D ec em be r 20 21 , j an ua r, fe br ua r, m ar ec 2 02 2 4 , 5 , 6 , 7 /8 3. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 22 ,0 0 E U R na ro čn ik i 1 7, 28 E U R up ok oj en ci 1 4, 20 E U R di ja ki in š tu de nt i 1 3, 44 E U R w w w. pr ot eu s.s i Haloze 149Kazalo 147 Kazalo 150 Vabljeni v Haloze Simona Kaligarič 154 Haloze Jernej Golc, Darinka Fakin, županja občine Majšperk 156 Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz Sonja Golc, Jernej Golc 164 Naravnogeografske značilnosti Haloz Igor Žiberna 172 Raba tal v Halozah Igor Žiberna 178 Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Mirjan Žorž, Franc Golob, Viljem Podgoršek, Matija Križnar, Mojca Bedjanič, Miha Jeršek 210 Haloška polsuha travišča Sonja Škornik 218 Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Igor Paušič 235 Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja Mateja Cojzer 242 Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Haloz Samo Jenčič, Klemen Kamenik, Andreja Senegačnik 256 Glive Haloz Luka Šparl 265 O kačjih pastirjih Haloz Matjaž Bedjanič 272 O kobilicah Haloz in Donačke gore Matjaž Bedjanič 280 Dnevni metulji Haloz Valerija Zakšek, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik 156 265 312 Vinograd na terasah. Foto: Milan Vogrin. 149Kazalo 147 Kazalo 150 Vabljeni v Haloze Simona Kaligarič 154 Haloze Jernej Golc, Darinka Fakin, županja občine Majšperk 156 Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz Sonja Golc, Jernej Golc 164 Naravnogeografske značilnosti Haloz Igor Žiberna 172 Raba tal v Halozah Igor Žiberna 178 Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Mirjan Žorž, Franc Golob, Viljem Podgoršek, Matija Križnar, Mojca Bedjanič, Miha Jeršek 210 Haloška polsuha travišča Sonja Škornik 218 Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Igor Paušič 235 Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja Mateja Cojzer 242 Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Haloz Samo Jenčič, Klemen Kamenik, Andreja Senegačnik 256 Glive Haloz Luka Šparl 265 O kačjih pastirjih Haloz Matjaž Bedjanič 272 O kobilicah Haloz in Donačke gore Matjaž Bedjanič 280 Dnevni metulji Haloz Valerija Zakšek, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik 156 265 312 Vinograd na terasah. Foto: Milan Vogrin. 150 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022Kazalo, kolofon Naslovnica: Jadranska smrdljiva kukavica Himmantoglossum adriaticum. Foto: Monika Podgorelec. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Gostujoča urednica: Monika Podgorelec Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 D ec em be r 20 21 , j an ua r, fe br ua r, m ar ec 2 02 2 4 , 5 , 6 , 7 /8 3. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 22 ,0 0 E U R na ro čn ik i 1 7, 28 E U R up ok oj en ci 1 4, 20 E U R di ja ki in š tu de nt i 1 3, 44 E U R w w w. pr ot eu s.s i Haloze 287 Nočni metulji Haloz in Donačke gore Matjaž Jež, Barbara Zakšek 295 O potočnih rakih Haloz Matjaž Bedjanič 303 Dvoživke Haloz Nik Šabeder, Anja Bolčina, Mojca Vek 312 Plazilci Haloz Milan Vogrin 318 Ptice Haloz Milan Vogrin 327 Netopirji Haloz Monika Podgorelec, Jasmina Kotnik, Primož Presetnik, Aja Zamolo 341 Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnost Jelka Brdnik 346 Kulturna dediščina v Halozah Srečko Štajnbaher  356 Table of Contents 150 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022Kazalo, kolofon Naslovnica: Jadranska smrdljiva kukavica Himmantoglossum adriaticum. Foto: Monika Podgorelec. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Gostujoča urednica: Monika Podgorelec Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 D ec em be r 20 21 , j an ua r, fe br ua r, m ar ec 2 02 2 4 , 5 , 6 , 7 /8 3. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 22 ,0 0 E U R na ro čn ik i 1 7, 28 E U R up ok oj en ci 1 4, 20 E U R di ja ki in š tu de nt i 1 3, 44 E U R w w w. pr ot eu s.s i Haloze 287 Nočni metulji Haloz in Donačke gore Matjaž Jež, Barbara Zakšek 295 O potočnih rakih Haloz Matjaž Bedjanič 303 Dvoživke Haloz Nik Šabeder, Anja Bolčina, Mojca Vek 312 Plazilci Haloz Milan Vogrin 318 Ptice Haloz Milan Vogrin 327 Netopirji Haloz Monika Podgorelec, Jasmina Kotnik, Primož Presetnik, Aja Zamolo 341 Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnost Jelka Brdnik 346 Kulturna dediščina v Halozah Srečko Štajnbaher  356 Table of Contents 152 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 153Vabljeni v Haloze Vabljeni v Haloze Tokratna številka Proteusa je namenjena Halozam. Širši javnosti želimo predstaviti gričevje med Bočkim pogorjem in Zavrčem, ki je bilo v bližnji preteklosti morda najbolj prepoznavno po pridelavi vina, sicer pa ga dojemano kot nekakšno obrobje v realnem, geografskem smislu, pa tudi po družbeni razvitosti. Najbolj očitno geografsko značil- nost gričevja, ki ga sicer delimo na Vzhodne ali Vinorodne Haloze in Zahodne ali Goz- dne Haloze, je Melik v Opisu slovenskih po- krajin, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško do- lino povzel takole: »[D]okaj nepregleden sis- tem goric raznih smeri, prečnih, podolžnih in poševno potekajočih«. To je resnično pr- vi vtis, ki ga dobi obiskovalec, ko se, iščoč določeno točko, vrti v blodnjaku strmih poti in kolovozov, ki praviloma peljejo drugam, kot bi človek želel ali pričakoval. Drugi vtis je ta, da se je znašel sredi tradicionalne kul- turne krajine, ki je nastala s prilagajanjem kmetijstva naravnim razmeram in je še ni dohitel sodoben trend industrijske ali obrtne cone v vsaki vasi. To je tradicionalna kul- turna krajina, značilna za ruralna območja Vzhodne Slovenije, ki smo jo v zadnjih de- setletjih hitrega splošnega razvoja v najve- čjem že spremenili in kot tako izgubili. Doline haloških potokov, ki se izlivajo v Dravinjo ali v Dravo, so ozke in se le ma- lo kje razširijo dovolj, da so se v njih lahko razvila strnjena naselja. Pobočja gričev so prestrma za poselitev, tako so Haloze ob- močje razpršene poselitve po ozkih sleme- nih gričev. V preteklosti je bila kmetijska raba tal - kot pove že ime - v Vinorodnih ali Vzhodnih Halozah in v Gozdnatih ali Zahodnih Halozah opazno različna; danes Vabljeni v Haloze te razlike izginjajo. Južna pobočja so bila zasajena z vinogradi, ki so jih v zadnjih de- setletjih marsikje opustili in so se zarasli, a jih sedaj ponekod spet obnavljajo. Predvsem v Gozdnatih Halozah pa še vedno prevladu- jejo ekstenzivni travniki in pašniki z viso- kodebelnimi sadovnjaki. Severna pobočja in globoke grape potokov so porasle z gozdovi. Območje je, morda zaradi tega, ker v tra- dicionalni kulturni krajini, ki je bila nekoč nekaj preveč običajnega, da bi nas prite- gnila, ostalo v biološkem smislu dolgo časa precej neraziskano. To ne pomeni, da nismo vedeli o Halozah popolnoma ničesar, tem- več da stari biološki viri, iz katerih še da- nes črpamo poznavanje narave, sredi katere živimo, na primer Hayekova Štajerska flora (1908-11), o Halozah niso zabeležili skoraj nobenega podatka. O Boču, ki pa ga v tej številki Proteusa ne obravnavamo, je sicer pisal že Murr leta 1895 za Nemško bota- nično združenje. Zapisi o naravnih zname- nitostih in posebnostih Haloz, ki jih obrav- navamo v pričujoči številki Proteusa, segajo v konec petdesetih, začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja. Omenimo Gospodari- čevo predstavitev kraške jame Belojače kot geološke posebnosti Haloz v 24. številki Proteusa iz leta 1961 in opisa morda najbolj poznane botanične posebnosti tega območja – Juvanovega netreska (Sempervivum juvanii Strgar), ki raste le na strmih stenah Do- Haloze - dežela tisočerih gričev z Doančke gore. Foto: Monika Podgorelec. Naravna vrednota Šoderski slap. Foto: Samo Jenčič. 152 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 153Vabljeni v Haloze Vabljeni v Haloze Tokratna številka Proteusa je namenjena Halozam. Širši javnosti želimo predstaviti gričevje med Bočkim pogorjem in Zavrčem, ki je bilo v bližnji preteklosti morda najbolj prepoznavno po pridelavi vina, sicer pa ga dojemano kot nekakšno obrobje v realnem, geografskem smislu, pa tudi po družbeni razvitosti. Najbolj očitno geografsko značil- nost gričevja, ki ga sicer delimo na Vzhodne ali Vinorodne Haloze in Zahodne ali Goz- dne Haloze, je Melik v Opisu slovenskih po- krajin, Štajerska s Prekmurjem in Mežiško do- lino povzel takole: »[D]okaj nepregleden sis- tem goric raznih smeri, prečnih, podolžnih in poševno potekajočih«. To je resnično pr- vi vtis, ki ga dobi obiskovalec, ko se, iščoč določeno točko, vrti v blodnjaku strmih poti in kolovozov, ki praviloma peljejo drugam, kot bi človek želel ali pričakoval. Drugi vtis je ta, da se je znašel sredi tradicionalne kul- turne krajine, ki je nastala s prilagajanjem kmetijstva naravnim razmeram in je še ni dohitel sodoben trend industrijske ali obrtne cone v vsaki vasi. To je tradicionalna kul- turna krajina, značilna za ruralna območja Vzhodne Slovenije, ki smo jo v zadnjih de- setletjih hitrega splošnega razvoja v najve- čjem že spremenili in kot tako izgubili. Doline haloških potokov, ki se izlivajo v Dravinjo ali v Dravo, so ozke in se le ma- lo kje razširijo dovolj, da so se v njih lahko razvila strnjena naselja. Pobočja gričev so prestrma za poselitev, tako so Haloze ob- močje razpršene poselitve po ozkih sleme- nih gričev. V preteklosti je bila kmetijska raba tal - kot pove že ime - v Vinorodnih ali Vzhodnih Halozah in v Gozdnatih ali Zahodnih Halozah opazno različna; danes Vabljeni v Haloze te razlike izginjajo. Južna pobočja so bila zasajena z vinogradi, ki so jih v zadnjih de- setletjih marsikje opustili in so se zarasli, a jih sedaj ponekod spet obnavljajo. Predvsem v Gozdnatih Halozah pa še vedno prevladu- jejo ekstenzivni travniki in pašniki z viso- kodebelnimi sadovnjaki. Severna pobočja in globoke grape potokov so porasle z gozdovi. Območje je, morda zaradi tega, ker v tra- dicionalni kulturni krajini, ki je bila nekoč nekaj preveč običajnega, da bi nas prite- gnila, ostalo v biološkem smislu dolgo časa precej neraziskano. To ne pomeni, da nismo vedeli o Halozah popolnoma ničesar, tem- več da stari biološki viri, iz katerih še da- nes črpamo poznavanje narave, sredi katere živimo, na primer Hayekova Štajerska flora (1908-11), o Halozah niso zabeležili skoraj nobenega podatka. O Boču, ki pa ga v tej številki Proteusa ne obravnavamo, je sicer pisal že Murr leta 1895 za Nemško bota- nično združenje. Zapisi o naravnih zname- nitostih in posebnostih Haloz, ki jih obrav- navamo v pričujoči številki Proteusa, segajo v konec petdesetih, začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja. Omenimo Gospodari- čevo predstavitev kraške jame Belojače kot geološke posebnosti Haloz v 24. številki Proteusa iz leta 1961 in opisa morda najbolj poznane botanične posebnosti tega območja – Juvanovega netreska (Sempervivum juvanii Strgar), ki raste le na strmih stenah Do- Haloze - dežela tisočerih gričev z Doančke gore. Foto: Monika Podgorelec. Naravna vrednota Šoderski slap. Foto: Samo Jenčič. 154 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 155Vabljeni v Haloze Vabljeni v Haloze načke gore in ga je avtor Jože Strgar prvič opisal v Biološkem vestniku v številki 19 leta 1971. V šestdesetih letih je bil pragozd na severnem pobočju Donačke gore, ki se je imenovala tudi Rogaška gora, že zavarovan pragozdni rezervat. O tem je pisal tedaj tu- di Maks Wraber (na primer v Proteusu leta 1967 v številki 29). V Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, stanje leta 1975, ki ga je s sode- lavci pripravil Stane Peterlin leto kasneje, so uvrščena prav ta območja – jama Belojača, pragozd na Donački gori in Rogaška (Do- načka) gora, za katero so avtorji napisali, da je »najbolj zahodno ležeča prava gora v Sloveniji«. Več poznavanja narave Haloz v naravovarstvenem smislu so prinesli pregle- di in raziskave kolegov tedanjega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Ma- ribor, ki so za pripravo občinskih zavarovanj naravne dediščine dveh nekdanjih velikih občin – Občine Ptuj in Slovenska Bistrica - pripravili strokovne podlage. V nadaljnjih letih smo z veselim presenečenjem ugota- vljali, da to obrobje ozkih dolin in strmih gričev, ki jih zaradi strmine skoraj ni mo- goče strojno kositi, pa tudi govedo sodob- nih velikih in težkih pasem terenu ni kos, skriva bogastvo f lore in favne, ki ga nismo pričakovali. Revna, sprana tla, domačini z veliko truda ohranjajo ekstenzivne, dvakrat na leto košene travnike in pašnike, posaje- ne s starimi sortami visokoraslega sadnega drevja, prekrivajo preproge kukavičevk, med njimi tudi jadranska smrdljiva kukavica in mačja ušesa, ponekod v zares izjemnih množinah. Majhne potočke pa naseljuje tu- di rak koščak, ki smo ga sicer pričakovali v potokih s strmejšim padcem, kot so haloški. Znanje o mnogih živalskih skupinah in tudi rastlinstvu smo poglobljeno začeli pridobi- vati šele nedavno, zelo verjetno pa je veliko še neodkritega. Na podlagi poznavanja, ki smo ga imeli v začetku tega tisočletja, je na območju Ha- loz določenih osemdeset naravnih vrednot. Med njimi so izjemna drevesa, mnoga tudi takšna, ki kot hišna drevesa spremljajo ži- vljenja generacij, geološki in geomorfološki pojavi, kot so kraška dolina Formile, Šodr- ski slap pri Makolah, jama Belojača, poto- ki z naravnimi strugami, ki jih sicer v tem, vzhodnem delu Slovenije skoraj ni več, in tudi posamezna travišča z izjemno vrstno pestrostjo in velikim številom vrst in oseb- kov kukavičevk. Z občinskima Odlokoma o zavarovanju je zavarovanih več območij in naravnih spomenikov, Haloze pa so tudi Območje Natura 2000 - POO Haloze – vi- norodne (SI3000117) in POO Haloze – Boč – Donačka gora (SI3000118). Za biotsko pestrost, zaradi katere so tudi določena območja s posebnim varstvenim statusom, je izjemno pomembno ohranjanje ekstenzivnih travišč. Od vseh naravnih vre- dnot v Halozah jih je kar tretjina takih, ki so kot del kulturne krajine nastale s pomo- čjo človeka, to so nekatere drevesne naravne vrednote, predvsem pa so to vrstno pestra mokrotna ali suha travišča. Ta bodo tudi v prihodnosti obstala le z človekovo nadaljnjo dejavnostjo in jih zato lahko štejemo med bolj ogrožene kot tiste povsem naravnega nastanka, kjer si pravzaprav človekovih po- segov ne želimo. Dragocene veščine gospo- darjenja, to je ekstenzivnega kmetovanja, ki so se prenašale iz roda v rod, hitro izginjajo, mnogo nekoč obdelovane zemlje je zarašče- ne. Velike strmine na pobočjih otežkočajo, če ne že kar onemogočajo, intenzivno, stroj- no kmetovanje, »skupna kmetijska politi- ka«, ki uniformira kmetijstvo ne glede na različne naravne danosti, pa ni naklonjena malopovršinskemu, naravnim razmeram pri- lagojenemu načinu kmetovanja. Ta védenja z opuščanjem kmetovanja izginjajo, zato jih je treba ponovno poiskati, oživiti, poučiti mlade. Skupaj z lokalnimi skupnostmi ter strokovnimi in razvojnimi organizacijami poskušamo k temu prispevati tudi z različ- nimi naravovarstvenimi projekti. Takšen je primer gospodarjenja z visokodebelnimi sa- dovnjaki na strmih pobočjih, ki potrebujejo posebni način gospodarjenja, obrezovanja, košnje. Avtorji v prispevkih podajajo védenje o na- ravi Haloz, pa tudi o prepletajoči se kultur- ni dediščini. Način kmetovanja, poselitev, kmetijske kulture in življenje ob upoštevanju naravnih danosti so oblikovali kulturno kra- jino, ki je pestra z življenjskimi prostori in bogata z vrstami. V člankih se nam odstira pogled na bogastvo, ki je skrito v »Deže- li tisočerih gričev« na obrobju Panonskega sveta, ob tem pa nam avtorji predstavljajo tudi skrb zaradi izginjanja in prizadevanja za ohranitev te izjemne kulturne krajine. Naj bo to vabilo k obisku in k raziskova- nju gričevja, ki smo ga podrobno šele začeli spoznavati. Simona Kaligarič Mozaična kmetijska krajina Haloz v okolici cerkve svetega Avguština, najvišjega vrha Vzhodnih Haloz. Foto: Samo Jenčič. 154 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 155Vabljeni v Haloze Vabljeni v Haloze načke gore in ga je avtor Jože Strgar prvič opisal v Biološkem vestniku v številki 19 leta 1971. V šestdesetih letih je bil pragozd na severnem pobočju Donačke gore, ki se je imenovala tudi Rogaška gora, že zavarovan pragozdni rezervat. O tem je pisal tedaj tu- di Maks Wraber (na primer v Proteusu leta 1967 v številki 29). V Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, stanje leta 1975, ki ga je s sode- lavci pripravil Stane Peterlin leto kasneje, so uvrščena prav ta območja – jama Belojača, pragozd na Donački gori in Rogaška (Do- načka) gora, za katero so avtorji napisali, da je »najbolj zahodno ležeča prava gora v Sloveniji«. Več poznavanja narave Haloz v naravovarstvenem smislu so prinesli pregle- di in raziskave kolegov tedanjega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Ma- ribor, ki so za pripravo občinskih zavarovanj naravne dediščine dveh nekdanjih velikih občin – Občine Ptuj in Slovenska Bistrica - pripravili strokovne podlage. V nadaljnjih letih smo z veselim presenečenjem ugota- vljali, da to obrobje ozkih dolin in strmih gričev, ki jih zaradi strmine skoraj ni mo- goče strojno kositi, pa tudi govedo sodob- nih velikih in težkih pasem terenu ni kos, skriva bogastvo f lore in favne, ki ga nismo pričakovali. Revna, sprana tla, domačini z veliko truda ohranjajo ekstenzivne, dvakrat na leto košene travnike in pašnike, posaje- ne s starimi sortami visokoraslega sadnega drevja, prekrivajo preproge kukavičevk, med njimi tudi jadranska smrdljiva kukavica in mačja ušesa, ponekod v zares izjemnih množinah. Majhne potočke pa naseljuje tu- di rak koščak, ki smo ga sicer pričakovali v potokih s strmejšim padcem, kot so haloški. Znanje o mnogih živalskih skupinah in tudi rastlinstvu smo poglobljeno začeli pridobi- vati šele nedavno, zelo verjetno pa je veliko še neodkritega. Na podlagi poznavanja, ki smo ga imeli v začetku tega tisočletja, je na območju Ha- loz določenih osemdeset naravnih vrednot. Med njimi so izjemna drevesa, mnoga tudi takšna, ki kot hišna drevesa spremljajo ži- vljenja generacij, geološki in geomorfološki pojavi, kot so kraška dolina Formile, Šodr- ski slap pri Makolah, jama Belojača, poto- ki z naravnimi strugami, ki jih sicer v tem, vzhodnem delu Slovenije skoraj ni več, in tudi posamezna travišča z izjemno vrstno pestrostjo in velikim številom vrst in oseb- kov kukavičevk. Z občinskima Odlokoma o zavarovanju je zavarovanih več območij in naravnih spomenikov, Haloze pa so tudi Območje Natura 2000 - POO Haloze – vi- norodne (SI3000117) in POO Haloze – Boč – Donačka gora (SI3000118). Za biotsko pestrost, zaradi katere so tudi določena območja s posebnim varstvenim statusom, je izjemno pomembno ohranjanje ekstenzivnih travišč. Od vseh naravnih vre- dnot v Halozah jih je kar tretjina takih, ki so kot del kulturne krajine nastale s pomo- čjo človeka, to so nekatere drevesne naravne vrednote, predvsem pa so to vrstno pestra mokrotna ali suha travišča. Ta bodo tudi v prihodnosti obstala le z človekovo nadaljnjo dejavnostjo in jih zato lahko štejemo med bolj ogrožene kot tiste povsem naravnega nastanka, kjer si pravzaprav človekovih po- segov ne želimo. Dragocene veščine gospo- darjenja, to je ekstenzivnega kmetovanja, ki so se prenašale iz roda v rod, hitro izginjajo, mnogo nekoč obdelovane zemlje je zarašče- ne. Velike strmine na pobočjih otežkočajo, če ne že kar onemogočajo, intenzivno, stroj- no kmetovanje, »skupna kmetijska politi- ka«, ki uniformira kmetijstvo ne glede na različne naravne danosti, pa ni naklonjena malopovršinskemu, naravnim razmeram pri- lagojenemu načinu kmetovanja. Ta védenja z opuščanjem kmetovanja izginjajo, zato jih je treba ponovno poiskati, oživiti, poučiti mlade. Skupaj z lokalnimi skupnostmi ter strokovnimi in razvojnimi organizacijami poskušamo k temu prispevati tudi z različ- nimi naravovarstvenimi projekti. Takšen je primer gospodarjenja z visokodebelnimi sa- dovnjaki na strmih pobočjih, ki potrebujejo posebni način gospodarjenja, obrezovanja, košnje. Avtorji v prispevkih podajajo védenje o na- ravi Haloz, pa tudi o prepletajoči se kultur- ni dediščini. Način kmetovanja, poselitev, kmetijske kulture in življenje ob upoštevanju naravnih danosti so oblikovali kulturno kra- jino, ki je pestra z življenjskimi prostori in bogata z vrstami. V člankih se nam odstira pogled na bogastvo, ki je skrito v »Deže- li tisočerih gričev« na obrobju Panonskega sveta, ob tem pa nam avtorji predstavljajo tudi skrb zaradi izginjanja in prizadevanja za ohranitev te izjemne kulturne krajine. Naj bo to vabilo k obisku in k raziskova- nju gričevja, ki smo ga podrobno šele začeli spoznavati. Simona Kaligarič Mozaična kmetijska krajina Haloz v okolici cerkve svetega Avguština, najvišjega vrha Vzhodnih Haloz. Foto: Samo Jenčič. 156 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 157Haloze Haloze Haloze, »Dežela tisočerih gričev«, tako smo poimenovali naše kraje v enem izmed pro- jektov, kjer smo se združile lokalne skupno- sti in želele spodbuditi domačine, da skupaj naredimo nekaj, kar bo pritegnilo obiskoval- ce od blizu in daleč v te prelepe, vendar po- gosto zaradi odmaknjenosti in težkega tere- na manj poznane kraje, v kraje, kjer živimo v prelepi naravi, kjer je okolje ohranjeno in kjer je lahko življenje res lepo, a preživetje pomembno težje kot v primerljivih pokraji- nah. Tukaj gre res za deželo tisočerih gri- čev, kjer je vsaka dejavnost zaradi strmih pobočij težja, kjer so pridelava krme za živino, pridelava vina, ki ima posebno cve- tlico, in pridelava sadja in zelenjave dražja, delo naporno in izkupiček manjši. A ljudje, ki so vzljubili te kraje, na srečo vztrajajo in so prepričani, da bo to okolje zaradi svojih naravnih danosti v prihodnosti pridobilo večji pomen in da se tudi tem krajem bli- žajo drugačni, predvsem zaradi prijaznega in zdravega okolja bolj spoštovani časi. Pred nastankom lokalnih skupnosti je to območje bilo precej zapostavljeno, danes pa imajo ti kraji ustrezno infrastrukturo, skoraj na ce- lotnem območju je možna uporaba pitne vo- de, dostopne ceste so urejene in vzdrževane, številne označevalne table pa nas vodijo do številnih znamenitosti in pomembnih kul- turnih, zgodovinskih in naravnih vrednot. Poseben pomen dajejo tem krajem tudi šte- vilni projekti, ki potekajo v sodelovanju Za- voda Republike Slovenije za varstvo narave, Območne enote Maribor in domačinov ter raznih društev in otrok osnovnih šol, vsak izmed njih pa pusti sledove, dá okolju nova znanja in navduši za delo spet nove skupi- ne ljudi. Pri projektu Življenje traviščem so se izvajale številne dejavnosti za ohranjanje pisanih travišč z orhidejami, pri njem so so- delovale številne skupine odraslih in otrok in vsi skupaj smo se šele takrat zavedali, kakšno bogastvo je množica orhidej, ki jih na naših strmih travnikih, ki se kosijo red- keje, lahko še najdemo, spoznali smo tudi številne ostale prebivalce travišč in tudi ne- topirje, z znanjem, ki smo ga pridobili, pa spreminjamo tudi celotni pogled na te kraje. Lokalne skupnosti v Halozah skupaj že kar nekaj časa izvajamo projekt Visit Haloze/ Obiščite Haloze, nastali sta skupna blagovna znamka in celostna grafična podoba z željo, da bi s projektom uspeli združiti turistič- no ponudbo tega območja: ta bi vključeva- la domačo hrano, domače gostince, oglede številnih zanimivih kulturnozgodovinskih objektov tega območja, ponudbo pa bi do- polnjevali domača obrt in pridelki ter izdel- ki naših ljudi. V ta namen smo izvedli šte- vilna izobraževanja in danes imamo lokalne turistične vodnike, enotno opremo za razne sejemske in degustacijske dogodke, ustvarja- mo skupne kolesarske povezave in snujemo nove projekte in naloge, ki nas povezujejo. Vse to delamo, ker želimo Haloze približati ljudem, hkrati pa preprečiti, da se zaraste- jo, da ljudje iz njih odhajajo in da za ve- dno izgubimo to bogastvo, ki nam jo ponuja ohranjena narava. Haloze so priložnost za sledeče generacije, ki je ne smemo in ne že- limo zamuditi. Dr. Darinka Fakin, županja občine Majšperk Haloze so gričevnata podeželska pokrajina, ki se nahaja v regiji Podravje v severovzho- dnem delu Slovenje. Začnejo se v Zavrču in se v dolžini približno od 30 do 40 kilome- trov zračne razdalje raztezajo do Donačke gore in Boča. Na severu jih omejujeta reka Drava in Dravinja, na jugu pa meja z Repu- bliko Hrvaško. Območje Haloz je obmejno območje in sodi med problemska obmejna območja. Na primeru Haloz se soočamo z demograf- skimi, gospodarskimi, okoljskimi in širšimi družbenimi problemi, kot sta staranje pre- bivalstva ter odseljevanje mladih in delovno aktivnih prebivalcev, ki so bolj izobraženi. Pomanjkanje delovnih mest in opremljene infrastrukture, obmejnost in obrobnost ter manj ugodne naravne razmere za kmetij- stvo so ključni razlogi, da lahko govorimo o strukturnih problemih. Evropska unija je v f inančni perspektivi 2014-2020 za izvajanje čezmejnih projek- tov namenila 6 milijard evrov, za politiko razvoja podeželja v obdobju 2014-2020 200 milijard evrov in države članice še dodatnih 61 milijard evrov. Območje Haloz sodi med obmejna problemska območja skladno z Za- konom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki določa v svojem 24. členu, da so obmejna problemska območja prednostna območja vseh razvojnih politik. Program razvoja podeželja uvršča Haloze med gorska območja in območja z omejenimi možnost- mi za kmetijsko dejavnost. Z vlaganjem jav- nih in zasebnih sredstev v razvojne projek- te je smiselno slediti trajnostnemu razvoju območja Haloz. Potrebno je odgovarjati na izzive, kako razvojne zaostanke spremeniti v razvojno prednost z iskanjem ravnoves- ja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajnostjo. Prav ohranjanje koristi ekosis- temskih storitev na območju Haloz je ključ- nega pomena, če želimo razvojni zaostanek spremeniti v primerjalno razvojno prednost. S takšno spremembo celotnih ekosistemskih storitev dolgoročno privarčujemo denar in pozitivno vplivamo na splošno blaginjo in preživetje. Jernej Golc Haloze Trgatev v Halozah. Foto: Marijan Močivnik. 156 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 157Haloze Haloze Haloze, »Dežela tisočerih gričev«, tako smo poimenovali naše kraje v enem izmed pro- jektov, kjer smo se združile lokalne skupno- sti in želele spodbuditi domačine, da skupaj naredimo nekaj, kar bo pritegnilo obiskoval- ce od blizu in daleč v te prelepe, vendar po- gosto zaradi odmaknjenosti in težkega tere- na manj poznane kraje, v kraje, kjer živimo v prelepi naravi, kjer je okolje ohranjeno in kjer je lahko življenje res lepo, a preživetje pomembno težje kot v primerljivih pokraji- nah. Tukaj gre res za deželo tisočerih gri- čev, kjer je vsaka dejavnost zaradi strmih pobočij težja, kjer so pridelava krme za živino, pridelava vina, ki ima posebno cve- tlico, in pridelava sadja in zelenjave dražja, delo naporno in izkupiček manjši. A ljudje, ki so vzljubili te kraje, na srečo vztrajajo in so prepričani, da bo to okolje zaradi svojih naravnih danosti v prihodnosti pridobilo večji pomen in da se tudi tem krajem bli- žajo drugačni, predvsem zaradi prijaznega in zdravega okolja bolj spoštovani časi. Pred nastankom lokalnih skupnosti je to območje bilo precej zapostavljeno, danes pa imajo ti kraji ustrezno infrastrukturo, skoraj na ce- lotnem območju je možna uporaba pitne vo- de, dostopne ceste so urejene in vzdrževane, številne označevalne table pa nas vodijo do številnih znamenitosti in pomembnih kul- turnih, zgodovinskih in naravnih vrednot. Poseben pomen dajejo tem krajem tudi šte- vilni projekti, ki potekajo v sodelovanju Za- voda Republike Slovenije za varstvo narave, Območne enote Maribor in domačinov ter raznih društev in otrok osnovnih šol, vsak izmed njih pa pusti sledove, dá okolju nova znanja in navduši za delo spet nove skupi- ne ljudi. Pri projektu Življenje traviščem so se izvajale številne dejavnosti za ohranjanje pisanih travišč z orhidejami, pri njem so so- delovale številne skupine odraslih in otrok in vsi skupaj smo se šele takrat zavedali, kakšno bogastvo je množica orhidej, ki jih na naših strmih travnikih, ki se kosijo red- keje, lahko še najdemo, spoznali smo tudi številne ostale prebivalce travišč in tudi ne- topirje, z znanjem, ki smo ga pridobili, pa spreminjamo tudi celotni pogled na te kraje. Lokalne skupnosti v Halozah skupaj že kar nekaj časa izvajamo projekt Visit Haloze/ Obiščite Haloze, nastali sta skupna blagovna znamka in celostna grafična podoba z željo, da bi s projektom uspeli združiti turistič- no ponudbo tega območja: ta bi vključeva- la domačo hrano, domače gostince, oglede številnih zanimivih kulturnozgodovinskih objektov tega območja, ponudbo pa bi do- polnjevali domača obrt in pridelki ter izdel- ki naših ljudi. V ta namen smo izvedli šte- vilna izobraževanja in danes imamo lokalne turistične vodnike, enotno opremo za razne sejemske in degustacijske dogodke, ustvarja- mo skupne kolesarske povezave in snujemo nove projekte in naloge, ki nas povezujejo. Vse to delamo, ker želimo Haloze približati ljudem, hkrati pa preprečiti, da se zaraste- jo, da ljudje iz njih odhajajo in da za ve- dno izgubimo to bogastvo, ki nam jo ponuja ohranjena narava. Haloze so priložnost za sledeče generacije, ki je ne smemo in ne že- limo zamuditi. Dr. Darinka Fakin, županja občine Majšperk Haloze so gričevnata podeželska pokrajina, ki se nahaja v regiji Podravje v severovzho- dnem delu Slovenje. Začnejo se v Zavrču in se v dolžini približno od 30 do 40 kilome- trov zračne razdalje raztezajo do Donačke gore in Boča. Na severu jih omejujeta reka Drava in Dravinja, na jugu pa meja z Repu- bliko Hrvaško. Območje Haloz je obmejno območje in sodi med problemska obmejna območja. Na primeru Haloz se soočamo z demograf- skimi, gospodarskimi, okoljskimi in širšimi družbenimi problemi, kot sta staranje pre- bivalstva ter odseljevanje mladih in delovno aktivnih prebivalcev, ki so bolj izobraženi. Pomanjkanje delovnih mest in opremljene infrastrukture, obmejnost in obrobnost ter manj ugodne naravne razmere za kmetij- stvo so ključni razlogi, da lahko govorimo o strukturnih problemih. Evropska unija je v f inančni perspektivi 2014-2020 za izvajanje čezmejnih projek- tov namenila 6 milijard evrov, za politiko razvoja podeželja v obdobju 2014-2020 200 milijard evrov in države članice še dodatnih 61 milijard evrov. Območje Haloz sodi med obmejna problemska območja skladno z Za- konom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki določa v svojem 24. členu, da so obmejna problemska območja prednostna območja vseh razvojnih politik. Program razvoja podeželja uvršča Haloze med gorska območja in območja z omejenimi možnost- mi za kmetijsko dejavnost. Z vlaganjem jav- nih in zasebnih sredstev v razvojne projek- te je smiselno slediti trajnostnemu razvoju območja Haloz. Potrebno je odgovarjati na izzive, kako razvojne zaostanke spremeniti v razvojno prednost z iskanjem ravnoves- ja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajnostjo. Prav ohranjanje koristi ekosis- temskih storitev na območju Haloz je ključ- nega pomena, če želimo razvojni zaostanek spremeniti v primerjalno razvojno prednost. S takšno spremembo celotnih ekosistemskih storitev dolgoročno privarčujemo denar in pozitivno vplivamo na splošno blaginjo in preživetje. Jernej Golc Haloze Trgatev v Halozah. Foto: Marijan Močivnik. 158 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 159Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz Haloze se kot zemljepisno zaokroženo ob- močje v severovzhodnem delu Slovenije v splošni javnosti v Sloveniji pojavlja kot eden od primerov razvojno zaostalih območij. Takšno mnenje izvira iz medijskih sporočil, informacij in podatkov, ki jih javnost lah- ko prebere in vidi v dnevnoinformativnih oddajah, in iz dejanskega stanja na terenu, ki ga potrjujejo konkretni empirični podat- ki. Na podlagi teh dejstev so nepremičnine manj vredne kot v drugih podobnih prede- lih v Sloveniji in okolici. Proizvajalci hrane ter drugih izdelkov in storitev se soočajo z doseganjem nižjih cen pri prodaji svojih iz- delkov, ki so enaki ali boljše kakovosti kot izdelki iz primerljivih regij. Z izseljevanjem in manjšanjem števila prebivalcev se pojavlja problem krajevnega trga delovne sile kakor tudi manjšanje kupne moči lokalnega tr- ga. Posledično se prebivalci Haloz soočajo s pomanjkanjem razvojnega kapitala, ki bi ga lahko vlagali v razvoj novih izdelkov in storitev. Ne moremo tudi mimo dejstva, da so prebivalci Haloz pred dvajsetimi in tri- desetimi leti s samoprispevki gradili osnov- no infrastrukturo, kot so dostop do pitne vode, cestne povezave, telekomunikacijski priključki, torej so jih financirali z lastnimi sredstvi in zato niso imeli sredstev za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah ali dru- ga vlaganja v razvojnopodjetniške podjeme. Po letu 1991 se je z nastankom samostoj- ne države Republike Slovenije odnos države do Haloz in podobnih območij z razvija- njem policentričnega razvoja spremenil. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo ima- jo Haloze in podobna podeželska območja možnost pridobiti različna razvojna sredstva iz različnih ukrepov razvojne evropske po- litike. Pri uresničevanju poslanstva naše organi- zacije sledimo razvojnemu modelu, kako razvojne zaostanke spremeniti v razvoj- no prednost z doseganjem ravnovesja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajno- stjo in s tem trajnostni razvoj Haloz. Ekosistemske storitve delimo na oskrbo- valne, uravnalne in kulturne (CICES V5.1 - Common International Classification of Eco- system Services, Skupna mednarodna klasifika- cija ekosistemskih storitev). Ohranjanje koristi ekosistemskih storitev na območju Haloz je ključnega pomena, če želimo razvojni zaostanek spremeniti v primerjalno razvoj- no prednost. Zato je nujno potrebno, da je vsakršno vlaganje javnih ali zasebnih sred- stev v razvojne projekte ciljno usmerjeno v naravno in kulturno dediščino kot razvojno priložnost za Haloze. Kulturne ekosistemske storitve imajo simbo- lični, kulturni ali intelektualni pomen. Sem štejemo zapuščine, tradicijo, dediščino, vse nesnovne dobrine naravnega okolja. Urav- nalne ekosistemske storitve imajo posredno rabo, kamor sodi biotska pestrost, in so ne- oprijemljive dobrine, ki vplivajo na biotske lastnosti življenjskega okolja. Teh dobrin ni možno trošiti, vendar vplivajo na družbeno blaginjo. Oskrbovalne ekosistemske storitve so neposredno za uporabo, kar pomeni, da so oprijemljive dobrine in je z njimi možno trgovati oziroma jih trošiti in uporabljati (hrana, surovine…) (povzeto po Borec, A., 2021). Z ohranjanjem kulturnih in uravnalnih eko- sistemskih storitev želimo pozitivno vplivati na oskrbovalne ekosistemske storitve in do- seči kvalitetne prodajne cene za obstoječe in nove proizvode in storitve iz Haloz. S takšno spremembo celotnih ekosistemskih storitev dolgoročno privarčujemo denar in pozitivno vplivamo na splošno blaginjo in preživetje. Z vidika regionalnega razvoja Haloze uvr- ščamo v regijo Podravje, ki je vzhodna ko- hezijska regija v Republiki Sloveniji. V na- sprotju z nekaterimi drugimi primerljivimi območji Haloze nimajo svojega območnega razvojnega programa in so uvrščene v ra- zvojne dokumente Spodnjega Podravja in posredno v regijski razvojni program Po- dravja. Skladno z Zakonom o spodbujanju regionalnega razvoja in Uredbo o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike ob- čine na območju Haloz spadajo v obmejna problemska območja. Vendar se je pri tem treba zavedati, da gre za izredno različ- na območja znotraj obmejnih problemskih območij in jih je po razvojnih priložnostih težko primerjati zaradi svojih posebnosti ali po velikosti bližine urbanih središč ali pro- dajnih trgov in primerjalnih prednosti na drugi strani meje (Hrvaška, Italija, Avstrija, Madžarska). Evropski kmetijski sklad za razvoj pode- želja opredeljuje tudi gorske regije in je opredelitev prilagojena predvsem kmetij- stvu, saj upošteva krajšo rastno sezono in nezmožnost uporabe strojev zaradi naklo- na. V Sloveniji Zakon o kmetijstvu določa evidenco območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost na gorskih območij, kjer so rabe zemljišč znatno omejene. Posle- dično je območje Haloz uvrščeno med gor- ska območja, kamor sicer sodi 74 odstotkov površine celotne Slovenije. Program Leader se v Evropi izvaja že tride- Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz Sonja Golc, Jernej Golc Razgibana pokrajina Haloz. Prisojne lege so zasajene z vinogradi, osojne pa so večinoma gozdovi. Foto: Sandi Kelc. 158 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 159Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz Haloze se kot zemljepisno zaokroženo ob- močje v severovzhodnem delu Slovenije v splošni javnosti v Sloveniji pojavlja kot eden od primerov razvojno zaostalih območij. Takšno mnenje izvira iz medijskih sporočil, informacij in podatkov, ki jih javnost lah- ko prebere in vidi v dnevnoinformativnih oddajah, in iz dejanskega stanja na terenu, ki ga potrjujejo konkretni empirični podat- ki. Na podlagi teh dejstev so nepremičnine manj vredne kot v drugih podobnih prede- lih v Sloveniji in okolici. Proizvajalci hrane ter drugih izdelkov in storitev se soočajo z doseganjem nižjih cen pri prodaji svojih iz- delkov, ki so enaki ali boljše kakovosti kot izdelki iz primerljivih regij. Z izseljevanjem in manjšanjem števila prebivalcev se pojavlja problem krajevnega trga delovne sile kakor tudi manjšanje kupne moči lokalnega tr- ga. Posledično se prebivalci Haloz soočajo s pomanjkanjem razvojnega kapitala, ki bi ga lahko vlagali v razvoj novih izdelkov in storitev. Ne moremo tudi mimo dejstva, da so prebivalci Haloz pred dvajsetimi in tri- desetimi leti s samoprispevki gradili osnov- no infrastrukturo, kot so dostop do pitne vode, cestne povezave, telekomunikacijski priključki, torej so jih financirali z lastnimi sredstvi in zato niso imeli sredstev za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah ali dru- ga vlaganja v razvojnopodjetniške podjeme. Po letu 1991 se je z nastankom samostoj- ne države Republike Slovenije odnos države do Haloz in podobnih območij z razvija- njem policentričnega razvoja spremenil. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo ima- jo Haloze in podobna podeželska območja možnost pridobiti različna razvojna sredstva iz različnih ukrepov razvojne evropske po- litike. Pri uresničevanju poslanstva naše organi- zacije sledimo razvojnemu modelu, kako razvojne zaostanke spremeniti v razvoj- no prednost z doseganjem ravnovesja med okoljsko, gospodarsko in družbeno trajno- stjo in s tem trajnostni razvoj Haloz. Ekosistemske storitve delimo na oskrbo- valne, uravnalne in kulturne (CICES V5.1 - Common International Classification of Eco- system Services, Skupna mednarodna klasifika- cija ekosistemskih storitev). Ohranjanje koristi ekosistemskih storitev na območju Haloz je ključnega pomena, če želimo razvojni zaostanek spremeniti v primerjalno razvoj- no prednost. Zato je nujno potrebno, da je vsakršno vlaganje javnih ali zasebnih sred- stev v razvojne projekte ciljno usmerjeno v naravno in kulturno dediščino kot razvojno priložnost za Haloze. Kulturne ekosistemske storitve imajo simbo- lični, kulturni ali intelektualni pomen. Sem štejemo zapuščine, tradicijo, dediščino, vse nesnovne dobrine naravnega okolja. Urav- nalne ekosistemske storitve imajo posredno rabo, kamor sodi biotska pestrost, in so ne- oprijemljive dobrine, ki vplivajo na biotske lastnosti življenjskega okolja. Teh dobrin ni možno trošiti, vendar vplivajo na družbeno blaginjo. Oskrbovalne ekosistemske storitve so neposredno za uporabo, kar pomeni, da so oprijemljive dobrine in je z njimi možno trgovati oziroma jih trošiti in uporabljati (hrana, surovine…) (povzeto po Borec, A., 2021). Z ohranjanjem kulturnih in uravnalnih eko- sistemskih storitev želimo pozitivno vplivati na oskrbovalne ekosistemske storitve in do- seči kvalitetne prodajne cene za obstoječe in nove proizvode in storitve iz Haloz. S takšno spremembo celotnih ekosistemskih storitev dolgoročno privarčujemo denar in pozitivno vplivamo na splošno blaginjo in preživetje. Z vidika regionalnega razvoja Haloze uvr- ščamo v regijo Podravje, ki je vzhodna ko- hezijska regija v Republiki Sloveniji. V na- sprotju z nekaterimi drugimi primerljivimi območji Haloze nimajo svojega območnega razvojnega programa in so uvrščene v ra- zvojne dokumente Spodnjega Podravja in posredno v regijski razvojni program Po- dravja. Skladno z Zakonom o spodbujanju regionalnega razvoja in Uredbo o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike ob- čine na območju Haloz spadajo v obmejna problemska območja. Vendar se je pri tem treba zavedati, da gre za izredno različ- na območja znotraj obmejnih problemskih območij in jih je po razvojnih priložnostih težko primerjati zaradi svojih posebnosti ali po velikosti bližine urbanih središč ali pro- dajnih trgov in primerjalnih prednosti na drugi strani meje (Hrvaška, Italija, Avstrija, Madžarska). Evropski kmetijski sklad za razvoj pode- želja opredeljuje tudi gorske regije in je opredelitev prilagojena predvsem kmetij- stvu, saj upošteva krajšo rastno sezono in nezmožnost uporabe strojev zaradi naklo- na. V Sloveniji Zakon o kmetijstvu določa evidenco območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost na gorskih območij, kjer so rabe zemljišč znatno omejene. Posle- dično je območje Haloz uvrščeno med gor- ska območja, kamor sicer sodi 74 odstotkov površine celotne Slovenije. Program Leader se v Evropi izvaja že tride- Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz Sonja Golc, Jernej Golc Razgibana pokrajina Haloz. Prisojne lege so zasajene z vinogradi, osojne pa so večinoma gozdovi. Foto: Sandi Kelc. 160 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 161Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz set let in temelji na sedmih načelih. Načelo oblikovanja tripartitnega partnerstva pomeni zastopanost tako posameznikov, interesnih združenj in društev kot tudi javnih ustanov in gospodarskih subjektov, pri čemer ne sme imeti nobena skupina deležnikov prevladu- jočega vpliva (sektorji deležnikov: ekonom- ski, javni, zasebni). Eno od ključnih načel je delovanje od spo- daj navzgor, kar pomeni, da si partnerstvo samo določi razvojne prednosti/ukrepe in projekte/operacije, s katerimi želi doseči za- stavljene cilje. Na območju Haloz smo pristop Leader pr- vič izvajali v obdobju od leta 2007 do le- ta 2013. Lokalna akcijska skupina Haloze (LAS Haloze) pa je bila ustanovljena že decembra leta 2006 v Žetalah. LAS Haloze predstavlja lokalno javno–zasebno partner- stvo. V Sloveniji obstaja 37 lokalnih akcij- skih skupin (2021), v Evropski uniji pa jih je več kot 3.000. Delovanje Lokalne akcijske skupine Haloze je organizirano na območju sedmih občin: Cirkulane, Gorišnica, Majšperk, Podlehnik, Videm, Zavrč in Žetale. Območje predsta- vlja 1,56 odstotka površine Slovenije in za- jema 317,3 kvadratnega kilometra. S sredstvi Leader (iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) je bilo v obdo- bju od leta 2007 do leta 2013 sofinanciranih 82 projektov v skupni vrednosti 661.136,92 evra. Potreba po sredstvih je bila znatno višja, saj se je na javne pozive LAS Halo- ze prijavilo kar 172 projektov s predvidenim sofinanciranjem iz Leader v višini 1.624.720 evrov. V naslednji f inančni perspektivi od leta 2014 do leta 2020 je bila skladno s smerni- cami Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo potrjena Strategija lo- kalnega razvoja (SLR) s petimi glavnimi ra- zvojnimi prednostmi: • P1 - Spodbujanje turističnega razvoja območja, • P2 - Krepitev položaja vinogradništva, • P3 - Revitalizacija objektov kulturne dediščine za namene trženja in trajno- stnega turizma, • P4 - Reaktivacija zaraščenih površin s poudarkom na ekološkem kmetijstvu z namenom ohranjanja območja Natura 2000, • P5 - Krepitev medgeneracijskega sode- lovanja ter povečanje vključenosti ranlji- vih skupin v družbo. Poleg turizma, vinogradništva in ranljivih skupin sta v strategiji lokalnega razvoja po- sebno mesto dobili tudi kulturna dediščina in narava. Slednje se kaže tudi pri točkova- nju, saj skladno s specifičnimi merili • projekti, ki med načrtovanimi aktiv- nostmi vključujejo ekološke pridelo- valce/predelovalce, dobijo dodatnih 10 točk, • projekti, katerih načrtovane aktivnosti se izvajajo na območju Nature 2000, dobijo dodatnih 5 točk, • projekti, katerih načrtovane aktivnosti se izvajajo na objektu, ki ima evidenč- no številko dediščine, dobijo dodatnih 5 točk. Projekti se v obdobju od leta 2014 do le- ta 2020 izvajajo v okviru programa CLLD (Community Led Local Development, Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost) in so na območju Lokalne akcijske skupine Haloze f inanci- rani iz dveh skladov: Evropskega kmetij- skega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR). Do konca leta 2021 je bilo uspešno zaklju- čenih že 16 projektov, sofinanciranih v vi- šini 473.031,85 evra iz sklada EKSRP, v izvajanju je še 9 projektov z angažiranimi sredstvi v višini 253.153,84 evra iz sklada EKSRP. Prav tako je bilo uspešno zaključe- nih tudi 5 projektov, sofinanciranih v višini 556.248,18 evra iz sklada ESRR, izvajajo pa se še 4 projekti z angažiranimi sredstvi v višini 241.629,70 evra iz iz sklada ESRR. Izvajanje obdobja se je zaradi zdravstvenih okoliščin podaljšalo za dve leti, v katerih je na razpolago še 87.118,16 evra za izvajanje projektov. Skupaj je v obdobju od leta 2014 do leta 2020 iz programa Leader/CLLD namenjenih 1.611.181,73 evra za izvajanje projektov. Podrobnosti o izvajanju projektov Lokalne akcijske skupine Haloze najdete na spletni strani www.haloze.org. Na območju Lokalne akcijske skupine Ha- loze spodbujamo projekte, ki vključujejo ta- ko snovno kot nesnovno dediščino. Nesnovna dediščina so vsi kulturni elemen- ti, ki določajo osebno kulturo posamezni- ka, njegov način izražanja in mišljenja, slog oblačenja in podobno. Del snovne dediščine je v Halozah ohranjen, zbran in organizi- rano predstavljen javnosti v etnoloških zbir- kah, ki delujejo v okrilju različnih društev oziroma organizacij. Ob zbirkah se pojavlja vse več prireditev, ki ohranjajo, obujajo in izvirno prikazujejo šege in navade (nesnov- no dediščino). Posebej lahko poudarimo nesnovno dediščino, povezano z različnimi dogodki in opravili v vinogradih in drugih kmečkih opravilih. Pri tem moramo posebej omeniti tudi haloški klopotec in posebnosti ob njegovem postavljanju v avgustu in po- spravljanju v času martinovanja, največjega praznika vinarjev v Halozah. V času fašenka – pusta - ima posebno vlogo haloški korant, ki je sestavni del razglasitve vpisa obhodov korantov na reprezentativni seznam nesnov- ne kulturne dediščine človeštva pri Organi- Običaji pri postavitvi in pospravljanju haloškega klopotca so pomembni del haloške nesnovne dediščine. Haloški klopotec se od drugih razlikuje po tem, da ima šest per. Foto: Domen Grögl. 160 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 161Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz set let in temelji na sedmih načelih. Načelo oblikovanja tripartitnega partnerstva pomeni zastopanost tako posameznikov, interesnih združenj in društev kot tudi javnih ustanov in gospodarskih subjektov, pri čemer ne sme imeti nobena skupina deležnikov prevladu- jočega vpliva (sektorji deležnikov: ekonom- ski, javni, zasebni). Eno od ključnih načel je delovanje od spo- daj navzgor, kar pomeni, da si partnerstvo samo določi razvojne prednosti/ukrepe in projekte/operacije, s katerimi želi doseči za- stavljene cilje. Na območju Haloz smo pristop Leader pr- vič izvajali v obdobju od leta 2007 do le- ta 2013. Lokalna akcijska skupina Haloze (LAS Haloze) pa je bila ustanovljena že decembra leta 2006 v Žetalah. LAS Haloze predstavlja lokalno javno–zasebno partner- stvo. V Sloveniji obstaja 37 lokalnih akcij- skih skupin (2021), v Evropski uniji pa jih je več kot 3.000. Delovanje Lokalne akcijske skupine Haloze je organizirano na območju sedmih občin: Cirkulane, Gorišnica, Majšperk, Podlehnik, Videm, Zavrč in Žetale. Območje predsta- vlja 1,56 odstotka površine Slovenije in za- jema 317,3 kvadratnega kilometra. S sredstvi Leader (iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) je bilo v obdo- bju od leta 2007 do leta 2013 sofinanciranih 82 projektov v skupni vrednosti 661.136,92 evra. Potreba po sredstvih je bila znatno višja, saj se je na javne pozive LAS Halo- ze prijavilo kar 172 projektov s predvidenim sofinanciranjem iz Leader v višini 1.624.720 evrov. V naslednji f inančni perspektivi od leta 2014 do leta 2020 je bila skladno s smerni- cami Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo potrjena Strategija lo- kalnega razvoja (SLR) s petimi glavnimi ra- zvojnimi prednostmi: • P1 - Spodbujanje turističnega razvoja območja, • P2 - Krepitev položaja vinogradništva, • P3 - Revitalizacija objektov kulturne dediščine za namene trženja in trajno- stnega turizma, • P4 - Reaktivacija zaraščenih površin s poudarkom na ekološkem kmetijstvu z namenom ohranjanja območja Natura 2000, • P5 - Krepitev medgeneracijskega sode- lovanja ter povečanje vključenosti ranlji- vih skupin v družbo. Poleg turizma, vinogradništva in ranljivih skupin sta v strategiji lokalnega razvoja po- sebno mesto dobili tudi kulturna dediščina in narava. Slednje se kaže tudi pri točkova- nju, saj skladno s specifičnimi merili • projekti, ki med načrtovanimi aktiv- nostmi vključujejo ekološke pridelo- valce/predelovalce, dobijo dodatnih 10 točk, • projekti, katerih načrtovane aktivnosti se izvajajo na območju Nature 2000, dobijo dodatnih 5 točk, • projekti, katerih načrtovane aktivnosti se izvajajo na objektu, ki ima evidenč- no številko dediščine, dobijo dodatnih 5 točk. Projekti se v obdobju od leta 2014 do le- ta 2020 izvajajo v okviru programa CLLD (Community Led Local Development, Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost) in so na območju Lokalne akcijske skupine Haloze f inanci- rani iz dveh skladov: Evropskega kmetij- skega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR). Do konca leta 2021 je bilo uspešno zaklju- čenih že 16 projektov, sofinanciranih v vi- šini 473.031,85 evra iz sklada EKSRP, v izvajanju je še 9 projektov z angažiranimi sredstvi v višini 253.153,84 evra iz sklada EKSRP. Prav tako je bilo uspešno zaključe- nih tudi 5 projektov, sofinanciranih v višini 556.248,18 evra iz sklada ESRR, izvajajo pa se še 4 projekti z angažiranimi sredstvi v višini 241.629,70 evra iz iz sklada ESRR. Izvajanje obdobja se je zaradi zdravstvenih okoliščin podaljšalo za dve leti, v katerih je na razpolago še 87.118,16 evra za izvajanje projektov. Skupaj je v obdobju od leta 2014 do leta 2020 iz programa Leader/CLLD namenjenih 1.611.181,73 evra za izvajanje projektov. Podrobnosti o izvajanju projektov Lokalne akcijske skupine Haloze najdete na spletni strani www.haloze.org. Na območju Lokalne akcijske skupine Ha- loze spodbujamo projekte, ki vključujejo ta- ko snovno kot nesnovno dediščino. Nesnovna dediščina so vsi kulturni elemen- ti, ki določajo osebno kulturo posamezni- ka, njegov način izražanja in mišljenja, slog oblačenja in podobno. Del snovne dediščine je v Halozah ohranjen, zbran in organizi- rano predstavljen javnosti v etnoloških zbir- kah, ki delujejo v okrilju različnih društev oziroma organizacij. Ob zbirkah se pojavlja vse več prireditev, ki ohranjajo, obujajo in izvirno prikazujejo šege in navade (nesnov- no dediščino). Posebej lahko poudarimo nesnovno dediščino, povezano z različnimi dogodki in opravili v vinogradih in drugih kmečkih opravilih. Pri tem moramo posebej omeniti tudi haloški klopotec in posebnosti ob njegovem postavljanju v avgustu in po- spravljanju v času martinovanja, največjega praznika vinarjev v Halozah. V času fašenka – pusta - ima posebno vlogo haloški korant, ki je sestavni del razglasitve vpisa obhodov korantov na reprezentativni seznam nesnov- ne kulturne dediščine človeštva pri Organi- Običaji pri postavitvi in pospravljanju haloškega klopotca so pomembni del haloške nesnovne dediščine. Haloški klopotec se od drugih razlikuje po tem, da ima šest per. Foto: Domen Grögl. 162 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 163Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz zaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO). Tradicio- nalna povorka se odvija v Cirkulanah v or- ganizaciji Turističnega društva Cirkulane, v ostalih naseljih potekajo predstavitve v manjših središčih, kot so Zgornji Leskovec, Podlehnik in Gorca. Seveda pa korant na svojih obhodih skupaj s kujeki, baba deda nosi in drugimi tradicionalnimi liki obišče v času fašenka dvorišča po celotnih Halozah. Seznam etnoloških, etnografskih in drugih zbirk/muzejev, ki so javno dostopni za obi- skovalce, najdete na spletni strani www.tu- rizem.haloze.org. Naravni park Haloze–Čerinovo se nahaja v Trdobojcih in gre za enega od pilotnih sis- tematičnih primerov oživljanja opuščenih strmih zaraščenih površin s ponovno kme- tijsko rabo. Osnovna ureditev je potekala v sklopu pro- jekta LIFE TO GR ASSLANDS (Življenje traviščem) v letih od 2015 do 2020. Aktiv- nosti so zajemale odpravo zarasti na 50 hek- tarov zaraščenih površin, bilo je posajenih 3.200 sadik visokodebelnih sadnih dreves ter postavljene in obnovljene ograje za pašo govedi in drobnice na skoraj sto kmetijskih gospodarstvih v Halozah. Nabavljena je bila tudi skupna oprema, kot so gorske kosilnice in prikolice za prevoz živih živali, ki so v souporabi kmetij. Naravni park Haloze–Čerinovo deluje kot kmetijsko gospodarstvo, s katerim upravlja PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro, sku- paj s pašno skupnostjo Haloze. Posestvo je v fazi preusmeritve v ekološko kmetovanje in skupaj z različnimi vzpostavljenimi eko- sistemskimi storitvami proizvaja hrano po agroekoloških načelih. Najpomembnejša ci- lja sta ohranjanje biotske raznovrstnosti, v konkretnem primeru divje orhideje, in pro- izvodnja hrane s čim manj vplivi na okolje. V sklopu vzpostavitve kratke prodajne veri- ge za meso jagnjetine iz Haloz so bili v letu 2021 dani na trg prvi proizvodi z EU ozna- ko kakovosti gorski proizvod. Ena od ekosi- stemskih storitev v Naravnem parku Halo- ze-Čerinovo je med drugim tudi čebelnjak, s katerim upravlja čebelar Mitja Šibila. Med najdete pod blagovno znamko AROMEL- LIS – medena oaza – žlahtne Haloze. Prenos agroekoloških načel poteka po načelu kmet kmetu, kjer se medsebojno prenašajo dobre kmetijske prakse in si jih je možno po pred- hodnem dogovoru tudi ogledati. Več je do- stopno na spletni strani www.naravni.park. haloze.org. Nedvomno pa je najpomembnejša kulturna dediščina v Halozah grad Borl. Grad Borl (grad državnega pomena in v la- sti države) je vstopna točka v Haloze na na- slovu Dolane 1 in sodi v geografsko uprav- no ureditev Občine Cirkulane, ki se nahaja na območju Haloz. Grad je bil postavljen že v 12. stoletju, mo- rebiti celo prej, in je zaradi svoje strateške lege ob ogrsko-hrvaški-avstrijski meji od nekdaj imel pomembno vlogo. Prvotno je služil predvsem kot obmejna postojanka, ka- sneje pa je postal središče gospoščine, ki je stoletja prehajala med različnimi lastniki: od mogočnih gospodov Ptujskih preko rodbine Székely do rodbine Sauer, ki mu je dala v 17. stoletju sedanjo baročno podobo. V lasti družine Sauer je ostal vse do leta 1801. Od leta 1803 pa vse do leta 1922 je bil v lasti rodbine Wurmbrand, ki ga je leta 1922 pro- dala delniški družbi Borlin iz Varaždina. Ta se je trudila upravljati grad s posestvom po načelih tržnega gospodarstva. V poslovanje je močno posegla svetovna gospodarska kri- za, kasneje pa ga je povsem ustavila druga svetovna vojna, ko so Nemci v gradu uredili taborišče za politične zapornike in zavedne Slovence. Po vojni se gospodarstvo na Borlu ni obnovilo, saj je bil grad z zemljišči vred nacionaliziran. Povojne oblasti so na srečo našle rešitev za grad in ga leta 1952 spremenile v Letovišče grad Borl, ki je bil znano po vsej Evropi. Pogosto so ga omenjali kot nosilec razvo- ja v gostinstvu na območju Ptuja. Največji razmah je beležilo v šestdesetih letih, pred- vsem zaradi odprtja novega kopalnega baze- na. Letovišče je dajalo zaposlitev številnim domačinom in je bilo pomemben odjema- Obhodi korantov so vpisani na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri UNESCU. Korant obišče haloške kmetije v družbi oračev. Vsi skupaj zaželijo kmetu dobro letino. Orači in koranti pa so stalni gostje tudi krajevnih pustnih povork po Halozah, kot je tudi Fašenk v Cirkulanah. Foto: Mateja Golc. Pašno-kosni sistem z nadzorovano rotirajočo mešano pašo po več vzpostavljenih čredinkah. Govedo in drobnico premeščajo v skladu z izdelanim letnim pašnim načrtom in spremljanjem višine in strukture trave z obhodi na pašnikih in s satelitskimi posnetki s spremljanjem različnih vegetacijskih indeksov. Foto: Jernej Golc. 162 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 163Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz zaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO). Tradicio- nalna povorka se odvija v Cirkulanah v or- ganizaciji Turističnega društva Cirkulane, v ostalih naseljih potekajo predstavitve v manjših središčih, kot so Zgornji Leskovec, Podlehnik in Gorca. Seveda pa korant na svojih obhodih skupaj s kujeki, baba deda nosi in drugimi tradicionalnimi liki obišče v času fašenka dvorišča po celotnih Halozah. Seznam etnoloških, etnografskih in drugih zbirk/muzejev, ki so javno dostopni za obi- skovalce, najdete na spletni strani www.tu- rizem.haloze.org. Naravni park Haloze–Čerinovo se nahaja v Trdobojcih in gre za enega od pilotnih sis- tematičnih primerov oživljanja opuščenih strmih zaraščenih površin s ponovno kme- tijsko rabo. Osnovna ureditev je potekala v sklopu pro- jekta LIFE TO GR ASSLANDS (Življenje traviščem) v letih od 2015 do 2020. Aktiv- nosti so zajemale odpravo zarasti na 50 hek- tarov zaraščenih površin, bilo je posajenih 3.200 sadik visokodebelnih sadnih dreves ter postavljene in obnovljene ograje za pašo govedi in drobnice na skoraj sto kmetijskih gospodarstvih v Halozah. Nabavljena je bila tudi skupna oprema, kot so gorske kosilnice in prikolice za prevoz živih živali, ki so v souporabi kmetij. Naravni park Haloze–Čerinovo deluje kot kmetijsko gospodarstvo, s katerim upravlja PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro, sku- paj s pašno skupnostjo Haloze. Posestvo je v fazi preusmeritve v ekološko kmetovanje in skupaj z različnimi vzpostavljenimi eko- sistemskimi storitvami proizvaja hrano po agroekoloških načelih. Najpomembnejša ci- lja sta ohranjanje biotske raznovrstnosti, v konkretnem primeru divje orhideje, in pro- izvodnja hrane s čim manj vplivi na okolje. V sklopu vzpostavitve kratke prodajne veri- ge za meso jagnjetine iz Haloz so bili v letu 2021 dani na trg prvi proizvodi z EU ozna- ko kakovosti gorski proizvod. Ena od ekosi- stemskih storitev v Naravnem parku Halo- ze-Čerinovo je med drugim tudi čebelnjak, s katerim upravlja čebelar Mitja Šibila. Med najdete pod blagovno znamko AROMEL- LIS – medena oaza – žlahtne Haloze. Prenos agroekoloških načel poteka po načelu kmet kmetu, kjer se medsebojno prenašajo dobre kmetijske prakse in si jih je možno po pred- hodnem dogovoru tudi ogledati. Več je do- stopno na spletni strani www.naravni.park. haloze.org. Nedvomno pa je najpomembnejša kulturna dediščina v Halozah grad Borl. Grad Borl (grad državnega pomena in v la- sti države) je vstopna točka v Haloze na na- slovu Dolane 1 in sodi v geografsko uprav- no ureditev Občine Cirkulane, ki se nahaja na območju Haloz. Grad je bil postavljen že v 12. stoletju, mo- rebiti celo prej, in je zaradi svoje strateške lege ob ogrsko-hrvaški-avstrijski meji od nekdaj imel pomembno vlogo. Prvotno je služil predvsem kot obmejna postojanka, ka- sneje pa je postal središče gospoščine, ki je stoletja prehajala med različnimi lastniki: od mogočnih gospodov Ptujskih preko rodbine Székely do rodbine Sauer, ki mu je dala v 17. stoletju sedanjo baročno podobo. V lasti družine Sauer je ostal vse do leta 1801. Od leta 1803 pa vse do leta 1922 je bil v lasti rodbine Wurmbrand, ki ga je leta 1922 pro- dala delniški družbi Borlin iz Varaždina. Ta se je trudila upravljati grad s posestvom po načelih tržnega gospodarstva. V poslovanje je močno posegla svetovna gospodarska kri- za, kasneje pa ga je povsem ustavila druga svetovna vojna, ko so Nemci v gradu uredili taborišče za politične zapornike in zavedne Slovence. Po vojni se gospodarstvo na Borlu ni obnovilo, saj je bil grad z zemljišči vred nacionaliziran. Povojne oblasti so na srečo našle rešitev za grad in ga leta 1952 spremenile v Letovišče grad Borl, ki je bil znano po vsej Evropi. Pogosto so ga omenjali kot nosilec razvo- ja v gostinstvu na območju Ptuja. Največji razmah je beležilo v šestdesetih letih, pred- vsem zaradi odprtja novega kopalnega baze- na. Letovišče je dajalo zaposlitev številnim domačinom in je bilo pomemben odjema- Obhodi korantov so vpisani na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri UNESCU. Korant obišče haloške kmetije v družbi oračev. Vsi skupaj zaželijo kmetu dobro letino. Orači in koranti pa so stalni gostje tudi krajevnih pustnih povork po Halozah, kot je tudi Fašenk v Cirkulanah. Foto: Mateja Golc. Pašno-kosni sistem z nadzorovano rotirajočo mešano pašo po več vzpostavljenih čredinkah. Govedo in drobnico premeščajo v skladu z izdelanim letnim pašnim načrtom in spremljanjem višine in strukture trave z obhodi na pašnikih in s satelitskimi posnetki s spremljanjem različnih vegetacijskih indeksov. Foto: Jernej Golc. 164 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 165Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz lec tudi kmetijskih pridelkov, proizvodov območja (vino, meso, zelenjava). Po njego- vem zaprtju leta 1980 pa grad ni imel več stalne vsebine in razen občasnih dogodkov, porok in obiskovalcev tudi netopirji gostu- jejo na gradu samo čez poletje. Z njegovim zaprtjem je izgubilo celotno območje Haloz pomemben dejavnik razvoja, ustvarjalca de- lovnih mest in vir zaslužka za mnoge do- mačine. Nekaj poskusov oživitve v preteklosti je že bilo, vendar so bili le delni in začasni, za- to niso dali rezultatov. Od leta 2005 si za njegovo prepoznavnost, obnovo in oživitev prizadeva Društvo za oživitev gradu Borl, ki z različnimi akcijami, konferencami in strokovnimi prispevki poskuša državi pri- kazati gospodarski in kulturnodediščinski pomen gradu Borl za območje Haloz. Več o dejavnostih društva lahko preberete na sple- tni strani www.borl.si. Ob arheoloških raziskavah na grajski tera- si leta 2019 je raziskovalce presenetilo od- kritje prazgodovinskih ostalin, ki jih lahko postavimo v čas od 5. do prve polovice 4. tisočletja pred našim štetjem (povzeto po Nadbath, B., 2021). O raziskavah kasnejših obdobij, ki so jih arheologi opravili isto- časno, pa dr. Igor Sapač, vodilni slovenski kastelolog, pravi, da so najdbe pomembno dopolnile védenje o kulturnozgodovinskem pomenu gradu Borl in še dodatno poudari- le pomen gradu kot kulturnega spomenika najvišje kategorije oziroma državnega po- mena. Najdbe imajo za Slovenijo izjemni pomen in dokumentirajo najstarejše začetke gradnje gradov pri nas. V letih 2020 in 2021 je Ministrstvo za kul- turo del gradu s pomočjo evropskih sredstev vendarle obnovilo. Otvoritve obnovljenega dela se nadejamo v prvi polovici leta 2022, ko bo grad Borl lahko začel opravljati svojo nalogo vstopnega mesta v Haloze. Obisko- valce, ki grad vidijo že od daleč z Dravsko- -ptujskega polja, bo tako možno napotiti naprej na kmetije in k drugim ponudnikom, ki bodo na ta način spet lahko prodajali svoje kmetijski pridelke in proizvode. V polni meri bi to vlogo lahko opravljal, ko bo v celoti obnovljen in bodo v njem zaživele še druge vsebine. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2022–2029 (sprejeta v Državnem zboru Republike Slo- venije 22. februarja 2022) predvideva ce- lovito obnovo gradu Borl s pristavo vred s pričetkom del v letu 2025. V kolikor bo Borlu naklonjena sreča, se lahko do konca desetletja nadejamo, da bo grad Borl v celo- ti obnovljen in da bodo zaživele dejavnosti, ki bodo ustvarjale delovna mesta v gradu in okolici ter bodo potencialni vir prihodka za domačine. Literatura: Belšak, P., in sod., 2015: S srcem za Borl: deset let Društva za oživitev gradu Borl (2005-2015). Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Borec, A., 2021: Agroekologija s primeri agroekoloških praks. Maribor: Univerza v Mariboru. Golc, J., 2017: Turistična destinacija Haloze. Cirkulane: PRJ Halo v sklopu Delovne skupine za razvoj Haloz. Golc, J., Golc, S., Zakelšek, S., 2015: Strategija lokalnega razvoja za Lokalno akcijsko skupino Haloze 2014-2020. Cirkulane: LAS Haloze. Golc, S., 2015: Predstavitev izvedenih projektov Lokalne akcijske skupine Haloze 2007-2013. Cirkulane: PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro. Golc, S., in sod., 2010: Včeraj za jutri, ohranimo običaje in šege v Halozah zanamcem, Cirkulane: PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro. Golc, S., Petrovič, M., 2020: Med plemiči, gospodarstveniki, pustolovci in špekulanti: Borl v prvi polovici 20. stoletja. V: Petrovič, M., Golc, S., urednici: Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Konzorcij za grad Borl, 2014: Grad Borl kot družbeno odgovorna socialna inovacija. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Nadbath, B., 2021: Grad Borl. Rezultati arheoloških raziskav v letu 2019. V Novice za člane DgB, letnik 14, št. 2/2021. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Muršec, M., 2020: Letovišče grad Borl: čas, ko je Borl na široko odprl svoja vrata. V: Petrovič, M., Golc, S., urednici: Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Grad Borl je bil v letih 2020 in 2021 deležen delne obnove. Pričakujemo njegovo čimprejšnje odprtje, saj je zaprt že od leta 2010. Foto: Sandi Kelc. Sonja in Jernej Golc sta ekonomista, poklicno se ukvarjata z razvojem podeželja in iskanjem razvojnih priložnosti v Halozah. Zaposlena sta v zasebnem zavodu, ki deluje kot podporno okolje za razvoj podjetništva, kmetijstva in društev na podeželju na območju Haloz. Gre za ustvarjanje, koordinacijo, vodenje in izvajanje različnih projektov z družbeno odgovornim učinkom. Sonja je ljubiteljica zgodovine in kulture ter zagovornica kulturne dediščine. Oba sta bila leta 2005 med ustanovnimi člani Društva za oživitev gradu Borl. Od leta 2016 je Sonja njegova predsednica. 164 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 165Naravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost HalozNaravna in kulturna dediščina kot razvojna priložnost Haloz lec tudi kmetijskih pridelkov, proizvodov območja (vino, meso, zelenjava). Po njego- vem zaprtju leta 1980 pa grad ni imel več stalne vsebine in razen občasnih dogodkov, porok in obiskovalcev tudi netopirji gostu- jejo na gradu samo čez poletje. Z njegovim zaprtjem je izgubilo celotno območje Haloz pomemben dejavnik razvoja, ustvarjalca de- lovnih mest in vir zaslužka za mnoge do- mačine. Nekaj poskusov oživitve v preteklosti je že bilo, vendar so bili le delni in začasni, za- to niso dali rezultatov. Od leta 2005 si za njegovo prepoznavnost, obnovo in oživitev prizadeva Društvo za oživitev gradu Borl, ki z različnimi akcijami, konferencami in strokovnimi prispevki poskuša državi pri- kazati gospodarski in kulturnodediščinski pomen gradu Borl za območje Haloz. Več o dejavnostih društva lahko preberete na sple- tni strani www.borl.si. Ob arheoloških raziskavah na grajski tera- si leta 2019 je raziskovalce presenetilo od- kritje prazgodovinskih ostalin, ki jih lahko postavimo v čas od 5. do prve polovice 4. tisočletja pred našim štetjem (povzeto po Nadbath, B., 2021). O raziskavah kasnejših obdobij, ki so jih arheologi opravili isto- časno, pa dr. Igor Sapač, vodilni slovenski kastelolog, pravi, da so najdbe pomembno dopolnile védenje o kulturnozgodovinskem pomenu gradu Borl in še dodatno poudari- le pomen gradu kot kulturnega spomenika najvišje kategorije oziroma državnega po- mena. Najdbe imajo za Slovenijo izjemni pomen in dokumentirajo najstarejše začetke gradnje gradov pri nas. V letih 2020 in 2021 je Ministrstvo za kul- turo del gradu s pomočjo evropskih sredstev vendarle obnovilo. Otvoritve obnovljenega dela se nadejamo v prvi polovici leta 2022, ko bo grad Borl lahko začel opravljati svojo nalogo vstopnega mesta v Haloze. Obisko- valce, ki grad vidijo že od daleč z Dravsko- -ptujskega polja, bo tako možno napotiti naprej na kmetije in k drugim ponudnikom, ki bodo na ta način spet lahko prodajali svoje kmetijski pridelke in proizvode. V polni meri bi to vlogo lahko opravljal, ko bo v celoti obnovljen in bodo v njem zaživele še druge vsebine. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2022–2029 (sprejeta v Državnem zboru Republike Slo- venije 22. februarja 2022) predvideva ce- lovito obnovo gradu Borl s pristavo vred s pričetkom del v letu 2025. V kolikor bo Borlu naklonjena sreča, se lahko do konca desetletja nadejamo, da bo grad Borl v celo- ti obnovljen in da bodo zaživele dejavnosti, ki bodo ustvarjale delovna mesta v gradu in okolici ter bodo potencialni vir prihodka za domačine. Literatura: Belšak, P., in sod., 2015: S srcem za Borl: deset let Društva za oživitev gradu Borl (2005-2015). Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Borec, A., 2021: Agroekologija s primeri agroekoloških praks. Maribor: Univerza v Mariboru. Golc, J., 2017: Turistična destinacija Haloze. Cirkulane: PRJ Halo v sklopu Delovne skupine za razvoj Haloz. Golc, J., Golc, S., Zakelšek, S., 2015: Strategija lokalnega razvoja za Lokalno akcijsko skupino Haloze 2014-2020. Cirkulane: LAS Haloze. Golc, S., 2015: Predstavitev izvedenih projektov Lokalne akcijske skupine Haloze 2007-2013. Cirkulane: PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro. Golc, S., in sod., 2010: Včeraj za jutri, ohranimo običaje in šege v Halozah zanamcem, Cirkulane: PRJ Halo, podeželsko razvojno jedro. Golc, S., Petrovič, M., 2020: Med plemiči, gospodarstveniki, pustolovci in špekulanti: Borl v prvi polovici 20. stoletja. V: Petrovič, M., Golc, S., urednici: Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Konzorcij za grad Borl, 2014: Grad Borl kot družbeno odgovorna socialna inovacija. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Nadbath, B., 2021: Grad Borl. Rezultati arheoloških raziskav v letu 2019. V Novice za člane DgB, letnik 14, št. 2/2021. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Muršec, M., 2020: Letovišče grad Borl: čas, ko je Borl na široko odprl svoja vrata. V: Petrovič, M., Golc, S., urednici: Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Grad Borl je bil v letih 2020 in 2021 deležen delne obnove. Pričakujemo njegovo čimprejšnje odprtje, saj je zaprt že od leta 2010. Foto: Sandi Kelc. Sonja in Jernej Golc sta ekonomista, poklicno se ukvarjata z razvojem podeželja in iskanjem razvojnih priložnosti v Halozah. Zaposlena sta v zasebnem zavodu, ki deluje kot podporno okolje za razvoj podjetništva, kmetijstva in društev na podeželju na območju Haloz. Gre za ustvarjanje, koordinacijo, vodenje in izvajanje različnih projektov z družbeno odgovornim učinkom. Sonja je ljubiteljica zgodovine in kulture ter zagovornica kulturne dediščine. Oba sta bila leta 2005 med ustanovnimi člani Društva za oživitev gradu Borl. Od leta 2016 je Sonja njegova predsednica. 166 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 167Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz Haloze sodijo med gričevnate obpanonske pokrajine severovzhodne Slovenije. V po- drobnostih pa pokrajina kaže tako v narav- nogeografskem kot družbenogeografskem pomenu veliko posebnosti. Med naravnimi dejavniki je treba poudariti nadpovprečno razgibanost reliefa. Haloze imajo med vse- mi gričevnatimi pokrajinami v severovzho- dni Sloveniji največje strmine pobočij. Ve- lika razgibanost se kaže tudi v vertikalnem smislu, saj so relativne višinske razlike da- leč največje v primerjavi z ostalimi gričevji obpanonskih pokrajin. Haloze so poseljene že od najstarejših obdobij, vendar pogosto na obrobju migracijskih tokov (Belec, 1994). Posebnost družbeno-gospodarskega razvoja Haloz je prav gotovo viničarstvo. Viničar- stvo je predstavljalo poseben družbeno-go- spodarski odnos, ki se je razvil že v fevdalni dobi. Viničar je za plačilo stanovanja v skro- mni hiši in za najemnino za skromno njivo moral obdelovati gospodarjev vinograd. Vre- dnost njegovega dela v vinogradu je le pri večjih vinogradih presegla njegove obvezno- sti in tako je le redko dobil denarno plačilo. Predvsem kmetje so viničarjem njihovo delo raje plačevali v naturalijah (žitu, krompirju). Viničar je bil na gospodarja vezan: brez nje- govega dovoljenja ni smel na delo k druge- mu vinogradniku, dokler ni bilo opravljeno delo v gospodarjevem vinogradu. Gospodar je lahko dogovor tudi odpovedal, kadar koli se mu je zahotelo (Bračič, 1967). V času po drugi svetovni vojni so Haloze zaznamovali procesi deagrarizacije, depopulacije, ozele- njevanja in ogozdovanja. Prav zadnja dva procesa se v zadnjem desetletju le še sto- pnjujeta. Haloze na severu omejujeta Dra- vinja in Drava, na jugu in vzhodu državna meja s Hrvaško, na zahodu pa dolina Jelov- škega potoka. Izvor imena Haloze ni popolnoma poja- snjen. Po eni razlagi naj bi izviralo iz latin- ske besede colles, ki pomeni »vinorodno gri- čevje«. Po drugi razlagi ime pokrajine izvira iz slovanske besede halonga (kraj, prepleten s hribi) (Bračič, 1967). Haloze geografsko običajno delimo v dva dela. Vzhodne Ha- loze (ali Vinorodne ali Spodnje Haloze) predstavljajo območje med hrvaško mejo in dolino potoka Peklača. Gre za območje, kjer so morfologija površja, mikroklima in kulturno-zgodovinski dejavniki ugodno pri- spevali k razvitosti vinogradništva, zato je to (še vedno) ena od najbolj intenzivnih vi- nogradniških površin v Sloveniji. Zahodne Haloze (ali Gozdnate ali Zgornje Haloze) predstavljajo območje med dolinama Je- lovškega potoka na zahodu in Peklače na vzhodu. To območje ima zaradi velike reli- efne razgibanosti in velikih relativnih višin ponekod že značaj hribovja. Manj ugodne reliefne in podnebne razmere so vplivale na to, da je tu delež vinogradništva precej manjši kot v Vzhodnih Halozah, zato pa je višji delež gozdnih površin, po katerih je ta del Haloz tudi dobil ime. Reliefne značilnosti Tektonsko osrčje Haloz predstavlja teme haloške antiklinale. Ta se nadaljuje proti severovzhodu v antiklinalo, ki poteka pre- ko Ljutomersko-Ormoških goric (Belec, 1994). Južni rob Haloz se naslanja na tri- asne apnence in dolomite vzhodnih odrast- kov Karavank (Boč, Plešivec, Donačka gora, Macelj). Večino Haloz gradijo miocenski te- mno sivi peščeni laporji in kremenovi pe- ščenjaki, na vzhodu pa svetlo sivi peščeni laporji. Ker slednji hitro razpadejo, so do- bra podlaga za kakovostne prsti. Ponekod v višjih legah Gozdnatih Haloz ter v okolici Borla in Zavrča se pojavljajo litotamnijski apnenci. Haloze sodijo med mikroregije obpanon- ske severovzhodne Slovenije z višjimi pov- prečnimi nadmorskimi višinami. Povprečna nadmorska višina Haloz v obravnavanem okviru znaša 328 metrov (povprečna nad- morska višina Vzhodnih Haloz znaša 285 metrov, Zahodnih Haloz pa 371 metrov). Kljub temu, da osnovna tektonska struktura v notranjosti Haloz (haloška antiklinala) že nakazuje balatonsko tektonsko smer (jugo- zahod-severovzhod), je potek osnovnih sle- men in glavnih dolin pretežno v poldnev- niški smeri. Najnižja nadmorska višina (198 metrov) se pojavlja na skrajnem severovzho- du ob koritu reke Drave pri Zavrču, najvišja nadmorska višina pa na Donački gori (884 metrov), čeprav geografske regionalizacije (Bračič, 1967; Bračič, 1982; Belec, 1994) Donačke gore ne uvrščajo med Haloze, pač pa med odrastke Vzhodnih Karavank. Večina površja Haloz (28,4 odstotka) sodi v višinski pas od 251 do 300 metrov, 23,2 odstotka se nahaja v pasu od 301 do 350 metrov, 16,8 odstotka v pasu od 201 do 250 metrov in 15,9 odstotka v pasu od 351 do 400 metrov. Če za mejo med gričevjem in hribovjem privzamemo relativno višino 200 metrov (Gams, 1986), lahko zlahka ugoto- vimo, da je običajno pojmovanje Haloz kot gričevnate pokrajine nedosledno, na kar je opozarjal že Bračič (1982), saj se predvsem na območju Jelovic, Donačke gore in pod- gorja Boča pojavljajo relativne višine nad 300 metrov in kot take že predstavljajo pre- hod v nizko hribovje. Naravnogeografske značilnosti Haloz Igor Žiberna Slika 1: Pregledna karta Haloz. Vir: Medmrežje 1, 2021. 166 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 167Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz Haloze sodijo med gričevnate obpanonske pokrajine severovzhodne Slovenije. V po- drobnostih pa pokrajina kaže tako v narav- nogeografskem kot družbenogeografskem pomenu veliko posebnosti. Med naravnimi dejavniki je treba poudariti nadpovprečno razgibanost reliefa. Haloze imajo med vse- mi gričevnatimi pokrajinami v severovzho- dni Sloveniji največje strmine pobočij. Ve- lika razgibanost se kaže tudi v vertikalnem smislu, saj so relativne višinske razlike da- leč največje v primerjavi z ostalimi gričevji obpanonskih pokrajin. Haloze so poseljene že od najstarejših obdobij, vendar pogosto na obrobju migracijskih tokov (Belec, 1994). Posebnost družbeno-gospodarskega razvoja Haloz je prav gotovo viničarstvo. Viničar- stvo je predstavljalo poseben družbeno-go- spodarski odnos, ki se je razvil že v fevdalni dobi. Viničar je za plačilo stanovanja v skro- mni hiši in za najemnino za skromno njivo moral obdelovati gospodarjev vinograd. Vre- dnost njegovega dela v vinogradu je le pri večjih vinogradih presegla njegove obvezno- sti in tako je le redko dobil denarno plačilo. Predvsem kmetje so viničarjem njihovo delo raje plačevali v naturalijah (žitu, krompirju). Viničar je bil na gospodarja vezan: brez nje- govega dovoljenja ni smel na delo k druge- mu vinogradniku, dokler ni bilo opravljeno delo v gospodarjevem vinogradu. Gospodar je lahko dogovor tudi odpovedal, kadar koli se mu je zahotelo (Bračič, 1967). V času po drugi svetovni vojni so Haloze zaznamovali procesi deagrarizacije, depopulacije, ozele- njevanja in ogozdovanja. Prav zadnja dva procesa se v zadnjem desetletju le še sto- pnjujeta. Haloze na severu omejujeta Dra- vinja in Drava, na jugu in vzhodu državna meja s Hrvaško, na zahodu pa dolina Jelov- škega potoka. Izvor imena Haloze ni popolnoma poja- snjen. Po eni razlagi naj bi izviralo iz latin- ske besede colles, ki pomeni »vinorodno gri- čevje«. Po drugi razlagi ime pokrajine izvira iz slovanske besede halonga (kraj, prepleten s hribi) (Bračič, 1967). Haloze geografsko običajno delimo v dva dela. Vzhodne Ha- loze (ali Vinorodne ali Spodnje Haloze) predstavljajo območje med hrvaško mejo in dolino potoka Peklača. Gre za območje, kjer so morfologija površja, mikroklima in kulturno-zgodovinski dejavniki ugodno pri- spevali k razvitosti vinogradništva, zato je to (še vedno) ena od najbolj intenzivnih vi- nogradniških površin v Sloveniji. Zahodne Haloze (ali Gozdnate ali Zgornje Haloze) predstavljajo območje med dolinama Je- lovškega potoka na zahodu in Peklače na vzhodu. To območje ima zaradi velike reli- efne razgibanosti in velikih relativnih višin ponekod že značaj hribovja. Manj ugodne reliefne in podnebne razmere so vplivale na to, da je tu delež vinogradništva precej manjši kot v Vzhodnih Halozah, zato pa je višji delež gozdnih površin, po katerih je ta del Haloz tudi dobil ime. Reliefne značilnosti Tektonsko osrčje Haloz predstavlja teme haloške antiklinale. Ta se nadaljuje proti severovzhodu v antiklinalo, ki poteka pre- ko Ljutomersko-Ormoških goric (Belec, 1994). Južni rob Haloz se naslanja na tri- asne apnence in dolomite vzhodnih odrast- kov Karavank (Boč, Plešivec, Donačka gora, Macelj). Večino Haloz gradijo miocenski te- mno sivi peščeni laporji in kremenovi pe- ščenjaki, na vzhodu pa svetlo sivi peščeni laporji. Ker slednji hitro razpadejo, so do- bra podlaga za kakovostne prsti. Ponekod v višjih legah Gozdnatih Haloz ter v okolici Borla in Zavrča se pojavljajo litotamnijski apnenci. Haloze sodijo med mikroregije obpanon- ske severovzhodne Slovenije z višjimi pov- prečnimi nadmorskimi višinami. Povprečna nadmorska višina Haloz v obravnavanem okviru znaša 328 metrov (povprečna nad- morska višina Vzhodnih Haloz znaša 285 metrov, Zahodnih Haloz pa 371 metrov). Kljub temu, da osnovna tektonska struktura v notranjosti Haloz (haloška antiklinala) že nakazuje balatonsko tektonsko smer (jugo- zahod-severovzhod), je potek osnovnih sle- men in glavnih dolin pretežno v poldnev- niški smeri. Najnižja nadmorska višina (198 metrov) se pojavlja na skrajnem severovzho- du ob koritu reke Drave pri Zavrču, najvišja nadmorska višina pa na Donački gori (884 metrov), čeprav geografske regionalizacije (Bračič, 1967; Bračič, 1982; Belec, 1994) Donačke gore ne uvrščajo med Haloze, pač pa med odrastke Vzhodnih Karavank. Večina površja Haloz (28,4 odstotka) sodi v višinski pas od 251 do 300 metrov, 23,2 odstotka se nahaja v pasu od 301 do 350 metrov, 16,8 odstotka v pasu od 201 do 250 metrov in 15,9 odstotka v pasu od 351 do 400 metrov. Če za mejo med gričevjem in hribovjem privzamemo relativno višino 200 metrov (Gams, 1986), lahko zlahka ugoto- vimo, da je običajno pojmovanje Haloz kot gričevnate pokrajine nedosledno, na kar je opozarjal že Bračič (1982), saj se predvsem na območju Jelovic, Donačke gore in pod- gorja Boča pojavljajo relativne višine nad 300 metrov in kot take že predstavljajo pre- hod v nizko hribovje. Naravnogeografske značilnosti Haloz Igor Žiberna Slika 1: Pregledna karta Haloz. Vir: Medmrežje 1, 2021. 168 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 169Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz Po naklonih pobočij sodijo Haloze med naj- strmejše gričevnate pokrajine v severovzho- dni Sloveniji. Povprečni naklon pobočij v Halozah znaša 20,6 stopinje (v Vzhodnih Halozah 19,5 stopinje, v Zahodnih Halozah 22,2 stopinje). Doline v Zahodnih Halozah so ožje, slemena in vrhovi pa višji, kar se kaže v večji reliefni energiji in pogostejših pobočnih procesih plazenja. V Vzhodnih Halozah so doline širše, prečni profili dolin pa kažejo asimetrijo. Vodotoki, ki tečejo v poldnevniški smeri, so zaradi tektonike svo- je struge počasi pomikali proti vzhodu in jugovzhodu, zato so pobočja na levem bre- gu nekoliko položnejša od tistih na desnem bregu. Veliki nakloni pobočij v Halozah so eden od najpomembnejših naravnogeografskih omejitvenih dejavnikov pri človekovih po- segih v prostor. Kar 40 odstotkov celotnega površja sodi v naklonski razred od 20 sto- pinj do 32 stopinj. Gre za strmine, na kate- rih je le izjemoma možna obdelava njivskih površin in le izjemoma ali vsaj z visokimi Slika 2: Povprečne nadmorske višine po mikroregijah obpanonske severovzhodne Slovenije. Vir: DMV 5; lastni izračuni, 2021. Slika 3: Nadmorske višine na območju Haloz. Vir: DMV 5. Slika 5: Nakloni pobočij na območju Haloz. Vir: DMV 5. Slika 4: Povprečni nakloni po mikroregijah obpanonske severovzhodne Slovenije. Vir: DMV 5; lastni izračuni, 2021. 168 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 169Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz Po naklonih pobočij sodijo Haloze med naj- strmejše gričevnate pokrajine v severovzho- dni Sloveniji. Povprečni naklon pobočij v Halozah znaša 20,6 stopinje (v Vzhodnih Halozah 19,5 stopinje, v Zahodnih Halozah 22,2 stopinje). Doline v Zahodnih Halozah so ožje, slemena in vrhovi pa višji, kar se kaže v večji reliefni energiji in pogostejših pobočnih procesih plazenja. V Vzhodnih Halozah so doline širše, prečni profili dolin pa kažejo asimetrijo. Vodotoki, ki tečejo v poldnevniški smeri, so zaradi tektonike svo- je struge počasi pomikali proti vzhodu in jugovzhodu, zato so pobočja na levem bre- gu nekoliko položnejša od tistih na desnem bregu. Veliki nakloni pobočij v Halozah so eden od najpomembnejših naravnogeografskih omejitvenih dejavnikov pri človekovih po- segih v prostor. Kar 40 odstotkov celotnega površja sodi v naklonski razred od 20 sto- pinj do 32 stopinj. Gre za strmine, na kate- rih je le izjemoma možna obdelava njivskih površin in le izjemoma ali vsaj z visokimi Slika 2: Povprečne nadmorske višine po mikroregijah obpanonske severovzhodne Slovenije. Vir: DMV 5; lastni izračuni, 2021. Slika 3: Nadmorske višine na območju Haloz. Vir: DMV 5. Slika 5: Nakloni pobočij na območju Haloz. Vir: DMV 5. Slika 4: Povprečni nakloni po mikroregijah obpanonske severovzhodne Slovenije. Vir: DMV 5; lastni izračuni, 2021. 170 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 171Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz stroški povezana gradnja infrastrukturnih objektov. Nadaljnjih 14,7 odstotka površja leži na naklonih s strminami nad 32 stopinj. Površin z nakloni od 0 stopinj do 2 stopinji (v geomorfologiji take površine obravnava- mo kot ravnine) je v Halozah le 4,4 odstot- ka, površin z nakloni od 2 stopinji do 6 sto- pinj pa 6,2 odstotka. V naklonski razred od 6 stopinj do 12 stopinj sodi 13,1 odstotka površja, v razred od 12 stopinj do 20 stopinj pa 21,6 odstotka površja. Največje strmine se pojavljajo na pobočjih Donačke gore in na severnih pobočjih Maclja. Podnebne, hidrogeografske in pedogeografske značilnosti Podnebje Haloz je tipično obpanonsko, pri čemer se stopnja termične in higrične konti- nentalnosti stopnjuje od zahoda proti vzho- du. Povprečne letne temperature Haloz znašajo približno 10,5 stopinje Celzija, kar je ugodno za uspevanje vinske trte. Termič- ne razmere pa so ugodnejše v vzhodnem de- lu Haloz. Najvišje povprečne letne tempera- ture so na dnu širših dolin Vzhodnih Haloz (11 stopinj Celzija), najnižje pa na območju Jelovic (pod 9,5 stopinje Celzija), Donačke gore (pod 9 stopinj Celzija) in podgorja Bo- ča (približno 8 stopinj Celzija). Povprečne letne vrednosti temperatur pa ne kažejo vseh posebnosti krajevnih podnebnih značilnostih. V razgibani gričevnati pokra- jini je eden od pomembnih modifikatorjev krajevnih podnebnih značilnosti relief. S krajevnopodnebnega vidika so bolj kot abso- lutne višine pomembne relativne višine. To še posebej velja za posebne kulture (vinska trta in sadno drevje). V tako imenovanem termalnem pasu, ki se nahaja nekaj deset metrov nad krajevnimi depresijami (ravnine, dna dolin), se namreč v nočnem času in ju- tranjem času pojavljajo višje minimalne (naj- nižje) temperature, kar je še posebej ugodno za posebne kulture (vinska trta, sadno drev- je). Hladni zrak ponoči namreč odteka po pobočjih navzdol in se nabira na dnu dolin in ravnin, medtem ko je v termalnem pa- su manjša pogostost pojava slane, pozebe in megle ali nizke oblačnosti. Pojav termalne- ga pasu je prisoten zlasti ob anticiklonskih vremenskih razmerah, z jasnim vremenom in brez močnejšega vetra. Takrat se termal- ni pas lahko oblikuje tudi v poletnih me- secih, ko so zaradi krajše noči razmere za radiacijske inverzije slabše (Žiberna, 1992). To potrjujejo meritve na dveh avtomatskih meteoroloških postajah z desetminutno ča- sovno resolucijo meritev v začetku julija leta 2014. Prva avtomatska meteorološka postaja je bila nameščena na travniku ob nogome- tnem igrišču v Zavrču na nadmorski viši- ni 215 metrov, druga pa na vrhu Vrbanjška (412 metrov). Kljub kratki noči so rezultati v vseh dnevih pokazali izrazit pojav ter- malnega pasu, ki se je začel oblikovati po 20. uri po srednjeevropskem poletnem času (SEPČ) in je trajal do približno 7. ure, ko se je dno doline zaradi večje višine Sonca že dovolj segrelo. Izjema je nastopila v noči od 2. na 3. julij leta 2014, ko je območje Slo- venije prešla hladna fronta, zaradi česar je bilo ponoči oblačno in deževno z nekoliko močnejši vetrom (slika 5). Take vremenske razmere so onemogočale razvoj termalnega pasu, zato so bile tudi v nočnem času tem- perature v nižinskem pasu višje. Haloze letno prejmejo približno 1.100 mi- limetrov padavin, v vegetacijski dobi pa približno 700 milimetrov padavin. Zaho- dne Haloze prejmejo nekaj več padavin od Vzhodnih, vendar so v slednjih neurja s to- čo nekoliko pogostejša. Višina padavin od zahoda proti vzhodu pada. Največ padavin letno prejmejo podgorje Boča (več kot 1.400 milimetrov) ter območje Donačke gore in Jelovic (več kot 1.300 milimetrov letno). Najvišje lege okoli Vrbanjška na območju Vzhodnih Haloz letno prejmejo približno 1.100 milimetrov padavin, nižje ležeča ob- močja pa le približno 1.000 milimetrov (sli- ka 6). Padavine so razporejene v obliki dveh viškov: prvi nastopa v poletnih mesecih in je posledica konvektivnih padavin, sekundarni višek pa praviloma nastopa v novembru in je posledica frontalnih padavin, predvsem sredozemske ciklogeneze. Slika 6: Povprečne letne temperature v Halozah v obdobju od leta 1981 do leta 2010. Vir: Medmrežje 2. Slika 7: Pojav termalnega pasu v Halozah je mogoče zaznati ponoči ob jasnih nočeh. Takrat so temperature zraka na večjih relativnih višinah višje kot tiste na dnu dolin. Vir: Lastne meritve, 2014. 170 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 171Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz stroški povezana gradnja infrastrukturnih objektov. Nadaljnjih 14,7 odstotka površja leži na naklonih s strminami nad 32 stopinj. Površin z nakloni od 0 stopinj do 2 stopinji (v geomorfologiji take površine obravnava- mo kot ravnine) je v Halozah le 4,4 odstot- ka, površin z nakloni od 2 stopinji do 6 sto- pinj pa 6,2 odstotka. V naklonski razred od 6 stopinj do 12 stopinj sodi 13,1 odstotka površja, v razred od 12 stopinj do 20 stopinj pa 21,6 odstotka površja. Največje strmine se pojavljajo na pobočjih Donačke gore in na severnih pobočjih Maclja. Podnebne, hidrogeografske in pedogeografske značilnosti Podnebje Haloz je tipično obpanonsko, pri čemer se stopnja termične in higrične konti- nentalnosti stopnjuje od zahoda proti vzho- du. Povprečne letne temperature Haloz znašajo približno 10,5 stopinje Celzija, kar je ugodno za uspevanje vinske trte. Termič- ne razmere pa so ugodnejše v vzhodnem de- lu Haloz. Najvišje povprečne letne tempera- ture so na dnu širših dolin Vzhodnih Haloz (11 stopinj Celzija), najnižje pa na območju Jelovic (pod 9,5 stopinje Celzija), Donačke gore (pod 9 stopinj Celzija) in podgorja Bo- ča (približno 8 stopinj Celzija). Povprečne letne vrednosti temperatur pa ne kažejo vseh posebnosti krajevnih podnebnih značilnostih. V razgibani gričevnati pokra- jini je eden od pomembnih modifikatorjev krajevnih podnebnih značilnosti relief. S krajevnopodnebnega vidika so bolj kot abso- lutne višine pomembne relativne višine. To še posebej velja za posebne kulture (vinska trta in sadno drevje). V tako imenovanem termalnem pasu, ki se nahaja nekaj deset metrov nad krajevnimi depresijami (ravnine, dna dolin), se namreč v nočnem času in ju- tranjem času pojavljajo višje minimalne (naj- nižje) temperature, kar je še posebej ugodno za posebne kulture (vinska trta, sadno drev- je). Hladni zrak ponoči namreč odteka po pobočjih navzdol in se nabira na dnu dolin in ravnin, medtem ko je v termalnem pa- su manjša pogostost pojava slane, pozebe in megle ali nizke oblačnosti. Pojav termalne- ga pasu je prisoten zlasti ob anticiklonskih vremenskih razmerah, z jasnim vremenom in brez močnejšega vetra. Takrat se termal- ni pas lahko oblikuje tudi v poletnih me- secih, ko so zaradi krajše noči razmere za radiacijske inverzije slabše (Žiberna, 1992). To potrjujejo meritve na dveh avtomatskih meteoroloških postajah z desetminutno ča- sovno resolucijo meritev v začetku julija leta 2014. Prva avtomatska meteorološka postaja je bila nameščena na travniku ob nogome- tnem igrišču v Zavrču na nadmorski viši- ni 215 metrov, druga pa na vrhu Vrbanjška (412 metrov). Kljub kratki noči so rezultati v vseh dnevih pokazali izrazit pojav ter- malnega pasu, ki se je začel oblikovati po 20. uri po srednjeevropskem poletnem času (SEPČ) in je trajal do približno 7. ure, ko se je dno doline zaradi večje višine Sonca že dovolj segrelo. Izjema je nastopila v noči od 2. na 3. julij leta 2014, ko je območje Slo- venije prešla hladna fronta, zaradi česar je bilo ponoči oblačno in deževno z nekoliko močnejši vetrom (slika 5). Take vremenske razmere so onemogočale razvoj termalnega pasu, zato so bile tudi v nočnem času tem- perature v nižinskem pasu višje. Haloze letno prejmejo približno 1.100 mi- limetrov padavin, v vegetacijski dobi pa približno 700 milimetrov padavin. Zaho- dne Haloze prejmejo nekaj več padavin od Vzhodnih, vendar so v slednjih neurja s to- čo nekoliko pogostejša. Višina padavin od zahoda proti vzhodu pada. Največ padavin letno prejmejo podgorje Boča (več kot 1.400 milimetrov) ter območje Donačke gore in Jelovic (več kot 1.300 milimetrov letno). Najvišje lege okoli Vrbanjška na območju Vzhodnih Haloz letno prejmejo približno 1.100 milimetrov padavin, nižje ležeča ob- močja pa le približno 1.000 milimetrov (sli- ka 6). Padavine so razporejene v obliki dveh viškov: prvi nastopa v poletnih mesecih in je posledica konvektivnih padavin, sekundarni višek pa praviloma nastopa v novembru in je posledica frontalnih padavin, predvsem sredozemske ciklogeneze. Slika 6: Povprečne letne temperature v Halozah v obdobju od leta 1981 do leta 2010. Vir: Medmrežje 2. Slika 7: Pojav termalnega pasu v Halozah je mogoče zaznati ponoči ob jasnih nočeh. Takrat so temperature zraka na večjih relativnih višinah višje kot tiste na dnu dolin. Vir: Lastne meritve, 2014. 172 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 173Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz Za vodotoke v Halozah je značilen panonski dežno-snežni pretočni režim. Zgodnjepo- mladanski in poznojesenski viški so izena- čeni, primarni nižek nastopi poleti, sekun- darni pa v zimskih mesecih. Najnižji pretoki so običajno v avgustu, najvišji pa med febru- arjem in aprilom ter med oktobrom in de- cembrom (Bat in sod., 2008). Glavno vodno omrežje je poldnevniško usmerjeno. Zaradi že prej omenjenih razlogov je omrežje vo- dotokov asimetrično: število in dolžina levih pritokov je večje. Med tipi prsti se najpogosteje pojavlja ren- dzina, ki pokriva kar 59,7 odstotka površja. Ranker se nahaja na 15,1 odstotka površja, in sicer na višjih legah v Zahodnih Halo- zah. V gričevju se nahajajo še evtrične rjave prsti na mehkih karbonatnih kamninah (5,5 odstotka), na vinogradniških območjih pa zaradi človekovega obdelovanja preobliko- vane rigolane prsti (6,4 odstotka). Na dnu dolin prevladujejo obrečne evtrične prsti (7,0 odstotka) in psevdoglej (4,9 odstotka). Rjave pokarbonatne prsti se nahajajo na zaplatah litotamnijskega apnenca. Zaključek Haloze so bile v preteklosti znane predvsem po odličnih vinogradniških legah. Predvsem Vzhodnim Halozam je vinogradništvo v po- vezavi s sadjarstvom po eni strani prinašalo večji del dohodka znotraj agrarne dejavno- sti, po drugi strani pa gradilo identiteto in zunanjo prepoznavnost te pokrajine. Haloze naravnogeografsko zaznamujejo velike str- mine pobočij, ki omejujejo človekove posege v prostor. S prehodom z ročne na strojno obdelavo so po drugi svetovni vojni začeli počasi opuščati obdelovalne površine na naj- strmejših legah in jih prepustili zaraščanju. Pokrajina kaže izrazit dvojni značaj: v Za- hodnih Halozah so višje nadmorske višine, večje strmine pobočij, ožje doline, višja vi- šina padavin in nižje temperature. Vzhodne Haloze so nižje, z manjšimi količinami pa- davin in višjimi temperaturami. Haloze so med obpanonskimi pokrajinami naravno- geografsko in kulturnogeografsko posebna, predvsem pa zelo raznolika enota, zaradi česar je njena vrednost neprecenljiva. Viri in literatura: Bat, M., Dolinar, M., Frantar, P., Hrvatin, M., Kobold, M., Kurnik, B., Nadbath, M., Ožura, V., Uhan, J., Ulaga, F., 2008: Vodna bilanca Slovenije 1971– 2000. Ljubljana: ARSO. Belec, B., 1994: Haloze. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor: Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete, 14. str. Bračič, V., 1967: Vinorodne Haloze. Socialnogeografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo. Maribor: Založba Obzorja, 252 str. Bračič, V., 1982: Gozdnate Haloze. Socialnogeografska študija. Maribor: Založba Obzorja, 154 str. Gams, I., 1986: Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik, 58. Ljubljana: Zveza geografskih društev. Žiberna I., 1992: Vpliv klime na lego in razširjenost vinogradov na primeru Srednjih Slovenskih goric. Acta geographica, 42. Ljubljana. Žiberna, I., 2016: Change in land use in Haloze in the period 2000-2015 with special reference to wine-growing areas. Geografski pregled, 37: 183-195. Medmrežje 1: https://egp.gu.gov.si/egp/. (1. 10. 2021.) Medmrežje 2: https://chelsa-climate.org/. (1. 10. 2021.) Medmrežje 3: https://rkg.gov.si/vstop/. (2. 10. 2021.) Slika 8: Letna višina padavin v Halozah v obdobju od leta 1981 do leta 2010. Vir: Medmrežje 2. Slika 9: Tipi prsti v Halozah. Vir: Medmrežje 3. Izr. prof. dr. Igor Žiberna je geograf, čigar raziskovalno delo pokriva fizično geografijo, varstvo okolja in geografske informacijske sisteme. Njegovo ožje raziskovalno področje zajema klimatogeografijo (preučevanje mestne klime, podnebnih sprememb in topoklime), raziskave sprememb rabe tal v povezavi z naravnogeografskimi dejavniki in raziskave s področja svetlobnega onesnaževanja. Je glavni in odgovorni urednik Revije za geografijo. V svojem delu veliko časa namenja prenosu znanja in raziskovalnih metod na študente v obliki raziskovalnih taborov ali projektov Po kreativni poti do znanja (PKP) in Študentski inovativni projekti za družbeno korist (ŠIPK). 172 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 173Naravnogeografske značilnosti HalozNaravnogeografske značilnosti Haloz Za vodotoke v Halozah je značilen panonski dežno-snežni pretočni režim. Zgodnjepo- mladanski in poznojesenski viški so izena- čeni, primarni nižek nastopi poleti, sekun- darni pa v zimskih mesecih. Najnižji pretoki so običajno v avgustu, najvišji pa med febru- arjem in aprilom ter med oktobrom in de- cembrom (Bat in sod., 2008). Glavno vodno omrežje je poldnevniško usmerjeno. Zaradi že prej omenjenih razlogov je omrežje vo- dotokov asimetrično: število in dolžina levih pritokov je večje. Med tipi prsti se najpogosteje pojavlja ren- dzina, ki pokriva kar 59,7 odstotka površja. Ranker se nahaja na 15,1 odstotka površja, in sicer na višjih legah v Zahodnih Halo- zah. V gričevju se nahajajo še evtrične rjave prsti na mehkih karbonatnih kamninah (5,5 odstotka), na vinogradniških območjih pa zaradi človekovega obdelovanja preobliko- vane rigolane prsti (6,4 odstotka). Na dnu dolin prevladujejo obrečne evtrične prsti (7,0 odstotka) in psevdoglej (4,9 odstotka). Rjave pokarbonatne prsti se nahajajo na zaplatah litotamnijskega apnenca. Zaključek Haloze so bile v preteklosti znane predvsem po odličnih vinogradniških legah. Predvsem Vzhodnim Halozam je vinogradništvo v po- vezavi s sadjarstvom po eni strani prinašalo večji del dohodka znotraj agrarne dejavno- sti, po drugi strani pa gradilo identiteto in zunanjo prepoznavnost te pokrajine. Haloze naravnogeografsko zaznamujejo velike str- mine pobočij, ki omejujejo človekove posege v prostor. S prehodom z ročne na strojno obdelavo so po drugi svetovni vojni začeli počasi opuščati obdelovalne površine na naj- strmejših legah in jih prepustili zaraščanju. Pokrajina kaže izrazit dvojni značaj: v Za- hodnih Halozah so višje nadmorske višine, večje strmine pobočij, ožje doline, višja vi- šina padavin in nižje temperature. Vzhodne Haloze so nižje, z manjšimi količinami pa- davin in višjimi temperaturami. Haloze so med obpanonskimi pokrajinami naravno- geografsko in kulturnogeografsko posebna, predvsem pa zelo raznolika enota, zaradi česar je njena vrednost neprecenljiva. Viri in literatura: Bat, M., Dolinar, M., Frantar, P., Hrvatin, M., Kobold, M., Kurnik, B., Nadbath, M., Ožura, V., Uhan, J., Ulaga, F., 2008: Vodna bilanca Slovenije 1971– 2000. Ljubljana: ARSO. Belec, B., 1994: Haloze. Gradivo za Regionalno geografsko monografijo Slovenije. Elaborat. Maribor: Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete, 14. str. Bračič, V., 1967: Vinorodne Haloze. Socialnogeografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo. Maribor: Založba Obzorja, 252 str. Bračič, V., 1982: Gozdnate Haloze. Socialnogeografska študija. Maribor: Založba Obzorja, 154 str. Gams, I., 1986: Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik, 58. Ljubljana: Zveza geografskih društev. Žiberna I., 1992: Vpliv klime na lego in razširjenost vinogradov na primeru Srednjih Slovenskih goric. Acta geographica, 42. Ljubljana. Žiberna, I., 2016: Change in land use in Haloze in the period 2000-2015 with special reference to wine-growing areas. Geografski pregled, 37: 183-195. Medmrežje 1: https://egp.gu.gov.si/egp/. (1. 10. 2021.) Medmrežje 2: https://chelsa-climate.org/. (1. 10. 2021.) Medmrežje 3: https://rkg.gov.si/vstop/. (2. 10. 2021.) Slika 8: Letna višina padavin v Halozah v obdobju od leta 1981 do leta 2010. Vir: Medmrežje 2. Slika 9: Tipi prsti v Halozah. Vir: Medmrežje 3. Izr. prof. dr. Igor Žiberna je geograf, čigar raziskovalno delo pokriva fizično geografijo, varstvo okolja in geografske informacijske sisteme. Njegovo ožje raziskovalno področje zajema klimatogeografijo (preučevanje mestne klime, podnebnih sprememb in topoklime), raziskave sprememb rabe tal v povezavi z naravnogeografskimi dejavniki in raziskave s področja svetlobnega onesnaževanja. Je glavni in odgovorni urednik Revije za geografijo. V svojem delu veliko časa namenja prenosu znanja in raziskovalnih metod na študente v obliki raziskovalnih taborov ali projektov Po kreativni poti do znanja (PKP) in Študentski inovativni projekti za družbeno korist (ŠIPK). 174 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 175Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah Raba tal je rezultat prepleta naravnih in v zadnjih stoletjih predvsem družbenih pro- cesov v pokrajini. Z njo se kaže prepletanje naravnih danosti in človekovih dejavnosti, kot so pridobivanje hrane, industrija, pro- met, bivanje in tako dalje. Kmetijstvo je tista dejavnost, katere glavni cilj je proizvo- dnja hrane, ob tem pa ima še druge funk- cije, kot je ohranjanje kulturne pokrajine in poselitvenega vzorca, da ohranjanja kultur- ne identitete sploh ne omenjamo. Raba tal je rezultat človekovih vrednot in njegovega odnosa do pokrajine. Spremembe teh vre- dnot se s človekovim delovanjem kažejo tu- di v spremembah rabe tal. V Sloveniji, kjer dosegamo zaskrbljujoče nizko stopnjo samo- oskrbnosti, se nekdanje obdelovalne površi- ne zaraščajo (Revizijsko poročilo 2013). Severovzhodna Slovenija je bila od nekdaj znana kot pokrajina z visokim prideloval- nim potencialom (Melik, 1957: 13, 151; Vrišer, 1998: 367). Zaradi sprememb ob- delovalnih površin v pozidana zemljišča (v okolici večjih mest in na ravnini) in v ze- mljišča v zaraščanju ter gozd (v robnih po- krajinah) se delež obdelovalnih zemljišč v severovzhodni Sloveniji niža (Žiberna, 2013; Žiberna, 2017; Žiberna, 2018). Tudi nekate- re kmetijske dejavnosti, ki so v preteklosti dale pomemben pečat gričevnati pokrajini tega dela Slovenije, kot je vinogradništvo, v zadnjih desetletjih beležijo upad (Žiberna, 2019). Metodologija dela Podatke o rabi tal za leti 2000 in 2021 smo povzeli po Ministrstvu za kmetijstvo, goz- darstvo in prehrano. To letno objavlja po- datke o kmetijski rabi tal (Medmrežje 1). Vektorske podatke smo za vsako zemljiško kategorijo spremenili v rastrske z velikostjo celice 5 metrov x 5 metrov. Metodologija zajemanja rabe tal se je vmes spremenila, tako da so vse oblike rabe tal za leto 2000 uvrščene v 21 kategorij, za leto 2021 pa v 26 kategorij. Z združevanjem razredov smo ustvarili enajst kategorij rabe tal: njive in vrtovi, vinogradi, sadovnjaki, ostali traj- ni nasadi, travniki, zemljišča v zaraščanju, mešana raba zemljišč, pozidana in sorodna zemljišča, gozd, ostalo in vodne površi- ne. Podatke o rabi tal za leti 2000 in 2015 oziroma 2021 smo med seboj primerjali in ugotavljali smeri spreminjanja rabe tal, in- tenzivnost teh sprememb ter njihovo pove- zanost z legami. Pri tem smo posebno po- zornost namenili obdelovalnim površinam, predvsem njivam in vrtovom, vinogradom in sadovnjakom. Med obdelovalne površine smo uvrstili njive, vinograde, sadovnjake in ostale trajne nasade, med neobdelovalne pa vse ostale (Vrišer, 1995: 45; Vrišer, 1998: 366). Med mešano rabo zemljišč smo uvr- stili kategorije, ki so prehodne kategorije med kmetijskimi zemljišči in gozdom (ne- obdelano kmetijsko zemljišče, kmetijsko ze- mljišče, poraslo z gozdnim drevjem). Raba tal v Halozah Leta 2000 so v Halozah njive in vrtovi po- krivali 1.565,6 hektara (5,9 odstotka površ- ja), vinogradi 1.480,9 hektara (5,6 odstotka), sadovnjaki 563,0 hektara (2,1 odstotka) in ostali trajni nasadi 0,1 hektara. Obdelovalne površine so leta 2000 v Halozah torej po- krivale 13,6 odstotka površja. Največ površ- ja so pokrivali gozdovi (13.610,7 hektara ali 51,2 odstotka) in travniki (7.225,7 hektara ali 27,2 odstotka). Delež gozdov je v Zaho- dnih Halozah (61,1 odstotka) bil višji kot v Vzhodnih Halozah (51,2 odstotka). Obratno je bilo z vinogradniškimi površinami, ki so v Zahodnih Halozah pokrivali 2 odstotka, v Vzhodnih Halozah pa 8,8 odstotka površja. Zemljišča v zaraščanju so leta 2000 pokri- vala 497,7 hektara (1,9 odstotka). Do leta 2021 so se njivske površine in vrtovi zmanjšali na 1.151,8 hektara (4,3 odstotka) ali za 413,8 hektara oziroma za 1,6 odstotne točke. Vinogradniške površine so se zmanj- šale na 814,9 hektara (3,1 odstotka) ali za 666 hektarov (oziroma 2,5 odstotne točke). Sadjarske površine so se povečale na 828,3 hektara (3,1 odstotka) ali za 265,3 hektara (za 1 odstotno točko). Ugotovimo torej lah- ko, da so vinogradniške površine, po kate- rih so bile Haloze najbolj znane in ki so tej pokrajini dajale eno od najpomembnejših identitet, izenačile s sadjarskimi površinami, zaradi česar se je videz kulturne pokrajine spremenil. Travniške površine so se zmanj- šale na 6.326,3 hektara (23,8 odstotka) ali za 899,4 hektara (za 3,4 odstotne točke). Skrbi močno povečanje zemljišč v zarašča- nju, ki so se glede na leto 2000 več kot po- peterile in danes pokrivajo 2.774,5 hektara (10,4 odstotka). Prav povečanje zemljišč v zaraščanju tako v absolutnem kot relativnem smislu predstavlja najpomembnejšo spre- membo med kategorijami rabe tal v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Gozdne površine so se zmanjšale na 13.409,2 hektara (50,4 odstotka) ali za 201,5 hektara (oziroma za 0,8 odstotne točke). Obdelovalne površine so se zmanjšale in so leta 2021 pokrivale le še 10,5 odstotka po- vršja. Postavimo spremembe obdelovalnih površin še v širši zgodovinski okvir. Ži- berna (2019a) ugotavlja, da so obdelovalne površine leta 1824 pokrivale 12.419 hektara ali 49,3 odstotka vsega površja (v Vzhodnih Halozah 57,7 odstotka, v Zahodnih Halo- zah 38,7 odstotka). Obdelovalne površine so največji obseg dosegle na prehodu iz 19. v 20. stoletje (v Vzhodnih Halozah kar 63,1 odstotka, v Zahodnih Halozah 41,1 odstot- ka), nato pa so se do leta 2015 znižale na dobro desetino površja. Analiza dinamike sprememb rabe tal znotraj posameznih časovnih presekov kaže nad- povprečno intenzivne spremembe. Njivske površine z vrtovi so se v Halozah v obdobju od leta 1900 do leta 2000 zmanjševale z di- namiko 265,54 hektara na 10 let, v obdobju od leta 2000 do leta 2015 pa z dinamiko 162,50 hektara na 10 let. Pri vinogradniških površinah bi lahko govorili celo o pospe- ševanju procesa opuščanja. Vinogradniške površine so se v Halozah v obdobju od le- ta 1824 do leta 1900 povečevale s stopnjo 108,44 hektara na 10 let, nato pa v obdobju od leta 1900 do leta 2000 zmanjšale z di- namiko 160,89 hektara na 10 let, v obdobju od leta 2000 do leta 2015 pa z dinamiko Raba tal v Halozah Igor Žiberna Slika 1: Raba tal v Halozah leta 2021. Vir: Medmrežje 1. 