile v službi imperialističnih magnatov ZDA, ni bilo na tem, da bi skrbele za dvig kulturne ravni siromašnega prebivalstva. Zato je revolucionarna vlada podedovala zelo žalostno dediščino tudi v tem pogledu. Nepismenost je na Kubi še zelo velika. Za čimprejšnjo odpravo nepismenosti ni dovolj kvalificiranih šolnikov, zato so pristopili k temu plemenitem delu tisoči improviziranih šolnikov.
INSCRIBETE COMO ALFABETIZADOR

«Vsak ribiški čoln naj bo obenem tudi šola — pristopi tudi tl v akcijo za odpravo nepismenosti!» Tako približno se glasi napis, ki ga vidite na gornji sliki. Doslej je bila tudi med ribiči^ zelo razširjena nepismenost, zato je sedaj med njimi v teku velika akcija za odpravo te žalostne dediščine. Eno izmed gesel, ki je zelo razširjeno v kampanji za odpravo nepismenosti se glasi: «Ce boš izobražen, boš svoboden»!

l--IPL
IPÌÌmI
Slovesna počastitev spomina žrtev bombardiranja Havane. Kot je znano so imperialistični najemniki tik pred agresijo izvedli močan bombni napad na
kubansko prestolnico.

Pogled na del veličastne prvomajske manifestacije v Havani. V povorki je tudi Fidel Castro, ki je označen s puščico. Poleg njega korakajo tudi drugi najvidnejši voditelji kubanske revolucije.