174 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 175Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah Raba tal je rezultat prepleta naravnih in v zadnjih stoletjih predvsem družbenih pro- cesov v pokrajini. Z njo se kaže prepletanje naravnih danosti in človekovih dejavnosti, kot so pridobivanje hrane, industrija, pro- met, bivanje in tako dalje. Kmetijstvo je tista dejavnost, katere glavni cilj je proizvo- dnja hrane, ob tem pa ima še druge funk- cije, kot je ohranjanje kulturne pokrajine in poselitvenega vzorca, da ohranjanja kultur- ne identitete sploh ne omenjamo. Raba tal je rezultat človekovih vrednot in njegovega odnosa do pokrajine. Spremembe teh vre- dnot se s človekovim delovanjem kažejo tu- di v spremembah rabe tal. V Sloveniji, kjer dosegamo zaskrbljujoče nizko stopnjo samo- oskrbnosti, se nekdanje obdelovalne površi- ne zaraščajo (Revizijsko poročilo 2013). Severovzhodna Slovenija je bila od nekdaj znana kot pokrajina z visokim prideloval- nim potencialom (Melik, 1957: 13, 151; Vrišer, 1998: 367). Zaradi sprememb ob- delovalnih površin v pozidana zemljišča (v okolici večjih mest in na ravnini) in v ze- mljišča v zaraščanju ter gozd (v robnih po- krajinah) se delež obdelovalnih zemljišč v severovzhodni Sloveniji niža (Žiberna, 2013; Žiberna, 2017; Žiberna, 2018). Tudi nekate- re kmetijske dejavnosti, ki so v preteklosti dale pomemben pečat gričevnati pokrajini tega dela Slovenije, kot je vinogradništvo, v zadnjih desetletjih beležijo upad (Žiberna, 2019). Metodologija dela Podatke o rabi tal za leti 2000 in 2021 smo povzeli po Ministrstvu za kmetijstvo, goz- darstvo in prehrano. To letno objavlja po- datke o kmetijski rabi tal (Medmrežje 1). Vektorske podatke smo za vsako zemljiško kategorijo spremenili v rastrske z velikostjo celice 5 metrov x 5 metrov. Metodologija zajemanja rabe tal se je vmes spremenila, tako da so vse oblike rabe tal za leto 2000 uvrščene v 21 kategorij, za leto 2021 pa v 26 kategorij. Z združevanjem razredov smo ustvarili enajst kategorij rabe tal: njive in vrtovi, vinogradi, sadovnjaki, ostali traj- ni nasadi, travniki, zemljišča v zaraščanju, mešana raba zemljišč, pozidana in sorodna zemljišča, gozd, ostalo in vodne površi- ne. Podatke o rabi tal za leti 2000 in 2015 oziroma 2021 smo med seboj primerjali in ugotavljali smeri spreminjanja rabe tal, in- tenzivnost teh sprememb ter njihovo pove- zanost z legami. Pri tem smo posebno po- zornost namenili obdelovalnim površinam, predvsem njivam in vrtovom, vinogradom in sadovnjakom. Med obdelovalne površine smo uvrstili njive, vinograde, sadovnjake in ostale trajne nasade, med neobdelovalne pa vse ostale (Vrišer, 1995: 45; Vrišer, 1998: 366). Med mešano rabo zemljišč smo uvr- stili kategorije, ki so prehodne kategorije med kmetijskimi zemljišči in gozdom (ne- obdelano kmetijsko zemljišče, kmetijsko ze- mljišče, poraslo z gozdnim drevjem). Raba tal v Halozah Leta 2000 so v Halozah njive in vrtovi po- krivali 1.565,6 hektara (5,9 odstotka površ- ja), vinogradi 1.480,9 hektara (5,6 odstotka), sadovnjaki 563,0 hektara (2,1 odstotka) in ostali trajni nasadi 0,1 hektara. Obdelovalne površine so leta 2000 v Halozah torej po- krivale 13,6 odstotka površja. Največ površ- ja so pokrivali gozdovi (13.610,7 hektara ali 51,2 odstotka) in travniki (7.225,7 hektara ali 27,2 odstotka). Delež gozdov je v Zaho- dnih Halozah (61,1 odstotka) bil višji kot v Vzhodnih Halozah (51,2 odstotka). Obratno je bilo z vinogradniškimi površinami, ki so v Zahodnih Halozah pokrivali 2 odstotka, v Vzhodnih Halozah pa 8,8 odstotka površja. Zemljišča v zaraščanju so leta 2000 pokri- vala 497,7 hektara (1,9 odstotka). Do leta 2021 so se njivske površine in vrtovi zmanjšali na 1.151,8 hektara (4,3 odstotka) ali za 413,8 hektara oziroma za 1,6 odstotne točke. Vinogradniške površine so se zmanj- šale na 814,9 hektara (3,1 odstotka) ali za 666 hektarov (oziroma 2,5 odstotne točke). Sadjarske površine so se povečale na 828,3 hektara (3,1 odstotka) ali za 265,3 hektara (za 1 odstotno točko). Ugotovimo torej lah- ko, da so vinogradniške površine, po kate- rih so bile Haloze najbolj znane in ki so tej pokrajini dajale eno od najpomembnejših identitet, izenačile s sadjarskimi površinami, zaradi česar se je videz kulturne pokrajine spremenil. Travniške površine so se zmanj- šale na 6.326,3 hektara (23,8 odstotka) ali za 899,4 hektara (za 3,4 odstotne točke). Skrbi močno povečanje zemljišč v zarašča- nju, ki so se glede na leto 2000 več kot po- peterile in danes pokrivajo 2.774,5 hektara (10,4 odstotka). Prav povečanje zemljišč v zaraščanju tako v absolutnem kot relativnem smislu predstavlja najpomembnejšo spre- membo med kategorijami rabe tal v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Gozdne površine so se zmanjšale na 13.409,2 hektara (50,4 odstotka) ali za 201,5 hektara (oziroma za 0,8 odstotne točke). Obdelovalne površine so se zmanjšale in so leta 2021 pokrivale le še 10,5 odstotka po- vršja. Postavimo spremembe obdelovalnih površin še v širši zgodovinski okvir. Ži- berna (2019a) ugotavlja, da so obdelovalne površine leta 1824 pokrivale 12.419 hektara ali 49,3 odstotka vsega površja (v Vzhodnih Halozah 57,7 odstotka, v Zahodnih Halo- zah 38,7 odstotka). Obdelovalne površine so največji obseg dosegle na prehodu iz 19. v 20. stoletje (v Vzhodnih Halozah kar 63,1 odstotka, v Zahodnih Halozah 41,1 odstot- ka), nato pa so se do leta 2015 znižale na dobro desetino površja. Analiza dinamike sprememb rabe tal znotraj posameznih časovnih presekov kaže nad- povprečno intenzivne spremembe. Njivske površine z vrtovi so se v Halozah v obdobju od leta 1900 do leta 2000 zmanjševale z di- namiko 265,54 hektara na 10 let, v obdobju od leta 2000 do leta 2015 pa z dinamiko 162,50 hektara na 10 let. Pri vinogradniških površinah bi lahko govorili celo o pospe- ševanju procesa opuščanja. Vinogradniške površine so se v Halozah v obdobju od le- ta 1824 do leta 1900 povečevale s stopnjo 108,44 hektara na 10 let, nato pa v obdobju od leta 1900 do leta 2000 zmanjšale z di- namiko 160,89 hektara na 10 let, v obdobju od leta 2000 do leta 2015 pa z dinamiko Raba tal v Halozah Igor Žiberna Slika 1: Raba tal v Halozah leta 2021. Vir: Medmrežje 1. 176 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 177Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah 323,75 hektara na 10 let (Žiberna, 2019a). V obdobju od leta 2000 do leta 2015 je bi- lo zmanjšanje obdelovalnih površin največje prav na območju, ki je v preteklosti slovelo po večji izkoriščenosti naravnega potenciala glede rabe tal – to je v Vzhodnih Halozah. Največje zmanjšanje obdelovanih površin v obdobju od leta 2000 do leta 2015 je be- ležila katastrska občina Belski Vrh (za 14,6 hektara ali 10,7 odstotne točke), njej pa so sledile katastrske občine Gorenjski Vrh (17,2 hektara ali 9,6 odstotne točke), Koz- minci (14,5 hektara ali 9 odstotkov), Meje (5,6 hektara ali 8,9 odstotka), Gruškovec (22,2 hektara ali 8,4 odstotka), Turški Vrh (33,4 hektara ali 7,9 odstotka), Goričak (13,1 hektara ali 7,6 odstotka), Veliki Vrh (17,6 hektara ali 6,5 odstotka), Gradišča (30,4 hektara ali 6,3 odstotka), Pestike (8,6 hektara ali 6,3 odstotka) in Hrastovec (24,1 hektara ali 5,8 odstotka). Koeficient opušča- nja obdelovalnih površin (razmerje med po- vršinami s procesom opuščanje obdelovalnih površin in površinami z novonastalimi ob- delovalnimi površinami) v obdobju od leta 2000 do leta 2015 tako znaša 1,59 ali pove- dano drugače: na vsak hektar novonastalih obdelovalnih površin imamo 1,59 hektara novonastalih neobdelovalnih površin. V Vzhodnih Halozah je ta koeficient 1,48, v Zahodnih Halozah pa 1,84, kar pomeni da so procesi opuščanja obdelovalnih površin nekoliko intenzivnejši v Zahodnih Halozah. Primerjava z ostalimi naravnogeografskimi regijami obpanonske severovzhodne Slove- nije kaže, da glede opuščanja obdelovalnih površin Haloze ne odstopajo od povprečja. Najintenzivnejši procesi opuščanja obde- lovalnih površin so v Lendavskih goricah (2,60), Mariborski mestni regiji (2,53) in na Ravenskem (2,44), visoki pa so še na Dra- vskem polju (2,39) in na Zahodnem Gorič- kem (2,22) (Žiberna, 2019a). Oglejmo si še smeri sprememb rabe tal v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Naj- pogostejša smer spremembe rabe tal je pre- hod travnikov v zemljišča v zaraščanju (na 1.439,3 hektara). Pogoste smeri sprememb rabe tal so še njive v travnike (678,1 hekta- ra), travnik v gozd (394,7 hektara), vinograd v travnik (378,6 hektara), travnik v sadov- njak (368,6 hektara), travnik v njivo (344,1 hektara) in vinograd v zemljišče v zarašča- nju (242,4 hektara). Slika 2: Zahodne Haloze na območju Starega Gradu. Med kategorijami rabe tal prevladujejo gozdovi in travniki. Večjih sklenjenih vinogradniških površin je manj kot v Vzhodnih Halozah. Posneto leta 2014. Foto: Igor Žiberna. Slika 3: Sprememba strukture rabe tal v Halozah v obdobju od leta 1824 do leta 2015. Vir: Žiberna, 2019a. Slika 4: Območja novonastalih zemljišč v zaraščanju v Halozah v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Vir: Medmrežje 1; lastni izračuni, 2021. 176 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 177Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah 323,75 hektara na 10 let (Žiberna, 2019a). V obdobju od leta 2000 do leta 2015 je bi- lo zmanjšanje obdelovalnih površin največje prav na območju, ki je v preteklosti slovelo po večji izkoriščenosti naravnega potenciala glede rabe tal – to je v Vzhodnih Halozah. Največje zmanjšanje obdelovanih površin v obdobju od leta 2000 do leta 2015 je be- ležila katastrska občina Belski Vrh (za 14,6 hektara ali 10,7 odstotne točke), njej pa so sledile katastrske občine Gorenjski Vrh (17,2 hektara ali 9,6 odstotne točke), Koz- minci (14,5 hektara ali 9 odstotkov), Meje (5,6 hektara ali 8,9 odstotka), Gruškovec (22,2 hektara ali 8,4 odstotka), Turški Vrh (33,4 hektara ali 7,9 odstotka), Goričak (13,1 hektara ali 7,6 odstotka), Veliki Vrh (17,6 hektara ali 6,5 odstotka), Gradišča (30,4 hektara ali 6,3 odstotka), Pestike (8,6 hektara ali 6,3 odstotka) in Hrastovec (24,1 hektara ali 5,8 odstotka). Koeficient opušča- nja obdelovalnih površin (razmerje med po- vršinami s procesom opuščanje obdelovalnih površin in površinami z novonastalimi ob- delovalnimi površinami) v obdobju od leta 2000 do leta 2015 tako znaša 1,59 ali pove- dano drugače: na vsak hektar novonastalih obdelovalnih površin imamo 1,59 hektara novonastalih neobdelovalnih površin. V Vzhodnih Halozah je ta koeficient 1,48, v Zahodnih Halozah pa 1,84, kar pomeni da so procesi opuščanja obdelovalnih površin nekoliko intenzivnejši v Zahodnih Halozah. Primerjava z ostalimi naravnogeografskimi regijami obpanonske severovzhodne Slove- nije kaže, da glede opuščanja obdelovalnih površin Haloze ne odstopajo od povprečja. Najintenzivnejši procesi opuščanja obde- lovalnih površin so v Lendavskih goricah (2,60), Mariborski mestni regiji (2,53) in na Ravenskem (2,44), visoki pa so še na Dra- vskem polju (2,39) in na Zahodnem Gorič- kem (2,22) (Žiberna, 2019a). Oglejmo si še smeri sprememb rabe tal v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Naj- pogostejša smer spremembe rabe tal je pre- hod travnikov v zemljišča v zaraščanju (na 1.439,3 hektara). Pogoste smeri sprememb rabe tal so še njive v travnike (678,1 hekta- ra), travnik v gozd (394,7 hektara), vinograd v travnik (378,6 hektara), travnik v sadov- njak (368,6 hektara), travnik v njivo (344,1 hektara) in vinograd v zemljišče v zarašča- nju (242,4 hektara). Slika 2: Zahodne Haloze na območju Starega Gradu. Med kategorijami rabe tal prevladujejo gozdovi in travniki. Večjih sklenjenih vinogradniških površin je manj kot v Vzhodnih Halozah. Posneto leta 2014. Foto: Igor Žiberna. Slika 3: Sprememba strukture rabe tal v Halozah v obdobju od leta 1824 do leta 2015. Vir: Žiberna, 2019a. Slika 4: Območja novonastalih zemljišč v zaraščanju v Halozah v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Vir: Medmrežje 1; lastni izračuni, 2021. 178 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 179Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah Omenili smo že, da so v preteklosti vino- gradi dajali pomemben pečat videzu kultur- ne pokrajine, zlasti v Vzhodnih Halozah, in da je vinogradništvo v Halozah bila zelo pomembna gospodarska dejavnost. Bračič (1967: 52) omenja, da sodijo Vzhodne Halo- ze glede na kombinacijo reliefnih, podneb- nih in pedoloških razmer med pet odstot- kov najkakovostnejših vinogradniških leg v svetu. Velik naravni potencial pa v zadnjih desetletjih postaja čedalje manj izkoriščen. Upoštevajoč topoklimatske značilnosti in relativno višino smo območje Vzhodnih Haloz, kjer so razmere za vinogradništvo najugodnejše, razdelili v štiri kakovostne razrede, pri čemer smo najugodnejše lege označili kot prvorazredne vinogradniške površine. Te na območju Vzhodnih Haloz pokrivajo 2.189,0 hektara ali 15,7 odstotka površja, drugorazredne lege 5.644,4 hektara (40,5 odstotka), tretjerazredne 2.892,3 hek- tara (20,8 odstotka) in ostale 3.201,8 hekta- ra (23 odstotkov) površja. Na prvorazrednih vinogradniških legah so leta 2015 prevla- dovale travniške površine, ki so pokrivale kar 655,4 hektara ali 30,4 odstotka teh leg, sledil je gozd (655,1 hektara ali 29,9 odstot- ka) in šele na tretjem mestu vinogradi z le 438,9 hektara ali 20 odstotka površja prvo- razrednih leg. Na četrtem mestu so se na- hajala zemljišča v zaraščanju s 186,8 hektara (8,5 odstotka). Travniki, gozd in zemljišča v zaraščanju so skupaj leta 2015 pokrivala kar 1.497,3 hektara ali 68,4 odstotka prvorazre- dnih vinogradniških leg. Pri drugorazrednih vinogradniških legah, še sprejemljivih za vi- nogradništvo, je slika še slabša. Gozd je po- krival 3.343,3 hektara (59,2 odstotka) teh leg, travniki 1.143,9 hektara (20,3 odstot- ka), vinogradi 338 hektarov (6 odstotkov) in zemljišča v zaraščanju 298,8 hektara (5,3 odstotka) drugorazrednih vinogradniških leg. Čeprav se je kar 54,1 odstotka vseh vi- nogradov v Vzhodnih Halozah nahajalo na prvorazrednih legah, pa je struktura rabe tal na teh legah predvsem z vidika izkoriščeno- sti topoklimatskega potenciala slaba. Pri- merjava v letih od 2000 do 2015 kaže, da so se vinogradniške površine na prvorazre- dnih legah zmanjšale za 205 hektarov ali za Slika 5: Sklenjene vinogradniške površine na Sv. Ani v Vzhodnih Halozah. Zaradi večjih strmin je delež tersiranih vinogradov v Vzhodnih Halozah višji. Posneto leta 2015. Foto: Igor Žiberna. 9,4 odstotne točke, medtem ko so se goz- dne površine na teh legah povečale za 119,7 hektara (ali za 5,5 odstotne točke), zemlji- šča v zaraščanju pa za 103,9 hektara (ali za 4,7 odstotne točke). Ugotovimo lahko, da je na območju Vzhodnih Haloz izjemen, a žal neizkoriščen vinogradniški potencial. Če bi samo travnike in zemljišča v zaraščanju na prvorazrednih vinogradniških legah spreme- nili v vinograde, bi današnje vinogradniške površine v Vzhodnih Halozah več kot pod- vojili (Žiberna, 2019a). Neugodnih procesov zmanjševanja vinogradniških površin v Ha- lozah se zavemo šele, ko te procese primer- jamo z ostalimi vinogradniškimi podokoliši v Sloveniji. V obdobju od leta 2000 do leta 2019 so se vinogradniške površine najbolj zmanjšale v podokoliših Šmarje-Virštanj in Maribor, na tretjem mestu pa je podokoliš Haloze (Žiberna, 2019b). Vinograde so opu- ščali prav na najbolj kakovostnih območjih Goričaka, Turškega Vrha, Hrastovca, Bel- skega Vrha, Dravinjskega Vrha, Majskega Vrha in Podlehnika (slika 6). Zaključek Haloze so bile v preteklosti znane predvsem po odličnih vinogradniških legah. Predvsem Vzhodnim Halozam je vinogradništvo v po- vezavi s sadjarstvom po eni strani prinašalo večji del dohodka znotraj agrarne dejavno- sti, po drugi strani pa gradilo identiteto in zunanjo prepoznavnost te pokrajine. Procesi ozelenjevanja in ogozdovanja te pokrajine, ki so se začeli že po drugi svetovni vojni, so se v zadnjem desetletju še stopnjevali. Kljub prometni odmaknjenosti, neugodnim demografskim procesom in razdrobljeno- sti posesti pa naravne razmere omogočajo kakovostno vinogradništvo, ki bi skupaj s sadjarstvom lahko omogočalo večji dohodek domačemu prebivalstvu. Intenzivnejše obli- ke pridelave pa ne kaže razumeti v smislu konvencionalnega kmetijstva. Nasprotno. V času, ko zdrava hrana pridobiva pomen in ceno, bi ekološko pridelovanje kmetij- skih pridelkov lahko predstavljalo eno od možnosti bodočega razvoja Haloz. Dekla- rativno ugotavljanje, da samooskrbnost s kmetijskimi pridelki v Sloveniji pada in da je treba zaustaviti prehajanje obdelovalnih zemljišč v pozidane ali ekstenzivne oblike rabe tal, pa zagotovo ne bo dovolj. V tem pomenu so Haloze morda najbolj jasna pri- spodoba za procese, ki jih lahko spremlja- mo v ostalih delih Slovenije. Velika škoda bi bila, če bi čez nekaj desetletij ugotavljali, da so bile Haloze zamujena priložnost, da Slika 6: Območja opuščenih vinogradniških površin v Halozah v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Vir: Medmrežje 1; lastni izračuni, 2021. 178 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 179Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah Omenili smo že, da so v preteklosti vino- gradi dajali pomemben pečat videzu kultur- ne pokrajine, zlasti v Vzhodnih Halozah, in da je vinogradništvo v Halozah bila zelo pomembna gospodarska dejavnost. Bračič (1967: 52) omenja, da sodijo Vzhodne Halo- ze glede na kombinacijo reliefnih, podneb- nih in pedoloških razmer med pet odstot- kov najkakovostnejših vinogradniških leg v svetu. Velik naravni potencial pa v zadnjih desetletjih postaja čedalje manj izkoriščen. Upoštevajoč topoklimatske značilnosti in relativno višino smo območje Vzhodnih Haloz, kjer so razmere za vinogradništvo najugodnejše, razdelili v štiri kakovostne razrede, pri čemer smo najugodnejše lege označili kot prvorazredne vinogradniške površine. Te na območju Vzhodnih Haloz pokrivajo 2.189,0 hektara ali 15,7 odstotka površja, drugorazredne lege 5.644,4 hektara (40,5 odstotka), tretjerazredne 2.892,3 hek- tara (20,8 odstotka) in ostale 3.201,8 hekta- ra (23 odstotkov) površja. Na prvorazrednih vinogradniških legah so leta 2015 prevla- dovale travniške površine, ki so pokrivale kar 655,4 hektara ali 30,4 odstotka teh leg, sledil je gozd (655,1 hektara ali 29,9 odstot- ka) in šele na tretjem mestu vinogradi z le 438,9 hektara ali 20 odstotka površja prvo- razrednih leg. Na četrtem mestu so se na- hajala zemljišča v zaraščanju s 186,8 hektara (8,5 odstotka). Travniki, gozd in zemljišča v zaraščanju so skupaj leta 2015 pokrivala kar 1.497,3 hektara ali 68,4 odstotka prvorazre- dnih vinogradniških leg. Pri drugorazrednih vinogradniških legah, še sprejemljivih za vi- nogradništvo, je slika še slabša. Gozd je po- krival 3.343,3 hektara (59,2 odstotka) teh leg, travniki 1.143,9 hektara (20,3 odstot- ka), vinogradi 338 hektarov (6 odstotkov) in zemljišča v zaraščanju 298,8 hektara (5,3 odstotka) drugorazrednih vinogradniških leg. Čeprav se je kar 54,1 odstotka vseh vi- nogradov v Vzhodnih Halozah nahajalo na prvorazrednih legah, pa je struktura rabe tal na teh legah predvsem z vidika izkoriščeno- sti topoklimatskega potenciala slaba. Pri- merjava v letih od 2000 do 2015 kaže, da so se vinogradniške površine na prvorazre- dnih legah zmanjšale za 205 hektarov ali za Slika 5: Sklenjene vinogradniške površine na Sv. Ani v Vzhodnih Halozah. Zaradi večjih strmin je delež tersiranih vinogradov v Vzhodnih Halozah višji. Posneto leta 2015. Foto: Igor Žiberna. 9,4 odstotne točke, medtem ko so se goz- dne površine na teh legah povečale za 119,7 hektara (ali za 5,5 odstotne točke), zemlji- šča v zaraščanju pa za 103,9 hektara (ali za 4,7 odstotne točke). Ugotovimo lahko, da je na območju Vzhodnih Haloz izjemen, a žal neizkoriščen vinogradniški potencial. Če bi samo travnike in zemljišča v zaraščanju na prvorazrednih vinogradniških legah spreme- nili v vinograde, bi današnje vinogradniške površine v Vzhodnih Halozah več kot pod- vojili (Žiberna, 2019a). Neugodnih procesov zmanjševanja vinogradniških površin v Ha- lozah se zavemo šele, ko te procese primer- jamo z ostalimi vinogradniškimi podokoliši v Sloveniji. V obdobju od leta 2000 do leta 2019 so se vinogradniške površine najbolj zmanjšale v podokoliših Šmarje-Virštanj in Maribor, na tretjem mestu pa je podokoliš Haloze (Žiberna, 2019b). Vinograde so opu- ščali prav na najbolj kakovostnih območjih Goričaka, Turškega Vrha, Hrastovca, Bel- skega Vrha, Dravinjskega Vrha, Majskega Vrha in Podlehnika (slika 6). Zaključek Haloze so bile v preteklosti znane predvsem po odličnih vinogradniških legah. Predvsem Vzhodnim Halozam je vinogradništvo v po- vezavi s sadjarstvom po eni strani prinašalo večji del dohodka znotraj agrarne dejavno- sti, po drugi strani pa gradilo identiteto in zunanjo prepoznavnost te pokrajine. Procesi ozelenjevanja in ogozdovanja te pokrajine, ki so se začeli že po drugi svetovni vojni, so se v zadnjem desetletju še stopnjevali. Kljub prometni odmaknjenosti, neugodnim demografskim procesom in razdrobljeno- sti posesti pa naravne razmere omogočajo kakovostno vinogradništvo, ki bi skupaj s sadjarstvom lahko omogočalo večji dohodek domačemu prebivalstvu. Intenzivnejše obli- ke pridelave pa ne kaže razumeti v smislu konvencionalnega kmetijstva. Nasprotno. V času, ko zdrava hrana pridobiva pomen in ceno, bi ekološko pridelovanje kmetij- skih pridelkov lahko predstavljalo eno od možnosti bodočega razvoja Haloz. Dekla- rativno ugotavljanje, da samooskrbnost s kmetijskimi pridelki v Sloveniji pada in da je treba zaustaviti prehajanje obdelovalnih zemljišč v pozidane ali ekstenzivne oblike rabe tal, pa zagotovo ne bo dovolj. V tem pomenu so Haloze morda najbolj jasna pri- spodoba za procese, ki jih lahko spremlja- mo v ostalih delih Slovenije. Velika škoda bi bila, če bi čez nekaj desetletij ugotavljali, da so bile Haloze zamujena priložnost, da Slika 6: Območja opuščenih vinogradniških površin v Halozah v obdobju od leta 2000 do leta 2021. Vir: Medmrežje 1; lastni izračuni, 2021. 180 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 181Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz bi trajnostno naravnanemu kmetijstvu dali veljavo, ki bi jo moralo imeti. Morda so po- vezovanja kmetov v Halozah znak oživitve te pokrajine. Viri in literatura: Bračič, V., 1967: Vinorodne Haloze. Socialnogeografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo. Maribor: Založba Obzorja. Melik, A., 1957: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana: Slovenska matica. Skupina avtorjev, 2013: Revizijsko poročilo. Uspešnost varovanja kmetijskih zemljišč kot pogoj za samooskrbo. Ljubljana: Računsko sodišče Republike Slovenije. Vrišer, I., 1995: Agrarna geografija. Oddelek za geografijo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Vrišer, I., 1998: Gospodarska geografija. V: Geografija Slovenije. Ljubljana: Slovenska matica. Žiberna, I., 2013: Spreminjaje rabe tal v Sloveniji v obdobju 2000-2012 in prehranska varnost. Revija za geografijo, 8. Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Žiberna, I., 2017: Spreminjanje rabe tal na območju obpanonske severovzhodne Slovenije v obdobju 2000- 2015. V: Drozg, V., ur., Horvat, U., ur., Konečnik Kotnik, E., ur.: Geografije Podravja. Prostori. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Žiberna, I., 2018: Spremembe rabe tal na območjih, ki so strateškega pomena za kmetijstvo in pridelavo hrane v obdobju 2000-2017. Revija za geografijo, 13 (1). Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Žiberna, I., 2019a: Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000-2015. V: Drozg, V., ur., Horvat, U., ur., Konečnik Kotnik, E., ur.: Kulturna pokrajina Haloz. Prostori. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Žiberna, I., 2019b: Spremembe vinogradniških površin po vinorodnih okoliših in podokoliših v Sloveniji v obdobju 2000-2019. Revija za geografijo, 14 (1). Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Medmrežje 1: https://rkg.gov.si/vstop/. (5. 4. 2021.) Haloze imajo razmeroma visoko stopnjo ge- ološke raznovrstnosti. To je različnost oko- lij, ki so povezana z geološkimi danostmi. Zrcali se v raznolikosti pokrajine oziroma v geomorfoloških značilnostih, kamninah, mineralih, fosilih in tleh. Za to so odgovor- na predvsem tektonska dogajanja v geološki zgodovini in preoblikovanje površja po za- dnjih poledenitvah. Na območju Haloz se stikata alpski in panonski svet. Hribi, gri- či, doline, ravnice, nadzemni in podzemni svet, voda in še bi lahko naštevali. Vsekakor so tu razmere, ki so primerne za življenje - tudi človeka. Vinogradniške posesti rimske Poetovie, izkoriščanje premoga in številni kamnolomi naravnega kamna so le nekateri primeri tesne zgodovinske povezanosti nara- ve in človeka s kamnom in tlemi na obmo- čju Haloz. V sodobnem času je kamen po- stal nepogrešljiv, predvsem zaradi zalog vo- de in rodovitnih tal. Postal je del dediščine in naravovarstva. V sebi nosi še marsikatero skrivnost, ki razkriva značilnosti iz geološke preteklosti območja in priča o razmerah, ki so vladale v času, ko je nastajal. Geološke značilnosti Haloze so gričevnata pokrajina s strmimi pobočji, priostrenimi slemeni in vrhovi ter tesnimi dolinami, ki se proti vzhodu vse bolj širijo in spuščajo v ravninski del. Na severu so omejene z Dravinjo in Dravo, na jugu pa z gorsko pregrado Boč - Donačka gora - Macelj. So enaintrideset kilometrov dolgo gričevje, ki je široko od šest do deset kilometrov in se razprostira od Makol na zahodu do Goričaka na vzhodu. Zahodni del Haloz je višji in bolj gozdnat, medtem ko je vzhodni bolj gričevnat s številnimi vinogradi. V makrotektonskem pogledu so Haloze vzhodni podaljšek Karavank, ki jih sestavljajo predvsem paleozojske in mezo- zojske plasti Južnih apneniških Alp in so večinoma prekrite s sedimentnimi kamni- nami in sedimenti najmlajše geološke dobe kenozoika, ki so se prvotno odlagali na za- hodnem robu Panonskega bazena. Najstarejše v Halozah so karbonske, perm- ske in triasne kamnine, med katerimi so najmlajši apnenci in dolomiti. Pripadajo Ka- ravankam, njihovo današnjo lego pa so pov- zročili tektonski premiki vzdolž Labotskega preloma. Ta je del večjega Periadriatskega prelomnega sistema, ob katerem je v obdo- bju miocena prišlo vsaj do sto kilometrov desnega premika. Ima smer severozahod-ju- govzhod. Poteka iz Labotske doline ob za- hodnem robu Pohorja in sega vse do Boča, ki je z Donačko goro tako najvzhodnejši del Karavank v Sloveniji. Novejše meritve tek- tonskih premikov vzdolž Labotskega prelo- ma dokazujejo premike od pol do enega mi- limetra na leto (Pavlovčič Prešeren in sod., 2005; Vrabec in sod., 2005). Od kenozoj- skih plasti so na površju ohranjene kamni- ne iz geološke dobe oligocena. Na erodira- no in tektonsko preoblikovano podlago so se odložili sedimenti, ki predstavljajo tako imenovane soteške plasti. Razvite so vzho- dno od Boča, sestavljajo pa jih laporovci, peščeni laporovci, tufski peščenjaki in njim podobne kamnine. Med laporovci so plasti premoga, ki so jih ponekod tudi izkoriščali. Največ sedimentov se je na območju Haloz ohranilo iz obdobja miocena. Tedaj so se se- dimenti odlagali v Centralni Paratetidi, ka- tere najzahodnejši del predstavlja Panonski bazen. Nastali so laporovci, peščeni lapo- rovci, glinavci, konglomerati in peščenjaki, ponekod pa se sedimenti niso vezali v trdno Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Mirjan Žorž, Franc Golob, Viljem Podgoršek, Matija Križnar, Mojca Bedjanič, Miha Jeršek Zemljepisna lega Haloz. Potok Rogatnica (prekinjena črta) jih deli na zahodni in vzhodni del. Na lidarskem posnetku je dobro viden bolj razgiban in višji relief zahodnega dela Haloz. Vir: Slovenski geoportal. 180 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 181Raba tal v HalozahRaba tal v Halozah Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz bi trajnostno naravnanemu kmetijstvu dali veljavo, ki bi jo moralo imeti. Morda so po- vezovanja kmetov v Halozah znak oživitve te pokrajine. Viri in literatura: Bračič, V., 1967: Vinorodne Haloze. Socialnogeografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo. Maribor: Založba Obzorja. Melik, A., 1957: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana: Slovenska matica. Skupina avtorjev, 2013: Revizijsko poročilo. Uspešnost varovanja kmetijskih zemljišč kot pogoj za samooskrbo. Ljubljana: Računsko sodišče Republike Slovenije. Vrišer, I., 1995: Agrarna geografija. Oddelek za geografijo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Vrišer, I., 1998: Gospodarska geografija. V: Geografija Slovenije. Ljubljana: Slovenska matica. Žiberna, I., 2013: Spreminjaje rabe tal v Sloveniji v obdobju 2000-2012 in prehranska varnost. Revija za geografijo, 8. Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Žiberna, I., 2017: Spreminjanje rabe tal na območju obpanonske severovzhodne Slovenije v obdobju 2000- 2015. V: Drozg, V., ur., Horvat, U., ur., Konečnik Kotnik, E., ur.: Geografije Podravja. Prostori. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Žiberna, I., 2018: Spremembe rabe tal na območjih, ki so strateškega pomena za kmetijstvo in pridelavo hrane v obdobju 2000-2017. Revija za geografijo, 13 (1). Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Žiberna, I., 2019a: Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000-2015. V: Drozg, V., ur., Horvat, U., ur., Konečnik Kotnik, E., ur.: Kulturna pokrajina Haloz. Prostori. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. Žiberna, I., 2019b: Spremembe vinogradniških površin po vinorodnih okoliših in podokoliših v Sloveniji v obdobju 2000-2019. Revija za geografijo, 14 (1). Maribor: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta. Medmrežje 1: https://rkg.gov.si/vstop/. (5. 4. 2021.) Haloze imajo razmeroma visoko stopnjo ge- ološke raznovrstnosti. To je različnost oko- lij, ki so povezana z geološkimi danostmi. Zrcali se v raznolikosti pokrajine oziroma v geomorfoloških značilnostih, kamninah, mineralih, fosilih in tleh. Za to so odgovor- na predvsem tektonska dogajanja v geološki zgodovini in preoblikovanje površja po za- dnjih poledenitvah. Na območju Haloz se stikata alpski in panonski svet. Hribi, gri- či, doline, ravnice, nadzemni in podzemni svet, voda in še bi lahko naštevali. Vsekakor so tu razmere, ki so primerne za življenje - tudi človeka. Vinogradniške posesti rimske Poetovie, izkoriščanje premoga in številni kamnolomi naravnega kamna so le nekateri primeri tesne zgodovinske povezanosti nara- ve in človeka s kamnom in tlemi na obmo- čju Haloz. V sodobnem času je kamen po- stal nepogrešljiv, predvsem zaradi zalog vo- de in rodovitnih tal. Postal je del dediščine in naravovarstva. V sebi nosi še marsikatero skrivnost, ki razkriva značilnosti iz geološke preteklosti območja in priča o razmerah, ki so vladale v času, ko je nastajal. Geološke značilnosti Haloze so gričevnata pokrajina s strmimi pobočji, priostrenimi slemeni in vrhovi ter tesnimi dolinami, ki se proti vzhodu vse bolj širijo in spuščajo v ravninski del. Na severu so omejene z Dravinjo in Dravo, na jugu pa z gorsko pregrado Boč - Donačka gora - Macelj. So enaintrideset kilometrov dolgo gričevje, ki je široko od šest do deset kilometrov in se razprostira od Makol na zahodu do Goričaka na vzhodu. Zahodni del Haloz je višji in bolj gozdnat, medtem ko je vzhodni bolj gričevnat s številnimi vinogradi. V makrotektonskem pogledu so Haloze vzhodni podaljšek Karavank, ki jih sestavljajo predvsem paleozojske in mezo- zojske plasti Južnih apneniških Alp in so večinoma prekrite s sedimentnimi kamni- nami in sedimenti najmlajše geološke dobe kenozoika, ki so se prvotno odlagali na za- hodnem robu Panonskega bazena. Najstarejše v Halozah so karbonske, perm- ske in triasne kamnine, med katerimi so najmlajši apnenci in dolomiti. Pripadajo Ka- ravankam, njihovo današnjo lego pa so pov- zročili tektonski premiki vzdolž Labotskega preloma. Ta je del večjega Periadriatskega prelomnega sistema, ob katerem je v obdo- bju miocena prišlo vsaj do sto kilometrov desnega premika. Ima smer severozahod-ju- govzhod. Poteka iz Labotske doline ob za- hodnem robu Pohorja in sega vse do Boča, ki je z Donačko goro tako najvzhodnejši del Karavank v Sloveniji. Novejše meritve tek- tonskih premikov vzdolž Labotskega prelo- ma dokazujejo premike od pol do enega mi- limetra na leto (Pavlovčič Prešeren in sod., 2005; Vrabec in sod., 2005). Od kenozoj- skih plasti so na površju ohranjene kamni- ne iz geološke dobe oligocena. Na erodira- no in tektonsko preoblikovano podlago so se odložili sedimenti, ki predstavljajo tako imenovane soteške plasti. Razvite so vzho- dno od Boča, sestavljajo pa jih laporovci, peščeni laporovci, tufski peščenjaki in njim podobne kamnine. Med laporovci so plasti premoga, ki so jih ponekod tudi izkoriščali. Največ sedimentov se je na območju Haloz ohranilo iz obdobja miocena. Tedaj so se se- dimenti odlagali v Centralni Paratetidi, ka- tere najzahodnejši del predstavlja Panonski bazen. Nastali so laporovci, peščeni lapo- rovci, glinavci, konglomerati in peščenjaki, ponekod pa se sedimenti niso vezali v trdno Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Mirjan Žorž, Franc Golob, Viljem Podgoršek, Matija Križnar, Mojca Bedjanič, Miha Jeršek Zemljepisna lega Haloz. Potok Rogatnica (prekinjena črta) jih deli na zahodni in vzhodni del. Na lidarskem posnetku je dobro viden bolj razgiban in višji relief zahodnega dela Haloz. Vir: Slovenski geoportal. 182 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 183Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz kamnino. Omenjene miocenske plasti na območju med Poljčanami, Bočem, Žetalami, Podlehnikom in Dravinjo predstavljajo Ha- loško antiklinalo. Ta poteka od Boča pre- ko Stopare in Podlehnika proti Ormožu in Selnici. Njena os tone proti vzhodu in zato so v jedru antiklinale najstarejše kamnine, medtem ko so proti vzhodu vse mlajše. Pe- ščenjake so ponekod izkoriščali za gradnjo in v kamnoseštvu. Takšen je na primer sre- dnjemiocenski vunduški peščenjak, nekoč imenovan ptujskogorski peščenjak (Aničić, 1998). Kopali so ga v središču Haloz v do- lini potoka Vundušek. V opuščenih kamno- lomih lahko opazujemo posamezne sekvence klastičnih sedimentnih kamnin, ki so debe- le od pol do šest metrov, sestavljajo pa jih plasti konglomerata, peščenjaka, meljevca in glinavca. Za kamnoseštvo je bil najpo- membnejši sljudno-kremenov peščenjak. Obdobje po poledenitvah je zaznamovalo intenzivno površinsko preoblikovanje. Ogro- mne količine peska in proda so iz alpske- ga prostora prinesle reke. Dravsko-Ptujsko udorino je Drava zapolnila z naplavinami, ki segajo na sam severni in vzhodni del Ha- loz. Zato so pesek in prodniki iz magmat- skih, metamorfnih in sedimentnih kamnin, med njimi pa najdemo tudi luskice samo- rodnega zlata, ki izvira iz Visokih Tur v Avstriji. Voda je imela velik vpliv na preo- blikovanje površja. V zahodnem delu Haloz so triasni apnenci površinsko in podzemno zakraseli. Na površju so razvite vrtače, škra- plje, prisotni so kraški izviri, ponikalnice in ponori, razvile so se podzemne jame. Ena najdaljših v Halozah je jama Belojača v do- lini potoka Šega, ki ima približno 550 me- trov prehodnih rovov. Območje osamelega krasa s permskimi in triasnimi kamninami je najbolj vzhodni del krasa v Sloveniji. Pre- oblikovanje gričevnate pokrajine Haloz je tesno povezano z razvojem tal, ki so dovolj rodovitna in tudi zaradi svoje lege primerna za razvoj vinogradništva. Paleontološka dediščina Pogled na geološko karto Haloz razkriva, katere fosile bi lahko pričakovali na tem območju. Najbolj razprostranjene so mio- censke kamnine, pod katerimi na skrajnem zahodnem delu ležijo oligocenske in manjše golice mezozojskih (triasnih) in paleozoj- skih (permskih) kamnin. Najmlajše sedi- mente predstavljajo različni prodi, peski in konglomerati, ki so nastajali v pleistocenu in jih še danes prelagata predvsem Drava in Dravinja. Na skrajnem zahodnem delu Haloz se po- javljajo manjše zaplate poznopaleozojskih plasti, v katerih nismo pričakovali večjih fo- silov. Presenetljivo je bil ob gradbenih delih pri Starem Gradu odkrit večji blok (verjetno olistolit) črnega permskega apnenca. Na nje- govi prepereli površini so bili mnogi odlič- no ohranjeni peclji s ciri morskih lilij. V kamnini smo prepoznali tudi redke prereze ramenonožcev. Večje fosile (makrofosile) bi prav gotovo na- šli tudi v mezozojskih (triasnih) kamninah na skrajnem zahodu Haloz, torej že na ob- močju Boča. Največ možnosti za raziskovanje in iskanje fosilov je v miocenskih plasteh, natančneje v srednjemiocenskih kamninah. Najdišča so raztresena po grebenih in grapah, kjer večji ali manjši potoki ustvarjajo posamezne goli- ce. O najdbi miocenske školjke smo poročali iz Vriclovega kamnoloma v okolici Dobrine (Mikuž, Žorž, 2004), kjer smo našli kame- no jedro vrste Megacardita jouanneti. Ker je omenjena vrsta dokaj razširjena, samo na tej podlagi ni mogoče določiti natančne staro- sti miocenske kamnine. Posamezna najdišča miocenskih fosilov izdanjajo tudi ob brego- vih potoka Strganca. Nekaj najdišč fosilov poznamo med gradom Borl in Zavrčem. V skalnem podoru pod gradom smo odkrili nekaj miocenskih školjk in odtis morskega ježka (Podgoršek, 2019a). Pri Belskem Vrhu in v opuščenem Ulmo- vem kamnolomu smo v litotamnijskem kon- glomeratu in peščenjaku našli lupine školjk, korone morskih ježkov in krajevno kamni- notvornih rdečih alg (litotamnij). Na prepe- reli površini biogene apnenčeve kamnine so tudi hišice miocenskih foraminifer, verjetno iz rodov Amphistegina in Planostegina. V okolici Zakla smo odkrili redke miocenske fosile, med njimi tudi ribji zob. Zanimivo je bilo gradbišče avtocestnega odseka pri Podlehniku (Podgoršek, 2019b). Tam smo v apnenčevih litičnih peščenjakih (delno okremenjenih) in kalcitnih laporovcih odkrili različne mehkužce. Žal so bili fosil- ni ostanki polžjih hišic in školjčnih lupin večinoma zdrobljeni, zato so se le redki v celoti ohranili. Iz prerezov hišic večjih pol- žev lahko razberemo le, da ti pripadajo ro- du Protoma. V posameznih delih gradbišča pri Podlehniku smo zasledili tudi premog, deli gradbišča verjetno sodijo v sklop pre- mogovnega pasu severno od Dravinje ozi- roma širšega dela panonskega neogenske- ga bazena. Posamezne leče in tanjše plasti premoga smo našli tudi v okolici Majšperka in Medvedc. Najnovejše najdbe rastlinskih Naravno izluženi pecelj s ciri morske lilije iz permskega apnenčevega bloka v okolici Starega Gradu. Dolžina tri centimetre. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Matija Križnar. 182 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 183Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz kamnino. Omenjene miocenske plasti na območju med Poljčanami, Bočem, Žetalami, Podlehnikom in Dravinjo predstavljajo Ha- loško antiklinalo. Ta poteka od Boča pre- ko Stopare in Podlehnika proti Ormožu in Selnici. Njena os tone proti vzhodu in zato so v jedru antiklinale najstarejše kamnine, medtem ko so proti vzhodu vse mlajše. Pe- ščenjake so ponekod izkoriščali za gradnjo in v kamnoseštvu. Takšen je na primer sre- dnjemiocenski vunduški peščenjak, nekoč imenovan ptujskogorski peščenjak (Aničić, 1998). Kopali so ga v središču Haloz v do- lini potoka Vundušek. V opuščenih kamno- lomih lahko opazujemo posamezne sekvence klastičnih sedimentnih kamnin, ki so debe- le od pol do šest metrov, sestavljajo pa jih plasti konglomerata, peščenjaka, meljevca in glinavca. Za kamnoseštvo je bil najpo- membnejši sljudno-kremenov peščenjak. Obdobje po poledenitvah je zaznamovalo intenzivno površinsko preoblikovanje. Ogro- mne količine peska in proda so iz alpske- ga prostora prinesle reke. Dravsko-Ptujsko udorino je Drava zapolnila z naplavinami, ki segajo na sam severni in vzhodni del Ha- loz. Zato so pesek in prodniki iz magmat- skih, metamorfnih in sedimentnih kamnin, med njimi pa najdemo tudi luskice samo- rodnega zlata, ki izvira iz Visokih Tur v Avstriji. Voda je imela velik vpliv na preo- blikovanje površja. V zahodnem delu Haloz so triasni apnenci površinsko in podzemno zakraseli. Na površju so razvite vrtače, škra- plje, prisotni so kraški izviri, ponikalnice in ponori, razvile so se podzemne jame. Ena najdaljših v Halozah je jama Belojača v do- lini potoka Šega, ki ima približno 550 me- trov prehodnih rovov. Območje osamelega krasa s permskimi in triasnimi kamninami je najbolj vzhodni del krasa v Sloveniji. Pre- oblikovanje gričevnate pokrajine Haloz je tesno povezano z razvojem tal, ki so dovolj rodovitna in tudi zaradi svoje lege primerna za razvoj vinogradništva. Paleontološka dediščina Pogled na geološko karto Haloz razkriva, katere fosile bi lahko pričakovali na tem območju. Najbolj razprostranjene so mio- censke kamnine, pod katerimi na skrajnem zahodnem delu ležijo oligocenske in manjše golice mezozojskih (triasnih) in paleozoj- skih (permskih) kamnin. Najmlajše sedi- mente predstavljajo različni prodi, peski in konglomerati, ki so nastajali v pleistocenu in jih še danes prelagata predvsem Drava in Dravinja. Na skrajnem zahodnem delu Haloz se po- javljajo manjše zaplate poznopaleozojskih plasti, v katerih nismo pričakovali večjih fo- silov. Presenetljivo je bil ob gradbenih delih pri Starem Gradu odkrit večji blok (verjetno olistolit) črnega permskega apnenca. Na nje- govi prepereli površini so bili mnogi odlič- no ohranjeni peclji s ciri morskih lilij. V kamnini smo prepoznali tudi redke prereze ramenonožcev. Večje fosile (makrofosile) bi prav gotovo na- šli tudi v mezozojskih (triasnih) kamninah na skrajnem zahodu Haloz, torej že na ob- močju Boča. Največ možnosti za raziskovanje in iskanje fosilov je v miocenskih plasteh, natančneje v srednjemiocenskih kamninah. Najdišča so raztresena po grebenih in grapah, kjer večji ali manjši potoki ustvarjajo posamezne goli- ce. O najdbi miocenske školjke smo poročali iz Vriclovega kamnoloma v okolici Dobrine (Mikuž, Žorž, 2004), kjer smo našli kame- no jedro vrste Megacardita jouanneti. Ker je omenjena vrsta dokaj razširjena, samo na tej podlagi ni mogoče določiti natančne staro- sti miocenske kamnine. Posamezna najdišča miocenskih fosilov izdanjajo tudi ob brego- vih potoka Strganca. Nekaj najdišč fosilov poznamo med gradom Borl in Zavrčem. V skalnem podoru pod gradom smo odkrili nekaj miocenskih školjk in odtis morskega ježka (Podgoršek, 2019a). Pri Belskem Vrhu in v opuščenem Ulmo- vem kamnolomu smo v litotamnijskem kon- glomeratu in peščenjaku našli lupine školjk, korone morskih ježkov in krajevno kamni- notvornih rdečih alg (litotamnij). Na prepe- reli površini biogene apnenčeve kamnine so tudi hišice miocenskih foraminifer, verjetno iz rodov Amphistegina in Planostegina. V okolici Zakla smo odkrili redke miocenske fosile, med njimi tudi ribji zob. Zanimivo je bilo gradbišče avtocestnega odseka pri Podlehniku (Podgoršek, 2019b). Tam smo v apnenčevih litičnih peščenjakih (delno okremenjenih) in kalcitnih laporovcih odkrili različne mehkužce. Žal so bili fosil- ni ostanki polžjih hišic in školjčnih lupin večinoma zdrobljeni, zato so se le redki v celoti ohranili. Iz prerezov hišic večjih pol- žev lahko razberemo le, da ti pripadajo ro- du Protoma. V posameznih delih gradbišča pri Podlehniku smo zasledili tudi premog, deli gradbišča verjetno sodijo v sklop pre- mogovnega pasu severno od Dravinje ozi- roma širšega dela panonskega neogenske- ga bazena. Posamezne leče in tanjše plasti premoga smo našli tudi v okolici Majšperka in Medvedc. Najnovejše najdbe rastlinskih Naravno izluženi pecelj s ciri morske lilije iz permskega apnenčevega bloka v okolici Starega Gradu. Dolžina tri centimetre. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Matija Križnar. 184 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 185Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz (srednjemiocenskih) fosilov izvirajo iz no- vega kamnoloma pri Jelovicah zahodno od istoimenskega vrha. Posebej zanimiva je najdba stegnenice trobčarja, po vsej verje- tnosti mamuta (Mammuthus primigenius), iz naplavin reke Drave (Križnar, 2015; Štum- berger, 2020). Ta fosilni ostanek so odkrili pri gradnji novega mostu čez Dravo poleti leta 1978, neposredno pod Borlom. Kost je dobro ohranjena, vendar je brez epif iz. Verjetno je bila daljše obdobje zakopana ne- kje v bližini odkritja. Kost sodi med redke najdbe, ki so jih odkrili v Halozah, vendar Kameno jedro desne lupine školjke Megacardita jouanneti v miocenskem kremenovem klastitu iz nahajališča Pečine pri Dobrini. Lupino školjke so raztopile hidroterme, ki so s seboj prinašale kremen in ga odlagale v razpokah. Kremenov kristal je priraščen tudi na tem primerku, vendar na posnetku ni viden. Velikost odkritega dela jedra je 45 milimetrov x 35 milimetrov. Zbirka: Mirjan Žorž. Foto: Miha Jeršek. Presek miocenskega drobnozrnatega peščenjaka z drobci lupin školjk in preseki polžev iz okolice Podlehnika. Polžjo hišico uvrščamo v rod Protoma. Hišica je visoka sedem centimetrov. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Matija Križnar. Delno ohranjena lupina miocenske pektinidne školjke iz Podlehnika v Halozah. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Matija Križnar. Fosilna stegnenica mamuta iz naplavin reke Drave pod gradom Borl. Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, meri približno sedemdeset centimetrov. Foto: Matija Križnar. 184 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 185Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz (srednjemiocenskih) fosilov izvirajo iz no- vega kamnoloma pri Jelovicah zahodno od istoimenskega vrha. Posebej zanimiva je najdba stegnenice trobčarja, po vsej verje- tnosti mamuta (Mammuthus primigenius), iz naplavin reke Drave (Križnar, 2015; Štum- berger, 2020). Ta fosilni ostanek so odkrili pri gradnji novega mostu čez Dravo poleti leta 1978, neposredno pod Borlom. Kost je dobro ohranjena, vendar je brez epif iz. Verjetno je bila daljše obdobje zakopana ne- kje v bližini odkritja. Kost sodi med redke najdbe, ki so jih odkrili v Halozah, vendar Kameno jedro desne lupine školjke Megacardita jouanneti v miocenskem kremenovem klastitu iz nahajališča Pečine pri Dobrini. Lupino školjke so raztopile hidroterme, ki so s seboj prinašale kremen in ga odlagale v razpokah. Kremenov kristal je priraščen tudi na tem primerku, vendar na posnetku ni viden. Velikost odkritega dela jedra je 45 milimetrov x 35 milimetrov. Zbirka: Mirjan Žorž. Foto: Miha Jeršek. Presek miocenskega drobnozrnatega peščenjaka z drobci lupin školjk in preseki polžev iz okolice Podlehnika. Polžjo hišico uvrščamo v rod Protoma. Hišica je visoka sedem centimetrov. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Matija Križnar. Delno ohranjena lupina miocenske pektinidne školjke iz Podlehnika v Halozah. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Matija Križnar. Fosilna stegnenica mamuta iz naplavin reke Drave pod gradom Borl. Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije, meri približno sedemdeset centimetrov. Foto: Matija Križnar. 186 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 187Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz iz neogenskih plasti te razgibane gričevna- te pokrajine pričakujemo še nova odkritja. Na pogled skromna paleontološka dediščina Haloz priča o tem, da ta predel Slovenije v tem oziru še ni dobro raziskan. Zato bomo imeli v bodoče še obilico dela pri pregledo- vanju tega razgibanega ozemlja. Kronologija odkrivanja haloških nahajališč mineralov in fosilov Vse do konca dvajsetega stoletja v strokovni literaturi ni bilo omemb ali opisov nahaja- lišč mineralov v Halozah. Nekateri domači- ni so sicer vedeli za pojave kremenovih kri- stalov, vendar vesti o tem niso prišle v širšo javnost. Tako je šele Franc Golob konec leta 1996 pri pregledu odkopanega materiala pod prepadno steno, ki se v Dolanah dviga za gostilno in Hišo usnja ob borlskem mostu, našel kose kamnin s kristali kalcita, ki so bili podobni tistim iz septarijskih konkrecij pri Gornjem Štrihovcu v Slovenskih goricah (Žorž in sod., 1996). Pokazalo se je, da je lastnik širil parkirišče in utrjeval vznožje pečine, pri čemer so bile odkrite septarijske konkrecije. Tamkajšnja posebnost so bile do meter dolge cevaste konkrecije. Nekaj odkrušenih kosov teh konkrecij je našel ob vznožju stene. Do naslednjega obiska so ta del stene že odstranili in odkopani material odvalili vse do brežine Drave, kjer je bilo še mogoče najti dele posameznih konkrecij, v katerih je bilo precej drobnih kristalov kre- mena, v glavnem pa brezbarvni do medeno rumeni kalcit. V enem od ohranjenih kosov smo kasneje določili še aragonit. Domne- vamo, da bi na podobne najdbe naleteli, če bi v bližnji okolici preiskali strmine na de- snem bregu Drave. Prva literaturna omemba kremenovih in kalcitovih kristalov iz Haloz (Žorž, Rečnik, 1998) se nanaša prav na to nahajališče. Leta 1998 je Silvo Voda iz Kozmincev po- kazal Francu Golobu »svetleče gladke ka- menčke«, ki jih je našel na gozdni cesti na Dobrško goro (422 metrov). Pravzaprav je Silvo za kremenove kristale na tem mestu vedel že od konca sedemdesetih let, ko je njegov ded Ludvik Horvat dal z buldo- žerjem razširiti in poravnati gozdno cesto. Ludvik se je še spominjal, da so jih kot pa- stirji iskali po bližnjih travnikih ob vznožju hriba in v potoku. Že ob prvem ogledu te- rena je bilo v cesti, sprani od dežja, zlah- ka najti lepe kristale kremena. Ob kasnej- ših obiskih smo našli precej lepih do devet centimetrov dolgih kremenovih kristalov. Največ kristalov je bilo v strmi škarpi, ki je visoka dobra dva metra, nekaj pa tudi v odvalih pod cesto. So v navpičnih razpokah v svetlo rjavih do rumeno rjavih kremeno- vih peščenjakih. Razpoke so zapolnjene s preperino, ki so jo vode sprale s površja. V nekaterih so bili kristali čisti in prozor- ni, v drugih pa skoraj črni zaradi vključkov bitumna. Nahajališče je ob cesti na razdalji približno tristo metrov. Ko se strmina izrav- na, se nahajališče konča. Po cesti naprej in kakšnih petsto metrih proti vrhu Dobrške gore začnejo prevladovati plasti bitumino- znega laporovca in lapornatega peščenjaka. V laporovcu so pogoste bele žilice kalcita. Malo pod vrhom smo našli ostanke septarij, v katerih so drobni kremenovi in zraven še kalcitovi kristali. Po pripovedovanju doma- činov bi jih moralo biti še več, saj so jih od- stranjevali pri rigolanju bližnjega vinograda in jih potem vkopali v njegovo vznožje. Naj- dišče smo aktivno raziskovali do leta 2001. Severno od Dobrške gore se razteza dolga slemenska vas Strajna. Pri hiši Strajna 8 so leta 1998 z buldožerjem uravnali teren za parkirni prostor. Pri tem so iz peščenega la- porovca izkopali in zdrobili septarijo, ki je bila skoraj črne barve. Ob tem je iz mno- žice razpok in votlinic premera do pet mi- limetrov iztekla tekočina z močnim vonjem po nafti. Razpoke so bile ozke. Kljub temu so v njih zrasli drobni kremenovi kristali in številni, a majhni kristali kalcita, nekaj votlinic pa je bilo obdanih s tanko plastjo modrega kalcedona. Prelomljena in cela septarijska konkrecija v strmini pečine v Dolanah pri borlskem mostu. Levo je ob spodnji septariji viden tudi presek dela cevaste konkrecije. Posnetek je iz leta 1997. Foto: Franc Golob. Deli cevastith konkrecij z nahajališča Dolane–Borl na razstavi mineralov v Tržiču leta 2019. Foto: Franc Golob. 186 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 187Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz iz neogenskih plasti te razgibane gričevna- te pokrajine pričakujemo še nova odkritja. Na pogled skromna paleontološka dediščina Haloz priča o tem, da ta predel Slovenije v tem oziru še ni dobro raziskan. Zato bomo imeli v bodoče še obilico dela pri pregledo- vanju tega razgibanega ozemlja. Kronologija odkrivanja haloških nahajališč mineralov in fosilov Vse do konca dvajsetega stoletja v strokovni literaturi ni bilo omemb ali opisov nahaja- lišč mineralov v Halozah. Nekateri domači- ni so sicer vedeli za pojave kremenovih kri- stalov, vendar vesti o tem niso prišle v širšo javnost. Tako je šele Franc Golob konec leta 1996 pri pregledu odkopanega materiala pod prepadno steno, ki se v Dolanah dviga za gostilno in Hišo usnja ob borlskem mostu, našel kose kamnin s kristali kalcita, ki so bili podobni tistim iz septarijskih konkrecij pri Gornjem Štrihovcu v Slovenskih goricah (Žorž in sod., 1996). Pokazalo se je, da je lastnik širil parkirišče in utrjeval vznožje pečine, pri čemer so bile odkrite septarijske konkrecije. Tamkajšnja posebnost so bile do meter dolge cevaste konkrecije. Nekaj odkrušenih kosov teh konkrecij je našel ob vznožju stene. Do naslednjega obiska so ta del stene že odstranili in odkopani material odvalili vse do brežine Drave, kjer je bilo še mogoče najti dele posameznih konkrecij, v katerih je bilo precej drobnih kristalov kre- mena, v glavnem pa brezbarvni do medeno rumeni kalcit. V enem od ohranjenih kosov smo kasneje določili še aragonit. Domne- vamo, da bi na podobne najdbe naleteli, če bi v bližnji okolici preiskali strmine na de- snem bregu Drave. Prva literaturna omemba kremenovih in kalcitovih kristalov iz Haloz (Žorž, Rečnik, 1998) se nanaša prav na to nahajališče. Leta 1998 je Silvo Voda iz Kozmincev po- kazal Francu Golobu »svetleče gladke ka- menčke«, ki jih je našel na gozdni cesti na Dobrško goro (422 metrov). Pravzaprav je Silvo za kremenove kristale na tem mestu vedel že od konca sedemdesetih let, ko je njegov ded Ludvik Horvat dal z buldo- žerjem razširiti in poravnati gozdno cesto. Ludvik se je še spominjal, da so jih kot pa- stirji iskali po bližnjih travnikih ob vznožju hriba in v potoku. Že ob prvem ogledu te- rena je bilo v cesti, sprani od dežja, zlah- ka najti lepe kristale kremena. Ob kasnej- ših obiskih smo našli precej lepih do devet centimetrov dolgih kremenovih kristalov. Največ kristalov je bilo v strmi škarpi, ki je visoka dobra dva metra, nekaj pa tudi v odvalih pod cesto. So v navpičnih razpokah v svetlo rjavih do rumeno rjavih kremeno- vih peščenjakih. Razpoke so zapolnjene s preperino, ki so jo vode sprale s površja. V nekaterih so bili kristali čisti in prozor- ni, v drugih pa skoraj črni zaradi vključkov bitumna. Nahajališče je ob cesti na razdalji približno tristo metrov. Ko se strmina izrav- na, se nahajališče konča. Po cesti naprej in kakšnih petsto metrih proti vrhu Dobrške gore začnejo prevladovati plasti bitumino- znega laporovca in lapornatega peščenjaka. V laporovcu so pogoste bele žilice kalcita. Malo pod vrhom smo našli ostanke septarij, v katerih so drobni kremenovi in zraven še kalcitovi kristali. Po pripovedovanju doma- činov bi jih moralo biti še več, saj so jih od- stranjevali pri rigolanju bližnjega vinograda in jih potem vkopali v njegovo vznožje. Naj- dišče smo aktivno raziskovali do leta 2001. Severno od Dobrške gore se razteza dolga slemenska vas Strajna. Pri hiši Strajna 8 so leta 1998 z buldožerjem uravnali teren za parkirni prostor. Pri tem so iz peščenega la- porovca izkopali in zdrobili septarijo, ki je bila skoraj črne barve. Ob tem je iz mno- žice razpok in votlinic premera do pet mi- limetrov iztekla tekočina z močnim vonjem po nafti. Razpoke so bile ozke. Kljub temu so v njih zrasli drobni kremenovi kristali in številni, a majhni kristali kalcita, nekaj votlinic pa je bilo obdanih s tanko plastjo modrega kalcedona. Prelomljena in cela septarijska konkrecija v strmini pečine v Dolanah pri borlskem mostu. Levo je ob spodnji septariji viden tudi presek dela cevaste konkrecije. Posnetek je iz leta 1997. Foto: Franc Golob. Deli cevastith konkrecij z nahajališča Dolane–Borl na razstavi mineralov v Tržiču leta 2019. Foto: Franc Golob. 188 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 189Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Kakšen kilometer stran so na najvišji toč- ki Strajne leta 2001 zgradili vodohram. Pri gradnji so izkopali številne septarije, ki so jih uporabili za utrditev škarpe pri vodohra- mu. Zunaj ograde smo v poravnanem svetu našli dele septarije, v katerih so bili drobni sivkasti in rjavkasti kremenovi kristali. Tudi v tem primeru smo v razpokah našli drobne kristale kalcita. Veliko nahajališče kremena in kalcita je pri Stanošini. Pravzaprav gre za dvoje najdb in izkopavanj na istem hribu, na katerem je domačija Vavpotičev. Najprej smo leta 1998 začeli preiskovati zahodni del hriba ob ce- sti Podlehnik–Žetale tik pod to hišo. Prve drobne kremenove kristale smo našli leta 1998 v škarpi ceste, ki se vzpenja od glavne ceste do hiše. Glavne najdbe so sledile le- ta 2001, ko smo odkrili opuščeni in močno zaraščeni kamnolom tik pod gospodarskim poslopjem nekoliko vstran od cestišča. Ka- mnolom je v preteklosti cestna uprava upo- rabljala za pridobivanje kamnitega drobljen- ca za posipavanje cest. V njem so lomili in drobili kremenovo-karbonatni peščenjak, ki je bil primeren za to rabo. Lepe kremenove in kalcitove kristale smo našli v razpokah, ki so potekale od vrha do vznožja kamnolo- ma. Kristali kremena so bili mnogo čistejši od do takrat znanih iz drugih haloških naj- dišč. Nekateri so bili tako či- sti, da bi jih lahko imenovali kar »haloški diamanti«. V šir- ših razpokah je bil kalcit, ki je lahko razpoko popolnoma zapolnil in pri tem prerasel kremenove kristale. Kasneje smo se pomaknili k obrežju potoka Strganca, ki obkroža hrib in se nato izlije v Roga- tnico. Do tja vodi cesta, ki jo je lastnik njive na drugi strani hriba dal poravnati, pri čemer so na površje prišli kremenovi kristali. V hribu smo naleteli na bogate najdbe zelo čistega kremena. Posamezne kreme- nove kristale smo po dežju našli tudi na njivi. Na drugi strani Strgance je zelo strm in porasel teren, ki ga tudi gra- dijo peščenjaki. V njih smo na nekaj mestih našli redke po- samezne kristale kremena. Nahajališče na Dobrški gori leta 1998, kjer so bili kremenovi kristali v cestišču, v strmi škarpi nad njim in deloma v odvalih na strmini pod cestiščem. Foto: Franc Golob. Pri gradnji vodohrama v Strajni leta 2001 so odkopali nekaj septarij, ki so jih pozneje uporabili za utrditev škarpe. Foto: Franc Golob. Dva metra visoka razpoka s kremenom in kalcitom v opuščenem kamnolomu pod hišo Stanošina 10. Foto: Franc Golob, 2001. 188 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 189Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Kakšen kilometer stran so na najvišji toč- ki Strajne leta 2001 zgradili vodohram. Pri gradnji so izkopali številne septarije, ki so jih uporabili za utrditev škarpe pri vodohra- mu. Zunaj ograde smo v poravnanem svetu našli dele septarije, v katerih so bili drobni sivkasti in rjavkasti kremenovi kristali. Tudi v tem primeru smo v razpokah našli drobne kristale kalcita. Veliko nahajališče kremena in kalcita je pri Stanošini. Pravzaprav gre za dvoje najdb in izkopavanj na istem hribu, na katerem je domačija Vavpotičev. Najprej smo leta 1998 začeli preiskovati zahodni del hriba ob ce- sti Podlehnik–Žetale tik pod to hišo. Prve drobne kremenove kristale smo našli leta 1998 v škarpi ceste, ki se vzpenja od glavne ceste do hiše. Glavne najdbe so sledile le- ta 2001, ko smo odkrili opuščeni in močno zaraščeni kamnolom tik pod gospodarskim poslopjem nekoliko vstran od cestišča. Ka- mnolom je v preteklosti cestna uprava upo- rabljala za pridobivanje kamnitega drobljen- ca za posipavanje cest. V njem so lomili in drobili kremenovo-karbonatni peščenjak, ki je bil primeren za to rabo. Lepe kremenove in kalcitove kristale smo našli v razpokah, ki so potekale od vrha do vznožja kamnolo- ma. Kristali kremena so bili mnogo čistejši od do takrat znanih iz drugih haloških naj- dišč. Nekateri so bili tako či- sti, da bi jih lahko imenovali kar »haloški diamanti«. V šir- ših razpokah je bil kalcit, ki je lahko razpoko popolnoma zapolnil in pri tem prerasel kremenove kristale. Kasneje smo se pomaknili k obrežju potoka Strganca, ki obkroža hrib in se nato izlije v Roga- tnico. Do tja vodi cesta, ki jo je lastnik njive na drugi strani hriba dal poravnati, pri čemer so na površje prišli kremenovi kristali. V hribu smo naleteli na bogate najdbe zelo čistega kremena. Posamezne kreme- nove kristale smo po dežju našli tudi na njivi. Na drugi strani Strgance je zelo strm in porasel teren, ki ga tudi gra- dijo peščenjaki. V njih smo na nekaj mestih našli redke po- samezne kristale kremena. Nahajališče na Dobrški gori leta 1998, kjer so bili kremenovi kristali v cestišču, v strmi škarpi nad njim in deloma v odvalih na strmini pod cestiščem. Foto: Franc Golob. Pri gradnji vodohrama v Strajni leta 2001 so odkopali nekaj septarij, ki so jih pozneje uporabili za utrditev škarpe. Foto: Franc Golob. Dva metra visoka razpoka s kremenom in kalcitom v opuščenem kamnolomu pod hišo Stanošina 10. Foto: Franc Golob, 2001. 190 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 191Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Februarja leta 2001 je lastnik zemljišča na Pečinah v Dobrini Franc Medved za- čel z zemeljskimi deli, da bi preveril, če bi se tamkajšnji kamen izplačalo izkoriščati, hkrati pa bi zgradil še novo povezovalno cesto, ki bi Dobrino povezala z glavno cesto proti Žetalam. O delih je obvestil Viljema Podgorška, ki je kmalu zatem tam našel ne- kaj kristalov kremena. Na Pečinah so bile odkrite plasti kremenovega konglomerata in kremenovega peščenjaka. Kristali so bili v navpičnih razpokah v peščenjaku. Razpo- kam smo sledili globoko v hrib in pri tem ostranili velike količine jalovine. Najdaljši rov je bil dolg deset metrov. Na nahajališču smo našli za naše razmere zelo velike kri- stale. Največji skupek kristalov ima premer petnajst centimetrov. Nekaj kremenovih kri- stalov je skoraj črnih zaradi vključkov oglji- kovodikov, zaradi česar močno f luorescirajo v ultravijolični svetlobi. Veliko kristalov je rjavih zaradi limonitnih prevlek. Večina kri- stalov je bila v prsti, ki je zapolnjevala raz- poke, redkejši pa so bili tisti, ki so se še dr- žali podlage. Podobno kot na Dobrški gori so se redko pojavljali tektonsko prelomljeni kremenovi prodniki, iz katerih so izraščali kristali kremena. Nahajališče smo intenziv- no raziskovali do leta 2004. Danes je po- polnoma zaraslo in težko dostopno. Kakšen kristal kremena bi bilo mo- goče še najti na odvalu pod njim. Na zahodnem robu Haloz, v povirju Jelovškega poto- ka, je bilo ob širitvi ceste od Makol proti Staremu Gradu odkrito nahajališče kristalov v strmi in visoki škarpi na dolžini nekaj sto metrov. Leta 2002 je Viljem Podgoršek vodil raziskovalni tabor za učence v organiza- ciji Osnovne šole Makole. Pri delu na terenu so si šli ogledat tudi traso ceste pri Starem Gradu. V omenje- ni škarpi, ki jo sestavljajo laporovci in peščenjaki, so bili v navpičnih razpokah kristali kalcita. Kar nekaj je bilo lepih dvojčkov metulja- ste oblike. Vmes so bili tudi kremenovi kristali, ki so do- segali velikost do štiri centimetre. V ozkih razpokah, ki so nastale v tršem sivem pešče- njaku, so bili tanki igličasti kremenovi kri- stali. Zaradi vključkov so bili nekateri črni. Leta 2008 nas je domačin iz Narapelj pe- ljal v ozko grapo, po kateri vodi skromna gozdna cesta proti Peskovemu bregu (491 metrov). V grapi, ki jo domačini imenujejo Sorbotska graba, so bile v brežini ob poti navpične razpoke v laporovcu, ki prehaja v laporni peščenjak. V njih so bili kalcitovi kristali, ki so izraščali iz kalcitne sige. Ve- čina jih je bila temno sive barve, tu in tam se je našel tudi svetel prozorni kalcit. Ve- činoma so bili kristali že rahlo korodirani. Že malo zunaj roba Haloz smo raziskovali nahajališče kalcitovih kristalov pri Studeni- cah. Najdbe so bile v kraškem povirju To- plega potoka, ki izvira na treh mestih. Naj- pomembnejše so bile najdbe v nekaj metrov dolgi kraški jami, iz katere priteka vzhodni izvir. Okrog leta 2010 se je tam zrušil del stropa. Nastal je nekaj metrov visok jašek, skozi katerega je videti nebo. Na stenah udo- ra so se pokazali do deset centimetrov veliki kristali kalcita, ki so nastali kot druga ge- neracija na manjših skalenoedrskih kristalih. Drugi del nahajališča pa je v ostankih ka- mnoloma, ki je včasih deloval v zaledju Stu- deniškega samostana. V njem so manjši kal- citovi kristali in milimetrski kristali pirita. Ob vzponu od Rudijevega doma proti vr- hu Donačke gore (884 metrov) je Franc Golob leta 2011 opazil skale, ki se dvigajo nad okolico. Gradi jih apneni peščenjak in v njem so bile razpoke. Preperela kamnina omogoča enostavno odpiranje razpok. V njih so bili dokaj veliki kristali delno koro- diranega kalcita. Novo veliko nahajališče je bilo razkrito v Franc Golob (spredaj), Franc Pajtler (v sredini) in Danijel Kren na nahajališču v Dobrini leta 2002. Kristali kremena so bili v konglomeratu in peščenjaku. Foto: Viljem Podgoršek. Nahajališče kristalov kalcita in kremena, ki ga je odkrila širitev ceste v Stari Grad leta 2002. Na sliki je vidno menjavanje laporovca in peščenjaka. Foto: Franc Golob. 190 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 191Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Februarja leta 2001 je lastnik zemljišča na Pečinah v Dobrini Franc Medved za- čel z zemeljskimi deli, da bi preveril, če bi se tamkajšnji kamen izplačalo izkoriščati, hkrati pa bi zgradil še novo povezovalno cesto, ki bi Dobrino povezala z glavno cesto proti Žetalam. O delih je obvestil Viljema Podgorška, ki je kmalu zatem tam našel ne- kaj kristalov kremena. Na Pečinah so bile odkrite plasti kremenovega konglomerata in kremenovega peščenjaka. Kristali so bili v navpičnih razpokah v peščenjaku. Razpo- kam smo sledili globoko v hrib in pri tem ostranili velike količine jalovine. Najdaljši rov je bil dolg deset metrov. Na nahajališču smo našli za naše razmere zelo velike kri- stale. Največji skupek kristalov ima premer petnajst centimetrov. Nekaj kremenovih kri- stalov je skoraj črnih zaradi vključkov oglji- kovodikov, zaradi česar močno f luorescirajo v ultravijolični svetlobi. Veliko kristalov je rjavih zaradi limonitnih prevlek. Večina kri- stalov je bila v prsti, ki je zapolnjevala raz- poke, redkejši pa so bili tisti, ki so se še dr- žali podlage. Podobno kot na Dobrški gori so se redko pojavljali tektonsko prelomljeni kremenovi prodniki, iz katerih so izraščali kristali kremena. Nahajališče smo intenziv- no raziskovali do leta 2004. Danes je po- polnoma zaraslo in težko dostopno. Kakšen kristal kremena bi bilo mo- goče še najti na odvalu pod njim. Na zahodnem robu Haloz, v povirju Jelovškega poto- ka, je bilo ob širitvi ceste od Makol proti Staremu Gradu odkrito nahajališče kristalov v strmi in visoki škarpi na dolžini nekaj sto metrov. Leta 2002 je Viljem Podgoršek vodil raziskovalni tabor za učence v organiza- ciji Osnovne šole Makole. Pri delu na terenu so si šli ogledat tudi traso ceste pri Starem Gradu. V omenje- ni škarpi, ki jo sestavljajo laporovci in peščenjaki, so bili v navpičnih razpokah kristali kalcita. Kar nekaj je bilo lepih dvojčkov metulja- ste oblike. Vmes so bili tudi kremenovi kristali, ki so do- segali velikost do štiri centimetre. V ozkih razpokah, ki so nastale v tršem sivem pešče- njaku, so bili tanki igličasti kremenovi kri- stali. Zaradi vključkov so bili nekateri črni. Leta 2008 nas je domačin iz Narapelj pe- ljal v ozko grapo, po kateri vodi skromna gozdna cesta proti Peskovemu bregu (491 metrov). V grapi, ki jo domačini imenujejo Sorbotska graba, so bile v brežini ob poti navpične razpoke v laporovcu, ki prehaja v laporni peščenjak. V njih so bili kalcitovi kristali, ki so izraščali iz kalcitne sige. Ve- čina jih je bila temno sive barve, tu in tam se je našel tudi svetel prozorni kalcit. Ve- činoma so bili kristali že rahlo korodirani. Že malo zunaj roba Haloz smo raziskovali nahajališče kalcitovih kristalov pri Studeni- cah. Najdbe so bile v kraškem povirju To- plega potoka, ki izvira na treh mestih. Naj- pomembnejše so bile najdbe v nekaj metrov dolgi kraški jami, iz katere priteka vzhodni izvir. Okrog leta 2010 se je tam zrušil del stropa. Nastal je nekaj metrov visok jašek, skozi katerega je videti nebo. Na stenah udo- ra so se pokazali do deset centimetrov veliki kristali kalcita, ki so nastali kot druga ge- neracija na manjših skalenoedrskih kristalih. Drugi del nahajališča pa je v ostankih ka- mnoloma, ki je včasih deloval v zaledju Stu- deniškega samostana. V njem so manjši kal- citovi kristali in milimetrski kristali pirita. Ob vzponu od Rudijevega doma proti vr- hu Donačke gore (884 metrov) je Franc Golob leta 2011 opazil skale, ki se dvigajo nad okolico. Gradi jih apneni peščenjak in v njem so bile razpoke. Preperela kamnina omogoča enostavno odpiranje razpok. V njih so bili dokaj veliki kristali delno koro- diranega kalcita. Novo veliko nahajališče je bilo razkrito v Franc Golob (spredaj), Franc Pajtler (v sredini) in Danijel Kren na nahajališču v Dobrini leta 2002. Kristali kremena so bili v konglomeratu in peščenjaku. Foto: Viljem Podgoršek. Nahajališče kristalov kalcita in kremena, ki ga je odkrila širitev ceste v Stari Grad leta 2002. Na sliki je vidno menjavanje laporovca in peščenjaka. Foto: Franc Golob. 192 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 193Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz okolici Stanošine ob izgradnji avtoceste od Podlehnika proti Gruškovju. Pri tem so morali za širitev ceste in ureditev nadvoza nad Rogatnico odstraniti vzhodni del hriba, na katerem je domačija Vavpotičev. Začetek del v letu 2016 mineraloško ni bil obeta- ven, presenetil pa je tudi gradbince, kajti sivi kremenov peščenjak je bil zelo trd in v njem skoraj ni bilo najdb. Šele po odstra- nitvi večjega dela hriba, ko so se približali cesti proti Žetalam, se je začela kamninska sestava spreminjati. Kamnina ni bila več tako trda in pojavljati so se začeli kreme- novi konglomerati, v katerih so bile mesto- ma tudi karbonatne komponente. Kamnina je bila vedno bolj rjavo rumeno obarvana. Leta 2016 smo našli prve kristale kremena in kalcita. Najdbe so bile v razpokah, ki so lahko vsebovale debele plasti kalcita v lepih kristalih. Bolj ko so se dela bližala cesti za Žetale, več je bilo kremena v razpokah, ki so bile zapolnjene z zemljino. V tem delu so se pojavili še številni fosili. Nenadejano smo tu našli še barit, dolomit, pirit, markazit, aragonit in bitumen. Iskanje smo kasneje nadaljevali navzgor ob potoku Strganca proti Dobrški gori. Pobo- čje na levem bregu potoka že pripada ro- bu naselja Zakl, na desnem pa z Vriclovim hribom prehaja v pobočje Dobrške gore. V preperini ob potoku smo našli nekaj drob- nih kremenovih kristalov, malo več pa v pobočju v Zaklu. V grobem kremenovem peščenjaku in konglomeratu so bile drobne razpoke, v katerih so bili do štiri centimetre veliki prozorni in mlečni kristali kremena. Spremljali so jih posamezni majhni kristali kalcita. V kamnini so bili redki fosili. Makroskopsko kristalizirani minerali v Halozah V kamninah na področju Haloz, z izjemo premoga, ni rudnih mineralizacij. Zaradi tega so bile Haloze z mineraloškega vidika zapostavljene. Do odločujoče spremembe je prišlo ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja z odkritjem septarijskih konkrecij s kalcitom in kremenom ter nahajališč kreme- novih kristalov v tektonskih razpokah. Po- kazalo se je, da to območje le ni povsem ne- zanimivo, saj zaradi tektonskih gibanj v ka- mninskih skladih nastajajo razpoke, vzdolž katerih se pretakajo raztopine, iz katerih ob ugodnih razmerah izkristalizirajo kristali različnih mineralov. Najprej je izkristaliziral kremen, nato pa še kalcit. V večini znanih nahajališč se skupaj pojavljata oba minerala. V nekaterih je le kremen, so pa tudi taka, kjer najdemo le kalcit. Drugi minerali so mnogo redkejši. V splošnem se kristalizi- rani minerali pojavljajo bodisi v septarijskih konkrecijah, ki so nastale z diagenezo v se- dimentih, bodisi v tektonskih razpokah, ki sekajo kamnine pravokotno na njihovo pla- stovitost in pretežno v smeri sever-jug. Kremen V vseh doslej znanih haloških nahajališčih je izključno kremen tipa Bambauer, za ka- terega je značilna neenakomerna rast iz na- sičenih raztopin pri nižjih temperaturah in tlakih. Kristali tega tipa so pretežno zdvoj- čeni po brazilskem zakonu, kar se kaže v dvojčičnih lamelah. Te imajo obliko odprte črke V. Pojavljajo se na ploskvah prizme. Na haloških kremenih jih redko opazimo. Ra- zlog je v izraziti skeletiranosti in narebre- nosti kristalov, ki so kristalografsko gledano enostavni, saj imajo razvite le kristalografske like prizme m{100}, pozitivnega r{101} in negativnega z{011} romboedra ter izjemoma bipiramide s{111}. Na ploskvah obeh rombo- edrov so razvite trikotne vicinalne ploskve. Kremenovi kristali se pojavljajo v obeh tipih nahajališč. V septarijskih konkrecijah so v obliki nekaj milimetrov velikih rozet in igli- častih agregatov, ki praviloma ne presegajo deset milimetrov v dolžino in dva milimetra Pri Stanošini so graditelji za avtocesto odstranili velik del hriba. Na tem delu v zelo kompaktnem peščenjaku skoraj ni bilo kristaliziranih mineralov. Posnetek je iz oktobra leta 2017. Foto: Franc Golob. Sveže izluščeni kremenov kristal na delovišču avtoceste pri Stanošini. Fotografija je iz februarja leta 2017. Foto: Franc Golob. 192 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 193Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz okolici Stanošine ob izgradnji avtoceste od Podlehnika proti Gruškovju. Pri tem so morali za širitev ceste in ureditev nadvoza nad Rogatnico odstraniti vzhodni del hriba, na katerem je domačija Vavpotičev. Začetek del v letu 2016 mineraloško ni bil obeta- ven, presenetil pa je tudi gradbince, kajti sivi kremenov peščenjak je bil zelo trd in v njem skoraj ni bilo najdb. Šele po odstra- nitvi večjega dela hriba, ko so se približali cesti proti Žetalam, se je začela kamninska sestava spreminjati. Kamnina ni bila več tako trda in pojavljati so se začeli kreme- novi konglomerati, v katerih so bile mesto- ma tudi karbonatne komponente. Kamnina je bila vedno bolj rjavo rumeno obarvana. Leta 2016 smo našli prve kristale kremena in kalcita. Najdbe so bile v razpokah, ki so lahko vsebovale debele plasti kalcita v lepih kristalih. Bolj ko so se dela bližala cesti za Žetale, več je bilo kremena v razpokah, ki so bile zapolnjene z zemljino. V tem delu so se pojavili še številni fosili. Nenadejano smo tu našli še barit, dolomit, pirit, markazit, aragonit in bitumen. Iskanje smo kasneje nadaljevali navzgor ob potoku Strganca proti Dobrški gori. Pobo- čje na levem bregu potoka že pripada ro- bu naselja Zakl, na desnem pa z Vriclovim hribom prehaja v pobočje Dobrške gore. V preperini ob potoku smo našli nekaj drob- nih kremenovih kristalov, malo več pa v pobočju v Zaklu. V grobem kremenovem peščenjaku in konglomeratu so bile drobne razpoke, v katerih so bili do štiri centimetre veliki prozorni in mlečni kristali kremena. Spremljali so jih posamezni majhni kristali kalcita. V kamnini so bili redki fosili. Makroskopsko kristalizirani minerali v Halozah V kamninah na področju Haloz, z izjemo premoga, ni rudnih mineralizacij. Zaradi tega so bile Haloze z mineraloškega vidika zapostavljene. Do odločujoče spremembe je prišlo ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja z odkritjem septarijskih konkrecij s kalcitom in kremenom ter nahajališč kreme- novih kristalov v tektonskih razpokah. Po- kazalo se je, da to območje le ni povsem ne- zanimivo, saj zaradi tektonskih gibanj v ka- mninskih skladih nastajajo razpoke, vzdolž katerih se pretakajo raztopine, iz katerih ob ugodnih razmerah izkristalizirajo kristali različnih mineralov. Najprej je izkristaliziral kremen, nato pa še kalcit. V večini znanih nahajališč se skupaj pojavljata oba minerala. V nekaterih je le kremen, so pa tudi taka, kjer najdemo le kalcit. Drugi minerali so mnogo redkejši. V splošnem se kristalizi- rani minerali pojavljajo bodisi v septarijskih konkrecijah, ki so nastale z diagenezo v se- dimentih, bodisi v tektonskih razpokah, ki sekajo kamnine pravokotno na njihovo pla- stovitost in pretežno v smeri sever-jug. Kremen V vseh doslej znanih haloških nahajališčih je izključno kremen tipa Bambauer, za ka- terega je značilna neenakomerna rast iz na- sičenih raztopin pri nižjih temperaturah in tlakih. Kristali tega tipa so pretežno zdvoj- čeni po brazilskem zakonu, kar se kaže v dvojčičnih lamelah. Te imajo obliko odprte črke V. Pojavljajo se na ploskvah prizme. Na haloških kremenih jih redko opazimo. Ra- zlog je v izraziti skeletiranosti in narebre- nosti kristalov, ki so kristalografsko gledano enostavni, saj imajo razvite le kristalografske like prizme m{100}, pozitivnega r{101} in negativnega z{011} romboedra ter izjemoma bipiramide s{111}. Na ploskvah obeh rombo- edrov so razvite trikotne vicinalne ploskve. Kremenovi kristali se pojavljajo v obeh tipih nahajališč. V septarijskih konkrecijah so v obliki nekaj milimetrov velikih rozet in igli- častih agregatov, ki praviloma ne presegajo deset milimetrov v dolžino in dva milimetra Pri Stanošini so graditelji za avtocesto odstranili velik del hriba. Na tem delu v zelo kompaktnem peščenjaku skoraj ni bilo kristaliziranih mineralov. Posnetek je iz oktobra leta 2017. Foto: Franc Golob. Sveže izluščeni kremenov kristal na delovišču avtoceste pri Stanošini. Fotografija je iz februarja leta 2017. Foto: Franc Golob. 194 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 195Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz v širino. V nekaterih septarijah pa so v do dvajset milimetrov dolgih prizmatskih ali žezlastih kristalih, ki so brezbarvni in čisti. Zaradi vključkov ogljikovodikov so posame- zni temno obarvani. Septarijski kremenovi kristali so pogosto korodirani. Mnogo lep- še razviti, oblikovani in bistveno večji so kremenovi kristali iz tektonskih razpok in konglomeratov. Ti so rasli razmeroma hitro iz dokaj nasičenih raztopin, zaradi česar so se razvili v značilnih žezlastih in skeletnih oblikah. Med njihovo kristalizacijo je pri- hajalo do prekinitev, čemur so sledila ob- dobja ponovne rasti. Kristali so zaradi tega pogosto izrazito plastovito zgrajeni oziroma conirani. Posamezni vsebujejo zelo drob- ne delce okolišnih kamnin, zaradi česar so lahko sivkasto obarvani. Proti koncu rasti so kristalili iz čistejših raztopin, zato ima- jo pogosto čiste in prozorne terminacije. V hidrotermalnih raztopinah so bili tudi aro- matski ogljikovodiki, ki so v kristalih vklju- čeni in jih obarvajo črno. V ultravijolični svetlobi ti vključki f luorescirajo. V kristale se zaradi večfazne in skeletne rasti ujame- jo hidrotermalne raztopine, iz katerih se po ohladitvi in znižanju tlaka izločijo plini, ki jih vidimo kot gibljive mehurčke oziroma li- bele. Zaradi bližine površja so kristali pogo- sto prekriti z rjavimi prevlekami železovih oksidov. Če prikamnina ne vsebuje kremena, so kri- stali slabo sprijeti s stenami razpoke, zara- di česar se sami ločijo z nje ali pa jih brez napora odstranimo. Širina razpok vpliva na končno obliko kristalov, ki jih pogosto v celoti prerastejo. Če kristal raste s svojo kristalografsko osjo c vzporedno s stenami razpoke, se razvije sploščen in podolgo- vat kristal. Kadar pa je orientiran z osjo c pravokotno na steno, se razvije sploščeni šesterostrani kristal, ki ima namesto eno- stavnih terminacij na obeh straneh razvite številne vrhove v koncentričnih plasteh. Če je prostora v razpoki dovolj, se razvijejo sto- pničasto oblikovani kristali, pri katerih se menjavajo ploskve romboedrov in prizem. Kadar se zgornji del kristala bolj razvije od tistega dela, ki je pritrjen na podlago, na- stane kristal v obliki žezla. Žezlasti kristali so kar pogosti in so ravno tako slabo spri- jeti s podlago. Največji kristali v tektonskih razpokah so znani z gradbišča avtoceste pri Stanošini, kjer so zrasli do deset centime- trov v dolžino in tri centimetre v širino. Večinoma pa se njihove velikosti gibljejo od enega do pet centimetrov. Kristali kremena iz haloških nahajališč so si na splošno precej podobni, izstopa pa eno izmed njih. To so Pečine pri Dobrini, kjer so se kristali po- javljali posamezno v slabo sprijetem konglo- meratu. Ti kristali so navidezno sestavljeni iz množice enako usmerjenih, vendar različ- no velikih kristalov, ki z vseh strani obda- jajo osrednjega, ki je največji. V resnici gre za en sam kristal, ki je svojo obliko razvil v večstopenjski rasti, pri čemer so ga na po- sameznih ploskvah ovirali delci obdajajočega konglomerata. Posamezni deli kristala so se zato zelo različno razvijali. Ti kristali zra- stejo do dvanajst centimetrov v dolžino in imajo do štiri centimetre v premeru, s čimer se uvrščajo med največje kristale kremena v Sloveniji. Kos septarije s kristalom kremena na kalcitu z vrha Dobrške gore. Levi posnetek je bil narejen v vidni beli svetlobi, desni pa v ultravijolični svetlobi z valovno dolžino 365 nanometrov. Oba minerala v ultravijolični svetlobi fluorescirata. Posebej izrazita je fluorescenca kremena, ki je posledica vključkov aromatskih ogljikovodikov v kristalu. Kremenov kristal je velik 14 milimetrov x 5 milimetrov. Zbirka: Franc Golob. Foto: Miha Jeršek. Na gradbišču avtoceste so pri Stanošini odkrili plasti z ozkimi razpokami, v katerih je bil kristaliziran kremen. Zaradi omejenega prostora v razpokah so se razvili podolgovati in izrazito sploščeni kristali s plastovito gradnjo. Kristal na levem posnetku meri 52 milimetrov x 29 milimetrov, na desnem pa 38 milimetrov x 22 milimetrov. Zbirka: Franc Golob. Foto: Miha Jeršek. 194 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 195Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz v širino. V nekaterih septarijah pa so v do dvajset milimetrov dolgih prizmatskih ali žezlastih kristalih, ki so brezbarvni in čisti. Zaradi vključkov ogljikovodikov so posame- zni temno obarvani. Septarijski kremenovi kristali so pogosto korodirani. Mnogo lep- še razviti, oblikovani in bistveno večji so kremenovi kristali iz tektonskih razpok in konglomeratov. Ti so rasli razmeroma hitro iz dokaj nasičenih raztopin, zaradi česar so se razvili v značilnih žezlastih in skeletnih oblikah. Med njihovo kristalizacijo je pri- hajalo do prekinitev, čemur so sledila ob- dobja ponovne rasti. Kristali so zaradi tega pogosto izrazito plastovito zgrajeni oziroma conirani. Posamezni vsebujejo zelo drob- ne delce okolišnih kamnin, zaradi česar so lahko sivkasto obarvani. Proti koncu rasti so kristalili iz čistejših raztopin, zato ima- jo pogosto čiste in prozorne terminacije. V hidrotermalnih raztopinah so bili tudi aro- matski ogljikovodiki, ki so v kristalih vklju- čeni in jih obarvajo črno. V ultravijolični svetlobi ti vključki f luorescirajo. V kristale se zaradi večfazne in skeletne rasti ujame- jo hidrotermalne raztopine, iz katerih se po ohladitvi in znižanju tlaka izločijo plini, ki jih vidimo kot gibljive mehurčke oziroma li- bele. Zaradi bližine površja so kristali pogo- sto prekriti z rjavimi prevlekami železovih oksidov. Če prikamnina ne vsebuje kremena, so kri- stali slabo sprijeti s stenami razpoke, zara- di česar se sami ločijo z nje ali pa jih brez napora odstranimo. Širina razpok vpliva na končno obliko kristalov, ki jih pogosto v celoti prerastejo. Če kristal raste s svojo kristalografsko osjo c vzporedno s stenami razpoke, se razvije sploščen in podolgo- vat kristal. Kadar pa je orientiran z osjo c pravokotno na steno, se razvije sploščeni šesterostrani kristal, ki ima namesto eno- stavnih terminacij na obeh straneh razvite številne vrhove v koncentričnih plasteh. Če je prostora v razpoki dovolj, se razvijejo sto- pničasto oblikovani kristali, pri katerih se menjavajo ploskve romboedrov in prizem. Kadar se zgornji del kristala bolj razvije od tistega dela, ki je pritrjen na podlago, na- stane kristal v obliki žezla. Žezlasti kristali so kar pogosti in so ravno tako slabo spri- jeti s podlago. Največji kristali v tektonskih razpokah so znani z gradbišča avtoceste pri Stanošini, kjer so zrasli do deset centime- trov v dolžino in tri centimetre v širino. Večinoma pa se njihove velikosti gibljejo od enega do pet centimetrov. Kristali kremena iz haloških nahajališč so si na splošno precej podobni, izstopa pa eno izmed njih. To so Pečine pri Dobrini, kjer so se kristali po- javljali posamezno v slabo sprijetem konglo- meratu. Ti kristali so navidezno sestavljeni iz množice enako usmerjenih, vendar različ- no velikih kristalov, ki z vseh strani obda- jajo osrednjega, ki je največji. V resnici gre za en sam kristal, ki je svojo obliko razvil v večstopenjski rasti, pri čemer so ga na po- sameznih ploskvah ovirali delci obdajajočega konglomerata. Posamezni deli kristala so se zato zelo različno razvijali. Ti kristali zra- stejo do dvanajst centimetrov v dolžino in imajo do štiri centimetre v premeru, s čimer se uvrščajo med največje kristale kremena v Sloveniji. Kos septarije s kristalom kremena na kalcitu z vrha Dobrške gore. Levi posnetek je bil narejen v vidni beli svetlobi, desni pa v ultravijolični svetlobi z valovno dolžino 365 nanometrov. Oba minerala v ultravijolični svetlobi fluorescirata. Posebej izrazita je fluorescenca kremena, ki je posledica vključkov aromatskih ogljikovodikov v kristalu. Kremenov kristal je velik 14 milimetrov x 5 milimetrov. Zbirka: Franc Golob. Foto: Miha Jeršek. Na gradbišču avtoceste so pri Stanošini odkrili plasti z ozkimi razpokami, v katerih je bil kristaliziran kremen. Zaradi omejenega prostora v razpokah so se razvili podolgovati in izrazito sploščeni kristali s plastovito gradnjo. Kristal na levem posnetku meri 52 milimetrov x 29 milimetrov, na desnem pa 38 milimetrov x 22 milimetrov. Zbirka: Franc Golob. Foto: Miha Jeršek. 196 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 197Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Kalcit V primerjavi s kremenom je kalcit v halo- ških nahajališčih mnogo bolj raznolik, saj se pojavlja v bogatejšem naboru morfoloških oblik. Tam, kjer je skupaj s kremenom, je vedno kristalil kasneje. V nekaterih prime- rih je v celoti zapolnil razpoke s predhodno izkristaliziranim kremenom. Tudi pri kalci- tu razlikujemo med septarijskimi in razpo- klinskimi nahajališči. Zadnja so pogostejša in kristalografsko bolj zanimiva. Značilno za vsa nahajališča kalcita na oze- mlju Slovenije je, da so se v splošnem naj- prej izoblikovali kristali skalenoedrskih oblik, ki postopoma prehajajo v prizmatske in na koncu v negativne položnoromboedr- ske. Haloška nahajališča pri tem niso izje- ma. V septarijah je položaj nekoliko dru- gačen, saj imajo kristali v njih v izhodišču praviloma negativno strmoromboedrsko obliko s prevladujočimi ploskvami o{021}, v zadnjih fazah rasti pa se razvijejo krista- li negativnih položnoromboedrskih oblik s prevladujočimi ploskvami n{012}. Nahaja- lišče septarij s tako oblikovanimi kristali je pri Dolanah. Druga haloška septarijska Morfologija kremenovih kristalov haloških nahajališč. Kristali so v osnovi prizmatski z romboedrskimi terminacijami (A). Zdvojčeni so po brazilskem zakonu s preraščanjem levo in desno orientiranih kristalov vzdolž osi c. Posledično se na ploskvah prizme razvijejo dvojčične lamele v obliki črke V. Na ploskvah romboedrov so trikotno oblikovane vicinalne ploskve (B). Kristalizacija kremena v razpokah poteka v razmerah pospešene rasti, ki jo prekinjajo obdobja mirovanja. Razvijejo se stopničasti in žezlasti kristali z vdolbinami na ploskvah romboedrov, zaradi česar imajo skeletno obliko (C). Največja posebnost so kristali iz Pečin pri Dobrini, ki so se razvili v slabo sprijetem konglomeratu. Imajo zelo razgibane oblike, ki so posledica večfazne rasti in fizičnih omejitev rasti v konglomeratu (D). Kristalografski liki: prizma m{100}, pozitivni r{101} in negativni z{011} romboeder. Vse risbe kristalov: Mirjan Žorž. Dva kremenova kristala iz Pečine pri Dobrini. Kristal na levem posnetku ima značilno skeletno razvite romboedrske (levo) in prizemske ploskve (spodaj), kar je posledica večfazne hitre rasti iz nasičenih raztopin. Kristal je velik 70 milimetrov x 31 milimetrov. Najbolj značilni kremenovi kristali iz tega nahajališča imajo obliko množice med seboj vzporedno zraščenih kristalov. V resnici gre za en sam kristal, ki se je tako razvil v konglomeratni kamnini, ki ga je ovirala pri enakomernem razvoju njegovih ploskev. Kristal meri 72 mm x 33 mm. Zbirka: Mirjan Žorž. Foto: Miha Jeršek. Kremenovi kristali iz haloških nahajališč praviloma niso dobro sprijeti s podlago. Primerek na sliki je izjema. Množica kristalov izrašča s površine kremenovega peščenjaka. Primerek je velik 11,7 centimetra x 11,4 centimetra. Zbirka: Mirjan Žorž. Foto: Miha Jeršek. 196 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 197Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Kalcit V primerjavi s kremenom je kalcit v halo- ških nahajališčih mnogo bolj raznolik, saj se pojavlja v bogatejšem naboru morfoloških oblik. Tam, kjer je skupaj s kremenom, je vedno kristalil kasneje. V nekaterih prime- rih je v celoti zapolnil razpoke s predhodno izkristaliziranim kremenom. Tudi pri kalci- tu razlikujemo med septarijskimi in razpo- klinskimi nahajališči. Zadnja so pogostejša in kristalografsko bolj zanimiva. Značilno za vsa nahajališča kalcita na oze- mlju Slovenije je, da so se v splošnem naj- prej izoblikovali kristali skalenoedrskih oblik, ki postopoma prehajajo v prizmatske in na koncu v negativne položnoromboedr- ske. Haloška nahajališča pri tem niso izje- ma. V septarijah je položaj nekoliko dru- gačen, saj imajo kristali v njih v izhodišču praviloma negativno strmoromboedrsko obliko s prevladujočimi ploskvami o{021}, v zadnjih fazah rasti pa se razvijejo krista- li negativnih položnoromboedrskih oblik s prevladujočimi ploskvami n{012}. Nahaja- lišče septarij s tako oblikovanimi kristali je pri Dolanah. Druga haloška septarijska Morfologija kremenovih kristalov haloških nahajališč. Kristali so v osnovi prizmatski z romboedrskimi terminacijami (A). Zdvojčeni so po brazilskem zakonu s preraščanjem levo in desno orientiranih kristalov vzdolž osi c. Posledično se na ploskvah prizme razvijejo dvojčične lamele v obliki črke V. Na ploskvah romboedrov so trikotno oblikovane vicinalne ploskve (B). Kristalizacija kremena v razpokah poteka v razmerah pospešene rasti, ki jo prekinjajo obdobja mirovanja. Razvijejo se stopničasti in žezlasti kristali z vdolbinami na ploskvah romboedrov, zaradi česar imajo skeletno obliko (C). Največja posebnost so kristali iz Pečin pri Dobrini, ki so se razvili v slabo sprijetem konglomeratu. Imajo zelo razgibane oblike, ki so posledica večfazne rasti in fizičnih omejitev rasti v konglomeratu (D). Kristalografski liki: prizma m{100}, pozitivni r{101} in negativni z{011} romboeder. Vse risbe kristalov: Mirjan Žorž. Dva kremenova kristala iz Pečine pri Dobrini. Kristal na levem posnetku ima značilno skeletno razvite romboedrske (levo) in prizemske ploskve (spodaj), kar je posledica večfazne hitre rasti iz nasičenih raztopin. Kristal je velik 70 milimetrov x 31 milimetrov. Najbolj značilni kremenovi kristali iz tega nahajališča imajo obliko množice med seboj vzporedno zraščenih kristalov. V resnici gre za en sam kristal, ki se je tako razvil v konglomeratni kamnini, ki ga je ovirala pri enakomernem razvoju njegovih ploskev. Kristal meri 72 mm x 33 mm. Zbirka: Mirjan Žorž. Foto: Miha Jeršek. Kremenovi kristali iz haloških nahajališč praviloma niso dobro sprijeti s podlago. Primerek na sliki je izjema. Množica kristalov izrašča s površine kremenovega peščenjaka. Primerek je velik 11,7 centimetra x 11,4 centimetra. Zbirka: Mirjan Žorž. Foto: Miha Jeršek. 198 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 199Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz nahajališča se razlikujejo po tem, da so v njih skalenoedrski kristali. Vsa doslej od- krita haloška nahajališča so zaradi razu- mljivih razlogov blizu površja, zaradi tega so kristali kalcita praviloma korodirani in rumenkasto rjavo obarvani zaradi železovih oksidov. Med temi nahajališči velja posebej omeniti Stari Grad pri Makolah in nahaja- lišče na gradbišču avtoceste pri Stanošini. V prvem so bili bazalno zdvojčeni skalenoedr- ski kristali, ki so dosegli do šest centime- trov v dolžino. Značilnost teh dvojčkov je, da so bili pritrjeni na podlago tako, da so se med rastjo sploščili v smeri, ki je nanjo pra- vokotna. Kristalni dvojčki imajo zato me- tuljasto obliko, kakršne drugje v Halozah ni zaslediti. Veliko teh kristalov je močno korodiranih. V drugem nahajališču so bili kristali dveh generacij. Kristali prve genera- cije so romboedrski. Omejujejo jih ploskve osnovnega romboedra r{101}, ki so nekoliko preoblikovane z manjšimi ploskvami drugih likov. Kristali prve generacije so praviloma kontaktno bazalno zdvojčeni, kar opazimo po značilnih vpadnih kotih med zdvojčeni- ma kristaloma, pogosti pa so tudi prerašče- ni bazalni dvojčki. Lepo oblikovani dvojčki imajo od tri do štiri centimetre v premeru. Drugo generacijo predstavljajo precej manjši enostavni kristali, ki jih omejujejo ploskve negativnega položnega romboedra n{012}. Tudi ti kristali so lahko bazalno zdvojčeni, vendar redkeje. So bistveno bolj sploščeni kot istovrstni dvojčki prve generacije. Po- sebnost tega najdišča so kristali druge ge- neracije, ki so zdvojčeni po negativnem po- ložnem n{012} romboedru. Nastali dvojček je izrazito sploščen vzdolž dvojčične ravnine (012). Tako oblikovanih dvojčkov tega tipa v slovenskih nahajališčih še nismo opazili. Tudi v tem nahajališču korozija kristalom ni prizanesla. K sreči ni bila tako izrazita, zato Metuljasto oblikovani bazalni kontaktni dvojčki kalcita iz cestnega useka pri Starem Gradu. Oba kristala sta nekoliko razjedena, ker sta bila v razpokah blizu površja. Dvojček na levi meri 27 milimetrov x 17 milimetrov, na desni pa 24 milimetrov x 15 milimetrov. Zbirka: Franc Golob. Foto: Miha Jeršek. Razvoj kristalnih oblik kalcita v haloških nahajališčih. V prvih fazah so v večini nahajališč rasli skalenoedrsko oblikovani kristali (A). V nadaljevanju se pričnejo na kristalih razvijati ploskve negativnega položnega romboedra n{012} (B) in ploskve prizme a{100}. Prizmatski kristali pogosto v celoti prerastejo prvotne skalenoedrske kristale (risba kristala v modrem), ki jih v notranjosti opazimo kot fantomske obrise (C). Kristalizacijo kalcita zaključijo enostavni kristali, ki jih omejujejo le ploskve negativnega položnega romboedra n (D). Kristalografski liki: prizma a{100}, skalenoeder p{211} in negativni n{012} romboeder. Približno deset milimetrov veliki kristali kalcita v septariji iz nahajališča pri Dolanah. Kristali imajo nekoliko ukrivljene ploskve in so na las podobni tistim iz septarij v Slovenskih goricah. Dolanske septarije pa se razlikujejo po aragonitovih kristalih, ki imajo obliko radialnih skupkov. Tisti v sredini meri dvanajst milimetrov v dolžino. Ploskve na obeh skupkih so zaradi raztapljanja neravne. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Miha Jeršek. 198 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 199Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz nahajališča se razlikujejo po tem, da so v njih skalenoedrski kristali. Vsa doslej od- krita haloška nahajališča so zaradi razu- mljivih razlogov blizu površja, zaradi tega so kristali kalcita praviloma korodirani in rumenkasto rjavo obarvani zaradi železovih oksidov. Med temi nahajališči velja posebej omeniti Stari Grad pri Makolah in nahaja- lišče na gradbišču avtoceste pri Stanošini. V prvem so bili bazalno zdvojčeni skalenoedr- ski kristali, ki so dosegli do šest centime- trov v dolžino. Značilnost teh dvojčkov je, da so bili pritrjeni na podlago tako, da so se med rastjo sploščili v smeri, ki je nanjo pra- vokotna. Kristalni dvojčki imajo zato me- tuljasto obliko, kakršne drugje v Halozah ni zaslediti. Veliko teh kristalov je močno korodiranih. V drugem nahajališču so bili kristali dveh generacij. Kristali prve genera- cije so romboedrski. Omejujejo jih ploskve osnovnega romboedra r{101}, ki so nekoliko preoblikovane z manjšimi ploskvami drugih likov. Kristali prve generacije so praviloma kontaktno bazalno zdvojčeni, kar opazimo po značilnih vpadnih kotih med zdvojčeni- ma kristaloma, pogosti pa so tudi prerašče- ni bazalni dvojčki. Lepo oblikovani dvojčki imajo od tri do štiri centimetre v premeru. Drugo generacijo predstavljajo precej manjši enostavni kristali, ki jih omejujejo ploskve negativnega položnega romboedra n{012}. Tudi ti kristali so lahko bazalno zdvojčeni, vendar redkeje. So bistveno bolj sploščeni kot istovrstni dvojčki prve generacije. Po- sebnost tega najdišča so kristali druge ge- neracije, ki so zdvojčeni po negativnem po- ložnem n{012} romboedru. Nastali dvojček je izrazito sploščen vzdolž dvojčične ravnine (012). Tako oblikovanih dvojčkov tega tipa v slovenskih nahajališčih še nismo opazili. Tudi v tem nahajališču korozija kristalom ni prizanesla. K sreči ni bila tako izrazita, zato Metuljasto oblikovani bazalni kontaktni dvojčki kalcita iz cestnega useka pri Starem Gradu. Oba kristala sta nekoliko razjedena, ker sta bila v razpokah blizu površja. Dvojček na levi meri 27 milimetrov x 17 milimetrov, na desni pa 24 milimetrov x 15 milimetrov. Zbirka: Franc Golob. Foto: Miha Jeršek. Razvoj kristalnih oblik kalcita v haloških nahajališčih. V prvih fazah so v večini nahajališč rasli skalenoedrsko oblikovani kristali (A). V nadaljevanju se pričnejo na kristalih razvijati ploskve negativnega položnega romboedra n{012} (B) in ploskve prizme a{100}. Prizmatski kristali pogosto v celoti prerastejo prvotne skalenoedrske kristale (risba kristala v modrem), ki jih v notranjosti opazimo kot fantomske obrise (C). Kristalizacijo kalcita zaključijo enostavni kristali, ki jih omejujejo le ploskve negativnega položnega romboedra n (D). Kristalografski liki: prizma a{100}, skalenoeder p{211} in negativni n{012} romboeder. Približno deset milimetrov veliki kristali kalcita v septariji iz nahajališča pri Dolanah. Kristali imajo nekoliko ukrivljene ploskve in so na las podobni tistim iz septarij v Slovenskih goricah. Dolanske septarije pa se razlikujejo po aragonitovih kristalih, ki imajo obliko radialnih skupkov. Tisti v sredini meri dvanajst milimetrov v dolžino. Ploskve na obeh skupkih so zaradi raztapljanja neravne. Zbirka: Viljem Podgoršek. Foto: Miha Jeršek. 200 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 201Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz kristali sicer nimajo gladkih ploskev, imajo pa satenasti sijaj, ker je korozija povzroči- la nastanek mikroskopsko majhnih razjed, na katerih se svetloba odbija v določenih smereh. Vsi kristali kalcita so zaradi žele- zovih oksidov rahlo rumenkasto obarvani. Na dvojčke (012) naletimo še pri Starem Gradu. Ker so v tem primeru kristali skale- noedrski, je oblika zdvojčenih kristalov po- polnoma drugačna. V ostalih haloških nahajališčih so primarni kristali pretežno skalenoedrskih oblik, ki so pogosto modificirane z majhnimi ploskva- mi drugih kristalografskih likov. Ob koncu izločanja kalcita se v nekaterih nahajališčih (Dobrška gora, Naraplje) razvijejo tudi priz- matski kristali s položnimi romboedrskimi terminacijami. Nemalokrat prizmatski kri- stali prerasejo primarne skalenoedrske kri- stale, ki jih v njihovi notranjosti vidimo kot fantomske obrise. Drugi minerali Uvodoma omenjena odsotnost orudenj v Halozah je razlog skromnega števila različ- nih mineralov, ki spremljajo mnogo pogo- stejše in večje kristale kremena in kalcita. Spremljajoči minerali so redki in v drobnih kristalih, zato jih le stežka opazimo. So pa značilni za tovrstna nahajališča. Med pogo- stejšimi so dolomit, aragonit in pirit. Zelo redki so barit in markazit ter amorfni razli- ček kremena kalcedon. Za zdaj drugih mi- neralov s tega področja ne poznamo. Dolomit se pojavlja v razpokah s kremeno- vimi kristali in je kristaliziral pred njimi. Kristali umazano bele barve so povečini enostavne romboedrske oblike in ne prese- gajo nekaj milimetrov v premeru. Aragonit je recentni mineral, katerega igličasti kri- stali v obliki nekaj milimetrov velikih ro- zet in kroglastih skupkov poraščajo kristale kalcita in stene razpok. Kristale popolnoma oksidiranega pirita, ki merijo do deset mili- metrov, najdemo v preperinah, neoksidirane pa pretežno na ploskvah kalcita. Zadnji niso Kristali kalcita iz razpok pri Stanošini imajo romboedrsko obliko in motne ploskve. Skoraj vsi so bazalni dvojčki. Večinoma so kontaktni dvojčki, nekateri pa so tudi preraščeni. Na levem posnetku (89 milimetrov x 59 milimetrov) je dobro vidna romboedrska oblika kristalov. Na desnem posnetku (50 milimetrov x 42 milimetrov) so trije preraščeni dvojčki. Pri tistem na sredini je dobro viden značilni kljunasti vpadni kot. Donacija Deana Šauperla Prirodoslovnemu muzeju Slovenije. Foto: Miha Jeršek. Morfologija kristalov kalcita haloških nahajališč. Največ različnih oblik imajo kristali iz Stanošine. Primarni kristali so romboedrske oblike (A) in največkrat kontaktno bazalno zdvojčeni vzdolž ravnine (001) (B in C). Nekateri bazalni dvojčki pa so deloma preraščeni (D). Dvojčki imajo značilno obliko s kljunastimi vpadnimi koti (B, C in D). Mlajšo generacijo zaznamujejo enostavni kristali, ki jih opredeljujejo negativni položni romboedri n, zato so sploščeni. Nekoliko so modificirani z majhnimi akcesornimi ploskvami (E in F). Tudi v tej generaciji so se razvili bazalni dvojčki (G). Posebnost pa so dvojčki po negativnem položnem romboedru n, ki so sploščeni vzdolž te ravnine dvojčenja (H). Pri Starem Gradu so v razpokah kristali skalenoedrskih oblik (A in B) in bazalno zdvojčeni kristali, ki pa imajo zaradi posebne pritrditve na podlago metuljasto obliko (C). V tem nahajališču so tudi kristali, ki so zdvojčeni vzdolž ravnine (012), zaradi česar se podaljšajo in dobijo prizmatsko obliko (D). V septarijah iz Strajne in Dobrške gore so skalenoedrsko oblikovani kristali (A), pri čemer so v strajnških prisotni tudi kristali zdvojčeni vzdolž ravnine (021) (B). Kristali iz razpok pri Studenicah (C in D), Narapljah (C) in Donački gori (A) so prav tako bolj ali manj enostavnih skalenoedrskih oblik. Prizmatski kristali so predstavniki zadnjih faz rasti. Zasledimo jih na Dobrški gori (B) in pri Narapljah (D). Kristali iz septarij pri Dolanah odstopajo od ostalih po svoji strmoromboedrski obliki (B). V tem so istovetni kristalom iz septarijskih konkrecij v Slovenskih goricah. Zadnji v kristalizacijskem redosledu so vedno enostavni kristali, kakršni so pri Zaklu (C) in Stanošini (E in F). Kristalografski liki: a{100}, b{211}, h{502}, n{012}, n1{hkl}, o{021}, p{hk }, r{101}. 200 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 201Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz kristali sicer nimajo gladkih ploskev, imajo pa satenasti sijaj, ker je korozija povzroči- la nastanek mikroskopsko majhnih razjed, na katerih se svetloba odbija v določenih smereh. Vsi kristali kalcita so zaradi žele- zovih oksidov rahlo rumenkasto obarvani. Na dvojčke (012) naletimo še pri Starem Gradu. Ker so v tem primeru kristali skale- noedrski, je oblika zdvojčenih kristalov po- polnoma drugačna. V ostalih haloških nahajališčih so primarni kristali pretežno skalenoedrskih oblik, ki so pogosto modificirane z majhnimi ploskva- mi drugih kristalografskih likov. Ob koncu izločanja kalcita se v nekaterih nahajališčih (Dobrška gora, Naraplje) razvijejo tudi priz- matski kristali s položnimi romboedrskimi terminacijami. Nemalokrat prizmatski kri- stali prerasejo primarne skalenoedrske kri- stale, ki jih v njihovi notranjosti vidimo kot fantomske obrise. Drugi minerali Uvodoma omenjena odsotnost orudenj v Halozah je razlog skromnega števila različ- nih mineralov, ki spremljajo mnogo pogo- stejše in večje kristale kremena in kalcita. Spremljajoči minerali so redki in v drobnih kristalih, zato jih le stežka opazimo. So pa značilni za tovrstna nahajališča. Med pogo- stejšimi so dolomit, aragonit in pirit. Zelo redki so barit in markazit ter amorfni razli- ček kremena kalcedon. Za zdaj drugih mi- neralov s tega področja ne poznamo. Dolomit se pojavlja v razpokah s kremeno- vimi kristali in je kristaliziral pred njimi. Kristali umazano bele barve so povečini enostavne romboedrske oblike in ne prese- gajo nekaj milimetrov v premeru. Aragonit je recentni mineral, katerega igličasti kri- stali v obliki nekaj milimetrov velikih ro- zet in kroglastih skupkov poraščajo kristale kalcita in stene razpok. Kristale popolnoma oksidiranega pirita, ki merijo do deset mili- metrov, najdemo v preperinah, neoksidirane pa pretežno na ploskvah kalcita. Zadnji niso Kristali kalcita iz razpok pri Stanošini imajo romboedrsko obliko in motne ploskve. Skoraj vsi so bazalni dvojčki. Večinoma so kontaktni dvojčki, nekateri pa so tudi preraščeni. Na levem posnetku (89 milimetrov x 59 milimetrov) je dobro vidna romboedrska oblika kristalov. Na desnem posnetku (50 milimetrov x 42 milimetrov) so trije preraščeni dvojčki. Pri tistem na sredini je dobro viden značilni kljunasti vpadni kot. Donacija Deana Šauperla Prirodoslovnemu muzeju Slovenije. Foto: Miha Jeršek. Morfologija kristalov kalcita haloških nahajališč. Največ različnih oblik imajo kristali iz Stanošine. Primarni kristali so romboedrske oblike (A) in največkrat kontaktno bazalno zdvojčeni vzdolž ravnine (001) (B in C). Nekateri bazalni dvojčki pa so deloma preraščeni (D). Dvojčki imajo značilno obliko s kljunastimi vpadnimi koti (B, C in D). Mlajšo generacijo zaznamujejo enostavni kristali, ki jih opredeljujejo negativni položni romboedri n, zato so sploščeni. Nekoliko so modificirani z majhnimi akcesornimi ploskvami (E in F). Tudi v tej generaciji so se razvili bazalni dvojčki (G). Posebnost pa so dvojčki po negativnem položnem romboedru n, ki so sploščeni vzdolž te ravnine dvojčenja (H). Pri Starem Gradu so v razpokah kristali skalenoedrskih oblik (A in B) in bazalno zdvojčeni kristali, ki pa imajo zaradi posebne pritrditve na podlago metuljasto obliko (C). V tem nahajališču so tudi kristali, ki so zdvojčeni vzdolž ravnine (012), zaradi česar se podaljšajo in dobijo prizmatsko obliko (D). V septarijah iz Strajne in Dobrške gore so skalenoedrsko oblikovani kristali (A), pri čemer so v strajnških prisotni tudi kristali zdvojčeni vzdolž ravnine (021) (B). Kristali iz razpok pri Studenicah (C in D), Narapljah (C) in Donački gori (A) so prav tako bolj ali manj enostavnih skalenoedrskih oblik. Prizmatski kristali so predstavniki zadnjih faz rasti. Zasledimo jih na Dobrški gori (B) in pri Narapljah (D). Kristali iz septarij pri Dolanah odstopajo od ostalih po svoji strmoromboedrski obliki (B). V tem so istovetni kristalom iz septarijskih konkrecij v Slovenskih goricah. Zadnji v kristalizacijskem redosledu so vedno enostavni kristali, kakršni so pri Zaklu (C) in Stanošini (E in F). Kristalografski liki: a{100}, b{211}, h{502}, n{012}, n1{hkl}, o{021}, p{hk }, r{101}. 202 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 203Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz večji od enega milimetra. Kristali pirita so v enostavnih kockah ali oktaedrih. Markazit je zelo redek v drobnih sploščenih krista- lih, ki merijo do nekaj desetink milimetra. Nekoliko presenetljiva je odsotnost barita v haloških septarijah. Pojavil pa se je v stano- šinskih razpokah v obliki zelo tankih belih ali prosojnih kristalov, ki niso večji od dveh milimetrov. Nekateri kristali so conirano obarvani. Kalcedon v tankih, ledvičasto oblikovanih svetlo modrih plasteh je doslej znan le iz septarij pri Strajni. Haloške kamnine - nekoč, danes, jutri Med najlepšimi slovenskimi gotskimi kul- turnimi spomeniki so bazilika Marije Zave- tnice s plaščem na Ptujski gori, mariborska stolnica Svetega Janeza Krstnika v Mariboru in dvorec Štatenberg. To so le nekateri iz- med izjemnih spomenikov kulturne dedišči- ne, v katere je vgrajen vunduški peščenjak, znan tudi kot ptujskogorski peščenjak. Z njim so grajene tudi starejše haloške hiše, izdelani stebri, znamenja, tlaki, portali in stopnišča tako v neposredni haloški okolici kot tudi na Ptuju in Mariboru. Še več, ta cenjeni peščenjak naj bi v preteklosti »izva- žali« celo na Češko (Bedjanič, 2011). Na levem pobočju doline Vunduškega po- toka, jugozahodno od vasi Naraplje, je pod Jelovicami evidentiranih šestnajst opuščenih kamnolomov (Planjšek in sod., 2002), v ka- terih so pridobivali kamnine, ki so predsta- vljale pomemben material za potrebe grad- beništva in za kamnoseške ter kiparske iz- delke. V preteklosti so namreč kot gradbeni kamen pogosto uporabljali kamen iz nepo- Barit z gradbišča avtoceste pri Stanošini. Kristali so zelo tanki, ker prevladujejo široke ploskve pinakoida c{001}, medtem ko so ploskve pinakoida b{010} in prizme d{210} zelo ozke. Na nekaterih kristalih so razvite še ozke ploskve prizme n{101}. Limonitizirani kristali pirita so oktaedrske ali kockaste oblike (A in B). Markazit je zelo redek v prizmatskih kristalih, ki so sploščeni po ploskvi pinakoida c{001}, omejujejo pa jih še ploskve prizem d{110} in e{014}. Kristale dolomita (D) iz Stanošine omejujejo ploskve romboedra r{101}, ki jih na terminacijah odrežejo ploskve pinakoida c{001}. Risba 7: Doslej znana nahajališča v Halozah in minerali, ki so bili v njih odkriti. Najpogostejša minerala sta kremen in kalcit, od katerih vsaj enega najdemo v vseh nahajališčih. Tri nahajališča so povsem monomineralna, v ostalih so še pirit, aragonit in kalcedon. Velika izjema je nahajališče na gradbišču avtoceste pri Stanošini, kjer je bilo najdenih sedem različnih mineralov. Na karti so prikazana doslej odkrita nahajališča mineralov v Halozah. Cesta mimo Podlehnika do Gruškovja poteka ravno po meji med vzhodnimi in zahodnimi Halozami. Od vseh znanih nahajališč je le tisto pri Dolanah (3) v vzhodnem delu Haloz. 202 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 203Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz večji od enega milimetra. Kristali pirita so v enostavnih kockah ali oktaedrih. Markazit je zelo redek v drobnih sploščenih krista- lih, ki merijo do nekaj desetink milimetra. Nekoliko presenetljiva je odsotnost barita v haloških septarijah. Pojavil pa se je v stano- šinskih razpokah v obliki zelo tankih belih ali prosojnih kristalov, ki niso večji od dveh milimetrov. Nekateri kristali so conirano obarvani. Kalcedon v tankih, ledvičasto oblikovanih svetlo modrih plasteh je doslej znan le iz septarij pri Strajni. Haloške kamnine - nekoč, danes, jutri Med najlepšimi slovenskimi gotskimi kul- turnimi spomeniki so bazilika Marije Zave- tnice s plaščem na Ptujski gori, mariborska stolnica Svetega Janeza Krstnika v Mariboru in dvorec Štatenberg. To so le nekateri iz- med izjemnih spomenikov kulturne dedišči- ne, v katere je vgrajen vunduški peščenjak, znan tudi kot ptujskogorski peščenjak. Z njim so grajene tudi starejše haloške hiše, izdelani stebri, znamenja, tlaki, portali in stopnišča tako v neposredni haloški okolici kot tudi na Ptuju in Mariboru. Še več, ta cenjeni peščenjak naj bi v preteklosti »izva- žali« celo na Češko (Bedjanič, 2011). Na levem pobočju doline Vunduškega po- toka, jugozahodno od vasi Naraplje, je pod Jelovicami evidentiranih šestnajst opuščenih kamnolomov (Planjšek in sod., 2002), v ka- terih so pridobivali kamnine, ki so predsta- vljale pomemben material za potrebe grad- beništva in za kamnoseške ter kiparske iz- delke. V preteklosti so namreč kot gradbeni kamen pogosto uporabljali kamen iz nepo- Barit z gradbišča avtoceste pri Stanošini. Kristali so zelo tanki, ker prevladujejo široke ploskve pinakoida c{001}, medtem ko so ploskve pinakoida b{010} in prizme d{210} zelo ozke. Na nekaterih kristalih so razvite še ozke ploskve prizme n{101}. Limonitizirani kristali pirita so oktaedrske ali kockaste oblike (A in B). Markazit je zelo redek v prizmatskih kristalih, ki so sploščeni po ploskvi pinakoida c{001}, omejujejo pa jih še ploskve prizem d{110} in e{014}. Kristale dolomita (D) iz Stanošine omejujejo ploskve romboedra r{101}, ki jih na terminacijah odrežejo ploskve pinakoida c{001}. Risba 7: Doslej znana nahajališča v Halozah in minerali, ki so bili v njih odkriti. Najpogostejša minerala sta kremen in kalcit, od katerih vsaj enega najdemo v vseh nahajališčih. Tri nahajališča so povsem monomineralna, v ostalih so še pirit, aragonit in kalcedon. Velika izjema je nahajališče na gradbišču avtoceste pri Stanošini, kjer je bilo najdenih sedem različnih mineralov. Na karti so prikazana doslej odkrita nahajališča mineralov v Halozah. Cesta mimo Podlehnika do Gruškovja poteka ravno po meji med vzhodnimi in zahodnimi Halozami. Od vseh znanih nahajališč je le tisto pri Dolanah (3) v vzhodnem delu Haloz. 204 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 205Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz sredne bližine. Pridobivanje je bilo ročno, poleg bližine kamnoloma pa so bile bistvene tehnične lastnosti kamnine, medtem ko njen videz ni imel takšnega pomena. Vunduški peščenjak je nastajal pred pribli- žno 20 milijoni let v priobalnem morskem okolju Paratetide v območju plimovanja. Morsko okolje dokazuje prisotnost glavko- nita, priobalno okolje pa organski (verjetno rastlinski) ostanki in nekatere sedimentne teksture (tokovni odlitki). Taka zaporedja sedimentnih tekstur lahko nastajajo v obal- nem območju in podobno prerazporeditev materiala opazujemo na marsikateri današnji morski obali (Kastelic, Kramar, 2005). Klastično, sivo do temno sivo, drobnozrna- to in homogeno kamnino sestavlja približno 80 odstotkov zrn in 20 odstotkov veziva. Zrna so velika od 0,075 do 0,5 milime- tra, povprečno 0,25 milimetra. Med njimi prevladujejo kremenova in karbonatna zrna (apnenec, dolomit), sledijo zrna sljude mu- skovita ter v manjšini zrna magmatskih in metamorfnih kamnin in neprosojni železovi minerali. Vezivo predstavlja kalcitni cement. V okolici Haloz so v preteklosti vunduški peščenjak veliko uporabljali pri gradnji ra- znih objektov, tudi takšnih, ki so danes opredeljeni kot kulturna dediščina/spome- niki. Mnogi med njimi so zaradi propada- nja peščenjaka že potrebni obnove. Na nje- govo propadanje najverjetneje v veliki meri vpliva prisotnost pirita, ki slabša obstojnost barve ter povzroča mehansko preperevanje. Ob prisotnosti kalcita v določenih razmerah povzroči nastanek minerala sadre, ki je eden izmed glavnih dejavnikov preperevanja, saj povzroča luskanje in zrnato razpadanje pe- ščenjaka. Medtem pa sekundarni kremen Največji opuščeni kamnolom v dolini Vunduškega potoka je Občinski kamnolom. Njegova višina znaša približno petindvajset metrov in širina približno osemdeset metrov. Produktivne plasti predstavljata drobno- do srednjezrnati kremenov sljudni peščenjak in drobnozrnati kremenov konglomerat. Foto: Matjaž in Mojca Bedjanič. Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski gori je z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89) zavarovana kot kulturni spomenik. V Zbirni register dediščine (Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino) je vpisana pod evidenčno številko dediščine EŠD 591. Pri gradnji cerkve kot tudi izdelavi stebrov, lokov, portalov in stopnišč sta bila uporabljena vunduški peščenjak in konglomerat. Foto: Srečko Štajnbaher. 204 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 205Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz sredne bližine. Pridobivanje je bilo ročno, poleg bližine kamnoloma pa so bile bistvene tehnične lastnosti kamnine, medtem ko njen videz ni imel takšnega pomena. Vunduški peščenjak je nastajal pred pribli- žno 20 milijoni let v priobalnem morskem okolju Paratetide v območju plimovanja. Morsko okolje dokazuje prisotnost glavko- nita, priobalno okolje pa organski (verjetno rastlinski) ostanki in nekatere sedimentne teksture (tokovni odlitki). Taka zaporedja sedimentnih tekstur lahko nastajajo v obal- nem območju in podobno prerazporeditev materiala opazujemo na marsikateri današnji morski obali (Kastelic, Kramar, 2005). Klastično, sivo do temno sivo, drobnozrna- to in homogeno kamnino sestavlja približno 80 odstotkov zrn in 20 odstotkov veziva. Zrna so velika od 0,075 do 0,5 milime- tra, povprečno 0,25 milimetra. Med njimi prevladujejo kremenova in karbonatna zrna (apnenec, dolomit), sledijo zrna sljude mu- skovita ter v manjšini zrna magmatskih in metamorfnih kamnin in neprosojni železovi minerali. Vezivo predstavlja kalcitni cement. V okolici Haloz so v preteklosti vunduški peščenjak veliko uporabljali pri gradnji ra- znih objektov, tudi takšnih, ki so danes opredeljeni kot kulturna dediščina/spome- niki. Mnogi med njimi so zaradi propada- nja peščenjaka že potrebni obnove. Na nje- govo propadanje najverjetneje v veliki meri vpliva prisotnost pirita, ki slabša obstojnost barve ter povzroča mehansko preperevanje. Ob prisotnosti kalcita v določenih razmerah povzroči nastanek minerala sadre, ki je eden izmed glavnih dejavnikov preperevanja, saj povzroča luskanje in zrnato razpadanje pe- ščenjaka. Medtem pa sekundarni kremen Največji opuščeni kamnolom v dolini Vunduškega potoka je Občinski kamnolom. Njegova višina znaša približno petindvajset metrov in širina približno osemdeset metrov. Produktivne plasti predstavljata drobno- do srednjezrnati kremenov sljudni peščenjak in drobnozrnati kremenov konglomerat. Foto: Matjaž in Mojca Bedjanič. Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski gori je z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89) zavarovana kot kulturni spomenik. V Zbirni register dediščine (Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino) je vpisana pod evidenčno številko dediščine EŠD 591. Pri gradnji cerkve kot tudi izdelavi stebrov, lokov, portalov in stopnišč sta bila uporabljena vunduški peščenjak in konglomerat. Foto: Srečko Štajnbaher. 206 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 207Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz povečuje mehansko trdnost peščenjaka. V delih, kjer ga je več, je kamnina obstojnejša. Peščenjak ima majhno poroznost, kar je na- čeloma ugodno za njegovo obstojnost (Ka- stelic, Kramar, 2005). Za obnovo kulturnih spomenikov je najpri- mernejša uporaba lokalnih, avtohtonih ka- mnin. V dolini potoka Vundušek so zaloge kamnine, ob upoštevanju njihove razpro- stranjenosti v prostoru ter debeline produk- tivnih plasti, velike. Vsaj trije izmed deve- tih opuščenih kamnolomov so zaradi svoje velikosti, količine produktivnih kamnin in lahke dostopnosti perspektivni za ponovno odprtje za potrebe obnovitvenih del (Kaste- lic, Kramar, 2005). V letu 2020 je bila na območju doline potoka Vundušek za enega od kamnolomov podeljena rudarska pravica in koncesionar je pričel s ponovnim prido- bivanjem vunduškega peščenjaka. Kamnina bo uporabljana kot gradbeni in arhitektonski kamen, poleg tega pa bo aktiviranje kamno- loma omogočilo vir avtohtonega, lokalnega kamna tudi za obnovo izjemne »kamnite« kulturne dediščine. Vunduški peščenjak nosi v sebi tudi zapi- se izjemne etnološke dediščine. Cerkev na Ptujski gori ima vgrajene številne kamnose- ško obdelane kamnite elemente - opornike, stebre, loke, rebra, okenska ostenja, portale in sedilije. Na njih je vse polno vklesanih znamenj. To so osebni podpisi kamnosekov, ki so kamen po načrtih sklesali in za svoje delo dobili plačilo. V notranjosti jih je bilo naštetih več kot 900, od tega 179 različnih. Sklepati je mogoče, da je pri gradnji cerkve sodelovalo izredno veliko število kamnose- kov, čeprav morda ne vsi istočasno. Po drugi strani pa nam kamnoseški znaki razkrivajo tudi povezave med ptujskogorsko stavbarni- co in drugimi sočasnimi gradbišči na Štajer- skem, saj so bila na različnih cerkvah ugo- tovljena enaka znamenja (Zadnikar, 2005, v: Bedjanič, 2007). Na podlagi Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS 2004) ima »Ob- činski kamnolom – nahajališče peščenjaka pod imenom: Jelovice – nahajališče kamnin« status geološke naravne vrednote lokalnega pome- na. Nahajališče predstavlja reprezentativni izdanek značilnih miocenskih sedimentih kamnin, kjer gre za izmenjavo sivo zelenka- stega peščenjaka z vmesnimi plastmi rjavo rumenkastega peščenjaka, z lečami drobno- zrnatega konglomerata ter polami laporovca in glinavca. V kamninah so opazne različne sedimentacijske strukture in teksture. Zara- di uporabe kamna v preteklosti ima nahaja- lišče velik pričevalni pomen. Poleg spodnjemiocenskega vunduškega pe- ščenjaka so zahodno od Zavrča, v danes opuščenem kamnolomu Gabrje, pridobivali srednjemiocenski konglomerat in peščenjak z litotamnijami, v kamnolomu jugozaho- dno od Zavrča srednjemiocenski litotamnij- ski apenec in v kamnolomu na Podpeči pri Žetalah permski apnenec. Z naravovarstve- nega vidika nahajališča omenjenih kamnin Mikroskopski sliki peščenjaka iz opuščenega Gojkovičevega kamnoloma iz doline Vunduškega potoka. Sliki sta posneti pod optičnim mikroskopom v presevni svetlobi; slika zgoraj je posneta z vzporednimi Nicolovimi prizmami - nikoli, slika spodaj pa z navzkrižnimi nikoli. Kremenova in karbonatna zrna, zrna sljude in glinencev veže limonitni cement (merilo: 0,25 milimetra; povečava: 40-kratna) (Bedjanič, 2007). Največ jih pripada kremenu (siva zrna), sledijo dolomit in apnenec (rjavkasta zrna), sljuda – muskovit (mavrična zrna), glinenci (zebrasta zrna) in neprosojni železovi minerali (črna zrna). Foto: Mojca Bedjanič. V novo odprtem kamnolomu Vundušek bo mogoče pridobivati kamnine tudi za obnovo kulturnih spomenikov. Ob odpiranju in delovanju kamnoloma pa velja med drugim upoštevati varstvene usmeritve za varstvo območja Natura 2000 Boč – Haloze – Donačka gora in naravno vrednoto potok Vundušek. Foto: Matjaž Bedjanič. 206 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 207Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz povečuje mehansko trdnost peščenjaka. V delih, kjer ga je več, je kamnina obstojnejša. Peščenjak ima majhno poroznost, kar je na- čeloma ugodno za njegovo obstojnost (Ka- stelic, Kramar, 2005). Za obnovo kulturnih spomenikov je najpri- mernejša uporaba lokalnih, avtohtonih ka- mnin. V dolini potoka Vundušek so zaloge kamnine, ob upoštevanju njihove razpro- stranjenosti v prostoru ter debeline produk- tivnih plasti, velike. Vsaj trije izmed deve- tih opuščenih kamnolomov so zaradi svoje velikosti, količine produktivnih kamnin in lahke dostopnosti perspektivni za ponovno odprtje za potrebe obnovitvenih del (Kaste- lic, Kramar, 2005). V letu 2020 je bila na območju doline potoka Vundušek za enega od kamnolomov podeljena rudarska pravica in koncesionar je pričel s ponovnim prido- bivanjem vunduškega peščenjaka. Kamnina bo uporabljana kot gradbeni in arhitektonski kamen, poleg tega pa bo aktiviranje kamno- loma omogočilo vir avtohtonega, lokalnega kamna tudi za obnovo izjemne »kamnite« kulturne dediščine. Vunduški peščenjak nosi v sebi tudi zapi- se izjemne etnološke dediščine. Cerkev na Ptujski gori ima vgrajene številne kamnose- ško obdelane kamnite elemente - opornike, stebre, loke, rebra, okenska ostenja, portale in sedilije. Na njih je vse polno vklesanih znamenj. To so osebni podpisi kamnosekov, ki so kamen po načrtih sklesali in za svoje delo dobili plačilo. V notranjosti jih je bilo naštetih več kot 900, od tega 179 različnih. Sklepati je mogoče, da je pri gradnji cerkve sodelovalo izredno veliko število kamnose- kov, čeprav morda ne vsi istočasno. Po drugi strani pa nam kamnoseški znaki razkrivajo tudi povezave med ptujskogorsko stavbarni- co in drugimi sočasnimi gradbišči na Štajer- skem, saj so bila na različnih cerkvah ugo- tovljena enaka znamenja (Zadnikar, 2005, v: Bedjanič, 2007). Na podlagi Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur.l. RS 2004) ima »Ob- činski kamnolom – nahajališče peščenjaka pod imenom: Jelovice – nahajališče kamnin« status geološke naravne vrednote lokalnega pome- na. Nahajališče predstavlja reprezentativni izdanek značilnih miocenskih sedimentih kamnin, kjer gre za izmenjavo sivo zelenka- stega peščenjaka z vmesnimi plastmi rjavo rumenkastega peščenjaka, z lečami drobno- zrnatega konglomerata ter polami laporovca in glinavca. V kamninah so opazne različne sedimentacijske strukture in teksture. Zara- di uporabe kamna v preteklosti ima nahaja- lišče velik pričevalni pomen. Poleg spodnjemiocenskega vunduškega pe- ščenjaka so zahodno od Zavrča, v danes opuščenem kamnolomu Gabrje, pridobivali srednjemiocenski konglomerat in peščenjak z litotamnijami, v kamnolomu jugozaho- dno od Zavrča srednjemiocenski litotamnij- ski apenec in v kamnolomu na Podpeči pri Žetalah permski apnenec. Z naravovarstve- nega vidika nahajališča omenjenih kamnin Mikroskopski sliki peščenjaka iz opuščenega Gojkovičevega kamnoloma iz doline Vunduškega potoka. Sliki sta posneti pod optičnim mikroskopom v presevni svetlobi; slika zgoraj je posneta z vzporednimi Nicolovimi prizmami - nikoli, slika spodaj pa z navzkrižnimi nikoli. Kremenova in karbonatna zrna, zrna sljude in glinencev veže limonitni cement (merilo: 0,25 milimetra; povečava: 40-kratna) (Bedjanič, 2007). Največ jih pripada kremenu (siva zrna), sledijo dolomit in apnenec (rjavkasta zrna), sljuda – muskovit (mavrična zrna), glinenci (zebrasta zrna) in neprosojni železovi minerali (črna zrna). Foto: Mojca Bedjanič. V novo odprtem kamnolomu Vundušek bo mogoče pridobivati kamnine tudi za obnovo kulturnih spomenikov. Ob odpiranju in delovanju kamnoloma pa velja med drugim upoštevati varstvene usmeritve za varstvo območja Natura 2000 Boč – Haloze – Donačka gora in naravno vrednoto potok Vundušek. Foto: Matjaž Bedjanič. 208 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 209Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz niso pomembna. To pa seveda ne velja za permske in triasne apnence na skrajnem za- hodnem delu Haloz oziroma na zahodnem robu obravnavanega območja. Slabega pol kvadratnega kilometra velika krpa apnenca jugozahodno od Makol na območju Lene- ša je posejana s številnimi kraškimi pojavi. Poleg vrtač, kraških izvirkov in škrapelj sta tukaj tudi Domišakovo brezno, ki je eno od največjih brezen severovzhodne Slovenije, in največja štajerska kraška jama - Belojača. Območje je zavarovano kot geomorfološki rezervat v skladu z Odlokom o razglasitvi na- ravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na območju občine Slovenska Bistrica (Ur. l. RS 1992), ponori in jama Belojača pa kot naravni spomeni- ki. To območje ima skladno s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 2004) tudi status naravne vrednote. Območje soteske potoka Šodergraben ju- gozahodno od Makol se ponaša z manjšimi podzemnimi jamami in občasnim slapom. Zato ima status naravne vrednote in je za- varovano kot geomorfološki rezervat. Skrajno zahodno območje Haloz je bilo v preteklosti pomembno zaradi nahajališč pre- moga. Zgodovina premogovništva med Ma- kolami in Poljčanami sega v Napoleonov čas. Na tem območju so premog kopali v Ljubič- nem, Podboču in Studenicah. Najbogatejšo zgodovino pa imajo nedvomno premogovni- ki Šega, Hrastovec-Kleče in Stanovsko. Do- kaj velike količine kakovostnega premoga so omogočile gospodarski razvoj območja. Pre- mogovništvo je zaznamovalo življenje tukaj- šnjih ljudi in je živelo vse do leta 1963, ko so zaprli še zadnji premogovnik (Bedjanič, 2011b). Danes je večina opuščenih rovov za- sutih, rudniški rov premoga Hrastovec-Kle- če pa ima status geološke naravne vrednote državnega pomena. Makolčani so nedaleč od jame Belojače za turistični ogled uredili nekdanji vhod rudnika Šega. Zaključek Ta članek kaže pomembnost povezovanja vseh, ki se zanimajo za spoznavanje značil- nosti določenega prostora. Najpomembneje pri tem je, da se združijo želje po odkriva- nju novega na ljubiteljski in strokovni ravni s skupnim ciljem čim obsežnejšega in čim podrobnejšega poznavanja vseh danosti, ki jih je mogoče na določenem področju zaob- jeti. Haloze so značilen primer zemljepisno nekoliko oddaljenega območja, ki zaradi svojih družbeno-gospodarskih danosti niko- li ni bilo v samem središču kakršnega koli zanimanja. Po drugi strani pa so prav za- radi tega ohranile svojo prvinskost. Prav v tem se skriva dejstvo, da so bile tudi geo- loško, paleontološko in mineraloško na ob- robju zanimanja. Vse najdbe, ki smo jih v tem članku opisali, so tako izključno plod novejših manjših ali večjih zemeljskih del, ki so razkrila kamnine s kristali in fosili. Nedvomno je bilo tako tudi v preteklosti, a s pomembno razliko. Manjkali so tisti, ki bi jih to iz tega ali onega razloga zanimalo. K sreči so pri nas v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja razmere dozorele do te me- re, da so se poleg strokovnjakov za ta del našega bogastva začeli zanimati tudi ljubi- teljski posamezniki iz bližnjega in daljnjega okolja. Ti so imeli zanimanje, čas in voljo, potrebno za spoznavanje tega območja, kar jim je omogočilo, da so pravočasno prišli do podatkov o zemeljskih delih in zanimivih odkritjih. Brez njih bi bila celotna družba osiromašena za marsikatero novo odkritje in spoznanje. Ta prispevek je sinteza teh doga- janj v zadnjega četrt stoletja. Viri: Aničić, B., 1998: Vunduški peščenjak namesto ptujskogorski peščenjak – zahodne Haloze. Geologija, 41 (Geološki zavod Ljubljana in Slovensko geološko društvo): 103–109. Bedjanič, M., 2007: Geološko ovrednotenje nahajališč in kamnite kulturne dediščine iz miocenskih sedimentnih kamnin severovzhodne Slovenije. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 214. Bedjanič, M., 2011: Kamnolomi v dolini potoka Vundušek. V: Hazler, V., ur.: Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini: monografija. Vodovnikova zbirka. Zreče: Občina, 154-159. Golob, F., 2006: Septarije z Borla pri Ptuju. Scopolia, Suppl. 3, 389. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Golob, F., 2006: Kremenovi kristali v osrednjih Halozah. Scopolia, Suppl. 3, 422-427. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Golob, F., Rečnik, A., 2007: Mineralno bogastvo Haloz I – Dobrška gora. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 236–240. Ljubljana: Institut Jožef Stefan, Golob, F, Rečnik, A., 2007: Mineralno bogastvo Haloz II – Dobrina. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 241– 249. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Kastelic, V., Kramar, S., 2005: Vrednotenje Vunduškega peščenjaka z vidika možnosti uporabe v restavratorske namene. Geološki zbornik. Ljubljana: Odsek za geologijo Univerze v Ljubljani: Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, 50-53. Križnar, M., 2015: Najdbe pleistocenskih mamutov ob bregovih Drave. Konkrecija, 4: 17-19. Mikuž, V., Žorž, M., 2004: Školjke in kristali kremena v miocenskih klastitih pri Dobrini v Halozah. Geologija, 47 (2): 187–191. Pajtler, F., Kren, D., 2006: Kremen in kalcit iz okolice vasi Zakl v Halozah. Scopolia, Suppl. 3, 430. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Pajtler, F., Podgoršek, V., 2006: Kalcit in kremen iz Starega Gradu pri Makolah. Scopolia, Suppl. 3, 428- 429. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Pavlovčič Prešeren, P., Stopar, B., Vrabec, M., 2005: Podpise kamnosekov lahko opazimo na kamnoseško obdelanih kamnitih delih zunaj cerkve Matere Božje Pomočnice na Ptujski gor in v njej. Foto: Matjaž Bedjanič. 208 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 209Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz niso pomembna. To pa seveda ne velja za permske in triasne apnence na skrajnem za- hodnem delu Haloz oziroma na zahodnem robu obravnavanega območja. Slabega pol kvadratnega kilometra velika krpa apnenca jugozahodno od Makol na območju Lene- ša je posejana s številnimi kraškimi pojavi. Poleg vrtač, kraških izvirkov in škrapelj sta tukaj tudi Domišakovo brezno, ki je eno od največjih brezen severovzhodne Slovenije, in največja štajerska kraška jama - Belojača. Območje je zavarovano kot geomorfološki rezervat v skladu z Odlokom o razglasitvi na- ravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na območju občine Slovenska Bistrica (Ur. l. RS 1992), ponori in jama Belojača pa kot naravni spomeni- ki. To območje ima skladno s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ur. l. RS 2004) tudi status naravne vrednote. Območje soteske potoka Šodergraben ju- gozahodno od Makol se ponaša z manjšimi podzemnimi jamami in občasnim slapom. Zato ima status naravne vrednote in je za- varovano kot geomorfološki rezervat. Skrajno zahodno območje Haloz je bilo v preteklosti pomembno zaradi nahajališč pre- moga. Zgodovina premogovništva med Ma- kolami in Poljčanami sega v Napoleonov čas. Na tem območju so premog kopali v Ljubič- nem, Podboču in Studenicah. Najbogatejšo zgodovino pa imajo nedvomno premogovni- ki Šega, Hrastovec-Kleče in Stanovsko. Do- kaj velike količine kakovostnega premoga so omogočile gospodarski razvoj območja. Pre- mogovništvo je zaznamovalo življenje tukaj- šnjih ljudi in je živelo vse do leta 1963, ko so zaprli še zadnji premogovnik (Bedjanič, 2011b). Danes je večina opuščenih rovov za- sutih, rudniški rov premoga Hrastovec-Kle- če pa ima status geološke naravne vrednote državnega pomena. Makolčani so nedaleč od jame Belojače za turistični ogled uredili nekdanji vhod rudnika Šega. Zaključek Ta članek kaže pomembnost povezovanja vseh, ki se zanimajo za spoznavanje značil- nosti določenega prostora. Najpomembneje pri tem je, da se združijo želje po odkriva- nju novega na ljubiteljski in strokovni ravni s skupnim ciljem čim obsežnejšega in čim podrobnejšega poznavanja vseh danosti, ki jih je mogoče na določenem področju zaob- jeti. Haloze so značilen primer zemljepisno nekoliko oddaljenega območja, ki zaradi svojih družbeno-gospodarskih danosti niko- li ni bilo v samem središču kakršnega koli zanimanja. Po drugi strani pa so prav za- radi tega ohranile svojo prvinskost. Prav v tem se skriva dejstvo, da so bile tudi geo- loško, paleontološko in mineraloško na ob- robju zanimanja. Vse najdbe, ki smo jih v tem članku opisali, so tako izključno plod novejših manjših ali večjih zemeljskih del, ki so razkrila kamnine s kristali in fosili. Nedvomno je bilo tako tudi v preteklosti, a s pomembno razliko. Manjkali so tisti, ki bi jih to iz tega ali onega razloga zanimalo. K sreči so pri nas v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja razmere dozorele do te me- re, da so se poleg strokovnjakov za ta del našega bogastva začeli zanimati tudi ljubi- teljski posamezniki iz bližnjega in daljnjega okolja. Ti so imeli zanimanje, čas in voljo, potrebno za spoznavanje tega območja, kar jim je omogočilo, da so pravočasno prišli do podatkov o zemeljskih delih in zanimivih odkritjih. Brez njih bi bila celotna družba osiromašena za marsikatero novo odkritje in spoznanje. Ta prispevek je sinteza teh doga- janj v zadnjega četrt stoletja. Viri: Aničić, B., 1998: Vunduški peščenjak namesto ptujskogorski peščenjak – zahodne Haloze. Geologija, 41 (Geološki zavod Ljubljana in Slovensko geološko društvo): 103–109. Bedjanič, M., 2007: Geološko ovrednotenje nahajališč in kamnite kulturne dediščine iz miocenskih sedimentnih kamnin severovzhodne Slovenije. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 214. Bedjanič, M., 2011: Kamnolomi v dolini potoka Vundušek. V: Hazler, V., ur.: Rudniki, premogovniki in kamnolomi v Dravinjski dolini: monografija. Vodovnikova zbirka. Zreče: Občina, 154-159. Golob, F., 2006: Septarije z Borla pri Ptuju. Scopolia, Suppl. 3, 389. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Golob, F., 2006: Kremenovi kristali v osrednjih Halozah. Scopolia, Suppl. 3, 422-427. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Golob, F., Rečnik, A., 2007: Mineralno bogastvo Haloz I – Dobrška gora. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 236–240. Ljubljana: Institut Jožef Stefan, Golob, F, Rečnik, A., 2007: Mineralno bogastvo Haloz II – Dobrina. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 241– 249. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Kastelic, V., Kramar, S., 2005: Vrednotenje Vunduškega peščenjaka z vidika možnosti uporabe v restavratorske namene. Geološki zbornik. Ljubljana: Odsek za geologijo Univerze v Ljubljani: Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko, 50-53. Križnar, M., 2015: Najdbe pleistocenskih mamutov ob bregovih Drave. Konkrecija, 4: 17-19. Mikuž, V., Žorž, M., 2004: Školjke in kristali kremena v miocenskih klastitih pri Dobrini v Halozah. Geologija, 47 (2): 187–191. Pajtler, F., Kren, D., 2006: Kremen in kalcit iz okolice vasi Zakl v Halozah. Scopolia, Suppl. 3, 430. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Pajtler, F., Podgoršek, V., 2006: Kalcit in kremen iz Starega Gradu pri Makolah. Scopolia, Suppl. 3, 428- 429. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Pavlovčič Prešeren, P., Stopar, B., Vrabec, M., 2005: Podpise kamnosekov lahko opazimo na kamnoseško obdelanih kamnitih delih zunaj cerkve Matere Božje Pomočnice na Ptujski gor in v njej. Foto: Matjaž Bedjanič. 210 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 211Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Hitrosti premikov ob prelomih v vzhodni Sloveniji: opazovanja iz let 1996, 1999 in 2002 = Displacement rates along the faults in NE Slovenia: campaigns from 1996, 1999 and 2002. Geodetski vestnik (glasilo Zveze geodetov Slovenije), 49 (3): 407-415. Planjšek, M., Mirtič, B., Aničić, B., 2002: Naravovarstveno vrednotenje nahajališč miocenskih sedimentnih v kamnolomih severovzhodne Slovenije - Geoconservation evaluation of the sites of Miocene sedimantary rocks in the quarries of north-eastern Slovenia. Geologija, 45 (2): 485-492. Podgoršek, V., 2004: Pomen odkritja in značilnosti kremenovih kristalov z nahajališča na Pečini v Dobrini. Zbornik Žetale in Žetalanci, Občina Žetale. 21-27. Podgoršek, V., 2006: Kremen na Dobrini. Scopolia, Suppl. 3, 418-421. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Podgoršek, V., Rečnik, A., 2007: Mineralno bogastvo Haloz III – Dobrška gora. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 250–268. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Podgoršek, V., 2019a: Nahajališča fosilov in mineralov v okolici Zavrča. Konkrecija, 8: 80-82. Podgoršek, V., 2019b: Nahajališče mineralov in fosilov na trasi avtoceste pri Podlehniku. Konkrecija, 8: 74-76. Renčelj, M., 1992: Ureditev vodotokov v Halozah. Mišičev vodarski dan, 56–58. Štumberger, B., 2020: Borlski slon. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Dostopno na: https:// www.pms-lj.si/si/o-naravi/fosili/2806. Trajkovski, K., ur., Kukar, M., ur., 2004: Raziskave s področja geodezije in geofizike 2004: zbornik predavanj. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 83- 86. Vrabec, M., Pavlovčič Prešeren, P., Stopar, B., 2005: Aktivni premiki ob prelomih Periadriatskega prelomnega sistema v vzhodni Sloveniji: prvi rezultati GPS-meritev. V: Kozmus Zadnikar, M., 1950: Restavracija cerkve na Ptujski gori. Varstvo spomenikov, 3: 11-29. Zadnikar, M., 1987: Ptujska gora. Visoka pesem slovenske gotike. Ljubljana: Družina, 110 str. Žorž, M., Rečnik, A., Podgornik, A., Kobler, G., 1996: Septarijska mineralizacija pri Gornjem Štrihovcu. Proteus, 58, (7): 292-299. Žorž, M., Rečnik, A., 1998: Kremen in njegovi pojavi v Sloveniji, 60. Begunje: Galerija Avsenik. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, 2004: Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15 in 7/19. Uredba o zvrsteh naravnih vrednot, 1992: Uradni list RS, št. 52/02 in 67/03. Zakon o ohranjanju narave, 2004: Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18. https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index. html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b. https://www.naravovarstveni-atlas.si/web/ DefaultNvaPublic.aspx. Dr. Miha Jeršek je muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je vodja Kustodiata za geologijo in namestnik direktorice, ter predavatelj na Višji strokovni šoli v Sežani, kjer uči brušenje plemenitih kamnov. Ukvarja se z raziskavami dragih in okrasnih kamnov ter pripravlja razstave in interpretacije s področja geologije. Objavlja poljudne, strokovne in znanstvene prispevke s področja mineralogije, gemologije in geomikrobiologije, v zadnjem času tudi o meteoritih, ki padejo na območje Slovenije. Dr. Mirjan Žorž je specialist s področja razvoja in aplikacij metod plinske in tekočinske kromatografije za določevanje farmacevtskih učinkovin v bioloških materialih ter separacije virusov, monoklonskih protiteles in nukleinskih kislin. Desetletja se ukvarja s preučevanjem makroskopsko kristaliziranih mineralov. Posveča se predvsem študiju simetrij in morfologije kristalov. Na obeh področjih je kot avtor in soavtor objavil številne razprave in prispevke, s področja mineralogije največ v revijah Geologija, Proteus, Scopolia, The Mineralogical Record, Rocks & Minerals, La Regne Mineral, Lapis, ExtraLapis in Mineralien Welt. Franc Golob je Ptujčan, upokojeni učitelj geografije in zgodovine. Poleg poučevanja v šoli je bil ves čas navdušen zbiratelj. Najdlje se ukvarja s filatelijo in zbiranjem razglednic. Zadnjih petindvajset let pa se veliko posveča tudi geologiji in zbiranju mineralov in fosilov. Zbirko fosilov, pretežno nabranih na Štajerskem, je pred leti poklonil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije. Večkrat je tudi razstavljal. Minerale iz svoje zbirke je predstavil na preko 40-ih razstavah, med drugimi v Univerzitetni knjižnici Maribor, na strokovnih razstavah na Mednarodnih dnevih mineralov, fosilov in okolja v Tržiču, v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v vitrinah četrtletja in v več krajih po Sloveniji. Je avtor in največkrat soavtor številnih člankov s področja mineralov Slovenije, fotografije mineralov iz njegove zbirke pa dopolnjujejo tudi članke drugih avtorjev. Viljem Podgoršek je gimnazijski profesor, ki večino prostega časa nameni preučevanju in zbiranju mineralov in fosilov. Je eden od najbolj delovnih raziskovalcev geološke dediščine na Štajerskem. Za raziskovanje geološkega bogastva je navdušil mnoge svoje učence in prijatelje. Je tudi ustanovitelj in lastnik zasebnega geološko-paleontološkega muzeja Pangea. Mag. Matija Križnar je paleontolog, zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Kot muzejski svetovalec skrbi za obsežne paleontološke zbirke, na terenu pa zbira in dokumentira paleontološko dediščino Slovenije. Paleontološko deluje tudi na znanstveno-raziskovalnem področju in je soavtor nekaterih novih fosilnih rodov in vrst. Ob priložnostih preučuje tudi pestro geološko (mineraloško in rudarsko) in širšo naravoslovno dediščino. Mnoga paleontološka in naravoslovna raziskovanja ter potovanja pogosto predstavlja v člankih, tudi z avtorskimi fotografijami. Mag. Mojca Bedjanič je geologinja in naravovarstvenica. Zaposlena je na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, območni enoti Maribor. Zadolžena je za geološke naravne vrednote ter za njihovo naravovarstveno vrednotenje in varstvo. Veliko se ukvarja tudi s popularizacijo in interpretacijo, s poudarkom na geologiji in geoloških posebnostih. Objavlja poljudne in strokovne članke, je avtorica in soavtorica različnih interpretacijskih gradiv, aktivno deluje na številnih projektih. Sodelovala je pri vzpostavitvi Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka, sodeluje tudi pri aktivnostih za vzpostavitev Regijskega parka Pohorje. 210 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 211Geološke, paleontološke in mineraloške značilnosti HalozGeološke, paleontološke in mineraloške značilnosti Haloz Hitrosti premikov ob prelomih v vzhodni Sloveniji: opazovanja iz let 1996, 1999 in 2002 = Displacement rates along the faults in NE Slovenia: campaigns from 1996, 1999 and 2002. Geodetski vestnik (glasilo Zveze geodetov Slovenije), 49 (3): 407-415. Planjšek, M., Mirtič, B., Aničić, B., 2002: Naravovarstveno vrednotenje nahajališč miocenskih sedimentnih v kamnolomih severovzhodne Slovenije - Geoconservation evaluation of the sites of Miocene sedimantary rocks in the quarries of north-eastern Slovenia. Geologija, 45 (2): 485-492. Podgoršek, V., 2004: Pomen odkritja in značilnosti kremenovih kristalov z nahajališča na Pečini v Dobrini. Zbornik Žetale in Žetalanci, Občina Žetale. 21-27. Podgoršek, V., 2006: Kremen na Dobrini. Scopolia, Suppl. 3, 418-421. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Podgoršek, V., Rečnik, A., 2007: Mineralno bogastvo Haloz III – Dobrška gora. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 250–268. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Podgoršek, V., 2019a: Nahajališča fosilov in mineralov v okolici Zavrča. Konkrecija, 8: 80-82. Podgoršek, V., 2019b: Nahajališče mineralov in fosilov na trasi avtoceste pri Podlehniku. Konkrecija, 8: 74-76. Renčelj, M., 1992: Ureditev vodotokov v Halozah. Mišičev vodarski dan, 56–58. Štumberger, B., 2020: Borlski slon. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Dostopno na: https:// www.pms-lj.si/si/o-naravi/fosili/2806. Trajkovski, K., ur., Kukar, M., ur., 2004: Raziskave s področja geodezije in geofizike 2004: zbornik predavanj. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 83- 86. Vrabec, M., Pavlovčič Prešeren, P., Stopar, B., 2005: Aktivni premiki ob prelomih Periadriatskega prelomnega sistema v vzhodni Sloveniji: prvi rezultati GPS-meritev. V: Kozmus Zadnikar, M., 1950: Restavracija cerkve na Ptujski gori. Varstvo spomenikov, 3: 11-29. Zadnikar, M., 1987: Ptujska gora. Visoka pesem slovenske gotike. Ljubljana: Družina, 110 str. Žorž, M., Rečnik, A., Podgornik, A., Kobler, G., 1996: Septarijska mineralizacija pri Gornjem Štrihovcu. Proteus, 58, (7): 292-299. Žorž, M., Rečnik, A., 1998: Kremen in njegovi pojavi v Sloveniji, 60. Begunje: Galerija Avsenik. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, 2004: Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15 in 7/19. Uredba o zvrsteh naravnih vrednot, 1992: Uradni list RS, št. 52/02 in 67/03. Zakon o ohranjanju narave, 2004: Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18. https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index. html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b. https://www.naravovarstveni-atlas.si/web/ DefaultNvaPublic.aspx. Dr. Miha Jeršek je muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je vodja Kustodiata za geologijo in namestnik direktorice, ter predavatelj na Višji strokovni šoli v Sežani, kjer uči brušenje plemenitih kamnov. Ukvarja se z raziskavami dragih in okrasnih kamnov ter pripravlja razstave in interpretacije s področja geologije. Objavlja poljudne, strokovne in znanstvene prispevke s področja mineralogije, gemologije in geomikrobiologije, v zadnjem času tudi o meteoritih, ki padejo na območje Slovenije. Dr. Mirjan Žorž je specialist s področja razvoja in aplikacij metod plinske in tekočinske kromatografije za določevanje farmacevtskih učinkovin v bioloških materialih ter separacije virusov, monoklonskih protiteles in nukleinskih kislin. Desetletja se ukvarja s preučevanjem makroskopsko kristaliziranih mineralov. Posveča se predvsem študiju simetrij in morfologije kristalov. Na obeh področjih je kot avtor in soavtor objavil številne razprave in prispevke, s področja mineralogije največ v revijah Geologija, Proteus, Scopolia, The Mineralogical Record, Rocks & Minerals, La Regne Mineral, Lapis, ExtraLapis in Mineralien Welt. Franc Golob je Ptujčan, upokojeni učitelj geografije in zgodovine. Poleg poučevanja v šoli je bil ves čas navdušen zbiratelj. Najdlje se ukvarja s filatelijo in zbiranjem razglednic. Zadnjih petindvajset let pa se veliko posveča tudi geologiji in zbiranju mineralov in fosilov. Zbirko fosilov, pretežno nabranih na Štajerskem, je pred leti poklonil Prirodoslovnemu muzeju Slovenije. Večkrat je tudi razstavljal. Minerale iz svoje zbirke je predstavil na preko 40-ih razstavah, med drugimi v Univerzitetni knjižnici Maribor, na strokovnih razstavah na Mednarodnih dnevih mineralov, fosilov in okolja v Tržiču, v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v vitrinah četrtletja in v več krajih po Sloveniji. Je avtor in največkrat soavtor številnih člankov s področja mineralov Slovenije, fotografije mineralov iz njegove zbirke pa dopolnjujejo tudi članke drugih avtorjev. Viljem Podgoršek je gimnazijski profesor, ki večino prostega časa nameni preučevanju in zbiranju mineralov in fosilov. Je eden od najbolj delovnih raziskovalcev geološke dediščine na Štajerskem. Za raziskovanje geološkega bogastva je navdušil mnoge svoje učence in prijatelje. Je tudi ustanovitelj in lastnik zasebnega geološko-paleontološkega muzeja Pangea. Mag. Matija Križnar je paleontolog, zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Kot muzejski svetovalec skrbi za obsežne paleontološke zbirke, na terenu pa zbira in dokumentira paleontološko dediščino Slovenije. Paleontološko deluje tudi na znanstveno-raziskovalnem področju in je soavtor nekaterih novih fosilnih rodov in vrst. Ob priložnostih preučuje tudi pestro geološko (mineraloško in rudarsko) in širšo naravoslovno dediščino. Mnoga paleontološka in naravoslovna raziskovanja ter potovanja pogosto predstavlja v člankih, tudi z avtorskimi fotografijami. Mag. Mojca Bedjanič je geologinja in naravovarstvenica. Zaposlena je na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, območni enoti Maribor. Zadolžena je za geološke naravne vrednote ter za njihovo naravovarstveno vrednotenje in varstvo. Veliko se ukvarja tudi s popularizacijo in interpretacijo, s poudarkom na geologiji in geoloških posebnostih. Objavlja poljudne in strokovne članke, je avtorica in soavtorica različnih interpretacijskih gradiv, aktivno deluje na številnih projektih. Sodelovala je pri vzpostavitvi Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka, sodeluje tudi pri aktivnostih za vzpostavitev Regijskega parka Pohorje. 212 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 213Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča Haloze predstavljajo tradicionalno kulturno kmetijsko krajino in posebnost slovenskega podeželja tako zaradi značilnih naravnih razmer kot tudi zgodovinskega in družbe- no-gospodarskega razvoja. Razgibana po- krajina z izjemno reliefno energijo ponuja široke razglede na pestro podobo menjava- nja gozdnih in kmetijskih površin. Naravni dejavniki v Halozah sicer omogočajo dobre razmere za vinogradništvo, sadjarstvo in ži- vinorejo, vendar strmine otežujejo kmetijsko pridelavo. To se kaže tudi na rastlinstvu, saj gozdovi poraščajo več kot polovico po- vršja, pri tem pa je v zahodnih Gozdnatih Halozah ta delež še nekoliko višji. Travi- šča so druga najpogostejša kategorija rabe tal in pokrivajo približno četrtino območja. Ustvaril jih je človek s krčenjem gozdov in jih vzdrževal z uporabo tradicionalnih kme- tijskih praks, zlasti ekstenzivne košnje in paše. Zaradi oblikovanosti terena in prebi- valstvene strukture so se v večjem delu Ha- loz takšne prakse ohranile vse do danes, s tem pa tudi ekstenzivna travišča. Haloze – pokrajina celinske Slovenije z največjo gostoto ekstenzivnih polsuhih travišč Travišča poraščajo predvsem prisojne južne, jugovzhodne in jugozahodne lege gričev- natih in hribovitih območji Haloz. Kom- binacija reliefnih, podnebnih in pedoloških razmer je omogočila razvoj posebne oblike polsuhih travišč, združbe navadne turške detelje in pokončne stoklase (Onobrychido viciifoliae-Brometum erecti). V habitatni tipo- logiji Slovenije so poimenovana kot srednjee- vropski z orhidejami bogati polsuhi travniki na flišu ali globljih tleh na apnencu (Physis koda 34.322S1). Zaradi izjemnosti in ogroženosti jih najdemo na Seznamu evropsko pomembnih habitatnih tipov iz Priloge I Direktive o ha- bitatih v skupini habitatov pod kodo 6210(*) polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (*po- membna rastišča kukavičevk). So tako imeno- vani ciljni habitatni tipi za razglasitev ob- močij Natura 2000, ki se morajo prednostno ohranjati. Sodijo tudi med tiste kmetijske površine, na katerih se lahko izvajajo raz- lične operacije znotraj ukrepa kmetijsko- -okoljskih-podnebnih plačil (KOPOP) iz Programa razvoja podeželja RS (PRP): na primer posebni traviščni habitati (HAB), ohranjanje habitatov strmih travnikov in vi- sokodebelni travniški sadovnjaki. So najpogostejši tip suhih in polsuhih tra- višč na območju celinske Slovenije in se pojavljajo predvsem po terciarnem gričevju obpanonskega sveta – v Halozah, Sloven- skih goricah, po Voglajnskem, Zgornjeso- telskem in Srednjesotelskem gričevju ter po Senovskem in Bizeljskem gričevju. Pri tem pa velja, da so prav Haloze območje, kjer je mreža tega habitatnega tipa pri nas najbolj gosta. Poleg ohranjene ekstenzivne kmetij- ske rabe so med ključnimi dejavniki za to- likšno zastopanost ustrezne talne razmere. Večino kamninske podlage predstavlja lapor, na katerem so se razvile plitvejše rendzine (tako imenovana pararendzina) in globlja evtrična rjava tla. Ob ekstenzivni kmetijski rabi so takšna tla slabše do srednje preskr- bljena s hranilnimi snovmi, imajo nizko do srednjo vodno kapaciteto (suha do polsuha) in nevtralno do slabo kislo oziroma slabo alkalno kemijsko reakcijo. Za razvoj teh travišč so sicer prav tako primerna rjava po- karbonatna tla na apnencih in dolomitih, ki pa se na tem območju pojavljajo zgolj na manjših površinah, na primer na Boču in Donački gori. Videz in f loristična sestava Zmerne (mezotrofne) in homogene talne razmere omogočajo, da se razvije srednje visoka travna ruša, v kateri prevladuje trava pokončni stoklasec (Bromopsis erecta), zna- čilna vrsta za celo skupino vrstno bogatih evropskih suhih in polsuhih travišč (razred Festuco-Brometea). Z njeno prisotnostjo tu- di najhitreje potrdimo, da imamo pred sabo takšen tip travnika. Prav tako so pomemb- ne graditeljice travne ruše navadna migalica (Briza media), navadna glota (Brachypodium pinnatum), brazdnatolistna bilnica (Festu- ca rupicola), pasja trava (Dactylis glomerata), visoka pahovka (Arrhenatherum elatius), oz- kolistna latovka (Poa angustifolia), navadna smiljica (Koeleria pyramidata), rumenkasti ovsenec (Trisetum flavescens) in puhasta ovsi- ka (Avenula pubescens). Stalno sta prisotna še pomladanski (Carex caryophyllea) in sinjeze- leni šaš (C. flacca). Kljub večjemu številu travolikih vrst pa so- bivajo na polsuhih traviščih Haloz številna zelišča, ki potrjujejo oznako vrstno bogatih habitatov. Uspevanje in sobivanje vrst v teh srednje ugodnih razmerah je mogoče zara- di različnih strategij in prilagoditev, ki so jih rastline razvile in se kažejo na primer v njihovi zgradbi, fenologiji in f iziologiji. Zaradi nizke količine mineralov v tleh so številne med njimi razvile prilagoditve, kot jih poznamo pri rastlinah, ki rastejo v raz- merah pomanjkanja vode, na primer pritli- kavo rast, bogato razviti koreninski sistem, koreninske gomolje, oporna tkiva v listih. Te prilagoditve rastlinam hkrati omogočajo, da lažje prenašajo sušne razmere. Razlike so tudi v razvoju in času cvetenja (fenologiji) vrst, zato so travniki obarvani vso rastno sezono, od zgodnje pomladi do jeseni. Prve med njimi zacvetijo že v marcu in aprilu, ko lahko opazimo rumene cvetove pritličnega petoprstnika (Potentilla pusilla), cipresasti Haloška polsuha travišča Sonja Škornik Polsuhi travniki navadne turške detelje in pokončne stoklase (Onobrychido viciifoliae-Brometum erecti) poraščajo sončne lege. Vzdržujejo jih z ekstenzivno kmetijsko rabo. Okolica Sv. Ane, Gozdnate Haloze, maja leta 2018. Foto: Sonja Škornik. 212 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 213Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča Haloze predstavljajo tradicionalno kulturno kmetijsko krajino in posebnost slovenskega podeželja tako zaradi značilnih naravnih razmer kot tudi zgodovinskega in družbe- no-gospodarskega razvoja. Razgibana po- krajina z izjemno reliefno energijo ponuja široke razglede na pestro podobo menjava- nja gozdnih in kmetijskih površin. Naravni dejavniki v Halozah sicer omogočajo dobre razmere za vinogradništvo, sadjarstvo in ži- vinorejo, vendar strmine otežujejo kmetijsko pridelavo. To se kaže tudi na rastlinstvu, saj gozdovi poraščajo več kot polovico po- vršja, pri tem pa je v zahodnih Gozdnatih Halozah ta delež še nekoliko višji. Travi- šča so druga najpogostejša kategorija rabe tal in pokrivajo približno četrtino območja. Ustvaril jih je človek s krčenjem gozdov in jih vzdrževal z uporabo tradicionalnih kme- tijskih praks, zlasti ekstenzivne košnje in paše. Zaradi oblikovanosti terena in prebi- valstvene strukture so se v večjem delu Ha- loz takšne prakse ohranile vse do danes, s tem pa tudi ekstenzivna travišča. Haloze – pokrajina celinske Slovenije z največjo gostoto ekstenzivnih polsuhih travišč Travišča poraščajo predvsem prisojne južne, jugovzhodne in jugozahodne lege gričev- natih in hribovitih območji Haloz. Kom- binacija reliefnih, podnebnih in pedoloških razmer je omogočila razvoj posebne oblike polsuhih travišč, združbe navadne turške detelje in pokončne stoklase (Onobrychido viciifoliae-Brometum erecti). V habitatni tipo- logiji Slovenije so poimenovana kot srednjee- vropski z orhidejami bogati polsuhi travniki na flišu ali globljih tleh na apnencu (Physis koda 34.322S1). Zaradi izjemnosti in ogroženosti jih najdemo na Seznamu evropsko pomembnih habitatnih tipov iz Priloge I Direktive o ha- bitatih v skupini habitatov pod kodo 6210(*) polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (*po- membna rastišča kukavičevk). So tako imeno- vani ciljni habitatni tipi za razglasitev ob- močij Natura 2000, ki se morajo prednostno ohranjati. Sodijo tudi med tiste kmetijske površine, na katerih se lahko izvajajo raz- lične operacije znotraj ukrepa kmetijsko- -okoljskih-podnebnih plačil (KOPOP) iz Programa razvoja podeželja RS (PRP): na primer posebni traviščni habitati (HAB), ohranjanje habitatov strmih travnikov in vi- sokodebelni travniški sadovnjaki. So najpogostejši tip suhih in polsuhih tra- višč na območju celinske Slovenije in se pojavljajo predvsem po terciarnem gričevju obpanonskega sveta – v Halozah, Sloven- skih goricah, po Voglajnskem, Zgornjeso- telskem in Srednjesotelskem gričevju ter po Senovskem in Bizeljskem gričevju. Pri tem pa velja, da so prav Haloze območje, kjer je mreža tega habitatnega tipa pri nas najbolj gosta. Poleg ohranjene ekstenzivne kmetij- ske rabe so med ključnimi dejavniki za to- likšno zastopanost ustrezne talne razmere. Večino kamninske podlage predstavlja lapor, na katerem so se razvile plitvejše rendzine (tako imenovana pararendzina) in globlja evtrična rjava tla. Ob ekstenzivni kmetijski rabi so takšna tla slabše do srednje preskr- bljena s hranilnimi snovmi, imajo nizko do srednjo vodno kapaciteto (suha do polsuha) in nevtralno do slabo kislo oziroma slabo alkalno kemijsko reakcijo. Za razvoj teh travišč so sicer prav tako primerna rjava po- karbonatna tla na apnencih in dolomitih, ki pa se na tem območju pojavljajo zgolj na manjših površinah, na primer na Boču in Donački gori. Videz in f loristična sestava Zmerne (mezotrofne) in homogene talne razmere omogočajo, da se razvije srednje visoka travna ruša, v kateri prevladuje trava pokončni stoklasec (Bromopsis erecta), zna- čilna vrsta za celo skupino vrstno bogatih evropskih suhih in polsuhih travišč (razred Festuco-Brometea). Z njeno prisotnostjo tu- di najhitreje potrdimo, da imamo pred sabo takšen tip travnika. Prav tako so pomemb- ne graditeljice travne ruše navadna migalica (Briza media), navadna glota (Brachypodium pinnatum), brazdnatolistna bilnica (Festu- ca rupicola), pasja trava (Dactylis glomerata), visoka pahovka (Arrhenatherum elatius), oz- kolistna latovka (Poa angustifolia), navadna smiljica (Koeleria pyramidata), rumenkasti ovsenec (Trisetum flavescens) in puhasta ovsi- ka (Avenula pubescens). Stalno sta prisotna še pomladanski (Carex caryophyllea) in sinjeze- leni šaš (C. flacca). Kljub večjemu številu travolikih vrst pa so- bivajo na polsuhih traviščih Haloz številna zelišča, ki potrjujejo oznako vrstno bogatih habitatov. Uspevanje in sobivanje vrst v teh srednje ugodnih razmerah je mogoče zara- di različnih strategij in prilagoditev, ki so jih rastline razvile in se kažejo na primer v njihovi zgradbi, fenologiji in f iziologiji. Zaradi nizke količine mineralov v tleh so številne med njimi razvile prilagoditve, kot jih poznamo pri rastlinah, ki rastejo v raz- merah pomanjkanja vode, na primer pritli- kavo rast, bogato razviti koreninski sistem, koreninske gomolje, oporna tkiva v listih. Te prilagoditve rastlinam hkrati omogočajo, da lažje prenašajo sušne razmere. Razlike so tudi v razvoju in času cvetenja (fenologiji) vrst, zato so travniki obarvani vso rastno sezono, od zgodnje pomladi do jeseni. Prve med njimi zacvetijo že v marcu in aprilu, ko lahko opazimo rumene cvetove pritličnega petoprstnika (Potentilla pusilla), cipresasti Haloška polsuha travišča Sonja Škornik Polsuhi travniki navadne turške detelje in pokončne stoklase (Onobrychido viciifoliae-Brometum erecti) poraščajo sončne lege. Vzdržujejo jih z ekstenzivno kmetijsko rabo. Okolica Sv. Ane, Gozdnate Haloze, maja leta 2018. Foto: Sonja Škornik. 214 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 215Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča mleček (Euphorbia cyparissias) in pomladan- ski šaš (Carex caryophyllea). Ravno tako med zgodnejšimi sta vrsti travniških orhidej, in sicer bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina) in navadna kukavica (Anacamptis morio). Te cvetlice izkoristijo čas pred ra- zvojem glavnine vegetacije, saj so svetlobne razmere pri tleh še dovolj ugodne za nižje rastoče rastline. Največja pestrost cvetočih vrst sledi v maju in juniju. Prevladujejo vr- ste v rožnatih, rdečih ali škrlatnih odten- kih. Takšni so cvetovi čopaste grebenuše (Polygala comosa) in navadne turške detelje (Onobrychis viciifolia), navadnega vredni- ka (Teucrium chamaedrys), srednjega trpotca (Plantago media), panonskega osata (Cirsium pannonicum), materine dušice (Thymus sp.) ter navadnega nageljčka (Dianthus carthusi- anorum). Prav tako so številne rumeno cve- toče predstavnice, med njimi vrbovolistni primožek (Buphthalmum salicifolium), gomo- ljasta zlatica (Ranunculus bulbosus), pravi ra- njak (Anthyllis vulneraria), resasti škrobotec (Rhinanthus glacialis) in prava lakota (Gali- um verum). Modri in vijolični cvetovi so redkejši, ima- jo pa jih nekatere cvetlice, ki rastejo stalno in v večjem številu v tej vegetaciji, na pri- mer travniška (Salvia pratensis) in vretenča- sta kadulja (S. verticillata) ter ptičja grašica (Vicia cracca). Podobno velja za belocvetoče vrste, za katere je hkrati značilno, da v ve- čjem deležu zacvetijo v drugi polovici se- zone. Med njimi omenimo gorsko deteljo (Trifolium montanum), brezstebelno kompavo (Carlina acaulis), malocvetno špansko deteljo (Dorycnium germanicum), rumenkasti grinta- vec (Scabiosa ochroleuca) in kobulnico nava- dni bedrenec (Pimpinella saxifraga). Kadar so v sestoju tla bolj hranljiva in manj sušna, uspevajo rastline, ki jih sicer v ve- čjem številu najdemo na zmerno do inten- zivno gojenih travnikih, na primer navadna nokota (Lotus corniculatus), navadni glavinec (Centaurea jacea), vrste iz skupine navadne ivanjščice (Leucanthemum vulgare agg.), nji- vsko grabljišče (Knautia arvensis), navadni rman (Achillea millefolium) in črna detelja (Trifolium pratense). Posebnost in dragocena značilnost eksten- zivnih polsuhih travišč so vrste iz družine kukavičevk (Orchidaceae), po katerih so do- bili svoje drugo ime »z orhidejami bogati polsuhi travniki«. Medtem ko so travniške orhideje povsod v Evropi na seznamih red- kih in ogroženih vrst, se v Halozah še po- javljajo z bogastvom vrst in primerkov. To pripisujemo ugodnemu podnebju, ustreznim talnim razmeram in gosti mreži medseboj- no povezanih habitatov polsuhih travišč, ki omogoča opraševanje in raznašanje števil- nih lahkih semen z vetrom. Najpogosteje naletimo na navadno (Anacamptis morio) in trizobo kukavico (Orchis tridentata), pira- midasti pilovec (Anacamptis piramidalis) ter čmrljeliko mačje uho (O. holosericea). Koli- kor pa smo bolj vztrajni in pogosti opazo- valci haloških travišč, se bodo na seznamu našle še številne druge, med njim navadni kukavičnik (Gymnadenia conopsea), čeladasta kukavica (Orchis militaris), navadna oblasta kukavica (Traunsteinera globosa), bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina), pikastocvetna kukavica (Orchis ustulata) in vrste rodu mačjih ušes (Ophrys), osjeliko (O. sphegodes), muholiko (O. insectifera) ter čebeljeliko mačje uho (O. apifera). Posebna zanimivost je pojavljanje jadranske smrdljive kukavice (Himantoglossum adriaticum) pred- vsem v delu vinorodnih Haloz. Ta visoko- Trava pokončni stoklasec (Bromopsis erecta) je značilna vrsta za celo skupino vrstno bogatih evropskih suhih in polsuhih travišč (razred Festuco-Brometea). Z njeno prisotnostjo tudi najhitreje potrdimo, da imamo pred sabo takšen tip travnika. Maja leta 2019. Foto: Sonja Škornik. Na ekstenzivnih polsuhih traviščih je tudi v nižjih plasteh dovolj svetlobe in prostora, kar omogoča sobivanje številnim rastlinam. V ospredju so vidna socvetja kukavičevke čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea), ki lahko v velikem številu porašča travnike predvsem v zahodnih Gozdnatih Halozah. Junija leta 2018. Foto: Sonja Škornik. 214 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 215Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča mleček (Euphorbia cyparissias) in pomladan- ski šaš (Carex caryophyllea). Ravno tako med zgodnejšimi sta vrsti travniških orhidej, in sicer bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina) in navadna kukavica (Anacamptis morio). Te cvetlice izkoristijo čas pred ra- zvojem glavnine vegetacije, saj so svetlobne razmere pri tleh še dovolj ugodne za nižje rastoče rastline. Največja pestrost cvetočih vrst sledi v maju in juniju. Prevladujejo vr- ste v rožnatih, rdečih ali škrlatnih odten- kih. Takšni so cvetovi čopaste grebenuše (Polygala comosa) in navadne turške detelje (Onobrychis viciifolia), navadnega vredni- ka (Teucrium chamaedrys), srednjega trpotca (Plantago media), panonskega osata (Cirsium pannonicum), materine dušice (Thymus sp.) ter navadnega nageljčka (Dianthus carthusi- anorum). Prav tako so številne rumeno cve- toče predstavnice, med njimi vrbovolistni primožek (Buphthalmum salicifolium), gomo- ljasta zlatica (Ranunculus bulbosus), pravi ra- njak (Anthyllis vulneraria), resasti škrobotec (Rhinanthus glacialis) in prava lakota (Gali- um verum). Modri in vijolični cvetovi so redkejši, ima- jo pa jih nekatere cvetlice, ki rastejo stalno in v večjem številu v tej vegetaciji, na pri- mer travniška (Salvia pratensis) in vretenča- sta kadulja (S. verticillata) ter ptičja grašica (Vicia cracca). Podobno velja za belocvetoče vrste, za katere je hkrati značilno, da v ve- čjem deležu zacvetijo v drugi polovici se- zone. Med njimi omenimo gorsko deteljo (Trifolium montanum), brezstebelno kompavo (Carlina acaulis), malocvetno špansko deteljo (Dorycnium germanicum), rumenkasti grinta- vec (Scabiosa ochroleuca) in kobulnico nava- dni bedrenec (Pimpinella saxifraga). Kadar so v sestoju tla bolj hranljiva in manj sušna, uspevajo rastline, ki jih sicer v ve- čjem številu najdemo na zmerno do inten- zivno gojenih travnikih, na primer navadna nokota (Lotus corniculatus), navadni glavinec (Centaurea jacea), vrste iz skupine navadne ivanjščice (Leucanthemum vulgare agg.), nji- vsko grabljišče (Knautia arvensis), navadni rman (Achillea millefolium) in črna detelja (Trifolium pratense). Posebnost in dragocena značilnost eksten- zivnih polsuhih travišč so vrste iz družine kukavičevk (Orchidaceae), po katerih so do- bili svoje drugo ime »z orhidejami bogati polsuhi travniki«. Medtem ko so travniške orhideje povsod v Evropi na seznamih red- kih in ogroženih vrst, se v Halozah še po- javljajo z bogastvom vrst in primerkov. To pripisujemo ugodnemu podnebju, ustreznim talnim razmeram in gosti mreži medseboj- no povezanih habitatov polsuhih travišč, ki omogoča opraševanje in raznašanje števil- nih lahkih semen z vetrom. Najpogosteje naletimo na navadno (Anacamptis morio) in trizobo kukavico (Orchis tridentata), pira- midasti pilovec (Anacamptis piramidalis) ter čmrljeliko mačje uho (O. holosericea). Koli- kor pa smo bolj vztrajni in pogosti opazo- valci haloških travišč, se bodo na seznamu našle še številne druge, med njim navadni kukavičnik (Gymnadenia conopsea), čeladasta kukavica (Orchis militaris), navadna oblasta kukavica (Traunsteinera globosa), bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina), pikastocvetna kukavica (Orchis ustulata) in vrste rodu mačjih ušes (Ophrys), osjeliko (O. sphegodes), muholiko (O. insectifera) ter čebeljeliko mačje uho (O. apifera). Posebna zanimivost je pojavljanje jadranske smrdljive kukavice (Himantoglossum adriaticum) pred- vsem v delu vinorodnih Haloz. Ta visoko- Trava pokončni stoklasec (Bromopsis erecta) je značilna vrsta za celo skupino vrstno bogatih evropskih suhih in polsuhih travišč (razred Festuco-Brometea). Z njeno prisotnostjo tudi najhitreje potrdimo, da imamo pred sabo takšen tip travnika. Maja leta 2019. Foto: Sonja Škornik. Na ekstenzivnih polsuhih traviščih je tudi v nižjih plasteh dovolj svetlobe in prostora, kar omogoča sobivanje številnim rastlinam. V ospredju so vidna socvetja kukavičevke čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea), ki lahko v velikem številu porašča travnike predvsem v zahodnih Gozdnatih Halozah. Junija leta 2018. Foto: Sonja Škornik. 216 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 217Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča rasla orhideja, ki je v Sloveniji poznana iz submediteranskega območja, se v ostalem delu Slovenije redko pojavlja. Omenili smo že zgodaj cvetoče orhideje, sicer pa je nji- hova sezona od zgodnje pomladi in vse do jeseni, ko lahko na predhodno pokošenih travnikih najdemo drobno in pozno cvetočo zavito škrbico (Spiranthes spiralis). V kakšnem stanju ohranjenosti so haloška ekstenzivna polsuha travišča? Vrstno bogata travišča so se razvila v več stoletjih tradicionalne kmetijske rabe, zato so prav kmetje in lastniki najpomembnejši pri njihovem ohranjanju v prihodnje. V pre- teklosti so jih uporabljali kot košenice, ki so jih kosili enkrat do trikrat letno. Gno- jili so jih zmerno in z organskimi gnojili (hlevskim gnojem). Košnja je bila zelo po- gosto kombinirana s pašo po zadnji košnji, ki je imela pomembne učinke za vegetacijo. S pozno pašo je bilo poskrbljeno, da se v obdobju med zadnjo košnjo in novo rastno sezono travna ruša ni preveč porasla. V ko- likor se pozimi pri tleh nabere preveč mrtve biomase, ta prepreči kalitev, rast in razvoj nekaterim značilnim vrstam, med njimi ku- kavičevkam in enoletnicam. Košnja s spravi- lom sena in načrtovana na način, ki je naj- bolj podoben tradicionalnemu, predstavlja zato v sedanjosti prav tako najbolj ustrezen način rabe za njihovo ohranjanje. Zadnji sistematični pregled stanja ohranje- nosti ekstenzivnih travišč v Halozah je bil opravljen leta 2016 v okviru aktivnosti pro- jekta LIFE »Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji« (LIFE 14 NAT/ SI/000005). Z obsežnim terenskim delom je bilo potrjeno, da so Haloze še vedno obmo- čje, kjer je glavnina površin srednjeevrop- skih, z orhidejami bogatih polsuhih travni- kov v Sloveniji, saj so predstavljali skoraj če- trtino negozdnatih površin. Kljub tem po- zitivnim rezultatom pa je slika o njihovem stanju žal manj optimistična ob primerjavi z rezultati dveh kartiranj habitatnih tipov v Halozah, ki sta bili izvedeni v letu 2006. Po desetih letih je bilo na istem območju po- pisanih za kar 26 odstotkov (oziroma 5,49 kvadratnega kilometra) manj površin polsu- hih travišč, za približno tolikšen delež pa so se povečale površine grmišč in zgodnjih ra- zvojnih stopenj mešanih gozdov. Opuščanje kmetijske rabe in posledično zaraščanje sta v Halozah namreč glavna razloga za izgubo travišč. Med naselji, na območju katerih so bile ugotovljene obsežnejše površine v za- raščanju, so na primer Trdobojci, Sedlašek, Sitež, Nadole, Kočice in Jelovice. Drugi ključni razlog negativnih sprememb te vegetacije je sprememba kmetijske rabe. Novih kmetijskih praks, ki imajo značilen vpliv na spremembo videza in vrstne sestave travišč, je več vrst, vključujejo pa tudi spre- membe v načinu in času košnje ter uvedbo paše kot glavne rabe nekoč košenih površin. Raba lahko z močnejšim gnojenjem in/ali dosejevanjem postane bolj intenzivna, kar se sicer pogosto dogaja na položnejših in v nižinskih predelih Slovenije, medtem ko v Halozah takih primerov ni veliko. Površine na strmih legah so manj primerne in težje dostopne za obdelavo s strojno mehanizaci- jo. Prav gotovo je to eden izmed ključnih razlogov, da so precejšen delež nekdanjih travnikov v zadnjem desetletju spremeni- li v pašnike. Kot je bilo že zapisano, so v preteklosti pasli na teh traviščih predvsem v poznopoletnem in jesenskem času, paša pa je bila kombinirana s predhodno košnjo. Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) je zaradi vpadljivih škrlatnih socvetij med opaznejšimi cvetlicami ekstenzivnih polsuhih travišč. Maja leta 2016. Foto: Sonja Škornik. Zgodnjepomladanska podoba travnika s cvetočimi geofiti (navadna kukavica, Anacamptis morio), ki izkoristijo čas pred razvojem trav in ostalih visokoraslih rastlin. Maja leta 2016. Foto: Sonja Škornik. 216 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 217Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča rasla orhideja, ki je v Sloveniji poznana iz submediteranskega območja, se v ostalem delu Slovenije redko pojavlja. Omenili smo že zgodaj cvetoče orhideje, sicer pa je nji- hova sezona od zgodnje pomladi in vse do jeseni, ko lahko na predhodno pokošenih travnikih najdemo drobno in pozno cvetočo zavito škrbico (Spiranthes spiralis). V kakšnem stanju ohranjenosti so haloška ekstenzivna polsuha travišča? Vrstno bogata travišča so se razvila v več stoletjih tradicionalne kmetijske rabe, zato so prav kmetje in lastniki najpomembnejši pri njihovem ohranjanju v prihodnje. V pre- teklosti so jih uporabljali kot košenice, ki so jih kosili enkrat do trikrat letno. Gno- jili so jih zmerno in z organskimi gnojili (hlevskim gnojem). Košnja je bila zelo po- gosto kombinirana s pašo po zadnji košnji, ki je imela pomembne učinke za vegetacijo. S pozno pašo je bilo poskrbljeno, da se v obdobju med zadnjo košnjo in novo rastno sezono travna ruša ni preveč porasla. V ko- likor se pozimi pri tleh nabere preveč mrtve biomase, ta prepreči kalitev, rast in razvoj nekaterim značilnim vrstam, med njimi ku- kavičevkam in enoletnicam. Košnja s spravi- lom sena in načrtovana na način, ki je naj- bolj podoben tradicionalnemu, predstavlja zato v sedanjosti prav tako najbolj ustrezen način rabe za njihovo ohranjanje. Zadnji sistematični pregled stanja ohranje- nosti ekstenzivnih travišč v Halozah je bil opravljen leta 2016 v okviru aktivnosti pro- jekta LIFE »Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji« (LIFE 14 NAT/ SI/000005). Z obsežnim terenskim delom je bilo potrjeno, da so Haloze še vedno obmo- čje, kjer je glavnina površin srednjeevrop- skih, z orhidejami bogatih polsuhih travni- kov v Sloveniji, saj so predstavljali skoraj če- trtino negozdnatih površin. Kljub tem po- zitivnim rezultatom pa je slika o njihovem stanju žal manj optimistična ob primerjavi z rezultati dveh kartiranj habitatnih tipov v Halozah, ki sta bili izvedeni v letu 2006. Po desetih letih je bilo na istem območju po- pisanih za kar 26 odstotkov (oziroma 5,49 kvadratnega kilometra) manj površin polsu- hih travišč, za približno tolikšen delež pa so se povečale površine grmišč in zgodnjih ra- zvojnih stopenj mešanih gozdov. Opuščanje kmetijske rabe in posledično zaraščanje sta v Halozah namreč glavna razloga za izgubo travišč. Med naselji, na območju katerih so bile ugotovljene obsežnejše površine v za- raščanju, so na primer Trdobojci, Sedlašek, Sitež, Nadole, Kočice in Jelovice. Drugi ključni razlog negativnih sprememb te vegetacije je sprememba kmetijske rabe. Novih kmetijskih praks, ki imajo značilen vpliv na spremembo videza in vrstne sestave travišč, je več vrst, vključujejo pa tudi spre- membe v načinu in času košnje ter uvedbo paše kot glavne rabe nekoč košenih površin. Raba lahko z močnejšim gnojenjem in/ali dosejevanjem postane bolj intenzivna, kar se sicer pogosto dogaja na položnejših in v nižinskih predelih Slovenije, medtem ko v Halozah takih primerov ni veliko. Površine na strmih legah so manj primerne in težje dostopne za obdelavo s strojno mehanizaci- jo. Prav gotovo je to eden izmed ključnih razlogov, da so precejšen delež nekdanjih travnikov v zadnjem desetletju spremeni- li v pašnike. Kot je bilo že zapisano, so v preteklosti pasli na teh traviščih predvsem v poznopoletnem in jesenskem času, paša pa je bila kombinirana s predhodno košnjo. Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) je zaradi vpadljivih škrlatnih socvetij med opaznejšimi cvetlicami ekstenzivnih polsuhih travišč. Maja leta 2016. Foto: Sonja Škornik. Zgodnjepomladanska podoba travnika s cvetočimi geofiti (navadna kukavica, Anacamptis morio), ki izkoristijo čas pred razvojem trav in ostalih visokoraslih rastlin. Maja leta 2016. Foto: Sonja Škornik. 218 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 219Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča Takšna kmetijska raba se danes izvaja samo še na manjšem deležu površin v Halozah, ki pa so hkrati med najlepše ohranjenimi sestoji te traviščne vegetacije. Tudi kukavi- čevke tam redno uspevajo. Polsuha travišča, ki so sedaj v rabi kot pa- šniki različnih vrst živali (poleg goveda naj- pogosteje opazimo še ovce, konje, koze, osle in različno divjad) in na katerih se izvaja na primer celoletna paša ali paša v čredin- kah, pokažejo že v kratkem času negativne spremembe v vegetaciji. Med najpogosteje opaženimi so spremenjeni videz (fiziogno- mija) in vrstna sestava do te mere, da ne predstavljajo več travišč navadne turške de- telje in pokončne stoklase v ugodnem sta- nju oziroma habitatnega tipa 6210(*). Kako lahko razložimo ta opažanja? Paša pomeni za rastline drugačno vrsto motnje kot ko- šnja. Vrste travnikov imajo svoj razvoj pri- lagojen na košnjo enkrat do trikrat letno, s prvo košnjo na višku sezone (običajno juni- ja). Rastline imajo do prve košnje čas za rast in razvoj sestojev, s košnjo pa se hkrati od- strani celotna nadzemna vegetacija. Čas po košnji, ko se sprostita prostor in izboljšajo svetlobne razmere pri tleh, nekatere vrste izkoristijo za ponovno obilnejše cvetenje, med takšnimi so na primer čopasta grebe- nuša, hmeljna meteljka, njivsko grabljišče, navadni vrednik, materina dušica, navadna nokota ter različne vrste detelj. Lahko pa je to obdobje, ki je odločilno za končni razvoj in prvo cvetenje v sezoni, na primer nava- dnega glavinca ter kobulnic, kot sta navadni bedrenec (Pimpinella saxifraga) in navadno korenje (Daucus carota). Živali, ki se pase- jo, so za razliko od kosilnic bolj selektivne. Lahko se izogibajo rastlinam, ki so manj okusne in slabo hranljive ter imajo različ- na odvračala za obrambo proti objedanju, kot so trni, dlačice, strupene in jedke snovi. Njihova številčnost se zato povečuje in spre- minja videz travišč. Na pašnikih v Halozah sta takšni vrsti cipresasti mleček (Euphorbia cyparissias) in lepljiva kadulja (Salvia glutino- sa). Obstaja pa še en ključni dejavnik, zaradi katerega je (tudi ekstenzivna) paša vprašljiva kmetijska raba za posluha travišča v Halo- zah. Tla na laporju, ki so omogočila razvoj te edinstvene vegetacije, se pojavljajo na strmih legah in jih močno ogroža erozija. Nepravilni način paše (čezmerna obtežba, paša na mokrih tleh in podobno) povzroča nastanek pregaženih ter golih tal. Ob pove- čani hranljivosti tal zaradi izločkov živali so ustvarjene vrzeli v vegetaciji priložnost za pojav neželenih plevelnih vrst, kot so kopri- ve (Urtica spp.), kislice (Rumex spp.), regrat (Taraxacum officinale), enoletna suholetni- ca (Erigeron annuus) in ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata). Novi načini kmetijske rabe so ne samo re- alnost, temveč edina perspektiva za ohrani- tev obdelovalnih površin v Halozah, katerih trend opuščanja in zaraščanja bo v nasle- dnjih letih sicer še naraščal. Da bi v tem prizadevanju ohranili tudi del edinstvenih haloških travišč v njihovi značilni f loristični sestavi in strukturi, bo treba v prihodnosti omogočiti kmetijske prakse, ki bodo čim bolj podobne tradicionalnim. Literatura: Korošec, V., 2019: Haloško kmetijstvo kot dejavnik regionalnega razvoja. V: Drozg, V., ur., in drugi: Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 129-147. Nepravilni način paše spreminja videz in sestavo haloških travišč ter povzroča erozijo in nastanek pregaženih tal. Maja leta 2018. Foto: Sonja Škornik. Zaradi čezmerne paše se na traviščih ustvarijo razmere, ki ustrezajo plevelnim vrstam. V poletnih mesecih lahko zato pogosto opazimo površine, na katerih močno prevladuje navadna suholetnica (Erigeron annuus). Julija leta 2016. Foto: Sonja Škornik. 218 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 219Haloška polsuha traviščaHaloška polsuha travišča Takšna kmetijska raba se danes izvaja samo še na manjšem deležu površin v Halozah, ki pa so hkrati med najlepše ohranjenimi sestoji te traviščne vegetacije. Tudi kukavi- čevke tam redno uspevajo. Polsuha travišča, ki so sedaj v rabi kot pa- šniki različnih vrst živali (poleg goveda naj- pogosteje opazimo še ovce, konje, koze, osle in različno divjad) in na katerih se izvaja na primer celoletna paša ali paša v čredin- kah, pokažejo že v kratkem času negativne spremembe v vegetaciji. Med najpogosteje opaženimi so spremenjeni videz (fiziogno- mija) in vrstna sestava do te mere, da ne predstavljajo več travišč navadne turške de- telje in pokončne stoklase v ugodnem sta- nju oziroma habitatnega tipa 6210(*). Kako lahko razložimo ta opažanja? Paša pomeni za rastline drugačno vrsto motnje kot ko- šnja. Vrste travnikov imajo svoj razvoj pri- lagojen na košnjo enkrat do trikrat letno, s prvo košnjo na višku sezone (običajno juni- ja). Rastline imajo do prve košnje čas za rast in razvoj sestojev, s košnjo pa se hkrati od- strani celotna nadzemna vegetacija. Čas po košnji, ko se sprostita prostor in izboljšajo svetlobne razmere pri tleh, nekatere vrste izkoristijo za ponovno obilnejše cvetenje, med takšnimi so na primer čopasta grebe- nuša, hmeljna meteljka, njivsko grabljišče, navadni vrednik, materina dušica, navadna nokota ter različne vrste detelj. Lahko pa je to obdobje, ki je odločilno za končni razvoj in prvo cvetenje v sezoni, na primer nava- dnega glavinca ter kobulnic, kot sta navadni bedrenec (Pimpinella saxifraga) in navadno korenje (Daucus carota). Živali, ki se pase- jo, so za razliko od kosilnic bolj selektivne. Lahko se izogibajo rastlinam, ki so manj okusne in slabo hranljive ter imajo različ- na odvračala za obrambo proti objedanju, kot so trni, dlačice, strupene in jedke snovi. Njihova številčnost se zato povečuje in spre- minja videz travišč. Na pašnikih v Halozah sta takšni vrsti cipresasti mleček (Euphorbia cyparissias) in lepljiva kadulja (Salvia glutino- sa). Obstaja pa še en ključni dejavnik, zaradi katerega je (tudi ekstenzivna) paša vprašljiva kmetijska raba za posluha travišča v Halo- zah. Tla na laporju, ki so omogočila razvoj te edinstvene vegetacije, se pojavljajo na strmih legah in jih močno ogroža erozija. Nepravilni način paše (čezmerna obtežba, paša na mokrih tleh in podobno) povzroča nastanek pregaženih ter golih tal. Ob pove- čani hranljivosti tal zaradi izločkov živali so ustvarjene vrzeli v vegetaciji priložnost za pojav neželenih plevelnih vrst, kot so kopri- ve (Urtica spp.), kislice (Rumex spp.), regrat (Taraxacum officinale), enoletna suholetni- ca (Erigeron annuus) in ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata). Novi načini kmetijske rabe so ne samo re- alnost, temveč edina perspektiva za ohrani- tev obdelovalnih površin v Halozah, katerih trend opuščanja in zaraščanja bo v nasle- dnjih letih sicer še naraščal. Da bi v tem prizadevanju ohranili tudi del edinstvenih haloških travišč v njihovi značilni f loristični sestavi in strukturi, bo treba v prihodnosti omogočiti kmetijske prakse, ki bodo čim bolj podobne tradicionalnim. Literatura: Korošec, V., 2019: Haloško kmetijstvo kot dejavnik regionalnega razvoja. V: Drozg, V., ur., in drugi: Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 129-147. Nepravilni način paše spreminja videz in sestavo haloških travišč ter povzroča erozijo in nastanek pregaženih tal. Maja leta 2018. Foto: Sonja Škornik. Zaradi čezmerne paše se na traviščih ustvarijo razmere, ki ustrezajo plevelnim vrstam. V poletnih mesecih lahko zato pogosto opazimo površine, na katerih močno prevladuje navadna suholetnica (Erigeron annuus). Julija leta 2016. Foto: Sonja Škornik. 220 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 221Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozHaloška polsuha travišča Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Škornik, S., 2016: Ekstenzivna travišča v celinski Sloveniji: srednjeevropski z orhidejami bogati polsuhi travniki. Kmetovalec, glasilo c. kr. Kmetijske družbe vojvodstva kranjskega, 84 (6): 10-12. Škornik, S., Ivajnšič, D., Špur, N., Otopal, J., Bakan, B., Paušič, I., 2016: Poročilo o popisu začetnega stanja ciljnih habitatnih tipov: (1. sklop): popisi začetnega stanja ciljnih habitatnih tipov ter spremljanje vplivov projektnih aktivnosti na stanje ciljnih habitatnih tipov na projektnih podobmočjih Haloze, Pohorje, Kum, Gorjanci- Radoha za izvedbo projekta z naslovom: Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji, Life to Grasslands, LIFE Narava in biodiverziteta, LIFE14 NAT/SI/000005. Maribor: Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 182 str. Žiberna, I., 2019: Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000-2015. V: Drozg, V., ur., in drugi. Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 105-128. Sonja Škornik je profesorica botanike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V ospredju njenega raziskovalno- strokovnega dela so že petindvajset let ekstenzivna travišča Slovenije, njihova botanična in funkcionalna sestava, varstvena ekologija, zgodovina in kmetijska raba. Sodeluje pri projektih, ki vključujejo študije rastlinskih populacij in vegetacije, kartiranje habitatnih tipov, varstvene cilje in ukrepe za habitate ter območja Natura 2000. Haloze: obmejno in odmaknjeno, s stališča osrednje Slovenije skrajno obrobno območje s slabimi cestami, strmimi klanci, gozdovi in goricami; neprimernim ravnanjem z al- koholom (slednje seveda ne drži!) sicer nad- vse prijaznih in marljivih ljudi, pozabljena regija … Je f lora tega območja sploh lahko naša prva asociacija na Haloze? Pa vendar skrivajo Haloze veliko botaničnih posebno- sti – prepoznavne so predvsem po kukavi- čevkah ali divjih orhidejah in drugih vrstah polsuhih travišč ter gozdnih vrstah, ki so v severovzhodni Sloveniji redke. Donačka go- ra pa, kot nasprotje Haloz, skriva celo pred- stavnice alpske in predalpske f lore. Gričevnate Haloze prištevamo med značil- ne Obpanonske pokrajine, mezoregije seve- rovzhodne Slovenije. Zaradi svoje obrobne lege sodijo med najmanj razvite pokrajine Slovenije, hkrati pa njihov vzhodni, nižji del gričevja - vinorodne Haloze - predsta- vlja eno najbolj kakovostnih vinorodnih ob- močij v naši državi. Nasprotno so zahodne Haloze izrazito gozdnato gričevje (bolje kar hribovje), ki sega tudi več kot 600 metrov nad morsko gladino, znatno nad kolinski pas. Zaradi hitrega spreminjanja naklonov in nestanovitne slemenitve je kakovostnih in po površini obsežnih kmetijskih zemljišč bore malo, posledično pa je pokrajina izre- dno mozaična. Ta stara, dobro ohranjena kmetijska krajina je reliefno ena od najbolj pestrih slovenskih pokrajin sploh. Iz ravnin- skega sveta Dravskega in Ptujskega polja se dviga od 300 do 623 metrov nadmorske vi- šine visoko hribovje (Jelovice). Prepreženo z globoko vrezanimi dolinami se vzpenja proti jugu do 460 metrov nad morjem. Tu se Ha- loze naslanjajo na mejno, Bočko-Maceljsko hribovje. Znatna reliefna energija tega območja, zlasti nakloni pobočij, hitro spreminjanje ekspo- zicij terena, prometna neprehodnost, slabo rodovitne prsti in njihova pobočna erozija, tradicionalna, povečini še zmeraj ekstenziv- na kmetijska dejavnost ter obrobni in ob- mejni položaj so temeljni dejavniki tradicio- nalne gospodarske in družbene nerazvitosti pokrajine, a hkrati dejavniki, ki vplivajo na pestrost življenjskih prostorov oziroma ra- stlinskih združb (asociacij) v Halozah in so v neposredni povezavi s pestrostjo rastlin- skih vrst, današnjo f loro te pokrajine, ki je v veliki meri odraz družbenih procesov iz preteklosti. Pridružite se mi na botaničnem popotovanju po Halozah in na Donačko goro. Pa zač- nimo na vzhodu. Na vzhodnem delu Ha- loz je delež negozdnih površin - travnikov in pašnikov - večji kot na zahodu, večino gozda so izkrčili za vinograde in pašnike že v srednjem veku. Vzhodne Haloze pred- stavljajo eno od najpomembnejših območij suhih travišč na karbonatnih tleh z visoko stopnjo biotske pestrosti v Sloveniji. Evrop- Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Igor Paušič Navadni klinček (Dianthus carthusianorum) obarva haloške travnike sredi junija. Foto: Igor Paušič. 220 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 221Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozHaloška polsuha travišča Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Škornik, S., 2016: Ekstenzivna travišča v celinski Sloveniji: srednjeevropski z orhidejami bogati polsuhi travniki. Kmetovalec, glasilo c. kr. Kmetijske družbe vojvodstva kranjskega, 84 (6): 10-12. Škornik, S., Ivajnšič, D., Špur, N., Otopal, J., Bakan, B., Paušič, I., 2016: Poročilo o popisu začetnega stanja ciljnih habitatnih tipov: (1. sklop): popisi začetnega stanja ciljnih habitatnih tipov ter spremljanje vplivov projektnih aktivnosti na stanje ciljnih habitatnih tipov na projektnih podobmočjih Haloze, Pohorje, Kum, Gorjanci- Radoha za izvedbo projekta z naslovom: Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji, Life to Grasslands, LIFE Narava in biodiverziteta, LIFE14 NAT/SI/000005. Maribor: Fakulteta za naravoslovje in matematiko, 182 str. Žiberna, I., 2019: Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000-2015. V: Drozg, V., ur., in drugi. Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 105-128. Sonja Škornik je profesorica botanike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. V ospredju njenega raziskovalno- strokovnega dela so že petindvajset let ekstenzivna travišča Slovenije, njihova botanična in funkcionalna sestava, varstvena ekologija, zgodovina in kmetijska raba. Sodeluje pri projektih, ki vključujejo študije rastlinskih populacij in vegetacije, kartiranje habitatnih tipov, varstvene cilje in ukrepe za habitate ter območja Natura 2000. Haloze: obmejno in odmaknjeno, s stališča osrednje Slovenije skrajno obrobno območje s slabimi cestami, strmimi klanci, gozdovi in goricami; neprimernim ravnanjem z al- koholom (slednje seveda ne drži!) sicer nad- vse prijaznih in marljivih ljudi, pozabljena regija … Je f lora tega območja sploh lahko naša prva asociacija na Haloze? Pa vendar skrivajo Haloze veliko botaničnih posebno- sti – prepoznavne so predvsem po kukavi- čevkah ali divjih orhidejah in drugih vrstah polsuhih travišč ter gozdnih vrstah, ki so v severovzhodni Sloveniji redke. Donačka go- ra pa, kot nasprotje Haloz, skriva celo pred- stavnice alpske in predalpske f lore. Gričevnate Haloze prištevamo med značil- ne Obpanonske pokrajine, mezoregije seve- rovzhodne Slovenije. Zaradi svoje obrobne lege sodijo med najmanj razvite pokrajine Slovenije, hkrati pa njihov vzhodni, nižji del gričevja - vinorodne Haloze - predsta- vlja eno najbolj kakovostnih vinorodnih ob- močij v naši državi. Nasprotno so zahodne Haloze izrazito gozdnato gričevje (bolje kar hribovje), ki sega tudi več kot 600 metrov nad morsko gladino, znatno nad kolinski pas. Zaradi hitrega spreminjanja naklonov in nestanovitne slemenitve je kakovostnih in po površini obsežnih kmetijskih zemljišč bore malo, posledično pa je pokrajina izre- dno mozaična. Ta stara, dobro ohranjena kmetijska krajina je reliefno ena od najbolj pestrih slovenskih pokrajin sploh. Iz ravnin- skega sveta Dravskega in Ptujskega polja se dviga od 300 do 623 metrov nadmorske vi- šine visoko hribovje (Jelovice). Prepreženo z globoko vrezanimi dolinami se vzpenja proti jugu do 460 metrov nad morjem. Tu se Ha- loze naslanjajo na mejno, Bočko-Maceljsko hribovje. Znatna reliefna energija tega območja, zlasti nakloni pobočij, hitro spreminjanje ekspo- zicij terena, prometna neprehodnost, slabo rodovitne prsti in njihova pobočna erozija, tradicionalna, povečini še zmeraj ekstenziv- na kmetijska dejavnost ter obrobni in ob- mejni položaj so temeljni dejavniki tradicio- nalne gospodarske in družbene nerazvitosti pokrajine, a hkrati dejavniki, ki vplivajo na pestrost življenjskih prostorov oziroma ra- stlinskih združb (asociacij) v Halozah in so v neposredni povezavi s pestrostjo rastlin- skih vrst, današnjo f loro te pokrajine, ki je v veliki meri odraz družbenih procesov iz preteklosti. Pridružite se mi na botaničnem popotovanju po Halozah in na Donačko goro. Pa zač- nimo na vzhodu. Na vzhodnem delu Ha- loz je delež negozdnih površin - travnikov in pašnikov - večji kot na zahodu, večino gozda so izkrčili za vinograde in pašnike že v srednjem veku. Vzhodne Haloze pred- stavljajo eno od najpomembnejših območij suhih travišč na karbonatnih tleh z visoko stopnjo biotske pestrosti v Sloveniji. Evrop- Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Igor Paušič Navadni klinček (Dianthus carthusianorum) obarva haloške travnike sredi junija. Foto: Igor Paušič. 222 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 223Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz sko pomembni, prednostni življenjski pro- stor predstavljajo polnaravna suha travišča na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia), združba Onobrychido viciifoliae-Brometum, tip travišč, pomemben za varovanje kuka- vičevk (Orchidaceae) in drugih rastlinskih družin tega območja. Na takih fragmentih suhih travišč lahko popišemo tudi do 120 ali več taksonov - vrst in podvrst prapro- tnic in semenk -, približno 70 do 75 vrst na kvadratni meter (po podatkih avtorja), kar je v primerjavi s travišči v bolj kmetij- sko intenzivnih, nižinskih predelih Sloveni- je res veliko. V vrstni sestavi takih travišč prevladujejo trave (Poaceae), metuljnice (Fa- baceae), ustnatice (Lamiaceae), košarnice (Asteraceae) in vrste iz drugih družin. Suha in polsuha, polnaravna ekstenzivna travišča so središča biotske pestrosti Haloz, in to ne samo rastlinskih vrst. Iz družine klinčnic (Caryophyllaceae) velja omeniti nageljčke ali klinčke. Na suhih tra- viščih Haloz srečamo pet vrst iz tega rodu, še najpogosteje in v najbolj številčnih popu- lacijah pa navadni klinček ali kartavžar. Prave botanične zvezde, pisani ambasadorji neokrnjene narave, cvetane Haloz, so brez dvoma kukavičevke (Orchidaceae). Na ob- močju Slovenije smo do sedaj popisali kar 86 taksonov divjih orhidej, vrst in podvrst kukavičevk. Če pa se omejimo na obmo- čje, ki ga obravnavamo v pričujoči številki Proteusa, so tu dejavni botaniki do sedaj uspeli prepoznati kar 32 taksonov, vrst in podvrst kukavičevk. Za tako območje sre- dnjeevropske prehodne regije pa ta podatek ni zanemarljiv. Ker pa ravnokar prebirate ta prispevek ljubitelji narave, naj vam predsta- vim le nekatere, najbolj opazne vrste kuka- vičevk. Mačja ušesa (rod Ophrys) so v Halo- zah zastopana s štirimi vrstami. Predvsem na območju vzhodnih Haloz srečamo med aprilom in junijem tri značilne, karizmatič- ne travniške vrste: osjeliko mačje uho (Oph- rys sphegodes), čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea), redkeje tudi čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera). Vse tri so indikator- ske vrste polsuhih travišč v ugodnem stanju ohranjenosti. Muholiko mačje uho (Ophrys insectifera) ima najraje travišča na začetnih stopnjah sukce- sije, tudi gozdni rob. Zaradi majhnosti svojih cvetov, ki močno spominjajo na muho (od tod ime), je to spregle- dana vrsta, pogosto je v ze- lenem ozadju drugih rastlin sploh ne opazimo. Med pogostejše travniške vrste kukavičevk na obmo- čju Haloz prištevamo še na- vadno kukavico (Anacamptis morio), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), pi- kastocvetno kukavico (Neoti- nea ustulata) in trizobo ku- kavico (Neotinea tridentata). V Halozah redka je navadna splavka (Limodorum aborti- vum), ki cveti sredi maja in v juniju. Navadna splavka je v Sloveniji bolj pogosta v submediteranskem območju, v celinski Sloveniji pa se po- javlja le poredko. Ta vrsta je heterotrofni mikotrof, skoraj ne vsebuje klorof ila, tako kot večina zelenih rastlin celotno življenje preživi v odnosu simbioze z glivami, ki ji dovajajo vse potrebne organske spojine, potrebne za njen obstoj. Vzhodne Haloze so med ljubitelji kukavi- čevk znane kot pomembno območje poja- vljanja jadranske smrdljive kukavice (Hi- mantoglossum adriaticum). Socvetja te po- stavne kukavičevke lahko zrastejo več kot meter visoko, tako da ta kukavičevka sodi med naše največje predstavnice iz te rastlin- ske družine. Njene populacije so v Sloveniji omejene na Istro, Kraški rob in Vipavsko Opraševalčev pogled na cvet osjelikega mačjega ušesa (Ophrys sphegodes). Foto: Igor Paušič. Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) sodi med najpogostejše vrste orhidej v Halozah. Foto: Igor Paušič. 222 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 223Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz sko pomembni, prednostni življenjski pro- stor predstavljajo polnaravna suha travišča na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia), združba Onobrychido viciifoliae-Brometum, tip travišč, pomemben za varovanje kuka- vičevk (Orchidaceae) in drugih rastlinskih družin tega območja. Na takih fragmentih suhih travišč lahko popišemo tudi do 120 ali več taksonov - vrst in podvrst prapro- tnic in semenk -, približno 70 do 75 vrst na kvadratni meter (po podatkih avtorja), kar je v primerjavi s travišči v bolj kmetij- sko intenzivnih, nižinskih predelih Sloveni- je res veliko. V vrstni sestavi takih travišč prevladujejo trave (Poaceae), metuljnice (Fa- baceae), ustnatice (Lamiaceae), košarnice (Asteraceae) in vrste iz drugih družin. Suha in polsuha, polnaravna ekstenzivna travišča so središča biotske pestrosti Haloz, in to ne samo rastlinskih vrst. Iz družine klinčnic (Caryophyllaceae) velja omeniti nageljčke ali klinčke. Na suhih tra- viščih Haloz srečamo pet vrst iz tega rodu, še najpogosteje in v najbolj številčnih popu- lacijah pa navadni klinček ali kartavžar. Prave botanične zvezde, pisani ambasadorji neokrnjene narave, cvetane Haloz, so brez dvoma kukavičevke (Orchidaceae). Na ob- močju Slovenije smo do sedaj popisali kar 86 taksonov divjih orhidej, vrst in podvrst kukavičevk. Če pa se omejimo na obmo- čje, ki ga obravnavamo v pričujoči številki Proteusa, so tu dejavni botaniki do sedaj uspeli prepoznati kar 32 taksonov, vrst in podvrst kukavičevk. Za tako območje sre- dnjeevropske prehodne regije pa ta podatek ni zanemarljiv. Ker pa ravnokar prebirate ta prispevek ljubitelji narave, naj vam predsta- vim le nekatere, najbolj opazne vrste kuka- vičevk. Mačja ušesa (rod Ophrys) so v Halo- zah zastopana s štirimi vrstami. Predvsem na območju vzhodnih Haloz srečamo med aprilom in junijem tri značilne, karizmatič- ne travniške vrste: osjeliko mačje uho (Oph- rys sphegodes), čmrljeliko mačje uho (Ophrys holosericea), redkeje tudi čebeljeliko mačje uho (Ophrys apifera). Vse tri so indikator- ske vrste polsuhih travišč v ugodnem stanju ohranjenosti. Muholiko mačje uho (Ophrys insectifera) ima najraje travišča na začetnih stopnjah sukce- sije, tudi gozdni rob. Zaradi majhnosti svojih cvetov, ki močno spominjajo na muho (od tod ime), je to spregle- dana vrsta, pogosto je v ze- lenem ozadju drugih rastlin sploh ne opazimo. Med pogostejše travniške vrste kukavičevk na obmo- čju Haloz prištevamo še na- vadno kukavico (Anacamptis morio), piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis), pi- kastocvetno kukavico (Neoti- nea ustulata) in trizobo ku- kavico (Neotinea tridentata). V Halozah redka je navadna splavka (Limodorum aborti- vum), ki cveti sredi maja in v juniju. Navadna splavka je v Sloveniji bolj pogosta v submediteranskem območju, v celinski Sloveniji pa se po- javlja le poredko. Ta vrsta je heterotrofni mikotrof, skoraj ne vsebuje klorof ila, tako kot večina zelenih rastlin celotno življenje preživi v odnosu simbioze z glivami, ki ji dovajajo vse potrebne organske spojine, potrebne za njen obstoj. Vzhodne Haloze so med ljubitelji kukavi- čevk znane kot pomembno območje poja- vljanja jadranske smrdljive kukavice (Hi- mantoglossum adriaticum). Socvetja te po- stavne kukavičevke lahko zrastejo več kot meter visoko, tako da ta kukavičevka sodi med naše največje predstavnice iz te rastlin- ske družine. Njene populacije so v Sloveniji omejene na Istro, Kraški rob in Vipavsko Opraševalčev pogled na cvet osjelikega mačjega ušesa (Ophrys sphegodes). Foto: Igor Paušič. Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) sodi med najpogostejše vrste orhidej v Halozah. Foto: Igor Paušič. 224 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 225Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz dolino, gre namreč za značilno toploljubno submediteransko vrsto. Če se od obale pre- mikamo proti notranjosti Slovenije, pa se ta vrsta pojavi le poredko: najdemo jo nad Ilir- sko Bistrico, na Pivškem, v Beli krajini in v Zasavju. V Sloveniji so njena najvzhodnejša rastišča prav v Halozah, kjer je v vzhodnem delu Haloz še zmeraj razmeroma pogosta. Jadranska smrdljiva kukavica je ena od 27 rastlinskih vrst Nature 2000 v Sloveniji. V evropskem merilu je ena od redkih in ogro- ženih vrst, katerih populacije so v upadanju. Tudi zaradi te postavne kukavičevke je treba ohranjati in redno vzdrževati njena rastišča, polsuha travišča vzhodnih Haloz. Jadranska smrdljiva kukavica brez dvoma predstavlja prvovrstni kazalec stopnje ohranjenosti tra- dicionalne kulturne krajine Haloz, tega dela srednjeevropskega prostora. Redka kukavičevka celinske Slovenije je tu- di škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea). Ta južnoevropska vrsta je pogosta v Istri in na Kraškem robu, notranjosti Slovenije pa se izogiba. Zanimivo je spremljati življenj- ske prostore, kjer se pojavlja. Če gre v su- bmediteranskem območju za vrsto travišč, potem se v Halozah pritaji v mejicah in v podrasti, na svojem skrajnem vzhodnem rastišču, v Lendavskih goricah, pa je to vr- sta starih, obstojnih subpanonskih bukovih sestojev združbe Vicio oroboidi–Fagetum. Je torej doma na travniku ali v gozdu? Vsakoletno sezono cvetenja orhidej na halo- ških travnikih zaključi zavita škrbica (Spi- ranthes spiralis). Vrsta prične cveteti šele ko- nec avgusta, posamezni primerki pa vztraja- jo vse do prve slane. Ta vrsta je najboljši ka- zalec, ki pomaga določiti najprimernejši čas zadnje, poznopoletne košnje polsuhih tra- višč. S hranili revna travišča kosijo dvakrat letno, prvič konec maja ali v začetku junija, drugič pa tik pred cvetenjem te orhideje. Zanimivo dejstvo je sledeče: dolgoročni ob- stoj populacij te vrste je močno odvisen od časovnega poteka jesenske košnje. Če bodo haloški kosci pokosili svoje travnike dobra dva tedna pred polnim cvetenjem škrbice, potem bo ta vrsta še naprej uspevala. Pred- vsem kasnejša košnja bi bila pogubna, saj bi bile listne rozete te vrste zaradi previsoke travne ruše že zasenčene, kar pomeni manj skladiščenih hranil za prihodnjo vegetacij- sko dobo. Če bi se to ponavljalo, bi ta zani- miva, nevpadljiva vrsta žal izumrla. A brez Navadna splavka (Limodorum abortivum) je v Halozah redka vrsta kukavičevk. Foto: Igor Paušič. Značilni cvetovi jadranske smrdlji- ve kukavice (Hi- mantoglossum adriaticum) z izrazito podaljša- no osrednjo krpo medene ustne. Foto: Igor Paušič. 224 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 225Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz dolino, gre namreč za značilno toploljubno submediteransko vrsto. Če se od obale pre- mikamo proti notranjosti Slovenije, pa se ta vrsta pojavi le poredko: najdemo jo nad Ilir- sko Bistrico, na Pivškem, v Beli krajini in v Zasavju. V Sloveniji so njena najvzhodnejša rastišča prav v Halozah, kjer je v vzhodnem delu Haloz še zmeraj razmeroma pogosta. Jadranska smrdljiva kukavica je ena od 27 rastlinskih vrst Nature 2000 v Sloveniji. V evropskem merilu je ena od redkih in ogro- ženih vrst, katerih populacije so v upadanju. Tudi zaradi te postavne kukavičevke je treba ohranjati in redno vzdrževati njena rastišča, polsuha travišča vzhodnih Haloz. Jadranska smrdljiva kukavica brez dvoma predstavlja prvovrstni kazalec stopnje ohranjenosti tra- dicionalne kulturne krajine Haloz, tega dela srednjeevropskega prostora. Redka kukavičevka celinske Slovenije je tu- di škrlatnordeča kukavica (Orchis purpurea). Ta južnoevropska vrsta je pogosta v Istri in na Kraškem robu, notranjosti Slovenije pa se izogiba. Zanimivo je spremljati življenj- ske prostore, kjer se pojavlja. Če gre v su- bmediteranskem območju za vrsto travišč, potem se v Halozah pritaji v mejicah in v podrasti, na svojem skrajnem vzhodnem rastišču, v Lendavskih goricah, pa je to vr- sta starih, obstojnih subpanonskih bukovih sestojev združbe Vicio oroboidi–Fagetum. Je torej doma na travniku ali v gozdu? Vsakoletno sezono cvetenja orhidej na halo- ških travnikih zaključi zavita škrbica (Spi- ranthes spiralis). Vrsta prične cveteti šele ko- nec avgusta, posamezni primerki pa vztraja- jo vse do prve slane. Ta vrsta je najboljši ka- zalec, ki pomaga določiti najprimernejši čas zadnje, poznopoletne košnje polsuhih tra- višč. S hranili revna travišča kosijo dvakrat letno, prvič konec maja ali v začetku junija, drugič pa tik pred cvetenjem te orhideje. Zanimivo dejstvo je sledeče: dolgoročni ob- stoj populacij te vrste je močno odvisen od časovnega poteka jesenske košnje. Če bodo haloški kosci pokosili svoje travnike dobra dva tedna pred polnim cvetenjem škrbice, potem bo ta vrsta še naprej uspevala. Pred- vsem kasnejša košnja bi bila pogubna, saj bi bile listne rozete te vrste zaradi previsoke travne ruše že zasenčene, kar pomeni manj skladiščenih hranil za prihodnjo vegetacij- sko dobo. Če bi se to ponavljalo, bi ta zani- miva, nevpadljiva vrsta žal izumrla. A brez Navadna splavka (Limodorum abortivum) je v Halozah redka vrsta kukavičevk. Foto: Igor Paušič. Značilni cvetovi jadranske smrdlji- ve kukavice (Hi- mantoglossum adriaticum) z izrazito podaljša- no osrednjo krpo medene ustne. Foto: Igor Paušič. 226 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 227Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz skrbi, pridni haloški kosci to znanje prena- šajo iz generacije v generacijo, prav zato pa imajo škrbico še zmeraj okoli svojih zidanic. Da pa ne bi ostali le na sončnih livadah, poglejmo še v gozd. Od kukavičevk tu pričakujemo vrste iz rodov Cephalanthera, Listera, Neottia in Epipactis. Prvi trije so splošno zastopani po gozdovih Slovenije. Pri močvirnicah (rod Epipactis) pa smo v Halozah popisali pet vrst, vse so skiofilne, torej sencoljubne vrste. Ena vrsta pa tu, na gozdnem robu in v svetlem sestoju sekun- darne stopnje zaraščanja z listavci, vendarle izstopa. Gre za bledo kukavico (Orchis pal- lens). Predstavnice iz tega rodu so namreč povečini vrste odprte krajine, zato iščejo zavetje v podrasti. Sicer je v Sloveniji splo- šno razširjena, a nikjer lokalno pogosta, v polnem cvetu pa jo srečamo že v prvi po- lovici aprila, če so le kurenti bili pridni. Bleda kukavica se severovzhodno od Haloz in Slovenskih goric v Sloveniji ne pojavlja. Nasploh je to poleg osjelikega mačjega ušesa (Ophrys sphegodes) prva vrsta kukavičevk, ki v Halozah odpre vsakoletno sezono. Če omenjamo botanične posebnosti Haloz in Donačke gore, je treba, preden se poda- mo globlje v gozd, omeniti navadni kloček (Staphylea pinnata). Je zanimiva grmovna vrsta svežih tal - njegove lihopernate liste sestavlja pet do sedem eliptičnih do širo- kosuličastih lističev z nazobčanim robom. Številni beli ali rumenkasto beli petštevni cvetovi oblikujejo dolgopecljato viseče so- cvetje. Venčni listi se nikoli povsem ne raz- prejo. Čašni listi so rumenkasti. Plod je na- pihnjena glavica. V Sloveniji ga najdemo v predalpskem, preddinarskem, dinarskem in submediteranskem območju, v alpskem sve- tu in v Pomurju pa je izjemno redek. V Ha- lozah srečamo to vrsto le na vrstno bogatem gozdnem robu, na posekah in v območjih s sekundarno sukcesijo, a nikjer ni pogost. Ko smo že pri toploljubnem gozdnem ro- bu, se spomnimo botanične poslastice pri Makolah v Halozah. Tam najdemo na vr- hu hriba, na nadmorski višini 344 metrov, ob cerkvici Svete Ane, kamor je bil verje- tno prinesen, oplutnik (Quercus crenata), zapuščino turških vpadov, redko drevo, ki je bilo v Sloveniji zabeleženo le na Krasu, v Halozah in pred nedavnim tudi v Stre- hovcih v Prekmurju. Oplutnik je naravni križanec med cerom (Quercus cerris), ki sicer v Halozah na sončnih pobočjih ni redek, in plutcem (Quercus suber), ki samoniklo Bogato socvetje škrlatnordeče kukavice (Orchis purpurea). Foto: Igor Paušič. Značilno enostransko zavita socvetja zavite škrbice (Spiranthes spiralis) v poznem septembru. Pri škrbici v naravi često opazimo kot tudi desnosučna socvetja. Foto: Igor Paušič. Elegantna in fotogenična: bleda kukavica (Orchis pallens) v vsej svoji lepoti. Foto: Igor Paušič. Socvetje navadnega kločka (Staphylea pinnata). Foto: Igor Paušič. 226 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 227Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz skrbi, pridni haloški kosci to znanje prena- šajo iz generacije v generacijo, prav zato pa imajo škrbico še zmeraj okoli svojih zidanic. Da pa ne bi ostali le na sončnih livadah, poglejmo še v gozd. Od kukavičevk tu pričakujemo vrste iz rodov Cephalanthera, Listera, Neottia in Epipactis. Prvi trije so splošno zastopani po gozdovih Slovenije. Pri močvirnicah (rod Epipactis) pa smo v Halozah popisali pet vrst, vse so skiofilne, torej sencoljubne vrste. Ena vrsta pa tu, na gozdnem robu in v svetlem sestoju sekun- darne stopnje zaraščanja z listavci, vendarle izstopa. Gre za bledo kukavico (Orchis pal- lens). Predstavnice iz tega rodu so namreč povečini vrste odprte krajine, zato iščejo zavetje v podrasti. Sicer je v Sloveniji splo- šno razširjena, a nikjer lokalno pogosta, v polnem cvetu pa jo srečamo že v prvi po- lovici aprila, če so le kurenti bili pridni. Bleda kukavica se severovzhodno od Haloz in Slovenskih goric v Sloveniji ne pojavlja. Nasploh je to poleg osjelikega mačjega ušesa (Ophrys sphegodes) prva vrsta kukavičevk, ki v Halozah odpre vsakoletno sezono. Če omenjamo botanične posebnosti Haloz in Donačke gore, je treba, preden se poda- mo globlje v gozd, omeniti navadni kloček (Staphylea pinnata). Je zanimiva grmovna vrsta svežih tal - njegove lihopernate liste sestavlja pet do sedem eliptičnih do širo- kosuličastih lističev z nazobčanim robom. Številni beli ali rumenkasto beli petštevni cvetovi oblikujejo dolgopecljato viseče so- cvetje. Venčni listi se nikoli povsem ne raz- prejo. Čašni listi so rumenkasti. Plod je na- pihnjena glavica. V Sloveniji ga najdemo v predalpskem, preddinarskem, dinarskem in submediteranskem območju, v alpskem sve- tu in v Pomurju pa je izjemno redek. V Ha- lozah srečamo to vrsto le na vrstno bogatem gozdnem robu, na posekah in v območjih s sekundarno sukcesijo, a nikjer ni pogost. Ko smo že pri toploljubnem gozdnem ro- bu, se spomnimo botanične poslastice pri Makolah v Halozah. Tam najdemo na vr- hu hriba, na nadmorski višini 344 metrov, ob cerkvici Svete Ane, kamor je bil verje- tno prinesen, oplutnik (Quercus crenata), zapuščino turških vpadov, redko drevo, ki je bilo v Sloveniji zabeleženo le na Krasu, v Halozah in pred nedavnim tudi v Stre- hovcih v Prekmurju. Oplutnik je naravni križanec med cerom (Quercus cerris), ki sicer v Halozah na sončnih pobočjih ni redek, in plutcem (Quercus suber), ki samoniklo Bogato socvetje škrlatnordeče kukavice (Orchis purpurea). Foto: Igor Paušič. Značilno enostransko zavita socvetja zavite škrbice (Spiranthes spiralis) v poznem septembru. Pri škrbici v naravi često opazimo kot tudi desnosučna socvetja. Foto: Igor Paušič. Elegantna in fotogenična: bleda kukavica (Orchis pallens) v vsej svoji lepoti. Foto: Igor Paušič. Socvetje navadnega kločka (Staphylea pinnata). Foto: Igor Paušič. 228 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 229Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz raste v Sredozemlju. Oplutnik nima stabil- nih morfoloških znakov, kar je stalnica pri prehodnih, hibridnih populacijah hrastov na primer v Istri. Ta hrast je zimzelen - li- stje postopoma odpada od začetka februarja do konca marca skladno z razvojem novih listov. Eden od zanesljivih določevalnih znakov pa je izrazita rdečkasta barva v raz- pokah med sicer sivkastim felemom. Na zgornji listni strani boste z lupo lahko opa- zovali značilne zvezdaste trihome (dlačice), na spodnji strani pa najdemo poleg teh še enostavne, enocelične, ki so na gosto pose- jane. Vse to so značilnosti tega zanimivega, v Sloveniji izjemno redkega hrasta. Gozd prevladuje v Zahodnih Halozah, saj pokriva več kot šestdeset odstotkov obmo- čja. Tu hribovje sega tudi več kot 600 me- trov nad morsko gladino. Letna količina padavin se proti vzhodu zmanjšuje: tako gozdnate Haloze dobijo več padavin kot vzhodne vinorodne, kar je ugoden dejavnik za pojavljanje različnih vrst listnatega goz- da. Tudi temperature so ugodne, saj gre za prehodno celinsko podnebje, ki na prisojnih legah predvsem poleti nekoliko spominja na submediteransko. To je razlog, da v Halo- zah srečamo rastlinske vrste, ki so značilne za submediteransko območje in uspevajo na suhih travnikih na prisojnih toplih pobo- čjih. Takšne vrste so jadranska smrdljiva ku- kavica (Himantoglossum adriaticum), navadni beluš (Asparagus officinalis), čičkasti graho- vec (Astragalus cicer), bodeča lobodika (Ru- scus aculeatus), tenorejeva smiljka (Cerastium tenoreanum), enoletni golšec (Mercurialis annua), čopasta hrušica (Muscari comosum), navadna splavka (Limodorum abortivum) in še nekatere. Delež gozda je v zahodnih Ha- lozah večji kot v vzhodnemu delu hribovja tudi zaradi odseljevanja in opuščanja rabe zemljišč: delež gozdnih površin in grmišč se le še povečuje, upada pa delež travišč in visokodebelnih sadovnjakov. Pobočja zaho- dnih Haloz pokrivajo pretežno bukovi goz- dovi, na bolj vlažnih mikrolokacijah z glo- bokimi tlemi pa sestoji plemenitih listavcev, predvsem javorovi gozdovi. Pri opuščanju rabe zemljišč se v fazah zaraščanja najprej pojavljajo rdeči dren, črni trn, različne vrste šipkov ter poljski javor (maklen), prav tako tudi beli gaber. Bukovi gozdovi nižin pre- hajajo v hrastovo-belogabrove gozdove ozi- roma predpanonsko gradnovo belogabrovje. Ponekod na območju zahodnih Haloz sreča- mo v redki gozdni podrasti zanimivo zeleno rastlino. Na prvi pogled se nam bo zdelo, da njeni cvetovi izraščajo iz središčnih de- lov listnih ploskev, vendar videz vara. Širo- kolistna lobodika (Ruscus hypoglossum) je do 40 centimetrov visoka zimzelena trajnica s poleglim steblom. Steblo ima stranske po- ganjke preoblikovane tako, da spominjajo na liste - to so filokladiji. V aprilu in maju se pod lističem sredi filokladija pojavi majhen cvet, iz katerega nastane rdeča jagoda (po- dobno kot pri bodeči lobodiki, le da je cvet na zgornji strani f ilokladija). Širokolistna lobodika je redka in zavarovana vrsta, našli jo bomo predvsem v bukovih gozdovih na pobočjih. Tudi kranjska bunika ali kranjski volčič (Scopolia carniolica) in lovorolistni volčin (Daphne laureola) sta pretežno zelene barve, ne ravno vpadljiva, a zato nič manj ime- nitna. Prva je strupena rastlina iz družine razhudnikovk z rdečkasto rjavimi cvetovi na dolgih, visečih pecljih. Je značilna vrsta bu- kovih sestojev, zraste do 60 centimetrov v višino. V zahodnih Halozah dosega v Slo- veniji svoj vzhodni del območja razširjeno- sti. Lovorolistni volčin (Daphne laureola) je šibko razvejen, nizek grm, olistan z usnjati- mi, golimi vednozelenimi listi. Ti so najširši v zgornji polovici, na zgornji strani so izra- zito bleščeči. Cveti zgodaj, včasih že v zgo- dnjem aprilu - njegovi neprijetno dišeči ru- meno zeleni cvetovi z oranžnimi prašnicami Dolgi poganjek oplutnika (Quercus crenata) z listi in plodovi. Foto: Igor Paušič. Širokolistna lobodika (Ruscus hypoglossum) z značilnimi ploščatimi stranskimi poganjki, filokladiji, ki spominjajo na liste. Foto: Igor Paušič. 228 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 229Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz raste v Sredozemlju. Oplutnik nima stabil- nih morfoloških znakov, kar je stalnica pri prehodnih, hibridnih populacijah hrastov na primer v Istri. Ta hrast je zimzelen - li- stje postopoma odpada od začetka februarja do konca marca skladno z razvojem novih listov. Eden od zanesljivih določevalnih znakov pa je izrazita rdečkasta barva v raz- pokah med sicer sivkastim felemom. Na zgornji listni strani boste z lupo lahko opa- zovali značilne zvezdaste trihome (dlačice), na spodnji strani pa najdemo poleg teh še enostavne, enocelične, ki so na gosto pose- jane. Vse to so značilnosti tega zanimivega, v Sloveniji izjemno redkega hrasta. Gozd prevladuje v Zahodnih Halozah, saj pokriva več kot šestdeset odstotkov obmo- čja. Tu hribovje sega tudi več kot 600 me- trov nad morsko gladino. Letna količina padavin se proti vzhodu zmanjšuje: tako gozdnate Haloze dobijo več padavin kot vzhodne vinorodne, kar je ugoden dejavnik za pojavljanje različnih vrst listnatega goz- da. Tudi temperature so ugodne, saj gre za prehodno celinsko podnebje, ki na prisojnih legah predvsem poleti nekoliko spominja na submediteransko. To je razlog, da v Halo- zah srečamo rastlinske vrste, ki so značilne za submediteransko območje in uspevajo na suhih travnikih na prisojnih toplih pobo- čjih. Takšne vrste so jadranska smrdljiva ku- kavica (Himantoglossum adriaticum), navadni beluš (Asparagus officinalis), čičkasti graho- vec (Astragalus cicer), bodeča lobodika (Ru- scus aculeatus), tenorejeva smiljka (Cerastium tenoreanum), enoletni golšec (Mercurialis annua), čopasta hrušica (Muscari comosum), navadna splavka (Limodorum abortivum) in še nekatere. Delež gozda je v zahodnih Ha- lozah večji kot v vzhodnemu delu hribovja tudi zaradi odseljevanja in opuščanja rabe zemljišč: delež gozdnih površin in grmišč se le še povečuje, upada pa delež travišč in visokodebelnih sadovnjakov. Pobočja zaho- dnih Haloz pokrivajo pretežno bukovi goz- dovi, na bolj vlažnih mikrolokacijah z glo- bokimi tlemi pa sestoji plemenitih listavcev, predvsem javorovi gozdovi. Pri opuščanju rabe zemljišč se v fazah zaraščanja najprej pojavljajo rdeči dren, črni trn, različne vrste šipkov ter poljski javor (maklen), prav tako tudi beli gaber. Bukovi gozdovi nižin pre- hajajo v hrastovo-belogabrove gozdove ozi- roma predpanonsko gradnovo belogabrovje. Ponekod na območju zahodnih Haloz sreča- mo v redki gozdni podrasti zanimivo zeleno rastlino. Na prvi pogled se nam bo zdelo, da njeni cvetovi izraščajo iz središčnih de- lov listnih ploskev, vendar videz vara. Širo- kolistna lobodika (Ruscus hypoglossum) je do 40 centimetrov visoka zimzelena trajnica s poleglim steblom. Steblo ima stranske po- ganjke preoblikovane tako, da spominjajo na liste - to so filokladiji. V aprilu in maju se pod lističem sredi filokladija pojavi majhen cvet, iz katerega nastane rdeča jagoda (po- dobno kot pri bodeči lobodiki, le da je cvet na zgornji strani f ilokladija). Širokolistna lobodika je redka in zavarovana vrsta, našli jo bomo predvsem v bukovih gozdovih na pobočjih. Tudi kranjska bunika ali kranjski volčič (Scopolia carniolica) in lovorolistni volčin (Daphne laureola) sta pretežno zelene barve, ne ravno vpadljiva, a zato nič manj ime- nitna. Prva je strupena rastlina iz družine razhudnikovk z rdečkasto rjavimi cvetovi na dolgih, visečih pecljih. Je značilna vrsta bu- kovih sestojev, zraste do 60 centimetrov v višino. V zahodnih Halozah dosega v Slo- veniji svoj vzhodni del območja razširjeno- sti. Lovorolistni volčin (Daphne laureola) je šibko razvejen, nizek grm, olistan z usnjati- mi, golimi vednozelenimi listi. Ti so najširši v zgornji polovici, na zgornji strani so izra- zito bleščeči. Cveti zgodaj, včasih že v zgo- dnjem aprilu - njegovi neprijetno dišeči ru- meno zeleni cvetovi z oranžnimi prašnicami Dolgi poganjek oplutnika (Quercus crenata) z listi in plodovi. Foto: Igor Paušič. Širokolistna lobodika (Ruscus hypoglossum) z značilnimi ploščatimi stranskimi poganjki, filokladiji, ki spominjajo na liste. Foto: Igor Paušič. 230 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 231Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Kranjska bunika (Scopolia carniolica). Foto: Igor Paušič. Lovorolistni volčin (Daphne laureola). Foto: Igor Paušič. Cvetovi drobnolistne močvirnice (Epipactis microphylla). Foto: Igor Paušič. 230 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 231Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Kranjska bunika (Scopolia carniolica). Foto: Igor Paušič. Lovorolistni volčin (Daphne laureola). Foto: Igor Paušič. Cvetovi drobnolistne močvirnice (Epipactis microphylla). Foto: Igor Paušič. 232 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 233Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz so dolgi približno en centimeter. V Sloveniji ga lahko najdemo v glavnem v dinarskem in predalpskem delu Slovenije, v zahodnih Ha- lozah je redek. Ker pa se ravnokar potikamo po gozdu, naj spomnim še na močvirnice (rod Epipactis) iz družine kukavičevk, gre namreč povečini za vrste, ki imajo najraje grmišča in sklenjeni gozd. V Halozah srečamo pet vrst iz tega rodu. Med pogostejše uvrščamo drobnoli- stno močvirnico (Epipactis microphylla), ki ji ustrezajo topli, stari pobočni bukovi sesto- ji na odcednih tleh. Rastlina je majhna, ni višja od 40 centimetrov, ime pa je dobila po drobnih stebelnih listih, zaradi njene obar- vanosti pa jo zlahka zgrešimo v podrasti. Ekološko popolnoma drugačno okolje pa prija Nordenovi močvirnici (Epipactis norde- niorum). Ta vrsta najraje uspeva na nekoliko vlažnih, svežih tleh po ozkih dolinah. No- rdenova močvirnica se pojavlja na severnem obrobju Haloz in je redka vrsta, hkrati je tudi ena od naših najbolj pozno cvetočih orhidej, saj posamezni primerki cvetijo tudi pozno v septembru. Da sklenemo naš botanični izlet po Halo- zah, se podajmo še na šta- jerski Triglav - Donačko goro. Čeprav gre za po- polnoma drugo geomor- fološko enoto - za enega namreč najbolj jugovzho- dnih odrastkov Karavank -, jo bomo vseeno f lori- stično obravnavali. Njena pobočja in grebeni skriva- jo nemalokateri botanič- ni dragulj. Če se na goro podamo po sončni, južni strani, bomo meseca maja med grmovjem opazovali velike in dehteče cvetove navadnega jesenčka (Dic- tamnus albus). Ta rastlina iz družina rutičevk s po- končnim steblom, visokim do enega metra, je precej pogosta v zahodni Slove- niji, kjer uspeva na skal- natih toplih legah, drugje po Sloveniji pa so njena rastišča redka in osamlje- na. Jesenčka se v naravi raje ne dotikajte. Njegovo steblo je gosto poraščeno s temnimi žleznimi laski, njihov izloček ima izrazit vonj po limoni, ob stiku s kožo pa na soncu povzroča opekline, saj vsebuje fotosenzibilne strupe. Ko sem že omenil, navadni jesenček- na Donački gori (in sosednjem Boču) je eno od najbolj SV ležečih rastišč ilirske gozdne vegetacije v Sloveniji. Številne rastline dose- gajo tu severovzhodno mejo svoje slovenske razširjenosti. V prepadnih, severnih stenah Donačke gore uspevajo tudi ledenodob- ni alpski relikti, med njimi tudi lepi jeglič ali avrikelj. Rastišče avri- klja (Primula auricula) na senčnih, prepadnih pešče- njakovih skladih Donač- ke gore je najvzhodnejše nahajališče te zavarovane vrste pri nas. Poseben življenjski prostor so prepadne skalne stene, predvsem na vzhodnem delu, kjer na skalnih po- licah in v razpokah raste- jo mnoge redke rastline, med njimi hrvaška peru- nika (Iris croatica), Ho- ppejev klinček (Dianthus plumarius subsp. hoppei) in Juvanov netresk (Sem- pervivum juvanii). Za- dnji je endemit, ki poleg Donačke gore raste samo še na bližnjem Reseniku. Populacije nestreska so v naglem upadanju pred- vsem zaradi spremenjene- ga padavinskega režima v zadnjih letih, a tudi za- radi načrtnega nabiranja nepoučenih popo- tnikov. Prva objava o netreskih z Donačke gore sega v leto 1968. Vinko Strgar, vodja botaničnega vrta v Ljubljani, pa je rastlino opisal kot samostojno vrsto (Sempervivum juvanii) leta 1971, imenoval pa jo je v čast pomembnemu vrtnarju v tem vrtu, Francu Juvanu. Značilna izrazita dlakavost listov populacije netreska z Donačke gore je tisti ključni morfološki znak, ki te rastline loči od sicer zelo podobnega Wulfenovega netre- ska iz območja Osrednjih Alp. Na ovršnjem grebenu in na severnih skalnatih pobočjih Nordenova močvirnica (Epipactis nordeniorum). Foto: Igor Paušič Dekorativno socvetje navadnega jesenčka (Dictamnus albus). Foto: Igor Paušič. 232 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 233Kukavičevke in druge botanične posebnosti HalozKukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz so dolgi približno en centimeter. V Sloveniji ga lahko najdemo v glavnem v dinarskem in predalpskem delu Slovenije, v zahodnih Ha- lozah je redek. Ker pa se ravnokar potikamo po gozdu, naj spomnim še na močvirnice (rod Epipactis) iz družine kukavičevk, gre namreč povečini za vrste, ki imajo najraje grmišča in sklenjeni gozd. V Halozah srečamo pet vrst iz tega rodu. Med pogostejše uvrščamo drobnoli- stno močvirnico (Epipactis microphylla), ki ji ustrezajo topli, stari pobočni bukovi sesto- ji na odcednih tleh. Rastlina je majhna, ni višja od 40 centimetrov, ime pa je dobila po drobnih stebelnih listih, zaradi njene obar- vanosti pa jo zlahka zgrešimo v podrasti. Ekološko popolnoma drugačno okolje pa prija Nordenovi močvirnici (Epipactis norde- niorum). Ta vrsta najraje uspeva na nekoliko vlažnih, svežih tleh po ozkih dolinah. No- rdenova močvirnica se pojavlja na severnem obrobju Haloz in je redka vrsta, hkrati je tudi ena od naših najbolj pozno cvetočih orhidej, saj posamezni primerki cvetijo tudi pozno v septembru. Da sklenemo naš botanični izlet po Halo- zah, se podajmo še na šta- jerski Triglav - Donačko goro. Čeprav gre za po- polnoma drugo geomor- fološko enoto - za enega namreč najbolj jugovzho- dnih odrastkov Karavank -, jo bomo vseeno f lori- stično obravnavali. Njena pobočja in grebeni skriva- jo nemalokateri botanič- ni dragulj. Če se na goro podamo po sončni, južni strani, bomo meseca maja med grmovjem opazovali velike in dehteče cvetove navadnega jesenčka (Dic- tamnus albus). Ta rastlina iz družina rutičevk s po- končnim steblom, visokim do enega metra, je precej pogosta v zahodni Slove- niji, kjer uspeva na skal- natih toplih legah, drugje po Sloveniji pa so njena rastišča redka in osamlje- na. Jesenčka se v naravi raje ne dotikajte. Njegovo steblo je gosto poraščeno s temnimi žleznimi laski, njihov izloček ima izrazit vonj po limoni, ob stiku s kožo pa na soncu povzroča opekline, saj vsebuje fotosenzibilne strupe. Ko sem že omenil, navadni jesenček- na Donački gori (in sosednjem Boču) je eno od najbolj SV ležečih rastišč ilirske gozdne vegetacije v Sloveniji. Številne rastline dose- gajo tu severovzhodno mejo svoje slovenske razširjenosti. V prepadnih, severnih stenah Donačke gore uspevajo tudi ledenodob- ni alpski relikti, med njimi tudi lepi jeglič ali avrikelj. Rastišče avri- klja (Primula auricula) na senčnih, prepadnih pešče- njakovih skladih Donač- ke gore je najvzhodnejše nahajališče te zavarovane vrste pri nas. Poseben življenjski prostor so prepadne skalne stene, predvsem na vzhodnem delu, kjer na skalnih po- licah in v razpokah raste- jo mnoge redke rastline, med njimi hrvaška peru- nika (Iris croatica), Ho- ppejev klinček (Dianthus plumarius subsp. hoppei) in Juvanov netresk (Sem- pervivum juvanii). Za- dnji je endemit, ki poleg Donačke gore raste samo še na bližnjem Reseniku. Populacije nestreska so v naglem upadanju pred- vsem zaradi spremenjene- ga padavinskega režima v zadnjih letih, a tudi za- radi načrtnega nabiranja nepoučenih popo- tnikov. Prva objava o netreskih z Donačke gore sega v leto 1968. Vinko Strgar, vodja botaničnega vrta v Ljubljani, pa je rastlino opisal kot samostojno vrsto (Sempervivum juvanii) leta 1971, imenoval pa jo je v čast pomembnemu vrtnarju v tem vrtu, Francu Juvanu. Značilna izrazita dlakavost listov populacije netreska z Donačke gore je tisti ključni morfološki znak, ki te rastline loči od sicer zelo podobnega Wulfenovega netre- ska iz območja Osrednjih Alp. Na ovršnjem grebenu in na severnih skalnatih pobočjih Nordenova močvirnica (Epipactis nordeniorum). Foto: Igor Paušič Dekorativno socvetje navadnega jesenčka (Dictamnus albus). Foto: Igor Paušič. 234 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 235Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Donačke gore srečamo tudi druge alpske re- likte, na primer vednozeleno gladnico (Dra- ba aizoides), alpski repnjak (Arabis alpina) in planinski srobot (Clematis alpina). Na jugozahodnem delu Donačke gore se nahaja cerkev svetega Donata. Po svetem Donatu je Donačka gora tudi dobila ime. Travišče neposredno ob cerkvi je zanimivo zaradi pojavljanja nekaterih že omenjenih travniških orhidej, a predvsem zaradi nava- dnega kosmatinca (Pulsatilla nigricans), zna- čilnega predstavnika stepske f lore, bratran- ca slavne velikonočnice (Pulsatilla grandis) z Boča in Ponikve. Navadni kosmatinec boste brez posebnih naporov v mesecu aprilu tu še najlažje opazovali. Vrsta se na Štajerskem pojavlja predvsem na terciarnih nanosih rek, predvsem prodih in peskih. Pojavlja se vzdolž Drave, severno od Haloz, tri majhna rastišča poznamo tudi v vzhodnih, vinoro- dnih Halozah južno od Cirkulan. Posebna znamenitost Donačke gore je tu- Desno: Kosmati, štrleče dlakavi listi, cvetna stebla, a tudi cvetovi: to je navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), bližnji sorodnik opevane velikonočnice (Pulsatilla grandis) z Boča in Ponikve z manj pokončno, sramežljivo držo - njegovi cvetovi so kimasti. Foto: Igor Paušič. Avrikelj ali lepi jeglič (Primula auricula). Foto: Igor Paušič. 234 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 235Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Donačke gore srečamo tudi druge alpske re- likte, na primer vednozeleno gladnico (Dra- ba aizoides), alpski repnjak (Arabis alpina) in planinski srobot (Clematis alpina). Na jugozahodnem delu Donačke gore se nahaja cerkev svetega Donata. Po svetem Donatu je Donačka gora tudi dobila ime. Travišče neposredno ob cerkvi je zanimivo zaradi pojavljanja nekaterih že omenjenih travniških orhidej, a predvsem zaradi nava- dnega kosmatinca (Pulsatilla nigricans), zna- čilnega predstavnika stepske f lore, bratran- ca slavne velikonočnice (Pulsatilla grandis) z Boča in Ponikve. Navadni kosmatinec boste brez posebnih naporov v mesecu aprilu tu še najlažje opazovali. Vrsta se na Štajerskem pojavlja predvsem na terciarnih nanosih rek, predvsem prodih in peskih. Pojavlja se vzdolž Drave, severno od Haloz, tri majhna rastišča poznamo tudi v vzhodnih, vinoro- dnih Halozah južno od Cirkulan. Posebna znamenitost Donačke gore je tu- Desno: Kosmati, štrleče dlakavi listi, cvetna stebla, a tudi cvetovi: to je navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans), bližnji sorodnik opevane velikonočnice (Pulsatilla grandis) z Boča in Ponikve z manj pokončno, sramežljivo držo - njegovi cvetovi so kimasti. Foto: Igor Paušič. Avrikelj ali lepi jeglič (Primula auricula). Foto: Igor Paušič. 236 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 237Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja Gozdovi Haloz Haloze so del jugozahodnega obrobja Pa- nonije. Po dolini Rogatnice poteka meja med zahodnimi ali gozdnatimi Halozami, kjer je pokrajina hribovita in gozdnata, ter vzhodnimi ali vinorodnimi, ki so gričevna- te, s številnimi vinogradi. Haloze so močno razčlenjene in strme. Pritoki rek Drave in Dravinje so ustvarili razgibani relief z mno- gimi dolinami in jarki ter strmimi pobočji. Približno 25 odstotkov gozdnih zemljišč ima nagibe, manjše od 30 odstotkov, 75 odstotkov površin pa večje od 30 odstot- kov. Zaradi odprtosti proti vzhodu imajo značilno subpanonsko celinsko podnebje. Gozdnate Haloze so nekoliko hladnejše od vinorodnih. Večina padavinske vode odteče površinsko, kar pospešuje odnašanje prsti. Površje je neustaljeno, labilno ter podvrženo zemeljskim vdorom. Gričevnato in hribo- vito obrobje Panonije je zgrajeno pretežno iz terciarnih silikatnih kamnin. Kljub eno- tni in osiromašeni vegetacijski sestavi se je razvilo precejšnje število gozdnih rastiščnih tipov, ki so odraz reliefnih, talnih in mi- krorastiščnih razlik, v manjši meri pa tudi Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja Mateja Cojzer Značilna podoba Haloz. Foto: Mateja Cojzer. di približno 27 hektarov veliki naravni re- zervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Prečkali ga boste, saj po njegovem zahodnem delu vodi urejena planinska pot od planinskega doma na greben gore. Povr- šina pragozdnega sestoja se nahaja na osoj- nem pobočju osrednjega dela Donačke gore. Za gozdni sestoj tega območja je značilna popolna odsotnost iglavcev - prevladujeta (poleg bukve) gorski (Acer pseudoplatanus) in ostrolistni javor (Acer platanoides). Omenje- ni gozdni sestoj predstavlja značilni sestoj panonskega območja, kjer se boste v poletni vročini prijetno ohladili pred naskokom na vrh štajerskega Triglava. Na vrhu obiskoval- ca čakajo ogromni skalni balvani ter prepa- di na vse strani. Na zadnji, najvišji skali je komaj prostora za eno osebo. Neizbežen je vtis, da se bodo skale sesule ravno takrat, ko ste na vrhu - razgled nad večjim delom vzhodnega dela države pa je ob lepem vre- menu zares veličasten. Le vprašanje je: ka- teri cilj na svoji botanični poti si boš nara- voslovec tokrat izbral? Igor Paušič je po izobrazbi geograf in biolog, docent na Oddelku za biologijo in član katedre za geobotaniko Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Mlade rodove biologov in ekologov poučuje splošno botaniko in sistematiko rastlin, tako v učilnici, predvsem pa na terenu. Pozornost namenja taksonomiji in ekologiji samoniklih kukavičevk Slovenije, ki so hkrati tudi glavna tematika njegovih raziskav. Ukvarja se z arheobotaničnimi analizami, dejavno se udeležuje aplikativnih raziskav in projektov doma in v tujini, za dušo pa se najraje fotografsko udejstvuje, z motivi narave pred objektivom seveda. 236 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 237Kukavičevke in druge botanične posebnosti Haloz Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja Gozdovi Haloz Haloze so del jugozahodnega obrobja Pa- nonije. Po dolini Rogatnice poteka meja med zahodnimi ali gozdnatimi Halozami, kjer je pokrajina hribovita in gozdnata, ter vzhodnimi ali vinorodnimi, ki so gričevna- te, s številnimi vinogradi. Haloze so močno razčlenjene in strme. Pritoki rek Drave in Dravinje so ustvarili razgibani relief z mno- gimi dolinami in jarki ter strmimi pobočji. Približno 25 odstotkov gozdnih zemljišč ima nagibe, manjše od 30 odstotkov, 75 odstotkov površin pa večje od 30 odstot- kov. Zaradi odprtosti proti vzhodu imajo značilno subpanonsko celinsko podnebje. Gozdnate Haloze so nekoliko hladnejše od vinorodnih. Večina padavinske vode odteče površinsko, kar pospešuje odnašanje prsti. Površje je neustaljeno, labilno ter podvrženo zemeljskim vdorom. Gričevnato in hribo- vito obrobje Panonije je zgrajeno pretežno iz terciarnih silikatnih kamnin. Kljub eno- tni in osiromašeni vegetacijski sestavi se je razvilo precejšnje število gozdnih rastiščnih tipov, ki so odraz reliefnih, talnih in mi- krorastiščnih razlik, v manjši meri pa tudi Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja Mateja Cojzer Značilna podoba Haloz. Foto: Mateja Cojzer. di približno 27 hektarov veliki naravni re- zervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Prečkali ga boste, saj po njegovem zahodnem delu vodi urejena planinska pot od planinskega doma na greben gore. Povr- šina pragozdnega sestoja se nahaja na osoj- nem pobočju osrednjega dela Donačke gore. Za gozdni sestoj tega območja je značilna popolna odsotnost iglavcev - prevladujeta (poleg bukve) gorski (Acer pseudoplatanus) in ostrolistni javor (Acer platanoides). Omenje- ni gozdni sestoj predstavlja značilni sestoj panonskega območja, kjer se boste v poletni vročini prijetno ohladili pred naskokom na vrh štajerskega Triglava. Na vrhu obiskoval- ca čakajo ogromni skalni balvani ter prepa- di na vse strani. Na zadnji, najvišji skali je komaj prostora za eno osebo. Neizbežen je vtis, da se bodo skale sesule ravno takrat, ko ste na vrhu - razgled nad večjim delom vzhodnega dela države pa je ob lepem vre- menu zares veličasten. Le vprašanje je: ka- teri cilj na svoji botanični poti si boš nara- voslovec tokrat izbral? Igor Paušič je po izobrazbi geograf in biolog, docent na Oddelku za biologijo in član katedre za geobotaniko Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Mlade rodove biologov in ekologov poučuje splošno botaniko in sistematiko rastlin, tako v učilnici, predvsem pa na terenu. Pozornost namenja taksonomiji in ekologiji samoniklih kukavičevk Slovenije, ki so hkrati tudi glavna tematika njegovih raziskav. Ukvarja se z arheobotaničnimi analizami, dejavno se udeležuje aplikativnih raziskav in projektov doma in v tujini, za dušo pa se najraje fotografsko udejstvuje, z motivi narave pred objektivom seveda. 238 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 239Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarjaGozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja gospodarjenja z gozdovi. Od vseh 38 različ- nih gozdnih rastiščnih tipov, ki se nahajajo v mariborskem gozdnogospodarskem obmo- čju, jih je na območju Haloz 17. Po površini prevladujejo gozdni rastiščni tipi na silika- tnih kamninah, ki jih gradijo maloštevilne drevesne vrste. Prehodi med posameznimi gozdnimi rastiščnimi tipi so pogosto, tudi zaradi antropogenih vplivov, zabrisani. Halozam dajejo glavni pečat bukova rasti- šča, katerih površina znaša kar 93,7 od- stotka. Predpanonsko podgorski bukovi gozdovi (47 odstotkov) poraščajo bogata in sveža rastišča. So gospodarsko najbolj zani- mivi, saj bukev dosega višino do 30 metrov. Vsa odcedna, sušna rastišča v soseščini, ki so neenakomerno oskrbovana z vodo ali pa revna z bazami, prepuščajo kisloljubnim gradnovo-bukovim gozdovom (40,6 odstot- ka). Kisloljubni bukovi gozdovi segajo od podnožij pa vse do grebenov, poraščajo pa tudi strma pobočja jarkov. Najožja obrobja jarkov in neustaljena pobočja z nerazvitimi tlemi prepuščajo gozdovom plemenitih li- stavcev (1 odstotek). Jelovi gozdovi (1,5 od- stotka) poraščajo hladne lege na svežih, koluvialnih tleh. So posebnost Haloz, saj gre za reliktna zatočišča jelke v panonskem obrobju. Zemljišča ob vodotokih poraščajo jelševja in vrbovja, najnižje dele Haloz pa predpanonsko gradnovo-belogabrovje (2,8 odstotka), kisloljubno gradnovo-belogabrovje (0,4 odstotka) ter dobovo-belogabrovje (0,1 odstotka). Izjema je karbonatna podlaga med Borlom in Zavrčem, kjer se pojavlja- jo klimaksni bukovi gozdovi (4,7  odstotka) (klimaksni gozdovi z gozdovi v zadnji fa- zi sukcesije). Za obravnavano območje je v vegetacijski dobi zaradi vročega in suhega podnebja značilen termofilni (toploljubni) značaj vegetacije. To se kaže v mikrorastišč- nih razmerah osojnih leg, ki jih poraščajo toploljubni bukovi gozdovi (0,1 odstotka). Posebnost Haloz so tudi bazoljubni gra- dnovi gozdovi (0,4 odstotka), kjer se gradnu (Quercus petraea) pridružita še cer (Quercus cerris) in mali jesen (Fraxinus ornus). Majh- no število toploljubnih drevesnih vrst, kot so mali jesen, brek (Sorbus torminalis), skorš (Sorbus domestica), mokovec, črni gaber in cer, je zaradi neugodnih talnih razmer na ekološki meji uspevanja. Črni gaber (Ost- rya carpinifolia) in mokovec (Sorbus aria) sta redka in omejena le na bazične kamnine. Vegetacijsko zgradbo gozdov je na majhnem delu obravnavnega območja zaznamoval še prehod panonskega sveta v dinarski svet. Tod se nahajajo preddinarsko-dinarski bu- kovi gozdovi (1,2 odstotka). Vrstna sestava zeliščne plasti haloških goz- dov je pogosto precej osiromašena, kar je posledica neugodnih talnih razmer, katere dovoljujejo razvoj predvsem maloštevilnim kisloljubnim, ekološko precej skromnim rastlinskim vrstam. Druge vrste so v svoji razširjenosti precej omejene. V preteklosti je k slabšanju talnih razmer v veliki meri bo- trovalo steljarjenje, ki se je kazalo v zaki- sovanju, izsuševanju, izčrpavanju in zbitosti zgornjega talnega horizonta. Po opustitvi steljarjenja se tla počasi obnavljajo, kar se pozna tako v vrstni sestavi zeliščnega sloja kot tudi v vrstni sestavi dendrof lore. Čeprav je drevesna sestava Haloz ena od najpestrejših v Sloveniji, je značilna podoba gozdov zaradi prevladovanja bukve precej Maklen (Acer campestre), minoriretna drevesna vrsta Haloz. Foto: Mateja Cojzer. Mešani gozdovi z jelko. Foto: Mateja Cojzer. 238 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 239Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarjaGozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja gospodarjenja z gozdovi. Od vseh 38 različ- nih gozdnih rastiščnih tipov, ki se nahajajo v mariborskem gozdnogospodarskem obmo- čju, jih je na območju Haloz 17. Po površini prevladujejo gozdni rastiščni tipi na silika- tnih kamninah, ki jih gradijo maloštevilne drevesne vrste. Prehodi med posameznimi gozdnimi rastiščnimi tipi so pogosto, tudi zaradi antropogenih vplivov, zabrisani. Halozam dajejo glavni pečat bukova rasti- šča, katerih površina znaša kar 93,7 od- stotka. Predpanonsko podgorski bukovi gozdovi (47 odstotkov) poraščajo bogata in sveža rastišča. So gospodarsko najbolj zani- mivi, saj bukev dosega višino do 30 metrov. Vsa odcedna, sušna rastišča v soseščini, ki so neenakomerno oskrbovana z vodo ali pa revna z bazami, prepuščajo kisloljubnim gradnovo-bukovim gozdovom (40,6 odstot- ka). Kisloljubni bukovi gozdovi segajo od podnožij pa vse do grebenov, poraščajo pa tudi strma pobočja jarkov. Najožja obrobja jarkov in neustaljena pobočja z nerazvitimi tlemi prepuščajo gozdovom plemenitih li- stavcev (1 odstotek). Jelovi gozdovi (1,5 od- stotka) poraščajo hladne lege na svežih, koluvialnih tleh. So posebnost Haloz, saj gre za reliktna zatočišča jelke v panonskem obrobju. Zemljišča ob vodotokih poraščajo jelševja in vrbovja, najnižje dele Haloz pa predpanonsko gradnovo-belogabrovje (2,8 odstotka), kisloljubno gradnovo-belogabrovje (0,4 odstotka) ter dobovo-belogabrovje (0,1 odstotka). Izjema je karbonatna podlaga med Borlom in Zavrčem, kjer se pojavlja- jo klimaksni bukovi gozdovi (4,7  odstotka) (klimaksni gozdovi z gozdovi v zadnji fa- zi sukcesije). Za obravnavano območje je v vegetacijski dobi zaradi vročega in suhega podnebja značilen termofilni (toploljubni) značaj vegetacije. To se kaže v mikrorastišč- nih razmerah osojnih leg, ki jih poraščajo toploljubni bukovi gozdovi (0,1 odstotka). Posebnost Haloz so tudi bazoljubni gra- dnovi gozdovi (0,4 odstotka), kjer se gradnu (Quercus petraea) pridružita še cer (Quercus cerris) in mali jesen (Fraxinus ornus). Majh- no število toploljubnih drevesnih vrst, kot so mali jesen, brek (Sorbus torminalis), skorš (Sorbus domestica), mokovec, črni gaber in cer, je zaradi neugodnih talnih razmer na ekološki meji uspevanja. Črni gaber (Ost- rya carpinifolia) in mokovec (Sorbus aria) sta redka in omejena le na bazične kamnine. Vegetacijsko zgradbo gozdov je na majhnem delu obravnavnega območja zaznamoval še prehod panonskega sveta v dinarski svet. Tod se nahajajo preddinarsko-dinarski bu- kovi gozdovi (1,2 odstotka). Vrstna sestava zeliščne plasti haloških goz- dov je pogosto precej osiromašena, kar je posledica neugodnih talnih razmer, katere dovoljujejo razvoj predvsem maloštevilnim kisloljubnim, ekološko precej skromnim rastlinskim vrstam. Druge vrste so v svoji razširjenosti precej omejene. V preteklosti je k slabšanju talnih razmer v veliki meri bo- trovalo steljarjenje, ki se je kazalo v zaki- sovanju, izsuševanju, izčrpavanju in zbitosti zgornjega talnega horizonta. Po opustitvi steljarjenja se tla počasi obnavljajo, kar se pozna tako v vrstni sestavi zeliščnega sloja kot tudi v vrstni sestavi dendrof lore. Čeprav je drevesna sestava Haloz ena od najpestrejših v Sloveniji, je značilna podoba gozdov zaradi prevladovanja bukve precej Maklen (Acer campestre), minoriretna drevesna vrsta Haloz. Foto: Mateja Cojzer. Mešani gozdovi z jelko. Foto: Mateja Cojzer. 240 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 241Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarjaGozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja enolična. Pri opisih sestojev je bilo evidenti- ranih 46 drevesnih vrst, število vrst pa je še večje, saj pri opisih niso zajete posamezno prisotne vrste. Na območju Haloz, skladno z ekološkimi razmerami, prevladujejo li- stavci, od katerih največji delež predstavlja navadna bukev (Fagus sylvatica) (56,2 od- stotka), ki je biološko in gospodarsko najpo- membnejša vrsta. Na rastiščih, kjer je nje- na biološka moč tako velika, da onemogoči uspevanje drugim vrstam, gradi pretežno čiste sestoje, druge vrste pa se vraščajo le, če jim pri tem pomagamo z gozdnogojitve- nimi ukrepi. Sicer ji je v večini sestojev pri- mešan graden (10,2 odstotka), predvsem kot spremljevalna drevesna vrsta. Čiste sestoje gradi le na zelo izpostavljenih južnih in sle- menskih legah. Navadni beli gaber (8,7 od- stotka) je ekološko najzahtevnejši listavec in uspeva le na najboljših tleh v družbi z gradnom. Evropski pravi kostanj (Castanea sativa) (8,7 odstotka) je splošno razširjen na območju celotnih Haloz, razen v ravnin- skem delu. Pojavlja se v čistih sestojih, me- šanih sestojih s hrastom ali rdečim borom (Pinus sylvestris), ali pa v posamični primesi z drugimi vrstami. Od plemenitih listavcev največji delež dosega gorski javor (Acer pseu- doplatanus) (3,7 odstotka), javorjevi gozdovi pa sodijo z vidika Nature 2000 v skladu z Direktivo o habitatih (1992) v prednostni goz- dni habitatni tip 9180 *Javorjevi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih. Drugi listavci, kot so divja češnja (Prunus avium), lipovec (Tilia cordata), veliki jesen (Fraxinus excel- sior), gorski brest (Ulmus glabra), maklen (Acer campestre) in drugi, imajo predvsem spremljevalno vlogo. Še posebej velja ome- niti minoritetni drevesni vrsti brek in skorš. Delež iglavcev v lesni zalogi skupaj znaša le 7,1 odstotka. Med njimi je največ nava- dne smreke (Picea abies) (2,9 odstotka), ki je vnesena vrsta, sledita ji bela jelka (2,1  od- stotka) in rdeči bor (1,0 odstotka). Smreka v čistih nasadih slabo uspeva, kot primešana drugim vrstam je dobre rasti in kakovosti. Pretirano pospeševanje smreke v sestojih listavcev je biološko in gospodarsko tvegan ukrep, saj ji subpanonsko podnebje zaradi suhe in vroče vegetacijske sezone ne ustreza. Jelka je sicer naravno prisotna, vendar zara- di slabših rastnih razmer ne dosega pričako- vane kakovosti. Rdeči bor porašča najslabša rastišča in je zelo slabe rasti. Bolje uspeva kot primešana vrsta. Kljub številnih poskusom osnovanja nasadov s tujerodnimi drevesnimi vrstami - sitko (Picea sitchensis), zelenim borom (Pinus stro- bus), duglazijo (Pseudotsuga menziesii), sudet- skim macesnom (Larix decidua subsp. sude- tica), rdečim hrastom (Quercus rubra), nava- dno robinijo (Robinia pseudacacia), zahodno čugo (Tsuga heterophylla), črnim orehom ( Juglans nigra), sekvojo (Sequoiadendron  sp.), ameriškim jesenom (Fraxinus americana), kanadskim topolom (Populus × canadensis) - ti nasadi, razen redkih izjem, niso dosegli pričakovane kakovosti in vrednosti, nekateri so tudi propadli, ohranila so se le posame- zna drevesa. Ti nasadi predstavljajo nemo pričo neuspelega načrtnega spreminjanja naravne drevesne sestave. Navadna robinija je v Halozah, z vidika čebelarjev in vino- gradnikov, pomembna drevesna vrsta. Poleg tega, da gre za medovito vrsto, je tudi sicer vsestransko uporabna, še posebej kot vino- gradniško kolje. Če je bilo v Halozah še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja gozdno drevje mnogo manj podvrženo boleznim in škodljivcem kot v drugih delih mariborskega gozdno- gospodarskega območja, se je to že zdavnaj spremenilo. S pojavom kostanjevega raka, ki ga povzroča gliva Cryphonectria parasitica, je bolezen že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj prizadela evropski pravi ko- stanj. Leta 2013 je bila opažena še kostanje- va šiškarica (Dryocosmus kuriphilus). Stanje se je v zadnjih letih umirilo in je stabilno. Medtem ko je med listavci imel in še vedno ima največ škodljivcev hrast (Quercus sp.), je med iglavci ves čas najbolj ogrožena nava- dna smreka (Picea abies). Značilnost haloških gozdov je razmeroma lahka dostopnost ob vsakem času, majhna posest, velika razdrobljenost gozdnih ze- mljišč ter velik nabor drevesnih vrst. Ker je lastnik v gozdu sekal skoraj vse leto ter tako na celotni površini prebiral in iskal določeno vrsto potrebne kakovosti, je nastal »kmečki prebiralni gozd«. V teh gozdovih so bili gozdnogojitveni ukrepi drugotnega pomena. Gozdovi so bili v preteklosti moč- no obremenjeni, saj je posestnik na majhni površini izkoriščal gozd za številne potrebe: pridobival je les za kurjavo, gradbeni les za vzdrževanje poslopij, drobni tehnični les za vinogradniško kolje, steljo, kostanjev plod, v hrastovih in kostanjevih gozdovih je izvajal pašo za svinje (žirjenje), gozd je ob poljih in domačijah služil za senco živini ... Ste- ljarjenje se je izvajalo z grabljenjem in ko- šnjo, tudi po dvakrat letno, v približno 80 do 90 odstotkov haloških gozdov. Najbolj so bili steljarjenju podvrženi bukovi in gabro- vi gozdovi, manj pa hrastovi in kostanjevi. Ponekod so za pridobivanje lipovega ličja, ki so ga potrebovali za vezanje trte v vino- gradih, lipo gojili v obliki panjevca. Lipovo ličje, ki je čvrsto in trpežno, so izdelovali iz lubja z rezanjem in lupljenjem enoletnih poganjkov. Že od ustanovitve gozdnih gospodarstev je ena izmed pomembnih nalog gozdarjev izgradnja prometne mreže. Sprva je, ob majhni odpr- tosti Haloz s prometnica- mi, izgradnja služila tako za gozdarske kot tudi za kmetijske namene. Danes je izgradnja namenjena bolj odpiranju večjih gozdnih kompleksov, kar je osno- va za boljše gospodarjenje. Čeprav je razgibani haloški relief zelo težek za gradnjo gozdnih prometnic, so Ha- loze danes glede na odprtost z gozdnimi vlakami nad povprečjem (98 metrov na hek- tar gozda) v mariborskem gozdnogospodar- skem območju (87 metrov na hektar gozda). Danes je slika teh biološko oslabljenih in izčrpanih haloških gozdov povečini pov- sem spremenjena, saj so v bistveno boljšem, uravnoteženem stanju in so med najbolj ekološko stabilnimi v mariborskem gozdno- gospodarskem območju. Na to so vplivali različni dejavniki, kot na primer ohranjena drevesna sestava z velikim deležem listav- cev, prepoved paše in steljarjenja v gozdo- vih, zaradi kmetijskih subvencij proizvodnja lesa pogosto ni več primarnega pomena. Zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč Če gre na območju Haloz, gledano z vi- dika mariborskega gozdnogospodarskega območja, na eni strani za najbolj ekološko stabilne gozdove, pa je prav v Halozah naj- večja gostota zemljišč v zaraščanju. Medtem ko je bilo po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije leta 2009 v mariborskem goz- dnogospodarskem območju evidentiranih 1.465,80 hektara zemljišč v zaraščanju, v Halozah pa 407,12 hektara, kar je znašalo 27,8 odstotka vseh evidentiranih zemljišč v zaraščanju, je bilo leta 2020 v mariborskem Poskusi snovanja nasadov z macesnom. Foto: Mateja Cojzer. 240 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 241Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarjaGozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja enolična. Pri opisih sestojev je bilo evidenti- ranih 46 drevesnih vrst, število vrst pa je še večje, saj pri opisih niso zajete posamezno prisotne vrste. Na območju Haloz, skladno z ekološkimi razmerami, prevladujejo li- stavci, od katerih največji delež predstavlja navadna bukev (Fagus sylvatica) (56,2 od- stotka), ki je biološko in gospodarsko najpo- membnejša vrsta. Na rastiščih, kjer je nje- na biološka moč tako velika, da onemogoči uspevanje drugim vrstam, gradi pretežno čiste sestoje, druge vrste pa se vraščajo le, če jim pri tem pomagamo z gozdnogojitve- nimi ukrepi. Sicer ji je v večini sestojev pri- mešan graden (10,2 odstotka), predvsem kot spremljevalna drevesna vrsta. Čiste sestoje gradi le na zelo izpostavljenih južnih in sle- menskih legah. Navadni beli gaber (8,7 od- stotka) je ekološko najzahtevnejši listavec in uspeva le na najboljših tleh v družbi z gradnom. Evropski pravi kostanj (Castanea sativa) (8,7 odstotka) je splošno razširjen na območju celotnih Haloz, razen v ravnin- skem delu. Pojavlja se v čistih sestojih, me- šanih sestojih s hrastom ali rdečim borom (Pinus sylvestris), ali pa v posamični primesi z drugimi vrstami. Od plemenitih listavcev največji delež dosega gorski javor (Acer pseu- doplatanus) (3,7 odstotka), javorjevi gozdovi pa sodijo z vidika Nature 2000 v skladu z Direktivo o habitatih (1992) v prednostni goz- dni habitatni tip 9180 *Javorjevi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih. Drugi listavci, kot so divja češnja (Prunus avium), lipovec (Tilia cordata), veliki jesen (Fraxinus excel- sior), gorski brest (Ulmus glabra), maklen (Acer campestre) in drugi, imajo predvsem spremljevalno vlogo. Še posebej velja ome- niti minoritetni drevesni vrsti brek in skorš. Delež iglavcev v lesni zalogi skupaj znaša le 7,1 odstotka. Med njimi je največ nava- dne smreke (Picea abies) (2,9 odstotka), ki je vnesena vrsta, sledita ji bela jelka (2,1  od- stotka) in rdeči bor (1,0 odstotka). Smreka v čistih nasadih slabo uspeva, kot primešana drugim vrstam je dobre rasti in kakovosti. Pretirano pospeševanje smreke v sestojih listavcev je biološko in gospodarsko tvegan ukrep, saj ji subpanonsko podnebje zaradi suhe in vroče vegetacijske sezone ne ustreza. Jelka je sicer naravno prisotna, vendar zara- di slabših rastnih razmer ne dosega pričako- vane kakovosti. Rdeči bor porašča najslabša rastišča in je zelo slabe rasti. Bolje uspeva kot primešana vrsta. Kljub številnih poskusom osnovanja nasadov s tujerodnimi drevesnimi vrstami - sitko (Picea sitchensis), zelenim borom (Pinus stro- bus), duglazijo (Pseudotsuga menziesii), sudet- skim macesnom (Larix decidua subsp. sude- tica), rdečim hrastom (Quercus rubra), nava- dno robinijo (Robinia pseudacacia), zahodno čugo (Tsuga heterophylla), črnim orehom ( Juglans nigra), sekvojo (Sequoiadendron  sp.), ameriškim jesenom (Fraxinus americana), kanadskim topolom (Populus × canadensis) - ti nasadi, razen redkih izjem, niso dosegli pričakovane kakovosti in vrednosti, nekateri so tudi propadli, ohranila so se le posame- zna drevesa. Ti nasadi predstavljajo nemo pričo neuspelega načrtnega spreminjanja naravne drevesne sestave. Navadna robinija je v Halozah, z vidika čebelarjev in vino- gradnikov, pomembna drevesna vrsta. Poleg tega, da gre za medovito vrsto, je tudi sicer vsestransko uporabna, še posebej kot vino- gradniško kolje. Če je bilo v Halozah še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja gozdno drevje mnogo manj podvrženo boleznim in škodljivcem kot v drugih delih mariborskega gozdno- gospodarskega območja, se je to že zdavnaj spremenilo. S pojavom kostanjevega raka, ki ga povzroča gliva Cryphonectria parasitica, je bolezen že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj prizadela evropski pravi ko- stanj. Leta 2013 je bila opažena še kostanje- va šiškarica (Dryocosmus kuriphilus). Stanje se je v zadnjih letih umirilo in je stabilno. Medtem ko je med listavci imel in še vedno ima največ škodljivcev hrast (Quercus sp.), je med iglavci ves čas najbolj ogrožena nava- dna smreka (Picea abies). Značilnost haloških gozdov je razmeroma lahka dostopnost ob vsakem času, majhna posest, velika razdrobljenost gozdnih ze- mljišč ter velik nabor drevesnih vrst. Ker je lastnik v gozdu sekal skoraj vse leto ter tako na celotni površini prebiral in iskal določeno vrsto potrebne kakovosti, je nastal »kmečki prebiralni gozd«. V teh gozdovih so bili gozdnogojitveni ukrepi drugotnega pomena. Gozdovi so bili v preteklosti moč- no obremenjeni, saj je posestnik na majhni površini izkoriščal gozd za številne potrebe: pridobival je les za kurjavo, gradbeni les za vzdrževanje poslopij, drobni tehnični les za vinogradniško kolje, steljo, kostanjev plod, v hrastovih in kostanjevih gozdovih je izvajal pašo za svinje (žirjenje), gozd je ob poljih in domačijah služil za senco živini ... Ste- ljarjenje se je izvajalo z grabljenjem in ko- šnjo, tudi po dvakrat letno, v približno 80 do 90 odstotkov haloških gozdov. Najbolj so bili steljarjenju podvrženi bukovi in gabro- vi gozdovi, manj pa hrastovi in kostanjevi. Ponekod so za pridobivanje lipovega ličja, ki so ga potrebovali za vezanje trte v vino- gradih, lipo gojili v obliki panjevca. Lipovo ličje, ki je čvrsto in trpežno, so izdelovali iz lubja z rezanjem in lupljenjem enoletnih poganjkov. Že od ustanovitve gozdnih gospodarstev je ena izmed pomembnih nalog gozdarjev izgradnja prometne mreže. Sprva je, ob majhni odpr- tosti Haloz s prometnica- mi, izgradnja služila tako za gozdarske kot tudi za kmetijske namene. Danes je izgradnja namenjena bolj odpiranju večjih gozdnih kompleksov, kar je osno- va za boljše gospodarjenje. Čeprav je razgibani haloški relief zelo težek za gradnjo gozdnih prometnic, so Ha- loze danes glede na odprtost z gozdnimi vlakami nad povprečjem (98 metrov na hek- tar gozda) v mariborskem gozdnogospodar- skem območju (87 metrov na hektar gozda). Danes je slika teh biološko oslabljenih in izčrpanih haloških gozdov povečini pov- sem spremenjena, saj so v bistveno boljšem, uravnoteženem stanju in so med najbolj ekološko stabilnimi v mariborskem gozdno- gospodarskem območju. Na to so vplivali različni dejavniki, kot na primer ohranjena drevesna sestava z velikim deležem listav- cev, prepoved paše in steljarjenja v gozdo- vih, zaradi kmetijskih subvencij proizvodnja lesa pogosto ni več primarnega pomena. Zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč Če gre na območju Haloz, gledano z vi- dika mariborskega gozdnogospodarskega območja, na eni strani za najbolj ekološko stabilne gozdove, pa je prav v Halozah naj- večja gostota zemljišč v zaraščanju. Medtem ko je bilo po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije leta 2009 v mariborskem goz- dnogospodarskem območju evidentiranih 1.465,80 hektara zemljišč v zaraščanju, v Halozah pa 407,12 hektara, kar je znašalo 27,8 odstotka vseh evidentiranih zemljišč v zaraščanju, je bilo leta 2020 v mariborskem Poskusi snovanja nasadov z macesnom. Foto: Mateja Cojzer. 242 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 243Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarjaGozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja gozdnogospodarskem območju evidentira- nih 1.710,68  hektara zemljišč v zaraščanju, v Halozah pa 565,46 hektara, kar je znašalo 33,1 odstotka vseh evidentiranih zemljišč v zaraščanju. V zadnjih desetih letih sta se povečali tako površina kakor tudi delež opuščenih kmetijskih zemljišč, ki se zara- ščajo z gozdom. Vzroki za zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč v Halozah so reliefna razčlenjenost (nagib, nadmorska višina in lega), majhna in razdrobljena posest, zmanjševanje števi- la prebivalstva, odseljevanje zlasti delovno aktivnega prebivalstva in mladine ter posle- dično staranje prebivalstva. Najintenzivneje se zaraščajo ekstenzivni travniki na južnih legah. Na potek zaraščanja značilno vpliva nadmorska višina, saj zemljišča v zarašča- nju ležijo v povprečju na večjih nadmorskih višinah. Po prenehanju antropo-zoogenih vplivov se na opuščena kmetijska zemlji- šča najprej v večji meri naselijo grmovne vrste, kot so rdeči dren (Cornus sanguinea), črni trn (Prunus spinosa) in šipek (Rosa sp.) ter v manjši meri pionirske drevesne vrste, med katerimi se najobilneje pojavlja maklen (Acer campestre). Grmovne vrste so pomemb- na ekološka vmesna stopnja v razvoju goz- da. V naslednjih stadijih se delež grmovnih vrst zmanjšuje, vse bolj pa se uveljavljajo drevesne vrste, med katerimi največji delež dosega navadni beli gaber (Carpinus betu- lus). Potek sukcesijskega razvoja vegetacije na zemljiščih v zaraščanju je progresiven ali napredujoč, saj razvoj poteka preko različnih stadijev od grmiščne h klimaksni vegetaciji. Vrstna pestrost se v prvih šestnajstih letih po opustitvi rabe zemljišč povečuje, nato pa se začne zmanjševati. Dobro načrtovano go- spodarjenje - predvsem v vmesnih stadijih v sukcesijskem razvoju vegetacije - lahko na zemljiščih v zaraščanju občutno prispeva k izboljšanju njihove estetske vrednosti, ustre- znosti življenjskega prostora za prostoživeče živalske vrste in s tem povečani biotski pe- strosti ter z ustreznimi ukrepi pripomore k vzpostavitvi stabilnega gospodarskega goz- da z višjo vrednostjo gozdnih proizvodov. V kmetijski krajini se z zaraščanjem izboljšu- jejo ozračje, režim in kakovost voda ter tla, povečuje pa se tudi ponor ogljikovega dio- ksida. Zaključek Narava se nenehno spreminja. Človek si jo svoji in si jo podreja. Nasprotja med člove- kom in naravo so bila, so in vedno tudi bo- do. Kdaj so človekovi posegi v naravo spre- jemljivi in pozitivni in kdaj nesprejemljivi in negativni, nas narava obvesti sama. Včasih prej, včasih kasneje. Njeni odgovori so po navadi kratki in jedrnati. Literatura: Cojzer, M., 2011: Značilnosti zaraščanja in možnosti usmerjanja sukcesijskega razvoja sestojev pionirskih drevesnih in grmovnih vrst na novonastalih gozdnih površinah. Doktorska disertacija. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 195 str. Cunder, T., 1998: Zaraščanje kmetijskih zemljišč v Slovenskem Alpskem svetu. V: Sonaravni razvoj v slovenskih Alpah in sosedstvu. 1. Melikovi geografski dnevi, Kranjska gora, 5.–7. november 1998. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 165–175. Diaci, J., 2006: Gojenje gozdov, učbenik za študente univerzitetnega študija gozdarstva. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 348 str. Gozdnogospodarski načrt za gozdnogospodarsko enoto Rodni vrh za obdobje 1962–1971. 1963. Maribor: Gozdno gospodarstvo Maribor. Gozdnogospodarski načrt za gozdnogospodarsko enoto Vzhodne Haloze za obdobje 1963–1972. 1964: Maribor: Gozdno gospodarstvo Maribor. Košir, Ž., 1994: Ekološke in fitocenološke razmere v gorskem in hribovitem jugozahodnem obrobju Panonije. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev, 149 str. Košir, Ž., 2001: Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko načrtovanje. Gozdarski vestnik, 59 (9): 367–373. Košir, Ž., 2002: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. Gozdarski vestnik, 60 (4): 206–215. Kotar, M., Brus, R., 1999: Naše drevesne vrste. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 121–123. Kutnar, L., Veselič, Ž., Dakskobler, I., Robič, D., 2012: Tipologija gozdnih rastišč Slovenije na podlagi ekoloških in vegetacijskih razmer za potrebe usmerjanja razvoja gozdov. Gozdarski vestnik, 70 (4): 195–214. Mirtič, A., Primc, J., 1997: Zaraščanje opuščenih kmetijskih površin z gozdom v suhi krajini. Diplomsko delo. Ljubljana: 135 str. Papež, J., 2005: Motnje in dinamične spremembe vegetacije v gozdni krajini. Gozdarski vestnik, 63 (2): 68–98. ZGS, 2010: Informacijska baza Zavoda za gozdove Slovenije. ZGS, 2021: Informacijska baza Zavoda za gozdove Slovenije. Zemljišča v zaraščanju na mariborskem gozdnogospodarskem območju. Povzeto po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, 2020. Dr. Mateja Cojzer je gozdarka. Zaposlena je na Zavodu za gozdove Slovenije na območni enoti Maribor, kjer je vodja odseka za načrtovanje razvoja gozdov. Doktorirala je iz značilnosti zaraščanja in možnosti usmerjanja sukcesijskega razvoja sestojev pionirskih drevesnih in grmovnih vrst na novonastalih gozdnih površinah v Halozah. Poklicno se ukvarja s tematiko, povezano z gozdnogospodarskim načrtovanjem, kamor sodi tudi poznavanje rastiščih razmer v povezavi z gozdnimi rastiščnimi tipi, potekom sukcesijskih procesov in v zadnjih letih vse bolj aktualno razširjenostjo invazivnih tujerodnih vrst ter možnostjo njihovega odstranjevanja. kilometri 242 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 243Gozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarjaGozdovi Haloz in značilnosti zaraščanja v očeh gozdarja gozdnogospodarskem območju evidentira- nih 1.710,68  hektara zemljišč v zaraščanju, v Halozah pa 565,46 hektara, kar je znašalo 33,1 odstotka vseh evidentiranih zemljišč v zaraščanju. V zadnjih desetih letih sta se povečali tako površina kakor tudi delež opuščenih kmetijskih zemljišč, ki se zara- ščajo z gozdom. Vzroki za zaraščanje opuščenih kmetijskih zemljišč v Halozah so reliefna razčlenjenost (nagib, nadmorska višina in lega), majhna in razdrobljena posest, zmanjševanje števi- la prebivalstva, odseljevanje zlasti delovno aktivnega prebivalstva in mladine ter posle- dično staranje prebivalstva. Najintenzivneje se zaraščajo ekstenzivni travniki na južnih legah. Na potek zaraščanja značilno vpliva nadmorska višina, saj zemljišča v zarašča- nju ležijo v povprečju na večjih nadmorskih višinah. Po prenehanju antropo-zoogenih vplivov se na opuščena kmetijska zemlji- šča najprej v večji meri naselijo grmovne vrste, kot so rdeči dren (Cornus sanguinea), črni trn (Prunus spinosa) in šipek (Rosa sp.) ter v manjši meri pionirske drevesne vrste, med katerimi se najobilneje pojavlja maklen (Acer campestre). Grmovne vrste so pomemb- na ekološka vmesna stopnja v razvoju goz- da. V naslednjih stadijih se delež grmovnih vrst zmanjšuje, vse bolj pa se uveljavljajo drevesne vrste, med katerimi največji delež dosega navadni beli gaber (Carpinus betu- lus). Potek sukcesijskega razvoja vegetacije na zemljiščih v zaraščanju je progresiven ali napredujoč, saj razvoj poteka preko različnih stadijev od grmiščne h klimaksni vegetaciji. Vrstna pestrost se v prvih šestnajstih letih po opustitvi rabe zemljišč povečuje, nato pa se začne zmanjševati. Dobro načrtovano go- spodarjenje - predvsem v vmesnih stadijih v sukcesijskem razvoju vegetacije - lahko na zemljiščih v zaraščanju občutno prispeva k izboljšanju njihove estetske vrednosti, ustre- znosti življenjskega prostora za prostoživeče živalske vrste in s tem povečani biotski pe- strosti ter z ustreznimi ukrepi pripomore k vzpostavitvi stabilnega gospodarskega goz- da z višjo vrednostjo gozdnih proizvodov. V kmetijski krajini se z zaraščanjem izboljšu- jejo ozračje, režim in kakovost voda ter tla, povečuje pa se tudi ponor ogljikovega dio- ksida. Zaključek Narava se nenehno spreminja. Človek si jo svoji in si jo podreja. Nasprotja med člove- kom in naravo so bila, so in vedno tudi bo- do. Kdaj so človekovi posegi v naravo spre- jemljivi in pozitivni in kdaj nesprejemljivi in negativni, nas narava obvesti sama. Včasih prej, včasih kasneje. Njeni odgovori so po navadi kratki in jedrnati. Literatura: Cojzer, M., 2011: Značilnosti zaraščanja in možnosti usmerjanja sukcesijskega razvoja sestojev pionirskih drevesnih in grmovnih vrst na novonastalih gozdnih površinah. Doktorska disertacija. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 195 str. Cunder, T., 1998: Zaraščanje kmetijskih zemljišč v Slovenskem Alpskem svetu. V: Sonaravni razvoj v slovenskih Alpah in sosedstvu. 1. Melikovi geografski dnevi, Kranjska gora, 5.–7. november 1998. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 165–175. Diaci, J., 2006: Gojenje gozdov, učbenik za študente univerzitetnega študija gozdarstva. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 348 str. Gozdnogospodarski načrt za gozdnogospodarsko enoto Rodni vrh za obdobje 1962–1971. 1963. Maribor: Gozdno gospodarstvo Maribor. Gozdnogospodarski načrt za gozdnogospodarsko enoto Vzhodne Haloze za obdobje 1963–1972. 1964: Maribor: Gozdno gospodarstvo Maribor. Košir, Ž., 1994: Ekološke in fitocenološke razmere v gorskem in hribovitem jugozahodnem obrobju Panonije. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev, 149 str. Košir, Ž., 2001: Obravnavanje sekundarnih (antropogenih) gozdnih fitocenoz in gozdnogospodarsko načrtovanje. Gozdarski vestnik, 59 (9): 367–373. Košir, Ž., 2002: Mesto in vloga fitocenologije v gozdarstvu. Gozdarski vestnik, 60 (4): 206–215. Kotar, M., Brus, R., 1999: Naše drevesne vrste. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 121–123. Kutnar, L., Veselič, Ž., Dakskobler, I., Robič, D., 2012: Tipologija gozdnih rastišč Slovenije na podlagi ekoloških in vegetacijskih razmer za potrebe usmerjanja razvoja gozdov. Gozdarski vestnik, 70 (4): 195–214. Mirtič, A., Primc, J., 1997: Zaraščanje opuščenih kmetijskih površin z gozdom v suhi krajini. Diplomsko delo. Ljubljana: 135 str. Papež, J., 2005: Motnje in dinamične spremembe vegetacije v gozdni krajini. Gozdarski vestnik, 63 (2): 68–98. ZGS, 2010: Informacijska baza Zavoda za gozdove Slovenije. ZGS, 2021: Informacijska baza Zavoda za gozdove Slovenije. Zemljišča v zaraščanju na mariborskem gozdnogospodarskem območju. Povzeto po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, 2020. Dr. Mateja Cojzer je gozdarka. Zaposlena je na Zavodu za gozdove Slovenije na območni enoti Maribor, kjer je vodja odseka za načrtovanje razvoja gozdov. Doktorirala je iz značilnosti zaraščanja in možnosti usmerjanja sukcesijskega razvoja sestojev pionirskih drevesnih in grmovnih vrst na novonastalih gozdnih površinah v Halozah. Poklicno se ukvarja s tematiko, povezano z gozdnogospodarskim načrtovanjem, kamor sodi tudi poznavanje rastiščih razmer v povezavi z gozdnimi rastiščnimi tipi, potekom sukcesijskih procesov in v zadnjih letih vse bolj aktualno razširjenostjo invazivnih tujerodnih vrst ter možnostjo njihovega odstranjevanja. kilometri 244 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 245Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Fotografski mojster s Ptujske gore, eden izmed najvidnejših slovenskih fotografov Stojan Kerbler, je v preteklih desetletjih v impresivne podobe črno-belih fotografij ujel Haloze in njene prebivalce. Širši javnosti je tako približal ta do takrat v slovenskem prostoru le malo poznani svet. Razgibana pokrajina goric južno od Dravskega in Ptuj- skega polja, med rekama Dravo in Dravinjo ter slovensko-hrvaško mejo, je tako, za kra- tek čas, postala prepoznavna. V prispevku želimo osvetliti drevesno in gozdno dedi- ščino ter predstaviti naravovarstveno najvre- dnejša območja Haloz. Prostorsko se te lo- čijo na vzhodne ali vinorodne Haloze, kjer vinogradi pokrivajo skoraj desetino površin, ter na zahodne ali gozdnate, kjer je več kot polovica površin poraščena z gozdovi, vi- nogradov pa je, v primerjavi z vzhodnimi Halozami, le za vzorec. Predvsem zahodne Haloze se ponašajo z več naravovarstveno najvrednejšimi območji v gozdnem prostoru kot tudi s številnimi drevesnimi naravnimi vrednotami. Osojna pobočja, strme grape ter hrbte za- hodnih Haloz v veliki meri poraščajo skle- njeni bukovi gozdovi, podobni tistim, ki jih srečamo na bližnjem Boču in Donački gori. Naravovarstveno pomembni so tako v slovenskem kot tudi evropskem merilu. Ekološko pomembno območje Boč-Haloze- -Donačka gora (ki je tudi območje Nature 2000), kamor se umeščajo zahodne Halo- ze, opredeljujejo naslednji gozdni habitatni tipi: Ilirski bukovi gozdovi (Fagus sylvatica (Aremonio-Fagion)), Javorovi gozdovi (Tilio- -Acerion) v grapah in na pobočnih gruščih ter Srednjeevropski kisloljubni bukovi goz- dovi (Luzulo-Fagetum). Razen javorovih gozdov, ki se pojavljajo razdrobljeno in na manjših površinah, sta ostala habitatna ti- pa opredeljena velikopovršinsko. Prostorsko razsežni in ohranjeni gozdovi z zadostnim deležem trhlih ter trohnečih dreves večjih dimenzij predstavljajo pomembne življenjske prostore številnim saproksilnim živalskim vrstam, ki, med drugim, kot kvalifikacijske vrste opredeljujejo območje Nature 2000. Prav tako je na sosednjem Maclju, ki sicer ni del omenjenega območja Nature 2000, v obsežnih in ohranjenih bukovih, pa tudi jelovih in javorovih gozdovih Belinovca evi- dentirana najpestrejša druščina zavarovanih in mednarodno varovanih vrst saproksilnih hroščev. Potoki z ohranjenimi hidromorfološkimi strukturami, kot sta Vundušek in Rogatni- ca, ki se stekajo po strmih, z gozdom pora- ščenih haloških grapah, so naravovarstveno pomembna območja za ohranjanje populacij raka navadnega koščaka (Austropotamobius torrentium). Povezani z zalednimi zamo- čvirjenimi gozdnimi območji, kjer ne pri- manjkuje trhlih razpadajočih vej debelejših dimenzij in štorov, predstavljajo življenjski prostor močvirskemu krešiču (Carabus vari- olosus). Najvrednejša narava je v Sloveniji varova- na tudi z ohranjanjem območij, določenih za naravne vrednote. V gozdovih zahodnih Haloz, v Hromni grapi ter Sveči, so rasti- šča lovorolistnega volčina (Daphne laureola), širokolistne lobodike (Ruscus hypoglossum) in Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Haloz Samo Jenčič, Klemen Kamenik, Andreja Senegačnik Z Donačke gore se proti jugovzhodu odpira pogled na obsežne in sklenjene povečini bukove gozdove Maclja. Foto: Monika Podgorelec. Bukev daje pečat gozdnim prostranstvom Boča, Haloz, Donačke gore in Maclja. Foto: Monika Podgorelec. 244 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 245Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Fotografski mojster s Ptujske gore, eden izmed najvidnejših slovenskih fotografov Stojan Kerbler, je v preteklih desetletjih v impresivne podobe črno-belih fotografij ujel Haloze in njene prebivalce. Širši javnosti je tako približal ta do takrat v slovenskem prostoru le malo poznani svet. Razgibana pokrajina goric južno od Dravskega in Ptuj- skega polja, med rekama Dravo in Dravinjo ter slovensko-hrvaško mejo, je tako, za kra- tek čas, postala prepoznavna. V prispevku želimo osvetliti drevesno in gozdno dedi- ščino ter predstaviti naravovarstveno najvre- dnejša območja Haloz. Prostorsko se te lo- čijo na vzhodne ali vinorodne Haloze, kjer vinogradi pokrivajo skoraj desetino površin, ter na zahodne ali gozdnate, kjer je več kot polovica površin poraščena z gozdovi, vi- nogradov pa je, v primerjavi z vzhodnimi Halozami, le za vzorec. Predvsem zahodne Haloze se ponašajo z več naravovarstveno najvrednejšimi območji v gozdnem prostoru kot tudi s številnimi drevesnimi naravnimi vrednotami. Osojna pobočja, strme grape ter hrbte za- hodnih Haloz v veliki meri poraščajo skle- njeni bukovi gozdovi, podobni tistim, ki jih srečamo na bližnjem Boču in Donački gori. Naravovarstveno pomembni so tako v slovenskem kot tudi evropskem merilu. Ekološko pomembno območje Boč-Haloze- -Donačka gora (ki je tudi območje Nature 2000), kamor se umeščajo zahodne Halo- ze, opredeljujejo naslednji gozdni habitatni tipi: Ilirski bukovi gozdovi (Fagus sylvatica (Aremonio-Fagion)), Javorovi gozdovi (Tilio- -Acerion) v grapah in na pobočnih gruščih ter Srednjeevropski kisloljubni bukovi goz- dovi (Luzulo-Fagetum). Razen javorovih gozdov, ki se pojavljajo razdrobljeno in na manjših površinah, sta ostala habitatna ti- pa opredeljena velikopovršinsko. Prostorsko razsežni in ohranjeni gozdovi z zadostnim deležem trhlih ter trohnečih dreves večjih dimenzij predstavljajo pomembne življenjske prostore številnim saproksilnim živalskim vrstam, ki, med drugim, kot kvalifikacijske vrste opredeljujejo območje Nature 2000. Prav tako je na sosednjem Maclju, ki sicer ni del omenjenega območja Nature 2000, v obsežnih in ohranjenih bukovih, pa tudi jelovih in javorovih gozdovih Belinovca evi- dentirana najpestrejša druščina zavarovanih in mednarodno varovanih vrst saproksilnih hroščev. Potoki z ohranjenimi hidromorfološkimi strukturami, kot sta Vundušek in Rogatni- ca, ki se stekajo po strmih, z gozdom pora- ščenih haloških grapah, so naravovarstveno pomembna območja za ohranjanje populacij raka navadnega koščaka (Austropotamobius torrentium). Povezani z zalednimi zamo- čvirjenimi gozdnimi območji, kjer ne pri- manjkuje trhlih razpadajočih vej debelejših dimenzij in štorov, predstavljajo življenjski prostor močvirskemu krešiču (Carabus vari- olosus). Najvrednejša narava je v Sloveniji varova- na tudi z ohranjanjem območij, določenih za naravne vrednote. V gozdovih zahodnih Haloz, v Hromni grapi ter Sveči, so rasti- šča lovorolistnega volčina (Daphne laureola), širokolistne lobodike (Ruscus hypoglossum) in Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Haloz Samo Jenčič, Klemen Kamenik, Andreja Senegačnik Z Donačke gore se proti jugovzhodu odpira pogled na obsežne in sklenjene povečini bukove gozdove Maclja. Foto: Monika Podgorelec. Bukev daje pečat gozdnim prostranstvom Boča, Haloz, Donačke gore in Maclja. Foto: Monika Podgorelec. 246 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 247Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja kranjske bunike (Scopolia carniolica) oprede- ljena kot botanične in ekosistemske naravne vrednote. Na Reseniku je v gozdnem pro- storu eno izmed dveh poznanih rastišč Ju- vanovega netreska (Sempervivum juvanii), endemita, ki raste le še na bližnji Donački gori. Ta se strmo dviga na prehodu predalp- skega sveta v panonsko nižino in dopolnjuje niz vzhodnega podaljška Karavank, ki pote- ka od Konjiške gore preko Boča, Plešivca in Donačke gore vse do Maclja. Severna pobo- čja prerašča ilirski bukov gozd. Pod krošnjami dreves so življenjski prostor našle številne hladnoljubne rastline, ki se običajno pojavljajo v Alpah ali hladnejših severnih predelih: kranjski jeglič (Primula auricula), svilničasti svišč (Gentiana asclepi- adea) in alpski negnoj (Laburnum alpinum). Na južnih, toplejših pobočjih se prevladujoči bukvi (Fagus sylvatica) pridružijo toploljubni mali jesen (Fraxinus ornus), črni gaber (Ost- rya carpinifolia) in puhasti hrast (Quercus pubescens). Gozdovi se tod mozaično preple- tajo s travniki in visokodebelnimi sadovnja- ki starih, povečini že izginulih sort jablan. V botaničnem in ekosistemskem pomenu izjemne so prepadne skalne stene, predvsem na vzhodnem delu Donačke gore, kjer na skalnih policah in v razpokah rastejo redke rastline, med njimi hrvaška perunika (Iris croatica), Hoppejev klinček (Dianthus hoppei) ter že omenjeni Juvanov netresk. Podnebne razmere se tu približajo tistim v alpinskem in subalpinskem pasu, tako da ustrezajo tudi sicer za hladnejša območja značilnima avri- klju in alpski jelenki (Athamanta cretensis). Za vzhodne, z gozdom siromašnejše Halo- ze je značilna dobra ohranjenost gozdov ter pestrost avtohtonih drevesnih vrst. Kljub te- mu, da gozdni habitatni tipi ne opredeljuje- jo ekološko pomembnega območja vzhodnih Haloz, ki sodi tudi v območje Nature 2000, so gozdovi pomembna prvina razgibane kulturne krajine, ki je sicer opredeljena s tipično slemensko poselitvijo, strmimi ek- stenzivnimi in suhimi travniki, bogatimi s kukavičevkami, vinogradi ter visokodebel- ni sadovnjaki. Na karbonatni podlagi med Borlom in Zavrčem, na bogatih, svežih ra- stiščih na silikatni podlagi ter na odcednih, sušnih ali z bazami revnih rastiščih uspeva- jo bukovi gozdovi. Svet ob vodotokih pripa- da črnim jelšam (Alnus glutinosa) ter več vr- stam vrb (Salix sp.); najnižje dele vzhodnih Haloz pa poraščajo gozdovi gradna (Qurcus petraea) in belega gabra (Carpinus betulus). Zaradi pravega kostanja (Castanea sativa), gorskega javorja (Acer pseudoplatanus), nava- dne jelke (Abies alba), divje češnje (Prunus avium), gradna, belega gabra in lipe (Tilia platyphillos), ki poleg bukve (Fagus sylvati- ca) poraščajo kratka in razgibana slemena ter bregače, so vzhodnohaloški gozdovi vr- stno izjemno pestri. Pojavnost v slovenskem prostoru manjšinskih ali minoritetnih dre- vesnih vrst, kot so brek (Sorbus torminalis), skorš (Sorbus domestica), tisa (Taxus baccata) in cer (Quercus cerris), prav tako prispeva k naravovarstvenemu pomenu tukajšnjih goz- dov. Eden od naših hrastov je tudi cer (Quercus cerris). V Sloveniji ga najdemo večinoma v toplejših predelih (Brkinih, Suhi in Beli krajini), v Halozah pa se uveljavlja na toplejših, siromašnih in bolj sušnih rastiščih. Foto: Samo Jenčič. Haloško gričevje severno od Donačke gore. Mnogo grebenov in večino severnih pobočij porašča gozd, prisojne lege pa so namenjene kmetijski rabi. Foto: Samo Jenčič. 246 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 247Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja kranjske bunike (Scopolia carniolica) oprede- ljena kot botanične in ekosistemske naravne vrednote. Na Reseniku je v gozdnem pro- storu eno izmed dveh poznanih rastišč Ju- vanovega netreska (Sempervivum juvanii), endemita, ki raste le še na bližnji Donački gori. Ta se strmo dviga na prehodu predalp- skega sveta v panonsko nižino in dopolnjuje niz vzhodnega podaljška Karavank, ki pote- ka od Konjiške gore preko Boča, Plešivca in Donačke gore vse do Maclja. Severna pobo- čja prerašča ilirski bukov gozd. Pod krošnjami dreves so življenjski prostor našle številne hladnoljubne rastline, ki se običajno pojavljajo v Alpah ali hladnejših severnih predelih: kranjski jeglič (Primula auricula), svilničasti svišč (Gentiana asclepi- adea) in alpski negnoj (Laburnum alpinum). Na južnih, toplejših pobočjih se prevladujoči bukvi (Fagus sylvatica) pridružijo toploljubni mali jesen (Fraxinus ornus), črni gaber (Ost- rya carpinifolia) in puhasti hrast (Quercus pubescens). Gozdovi se tod mozaično preple- tajo s travniki in visokodebelnimi sadovnja- ki starih, povečini že izginulih sort jablan. V botaničnem in ekosistemskem pomenu izjemne so prepadne skalne stene, predvsem na vzhodnem delu Donačke gore, kjer na skalnih policah in v razpokah rastejo redke rastline, med njimi hrvaška perunika (Iris croatica), Hoppejev klinček (Dianthus hoppei) ter že omenjeni Juvanov netresk. Podnebne razmere se tu približajo tistim v alpinskem in subalpinskem pasu, tako da ustrezajo tudi sicer za hladnejša območja značilnima avri- klju in alpski jelenki (Athamanta cretensis). Za vzhodne, z gozdom siromašnejše Halo- ze je značilna dobra ohranjenost gozdov ter pestrost avtohtonih drevesnih vrst. Kljub te- mu, da gozdni habitatni tipi ne opredeljuje- jo ekološko pomembnega območja vzhodnih Haloz, ki sodi tudi v območje Nature 2000, so gozdovi pomembna prvina razgibane kulturne krajine, ki je sicer opredeljena s tipično slemensko poselitvijo, strmimi ek- stenzivnimi in suhimi travniki, bogatimi s kukavičevkami, vinogradi ter visokodebel- ni sadovnjaki. Na karbonatni podlagi med Borlom in Zavrčem, na bogatih, svežih ra- stiščih na silikatni podlagi ter na odcednih, sušnih ali z bazami revnih rastiščih uspeva- jo bukovi gozdovi. Svet ob vodotokih pripa- da črnim jelšam (Alnus glutinosa) ter več vr- stam vrb (Salix sp.); najnižje dele vzhodnih Haloz pa poraščajo gozdovi gradna (Qurcus petraea) in belega gabra (Carpinus betulus). Zaradi pravega kostanja (Castanea sativa), gorskega javorja (Acer pseudoplatanus), nava- dne jelke (Abies alba), divje češnje (Prunus avium), gradna, belega gabra in lipe (Tilia platyphillos), ki poleg bukve (Fagus sylvati- ca) poraščajo kratka in razgibana slemena ter bregače, so vzhodnohaloški gozdovi vr- stno izjemno pestri. Pojavnost v slovenskem prostoru manjšinskih ali minoritetnih dre- vesnih vrst, kot so brek (Sorbus torminalis), skorš (Sorbus domestica), tisa (Taxus baccata) in cer (Quercus cerris), prav tako prispeva k naravovarstvenemu pomenu tukajšnjih goz- dov. Eden od naših hrastov je tudi cer (Quercus cerris). V Sloveniji ga najdemo večinoma v toplejših predelih (Brkinih, Suhi in Beli krajini), v Halozah pa se uveljavlja na toplejših, siromašnih in bolj sušnih rastiščih. Foto: Samo Jenčič. Haloško gričevje severno od Donačke gore. Mnogo grebenov in večino severnih pobočij porašča gozd, prisojne lege pa so namenjene kmetijski rabi. Foto: Samo Jenčič. 248 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 249Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Ostanki naravnega gozda Haloz in njihov naravovarstveni pomen Razpršena poselitev po gričevnatem reliefu Haloz je oblikovala tudi gozdno krajino, ki je posledično značilno razdrobljena. Zaradi potrebe po lesu so haloški gozdovi bili in so še vedno gospodarjeni tudi na pogosto strmih naklonih, na katerih pretežno ležijo. Naravnim procesom prepuščeni gozd se je tako ohranil le na ekstremnih in nedosto- pnih rastiščih ali pa kot posledica načrtne izločitve gozdnih kompleksov iz gospodar- jenja. Pričakovano bomo večino ostankov naravnega gozda zaradi večje gozdnatosti našli v zahodnem delu Haloz. V fragmen- tih tukaj najdemo tudi pragozdne ostanke, v katerih je gozd v zgodovini kljub človeko- vemu vplivu ohranil ali pa ponovno vzpo- stavil svoj naravni značaj. Prav tako je bilo v polpretekli zgodovini z namenom ohranitve in spremljanja razvojnih procesov izločenih kar nekaj gozdnih rezervatov. Z izjemo re- zervata na Donački gori je večina gozdnih rezervatov na območju Haloz v povprečju manjših od pet hektarjev. Kljub razmeroma majhnemu obsegu pa so za ohranjanje bi- otske pestrosti gozdnega ekosistema takšna območja neprecenljiva. Največji strnjeni kompleks naravnega goz- da v Halozah se nahaja na Donački gori. Še pred nekaj stoletji so bili gozdovi tukaj zaradi prometne nedostopnosti širšega ob- močja poraščeni z obsežnimi pragozdnimi sestoji, v katere pa je človek kasneje večkrat posegal s sečnjo. Danes zato o območju, ki je izločeno kot pragozdni rezervat, govori- mo kot o sekundarnem pragozdu, v katerem se je ponovno vzpostavila razvojna dinami- ka gozdnega ekosistema, značilna za narav- ni gozd. Gozdni rezervat leži na severnem pobočju Donačke gore in obsega približno 28-hektarski kompleks ilirskega bukovega gozda, ki je zaradi svoje naravne ohranjeno- sti izločen iz gospodarjenja in zavarovan kot pragozdni rezervat. V manjšem, bolj ohra- njenem delu pragozda Donačka gora prevla- duje terminalna razvojna faza, z večjo koli- čino ležečega drevja, pa tudi odmrlih stoje- Na severnem pobočju Donačke gore se pod dokaj strmim in skalnatim grebenom nahaja ohranjeni gozdni sestoj pretežno bukovega gozda. Zavarovan je že od leta 1965. Foto: Samo Jenčič. Nekaj manj kot štiri hektare je velik pragozdni ostanek Belinovec na Maclju. Namenjen je naravoslovnim raziskavam in ohranjanju prvobitne narave. Foto: Samo Jenčič. 248 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 249Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja Ostanki naravnega gozda Haloz in njihov naravovarstveni pomen Razpršena poselitev po gričevnatem reliefu Haloz je oblikovala tudi gozdno krajino, ki je posledično značilno razdrobljena. Zaradi potrebe po lesu so haloški gozdovi bili in so še vedno gospodarjeni tudi na pogosto strmih naklonih, na katerih pretežno ležijo. Naravnim procesom prepuščeni gozd se je tako ohranil le na ekstremnih in nedosto- pnih rastiščih ali pa kot posledica načrtne izločitve gozdnih kompleksov iz gospodar- jenja. Pričakovano bomo večino ostankov naravnega gozda zaradi večje gozdnatosti našli v zahodnem delu Haloz. V fragmen- tih tukaj najdemo tudi pragozdne ostanke, v katerih je gozd v zgodovini kljub človeko- vemu vplivu ohranil ali pa ponovno vzpo- stavil svoj naravni značaj. Prav tako je bilo v polpretekli zgodovini z namenom ohranitve in spremljanja razvojnih procesov izločenih kar nekaj gozdnih rezervatov. Z izjemo re- zervata na Donački gori je večina gozdnih rezervatov na območju Haloz v povprečju manjših od pet hektarjev. Kljub razmeroma majhnemu obsegu pa so za ohranjanje bi- otske pestrosti gozdnega ekosistema takšna območja neprecenljiva. Največji strnjeni kompleks naravnega goz- da v Halozah se nahaja na Donački gori. Še pred nekaj stoletji so bili gozdovi tukaj zaradi prometne nedostopnosti širšega ob- močja poraščeni z obsežnimi pragozdnimi sestoji, v katere pa je človek kasneje večkrat posegal s sečnjo. Danes zato o območju, ki je izločeno kot pragozdni rezervat, govori- mo kot o sekundarnem pragozdu, v katerem se je ponovno vzpostavila razvojna dinami- ka gozdnega ekosistema, značilna za narav- ni gozd. Gozdni rezervat leži na severnem pobočju Donačke gore in obsega približno 28-hektarski kompleks ilirskega bukovega gozda, ki je zaradi svoje naravne ohranjeno- sti izločen iz gospodarjenja in zavarovan kot pragozdni rezervat. V manjšem, bolj ohra- njenem delu pragozda Donačka gora prevla- duje terminalna razvojna faza, z večjo koli- čino ležečega drevja, pa tudi odmrlih stoje- Na severnem pobočju Donačke gore se pod dokaj strmim in skalnatim grebenom nahaja ohranjeni gozdni sestoj pretežno bukovega gozda. Zavarovan je že od leta 1965. Foto: Samo Jenčič. Nekaj manj kot štiri hektare je velik pragozdni ostanek Belinovec na Maclju. Namenjen je naravoslovnim raziskavam in ohranjanju prvobitne narave. Foto: Samo Jenčič. 250 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 251Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja čih dreves, podvrženih razkroju. V neposre- dni bližini Donačke gore na ovršju Maclja, severovzhodno od Rogatca, se nahaja še do- bre tri hektare velik ostanek pragozda Be- linovec. Ekološke razmere v obeh pragoz- dnih ostankih so podobne, s prevladujočo bukvijo, ki je tukaj v svojem najugodnejšem stanju in v sestojih prevladuje, redkeje pa se pojavljajo še gorski in ostrolistni javor (Acer platanoides), gorski brest (Ulmus glabra), črni gaber, pa tudi lipa in druge vrste. Nekoliko zahodneje od Donačke gore in Maclja se na vzhodnih obronkih Plešivca nahajajo še trije rezervati, naravni in goz- dni rezervat v soteski Kolarnice, Boč-Ple- šivec in gozdni rezervat Plešivec. Vsa tri območja poraščajo ilirski bukovi gozdovi s prevladujočo bukvijo, v rezervatih Plešivec in Boč-Plešivec pa v primesi najdemo tudi posamezna drevesa in skupine jelke, ki je v subpanonskih bukovih gozdovih sicer redka. V obeh omenjenih rezervatih je ponekod iz- ražen tudi pragozdni značaj z razkrojem se- stojnega sklepa in pojavljanjem naravnih po- mladitvenih jeder. Slednja lahko opazujemo tudi v rezervatu Kolarnica, kjer na izredno strmem reliefu z izstopajočimi ogolelimi apnenčastimi pečinami najdemo veliko ko- ličino prevrnjenega ležečega drevja. Ostanki gozda, prepuščeni naravnim ciklič- nim procesom pomlajevanja, kopičenja in nato razkroja lesne mase, predstavljajo eko- loško in naravovarstveno najvrednejše dele gozdnih ekosistemov. V redno gospodar- jenjih gozdovih prehod v končno razvojno fazo, torej fazo staranja in razkroja sestoja, pogosto izostane ali pa predstavlja le kratko prehodno obdobje med optimalno in pomla- ditveno fazo gozda. Odmrle dele debel in drevesne krošnje poselijo glive, mikrobi in nevretenčarji, ki pospešijo nadaljnji proces razkroja lesnega tkiva. Naravne motnje in f iziološki procesi starajočega drevja, ki so gonilo procesa razgradnje sestojne zgradbe gozda, tako ustvarjajo širok spekter habita- tnih struktur, pomembnih za številne zava- rovane in mednarodno varovane saproksilne vrste, ki drugje zaradi odsotnosti odmrle lesne mase ali neustrezne strukturiranosti habitata pogosto nimajo ustreznih možnosti za svoj razvoj. Na odmrlo lesno maso imajo svoj razvojni cikel vezan vrste saproksilnih hroščev, kot so bukov (Morimus funereus) in alpski kozli- ček (Rosalia alpina), škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus) in brazdar (Rhysodes sulcatus). Zadnjega uvrščajo med tako imenovane pra- gozdne relikte, saj njegov življenjski prostor Gozdovi, prepuščeni naravni razvojni dinamiki s prisotnimi visokimi deleži odmrle lesne mase, predstavljajo pomemben življenjski prostor za številne saproksilne vrste (na sliki naravni in gozdni rezervat v soteski Kolarnici). Foto: Klemen Kamenik. Škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus) živi pod lubjem starejših odmrlih stoječih ali ležečih listnatih dreves, posebej debelejših. Vrsta poseljuje tako nižinske kot montanske gozdove. Foto: Samo Jenčič. 250 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 251Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja čih dreves, podvrženih razkroju. V neposre- dni bližini Donačke gore na ovršju Maclja, severovzhodno od Rogatca, se nahaja še do- bre tri hektare velik ostanek pragozda Be- linovec. Ekološke razmere v obeh pragoz- dnih ostankih so podobne, s prevladujočo bukvijo, ki je tukaj v svojem najugodnejšem stanju in v sestojih prevladuje, redkeje pa se pojavljajo še gorski in ostrolistni javor (Acer platanoides), gorski brest (Ulmus glabra), črni gaber, pa tudi lipa in druge vrste. Nekoliko zahodneje od Donačke gore in Maclja se na vzhodnih obronkih Plešivca nahajajo še trije rezervati, naravni in goz- dni rezervat v soteski Kolarnice, Boč-Ple- šivec in gozdni rezervat Plešivec. Vsa tri območja poraščajo ilirski bukovi gozdovi s prevladujočo bukvijo, v rezervatih Plešivec in Boč-Plešivec pa v primesi najdemo tudi posamezna drevesa in skupine jelke, ki je v subpanonskih bukovih gozdovih sicer redka. V obeh omenjenih rezervatih je ponekod iz- ražen tudi pragozdni značaj z razkrojem se- stojnega sklepa in pojavljanjem naravnih po- mladitvenih jeder. Slednja lahko opazujemo tudi v rezervatu Kolarnica, kjer na izredno strmem reliefu z izstopajočimi ogolelimi apnenčastimi pečinami najdemo veliko ko- ličino prevrnjenega ležečega drevja. Ostanki gozda, prepuščeni naravnim ciklič- nim procesom pomlajevanja, kopičenja in nato razkroja lesne mase, predstavljajo eko- loško in naravovarstveno najvrednejše dele gozdnih ekosistemov. V redno gospodar- jenjih gozdovih prehod v končno razvojno fazo, torej fazo staranja in razkroja sestoja, pogosto izostane ali pa predstavlja le kratko prehodno obdobje med optimalno in pomla- ditveno fazo gozda. Odmrle dele debel in drevesne krošnje poselijo glive, mikrobi in nevretenčarji, ki pospešijo nadaljnji proces razkroja lesnega tkiva. Naravne motnje in f iziološki procesi starajočega drevja, ki so gonilo procesa razgradnje sestojne zgradbe gozda, tako ustvarjajo širok spekter habita- tnih struktur, pomembnih za številne zava- rovane in mednarodno varovane saproksilne vrste, ki drugje zaradi odsotnosti odmrle lesne mase ali neustrezne strukturiranosti habitata pogosto nimajo ustreznih možnosti za svoj razvoj. Na odmrlo lesno maso imajo svoj razvojni cikel vezan vrste saproksilnih hroščev, kot so bukov (Morimus funereus) in alpski kozli- ček (Rosalia alpina), škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus) in brazdar (Rhysodes sulcatus). Zadnjega uvrščajo med tako imenovane pra- gozdne relikte, saj njegov življenjski prostor Gozdovi, prepuščeni naravni razvojni dinamiki s prisotnimi visokimi deleži odmrle lesne mase, predstavljajo pomemben življenjski prostor za številne saproksilne vrste (na sliki naravni in gozdni rezervat v soteski Kolarnici). Foto: Klemen Kamenik. Škrlatni kukuj (Cucujus cinnaberinus) živi pod lubjem starejših odmrlih stoječih ali ležečih listnatih dreves, posebej debelejših. Vrsta poseljuje tako nižinske kot montanske gozdove. Foto: Samo Jenčič. 252 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 253Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja predstavlja izključno debelejši les v kasnejših fazah razkroja, v katerem vrsta najde svoj prehranjevalni habitat in prezimovališče. Primarni duplarji si v zmehčanih trohnečih delih dreves iščejo hrano in dolbejo dupla. Med detli poznamo vrste, ki so s svoji- mi ekološkimi zahtevami tako rekoč skoraj izključno vezane na območja ohranjenih gozdov z visokimi deleži predvsem stoječe odmrle lesne mase. Belohrbti detel (Den- drocopos leucotos) je gozdni specialist, ki se prehranjuje skoraj izključno z ličinkami sa- proksilnih hroščev, še posebej ličinkami ko- zličkov. Glede na potrjeno prisotnost vrste na bližnjem Boču jo je, zaradi ustreznega habitata, mogoče pričakovati tudi v katerem od rezervatov na območju Haloz. Starajoči sestoji so pomemben življenjski prostor tudi za številne, na gozdni ekosi- stem vezane vrste netopirjev. Vrste, kot so gozdni mračnik (Nyctalus leisleri), širokouhi netopir (Barbastella barbastellus) in velikouhi netopir (Myotis bechsteinii), si v opuščenih duplih, špranjah prelomljenih debel ter dre- vesnih votlinah, nastalih v trohnečem deblu stoječega drevesa, najdejo dnevna zatočišča, samice pa v duplih in debelnih votlinah tu- di kotijo. Manjše vrste si dnevna počivališča pogosto najdejo kar pod odstopajočo dreve- sno skorjo odmrlih dreves. Gozdni rezervati imajo lahko pomemb- no vlogo tudi pri opazovanju sekundarnih razvojnih procesov gozdnega ekosistema. Na Jelovicah, ki so najvišji vrh osrednjega gričevja Haloz, se nahaja dobra dva hekta- ra velik gozdni rezervat, v katerem uspeva gozd gradna in pravega kostanja. V rezerva- tu prevladuje pravi kostanj, v večjem deležu pa se pojavljata še graden in bukev. Rezer- vat je posebnost zaradi svojega sekundarne- ga značaja, saj predstavlja naravnim proce- som prepuščeni ostanek gozda, v katerem so v preteklosti tradicionalno pospeševali pravi kostanj. Pridobivanje plodov pravega kostanja je bilo v nekaterih delih Haloz v preteklosti pomembna panoga: z njim so si ljudje zagotavljali prehransko samopreskrbo, hkrati pa je bilo tudi pomemben vir zasluž- ka. Lastniki so v takih gozdovih načrtno pospeševali kostanj, ki so mu dajali pred- nost pred konkurenčnimi vrstami. Gozd je tako tudi s tega vidika zanimiv primer za nadaljnji študij razvojnih procesov. V vzhodnem delu Haloz se strukturiranost gozdne krajine spremeni. Gozd je vzhodno od Podlehnika mnogo bolj razdrobljen, ve- čjih strnjenih gozdnih površin pa je manj. Kljub temu tudi v tem delu najdemo ostan- ke ohranjenega gozda. Eden takih je gozd Kobilina, ki se nahaja nedaleč od Podleh- nika. Na precej strmem pobočju najdemo dobre štiri hektare velik gozdni kompleks jelovo-bukovega gozda s primesjo hrasta gradna, gorskega javora, divje češnje, pa tu- di pravega kostanja, smreke (Picea abies) in breka. V gozdu lahko opazujemo raznomer- no strukturirane sestoje z naravnimi pomla- ditvenimi jedri, nastalimi v vrzelih padlih dreves. Gozd v Kobilini je tudi botanič- no zanimiv, saj v njem najdemo zavarova- ne rastlinske vrste, kot so navadna bodika (Ilex aquifolium) in pa gozdni orhideji, rjavo gnezdovnico (Neottia nidus-avis) in dolgoli- stno naglavko (Cephalanthera longifolia). Naravovarstveno pomembni območji vzho- dnih Haloz sta še naravni rastišči tis na Drenovcu in haloškem Pohorju. Tod se ta nekoč precej pogosta, danes pa redka in za- varovana vrsta naravno pomlajuje. Izjemna haloška drevesa Med najvrednejšo haloško naravo se uvr- ščajo tudi posamezna izstopajoča drevesa. Prepoznana in določena za drevesne na- ravne vrednote, se odlikujejo na več nači- nov – z izjemnimi razsežnostmi (debelino debla, višino), starostjo, naravoslovnimi posebnostmi, kot so posebna vrsta ali ne- navaden habitus (oblika drevesa, ki odstopa od običajne, značilne za to vrsto), lego v krajini ali pa pričajo o zgodovini in našem posebnem odnosu do njih. Slovenija je goz- dnata dežela, zato bi največ izjemnih dreves pričakovali prav v gozdovih - pa jih je tam razmeroma malo. Najopaznejše mesto med drevesnimi naravnimi vrednotami zasedajo drevesa, ki so jih naši predniki zasadili v bližini poslopij – govorimo predvsem o hi- šnih, cerkvenih in grajskih drevesih. Hišna drevesa, ki jih je med drevesnimi naravnimi vrednotami največ, so značilna predvsem za območja večjih in dobro stoječih kmečkih gospodarstev, kakršna so na bližnjem Po- horju in Kozjaku. V Halozah, za katere so značilne manjše kmečke posesti in razprše- na poselitev, z izjemo nekaj večjih zaselkov večinoma na grebenskih legah, je hišnih dreves, določenih za naravne vrednote, opa- zno manj. Hišnih lip, ki so na primer na Kozjaku in Pohorju zelo pogoste, tod skoraj ni. Na območju Haloz ima status dreve- snih naravnih vrednot zgolj osem lip. Od teh tri rastejo ob cerkvah, ena ob kapelici in le štiri v bližini hiš, pa še te večinoma nimajo značilnosti pravih hišnih dreves, ki bi se bohotila sredi dvorišč, kakor jih po- znamo drugod. Tudi v gozdovih Haloz je drevesnih naravnih vrednot le nekaj: veliki jesen z obsegom debla 380 centimetrov na severnem pobočju Maclja vzhodno od mej- nega prehoda Gruškovje, Koroščev hrast v bližini Zavrča, ki meri 424 centimetrov, ter Henekovi bukvi z obsegoma debel 455 in 321 centimetrov v Trdobojcih pri Leskov- Prevladujočim drevesnim vrstam v haloških gozdovih delajo družbo za biotsko raznovrstnost izredno pomembne manjšinske drevesne vrste, kot so na primer tisa (na sliki), brek, lesnika, tepka, mokovec in druge. Foto: Samo Jenčič. 252 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 253Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja predstavlja izključno debelejši les v kasnejših fazah razkroja, v katerem vrsta najde svoj prehranjevalni habitat in prezimovališče. Primarni duplarji si v zmehčanih trohnečih delih dreves iščejo hrano in dolbejo dupla. Med detli poznamo vrste, ki so s svoji- mi ekološkimi zahtevami tako rekoč skoraj izključno vezane na območja ohranjenih gozdov z visokimi deleži predvsem stoječe odmrle lesne mase. Belohrbti detel (Den- drocopos leucotos) je gozdni specialist, ki se prehranjuje skoraj izključno z ličinkami sa- proksilnih hroščev, še posebej ličinkami ko- zličkov. Glede na potrjeno prisotnost vrste na bližnjem Boču jo je, zaradi ustreznega habitata, mogoče pričakovati tudi v katerem od rezervatov na območju Haloz. Starajoči sestoji so pomemben življenjski prostor tudi za številne, na gozdni ekosi- stem vezane vrste netopirjev. Vrste, kot so gozdni mračnik (Nyctalus leisleri), širokouhi netopir (Barbastella barbastellus) in velikouhi netopir (Myotis bechsteinii), si v opuščenih duplih, špranjah prelomljenih debel ter dre- vesnih votlinah, nastalih v trohnečem deblu stoječega drevesa, najdejo dnevna zatočišča, samice pa v duplih in debelnih votlinah tu- di kotijo. Manjše vrste si dnevna počivališča pogosto najdejo kar pod odstopajočo dreve- sno skorjo odmrlih dreves. Gozdni rezervati imajo lahko pomemb- no vlogo tudi pri opazovanju sekundarnih razvojnih procesov gozdnega ekosistema. Na Jelovicah, ki so najvišji vrh osrednjega gričevja Haloz, se nahaja dobra dva hekta- ra velik gozdni rezervat, v katerem uspeva gozd gradna in pravega kostanja. V rezerva- tu prevladuje pravi kostanj, v večjem deležu pa se pojavljata še graden in bukev. Rezer- vat je posebnost zaradi svojega sekundarne- ga značaja, saj predstavlja naravnim proce- som prepuščeni ostanek gozda, v katerem so v preteklosti tradicionalno pospeševali pravi kostanj. Pridobivanje plodov pravega kostanja je bilo v nekaterih delih Haloz v preteklosti pomembna panoga: z njim so si ljudje zagotavljali prehransko samopreskrbo, hkrati pa je bilo tudi pomemben vir zasluž- ka. Lastniki so v takih gozdovih načrtno pospeševali kostanj, ki so mu dajali pred- nost pred konkurenčnimi vrstami. Gozd je tako tudi s tega vidika zanimiv primer za nadaljnji študij razvojnih procesov. V vzhodnem delu Haloz se strukturiranost gozdne krajine spremeni. Gozd je vzhodno od Podlehnika mnogo bolj razdrobljen, ve- čjih strnjenih gozdnih površin pa je manj. Kljub temu tudi v tem delu najdemo ostan- ke ohranjenega gozda. Eden takih je gozd Kobilina, ki se nahaja nedaleč od Podleh- nika. Na precej strmem pobočju najdemo dobre štiri hektare velik gozdni kompleks jelovo-bukovega gozda s primesjo hrasta gradna, gorskega javora, divje češnje, pa tu- di pravega kostanja, smreke (Picea abies) in breka. V gozdu lahko opazujemo raznomer- no strukturirane sestoje z naravnimi pomla- ditvenimi jedri, nastalimi v vrzelih padlih dreves. Gozd v Kobilini je tudi botanič- no zanimiv, saj v njem najdemo zavarova- ne rastlinske vrste, kot so navadna bodika (Ilex aquifolium) in pa gozdni orhideji, rjavo gnezdovnico (Neottia nidus-avis) in dolgoli- stno naglavko (Cephalanthera longifolia). Naravovarstveno pomembni območji vzho- dnih Haloz sta še naravni rastišči tis na Drenovcu in haloškem Pohorju. Tod se ta nekoč precej pogosta, danes pa redka in za- varovana vrsta naravno pomlajuje. Izjemna haloška drevesa Med najvrednejšo haloško naravo se uvr- ščajo tudi posamezna izstopajoča drevesa. Prepoznana in določena za drevesne na- ravne vrednote, se odlikujejo na več nači- nov – z izjemnimi razsežnostmi (debelino debla, višino), starostjo, naravoslovnimi posebnostmi, kot so posebna vrsta ali ne- navaden habitus (oblika drevesa, ki odstopa od običajne, značilne za to vrsto), lego v krajini ali pa pričajo o zgodovini in našem posebnem odnosu do njih. Slovenija je goz- dnata dežela, zato bi največ izjemnih dreves pričakovali prav v gozdovih - pa jih je tam razmeroma malo. Najopaznejše mesto med drevesnimi naravnimi vrednotami zasedajo drevesa, ki so jih naši predniki zasadili v bližini poslopij – govorimo predvsem o hi- šnih, cerkvenih in grajskih drevesih. Hišna drevesa, ki jih je med drevesnimi naravnimi vrednotami največ, so značilna predvsem za območja večjih in dobro stoječih kmečkih gospodarstev, kakršna so na bližnjem Po- horju in Kozjaku. V Halozah, za katere so značilne manjše kmečke posesti in razprše- na poselitev, z izjemo nekaj večjih zaselkov večinoma na grebenskih legah, je hišnih dreves, določenih za naravne vrednote, opa- zno manj. Hišnih lip, ki so na primer na Kozjaku in Pohorju zelo pogoste, tod skoraj ni. Na območju Haloz ima status dreve- snih naravnih vrednot zgolj osem lip. Od teh tri rastejo ob cerkvah, ena ob kapelici in le štiri v bližini hiš, pa še te večinoma nimajo značilnosti pravih hišnih dreves, ki bi se bohotila sredi dvorišč, kakor jih po- znamo drugod. Tudi v gozdovih Haloz je drevesnih naravnih vrednot le nekaj: veliki jesen z obsegom debla 380 centimetrov na severnem pobočju Maclja vzhodno od mej- nega prehoda Gruškovje, Koroščev hrast v bližini Zavrča, ki meri 424 centimetrov, ter Henekovi bukvi z obsegoma debel 455 in 321 centimetrov v Trdobojcih pri Leskov- Prevladujočim drevesnim vrstam v haloških gozdovih delajo družbo za biotsko raznovrstnost izredno pomembne manjšinske drevesne vrste, kot so na primer tisa (na sliki), brek, lesnika, tepka, mokovec in druge. Foto: Samo Jenčič. 254 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 255Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja cu. Na gozdni učni poti na pobočju Ma- clja pri Žetalah se nahaja še debela bukev »Kraljica Maclja« (585 centimetrov), ki sicer nima statusa naravne vrednote, je pa zaradi trohnenja in propadanja, načel jo je namreč zob časa, izjemnega pomena kot habitatno drevo. Najdebelejše drevo Haloz je s 709 centime- tri obsega Rihtaričeva lipa v Gradiščih. V preteklosti je bilo to na severnih obronkih Haloz rastoče drevo zaradi slabega stanja sanirano. Tako danes ne premore nekdanje lepote in mogočnosti, vendar pa se primer- no obrašča. Med izjemne haloške lipe se uvrščajo še lipa v Stopercah (415 centime- trov), lipa pri cerkvi sv. Magdalene pri Že- talah (310 centimetrov), lipa pri cerkvi sv. Mihaela v Žetalah (472 centimetrov), lipa pri kapelici v Cirkulanah (356 centimetrov), Hrnčičeva lipa severno od Cirkulan (622 centimetrov), Habjaničeva lipa pri Leskovcu (365 centimetrov – nekdaj sta bili dve) in lipa pri cerkvi sv. Avguština v Veliki Varni- ci tik ob meji s Hrvaško (465 centimetrov). Pisana pa je tudi druščina ostalih izjemnih haloških dreves. Mednje sodijo Dacingerjev Stara drevesa v fazi razkroja gostijo obilico življenja - »Kraljica Maclja«, prepredena z mikrohabitatnimi strukturami. Foto: Klemen Kamenik. Cerkvi Sv. Marije (zadaj) in Sv. Mihaela pri Žetalah, vsaka s svojo lipo. Foto: Samo Jenčič. 254 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 255Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja cu. Na gozdni učni poti na pobočju Ma- clja pri Žetalah se nahaja še debela bukev »Kraljica Maclja« (585 centimetrov), ki sicer nima statusa naravne vrednote, je pa zaradi trohnenja in propadanja, načel jo je namreč zob časa, izjemnega pomena kot habitatno drevo. Najdebelejše drevo Haloz je s 709 centime- tri obsega Rihtaričeva lipa v Gradiščih. V preteklosti je bilo to na severnih obronkih Haloz rastoče drevo zaradi slabega stanja sanirano. Tako danes ne premore nekdanje lepote in mogočnosti, vendar pa se primer- no obrašča. Med izjemne haloške lipe se uvrščajo še lipa v Stopercah (415 centime- trov), lipa pri cerkvi sv. Magdalene pri Že- talah (310 centimetrov), lipa pri cerkvi sv. Mihaela v Žetalah (472 centimetrov), lipa pri kapelici v Cirkulanah (356 centimetrov), Hrnčičeva lipa severno od Cirkulan (622 centimetrov), Habjaničeva lipa pri Leskovcu (365 centimetrov – nekdaj sta bili dve) in lipa pri cerkvi sv. Avguština v Veliki Varni- ci tik ob meji s Hrvaško (465 centimetrov). Pisana pa je tudi druščina ostalih izjemnih haloških dreves. Mednje sodijo Dacingerjev Stara drevesa v fazi razkroja gostijo obilico življenja - »Kraljica Maclja«, prepredena z mikrohabitatnimi strukturami. Foto: Klemen Kamenik. Cerkvi Sv. Marije (zadaj) in Sv. Mihaela pri Žetalah, vsaka s svojo lipo. Foto: Samo Jenčič. 256 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 257Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja skorš v Dežnem, ki se z obsegom 318 cen- timetrov uvršča med najdebelejša drevesa te vrste v Sloveniji, Semečecev skorš v Zgor- nji Sveči (211 centimetrov), skorš v Strmcu pri Leskovcu (247 centimetrov), Čučkova in Tadičeva bodika v Čermožišah (obe 106 centimetrov), bodika pod jugozahodnim vznožjem Donačke gore (133 centimetrov), bodiki v Strmcu (134 in 107 centimetrov), cedra na Gorci pri Podlehniku (303 centi- metrov), Pišekov dob v Bregu pri Majšperku (610 centimetrov) ter tisa na Belavšku (155 centimetrov). Največja posebnost med halo- škimi drevesi je po postavi dokaj neznatna – gre za dvodebelni hrast z obsegoma de- bel zgolj 101 in 79 centimetrov, ki raste v neposredni bližini cerkvice sv. Ane na Sta- rem gradu. Debelina drevesa seveda ni nič posebnega, posebna je vrsta hrasta: gre za hrast oplutnik (Quercus crenata), ki je sicer razširjen v Sredozemlju, na območju Slove- nije pa so znani le štirje primerki – ostali trije rastejo na Krasu (Brus, 2004). Prisoj- na lega na nadmorski višini 460 metrov mu očitno prija. Gotovo je na območju Haloz še več dreves, ki bi ustrezala merilom za drevesne narav- ne vrednote; najbrž bi jih kar nekaj našli v pragozdnih ostankih na Donački gori in Belinovcu. Individualno varstvo teh dreves ni potrebno, saj so varovana v okviru re- zervatov. Opomba: Navedeni številčni podatki o debelini dreves so lahko stari tudi nekaj let, zato ni nuj- no, da odražajo trenutno stanje. Viri: Brus, R., 2004: Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 399 str. Cimperšek, M., 2004: Pragozd na Donački gori. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarski vestnik, 62 (10): 435–450. Denac, K., Mihelič, T., 2015: Status in varstvo belohrbtega detla Dendrocopos leucotos v Sloveniji. Ljubljana: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Acrocephalus, 36: 5–20. Diaci, J., 2006: Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja: učbenik za študente univerzitetnega študija gozdarstva. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 348 str. Gojznikar, J., Zidar, S., 2020: Širokouhi netopir – tihi prebivalec gozdov. Ljubljana: Trdoživ 9 (1): 26-27. Grce, D., Firm, D., Flajšman, K., Pisek, R., Roženbergar D., Rugani, T., Nagel, T. A., 2014: Kritična presoja vloge gozdnih rezervatov in gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarski vestnik, 72 (7–8): 310-322. Hočevar, S., Batič, F., Martinčič, A., Piskernik, M., 1980: Panonska pragozdova Donačka gora in Belinovec (mikroflora, vegetacija in ekologija). Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti, Zbornik gozdarstva in lesarstva, 18 (1): 253 -354. Horak, J., Chobot, K., 2011: Phenology and notes on the behaviour of Cucujus cinnaberinus: points for understanding the conservation of the saproxylic beetle. Oradea: North-Western Journal of Zoology, 7 (2): 352- 355. Jurc, M., 2004: Pomen saproksilnih hroščev ter njihovo ohranjanje v Sloveniji, XXII GŠD 2004, Staro in debelo drevje v gozdu. V: Brus, R., ur,: Staro in debelo drevje v gozd. Zbornik referatov XXII. gozdarskih študijskih dni, 25.-26. marec 2004: 57-74. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 314 str. Jurc, M., 2008: Gozdna zoologija. Univerzitetni učbenik. 2. natis. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 348 str. Kraus, D., Bütler, R., Krumm, F., Lachat, T., Larrieu, L., Mergner, U., Paillet, Y., Rydkvist, T., Schuck, A., Winter, S., 2016: Katalog drevesnih mikrohabitatov - priročnik za terensko snemanje podatkov. Joensuu: European Forest Institute, Integrate+ strokovni dokument št. 13, 16 str. Kutnar, L., 2008: Razvrstitev gozdnih združb Slovenije po kriterijih hierarhičnih klasifikacij habitatnih tipov. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije, 125 str. Marinček, L., 1987: Bukovi gozdovi na slovenskem. Ljubljana: Delavska enotnost - Zbirka posebne izdaje: 153 str. Mlinšek, D., 1980: Gozdni rezervati v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti, 414 str. Perušek, M., 2004: Prilagoditve nekaterih vrst ptic na staro, debelo in odmrlo drevje. V: Brus, R., ur.: Staro in debelo drevje v gozdu: zbornik referatov XXII. gozdarskih študijskih dni, 25.-26. marec 2004: 75-87. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 314 str. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15 in 7/19. Presetnik, P., Hočevar, M., Podgorelec, M., Janžekovič, F., 2007: Register pomembnih zatočišč netopirjev v severni Sloveniji: razširjenost, ekologija, varstvo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 27 str. Senegačnik, A., Bedjanič, M., 2009: Narava med Pohorjem in Halozami. V: Gradišnik, S., ur.,: Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, 381-421. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Senegačnik, A., Bedjanič, M., 2019: Naravna dediščina v občini Makole. V: Kmet, T., Erker, I., ur.,: Zbornik občine Makole ob 250. letnici župnije Makole, 315-326. Makole: Občina Makole, 370 str. Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Uradni list RS, št. 88/05, 56/07, 29/09, 91/10, 1/13, 39/15 in 191/20. Vrezec, A., Kapla, A., 2007: Naravovarstveno vrednotenje favne hroščev (Coleoptera) Krajinskega parka Boč – Donačka gora v Občini Rogaška Slatina: kvantitativna varstveno-favnistična analiza. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave, Varstvo narave, 20: 61- 82. Vrezec, A., Kapla, A., Ambrožič Ergaver, Š., Kocijančič, S., Žunič Kosi, A., Bedjanič, M., 2020: Poročilo o evidentiranju izhodiščnega stanja izbranih vrst in habitatnih tipov na IP območjih - Akcija A.1.2: Območje Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118): Brazdar (Rhysodes sulcatus): Končno poročilo za projekt »LIFE Integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji«, LIFE17 IPE/SI/000011 LIFE- IP NATURA.SI. Ljubljana: Nacionalni inštitut za biologijo, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov, 31 str. Zbirke podatkov o naravnih vrednotah. Zavod RS za varstvo narave. Samo Jenčič je univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva in dela že vrsto let na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave kot naravovarstvenik. Ukvarja se z varstvom narave v gozdnem prostoru, posebno nagnjenje pa čuti do starih, velikih, debelih in kako drugače posebnih dreves. Rad in mnogo fotografira naravo, z ilustracijami – konjičkom, ki se prepleta s službo - pa med drugim pripomore k izobraževanju in promociji varstva narave. Andreja Senegačnik je univerzitetna diplomirana inženirka gozdarstva in naravovarstvenica, zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Verjame, da učinkovito varovanje in ohranjanje narave izvira iz njenega poznavanja, zato pozornost, tako službeno kot tudi v prostem času, namenja njeni interpretaciji in popularizaciji. Klemen Kamenik je po poklicu gozdar in naravovarstvenik. Na Biotehniški fakulteti je zaključil študij gozdarstva, kjer je diplomiral na temo razvojne dinamike v pragozdnih rezervatih. Zaposlen je na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, kjer je v letih od 2016 do 2020 sodeloval na mednarodnem projektu LIFE TO GRASSLANDS. V tem obdobju je spoznaval krajinsko in naravovarstveno pestrost na območju Haloz. 256 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 257Drevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja HalozDrevesna dediščina in naravovarstveno pomembna gozdna območja skorš v Dežnem, ki se z obsegom 318 cen- timetrov uvršča med najdebelejša drevesa te vrste v Sloveniji, Semečecev skorš v Zgor- nji Sveči (211 centimetrov), skorš v Strmcu pri Leskovcu (247 centimetrov), Čučkova in Tadičeva bodika v Čermožišah (obe 106 centimetrov), bodika pod jugozahodnim vznožjem Donačke gore (133 centimetrov), bodiki v Strmcu (134 in 107 centimetrov), cedra na Gorci pri Podlehniku (303 centi- metrov), Pišekov dob v Bregu pri Majšperku (610 centimetrov) ter tisa na Belavšku (155 centimetrov). Največja posebnost med halo- škimi drevesi je po postavi dokaj neznatna – gre za dvodebelni hrast z obsegoma de- bel zgolj 101 in 79 centimetrov, ki raste v neposredni bližini cerkvice sv. Ane na Sta- rem gradu. Debelina drevesa seveda ni nič posebnega, posebna je vrsta hrasta: gre za hrast oplutnik (Quercus crenata), ki je sicer razširjen v Sredozemlju, na območju Slove- nije pa so znani le štirje primerki – ostali trije rastejo na Krasu (Brus, 2004). Prisoj- na lega na nadmorski višini 460 metrov mu očitno prija. Gotovo je na območju Haloz še več dreves, ki bi ustrezala merilom za drevesne narav- ne vrednote; najbrž bi jih kar nekaj našli v pragozdnih ostankih na Donački gori in Belinovcu. Individualno varstvo teh dreves ni potrebno, saj so varovana v okviru re- zervatov. Opomba: Navedeni številčni podatki o debelini dreves so lahko stari tudi nekaj let, zato ni nuj- no, da odražajo trenutno stanje. Viri: Brus, R., 2004: Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 399 str. Cimperšek, M., 2004: Pragozd na Donački gori. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarski vestnik, 62 (10): 435–450. Denac, K., Mihelič, T., 2015: Status in varstvo belohrbtega detla Dendrocopos leucotos v Sloveniji. Ljubljana: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Acrocephalus, 36: 5–20. Diaci, J., 2006: Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja: učbenik za študente univerzitetnega študija gozdarstva. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 348 str. Gojznikar, J., Zidar, S., 2020: Širokouhi netopir – tihi prebivalec gozdov. Ljubljana: Trdoživ 9 (1): 26-27. Grce, D., Firm, D., Flajšman, K., Pisek, R., Roženbergar D., Rugani, T., Nagel, T. A., 2014: Kritična presoja vloge gozdnih rezervatov in gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarski vestnik, 72 (7–8): 310-322. Hočevar, S., Batič, F., Martinčič, A., Piskernik, M., 1980: Panonska pragozdova Donačka gora in Belinovec (mikroflora, vegetacija in ekologija). Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti, Zbornik gozdarstva in lesarstva, 18 (1): 253 -354. Horak, J., Chobot, K., 2011: Phenology and notes on the behaviour of Cucujus cinnaberinus: points for understanding the conservation of the saproxylic beetle. Oradea: North-Western Journal of Zoology, 7 (2): 352- 355. Jurc, M., 2004: Pomen saproksilnih hroščev ter njihovo ohranjanje v Sloveniji, XXII GŠD 2004, Staro in debelo drevje v gozdu. V: Brus, R., ur,: Staro in debelo drevje v gozd. Zbornik referatov XXII. gozdarskih študijskih dni, 25.-26. marec 2004: 57-74. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 314 str. Jurc, M., 2008: Gozdna zoologija. Univerzitetni učbenik. 2. natis. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 348 str. Kraus, D., Bütler, R., Krumm, F., Lachat, T., Larrieu, L., Mergner, U., Paillet, Y., Rydkvist, T., Schuck, A., Winter, S., 2016: Katalog drevesnih mikrohabitatov - priročnik za terensko snemanje podatkov. Joensuu: European Forest Institute, Integrate+ strokovni dokument št. 13, 16 str. Kutnar, L., 2008: Razvrstitev gozdnih združb Slovenije po kriterijih hierarhičnih klasifikacij habitatnih tipov. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije, 125 str. Marinček, L., 1987: Bukovi gozdovi na slovenskem. Ljubljana: Delavska enotnost - Zbirka posebne izdaje: 153 str. Mlinšek, D., 1980: Gozdni rezervati v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti, 414 str. Perušek, M., 2004: Prilagoditve nekaterih vrst ptic na staro, debelo in odmrlo drevje. V: Brus, R., ur.: Staro in debelo drevje v gozdu: zbornik referatov XXII. gozdarskih študijskih dni, 25.-26. marec 2004: 75-87. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 314 str. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15 in 7/19. Presetnik, P., Hočevar, M., Podgorelec, M., Janžekovič, F., 2007: Register pomembnih zatočišč netopirjev v severni Sloveniji: razširjenost, ekologija, varstvo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 27 str. Senegačnik, A., Bedjanič, M., 2009: Narava med Pohorjem in Halozami. V: Gradišnik, S., ur.,: Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, 381-421. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Senegačnik, A., Bedjanič, M., 2019: Naravna dediščina v občini Makole. V: Kmet, T., Erker, I., ur.,: Zbornik občine Makole ob 250. letnici župnije Makole, 315-326. Makole: Občina Makole, 370 str. Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Uradni list RS, št. 88/05, 56/07, 29/09, 91/10, 1/13, 39/15 in 191/20. Vrezec, A., Kapla, A., 2007: Naravovarstveno vrednotenje favne hroščev (Coleoptera) Krajinskega parka Boč – Donačka gora v Občini Rogaška Slatina: kvantitativna varstveno-favnistična analiza. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave, Varstvo narave, 20: 61- 82. Vrezec, A., Kapla, A., Ambrožič Ergaver, Š., Kocijančič, S., Žunič Kosi, A., Bedjanič, M., 2020: Poročilo o evidentiranju izhodiščnega stanja izbranih vrst in habitatnih tipov na IP območjih - Akcija A.1.2: Območje Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118): Brazdar (Rhysodes sulcatus): Končno poročilo za projekt »LIFE Integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji«, LIFE17 IPE/SI/000011 LIFE- IP NATURA.SI. Ljubljana: Nacionalni inštitut za biologijo, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov, 31 str. Zbirke podatkov o naravnih vrednotah. Zavod RS za varstvo narave. Samo Jenčič je univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva in dela že vrsto let na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave kot naravovarstvenik. Ukvarja se z varstvom narave v gozdnem prostoru, posebno nagnjenje pa čuti do starih, velikih, debelih in kako drugače posebnih dreves. Rad in mnogo fotografira naravo, z ilustracijami – konjičkom, ki se prepleta s službo - pa med drugim pripomore k izobraževanju in promociji varstva narave. Andreja Senegačnik je univerzitetna diplomirana inženirka gozdarstva in naravovarstvenica, zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Verjame, da učinkovito varovanje in ohranjanje narave izvira iz njenega poznavanja, zato pozornost, tako službeno kot tudi v prostem času, namenja njeni interpretaciji in popularizaciji. Klemen Kamenik je po poklicu gozdar in naravovarstvenik. Na Biotehniški fakulteti je zaključil študij gozdarstva, kjer je diplomiral na temo razvojne dinamike v pragozdnih rezervatih. Zaposlen je na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, kjer je v letih od 2016 do 2020 sodeloval na mednarodnem projektu LIFE TO GRASSLANDS. V tem obdobju je spoznaval krajinsko in naravovarstveno pestrost na območju Haloz. 258 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 259Glive HalozGlive Haloz Utrip življenja v Halozah se spremin- ja s časom. Če smo še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Haloze povezovali s številnimi intenzivno obdelanimi vinogradi in pripadajočimi vikendi, se danes območja nekdanjih vinogradov zaraščajo in spreminja- jo v gozd ali pa jih domačini obdelujejo, kar omogoča ohranjanje vrstno pestrih ter spo- mladi in poleti pisanih cvetočih travnikov. Na haloških travnikih imajo svoj dom tudi številni hrošči, kobilice, metulji in mnoge druge skupine organizmov, med njimi tudi glive. Gobe oziroma trosnjaki so le manjši del celotnega organizma gliv. V Halozah ta- ko niso pomembne le gobe, temveč je veli- kega pomena tudi podgobje oziroma micelij gliv, ki se razprostira pod gozdnimi tlemi, pozabiti ne gre niti gliv, ki povzročajo bolez- ni na kulturnih rastlinah, tistih, ki jih upo- rabljamo v medicinske namene, in podobno. Ponekod so v Halozah še ohranjeni lepi visokodebelni sadovnjaki, ki ob odsotnos- ti rabe pesticidov in drugih onesnaževal predstavljajo pomembna zatočišča nekaterih ogroženih vrst gliv, predvsem tistih na tleh, značilnih za rastišča, revna s hranili, in ne- katerih lignikolnih vrst, ki uspevajo samo na zelo starih drevesih. Haloze niso prepoznavne le po značilni vi- nogradniški kulturni krajini – gričih, tera- sah in slemenih –, temveč tudi kot mesto ohranjene narave in območje, ki ljudem še nudi zdravo življenjsko okolje. Ravnih površin je v Halozah zelo malo. Območje Haloz se razprostira od najniž- jih vzhodnih predelov na nadmorski višini 200 metrov do Jelovic na zahodu, ki ležijo na nadmorski višini 624 metrov. Povprečna nadmorska višina Haloz je 316 metrov in povprečen naklon od 10 do 20 stopinj. Vse to je pomembno za razumevanje značilne razširjenosti organizmov, tudi gliv. V grobem lahko Haloze razdelimo v vzhod- ni vinorodni del in zahodni bolj gozdnati del. Če k Halozam prištevamo tudi 884 metrov visoko Donačko goro, imajo Halo- ze prav tam tudi ene od lepših gospodar- skih in ponekod tudi starorastnih bukovih gozdov. Del teh je tudi gozdni rezervat Pragozd Donačka gora, zavarovan od leta 1965. V pragozdu je prevladujoča drevesna vrsta bukev, v manjši meri so primešani tu- di ostrolistni in gorski javor ter gorski brest (Hočevar in sod., 1980). Tla v pretežnem delu Haloz pripadajo ren- Glive Haloz Luka Šparl Poletni goban (Boletus reticulatus). Foto: Luka Šparl. Borov goban (Boletus pinophilus Pilát & Dermek 1973). Foto: Luka Šparl. 258 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 259Glive HalozGlive Haloz Utrip življenja v Halozah se spremin- ja s časom. Če smo še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja Haloze povezovali s številnimi intenzivno obdelanimi vinogradi in pripadajočimi vikendi, se danes območja nekdanjih vinogradov zaraščajo in spreminja- jo v gozd ali pa jih domačini obdelujejo, kar omogoča ohranjanje vrstno pestrih ter spo- mladi in poleti pisanih cvetočih travnikov. Na haloških travnikih imajo svoj dom tudi številni hrošči, kobilice, metulji in mnoge druge skupine organizmov, med njimi tudi glive. Gobe oziroma trosnjaki so le manjši del celotnega organizma gliv. V Halozah ta- ko niso pomembne le gobe, temveč je veli- kega pomena tudi podgobje oziroma micelij gliv, ki se razprostira pod gozdnimi tlemi, pozabiti ne gre niti gliv, ki povzročajo bolez- ni na kulturnih rastlinah, tistih, ki jih upo- rabljamo v medicinske namene, in podobno. Ponekod so v Halozah še ohranjeni lepi visokodebelni sadovnjaki, ki ob odsotnos- ti rabe pesticidov in drugih onesnaževal predstavljajo pomembna zatočišča nekaterih ogroženih vrst gliv, predvsem tistih na tleh, značilnih za rastišča, revna s hranili, in ne- katerih lignikolnih vrst, ki uspevajo samo na zelo starih drevesih. Haloze niso prepoznavne le po značilni vi- nogradniški kulturni krajini – gričih, tera- sah in slemenih –, temveč tudi kot mesto ohranjene narave in območje, ki ljudem še nudi zdravo življenjsko okolje. Ravnih površin je v Halozah zelo malo. Območje Haloz se razprostira od najniž- jih vzhodnih predelov na nadmorski višini 200 metrov do Jelovic na zahodu, ki ležijo na nadmorski višini 624 metrov. Povprečna nadmorska višina Haloz je 316 metrov in povprečen naklon od 10 do 20 stopinj. Vse to je pomembno za razumevanje značilne razširjenosti organizmov, tudi gliv. V grobem lahko Haloze razdelimo v vzhod- ni vinorodni del in zahodni bolj gozdnati del. Če k Halozam prištevamo tudi 884 metrov visoko Donačko goro, imajo Halo- ze prav tam tudi ene od lepših gospodar- skih in ponekod tudi starorastnih bukovih gozdov. Del teh je tudi gozdni rezervat Pragozd Donačka gora, zavarovan od leta 1965. V pragozdu je prevladujoča drevesna vrsta bukev, v manjši meri so primešani tu- di ostrolistni in gorski javor ter gorski brest (Hočevar in sod., 1980). Tla v pretežnem delu Haloz pripadajo ren- Glive Haloz Luka Šparl Poletni goban (Boletus reticulatus). Foto: Luka Šparl. Borov goban (Boletus pinophilus Pilát & Dermek 1973). Foto: Luka Šparl. 260 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 261Glive HalozGlive Haloz dzinam na mehkih karbonatnih kamni- nah. Distrični ranker je značilen za širšo območje višje ležečih Jelovic in Donačke gore. Vinogradniške lege zaznamuje prisot- nost laporja in peščenjaka v tleh (Grčman in sod., 2015). Tako pestra sestava tal kakor tudi izrazita razgibanost reliefa in za rast gliv ugodne podnebne razmere omogočajo, da so Haloze že dolgo poznane tudi kot bo- gato rastišče gob. Zakonitosti njihove rasti že desetletja zelo dobro pozna predvsem tu- kajšnje kmečko prebivalstvo. Najbolj pozna- ni in priljubljeni so različni gobani, kot na primer poletni gobani (Boletus reticulatus), jesenski gobani (Boletus edulis), črni gobani (Boletes aereus), borovi gobani (Boletus pinop- hilus), lisičke, kot na primer navadna lisička (Cantharellus cibarius), luskata lisička (Cant- harellus amethysteus), črna trobenta (Craterel- lus cornucopioides), golobice, kot na primer užitna golobica (Russula vesca), zelenkasta golobica (Russula virescens), modrikasta go- lobica (Russula cyanoxantha) in rjavozelena golobica (Russula heterophylla), mlečnice, kot na primer sočna mlečnica (Lactifluus vole- mus) in poprova mlečnica (Lactifluus pipera- tus), dežniki, kot na primer orjaški dežnik (Macrolepiota procera), sramežljivi dežnik (Macrolepiota permixta) in grbičasti dežnik (Macrolepiota mastoidea), ter dedi in turki, kot na primer gabrov dedek (Leccinellum pse- udoscabrum), brezov ded (Leccinum scabrum), trepetlikov turek (Leccinum aurantiacum) in brezov turek (Leccinum versipelle). V zadn- jih desetletjih je vse boljše tudi poznavan- je borovega glivca (Sparassis crispa). Gobe še posebej množično rastejo po močnejših poletnih padavinah in vztrajajo ob ugodnih razmerah vse do pozne jeseni (Šparl, 2016). Haloze krasi značilna funga z več drugje po Sloveniji redkimi vrstami gliv ali takimi, ki drugje pri nas ne uspevajo (tabela 1). Strokovno in znanstveno preučevanje eko- loškega in naravovarstvenega pomena gliv v Sloveniji poteka šele zadnjih nekaj let. Na območju Haloz so ljudje v preteklosti kaza- li zanimanje za gobe predvsem v navezavi na njihovo kulinarično uporabnost (Šparl, 2016). To je tudi razlog, da sistematičnih popisov gliv s tega območja nimamo. V letih od 1975 do 1978 je sicer potekala prva sistematična raziskava gliv v pragozdovih Donačka gora in Belinovec, v kateri so Ho- čevarjeva in sodelavci potrdili uspevanje 172 vrst gliv, od tega 84 vrst v pragozdu Do- načka gora. Kar 77 od 84 vrst iz pragozda Donačka gora je pripadalo skupini lignikol- nih – na lesu rastočih gliv, kar je ob obilici odmrle lesne mase in posebni pozornosti, ki so jo raziskovalci namenili temu življenjske- mu prostoru, tudi pričakovano (Hočevar in sod., 1980). Tudi zaradi pomanjkanja bioloških podatkov smo na širšem območju Stoperc leta 2015 organizirali 1. biološko-ekološki raziskoval- ni tabor – BERT (Šparl in sod., 2016). Na taboru je delovala tudi skupina za glive, ki je potrdila uspevanje 117 vrst gliv. Najdba tintovke vrste Coprinopsis marcescibilis pred- stavlja prvi podatek za Slovenijo, kar še dodatno potrjuje velik naravovarstveni po- tencial območja (Šparl, 2016). Da bi širše prepoznali ta potencial območja, bi bilo zelo dobrodošlo, če bi se dejavneje lotili popisa ne le favne in f lore, temveč tudi funge, o kateri vemo zelo malo in nam gotovo lahko ponudi veliko vrednega. Med avgustom in novembrom leta 2021 je več podatkov o vrstah gliv iz vzhodnega de- la Haloz na širšem območju Sedlaška pris- peval Tomažič (neobjavljeno, 2021). Nekaj teh najdb predstavlja tipične toploljubne vrs- te gliv, več vrst je tudi značilnih za s hranili bogata rastišča na kompostu, gnoju in vrtu. Zap. št. Latinsko ime Slovensko ime Rdeči seznam Uredba 1 Amanita caesarea knežja mušnica R DA 2 Amanita strobiliformis velikoluska mušnica R DA 3 Artomyces pyxidatus cvetoča grmulja R   4 Butyriboletus regius kraljevi goban R DA 5 Dentipellis fragilis drobljivi kožozob K DA 6 Fistulina hepatica jetrasta cevača R   7 Gyroporus castaneus rjavi bledotrosnik R   8 Gyroporus cyanescens modreči bledotrosnik R   9 Hericium coralloides koralasti bradovec V DA 10 Hericium flagellum jelkov bradovec R DA 11 Hygrocybe punicea velika vlažnica I   12 Hymenochaete cruenta trdolesna usnjevka K DA 13 Leccinum holopus beli ded R   14 Phylloporus rhodoxanthus rdeči prekatnik R DA Zelenkasta golobica (Russula virescens (Schaeff.) Fr. 1836). Foto: Luka Šparl. Tabela 1: Ogrožene vrste gliv, evidentirane na območju Haloz Legenda: R (rare) – redka, K (insufficiently known) – premalo znana vrsta, I (indeterminate) – neopredeljena vrsta, V (vulnerable) – ranljiva, DA (vrsta uvrščena v Uredbo o zavarovanih prosto živečih vrstah gliv (Uradni list RS, št. 58/11), Rdeči seznam (vrste, ki so uvrščene na prilogo št. 42 Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10). 260 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 261Glive HalozGlive Haloz dzinam na mehkih karbonatnih kamni- nah. Distrični ranker je značilen za širšo območje višje ležečih Jelovic in Donačke gore. Vinogradniške lege zaznamuje prisot- nost laporja in peščenjaka v tleh (Grčman in sod., 2015). Tako pestra sestava tal kakor tudi izrazita razgibanost reliefa in za rast gliv ugodne podnebne razmere omogočajo, da so Haloze že dolgo poznane tudi kot bo- gato rastišče gob. Zakonitosti njihove rasti že desetletja zelo dobro pozna predvsem tu- kajšnje kmečko prebivalstvo. Najbolj pozna- ni in priljubljeni so različni gobani, kot na primer poletni gobani (Boletus reticulatus), jesenski gobani (Boletus edulis), črni gobani (Boletes aereus), borovi gobani (Boletus pinop- hilus), lisičke, kot na primer navadna lisička (Cantharellus cibarius), luskata lisička (Cant- harellus amethysteus), črna trobenta (Craterel- lus cornucopioides), golobice, kot na primer užitna golobica (Russula vesca), zelenkasta golobica (Russula virescens), modrikasta go- lobica (Russula cyanoxantha) in rjavozelena golobica (Russula heterophylla), mlečnice, kot na primer sočna mlečnica (Lactifluus vole- mus) in poprova mlečnica (Lactifluus pipera- tus), dežniki, kot na primer orjaški dežnik (Macrolepiota procera), sramežljivi dežnik (Macrolepiota permixta) in grbičasti dežnik (Macrolepiota mastoidea), ter dedi in turki, kot na primer gabrov dedek (Leccinellum pse- udoscabrum), brezov ded (Leccinum scabrum), trepetlikov turek (Leccinum aurantiacum) in brezov turek (Leccinum versipelle). V zadn- jih desetletjih je vse boljše tudi poznavan- je borovega glivca (Sparassis crispa). Gobe še posebej množično rastejo po močnejših poletnih padavinah in vztrajajo ob ugodnih razmerah vse do pozne jeseni (Šparl, 2016). Haloze krasi značilna funga z več drugje po Sloveniji redkimi vrstami gliv ali takimi, ki drugje pri nas ne uspevajo (tabela 1). Strokovno in znanstveno preučevanje eko- loškega in naravovarstvenega pomena gliv v Sloveniji poteka šele zadnjih nekaj let. Na območju Haloz so ljudje v preteklosti kaza- li zanimanje za gobe predvsem v navezavi na njihovo kulinarično uporabnost (Šparl, 2016). To je tudi razlog, da sistematičnih popisov gliv s tega območja nimamo. V letih od 1975 do 1978 je sicer potekala prva sistematična raziskava gliv v pragozdovih Donačka gora in Belinovec, v kateri so Ho- čevarjeva in sodelavci potrdili uspevanje 172 vrst gliv, od tega 84 vrst v pragozdu Do- načka gora. Kar 77 od 84 vrst iz pragozda Donačka gora je pripadalo skupini lignikol- nih – na lesu rastočih gliv, kar je ob obilici odmrle lesne mase in posebni pozornosti, ki so jo raziskovalci namenili temu življenjske- mu prostoru, tudi pričakovano (Hočevar in sod., 1980). Tudi zaradi pomanjkanja bioloških podatkov smo na širšem območju Stoperc leta 2015 organizirali 1. biološko-ekološki raziskoval- ni tabor – BERT (Šparl in sod., 2016). Na taboru je delovala tudi skupina za glive, ki je potrdila uspevanje 117 vrst gliv. Najdba tintovke vrste Coprinopsis marcescibilis pred- stavlja prvi podatek za Slovenijo, kar še dodatno potrjuje velik naravovarstveni po- tencial območja (Šparl, 2016). Da bi širše prepoznali ta potencial območja, bi bilo zelo dobrodošlo, če bi se dejavneje lotili popisa ne le favne in f lore, temveč tudi funge, o kateri vemo zelo malo in nam gotovo lahko ponudi veliko vrednega. Med avgustom in novembrom leta 2021 je več podatkov o vrstah gliv iz vzhodnega de- la Haloz na širšem območju Sedlaška pris- peval Tomažič (neobjavljeno, 2021). Nekaj teh najdb predstavlja tipične toploljubne vrs- te gliv, več vrst je tudi značilnih za s hranili bogata rastišča na kompostu, gnoju in vrtu. Zap. št. Latinsko ime Slovensko ime Rdeči seznam Uredba 1 Amanita caesarea knežja mušnica R DA 2 Amanita strobiliformis velikoluska mušnica R DA 3 Artomyces pyxidatus cvetoča grmulja R   4 Butyriboletus regius kraljevi goban R DA 5 Dentipellis fragilis drobljivi kožozob K DA 6 Fistulina hepatica jetrasta cevača R   7 Gyroporus castaneus rjavi bledotrosnik R   8 Gyroporus cyanescens modreči bledotrosnik R   9 Hericium coralloides koralasti bradovec V DA 10 Hericium flagellum jelkov bradovec R DA 11 Hygrocybe punicea velika vlažnica I   12 Hymenochaete cruenta trdolesna usnjevka K DA 13 Leccinum holopus beli ded R   14 Phylloporus rhodoxanthus rdeči prekatnik R DA Zelenkasta golobica (Russula virescens (Schaeff.) Fr. 1836). Foto: Luka Šparl. Tabela 1: Ogrožene vrste gliv, evidentirane na območju Haloz Legenda: R (rare) – redka, K (insufficiently known) – premalo znana vrsta, I (indeterminate) – neopredeljena vrsta, V (vulnerable) – ranljiva, DA (vrsta uvrščena v Uredbo o zavarovanih prosto živečih vrstah gliv (Uradni list RS, št. 58/11), Rdeči seznam (vrste, ki so uvrščene na prilogo št. 42 Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10). 262 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 263Glive HalozGlive Haloz V podatkovni bazi gliv Boletus informati- cus je za celotno območje Haloz, vključno z Donačko goro, navedenih 356 vrst gliv (Hočevar in sod., 2021). Če tem podatkom prištejemo še podatke s prvega BERT-a (Šparl, 2016) in neobjavljene podatke (To- mažič, 2021), je za Haloze potrjeno uspe- vanje vsaj 425 vrst, od tega 420 vrst gliv in 5 vrst pravih sluzavk. Naravnogeografske značilnosti Haloz se kažejo tudi v evidentirani prisotnosti ogro- ženih vrst (tabela 1). Med njimi tako naj- demo izrazito toploljubne vrste, značilne za gričevnate predele (na primer kraljevi goban (Butyriboletus regius), knežja mušnica (Ama- nita caesarea) in beli ded (Leccinum holopus)), vrste karbonatnih tal, na primer velikoluska mušnica (Amanita strobiliformis), vrste kis- lih peščenih tal, kot na primer rdeči pre- katnik (Phylloporus rhodoxanthus), modreči bledotrosnik (Gyroporus cyanescens) in rjavi bledotrosnik (Gyroporus castaneus), značil- ne vrste starorastnih gozdov, kot na primer cvetoča grmulja (Artomyces pyxidatus), drobl- jivi kožozob (Dentipellis fragilis), trdolesna usnjevka (Hymenochaete cruenta), jetrasta ce- vača (Fistulina hepatica), koralasti bradovec (Herricium coralloides), jelkov bradovec (He- ricium flagellum), in vrste ekstenzivnih tra- višč, revnih s hranili, kot na primer velika vlažnica (Hygrocybe punicea). Zanimiv je tudi nabor rodov gliv glede na njihov način prehrane, na podlagi katere- ga je razvidno, da v splošnem prevladuje- jo ektomikorizne vrste. Te živijo v sožitju oziroma mikorizi z grmovnimi in dreves- nimi vrstami (na primer golobice, gobani, koprenke, mlečnice, mušnice in lupinarji in tako dalje). V večjem številu se pojavljajo tudi rodovi gliv, ki so značilne pokazatel- jice zadostne količine odmrle organske ma- se (na primer saprobiontske vrste iz rodov čeladice in ščitovke). Številčna pestrost med slednjimi je manjša kot v nekaterih drugih regijah po Sloveniji, kar kaže, da bi veljalo delež odmrle lesne mase povečevati, bodisi s povečevanjem površine obstoječih gozdnih rezervatov in razglasitvijo novih, bodisi po- večevanjem deleža odmrle mase v gospodarskih gozdovih. Znana pestrost gliv Haloz pred- stavlja le dobrih osem odstotkov vseh trenutno znanih vrst gliv v Sloveniji. Teh je po zadnjih po- datkih 5.235 vrst (Ogris, 2021), kar kaže, da je poznavanje gliv Haloz še vedno zelo poman- jkljivo. Glede na zastopanost drevesnih vrst in pripadajo- čih gozdnih združb ter za rast gob ugodnih podnebnih razmer znaša ocenjena skupna pričako- vana pestrost gliv na celotnem območju Haloz več kot 1.500 vrst gliv. Biotska pestrost Haloz je pod- laga oziroma temelj, na katerem Ime rodu Evidentirano število vrst iz rodu Russula sp. (golobice) 27 Boletus s.l. (gobani) 19 Cortinarius sp. (koprenke) 16 Lactarius s.l. (mlečnice) 15 Amanita sp. (mušnice in lupinarji) 11 Mycena sp. (čeladice) 11 Tricholoma sp. (kolobarnice) 10 Hygrophorus sp. (polževke) 8 Leccinum s.l. (dedi in turki) 7 Xerocomus s.l. (polstenke) 7 Pluteus sp. (ščitovke) 5 Suillus sp. (lupljivke) 5 Tabela 2: Rodovi s po največ vrstami gliv, evidentiranimi na območju Haloz. Veliki kijec (Clavariadelphus pistillaris). Foto: Luka Šparl. Velika vlažnica (Hygrocybe punicea (Fr.) P. Kumm. 1871). Foto: Luka Šparl. Jetrasta cevača (Fistulina hepatica (Schaeff.) With. (1802)). Foto: Luka Šparl. 262 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 263Glive HalozGlive Haloz V podatkovni bazi gliv Boletus informati- cus je za celotno območje Haloz, vključno z Donačko goro, navedenih 356 vrst gliv (Hočevar in sod., 2021). Če tem podatkom prištejemo še podatke s prvega BERT-a (Šparl, 2016) in neobjavljene podatke (To- mažič, 2021), je za Haloze potrjeno uspe- vanje vsaj 425 vrst, od tega 420 vrst gliv in 5 vrst pravih sluzavk. Naravnogeografske značilnosti Haloz se kažejo tudi v evidentirani prisotnosti ogro- ženih vrst (tabela 1). Med njimi tako naj- demo izrazito toploljubne vrste, značilne za gričevnate predele (na primer kraljevi goban (Butyriboletus regius), knežja mušnica (Ama- nita caesarea) in beli ded (Leccinum holopus)), vrste karbonatnih tal, na primer velikoluska mušnica (Amanita strobiliformis), vrste kis- lih peščenih tal, kot na primer rdeči pre- katnik (Phylloporus rhodoxanthus), modreči bledotrosnik (Gyroporus cyanescens) in rjavi bledotrosnik (Gyroporus castaneus), značil- ne vrste starorastnih gozdov, kot na primer cvetoča grmulja (Artomyces pyxidatus), drobl- jivi kožozob (Dentipellis fragilis), trdolesna usnjevka (Hymenochaete cruenta), jetrasta ce- vača (Fistulina hepatica), koralasti bradovec (Herricium coralloides), jelkov bradovec (He- ricium flagellum), in vrste ekstenzivnih tra- višč, revnih s hranili, kot na primer velika vlažnica (Hygrocybe punicea). Zanimiv je tudi nabor rodov gliv glede na njihov način prehrane, na podlagi katere- ga je razvidno, da v splošnem prevladuje- jo ektomikorizne vrste. Te živijo v sožitju oziroma mikorizi z grmovnimi in dreves- nimi vrstami (na primer golobice, gobani, koprenke, mlečnice, mušnice in lupinarji in tako dalje). V večjem številu se pojavljajo tudi rodovi gliv, ki so značilne pokazatel- jice zadostne količine odmrle organske ma- se (na primer saprobiontske vrste iz rodov čeladice in ščitovke). Številčna pestrost med slednjimi je manjša kot v nekaterih drugih regijah po Sloveniji, kar kaže, da bi veljalo delež odmrle lesne mase povečevati, bodisi s povečevanjem površine obstoječih gozdnih rezervatov in razglasitvijo novih, bodisi po- večevanjem deleža odmrle mase v gospodarskih gozdovih. Znana pestrost gliv Haloz pred- stavlja le dobrih osem odstotkov vseh trenutno znanih vrst gliv v Sloveniji. Teh je po zadnjih po- datkih 5.235 vrst (Ogris, 2021), kar kaže, da je poznavanje gliv Haloz še vedno zelo poman- jkljivo. Glede na zastopanost drevesnih vrst in pripadajo- čih gozdnih združb ter za rast gob ugodnih podnebnih razmer znaša ocenjena skupna pričako- vana pestrost gliv na celotnem območju Haloz več kot 1.500 vrst gliv. Biotska pestrost Haloz je pod- laga oziroma temelj, na katerem Ime rodu Evidentirano število vrst iz rodu Russula sp. (golobice) 27 Boletus s.l. (gobani) 19 Cortinarius sp. (koprenke) 16 Lactarius s.l. (mlečnice) 15 Amanita sp. (mušnice in lupinarji) 11 Mycena sp. (čeladice) 11 Tricholoma sp. (kolobarnice) 10 Hygrophorus sp. (polževke) 8 Leccinum s.l. (dedi in turki) 7 Xerocomus s.l. (polstenke) 7 Pluteus sp. (ščitovke) 5 Suillus sp. (lupljivke) 5 Tabela 2: Rodovi s po največ vrstami gliv, evidentiranimi na območju Haloz. Veliki kijec (Clavariadelphus pistillaris). Foto: Luka Šparl. Velika vlažnica (Hygrocybe punicea (Fr.) P. Kumm. 1871). Foto: Luka Šparl. Jetrasta cevača (Fistulina hepatica (Schaeff.) With. (1802)). Foto: Luka Šparl. 264 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 265Glive HalozGlive Haloz bi bilo vredno načrtovati razvoj v prihodnosti, razvoj regije, prepoznavne po pes- tri naravi in okolju, ki svo- jim prebivalcem omogoča visoko kakovost življenja. Fizično-geografske značil- nosti Haloz zagotavljajo, da to območje izstopa in vabi k obisku. Območje vabi tudi zaradi izjemnih možnos- ti, da postane naravni biser severovzhodne Slovenije. Biser, ki je vreden, da mu v prvi vrsti namenimo tudi več raziskovalne pozornosti. Haloze nas ne bodo razoča- rale, o tem smo lahko pre- pričani. Jelkov bradovec (Hericium f lagellum (Scop.) Pers. 1797). Foto: Luka Šparl. Kraljevi goban (Boletus regius). Foto: Luka Šparl. Cvetoča grmulja (Artomyces pyxidatus (Pers.) Jülich) (1990). Foto: Luka Šparl. Renejeva čeladica (Mycena renati Quél. 1886). Foto: Luka Šparl. 264 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 265Glive HalozGlive Haloz bi bilo vredno načrtovati razvoj v prihodnosti, razvoj regije, prepoznavne po pes- tri naravi in okolju, ki svo- jim prebivalcem omogoča visoko kakovost življenja. Fizično-geografske značil- nosti Haloz zagotavljajo, da to območje izstopa in vabi k obisku. Območje vabi tudi zaradi izjemnih možnos- ti, da postane naravni biser severovzhodne Slovenije. Biser, ki je vreden, da mu v prvi vrsti namenimo tudi več raziskovalne pozornosti. Haloze nas ne bodo razoča- rale, o tem smo lahko pre- pričani. Jelkov bradovec (Hericium f lagellum (Scop.) Pers. 1797). Foto: Luka Šparl. Kraljevi goban (Boletus regius). Foto: Luka Šparl. Cvetoča grmulja (Artomyces pyxidatus (Pers.) Jülich) (1990). Foto: Luka Šparl. Renejeva čeladica (Mycena renati Quél. 1886). Foto: Luka Šparl. 266 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 267Glive Haloz O kačjih pastirjih Haloz Viri: Grčman, H., Vidic, N. J., Zupan, M., Lobnik F., Jones A., Montanarella, L., ur., 2015: Tla Slovenije s pedološko karto v merilu 1:250 000. Evropska komisija, Skupni raziskovalni center (JRC). Pridobljeno 17. 10. 2021 s spletne strani: http://soil.bf.uni-lj.si/projekti/pdf/ atlas_final_2015.pdf. Hočevar, S., Batič, F., Martinčič, A., Piskernik, M., 1980: Panonska pragozdova Donačka gora in Belinovec: Mikoflora, vegetacija in ekologija. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 18 (1): 253-358. Ljubljana. Hočevar, S., Šparl, L., Tortić, M., Poler, A., Šerod, S., Jurc, D., Piltaver, A., Batič, F., Tratnjak, G., Peroš, J., Arzenšek, B., Apostolides, K., Satler, U., Munda, A., Jelen Šajn, V., Zupan, E., Srša, A., Hajnšek, D., Stanič, I., 2021: Vrste gliv v Halozah z Donačko. V: Ogris, N., ur.: Podatkovna zbirka gliv Slovenije Boletus informaticus. (27. 10. 2021.) Ogris, N., ur., 2021: Podatkovna zbirka gliv Slovenije Boletus informaticus: Poizvedba števila taksonov in števila vrst v zbirki. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije. (Pridobljeno 16. 11. 2021.) Pravilnik o dopolnitvah Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Rdeči seznam gliv v Sloveniji. Uradni list RS, št. 42/2010. Šparl, L., ur., 2016: Biološko-ekološki raziskovalni tabor Stoperce 2015. Maribor: Društvo študentov naravoslovja, 62 str. Šparl, L., 2016: Poročilo o delu skupine za glive. Šparl, L., ur.: Biološko-ekološki raziskovalni tabor Stoperce 2015, 45-56. Maribor: Društvo študentov naravoslovja. Tomažič, A., 2021: Glive s širšega območja Sedlaška. Neobjavljeni podatki. Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv. Uradni list RS, št. 58/2011. Čudovite barve ter izjemna okretnost in eleganca v zraku so »zaščitni znak« kačjih pastirjev (latinsko Odonata). Življenje teh plenilskih žuželk z nepopolno preobrazbo je tesno povezano z mokrišči. Od pomladi do jeseni so nepogrešljivi del dogajanja ob mla- kah, ribnikih, močvirjih, potokih in rekah. Človeškim očem bolj skrit pa je del njihove- ga življenja, ki ga preživijo kot ličinke pod vodno gladino. Morda bo koga presenetilo, da kačji pastirji v vodi pravzaprav preživijo večino življenja. Pri nekaterih vrstah traja ta del njihovega razvojnega kroga celo več let. Šele ko ličinke zaključijo razvoj, zapustijo vodno okolje in se na bregu ali steblikah obrežnega rastlinja preobrazijo v odrasle žu- želke. Že kar uvodoma povejmo, da Haloze za ka- čje pastirje niso »obljubljena dežela«. Od 73 vrst kačjih pastirjev, zabeleženih v Sloveniji, smo na območju, ki ga obravnava pričujoča številka revije Proteus, doslej opazovali le 29 vrst. Razlog tiči v pomanjkanju stoječih vo- da, ob katerih srečujemo največ vrst kačjih pastirjev. Večje bogato zaraščene in struk- turirane ribnike ali jezera bomo med halo- škimi griči zaman iskali, tudi manjših, po- Luka Šparl je Ptujčan, ki naravo Haloz odkriva že vse od majhnih nog. Za taksonomijo, ekologijo in naravovarstveni pomen višjih gliv se je pričel zanimati že med študijem. Je magister biologije in ekologije z naravovarstvom. Službeno deluje v ekipi, ki upravlja Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v Ljubljani. Luka je mentor osnovnošolcem, srednješolcem in študentom pri raziskovalnih nalogah in na raziskovalnih taborih ter predavatelj in izvajalec izobraževanj na temo gliv in varstva narave. Je aktiven član več nevladnih organizacij na področju ohranjanja narave, med njimi tudi Gobarskega društva Ptuj in Gobarsko- mikološkega društva Ljubljana ter determinator samostojni svetovalec pri Mikološki zvezi Slovenije. Foto: Mateja Jordovič Potočnik. O kačjih pastirjih Haloz Matjaž Bedjanič Veliki studenčar (Cordulegaster heros) je največji kačji pastir v Evropi, razpon njegovih kril je več kot decimeter. Iz jajčec, ki jih samičke velikega studenčarja v zibajočem letu z leglico na koncu zadka umetelno zabadajo v plitvo vodo in mulj ob bregu potoka, se razvijejo ličinke, ki preživijo zakopane v pesek v vodi več let, hranijo pa se z drobnimi rakci ter ličinkami drugih žuželk. Foto: Matjaž Bedjanič. 266 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 267Glive Haloz O kačjih pastirjih Haloz Viri: Grčman, H., Vidic, N. J., Zupan, M., Lobnik F., Jones A., Montanarella, L., ur., 2015: Tla Slovenije s pedološko karto v merilu 1:250 000. Evropska komisija, Skupni raziskovalni center (JRC). Pridobljeno 17. 10. 2021 s spletne strani: http://soil.bf.uni-lj.si/projekti/pdf/ atlas_final_2015.pdf. Hočevar, S., Batič, F., Martinčič, A., Piskernik, M., 1980: Panonska pragozdova Donačka gora in Belinovec: Mikoflora, vegetacija in ekologija. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 18 (1): 253-358. Ljubljana. Hočevar, S., Šparl, L., Tortić, M., Poler, A., Šerod, S., Jurc, D., Piltaver, A., Batič, F., Tratnjak, G., Peroš, J., Arzenšek, B., Apostolides, K., Satler, U., Munda, A., Jelen Šajn, V., Zupan, E., Srša, A., Hajnšek, D., Stanič, I., 2021: Vrste gliv v Halozah z Donačko. V: Ogris, N., ur.: Podatkovna zbirka gliv Slovenije Boletus informaticus. (27. 10. 2021.) Ogris, N., ur., 2021: Podatkovna zbirka gliv Slovenije Boletus informaticus: Poizvedba števila taksonov in števila vrst v zbirki. Ljubljana, Gozdarski inštitut Slovenije. (Pridobljeno 16. 11. 2021.) Pravilnik o dopolnitvah Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Rdeči seznam gliv v Sloveniji. Uradni list RS, št. 42/2010. Šparl, L., ur., 2016: Biološko-ekološki raziskovalni tabor Stoperce 2015. Maribor: Društvo študentov naravoslovja, 62 str. Šparl, L., 2016: Poročilo o delu skupine za glive. Šparl, L., ur.: Biološko-ekološki raziskovalni tabor Stoperce 2015, 45-56. Maribor: Društvo študentov naravoslovja. Tomažič, A., 2021: Glive s širšega območja Sedlaška. Neobjavljeni podatki. Uredba o zavarovanih prostoživečih vrstah gliv. Uradni list RS, št. 58/2011. Čudovite barve ter izjemna okretnost in eleganca v zraku so »zaščitni znak« kačjih pastirjev (latinsko Odonata). Življenje teh plenilskih žuželk z nepopolno preobrazbo je tesno povezano z mokrišči. Od pomladi do jeseni so nepogrešljivi del dogajanja ob mla- kah, ribnikih, močvirjih, potokih in rekah. Človeškim očem bolj skrit pa je del njihove- ga življenja, ki ga preživijo kot ličinke pod vodno gladino. Morda bo koga presenetilo, da kačji pastirji v vodi pravzaprav preživijo večino življenja. Pri nekaterih vrstah traja ta del njihovega razvojnega kroga celo več let. Šele ko ličinke zaključijo razvoj, zapustijo vodno okolje in se na bregu ali steblikah obrežnega rastlinja preobrazijo v odrasle žu- želke. Že kar uvodoma povejmo, da Haloze za ka- čje pastirje niso »obljubljena dežela«. Od 73 vrst kačjih pastirjev, zabeleženih v Sloveniji, smo na območju, ki ga obravnava pričujoča številka revije Proteus, doslej opazovali le 29 vrst. Razlog tiči v pomanjkanju stoječih vo- da, ob katerih srečujemo največ vrst kačjih pastirjev. Večje bogato zaraščene in struk- turirane ribnike ali jezera bomo med halo- škimi griči zaman iskali, tudi manjših, po- Luka Šparl je Ptujčan, ki naravo Haloz odkriva že vse od majhnih nog. Za taksonomijo, ekologijo in naravovarstveni pomen višjih gliv se je pričel zanimati že med študijem. Je magister biologije in ekologije z naravovarstvom. Službeno deluje v ekipi, ki upravlja Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v Ljubljani. Luka je mentor osnovnošolcem, srednješolcem in študentom pri raziskovalnih nalogah in na raziskovalnih taborih ter predavatelj in izvajalec izobraževanj na temo gliv in varstva narave. Je aktiven član več nevladnih organizacij na področju ohranjanja narave, med njimi tudi Gobarskega društva Ptuj in Gobarsko- mikološkega društva Ljubljana ter determinator samostojni svetovalec pri Mikološki zvezi Slovenije. Foto: Mateja Jordovič Potočnik. O kačjih pastirjih Haloz Matjaž Bedjanič Veliki studenčar (Cordulegaster heros) je največji kačji pastir v Evropi, razpon njegovih kril je več kot decimeter. Iz jajčec, ki jih samičke velikega studenčarja v zibajočem letu z leglico na koncu zadka umetelno zabadajo v plitvo vodo in mulj ob bregu potoka, se razvijejo ličinke, ki preživijo zakopane v pesek v vodi več let, hranijo pa se z drobnimi rakci ter ličinkami drugih žuželk. Foto: Matjaž Bedjanič. 268 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 269O kačjih pastirjih HalozO kačjih pastirjih Haloz večini »urejenih« mlak je le za ducat ali dva. Prepreda pa haloško pokrajino kar nekaj stotin kilometrov potokov, ki so po vrstnem bogastvu kačjih pastirjev sicer bolj borni, a kot bomo izvedeli v nadaljevanju, nič manj posebni in zanimivi. Tudi ljubitelji in raziskovalci kačjih pastir- jev, združeni v Slovenskem odonatološkem društvu, temu delu Slovenije do pred krat- kim nismo namenjali posebne pozornosti. Pred četrt stoletja so bili prvi odonato- loški podatki za območje Haloz prikaza- ni v Atlasu kačjih pastirjev Slovenije, ki za območje na kartah razširjenosti nakazuje pojavljanje le 18 vrst (Kotarac, 1997). Po prelomu tisočletja so v Halozah poteka- li mladinski raziskovalni tabori v Makolah (2001, 2002) in Žetalah (2003), na kate- rih je delovala tudi odonatološka skupina, enako tudi v Vidmu pri Ptuju, kjer je po- tekal raziskovalni tabor študentov biologije (2002). Poleg nekaj priložnostnih teren- skih izletov v naslednjem desetletju smo veliko prepotrebnega dodatnega znanja in podatkov o razširjenosti kačjih pastirjev pridobili šele v zadnjih treh letih. V za- hodnih Halozah smo namreč na terenskih vzorčenjih za raka koščaka v okviru LIFE integriranega projekta za okrepljeno upra- vljanje Nature 2000 v Sloveniji (LIFE-IP NATURA.SI) nekaj pozornosti namenili tu- di tem žuželkam. V celotnih Halozah ima- mo tako doslej na voljo podatke o 29 vrstah kačjih pastirjev na več kot 160 najdiščih, pri čemer pa je območje zelo neenakomerno raziskano in v Vzhodnih Halozah oziroma vzhodno od avtoceste Ptuj-Gruškovje vemo o odonatni favni še zelo malo. Prevladujoči tip bivališč kačjih pastirjev v Halozah so potoki. V odvisnosti od nji- hove zasenčenosti, hitrosti toka, velikosti in strukturiranosti jih povečini naseljuje združba le nekaj vrst. Da je večina potokov v Halozah manjših, hitreje tekočih in vsaj delno osenčenih, jasno pokaže že pojavljanje obeh vrst bleščavcev. Medtem ko je modri bleščavec (Calopteryx virgo) najpogostejši enakokrili kačji pastir in smo ga doslej za- beležili na približno 50 nahajališčih, lahko najdbe sicer pri nas pogostega pasastega ble- ščavca (C. splendens), ki so mu bolj pogodu počasi tekoči potoki, kanali in reke, v Ha- lozah skorajda preštejemo na prste ene roke. Gozdni in osenčeni potoki v kulturni kraji- ni Haloz so bivališče naših največjih razno- krilih kačjih pastirjev – studenčarjev. Veliki studenčar (Cordulegaster heros) je endemičen za Evropo, razširjen pa je na območju, ki se razteza preko Češke, Slovaške, Avstrije, Slovenije, severovzhodne Italije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Ukrajine, Bol- garije, Romunije in Grčije (Šalamun, 2016). Naseljuje manjše naravno ohranjene potoke v gozdu ali na njegovem robu, za katere je značilen bolj ali manj stalni vodni tok, po- polna ali ponekod pretrgana osenčenost ter ohranjena pestra strukturiranost vodotoka s tolmuni in plitvimi deli. Vrsta je dober in- dikator manjših ohranjenih potokov z zna- čilno nevretenčarsko favno, zato ima ohra- njanje njenih bivališč tudi krovni varstveni učinek. V Sloveniji je veliki studenčar kot ranljiva vrsta uvrščen v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Zavarovan je tudi z Uredbo o za- varovanih prosto živečih živalskih vrstah ter uvrščen na njeni prilogi 1A in 2A ter na do- datka II in IV Direktive o habitatih EU. To obvezuje Republiko Slovenijo, da dosledno varuje bivališča vrste, določi območja var- stva in zagotavlja splošno ugodno ohrani- tveno stanje njenih populacij. V Sloveniji velja veliki studenčar za dokaj pogosto vrsto, saj je bil doslej zabeležen na več kot 1.000 najdiščih. V Halozah smo zanj do pred nedavnim poznali približno 20 najdišč (Bedjanič, 2009; Šalamun, 2016), ob robu projekta LIFE-IP NATURA.SI pa smo ga našli na številnih novih. Tako lahko da- nes, vsaj po številu doslej zbranih podatkov, ki smo jih pridobili skoraj izključno z vzor- čenjem ličink, velikega studenčarja z več kot sto najdišči v narekovajih razglasimo celo za najpogostejšega kačjega pastirja v Halozah! Zapisano pa velja le za Zahodne Haloze, ki so neprimerno bolje odonatološko obdela- ne. Vzhodno od avtoceste Ptuj-Gruškovje poznamo za velikega studenčarja zaenkrat vsega sedem najdišč. Kljub dejstvu, da je vrsta določena kot kvalifikacijska za območje Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117) v Vzhodnih Halozah, sistematična raziskava razširjenosti, velikosti populacij in ogrože- nost velikega studenčarja tukaj še ni bila iz- vedena. Sorodni povirni studenčar (Cordule- gaster bidentata) živi v manjših in hitreje te- kočih potokih, izvirih ter zamokih. Njegov razvoj smo v Zahodnih Halozah potrdili na več kot 25 najdiščih, na devetih vzorčenih odsekih potokov pa smo našli ličinke obeh studenčarjev skupaj. Približno enako pogosto kot povirnega stu- denčarja smo v Halozah srečevali še nekaj vrst, ki naseljujejo tekoče vode. Vendar pa tem bolj ustrezajo nekoliko večji potoki, ki se počasneje vijejo po kulturni krajini in so vsaj ponekod osončeni. V haloških dolinah smo tako od enakokrilih kačjih pastirjev poleg že omenjenega modrega bleščavca sre- čevali še sinjega presličarja (Platycnemis pen- nipes), med raznokrilimi kačjimi pastirji pa bledega peščenca (Onychogomphus forcipatus) in sredozemskega lesketnika (Somatochlora meridionalis), ki so v Sloveniji vsi pogosti in splošno razširjeni. Na dobrem ducatu po- tokov smo zabeležili še zelenomodro devo Modri bleščavec (Calopteryx virgo) je v Sloveniji in tudi v Halozah zelo pogost. Srečujemo ga ob tekočih vodah. Pri kačjih pastirjih so samci običajno bolj vpadljivo obarvani in tudi modri bleščavec v tem pogledu ni izjema. Foto: Matjaž Bedjanič. 268 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 269O kačjih pastirjih HalozO kačjih pastirjih Haloz večini »urejenih« mlak je le za ducat ali dva. Prepreda pa haloško pokrajino kar nekaj stotin kilometrov potokov, ki so po vrstnem bogastvu kačjih pastirjev sicer bolj borni, a kot bomo izvedeli v nadaljevanju, nič manj posebni in zanimivi. Tudi ljubitelji in raziskovalci kačjih pastir- jev, združeni v Slovenskem odonatološkem društvu, temu delu Slovenije do pred krat- kim nismo namenjali posebne pozornosti. Pred četrt stoletja so bili prvi odonato- loški podatki za območje Haloz prikaza- ni v Atlasu kačjih pastirjev Slovenije, ki za območje na kartah razširjenosti nakazuje pojavljanje le 18 vrst (Kotarac, 1997). Po prelomu tisočletja so v Halozah poteka- li mladinski raziskovalni tabori v Makolah (2001, 2002) in Žetalah (2003), na kate- rih je delovala tudi odonatološka skupina, enako tudi v Vidmu pri Ptuju, kjer je po- tekal raziskovalni tabor študentov biologije (2002). Poleg nekaj priložnostnih teren- skih izletov v naslednjem desetletju smo veliko prepotrebnega dodatnega znanja in podatkov o razširjenosti kačjih pastirjev pridobili šele v zadnjih treh letih. V za- hodnih Halozah smo namreč na terenskih vzorčenjih za raka koščaka v okviru LIFE integriranega projekta za okrepljeno upra- vljanje Nature 2000 v Sloveniji (LIFE-IP NATURA.SI) nekaj pozornosti namenili tu- di tem žuželkam. V celotnih Halozah ima- mo tako doslej na voljo podatke o 29 vrstah kačjih pastirjev na več kot 160 najdiščih, pri čemer pa je območje zelo neenakomerno raziskano in v Vzhodnih Halozah oziroma vzhodno od avtoceste Ptuj-Gruškovje vemo o odonatni favni še zelo malo. Prevladujoči tip bivališč kačjih pastirjev v Halozah so potoki. V odvisnosti od nji- hove zasenčenosti, hitrosti toka, velikosti in strukturiranosti jih povečini naseljuje združba le nekaj vrst. Da je večina potokov v Halozah manjših, hitreje tekočih in vsaj delno osenčenih, jasno pokaže že pojavljanje obeh vrst bleščavcev. Medtem ko je modri bleščavec (Calopteryx virgo) najpogostejši enakokrili kačji pastir in smo ga doslej za- beležili na približno 50 nahajališčih, lahko najdbe sicer pri nas pogostega pasastega ble- ščavca (C. splendens), ki so mu bolj pogodu počasi tekoči potoki, kanali in reke, v Ha- lozah skorajda preštejemo na prste ene roke. Gozdni in osenčeni potoki v kulturni kraji- ni Haloz so bivališče naših največjih razno- krilih kačjih pastirjev – studenčarjev. Veliki studenčar (Cordulegaster heros) je endemičen za Evropo, razširjen pa je na območju, ki se razteza preko Češke, Slovaške, Avstrije, Slovenije, severovzhodne Italije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Ukrajine, Bol- garije, Romunije in Grčije (Šalamun, 2016). Naseljuje manjše naravno ohranjene potoke v gozdu ali na njegovem robu, za katere je značilen bolj ali manj stalni vodni tok, po- polna ali ponekod pretrgana osenčenost ter ohranjena pestra strukturiranost vodotoka s tolmuni in plitvimi deli. Vrsta je dober in- dikator manjših ohranjenih potokov z zna- čilno nevretenčarsko favno, zato ima ohra- njanje njenih bivališč tudi krovni varstveni učinek. V Sloveniji je veliki studenčar kot ranljiva vrsta uvrščen v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Zavarovan je tudi z Uredbo o za- varovanih prosto živečih živalskih vrstah ter uvrščen na njeni prilogi 1A in 2A ter na do- datka II in IV Direktive o habitatih EU. To obvezuje Republiko Slovenijo, da dosledno varuje bivališča vrste, določi območja var- stva in zagotavlja splošno ugodno ohrani- tveno stanje njenih populacij. V Sloveniji velja veliki studenčar za dokaj pogosto vrsto, saj je bil doslej zabeležen na več kot 1.000 najdiščih. V Halozah smo zanj do pred nedavnim poznali približno 20 najdišč (Bedjanič, 2009; Šalamun, 2016), ob robu projekta LIFE-IP NATURA.SI pa smo ga našli na številnih novih. Tako lahko da- nes, vsaj po številu doslej zbranih podatkov, ki smo jih pridobili skoraj izključno z vzor- čenjem ličink, velikega studenčarja z več kot sto najdišči v narekovajih razglasimo celo za najpogostejšega kačjega pastirja v Halozah! Zapisano pa velja le za Zahodne Haloze, ki so neprimerno bolje odonatološko obdela- ne. Vzhodno od avtoceste Ptuj-Gruškovje poznamo za velikega studenčarja zaenkrat vsega sedem najdišč. Kljub dejstvu, da je vrsta določena kot kvalifikacijska za območje Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117) v Vzhodnih Halozah, sistematična raziskava razširjenosti, velikosti populacij in ogrože- nost velikega studenčarja tukaj še ni bila iz- vedena. Sorodni povirni studenčar (Cordule- gaster bidentata) živi v manjših in hitreje te- kočih potokih, izvirih ter zamokih. Njegov razvoj smo v Zahodnih Halozah potrdili na več kot 25 najdiščih, na devetih vzorčenih odsekih potokov pa smo našli ličinke obeh studenčarjev skupaj. Približno enako pogosto kot povirnega stu- denčarja smo v Halozah srečevali še nekaj vrst, ki naseljujejo tekoče vode. Vendar pa tem bolj ustrezajo nekoliko večji potoki, ki se počasneje vijejo po kulturni krajini in so vsaj ponekod osončeni. V haloških dolinah smo tako od enakokrilih kačjih pastirjev poleg že omenjenega modrega bleščavca sre- čevali še sinjega presličarja (Platycnemis pen- nipes), med raznokrilimi kačjimi pastirji pa bledega peščenca (Onychogomphus forcipatus) in sredozemskega lesketnika (Somatochlora meridionalis), ki so v Sloveniji vsi pogosti in splošno razširjeni. Na dobrem ducatu po- tokov smo zabeležili še zelenomodro devo Modri bleščavec (Calopteryx virgo) je v Sloveniji in tudi v Halozah zelo pogost. Srečujemo ga ob tekočih vodah. Pri kačjih pastirjih so samci običajno bolj vpadljivo obarvani in tudi modri bleščavec v tem pogledu ni izjema. Foto: Matjaž Bedjanič. 270 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 271O kačjih pastirjih HalozO kačjih pastirjih Haloz (Aeshna cyanea), ki sicer povečini naseljuje stoječe vode, od značilnih potočnih vrst pa omenimo le še ogroženega popotnega po- rečnika (Gomphus vulgatissimus), katerega ličinke smo popisali v nekaterih počasneje tekočih potokih s ponekod muljastim dnom. Če za konec na kratko omenimo še favno kačjih pastirjev haloških stoječih voda, ne moremo mimo največje med njimi – jezera oziroma ribnika v Dežnem pri Podlehniku. Doslej je bilo tukaj opazovanih 21 vrst, kar je za Haloze zgledna številka, v širšem kon- tekstu, tudi z ozirom na današnji »urejeni« videz tega vodnega okolja, pa nič poseb- nega. Med večinoma pogostimi in splošno razširjenimi vrstami velja posebej omeniti starejši osamljeni opazovanji prodnega pa- škratca (Erythromma lindenii) in grmiščne zverce (Lestes barbarus), ki sta v tem delu Slovenije redki (Kotarac, 1997; Pivko-Kne- ževič, 2005). Ostali manjši ribniki in mla- ke, ki jih le mestoma najdemo raztresene po Halozah, so v odonatološkem oziru zelo slabo raziskani. Čeprav smo v začetku nakazali, da Haloze ne sodijo med odonatološke bisere Slovenije, je treba priznati nekaj tozadevne pristran- skosti. Delno zaradi postavljenega zemlje- Komaj nekaj decimetrov širok, plitev gozdni potoček na zahodnem robu Pastirovca pri Janškem vrhu je bivališče ličink naših obeh studenčarjev – povirnega (Cordulegaster bidentata) in velikega studenčarja (C. heros). Foto: Matjaž Bedjanič. Sosednja stran: Ličinke studenčarjev dosežejo pred preobrazbo v odraslo žuželko velikost približno štirih centimetrov. Ličinki velikega studenčarja (Cordulegaster heros) (zgoraj) in povirnega studenčarja (C. bidentata) (spodaj) sta zelo podobni, vendar ju z nekaj izkušnjami enostavno ločimo po zakrivljenosti zadkovih priveskov ter po velikosti in stranskih trnih na zadnjih dveh segmentih zadka. Foto: Matjaž Bedjanič. 270 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 271O kačjih pastirjih HalozO kačjih pastirjih Haloz (Aeshna cyanea), ki sicer povečini naseljuje stoječe vode, od značilnih potočnih vrst pa omenimo le še ogroženega popotnega po- rečnika (Gomphus vulgatissimus), katerega ličinke smo popisali v nekaterih počasneje tekočih potokih s ponekod muljastim dnom. Če za konec na kratko omenimo še favno kačjih pastirjev haloških stoječih voda, ne moremo mimo največje med njimi – jezera oziroma ribnika v Dežnem pri Podlehniku. Doslej je bilo tukaj opazovanih 21 vrst, kar je za Haloze zgledna številka, v širšem kon- tekstu, tudi z ozirom na današnji »urejeni« videz tega vodnega okolja, pa nič poseb- nega. Med večinoma pogostimi in splošno razširjenimi vrstami velja posebej omeniti starejši osamljeni opazovanji prodnega pa- škratca (Erythromma lindenii) in grmiščne zverce (Lestes barbarus), ki sta v tem delu Slovenije redki (Kotarac, 1997; Pivko-Kne- ževič, 2005). Ostali manjši ribniki in mla- ke, ki jih le mestoma najdemo raztresene po Halozah, so v odonatološkem oziru zelo slabo raziskani. Čeprav smo v začetku nakazali, da Haloze ne sodijo med odonatološke bisere Slovenije, je treba priznati nekaj tozadevne pristran- skosti. Delno zaradi postavljenega zemlje- Komaj nekaj decimetrov širok, plitev gozdni potoček na zahodnem robu Pastirovca pri Janškem vrhu je bivališče ličink naših obeh studenčarjev – povirnega (Cordulegaster bidentata) in velikega studenčarja (C. heros). Foto: Matjaž Bedjanič. Sosednja stran: Ličinke studenčarjev dosežejo pred preobrazbo v odraslo žuželko velikost približno štirih centimetrov. Ličinki velikega studenčarja (Cordulegaster heros) (zgoraj) in povirnega studenčarja (C. bidentata) (spodaj) sta zelo podobni, vendar ju z nekaj izkušnjami enostavno ločimo po zakrivljenosti zadkovih priveskov ter po velikosti in stranskih trnih na zadnjih dveh segmentih zadka. Foto: Matjaž Bedjanič. 272 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 273O kačjih pastirjih HalozO kačjih pastirjih Haloz pisnega okvira obravnavanega območja, ki ga nismo širili, delno pa zaradi izjemnosti bližnje okolice. Že dolina Dravinje, ki v bi- otskem smislu opredeljuje severno obrobje Haloz, se med kačjimi pastirji in njihovimi bivališči ponaša z marsikatero zanimivostjo. Še v večji meri pa to velja za dve območji, ki sta od Haloz oddaljeni vsega nekaj kilo- metrov – vodni zadrževalnik Medvedce pri Sestržah, območje Nature 2000, kjer smo doslej zabeležili 49 vrst, ter območje Nature 2000 Ličenca pri Poljčanah z 48 zabele- ženimi vrstami kačjih pastirjev. A vendar, kot smo poudarili v prispevku, so Haloze pomembne in izstopajo v nekem drugem oziru. Ponašajo se s številnimi ohranjenimi potoki in močnimi populacijami velikega studenčarja, ki sodi med vrste kačjih pastir- jev evropskega varstvenega pomena. Zlasti v vzhodnih Halozah so potrebne dodatne raziskave te vrste, ki bodo opredelile njeno razširjenost, velikost populacij in ogrože- nost. Tudi sicer pa nas v Halozah v priho- dnje čaka še veliko odonatološkega dela, ki bo gotovo prineslo zanimive nove najdbe in spoznanja. Popotni porečnik (Gomphus vulgatissimus) je vrsta tekočih voda. Odrasle osebke lahko opazujemo maja in junija. Raztreseno je razširjen po vsej Sloveniji, v Halozah naseljuje nekatere večje potoke, kot so Skralska, Jesenica, Peklača in Rogoznica. Foto: Matjaž Bedjanič. Bogato zaraščenih in pestro strukturiranih večjih stoječih voda, ki sicer predstavljajo bivališče največ vrstam kačjih pastirjev, v Halozah žal ni. Jezero v Dežnem pri Podlehniku (zgoraj) je danes »urejeno« le po meri rib in človeka, na prvi pogled zanimive manjše ribnike, kot sta tista jugozahodno od Dravcev (spodaj), pa lahko v celotnih Halozah preštejemo skorajda le na prste obeh rok. Foto: Matjaž Bedjanič. 272 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 273O kačjih pastirjih HalozO kačjih pastirjih Haloz pisnega okvira obravnavanega območja, ki ga nismo širili, delno pa zaradi izjemnosti bližnje okolice. Že dolina Dravinje, ki v bi- otskem smislu opredeljuje severno obrobje Haloz, se med kačjimi pastirji in njihovimi bivališči ponaša z marsikatero zanimivostjo. Še v večji meri pa to velja za dve območji, ki sta od Haloz oddaljeni vsega nekaj kilo- metrov – vodni zadrževalnik Medvedce pri Sestržah, območje Nature 2000, kjer smo doslej zabeležili 49 vrst, ter območje Nature 2000 Ličenca pri Poljčanah z 48 zabele- ženimi vrstami kačjih pastirjev. A vendar, kot smo poudarili v prispevku, so Haloze pomembne in izstopajo v nekem drugem oziru. Ponašajo se s številnimi ohranjenimi potoki in močnimi populacijami velikega studenčarja, ki sodi med vrste kačjih pastir- jev evropskega varstvenega pomena. Zlasti v vzhodnih Halozah so potrebne dodatne raziskave te vrste, ki bodo opredelile njeno razširjenost, velikost populacij in ogrože- nost. Tudi sicer pa nas v Halozah v priho- dnje čaka še veliko odonatološkega dela, ki bo gotovo prineslo zanimive nove najdbe in spoznanja. Popotni porečnik (Gomphus vulgatissimus) je vrsta tekočih voda. Odrasle osebke lahko opazujemo maja in junija. Raztreseno je razširjen po vsej Sloveniji, v Halozah naseljuje nekatere večje potoke, kot so Skralska, Jesenica, Peklača in Rogoznica. Foto: Matjaž Bedjanič. Bogato zaraščenih in pestro strukturiranih večjih stoječih voda, ki sicer predstavljajo bivališče največ vrstam kačjih pastirjev, v Halozah žal ni. Jezero v Dežnem pri Podlehniku (zgoraj) je danes »urejeno« le po meri rib in človeka, na prvi pogled zanimive manjše ribnike, kot sta tista jugozahodno od Dravcev (spodaj), pa lahko v celotnih Halozah preštejemo skorajda le na prste obeh rok. Foto: Matjaž Bedjanič. 274 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 275O kobilicah Haloz in Donačke goreO kačjih pastirjih Haloz O kobilicah Haloz in Donačke gore Viri: Bedjanič, M., 2009: O kačjih pastirjih območja med Pohorjem in Halozami (Insecta: Odonata). V: Gradišnik, S., ur., Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, str. 549-577. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Dijkstra, K.-D. B., Schröter, A., Lewington, R., 2020: Field guide to the Dragonflies of Britain and Europe. Second edition. London: Bloomsbury Publishing, 336 str. Kotarac, M., 1997: Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom: projekt Slovenskega odonatološkega društva. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 205 str. Pivko-Kneževič, A., 2005: Drobtinice in ocvirki: Prodni paškratec Erythromma lindenii v Halozah. Erjavecia, 20: 8-10. Šalamun, A., 2016: Ekologija in razširjenost velikega studenčarja (Cordulegaster heros) (Odonata: Cordulegastridae) v Sloveniji. Diplomsko delo, Univerzitetni študij. Ljubljana: Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, 65 str. Wildermuth, H., Martens, A., 2019: Die Libellen Europas: Alle Arten von den Azoren bis zum Ural im Porträt. Wiebelsheim: Quelle & Meyer, 958 str. Matjaž Bedjanič je biolog, ukvarja se s favnistiko in ekologijo kačjih pastirjev, kobilic in potočnih rakov v Sloveniji in na Balkanu. Posveča se tudi taksonomiji, zoogeografiji in ohranjanju favne kačjih pastirjev jugovzhodne Azije, predvsem na Šri Lanki. Dejaven je pri raziskavah in ohranjanju mokrišč, zlasti sta mu ljubi terensko delo in naravoslovna fotografija. Zaposlen je na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Dela na večletnem integriranem naravovarstvenem LIFE projektu LIFE-IP NATURA.SI. Na poletnem sprehodu po haloških trav- nikih nas bo gotovo razveselila množica skakajočih kobilic, če pa naravi v Halozah tudi bolj pozorno prisluhnemo, bomo druž- bo teh žuželk in njihove napeve zaznavali vse od maja do poznega septembra. Vendar pa zavidljiva poskočnost in raznoliko ogla- šanje, ki ga kobilice večinoma proizvajajo z medsebojnim drgnjenjem posebnih struktur na otrdelih pokrovkah ali s hitrim drgnje- njem notranje strani zadnjih stegen ob trde letvice na krilih, nikakor nista njihovi edi- ni navdušujoči lastnosti. Ali ste vedeli, da nekatere »poslušajo« napeve vrstnikov kar s prednjimi nogami, pa da tipajo z dolgimi tipalnicami, s pomočjo katerih tudi okušajo in vohajo? ... Kobilice (latinsko Orthoptera) uvrščamo v sorodstvo ravnokrilcev in so skupina žuželk z nepopolno preobrazbo. Njihovo delitev v dve veliki skupini oziroma podreda si bo- mo zlahka zapomnili – povečini večje dol- gotipalčnice (Ensifera) imajo tipalke močno podaljšane in te lahko kar nekajkrat pre- segajo dolžino telesa, medtem ko so krat- kotipalčnice (Caelifera) manjše in imajo tipalke krajše od telesa. Prepoznavna zna- čilnost kobilic so tudi njihove dolge zadnje noge z »mišičastimi« stegenci, ki v trenutku zagotovijo poskočen premik ali umik pred bližajočo nevarnostjo. Če je le možno, tudi raziskovalcem kobilice najraje urno »poka- žejo pete«, vendar jih lahko s poznavanjem njihovega oglašanja prepoznamo tudi z večje Kratkotipalčnica temna travničarka (Omocestus rufipes) sodi med naše barvitejše ščebetulje. Prepoznamo jo po belih konicah tipalčic spodnjih čeljusti ter po intenzivno rdečkasti barvi golenc in konca zadka pri samcih. Po doslej zbranih podatkih je v Halozah zelo redka. Foto: Matjaž Bedjanič. O kobilicah Haloz in Donačke gore Matjaž Bedjanič Dolgotipalčnica vitka zalezovalka (Pachytrachis gracilis) je v Halozah zelo pogosta. Pojavlja se v različnih bivališčih – na gozdnih robovih, grmiščih, med visokim steblikovjem in na ekstenzivno gospodarjenih travnikih. Foto: Matjaž Bedjanič. 274 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 275O kobilicah Haloz in Donačke goreO kačjih pastirjih Haloz O kobilicah Haloz in Donačke gore Viri: Bedjanič, M., 2009: O kačjih pastirjih območja med Pohorjem in Halozami (Insecta: Odonata). V: Gradišnik, S., ur., Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, str. 549-577. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Dijkstra, K.-D. B., Schröter, A., Lewington, R., 2020: Field guide to the Dragonflies of Britain and Europe. Second edition. London: Bloomsbury Publishing, 336 str. Kotarac, M., 1997: Atlas kačjih pastirjev (Odonata) Slovenije z Rdečim seznamom: projekt Slovenskega odonatološkega društva. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 205 str. Pivko-Kneževič, A., 2005: Drobtinice in ocvirki: Prodni paškratec Erythromma lindenii v Halozah. Erjavecia, 20: 8-10. Šalamun, A., 2016: Ekologija in razširjenost velikega studenčarja (Cordulegaster heros) (Odonata: Cordulegastridae) v Sloveniji. Diplomsko delo, Univerzitetni študij. Ljubljana: Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, 65 str. Wildermuth, H., Martens, A., 2019: Die Libellen Europas: Alle Arten von den Azoren bis zum Ural im Porträt. Wiebelsheim: Quelle & Meyer, 958 str. Matjaž Bedjanič je biolog, ukvarja se s favnistiko in ekologijo kačjih pastirjev, kobilic in potočnih rakov v Sloveniji in na Balkanu. Posveča se tudi taksonomiji, zoogeografiji in ohranjanju favne kačjih pastirjev jugovzhodne Azije, predvsem na Šri Lanki. Dejaven je pri raziskavah in ohranjanju mokrišč, zlasti sta mu ljubi terensko delo in naravoslovna fotografija. Zaposlen je na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Dela na večletnem integriranem naravovarstvenem LIFE projektu LIFE-IP NATURA.SI. Na poletnem sprehodu po haloških trav- nikih nas bo gotovo razveselila množica skakajočih kobilic, če pa naravi v Halozah tudi bolj pozorno prisluhnemo, bomo druž- bo teh žuželk in njihove napeve zaznavali vse od maja do poznega septembra. Vendar pa zavidljiva poskočnost in raznoliko ogla- šanje, ki ga kobilice večinoma proizvajajo z medsebojnim drgnjenjem posebnih struktur na otrdelih pokrovkah ali s hitrim drgnje- njem notranje strani zadnjih stegen ob trde letvice na krilih, nikakor nista njihovi edi- ni navdušujoči lastnosti. Ali ste vedeli, da nekatere »poslušajo« napeve vrstnikov kar s prednjimi nogami, pa da tipajo z dolgimi tipalnicami, s pomočjo katerih tudi okušajo in vohajo? ... Kobilice (latinsko Orthoptera) uvrščamo v sorodstvo ravnokrilcev in so skupina žuželk z nepopolno preobrazbo. Njihovo delitev v dve veliki skupini oziroma podreda si bo- mo zlahka zapomnili – povečini večje dol- gotipalčnice (Ensifera) imajo tipalke močno podaljšane in te lahko kar nekajkrat pre- segajo dolžino telesa, medtem ko so krat- kotipalčnice (Caelifera) manjše in imajo tipalke krajše od telesa. Prepoznavna zna- čilnost kobilic so tudi njihove dolge zadnje noge z »mišičastimi« stegenci, ki v trenutku zagotovijo poskočen premik ali umik pred bližajočo nevarnostjo. Če je le možno, tudi raziskovalcem kobilice najraje urno »poka- žejo pete«, vendar jih lahko s poznavanjem njihovega oglašanja prepoznamo tudi z večje Kratkotipalčnica temna travničarka (Omocestus rufipes) sodi med naše barvitejše ščebetulje. Prepoznamo jo po belih konicah tipalčic spodnjih čeljusti ter po intenzivno rdečkasti barvi golenc in konca zadka pri samcih. Po doslej zbranih podatkih je v Halozah zelo redka. Foto: Matjaž Bedjanič. O kobilicah Haloz in Donačke gore Matjaž Bedjanič Dolgotipalčnica vitka zalezovalka (Pachytrachis gracilis) je v Halozah zelo pogosta. Pojavlja se v različnih bivališčih – na gozdnih robovih, grmiščih, med visokim steblikovjem in na ekstenzivno gospodarjenih travnikih. Foto: Matjaž Bedjanič. 276 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 277O kobilicah Haloz in Donačke goreO kobilicah Haloz in Donačke gore oddaljenosti ali pa nam, sicer dobro skrite v očem nedostopni goščavi, z značilnim na- pevom razkrijejo svojo prisotnost in vrstno pripadnost. V Sloveniji je bilo doslej zabeleženih pribli- žno 160 vrst kobilic, pri čemer največ vrst srečamo v toplejših območjih na Primor- skem in na Krasu. Za območje, ki ga obrav- navamo v prispevku, torej za celotne Halo- ze do doline Dravinje in Drave na severu, vključujoč Donačko goro na jugu, a brez pogorja Boča in Plešivca na zahodu, nismo poznali do preloma tisočletja prav nobenega ortopterološkega favnističnega podatka! Pr- ve raziskave smo izpeljali šele v okviru »ha- loških« mladinskih raziskovalnih taborov v Makolah (2001, 2002) in Žetalah (2003), na katerih je delovala tudi skupina za pre- učevanje kobilic (na primer Bedjanič, 2003), enako tudi v Vidmu pri Ptuju (2002), kjer je potekal raziskovalni tabor študentov bio- logije (Koce, 2002). Veliko podatkov o po- javljanju ogroženega močvirskega murnčka (Pteronemobius heydenii) v Halozah je v pre- glednem prispevku o vrsti pri nas predsta- vil Bedjanič (2004). Nekaj več o kobilicah na območju Zahodnih Haloz izvemo šele v predstavitvi favne kobilic območja med Pohorjem in Halozami (Bedjanič, 2009), v kateri je za širše raziskovano območje »Haloz oziroma Boča, Dravinjske doline in Dravinjskih goric« podan seznam 51 vrst kobilic. Pri tem pa dodajmo, da leži večina omenjenega območja zunaj meja »Haloz in Donačke gore«, kot so postavljene v priču- jočem prispevku. Po skoraj desetletju zatišja smo se kobilicam tega dela Slovenije priložnostno ponovno posvetili šele v zadnjih dveh letih ter za to- kratno predstavitev iz beležnic, zapiskov in literature zbrali vse doslej znane podatke. Če za začetek »telegrafsko« strnemo rezul- tate, lahko povemo, da je za območje Haloz in Donačke gore doslej znanih skupaj 54 vrst kobilic. Med zabeleženimi vrstami jih uvrščamo 28 v podred dolgotipalčnic, 26 pa v podred kratkotipalčnic. Favnistične podat- ke smo zbrali predvsem v juliju in začetku avgusta, skupaj na približno 100 najdiščih, večinoma v Zahodnih Halozah in na Do- nački gori, medtem ko Vzhodne Haloze ostajajo slabo raziskane. Od evidentiranih vrst kobilic je sedem uvrščenih na Rdeči se- znam ogroženih živalskih vrst v Sloveniji, dve Kratkokrila jagodnica (Pezotettix giornae) velja za submediteransko vrsto, a je v Halozah na toplejših legah zelo pogosta. Je naša najmanjša ščebetulja, krila ima zakrnela in pozoren pogled nam razkrije le majhne, krpaste pokrovke. Po parjenju se samcu nikamor ne mudi in se pogosto še dalj časa »zadrži« na svoji družici. Foto: Matjaž Bedjanič. Mozaična kulturna krajina severovzhodno od Žetal predstavlja za kobilice pestro paleto različnih bivališč. Foto: Matjaž Bedjanič. 276 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 277O kobilicah Haloz in Donačke goreO kobilicah Haloz in Donačke gore oddaljenosti ali pa nam, sicer dobro skrite v očem nedostopni goščavi, z značilnim na- pevom razkrijejo svojo prisotnost in vrstno pripadnost. V Sloveniji je bilo doslej zabeleženih pribli- žno 160 vrst kobilic, pri čemer največ vrst srečamo v toplejših območjih na Primor- skem in na Krasu. Za območje, ki ga obrav- navamo v prispevku, torej za celotne Halo- ze do doline Dravinje in Drave na severu, vključujoč Donačko goro na jugu, a brez pogorja Boča in Plešivca na zahodu, nismo poznali do preloma tisočletja prav nobenega ortopterološkega favnističnega podatka! Pr- ve raziskave smo izpeljali šele v okviru »ha- loških« mladinskih raziskovalnih taborov v Makolah (2001, 2002) in Žetalah (2003), na katerih je delovala tudi skupina za pre- učevanje kobilic (na primer Bedjanič, 2003), enako tudi v Vidmu pri Ptuju (2002), kjer je potekal raziskovalni tabor študentov bio- logije (Koce, 2002). Veliko podatkov o po- javljanju ogroženega močvirskega murnčka (Pteronemobius heydenii) v Halozah je v pre- glednem prispevku o vrsti pri nas predsta- vil Bedjanič (2004). Nekaj več o kobilicah na območju Zahodnih Haloz izvemo šele v predstavitvi favne kobilic območja med Pohorjem in Halozami (Bedjanič, 2009), v kateri je za širše raziskovano območje »Haloz oziroma Boča, Dravinjske doline in Dravinjskih goric« podan seznam 51 vrst kobilic. Pri tem pa dodajmo, da leži večina omenjenega območja zunaj meja »Haloz in Donačke gore«, kot so postavljene v priču- jočem prispevku. Po skoraj desetletju zatišja smo se kobilicam tega dela Slovenije priložnostno ponovno posvetili šele v zadnjih dveh letih ter za to- kratno predstavitev iz beležnic, zapiskov in literature zbrali vse doslej znane podatke. Če za začetek »telegrafsko« strnemo rezul- tate, lahko povemo, da je za območje Haloz in Donačke gore doslej znanih skupaj 54 vrst kobilic. Med zabeleženimi vrstami jih uvrščamo 28 v podred dolgotipalčnic, 26 pa v podred kratkotipalčnic. Favnistične podat- ke smo zbrali predvsem v juliju in začetku avgusta, skupaj na približno 100 najdiščih, večinoma v Zahodnih Halozah in na Do- nački gori, medtem ko Vzhodne Haloze ostajajo slabo raziskane. Od evidentiranih vrst kobilic je sedem uvrščenih na Rdeči se- znam ogroženih živalskih vrst v Sloveniji, dve Kratkokrila jagodnica (Pezotettix giornae) velja za submediteransko vrsto, a je v Halozah na toplejših legah zelo pogosta. Je naša najmanjša ščebetulja, krila ima zakrnela in pozoren pogled nam razkrije le majhne, krpaste pokrovke. Po parjenju se samcu nikamor ne mudi in se pogosto še dalj časa »zadrži« na svoji družici. Foto: Matjaž Bedjanič. Mozaična kulturna krajina severovzhodno od Žetal predstavlja za kobilice pestro paleto različnih bivališč. Foto: Matjaž Bedjanič. 278 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 279O kobilicah Haloz in Donačke goreO kobilicah Haloz in Donačke gore vrsti pa sta zavarovani. Kot smo povedali, se celinski deli naše dežele po bogastvu vrst ne mo- rejo kosati s toplejšimi obmor- skimi in kraškimi predeli. Upo- števajoč to dejstvo, lahko ob- močje Haloz v ortopterološkem pogledu vsekakor ocenimo za raznoliko in bogato, še posebej, ker bodo prihodnje raziskave k seznamu vrst gotovo dodale še to in ono zanimivo novost. Haloška gričevnata pokrajina, z razgiba- nim reliefom, strmimi pobočji in dolinami potokov, ter prepletom gozdov in posestno razdrobljene, pretežno ekstenzivne kulturne krajine, nudi kobilicam raznolika življenjska okolja. Gozd je na območju Haloz in Do- načke gore, še posebej to velja za Zahodne Haloze, prevladujoč habitatni tip, ki pa ko- bilicam sicer večinoma ni zelo pogodu. To pa ne velja za osončene gozdne robove, gr- mišča, toploljubne zaraščajoče površine, ro- bove vinogradov ter ekstenzivne pašnike in travnike, kjer sta vrvež kobilic in zastopa- nost različnih vrst mnogo pestrejša. Po doslej zbranih podatkih so v Halozah med najpogostejšimi dolgotipalčnicami vit- ka zalezovalka (Pachytrachis gracilis) in roe- selova bilčnica (Roseliana roeselii) iz družine cvrčalk, pa travniška listarica (Ruspolia ni- tidula) iz družine mečaric in drobna belo- proga steblikovka (Leptophyes albovittata) iz družine srparic. Tudi cvrčalki drevesna zelenka (Tettigonia viridissima) in travni- ška zelenka (Tettigonia cantans) sta pogo- sti, njuno prisotnost pa najlažje zaznamo s poslušanjem vrstno značilnega oglašanja. Nezamenljivi in lahko prepoznavni so tudi neumorni pomladni napevi poljskega murna (Gryllus campestris) ter poznopoletno roman- tično prepevanje vinskega črička (Oecanthus pellucens), ki napoveduje bližajočo trgatev v haloških vinogradih. Med kratkotipalčni- cami lahko med najpogostejšimi vrstami v Halozah naštejemo kratkokrilo ščebetuljo (Chorthippus parallelus), grmovno prisesnico (Micropodisma salamandra) ter toploljubni kratkokrilo jagodnico (Pezotettix giornae) in laško kobilico (Calliptamus italicus), ki jih vse uvrščamo v družino ščebetulj. Samec drobne beloproge steblikovke (Leptophyes albovittata) meri komaj dober centimeter. V Halozah je vrsta zelo pogosta. Foto: Matjaž Bedjanič. Zelena sedlarka (Ephippiger ephippiger) sodi v Sloveniji med ogrožene in zavarovane vrste kobilic. Glavni vzroki njene ogroženosti so zaraščanje toplih, prisojnih travniških in grmiščnih leg z gozdom in po drugi strani vedno intenzivnejše kmetijske prakse. Foto: Matjaž Bedjanič. Med značilne kobilice mokrotnih travnikov sodi močvirska prikrivalka (Mecostethus parapleurus). Čeprav pri nas ni redka, je zaradi izsuševanja, intenzivnega gospodarjenja s travnimi površinami in preoravanja v njive koruze marsikje že izginila. Foto: Matjaž Bedjanič. 278 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 279O kobilicah Haloz in Donačke goreO kobilicah Haloz in Donačke gore vrsti pa sta zavarovani. Kot smo povedali, se celinski deli naše dežele po bogastvu vrst ne mo- rejo kosati s toplejšimi obmor- skimi in kraškimi predeli. Upo- števajoč to dejstvo, lahko ob- močje Haloz v ortopterološkem pogledu vsekakor ocenimo za raznoliko in bogato, še posebej, ker bodo prihodnje raziskave k seznamu vrst gotovo dodale še to in ono zanimivo novost. Haloška gričevnata pokrajina, z razgiba- nim reliefom, strmimi pobočji in dolinami potokov, ter prepletom gozdov in posestno razdrobljene, pretežno ekstenzivne kulturne krajine, nudi kobilicam raznolika življenjska okolja. Gozd je na območju Haloz in Do- načke gore, še posebej to velja za Zahodne Haloze, prevladujoč habitatni tip, ki pa ko- bilicam sicer večinoma ni zelo pogodu. To pa ne velja za osončene gozdne robove, gr- mišča, toploljubne zaraščajoče površine, ro- bove vinogradov ter ekstenzivne pašnike in travnike, kjer sta vrvež kobilic in zastopa- nost različnih vrst mnogo pestrejša. Po doslej zbranih podatkih so v Halozah med najpogostejšimi dolgotipalčnicami vit- ka zalezovalka (Pachytrachis gracilis) in roe- selova bilčnica (Roseliana roeselii) iz družine cvrčalk, pa travniška listarica (Ruspolia ni- tidula) iz družine mečaric in drobna belo- proga steblikovka (Leptophyes albovittata) iz družine srparic. Tudi cvrčalki drevesna zelenka (Tettigonia viridissima) in travni- ška zelenka (Tettigonia cantans) sta pogo- sti, njuno prisotnost pa najlažje zaznamo s poslušanjem vrstno značilnega oglašanja. Nezamenljivi in lahko prepoznavni so tudi neumorni pomladni napevi poljskega murna (Gryllus campestris) ter poznopoletno roman- tično prepevanje vinskega črička (Oecanthus pellucens), ki napoveduje bližajočo trgatev v haloških vinogradih. Med kratkotipalčni- cami lahko med najpogostejšimi vrstami v Halozah naštejemo kratkokrilo ščebetuljo (Chorthippus parallelus), grmovno prisesnico (Micropodisma salamandra) ter toploljubni kratkokrilo jagodnico (Pezotettix giornae) in laško kobilico (Calliptamus italicus), ki jih vse uvrščamo v družino ščebetulj. Samec drobne beloproge steblikovke (Leptophyes albovittata) meri komaj dober centimeter. V Halozah je vrsta zelo pogosta. Foto: Matjaž Bedjanič. Zelena sedlarka (Ephippiger ephippiger) sodi v Sloveniji med ogrožene in zavarovane vrste kobilic. Glavni vzroki njene ogroženosti so zaraščanje toplih, prisojnih travniških in grmiščnih leg z gozdom in po drugi strani vedno intenzivnejše kmetijske prakse. Foto: Matjaž Bedjanič. Med značilne kobilice mokrotnih travnikov sodi močvirska prikrivalka (Mecostethus parapleurus). Čeprav pri nas ni redka, je zaradi izsuševanja, intenzivnega gospodarjenja s travnimi površinami in preoravanja v njive koruze marsikje že izginila. Foto: Matjaž Bedjanič. 280 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 281O kobilicah Haloz in Donačke goreO kobilicah Haloz in Donačke gore Najdemo pa v Halozah tudi številne vrste, ki so znane z vsega nekaj najdišč, bodisi za- radi dejanske redkosti in ogroženosti ali pa je njihova razširjenost v tem delu Slovenije še premalo natančno raziskana. Med dolgo- tipačnicami, ki so uvrščene na Rdeči seznam, lahko omenimo majhno in poskočno meča- rico dolgokrilo ostroglavko (Conocephalus fu- scus), ki jo največkrat srečamo na močvirnih travnikih, ter prešerno lepotko (Poecilimon ornatus), ki smo jo doslej opazovali le nad Rudijevim domom na Donački gori. Tudi že omenjeni močvirski murenček sodi med ranljive vrste, medtem ko je zelena sedlarka (Ephippiger ephippiger) tudi zavarovana. Vr- sti prijajo toploljubne lege, doslej smo jo na obravnavanem območju našli na vsega nekaj najdiščih. Kljub temu, da sodi med večje in lahko prepoznavne kobilice, zeleno sedlarko le stežka opazimo, če ne poznamo njenega značilnega oglašanja. Med manj pogostimi vrstami dolgotipalčnic omenimo še naši troglofilni jamski kobilici, temno (Troglophilus neglectus) in svetlo ja- marico (Troglophilus cavicola), ki sta v seve- rovzhodni Sloveniji redki. Temno jamarico smo doslej zabeležili le na skrajnem zaho- du Haloz, v dolini potoka Šodergraben, pa v bližnji jami Belojači ter rovih opuščenega premogovnika Kleče, svetlo jamarico pa tu- di v gozdovih na Donački gori in na Jelo- vicah nad Stopercami. V favnističnem po- gledu je zelo zanimiva tudi najdba obalne cvrčalke (Pholidoptera littoralis), ki je pri nas sicer pogosta na Primorskem, medtem ko je v osrednji in vzhodni Sloveniji zelo redka. Starejšemu literaturnemu podatku z južnega pobočja Boča smo v Halozah pred dvema desetletjema dodali še najdbo na zaraščenem toploljubnem pobočju pri Starem Gradu ju- govzhodno od Makol. Ogrožene kratkotipalčnice, ki smo jih do- slej našli v Halozah, naseljujejo mokrišča in močvirne travnike. Mokriščna tleskavka (Stethophyma grossum) in močvirska prikri- valka (Mecostethus parapleurus) sta ščebetulji, ki naseljujeta močvirne travnike, mokrišča z visokim šašjem in trstišča z močvirskimi zelmi. Prva je v Halozah redka, oglaša pa se, kot bi tleskali s prsti, in nima značil- nega napeva kot druge kobilice. Močvirska prikrivalka je ekološko bolj prilagodljiva in nekoliko pogostejša, obe vrsti pa ogrožajo melioracije mokrotnih travnikov, izsuševanje mokrišč, intenzivno gospodarjenje s travni- mi površinami v dolinah haloških potokov in preoravanje travišč v njive. Tudi tretja kratkotipalčnica z Rdečega sezna- ma živi v mokriščih, vendar je v več pogle- dih nekaj posebnega. Miniaturno pritlikavo krtovko (Xya pfaendleri), ki je s približno šestimi milimetri med našimi najmanjši- mi kobilicami, smo v Halozah prvič našli v začetku lanske jeseni, in sicer na obrež- ju manjših mlak v kamnolomu ob avtoce- sti Maribor-Gruškovje pri Stanošini. Vrsti sicer ustrezajo neporasle obale gramoznic in manjših stoječih voda, kjer si v vlažnem pesku gradi drobcene površinske rove. Med zanimivejšimi najdbami zadnjih let v Halo- zah naj poudarimo še opazovanji hrumeče poletavke (Aiolopus strepens) in kratkokrile suhotravke (Euchorthippus declivus), ki sta toploljubni vrsti, o katerih v severovzhodni Sloveniji ne vemo veliko. Sklenemo lahko z oceno, da je favna kobi- lic Haloz in Donačke gore vsekakor nadvse zanimiva, a v favnističnem, ekološkem in varstvenem pogledu še vedno nezadostno poznana. Predvsem manjkajo celovite te- renske raziskave, ki bi zajele celotno sezo- no pojavljanja odraslih žuželk, torej tudi konec pomladi in zgodnje poletje ter pozno poletje in jesen, v geografskem pogledu pa raziskave, ki bi več pozornosti namenile še Vzhodnim Halozam. Kot kažejo najdbe za- dnjih let, nas v tem nekoliko odmaknjenem, a čudovitem koncu Slovenije gotovo čaka še kakšno »poskočno« presenečenje. Viri: Bedjanič, M., 2003: Raziskave favne kačjih pastirjev (Odonata) in ravnokrilcev (Orthopteroidea) na »MRT Makole 2002«. V: Štajnbaher, S., ur., Mladinski raziskovalni tabor Makole 2002, 53-74, Ljubljana: ZTKS-Gibanje znanost mladini. Bedjanič, M., 2004: Prispevek k poznavanju razširjenosti, biologije in ogroženosti močvirskega murenčka Pteronemobius heydenii (Fischer, 1853) v Sloveniji (Orthoptera:Grillidae). Natura Sloveniae, 6 (2): 15-37. Bedjanič, M., 2009: O kobilicah in bogomolki na območju med Pohorjem in Halozami (Insecta: Orthopteroidea: Saltatoria, Mantodea). V: Gradišnik, S., ur., Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, 579-598. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Bellmann, H., Rutschmann, F., Roesti, C., Hochkirch, A., 2019: Der Kosmos Heuschrecken-führer: Die Heuschrecken Mitteleuropas und die wichtigsten Arten Südosteuropas. Stuttgart: Franckh-Kosmos Verlags- GmbH & Co. KG, 430 str. Gomboc, S., Šegula, B., 2014: Pojoče kobilice Slovenije: priročnik za določanje pojočih vrst kobilic po napevih in slikah. Ljubljana: EGEA, Zavod za naravo, 240 str. Koce, U., 2002: Poročilo o raziskavi kobilic. V: Planinc, G., Presetnik, P., ur., Raziskovalni tabor študentov biologije Videm pri Ptuju 2002, 37-40, Ljubljana: Društvo študentov biologije. Zuna-Kratky, T., Landmann, A., Illich, I., Zechner, L., Essl, F., Lechner, K., Ortner, A., Weißmair, W., Wöss, G., 2017: Die Heuschrecken Österreichs. Linz: Denisia, 39, Biologiezentrum des Oberösterreichischen Landesmuseums, 880 str. Še ena izmed izrazito toploljubnih vrst kobilic je kratkokrila suhotravka (Euchorthippus declivus). Nepričakovana najdba vrste na ruderalni površini na severnem obrobju Haloz ob Dravinji kaže, da je ta košček Slovenije nezadostno raziskan in verjetno skriva še kakšno ortopterološko presenečenje. Foto: Matjaž Bedjanič. 280 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 281O kobilicah Haloz in Donačke goreO kobilicah Haloz in Donačke gore Najdemo pa v Halozah tudi številne vrste, ki so znane z vsega nekaj najdišč, bodisi za- radi dejanske redkosti in ogroženosti ali pa je njihova razširjenost v tem delu Slovenije še premalo natančno raziskana. Med dolgo- tipačnicami, ki so uvrščene na Rdeči seznam, lahko omenimo majhno in poskočno meča- rico dolgokrilo ostroglavko (Conocephalus fu- scus), ki jo največkrat srečamo na močvirnih travnikih, ter prešerno lepotko (Poecilimon ornatus), ki smo jo doslej opazovali le nad Rudijevim domom na Donački gori. Tudi že omenjeni močvirski murenček sodi med ranljive vrste, medtem ko je zelena sedlarka (Ephippiger ephippiger) tudi zavarovana. Vr- sti prijajo toploljubne lege, doslej smo jo na obravnavanem območju našli na vsega nekaj najdiščih. Kljub temu, da sodi med večje in lahko prepoznavne kobilice, zeleno sedlarko le stežka opazimo, če ne poznamo njenega značilnega oglašanja. Med manj pogostimi vrstami dolgotipalčnic omenimo še naši troglofilni jamski kobilici, temno (Troglophilus neglectus) in svetlo ja- marico (Troglophilus cavicola), ki sta v seve- rovzhodni Sloveniji redki. Temno jamarico smo doslej zabeležili le na skrajnem zaho- du Haloz, v dolini potoka Šodergraben, pa v bližnji jami Belojači ter rovih opuščenega premogovnika Kleče, svetlo jamarico pa tu- di v gozdovih na Donački gori in na Jelo- vicah nad Stopercami. V favnističnem po- gledu je zelo zanimiva tudi najdba obalne cvrčalke (Pholidoptera littoralis), ki je pri nas sicer pogosta na Primorskem, medtem ko je v osrednji in vzhodni Sloveniji zelo redka. Starejšemu literaturnemu podatku z južnega pobočja Boča smo v Halozah pred dvema desetletjema dodali še najdbo na zaraščenem toploljubnem pobočju pri Starem Gradu ju- govzhodno od Makol. Ogrožene kratkotipalčnice, ki smo jih do- slej našli v Halozah, naseljujejo mokrišča in močvirne travnike. Mokriščna tleskavka (Stethophyma grossum) in močvirska prikri- valka (Mecostethus parapleurus) sta ščebetulji, ki naseljujeta močvirne travnike, mokrišča z visokim šašjem in trstišča z močvirskimi zelmi. Prva je v Halozah redka, oglaša pa se, kot bi tleskali s prsti, in nima značil- nega napeva kot druge kobilice. Močvirska prikrivalka je ekološko bolj prilagodljiva in nekoliko pogostejša, obe vrsti pa ogrožajo melioracije mokrotnih travnikov, izsuševanje mokrišč, intenzivno gospodarjenje s travni- mi površinami v dolinah haloških potokov in preoravanje travišč v njive. Tudi tretja kratkotipalčnica z Rdečega sezna- ma živi v mokriščih, vendar je v več pogle- dih nekaj posebnega. Miniaturno pritlikavo krtovko (Xya pfaendleri), ki je s približno šestimi milimetri med našimi najmanjši- mi kobilicami, smo v Halozah prvič našli v začetku lanske jeseni, in sicer na obrež- ju manjših mlak v kamnolomu ob avtoce- sti Maribor-Gruškovje pri Stanošini. Vrsti sicer ustrezajo neporasle obale gramoznic in manjših stoječih voda, kjer si v vlažnem pesku gradi drobcene površinske rove. Med zanimivejšimi najdbami zadnjih let v Halo- zah naj poudarimo še opazovanji hrumeče poletavke (Aiolopus strepens) in kratkokrile suhotravke (Euchorthippus declivus), ki sta toploljubni vrsti, o katerih v severovzhodni Sloveniji ne vemo veliko. Sklenemo lahko z oceno, da je favna kobi- lic Haloz in Donačke gore vsekakor nadvse zanimiva, a v favnističnem, ekološkem in varstvenem pogledu še vedno nezadostno poznana. Predvsem manjkajo celovite te- renske raziskave, ki bi zajele celotno sezo- no pojavljanja odraslih žuželk, torej tudi konec pomladi in zgodnje poletje ter pozno poletje in jesen, v geografskem pogledu pa raziskave, ki bi več pozornosti namenile še Vzhodnim Halozam. Kot kažejo najdbe za- dnjih let, nas v tem nekoliko odmaknjenem, a čudovitem koncu Slovenije gotovo čaka še kakšno »poskočno« presenečenje. Viri: Bedjanič, M., 2003: Raziskave favne kačjih pastirjev (Odonata) in ravnokrilcev (Orthopteroidea) na »MRT Makole 2002«. V: Štajnbaher, S., ur., Mladinski raziskovalni tabor Makole 2002, 53-74, Ljubljana: ZTKS-Gibanje znanost mladini. Bedjanič, M., 2004: Prispevek k poznavanju razširjenosti, biologije in ogroženosti močvirskega murenčka Pteronemobius heydenii (Fischer, 1853) v Sloveniji (Orthoptera:Grillidae). Natura Sloveniae, 6 (2): 15-37. Bedjanič, M., 2009: O kobilicah in bogomolki na območju med Pohorjem in Halozami (Insecta: Orthopteroidea: Saltatoria, Mantodea). V: Gradišnik, S., ur., Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, 579-598. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Bellmann, H., Rutschmann, F., Roesti, C., Hochkirch, A., 2019: Der Kosmos Heuschrecken-führer: Die Heuschrecken Mitteleuropas und die wichtigsten Arten Südosteuropas. Stuttgart: Franckh-Kosmos Verlags- GmbH & Co. KG, 430 str. Gomboc, S., Šegula, B., 2014: Pojoče kobilice Slovenije: priročnik za določanje pojočih vrst kobilic po napevih in slikah. Ljubljana: EGEA, Zavod za naravo, 240 str. Koce, U., 2002: Poročilo o raziskavi kobilic. V: Planinc, G., Presetnik, P., ur., Raziskovalni tabor študentov biologije Videm pri Ptuju 2002, 37-40, Ljubljana: Društvo študentov biologije. Zuna-Kratky, T., Landmann, A., Illich, I., Zechner, L., Essl, F., Lechner, K., Ortner, A., Weißmair, W., Wöss, G., 2017: Die Heuschrecken Österreichs. Linz: Denisia, 39, Biologiezentrum des Oberösterreichischen Landesmuseums, 880 str. Še ena izmed izrazito toploljubnih vrst kobilic je kratkokrila suhotravka (Euchorthippus declivus). Nepričakovana najdba vrste na ruderalni površini na severnem obrobju Haloz ob Dravinji kaže, da je ta košček Slovenije nezadostno raziskan in verjetno skriva še kakšno ortopterološko presenečenje. Foto: Matjaž Bedjanič. 282 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 283Dnevni metulji HalozDnevni metulji Haloz Med haloškimi griči in dolinami se za me- tulji lahko vzpenjaš v tako strme klance, da se v mislih mimogrede vprašaš: Ali sem res na vzhodnem delu naše dežele? In travišča na teh strmih pobočjih so pogosto suhi eks- tenzivni travniki, kjer z lahkoto občuduješ spreletavanje številnih vrst metuljev, tudi takih, ki so drugod po Sloveniji precej redki ali so že izginili. Tradicionalna kulturna krajina Haloz je za- nimiva in pestra, tukaj sta narava in človek ustvarila zanimiv mozaik, kjer se prepletajo gozdovi, suhi in vlažni travniki, pašniki, vi- nogradi in visokodebelni sadovnjaki. In prav ta mozaik izjemno raznolikih in pestrih življenjskih okolij ustvarja življenjski pros- tor številnih, tudi specializiranih rastlinskih in živalskih vrst, tudi metuljev. V Halozah namreč živi več kot polovica vseh vrst dne- vnih metuljev v Sloveniji. Tukaj najdemo tudi številne redke, ogrožene in zavarovane vrste. Pestrost dnevnih metuljev Haloz smo začeli spoznavati razmeroma pozno. Tako kot se je marsikateri prebivalec Haloz čutil od- rezanega od ostalega dela države, tako so dolgo tudi »metuljarji« oziroma popisovalci, raziskovalci metuljev s popisi in raziskavami zapostavljali ta del Slovenije. Do leta 2002, ko je na obronkih Haloz potekal raziskoval- ni tabor študentov biologije, je bila pestrost metuljev Haloz izjemno slabo poznana. O metuljih Haloz ni prav nobenih informacij v za to območje sicer celovitem delu Metulji Štajerske (Hoffmann in Klos, 1914), kasneje pa sta večino podatkov o pojavljanju metul- jev za Haloze navajala le Matjaž Jež in eden izmed avtorjev tega prispevka. Pregled fav- ne dnevnih metuljev Haloz, objavljen v letu 2003, pa je razkril veliko pestrost dnevnih metuljev tega območja, saj navaja podatke o pojavljanju 96 vrst, kar je več kot polovica vseh vrst dnevnih metuljev, ki živijo v Slo- veniji. Največja pestrost je bila ugotovljena v zahodnem delu območja, kamor je bilo v preteklih letih usmerjenega tudi največ te- renskega napora. V zadnjem desetletju smo se popisovalci metuljev veliko pogosteje po- dajali v Haloze, kjer pa smo popisovali in raziskovali predvsem ogrožene in zavarova- ne vrste metuljev. Največjo pozornost smo namenjali trem v Halozah živečim vrstam mravljiščarjev: velikemu, strašničinemu in temnemu mravljiščarju, pa tudi petelinčku in travniškemu postavnežu. Vse te vrste so v Sloveniji zavarovane. Skupaj s ciljnimi popi- si teh vrst, ki so namenjeni spremljanju nji- hovega ohranitvenega stanja, pa smo vestno beležili tudi druge vrste. Tako se je v za- dnjih letih seznam dnevnih metuljev Haloz še nekoliko podaljšal in trenutno šteje 108 vrst. Med vsemi znanimi vrstami dnevnih metuljev za območje Haloz je 27 ogroženih (Rdeči seznam: Uradni list RS 82/02) in 8 zavarovanih (Uradni list RS 46/04). Največjo pestrost dnevnih metuljev v Ha- lozah lahko občudujemo, če se v maju ali juniju odpravimo na suhe ekstenzivno rabl- jene travnike haloških gričev. Ti nudijo dom tako splošno razširjenim in pogostim vrstam, kot so na primer citronček, repin belin, navadni senožetnik, navadni lisar, mali okarček, lešnikar, navadni pisanček, pa tudi jadralcu, lastovičarju, nokotinemu sivčku, žametnemu modrooku ter številnim drugim vrstam. Nekatere vrste dnevnih metuljev so zaradi ekološke specializacije povsem odvisne od posebnih življenjskih razmer. Njihov živl- jenjski prostor je pogosto omejen z rastiš- či ene ali nekaj vrstami hranilnih rastlin, kamor samičke odlagajo svoja jajčeca in s katerimi se med razvojem prehranjujejo »izbirčne« gosenice. Tako sta prisotnost in razširjenost teh vrst metuljev pogojeni s pri- sotnostjo hranilnih rastlin, drugimi značil- nostmi življenjskega prostora, lahko pa tudi s prisotnostjo drugih vrst žuželk, na primer mravelj. Za večino vrst iz družine modrinov je namreč značilno, da so njihove gosenice mravljeljubne (mirmekofilne), kar pomeni, da za del njihovega razvoja skrbijo mravl- je. Te jih branijo pred morebitnimi plenilci, v zameno pa dobijo sladke tekočine, ki jih izločajo gosenice. Vrste s tako specializiranim življenjskim razvojem so večinoma redke in ogrožene, saj lahko spremembe v njihovem življenjskem prostoru hitro porušijo kompleksne življenj- ske odnose, ki so se v naravi razvijali, pre- pletali in dopolnjevali v daljšem časovnem obdobju sobivanja. Vrstno pestrost dnevnih metuljev Haloz ob najpogostejših in splošno razširjenih vrstah sestavlja tudi veliko število bolj ozko specia- liziranih vrst. Ena izmed takih vrst je zago- tovo deteljin modrin (Polyommatus thersites), ki ima v Sloveniji dve glavni območji razšir- jenosti, enega v Halozah in drugega v jugo- zahodnem delu Slovenije, na Kraškem robu. Sicer ga lahko najdemo tudi drugod po Slo- veniji, a se drugje pojavlja zelo lokalno. Kjer ga bomo opazovali, bodo nekje v bližini tu- Dnevni metulji Haloz Valerija Zakšek, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik Nazobčani modrin (Polyommatus daphnis). Foto: Rudi Verovnik. 282 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 283Dnevni metulji HalozDnevni metulji Haloz Med haloškimi griči in dolinami se za me- tulji lahko vzpenjaš v tako strme klance, da se v mislih mimogrede vprašaš: Ali sem res na vzhodnem delu naše dežele? In travišča na teh strmih pobočjih so pogosto suhi eks- tenzivni travniki, kjer z lahkoto občuduješ spreletavanje številnih vrst metuljev, tudi takih, ki so drugod po Sloveniji precej redki ali so že izginili. Tradicionalna kulturna krajina Haloz je za- nimiva in pestra, tukaj sta narava in človek ustvarila zanimiv mozaik, kjer se prepletajo gozdovi, suhi in vlažni travniki, pašniki, vi- nogradi in visokodebelni sadovnjaki. In prav ta mozaik izjemno raznolikih in pestrih življenjskih okolij ustvarja življenjski pros- tor številnih, tudi specializiranih rastlinskih in živalskih vrst, tudi metuljev. V Halozah namreč živi več kot polovica vseh vrst dne- vnih metuljev v Sloveniji. Tukaj najdemo tudi številne redke, ogrožene in zavarovane vrste. Pestrost dnevnih metuljev Haloz smo začeli spoznavati razmeroma pozno. Tako kot se je marsikateri prebivalec Haloz čutil od- rezanega od ostalega dela države, tako so dolgo tudi »metuljarji« oziroma popisovalci, raziskovalci metuljev s popisi in raziskavami zapostavljali ta del Slovenije. Do leta 2002, ko je na obronkih Haloz potekal raziskoval- ni tabor študentov biologije, je bila pestrost metuljev Haloz izjemno slabo poznana. O metuljih Haloz ni prav nobenih informacij v za to območje sicer celovitem delu Metulji Štajerske (Hoffmann in Klos, 1914), kasneje pa sta večino podatkov o pojavljanju metul- jev za Haloze navajala le Matjaž Jež in eden izmed avtorjev tega prispevka. Pregled fav- ne dnevnih metuljev Haloz, objavljen v letu 2003, pa je razkril veliko pestrost dnevnih metuljev tega območja, saj navaja podatke o pojavljanju 96 vrst, kar je več kot polovica vseh vrst dnevnih metuljev, ki živijo v Slo- veniji. Največja pestrost je bila ugotovljena v zahodnem delu območja, kamor je bilo v preteklih letih usmerjenega tudi največ te- renskega napora. V zadnjem desetletju smo se popisovalci metuljev veliko pogosteje po- dajali v Haloze, kjer pa smo popisovali in raziskovali predvsem ogrožene in zavarova- ne vrste metuljev. Največjo pozornost smo namenjali trem v Halozah živečim vrstam mravljiščarjev: velikemu, strašničinemu in temnemu mravljiščarju, pa tudi petelinčku in travniškemu postavnežu. Vse te vrste so v Sloveniji zavarovane. Skupaj s ciljnimi popi- si teh vrst, ki so namenjeni spremljanju nji- hovega ohranitvenega stanja, pa smo vestno beležili tudi druge vrste. Tako se je v za- dnjih letih seznam dnevnih metuljev Haloz še nekoliko podaljšal in trenutno šteje 108 vrst. Med vsemi znanimi vrstami dnevnih metuljev za območje Haloz je 27 ogroženih (Rdeči seznam: Uradni list RS 82/02) in 8 zavarovanih (Uradni list RS 46/04). Največjo pestrost dnevnih metuljev v Ha- lozah lahko občudujemo, če se v maju ali juniju odpravimo na suhe ekstenzivno rabl- jene travnike haloških gričev. Ti nudijo dom tako splošno razširjenim in pogostim vrstam, kot so na primer citronček, repin belin, navadni senožetnik, navadni lisar, mali okarček, lešnikar, navadni pisanček, pa tudi jadralcu, lastovičarju, nokotinemu sivčku, žametnemu modrooku ter številnim drugim vrstam. Nekatere vrste dnevnih metuljev so zaradi ekološke specializacije povsem odvisne od posebnih življenjskih razmer. Njihov živl- jenjski prostor je pogosto omejen z rastiš- či ene ali nekaj vrstami hranilnih rastlin, kamor samičke odlagajo svoja jajčeca in s katerimi se med razvojem prehranjujejo »izbirčne« gosenice. Tako sta prisotnost in razširjenost teh vrst metuljev pogojeni s pri- sotnostjo hranilnih rastlin, drugimi značil- nostmi življenjskega prostora, lahko pa tudi s prisotnostjo drugih vrst žuželk, na primer mravelj. Za večino vrst iz družine modrinov je namreč značilno, da so njihove gosenice mravljeljubne (mirmekofilne), kar pomeni, da za del njihovega razvoja skrbijo mravl- je. Te jih branijo pred morebitnimi plenilci, v zameno pa dobijo sladke tekočine, ki jih izločajo gosenice. Vrste s tako specializiranim življenjskim razvojem so večinoma redke in ogrožene, saj lahko spremembe v njihovem življenjskem prostoru hitro porušijo kompleksne življenj- ske odnose, ki so se v naravi razvijali, pre- pletali in dopolnjevali v daljšem časovnem obdobju sobivanja. Vrstno pestrost dnevnih metuljev Haloz ob najpogostejših in splošno razširjenih vrstah sestavlja tudi veliko število bolj ozko specia- liziranih vrst. Ena izmed takih vrst je zago- tovo deteljin modrin (Polyommatus thersites), ki ima v Sloveniji dve glavni območji razšir- jenosti, enega v Halozah in drugega v jugo- zahodnem delu Slovenije, na Kraškem robu. Sicer ga lahko najdemo tudi drugod po Slo- veniji, a se drugje pojavlja zelo lokalno. Kjer ga bomo opazovali, bodo nekje v bližini tu- Dnevni metulji Haloz Valerija Zakšek, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik Nazobčani modrin (Polyommatus daphnis). Foto: Rudi Verovnik. 284 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022N • U 285Dnevni metulji Haloz di rastišča hranilne rastline gosenic, turške detelje (Onobrychis spp.). Ob tem moramo biti natančni opazovalci, saj bo le izurjeno in pozorno oko opazilo razliko med detel- jinim in navadnim modrinom. Vrsti sta si namreč med seboj izredno podobni, hkrati pa je navadni modrin tako v Halozah kot tudi drugod po Sloveniji izredno pogost, saj gre za najpogostejšo vrsto modrina v Slove- niji. Deteljin modrin se v Halozah pojavlja v dveh generacijah, v spomladanski in po- letni. V poletni, v mesecu juliju, mu na ha- loških suhih travnikih pogosto družbo dela tudi izrazito toploljubni nazobčani modrin (Polyommatus daphnis) in veliki mravljiščar (Phengaris arion), redkeje pa se jim pridruži tudi turkizni modrin (Polyommatus dorylas). Opazovanje bleščečih svetlo modrih barv kril samčkov turkiznega modrina na bogato cvetočih toploljubnih travnikih, kjer je ve- getacija nizka, pa je lahko prava paša za oči. V preteklem desetletju je bil glavni razlog naših poletnih obiskov haloških suhih trav- nikov veliki mravljiščar. To je ena izmed vrst iz rodu mravljiščarjev (rod Phengaris), kjer gre prav gotovo za najbolj izpopol- njen odnos sožitja mravelj in gosenic. Pri velikem mravljiščarju prav določena vrsta mravlje iz rodu Myrmica gosenico posvoji, jo odnese v svoje mravljišče, kjer se gose- nica prehranjuje in prezimi. Mravlje skrbi- jo za gosenico, ta pa pleni zarod mravelj in tako pridno raste. Gosenica zimo preživi v mravljišču in v kolikor se je obilno mastila z zarodom mravelj, se bo v juniju zabubila. Ko bo zapuščala varni ovoj bube, mora čim prej zapustiti mravljišče, saj kemična mimi- krija popusti in takrat mravlje mravljiščarja lahko prepoznajo kot vsiljivca. Morebitni napad mravelj preprečujejo tudi dlačice, ki na gosto prekrivajo predvsem izpostavljene noge metulja. Veliki mravljiščar je zaradi specifičnega živ- ljenjskega razvoja in življenjskega prostora ogrožen in zavarovan tako v Sloveniji kot v Evropi. Med vsemi mravljiščarji je to naj- bolj toploljubna vrsta, ki jo lahko najdemo na suhih travnikih, kjer rasteta hranilna rastlina materina dušica (Thymus spp.) ali navadna dobra misel (Origanum vulgare). Ob tem seveda ne sme manjkati tudi določena vrsta rdečih mravelj iz rodu Myrmica. Prav Haloze so območje, kjer se veliki mravljiš- čar (še) pojavlja na številnih lokacijah, kjer na posamezni lahko opazujemo tudi več- je število osebkov, kar pri tej vrsti ni prav pogosto. Stanje velikega mravljiščarja v za- hodnih Halozah redno spremljamo od leta 2010. Do sedaj smo zaznali večja nihanja v številčnosti vrste in kot glavna dejavnika ogrožanja prepoznavamo opuščanje eks- tenzivne rabe suhih travišč in posledično njihovo zaraščanje. Hkrati pa je vse manj mozaičnosti in so nekateri travniki tudi po- gosteje košeni ali čezmerno pašeni. Z veliko sreče pa lahko v Halozah naletimo tudi na bledega kupida (Cupido decoloratus). To je vrsta, ki je v Sloveniji izjemno redka, njegovo pojavljanje je bilo v zadnjih deset- letjih zabeleženo le na desetih lokacijah in ena izmed njih je prav v vzhodnih Halozah (Verovnik s sod., 2012). Sicer pa je to vrsta, pri kateri zelo malo vemo o njeni ekologiji in značilnostih njenega življenjskega prosto- ra. Le enkrat, v mesecu maju (2006), je bil v vzhodnih Halozah opažen tudi lunolisi de- beloglavček (Thymelicus acteon), ki je izrazito toploljubna vrsta, sklenjeno in bolj številčno prisotna le v južnem delu slovenske obale. In kakšno je trenutno stanje travišč v Ha- lozah? Veliko travnikov na strmih poboč- jih Haloz se zaradi opuščanja rabe zaraš- ča. To sicer kratkoročno ugodno vpliva na številčnost vrst dnevnih metuljev, ki je največja prav na travnikih v zgodnjih fazah zaraščanja. A ko zgodnja faza zaraščanja napreduje, raznoliko in pisano rastlinstvo nadomestijo visoke steblike in grmovnata zarast, kjer imajo metulji vedno manj raz- nolikih in bogatih virov nektarja, izginjajo hranilne rastline gosenic nekaterih vrst, po- sledično pa se manjša vrstna pestrost dne- vnih metuljev. V Halozah pa se ne opuš- čajo in zaraščajo le travniki, ampak tudi Veliki mravljiščar (Phengaris arion). Foto: Barbara Zakšek. 284 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022N • U 285Dnevni metulji Haloz di rastišča hranilne rastline gosenic, turške detelje (Onobrychis spp.). Ob tem moramo biti natančni opazovalci, saj bo le izurjeno in pozorno oko opazilo razliko med detel- jinim in navadnim modrinom. Vrsti sta si namreč med seboj izredno podobni, hkrati pa je navadni modrin tako v Halozah kot tudi drugod po Sloveniji izredno pogost, saj gre za najpogostejšo vrsto modrina v Slove- niji. Deteljin modrin se v Halozah pojavlja v dveh generacijah, v spomladanski in po- letni. V poletni, v mesecu juliju, mu na ha- loških suhih travnikih pogosto družbo dela tudi izrazito toploljubni nazobčani modrin (Polyommatus daphnis) in veliki mravljiščar (Phengaris arion), redkeje pa se jim pridruži tudi turkizni modrin (Polyommatus dorylas). Opazovanje bleščečih svetlo modrih barv kril samčkov turkiznega modrina na bogato cvetočih toploljubnih travnikih, kjer je ve- getacija nizka, pa je lahko prava paša za oči. V preteklem desetletju je bil glavni razlog naših poletnih obiskov haloških suhih trav- nikov veliki mravljiščar. To je ena izmed vrst iz rodu mravljiščarjev (rod Phengaris), kjer gre prav gotovo za najbolj izpopol- njen odnos sožitja mravelj in gosenic. Pri velikem mravljiščarju prav določena vrsta mravlje iz rodu Myrmica gosenico posvoji, jo odnese v svoje mravljišče, kjer se gose- nica prehranjuje in prezimi. Mravlje skrbi- jo za gosenico, ta pa pleni zarod mravelj in tako pridno raste. Gosenica zimo preživi v mravljišču in v kolikor se je obilno mastila z zarodom mravelj, se bo v juniju zabubila. Ko bo zapuščala varni ovoj bube, mora čim prej zapustiti mravljišče, saj kemična mimi- krija popusti in takrat mravlje mravljiščarja lahko prepoznajo kot vsiljivca. Morebitni napad mravelj preprečujejo tudi dlačice, ki na gosto prekrivajo predvsem izpostavljene noge metulja. Veliki mravljiščar je zaradi specifičnega živ- ljenjskega razvoja in življenjskega prostora ogrožen in zavarovan tako v Sloveniji kot v Evropi. Med vsemi mravljiščarji je to naj- bolj toploljubna vrsta, ki jo lahko najdemo na suhih travnikih, kjer rasteta hranilna rastlina materina dušica (Thymus spp.) ali navadna dobra misel (Origanum vulgare). Ob tem seveda ne sme manjkati tudi določena vrsta rdečih mravelj iz rodu Myrmica. Prav Haloze so območje, kjer se veliki mravljiš- čar (še) pojavlja na številnih lokacijah, kjer na posamezni lahko opazujemo tudi več- je število osebkov, kar pri tej vrsti ni prav pogosto. Stanje velikega mravljiščarja v za- hodnih Halozah redno spremljamo od leta 2010. Do sedaj smo zaznali večja nihanja v številčnosti vrste in kot glavna dejavnika ogrožanja prepoznavamo opuščanje eks- tenzivne rabe suhih travišč in posledično njihovo zaraščanje. Hkrati pa je vse manj mozaičnosti in so nekateri travniki tudi po- gosteje košeni ali čezmerno pašeni. Z veliko sreče pa lahko v Halozah naletimo tudi na bledega kupida (Cupido decoloratus). To je vrsta, ki je v Sloveniji izjemno redka, njegovo pojavljanje je bilo v zadnjih deset- letjih zabeleženo le na desetih lokacijah in ena izmed njih je prav v vzhodnih Halozah (Verovnik s sod., 2012). Sicer pa je to vrsta, pri kateri zelo malo vemo o njeni ekologiji in značilnostih njenega življenjskega prosto- ra. Le enkrat, v mesecu maju (2006), je bil v vzhodnih Halozah opažen tudi lunolisi de- beloglavček (Thymelicus acteon), ki je izrazito toploljubna vrsta, sklenjeno in bolj številčno prisotna le v južnem delu slovenske obale. In kakšno je trenutno stanje travišč v Ha- lozah? Veliko travnikov na strmih poboč- jih Haloz se zaradi opuščanja rabe zaraš- ča. To sicer kratkoročno ugodno vpliva na številčnost vrst dnevnih metuljev, ki je največja prav na travnikih v zgodnjih fazah zaraščanja. A ko zgodnja faza zaraščanja napreduje, raznoliko in pisano rastlinstvo nadomestijo visoke steblike in grmovnata zarast, kjer imajo metulji vedno manj raz- nolikih in bogatih virov nektarja, izginjajo hranilne rastline gosenic nekaterih vrst, po- sledično pa se manjša vrstna pestrost dne- vnih metuljev. V Halozah pa se ne opuš- čajo in zaraščajo le travniki, ampak tudi Veliki mravljiščar (Phengaris arion). Foto: Barbara Zakšek. 286 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 287Dnevni metulji HalozDnevni metulji Haloz vinogradi. V opuščenih ali ekstenzivnih vi- nogradih lahko v pomladnih mesecih opa- zujemo petelinčka (Zerynthia polyxena), kar ni presenečenje, saj se njegova razširjenost v Sloveniji v veliki meri ujema z vinorod- nimi območji. A kljub njegovi barvitosti je bil petelinček tod dolgo prezrt, prvič je bil opažen šele leta 2004. Petelinčka bomo si- cer težko našli zunaj njegovega larvalnega življenjskega prostora, kjer raste podraščec (Aristolochia spp.), kamor samičke odlagajo jajčeca in s katerim se hranijo gosenice. Med dnevnimi metulji pa v Halozah živijo tudi vrste, ki so vezane na gozdna ali gr- miščna življenjska okolja, še najpogosteje na gozdne robove. Tu lahko najdejo lesne vrste, na katerih se razvijajo njihove gose- nice in cvetoče zeli, na katerih se hranijo odrasli osebki. Takšna skupina metuljev so zagotovo repkarji. Od osmih vrst, kolikor jih živi v Sloveniji, jih je bilo v Halozah za- beleženih sedem. Med njimi je tudi beločrti repkar (Satyrium w-album), njegove goseni- ce se prehranjujejo z golim brestom (Ulmus glabra). Odrasle osebke lahko opazujemo med posedanjem na cvetovih različnih ko- bulnic, čeprav dobijo sladke medičine že na medečih drevesih. Še ena vrsta, ki jo bomo srečali na gozdnem robu ali v presvetljenem gozdu, je črni apolon (Parnassius mnemosy- ne). Medtem ko bomo spreletavanje črnega apolona težko prezrli, pa veliko lažje pre- zremo hranilne rastline gosenic petelinčke (Corydalis spp.), na katere samice odlagajo jajčeca. Čeprav je pestrost na ekstenzivno rabljenih vlažnih travnikih, ki jih najdemo v doli- nah Haloz, nekoliko nižja, tudi tu najdemo številne zanimive in večinoma ozko ekološ- ko specializirane vrste, ki so zaradi izginjan- ja življenjskega prostora tudi močno ogrože- ne. Na travnikih z zdravilno strašnico (San- guisorba officinalis) so se včasih spreletavali strašničini (Phengaris teleius) in temni (P. nausithous) mravljiščarji. Velik del razvoja gosenic se dogaja pod zemljo, v mravljiščih, podobno kot pri velikemu mravljiščarju. Žal sta obe vrsti v Halozah tik pred izumrtjem in je njuno preživetje močno odvisno od nas, ljudi. Vrsti smo potisnili na rob pre- živetja z uničevanjem njunega življenjskega prostora, torej z izsuševanjem vlažnih trav- nikov in njihovim spreminjanjem v njive ali pa v intenzivno rabljene travnike, ki so pre- pogosto košeni in gnojeni. Za ohranitev po- pulacije temnega mravljiščarja se je pri Pod- lehniku ob gradnji avtoceste prvič v Slove- niji vzpostavil nadomestni življenjski prostor s prestavitvijo travne ruše, vendar je bilo žal za vrsto na tem območju že prepozno. Še Petelinček (Zerynthia polyxena), gosenica in metulj. Tako kot petelinček je tudi njegova gosenica barvita in pisana in tako opozarja na svojo strupenost. Foto: Barbara Zakšek. Črni apolon (Parnassius mnemosyne). Foto: Barbara Zakšek. 286 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 287Dnevni metulji HalozDnevni metulji Haloz vinogradi. V opuščenih ali ekstenzivnih vi- nogradih lahko v pomladnih mesecih opa- zujemo petelinčka (Zerynthia polyxena), kar ni presenečenje, saj se njegova razširjenost v Sloveniji v veliki meri ujema z vinorod- nimi območji. A kljub njegovi barvitosti je bil petelinček tod dolgo prezrt, prvič je bil opažen šele leta 2004. Petelinčka bomo si- cer težko našli zunaj njegovega larvalnega življenjskega prostora, kjer raste podraščec (Aristolochia spp.), kamor samičke odlagajo jajčeca in s katerim se hranijo gosenice. Med dnevnimi metulji pa v Halozah živijo tudi vrste, ki so vezane na gozdna ali gr- miščna življenjska okolja, še najpogosteje na gozdne robove. Tu lahko najdejo lesne vrste, na katerih se razvijajo njihove gose- nice in cvetoče zeli, na katerih se hranijo odrasli osebki. Takšna skupina metuljev so zagotovo repkarji. Od osmih vrst, kolikor jih živi v Sloveniji, jih je bilo v Halozah za- beleženih sedem. Med njimi je tudi beločrti repkar (Satyrium w-album), njegove goseni- ce se prehranjujejo z golim brestom (Ulmus glabra). Odrasle osebke lahko opazujemo med posedanjem na cvetovih različnih ko- bulnic, čeprav dobijo sladke medičine že na medečih drevesih. Še ena vrsta, ki jo bomo srečali na gozdnem robu ali v presvetljenem gozdu, je črni apolon (Parnassius mnemosy- ne). Medtem ko bomo spreletavanje črnega apolona težko prezrli, pa veliko lažje pre- zremo hranilne rastline gosenic petelinčke (Corydalis spp.), na katere samice odlagajo jajčeca. Čeprav je pestrost na ekstenzivno rabljenih vlažnih travnikih, ki jih najdemo v doli- nah Haloz, nekoliko nižja, tudi tu najdemo številne zanimive in večinoma ozko ekološ- ko specializirane vrste, ki so zaradi izginjan- ja življenjskega prostora tudi močno ogrože- ne. Na travnikih z zdravilno strašnico (San- guisorba officinalis) so se včasih spreletavali strašničini (Phengaris teleius) in temni (P. nausithous) mravljiščarji. Velik del razvoja gosenic se dogaja pod zemljo, v mravljiščih, podobno kot pri velikemu mravljiščarju. Žal sta obe vrsti v Halozah tik pred izumrtjem in je njuno preživetje močno odvisno od nas, ljudi. Vrsti smo potisnili na rob pre- živetja z uničevanjem njunega življenjskega prostora, torej z izsuševanjem vlažnih trav- nikov in njihovim spreminjanjem v njive ali pa v intenzivno rabljene travnike, ki so pre- pogosto košeni in gnojeni. Za ohranitev po- pulacije temnega mravljiščarja se je pri Pod- lehniku ob gradnji avtoceste prvič v Slove- niji vzpostavil nadomestni življenjski prostor s prestavitvijo travne ruše, vendar je bilo žal za vrsto na tem območju že prepozno. Še Petelinček (Zerynthia polyxena), gosenica in metulj. Tako kot petelinček je tudi njegova gosenica barvita in pisana in tako opozarja na svojo strupenost. Foto: Barbara Zakšek. Črni apolon (Parnassius mnemosyne). Foto: Barbara Zakšek. 288 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 289Dnevni metulji Haloz Nočni metulji Haloz in Donačke gore vedno pa lahko na teh travnikih srečamo močvirskega cekinčka (Lycaena dispar), ki je sposoben preživeti tudi v manjših zaplatah vlažnih tipov življenjskega prostora, kot so manjši jarki in obvodna območja z obrežno vegetacijo ali cestni robovi. Za varstvo teh treh vrst je opredeljeno tudi območje Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117), kljub formalnemu varstvenemu statusu območja Natura 2000 pa se slabšanje stanja teh vrst nadaljuje. Izjemna pestrost dnevnih metuljev Haloz je odraz sobivanja človeka in narave, ki sta oblikovala tradicionalno mozaično kultur- no krajino. Vendar tudi Haloze, pogovorno mnogokrat pozabljeni in odmaknjeni del Slovenije, niso odporne proti spremembam. Tradicionalna mozaična kulturna krajina se hitro spreminja v vedno bolj intenzivno rabljene kmetijske površine na eni in povr- šine, ki se zaradi opuščanja rabe zaraščajo, na drugi strani. Vedno manj je ekstenzivnih travnikov, zaraščajočih se suhih travnikov in visokodebelnih sadovnjakov, ki nudijo živl- jenjski prostor številnim ogroženim vrstam, tudi metuljem. Sobivanje človeka in narave se je odrazilo v pestri druščini dnevnih me- tuljev, ki živi v Halozah, in le od nas ljudi je odvisno, ali bo tako tudi ostalo. Viri: Hofmann, F., Klos, R., 1914: Die Schmetterlinge Steier- marks, Teil 1. Mitteilungen des naturwissenschaftlichen Vereins für Steiermark, 50: 184-323. Jež, M., 1983: General characteristics of the day- butterflies (Lepidoptera, Diurna) in Slovenian Podravje. Biološki vestnik, 31 (1): 83-106. Verovnik, R., Rebeušek, F., Jež, M., 2012: Atlas dnevnih metuljev (Lepidoptera: Rhopalocera) Slovenije. Atlas faunae et florae Sloveniae 3. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 456 str. Verovnik, R., 2003: The distribution of butterflies (Lepidoptera: Rhopalocera) in Haloze, East Slovenia. Natura Sloveniae, 5 (2): 31-46. Valerija Zakšek je biologinja, zaposlena v raziskovalni skupini za speleobiologijo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer raziskuje filogenijo in filogeografijo jamskih živali, v zadnjem času so to predvsem jamski raki in močeril. Že od študentskih let se ukvarja s preučevanjem dnevnih metuljev in aktivno sodeluje pri različnih naravovarstvenih tematikah in projektih. V zadnjem desetletju je veliko poletnih dni »prešvicala« med popisovanjem dnevnih metuljev Haloz. Rudi Verovnik je predavatelj za področje zoologije, entomologije in naravovarstva na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. S sodelavci raziskuje procese speciacije pri rakih, povezane z naseljevanjem podzemlja. Poleg tega se aktivno ukvarja s preučevanjem in ohranjanjem dnevnih metuljev doma in po svetu, kar ga je popeljalo tudi v nekatere najbolj nedostopne predele zemeljske oble. Že od samega začetka skuša svoje doživljanje lepot narave bolj ali manj uspešno ujeti v oko objektiva. Metulje lahko razvrščamo v skupine na več načinov. Tradicionalno delimo metulje na dnevne (Rhopalocera/Papilionoidea, 182 vrst v Sloveniji) in nočne (Heterocera, 3.423 vrst). Za nočne metulje se velikokrat upora- blja tudi izraz »nočniki«. Poleg te delitve je v uporabi še delitev na metuljčke (Microle- pidoptera) in velike metulje (Macrolepidop- tera). V tem prispevku obravnavava skupino nočnih metuljev ali nočnikov, ki so aktivni pretežno ponoči, nekatere vrste pa izključno podnevi in pripadajo različnih družinam. Favna nočnih metuljev Haloz je slabo po- znana. Zgodovina preučevanja sicer sega v prejšnje stoletje, ko sta Hoffmann in Klos (1916) poročala o prvih opazovanih vrstah nočnih metuljev na tem območju. V novej- šem času so na območju Haloz nočne me- tulje popisovali predvsem Tone Lesar, Stane Sever in Matjaž Jež. Popisi so bili opravljeni na mladinskih raziskovalnih taborih (Mako- le 1983, 1984 in 2001–2004), od leta 2007 do leta 2011 pa so opazovanja nočnih me- tuljev potekala v sklopu Evropskih noči noč- nih metuljev (European Moth Night - EMN). Podatki o pojavljanju dnevno aktivnih vrst nočnikov pa so bili pridobljeni pri terenskih popisih dnevnih metuljev. Za obravnavano območje Haloz je do sedaj znanih 560 vrst nočnih metuljev. Ocenjuje- va, da je to šele polovica pričakovanih vrst, saj pričakovano število vrst tega območja gotovo presega 1.000 vrst. Družini z največ popisanimi vrstami v obravnavanem obmo- Nočni metulji Haloz in Donačke gore Matjaž Jež, Barbara Zakšek Pogled na značilno pokrajino osrednjih Haloz. Foto: Matjaž Jež. 288 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 289Dnevni metulji Haloz Nočni metulji Haloz in Donačke gore vedno pa lahko na teh travnikih srečamo močvirskega cekinčka (Lycaena dispar), ki je sposoben preživeti tudi v manjših zaplatah vlažnih tipov življenjskega prostora, kot so manjši jarki in obvodna območja z obrežno vegetacijo ali cestni robovi. Za varstvo teh treh vrst je opredeljeno tudi območje Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117), kljub formalnemu varstvenemu statusu območja Natura 2000 pa se slabšanje stanja teh vrst nadaljuje. Izjemna pestrost dnevnih metuljev Haloz je odraz sobivanja človeka in narave, ki sta oblikovala tradicionalno mozaično kultur- no krajino. Vendar tudi Haloze, pogovorno mnogokrat pozabljeni in odmaknjeni del Slovenije, niso odporne proti spremembam. Tradicionalna mozaična kulturna krajina se hitro spreminja v vedno bolj intenzivno rabljene kmetijske površine na eni in povr- šine, ki se zaradi opuščanja rabe zaraščajo, na drugi strani. Vedno manj je ekstenzivnih travnikov, zaraščajočih se suhih travnikov in visokodebelnih sadovnjakov, ki nudijo živl- jenjski prostor številnim ogroženim vrstam, tudi metuljem. Sobivanje človeka in narave se je odrazilo v pestri druščini dnevnih me- tuljev, ki živi v Halozah, in le od nas ljudi je odvisno, ali bo tako tudi ostalo. Viri: Hofmann, F., Klos, R., 1914: Die Schmetterlinge Steier- marks, Teil 1. Mitteilungen des naturwissenschaftlichen Vereins für Steiermark, 50: 184-323. Jež, M., 1983: General characteristics of the day- butterflies (Lepidoptera, Diurna) in Slovenian Podravje. Biološki vestnik, 31 (1): 83-106. Verovnik, R., Rebeušek, F., Jež, M., 2012: Atlas dnevnih metuljev (Lepidoptera: Rhopalocera) Slovenije. Atlas faunae et florae Sloveniae 3. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 456 str. Verovnik, R., 2003: The distribution of butterflies (Lepidoptera: Rhopalocera) in Haloze, East Slovenia. Natura Sloveniae, 5 (2): 31-46. Valerija Zakšek je biologinja, zaposlena v raziskovalni skupini za speleobiologijo na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer raziskuje filogenijo in filogeografijo jamskih živali, v zadnjem času so to predvsem jamski raki in močeril. Že od študentskih let se ukvarja s preučevanjem dnevnih metuljev in aktivno sodeluje pri različnih naravovarstvenih tematikah in projektih. V zadnjem desetletju je veliko poletnih dni »prešvicala« med popisovanjem dnevnih metuljev Haloz. Rudi Verovnik je predavatelj za področje zoologije, entomologije in naravovarstva na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. S sodelavci raziskuje procese speciacije pri rakih, povezane z naseljevanjem podzemlja. Poleg tega se aktivno ukvarja s preučevanjem in ohranjanjem dnevnih metuljev doma in po svetu, kar ga je popeljalo tudi v nekatere najbolj nedostopne predele zemeljske oble. Že od samega začetka skuša svoje doživljanje lepot narave bolj ali manj uspešno ujeti v oko objektiva. Metulje lahko razvrščamo v skupine na več načinov. Tradicionalno delimo metulje na dnevne (Rhopalocera/Papilionoidea, 182 vrst v Sloveniji) in nočne (Heterocera, 3.423 vrst). Za nočne metulje se velikokrat upora- blja tudi izraz »nočniki«. Poleg te delitve je v uporabi še delitev na metuljčke (Microle- pidoptera) in velike metulje (Macrolepidop- tera). V tem prispevku obravnavava skupino nočnih metuljev ali nočnikov, ki so aktivni pretežno ponoči, nekatere vrste pa izključno podnevi in pripadajo različnih družinam. Favna nočnih metuljev Haloz je slabo po- znana. Zgodovina preučevanja sicer sega v prejšnje stoletje, ko sta Hoffmann in Klos (1916) poročala o prvih opazovanih vrstah nočnih metuljev na tem območju. V novej- šem času so na območju Haloz nočne me- tulje popisovali predvsem Tone Lesar, Stane Sever in Matjaž Jež. Popisi so bili opravljeni na mladinskih raziskovalnih taborih (Mako- le 1983, 1984 in 2001–2004), od leta 2007 do leta 2011 pa so opazovanja nočnih me- tuljev potekala v sklopu Evropskih noči noč- nih metuljev (European Moth Night - EMN). Podatki o pojavljanju dnevno aktivnih vrst nočnikov pa so bili pridobljeni pri terenskih popisih dnevnih metuljev. Za obravnavano območje Haloz je do sedaj znanih 560 vrst nočnih metuljev. Ocenjuje- va, da je to šele polovica pričakovanih vrst, saj pričakovano število vrst tega območja gotovo presega 1.000 vrst. Družini z največ popisanimi vrstami v obravnavanem obmo- Nočni metulji Haloz in Donačke gore Matjaž Jež, Barbara Zakšek Pogled na značilno pokrajino osrednjih Haloz. Foto: Matjaž Jež. 290 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 291Nočni metulji Haloz in Donačke goreNočni metulji Haloz in Donačke gore čju sta pedici (Geometridae) s 163 vrstami in sovke (Noctuidae) s 135 vrstami. Sledijo travniške vešče (Crambidae - 48 vrst), ne- prave sovke (Erebidae - 47 vrst) in listni zavijači (Tortricidae - 39 vrst). Zanimive so tudi nekatere manjše družine, kot so veščci (Sphingidae), kokljice (Lasiocampidae), hrb- torožke (Notodontidae), ovniči (Zygaenidae) in nočni pavlinčki (Saturniidae), če omeni- mo le najbolj privlačne. Pedici Pedici so ime dobili po načinu premikanja, ki je značilno za njihove gosenice. Poleg treh parov členjenih nog za glavo imajo še samo dva para panožic na zadku, ko se pre- mikajo, zato pravimo, da pednjajo. Značil- nost večine pedicev pa so tudi drobno te- lo ter nežna in široka krila, ki jih zlagajo plosko na podlago ali pa navpično nad tele- som. Zato so tudi najbolj podobni dnevnim metuljem. Z več kot 163 vrstami so najšte- vilčnejša skupina nočnikov obravnavanega območja. Njihov pregled lahko razporedimo kar po letnih časih, saj se vsako novo metuljarsko leto prične s pedici. Prvi se pojavi že janu- arja ali februarja, ko v sencah še leži sneg. To je Apocheima pilosaria, ki živi v svetlih listnatih gozdovih, kjer gosenice objedajo listje različnih listavcev. Kak teden kasne- je se pridruži Alsophila aescularia. Njegova sprednja krila so večja in bolj koničasta od zadnjih in ko jih v mirovanju zloži preko zadka, jih delno prekriža. Sledita še dve vr- sti iz rodu Agriopis, in sicer A. leucophaearia in A. marginaria. Zgodnjepomladanski pe- dici imajo ožje sorodnike šele pozno jese- ni. Jesenski vzporednik vrste A. aescularia je A. aceraria, obeh že omenjenih predstavni- kov rodu Agriopis pa A. aurantiaria, ki leta oktobra ali decembra v listnatih gozdovih. Sledita jim še dva rodova poznojesenskih pedicev, Erannis in Operophtera. Predstavnik prvega je veliki zmrzlikar (E. defoliaria), ki je največji med jesenskimi pedici in glede vzorca tudi najbolj spremenljiv. Opazimo lahko zelo pisane in tudi enolično obarva- ne primerke. Sledi še vrsta mali zmrzlikar (Operophtera brumata), ki se v Halozah lah- ko pojavlja množično. Značilnost vseh nave- denih pomladnih in jesenskih pedicev je, da imajo samičke zakrnela krila in ne morejo leteti. Zato je razširjanje teh vrst v pokrajini odvisno predvsem od sposobnosti samčkov, da v času kopule z letanjem prenašajo sa- mičke v druge kraje. Če se sprehodimo po pomladnem travni- ku, bomo zagotovo opazili nekaj značilnih dnevno aktivnih pedicev. Med prvimi bo verjetno Chiasmia clathrata, za njim pa še Ematurga atomaria in Scopula immorata. Ve- likim belinom je podobna Siona lineata, ki se pogosto spreletava po travnikih od nižin do sredogorja, redkejši pa je Pseudopanthe- ra macularia, ki ga bomo največkrat opazili blizu gozdnega roba, njegove gosenice pa se hranijo z ustnaticami. Če želimo spoznati še ostale pedice, je naj- bolje, da ob gozdni poti postavimo opazo- valne šotore, saj so pedici predvsem gozdni metulji. Značilna za nižinske gozdove sta izrazito pisana predstavnika rodu Abraxas: A. grossulariata in A. sylvata. Med lepšimi gozdnimi pedici so Angerona prunaria, Ou- raptryx sambucaria in zeleno obarvani pe- dic Geometra papilionaria. Po številu vrst in pogostosti prevladujejo manjši pedici s premerom kril do dva centimetra iz rodov Cyclophora, Eupithecia, Idaea, Scopula in Xanthorhoe. Raziskave zadnjih let so med pedici prinesle tudi nekaj novosti. Tako smo 6. julija leta 2001 pri nočnem opazovanju pri planinski koči na Donački gori naleteli na tri zani- mive vrste, Macaria signaria, Idaea pallidata in Epirrhoe molluginata. Tem vrstam se je 3. avgusta pri Žetalah pridružila tudi Eupithe- cia gueneata, 5.  julija  leta 2004 pa je na luč pri hribu Resenca pri Starem gradu priletela še Camptogramma scripturata. Ob odkritju so bile vse te vrste nove za subpanonsko ob- močje. Sovke Večina sovk je srednje velikosti, aktivna pretežno v nočnem času. Imajo čokato telo, krila pa zlagajo strehasto. So dobri letalci in tudi selivci na velike razdalje. Krila so različnih barv in oblik. Sprednja so ozka in dolga, lahko tudi pestro obarvana. Zadnja krila so manjša in manj obarvana, razen pri nekaj izjemah. Vzorec na sprednjih krilih ima značilne pege ali črte, ki so pomem- ben taksonomski znak. Gosenice so pogosto gole ali redko dlakave, le pri rodu Acronicta so lahko izrazito dlakave. V obravnavanem območju poznamo 135 vrst sovk. Med prvimi pomladnimi sovkami so vrste, ki so zimo preživele v odraslem stadiju. To so Conistra vaccinii, C. rubiginea in C. erythrocephala. Med redkimi vrstami iz te skupine je Orbona fragariae, ki je vezana na tople gozdne robove in grmišča. Rada prile- ti na vabo, na luč pa le izjemoma. Redka je tudi vrsta Cerastis leucographa, ki je pred le- ti veljala celo za domnevno izumrlo. V tem času letajo tudi sovke iz rodu Orthosia. Na obravnavanem območju poznamo štiri, vse pa so običajne gozdne vrste. Lahko jih opa- zujemo tudi podnevi, ko se pasejo na vrbo- vih mačicah. Izmed desetih vrst rodu Noc- tua v Sloveniji poznamo v Halozah štiri. To so N. pronuba, N. fimbriata, N. comes in N. janthina. Večinoma so tudi te gozdne, le N. pronuba je ljubiteljica bolj odprtih, travnatih življenjskih okolij. Med poletnimi sovkami izstopa rod Acronic- ta, ki je tukaj zastopan s šestimi vrstami: A. aceris, A. alni, A. auricoma, A. cuspis, A. le- Gnezdo gosenic hromega volnoritca (Eriogaster catax) v bližini Zavrča. Foto: Barbara Zakšek. 290 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 291Nočni metulji Haloz in Donačke goreNočni metulji Haloz in Donačke gore čju sta pedici (Geometridae) s 163 vrstami in sovke (Noctuidae) s 135 vrstami. Sledijo travniške vešče (Crambidae - 48 vrst), ne- prave sovke (Erebidae - 47 vrst) in listni zavijači (Tortricidae - 39 vrst). Zanimive so tudi nekatere manjše družine, kot so veščci (Sphingidae), kokljice (Lasiocampidae), hrb- torožke (Notodontidae), ovniči (Zygaenidae) in nočni pavlinčki (Saturniidae), če omeni- mo le najbolj privlačne. Pedici Pedici so ime dobili po načinu premikanja, ki je značilno za njihove gosenice. Poleg treh parov členjenih nog za glavo imajo še samo dva para panožic na zadku, ko se pre- mikajo, zato pravimo, da pednjajo. Značil- nost večine pedicev pa so tudi drobno te- lo ter nežna in široka krila, ki jih zlagajo plosko na podlago ali pa navpično nad tele- som. Zato so tudi najbolj podobni dnevnim metuljem. Z več kot 163 vrstami so najšte- vilčnejša skupina nočnikov obravnavanega območja. Njihov pregled lahko razporedimo kar po letnih časih, saj se vsako novo metuljarsko leto prične s pedici. Prvi se pojavi že janu- arja ali februarja, ko v sencah še leži sneg. To je Apocheima pilosaria, ki živi v svetlih listnatih gozdovih, kjer gosenice objedajo listje različnih listavcev. Kak teden kasne- je se pridruži Alsophila aescularia. Njegova sprednja krila so večja in bolj koničasta od zadnjih in ko jih v mirovanju zloži preko zadka, jih delno prekriža. Sledita še dve vr- sti iz rodu Agriopis, in sicer A. leucophaearia in A. marginaria. Zgodnjepomladanski pe- dici imajo ožje sorodnike šele pozno jese- ni. Jesenski vzporednik vrste A. aescularia je A. aceraria, obeh že omenjenih predstavni- kov rodu Agriopis pa A. aurantiaria, ki leta oktobra ali decembra v listnatih gozdovih. Sledita jim še dva rodova poznojesenskih pedicev, Erannis in Operophtera. Predstavnik prvega je veliki zmrzlikar (E. defoliaria), ki je največji med jesenskimi pedici in glede vzorca tudi najbolj spremenljiv. Opazimo lahko zelo pisane in tudi enolično obarva- ne primerke. Sledi še vrsta mali zmrzlikar (Operophtera brumata), ki se v Halozah lah- ko pojavlja množično. Značilnost vseh nave- denih pomladnih in jesenskih pedicev je, da imajo samičke zakrnela krila in ne morejo leteti. Zato je razširjanje teh vrst v pokrajini odvisno predvsem od sposobnosti samčkov, da v času kopule z letanjem prenašajo sa- mičke v druge kraje. Če se sprehodimo po pomladnem travni- ku, bomo zagotovo opazili nekaj značilnih dnevno aktivnih pedicev. Med prvimi bo verjetno Chiasmia clathrata, za njim pa še Ematurga atomaria in Scopula immorata. Ve- likim belinom je podobna Siona lineata, ki se pogosto spreletava po travnikih od nižin do sredogorja, redkejši pa je Pseudopanthe- ra macularia, ki ga bomo največkrat opazili blizu gozdnega roba, njegove gosenice pa se hranijo z ustnaticami. Če želimo spoznati še ostale pedice, je naj- bolje, da ob gozdni poti postavimo opazo- valne šotore, saj so pedici predvsem gozdni metulji. Značilna za nižinske gozdove sta izrazito pisana predstavnika rodu Abraxas: A. grossulariata in A. sylvata. Med lepšimi gozdnimi pedici so Angerona prunaria, Ou- raptryx sambucaria in zeleno obarvani pe- dic Geometra papilionaria. Po številu vrst in pogostosti prevladujejo manjši pedici s premerom kril do dva centimetra iz rodov Cyclophora, Eupithecia, Idaea, Scopula in Xanthorhoe. Raziskave zadnjih let so med pedici prinesle tudi nekaj novosti. Tako smo 6. julija leta 2001 pri nočnem opazovanju pri planinski koči na Donački gori naleteli na tri zani- mive vrste, Macaria signaria, Idaea pallidata in Epirrhoe molluginata. Tem vrstam se je 3. avgusta pri Žetalah pridružila tudi Eupithe- cia gueneata, 5.  julija  leta 2004 pa je na luč pri hribu Resenca pri Starem gradu priletela še Camptogramma scripturata. Ob odkritju so bile vse te vrste nove za subpanonsko ob- močje. Sovke Večina sovk je srednje velikosti, aktivna pretežno v nočnem času. Imajo čokato telo, krila pa zlagajo strehasto. So dobri letalci in tudi selivci na velike razdalje. Krila so različnih barv in oblik. Sprednja so ozka in dolga, lahko tudi pestro obarvana. Zadnja krila so manjša in manj obarvana, razen pri nekaj izjemah. Vzorec na sprednjih krilih ima značilne pege ali črte, ki so pomem- ben taksonomski znak. Gosenice so pogosto gole ali redko dlakave, le pri rodu Acronicta so lahko izrazito dlakave. V obravnavanem območju poznamo 135 vrst sovk. Med prvimi pomladnimi sovkami so vrste, ki so zimo preživele v odraslem stadiju. To so Conistra vaccinii, C. rubiginea in C. erythrocephala. Med redkimi vrstami iz te skupine je Orbona fragariae, ki je vezana na tople gozdne robove in grmišča. Rada prile- ti na vabo, na luč pa le izjemoma. Redka je tudi vrsta Cerastis leucographa, ki je pred le- ti veljala celo za domnevno izumrlo. V tem času letajo tudi sovke iz rodu Orthosia. Na obravnavanem območju poznamo štiri, vse pa so običajne gozdne vrste. Lahko jih opa- zujemo tudi podnevi, ko se pasejo na vrbo- vih mačicah. Izmed desetih vrst rodu Noc- tua v Sloveniji poznamo v Halozah štiri. To so N. pronuba, N. fimbriata, N. comes in N. janthina. Večinoma so tudi te gozdne, le N. pronuba je ljubiteljica bolj odprtih, travnatih življenjskih okolij. Med poletnimi sovkami izstopa rod Acronic- ta, ki je tukaj zastopan s šestimi vrstami: A. aceris, A. alni, A. auricoma, A. cuspis, A. le- Gnezdo gosenic hromega volnoritca (Eriogaster catax) v bližini Zavrča. Foto: Barbara Zakšek. 292 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 293Nočni metulji Haloz in Donačke goreNočni metulji Haloz in Donačke gore porina, A. strigosa in A. rumicis. So značilne gozdne vrste, razmeroma velike in pretežno sivo obarvane. Izjema je A. rumicis, ki živi v bolj odprti pokrajini, gosenice pa se hranijo z zelišči, tudi s kislicami. Zanimive so tudi sovke iz rodu Lacanobia, ki so pretežno rjave in so prebivalke bolj odprte pokrajine. Go- senice se hranijo z raznimi zelišči, na po- ljih in vrtovih pa se lahko zelo razmnožijo. Te vrste so Lacanobia contigua, L. oleracea, L. suasa in L. thalassina. Med večjimi goz- dnimi sovka je redka Mormo maura s široki- mi črnimi krili, ki živi v bolj vlažnem oko- lju obrečnih logov. Za suha in topla pobočja haloških gričev je značilna še sovka Callo- pistria juventina, v takem okolje pa živita še ogroženi južni vrsti Eucarta amethystina in Schinia cardui. Med sovkami je tudi veliko travniški vrst, med drugimi tudi iz rodu Mythimna. Zna- čilni za srednje travnike sta M. albipuncta in M. l-album, na bolj mokre travnike pa sta vezani M. ferrago in M. turca. Redkejša od predhodnih je bledo rumeno obarvana M. pallens, ki se zadržuje na suhih traviščih in je selivka. Neprave sovke Neprave sovke (Erebidae) so novejša druži- na, ki je nastala z združitvijo družine med- vedkov (Arctiidae), gobarjev (Lymanriidae) in dela vrst iz družine sovk (Noctuidae). Na obravnavanem območju šteje družina 47 vrst in je tretja po številu. Pa poglejmo najprej k vrstam, ki smo jih včasih uvrščali k sovkam. So razmeroma majhne, krila pa zlagajo ploščato ob telesu. Značilna poddružina so Hypeninae z vrsta- mi Hypena crassalis, H. proboscidalis in H. rostralis. Vse tri so v naših krajih običajne vrste. Metulji druge generacije H. rostralis prezimujejo pogosto v stanovanjskih ali go- spodarskih poslopjih. V poddružini Erebinae je rod trakarjev (Ca- tocala), ki sodijo med najlepše nočne metu- lje. So razmeroma veliki, sprednja krila so navadno siva, zadnja pa so živih barv, od rdeče, rumene do modre. Ob robu zadnjih kril potekajo črni pasovi, zaradi katerih so tudi dobili slovensko rodovno ime. V ob- močju poznamo tri vrste: C. nupta, C. pro- missa in C. fulminea. C. nupta ima zadnja krila rdeče barve, živi pa v topolovo-vrbo- vih logih. Rdeča zadnja krila ima tudi C. promissa, C. fulminea pa ima rumena. Oba sta toploljubni vrsti, ki živita v toplih hra- stovih gozdovih in grmiščih po južnih po- bočjih haloških gričev. Pomembna je tudi poddružina medvedkov (Arctiinae). Na pr- vem mestu omenimo črtastega medvedka (Euplagia qudripunctaria), ki je zavarovana vrsta, v Halozah in na Donački gori pa ima močne in stabilne populacije. Njemu podob- na je vrsta Callimorpha dominula, ki leta dva tedna pred njim. Naša največja in najlepša kosmatinca pa sta Arctia caja in A. villica. Med zanimivimi in naravovarstveno po- membni nočniki so tudi kokljice (Lasiocam- pidae). So manjša družina razmeroma veli- kih metuljev s čokatimi telesi in pretežno rjavimi krili. Med njimi sta ogroženi vrsti slivova kokljica (Odonestios pruni) in hra- stova kokljica (Gastropacha quercifolia). Dve vrsti med njimi sta tudi zavarovani. To sta hromi volnoritec (Eriogaster catax) in vodo- pivka (Euthrix potatoria). Med majskim ali junijskim dnevnim spre- hodom po pisanih suhih travnikih pa lahko srečamo predstavnike družine ovničev ali ivanjščic (Zygaenidae). Le redko jih bomo Kopula kranjskih ovničev (Zygaena carniolica). Foto: Barbara Zakšek. Spreminjavi ovnič (Zygaena ephialtes). Foto: Barbara Zakšek. 292 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 293Nočni metulji Haloz in Donačke goreNočni metulji Haloz in Donačke gore porina, A. strigosa in A. rumicis. So značilne gozdne vrste, razmeroma velike in pretežno sivo obarvane. Izjema je A. rumicis, ki živi v bolj odprti pokrajini, gosenice pa se hranijo z zelišči, tudi s kislicami. Zanimive so tudi sovke iz rodu Lacanobia, ki so pretežno rjave in so prebivalke bolj odprte pokrajine. Go- senice se hranijo z raznimi zelišči, na po- ljih in vrtovih pa se lahko zelo razmnožijo. Te vrste so Lacanobia contigua, L. oleracea, L. suasa in L. thalassina. Med večjimi goz- dnimi sovka je redka Mormo maura s široki- mi črnimi krili, ki živi v bolj vlažnem oko- lju obrečnih logov. Za suha in topla pobočja haloških gričev je značilna še sovka Callo- pistria juventina, v takem okolje pa živita še ogroženi južni vrsti Eucarta amethystina in Schinia cardui. Med sovkami je tudi veliko travniški vrst, med drugimi tudi iz rodu Mythimna. Zna- čilni za srednje travnike sta M. albipuncta in M. l-album, na bolj mokre travnike pa sta vezani M. ferrago in M. turca. Redkejša od predhodnih je bledo rumeno obarvana M. pallens, ki se zadržuje na suhih traviščih in je selivka. Neprave sovke Neprave sovke (Erebidae) so novejša druži- na, ki je nastala z združitvijo družine med- vedkov (Arctiidae), gobarjev (Lymanriidae) in dela vrst iz družine sovk (Noctuidae). Na obravnavanem območju šteje družina 47 vrst in je tretja po številu. Pa poglejmo najprej k vrstam, ki smo jih včasih uvrščali k sovkam. So razmeroma majhne, krila pa zlagajo ploščato ob telesu. Značilna poddružina so Hypeninae z vrsta- mi Hypena crassalis, H. proboscidalis in H. rostralis. Vse tri so v naših krajih običajne vrste. Metulji druge generacije H. rostralis prezimujejo pogosto v stanovanjskih ali go- spodarskih poslopjih. V poddružini Erebinae je rod trakarjev (Ca- tocala), ki sodijo med najlepše nočne metu- lje. So razmeroma veliki, sprednja krila so navadno siva, zadnja pa so živih barv, od rdeče, rumene do modre. Ob robu zadnjih kril potekajo črni pasovi, zaradi katerih so tudi dobili slovensko rodovno ime. V ob- močju poznamo tri vrste: C. nupta, C. pro- missa in C. fulminea. C. nupta ima zadnja krila rdeče barve, živi pa v topolovo-vrbo- vih logih. Rdeča zadnja krila ima tudi C. promissa, C. fulminea pa ima rumena. Oba sta toploljubni vrsti, ki živita v toplih hra- stovih gozdovih in grmiščih po južnih po- bočjih haloških gričev. Pomembna je tudi poddružina medvedkov (Arctiinae). Na pr- vem mestu omenimo črtastega medvedka (Euplagia qudripunctaria), ki je zavarovana vrsta, v Halozah in na Donački gori pa ima močne in stabilne populacije. Njemu podob- na je vrsta Callimorpha dominula, ki leta dva tedna pred njim. Naša največja in najlepša kosmatinca pa sta Arctia caja in A. villica. Med zanimivimi in naravovarstveno po- membni nočniki so tudi kokljice (Lasiocam- pidae). So manjša družina razmeroma veli- kih metuljev s čokatimi telesi in pretežno rjavimi krili. Med njimi sta ogroženi vrsti slivova kokljica (Odonestios pruni) in hra- stova kokljica (Gastropacha quercifolia). Dve vrsti med njimi sta tudi zavarovani. To sta hromi volnoritec (Eriogaster catax) in vodo- pivka (Euthrix potatoria). Med majskim ali junijskim dnevnim spre- hodom po pisanih suhih travnikih pa lahko srečamo predstavnike družine ovničev ali ivanjščic (Zygaenidae). Le redko jih bomo Kopula kranjskih ovničev (Zygaena carniolica). Foto: Barbara Zakšek. Spreminjavi ovnič (Zygaena ephialtes). Foto: Barbara Zakšek. 294 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 295Nočni metulji Haloz in Donačke gore našli na redno gnojenih in košenih trav- nikih ali v krajini, kjer je v uporabi veliko fitofarmacevtskih sredstev. Zato so tudi do- bri pokazatelji stanja okolja. Zaradi izgube življenjskega prostora številčnost ovničev v Sloveniji upada. V Halozah smo popisali 11 vrst ovničev od 24, kolikor jih živi v Slove- niji. Med najlažje prepoznavnimi je kranjski ovnič (Zygaena carniolica), ki ga prepoznamo po značilni beli obrobi rdečih pik na črni podlagi in ga lahko v Halozah še občudu- jemo v večjem številu. Med redkejšimi pa je spremenljivi ovnič (Z. ephialtes), ki je edina zavarovana vrsta ovniča, ki živi v Halozah. Metuljčki (Microlepidoptera) Družina travniških vešč (Crambidae) je z 48 vrstami najbolje zastopana družina me- tuljčkov v obravnavanem območju. To so v glavnem travniške vrste, štiri med njimi pa so naravovarstveno pomembne. Prvi dve sta Cataclysta lemnata in Nymphula nitidula- ta, ki sta vezani na stoječe vode. Posebnost teh vrst je, da njihove ličinke živijo v vodi in si iz vodnih rastlin izdelajo hišice. Na- slednja je Chilo phragmitella, ki je močvirska vrsta, katere gosenice živijo v votlih steblih trstike. Zadnja od njih je Udea accolalis, ki pa je prebivalka cvetočih travnikov. Med ogroženimi in zavarovanimi vrstami je tudi Yponomeuta sedella (Yponomeutidae), kate- re gosenice delajo zapredke na homuljicah. Sledi družina Pyralidae z dvema zanimi- vima vrstama: Selagia argyrella in Stemma- tophora brunnealis, ki jima ustrezajo suhi in topli haloški travniki. Zaradi redkosti v Samička brezovega prelca (Endromis versicolora). Foto: Matjaž Jež. Odrasla gosenica brezovega prelca (Endromis versicolora). Foto: Matjaž Jež. 294 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 295Nočni metulji Haloz in Donačke gore našli na redno gnojenih in košenih trav- nikih ali v krajini, kjer je v uporabi veliko fitofarmacevtskih sredstev. Zato so tudi do- bri pokazatelji stanja okolja. Zaradi izgube življenjskega prostora številčnost ovničev v Sloveniji upada. V Halozah smo popisali 11 vrst ovničev od 24, kolikor jih živi v Slove- niji. Med najlažje prepoznavnimi je kranjski ovnič (Zygaena carniolica), ki ga prepoznamo po značilni beli obrobi rdečih pik na črni podlagi in ga lahko v Halozah še občudu- jemo v večjem številu. Med redkejšimi pa je spremenljivi ovnič (Z. ephialtes), ki je edina zavarovana vrsta ovniča, ki živi v Halozah. Metuljčki (Microlepidoptera) Družina travniških vešč (Crambidae) je z 48 vrstami najbolje zastopana družina me- tuljčkov v obravnavanem območju. To so v glavnem travniške vrste, štiri med njimi pa so naravovarstveno pomembne. Prvi dve sta Cataclysta lemnata in Nymphula nitidula- ta, ki sta vezani na stoječe vode. Posebnost teh vrst je, da njihove ličinke živijo v vodi in si iz vodnih rastlin izdelajo hišice. Na- slednja je Chilo phragmitella, ki je močvirska vrsta, katere gosenice živijo v votlih steblih trstike. Zadnja od njih je Udea accolalis, ki pa je prebivalka cvetočih travnikov. Med ogroženimi in zavarovanimi vrstami je tudi Yponomeuta sedella (Yponomeutidae), kate- re gosenice delajo zapredke na homuljicah. Sledi družina Pyralidae z dvema zanimi- vima vrstama: Selagia argyrella in Stemma- tophora brunnealis, ki jima ustrezajo suhi in topli haloški travniki. Zaradi redkosti v Samička brezovega prelca (Endromis versicolora). Foto: Matjaž Jež. Odrasla gosenica brezovega prelca (Endromis versicolora). Foto: Matjaž Jež. 296 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 297Nočni metulji Haloz in Donačke gore O potočnih rakih Haloz evropskem merilu so pomembne tudi vrste Pseudeulia asinana (Tortricidae), Euplocamus anthracinalis (Tineidae) in Deuterogonia pu- dorina (Oecophoridae). Ogroženost in varstvo Poleg splošnega spreminjanja, onesnaževanja in uničevanja življenjskega prostora, kar ve- lja za največjo grožnjo vsem živim organiz- mom na Zemlji, bova tukaj poudarila gro- žnjo, ki je za nočno aktivne nočne metulje posebna. To je svetlobno onesnaževanje, ki ga povzroča neustrezna in pretirana razsve- tljava. Svetloba nočne metulje privabi. Me- tulji krožijo okrog vira svetlobe ali pa obse- dijo na osvetljenih površinah. S tem opusti- jo svoje naravne vedenjske vzorce: prenehajo se prehranjevati, iskati spolne partnerje ali odlagati jajčeca na hranilne rastline. Tisti osebki, ki krožijo okoli svetil, postanejo la- hek plen plenilcev, predvsem netopirjev in ptičev. Ko se zdani, jih veliko še vedno sedi po stenah in postanejo plen jutranjih ptic, primerke v bližini tal pa pospravijo žuž- kojedi sesalci ali kuščarji. Tako postanejo viri svetlobe v nočni pokrajini pravi ponor populacij nočnih metuljev in seveda tudi drugih nočnih žuželk. To ima katastrofal- ne posledice za vrstno pestrost, povzroča pa tudi trganje prehranjevalnih verig in razpad celotnih ekosistemov. Poleg drugih groženj, katerim so izpostavljeni nočni metulji, osta- ja zmanjševanje svetlobnega onesnaževanja ena ključnih nalog za prihodnost. Med popisanimi vrstami jih je 14 uvrščenih na Rdeči seznam in so v Sloveniji ogrožene, 13 vrst pa je pri nas zakonsko zavarovanih. Med njimi sta tudi črtasti medvedek in hro- mi volnoritec. Za varstvo prvega, ki je na- veden na prilogi II Direktive o habitatih, sta na obravnavanem območju opredeljeni tudi dve območji Natura 2000: Haloze – vinoro- dne (SI3000117) in Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118). Za hromega volnoritca, ki je naveden na prilogah II in IV Direkti- ve o habitatih, pa razglasitev območij Natura 2000 v Sloveniji še ni zaključena. Haloze bi lahko bile pomembne za to vrsto, vendar so zaenkrat še premalo raziskane. Trenutno je znano pojavljanje vrste zgolj na enem mestu v bližini Zavrča. Haloze so nekoliko odmaknjena, izrazito gričevnata pokrajina na jugu severovzhodne Slovenije. Kljub dejstvu, da vode za človeške potrebe tukaj ni v izobilju, pa prepredajo to slikovito in topografsko zelo razgibano po- krajino številni manjši potoki, ki so bivali- šče naših največjih vodnih nevretenčarjev – potočnih rakov. V skupino potočnih rakov, ki jih uvrščamo v red deseteronožcev (Decapoda), znanstve- no pa imenujemo tudi dolgorepi škarjevci ali košarji (Astacidea), sodijo pri nas le tri domorodne sladkovodne vrste rakov. Dve od njih – koščak (Austropotamobius torrentium) in jelševec (Astacus astacus) - živita tudi na območju Haloz. Zlahka ju prepoznamo po močnih in dobro razvitih škarjah ali »kle- ščah«, po dolgih tipalkah, spredaj zašilje- ni čelni osti na valjastem glavoprsju, ki je obdano s čvrstim hitinastim košem, ter po dolgem zadku, ki se končuje z lepo razvito pahljačasto »repno plavutjo«. V Halozah je mnogo pogostejši koščak, ki mu zlasti ustrezajo manjši, hitreje tekoči potoki v bolj hribovitih in gozdnatih zaho- dnih Halozah. Doseže velikost okoli deset centimetrov, telo je obarvano rjavkasto, od Matjaž Jež je biolog in naravovarstvenik. Posveča se preučevanju narave ter pripravi predlogov in pobud za njeno ohranjanje. Glavni območji njegovih aktivnosti sta Pohorje in Mura, že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je pričel obiskovati tudi Haloze in preučevati tamkajšnje dnevne in nočne metulje. Kot vodja skupin za popisovanje metuljev je sodeloval na mladinskih raziskovalnih taborih od leta 1983 dalje. V Halozah je na več kvadrantih popisoval metulje za Atlas dnevnih metuljev Slovenije, večkrat pa je organiziral tudi opazovanje nočnih metuljev za Evropske noči nočnih metuljev. Barbara Zakšek je univerzitetna diplomirana biologinja. Od leta 2010 je zaposlena na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je njena glavna naloga raziskovanje razširjenosti in ekologije dnevnih in nočnih metuljev Slovenije. Zadnja leta vodi državno spremljanje stanja izbranih vrst metuljev, v katerega so vključena tudi vzorčna mesta v Halozah in okolici. Aktivna je v Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, kjer se osredotoča predvsem na približevanje metuljev različnim javnostim. O potočnih rakih Haloz Matjaž Bedjanič Odrasli potočni raki so največji nevretenčarji naših tekočih voda. V manjših potokih zahodnih Haloz je koščak (Austropotamobius torrentium) še vedno razmeroma pogost. Foto: Matjaž Bedjanič. 296 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 297Nočni metulji Haloz in Donačke gore O potočnih rakih Haloz evropskem merilu so pomembne tudi vrste Pseudeulia asinana (Tortricidae), Euplocamus anthracinalis (Tineidae) in Deuterogonia pu- dorina (Oecophoridae). Ogroženost in varstvo Poleg splošnega spreminjanja, onesnaževanja in uničevanja življenjskega prostora, kar ve- lja za največjo grožnjo vsem živim organiz- mom na Zemlji, bova tukaj poudarila gro- žnjo, ki je za nočno aktivne nočne metulje posebna. To je svetlobno onesnaževanje, ki ga povzroča neustrezna in pretirana razsve- tljava. Svetloba nočne metulje privabi. Me- tulji krožijo okrog vira svetlobe ali pa obse- dijo na osvetljenih površinah. S tem opusti- jo svoje naravne vedenjske vzorce: prenehajo se prehranjevati, iskati spolne partnerje ali odlagati jajčeca na hranilne rastline. Tisti osebki, ki krožijo okoli svetil, postanejo la- hek plen plenilcev, predvsem netopirjev in ptičev. Ko se zdani, jih veliko še vedno sedi po stenah in postanejo plen jutranjih ptic, primerke v bližini tal pa pospravijo žuž- kojedi sesalci ali kuščarji. Tako postanejo viri svetlobe v nočni pokrajini pravi ponor populacij nočnih metuljev in seveda tudi drugih nočnih žuželk. To ima katastrofal- ne posledice za vrstno pestrost, povzroča pa tudi trganje prehranjevalnih verig in razpad celotnih ekosistemov. Poleg drugih groženj, katerim so izpostavljeni nočni metulji, osta- ja zmanjševanje svetlobnega onesnaževanja ena ključnih nalog za prihodnost. Med popisanimi vrstami jih je 14 uvrščenih na Rdeči seznam in so v Sloveniji ogrožene, 13 vrst pa je pri nas zakonsko zavarovanih. Med njimi sta tudi črtasti medvedek in hro- mi volnoritec. Za varstvo prvega, ki je na- veden na prilogi II Direktive o habitatih, sta na obravnavanem območju opredeljeni tudi dve območji Natura 2000: Haloze – vinoro- dne (SI3000117) in Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118). Za hromega volnoritca, ki je naveden na prilogah II in IV Direkti- ve o habitatih, pa razglasitev območij Natura 2000 v Sloveniji še ni zaključena. Haloze bi lahko bile pomembne za to vrsto, vendar so zaenkrat še premalo raziskane. Trenutno je znano pojavljanje vrste zgolj na enem mestu v bližini Zavrča. Haloze so nekoliko odmaknjena, izrazito gričevnata pokrajina na jugu severovzhodne Slovenije. Kljub dejstvu, da vode za človeške potrebe tukaj ni v izobilju, pa prepredajo to slikovito in topografsko zelo razgibano po- krajino številni manjši potoki, ki so bivali- šče naših največjih vodnih nevretenčarjev – potočnih rakov. V skupino potočnih rakov, ki jih uvrščamo v red deseteronožcev (Decapoda), znanstve- no pa imenujemo tudi dolgorepi škarjevci ali košarji (Astacidea), sodijo pri nas le tri domorodne sladkovodne vrste rakov. Dve od njih – koščak (Austropotamobius torrentium) in jelševec (Astacus astacus) - živita tudi na območju Haloz. Zlahka ju prepoznamo po močnih in dobro razvitih škarjah ali »kle- ščah«, po dolgih tipalkah, spredaj zašilje- ni čelni osti na valjastem glavoprsju, ki je obdano s čvrstim hitinastim košem, ter po dolgem zadku, ki se končuje z lepo razvito pahljačasto »repno plavutjo«. V Halozah je mnogo pogostejši koščak, ki mu zlasti ustrezajo manjši, hitreje tekoči potoki v bolj hribovitih in gozdnatih zaho- dnih Halozah. Doseže velikost okoli deset centimetrov, telo je obarvano rjavkasto, od Matjaž Jež je biolog in naravovarstvenik. Posveča se preučevanju narave ter pripravi predlogov in pobud za njeno ohranjanje. Glavni območji njegovih aktivnosti sta Pohorje in Mura, že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je pričel obiskovati tudi Haloze in preučevati tamkajšnje dnevne in nočne metulje. Kot vodja skupin za popisovanje metuljev je sodeloval na mladinskih raziskovalnih taborih od leta 1983 dalje. V Halozah je na več kvadrantih popisoval metulje za Atlas dnevnih metuljev Slovenije, večkrat pa je organiziral tudi opazovanje nočnih metuljev za Evropske noči nočnih metuljev. Barbara Zakšek je univerzitetna diplomirana biologinja. Od leta 2010 je zaposlena na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je njena glavna naloga raziskovanje razširjenosti in ekologije dnevnih in nočnih metuljev Slovenije. Zadnja leta vodi državno spremljanje stanja izbranih vrst metuljev, v katerega so vključena tudi vzorčna mesta v Halozah in okolici. Aktivna je v Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, kjer se osredotoča predvsem na približevanje metuljev različnim javnostim. O potočnih rakih Haloz Matjaž Bedjanič Odrasli potočni raki so največji nevretenčarji naših tekočih voda. V manjših potokih zahodnih Haloz je koščak (Austropotamobius torrentium) še vedno razmeroma pogost. Foto: Matjaž Bedjanič. 298 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 299O potočnih rakih HalozO potočnih rakih Haloz peščenih, sivo rjavih do temno rjavih tonov. Spodnja stran škarij ni nikoli rdečkasta, ampak je rumenkasta do rahlo oranžna, čel- na ost glavoprsja, imenovana rostrum, pa je trikotna, brez izrazitega osrednjega grebena. Jelševec je v Halozah mnogo redkejši, doslej poznamo zanj le dve bližnji najdbi na vzho- du obravnavanega območja. Je naš največji potočni rak, saj lahko odrasel doseže veli- kost skoraj dveh decimetrov. Barva telesa je zelo raznolika, od sivkaste, svetlo rjave do skoraj črne, posamezni osebki so lahko celo modrikasti. Zanj je značilna rdečkasta obar- vanost spodnje strani škarij, zašiljena konica glavoprsja pa je pred očmi enakomerno širo- ka in ima nazobčani osrednji greben. Naša potočna raka pri prehrani nista izbirčna in ju lahko označimo za vsejeda – hranita se z algami, vodnimi rastlinami in majhni- mi vodnimi nevretenčarji, tu in tam tudi z mrhovino, tuj pa jima ni celo kanibalizem. Aktivna sta pretežno ponoči, zadržujeta se v obrežnih spodjedah in med koreninami ter pod večjimi kamni in med njimi. V meh- kejšo brežino si pogosto izkopljeta različno globoke rove oziroma račine. Zanimivo je, da čas za »račje ljubezenske igrice« nasto- pi šele konec jeseni, ko se voda ohladi. Po oploditvi nosijo samice okrogla jajčeca kar pol leta varno zlepljena pod zadkom in v tem času le redko zapuščajo domačo rači- no ali varno zavetje pod velikim kamnom. Šele spomladi, ko se voda začne segrevati, se izležejo mladi rakci. Ti dva do tri tedne, do druge levitve, ostanejo v varnem zavetju materinega zadka. Sledi obdobje njihovega samostojnega življenja in hitre rasti. Nji- hov trden in tog oklep – hitinjača – posta- ne njihovi velikosti kmalu pretesen. Tako hitinjačo že v prvih mesecih življenja kar nekajkrat v celoti odvržejo in zamenjajo za »novi kroj«. Starejši raki se levijo le enkrat do dvakrat na leto, in sicer poleti. Življenjsko okolje koščaka v povirju Jesenice pri Nadolah, ki je del območja Natura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora. Foto: Matjaž Bedjanič. Samice potočnih ra- kov – na sliki koščak (Austropotamobius torrentium) – skr- bijo za svoj zarod in kar pol leta va- rujejo pod zadkom pritrjena oplojena jajčeca. Foto: Matjaž Bedjanič. 298 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 299O potočnih rakih HalozO potočnih rakih Haloz peščenih, sivo rjavih do temno rjavih tonov. Spodnja stran škarij ni nikoli rdečkasta, ampak je rumenkasta do rahlo oranžna, čel- na ost glavoprsja, imenovana rostrum, pa je trikotna, brez izrazitega osrednjega grebena. Jelševec je v Halozah mnogo redkejši, doslej poznamo zanj le dve bližnji najdbi na vzho- du obravnavanega območja. Je naš največji potočni rak, saj lahko odrasel doseže veli- kost skoraj dveh decimetrov. Barva telesa je zelo raznolika, od sivkaste, svetlo rjave do skoraj črne, posamezni osebki so lahko celo modrikasti. Zanj je značilna rdečkasta obar- vanost spodnje strani škarij, zašiljena konica glavoprsja pa je pred očmi enakomerno širo- ka in ima nazobčani osrednji greben. Naša potočna raka pri prehrani nista izbirčna in ju lahko označimo za vsejeda – hranita se z algami, vodnimi rastlinami in majhni- mi vodnimi nevretenčarji, tu in tam tudi z mrhovino, tuj pa jima ni celo kanibalizem. Aktivna sta pretežno ponoči, zadržujeta se v obrežnih spodjedah in med koreninami ter pod večjimi kamni in med njimi. V meh- kejšo brežino si pogosto izkopljeta različno globoke rove oziroma račine. Zanimivo je, da čas za »račje ljubezenske igrice« nasto- pi šele konec jeseni, ko se voda ohladi. Po oploditvi nosijo samice okrogla jajčeca kar pol leta varno zlepljena pod zadkom in v tem času le redko zapuščajo domačo rači- no ali varno zavetje pod velikim kamnom. Šele spomladi, ko se voda začne segrevati, se izležejo mladi rakci. Ti dva do tri tedne, do druge levitve, ostanejo v varnem zavetju materinega zadka. Sledi obdobje njihovega samostojnega življenja in hitre rasti. Nji- hov trden in tog oklep – hitinjača – posta- ne njihovi velikosti kmalu pretesen. Tako hitinjačo že v prvih mesecih življenja kar nekajkrat v celoti odvržejo in zamenjajo za »novi kroj«. Starejši raki se levijo le enkrat do dvakrat na leto, in sicer poleti. Življenjsko okolje koščaka v povirju Jesenice pri Nadolah, ki je del območja Natura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora. Foto: Matjaž Bedjanič. Samice potočnih ra- kov – na sliki koščak (Austropotamobius torrentium) – skr- bijo za svoj zarod in kar pol leta va- rujejo pod zadkom pritrjena oplojena jajčeca. Foto: Matjaž Bedjanič. 300 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 301O potočnih rakih HalozO potočnih rakih Haloz Glede ekoloških zahtev se koščak in jelše- vec razlikujeta in le redko ju srečamo skupaj. Koščak živi v manjših, senčnih, neonesnaže- nih potokih v gričevnati in hriboviti pokra- jini, z morfološko bogato členjeno strugo ter razmeroma hitrim in stalnim vodnim tokom. Živi tudi v zelo majhnih in slabo vodnatih potočkih ter povirjih in je v splošnem pri- lagojen življenju v hladnejših ter s kisikom bolj bogatih tekočih vodah. Jelševec živi v počasneje tekočih rekah in potokih, umetnih akumulacijah, gramoznicah in ribnikih v ni- žinskem in gričevnatem svetu. Ustreza mu tudi prisotnost vodnega rastlinja, odmrlega lesa ter koreninskih prepletov, kjer najde skrivališče. V brežine potoka ali ribnika si izkoplje celo do meter globoke račine. Ogroženosti potočnih rakov se bomo dota- knili v zaključku prispevka. Že sedaj pa naj opozorimo, da sta koščak in jelševec v Slo- veniji kot ranljivi vrsti uvrščena v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam ter zavarovana z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Koščak je uvrščen tudi na dodatka II in V Direktive o habitatih EU, kjer je opredeljen kot prioritetna ogrožena vrsta (*). Zaradi tega je Republika Slovenija obvezana k do- slednemu varovanju bivališč vrste, določitvi območij varstva in zagotavljanju splošno ugodnega ohranitvenega stanje njegovih po- pulacij. Do preloma tisočletja nismo o potočnih ra- kih Haloz vedeli skoraj nič, šele v obdobju od leta 2003 do leta 2011 so tukaj potekale prve astakološke raziskave, katerih rezulta- ti so bili podlaga za opredelitev posebnih območij varstva oziroma območij Natu- ra 2000 za koščaka v Halozah (Bedjanič, 2009; Govedič s sod., 2011). Kot kvalif i- kacijska vrsta je koščak opredeljen na obeh območjih evropskega varstvenega pomena, ki pokrivata večji del Haloz. To sta obmo- čje Natura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118) na zahodu in območje Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117) na vzhodu. Od leta 2015 poteka na zahodnem robu Haloz, na območju Jelovškega potoka pri Makolah, nacionalno spremljanje (moni- toring) koščaka, ki ga financira Ministrstvo za okolje in prostor (Govedič s sod., 2015, 2020). Veliko prepotrebnega dodatnega znanja in podatkov o razširjenosti koščaka v zahodnih Halozah smo pridobili šele v zadnjih treh le- tih. V okviru LIFE integriranega projekta za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji (v nadaljevanju LIFE-IP NATURA.SI) sta namreč koščaku kot varstveno pomembni vrsti namenjeni posebna raziskava in po- zornost na pilotnem projektnem območju Boč - Haloze - Donačka gora (Bedjanič s sod., 2021). V obdobju od leta 2019 do le- ta 2021 smo v okviru omenjenega projekta ugotavljali izhodiščno stanje populacij, raz- širjenost in njegovo ogroženost. Rake smo vzorčili na več kot 110 odsekih potokov in koščaka zabeležili na več kot 50 najdiščih. Nismo pa našli jelševca ali katere od tujero- dnih vrst rakov. Čeprav omenjeno območje Natura 2000 na zahodu vključuje še obšir- no območje z Bočem in Plešivcem, ki ju v pričujočem »haloškem« prispevku ne obrav- navamo, ter po drugi strani ne vključuje ne- katerih delov Haloz, ki jih opisuje pričujoča številka revije Proteus, lahko sklenemo, da Potočni raki si v ilovnato brežino potoka pogosto izkopljejo dolge rove, ki jim pravimo »račine«. Foto: Matjaž Bedjanič. Rak koščak (Austropotamobius torrentium) je širom po Evropi ogrožen. Pri nas je zavarovan, kot naravovarstveno prioritetna vrsta pa je uvrščen tudi na dodatka II in V Direktive o habitatih EU. Država Slovenija je dolžna ohranjati njegova bivališča v naravnem stanju. Foto: Matjaž Bedjanič. 300 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 301O potočnih rakih HalozO potočnih rakih Haloz Glede ekoloških zahtev se koščak in jelše- vec razlikujeta in le redko ju srečamo skupaj. Koščak živi v manjših, senčnih, neonesnaže- nih potokih v gričevnati in hriboviti pokra- jini, z morfološko bogato členjeno strugo ter razmeroma hitrim in stalnim vodnim tokom. Živi tudi v zelo majhnih in slabo vodnatih potočkih ter povirjih in je v splošnem pri- lagojen življenju v hladnejših ter s kisikom bolj bogatih tekočih vodah. Jelševec živi v počasneje tekočih rekah in potokih, umetnih akumulacijah, gramoznicah in ribnikih v ni- žinskem in gričevnatem svetu. Ustreza mu tudi prisotnost vodnega rastlinja, odmrlega lesa ter koreninskih prepletov, kjer najde skrivališče. V brežine potoka ali ribnika si izkoplje celo do meter globoke račine. Ogroženosti potočnih rakov se bomo dota- knili v zaključku prispevka. Že sedaj pa naj opozorimo, da sta koščak in jelševec v Slo- veniji kot ranljivi vrsti uvrščena v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam ter zavarovana z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Koščak je uvrščen tudi na dodatka II in V Direktive o habitatih EU, kjer je opredeljen kot prioritetna ogrožena vrsta (*). Zaradi tega je Republika Slovenija obvezana k do- slednemu varovanju bivališč vrste, določitvi območij varstva in zagotavljanju splošno ugodnega ohranitvenega stanje njegovih po- pulacij. Do preloma tisočletja nismo o potočnih ra- kih Haloz vedeli skoraj nič, šele v obdobju od leta 2003 do leta 2011 so tukaj potekale prve astakološke raziskave, katerih rezulta- ti so bili podlaga za opredelitev posebnih območij varstva oziroma območij Natu- ra 2000 za koščaka v Halozah (Bedjanič, 2009; Govedič s sod., 2011). Kot kvalif i- kacijska vrsta je koščak opredeljen na obeh območjih evropskega varstvenega pomena, ki pokrivata večji del Haloz. To sta obmo- čje Natura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118) na zahodu in območje Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117) na vzhodu. Od leta 2015 poteka na zahodnem robu Haloz, na območju Jelovškega potoka pri Makolah, nacionalno spremljanje (moni- toring) koščaka, ki ga financira Ministrstvo za okolje in prostor (Govedič s sod., 2015, 2020). Veliko prepotrebnega dodatnega znanja in podatkov o razširjenosti koščaka v zahodnih Halozah smo pridobili šele v zadnjih treh le- tih. V okviru LIFE integriranega projekta za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji (v nadaljevanju LIFE-IP NATURA.SI) sta namreč koščaku kot varstveno pomembni vrsti namenjeni posebna raziskava in po- zornost na pilotnem projektnem območju Boč - Haloze - Donačka gora (Bedjanič s sod., 2021). V obdobju od leta 2019 do le- ta 2021 smo v okviru omenjenega projekta ugotavljali izhodiščno stanje populacij, raz- širjenost in njegovo ogroženost. Rake smo vzorčili na več kot 110 odsekih potokov in koščaka zabeležili na več kot 50 najdiščih. Nismo pa našli jelševca ali katere od tujero- dnih vrst rakov. Čeprav omenjeno območje Natura 2000 na zahodu vključuje še obšir- no območje z Bočem in Plešivcem, ki ju v pričujočem »haloškem« prispevku ne obrav- navamo, ter po drugi strani ne vključuje ne- katerih delov Haloz, ki jih opisuje pričujoča številka revije Proteus, lahko sklenemo, da Potočni raki si v ilovnato brežino potoka pogosto izkopljejo dolge rove, ki jim pravimo »račine«. Foto: Matjaž Bedjanič. Rak koščak (Austropotamobius torrentium) je širom po Evropi ogrožen. Pri nas je zavarovan, kot naravovarstveno prioritetna vrsta pa je uvrščen tudi na dodatka II in V Direktive o habitatih EU. Država Slovenija je dolžna ohranjati njegova bivališča v naravnem stanju. Foto: Matjaž Bedjanič. 302 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 303O potočnih rakih HalozO potočnih rakih Haloz so zahodne Haloze v astakološkem oziru danes dobro obdelane. Večina potokov tega dela Haloz pripada hidrografsko vodozbirnemu območju Dra- vinje. Le nekaj potokov na južni strani gre- bena med Plešivcem in Donačko goro, ki v strogem geografskem pogledu ne sodijo k Halozam, pa pripada vodozbirnemu obmo- čju Sotle oziroma Spodnje Save. Ker gre za raznoliko in po površini obsežno območje, podajamo v nadaljevanju kratek pregled raz- širjenosti ter stanja populacij koščaka v za- hodnih Halozah in v zahodnem delu vzho- dnih Haloz po hidrografskih območjih. Ta predstavljajo vodozbirna območja posame- znih večjih potokov, ki so s slemeni kot raz- vodnicami med seboj ločena in predstavljajo za koščaka območja razširjenosti manjših, delno izoliranih metapopulacij. Na zahodnem delu Haloz smo koščaka za- beležili v hidrografskih območjih Jelovškega potoka in Skralske, kjer pa njegovo ohra- nitveno stanje ni ugodno in kaže negativni trend. Iz srednjega toka Jelovškega potoka je vrsta v zadnjih letih izginila. Tudi v do- lini potoka Šega koščaka nismo potrdili na nobenem od znanih najdišč iz preteklosti, ampak smo ga našli le v povirnih delih. Še bolj zaskrbljujoče je stanje v hidrografskem območju Skralske, kjer koščaka nismo našli ne v njenem spodnjem toku niti ne v po- virnih delih južno od črte Stoperce-Kupčinji vrh, od koder so znani starejši podatki. V hidrografskem območju Jesenice vrste nismo našli v spodnjem delu toka, medtem ko v srednjem toku, vzhodno od Dola pri Sto- percah in Siteža, koščak ži- vi v manjših pritokih, zlasti močna pa je populacija vrste v levem kraku povirja Jese- nice v Nadolah. Razveselji- vo je tudi stanje populacij v potoku Peklača in njegovih pritokih, kjer je koščak po- gost. Na vzhodu zahodnih Haloz oziroma geografsko na zahodu vzhodnih Haloz, v spodnjem toku Rogatnice južno od Podlehnika, smo ga zabeležili le v potoku v Jablovcu pod Rodnim vr- hom. V jugovzhodnem delu zahodnih Haloz, v hidrografskem območju Tisovca, je koščak razmeroma pogost. Skrb pa vzbuja stanje v Rogatnici nad sotočjem s Tisovcem, kjer ga nismo našli na starejših znanih najdiščih izpred poldrugega desetle- tja niti v nobenem od pritokov. Manjša po- pulacija je očitno preživela le še v povirnem delu Rogatnice pod Donačko goro. Le do- ber streljaj proti zahodu pripada povirje po- toka Žahenberc pri Sv. Juriju že vodozbirne- mu območju Sotle oziroma Save, enako tudi nekateri potoki, ki se zahodno od Ženčaja spuščajo proti jugu. Tukaj koščak še živi in stanje njegovih populacij je za zdaj ocenjeno kot ugodno. V vzhodnih Halozah vemo o razširjenosti, ogroženosti in ohranitvenem stanju potoč- nih rakov bistveno manj. In to kljub temu, da je koščak kvalif ikacijska vrsta območja Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117) in da je tukaj meja njegovega območja raz- širjenosti, kar je pomembno tudi v varstve- nem okviru. Leta 2007 je bil zabeležen v potoku Ložina in njenih pritokih pri Mali Varnici, zatem pa na tem območju ni bila opravljena nobena sistematična astakološka raziskava. Priložnostni obisk nekaj potokov v okolici Zgornjega Gruškovja, vzhodno od avtoceste Ptuj-Gruškovje, je v letu 2021 vendarle postregel s še nekaj najdbami ko- ščaka v vzhodnih Halozah. Razveselili smo se ga denimo v potokih Trivoda in Kopi- nica, ki sta pritoka Tisovca, nekoliko proti severu, na zahodnem robu območja Natura 2000 Haloze – vinorodne, pa smo ga našli še v povirju Ložine, ki že sodi v hidrografsko območje Psičine oziroma Drave. Kot omenjeno že uvodoma, se v vzhodnih Halozah pojavlja tudi naš drugi avtohtoni potočni rak – jelševec. Njegova razširjenost je na tem območju zelo slabo poznana. Do- slej je bil zabeležen le v potoku Lipnica med Spodnjim Gruškovjem in Zgornjim Leskov- cem, ki sodi v hidrografsko območje Psičine oziroma Drave. Glede na siceršnjo razširje- nost in ekološke zahteve jelševca je možno, da je v vzhodnih Halozah pogostejši in da je bil preveč »dobronamerno« naseljen tudi v katerega od manjših ribnikov na tem obmo- čju. Vsekakor so za celovitejšo oceno razšir- jenosti in ogroženosti potočnih rakov v tem delu Slovenije potrebne nadaljnje astakolo- ške favnistično-ekološke raziskave. Čeprav sta koščak in jelševec pri nas še ve- dno razmeroma pogosta, sta zaradi človeko- vih posegov v naravne vodotoke v zadnjih desetletjih marsikje že izginila. Ogroža ju predvsem slabšanje življenjskih razmer v potokih z regulacijami, gradnjo pregrad, odvzemi vode, uničenjem obrežne vegetaci- je ..., močan negativni vpliv ima nanju tudi onesnaženje vodotokov s pesticidi, gnojili in drugimi izpusti onesnažil iz bivališč ter hlevov, saj sta v tem oziru zelo občutljiva. Največa nevarnost za populacije naših do- morodnih vrst potočnih rakov pa je drobna patogena oomiceta Aphanomyces astaci, pov- zročiteljica bolezni »račje kuge«. Ta je razlog za množične pogine tako jelševca kot košča- ka. Vnos, preseljevanje in širjenje invazivnih tujerodnih vrst rakov, ki so glavni prenašalci te smrtonosne račje bolezni, so zato prepo- vedani in jih je treba omejiti, hkrati pa tudi izvajati spremljanje (monitoring) račje kuge in izvajati ukrepe za njeno omejevanje. Iz rezultatov projekta LIFE-IP NATURA. SI lahko ocenimo, da je koščak v zahodnih Halozah še vedno razmeroma pogost, ven- dar ne živi v vseh potokih. Z določeno mero previdnosti lahko stanje populacij vrste na širšem območju opredelimo kot pretežno ugodno. V nekaterih potokih, iz katerih so bili znane starejše najdbe, ga v zadnjih letih nismo zabeležili. Na območju Natura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora nismo opazili regulacij ali drugih večjih fizičnih posegov v vodotoke, ki bi znatno ogrožali populacije vrste. Slabšanje ohranitvenega statusa in ce- lo izginotje koščaka na nekaterih ožjih ob- močjih sta tako zelo verjetno posledica raz- ličnih manjših in razpršenih, a najverjetneje ponavljajočih se krajevnih vplivov, katerih Življenjsko okolje koščaka v potoku Tisovec pri Gruškovju, na jugovzhodni meji Natura 2000 območja Boč - Haloze - Donačka gora. Foto: Matjaž Bedjanič. 302 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 303O potočnih rakih HalozO potočnih rakih Haloz so zahodne Haloze v astakološkem oziru danes dobro obdelane. Večina potokov tega dela Haloz pripada hidrografsko vodozbirnemu območju Dra- vinje. Le nekaj potokov na južni strani gre- bena med Plešivcem in Donačko goro, ki v strogem geografskem pogledu ne sodijo k Halozam, pa pripada vodozbirnemu obmo- čju Sotle oziroma Spodnje Save. Ker gre za raznoliko in po površini obsežno območje, podajamo v nadaljevanju kratek pregled raz- širjenosti ter stanja populacij koščaka v za- hodnih Halozah in v zahodnem delu vzho- dnih Haloz po hidrografskih območjih. Ta predstavljajo vodozbirna območja posame- znih večjih potokov, ki so s slemeni kot raz- vodnicami med seboj ločena in predstavljajo za koščaka območja razširjenosti manjših, delno izoliranih metapopulacij. Na zahodnem delu Haloz smo koščaka za- beležili v hidrografskih območjih Jelovškega potoka in Skralske, kjer pa njegovo ohra- nitveno stanje ni ugodno in kaže negativni trend. Iz srednjega toka Jelovškega potoka je vrsta v zadnjih letih izginila. Tudi v do- lini potoka Šega koščaka nismo potrdili na nobenem od znanih najdišč iz preteklosti, ampak smo ga našli le v povirnih delih. Še bolj zaskrbljujoče je stanje v hidrografskem območju Skralske, kjer koščaka nismo našli ne v njenem spodnjem toku niti ne v po- virnih delih južno od črte Stoperce-Kupčinji vrh, od koder so znani starejši podatki. V hidrografskem območju Jesenice vrste nismo našli v spodnjem delu toka, medtem ko v srednjem toku, vzhodno od Dola pri Sto- percah in Siteža, koščak ži- vi v manjših pritokih, zlasti močna pa je populacija vrste v levem kraku povirja Jese- nice v Nadolah. Razveselji- vo je tudi stanje populacij v potoku Peklača in njegovih pritokih, kjer je koščak po- gost. Na vzhodu zahodnih Haloz oziroma geografsko na zahodu vzhodnih Haloz, v spodnjem toku Rogatnice južno od Podlehnika, smo ga zabeležili le v potoku v Jablovcu pod Rodnim vr- hom. V jugovzhodnem delu zahodnih Haloz, v hidrografskem območju Tisovca, je koščak razmeroma pogost. Skrb pa vzbuja stanje v Rogatnici nad sotočjem s Tisovcem, kjer ga nismo našli na starejših znanih najdiščih izpred poldrugega desetle- tja niti v nobenem od pritokov. Manjša po- pulacija je očitno preživela le še v povirnem delu Rogatnice pod Donačko goro. Le do- ber streljaj proti zahodu pripada povirje po- toka Žahenberc pri Sv. Juriju že vodozbirne- mu območju Sotle oziroma Save, enako tudi nekateri potoki, ki se zahodno od Ženčaja spuščajo proti jugu. Tukaj koščak še živi in stanje njegovih populacij je za zdaj ocenjeno kot ugodno. V vzhodnih Halozah vemo o razširjenosti, ogroženosti in ohranitvenem stanju potoč- nih rakov bistveno manj. In to kljub temu, da je koščak kvalif ikacijska vrsta območja Natura 2000 Haloze – vinorodne (SI3000117) in da je tukaj meja njegovega območja raz- širjenosti, kar je pomembno tudi v varstve- nem okviru. Leta 2007 je bil zabeležen v potoku Ložina in njenih pritokih pri Mali Varnici, zatem pa na tem območju ni bila opravljena nobena sistematična astakološka raziskava. Priložnostni obisk nekaj potokov v okolici Zgornjega Gruškovja, vzhodno od avtoceste Ptuj-Gruškovje, je v letu 2021 vendarle postregel s še nekaj najdbami ko- ščaka v vzhodnih Halozah. Razveselili smo se ga denimo v potokih Trivoda in Kopi- nica, ki sta pritoka Tisovca, nekoliko proti severu, na zahodnem robu območja Natura 2000 Haloze – vinorodne, pa smo ga našli še v povirju Ložine, ki že sodi v hidrografsko območje Psičine oziroma Drave. Kot omenjeno že uvodoma, se v vzhodnih Halozah pojavlja tudi naš drugi avtohtoni potočni rak – jelševec. Njegova razširjenost je na tem območju zelo slabo poznana. Do- slej je bil zabeležen le v potoku Lipnica med Spodnjim Gruškovjem in Zgornjim Leskov- cem, ki sodi v hidrografsko območje Psičine oziroma Drave. Glede na siceršnjo razširje- nost in ekološke zahteve jelševca je možno, da je v vzhodnih Halozah pogostejši in da je bil preveč »dobronamerno« naseljen tudi v katerega od manjših ribnikov na tem obmo- čju. Vsekakor so za celovitejšo oceno razšir- jenosti in ogroženosti potočnih rakov v tem delu Slovenije potrebne nadaljnje astakolo- ške favnistično-ekološke raziskave. Čeprav sta koščak in jelševec pri nas še ve- dno razmeroma pogosta, sta zaradi človeko- vih posegov v naravne vodotoke v zadnjih desetletjih marsikje že izginila. Ogroža ju predvsem slabšanje življenjskih razmer v potokih z regulacijami, gradnjo pregrad, odvzemi vode, uničenjem obrežne vegetaci- je ..., močan negativni vpliv ima nanju tudi onesnaženje vodotokov s pesticidi, gnojili in drugimi izpusti onesnažil iz bivališč ter hlevov, saj sta v tem oziru zelo občutljiva. Največa nevarnost za populacije naših do- morodnih vrst potočnih rakov pa je drobna patogena oomiceta Aphanomyces astaci, pov- zročiteljica bolezni »račje kuge«. Ta je razlog za množične pogine tako jelševca kot košča- ka. Vnos, preseljevanje in širjenje invazivnih tujerodnih vrst rakov, ki so glavni prenašalci te smrtonosne račje bolezni, so zato prepo- vedani in jih je treba omejiti, hkrati pa tudi izvajati spremljanje (monitoring) račje kuge in izvajati ukrepe za njeno omejevanje. Iz rezultatov projekta LIFE-IP NATURA. SI lahko ocenimo, da je koščak v zahodnih Halozah še vedno razmeroma pogost, ven- dar ne živi v vseh potokih. Z določeno mero previdnosti lahko stanje populacij vrste na širšem območju opredelimo kot pretežno ugodno. V nekaterih potokih, iz katerih so bili znane starejše najdbe, ga v zadnjih letih nismo zabeležili. Na območju Natura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora nismo opazili regulacij ali drugih večjih fizičnih posegov v vodotoke, ki bi znatno ogrožali populacije vrste. Slabšanje ohranitvenega statusa in ce- lo izginotje koščaka na nekaterih ožjih ob- močjih sta tako zelo verjetno posledica raz- ličnih manjših in razpršenih, a najverjetneje ponavljajočih se krajevnih vplivov, katerih Življenjsko okolje koščaka v potoku Tisovec pri Gruškovju, na jugovzhodni meji Natura 2000 območja Boč - Haloze - Donačka gora. Foto: Matjaž Bedjanič. 304 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 305O potočnih rakih Haloz O potočnih rakih Haloz Dvoživke Haloz negativni učinki se seštevajo do stopnje, ko preživetje vrste ni več možno. Zaključek vendarle sklenimo s pozitivnim sporočilom – prisotnost koščaka in jelšev- ca v haloških potokih je gotovo pokazatelj razmeroma dobro ohranjenega in zdravega naravnega okolja tega dela Slovenije. Zato nadaljnja prizadevanja za varstvo narave v Halozah ter za čisto in »naravno« podobo voda niso pomembna le za potočne rake in druga ogrožena živa bitja, ampak tudi, in morda celo predvsem, za nas ljudi. Viri: Bedjanič, M., 2009: O potočnih rakih območja med Pohorjem in Halozami (Crustacea: Astacidae). V: Gradišnik, S., ur., Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, 535-547. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Bedjanič, M., Vrezec, A., Kapla, A., 2021: Poročilo o evidentiranju izhodiščnega stanja izbranih vrst in habitatnih tipov na IP območjih - Akcija A.1.2: Območje Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118): Koščak (Austropotamobius torrentium): Končno poročilo za projekt »LIFE Integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji«, LIFE17 IPE/ SI/000011 LIFE-IP NATURA.SI. Ljubljana: Nacionalni inštitut za biologijo, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov, 41 str. + digitalne priloge. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Govedič, M., 2006: Potočni raki Slovenije: razširjenost, ekologija, varstvo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 26 str. Govedič, M., Bedjanič, M., Vrezec, A., Šalamun, A., 2011: Dodatne raziskave kvalifikacijskih vrst Natura 2000 ter vzpostavitev in izvajanje monitoringa ciljnih vrst rakov v letu 2010 in 2011. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 87 str. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Govedič, M., Vrezec, A., Jaklič, M., Lešnik, A., Grobelnik, V., Šalamun, A., Ambrožič, Š., Kapla, A., 2015: Vzpostavitev in izvajanje monitoringa koščaka (Austropotamobius torrentium) in koščenca (Austropotamobius pallipes) v letih 2014 in 2015. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 56 str. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Govedič, M., Bedjanič, M., Vrezec, A., 2020: Monitoring raka koščaka (Austropotamobius torrentium) v letih 2018, 2019 in 2020. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 37 str. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Jelševec (Astacus astacus) je naš največji potočni rak. Njegove škarje so velike in močne, na spodnji strani pa so značilno rdečkasto obarvane. Konica glavoprsja je pred očmi enakomerno široka, na njej je opazen nazobčani osrednji greben. Pri manjšem koščaku je konica glavoprsja trikotna, osrednji greben na njej je neizrazit, spodnja stran škarij pa je rumenkasta. Foto: Matjaž Bedjanič. Biologija dvoživk Dvoživke so štirinožni vretenčarji z nestal- no telesno temperaturo, ki so se na Zemlji prvič pojavili pred 340 milijoni let. Večina jih vsaj del svojega življenja preživi v vodi ali pa so vezane na vlažno okolje. Trenutno je znanih več kot 8.400 vrst dvoživk, raz- vrščenih v tri redove: sleporili (Gymnophi- ona), ki živijo izključno v tropskem in sub- tropskem območju, repate dvoživke (Urode- la) in brezrepe dvoživke (Anura), ki živijo tudi pri nas. V Sloveniji živi 20 vrst dvoživk, ki jih lah- ko uvrstimo v dva redova in sedem družin. Med repate dvoživke sodijo družini močerili (Proteidae) ter pupki in močeradi (Salaman- dridae), v red brezrepih dvoživk pa uvršča- mo rege (Hylidae), urhe (Bombinatoridae), krastače (Bufonidae), česnovke (Pelobatidae) in prave žabe (Ranidae). Odrasle dvoživke imajo tanko poroženelo kožo, ki ima poleg varovalne tudi dihal- no vlogo. Vsebuje mnoge sluzne in stru- pne žleze, ki se tvorijo šele po preobrazbi v odraslo žival. Prve preprečujejo izsušitev, druge pa žival varujejo pred okužbami in plenilci. Dihajo s pljuči, deloma pa izmenja- va plinov poteka tudi skozi navlaženo kožo. Skozi tanko kožo poteka tudi transport vo- de in elektrolitov, zlasti na trebušni strani v tako imenovanem medeničnem polju. Ličin- ke dvoživk dihajo s škrgami in s kožo, ki še ne vsebuje večceličnih žlez. Različne vrste dvoživk imajo različne eko- loške potrebe, večina vrst pa potrebuje primerna vodna telesa za razmnoževanje in ustrezen kopenski življenjski prostor za odraslo življenje. Njihov življenjski prostor sestavljajo mrestišča oziroma vodni habita- ti, kjer potekata odlaganje jajc ali ličink in razvoj jajc oziroma ličink do mladostnega osebka; poletna bivališča, kjer se zadržujejo in hranijo v aktivnem obdobju leta; prezi- movališča, kjer preživijo zimo v neaktivnem stanju; ter selitvena območja, kjer potekajo migracije med prej naštetimi življenjskimi prostori. Posebej izrazite in pri nekaterih vr- stah množične so spomladanske selitve, ko se spolno dozorele dvoživke v času parjenja, Dvoživke Haloz Nik Šabeder, Anja Bolčina, Mojca Vek 304 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 305O potočnih rakih Haloz O potočnih rakih Haloz Dvoživke Haloz negativni učinki se seštevajo do stopnje, ko preživetje vrste ni več možno. Zaključek vendarle sklenimo s pozitivnim sporočilom – prisotnost koščaka in jelšev- ca v haloških potokih je gotovo pokazatelj razmeroma dobro ohranjenega in zdravega naravnega okolja tega dela Slovenije. Zato nadaljnja prizadevanja za varstvo narave v Halozah ter za čisto in »naravno« podobo voda niso pomembna le za potočne rake in druga ogrožena živa bitja, ampak tudi, in morda celo predvsem, za nas ljudi. Viri: Bedjanič, M., 2009: O potočnih rakih območja med Pohorjem in Halozami (Crustacea: Astacidae). V: Gradišnik, S., ur., Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, 535-547. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str. Bedjanič, M., Vrezec, A., Kapla, A., 2021: Poročilo o evidentiranju izhodiščnega stanja izbranih vrst in habitatnih tipov na IP območjih - Akcija A.1.2: Območje Boč - Haloze - Donačka gora (SI3000118): Koščak (Austropotamobius torrentium): Končno poročilo za projekt »LIFE Integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji«, LIFE17 IPE/ SI/000011 LIFE-IP NATURA.SI. Ljubljana: Nacionalni inštitut za biologijo, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov, 41 str. + digitalne priloge. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Govedič, M., 2006: Potočni raki Slovenije: razširjenost, ekologija, varstvo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 26 str. Govedič, M., Bedjanič, M., Vrezec, A., Šalamun, A., 2011: Dodatne raziskave kvalifikacijskih vrst Natura 2000 ter vzpostavitev in izvajanje monitoringa ciljnih vrst rakov v letu 2010 in 2011. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 87 str. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Govedič, M., Vrezec, A., Jaklič, M., Lešnik, A., Grobelnik, V., Šalamun, A., Ambrožič, Š., Kapla, A., 2015: Vzpostavitev in izvajanje monitoringa koščaka (Austropotamobius torrentium) in koščenca (Austropotamobius pallipes) v letih 2014 in 2015. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 56 str. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Govedič, M., Bedjanič, M., Vrezec, A., 2020: Monitoring raka koščaka (Austropotamobius torrentium) v letih 2018, 2019 in 2020. Končno poročilo. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 37 str. [Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana.] Jelševec (Astacus astacus) je naš največji potočni rak. Njegove škarje so velike in močne, na spodnji strani pa so značilno rdečkasto obarvane. Konica glavoprsja je pred očmi enakomerno široka, na njej je opazen nazobčani osrednji greben. Pri manjšem koščaku je konica glavoprsja trikotna, osrednji greben na njej je neizrazit, spodnja stran škarij pa je rumenkasta. Foto: Matjaž Bedjanič. Biologija dvoživk Dvoživke so štirinožni vretenčarji z nestal- no telesno temperaturo, ki so se na Zemlji prvič pojavili pred 340 milijoni let. Večina jih vsaj del svojega življenja preživi v vodi ali pa so vezane na vlažno okolje. Trenutno je znanih več kot 8.400 vrst dvoživk, raz- vrščenih v tri redove: sleporili (Gymnophi- ona), ki živijo izključno v tropskem in sub- tropskem območju, repate dvoživke (Urode- la) in brezrepe dvoživke (Anura), ki živijo tudi pri nas. V Sloveniji živi 20 vrst dvoživk, ki jih lah- ko uvrstimo v dva redova in sedem družin. Med repate dvoživke sodijo družini močerili (Proteidae) ter pupki in močeradi (Salaman- dridae), v red brezrepih dvoživk pa uvršča- mo rege (Hylidae), urhe (Bombinatoridae), krastače (Bufonidae), česnovke (Pelobatidae) in prave žabe (Ranidae). Odrasle dvoživke imajo tanko poroženelo kožo, ki ima poleg varovalne tudi dihal- no vlogo. Vsebuje mnoge sluzne in stru- pne žleze, ki se tvorijo šele po preobrazbi v odraslo žival. Prve preprečujejo izsušitev, druge pa žival varujejo pred okužbami in plenilci. Dihajo s pljuči, deloma pa izmenja- va plinov poteka tudi skozi navlaženo kožo. Skozi tanko kožo poteka tudi transport vo- de in elektrolitov, zlasti na trebušni strani v tako imenovanem medeničnem polju. Ličin- ke dvoživk dihajo s škrgami in s kožo, ki še ne vsebuje večceličnih žlez. Različne vrste dvoživk imajo različne eko- loške potrebe, večina vrst pa potrebuje primerna vodna telesa za razmnoževanje in ustrezen kopenski življenjski prostor za odraslo življenje. Njihov življenjski prostor sestavljajo mrestišča oziroma vodni habita- ti, kjer potekata odlaganje jajc ali ličink in razvoj jajc oziroma ličink do mladostnega osebka; poletna bivališča, kjer se zadržujejo in hranijo v aktivnem obdobju leta; prezi- movališča, kjer preživijo zimo v neaktivnem stanju; ter selitvena območja, kjer potekajo migracije med prej naštetimi življenjskimi prostori. Posebej izrazite in pri nekaterih vr- stah množične so spomladanske selitve, ko se spolno dozorele dvoživke v času parjenja, Dvoživke Haloz Nik Šabeder, Anja Bolčina, Mojca Vek 306 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 307Dvoživke HalozDvoživke Haloz ki pri večini vrst poteka spomladi ali zgo- daj poleti, iz prezimovališč vračajo k mre- stiščem. Večina vrst pri nas po preobrazbi iz ličink v mladostne osebke zapusti vodne življenjske prostore in nadaljuje življenje na kopnem. Nekoliko manj izrazite so jesenske selitve, ko se dvoživke selijo iz poletnih bi- vališč v prezimovališča. Repate dvoživke imajo dolgo valjasto telo in dolg rep. Za razliko od brezrepih dvoživk nimajo bobniča, manjkata pa tudi slušna odprtina in srednje uho. Oploditev, ki je pri večini vrst notranja, se prične s snubi- tvenim plesom. Med plesom samec odloži želatinastno kapsulo sperme, imenovano spermatofor, ki jo samica pobere v kloako. Samice pupkov izležejo oplojena jajca in jih posamezno zavijajo v vodne rastline. Pri močeradih se ličinke iz jajca izležejo v te- lesu samice, ta pa jih po nekaj mesecih od- loži v vodo, kar imenujemo živorodnost ali ovoviviparija. Ličinke repatih dvoživk imajo zunanje škrge in so mesojede. Hranijo se z nevretenčarji, občasno pa je prisoten tudi kanibalizem. Brezrepe dvoživke imajo podaljšane zadnje okončine, ki so prilagojene skakanju. Ima- jo bobnič, slušno odprtino in srednje uho, v grlu pa organ za oglašanje. Oploditev je pri njih navadno zunanja. Med selitvijo do mrestišč se samec poskuša oprijeti samice v paritvenem objemu (tako imenovanem am- pleksusu). Ko prispeta do vode, samica va- njo začne odlagati skupke jajc, imenovane mrest, samec pa jih sproti oplaja. Ličinke brezrepih dvoživk, ki jih imenujemo paglav- ci, imajo škrge prekrite s poklopcem ozi- roma operkolumom. Do njih voda priteka skozi usta in odteka skozi spirakel. Paglavci so večinoma rastlinojedi in se prehranjujejo s strganjem ter objedanjem vodne vegetacije. Kasneje v razvoju nekateri paglavci postane- jo vsejedi. Odrasle dvoživke so plenilci. Plen pogoltne- jo in zaužijejo celega. Večinoma se prehra- njujejo z različnimi nevretenčarji, večje vrste lahko plenijo celo manjše vretenčarje, obča- sno pa lahko v njihovi prehrani zasledimo tudi mreste in ličinke drugih dvoživk. Ogroženost dvoživk Dvoživke so med vsemi vretenčarji verjetno najbolj ogrožena skupina, saj je ogroženih približno 43 odstotkov vseh danes živečih vrst. Ogrožajo jih predvsem fragmentacija in izguba življenjskih prostorov ter s tem izolacija posameznih populacij, urbanizacija, novi načini rabe tal v kulturni krajini, pre- tirana raba pesticidov, slabšanje kakovosti vode in onesnaženje vodnih ter kopenskih življenjskih prostorov, podnebne spremembe, človeške motnje (umetna svetloba, zvočno onesnaženje), lov dvoživk za prehrano ljudi, vnosi tujerodnih vrst in porajajoče se bole- zni. Podobno kot v svetu so navedeni de- javniki ogrožanja tudi vzroki za ogroženost naših vrst dvoživk. Med boleznimi je treba poudariti na novo odkriti glivi Batrachochytrium dendrobati- dis in Batrachochytrium salamandrivorans, ki povzročata bolezen z imenom hitridiomi- koza. Obe vrsti okužujeta poroženelo kožo dvoživk, vendar se z glivo Batrachochytrium dendrobatidis lahko okužijo repate dvoživke, brezrepe dvoživke in celo sleporili, okužbe z glivo Batrachochytrium salamandrivorans pa so dokumentirane le pri repatih dvoživkah. Hitridiomikoza je vzrok za največjo zna- no izgubo vrst zaradi bolezni doslej. Samo okužbe z glivo Batrachochytrium dendrobati- dis so v svetu povzročile drastičen upad več kot 500 vrst dvoživk, od katerih jih je 90 v naravi tudi izumrlo. Gliva Batrachochytri- um dendrobatidis je trenutno potrjena v 23 evropskih državah, gliva Batrachochytrium salamandrivorans pa je do sedaj omejena na območje držav Beneluksa in zahodnega de- la Nemčije. Nedavno je bilo izvedeno prvo testiranje dvoživk na prisotnost hitridnih gliv v Sloveniji: sodelavci na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so izvedli sistematično testiranje na prisotnost omenjenih dveh gliv pri dvo- živkah. Raziskovalci so prvič potrdili okuž- bo z glivo Batrachochytrium dendrobatidis v Sloveniji pri odraslem osebku zelene žabe, kar je bilo nedavno objavljeno tudi v član- ku in magistrski nalogi. Zaradi pozitivnega rezultata prisotnosti gliv avtorji pozivajo k uvedbi monitoringa (sprotnega spremlja- nja) širjenja bolezni za preprečitev morebi- tnih katastrofalnih posledic hitridiomikoze. Največje tveganje za vnos hitridnih gliv v okolje sta nenamerni in naključni transport dvoživk, pa tudi izpuščanje dvoživk iz uje- tništva v naravo. Nadaljnja razširitev bole- zni, ki je v naravi nepovratna, se navadno zgodi z nenamernim prenašanjem gliv in njunih spor med vodnimi telesi zaradi člo- veške dejavnosti. Prenos gliv je možen z oblačili, obutvijo, opremo in pripomočki, ki jih uporabljamo v vodi. Ker je preprečevanje ključnega pomena, mora vsak posameznik, ki se veliko zadržuje v vodnih telesih ali ob njih, poskrbeti za redno razkuževanje vodne (terenske) opreme. Pri razkuževanju teren- ske opreme zadoščata čiščenje z desetodsto- tno vodno raztopino belila za opremo ter kombinacija toplote in sušenja za oblačila. Z dvoživkami v naravnem okolju je treba ravnati v nitrilnih rokavicah brez smukca, ki jih je po uporabi na enem vodnem telesu treba ustrezno zavreči. Vse vrste dvoživk v Sloveniji so uvršče- ne na Rdeči seznam, zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Hribski urhi (Bombina variegata) so sivo obarvani in imajo po svojem telesu izvodila strupnih žlez, ki tvorijo bradavičaste izrastke na koži. Na svojo strupenost plenilce opozarjajo s svarilno barvo in značilnim urhovim refleksom - ko pokažejo barvito trebušno stran. Hribski urh sodi med tako imenovane vrste Natura 2000. Na fotografiji ob odraslem urhu na levi strani opazimo tudi mrest. Foto: Anja Bolčina. 306 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 307Dvoživke HalozDvoživke Haloz ki pri večini vrst poteka spomladi ali zgo- daj poleti, iz prezimovališč vračajo k mre- stiščem. Večina vrst pri nas po preobrazbi iz ličink v mladostne osebke zapusti vodne življenjske prostore in nadaljuje življenje na kopnem. Nekoliko manj izrazite so jesenske selitve, ko se dvoživke selijo iz poletnih bi- vališč v prezimovališča. Repate dvoživke imajo dolgo valjasto telo in dolg rep. Za razliko od brezrepih dvoživk nimajo bobniča, manjkata pa tudi slušna odprtina in srednje uho. Oploditev, ki je pri večini vrst notranja, se prične s snubi- tvenim plesom. Med plesom samec odloži želatinastno kapsulo sperme, imenovano spermatofor, ki jo samica pobere v kloako. Samice pupkov izležejo oplojena jajca in jih posamezno zavijajo v vodne rastline. Pri močeradih se ličinke iz jajca izležejo v te- lesu samice, ta pa jih po nekaj mesecih od- loži v vodo, kar imenujemo živorodnost ali ovoviviparija. Ličinke repatih dvoživk imajo zunanje škrge in so mesojede. Hranijo se z nevretenčarji, občasno pa je prisoten tudi kanibalizem. Brezrepe dvoživke imajo podaljšane zadnje okončine, ki so prilagojene skakanju. Ima- jo bobnič, slušno odprtino in srednje uho, v grlu pa organ za oglašanje. Oploditev je pri njih navadno zunanja. Med selitvijo do mrestišč se samec poskuša oprijeti samice v paritvenem objemu (tako imenovanem am- pleksusu). Ko prispeta do vode, samica va- njo začne odlagati skupke jajc, imenovane mrest, samec pa jih sproti oplaja. Ličinke brezrepih dvoživk, ki jih imenujemo paglav- ci, imajo škrge prekrite s poklopcem ozi- roma operkolumom. Do njih voda priteka skozi usta in odteka skozi spirakel. Paglavci so večinoma rastlinojedi in se prehranjujejo s strganjem ter objedanjem vodne vegetacije. Kasneje v razvoju nekateri paglavci postane- jo vsejedi. Odrasle dvoživke so plenilci. Plen pogoltne- jo in zaužijejo celega. Večinoma se prehra- njujejo z različnimi nevretenčarji, večje vrste lahko plenijo celo manjše vretenčarje, obča- sno pa lahko v njihovi prehrani zasledimo tudi mreste in ličinke drugih dvoživk. Ogroženost dvoživk Dvoživke so med vsemi vretenčarji verjetno najbolj ogrožena skupina, saj je ogroženih približno 43 odstotkov vseh danes živečih vrst. Ogrožajo jih predvsem fragmentacija in izguba življenjskih prostorov ter s tem izolacija posameznih populacij, urbanizacija, novi načini rabe tal v kulturni krajini, pre- tirana raba pesticidov, slabšanje kakovosti vode in onesnaženje vodnih ter kopenskih življenjskih prostorov, podnebne spremembe, človeške motnje (umetna svetloba, zvočno onesnaženje), lov dvoživk za prehrano ljudi, vnosi tujerodnih vrst in porajajoče se bole- zni. Podobno kot v svetu so navedeni de- javniki ogrožanja tudi vzroki za ogroženost naših vrst dvoživk. Med boleznimi je treba poudariti na novo odkriti glivi Batrachochytrium dendrobati- dis in Batrachochytrium salamandrivorans, ki povzročata bolezen z imenom hitridiomi- koza. Obe vrsti okužujeta poroženelo kožo dvoživk, vendar se z glivo Batrachochytrium dendrobatidis lahko okužijo repate dvoživke, brezrepe dvoživke in celo sleporili, okužbe z glivo Batrachochytrium salamandrivorans pa so dokumentirane le pri repatih dvoživkah. Hitridiomikoza je vzrok za največjo zna- no izgubo vrst zaradi bolezni doslej. Samo okužbe z glivo Batrachochytrium dendrobati- dis so v svetu povzročile drastičen upad več kot 500 vrst dvoživk, od katerih jih je 90 v naravi tudi izumrlo. Gliva Batrachochytri- um dendrobatidis je trenutno potrjena v 23 evropskih državah, gliva Batrachochytrium salamandrivorans pa je do sedaj omejena na območje držav Beneluksa in zahodnega de- la Nemčije. Nedavno je bilo izvedeno prvo testiranje dvoživk na prisotnost hitridnih gliv v Sloveniji: sodelavci na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so izvedli sistematično testiranje na prisotnost omenjenih dveh gliv pri dvo- živkah. Raziskovalci so prvič potrdili okuž- bo z glivo Batrachochytrium dendrobatidis v Sloveniji pri odraslem osebku zelene žabe, kar je bilo nedavno objavljeno tudi v član- ku in magistrski nalogi. Zaradi pozitivnega rezultata prisotnosti gliv avtorji pozivajo k uvedbi monitoringa (sprotnega spremlja- nja) širjenja bolezni za preprečitev morebi- tnih katastrofalnih posledic hitridiomikoze. Največje tveganje za vnos hitridnih gliv v okolje sta nenamerni in naključni transport dvoživk, pa tudi izpuščanje dvoživk iz uje- tništva v naravo. Nadaljnja razširitev bole- zni, ki je v naravi nepovratna, se navadno zgodi z nenamernim prenašanjem gliv in njunih spor med vodnimi telesi zaradi člo- veške dejavnosti. Prenos gliv je možen z oblačili, obutvijo, opremo in pripomočki, ki jih uporabljamo v vodi. Ker je preprečevanje ključnega pomena, mora vsak posameznik, ki se veliko zadržuje v vodnih telesih ali ob njih, poskrbeti za redno razkuževanje vodne (terenske) opreme. Pri razkuževanju teren- ske opreme zadoščata čiščenje z desetodsto- tno vodno raztopino belila za opremo ter kombinacija toplote in sušenja za oblačila. Z dvoživkami v naravnem okolju je treba ravnati v nitrilnih rokavicah brez smukca, ki jih je po uporabi na enem vodnem telesu treba ustrezno zavreči. Vse vrste dvoživk v Sloveniji so uvršče- ne na Rdeči seznam, zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Hribski urhi (Bombina variegata) so sivo obarvani in imajo po svojem telesu izvodila strupnih žlez, ki tvorijo bradavičaste izrastke na koži. Na svojo strupenost plenilce opozarjajo s svarilno barvo in značilnim urhovim refleksom - ko pokažejo barvito trebušno stran. Hribski urh sodi med tako imenovane vrste Natura 2000. Na fotografiji ob odraslem urhu na levi strani opazimo tudi mrest. Foto: Anja Bolčina. 308 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 309Dvoživke HalozDvoživke Haloz v mednarodnem merilu uvrščene v Bern- sko konvencijo, nekatere pa na Prilogo II in/ ali IV Direktive Sveta o ohranjanju narav- nih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Direktiva o habitatih določa tudi prioritetne vrste Nature 2000 in habi- tatne tipe, pomembne za Evropsko unijo, na podlagi katerih se znotraj državnih meja določijo Posebna varstvena območja (območja Nature 2000). Med tako imenovanimi vr- stami Nature 2000 sta v Halozah tudi dve vrsti dvoživk, hribski urh in veliki pupek. Glede na mednarodno zakonodajo, ki jo je Slovenija s pristopom v Evropsko unijo poenotila z nacionalno (Bernska konvenci- ja, Konvencija o biotski raznovrstnosti, Di- rektiva o habitatih) ter z določili Zakona o ohranjanju narave, sta priprava in izvajanje aktivnih ukrepov varovanja in ohranja- nja biotske raznovrstnosti ter s tem tu- di dvoživk med pomembnejšimi nalogami na področju ohranjanja in varstva narave. Dvoživke kot bioindikatorji Zaradi kompleksnega življenjskega kroga, ki zajema vodno fazo ličink in kopensko odra- slo fazo, ter razmeroma majhnega domačega okoliša (angleško home range) so dvoživke zelo občutljive za spremembe v okolju. Ve- činoma so slabi kolonizatorji novih življenj- skih prostorov, zato imajo malo možno- sti, da se izognejo negativnim vplivom ali spremembam v okolju. Njihova številčnost na nekem območju je tako uporaben bioin- dikator stanja tako vodnega kot kopenskega okolja. Spremembe življenjskega prostora in poslab- šanje stanja okolja so lahko za mnoge vrste, predvsem habitatne specialiste, pogubne. V Sloveniji to še posebej velja za repate dvo- živke, medtem ko brezrepe dvoživke dolo- čeno mero sprememb življenjskih prostorov še lahko prenesejo. Brezrepe dvoživke se na nadomestne in spremenjene življenjske prostore lažje prilagodijo, vendar sta pri teh zelo pomembni kakovost vode in prisotnost primerne vegetacije. Raziskovanje dvoživk v Halozah Biotska pestrost dvoživk na območju Ha- loz je bila raziskovana v sklopu projekta INTERREG Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran v letih od 2005 do 2007, ki ga je izvajal Center za kartografijo favne in f lore. Leta 2011 je potekal tudi Monito- ring dvoživk, prav tako v izvedbi Centra za kartografijo favne in f lore. Severni rob Ha- loz so zajeli popisi, izvedeni v projektu LI- VEDRAVA, Obnova rečnega ekosistema nižin- skega dela Drave v Sloveniji, ki je potekal v letih od 2012 do 2017, koordinator projekta pa je bilo Društvo za opazovanje in prou- čevanje ptic Slovenije (DOPPS). Nekaj po- datkov o dvoživkah je bilo pridobljenih tudi v projektu Invazivke nikoli ne počivajo: Oza- veščanje in preprečevanje negativnega vpliva invazivnih vrst na evropsko ogrožene vrste v letih 2016 in 2017 z vodilnim partnerjem Herpetološkim društvom - Societas herpeto- logica slovenica (SHS). Nedavno je v sode- lovanju Herpetološkega društva - Societas herpetologica slovenica in Centra za kartogra- fijo favne in f lore potekal projekt MEJ-MO JIH! – Pomen ohranjenih MEJic in MOkrišč za prilagajanje podnebnim spremembam in ohranjanje biodiverzitete, v sklopu katerega so bile v letih 2018 in 2019 raziskovane tudi dvoživke na območju Haloz. Poleg razisko- valnih in ozaveščevalnih projektov pa so na območju Haloz potekali tudi raziskovalni tabori, kjer so delovale skupine za dvoživke, in sicer Mladinski raziskovalni tabor Makole ‘83 v Makolah leta 1983 ter Raziskovalni ta- bor študentov biologije Videm pri Ptuju, ki je potekal leta 2002. V Halozah med Draženci in Gruškovjem poteka avtocesta, kjer so bili od izgradnje do danes na območju ob avtocesti izvede- ni trije monitoringi dvoživk: Monitoring dvoživk med gradnjo v izvedbi Centra za kartografijo favne in f lore, dokončano leta 2016, Monitoring dvoživk na avtocestnem od- seku Draženci MMP Gruškovje leta 2018 ter Izvedba monitoringa učinkovitosti ukrepov za prehajanje živali v času obratovanja na AC odseku Draženci–mednarodni mejni prehod Gruškovje, ki še poteka, izvajalec zadnjih dveh je podjetje Aquarius d.o.o. Informacije o pojavljanju vrst dvoživk na območju Haloz smo avtorji pridobili tudi iz baze podatkov Naravovarstvenega atlasa Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, iz javno dosto- pnih podatkov uporabnikov Podatkovne ba- ze Centra za kartografijo favne in f lore ter terenskih opažanj članov Herpetološkega društva - Societas herpetologica slovenica, pri pridobivanju podatkov pa je neprecenljivo pomagal Ali Šalamun iz Centra za karto- grafijo favne in f lore. Na območju Haloz je bilo do sedaj zabele- ženih enajst vrst dvoživk. Popisane repate dvoživke so bile navadni močerad (Salaman- dra salamandra), planinski pupek (Ichthyosa- ura alpestris), navadni pupek (Lissotriton vul- garis) in veliki pupek (Triturus carnifex), med brezrepimi dvoživkami pa so bile zabeleže- ne hribski urh (Bombina variegata), navadna krastača (Bufo bufo), zelena krastača (Bufotes viridis), zelena rega (Hyla arborea), rosnica (Rana dalmatina), sekulja (Rana temporaria) ter žabe iz rodu zelenih žab (Pelophylax sp.) Veliki pupek (Triturus carnifex) je največja vrsta pupkov v Evropi in ena izmed dveh tako imenovanih vrst dvoživk Nature 2000 v Halozah. V času paritvene sezone samci velikih pupkov dobijo velik nazobčan hrbtni greben in pod vodo dvorijo samicam. Po oploditvi samica vsako jajce posebej zavije v liste vodnih rastlin. Foto: Nik Šabeder. 308 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 309Dvoživke HalozDvoživke Haloz v mednarodnem merilu uvrščene v Bern- sko konvencijo, nekatere pa na Prilogo II in/ ali IV Direktive Sveta o ohranjanju narav- nih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Direktiva o habitatih določa tudi prioritetne vrste Nature 2000 in habi- tatne tipe, pomembne za Evropsko unijo, na podlagi katerih se znotraj državnih meja določijo Posebna varstvena območja (območja Nature 2000). Med tako imenovanimi vr- stami Nature 2000 sta v Halozah tudi dve vrsti dvoživk, hribski urh in veliki pupek. Glede na mednarodno zakonodajo, ki jo je Slovenija s pristopom v Evropsko unijo poenotila z nacionalno (Bernska konvenci- ja, Konvencija o biotski raznovrstnosti, Di- rektiva o habitatih) ter z določili Zakona o ohranjanju narave, sta priprava in izvajanje aktivnih ukrepov varovanja in ohranja- nja biotske raznovrstnosti ter s tem tu- di dvoživk med pomembnejšimi nalogami na področju ohranjanja in varstva narave. Dvoživke kot bioindikatorji Zaradi kompleksnega življenjskega kroga, ki zajema vodno fazo ličink in kopensko odra- slo fazo, ter razmeroma majhnega domačega okoliša (angleško home range) so dvoživke zelo občutljive za spremembe v okolju. Ve- činoma so slabi kolonizatorji novih življenj- skih prostorov, zato imajo malo možno- sti, da se izognejo negativnim vplivom ali spremembam v okolju. Njihova številčnost na nekem območju je tako uporaben bioin- dikator stanja tako vodnega kot kopenskega okolja. Spremembe življenjskega prostora in poslab- šanje stanja okolja so lahko za mnoge vrste, predvsem habitatne specialiste, pogubne. V Sloveniji to še posebej velja za repate dvo- živke, medtem ko brezrepe dvoživke dolo- čeno mero sprememb življenjskih prostorov še lahko prenesejo. Brezrepe dvoživke se na nadomestne in spremenjene življenjske prostore lažje prilagodijo, vendar sta pri teh zelo pomembni kakovost vode in prisotnost primerne vegetacije. Raziskovanje dvoživk v Halozah Biotska pestrost dvoživk na območju Ha- loz je bila raziskovana v sklopu projekta INTERREG Varstvo dvoživk in netopirjev v regiji Alpe-Jadran v letih od 2005 do 2007, ki ga je izvajal Center za kartografijo favne in f lore. Leta 2011 je potekal tudi Monito- ring dvoživk, prav tako v izvedbi Centra za kartografijo favne in f lore. Severni rob Ha- loz so zajeli popisi, izvedeni v projektu LI- VEDRAVA, Obnova rečnega ekosistema nižin- skega dela Drave v Sloveniji, ki je potekal v letih od 2012 do 2017, koordinator projekta pa je bilo Društvo za opazovanje in prou- čevanje ptic Slovenije (DOPPS). Nekaj po- datkov o dvoživkah je bilo pridobljenih tudi v projektu Invazivke nikoli ne počivajo: Oza- veščanje in preprečevanje negativnega vpliva invazivnih vrst na evropsko ogrožene vrste v letih 2016 in 2017 z vodilnim partnerjem Herpetološkim društvom - Societas herpeto- logica slovenica (SHS). Nedavno je v sode- lovanju Herpetološkega društva - Societas herpetologica slovenica in Centra za kartogra- fijo favne in f lore potekal projekt MEJ-MO JIH! – Pomen ohranjenih MEJic in MOkrišč za prilagajanje podnebnim spremembam in ohranjanje biodiverzitete, v sklopu katerega so bile v letih 2018 in 2019 raziskovane tudi dvoživke na območju Haloz. Poleg razisko- valnih in ozaveščevalnih projektov pa so na območju Haloz potekali tudi raziskovalni tabori, kjer so delovale skupine za dvoživke, in sicer Mladinski raziskovalni tabor Makole ‘83 v Makolah leta 1983 ter Raziskovalni ta- bor študentov biologije Videm pri Ptuju, ki je potekal leta 2002. V Halozah med Draženci in Gruškovjem poteka avtocesta, kjer so bili od izgradnje do danes na območju ob avtocesti izvede- ni trije monitoringi dvoživk: Monitoring dvoživk med gradnjo v izvedbi Centra za kartografijo favne in f lore, dokončano leta 2016, Monitoring dvoživk na avtocestnem od- seku Draženci MMP Gruškovje leta 2018 ter Izvedba monitoringa učinkovitosti ukrepov za prehajanje živali v času obratovanja na AC odseku Draženci–mednarodni mejni prehod Gruškovje, ki še poteka, izvajalec zadnjih dveh je podjetje Aquarius d.o.o. Informacije o pojavljanju vrst dvoživk na območju Haloz smo avtorji pridobili tudi iz baze podatkov Naravovarstvenega atlasa Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, iz javno dosto- pnih podatkov uporabnikov Podatkovne ba- ze Centra za kartografijo favne in f lore ter terenskih opažanj članov Herpetološkega društva - Societas herpetologica slovenica, pri pridobivanju podatkov pa je neprecenljivo pomagal Ali Šalamun iz Centra za karto- grafijo favne in f lore. Na območju Haloz je bilo do sedaj zabele- ženih enajst vrst dvoživk. Popisane repate dvoživke so bile navadni močerad (Salaman- dra salamandra), planinski pupek (Ichthyosa- ura alpestris), navadni pupek (Lissotriton vul- garis) in veliki pupek (Triturus carnifex), med brezrepimi dvoživkami pa so bile zabeleže- ne hribski urh (Bombina variegata), navadna krastača (Bufo bufo), zelena krastača (Bufotes viridis), zelena rega (Hyla arborea), rosnica (Rana dalmatina), sekulja (Rana temporaria) ter žabe iz rodu zelenih žab (Pelophylax sp.) Veliki pupek (Triturus carnifex) je največja vrsta pupkov v Evropi in ena izmed dveh tako imenovanih vrst dvoživk Nature 2000 v Halozah. V času paritvene sezone samci velikih pupkov dobijo velik nazobčan hrbtni greben in pod vodo dvorijo samicam. Po oploditvi samica vsako jajce posebej zavije v liste vodnih rastlin. Foto: Nik Šabeder. 310 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 311Dvoživke HalozDvoživke Haloz Zanimiva območja in vrste dvoživk, ki tam prebivajo Za opazovanje dvoživk v Halozah so zani- miva zlasti vodna telesa, ki so dobro ohra- njena, obraščena z vodno vegetacijo in brez rib. Tam jih najlažje opazimo, kadar mre- stijo, nekatere vrste pa se v vodah lahko zadržujejo tudi dalj časa. Nemalokrat jih srečamo tudi na cestah, ki prečkajo njihove selitvene poti. V delu leta, ko so dvoživke večinoma v svojih kopenskih življenjskih prostorih, jih lahko najdemo v gozdovih, mejicah in na travnikih, ki so navadno v bližini vodnih teles. Večina podatkov v Ha- lozah izvira iz dolin in ravninskih delov. Na območju med Spodnjo Svečo in Stoper- cami so bili zabeleženi podatki o sekuljah, zelenih žabah ter planinskih pupkih. Pla- ninski pupek je v Halozah redko opažen, osebki te vrste pa so bili najdeni med Zgor- njo in Spodnjo Svečo ter med Podlehnikom in Gruškovjem. V primerjavi s ostalima vr- stama pupkov v Halozah, navadnim in ve- likim pupkom, ki imata pikčasti trebuh, na njegovem oranžno do oranžno rdečem tre- buhu pik ne bomo našli, saj je trebuh zna- čilno enobarven. Vode v širši okolici Čermožiš poseljujejo tu- di hribski urhi. Hribski urh je do pet cen- timetrov velika dvoživka z rumeno-črnim vzorcem trebuha, ki je pri vsakem osebku edinstven. Primarni življenjski prostori vr- ste so plitve občasne vode, ki lahko precej nihajo v vodostaju (na primer plitvi tolmuni manjših potokov, ki ostanejo, ko večji del struge presahne, in prodišča rek). Pogosto pa jih lahko opazimo v njihovih sekundar- nih življenjskih prostorih - lužah in kolesni- cah. Hribski urh je bil popisan tudi v kole- snicah ob Donački gori, v okolici Žetal ter Cirkulan. V mlakah in potokih ob Cirkulanah lahko najdemo predvsem sekuljo, ki je ena izmed dveh predstavnic rjavih žab, najdenih v Ha- lozah. Je precej oportunistična vrsta, kar za- deva razmnoževanje, saj mresti v raznolikih vodnih telesih, vse od počasi tekočih vod do mlak in jezer. Po paritvenem obdobju se odrasli osebki umaknejo na kopno, najpo- gosteje v gozd, kjer se zadržujejo v vlažnih skrivališčih, na zasenčenih travnikih ali pa ostanejo v bližini vodnih teles. Najdemo jih lahko tudi v bližini človeških bivališč (na primer v vrtnih mlakah ali ob njih). Zelene rege (Hyla arborea) so majhne dvoživke z živo zeleno obarvano hrbtno stranjo telesa. Večinoma so aktivne podnevi, v času razmnoževanja pa se samci oglašajo po sončnem zahodu. Čeprav so med najmanjšimi dvoživkami, so izjemno glasne. Njihove klice lahko slišimo tudi kilometre daleč. V Halozah so bile zelene rege najdene v okolici Vidma pri Ptuju ter južno od kraja Breg. Foto: Anja Bolčina. Rosnica (Rana dalmatina) je toploljubna vrsta rjavih žab, ki se na kopnem zadržuje v svetlih in suhih listnatih gozdovih, na ekstenzivnih travnikih in na gozdnih robovih, mresti pa v manjših stoječih ali počasi tekočih vodah. Foto: Anja Bolčina. 310 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 311Dvoživke HalozDvoživke Haloz Zanimiva območja in vrste dvoživk, ki tam prebivajo Za opazovanje dvoživk v Halozah so zani- miva zlasti vodna telesa, ki so dobro ohra- njena, obraščena z vodno vegetacijo in brez rib. Tam jih najlažje opazimo, kadar mre- stijo, nekatere vrste pa se v vodah lahko zadržujejo tudi dalj časa. Nemalokrat jih srečamo tudi na cestah, ki prečkajo njihove selitvene poti. V delu leta, ko so dvoživke večinoma v svojih kopenskih življenjskih prostorih, jih lahko najdemo v gozdovih, mejicah in na travnikih, ki so navadno v bližini vodnih teles. Večina podatkov v Ha- lozah izvira iz dolin in ravninskih delov. Na območju med Spodnjo Svečo in Stoper- cami so bili zabeleženi podatki o sekuljah, zelenih žabah ter planinskih pupkih. Pla- ninski pupek je v Halozah redko opažen, osebki te vrste pa so bili najdeni med Zgor- njo in Spodnjo Svečo ter med Podlehnikom in Gruškovjem. V primerjavi s ostalima vr- stama pupkov v Halozah, navadnim in ve- likim pupkom, ki imata pikčasti trebuh, na njegovem oranžno do oranžno rdečem tre- buhu pik ne bomo našli, saj je trebuh zna- čilno enobarven. Vode v širši okolici Čermožiš poseljujejo tu- di hribski urhi. Hribski urh je do pet cen- timetrov velika dvoživka z rumeno-črnim vzorcem trebuha, ki je pri vsakem osebku edinstven. Primarni življenjski prostori vr- ste so plitve občasne vode, ki lahko precej nihajo v vodostaju (na primer plitvi tolmuni manjših potokov, ki ostanejo, ko večji del struge presahne, in prodišča rek). Pogosto pa jih lahko opazimo v njihovih sekundar- nih življenjskih prostorih - lužah in kolesni- cah. Hribski urh je bil popisan tudi v kole- snicah ob Donački gori, v okolici Žetal ter Cirkulan. V mlakah in potokih ob Cirkulanah lahko najdemo predvsem sekuljo, ki je ena izmed dveh predstavnic rjavih žab, najdenih v Ha- lozah. Je precej oportunistična vrsta, kar za- deva razmnoževanje, saj mresti v raznolikih vodnih telesih, vse od počasi tekočih vod do mlak in jezer. Po paritvenem obdobju se odrasli osebki umaknejo na kopno, najpo- gosteje v gozd, kjer se zadržujejo v vlažnih skrivališčih, na zasenčenih travnikih ali pa ostanejo v bližini vodnih teles. Najdemo jih lahko tudi v bližini človeških bivališč (na primer v vrtnih mlakah ali ob njih). Zelene rege (Hyla arborea) so majhne dvoživke z živo zeleno obarvano hrbtno stranjo telesa. Večinoma so aktivne podnevi, v času razmnoževanja pa se samci oglašajo po sončnem zahodu. Čeprav so med najmanjšimi dvoživkami, so izjemno glasne. Njihove klice lahko slišimo tudi kilometre daleč. V Halozah so bile zelene rege najdene v okolici Vidma pri Ptuju ter južno od kraja Breg. Foto: Anja Bolčina. Rosnica (Rana dalmatina) je toploljubna vrsta rjavih žab, ki se na kopnem zadržuje v svetlih in suhih listnatih gozdovih, na ekstenzivnih travnikih in na gozdnih robovih, mresti pa v manjših stoječih ali počasi tekočih vodah. Foto: Anja Bolčina. 312 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 313Dvoživke HalozDvoživke Haloz Ravninski del med Podlehnikom in Gru- škovjem je območje s številnimi vodnimi telesi, gozdovi, mejicami in travniki, kjer je bilo popisano pestro število vrst. Tu so bili opaženi še navadni močerad, planinski pupek, navadni pupek, veliki pupek, hrib- ski urh, navadna krastača, sekulja in ro- snica. Rosnica je srednje velika vrsta rjavih žab, njihova hrbtna stran je navadno enotno rjave ali rdečkasto rjave barve, na zadnjih nogah pa je opazen temnejši vzorec prečnih prog. Samci imajo bel trebušni del, pri sa- micah pa je lahko ta bledo rumen. Pri se- kuljah je trebušni del večinoma vzorčast, od rosnic pa jih ločimo tudi po tem, da imajo te daljše zadnje noge. Gobec pri rosnici je priostren, medtem ko ima sekulja gobec bolj top. V življenjske prostore dvoživk na ob- močju med Podlehnikom in Gruškovjem je močno posegla gradnja avtoceste. Za zmanj- šanje smrtnosti dvoživk zaradi povozov in omogočanje njihovih selitev preko cest so tu vzpostavljeni omilitveni ukrepi za varstvo dvoživk. Med Dravci in Zgornjim Leskovcem so bi- le zabeležene zelene žabe, sekulja, rosnica, hribski urh in navadna krastača. Navadno krastačo in navadnega močerada lahko opa- zimo tudi v gozdovih v hribovitem delu. Krastača lahko od mrestišč namreč prehodi vse do pet kilometrov. Kraj, vreden omem- be, je še Videm pri Ptuju na meji s Halo- zami, v okolici katerega je bila zabeležena zelena krastača. Od navadne krastače se loči po zelenih lisah na hrbtni strani tele- sa. Je ena izmed bolj prilagodljivih dvoživk, ustrezajo ji tudi skrajnejše razmere (vročina, izsušitev, slana vodo) in jo pogosto najdemo v bližini gramoznic, peskokopov gradbišč in naselij. Življenjski prostori, kjer je prisotna zado- stna vrstna in številčna pestrost dvoživk, pričajo o zdravem in uravnoteženem okolju. Za oceno stanja narave potrebujemo dobre in številčne podatke, saj so ti osnovni po- goj za kasnejše morebitne potrebne ukrepe. Kljub razmeroma veliki pestrosti dvoživk v Halozah je zaradi pomanjkanja podatkov o pojavljanju vrst dvoživk težko napovedovati spreminjanje stanja populacij.. Skrb vzbuja- joča je tudi potrditev hitridnih gliv v seve- rovzhodnem delu Slovenije. Navadna kastača (Bufo bufo) je naša največja dvoživka. Njihova koža je groba in z velikimi in izrazitimi bradavičastimi žlezami, na hrbtni strani je navadno rjavkasta do rumena ali rdečkasto rjava, včasih z neizrazitim vzorcem. Večino leta preživijo na kopnem. Foto: Nino Kirbiš. Mojca Vek je biologinja in herpetologinja. V magistrski nalogi se je ukvarjala z molekularnimi metodami diagnostike hitridnih gliv. Prav tako je sodelovala pri prvi usmerjeni raziskavi o prisotnosti hitridnih gliv v Sloveniji ter njihovo prisotnost žal tudi potrdila, pri raziskavah selitvene dinamike dvoživk in na ostalih herpetoloških področjih. Je aktivna članica v več nevladnih organizacijah, mentorica na bioloških taborih, ilustratorica raznih bioloških določevalnih ključev in navdušena terenska biologinja. Nik Šabeder je biolog in se ukvarja s preučevanjem dvoživk, kačjih pastirjev in velikih zveri. Kot mladi raziskovalec je zaposlen na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, kjer preučuje velike mačke Namibije. Je aktivni član več nevladnih organizacij s področja varstva narave. Dejaven je na področju favnističnih raziskav mokrišč, terenskega dela ter vodenja skupin na bioloških raziskovalnih taborih. Anja Bolčina je študentka vzporednega študija magistrskih programov ekologije in biodiverzitete ter biološkega izobraževanja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Izbira študijev ni naključje, saj ji programa omogočata kombinacijo terenskega biološkega dela in dejavnosti na področju izobraževanja in ozaveščanja. Je članica več bioloških društev, med katerimi je najaktivnejša v Herpetološkem društvu - Societas herpetologica slovenica in mentorica na različnih bioloških taborih. 312 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 313Dvoživke HalozDvoživke Haloz Ravninski del med Podlehnikom in Gru- škovjem je območje s številnimi vodnimi telesi, gozdovi, mejicami in travniki, kjer je bilo popisano pestro število vrst. Tu so bili opaženi še navadni močerad, planinski pupek, navadni pupek, veliki pupek, hrib- ski urh, navadna krastača, sekulja in ro- snica. Rosnica je srednje velika vrsta rjavih žab, njihova hrbtna stran je navadno enotno rjave ali rdečkasto rjave barve, na zadnjih nogah pa je opazen temnejši vzorec prečnih prog. Samci imajo bel trebušni del, pri sa- micah pa je lahko ta bledo rumen. Pri se- kuljah je trebušni del večinoma vzorčast, od rosnic pa jih ločimo tudi po tem, da imajo te daljše zadnje noge. Gobec pri rosnici je priostren, medtem ko ima sekulja gobec bolj top. V življenjske prostore dvoživk na ob- močju med Podlehnikom in Gruškovjem je močno posegla gradnja avtoceste. Za zmanj- šanje smrtnosti dvoživk zaradi povozov in omogočanje njihovih selitev preko cest so tu vzpostavljeni omilitveni ukrepi za varstvo dvoživk. Med Dravci in Zgornjim Leskovcem so bi- le zabeležene zelene žabe, sekulja, rosnica, hribski urh in navadna krastača. Navadno krastačo in navadnega močerada lahko opa- zimo tudi v gozdovih v hribovitem delu. Krastača lahko od mrestišč namreč prehodi vse do pet kilometrov. Kraj, vreden omem- be, je še Videm pri Ptuju na meji s Halo- zami, v okolici katerega je bila zabeležena zelena krastača. Od navadne krastače se loči po zelenih lisah na hrbtni strani tele- sa. Je ena izmed bolj prilagodljivih dvoživk, ustrezajo ji tudi skrajnejše razmere (vročina, izsušitev, slana vodo) in jo pogosto najdemo v bližini gramoznic, peskokopov gradbišč in naselij. Življenjski prostori, kjer je prisotna zado- stna vrstna in številčna pestrost dvoživk, pričajo o zdravem in uravnoteženem okolju. Za oceno stanja narave potrebujemo dobre in številčne podatke, saj so ti osnovni po- goj za kasnejše morebitne potrebne ukrepe. Kljub razmeroma veliki pestrosti dvoživk v Halozah je zaradi pomanjkanja podatkov o pojavljanju vrst dvoživk težko napovedovati spreminjanje stanja populacij.. Skrb vzbuja- joča je tudi potrditev hitridnih gliv v seve- rovzhodnem delu Slovenije. Navadna kastača (Bufo bufo) je naša največja dvoživka. Njihova koža je groba in z velikimi in izrazitimi bradavičastimi žlezami, na hrbtni strani je navadno rjavkasta do rumena ali rdečkasto rjava, včasih z neizrazitim vzorcem. Večino leta preživijo na kopnem. Foto: Nino Kirbiš. Mojca Vek je biologinja in herpetologinja. V magistrski nalogi se je ukvarjala z molekularnimi metodami diagnostike hitridnih gliv. Prav tako je sodelovala pri prvi usmerjeni raziskavi o prisotnosti hitridnih gliv v Sloveniji ter njihovo prisotnost žal tudi potrdila, pri raziskavah selitvene dinamike dvoživk in na ostalih herpetoloških področjih. Je aktivna članica v več nevladnih organizacijah, mentorica na bioloških taborih, ilustratorica raznih bioloških določevalnih ključev in navdušena terenska biologinja. Nik Šabeder je biolog in se ukvarja s preučevanjem dvoživk, kačjih pastirjev in velikih zveri. Kot mladi raziskovalec je zaposlen na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, kjer preučuje velike mačke Namibije. Je aktivni član več nevladnih organizacij s področja varstva narave. Dejaven je na področju favnističnih raziskav mokrišč, terenskega dela ter vodenja skupin na bioloških raziskovalnih taborih. Anja Bolčina je študentka vzporednega študija magistrskih programov ekologije in biodiverzitete ter biološkega izobraževanja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Izbira študijev ni naključje, saj ji programa omogočata kombinacijo terenskega biološkega dela in dejavnosti na področju izobraževanja in ozaveščanja. Je članica več bioloških društev, med katerimi je najaktivnejša v Herpetološkem društvu - Societas herpetologica slovenica in mentorica na različnih bioloških taborih. 314 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 315Plazilci HalozDvoživke Haloz Plazilci Haloz Viri: Amphibiaweb, 2021. Amphibiaweb: information on amphibian biology and conservation. University of California, Berkeley, USA. https://amphibiaweb.org/ lists/index.shtml. (November, 2021.) Bolčina, A., Šabeder, N., 2020: Dvoživke. V: Kocjan, J. M., Bolčina, A., Kablar, D., Kosič, D., Šabeder, N., Lobnik Cimerman, Ž.: Rastlinstvo in živalstvo kalov v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ljubljana: Društvo za raziskovanje mokrišč Slovenije, 75-87. CKFF, 2021. Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore v sodelovanju s Herpetološkim društvom – Societas herpetologica slovenica, Miklavž na Dravskem polju. (November, 2021.) Gorički, Š., France, J., 2002: Poročilo skupine za dvoživke. V: Planinc, G., Presetnik, P., ur.: Raziskovalni tabor študentov biologije, Videm pri Ptuju 2002. Ljubljana: Društvo študentov biologije, 45-47. Kirbiš, N., Vinko, D., Aljančič, G., 2017: Invazivke nikoli ne počivajo: Ozaveščanje o in preprečevanje negativnega vpliva invazivnih vrst na evropsko ogrožene vrste. Končno poročilo 2017. Krušnik, C., 1984: Zoološke raziskave na mladinskem raziskovalnem taboru Makole '83. V: Pohleven, F., ur.: Mladinski raziskovalni tabor Makole '83. Ljubljana: Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, 25–34. Lešnik, A., Poboljšaj, K., 1999: Prispevek k poznavanju favne dvoživk (Amphibia) severovzhodne Slovenije. Natura Sloveniae, Ljubljana, 1 (1): 71–82. Poboljšaj, K., Lešnik, A., 2003: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja Natura 2000: Dvoživke (Amphibia) (končno poročilo). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 144 str. Poboljšaj, K., 2003: Dvoživke (Amphibia). V: Sket, B., Gogala, M., Kuštor, V., ur.: Živalstvo Slovenije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 505–511. Stebbins, R. C., Cohen, N. W., 1995: A Natural History of Amphibians. Princeton: Princeton University Press, 316 str. Šabeder, N., 2021: Popis kačjih pastirjev in dvoživk ob avtocestnem odseku Šentjakob – Blagovica. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 52 str. Vek, M., 2021: Testiranje dvoživk na prisotnost hitridnih gliv v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 67 str. Vogrin, N., 1999: Razred: dvoživke, Amphibia. V: Janžekovič, F., Kryštufek, B., ur.: Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 261–283. Wells, K. D., 2007: The Ecology & Behavior of Amphibians. Chicago, London: The University of Chicago Press, 1148 str. hermanni), ki sem jo videl na vrtu hiše v Žetalah. Seveda je šlo za vrsto v ujetništvu (najverjetneje je izvirala iz Dalmacije), vendar vrt z ograjo ni dajal videza, da bi lahko žel- vo ustavil. Mogoče bomo lahko naslednjič že poročali o še eni tujerodni vrsti v Halozah. Za večino plazilcev so zanimive odprte, del- no zaraščene in osončene površine. Takšne razmere plazilci najdejo predvsem v vzho- dnih vinogradniških Halozah. To sicer ne pomeni, da v zahodnem delu Haloz plazil- cev ne bomo našli, bodo pa zaradi strnjenih gozdov redkejši. So pa zaradi večje urbani- zacije in vinogradništva plazilci v vzhodnih Halozah bolj ogroženi. Kuščarji Pričnimo pri splošno razširjeni vrsti, tako v Sloveniji kot v Halozah - pozidni kuščari- ci (Podarcis muralis). Pri izbiri življenjskega prostora je generalist, naseljuje zelo široko paleto različnih življenjskih prostorov, od robov gozdov, pašnikov, cestnih usekov in vinogradov do človeških prebivališč. Zelo rada ima različne zidove, škarpe in različna nasutja. Pozidna kuščarica je družabna, pra- viloma bomo vedno videli več osebkov sku- paj. Tudi preveč plašna ni. Če smo jo pre- plašili, se umirimo in kuščarica se bo zago- tovo pojavila na istem ali bližnjem mestu in si nas zvedavo ogledovala. Kjer živi v bližini hiš, se včasih zgodi, da zaide tudi čez hišni prag ali na balkon, saj izredno spretno pleza tudi po stenah hiš. S to spretno plezalko se bomo srečali tudi na Boču in Donački gori. S pozidno kuščarico si življenjski prostor po- nekod deli zelenec (Lacerta viridis complex), vendar ni tako pogost, pa tudi bolj plašen je. V primerjavi s pozidno kuščarico ima raje nekoliko bolj zaraščene predele, pred- vsem nizko grmičevje, po katerem zna tudi plezati. Če je to preraslo čez kakšno steno, nasuto kamenje ali ruševine, toliko bolje. Običajno bomo videli posamezne osebke le v obdobju parjenja, če bomo imeli srečo, lahko parček vidimo tudi skupaj. Takrat si bomo lahko ogledali tudi razlike v obar- vanosti med spoloma. Samčki so bolj kon- trastno obarvani, posebej izstopa njegovo modro grlo. Sicer v Sloveniji živita dve vrsti zelenca, vzhodnoevropski zelenec (Lacerta viridis) in zahodnoevropski zelenec (Lacerta bilineata). Natančnejša meja med njima pri nas ni povsem znana, vendar lahko z veli- ko verjetnostjo rečemo, da v Halozah živi vzhodnoevropski zelenec. V Halozah živi še zelenčev sorodnik, mar- tinček (Lacerta agilis), ki mu je tudi po vi- Plazilci med ljudmi niso prav priljubljena skupina živali. Večina se jim že na daleč iz- ogne, če le gre. V kolikor pa ljudje pridejo navzkriž s plazilci, posebej to velja za kače, se še vedno žal prepogosto dogaja, da kača potegne kratko. Tudi strokovno zanimanje za plazilce se pri nas ne more meriti recimo s pticami, za- to tudi podatkov o njihovi razširjenosti ni ravno na pretek. Nekateri predeli Slovenije so še vedno sive lise z malo ali nič podatki. Haloze, gričevnata pokrajina v severovzho- dni Sloveniji, stisnjena med reko Dravinjo in mejo s Hrvaško, so že eno izmed takšnih območij. Objavljenih podatkov o plazilcih iz tega dela Slovenije je malo. Nekaj podatkov so zbrali študenti na raziskovalnih taborih (na primer Planinc, 2002), nekaj podatkov s tega območja pa zajemata še dva zbornika (Vogrin, 2009a, b). Osem vrst v Halozah V Sloveniji je možno videti 24 vrst plazilcev, od tega enajst kuščarjev, enajst kač in dve želvi (Vogrin, 2018). Govor je seveda samo o naših domorodnih vrstah. V Halozah je vrstna pestrost plazilcev seveda manjša. Po meni dosegljivih podatkih živi na območju Haloz osem vrst plazilcev. Od tega sodijo štiri vrste med kuščarje, štiri pa med kače. Močvirske sklednice v Halozah ni. Še zanimiv podatek o grški kornjači (Testudo Plazilci Haloz Milan Vogrin Pozidna kuščarica je najpogostejši plazilec v Halozah. Foto: Milan Vogrin. 314 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 315Plazilci HalozDvoživke Haloz Plazilci Haloz Viri: Amphibiaweb, 2021. Amphibiaweb: information on amphibian biology and conservation. University of California, Berkeley, USA. https://amphibiaweb.org/ lists/index.shtml. (November, 2021.) Bolčina, A., Šabeder, N., 2020: Dvoživke. V: Kocjan, J. M., Bolčina, A., Kablar, D., Kosič, D., Šabeder, N., Lobnik Cimerman, Ž.: Rastlinstvo in živalstvo kalov v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ljubljana: Društvo za raziskovanje mokrišč Slovenije, 75-87. CKFF, 2021. Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore v sodelovanju s Herpetološkim društvom – Societas herpetologica slovenica, Miklavž na Dravskem polju. (November, 2021.) Gorički, Š., France, J., 2002: Poročilo skupine za dvoživke. V: Planinc, G., Presetnik, P., ur.: Raziskovalni tabor študentov biologije, Videm pri Ptuju 2002. Ljubljana: Društvo študentov biologije, 45-47. Kirbiš, N., Vinko, D., Aljančič, G., 2017: Invazivke nikoli ne počivajo: Ozaveščanje o in preprečevanje negativnega vpliva invazivnih vrst na evropsko ogrožene vrste. Končno poročilo 2017. Krušnik, C., 1984: Zoološke raziskave na mladinskem raziskovalnem taboru Makole '83. V: Pohleven, F., ur.: Mladinski raziskovalni tabor Makole '83. Ljubljana: Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, 25–34. Lešnik, A., Poboljšaj, K., 1999: Prispevek k poznavanju favne dvoživk (Amphibia) severovzhodne Slovenije. Natura Sloveniae, Ljubljana, 1 (1): 71–82. Poboljšaj, K., Lešnik, A., 2003: Strokovna izhodišča za vzpostavljanje omrežja Natura 2000: Dvoživke (Amphibia) (končno poročilo). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 144 str. Poboljšaj, K., 2003: Dvoživke (Amphibia). V: Sket, B., Gogala, M., Kuštor, V., ur.: Živalstvo Slovenije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 505–511. Stebbins, R. C., Cohen, N. W., 1995: A Natural History of Amphibians. Princeton: Princeton University Press, 316 str. Šabeder, N., 2021: Popis kačjih pastirjev in dvoživk ob avtocestnem odseku Šentjakob – Blagovica. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 52 str. Vek, M., 2021: Testiranje dvoživk na prisotnost hitridnih gliv v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 67 str. Vogrin, N., 1999: Razred: dvoživke, Amphibia. V: Janžekovič, F., Kryštufek, B., ur.: Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 261–283. Wells, K. D., 2007: The Ecology & Behavior of Amphibians. Chicago, London: The University of Chicago Press, 1148 str. hermanni), ki sem jo videl na vrtu hiše v Žetalah. Seveda je šlo za vrsto v ujetništvu (najverjetneje je izvirala iz Dalmacije), vendar vrt z ograjo ni dajal videza, da bi lahko žel- vo ustavil. Mogoče bomo lahko naslednjič že poročali o še eni tujerodni vrsti v Halozah. Za večino plazilcev so zanimive odprte, del- no zaraščene in osončene površine. Takšne razmere plazilci najdejo predvsem v vzho- dnih vinogradniških Halozah. To sicer ne pomeni, da v zahodnem delu Haloz plazil- cev ne bomo našli, bodo pa zaradi strnjenih gozdov redkejši. So pa zaradi večje urbani- zacije in vinogradništva plazilci v vzhodnih Halozah bolj ogroženi. Kuščarji Pričnimo pri splošno razširjeni vrsti, tako v Sloveniji kot v Halozah - pozidni kuščari- ci (Podarcis muralis). Pri izbiri življenjskega prostora je generalist, naseljuje zelo široko paleto različnih življenjskih prostorov, od robov gozdov, pašnikov, cestnih usekov in vinogradov do človeških prebivališč. Zelo rada ima različne zidove, škarpe in različna nasutja. Pozidna kuščarica je družabna, pra- viloma bomo vedno videli več osebkov sku- paj. Tudi preveč plašna ni. Če smo jo pre- plašili, se umirimo in kuščarica se bo zago- tovo pojavila na istem ali bližnjem mestu in si nas zvedavo ogledovala. Kjer živi v bližini hiš, se včasih zgodi, da zaide tudi čez hišni prag ali na balkon, saj izredno spretno pleza tudi po stenah hiš. S to spretno plezalko se bomo srečali tudi na Boču in Donački gori. S pozidno kuščarico si življenjski prostor po- nekod deli zelenec (Lacerta viridis complex), vendar ni tako pogost, pa tudi bolj plašen je. V primerjavi s pozidno kuščarico ima raje nekoliko bolj zaraščene predele, pred- vsem nizko grmičevje, po katerem zna tudi plezati. Če je to preraslo čez kakšno steno, nasuto kamenje ali ruševine, toliko bolje. Običajno bomo videli posamezne osebke le v obdobju parjenja, če bomo imeli srečo, lahko parček vidimo tudi skupaj. Takrat si bomo lahko ogledali tudi razlike v obar- vanosti med spoloma. Samčki so bolj kon- trastno obarvani, posebej izstopa njegovo modro grlo. Sicer v Sloveniji živita dve vrsti zelenca, vzhodnoevropski zelenec (Lacerta viridis) in zahodnoevropski zelenec (Lacerta bilineata). Natančnejša meja med njima pri nas ni povsem znana, vendar lahko z veli- ko verjetnostjo rečemo, da v Halozah živi vzhodnoevropski zelenec. V Halozah živi še zelenčev sorodnik, mar- tinček (Lacerta agilis), ki mu je tudi po vi- Plazilci med ljudmi niso prav priljubljena skupina živali. Večina se jim že na daleč iz- ogne, če le gre. V kolikor pa ljudje pridejo navzkriž s plazilci, posebej to velja za kače, se še vedno žal prepogosto dogaja, da kača potegne kratko. Tudi strokovno zanimanje za plazilce se pri nas ne more meriti recimo s pticami, za- to tudi podatkov o njihovi razširjenosti ni ravno na pretek. Nekateri predeli Slovenije so še vedno sive lise z malo ali nič podatki. Haloze, gričevnata pokrajina v severovzho- dni Sloveniji, stisnjena med reko Dravinjo in mejo s Hrvaško, so že eno izmed takšnih območij. Objavljenih podatkov o plazilcih iz tega dela Slovenije je malo. Nekaj podatkov so zbrali študenti na raziskovalnih taborih (na primer Planinc, 2002), nekaj podatkov s tega območja pa zajemata še dva zbornika (Vogrin, 2009a, b). Osem vrst v Halozah V Sloveniji je možno videti 24 vrst plazilcev, od tega enajst kuščarjev, enajst kač in dve želvi (Vogrin, 2018). Govor je seveda samo o naših domorodnih vrstah. V Halozah je vrstna pestrost plazilcev seveda manjša. Po meni dosegljivih podatkih živi na območju Haloz osem vrst plazilcev. Od tega sodijo štiri vrste med kuščarje, štiri pa med kače. Močvirske sklednice v Halozah ni. Še zanimiv podatek o grški kornjači (Testudo Plazilci Haloz Milan Vogrin Pozidna kuščarica je najpogostejši plazilec v Halozah. Foto: Milan Vogrin. 316 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 317Plazilci HalozPlazilci Haloz dezu nekoliko podoben, posebej za nevešče oko. Za razliko od zelenca je martinčku bolj všeč odprta travnata površina s posamezni- mi zaplatami čistine. Ustrezajo mu suhi travniki s kakšnim podrtim drevesom. Sam sem ga našel le na nekaj mestih, predvsem v nižinskih predelih. Še ena vrsta, ki je tako v Sloveniji kot v Ha- lozah splošno razširjena, vendar je ne vidi- mo prav pogosto, je slepec (Anguis fragilis). Razlog za to tiči v njegovem skritem življe- nju. V nasprotju s kuščaricami se slepec ne izpostavlja in ne sonči na odprtem. Raje ima polsenčna mesta, kjer ga sonce ne obseva neposredno. V Halozah ga najdemo tako v vinogradniških kakor tudi gozdnatih Halo- zah, vse do vrha štajerskega Triglava – Boča. Kače Izmed štirih vrst kač, ki sem jih odkril v Halozah, bomo najbliže vodi ali v njej našli belouško (Natrix natrix). Čeprav je pri nas najpogostejša kača, v Halozah kljub temu ni tako zelo pogosta, kot bi mogoče mislili. Razlog je seveda v manjšem deležu vodnih površin, predvsem stoječih. Sicer pa belou- ška ni tako močno vezana na vodo kot njena sorodnica kobranka (Natrix tessellata), ki jo najdemo recimo v Dravinji. Povsem mogoče je, da kobranka živi tudi na haloški strani, predvsem pri ribniku Pristava, ki se naha- ja tik ob Dravinji. Belouško lahko najdemo tudi precej stran od voda. Sam se jo v Ha- lozah našel recimo v Starem Gradu kakšen kilometer od najbližje vode. Smokulja (Coronella austriaca) je vrsta, ki bi jo po domače lahko imenovali kar »lažni gad«. Ne samo v Halozah, tudi drugod jo zamenjujejo za gada. To zamenjavo običajno plača z življenjem. V Halozah gada seveda ni, vendar mi je kar nekaj domačinov zatrje- valo, da so ga videli. Pri enem izmed njih, v bližini Čermožič, sva imela to srečo, da sva njegovo trditev lahko preverila. Po njegovem zatrjevanju je gad namreč živel na njegovi škarpi pri zidanici. Ko sva prispela do škar- pe, sva najprej videla »martinčke«, kot je poimenoval pozidne kuščarice. Po nekajmi- nutnem oprezanju pa sem le zagledal njego- vega »gada«. Seveda je bila smokulja. Nekaj pojasnil o razlikovanju, pa seveda o tem, da gada v Halozah ni, pa je bil moj vodič do »gada« pomirjen in zadovoljen. Zatrdil mi je, da sedaj, ko ve, da nima gada na parce- li, smokulje ne bo ubil. Prav takšna mesta, kjer sem jo našel, so smokulji zelo ljuba. Ži- vi tudi na robovih gozdov, na pašnikih, v kamnolomih, tudi v naseljih. Ker se najraje prehranjuje s kuščaricami, je to eden izmed pogojev, kje jo bomo iskali. Med naše največje kače sodi navadni gož (Zamenis longissimus), ki živi tudi v Halo- zah. Najbolj mu ustrezajo topla osončena pobočja, kar se ujema z vinogradi. In res, na največ gožev sem naletel v vzhodnem delu Haloz, praviloma v bližini vinogradov. Tam ga, žal, večkrat pričaka tudi motika. Povsem neupravičeno, če vemo, da se hrani v glav- nem z malimi sesalci, nad katerimi bentijo kmetovalci. Ampak kača je kača, sem slišal velikokrat, kar nekako pomeni, da je najbo- lje, če je kača mrtva. Živi tudi na Donački gori. Tam sem ga našel na južnem pobočju, približno dvesto metrov pod vrhom. Čeprav je modras (Vipera ammodytes) zelo markantna kača, tako zaradi videza kakor zaradi slovesa o strupenosti, jo v Halozah malokdo pozna. Ko sem pri svojem teren- skem delu malo spraševal o modrasu, mi nihče ni znal povedati, kje bi ga lahko vi- del. Mi je pa marsikdo ob tem hitel pripo- Par zelencev ob robu vinograda pri Turškem Vrhu. Foto: Milan Vogrin. Čeprav je slepec splošno razširjen, se z njim redkeje srečamo. Foto: Milan Vogrin. 316 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 317Plazilci HalozPlazilci Haloz dezu nekoliko podoben, posebej za nevešče oko. Za razliko od zelenca je martinčku bolj všeč odprta travnata površina s posamezni- mi zaplatami čistine. Ustrezajo mu suhi travniki s kakšnim podrtim drevesom. Sam sem ga našel le na nekaj mestih, predvsem v nižinskih predelih. Še ena vrsta, ki je tako v Sloveniji kot v Ha- lozah splošno razširjena, vendar je ne vidi- mo prav pogosto, je slepec (Anguis fragilis). Razlog za to tiči v njegovem skritem življe- nju. V nasprotju s kuščaricami se slepec ne izpostavlja in ne sonči na odprtem. Raje ima polsenčna mesta, kjer ga sonce ne obseva neposredno. V Halozah ga najdemo tako v vinogradniških kakor tudi gozdnatih Halo- zah, vse do vrha štajerskega Triglava – Boča. Kače Izmed štirih vrst kač, ki sem jih odkril v Halozah, bomo najbliže vodi ali v njej našli belouško (Natrix natrix). Čeprav je pri nas najpogostejša kača, v Halozah kljub temu ni tako zelo pogosta, kot bi mogoče mislili. Razlog je seveda v manjšem deležu vodnih površin, predvsem stoječih. Sicer pa belou- ška ni tako močno vezana na vodo kot njena sorodnica kobranka (Natrix tessellata), ki jo najdemo recimo v Dravinji. Povsem mogoče je, da kobranka živi tudi na haloški strani, predvsem pri ribniku Pristava, ki se naha- ja tik ob Dravinji. Belouško lahko najdemo tudi precej stran od voda. Sam se jo v Ha- lozah našel recimo v Starem Gradu kakšen kilometer od najbližje vode. Smokulja (Coronella austriaca) je vrsta, ki bi jo po domače lahko imenovali kar »lažni gad«. Ne samo v Halozah, tudi drugod jo zamenjujejo za gada. To zamenjavo običajno plača z življenjem. V Halozah gada seveda ni, vendar mi je kar nekaj domačinov zatrje- valo, da so ga videli. Pri enem izmed njih, v bližini Čermožič, sva imela to srečo, da sva njegovo trditev lahko preverila. Po njegovem zatrjevanju je gad namreč živel na njegovi škarpi pri zidanici. Ko sva prispela do škar- pe, sva najprej videla »martinčke«, kot je poimenoval pozidne kuščarice. Po nekajmi- nutnem oprezanju pa sem le zagledal njego- vega »gada«. Seveda je bila smokulja. Nekaj pojasnil o razlikovanju, pa seveda o tem, da gada v Halozah ni, pa je bil moj vodič do »gada« pomirjen in zadovoljen. Zatrdil mi je, da sedaj, ko ve, da nima gada na parce- li, smokulje ne bo ubil. Prav takšna mesta, kjer sem jo našel, so smokulji zelo ljuba. Ži- vi tudi na robovih gozdov, na pašnikih, v kamnolomih, tudi v naseljih. Ker se najraje prehranjuje s kuščaricami, je to eden izmed pogojev, kje jo bomo iskali. Med naše največje kače sodi navadni gož (Zamenis longissimus), ki živi tudi v Halo- zah. Najbolj mu ustrezajo topla osončena pobočja, kar se ujema z vinogradi. In res, na največ gožev sem naletel v vzhodnem delu Haloz, praviloma v bližini vinogradov. Tam ga, žal, večkrat pričaka tudi motika. Povsem neupravičeno, če vemo, da se hrani v glav- nem z malimi sesalci, nad katerimi bentijo kmetovalci. Ampak kača je kača, sem slišal velikokrat, kar nekako pomeni, da je najbo- lje, če je kača mrtva. Živi tudi na Donački gori. Tam sem ga našel na južnem pobočju, približno dvesto metrov pod vrhom. Čeprav je modras (Vipera ammodytes) zelo markantna kača, tako zaradi videza kakor zaradi slovesa o strupenosti, jo v Halozah malokdo pozna. Ko sem pri svojem teren- skem delu malo spraševal o modrasu, mi nihče ni znal povedati, kje bi ga lahko vi- del. Mi je pa marsikdo ob tem hitel pripo- Par zelencev ob robu vinograda pri Turškem Vrhu. Foto: Milan Vogrin. Čeprav je slepec splošno razširjen, se z njim redkeje srečamo. Foto: Milan Vogrin. 318 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022Plazilci Haloz vedovat o gadu, ki da živi v njegovi škarpi, v vinogradu ali da ga je videl povoženega na cesti … V vseh primerih je najbrž šlo za smokuljo, no, mogoče v kakšnem primeru celo za modrasa. Sam sem modrasa našel na treh mestih, na Donački gori, na Dravinjskem vrhu in pri Veliki Varnici. Na Donački gori se je mo- dras nahajal na južnem pobočju, na robu gozda, ki je prehajal v suhi travnik z nekaj kamenja. Na Dravinjskem vrhu sem mlade- ga, enoletnega modrasa našel na robu cestne škarpe. Kljub iskanju odraslih takrat nisem našel. V Veliki Varnici se je modras nahajal v bližini hiše, na prehodu nekošenega trav- nika v vinograd, ob katerem je bilo zloženo nekaj kamenja, ki ga je preraščala robida. Življenjski prostor si je tod delil s pozidno kuščarico in zelencem. Tudi sicer je zelenec dober indikator za modrasa, skoraj na vseh mestih, kjer je bil prisoten modras, sem na- šel tudi zelenca. Literatura: Planinc, G., 2002: Poročilo o delu skupine za plazilce. V: Planinc, G., Presetnik, P., ur.: Raziskovalni tabor študentov biologije Videm pri Ptuju 2002. Ljubljana: Društvo študentov biologije, 49-54. Vogrin, M., 2009a: Dvoživke in plazilci med Pohorjem in Halozami. V: Gradišnik, S., ur.: Zbornik Občine Slovenska Bistrica III. Slovenska Bistrica, 491-504. Vogrin, M., 2009b: Dvoživke in plazilci – v vodi in na soncu. V: Bedjanič, M., ur.: Narava v občini Poljčane. Poljčane, 81-85. Vogrin, M., 2018: Dvoživke in plazilci Slovenije in okoliških regij. Opazovanje in prepoznavanje vrst. Zbirka Narava na dlani. Ljubljana: Mladinska knjiga. Navadni gož na robu gozda pri Starem Gradu. Foto: Milan Vogrin. Sosednja stran: Modras je v Halozah najredkejša kača. Foto: Milan Vogrin. 318 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022Plazilci Haloz vedovat o gadu, ki da živi v njegovi škarpi, v vinogradu ali da ga je videl povoženega na cesti … V vseh primerih je najbrž šlo za smokuljo, no, mogoče v kakšnem primeru celo za modrasa. Sam sem modrasa našel na treh mestih, na Donački gori, na Dravinjskem vrhu in pri Veliki Varnici. Na Donački gori se je mo- dras nahajal na južnem pobočju, na robu gozda, ki je prehajal v suhi travnik z nekaj kamenja. Na Dravinjskem vrhu sem mlade- ga, enoletnega modrasa našel na robu cestne škarpe. Kljub iskanju odraslih takrat nisem našel. V Veliki Varnici se je modras nahajal v bližini hiše, na prehodu nekošenega trav- nika v vinograd, ob katerem je bilo zloženo nekaj kamenja, ki ga je preraščala robida. Življenjski prostor si je tod delil s pozidno kuščarico in zelencem. Tudi sicer je zelenec dober indikator za modrasa, skoraj na vseh mestih, kjer je bil prisoten modras, sem na- šel tudi zelenca. Literatura: Planinc, G., 2002: Poročilo o delu skupine za plazilce. V: Planinc, G., Presetnik, P., ur.: Raziskovalni tabor študentov biologije Videm pri Ptuju 2002. Ljubljana: Društvo študentov biologije, 49-54. Vogrin, M., 2009a: Dvoživke in plazilci med Pohorjem in Halozami. V: Gradišnik, S., ur.: Zbornik Občine Slovenska Bistrica III. Slovenska Bistrica, 491-504. Vogrin, M., 2009b: Dvoživke in plazilci – v vodi in na soncu. V: Bedjanič, M., ur.: Narava v občini Poljčane. Poljčane, 81-85. Vogrin, M., 2018: Dvoživke in plazilci Slovenije in okoliških regij. Opazovanje in prepoznavanje vrst. Zbirka Narava na dlani. Ljubljana: Mladinska knjiga. Navadni gož na robu gozda pri Starem Gradu. Foto: Milan Vogrin. Sosednja stran: Modras je v Halozah najredkejša kača. Foto: Milan Vogrin. 320 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 321Ptice HalozPtice Haloz Haloze, gričevje v severovzhodni Sloveniji, ki se razteza od Makol na zahodu do Za- vrča na vzhodu in od Dravinje na severu ter do meje s Hrvaško na jugu, imajo že od nekdaj sloves, »kjer se ne cedita med in mleko«. Strma pobočja, ozke doline, slab- ša prometna dostopnost ter nerodovitna tla s prevladujočim laporjem so argumenti, ki so ljudi v večini primerov odvračali od po- selitve. Podobno velja tudi za podatke in raziskave o pticah. Haloze so območje, kamor orni- tologi redkeje zaidejo, o čemer pričajo tudi bolj skopi zapisi v strokovni literaturi. Še največ podatkov o pticah iz obdobja gnez- denja je bilo zbranih za oba ornitološka atlasa (Geister, 1995; Mihelič in sod., 2019). Nekaj podatkov je bilo zbranih tudi na mla- dinskih taborih (na primer Vogrin, 2005), delni pregled ptic za območje Haloz pa se nahaja še v prispevku Ptice med Pohorjem in Halozami (Vogrin, 2009). Podrobnejše razis- kave o posameznih vrstah s tega območja so redke (na primer Koce in sod., 2008). V bližnji okolici ležita Ptujsko jezero in za- drževalnik Medvedce, ki sta za opazovalce ptic veliko bolj privlačna kot Haloze brez stoječih voda. Na vodnih površinah in ob njih je ptice pač lažje opazovati kot v goz- dnati in kulturni krajini, ki je povrhu vse- ga še strma in na nekaterih mestih slabše dostopna. Vendar Halozam s tem delamo krivico. V Halozah bivajo nekatere za na- še razmere prav imenitne vrste, nekatere od njih pa so tudi močno ogrožene. Pestrost na malem območju Haloze v grobem delimo na vzhodne in zahodne. Ta delitev je povezana z vegeta- cijo. Vzhodne Haloze veljajo za vinorodno območje, medtem ko so zahodne Haloze gozdnate. Zadnja leta je ta delitev vse manj vidna, saj vinogradi na vzhodnem delu vse bolj izginjajo, območja pa se pospešeno za- raščajo. Razlika v vegetaciji v vzhodnih in zahodnih Halozah se kaže na živalstvu, tudi pri pti- cah. V zahodnem, gozdnatem delu Haloz živijo značilne gozdne vrste, ki jih lahko srečamo tudi drugod v celinskem delu Slo- venije v podobnih gozdovih. Za večino lju- biteljev ptic je verjetno zanimivejši vzhodni, vinogradniški del Haloz, ki je bolj odprt in z večjo pestrostjo življenjskih prostorov. Tukaj najdemo gozdove, pašnike, travnike, manjša naselja in zaselke, posamezne doma- čije z visokodebelnimi sadovnjaki ter seveda že večkrat omenjene vinograde. Po ozkih in kratkih dolinicah in grapah se pretakajo še manjši potoki, ki lahko imajo tudi hudour- niški značaj. Pestri življenjski prostori se praviloma iz- menjujejo na malem prostoru, zato lahko na malem prostoru hkrati vidimo in slišimo ta- kšne vrste, kot so na primer stržek, ki poje v vlažni grapi, čebelarja, ki se spreletava nad vinogradom v lovu za žuželkami, nad njim krožečega sršenarja, na žici sedečega rjavega srakoperja, vse pa lahko preplaši kragulj, ki se pojavi iz bližnjega gozdička. Več kot sto ptic V Halozah je bilo zabeleženih več kot sto vrst ptic (tabela 1), spisek pa prav gotovo še ni dokončen. Stalno ali občasno gnezdi 81 vrst. Od vseh zabeleženih vrst gnezdi kar 75 odstotkov vseh vrst. V Halozah gnezdijo v veliki večini le gozdne vrste in ptice kul- turne krajine. Odsotne so vodne vrste z ne- kaj izjemami, kot sta na primer mlakarica in Ptice Haloz Milan Vogrin Značilna haloška pokrajina. Okolica Zavrča. Foto: Milan Vogrin. Haloze se zaradi odseljevanja in opuščanja kmetijstva vse bolj zaraščajo. V začetni fazi to ugodno vpliva na nekatere vrste ptic v kulturni krajini, na dolg rok pa izgubljajo življenjski prostor. Foto: Milan Vogrin. 320 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 321Ptice HalozPtice Haloz Haloze, gričevje v severovzhodni Sloveniji, ki se razteza od Makol na zahodu do Za- vrča na vzhodu in od Dravinje na severu ter do meje s Hrvaško na jugu, imajo že od nekdaj sloves, »kjer se ne cedita med in mleko«. Strma pobočja, ozke doline, slab- ša prometna dostopnost ter nerodovitna tla s prevladujočim laporjem so argumenti, ki so ljudi v večini primerov odvračali od po- selitve. Podobno velja tudi za podatke in raziskave o pticah. Haloze so območje, kamor orni- tologi redkeje zaidejo, o čemer pričajo tudi bolj skopi zapisi v strokovni literaturi. Še največ podatkov o pticah iz obdobja gnez- denja je bilo zbranih za oba ornitološka atlasa (Geister, 1995; Mihelič in sod., 2019). Nekaj podatkov je bilo zbranih tudi na mla- dinskih taborih (na primer Vogrin, 2005), delni pregled ptic za območje Haloz pa se nahaja še v prispevku Ptice med Pohorjem in Halozami (Vogrin, 2009). Podrobnejše razis- kave o posameznih vrstah s tega območja so redke (na primer Koce in sod., 2008). V bližnji okolici ležita Ptujsko jezero in za- drževalnik Medvedce, ki sta za opazovalce ptic veliko bolj privlačna kot Haloze brez stoječih voda. Na vodnih površinah in ob njih je ptice pač lažje opazovati kot v goz- dnati in kulturni krajini, ki je povrhu vse- ga še strma in na nekaterih mestih slabše dostopna. Vendar Halozam s tem delamo krivico. V Halozah bivajo nekatere za na- še razmere prav imenitne vrste, nekatere od njih pa so tudi močno ogrožene. Pestrost na malem območju Haloze v grobem delimo na vzhodne in zahodne. Ta delitev je povezana z vegeta- cijo. Vzhodne Haloze veljajo za vinorodno območje, medtem ko so zahodne Haloze gozdnate. Zadnja leta je ta delitev vse manj vidna, saj vinogradi na vzhodnem delu vse bolj izginjajo, območja pa se pospešeno za- raščajo. Razlika v vegetaciji v vzhodnih in zahodnih Halozah se kaže na živalstvu, tudi pri pti- cah. V zahodnem, gozdnatem delu Haloz živijo značilne gozdne vrste, ki jih lahko srečamo tudi drugod v celinskem delu Slo- venije v podobnih gozdovih. Za večino lju- biteljev ptic je verjetno zanimivejši vzhodni, vinogradniški del Haloz, ki je bolj odprt in z večjo pestrostjo življenjskih prostorov. Tukaj najdemo gozdove, pašnike, travnike, manjša naselja in zaselke, posamezne doma- čije z visokodebelnimi sadovnjaki ter seveda že večkrat omenjene vinograde. Po ozkih in kratkih dolinicah in grapah se pretakajo še manjši potoki, ki lahko imajo tudi hudour- niški značaj. Pestri življenjski prostori se praviloma iz- menjujejo na malem prostoru, zato lahko na malem prostoru hkrati vidimo in slišimo ta- kšne vrste, kot so na primer stržek, ki poje v vlažni grapi, čebelarja, ki se spreletava nad vinogradom v lovu za žuželkami, nad njim krožečega sršenarja, na žici sedečega rjavega srakoperja, vse pa lahko preplaši kragulj, ki se pojavi iz bližnjega gozdička. Več kot sto ptic V Halozah je bilo zabeleženih več kot sto vrst ptic (tabela 1), spisek pa prav gotovo še ni dokončen. Stalno ali občasno gnezdi 81 vrst. Od vseh zabeleženih vrst gnezdi kar 75 odstotkov vseh vrst. V Halozah gnezdijo v veliki večini le gozdne vrste in ptice kul- turne krajine. Odsotne so vodne vrste z ne- kaj izjemami, kot sta na primer mlakarica in Ptice Haloz Milan Vogrin Značilna haloška pokrajina. Okolica Zavrča. Foto: Milan Vogrin. Haloze se zaradi odseljevanja in opuščanja kmetijstva vse bolj zaraščajo. V začetni fazi to ugodno vpliva na nekatere vrste ptic v kulturni krajini, na dolg rok pa izgubljajo življenjski prostor. Foto: Milan Vogrin. 322 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 323Ptice HalozPtice Haloz zelenonoga tukalica, ki sta tudi sicer splo- šno razširjeni pri nas. Podobno velja za ne- gnezdilke. Tudi med njimi je malo vodnih vrst, kar je razumljivo, če vemo, da primer- nih stoječih voda, kjer bi se lahko ustavile, v Halozah ni. Ptice kulturne krajine V kulturni krajini vzhodnih Haloz izstopajo vinogradi, čeprav ti pokrivajo približno de- setino površin tega območja. Vinogradi so pogosto zaradi strmih pobočij, lažje dostop- nosti in posledično lažjega gospodarjenja z njimi na terasah. Terase so bile seveda nare- jene prav za namen vinogradov, torej trajnih nasadov. Čeprav je vinograd monokultura, je okolica povsem drugačna. Že robovi vinogradov, ki jih običajno ob- dajajo takšne ali drugačne ograje, so lahko zarasli z grmičevjem in kakšnim drevesom. Povsem dovolj, da se na takšnem mestu la- hko dobro počuti rjavi srakoper in prosnik. Oba sta sicer pogostejša na robnih delih travišč, ki jih obdaja mejica ali kar posame- zen grm. Rjavi srakoper bo seveda najbolj vesel tistega s trni, najraje ima preplet rob- ide s kakšnim drugim grmom, ne brani se niti črnega trna. Sicer pa je rjavi srakoper, ogrožena vrsta v večjem delu Evrope, v vzhodnih Halozah običajna vrsta, kar velja tudi za prosnika. V okolici vinogradov in nad njimi bomo ponekod lahko videli tudi ene izmed naših najbolj pisanih ptičev, čebelarje. Tisti, ki poznamo njihovo oglašanje, jih bomo najbrž prej slišali kot videli, saj se oglašajo z zelo značilnim melodičnim »pju«, ki ga večkrat ponovijo. V kolikor jih bomo videli sedeti na kakšni žici, bodisi električni ali kakšni v vinogradu, kjer žic ne manjka, bomo imeli nanje še lepši pogled. Njihovo zadrževanje v času gnezdenja, to je med majem in julijem, v vinogradu pa lahko pomeni samo eno, da v vinogradu ali njegovi bližini tudi gnezdijo. V Halozah čebelar redno gnezdi, vendar ni številčen. O kolonijah, ki bi štele več deset parov, kakor jih poznamo od drugod, reci- mo z Bizeljskega, tukaj ne moremo govoriti. V Halozah gnezdi skupaj le po nekaj parov, običajno takšna minikolonija ne preseže pet parov. Vse do sedaj gnezdeče čebelarje v Halozah sem našel v vinogradih. Gnezdilni rovi so se nahajali na robovih vinogradov, v nezaraščenih terasah, enkrat tudi v samih tleh, na mestu, kjer je voda odnesla travno rušo. V kolikor kdo misli, da je njihove rove lahko odkriti, se moti. To delno velja za njihova bolj kasična gnezišča, v brežinah rek ali še nekoliko lažje, v peskokopih in gramoznicah, nikakor pa ne za vinograde. Prehoditi je treba številne terase, pa ne le enega vinograda, biti pozoren na vsak usek ali plaz, pa še takrat se lahko zgodi, da ne- kaj lukenj hitro spregledaš. Poleg tega pa moraš biti pozoren še na morebitnega last- nika, ki mu boš le stežka pojasnil, da si v njegovem vinogradu zaradi ptic. Vinogradi v vzhodnih Halozah so dom še eni imenitni ptici celinskega dela države. To je plotni strnad. Na Primorskem je plotni strnad splošno razširjen, v celinski Sloveniji pa le v najtoplejših predelih, kamor sodijo tudi Haloze. V Halozah ga najdemo na sončnih legah visokodebelnih sadovnjakov s pašniki in grmičevjem ter v vinogradih, posebej če so ti nekoliko »zanemarjeni«, s kakšnim grmičevjem in drevesom. V starih sadovnjakih in v bližini hiš sta doma še dve ogroženi vrsti. Zelena žolna iz sadovnjakov vse bolj izginja, zato je že ve- lika sreča, da bomo naleteli nanjo. Zadnja leta se je v Halozah pojavil veliki skovik. Značilna mediteranska vrsta, ki je v notran- josti Slovenije vse prej kot pogosta. Vinograd na terasah. Foto: Milan Vogrin. Čebelar je redka, a redna gnezdilka vzhodnih Haloz. Foto: Milan Vogrin. 322 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 323Ptice HalozPtice Haloz zelenonoga tukalica, ki sta tudi sicer splo- šno razširjeni pri nas. Podobno velja za ne- gnezdilke. Tudi med njimi je malo vodnih vrst, kar je razumljivo, če vemo, da primer- nih stoječih voda, kjer bi se lahko ustavile, v Halozah ni. Ptice kulturne krajine V kulturni krajini vzhodnih Haloz izstopajo vinogradi, čeprav ti pokrivajo približno de- setino površin tega območja. Vinogradi so pogosto zaradi strmih pobočij, lažje dostop- nosti in posledično lažjega gospodarjenja z njimi na terasah. Terase so bile seveda nare- jene prav za namen vinogradov, torej trajnih nasadov. Čeprav je vinograd monokultura, je okolica povsem drugačna. Že robovi vinogradov, ki jih običajno ob- dajajo takšne ali drugačne ograje, so lahko zarasli z grmičevjem in kakšnim drevesom. Povsem dovolj, da se na takšnem mestu la- hko dobro počuti rjavi srakoper in prosnik. Oba sta sicer pogostejša na robnih delih travišč, ki jih obdaja mejica ali kar posame- zen grm. Rjavi srakoper bo seveda najbolj vesel tistega s trni, najraje ima preplet rob- ide s kakšnim drugim grmom, ne brani se niti črnega trna. Sicer pa je rjavi srakoper, ogrožena vrsta v večjem delu Evrope, v vzhodnih Halozah običajna vrsta, kar velja tudi za prosnika. V okolici vinogradov in nad njimi bomo ponekod lahko videli tudi ene izmed naših najbolj pisanih ptičev, čebelarje. Tisti, ki poznamo njihovo oglašanje, jih bomo najbrž prej slišali kot videli, saj se oglašajo z zelo značilnim melodičnim »pju«, ki ga večkrat ponovijo. V kolikor jih bomo videli sedeti na kakšni žici, bodisi električni ali kakšni v vinogradu, kjer žic ne manjka, bomo imeli nanje še lepši pogled. Njihovo zadrževanje v času gnezdenja, to je med majem in julijem, v vinogradu pa lahko pomeni samo eno, da v vinogradu ali njegovi bližini tudi gnezdijo. V Halozah čebelar redno gnezdi, vendar ni številčen. O kolonijah, ki bi štele več deset parov, kakor jih poznamo od drugod, reci- mo z Bizeljskega, tukaj ne moremo govoriti. V Halozah gnezdi skupaj le po nekaj parov, običajno takšna minikolonija ne preseže pet parov. Vse do sedaj gnezdeče čebelarje v Halozah sem našel v vinogradih. Gnezdilni rovi so se nahajali na robovih vinogradov, v nezaraščenih terasah, enkrat tudi v samih tleh, na mestu, kjer je voda odnesla travno rušo. V kolikor kdo misli, da je njihove rove lahko odkriti, se moti. To delno velja za njihova bolj kasična gnezišča, v brežinah rek ali še nekoliko lažje, v peskokopih in gramoznicah, nikakor pa ne za vinograde. Prehoditi je treba številne terase, pa ne le enega vinograda, biti pozoren na vsak usek ali plaz, pa še takrat se lahko zgodi, da ne- kaj lukenj hitro spregledaš. Poleg tega pa moraš biti pozoren še na morebitnega last- nika, ki mu boš le stežka pojasnil, da si v njegovem vinogradu zaradi ptic. Vinogradi v vzhodnih Halozah so dom še eni imenitni ptici celinskega dela države. To je plotni strnad. Na Primorskem je plotni strnad splošno razširjen, v celinski Sloveniji pa le v najtoplejših predelih, kamor sodijo tudi Haloze. V Halozah ga najdemo na sončnih legah visokodebelnih sadovnjakov s pašniki in grmičevjem ter v vinogradih, posebej če so ti nekoliko »zanemarjeni«, s kakšnim grmičevjem in drevesom. V starih sadovnjakih in v bližini hiš sta doma še dve ogroženi vrsti. Zelena žolna iz sadovnjakov vse bolj izginja, zato je že ve- lika sreča, da bomo naleteli nanjo. Zadnja leta se je v Halozah pojavil veliki skovik. Značilna mediteranska vrsta, ki je v notran- josti Slovenije vse prej kot pogosta. Vinograd na terasah. Foto: Milan Vogrin. Čebelar je redka, a redna gnezdilka vzhodnih Haloz. Foto: Milan Vogrin. 324 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 325Ptice Haloz Ni ga lepšega sprehoda v Halozah, ko že od daleč zaslišite in kmalu zatem v zraku še vidite spreletavajoče se čebelarje, iz vino- grada pa se s petjem oglasi plotni strnad. V kolikor slišite iz sadovnjaka še smrdokavro in zeleno žolno, potem je vaš haloški dan že popoln. V gozdu V zahodnih Halozah, kjer prevladuje gozd, si pozornost zasluži nekaj vrst, ki jih v pre- teklosti tod ni bilo ali pa so tudi drugod po Sloveniji redkejše. Pričnimo pri pevkah. Zadnji dve desetletji se je na območje Haloz razširil belovrati muhar. Pred tem je veljal za ptico, ki naseljuje nižinske poplavne gozdo- ve. V Halozah ga najdemo predvsem v starih gozdnih sestojih na Donački gori. Belovrati muhar ni ravno ptica, ki bi se nam razkazo- vala. Samčki posedajo na izpostavljenih me- stih visoko v krošnji, velikokrat kar pred du- plom, kjer s svojim napevom vabijo samičke. Na njegovo petje bodimo pozorni predvsem v maju pri hoji skozi bukov pragozd. Na Do- nački gori je bila odkrita tudi vrtna penica, ki je Atlas ptic Slovenije za to območje sploh ne omenja (Mihelič in sod., 2019). Med sovami moram omeniti dve gozdni vrsti, veliko uharico in kozačo. Slednja je tipična gozdna vrsta, ki Haloze kolonizira šele zadnja leta. Najdena je bila med Bočem in Donačko goro. Njeno značilno oglašanje »houw huow houw« bomo lahko slišali v poznih večernih spomladanskih dneh. Velika uharica se iz gozda poda na lov tudi na odprto, gnezdila pa bo na kakšni skalni polici v steni, ki ni treba biti prav velika. V kolikor naravnih sten ni, zasede kamnolom, V vinogradih ne gnezdi prav veliko ptic. Plotni strnad je ena izmed njih, ki je povrhu vsega pri nas še ogrožena, kar še posebej velja za celinsko Slovenijo. Foto: Milan Vogrin. Zadnje desetletje je zahodne gozdnate Haloze pričela naseljevati kozača. Foto: Milan Vogrin. 324 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 325Ptice Haloz Ni ga lepšega sprehoda v Halozah, ko že od daleč zaslišite in kmalu zatem v zraku še vidite spreletavajoče se čebelarje, iz vino- grada pa se s petjem oglasi plotni strnad. V kolikor slišite iz sadovnjaka še smrdokavro in zeleno žolno, potem je vaš haloški dan že popoln. V gozdu V zahodnih Halozah, kjer prevladuje gozd, si pozornost zasluži nekaj vrst, ki jih v pre- teklosti tod ni bilo ali pa so tudi drugod po Sloveniji redkejše. Pričnimo pri pevkah. Zadnji dve desetletji se je na območje Haloz razširil belovrati muhar. Pred tem je veljal za ptico, ki naseljuje nižinske poplavne gozdo- ve. V Halozah ga najdemo predvsem v starih gozdnih sestojih na Donački gori. Belovrati muhar ni ravno ptica, ki bi se nam razkazo- vala. Samčki posedajo na izpostavljenih me- stih visoko v krošnji, velikokrat kar pred du- plom, kjer s svojim napevom vabijo samičke. Na njegovo petje bodimo pozorni predvsem v maju pri hoji skozi bukov pragozd. Na Do- nački gori je bila odkrita tudi vrtna penica, ki je Atlas ptic Slovenije za to območje sploh ne omenja (Mihelič in sod., 2019). Med sovami moram omeniti dve gozdni vrsti, veliko uharico in kozačo. Slednja je tipična gozdna vrsta, ki Haloze kolonizira šele zadnja leta. Najdena je bila med Bočem in Donačko goro. Njeno značilno oglašanje »houw huow houw« bomo lahko slišali v poznih večernih spomladanskih dneh. Velika uharica se iz gozda poda na lov tudi na odprto, gnezdila pa bo na kakšni skalni polici v steni, ki ni treba biti prav velika. V kolikor naravnih sten ni, zasede kamnolom, V vinogradih ne gnezdi prav veliko ptic. Plotni strnad je ena izmed njih, ki je povrhu vsega pri nas še ogrožena, kar še posebej velja za celinsko Slovenijo. Foto: Milan Vogrin. Zadnje desetletje je zahodne gozdnate Haloze pričela naseljevati kozača. Foto: Milan Vogrin. 326 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 327Ptice HalozPtice Haloz ki je lahko, proti pričakovanju, tudi obratu- joč. Tudi velika uharica, podobno kot koza- ča, Haloze šele naseljuje. Da bi bila v pre- teklosti prezrta, je malo verjetno, saj je bila na nekaterih mestih tudi načrtno iskana. Že desetletja pa je poznano, da sokol selec gnezdi na območju Haloz, najbolj poznano gnezdišče je tisto na Donački gori, čeprav ni edino. Omenil sem že nekaj bolj redkih vrst, ki so Haloze pričele naseljevati v zadnjih le- tih. Niso pa samo redke vrste, ki so pot v Haloze našle šele pred kratkim. Zanimiv je podatek o turški grlici, ki pred letom 2000 recimo še ni živela v Makolah. Na gnez- denju je bila tam odkrita štiri leta pozneje, torej leta 2004. Med ogrožene vrste, ki so na našem Rdečem seznamu ptic gnezdilk, sodi 28 vrst, sem pa niso prištete vrste, ki so zunaj nevarnosti. Skoraj vsaka tretja vrsta, ki gnezdi v Halo- zah, torej sodi v eno izmed ogroženih ka- tegorij. Haloze, ki so nekoč veljale za revno ob- močje, so danes poznane po vinogradih, odličnem vinu ter velikem turističnem po- tencialu, ki ga bo treba še razviti. Privlačna podeželska pokrajina, kulturne znamenito- sti, neokrnjena narava in številne možnosti za sprehode in kolesarjenje so skupaj z ne- katerimi vrstami ptic zagotovo dovolj velik razlog za vaš naslednji pobeg v naravo. Literatura: Geister, I., 1995: Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: DZS. Koce, U., Basle, T., Premzl, M., Rožman, R., Zakšek, B., 2008: Razširjenost plotnega Emberiza cirlus in Tabela 1: Ptice, ki so bile zabeležene na območju Haloz. Pri gnezdilkah, ki gnezdijo na omenjenem območju, je dodana še stopnja ogroženosti v Sloveniji. Ogroženost - ogroženost je podana samo za gnezdilke, in sicer po Rdečem seznamu ptic gnezdilk (Ur. l. RS 82/2002): • E2 - močno ogrožena vrsta, • V – ranljiva vrsta, • V1- ranljiva vrsta, za katero obstaja nevarnost, da bo zaradi sprememb v življenjskem prostoru postala ogrožena, • O1 - podkategorija kategorije O, v katero se uvrstijo vrste, ki so zavarovane z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93, 61/93 in 69/00) in niso več ogrožene, obstaja pa potencialna možnost ponovne ogroženosti Slovensko ime Latinsko ime Gnezdilka Ogroženost v SLO 16. Škrjančar Falco subbuteo G V1 17. Sokol selec Falco peregrinus G E2 18. Fazan Phasianus colchicus G 19. Prepelica Coturnix coturnix G V 20. Žerjav Grus grus 21. Zelenonoga tukalica Gallinula chloropus G V1 22. Kozica Gallinago gallinago 23. Pikasti martinec Tringa ochropus 24. Rečni galeb Larus ridibundus 25. Rumenonogi galeb Larus michahellis 26. Duplar Columba oenas G E2 27. Grivar Columba palumbus G O1 28. Turška grlica Streptopelia decaocto G 29. Divja grlica Streptopelia turtur G V1 30. Kukavica Cuculus canorus G O1 31. Lesna sova Strix aluco G O1 32. Veliki skovik Otus scops G E2 33. Mala uharica Asio otus G O1 34. Kozača Strix uralensis G V 35. Hudournik Apus apus 36. Vodomec Alcedo atthis G E2 37. Čebelar Merops apiaster G E2 38. Smrdokavra Upupa epops G E1 39. Vijeglavka Jynx torquilla G V 40. Veliki detel Dendrocopus major G 41. Srednji detel Leiopicus medius G V 42. Mali detel Dryobates minor G V 43. Črna žolna Dryocopus martius G O1 44. Zelena žolna Picus viridis G E2 45. Siva žolna Picus canus G V1 46. Poljski škrjanec Alauda arvensis 47. Čopasti škrjanec Galerida cristata 48. Breguljka Riparia riparia 49. Mestna lastovka Delichon urbica G 50. Kmečka lastovka Hirundo rustica G 51. Drevesna cipa Anthus trivialis G 52. Bela pastirica Motacilla alba G 53. Siva pastirica Motacilla cinerea G 54. Stržek Troglodytes troglodytes G 55. Siva pevka Prunella modularis 56. Taščica Erithacus rubecula G 57. Slavec Luscinia megarhynchos G V 58. Pogorelček Phoenicurus phoenicurus G E2 59. Šmarnica Phoenicurus ochruros G 60. Prosnik Saxicola torquatus G 61. Repaljščica Saxicola rubetra 62. Kupčar Oenanthe oenanthe Slovensko ime Latinsko ime Gnezdilka Ogroženost v SLO 1. Mali ponirek Tachybaptus ruficollis 2. Siva čaplja Ardea cinerea 3. Velika bela čaplja Ardea alba 4. Bela štorklja Ciconia ciconia G V 5. Črna štorklja Ciconia nigra 6. Labod grbec Cygnus olor 7. Mlakarica Anas platyrhynchos G 8. Belorepec Haliaeetus albicilla 9. Črni škarnik Milvus migrans 10. Kanja Buteo buteo G O1 11. Sršenar Pernis apivorus G V 12. Rjavi lunj Circus aeruginosus 13. Kragulj Accipiter gentilis G V 14. Skobec Accipiter nisus G V 15. Navadna postovka Falco tinnunculus G V1 326 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 327Ptice HalozPtice Haloz ki je lahko, proti pričakovanju, tudi obratu- joč. Tudi velika uharica, podobno kot koza- ča, Haloze šele naseljuje. Da bi bila v pre- teklosti prezrta, je malo verjetno, saj je bila na nekaterih mestih tudi načrtno iskana. Že desetletja pa je poznano, da sokol selec gnezdi na območju Haloz, najbolj poznano gnezdišče je tisto na Donački gori, čeprav ni edino. Omenil sem že nekaj bolj redkih vrst, ki so Haloze pričele naseljevati v zadnjih le- tih. Niso pa samo redke vrste, ki so pot v Haloze našle šele pred kratkim. Zanimiv je podatek o turški grlici, ki pred letom 2000 recimo še ni živela v Makolah. Na gnez- denju je bila tam odkrita štiri leta pozneje, torej leta 2004. Med ogrožene vrste, ki so na našem Rdečem seznamu ptic gnezdilk, sodi 28 vrst, sem pa niso prištete vrste, ki so zunaj nevarnosti. Skoraj vsaka tretja vrsta, ki gnezdi v Halo- zah, torej sodi v eno izmed ogroženih ka- tegorij. Haloze, ki so nekoč veljale za revno ob- močje, so danes poznane po vinogradih, odličnem vinu ter velikem turističnem po- tencialu, ki ga bo treba še razviti. Privlačna podeželska pokrajina, kulturne znamenito- sti, neokrnjena narava in številne možnosti za sprehode in kolesarjenje so skupaj z ne- katerimi vrstami ptic zagotovo dovolj velik razlog za vaš naslednji pobeg v naravo. Literatura: Geister, I., 1995: Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: DZS. Koce, U., Basle, T., Premzl, M., Rožman, R., Zakšek, B., 2008: Razširjenost plotnega Emberiza cirlus in Tabela 1: Ptice, ki so bile zabeležene na območju Haloz. Pri gnezdilkah, ki gnezdijo na omenjenem območju, je dodana še stopnja ogroženosti v Sloveniji. Ogroženost - ogroženost je podana samo za gnezdilke, in sicer po Rdečem seznamu ptic gnezdilk (Ur. l. RS 82/2002): • E2 - močno ogrožena vrsta, • V – ranljiva vrsta, • V1- ranljiva vrsta, za katero obstaja nevarnost, da bo zaradi sprememb v življenjskem prostoru postala ogrožena, • O1 - podkategorija kategorije O, v katero se uvrstijo vrste, ki so zavarovane z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93, 61/93 in 69/00) in niso več ogrožene, obstaja pa potencialna možnost ponovne ogroženosti Slovensko ime Latinsko ime Gnezdilka Ogroženost v SLO 16. Škrjančar Falco subbuteo G V1 17. Sokol selec Falco peregrinus G E2 18. Fazan Phasianus colchicus G 19. Prepelica Coturnix coturnix G V 20. Žerjav Grus grus 21. Zelenonoga tukalica Gallinula chloropus G V1 22. Kozica Gallinago gallinago 23. Pikasti martinec Tringa ochropus 24. Rečni galeb Larus ridibundus 25. Rumenonogi galeb Larus michahellis 26. Duplar Columba oenas G E2 27. Grivar Columba palumbus G O1 28. Turška grlica Streptopelia decaocto G 29. Divja grlica Streptopelia turtur G V1 30. Kukavica Cuculus canorus G O1 31. Lesna sova Strix aluco G O1 32. Veliki skovik Otus scops G E2 33. Mala uharica Asio otus G O1 34. Kozača Strix uralensis G V 35. Hudournik Apus apus 36. Vodomec Alcedo atthis G E2 37. Čebelar Merops apiaster G E2 38. Smrdokavra Upupa epops G E1 39. Vijeglavka Jynx torquilla G V 40. Veliki detel Dendrocopus major G 41. Srednji detel Leiopicus medius G V 42. Mali detel Dryobates minor G V 43. Črna žolna Dryocopus martius G O1 44. Zelena žolna Picus viridis G E2 45. Siva žolna Picus canus G V1 46. Poljski škrjanec Alauda arvensis 47. Čopasti škrjanec Galerida cristata 48. Breguljka Riparia riparia 49. Mestna lastovka Delichon urbica G 50. Kmečka lastovka Hirundo rustica G 51. Drevesna cipa Anthus trivialis G 52. Bela pastirica Motacilla alba G 53. Siva pastirica Motacilla cinerea G 54. Stržek Troglodytes troglodytes G 55. Siva pevka Prunella modularis 56. Taščica Erithacus rubecula G 57. Slavec Luscinia megarhynchos G V 58. Pogorelček Phoenicurus phoenicurus G E2 59. Šmarnica Phoenicurus ochruros G 60. Prosnik Saxicola torquatus G 61. Repaljščica Saxicola rubetra 62. Kupčar Oenanthe oenanthe Slovensko ime Latinsko ime Gnezdilka Ogroženost v SLO 1. Mali ponirek Tachybaptus ruficollis 2. Siva čaplja Ardea cinerea 3. Velika bela čaplja Ardea alba 4. Bela štorklja Ciconia ciconia G V 5. Črna štorklja Ciconia nigra 6. Labod grbec Cygnus olor 7. Mlakarica Anas platyrhynchos G 8. Belorepec Haliaeetus albicilla 9. Črni škarnik Milvus migrans 10. Kanja Buteo buteo G O1 11. Sršenar Pernis apivorus G V 12. Rjavi lunj Circus aeruginosus 13. Kragulj Accipiter gentilis G V 14. Skobec Accipiter nisus G V 15. Navadna postovka Falco tinnunculus G V1 328 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 329Ptice Haloz Ptice Haloz Netopirji - škržabci - v Halozah rumenega strnada E. citrinella v vzhodnih Halozah (SV Slovenija) ter raba tal na območju njunega pojavljanja. Acrocephalus, 29: 5-11. Mihelič, T., Kmecl, P., Denac, K., Koce, U., Vrezec, A., Denac, D., (ur.), 2019: Atlas ptic Slovenije. Popis gnezdilk 2002–2017. Ljubljana: DOPPS. Vogrin, M., 2005: Ptice v zahodnih Halozah. V: Štajnbaher, S., (ur.): Mladinski raziskovalni tabor Makole 2004. Ljubljana: ZTKS, 97-102. Vogrin, M., 2009: Ptice med Pohorjem in Halozami. V: Gradišnik, S., (ur.): Zbornik Občine Slovenska Bistrica III. Slovenska Bistrica, 465-489. Uradni list Republike Slovenije 2002, št. 82: str. 8893- 8975. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Milan Vogrin je zasebni raziskovalec, ki ga zanima narava kot celota, predvsem pa kulturna krajina in mokrišča, med živalmi pa ptice, dvoživke in plazilci. Objavil več deset znanstvenih in strokovnih člankov, ukvarja se tudi s fotografijo. Je tudi zunanji strokovni sodelavec RTV Slovenija pri oddaji O živalih in ljudeh. Slovensko ime Latinsko ime Gnezdilka Ogroženost v SLO 63. Kos Turdus merula G 64. Carar Turdus viscivorus G 65. Cikovt Turdus philomelos G 66. Brinovka Turdus pilaris G 67. Vinski drozg Turdus iliacus 68. Močvirska trstnica Acrocephalus palustris G 69. Grmovščica Phyllolscopus sibilatrix 70. Severni kovaček Phylloscopus trochilus 71. Vrbji kovaček Phylloscopus collybita G 72. Črnoglavka Sylvia atricapilla G 73. Vrtna penica Sylvia borin G V1 74. Mlinarček Sylvia curruca 75. Rjava penica Sylvia communis G V 76. Rumenoglavi kraljiček Regulus regulus G 77. Rdečeglavi kraljiček Regulus ignicapilla G 78. Sivi muhar Muscicapa striata G 79. Belovrati muhar Ficedula albicollis G V 80. Dolgorepka Aegithalos caudatus G 81. Močvirska sinica Poecille palustris G 82. Čopasta sinica Lophophanes cristatus G 83. Menišček Periparus ater G 84. Plavček Cyanistes caeruleus G 85. Velika sinica Parus major G 86. Brglez Sitta europaea G 87. Kratkoprsti plezavček Certhia brachydactyla G 88. Dolgoprsti plezavček Certhia familiaris G 89. Rjavi srakoper Lanius collurio G V1 90. Kobilar Oriolus oriolus G 91. Šoja Garrulus glandarius G 92. Sraka Pica pica G 93. Siva vrana Corvus cornix G 94. Krekovt Nucifraga caryocatactes 95. Krokar Corvus corax G 96. Škorec Sturnus vulgaris G 97. Poljski vrabec Passer montanus G 98. Domači vrabec Passer domesticus G 99. Ščinkavec Fringilla coelebs G 100. Zelenec Carduelis chloris G 101. Grilček Serinus serinus G 102. Čižek Spinus spinus 103. Repnik Linaria cannabina G 104. Lišček Carduelis carduelis G 105. Kalin Pyrrhula pyrrhula 106. Dlesk Coccothraustes coccothraustes G 107. Rumeni strnad Emberiza citrinella G 108. Plotni strnad Emberiza cirlus G V Verjetno se bralci strinjate, da Haloze ni- so med najbolj poznanimi deli Slovenije, kamor bi se odpravili na turistični obisk ali družinski izlet. Tisti, ki imate radi od- maknjene kotičke z ohranjeno mozaično kmetijsko krajino, pa ste jih zagotovo že obiskali, četudi za krajši čas. Morda ste bili že po kratkem brskanju po svetovnem spletu napoteni na dve »top« lokaciji – grad Borl v vzhodnih Halozah in jamo Belojačo v zaho- dnih Halozah. Prav ti odmaknjeni lokaciji pa nista zanimivi le nam, ljudem, ampak so ju že davno odkrili tudi edini leteči sesal- ci na svetu. To so seveda netopirji, ki tam bivajo še danes. Zato ne bodimo vsiljivi pri svojih obiskih in se vedimo odgovorno, da ne zmotimo starodavnega miru in s tem ohranimo te »top destinacije« haloških ne- topirjev! Netopirji so s svojim skrivnostnim življe- njem danes med ljudmi bistveno bolj pozna- ni kot nekoč, ko so o njih krožile številne neresnice in miti. Le kdo še verjame, da se zapletajo v lase ali da sesajo človeško kri. Vsekakor pa miti niso popolnoma izumrli, kar vedno znova spoznavamo tako pri teren- skem delu kot pri pogovorih o netopirjih z domačini, in to ne glede na mesto bivanja ali starost sogovornika. Celo tako daleč se- že neznanje o življenju netopirjev in njihovi ogroženosti, da jih včasih, kljub védenju, da Netopirji - škržabci - v Halozah Monika Podgorelec, Primož Presetnik, Jasmina Kotnik, Aja Zamolo 328 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 329Ptice Haloz Ptice Haloz Netopirji - škržabci - v Halozah rumenega strnada E. citrinella v vzhodnih Halozah (SV Slovenija) ter raba tal na območju njunega pojavljanja. Acrocephalus, 29: 5-11. Mihelič, T., Kmecl, P., Denac, K., Koce, U., Vrezec, A., Denac, D., (ur.), 2019: Atlas ptic Slovenije. Popis gnezdilk 2002–2017. Ljubljana: DOPPS. Vogrin, M., 2005: Ptice v zahodnih Halozah. V: Štajnbaher, S., (ur.): Mladinski raziskovalni tabor Makole 2004. Ljubljana: ZTKS, 97-102. Vogrin, M., 2009: Ptice med Pohorjem in Halozami. V: Gradišnik, S., (ur.): Zbornik Občine Slovenska Bistrica III. Slovenska Bistrica, 465-489. Uradni list Republike Slovenije 2002, št. 82: str. 8893- 8975. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Milan Vogrin je zasebni raziskovalec, ki ga zanima narava kot celota, predvsem pa kulturna krajina in mokrišča, med živalmi pa ptice, dvoživke in plazilci. Objavil več deset znanstvenih in strokovnih člankov, ukvarja se tudi s fotografijo. Je tudi zunanji strokovni sodelavec RTV Slovenija pri oddaji O živalih in ljudeh. Slovensko ime Latinsko ime Gnezdilka Ogroženost v SLO 63. Kos Turdus merula G 64. Carar Turdus viscivorus G 65. Cikovt Turdus philomelos G 66. Brinovka Turdus pilaris G 67. Vinski drozg Turdus iliacus 68. Močvirska trstnica Acrocephalus palustris G 69. Grmovščica Phyllolscopus sibilatrix 70. Severni kovaček Phylloscopus trochilus 71. Vrbji kovaček Phylloscopus collybita G 72. Črnoglavka Sylvia atricapilla G 73. Vrtna penica Sylvia borin G V1 74. Mlinarček Sylvia curruca 75. Rjava penica Sylvia communis G V 76. Rumenoglavi kraljiček Regulus regulus G 77. Rdečeglavi kraljiček Regulus ignicapilla G 78. Sivi muhar Muscicapa striata G 79. Belovrati muhar Ficedula albicollis G V 80. Dolgorepka Aegithalos caudatus G 81. Močvirska sinica Poecille palustris G 82. Čopasta sinica Lophophanes cristatus G 83. Menišček Periparus ater G 84. Plavček Cyanistes caeruleus G 85. Velika sinica Parus major G 86. Brglez Sitta europaea G 87. Kratkoprsti plezavček Certhia brachydactyla G 88. Dolgoprsti plezavček Certhia familiaris G 89. Rjavi srakoper Lanius collurio G V1 90. Kobilar Oriolus oriolus G 91. Šoja Garrulus glandarius G 92. Sraka Pica pica G 93. Siva vrana Corvus cornix G 94. Krekovt Nucifraga caryocatactes 95. Krokar Corvus corax G 96. Škorec Sturnus vulgaris G 97. Poljski vrabec Passer montanus G 98. Domači vrabec Passer domesticus G 99. Ščinkavec Fringilla coelebs G 100. Zelenec Carduelis chloris G 101. Grilček Serinus serinus G 102. Čižek Spinus spinus 103. Repnik Linaria cannabina G 104. Lišček Carduelis carduelis G 105. Kalin Pyrrhula pyrrhula 106. Dlesk Coccothraustes coccothraustes G 107. Rumeni strnad Emberiza citrinella G 108. Plotni strnad Emberiza cirlus G V Verjetno se bralci strinjate, da Haloze ni- so med najbolj poznanimi deli Slovenije, kamor bi se odpravili na turistični obisk ali družinski izlet. Tisti, ki imate radi od- maknjene kotičke z ohranjeno mozaično kmetijsko krajino, pa ste jih zagotovo že obiskali, četudi za krajši čas. Morda ste bili že po kratkem brskanju po svetovnem spletu napoteni na dve »top« lokaciji – grad Borl v vzhodnih Halozah in jamo Belojačo v zaho- dnih Halozah. Prav ti odmaknjeni lokaciji pa nista zanimivi le nam, ljudem, ampak so ju že davno odkrili tudi edini leteči sesal- ci na svetu. To so seveda netopirji, ki tam bivajo še danes. Zato ne bodimo vsiljivi pri svojih obiskih in se vedimo odgovorno, da ne zmotimo starodavnega miru in s tem ohranimo te »top destinacije« haloških ne- topirjev! Netopirji so s svojim skrivnostnim življe- njem danes med ljudmi bistveno bolj pozna- ni kot nekoč, ko so o njih krožile številne neresnice in miti. Le kdo še verjame, da se zapletajo v lase ali da sesajo človeško kri. Vsekakor pa miti niso popolnoma izumrli, kar vedno znova spoznavamo tako pri teren- skem delu kot pri pogovorih o netopirjih z domačini, in to ne glede na mesto bivanja ali starost sogovornika. Celo tako daleč se- že neznanje o življenju netopirjev in njihovi ogroženosti, da jih včasih, kljub védenju, da Netopirji - škržabci - v Halozah Monika Podgorelec, Primož Presetnik, Jasmina Kotnik, Aja Zamolo 330 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 331Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah so vsi zavarovani, še preganjajo, uničujejo njihova zatočišča in namerno ubijajo. Zato bomo uvodoma ponovno predstavili nekaj splošnih resnic iz življenja netopirjev oziro- ma »šišmišev« ali »škržabcev«, kot v Halo- zah pravijo netopirjem oziroma so jim rekli včasih (Janežič, 1863). V Sloveniji živi kar 32 različnih vrst neto- pirjev (Presetnik, 2021). Na obravnavanem območju Haloz, vključujoč Donačko goro, pa je bilo po našem védenju doslej zabele- ženih 18 vrst netopirjev (glej preglednico). Netopirji dan prespijo v skrivališčih, ki jih imenujemo zatočišča, zvečer in ponoči pa se podijo za svojim plenom – žuželkami. Ven- dar o njihovih prehranjevališčih v Halozah ne vemo mnogo, zato se bomo v tem pri- spevku posvetili njihovim zatočiščem. Tu- di v Halozah so, kot drugod po Sloveniji, nekatere vrste netopirjev močno vezane na bivališča ljudi in druge zgradbe. Za zatoči- šča izbirajo stanovanjske hiše, stolpnice in skednje ali pa kar cerkve, gradove in dvorce (Presetnik in Zamolo, 2021). Spet druge vr- ste najdejo svoja zatočišča v redkih haloških jamah in haloških gozdovih z ohranjenimi starimi drevesi, ki jim zavetje dajejo z raz- pokami in opuščenimi dupli ptic. Vsako za- točišče pa ne omogoča primernih bivalnih razmer vse leto, zato je pri netopirjih pogo- sta redna menjava zatočišč med različnimi sezonami v letu. Poletna in zimska zatočišča (tako imenovana prezimovališča) so lahko med seboj oddaljena le nekaj ali pa tudi več sto kilometrov. Pri preučevanju in varovanju netopirjev mo- ramo poznati in upoštevati letni cikel ne- topirjev. Zato začnimo kar s pomladjo, ko se breje netopirke začnejo zbirati v stavbah, jamah ali drevesnih duplih v skupine, ime- novane porodniške skupine. V teh zatoči- ščih, ki jih imenujemo kotišča, se zbere od nekaj deset ali - v Halozah redkeje - več sto netopirjev. Konec pomladi ali v začetku po- letja netopirke skotijo večinoma enega, pri nekaterih vrstah redkeje tudi dva mladiča. Mladič je prvih nekaj tednov popolnoma odvisen od materinega mleka in nege. Po petih, šestih tednih je zmožen samostojnega leta in lova. V tem času jih ne motimo in se Slovensko ime Strokovno ime Rdeči seznam a) Uredba o zavarovanju živalskih vrst b) Jama Belojača ( J) z okolico (O) Grad Borl veliki podkovnjak Rhinolophus ferrumequinum E 1, 2, 6 J + mali podkovnjak Rhinolophus hipposideros E 1, 2, 6 J, O + navadni netopir Myotis myotis E 1, 2, 6 J, O + velikouhi netopir Myotis bechsteinii E 1, 2, 6 O - resasti netopir Myotis nattereri V 1, 2, 6 O - vejicati netopir Myotis emarginatus V 1, 2, 6 J, O + brkati netopir Myotis mystacinus O1 1, 6 - - obvodni netopir Myotis daubentonii O1 1, 6 J, O - gozdni mračnik Nyctalus leisleri V 1, 2, 6 O - navadni mračnik Nyctalus noctula O1 1, 6 - - mali netopir Pipistrellus pipistrellus O1 1, 2, 6 - - drobni netopir Pipistrellus pygmaeus K 1, 6 - - belorobi netopir Pipistrellus kuhlii O1 1, 6 - - pozni netopir Eptesicus serotinus O1 1, 6 O - dvobarvni netopir Vespertilio murinus V 1, 2, 6 - - sivi uhati netopir Plecotus austriacus V 1, 2, 6 (O – Plecotus sp.) + širokouhi netopir Barbastella barbastellus V 1, 2, 6 J, O - dolgokrili netopir Miniopterus schreibersii E 1, 2, 6 J, O - Vhod v jamo Belojača, ki je eno od najpomembnejših zatočišč kar sedmih vrst netopirjev v Halozah. Foto: Monika Podgorelec. Preglednica: Vrste netopirjev, zabeležene na celotnem območju Haloz in na dveh najpomembnejših zatočiščih. Vir podatkov: CKFF, februar 2022. • a) Rdeči seznam (2002): E – prizadeta vrsta, V – ranljiva vrsta, O1 – trenutno neogrožena vrsta, vendar obstaja možnost ponovne ogroženosti. • b) Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004): 1 – varstvo živali, 2 – ukrepi varstva njihovih habitatov, 6 – živali, ki so predmet odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode.. 330 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 331Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah so vsi zavarovani, še preganjajo, uničujejo njihova zatočišča in namerno ubijajo. Zato bomo uvodoma ponovno predstavili nekaj splošnih resnic iz življenja netopirjev oziro- ma »šišmišev« ali »škržabcev«, kot v Halo- zah pravijo netopirjem oziroma so jim rekli včasih (Janežič, 1863). V Sloveniji živi kar 32 različnih vrst neto- pirjev (Presetnik, 2021). Na obravnavanem območju Haloz, vključujoč Donačko goro, pa je bilo po našem védenju doslej zabele- ženih 18 vrst netopirjev (glej preglednico). Netopirji dan prespijo v skrivališčih, ki jih imenujemo zatočišča, zvečer in ponoči pa se podijo za svojim plenom – žuželkami. Ven- dar o njihovih prehranjevališčih v Halozah ne vemo mnogo, zato se bomo v tem pri- spevku posvetili njihovim zatočiščem. Tu- di v Halozah so, kot drugod po Sloveniji, nekatere vrste netopirjev močno vezane na bivališča ljudi in druge zgradbe. Za zatoči- šča izbirajo stanovanjske hiše, stolpnice in skednje ali pa kar cerkve, gradove in dvorce (Presetnik in Zamolo, 2021). Spet druge vr- ste najdejo svoja zatočišča v redkih haloških jamah in haloških gozdovih z ohranjenimi starimi drevesi, ki jim zavetje dajejo z raz- pokami in opuščenimi dupli ptic. Vsako za- točišče pa ne omogoča primernih bivalnih razmer vse leto, zato je pri netopirjih pogo- sta redna menjava zatočišč med različnimi sezonami v letu. Poletna in zimska zatočišča (tako imenovana prezimovališča) so lahko med seboj oddaljena le nekaj ali pa tudi več sto kilometrov. Pri preučevanju in varovanju netopirjev mo- ramo poznati in upoštevati letni cikel ne- topirjev. Zato začnimo kar s pomladjo, ko se breje netopirke začnejo zbirati v stavbah, jamah ali drevesnih duplih v skupine, ime- novane porodniške skupine. V teh zatoči- ščih, ki jih imenujemo kotišča, se zbere od nekaj deset ali - v Halozah redkeje - več sto netopirjev. Konec pomladi ali v začetku po- letja netopirke skotijo večinoma enega, pri nekaterih vrstah redkeje tudi dva mladiča. Mladič je prvih nekaj tednov popolnoma odvisen od materinega mleka in nege. Po petih, šestih tednih je zmožen samostojnega leta in lova. V tem času jih ne motimo in se Slovensko ime Strokovno ime Rdeči seznam a) Uredba o zavarovanju živalskih vrst b) Jama Belojača ( J) z okolico (O) Grad Borl veliki podkovnjak Rhinolophus ferrumequinum E 1, 2, 6 J + mali podkovnjak Rhinolophus hipposideros E 1, 2, 6 J, O + navadni netopir Myotis myotis E 1, 2, 6 J, O + velikouhi netopir Myotis bechsteinii E 1, 2, 6 O - resasti netopir Myotis nattereri V 1, 2, 6 O - vejicati netopir Myotis emarginatus V 1, 2, 6 J, O + brkati netopir Myotis mystacinus O1 1, 6 - - obvodni netopir Myotis daubentonii O1 1, 6 J, O - gozdni mračnik Nyctalus leisleri V 1, 2, 6 O - navadni mračnik Nyctalus noctula O1 1, 6 - - mali netopir Pipistrellus pipistrellus O1 1, 2, 6 - - drobni netopir Pipistrellus pygmaeus K 1, 6 - - belorobi netopir Pipistrellus kuhlii O1 1, 6 - - pozni netopir Eptesicus serotinus O1 1, 6 O - dvobarvni netopir Vespertilio murinus V 1, 2, 6 - - sivi uhati netopir Plecotus austriacus V 1, 2, 6 (O – Plecotus sp.) + širokouhi netopir Barbastella barbastellus V 1, 2, 6 J, O - dolgokrili netopir Miniopterus schreibersii E 1, 2, 6 J, O - Vhod v jamo Belojača, ki je eno od najpomembnejših zatočišč kar sedmih vrst netopirjev v Halozah. Foto: Monika Podgorelec. Preglednica: Vrste netopirjev, zabeležene na celotnem območju Haloz in na dveh najpomembnejših zatočiščih. Vir podatkov: CKFF, februar 2022. • a) Rdeči seznam (2002): E – prizadeta vrsta, V – ranljiva vrsta, O1 – trenutno neogrožena vrsta, vendar obstaja možnost ponovne ogroženosti. • b) Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004): 1 – varstvo živali, 2 – ukrepi varstva njihovih habitatov, 6 – živali, ki so predmet odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode.. 332 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 333Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah izognimo morebitnim obnovam ostrešij ter tako netopirkam omogočimo uspešno vzgo- jo zaroda. Konec poletja, ko so mladiči že odrasli, netopirke začnejo zapuščati kotišča, se preselijo v jesenska prehodna zatočišča ali že primerna prezimovališča, kamor slej ko prej najdejo pot tudi mladiči. Jesen je tudi čas, ko nastopi obdobje parjenja. Pomembno vlogo pri parjenju netopirjev imajo jesenska srečevališča, na primer pred vhodi jam, kjer se srečujejo netopirji iz različnih porodni- ških skupin. Na tem mestu še povejmo, da so samci večine netopirskih vrst samotarji. Odvisno od zunanjih temperatur so netopirji nekako od novembra do marca v globokem zimskem spanju. Za prezimovanje si izbira- jo vlažne prostore z nizko in stalno tempe- raturo, kot so jame, opuščeni rovi in kleti ter drevesna dupla. Med prezimovanjem se jim metabolizem upočasni, saj na ta način varčujejo z energetskimi zalogami, ki so si jih jeseni shranili v obliki posebnega rjavega maščevja. Netopirji so med prezimovanjem najbolj ranljivi, zato se jim ob srečanju v kleti ali jami potihoma izognimo. Pomembni življenjski prostori, kjer so naša srečanja z netopirji zelo mimobežna, so pre- hranjevališča, kjer se netopirji hranijo – ta so lahko nekaj sto metrov, pri nekaterih vr- stah pa tudi več deset kilometrov daleč od zatočišč. Haloze so do leta 2018, ko so mimo Pod- lehnika zgradili avtocesto, veljale za zelo odmaknjeno območje. To ne velja zgolj za turiste, ampak tudi za raziskovalce, zato slabša raziskanost netopirjev v Halozah ni presenetljiva. Težja dostopnost je predvsem oteževala širše zastavljene in ponavljajoče se raziskave o posameznih vrstah netopirjev. Prvi zabeleženi podatki o netopirjih s tega območja so znani iz leta 1973 iz jame Belo- jače (Kryštufek, 1989). Pred skoraj dvajseti- mi leti so k poznavanju razširjenosti neto- pirjev v tem delu Slovenije prispevali s te- renskimi popisi v sklopu Raziskovalnega ta- bora študentov biologije v Vidmu pri Ptuju (Presetnik, 2004). V obdobju od leta 2003 do 2007 pa so opravili terenske raziskave, da bi opredelili posebna varstvena območja, bolj znana z zvenečim imenom območja Na- tura 2000, in prve raziskave za vzpostavitev državnega spremljanja in nadzorovanja (mo- nitoringa) netopirjev. Kasneje je pestrost ob- močij Poljčan in Boča, ki mejijo na Haloze, osvetlil tudi Presetnik (2009a in 2009b), ki je omenjal tudi posamezna najdišča netopir- jev v Halozah. Kot kvalifikacijske vrste so netopirji opre- deljeni samo na enem od obeh območij evropskega varstvenega pomena, ki pokriva- ta večji del Haloz, in sicer za območje Na- tura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora. Ta pokriva zahodni del Haloz, zanj pa je po- membnih kar pet vrst netopirjev – mali in veliki podkovnjak ter velikouhi, širokouhi in dolgokrili netopir. Vendar bi bili domači- ni hudi, če bi jim kdo rekel, da grad Borl ni v Halozah. Zato lahko domačine in ostale bralce pomirimo in razveselimo, da je tudi zatočišče netopirjev na gradu Borl prispeva- lo velikega podkovnjaka in vejicatega neto- pirja h kvalifikacijskim vrstam v posebnem varstvenem območju Drava, saj grad ven- darle stoji na skalni vzpetini tik nad reko Dravo. Na več mestih v Halozah poteka državno spremljanje (monitoring) netopirjev, ki ga f inancira Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije. Tako spremljajo stanje v dveh jamah, šestih stavbah kulturne de- diščine in v še eni dodatni stavbi. Ta mesta so: med »netopirci« občudovani jami Belo- jača in Brezno pod Domišaki pri Makolah ter kotišča v cerkvah sv. Florijana v Svetem Florijanu pri Rogatcu, sv. Antona Puščav- nika v Stopercah, kjer netopirje spremljamo tudi na podstrešju podružnične osnovne šo- le, ter kotišča v cerkvah sv. Mihaela v Že- talah, sv. Mohorja in Fortunata na Turškem Vrhu pri Zavrču ter na gradu Borl. Mednje je spadala tudi cerkev sv. Andreja v Mako- lah, kjer pa je bilo kotišče uničeno. Na teh mestih netopirje spremljajo vsaj na vsakih nekaj let, ko popišejo vrste in preštejejo ne- topirje ter ocenijo stanje ohranje- nosti zatočišča. S teh mest izvira tudi največ podatkov o netopirjih v Halozah, kar boste nedvomno spo- znali v nadaljevanju. Grad Borl. Je netopirsko zatočišče izrednega pomena, saj je za dobro raziskanima slovenskima grado- voma, Grad na Goričkem in grad Rihemberk, na tretjem mestu po številu vrst netopirjev, ki jih go- sti (Presetnik, Zamolo, 2021). V njem je bilo do sedaj, predvsem v V gradu Borl je bilo do sedaj najdenih pet vrst netopirjev, poleg najštevilčnejših velikih podkovnjakov in vejicatih netopirjev tudi sivi uhati netopir z ogromnimi uhlji. Foto: Monika Podgorelec (zgoraj), Aja Zamolo (spodaj). 332 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 333Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah izognimo morebitnim obnovam ostrešij ter tako netopirkam omogočimo uspešno vzgo- jo zaroda. Konec poletja, ko so mladiči že odrasli, netopirke začnejo zapuščati kotišča, se preselijo v jesenska prehodna zatočišča ali že primerna prezimovališča, kamor slej ko prej najdejo pot tudi mladiči. Jesen je tudi čas, ko nastopi obdobje parjenja. Pomembno vlogo pri parjenju netopirjev imajo jesenska srečevališča, na primer pred vhodi jam, kjer se srečujejo netopirji iz različnih porodni- ških skupin. Na tem mestu še povejmo, da so samci večine netopirskih vrst samotarji. Odvisno od zunanjih temperatur so netopirji nekako od novembra do marca v globokem zimskem spanju. Za prezimovanje si izbira- jo vlažne prostore z nizko in stalno tempe- raturo, kot so jame, opuščeni rovi in kleti ter drevesna dupla. Med prezimovanjem se jim metabolizem upočasni, saj na ta način varčujejo z energetskimi zalogami, ki so si jih jeseni shranili v obliki posebnega rjavega maščevja. Netopirji so med prezimovanjem najbolj ranljivi, zato se jim ob srečanju v kleti ali jami potihoma izognimo. Pomembni življenjski prostori, kjer so naša srečanja z netopirji zelo mimobežna, so pre- hranjevališča, kjer se netopirji hranijo – ta so lahko nekaj sto metrov, pri nekaterih vr- stah pa tudi več deset kilometrov daleč od zatočišč. Haloze so do leta 2018, ko so mimo Pod- lehnika zgradili avtocesto, veljale za zelo odmaknjeno območje. To ne velja zgolj za turiste, ampak tudi za raziskovalce, zato slabša raziskanost netopirjev v Halozah ni presenetljiva. Težja dostopnost je predvsem oteževala širše zastavljene in ponavljajoče se raziskave o posameznih vrstah netopirjev. Prvi zabeleženi podatki o netopirjih s tega območja so znani iz leta 1973 iz jame Belo- jače (Kryštufek, 1989). Pred skoraj dvajseti- mi leti so k poznavanju razširjenosti neto- pirjev v tem delu Slovenije prispevali s te- renskimi popisi v sklopu Raziskovalnega ta- bora študentov biologije v Vidmu pri Ptuju (Presetnik, 2004). V obdobju od leta 2003 do 2007 pa so opravili terenske raziskave, da bi opredelili posebna varstvena območja, bolj znana z zvenečim imenom območja Na- tura 2000, in prve raziskave za vzpostavitev državnega spremljanja in nadzorovanja (mo- nitoringa) netopirjev. Kasneje je pestrost ob- močij Poljčan in Boča, ki mejijo na Haloze, osvetlil tudi Presetnik (2009a in 2009b), ki je omenjal tudi posamezna najdišča netopir- jev v Halozah. Kot kvalifikacijske vrste so netopirji opre- deljeni samo na enem od obeh območij evropskega varstvenega pomena, ki pokriva- ta večji del Haloz, in sicer za območje Na- tura 2000 Boč - Haloze - Donačka gora. Ta pokriva zahodni del Haloz, zanj pa je po- membnih kar pet vrst netopirjev – mali in veliki podkovnjak ter velikouhi, širokouhi in dolgokrili netopir. Vendar bi bili domači- ni hudi, če bi jim kdo rekel, da grad Borl ni v Halozah. Zato lahko domačine in ostale bralce pomirimo in razveselimo, da je tudi zatočišče netopirjev na gradu Borl prispeva- lo velikega podkovnjaka in vejicatega neto- pirja h kvalifikacijskim vrstam v posebnem varstvenem območju Drava, saj grad ven- darle stoji na skalni vzpetini tik nad reko Dravo. Na več mestih v Halozah poteka državno spremljanje (monitoring) netopirjev, ki ga f inancira Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije. Tako spremljajo stanje v dveh jamah, šestih stavbah kulturne de- diščine in v še eni dodatni stavbi. Ta mesta so: med »netopirci« občudovani jami Belo- jača in Brezno pod Domišaki pri Makolah ter kotišča v cerkvah sv. Florijana v Svetem Florijanu pri Rogatcu, sv. Antona Puščav- nika v Stopercah, kjer netopirje spremljamo tudi na podstrešju podružnične osnovne šo- le, ter kotišča v cerkvah sv. Mihaela v Že- talah, sv. Mohorja in Fortunata na Turškem Vrhu pri Zavrču ter na gradu Borl. Mednje je spadala tudi cerkev sv. Andreja v Mako- lah, kjer pa je bilo kotišče uničeno. Na teh mestih netopirje spremljajo vsaj na vsakih nekaj let, ko popišejo vrste in preštejejo ne- topirje ter ocenijo stanje ohranje- nosti zatočišča. S teh mest izvira tudi največ podatkov o netopirjih v Halozah, kar boste nedvomno spo- znali v nadaljevanju. Grad Borl. Je netopirsko zatočišče izrednega pomena, saj je za dobro raziskanima slovenskima grado- voma, Grad na Goričkem in grad Rihemberk, na tretjem mestu po številu vrst netopirjev, ki jih go- sti (Presetnik, Zamolo, 2021). V njem je bilo do sedaj, predvsem v V gradu Borl je bilo do sedaj najdenih pet vrst netopirjev, poleg najštevilčnejših velikih podkovnjakov in vejicatih netopirjev tudi sivi uhati netopir z ogromnimi uhlji. Foto: Monika Podgorelec (zgoraj), Aja Zamolo (spodaj). 334 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 335Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah kletnih prostorih in na podstrešju, zabele- ženih pet vrst (glej preglednico), med ka- terimi so najštevilčnejši veliki podkovnjaki in vejicati netopirji. Grad Borl je dolga leta propadal, v letu 2020 pa je Ministrstvo za kulturo začelo z njegovo obnovo. Obnovljen je bil del prostorov gradu, ki niso bili po- membno zatočišče netopirjev, kljub temu pa so obnovitvena dela prilagodili, tako da niso bila moteča za netopirje. V gradu bo- do netopirji svojo vlogo dobili tudi v sklopu informacijsko-interpretacijskega centra ob- močja Natura 2000 Drava. V letu 2021 pa so bile v kohezijskem projektu »zaDravo« obnovljene okenske odprtine v kletnih pro- storih gradu, in sicer na način, ki omogoča netopirjem nemoteni dostop do zatočišča in prelet iz njega. Vejicati netopirji, s prepo- znavno oranžnorjavo obarvanim kožuhom, imajo z dvajset do dvesto odraslimi žival- mi na gradu Borl edino nam znano stavbno zatočišče v Halozah. Pogosto se zadržujejo na podstrešju in v delu gradu, imenovanem »bergfrid«, v kletnih prostorih pa jim druž- bo običajno dela skupina od 25 do 65 odra- slih velikih podkovnjakov. Ti so precej večji kot veliki vejicati netopirji, saj ko prosto vi- sijo s stropa, merijo okoli deset centimetrov, od krempljev na zadnjih nogah do vršičk- ov uhljev. Večkrat se šalimo in pravimo, da visijo kot »hruške«, saj krempeljcem, s ka- terimi se oprijemajo najmanjše grbinice ali razpoke na steni, sledijo suhcene noge, tem pa buckasto telo, delno ovito v prhuti. Borl je poleg gradu v Podčetrtku in domnevno vhodnih delov jame Huda luknja pri Gor- njem Doliču (Velenje) edino poznano koti- šče velikega podkovnjaka v severovzhodni Sloveniji, zato je ohranjanje tega kotišča ključno za ohranitev vrste. V času, ko se to- pli del leta poslavlja, tudi veliki podkovnjaki zapustijo grad Borl. Zimo prespijo drugje, kot je za netopirje pričakovano – večinoma poznamo prezimovališča v jamah. Mogo- če bi se z Borla lahko preselili prav v jame blizu Makol v zahodnem delu Haloz. To domnevo smo poskusili dokazati z obročka- njem dvanajstih živali v Belojači in Breznu v Domišakih v letih 2009 in 2011 ter petih živali v samem gradu Borl leta 2017, vendar nam povezave ni uspelo dokazati. Zaenkrat! Jama Belojača. V sicer lapornatih Halozah najdemo pravo kraško jamo, imenovano Be- lojača ali – kakor ji rečejo domačini – Be- lovjača. Najdemo jo v osamelem krasu na Lenešu jugozahodno od Makol. Po rovih, ki za običajne obiskovalce niso dostopni, se raziskovalci lahko priplazijo kar 550 metrov daleč v notranjost zemlje. Jama ni posebna le zato, ker je najdaljša jama v Halozah in med najdaljšimi na Štajerskem, temveč tudi zato, ker skupaj z okoliškim gozdom pred- stavlja pomembno življenjsko okolje vsaj dvanajstim vrstam netopirjev. V Belojači se poleti in pa predvsem v jesenskem času za- držuje od 150 do 340 dolgokrilih netopir- jev, včasih pa posamezniki ali manjše skupi- ne tukaj prezimujejo. Ta redka in ogrožena ter izrazito jamska vrsta ima pri nas kotišča tudi v stavbah. V Sloveniji poznamo skupaj le nekaj zatočišč dolgokrilih netopirjev, a se na teh lahko v skupinah zbere od nekaj de- set do več tisoč živali. Za živali te vrste je značilno, da med prezimovališči in kotišči prepotujejo nemalokrat več sto kilometrov. Te selitve spremljamo z obročki z vtisnje- nimi identifikacijskimi znaki, ki jih name- stimo na netopirjevo podlaket. Na ta način je bila dokazana šestdeset kilometrov dolga spomladanska selitev iz jame Huda luknja pri Gornjem Doliču (Velenje) v Belojačo. Takšno razdaljo lahko dolgokrili netopir teoretično preleti v samo eni uri, kajti gre za eno izmed naših najhitrejših vrst neto- pirjev. Gotovo pa v jamo zahajajo tudi živali s Hrvaške, saj smo našli samca s obročkom HPM Zagreb B 0063, za katerega nam hr- vaški kolegi še niso sporočili, kje in kdaj so ga obročkali. Žal nam pregledi na nekaj let ne omogočajo natančnejšega poznavanja priseljevanja dolgokrilih netopirjev v to za- točišče, zdi pa se, da število prisotnih živali močno niha. Razlogov, zakaj je temu tako, je več. Eden izmed njih so lahko motnje v jami, ki jih povzročajo tako plezalci, ki so posvojili vhodno steno, zgodovinski zanese- njaki, ki po poteh Parsifala iščejo sveti gral, ali pa jamskih užitkov pričakujoči turisti, ki jih k obisku spodbujajo tudi objave na svetovnem spletu. Vsekakor takšne motnje po nepotrebnem vznemirjajo netopirje. Tre- nutno sicer ne želimo zapirati jame zaradi varstva netopirjev, vendar bi se morali v na- slednjih letih bolj posvetiti preučevanju po- javljanja netopirjev v jami vse leto in njihovo število primerjati s številom človeških obi- skovalcev, kar bi nam dalo strokovne osnove za nadaljnja ravnanja. Enkratni vhod Belojače in visoke stene ob njem so tudi pomembno srečevališče in verjetno parišče različnih vrst netopirjev. K vrstni pestrosti prispeva gozdnati značaj bočko-plešivškega pobočja, ki se dviga juž- no od jame. V državnem spremljanju (mo- nitoringu) netopirjev so tu bile z metodo mreženja ujete in seveda takoj, ko je bilo mogoče, izpuščene naslednje vrste netopir- jev (glej preglednico): širokouhi, velikouhi, pozni, obvodni, vejicati, resasti in navadni netopir, gozdni mračnik ter ena vrsta uhatih netopirjev. Le kakih petsto metrov zračne razdalje ju- gozahodno od Belojače leži še ena jama – Brezno pod Domišaki. Tudi to jamo bi lahko imenovali za najpomembnejše prezi- Dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersii) z obročkom, s pomočjo katerega so bile dokazane selitve med jamo Belojačo v Halozah in jamo Huda luknja pri Velenju. Foto: Jasmina Kotnik. 334 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 335Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah kletnih prostorih in na podstrešju, zabele- ženih pet vrst (glej preglednico), med ka- terimi so najštevilčnejši veliki podkovnjaki in vejicati netopirji. Grad Borl je dolga leta propadal, v letu 2020 pa je Ministrstvo za kulturo začelo z njegovo obnovo. Obnovljen je bil del prostorov gradu, ki niso bili po- membno zatočišče netopirjev, kljub temu pa so obnovitvena dela prilagodili, tako da niso bila moteča za netopirje. V gradu bo- do netopirji svojo vlogo dobili tudi v sklopu informacijsko-interpretacijskega centra ob- močja Natura 2000 Drava. V letu 2021 pa so bile v kohezijskem projektu »zaDravo« obnovljene okenske odprtine v kletnih pro- storih gradu, in sicer na način, ki omogoča netopirjem nemoteni dostop do zatočišča in prelet iz njega. Vejicati netopirji, s prepo- znavno oranžnorjavo obarvanim kožuhom, imajo z dvajset do dvesto odraslimi žival- mi na gradu Borl edino nam znano stavbno zatočišče v Halozah. Pogosto se zadržujejo na podstrešju in v delu gradu, imenovanem »bergfrid«, v kletnih prostorih pa jim druž- bo običajno dela skupina od 25 do 65 odra- slih velikih podkovnjakov. Ti so precej večji kot veliki vejicati netopirji, saj ko prosto vi- sijo s stropa, merijo okoli deset centimetrov, od krempljev na zadnjih nogah do vršičk- ov uhljev. Večkrat se šalimo in pravimo, da visijo kot »hruške«, saj krempeljcem, s ka- terimi se oprijemajo najmanjše grbinice ali razpoke na steni, sledijo suhcene noge, tem pa buckasto telo, delno ovito v prhuti. Borl je poleg gradu v Podčetrtku in domnevno vhodnih delov jame Huda luknja pri Gor- njem Doliču (Velenje) edino poznano koti- šče velikega podkovnjaka v severovzhodni Sloveniji, zato je ohranjanje tega kotišča ključno za ohranitev vrste. V času, ko se to- pli del leta poslavlja, tudi veliki podkovnjaki zapustijo grad Borl. Zimo prespijo drugje, kot je za netopirje pričakovano – večinoma poznamo prezimovališča v jamah. Mogo- če bi se z Borla lahko preselili prav v jame blizu Makol v zahodnem delu Haloz. To domnevo smo poskusili dokazati z obročka- njem dvanajstih živali v Belojači in Breznu v Domišakih v letih 2009 in 2011 ter petih živali v samem gradu Borl leta 2017, vendar nam povezave ni uspelo dokazati. Zaenkrat! Jama Belojača. V sicer lapornatih Halozah najdemo pravo kraško jamo, imenovano Be- lojača ali – kakor ji rečejo domačini – Be- lovjača. Najdemo jo v osamelem krasu na Lenešu jugozahodno od Makol. Po rovih, ki za običajne obiskovalce niso dostopni, se raziskovalci lahko priplazijo kar 550 metrov daleč v notranjost zemlje. Jama ni posebna le zato, ker je najdaljša jama v Halozah in med najdaljšimi na Štajerskem, temveč tudi zato, ker skupaj z okoliškim gozdom pred- stavlja pomembno življenjsko okolje vsaj dvanajstim vrstam netopirjev. V Belojači se poleti in pa predvsem v jesenskem času za- držuje od 150 do 340 dolgokrilih netopir- jev, včasih pa posamezniki ali manjše skupi- ne tukaj prezimujejo. Ta redka in ogrožena ter izrazito jamska vrsta ima pri nas kotišča tudi v stavbah. V Sloveniji poznamo skupaj le nekaj zatočišč dolgokrilih netopirjev, a se na teh lahko v skupinah zbere od nekaj de- set do več tisoč živali. Za živali te vrste je značilno, da med prezimovališči in kotišči prepotujejo nemalokrat več sto kilometrov. Te selitve spremljamo z obročki z vtisnje- nimi identifikacijskimi znaki, ki jih name- stimo na netopirjevo podlaket. Na ta način je bila dokazana šestdeset kilometrov dolga spomladanska selitev iz jame Huda luknja pri Gornjem Doliču (Velenje) v Belojačo. Takšno razdaljo lahko dolgokrili netopir teoretično preleti v samo eni uri, kajti gre za eno izmed naših najhitrejših vrst neto- pirjev. Gotovo pa v jamo zahajajo tudi živali s Hrvaške, saj smo našli samca s obročkom HPM Zagreb B 0063, za katerega nam hr- vaški kolegi še niso sporočili, kje in kdaj so ga obročkali. Žal nam pregledi na nekaj let ne omogočajo natančnejšega poznavanja priseljevanja dolgokrilih netopirjev v to za- točišče, zdi pa se, da število prisotnih živali močno niha. Razlogov, zakaj je temu tako, je več. Eden izmed njih so lahko motnje v jami, ki jih povzročajo tako plezalci, ki so posvojili vhodno steno, zgodovinski zanese- njaki, ki po poteh Parsifala iščejo sveti gral, ali pa jamskih užitkov pričakujoči turisti, ki jih k obisku spodbujajo tudi objave na svetovnem spletu. Vsekakor takšne motnje po nepotrebnem vznemirjajo netopirje. Tre- nutno sicer ne želimo zapirati jame zaradi varstva netopirjev, vendar bi se morali v na- slednjih letih bolj posvetiti preučevanju po- javljanja netopirjev v jami vse leto in njihovo število primerjati s številom človeških obi- skovalcev, kar bi nam dalo strokovne osnove za nadaljnja ravnanja. Enkratni vhod Belojače in visoke stene ob njem so tudi pomembno srečevališče in verjetno parišče različnih vrst netopirjev. K vrstni pestrosti prispeva gozdnati značaj bočko-plešivškega pobočja, ki se dviga juž- no od jame. V državnem spremljanju (mo- nitoringu) netopirjev so tu bile z metodo mreženja ujete in seveda takoj, ko je bilo mogoče, izpuščene naslednje vrste netopir- jev (glej preglednico): širokouhi, velikouhi, pozni, obvodni, vejicati, resasti in navadni netopir, gozdni mračnik ter ena vrsta uhatih netopirjev. Le kakih petsto metrov zračne razdalje ju- gozahodno od Belojače leži še ena jama – Brezno pod Domišaki. Tudi to jamo bi lahko imenovali za najpomembnejše prezi- Dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersii) z obročkom, s pomočjo katerega so bile dokazane selitve med jamo Belojačo v Halozah in jamo Huda luknja pri Velenju. Foto: Jasmina Kotnik. 336 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 337Netopirji - škržabci - v Halozah movališče netopirjev v Halozah, a dejstvo je, da si naziv deli z Belojačo, saj netopirji enkrat prezimujejo v eni, spet drugič pa je število večje v drugi jami. Z obročkanjem netopirjev pa smo dokazali, da iste živali uporabljajo obe jami. V breznu tako prezi- muje od 15 do več kot 90 velikih in od 10 do malo več kot 80 malih podkovnjakov. Občasno pa se jim pridruži še kak širokouhi in navadni netopir. Navadne netopirje pozimi pri nas videva- mo v jamah ali kleteh le posamezno. Pravo nasprotje pa so njihove porodniške skupine, ki jih poleti beležimo na podstrešjih stavb. V začetku junija se na podstrešju osamljene cerkvice v Turškem Vrhu pri Zavrču tesno druga ob drugi stiska od 70 do 320 odra- slih navadnih netopirk. V letu 2021 so bili morda ostanki manjše porodniške skupine pozno jeseni opaženi v cerkvi Device Ma- rije Vnebovzete v Podlehniku (Ines Sarah Rakuš, ustno), kar je majhno presenečenje, saj tam poleti 2002 takšne skupine ni bi- lo. To je vsekakor spodbuda za nadaljnje raziskovanje. Nedvomno pa si navadni ne- topirji že več let streho delijo s šolskimi otroci podružnične osnovne šole v Stoper- cah. Zapomniti si moramo dvoje. Prvič, da se (navadni) netopirji podobno kot štorklje vračajo vsako leto na isto mesto, le izjemo- ma kotijo na drugih bližnjih kotiščih. In drugič, da v primerjavi s podobno velikimi Skupina občasno prezimujočih dolgokrilih netopirjev (Miniopterus schreibersii) v globinah jame Belojače. Foto: Eva Pavlovič. Velike podkovnjake v Breznu pod Domišaki in Belojači prepoznamo po značilni podkvasti obnosni strukturi in po tem, da med prezimovanjem visijo kot »hruške«. Foto: Monika Podgorelec. 336 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 U • N 337Netopirji - škržabci - v Halozah movališče netopirjev v Halozah, a dejstvo je, da si naziv deli z Belojačo, saj netopirji enkrat prezimujejo v eni, spet drugič pa je število večje v drugi jami. Z obročkanjem netopirjev pa smo dokazali, da iste živali uporabljajo obe jami. V breznu tako prezi- muje od 15 do več kot 90 velikih in od 10 do malo več kot 80 malih podkovnjakov. Občasno pa se jim pridruži še kak širokouhi in navadni netopir. Navadne netopirje pozimi pri nas videva- mo v jamah ali kleteh le posamezno. Pravo nasprotje pa so njihove porodniške skupine, ki jih poleti beležimo na podstrešjih stavb. V začetku junija se na podstrešju osamljene cerkvice v Turškem Vrhu pri Zavrču tesno druga ob drugi stiska od 70 do 320 odra- slih navadnih netopirk. V letu 2021 so bili morda ostanki manjše porodniške skupine pozno jeseni opaženi v cerkvi Device Ma- rije Vnebovzete v Podlehniku (Ines Sarah Rakuš, ustno), kar je majhno presenečenje, saj tam poleti 2002 takšne skupine ni bi- lo. To je vsekakor spodbuda za nadaljnje raziskovanje. Nedvomno pa si navadni ne- topirji že več let streho delijo s šolskimi otroci podružnične osnovne šole v Stoper- cah. Zapomniti si moramo dvoje. Prvič, da se (navadni) netopirji podobno kot štorklje vračajo vsako leto na isto mesto, le izjemo- ma kotijo na drugih bližnjih kotiščih. In drugič, da v primerjavi s podobno velikimi Skupina občasno prezimujočih dolgokrilih netopirjev (Miniopterus schreibersii) v globinah jame Belojače. Foto: Eva Pavlovič. Velike podkovnjake v Breznu pod Domišaki in Belojači prepoznamo po značilni podkvasti obnosni strukturi in po tem, da med prezimovanjem visijo kot »hruške«. Foto: Monika Podgorelec. 338 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 339Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah sesalci (na primer mišmi) netopirji živijo dolgo, navadni netopirji tudi do dvajset let in več. Oboje je zato razlog, da časovno in tehnično neustrezna obnova ostrešja lahko povzroči popolno uničenje kotišča in s tem ogrozi vso netopirsko populacijo ožjega ali celo širšega območja. Obnove ostrešij z za- točišči netopirjev je najbolje opraviti v hla- dnem delu leta, to je med septembrom in koncem marca. Stoperce, kraj, ki sobiva z netopirji. Otroci in drugi naključni obiskovalci se tu z neto- pirji za začetek seznanijo na tabli ob podru- žnični osnovni šoli, ki razkrije, da v kraju poznamo zatočišča vsaj treh različnih vrst. Poleti ima na šolskem podstrešju »porodni- šnico« od 100 do 310 navadnih netopirjev, ki na leto pridelajo/ustvarijo približno od 25 do 30 kilogramov gvana. Skupaj z domači- ni smo v šoli že večkrat zapored obeležili Mednarodno noč netopirjev in na podstreš- ju izvedli več čistilnih akcij odstranjevanja netopirskih iztrebkov (Presetnik, 2017; Ko- tnik, Podgorelec, 2019), kar je po namesti- tvi podesta in folije mnogo lažje, kot je bilo pred tem. Na bližnjem podstrešju cerkve sv. Antona Puščavnika se poleti v špranjah pod slemenjaki skriva od 20 do 40 poznih ne- topirjev. Z obročkanjem smo ugotovili, da se nekatere netopirke tam zadržujejo vsaj že dvanajst let. Cerkev v Stopercah je ena iz- med osmih cerkva v Sloveniji, kjer porodni- ška skupina poznih netopirjev šteje več kot štirideset odraslih živali (Presetnik, Zamo- lo, 2021). Sicer pa imajo pozni netopirji svoj poletni dom tudi na cerkvi sv. Mihaela v Žetalah. V Stopercah se netopirji ne skriva- jo le pod šolsko in cerkveno streho, temveč si je za polkni zasebne hiše našla zatočišče tudi manjša skupinica brkatih netopirjev. Pri pregledu najpomembnejših poznanih netopirskih zatočišč Haloz smo počasi pri koncu. Ostaneta nam še dve stavbi kulturne dediščine, v katerih imajo oziroma so nekoč imeli zatočišče mali podkovnjaki. Ta sicer v Sloveniji splošno razširjena in pogosta vrsta je v Halozah zaradi pomanjkanja naravnih prezimovališč - jam - precej redka. Lokalno je vrsta tako kot ponekod drugod po Slo- veniji ogrožena zaradi neustrezne obnove cerkva in zapiranja preletnih odprtin v zvo- nikih in podstrehah. V cerkvi sv. Andreja v Makolah vrsta ni bila opažena od leta 2007, ko je bila izključena iz zatočišča z zaprtjem preletnih odprtin. V cerkvi sv. Florijana v Svetem Florijanu pod Donačko goro skupi- nici od sedem do dvanajst malih podkov- njakov zamrežene odprtine ovirajo prelete. Leta 2006 so bili celo izključeni iz stavbe, vendar smo z razumevanjem domačinov že naslednje leto omogočili netopirjem ponovni vstop v zvonik. Netopirji v gozdovih. Čeprav so Haloze mozaična kulturna krajina, ki jo je ustva- ril človek in v kateri prevladujejo travniki (6.344 hektarov ali 25,3 odstotka površine Haloz), pa zaradi strmih na- klonov največji delež rabe tal tu še vedno predstavljajo gozdovi (Žiberna, 2019). Leta 2015 je gozd predstavljal 55,2 odstotka površine Haloz (13.846 hekta- rov) (Žiberna, 2019). V vzho- dnih Halozah so gozdovi bolj razdrobljeni, medtem ko se v zahodnih Halozah pojavljajo v večjih sklenjenih površinah in je delež gozda tu v letu 2015 dosegel celo 6,0 odstotka (Ži- berna, 2019). Večino ostankov naravnega gozda tako najdemo prav tu, med njimi tudi manjše gozdne rezervate, kot so Pleši- Navadni netopirji sodijo med največje slovenske netopirje, saj v letu čez prhuti merijo več kot odprti Proteus, ki ga ravnokar berete. Njihova zatočišča v Halozah najdemo v stavbah v Stopercah in v Turškem Vrhu. Foto: Monika Podgorelec. Cerkev sv. Antona Puščavnika v Stopercah je pomembno zatočišče poznih netopirjev, ne le v Halozah, ampak tudi v Sloveniji. Foto: Monika Podgorelec. 338 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 339Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah sesalci (na primer mišmi) netopirji živijo dolgo, navadni netopirji tudi do dvajset let in več. Oboje je zato razlog, da časovno in tehnično neustrezna obnova ostrešja lahko povzroči popolno uničenje kotišča in s tem ogrozi vso netopirsko populacijo ožjega ali celo širšega območja. Obnove ostrešij z za- točišči netopirjev je najbolje opraviti v hla- dnem delu leta, to je med septembrom in koncem marca. Stoperce, kraj, ki sobiva z netopirji. Otroci in drugi naključni obiskovalci se tu z neto- pirji za začetek seznanijo na tabli ob podru- žnični osnovni šoli, ki razkrije, da v kraju poznamo zatočišča vsaj treh različnih vrst. Poleti ima na šolskem podstrešju »porodni- šnico« od 100 do 310 navadnih netopirjev, ki na leto pridelajo/ustvarijo približno od 25 do 30 kilogramov gvana. Skupaj z domači- ni smo v šoli že večkrat zapored obeležili Mednarodno noč netopirjev in na podstreš- ju izvedli več čistilnih akcij odstranjevanja netopirskih iztrebkov (Presetnik, 2017; Ko- tnik, Podgorelec, 2019), kar je po namesti- tvi podesta in folije mnogo lažje, kot je bilo pred tem. Na bližnjem podstrešju cerkve sv. Antona Puščavnika se poleti v špranjah pod slemenjaki skriva od 20 do 40 poznih ne- topirjev. Z obročkanjem smo ugotovili, da se nekatere netopirke tam zadržujejo vsaj že dvanajst let. Cerkev v Stopercah je ena iz- med osmih cerkva v Sloveniji, kjer porodni- ška skupina poznih netopirjev šteje več kot štirideset odraslih živali (Presetnik, Zamo- lo, 2021). Sicer pa imajo pozni netopirji svoj poletni dom tudi na cerkvi sv. Mihaela v Žetalah. V Stopercah se netopirji ne skriva- jo le pod šolsko in cerkveno streho, temveč si je za polkni zasebne hiše našla zatočišče tudi manjša skupinica brkatih netopirjev. Pri pregledu najpomembnejših poznanih netopirskih zatočišč Haloz smo počasi pri koncu. Ostaneta nam še dve stavbi kulturne dediščine, v katerih imajo oziroma so nekoč imeli zatočišče mali podkovnjaki. Ta sicer v Sloveniji splošno razširjena in pogosta vrsta je v Halozah zaradi pomanjkanja naravnih prezimovališč - jam - precej redka. Lokalno je vrsta tako kot ponekod drugod po Slo- veniji ogrožena zaradi neustrezne obnove cerkva in zapiranja preletnih odprtin v zvo- nikih in podstrehah. V cerkvi sv. Andreja v Makolah vrsta ni bila opažena od leta 2007, ko je bila izključena iz zatočišča z zaprtjem preletnih odprtin. V cerkvi sv. Florijana v Svetem Florijanu pod Donačko goro skupi- nici od sedem do dvanajst malih podkov- njakov zamrežene odprtine ovirajo prelete. Leta 2006 so bili celo izključeni iz stavbe, vendar smo z razumevanjem domačinov že naslednje leto omogočili netopirjem ponovni vstop v zvonik. Netopirji v gozdovih. Čeprav so Haloze mozaična kulturna krajina, ki jo je ustva- ril človek in v kateri prevladujejo travniki (6.344 hektarov ali 25,3 odstotka površine Haloz), pa zaradi strmih na- klonov največji delež rabe tal tu še vedno predstavljajo gozdovi (Žiberna, 2019). Leta 2015 je gozd predstavljal 55,2 odstotka površine Haloz (13.846 hekta- rov) (Žiberna, 2019). V vzho- dnih Halozah so gozdovi bolj razdrobljeni, medtem ko se v zahodnih Halozah pojavljajo v večjih sklenjenih površinah in je delež gozda tu v letu 2015 dosegel celo 6,0 odstotka (Ži- berna, 2019). Večino ostankov naravnega gozda tako najdemo prav tu, med njimi tudi manjše gozdne rezervate, kot so Pleši- Navadni netopirji sodijo med največje slovenske netopirje, saj v letu čez prhuti merijo več kot odprti Proteus, ki ga ravnokar berete. Njihova zatočišča v Halozah najdemo v stavbah v Stopercah in v Turškem Vrhu. Foto: Monika Podgorelec. Cerkev sv. Antona Puščavnika v Stopercah je pomembno zatočišče poznih netopirjev, ne le v Halozah, ampak tudi v Sloveniji. Foto: Monika Podgorelec. 340 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 341Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah vec in Jelovice, pragozdni ostanek na Do- nački gori in ostanek pragozda Belinovec na ovršju gozdnatega Maclja. Vsa omenje- na območja zaradi večjega deleža starajočih dreves z dupli in špranjami ponujajo mnoga naravna zatočišča netopirjem. Kljub temu pa so haloški gozdovi s stališča netopirjev, z izjemo gozdov na Maclju, skoraj nerazi- skani in zato nihče ne ve, kaj zanimivega še skrivajo. Za razliko od netopirjev, ki imajo zatočišča v stavbah ali jamah, v teh gozdo- vih najdejo svoja zatočišča vrste netopirjev s povsem drugo ekologijo – tako imenovane gozdne vrste netopirjev. Tudi ti ne gradijo gnezd, kot to počno ptice, temveč zasedejo temne in mirne prostore v razpokah, duplih ter pod odstopljeno skorjo dreves. Ker za- točišča pogosto menjajo, je ključno, da jih je v okolju na razpolago veliko. V drevesnih duplih živita velikouhi netopir in gozdni mračnik, v špranjah pod drevesno skorjo pa imajo zatočišča naši najbolj črni netopirji – širokouhi netopirji ter naši najmanjši in le pet gramov težki drobni netopirji. Vse te gozdne vrste smo v haloških gozdovih za- znali z ultrazvočnimi detektorji, njihovih zatočišč pa sicer še nismo našli, kar pa ne pomeni, da jih ni. Vprašanje za zaključek: Turizem ali netopirji? Oboje! Ohranjati predstavljena zatočišča netopirjev je naša dolžnost, vendar bi jih ob temeljitem premisleku lahko uporabili tudi za promoci- jo Haloz. Gotovo jama Belojača ni primer- na za turizem, vendar bi doživljajsko vodeno večerno opazovanje izletavanja stotin neto- pirjev iz poletnih kotišč sredi vasi gotovo veliko pomenilo naravoslovno navdahnjenim turistom. Združeno z večernim prigrizkom lokalne pridelave ter rujno haloško kaplji- co pa bi ponudilo že pravo doživetje. Ali je morda tako nemogoče zahtevati spanje v »apartmaju velikih podkovnjakov« sredi halo- škega miru, z večernim pogledom na zvez- dnato nebo? Vse to je možno, če domačini prepoznajo te dejavnosti kot smiselne in jih vključijo v zgodbo svojih krajev. Samo pazi- mo, da podobne aktivnosti ne bodo postale »ne tič ne miš«. Vsakič je potreben globok razmislek o možnih posledicah in zaveda- nje, da se je treba predhodno in tudi sproti posvetovati z različnimi strokovnjaki. S tem pa bo izboljšano življenje prebivalcev Haloz – tako človeških kot netopirskih. Viri: CKFF, 2022: Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore, stanje februar 2022. Kotnik, J., Podgorelec, M., 2019: Mednarodna noč netopirjev v Stopercah 2017, 2018 in 2019. Glej, netopir! (Ljubljana), 16 (1): 56–28. Kryštufek, B., 1989: Distribution of bats in Slovenia (Yugoslavia). V: Hanak, V., Horaček, I., Gaisler, J., uredniki: European Bat Research 1987. Praga: Charles University Press, 393–397. Presetnik, P., 2002: Poročilo o delu skupine za netopirje. V: Planinc, G., Presetnik, P., (ur.): Raziskovalni tabor študentov biologije Videm pri Ptuju 2002. Ljubljana: Društvo študentov biologije, 61–64, Presetnik, P., 2007: Register pomembnih zatočišč netopirjev v severni Sloveniji: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 27 str. Presetnik, P., 2009a: Netopirji – kosmatinci v zraku. V: Bedjanič, M., ur.: Narava v občini Poljčane. Poljčane: Občina Poljčane, 103–107. Presetnik, P., 2009b: Netopirji. V: Gradišnik, S., ur.: Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 600–608. Presetnik, P., 2017: Čistilne akcije v stavbnih zatočiščih netopirjev med leti 2003 in 2017. Glej, netopir! (Ljubljana), 14 (1): 11–16. Presetnik, P., 2021: Dva nova sesalca za Slovenijo - brkonosi (Myotis davidii) in resorepi netopir (M. crypticus). Trdoživ, 10 (2): 14–15. Presetnik, P., Zamolo, A., 2021: Netopirji v stavbah kulturne dediščine: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 36 str. Žiberna, I., 2019: Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000–2015. V: Drozg, V., ur., in sod.: Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, 105–128. Otroci in mimoidoči turisti lahko vaške netopirje spoznajo na tablah pri podružnični šoli Stoperce. Foto: Monika Podgorelec. Velikouhi netopir je vrsta, vezana na dobro ohranjene strnjene, predvsem listopadne gozdne sestoje, zatočišča pa najde v drevesnih duplih. Foto: Monika Podgorelec. 340 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 341Netopirji - škržabci - v HalozahNetopirji - škržabci - v Halozah vec in Jelovice, pragozdni ostanek na Do- nački gori in ostanek pragozda Belinovec na ovršju gozdnatega Maclja. Vsa omenje- na območja zaradi večjega deleža starajočih dreves z dupli in špranjami ponujajo mnoga naravna zatočišča netopirjem. Kljub temu pa so haloški gozdovi s stališča netopirjev, z izjemo gozdov na Maclju, skoraj nerazi- skani in zato nihče ne ve, kaj zanimivega še skrivajo. Za razliko od netopirjev, ki imajo zatočišča v stavbah ali jamah, v teh gozdo- vih najdejo svoja zatočišča vrste netopirjev s povsem drugo ekologijo – tako imenovane gozdne vrste netopirjev. Tudi ti ne gradijo gnezd, kot to počno ptice, temveč zasedejo temne in mirne prostore v razpokah, duplih ter pod odstopljeno skorjo dreves. Ker za- točišča pogosto menjajo, je ključno, da jih je v okolju na razpolago veliko. V drevesnih duplih živita velikouhi netopir in gozdni mračnik, v špranjah pod drevesno skorjo pa imajo zatočišča naši najbolj črni netopirji – širokouhi netopirji ter naši najmanjši in le pet gramov težki drobni netopirji. Vse te gozdne vrste smo v haloških gozdovih za- znali z ultrazvočnimi detektorji, njihovih zatočišč pa sicer še nismo našli, kar pa ne pomeni, da jih ni. Vprašanje za zaključek: Turizem ali netopirji? Oboje! Ohranjati predstavljena zatočišča netopirjev je naša dolžnost, vendar bi jih ob temeljitem premisleku lahko uporabili tudi za promoci- jo Haloz. Gotovo jama Belojača ni primer- na za turizem, vendar bi doživljajsko vodeno večerno opazovanje izletavanja stotin neto- pirjev iz poletnih kotišč sredi vasi gotovo veliko pomenilo naravoslovno navdahnjenim turistom. Združeno z večernim prigrizkom lokalne pridelave ter rujno haloško kaplji- co pa bi ponudilo že pravo doživetje. Ali je morda tako nemogoče zahtevati spanje v »apartmaju velikih podkovnjakov« sredi halo- škega miru, z večernim pogledom na zvez- dnato nebo? Vse to je možno, če domačini prepoznajo te dejavnosti kot smiselne in jih vključijo v zgodbo svojih krajev. Samo pazi- mo, da podobne aktivnosti ne bodo postale »ne tič ne miš«. Vsakič je potreben globok razmislek o možnih posledicah in zaveda- nje, da se je treba predhodno in tudi sproti posvetovati z različnimi strokovnjaki. S tem pa bo izboljšano življenje prebivalcev Haloz – tako človeških kot netopirskih. Viri: CKFF, 2022: Podatkovna zbirka Centra za kartografijo favne in flore, stanje februar 2022. Kotnik, J., Podgorelec, M., 2019: Mednarodna noč netopirjev v Stopercah 2017, 2018 in 2019. Glej, netopir! (Ljubljana), 16 (1): 56–28. Kryštufek, B., 1989: Distribution of bats in Slovenia (Yugoslavia). V: Hanak, V., Horaček, I., Gaisler, J., uredniki: European Bat Research 1987. Praga: Charles University Press, 393–397. Presetnik, P., 2002: Poročilo o delu skupine za netopirje. V: Planinc, G., Presetnik, P., (ur.): Raziskovalni tabor študentov biologije Videm pri Ptuju 2002. Ljubljana: Društvo študentov biologije, 61–64, Presetnik, P., 2007: Register pomembnih zatočišč netopirjev v severni Sloveniji: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 27 str. Presetnik, P., 2009a: Netopirji – kosmatinci v zraku. V: Bedjanič, M., ur.: Narava v občini Poljčane. Poljčane: Občina Poljčane, 103–107. Presetnik, P., 2009b: Netopirji. V: Gradišnik, S., ur.: Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 600–608. Presetnik, P., 2017: Čistilne akcije v stavbnih zatočiščih netopirjev med leti 2003 in 2017. Glej, netopir! (Ljubljana), 14 (1): 11–16. Presetnik, P., 2021: Dva nova sesalca za Slovenijo - brkonosi (Myotis davidii) in resorepi netopir (M. crypticus). Trdoživ, 10 (2): 14–15. Presetnik, P., Zamolo, A., 2021: Netopirji v stavbah kulturne dediščine: razširjenost, ekologija, varstvo (Življenje okoli nas). Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 36 str. Žiberna, I., 2019: Spreminjanje rabe tal v Halozah v obdobju 2000–2015. V: Drozg, V., ur., in sod.: Kulturna pokrajina Haloz. 1. izd. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, 105–128. Otroci in mimoidoči turisti lahko vaške netopirje spoznajo na tablah pri podružnični šoli Stoperce. Foto: Monika Podgorelec. Velikouhi netopir je vrsta, vezana na dobro ohranjene strnjene, predvsem listopadne gozdne sestoje, zatočišča pa najde v drevesnih duplih. Foto: Monika Podgorelec. 342 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 343Netopirji - škržabci - v Halozah Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnost Haloze so tradicionalno kmetijska pokraji- na. Medtem ko v zahodnih oziroma goz- dnatih Halozah prevladujejo živinorejske kmetije, so vzhodne Haloze bile od nekdaj bolj vinogradniške, po čemer so dobile tudi ime – vinorodne Haloze. Vendar kmetova- nje v Halozah ni lahka naloga, celotno ob- močje ima namreč zelo razgibani relief, se- stavljen iz strmih suhih gričevnatih pobočij in mokrotnega ravninskega dela v dolinah. Tradicionalno kmetijstvo na tem območju je bilo nekoč ekstenzivno, večina kmetijske pridelave je bila za samooskrbo. Značilno je bilo ročno obdelovanje kmetijskih zemljišč, kar ni bila težava, saj jim delovne sile ni primanjkovalo. V preteklosti so bile namreč v Halozah, podobno kot drugod po Sloveni- ji, značilne večje kmečke družine. Travinje so uporabljali na dva načina, oddaljene po- vršine so samo kosili, travniške površine ob kmetiji pa so v mesecu juniju pokosili, šele nato so na njih pasli. Travnike so večinoma kosili dva- do največ trikrat na leto. Površi- ne namenjene paši niso bile ograjene. Živi- no so pasli otroci ali starejši člani družine. Živalim so omejili gibanje tako, da so jih imeli na povodcih ali pa so jih obremenili z različnimi bremeni, ki so jih navezali na vrv (hlod ali podobno). Sodobno kmetijstvo v Haloze ni prineslo toliko sprememb kot po ravninskih in ne- katerih drugih hribovskih delih Slovenije, kjer je kmetovanje postalo intenzivno, z uporabo najnovejše in močnejše kmetijske mehanizacije ter s pridelavo, ki je postala tržno usmerjena. Kmetovanje v Halozah je tudi danes še vedno pretežno samooskrb- no. Tisti mali del tržno usmerjenih kmetij, ki še kmetuje na tem območju, se pretežno ukvarja s pridelavo mleka ter vinogradni- štvom in vinarstvom. Strojna obdelava na marsikateri površini v Halozah zaradi ve- likih strmin še danes ni mogoča. Druga težava je tudi ta, da so kmetije v Halozah še vedno podpovprečne velikosti in z niz- kimi prihodki, zato si nakup kakovostnega novega, strmi obdelavi prilagojenega kme- tijskega stroja težko privoščijo, saj so ti pra- viloma dražji od standardne mehanizacije. Oteževalna okoliščina pri kmetovanju je tu- di izredno razdrobljena lastniška struktura. Že tako majhne kmetije imajo razdrobljene parcele na širšem območju Haloz, zato so zaraščanju podvržene najbolj oddaljene in strme kmetijske površine. Če je po aktualnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (na dan 29.  no- vembra  2021) povprečna površina kmetij- skih zemljišč v uporabi (KZU) na posame- zno kmetijsko gospodarstvo v Sloveniji 6,9 hektara, ima večina haloških občin manjšo povprečno velikost kmetije. Iz podatkov le- tošnjih zbirnih vlog kmetij (neuradna baza kmetijskih podatkov vlagateljev zbirne vloge 2021 Kmetijsko gozdarske zbornice Sloveni- je) je razvidno, da je najmanjša povprečna velikost kmetijskih gospodarstev v občinah iz vzhodnih Haloz. V občini Cirkulane je v letošnjem letu povprečna velikost kme- tije ob oddaji vlog znašala le 3,75 hektara, kar je le 54 odstotkov povprečne velikosti kmetijskega gospodarstva v Sloveniji, v ob- čini Zavrč pa je bila povprečna velikost 4,85 hektara. Nizko povprečno velikost kmetij- skega gospodarstva imata tudi občini Pod- Monika Podgorelec  je v svet netopirjev stopila po študiju biologije, s prvo zaposlitvijo na Centru za kartografijo favne in flore. Deset let je bila vključena predvsem v terenske popise netopirjev v okviru državnega spremljanja stanja po vsej Sloveniji. Vrsto let je dejavna članica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev. V letih od 2016 do 2020 je v sklopu projekta LIFE TO GRASSLANDS Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave dodobra spoznala haloške travnike, strmine in domačine. Foto: Jasmina Kotnik. Primož Presetnik je univerzitetni diplomirani biolog, ki od študentskih let raziskuje netopirje po ožji in širši domovini. Zaposlen je na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je sodeloval pri pripravi strokovnih podlag za pripravo območij Natura 2000 za netopirje v Sloveniji. Zastavil je in od leta 2006 vodi državno spremljanje stanja netopirjev. Je prvi avtor Atlasa netopirjev (Chiroptera) v Sloveniji. Slovenijo zastopa v Svetovalnem odboru sporazuma EUROBATS in je član IUCN Species Survival Commission - Chiroptera Specialist Group. Foto: Barbara Zakšek. Aja Zamolo je končala študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Že v času študija se je intenzivneje ukvarjala z raziskovanjem netopirjev in dvoživk, s tem nadaljuje tudi na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je trenutno zaposlena. Sicer kot jamarka v Halozah ni imela veliko priložnosti za raziskovanje netopirjev v jamah, a je kljub temu našla pester nabor možnosti za zbiranje podatkov. Foto: Katarina Drašler. Jasmina Kotnik je končala študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Je dolgoletna aktivna članica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev. Raziskovala je netopirje v projektu »Life at Night« in usklajevala več manjših netopirskih društvenih projektov. S haloškimi netopirji jo vežejo aktivnosti, izvedene v Turškem Vrhu v sklopu projekta Navadni netopirji – prav posebni sosedje!, in večletno sodelovanje s podružnično šolo v Stopercah. Trenutno je zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave na projektu »zaDravo«. Foto: Primož Presetnik. Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnost Jelka Brdnik 342 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 343Netopirji - škržabci - v Halozah Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnost Haloze so tradicionalno kmetijska pokraji- na. Medtem ko v zahodnih oziroma goz- dnatih Halozah prevladujejo živinorejske kmetije, so vzhodne Haloze bile od nekdaj bolj vinogradniške, po čemer so dobile tudi ime – vinorodne Haloze. Vendar kmetova- nje v Halozah ni lahka naloga, celotno ob- močje ima namreč zelo razgibani relief, se- stavljen iz strmih suhih gričevnatih pobočij in mokrotnega ravninskega dela v dolinah. Tradicionalno kmetijstvo na tem območju je bilo nekoč ekstenzivno, večina kmetijske pridelave je bila za samooskrbo. Značilno je bilo ročno obdelovanje kmetijskih zemljišč, kar ni bila težava, saj jim delovne sile ni primanjkovalo. V preteklosti so bile namreč v Halozah, podobno kot drugod po Sloveni- ji, značilne večje kmečke družine. Travinje so uporabljali na dva načina, oddaljene po- vršine so samo kosili, travniške površine ob kmetiji pa so v mesecu juniju pokosili, šele nato so na njih pasli. Travnike so večinoma kosili dva- do največ trikrat na leto. Površi- ne namenjene paši niso bile ograjene. Živi- no so pasli otroci ali starejši člani družine. Živalim so omejili gibanje tako, da so jih imeli na povodcih ali pa so jih obremenili z različnimi bremeni, ki so jih navezali na vrv (hlod ali podobno). Sodobno kmetijstvo v Haloze ni prineslo toliko sprememb kot po ravninskih in ne- katerih drugih hribovskih delih Slovenije, kjer je kmetovanje postalo intenzivno, z uporabo najnovejše in močnejše kmetijske mehanizacije ter s pridelavo, ki je postala tržno usmerjena. Kmetovanje v Halozah je tudi danes še vedno pretežno samooskrb- no. Tisti mali del tržno usmerjenih kmetij, ki še kmetuje na tem območju, se pretežno ukvarja s pridelavo mleka ter vinogradni- štvom in vinarstvom. Strojna obdelava na marsikateri površini v Halozah zaradi ve- likih strmin še danes ni mogoča. Druga težava je tudi ta, da so kmetije v Halozah še vedno podpovprečne velikosti in z niz- kimi prihodki, zato si nakup kakovostnega novega, strmi obdelavi prilagojenega kme- tijskega stroja težko privoščijo, saj so ti pra- viloma dražji od standardne mehanizacije. Oteževalna okoliščina pri kmetovanju je tu- di izredno razdrobljena lastniška struktura. Že tako majhne kmetije imajo razdrobljene parcele na širšem območju Haloz, zato so zaraščanju podvržene najbolj oddaljene in strme kmetijske površine. Če je po aktualnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (na dan 29.  no- vembra  2021) povprečna površina kmetij- skih zemljišč v uporabi (KZU) na posame- zno kmetijsko gospodarstvo v Sloveniji 6,9 hektara, ima večina haloških občin manjšo povprečno velikost kmetije. Iz podatkov le- tošnjih zbirnih vlog kmetij (neuradna baza kmetijskih podatkov vlagateljev zbirne vloge 2021 Kmetijsko gozdarske zbornice Sloveni- je) je razvidno, da je najmanjša povprečna velikost kmetijskih gospodarstev v občinah iz vzhodnih Haloz. V občini Cirkulane je v letošnjem letu povprečna velikost kme- tije ob oddaji vlog znašala le 3,75 hektara, kar je le 54 odstotkov povprečne velikosti kmetijskega gospodarstva v Sloveniji, v ob- čini Zavrč pa je bila povprečna velikost 4,85 hektara. Nizko povprečno velikost kmetij- skega gospodarstva imata tudi občini Pod- Monika Podgorelec  je v svet netopirjev stopila po študiju biologije, s prvo zaposlitvijo na Centru za kartografijo favne in flore. Deset let je bila vključena predvsem v terenske popise netopirjev v okviru državnega spremljanja stanja po vsej Sloveniji. Vrsto let je dejavna članica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev. V letih od 2016 do 2020 je v sklopu projekta LIFE TO GRASSLANDS Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave dodobra spoznala haloške travnike, strmine in domačine. Foto: Jasmina Kotnik. Primož Presetnik je univerzitetni diplomirani biolog, ki od študentskih let raziskuje netopirje po ožji in širši domovini. Zaposlen je na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je sodeloval pri pripravi strokovnih podlag za pripravo območij Natura 2000 za netopirje v Sloveniji. Zastavil je in od leta 2006 vodi državno spremljanje stanja netopirjev. Je prvi avtor Atlasa netopirjev (Chiroptera) v Sloveniji. Slovenijo zastopa v Svetovalnem odboru sporazuma EUROBATS in je član IUCN Species Survival Commission - Chiroptera Specialist Group. Foto: Barbara Zakšek. Aja Zamolo je končala študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Že v času študija se je intenzivneje ukvarjala z raziskovanjem netopirjev in dvoživk, s tem nadaljuje tudi na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je trenutno zaposlena. Sicer kot jamarka v Halozah ni imela veliko priložnosti za raziskovanje netopirjev v jamah, a je kljub temu našla pester nabor možnosti za zbiranje podatkov. Foto: Katarina Drašler. Jasmina Kotnik je končala študij ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Je dolgoletna aktivna članica Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev. Raziskovala je netopirje v projektu »Life at Night« in usklajevala več manjših netopirskih društvenih projektov. S haloškimi netopirji jo vežejo aktivnosti, izvedene v Turškem Vrhu v sklopu projekta Navadni netopirji – prav posebni sosedje!, in večletno sodelovanje s podružnično šolo v Stopercah. Trenutno je zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave na projektu »zaDravo«. Foto: Primož Presetnik. Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnost Jelka Brdnik 344 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 345Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnostKmetijstvo v Halozah lehnik (5,81 hektara) in Žetale (6,05 hekta- ra). Kljub temu, da občini Videm in Makole delno ležita na ravninskih območjih zunaj območja Haloz, kjer je razvita intenzivna kmetijska pridelava, je povprečna velikost kmetijskih gospodarstev še vedno nižja od povprečja – v občini Videm ta znaša 6,43 hektara, v občini Makole pa 6,82 hektara. Edina občina z višjo povprečno velikostjo kmetijskih gospodarstev je občina Majšperk (8,78 hektara), vendar je ta rezultat priča- kovan zaradi intenzivnih kmetij na ravnin- skem območju ob reki Dravinji. Sloj dejanske rabe je določen na podlagi le- talskih posnetkov krajine in prekriva celo- tno površino naše države. Če želi kmetija pridobiti kmetijske subvencije, pa mora na upravni enoti registrirati kmetijsko gospo- darstvo in si pripisati oziroma vrisati lo- kacijo kmetijskih zemljišč, ki jih obdeluje. Kot kmetijska zemljišča se štejejo njivske in travniške površine ter trajni nasadi (vi- nogradi, sadovnjaki …). Vse kmetije se za uveljavljanje subvencij ne odločajo, zato na območju Slovenije prihaja do razlike med skupno površino zajete posamezne dejanske rabe in vrisanimi kmetijskimi zemljišči (sloj GERK, Graf ična enota rabe kmetijskega gospodarstva). Na podlagi lastne analize rabe in GERK-ov iz javno dostopnih po- datkov Ministrstva za kmetijstvo, gozdar- stvo in prehrano (MKGP) (na dan 31.  ok- tobra  2021) je razvidno, da se na območju Haloz najpogosteje pojavlja gozdna raba (13.413 hektarov) v deležu 50,4 odstotka, od kmetijskih rab pa je najbolj zastopana raba trajni travnik s 6.334 hektarov oziro- ma 23,8 odstotka. Vrstno pestri travniki po eni strani izginjajo zaradi prepogoste rabe (intenzif ikacija) kot tudi zaradi preredke rabe (zaraščanje). Še posebej v Halozah je opazen trend zaraščanja strmih travniških pobočij, trajne travnike pa nato kmetije vzpostavljajo na opuščenih njivskih površi- nah. Taki travniki v načelu ne predstavlja- jo naravovarstveno pomembnih travišč. K pomembnim travniškim površinam pa lah- ko štejemo tudi ekstenzivne visokodebelne travniške sadovnjake. Drevesa različnih vrst in starih avtohtonih sort so bila nekoč po- sajena ob vsakem kmetijskem gospodarstvu, zato imajo sadovnjaki tudi v Halozah dolgo tradicijo. Po podatkih zajema rabe jih je na tem območju le še dobrih 800 hektarov (3 odstotki). Včasih je prodaja sadja pomeni- la pomemben vir dohodka na kmetiji, sedaj pa so sadovnjaki zaradi nevzdrževanja in spreminjanja rabe med najbolj ogroženimi življenjskimi prostori pri nas. Pri nadaljnjem opisu trenutnega stanja se bom osredotočila le na rabo trajnih trav- nikov in ekstenzivnih travniških sadovnja- kov. Obe rabi sta namreč zelo pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo narave, saj predstavljata življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam - tudi ogroženim, kot so na primer kuka- vičevke ali divje orhideje. Haloški travniki še vedno predstavljajo bogastvo divjih orhi- dej predvsem zaradi ohranjanja ekstenzivne kmetijske rabe travišč. Od nagiba terena je odvisno, če lahko kme- tija pri svojem delu uporablja standardno kmetijsko mehanizacijo ali pa je to potreb- no nadgraditi oziroma uporabiti specialno mehanizacijo. Ker je takšna mehanizacija draga in kmetijam nedosegljiva, je delo po- gosto treba opraviti ročno. Od vseh trajnih travnikov iz območja Haloz so kmetije vri- sale v grafične enote rabe kmetijskega go- spodarstva (GERK) in uveljavljale na zbirni vlogi za subvencije v letu 2021 skupno 4.155 hektarov trajnih travnikov (5.371 GERK- -ov), katerih povprečna velikost je 0,77 hek- tara. Med temi ima naklon, manjši od 30 odstotkov, 2.707 GERK-ov oziroma 1.724 hektarov travniških površin (povprečna ve- likost 0,64 hektara). Nagib od 30 do 50 od- stotkov ima skupno 2.143 GERK-ov trajnih travnikov, kar predstavlja 2.037 hektarov teh površin s povprečno velikostjo 0,95 hektara. Največji nagib – večji od 50 odstotkov - ima 384 hektarov trajnih travnikov (505 GERK- -ov) s povprečno velikostjo 0,76 hektara. V subvencijskih vlogah za leto 2021 je bilo uveljavljane rabe ekstenzivnih travniških sa- dovnjakov le dobrih 157 hektarov. Med po- datkom zajema rabe (800 hektarov) in po- datkom vrisanih GERK-ov prihaja do velike razlike. Razlog je ta, da se manjše površine Zgledno gospodarjeno suho travišče s travniškim sadovnjakom ni samo v ponos gospodarju, ampak pomeni tudi zagotovilo za nadaljnji obstoj ogroženih travniških rastlin in živali. Foto: Jelka Brdnik Ohranjanje biotsko pestrih travišč s kukavičevkami s kontrolirano ekstenzivno pašo je možno, a na ta način v Halozah žal znajo gospodariti le še redki starejši kmetje. Foto: Nika Debeljak, arhiv projekta LIFE TO GRASSLANDS. 344 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 345Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnostKmetijstvo v Halozah lehnik (5,81 hektara) in Žetale (6,05 hekta- ra). Kljub temu, da občini Videm in Makole delno ležita na ravninskih območjih zunaj območja Haloz, kjer je razvita intenzivna kmetijska pridelava, je povprečna velikost kmetijskih gospodarstev še vedno nižja od povprečja – v občini Videm ta znaša 6,43 hektara, v občini Makole pa 6,82 hektara. Edina občina z višjo povprečno velikostjo kmetijskih gospodarstev je občina Majšperk (8,78 hektara), vendar je ta rezultat priča- kovan zaradi intenzivnih kmetij na ravnin- skem območju ob reki Dravinji. Sloj dejanske rabe je določen na podlagi le- talskih posnetkov krajine in prekriva celo- tno površino naše države. Če želi kmetija pridobiti kmetijske subvencije, pa mora na upravni enoti registrirati kmetijsko gospo- darstvo in si pripisati oziroma vrisati lo- kacijo kmetijskih zemljišč, ki jih obdeluje. Kot kmetijska zemljišča se štejejo njivske in travniške površine ter trajni nasadi (vi- nogradi, sadovnjaki …). Vse kmetije se za uveljavljanje subvencij ne odločajo, zato na območju Slovenije prihaja do razlike med skupno površino zajete posamezne dejanske rabe in vrisanimi kmetijskimi zemljišči (sloj GERK, Graf ična enota rabe kmetijskega gospodarstva). Na podlagi lastne analize rabe in GERK-ov iz javno dostopnih po- datkov Ministrstva za kmetijstvo, gozdar- stvo in prehrano (MKGP) (na dan 31.  ok- tobra  2021) je razvidno, da se na območju Haloz najpogosteje pojavlja gozdna raba (13.413 hektarov) v deležu 50,4 odstotka, od kmetijskih rab pa je najbolj zastopana raba trajni travnik s 6.334 hektarov oziro- ma 23,8 odstotka. Vrstno pestri travniki po eni strani izginjajo zaradi prepogoste rabe (intenzif ikacija) kot tudi zaradi preredke rabe (zaraščanje). Še posebej v Halozah je opazen trend zaraščanja strmih travniških pobočij, trajne travnike pa nato kmetije vzpostavljajo na opuščenih njivskih površi- nah. Taki travniki v načelu ne predstavlja- jo naravovarstveno pomembnih travišč. K pomembnim travniškim površinam pa lah- ko štejemo tudi ekstenzivne visokodebelne travniške sadovnjake. Drevesa različnih vrst in starih avtohtonih sort so bila nekoč po- sajena ob vsakem kmetijskem gospodarstvu, zato imajo sadovnjaki tudi v Halozah dolgo tradicijo. Po podatkih zajema rabe jih je na tem območju le še dobrih 800 hektarov (3 odstotki). Včasih je prodaja sadja pomeni- la pomemben vir dohodka na kmetiji, sedaj pa so sadovnjaki zaradi nevzdrževanja in spreminjanja rabe med najbolj ogroženimi življenjskimi prostori pri nas. Pri nadaljnjem opisu trenutnega stanja se bom osredotočila le na rabo trajnih trav- nikov in ekstenzivnih travniških sadovnja- kov. Obe rabi sta namreč zelo pomembni za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo narave, saj predstavljata življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam - tudi ogroženim, kot so na primer kuka- vičevke ali divje orhideje. Haloški travniki še vedno predstavljajo bogastvo divjih orhi- dej predvsem zaradi ohranjanja ekstenzivne kmetijske rabe travišč. Od nagiba terena je odvisno, če lahko kme- tija pri svojem delu uporablja standardno kmetijsko mehanizacijo ali pa je to potreb- no nadgraditi oziroma uporabiti specialno mehanizacijo. Ker je takšna mehanizacija draga in kmetijam nedosegljiva, je delo po- gosto treba opraviti ročno. Od vseh trajnih travnikov iz območja Haloz so kmetije vri- sale v grafične enote rabe kmetijskega go- spodarstva (GERK) in uveljavljale na zbirni vlogi za subvencije v letu 2021 skupno 4.155 hektarov trajnih travnikov (5.371 GERK- -ov), katerih povprečna velikost je 0,77 hek- tara. Med temi ima naklon, manjši od 30 odstotkov, 2.707 GERK-ov oziroma 1.724 hektarov travniških površin (povprečna ve- likost 0,64 hektara). Nagib od 30 do 50 od- stotkov ima skupno 2.143 GERK-ov trajnih travnikov, kar predstavlja 2.037 hektarov teh površin s povprečno velikostjo 0,95 hektara. Največji nagib – večji od 50 odstotkov - ima 384 hektarov trajnih travnikov (505 GERK- -ov) s povprečno velikostjo 0,76 hektara. V subvencijskih vlogah za leto 2021 je bilo uveljavljane rabe ekstenzivnih travniških sa- dovnjakov le dobrih 157 hektarov. Med po- datkom zajema rabe (800 hektarov) in po- datkom vrisanih GERK-ov prihaja do velike razlike. Razlog je ta, da se manjše površine Zgledno gospodarjeno suho travišče s travniškim sadovnjakom ni samo v ponos gospodarju, ampak pomeni tudi zagotovilo za nadaljnji obstoj ogroženih travniških rastlin in živali. Foto: Jelka Brdnik Ohranjanje biotsko pestrih travišč s kukavičevkami s kontrolirano ekstenzivno pašo je možno, a na ta način v Halozah žal znajo gospodariti le še redki starejši kmetje. Foto: Nika Debeljak, arhiv projekta LIFE TO GRASSLANDS. 346 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 347Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnostKmetijstvo v Halozah ekstenzivnih sadovnjakov (pod 0,30 hekta- ra) pri vrisu površin združujejo s soležnimi trajnimi travniki. Če se dobrih 41 odstot- kov trajnih travnikov iz zbirnih vlog za leto 2021 nahaja na strminah, manjših od 30 odstotkov, pa je ta delež pri ekstenziv- nih travniških sadovnjakih popolnoma dru- gačen (le 12 odstotkov), nagib, večji od 50 odstotkov, pa ima še slaba četrtina površin. Visokodebelni travniški sadovnjaki se pravi- loma nahajajo na večjih strminah kot trajni travniki tudi zaradi preprečevanja erozije, Haloze se namreč nahajajo na plazovitem območju. Ohranjanje starih travniških sa- dovnjakov je pomembno tudi za kmetijsko krajino in biotsko raznovrstnost, saj ti pred- stavljajo življenjski prostor nekaterih redkih in ogroženih vrst ptic. Večino trajnih travnikov in ekstenzivnih travniških sadovnjakov kmetje še vedno po- kosijo, vendar je paša živali v zadnjih letih v močnem porastu, še posebej na strmih travniških pobočjih. Pogosto se kmetije od- ločajo za preusmeritev reje živali iz govedo- reje na rejo drobnice, saj je ta za njih lažje obvladljiva, če so člani kmetijskega gospo- darstva v službah. Žal pa se kmetije vedno bolj odločajo za opuščanje reje travojedih živali (goveda, drobnice, kopitarjev in div- jadi v obori). Kmetije s prašiči in perutni- no za lastne potrebe in tiste, ki rejo živali v celoti opustijo, ne potrebujejo obdelanih travniških površin, zato se te postopoma zaraščajo. V letu 2016 smo Kmetijsko gozdarska zbor- nica Slovenije – Kmetijsko gozdarski za- vod Ptuj in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave v okviru projekta LIFE TO GRASSLANDS v Halozah opravili anketi- ranje kmetij (108). Z njim smo želeli ugo- toviti pretekle kmetijske prakse na trajnih travnikih. Analiza je pokazala, da se je ob- delava trajnih travnikov od preteklosti do danes močno spremenila. Če so bile v pre- teklosti v večinskem delu travniške površine namenjene le košnji (42,3 odstotkov) ali ko- sno-pašni rabi (45,1 odstotka), je sedaj obeh načinov obdelave skupaj samo še slabih 57 odstotkov. Na travnikih v preteklosti niso uporabljali izključno pašnega sistema, teh pa je sedaj že 38 odstotkov. Predvidevamo lahko, da se bo delež izključno pašnih po- vršin v prihodnosti še povečal. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da čistilne košnje na pašnih površinah ne izvaja več kot polovica anke- tirancev. S čistilno košnjo se namreč vsako leto odstrani vsa vegetacija, ki je živina ni pojedla, kot so na primer invazivne tuje- rodne rastline in različne lesne vegetacije, ki so se na površinah pojavile med letom. Invazivne tujerodne rastline lahko naredijo ogromno gospodarsko in okoljsko škodo, saj zaradi hitrega prilagajanja na novo življenj- sko okolje in velike sposobnosti razmnože- vanja izpodrinejo lokalno vegetacijo. Kmetije, ki obdelujejo haloška pobočja z velikimi strminami, imajo malo možnosti za preživetje izključno z osnovno kmetijsko pridelavo. Vendar pa tradicija kmetovanja pri starejši generaciji še vedno ostaja moč- na, saj tudi če imajo redno zaposlitev zunaj kmetijstva, v svojem prostem času skrbijo za tradicionalno kulturno krajino in ohranjajo svoje kmetijske površine obdelane. Pred- vsem starejše generacije kljub starosti po pridelavi hrane za lastne potrebe in preži- vetju še vedno opravljajo izredno pomemb- no nalogo ohranjanja kulturne krajine in s tem tudi vlogo ohranjanja biotske pestrosti v kulturni krajini, ki brez človekovega de- lovanja ne more obstati. Žal pa se ta tra- dicija le redko ohranja pri mlajši generaciji, zato se veliko kmetijskih površin posledično zarašča. Mladi zaradi pomanjkanja delovne sile, nekonkurenčnosti na trgu kmetijskih pridelkov in nizkih subvencij, ki pogosto ne pokrijejo stroškov vzdrževanja površin, te pustijo neobdelane. Za ohranitev kme- tijstva in obdelane kmetijske krajine je zato pomembno, da si kmetije ustvarijo dodatne dohodke in da dajo domačim kakovostnim pridelkom dodano vrednost. To je mogoče z registracijo dopolnilnih dejavnosti na kme- tijah, ki je lahko usmerjena v predelavo in trženje domačih mesnih in mlečnih izdel- kov ter izdelkov iz sadja, zelišč in drugo. Pri tem je pomembno povezovanje kmetij in prodaja kakovostnih izdelkov z blagovno znamko, s čimer lahko dodatno pridobijo na prepoznavnosti. Druga možnost je usmeri- tev v turizem na kmetiji in s tem neposre- dno trženje kmetijskih proizvodov. Območje Haloz je namreč zaradi ekstenzivnega kme- tijstva in ohranjene narave idealno za razvoj turizma. Literatura: Brdnik, J., 2016: Analiza preteklih kmetijskih praks na projektnih podobmočjih. KGZS –Zavod Ptuj in ZRSVN v okviru projekta LIFE TO GRASSLANDS. Lampič, B., 2018: Spremembe v kulturni pokrajini. Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 90-91. Lampič, B., 2018: Sedanjost in prihodnost kmetijstva. Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 101-135. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) – Portal. Javno dostopni podatki RABA in GERK na dan 31. 10. 2021. Grafični podatki KMRS in GERK – zbirna vloga 2021, (https://rkg.gov.si/vstop/). (25. 11. 2021.) Neuradna baza kmetijskih podatkov vlagateljev zbirne vloge 2021 Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). (19. 7. 2021.) Statistični urad Republike Slovenije, področje Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, (https://www.stat.si/StatWeb/ Field/Index/11). (29.11.2021.) Na kmetiji Bedrač pri Cirkulanah že več kot dvajset let krmo s strmih haloških travišč, predelano s pomočjo črede koz, ponudijo kupcem v obliki mlečnih izdelkov najvišje kakovosti. Foto: Arhiv kmetije Bedrač. Jelka Brdnik je svetovalka specialistka za varstvo narave in travništvo. Zaposlena je na Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj. Pred tem je opravljala delo terenske kmetijske svetovalke v vzhodnem delu Haloz. Njeno delo obsega predvsem svetovanje kmetijam pri obdelovanju in ohranjanju trajnih travnikov, visokodebelnih ekstenzivnih travniških sadovnjakov ter svetovanju pri izvajanju kmetijsko okoljsko podnebnih ukrepov na kmetijah, še posebej na površinah znotraj območja Natura 2000. Foto: Monika Podgorelec. 346 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 347Kmetijstvo v Halozah ohranja tradicionalno kulturno krajino in njeno biotsko raznovrstnostKmetijstvo v Halozah ekstenzivnih sadovnjakov (pod 0,30 hekta- ra) pri vrisu površin združujejo s soležnimi trajnimi travniki. Če se dobrih 41 odstot- kov trajnih travnikov iz zbirnih vlog za leto 2021 nahaja na strminah, manjših od 30 odstotkov, pa je ta delež pri ekstenziv- nih travniških sadovnjakih popolnoma dru- gačen (le 12 odstotkov), nagib, večji od 50 odstotkov, pa ima še slaba četrtina površin. Visokodebelni travniški sadovnjaki se pravi- loma nahajajo na večjih strminah kot trajni travniki tudi zaradi preprečevanja erozije, Haloze se namreč nahajajo na plazovitem območju. Ohranjanje starih travniških sa- dovnjakov je pomembno tudi za kmetijsko krajino in biotsko raznovrstnost, saj ti pred- stavljajo življenjski prostor nekaterih redkih in ogroženih vrst ptic. Večino trajnih travnikov in ekstenzivnih travniških sadovnjakov kmetje še vedno po- kosijo, vendar je paša živali v zadnjih letih v močnem porastu, še posebej na strmih travniških pobočjih. Pogosto se kmetije od- ločajo za preusmeritev reje živali iz govedo- reje na rejo drobnice, saj je ta za njih lažje obvladljiva, če so člani kmetijskega gospo- darstva v službah. Žal pa se kmetije vedno bolj odločajo za opuščanje reje travojedih živali (goveda, drobnice, kopitarjev in div- jadi v obori). Kmetije s prašiči in perutni- no za lastne potrebe in tiste, ki rejo živali v celoti opustijo, ne potrebujejo obdelanih travniških površin, zato se te postopoma zaraščajo. V letu 2016 smo Kmetijsko gozdarska zbor- nica Slovenije – Kmetijsko gozdarski za- vod Ptuj in Zavod Republike Slovenije za varstvo narave v okviru projekta LIFE TO GRASSLANDS v Halozah opravili anketi- ranje kmetij (108). Z njim smo želeli ugo- toviti pretekle kmetijske prakse na trajnih travnikih. Analiza je pokazala, da se je ob- delava trajnih travnikov od preteklosti do danes močno spremenila. Če so bile v pre- teklosti v večinskem delu travniške površine namenjene le košnji (42,3 odstotkov) ali ko- sno-pašni rabi (45,1 odstotka), je sedaj obeh načinov obdelave skupaj samo še slabih 57 odstotkov. Na travnikih v preteklosti niso uporabljali izključno pašnega sistema, teh pa je sedaj že 38 odstotkov. Predvidevamo lahko, da se bo delež izključno pašnih po- vršin v prihodnosti še povečal. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da čistilne košnje na pašnih površinah ne izvaja več kot polovica anke- tirancev. S čistilno košnjo se namreč vsako leto odstrani vsa vegetacija, ki je živina ni pojedla, kot so na primer invazivne tuje- rodne rastline in različne lesne vegetacije, ki so se na površinah pojavile med letom. Invazivne tujerodne rastline lahko naredijo ogromno gospodarsko in okoljsko škodo, saj zaradi hitrega prilagajanja na novo življenj- sko okolje in velike sposobnosti razmnože- vanja izpodrinejo lokalno vegetacijo. Kmetije, ki obdelujejo haloška pobočja z velikimi strminami, imajo malo možnosti za preživetje izključno z osnovno kmetijsko pridelavo. Vendar pa tradicija kmetovanja pri starejši generaciji še vedno ostaja moč- na, saj tudi če imajo redno zaposlitev zunaj kmetijstva, v svojem prostem času skrbijo za tradicionalno kulturno krajino in ohranjajo svoje kmetijske površine obdelane. Pred- vsem starejše generacije kljub starosti po pridelavi hrane za lastne potrebe in preži- vetju še vedno opravljajo izredno pomemb- no nalogo ohranjanja kulturne krajine in s tem tudi vlogo ohranjanja biotske pestrosti v kulturni krajini, ki brez človekovega de- lovanja ne more obstati. Žal pa se ta tra- dicija le redko ohranja pri mlajši generaciji, zato se veliko kmetijskih površin posledično zarašča. Mladi zaradi pomanjkanja delovne sile, nekonkurenčnosti na trgu kmetijskih pridelkov in nizkih subvencij, ki pogosto ne pokrijejo stroškov vzdrževanja površin, te pustijo neobdelane. Za ohranitev kme- tijstva in obdelane kmetijske krajine je zato pomembno, da si kmetije ustvarijo dodatne dohodke in da dajo domačim kakovostnim pridelkom dodano vrednost. To je mogoče z registracijo dopolnilnih dejavnosti na kme- tijah, ki je lahko usmerjena v predelavo in trženje domačih mesnih in mlečnih izdel- kov ter izdelkov iz sadja, zelišč in drugo. Pri tem je pomembno povezovanje kmetij in prodaja kakovostnih izdelkov z blagovno znamko, s čimer lahko dodatno pridobijo na prepoznavnosti. Druga možnost je usmeri- tev v turizem na kmetiji in s tem neposre- dno trženje kmetijskih proizvodov. Območje Haloz je namreč zaradi ekstenzivnega kme- tijstva in ohranjene narave idealno za razvoj turizma. Literatura: Brdnik, J., 2016: Analiza preteklih kmetijskih praks na projektnih podobmočjih. KGZS –Zavod Ptuj in ZRSVN v okviru projekta LIFE TO GRASSLANDS. Lampič, B., 2018: Spremembe v kulturni pokrajini. Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 90-91. Lampič, B., 2018: Sedanjost in prihodnost kmetijstva. Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 101-135. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) – Portal. Javno dostopni podatki RABA in GERK na dan 31. 10. 2021. Grafični podatki KMRS in GERK – zbirna vloga 2021, (https://rkg.gov.si/vstop/). (25. 11. 2021.) Neuradna baza kmetijskih podatkov vlagateljev zbirne vloge 2021 Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). (19. 7. 2021.) Statistični urad Republike Slovenije, področje Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, (https://www.stat.si/StatWeb/ Field/Index/11). (29.11.2021.) Na kmetiji Bedrač pri Cirkulanah že več kot dvajset let krmo s strmih haloških travišč, predelano s pomočjo črede koz, ponudijo kupcem v obliki mlečnih izdelkov najvišje kakovosti. Foto: Arhiv kmetije Bedrač. Jelka Brdnik je svetovalka specialistka za varstvo narave in travništvo. Zaposlena je na Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj. Pred tem je opravljala delo terenske kmetijske svetovalke v vzhodnem delu Haloz. Njeno delo obsega predvsem svetovanje kmetijam pri obdelovanju in ohranjanju trajnih travnikov, visokodebelnih ekstenzivnih travniških sadovnjakov ter svetovanju pri izvajanju kmetijsko okoljsko podnebnih ukrepov na kmetijah, še posebej na površinah znotraj območja Natura 2000. Foto: Monika Podgorelec. 348 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 349Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah Kulturno dediščino predstavljajo območja in kompleksi, grajeni ali drugače obliko- vani objekti, predmeti ali skupine predme- tov oziroma ohranjena materialna dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih var- stvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kul- turnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Na navzočnost človeka v Halozah kažejo po- samezna arheološka najdišča, ki predstavlja- jo originalne kraje deponiranja arheoloških ostalin, to je stvari in vsakršnih sledov člo- vekovega delovanja iz preteklih obdobij, ki so ugotovljeni z arheološkimi raziskavami. Do leta 2007 na območju Haloz ni bilo večjih arheoloških izkopavanj. Sistematične arheološke raziskave so se izvajale zaradi ureditve mejnega prehoda Zavrč, ki je na- stal zaradi novih meddržavnih meja med Slovenijo in Hrvaško. Doslej so bili odkriti naselbinski ostanki iz bronaste dobe, rimske dobe in srednjega veka, grobišče iz bronaste dobe ter rimska cesta. Najpomembnejše od- kritje znotraj naselbine je odkritje približno šestdesetih pokopov, ki sodijo v čas od 14. do 8. stoletja pred našim štetjem. Keramika, kovinski nakit in orožje predstavljajo pove- zavo regije z najpomembnejšimi kulturnimi in proizvodnimi središči prazgodovinske Evrope (Kavur, Lubšina Tušek, Blečić Ka- vur, 2021: 22). Pod traso današnje ceste je skoraj identično potekala tudi trasa rimske ceste, ki je povezovala Poetovio in Murso (Osijek). Ob cesti je nastalo tudi razpote- gnjeno naselje s hišami na obeh straneh ceste, ki se razen velikosti niso bistveno razlikovale od prazgodovinskih. Najdeni so bili tudi novci cesarjev Tiberija, Trajana in Konstancija I., kar kaže na bogato trgovsko dejavnost na tem prostoru (Kavur, Lubšina Tušek, Blečić Kavur, 2021: 31). Tudi v sre- dnjem veku je bila na tem prostoru nasel- bina, ki je bila z brodom preko Drave po- vezana s širšim prostorom (Kavur, Lubšina Tušek, Blečić Kavur, 2021: 33). Arheološko najdišče Prodnica, kot je najdišče dobilo ime, je bogat vir arheoloških znanstvenih podatkov, vendar je arheološki potencial na tem območju zagotovo večji, kar pa bodo arheologi morali potrditi v nadaljnjih razi- skavah. Naselbinske ostaline iz neolitika, eneolitika in rimske dobe so najdene tudi v Dravcih, ostanki prazgodovinske, rimske in srednje- veške naselbine tudi v Zgornjem Leskovcu, kamnito orodje iz neolitika je bilo najdeno tudi v naselju Zakl, ostanki gradu Roga- tnica v Stanošini so v ruševinah že od 15. stoletja, stolpasti grad Lehnik iz 13. stoletja v Podlehniku so leta 1532 razdejali Turki, podobno velja za gard Pabštajn na Gorci, v naselju Dobrena so ostanki gradu Dobrava prav tako iz 15. stoletja, požganega v drugi svetovni vojni, arheološko najdišče Gojkova v Stanošini sodi v 15. stoletje, iz srednjega veka je tudi gradišče na Gorci, nekaj arhe- oloških najdišče pa je bilo evidentiranih ob gradnji avtoceste proti Hrvaški in še niso dokončno raziskana. Med arheološke ostaline sodijo tudi razva- line starega gradu Štatenberg. Prvotni grad Štatenberg je v virih omenjen že leta 1241 kot »haus se Sperberch«, leta 1442 pa kot gradišče. Zaradi turških vpadov je bil v le- tih od 1478 do 1490 v celoti obnovljen. Naj- bolj znani lastnik gradu je zagotovo Franc Tahi, ki je veljal za zelo krutega gospodarja in slabega soseda (Koropec, 1982: 125). Da- nes vidne razvaline v gozdu zaradi meha- ničnega preperevanja propadajo. Nad Zavrčem v Vrbovcu so ostanki manjše okrogle utrdbe z obzidjem, po vsej verjetno- sti srednjeveškega nastanka. Na območju Haloz je registriranih 17 enot arheološke dediščine. Na območju Haloz je 26 cerkva. Podatkov, kdaj so nastale prve cerkve, je zelo malo, pri najstarejših cerkvah se pravi- loma navajajo prve omembe; od večine naj- starejših cerkva so se ohranili prezbiteriji, medtem ko so bile ladje pogosto prezidane. Med najstarejše zagotovo sodi podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Dravinjskem Vrhu, ki je romanskega izvora in naj bi na- stala v 13. stoletju ter se po svoji kakovosti in starosti uvršča med najbolje ohranjene ro- manske cerkve v Sloveniji. Cerkev sv. Marije v Podlehniku je iz 13. stoletja in se odlikuje z raščeno arhitekturo od pozne gotike do baroka, bogata je notra- nja baročna oprema. Okoli leta 1300 so pozidali cerkev sv. Ane v Starem Gradu, gotsko zasnovo z ohranjenim prezbiterijem ima tudi cerkev sv. Andreja v Makolah, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1375. Cerkev sv. Mihaela v Žetalah se prvič po- javlja leta 1341 in prav tako predstavlja ka- kovostno raščeno arhitekturo od 15. do 18. stoletja. V Cirkulanah se leta 1475 prvič omenja tudi cerkev sv. Katarine, ki pa danes nima več sakralne vloge. Gotsko-renesančna pravilno orientirana cer- kev sv. Janeza Krstnika na Janškem Vrhu je v osnovi še iz 15. stoletja, saj jo že leta 1487 prvič omenja Paolo Santonino v svojem po- potniškem dnevniku. V osnovi je cerkev Sv. Nikolaja v Zavrču še poznogotska arhitektura iz prve polovice 15. stoletja, glede na patrocinij je lahko tudi starejša. Cerkev sv. Andreja v Zgornjem Leskovcu je iz leta 1545. Zidavo cerkve sv. Marije v Zavrču so zgra- dili splavarji v priprošnjo za varstvo. Zidavo Kulturna dediščina v Halozah Srečko Štajnbaher Utrdba Vrbovec v Hrastovcu v Halozah. Foto: Srečko Štajnbaher. 348 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 349Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah Kulturno dediščino predstavljajo območja in kompleksi, grajeni ali drugače obliko- vani objekti, predmeti ali skupine predme- tov oziroma ohranjena materialna dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih var- stvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kul- turnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Na navzočnost človeka v Halozah kažejo po- samezna arheološka najdišča, ki predstavlja- jo originalne kraje deponiranja arheoloških ostalin, to je stvari in vsakršnih sledov člo- vekovega delovanja iz preteklih obdobij, ki so ugotovljeni z arheološkimi raziskavami. Do leta 2007 na območju Haloz ni bilo večjih arheoloških izkopavanj. Sistematične arheološke raziskave so se izvajale zaradi ureditve mejnega prehoda Zavrč, ki je na- stal zaradi novih meddržavnih meja med Slovenijo in Hrvaško. Doslej so bili odkriti naselbinski ostanki iz bronaste dobe, rimske dobe in srednjega veka, grobišče iz bronaste dobe ter rimska cesta. Najpomembnejše od- kritje znotraj naselbine je odkritje približno šestdesetih pokopov, ki sodijo v čas od 14. do 8. stoletja pred našim štetjem. Keramika, kovinski nakit in orožje predstavljajo pove- zavo regije z najpomembnejšimi kulturnimi in proizvodnimi središči prazgodovinske Evrope (Kavur, Lubšina Tušek, Blečić Ka- vur, 2021: 22). Pod traso današnje ceste je skoraj identično potekala tudi trasa rimske ceste, ki je povezovala Poetovio in Murso (Osijek). Ob cesti je nastalo tudi razpote- gnjeno naselje s hišami na obeh straneh ceste, ki se razen velikosti niso bistveno razlikovale od prazgodovinskih. Najdeni so bili tudi novci cesarjev Tiberija, Trajana in Konstancija I., kar kaže na bogato trgovsko dejavnost na tem prostoru (Kavur, Lubšina Tušek, Blečić Kavur, 2021: 31). Tudi v sre- dnjem veku je bila na tem prostoru nasel- bina, ki je bila z brodom preko Drave po- vezana s širšim prostorom (Kavur, Lubšina Tušek, Blečić Kavur, 2021: 33). Arheološko najdišče Prodnica, kot je najdišče dobilo ime, je bogat vir arheoloških znanstvenih podatkov, vendar je arheološki potencial na tem območju zagotovo večji, kar pa bodo arheologi morali potrditi v nadaljnjih razi- skavah. Naselbinske ostaline iz neolitika, eneolitika in rimske dobe so najdene tudi v Dravcih, ostanki prazgodovinske, rimske in srednje- veške naselbine tudi v Zgornjem Leskovcu, kamnito orodje iz neolitika je bilo najdeno tudi v naselju Zakl, ostanki gradu Roga- tnica v Stanošini so v ruševinah že od 15. stoletja, stolpasti grad Lehnik iz 13. stoletja v Podlehniku so leta 1532 razdejali Turki, podobno velja za gard Pabštajn na Gorci, v naselju Dobrena so ostanki gradu Dobrava prav tako iz 15. stoletja, požganega v drugi svetovni vojni, arheološko najdišče Gojkova v Stanošini sodi v 15. stoletje, iz srednjega veka je tudi gradišče na Gorci, nekaj arhe- oloških najdišče pa je bilo evidentiranih ob gradnji avtoceste proti Hrvaški in še niso dokončno raziskana. Med arheološke ostaline sodijo tudi razva- line starega gradu Štatenberg. Prvotni grad Štatenberg je v virih omenjen že leta 1241 kot »haus se Sperberch«, leta 1442 pa kot gradišče. Zaradi turških vpadov je bil v le- tih od 1478 do 1490 v celoti obnovljen. Naj- bolj znani lastnik gradu je zagotovo Franc Tahi, ki je veljal za zelo krutega gospodarja in slabega soseda (Koropec, 1982: 125). Da- nes vidne razvaline v gozdu zaradi meha- ničnega preperevanja propadajo. Nad Zavrčem v Vrbovcu so ostanki manjše okrogle utrdbe z obzidjem, po vsej verjetno- sti srednjeveškega nastanka. Na območju Haloz je registriranih 17 enot arheološke dediščine. Na območju Haloz je 26 cerkva. Podatkov, kdaj so nastale prve cerkve, je zelo malo, pri najstarejših cerkvah se pravi- loma navajajo prve omembe; od večine naj- starejših cerkva so se ohranili prezbiteriji, medtem ko so bile ladje pogosto prezidane. Med najstarejše zagotovo sodi podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika na Dravinjskem Vrhu, ki je romanskega izvora in naj bi na- stala v 13. stoletju ter se po svoji kakovosti in starosti uvršča med najbolje ohranjene ro- manske cerkve v Sloveniji. Cerkev sv. Marije v Podlehniku je iz 13. stoletja in se odlikuje z raščeno arhitekturo od pozne gotike do baroka, bogata je notra- nja baročna oprema. Okoli leta 1300 so pozidali cerkev sv. Ane v Starem Gradu, gotsko zasnovo z ohranjenim prezbiterijem ima tudi cerkev sv. Andreja v Makolah, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1375. Cerkev sv. Mihaela v Žetalah se prvič po- javlja leta 1341 in prav tako predstavlja ka- kovostno raščeno arhitekturo od 15. do 18. stoletja. V Cirkulanah se leta 1475 prvič omenja tudi cerkev sv. Katarine, ki pa danes nima več sakralne vloge. Gotsko-renesančna pravilno orientirana cer- kev sv. Janeza Krstnika na Janškem Vrhu je v osnovi še iz 15. stoletja, saj jo že leta 1487 prvič omenja Paolo Santonino v svojem po- potniškem dnevniku. V osnovi je cerkev Sv. Nikolaja v Zavrču še poznogotska arhitektura iz prve polovice 15. stoletja, glede na patrocinij je lahko tudi starejša. Cerkev sv. Andreja v Zgornjem Leskovcu je iz leta 1545. Zidavo cerkve sv. Marije v Zavrču so zgra- dili splavarji v priprošnjo za varstvo. Zidavo Kulturna dediščina v Halozah Srečko Štajnbaher Utrdba Vrbovec v Hrastovcu v Halozah. Foto: Srečko Štajnbaher. 350 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 351Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah lahko postavimo v okvirni čas zgodnjega 15. stoletja, zagotovo pa je nastala veliko pred letom 1592. Tako vas Jelovice kot sam kraj, kjer stoji cerkev, se pogosto omenjata v ur- barjih ptujskih minoritov in dominikancev iz 15. stoletja, cerkev sv. Bolfenka je bila zgrajena po vsej verjetnosti šele v začetku 16. stoletja in je dala kraju tudi ime Sv. Bolfenk v Halozah, dokler ga niso leta 1955 zamenjali z Jelovicami. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Kup- činjem Vrhu iz druge polovice 15. stoletja je postavljena na vrhu hriba na izpostavljeni legi. Župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika v Stopercah se v virih omenja že leta 1441, danes je zgodnjebaročna arhitektura iz 17. stoletja. Podružnična cerkev sv. Boštjana v Čermoži- šah je iz 16. stoletja Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Tur- škem Vrhu se v skromnih virih prvič pojavi v drugi polovici 17. stoletja, vendar je že na zunanjščini razvidno, da je arhitektura sre- dnjeveškega izvora. Prezbiterij cerkve sv. Duha na Rodnem Vr- hu je iz druge polovice 15. stoletja, ostali del cerkve je bil dozidan leta 1662. Cerkev sv. Trojice na Gorci je iz leta 1654, medtem ko je cerkev sv. Elizabete na Po- horju iz leta 1673. Cerkev Device Marije prav tako v Čermoži- šah je bila zgrajena na izjemno dominantni legi kot romarska cerkev v letih od 1716 do 1723. Cerkev odlikuje kakovostna arhitek- tura in bogata notranja oprema. Cerkev sv. Ane na Velikem Vrhu je iz 17. stoletja. Poznobaročna cerkev v Zaklu je bila zgraje- na v letih od 1743 do 1773 s sočasno opre- mo. Podružnična cerkev sv. Janeza na Gorenj- skem Vrhu se omenja v zapisniku oglejskega vizitatorja leta 1751. Izjemna je njena tlori- sna zasnova, saj jo sestavljata ladja in monu- mentalni zvonik na vzhodu z izjemno de- belimi stenami, talnim zidcem s kamnitim porezanim robom ter kamnitim delilnim vencem. Na najvišjem delu Haloz tik ob meji s Hr- vaško sta na izjemno dominantni legi v naselju Velika Varnica na ozkem prostoru kar dve cerkvi, cerkev sv. Avguština iz 17. stoletja in cerkev sv. Marije Magdalene, ki je v osnovi iz konca 18. na prelomu v 19. stoletje, leta 1880 je bila na novo zgrajena. Stavbe s parki ali vrtovi so enovite celote oblikovanega odprtega prostora in grajenih objektov. V ta sklop sodijo dvorci s parkom ali z vrtom, gradovi s parkom ali z vrtom in sakralne stavbe s parki ali z vrtovi. Najpomembnejši kulturni spomenik je za- gotovo grad Borl, ki je postavljen na viso- ki strmo odsekani apnenčasti skali tik nad sotočjem reke Drave in potoka Bela. Na tem mestu je bil tudi rečni prehod na meji med Štajersko in Ogrsko. Prva pisna omem- ba gradu sega v leto 1255, ko ga je ogrski kralj Bela IV. podelil Frideriku Ptujskemu v fevd. V stoletjih je pogosto menjal lastni- ke: od plemiške rodbine Ptujskih, nato za več kot stoletje rodbine Székely, Herberste- inov do rodbine Sauer, ki je v 17. stoletju povečala obseg gospoščine in temeljito ob- novila grad Borl ter ga izbrala tudi za svoj sedež. Leta 1674 je bila zgrajena kapela Sv. Trojice, pred letom 1681 pa je pod gradom nastal še manjši park s paviljonom. Po po- žaru, ki je Borl prizadel leta 1705, sta grad temeljito obnovila njuna naslednika Franc Anton in njegova žena Marija Ana. V lasti družine Sauer je ostal vse do leta 1801. Z nastopom druge svetovne vojne in vdorom nemških sil v Jugoslavijo pa so se razmere hitro spremenile. Nemci so grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za po- litične zapornike. Po drugi svetovni je grad doživel največji razmah v šestdesetih letih, Cerkev sv. Nikolaja v Zavrču. Foto: Srečko Štajnbaher. Grad Borl. Foto: Srečko Štajnbaher. 350 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 351Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah lahko postavimo v okvirni čas zgodnjega 15. stoletja, zagotovo pa je nastala veliko pred letom 1592. Tako vas Jelovice kot sam kraj, kjer stoji cerkev, se pogosto omenjata v ur- barjih ptujskih minoritov in dominikancev iz 15. stoletja, cerkev sv. Bolfenka je bila zgrajena po vsej verjetnosti šele v začetku 16. stoletja in je dala kraju tudi ime Sv. Bolfenk v Halozah, dokler ga niso leta 1955 zamenjali z Jelovicami. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Kup- činjem Vrhu iz druge polovice 15. stoletja je postavljena na vrhu hriba na izpostavljeni legi. Župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika v Stopercah se v virih omenja že leta 1441, danes je zgodnjebaročna arhitektura iz 17. stoletja. Podružnična cerkev sv. Boštjana v Čermoži- šah je iz 16. stoletja Cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Tur- škem Vrhu se v skromnih virih prvič pojavi v drugi polovici 17. stoletja, vendar je že na zunanjščini razvidno, da je arhitektura sre- dnjeveškega izvora. Prezbiterij cerkve sv. Duha na Rodnem Vr- hu je iz druge polovice 15. stoletja, ostali del cerkve je bil dozidan leta 1662. Cerkev sv. Trojice na Gorci je iz leta 1654, medtem ko je cerkev sv. Elizabete na Po- horju iz leta 1673. Cerkev Device Marije prav tako v Čermoži- šah je bila zgrajena na izjemno dominantni legi kot romarska cerkev v letih od 1716 do 1723. Cerkev odlikuje kakovostna arhitek- tura in bogata notranja oprema. Cerkev sv. Ane na Velikem Vrhu je iz 17. stoletja. Poznobaročna cerkev v Zaklu je bila zgraje- na v letih od 1743 do 1773 s sočasno opre- mo. Podružnična cerkev sv. Janeza na Gorenj- skem Vrhu se omenja v zapisniku oglejskega vizitatorja leta 1751. Izjemna je njena tlori- sna zasnova, saj jo sestavljata ladja in monu- mentalni zvonik na vzhodu z izjemno de- belimi stenami, talnim zidcem s kamnitim porezanim robom ter kamnitim delilnim vencem. Na najvišjem delu Haloz tik ob meji s Hr- vaško sta na izjemno dominantni legi v naselju Velika Varnica na ozkem prostoru kar dve cerkvi, cerkev sv. Avguština iz 17. stoletja in cerkev sv. Marije Magdalene, ki je v osnovi iz konca 18. na prelomu v 19. stoletje, leta 1880 je bila na novo zgrajena. Stavbe s parki ali vrtovi so enovite celote oblikovanega odprtega prostora in grajenih objektov. V ta sklop sodijo dvorci s parkom ali z vrtom, gradovi s parkom ali z vrtom in sakralne stavbe s parki ali z vrtovi. Najpomembnejši kulturni spomenik je za- gotovo grad Borl, ki je postavljen na viso- ki strmo odsekani apnenčasti skali tik nad sotočjem reke Drave in potoka Bela. Na tem mestu je bil tudi rečni prehod na meji med Štajersko in Ogrsko. Prva pisna omem- ba gradu sega v leto 1255, ko ga je ogrski kralj Bela IV. podelil Frideriku Ptujskemu v fevd. V stoletjih je pogosto menjal lastni- ke: od plemiške rodbine Ptujskih, nato za več kot stoletje rodbine Székely, Herberste- inov do rodbine Sauer, ki je v 17. stoletju povečala obseg gospoščine in temeljito ob- novila grad Borl ter ga izbrala tudi za svoj sedež. Leta 1674 je bila zgrajena kapela Sv. Trojice, pred letom 1681 pa je pod gradom nastal še manjši park s paviljonom. Po po- žaru, ki je Borl prizadel leta 1705, sta grad temeljito obnovila njuna naslednika Franc Anton in njegova žena Marija Ana. V lasti družine Sauer je ostal vse do leta 1801. Z nastopom druge svetovne vojne in vdorom nemških sil v Jugoslavijo pa so se razmere hitro spremenile. Nemci so grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za po- litične zapornike. Po drugi svetovni je grad doživel največji razmah v šestdesetih letih, Cerkev sv. Nikolaja v Zavrču. Foto: Srečko Štajnbaher. Grad Borl. Foto: Srečko Štajnbaher. 352 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 353Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah predvsem zaradi odprtja novega kopalnega bazena. Grad Zavrč sodi med dvore, ki so izpriča- ni razmeroma pozno. Pokrajina je sodila k borlskemu uradu Bela in je bila v 16. sto- letju v posesti Székelyjev, leta 1622 pa je prešla v roke njihovega upnika, ptujskega tr- govca Matije Quallandra, ki je tu ustanovil novo gospoščino. Najstarejši je njegov osre- dnji, vzhodni trakt, ki ga ohranjeni portal datira vsaj v začetek 17. stoletja, v čas, ko so posest prevzeli Quallandri. Letnica 1717 je verjetno tista, ko je dvorec dobil svojo dana- šnjo tritraktno zasnovo. V kompleks dvorca so sodila tudi bližnja gospodarska poslopja s številnimi kakovostnimi stavbnimi detajli (kot so tlaki, oboki in drugi), ki so predvi- doma iz preloma 19. stoletja, vendar so tre- nutno v zelo slabem stanju. Okoli objekta je bila urejena parkovna površina. Grad Hamre stoji v naselju Breg južno od Majšperka na desnem bregu reke Dravinje in ob starem mostišču čez reko. Že leta 1461 je v lasti ptujskih minoritov. Ti so tu- kaj imeli mlin, ki so ga kasneje spremenili v kovačnico. Bližnja reka Dravinja je po- ganjala kladiva »hammer«, zato se je gradu oprijelo ime. Grad je bil kasneje prezidan. Za krajevno okolje sta bila pomembna la- stnika industrialca Karl Kubricht in njegova žena Marija, ki sta dvorec kupila leta 1922, v njuni lasti je ostal do leta 1945. Poseb- no dragocenost in izjemno kakovost znotraj gradu predstavlja zimski vrt z vodnjakom. Okoli dvorca je bil manjši park, ki ga naka- zujeta dva podstavka s »putti«. Grad Dranek se je nahajal na vzpetini v na- selju Dravinjski Vrh; prvotno so ga pozidali deželnoknežji ministeriali vitezi Treunski, prvič omenjeni leta 1147. Turki so ga poru- šili leta 1532. Na njegovo izjemno strateško lego danes kažeta dve vzpetini z izjemnim razgledom na širše območje Dravskega in Ptujskega polja. Stavbe so eno- ali večprostorni grajeni objekti s streho. So odraz in primer stopenj gospodarskega, kulturnega, socialnega, po- litičnega, tehnološkega in verskega razvoja. V Registru nepremične kulturne dediščine je vpisanih 41 enot. Zaradi posebnega reliefa, ki se kaže v str- mih pobočjih in globokih grapah, so v Ha- lozah značilna razložena naselja, v katerih je večina stanovanjskih in gospodarskih objek- tov na slemenih, le v nekoliko razširjenih dolinah so se manjša naselja izoblikovala na dnu doline. Pri samih objektih je velika raz- lika med skromnimi domačijami domačinov in bogatejših lastnikov, ki so imeli tukaj v preteklosti večja posestva, zlasti vinograde. Zaradi posestnih razmer je bilo veliko vi- ničarij. Od vsega tega je danes ostalo zelo malo. Večja posestva so bila nacionalizirana, manjše viničarije pa so propadle, pogosto so jih nadomestili neustrezni vikendi, ki niso upoštevali tradicionalnih tlorisnih in višin- skih gabaritov haloških domačij. Nekaj teh objektov je v Halozah še ostalo, ostala pa tudi marsikatera vinska klet, ki je skrita pod sodobno preobrazbo nekdanjih značil- nih objektov. Najstarejše stanovanjske hiše in gospodar- ska poslopja so bila najprej lesena in pokri- ta s slamnato streho. Zunanje stene so bile ometane z ilovico. V devetnajstem stoletju se pojavijo butane hiše, ki so jih zgradili iz zbite ilovice. Zidane hiše z opeko se prav tako pojavijo v 19. stoletju, predvsem gre za bogatejše vinogradniške zidanice, ki so ime- le tudi večje prostore, lepo oblikovane fasa- de, kamnoseško izdelane kamnite vhodne portale, nekatere tudi notranje štukaturno okrasje. V prispevku omenjamo najpomembnejše primere haloške stavbne dediščine. Na začetku obmejnega naselja Zavrč, ob glavni cesti Zavrč–Varaždin, stoji nad- stropna v brežino grajena grajska zidanica, znana kot Ulmova klet, z datacijo 1836 na sklepniku kamnitega segmentno zaklju- čenega kletnega portala. V kleti se odpira ogromni obokani prostor, v jugozahodnem predelu pritličja je manjša bivalna enota, v kateri je bival upravnika grajske zidanice. Zidanica predstavlja tako po tlorisnih kot višinskih gabaritih daleč največje gospodar- sko poslopje tovrstnega stavbnega tipa na širšem območju. V samem jedru naselja Zavrč, tik ob cesti, stoji večji stavbni kompleks, ki obsega nad- stropno stanovanjsko hišo in bližnje viso- kopritlično gospodarsko poslopje. Na južni dvoriščni fasadi se je ohranil polkrožni ka- mniti portal z letnico 1742 in kamnoseško oznako za pošto. Celotni stavbni kompleks je bil po nekaterih pisanih virih mitnica in pošta, kjer so pobirali vodno mitnino od dravskih splavarjev vse do 19. stoletja. Od ostalih zidanih objektov je treba ome- niti Furstov štok v Gruškovcu, Veseličevo zidanico na Velikem Vrhu, domačijo Benc v Paradižu, domačijo Mavzer v Podlehni- ku, Osterbergovo zidanico v Dežnem pri Podlehniku, med delno zidanimi, večinoma lesenimi objekti pa domačijo Pušnik v Na- dolah in domačijo Vuk v Dobrini. Ena od možnih variant je tudi oblikovanje muzejev na prostem, na primer v Cirkulanah. Spominski objekti ali kraji so grajeni ali oblikovani objekti in prostori izražanja spo- štovanja ter spominjanja na kako osebo, de- javnost, dejstvo, dogodek. Ločimo domove pomembnih osebnosti, znamenja, objekte in kraje mrtvih, kraje zgodovinskih dogodkov, preproste vojaške objekte, kraje spominjanja na človeško poselitev ali dejavnost. V Halo- zah najdemo večinoma znamenja (Zadnikar, 1991: 14-15). V Registru nepremične kultur- ne dediščine je vpisanih 44 enot kapelic in 6 znamenj. Znamenja nimajo svoje notranje in človeku dostopne prostornine, saj so v glavnem ste- Domačija Pušnik v Nadolah. Foto: Srečko Štajnbaher. 352 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 353Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah predvsem zaradi odprtja novega kopalnega bazena. Grad Zavrč sodi med dvore, ki so izpriča- ni razmeroma pozno. Pokrajina je sodila k borlskemu uradu Bela in je bila v 16. sto- letju v posesti Székelyjev, leta 1622 pa je prešla v roke njihovega upnika, ptujskega tr- govca Matije Quallandra, ki je tu ustanovil novo gospoščino. Najstarejši je njegov osre- dnji, vzhodni trakt, ki ga ohranjeni portal datira vsaj v začetek 17. stoletja, v čas, ko so posest prevzeli Quallandri. Letnica 1717 je verjetno tista, ko je dvorec dobil svojo dana- šnjo tritraktno zasnovo. V kompleks dvorca so sodila tudi bližnja gospodarska poslopja s številnimi kakovostnimi stavbnimi detajli (kot so tlaki, oboki in drugi), ki so predvi- doma iz preloma 19. stoletja, vendar so tre- nutno v zelo slabem stanju. Okoli objekta je bila urejena parkovna površina. Grad Hamre stoji v naselju Breg južno od Majšperka na desnem bregu reke Dravinje in ob starem mostišču čez reko. Že leta 1461 je v lasti ptujskih minoritov. Ti so tu- kaj imeli mlin, ki so ga kasneje spremenili v kovačnico. Bližnja reka Dravinja je po- ganjala kladiva »hammer«, zato se je gradu oprijelo ime. Grad je bil kasneje prezidan. Za krajevno okolje sta bila pomembna la- stnika industrialca Karl Kubricht in njegova žena Marija, ki sta dvorec kupila leta 1922, v njuni lasti je ostal do leta 1945. Poseb- no dragocenost in izjemno kakovost znotraj gradu predstavlja zimski vrt z vodnjakom. Okoli dvorca je bil manjši park, ki ga naka- zujeta dva podstavka s »putti«. Grad Dranek se je nahajal na vzpetini v na- selju Dravinjski Vrh; prvotno so ga pozidali deželnoknežji ministeriali vitezi Treunski, prvič omenjeni leta 1147. Turki so ga poru- šili leta 1532. Na njegovo izjemno strateško lego danes kažeta dve vzpetini z izjemnim razgledom na širše območje Dravskega in Ptujskega polja. Stavbe so eno- ali večprostorni grajeni objekti s streho. So odraz in primer stopenj gospodarskega, kulturnega, socialnega, po- litičnega, tehnološkega in verskega razvoja. V Registru nepremične kulturne dediščine je vpisanih 41 enot. Zaradi posebnega reliefa, ki se kaže v str- mih pobočjih in globokih grapah, so v Ha- lozah značilna razložena naselja, v katerih je večina stanovanjskih in gospodarskih objek- tov na slemenih, le v nekoliko razširjenih dolinah so se manjša naselja izoblikovala na dnu doline. Pri samih objektih je velika raz- lika med skromnimi domačijami domačinov in bogatejših lastnikov, ki so imeli tukaj v preteklosti večja posestva, zlasti vinograde. Zaradi posestnih razmer je bilo veliko vi- ničarij. Od vsega tega je danes ostalo zelo malo. Večja posestva so bila nacionalizirana, manjše viničarije pa so propadle, pogosto so jih nadomestili neustrezni vikendi, ki niso upoštevali tradicionalnih tlorisnih in višin- skih gabaritov haloških domačij. Nekaj teh objektov je v Halozah še ostalo, ostala pa tudi marsikatera vinska klet, ki je skrita pod sodobno preobrazbo nekdanjih značil- nih objektov. Najstarejše stanovanjske hiše in gospodar- ska poslopja so bila najprej lesena in pokri- ta s slamnato streho. Zunanje stene so bile ometane z ilovico. V devetnajstem stoletju se pojavijo butane hiše, ki so jih zgradili iz zbite ilovice. Zidane hiše z opeko se prav tako pojavijo v 19. stoletju, predvsem gre za bogatejše vinogradniške zidanice, ki so ime- le tudi večje prostore, lepo oblikovane fasa- de, kamnoseško izdelane kamnite vhodne portale, nekatere tudi notranje štukaturno okrasje. V prispevku omenjamo najpomembnejše primere haloške stavbne dediščine. Na začetku obmejnega naselja Zavrč, ob glavni cesti Zavrč–Varaždin, stoji nad- stropna v brežino grajena grajska zidanica, znana kot Ulmova klet, z datacijo 1836 na sklepniku kamnitega segmentno zaklju- čenega kletnega portala. V kleti se odpira ogromni obokani prostor, v jugozahodnem predelu pritličja je manjša bivalna enota, v kateri je bival upravnika grajske zidanice. Zidanica predstavlja tako po tlorisnih kot višinskih gabaritih daleč največje gospodar- sko poslopje tovrstnega stavbnega tipa na širšem območju. V samem jedru naselja Zavrč, tik ob cesti, stoji večji stavbni kompleks, ki obsega nad- stropno stanovanjsko hišo in bližnje viso- kopritlično gospodarsko poslopje. Na južni dvoriščni fasadi se je ohranil polkrožni ka- mniti portal z letnico 1742 in kamnoseško oznako za pošto. Celotni stavbni kompleks je bil po nekaterih pisanih virih mitnica in pošta, kjer so pobirali vodno mitnino od dravskih splavarjev vse do 19. stoletja. Od ostalih zidanih objektov je treba ome- niti Furstov štok v Gruškovcu, Veseličevo zidanico na Velikem Vrhu, domačijo Benc v Paradižu, domačijo Mavzer v Podlehni- ku, Osterbergovo zidanico v Dežnem pri Podlehniku, med delno zidanimi, večinoma lesenimi objekti pa domačijo Pušnik v Na- dolah in domačijo Vuk v Dobrini. Ena od možnih variant je tudi oblikovanje muzejev na prostem, na primer v Cirkulanah. Spominski objekti ali kraji so grajeni ali oblikovani objekti in prostori izražanja spo- štovanja ter spominjanja na kako osebo, de- javnost, dejstvo, dogodek. Ločimo domove pomembnih osebnosti, znamenja, objekte in kraje mrtvih, kraje zgodovinskih dogodkov, preproste vojaške objekte, kraje spominjanja na človeško poselitev ali dejavnost. V Halo- zah najdemo večinoma znamenja (Zadnikar, 1991: 14-15). V Registru nepremične kultur- ne dediščine je vpisanih 44 enot kapelic in 6 znamenj. Znamenja nimajo svoje notranje in človeku dostopne prostornine, saj so v glavnem ste- Domačija Pušnik v Nadolah. Foto: Srečko Štajnbaher. 354 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 355Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah braste ali slopaste oblike. Zidne vdolbine so namenjene svetim podobam. Na določenih krajih v naravi so pogosto v kombinaciji z drevesi, kar še dodatno poudarja njihovo krajinsko podobo. Marsikatero znamenje ni označeno z letnico, zato jih je kljub temu zaradi nekaterih podobnosti možno uvrstiti v 17. stoletje ali začetek 18. stoletja. Med seboj se razlikujejo po spretnosti in navdihu kamnoseških mojstrov. Kapelice se od znamenj razlikujejo pred- vsem s svojo lastno, notranjo prostornino, ki je dostopna človeku. Zaprte kapelice imajo tri strani obzidane, na sprednji strani vodi vanje manjša odprtina, ki je lahko zamreže- na ali zaprta z vrati. V notranjosti je pogo- sto obokani prostor, včasih celo z manjšim oltarčkom, na katerega so postavili svete podobe. V notranjost takšne kapele je lahko vstopil človek. Odprte kapelice imajo za- zidano samo zadnjo steno. Ostale tri stene se odpirajo s polkrožnimi loki. Ti so naslo- njeni na prosto stoječa stebriča, ki stojita na nizkem zidu. Ta s tem notranjščino kapelice loči od okolice. Posebnost so kapelice zvoniki, ki so lahko tudi večnadstropni s poslikanimi nišami. Najpomembnejše je zagotovo znamenje na Planjskem. Gre za kamnito stopnjevano ste- brasto znamenje s kipom na vrhu, ki se kot nadgradnja znamenja s togo, geometrično oblikovano strešico uveljavi pretežno v 17. stoletju. Kakovostno poznobaročno znamenje sv. Janeza Nepomuka stoji na mostu čez reko Dravinjo v neposredni bližini dvorca Ha- mre. O tradicionalnosti prehoda, ki je sedaj že dobil novo obliko, kip pa tudi nekoliko drugo mesto, priča prav obravnavani kip, ki je nekoč krasil stari most, z vodo ga namreč povezuje svetniška legenda njegove mučeni- ške smrti. Manj kakovostno je znamenje na Jelovicah, ki je nastalo na prelomu 19. in 20. stoletja, ko ga je dal iz vunduškega peščenjaka po- staviti domačin Geiser proti bolezni živine. Na območju Haloz je tudi precej kapelic, ki pa ne presegajo povprečne ustvarjalnost. Ve- čina kapelic je bila zgrajenih v drugi polo- vici 19. stoletja, motiv gradnje pa je pogosto vezan na družinske dogodke. Med spominske objekte lahko uvrstimo tudi monumentalni neobaročni mavzolej v bližini baročnega dvorca Hamre pri Majšperku, ki Muzej na prostem v Cirkulanah. Foto: Srečko Štajnbaher. Znamenje na Planjskem. Foto: Srečko Štajnbaher. 354 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 355Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah braste ali slopaste oblike. Zidne vdolbine so namenjene svetim podobam. Na določenih krajih v naravi so pogosto v kombinaciji z drevesi, kar še dodatno poudarja njihovo krajinsko podobo. Marsikatero znamenje ni označeno z letnico, zato jih je kljub temu zaradi nekaterih podobnosti možno uvrstiti v 17. stoletje ali začetek 18. stoletja. Med seboj se razlikujejo po spretnosti in navdihu kamnoseških mojstrov. Kapelice se od znamenj razlikujejo pred- vsem s svojo lastno, notranjo prostornino, ki je dostopna človeku. Zaprte kapelice imajo tri strani obzidane, na sprednji strani vodi vanje manjša odprtina, ki je lahko zamreže- na ali zaprta z vrati. V notranjosti je pogo- sto obokani prostor, včasih celo z manjšim oltarčkom, na katerega so postavili svete podobe. V notranjost takšne kapele je lahko vstopil človek. Odprte kapelice imajo za- zidano samo zadnjo steno. Ostale tri stene se odpirajo s polkrožnimi loki. Ti so naslo- njeni na prosto stoječa stebriča, ki stojita na nizkem zidu. Ta s tem notranjščino kapelice loči od okolice. Posebnost so kapelice zvoniki, ki so lahko tudi večnadstropni s poslikanimi nišami. Najpomembnejše je zagotovo znamenje na Planjskem. Gre za kamnito stopnjevano ste- brasto znamenje s kipom na vrhu, ki se kot nadgradnja znamenja s togo, geometrično oblikovano strešico uveljavi pretežno v 17. stoletju. Kakovostno poznobaročno znamenje sv. Janeza Nepomuka stoji na mostu čez reko Dravinjo v neposredni bližini dvorca Ha- mre. O tradicionalnosti prehoda, ki je sedaj že dobil novo obliko, kip pa tudi nekoliko drugo mesto, priča prav obravnavani kip, ki je nekoč krasil stari most, z vodo ga namreč povezuje svetniška legenda njegove mučeni- ške smrti. Manj kakovostno je znamenje na Jelovicah, ki je nastalo na prelomu 19. in 20. stoletja, ko ga je dal iz vunduškega peščenjaka po- staviti domačin Geiser proti bolezni živine. Na območju Haloz je tudi precej kapelic, ki pa ne presegajo povprečne ustvarjalnost. Ve- čina kapelic je bila zgrajenih v drugi polo- vici 19. stoletja, motiv gradnje pa je pogosto vezan na družinske dogodke. Med spominske objekte lahko uvrstimo tudi monumentalni neobaročni mavzolej v bližini baročnega dvorca Hamre pri Majšperku, ki Muzej na prostem v Cirkulanah. Foto: Srečko Štajnbaher. Znamenje na Planjskem. Foto: Srečko Štajnbaher. 356 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 357Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah ga je dala leta 1935 po smrti svojega mo- ža zgraditi Marija Kubricht, rojena Novak (1896-1988), lastnica dvorca in tovarne stro- jil. Na območju Haloz je tudi 5 spomenikov, posvečenim dogodkom med narodnoosvo- bodilnim bojem. Literatura: Kavur, B., Lubšina Tušek, M., Blečić Kavur, M., 2021: Čas rimskega cesarstva. Zavrč: Dediščina Zavrča. Lečnik, B., 2020: Grad Borl pod okriljem varuhov kulturne dediščine.V: Petrovič, M., Golc, S., urednici: Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Stopar, I., 1986: Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vnuk, B., 2005: Cerkvena arhitektura na območju župnije sv. Barbare v Halozah. Cirkulane - Svet Belanov, Cirkulane: Halo d.o.o. Zadnikar, M., 1991: Slovenska znamenja. Ljubljana: Založba Družina. Panorama Haloz. Foto: Srečko Štajnbaher. Srečko Štajnbaher je študij geografije in zgodovine vpisal na Filozofski fakulteti v šolskem letu 1977/78 in ga končal v septembru leta 1982. Po služenju vojaškega roka se je zaposlil na Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli v Mariboru kot profesor geografije in zgodovine, kjer je poučeval do 1. julija leta 1992, ko se je zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Že v času poučevanja na srednji šoli se je srečal s problematiko naravne in kulturne dediščine, saj je na mladinskih raziskovalnih taborih v Šmartnem na Pohorju leta 1986 začel sodelovati s strokovnjaki zavoda. Tudi po zaposlitvi je obdržal stik s prosvetnim delom, saj je vsa ta leta še naprej vodil tabor na Šmartnem in to po strokovni in organizacijski plati. V letu 1998 je tako poleg navedenega tabora strokovno in organizacijsko sprejel tudi vodenje tabora Zoisovih štipendistov v Svečini, na novo pa je leta 1998 organiziral tabor v Mislinjski dolini, leta 2002 še na območju Slovenskih goric, leta 2011 pa še v Zavrču in na Rogli. Doslej je izvedel 51 mladinskih raziskovalnih taborov, za kar je prejel tudi srebrno in zlato priznanje ter priznanje za življenjsko delo Zveze za tehnično kulturo Slovenije, za leto 2020 pa je od Državnega zbora prejel tudi priznanje za »Prostovoljca leta«. Prav tako sodeluje kot član komisije varstva naravne in kulturne dediščine pri srečanju mladih raziskovalcev za napredek Maribora. V letu 1999 je v okviru pristojnosti zavoda uvedel nekoliko drugačen način obravnave varstva kulturne dediščine v prostoru. V letih od 1999 do 2003 je bilo na celotnem območju, ki ga pokriva OE Maribor, izvedeno evidentiranje kulturne dediščine in izdelane strokovne podlage za vse občine (80 občin). Nov način obravnave je bil pri občinah zelo pozitivno sprejet. Vsi izvodi so tudi v dokumentaciji centra INDOK. 1. januarja leta 2002 je postal tudi vodja OE Maribor, kar poleg strokovnega dela (varstvo kulturne dediščine v prostoru) pomeni tudi veliko ostalega uradniškega dela in sodelovanja z različnimi ustanovami. 356 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 357Kulturna dediščina v HalozahKulturna dediščina v Halozah ga je dala leta 1935 po smrti svojega mo- ža zgraditi Marija Kubricht, rojena Novak (1896-1988), lastnica dvorca in tovarne stro- jil. Na območju Haloz je tudi 5 spomenikov, posvečenim dogodkom med narodnoosvo- bodilnim bojem. Literatura: Kavur, B., Lubšina Tušek, M., Blečić Kavur, M., 2021: Čas rimskega cesarstva. Zavrč: Dediščina Zavrča. Lečnik, B., 2020: Grad Borl pod okriljem varuhov kulturne dediščine.V: Petrovič, M., Golc, S., urednici: Borl v 20. stoletju. Cirkulane: Društvo za oživitev gradu Borl. Stopar, I., 1986: Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vnuk, B., 2005: Cerkvena arhitektura na območju župnije sv. Barbare v Halozah. Cirkulane - Svet Belanov, Cirkulane: Halo d.o.o. Zadnikar, M., 1991: Slovenska znamenja. Ljubljana: Založba Družina. Panorama Haloz. Foto: Srečko Štajnbaher. Srečko Štajnbaher je študij geografije in zgodovine vpisal na Filozofski fakulteti v šolskem letu 1977/78 in ga končal v septembru leta 1982. Po služenju vojaškega roka se je zaposlil na Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli v Mariboru kot profesor geografije in zgodovine, kjer je poučeval do 1. julija leta 1992, ko se je zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Že v času poučevanja na srednji šoli se je srečal s problematiko naravne in kulturne dediščine, saj je na mladinskih raziskovalnih taborih v Šmartnem na Pohorju leta 1986 začel sodelovati s strokovnjaki zavoda. Tudi po zaposlitvi je obdržal stik s prosvetnim delom, saj je vsa ta leta še naprej vodil tabor na Šmartnem in to po strokovni in organizacijski plati. V letu 1998 je tako poleg navedenega tabora strokovno in organizacijsko sprejel tudi vodenje tabora Zoisovih štipendistov v Svečini, na novo pa je leta 1998 organiziral tabor v Mislinjski dolini, leta 2002 še na območju Slovenskih goric, leta 2011 pa še v Zavrču in na Rogli. Doslej je izvedel 51 mladinskih raziskovalnih taborov, za kar je prejel tudi srebrno in zlato priznanje ter priznanje za življenjsko delo Zveze za tehnično kulturo Slovenije, za leto 2020 pa je od Državnega zbora prejel tudi priznanje za »Prostovoljca leta«. Prav tako sodeluje kot član komisije varstva naravne in kulturne dediščine pri srečanju mladih raziskovalcev za napredek Maribora. V letu 1999 je v okviru pristojnosti zavoda uvedel nekoliko drugačen način obravnave varstva kulturne dediščine v prostoru. V letih od 1999 do 2003 je bilo na celotnem območju, ki ga pokriva OE Maribor, izvedeno evidentiranje kulturne dediščine in izdelane strokovne podlage za vse občine (80 občin). Nov način obravnave je bil pri občinah zelo pozitivno sprejet. Vsi izvodi so tudi v dokumentaciji centra INDOK. 1. januarja leta 2002 je postal tudi vodja OE Maribor, kar poleg strokovnega dela (varstvo kulturne dediščine v prostoru) pomeni tudi veliko ostalega uradniškega dela in sodelovanja z različnimi ustanovami. 358 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 359Table of ContentsTable of Contents Contents Enhancing the visibility of Haloze (an over- view of nature conservation situation – sta- tuses, prominent natural features) Simona Kaligarič, Mayor Darinka Fakin, Jernej Golc Natural and cultural heritage as a develop- ment opportunity for Haloze Sonja Golc, Jernej Golc Development gaps in Haloze need to be ad- dressed and transformed into a comparative development advantage – this goal can be achieved if we can strike a balance between environmental, economic and social sustain- ability, while promoting the sustainable de- velopment of the Haloze area. Maintaining the benefits of ecosystem services is therefore crucial for the region, so it is imperative that any public or private investments in develop- ment projects are targeted at natural and cul- tural heritage as a development opportunity for Haloze. In addition to tourism, viticulture and vul- nerable groups, cultural heritage and nature also received a special place in the Local Development Strategy for the Haloze Local Action Group 2014–2020, which lays down specific criteria for the evaluation of projects and awards additional points to the cultural and natural heritage components. The most important cultural heritage site in Haloze is Borl Castle. With the compre- hensive renovation and development of the castle’s programmes, Borl will become a gen- erator of jobs both in the castle and its sur- roundings, and a potential source of income for the locals as well as a driver of economic growth of the entire area. Natural-geographical features of Haloze Igor Žiberna The north-eastern Pannonian region of Slove- nia consists of two plains (the Drava and the Mura plain) and hilly landscapes of Slovenske Gorice, Dravinjske Gorice, Haloze, Goričko and Lendavske Gorice. Haloze is bounded to the north by the Dravinja and Drava rivers, to the south and east by the Croatian border, and to the west by the valley of the Jelovec creek. Geographically, the Haloze region is usually divided into two parts. The Eastern Haloze is the area between the Croatian bor- der and the valley of the Peklača creek. The morphology of the surface, the microclimate and cultural and historical factors have fa- vourably contributed to the development of viticulture in this area, making it one of the most intensive wine-growing regions in Slovenia. The Western Haloze is the area between the valleys of the Jelovec creek in the west and Peklača creek in the east. With variegated relief and high relative altitudes, this area already shows the characteristics of lower mountains. This and climatic con- ditions are the reasons why wine-growing is considerably less widespread here than in the Eastern Haloze. The climate of the Haloze is typically sub-Pannonian, with the degree of thermal and hygric continentality increasing from west to east. With the average annual temperature of 10.5°C Haloze offers good grape growing conditions. The Haloze Hills receive around 1100 mm of rainfall annu- ally and around 700 mm during the grow- ing season, which receives most of the rain- fall in the summer months. Western Haloze receives slightly more rainfall than Eastern Haloze, but hail storms are slightly more fre- quent in the latter. Rainfall decreases from west to east. The watercourses in Haloze are characterised by a Pannonian rain-snow f low regime. The early spring and late autumn peaks are equal, with a primary minimum in summer and a secondary minimum in winter. The lowest f lows are usually in August and the highest between February and April, and between October and December. Land use in the Haloze Hills Igor Žiberna In 2000, most of the land in Haloze was cov- ered by forests (51.2%) and meadows (27.2%). The proportion of forests in Western Haloze (61.1%) was higher than in Eastern Haloze (51.2%), but the reverse was true for vineyard areas, which covered 2.0% of the area in West- ern Haloze and 8.8% in Eastern Haloze. The area becoming overgrown extended over 497.7 ha (1.9%), whereas arable land and gardens covered 5.9%, vineyards 5.6% and orchards 2.1% of the total area. In 2000, the cultivat- ed area in Haloze thus covered 13.6% of the surface area. By 2021, arable land and gardens decreased to 4.3%, vineyards to 3.1% and or- chards to 3.1%. In the past, the Haloze region was known for its excellent wine-growing sites. In particu- lar in Eastern Haloze viticulture and fruit- growing have on the one hand generated a large part of income and on the other hand built the identity and external visibility of the region. According to Bračič, Eastern Haloze is among the top 5% wine-growing districts in the world in terms of the combination of topography, climate and soil conditions. To- day, this wine-growing potential remains untapped. First-class wine-growing sites are dominated by grasslands, forests and, only in the third place by vineyards, which cover only one fifth of the first-class sites. In the fourth place are areas that are becoming over- grown. If we converted just the meadows and overgrown land on prime vineyard sites into vineyards, the current vineyard area in East- ern Haloze would more than double. Today, the Haloze Hills are thus characterised on the one hand by processes of abandonment of agricultural land, especially vineyards, and by processes of overgrowth on the other. Taking into account the unfavourable demographic, social and economic trends, Haloze could be classif ied as a marginal region, but its rela- tively well-preserved nature is nevertheless a huge advantage for future development. Geological, paleontological and mineralogical characteristics of Haloze Mirjan Žorž, Franc Golob, Viljem Podgoršek, Matija Križnar, Mojca Bedjanič, Miha Jeršek The rolling Haloze Hills are the easternmost part of the Karawanks, i.e. the Alps. The tectonic processes that took place during their development shaped their relief as well as the development of different rocks, coal layers, karstic caves, fossils and tectonic cracks, in which various minerals crystallised. Some rocks in this area were and still are economi- cally important. Until recently, the fossils and minerals of the Haloze Hills had been poorly researched, but this changed in the past two decades. Different economic and construction works have revealed several fascinating sites, led by individuals who are aware of the im- portance and transitory nature of randomly discovered deposits of rocks, fossils and min- erals. Owing to their prompt reaction we now have many new finds that provide insight into the geological developments while expending our knowledge in this field. Semi-dry grasslands of Haloze Sonja Škornik Grasslands are the second most common cat- egory of land use in Haloze, covering about a quarter of the land area. They were created by humans through deforestation and main- tained over a long period of time through traditional agricultural practices, especially extensive mowing combined with grazing. Extensive agricultural use and natural factors have enabled the development of semi-arid grasslands of the Onobrychido viciifoliae-Bro- metum association, characterized by high spe- cies diversity with many rare and endangered organisms. They are included in the list of important European habitat types in Annex I of the Habitats Directive under the code 6210 (*) Semi-natural dry grasslands and scrubland facies on calcareous substrates (Festuco-Bro- metalia) (* important orchid sites). Haloze is an area where the network of patches of these semi-arid grasslands is the densest in 358 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 359Table of ContentsTable of Contents Contents Enhancing the visibility of Haloze (an over- view of nature conservation situation – sta- tuses, prominent natural features) Simona Kaligarič, Mayor Darinka Fakin, Jernej Golc Natural and cultural heritage as a develop- ment opportunity for Haloze Sonja Golc, Jernej Golc Development gaps in Haloze need to be ad- dressed and transformed into a comparative development advantage – this goal can be achieved if we can strike a balance between environmental, economic and social sustain- ability, while promoting the sustainable de- velopment of the Haloze area. Maintaining the benefits of ecosystem services is therefore crucial for the region, so it is imperative that any public or private investments in develop- ment projects are targeted at natural and cul- tural heritage as a development opportunity for Haloze. In addition to tourism, viticulture and vul- nerable groups, cultural heritage and nature also received a special place in the Local Development Strategy for the Haloze Local Action Group 2014–2020, which lays down specific criteria for the evaluation of projects and awards additional points to the cultural and natural heritage components. The most important cultural heritage site in Haloze is Borl Castle. With the compre- hensive renovation and development of the castle’s programmes, Borl will become a gen- erator of jobs both in the castle and its sur- roundings, and a potential source of income for the locals as well as a driver of economic growth of the entire area. Natural-geographical features of Haloze Igor Žiberna The north-eastern Pannonian region of Slove- nia consists of two plains (the Drava and the Mura plain) and hilly landscapes of Slovenske Gorice, Dravinjske Gorice, Haloze, Goričko and Lendavske Gorice. Haloze is bounded to the north by the Dravinja and Drava rivers, to the south and east by the Croatian border, and to the west by the valley of the Jelovec creek. Geographically, the Haloze region is usually divided into two parts. The Eastern Haloze is the area between the Croatian bor- der and the valley of the Peklača creek. The morphology of the surface, the microclimate and cultural and historical factors have fa- vourably contributed to the development of viticulture in this area, making it one of the most intensive wine-growing regions in Slovenia. The Western Haloze is the area between the valleys of the Jelovec creek in the west and Peklača creek in the east. With variegated relief and high relative altitudes, this area already shows the characteristics of lower mountains. This and climatic con- ditions are the reasons why wine-growing is considerably less widespread here than in the Eastern Haloze. The climate of the Haloze is typically sub-Pannonian, with the degree of thermal and hygric continentality increasing from west to east. With the average annual temperature of 10.5°C Haloze offers good grape growing conditions. The Haloze Hills receive around 1100 mm of rainfall annu- ally and around 700 mm during the grow- ing season, which receives most of the rain- fall in the summer months. Western Haloze receives slightly more rainfall than Eastern Haloze, but hail storms are slightly more fre- quent in the latter. Rainfall decreases from west to east. The watercourses in Haloze are characterised by a Pannonian rain-snow f low regime. The early spring and late autumn peaks are equal, with a primary minimum in summer and a secondary minimum in winter. The lowest f lows are usually in August and the highest between February and April, and between October and December. Land use in the Haloze Hills Igor Žiberna In 2000, most of the land in Haloze was cov- ered by forests (51.2%) and meadows (27.2%). The proportion of forests in Western Haloze (61.1%) was higher than in Eastern Haloze (51.2%), but the reverse was true for vineyard areas, which covered 2.0% of the area in West- ern Haloze and 8.8% in Eastern Haloze. The area becoming overgrown extended over 497.7 ha (1.9%), whereas arable land and gardens covered 5.9%, vineyards 5.6% and orchards 2.1% of the total area. In 2000, the cultivat- ed area in Haloze thus covered 13.6% of the surface area. By 2021, arable land and gardens decreased to 4.3%, vineyards to 3.1% and or- chards to 3.1%. In the past, the Haloze region was known for its excellent wine-growing sites. In particu- lar in Eastern Haloze viticulture and fruit- growing have on the one hand generated a large part of income and on the other hand built the identity and external visibility of the region. According to Bračič, Eastern Haloze is among the top 5% wine-growing districts in the world in terms of the combination of topography, climate and soil conditions. To- day, this wine-growing potential remains untapped. First-class wine-growing sites are dominated by grasslands, forests and, only in the third place by vineyards, which cover only one fifth of the first-class sites. In the fourth place are areas that are becoming over- grown. If we converted just the meadows and overgrown land on prime vineyard sites into vineyards, the current vineyard area in East- ern Haloze would more than double. Today, the Haloze Hills are thus characterised on the one hand by processes of abandonment of agricultural land, especially vineyards, and by processes of overgrowth on the other. Taking into account the unfavourable demographic, social and economic trends, Haloze could be classif ied as a marginal region, but its rela- tively well-preserved nature is nevertheless a huge advantage for future development. Geological, paleontological and mineralogical characteristics of Haloze Mirjan Žorž, Franc Golob, Viljem Podgoršek, Matija Križnar, Mojca Bedjanič, Miha Jeršek The rolling Haloze Hills are the easternmost part of the Karawanks, i.e. the Alps. The tectonic processes that took place during their development shaped their relief as well as the development of different rocks, coal layers, karstic caves, fossils and tectonic cracks, in which various minerals crystallised. Some rocks in this area were and still are economi- cally important. Until recently, the fossils and minerals of the Haloze Hills had been poorly researched, but this changed in the past two decades. Different economic and construction works have revealed several fascinating sites, led by individuals who are aware of the im- portance and transitory nature of randomly discovered deposits of rocks, fossils and min- erals. Owing to their prompt reaction we now have many new finds that provide insight into the geological developments while expending our knowledge in this field. Semi-dry grasslands of Haloze Sonja Škornik Grasslands are the second most common cat- egory of land use in Haloze, covering about a quarter of the land area. They were created by humans through deforestation and main- tained over a long period of time through traditional agricultural practices, especially extensive mowing combined with grazing. Extensive agricultural use and natural factors have enabled the development of semi-arid grasslands of the Onobrychido viciifoliae-Bro- metum association, characterized by high spe- cies diversity with many rare and endangered organisms. They are included in the list of important European habitat types in Annex I of the Habitats Directive under the code 6210 (*) Semi-natural dry grasslands and scrubland facies on calcareous substrates (Festuco-Bro- metalia) (* important orchid sites). Haloze is an area where the network of patches of these semi-arid grasslands is the densest in 360 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 361Table of ContentsTable of Contents our country. Besides the preserved extensive agricultural use, an important combination of relief, climate and pedological conditions are among the key factors for such a representa- tion. The paper presents the f loristic com- position and ecology of semi-arid grasslands, describes their traditional agricultural use and the status of their conservation in the Haloze region. The impact of new forms of agricul- tural use (especially grazing) on the structure and species composition of grasslands is also discussed. Orchids and other botanical curiosities of Haloze Igor Paušič The f lora of Haloze, the hilly region at the border with Croatia, comprises an inventory of about 950 species and subspecies of vas- cular plants. Floristically, it is a distinctly transitional area at the crossroads of Central- European, sub-Pannonian and in certain mi- cro-locations limited to Donačka Gora (and neighbouring Mt. Boč) even pre-Alpine and Alpine f lora with typical f loral elements. The Eastern Haloze is one of the most important and finest grassland areas on calcareous bed- rock in Slovenia and boasts a high degree of biodiversity. As a single region the Haloze Hills are a relatively homogenous lithological, geomorphological and climatic mesoregion, or tertiary hills, where the local botanists have so far identif ied 32 taxa, namely spe- cies and subspecies of orchids (Orchidaceae) and grassland as well as shrub and forest communities, which is an enviable result for such a small Central-European region. Some of these species have their easternmost dis- tribution in Haloze or they very rarely occur in Slovenia outside the Sub-Mediterranean region. Orchid lovers know Eastern Haloze as an important site of the Adriatic lizard orchid (Himantoglossum adriaticum), a Natura 2000 species and a good indicator of quality semi-dry grasslands in this part of Slovenia. In addition to orchids the article discusses several other selected botanical curiosities of Haloze, both of its grasslands and for- ests. It looks into the Donačka Gora area, one of the southeasternmost offshoots of the Karawanks, which is very different from the rest of Haloze in terms of f loristics, largely due to its elevation and related ecological fac- tors. Here, in the shady northern walls of Donačka Gora we find very specific habitats, so-called ice-age refuges with very specific, stable ecological conditions. These are the localities of plant communities that are very untypical for Slovenia, comprising some of characteristically Alpine species. The south- ern slopes of the mountain are a complete opposite – thermophilous aspects with shrub vegetation and certain f loral elements that are otherwise more characteristic for the western, sub-Mediterranean part of Slovenia. Forests of Haloze and overgrowth patterns through the eyes of a forester Mateja Cojzer In Haloze, forests occur mainly on land un- suitable for agriculture. They cover almost half of the total study area (49.7%) or 11,633 hectares. They overgrow mainly steep north- ern slopes and narrow valleys, where natural conditions are unfavourable for agriculture. Agricultural land use is further limited by unfavourable soil conditions and relief, which is a major reason for the abandonment of ag- riculture and subsequent overgrowth. The ar- ea of land becoming overgrown has increased by 158 hectares in the last decade. With out- migration of active population and due to difficult terrain that prevents land cultivation the possibility of abandoned agricultural land being used for agriculture again is very small. In time, new forests will develop there. Gen- erally speaking, forests in Haloze are some of ecologically the most stable forests in the Maribor forest management area. Tree heritage of Haloze and its forest areas of conservation importance Samo Jenči č , Klemen Kamenik , Andreja Senegačnik The authors shed light on the forest areas of conservation importance in Haloze and its tree heritage. Large forest complexes with protected forest habitat types and other pro- tected areas and areas of conservation are situated in the more forested western part of Haloze. This area boasts several forest reserves, including some remnants of old- growth forests. Due to high shares of dead wood mass these areas are of exceptional nature conservation importance as they con- stitute a key habitat of numerous saproxylic species. Some of the most valuable natural features in Haloze are its outstanding soli- tary trees. Although they are fewer in Haloze than in certain other regions, these trees rep- resent valuable natural features that stand out with their exceptional dimensions, scarcity or other peculiarities. Fungi of Haloze Luka Šparl Haloze is not known only for its characteris- tic cultural landscape of rolling hills, terraces and ridges, but also as a place of well-pre- served nature and a region that still provides a healthy living environment for its inhabit- ants. In addition to variegated soils and relief Haloze also offers favourable climatic condi- tions for the growth of fungi and is known for its richness of fungi, which makes it very popular with mushroom foragers. The Boletus informaticus fungi database lists 356 fungal species for Haloze with Mt. Donačka Gora (Hočevar et al., 2021). Together with the results of the f irst BERT (bio-eco research camp, Šparl, 2016) and unpublished data (Tomažič, 2021), there are at least 425 spe- cies with confirmed occurrence in Haloze, of which 420 are fungi and 5 true slime molds. Fungal diversity of Haloze comprises only eight percent of all currently known fungi of Slovenia, which according to the most re- cent data counts 5,235 species (Ogris, 2021). Given the presence of tree species and their forest communities in addition to favourable growth conditions conducive for fungi, the total estimated expected fungal diversity in the entire Haloze region counts 1,500 fungal species. On the Dragonf lies of Haloze Matjaž Bedjanič With only 29 dragonf ly species recorded so far, Haloze is not among the most odona- tologically diverse regions in Slovenia. The main reason for the rather low diversity is the lack of larger standing waters in this hilly and topographically diverse landscape in the south of northeastern Slovenia. In part, a lack of dedicated odonatological research is also evident, especially in Eastern Haloze. Numerous smaller streams in Haloze are the habitat of the Balkan goldenring (Cordule- gaster heros), which is listed in the Annexes of the EU Habitats Directive. It is very com- mon in the western, more forested part of the region where it has been recorded at over 100 sites. The sombre goldenring (Cordulegaster bidentata) is also relatively common and in some localities both species occur together. In addition to goldenrings, the most common stream species in the region are the beauti- ful demoiselle (Calopteryx virgo), the blue featherleg (Platycnemis pennipes), the small pincertail (Onychogomphus forcipatus) and the Balkan emerald (Somatochlora meridionalis). Future odonatological research is needed in the poorly explored Eastern Haloze where the Balkan goldenring is a qualifying species of the Natura 2000 site Haloze - vinorodne (SI3000117). On the Grasshoppers of Haloze and Mt. Donačka Gora Matjaž Bedjanič Haloze is a distinctly hilly and topographi- cally diverse region in the south of northeast- ern Slovenia, with an alternating mosaic of forest and predominantly extensive cultural 360 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 361Table of ContentsTable of Contents our country. Besides the preserved extensive agricultural use, an important combination of relief, climate and pedological conditions are among the key factors for such a representa- tion. The paper presents the f loristic com- position and ecology of semi-arid grasslands, describes their traditional agricultural use and the status of their conservation in the Haloze region. The impact of new forms of agricul- tural use (especially grazing) on the structure and species composition of grasslands is also discussed. Orchids and other botanical curiosities of Haloze Igor Paušič The f lora of Haloze, the hilly region at the border with Croatia, comprises an inventory of about 950 species and subspecies of vas- cular plants. Floristically, it is a distinctly transitional area at the crossroads of Central- European, sub-Pannonian and in certain mi- cro-locations limited to Donačka Gora (and neighbouring Mt. Boč) even pre-Alpine and Alpine f lora with typical f loral elements. The Eastern Haloze is one of the most important and finest grassland areas on calcareous bed- rock in Slovenia and boasts a high degree of biodiversity. As a single region the Haloze Hills are a relatively homogenous lithological, geomorphological and climatic mesoregion, or tertiary hills, where the local botanists have so far identif ied 32 taxa, namely spe- cies and subspecies of orchids (Orchidaceae) and grassland as well as shrub and forest communities, which is an enviable result for such a small Central-European region. Some of these species have their easternmost dis- tribution in Haloze or they very rarely occur in Slovenia outside the Sub-Mediterranean region. Orchid lovers know Eastern Haloze as an important site of the Adriatic lizard orchid (Himantoglossum adriaticum), a Natura 2000 species and a good indicator of quality semi-dry grasslands in this part of Slovenia. In addition to orchids the article discusses several other selected botanical curiosities of Haloze, both of its grasslands and for- ests. It looks into the Donačka Gora area, one of the southeasternmost offshoots of the Karawanks, which is very different from the rest of Haloze in terms of f loristics, largely due to its elevation and related ecological fac- tors. Here, in the shady northern walls of Donačka Gora we find very specific habitats, so-called ice-age refuges with very specific, stable ecological conditions. These are the localities of plant communities that are very untypical for Slovenia, comprising some of characteristically Alpine species. The south- ern slopes of the mountain are a complete opposite – thermophilous aspects with shrub vegetation and certain f loral elements that are otherwise more characteristic for the western, sub-Mediterranean part of Slovenia. Forests of Haloze and overgrowth patterns through the eyes of a forester Mateja Cojzer In Haloze, forests occur mainly on land un- suitable for agriculture. They cover almost half of the total study area (49.7%) or 11,633 hectares. They overgrow mainly steep north- ern slopes and narrow valleys, where natural conditions are unfavourable for agriculture. Agricultural land use is further limited by unfavourable soil conditions and relief, which is a major reason for the abandonment of ag- riculture and subsequent overgrowth. The ar- ea of land becoming overgrown has increased by 158 hectares in the last decade. With out- migration of active population and due to difficult terrain that prevents land cultivation the possibility of abandoned agricultural land being used for agriculture again is very small. In time, new forests will develop there. Gen- erally speaking, forests in Haloze are some of ecologically the most stable forests in the Maribor forest management area. Tree heritage of Haloze and its forest areas of conservation importance Samo Jenči č , Klemen Kamenik , Andreja Senegačnik The authors shed light on the forest areas of conservation importance in Haloze and its tree heritage. Large forest complexes with protected forest habitat types and other pro- tected areas and areas of conservation are situated in the more forested western part of Haloze. This area boasts several forest reserves, including some remnants of old- growth forests. Due to high shares of dead wood mass these areas are of exceptional nature conservation importance as they con- stitute a key habitat of numerous saproxylic species. Some of the most valuable natural features in Haloze are its outstanding soli- tary trees. Although they are fewer in Haloze than in certain other regions, these trees rep- resent valuable natural features that stand out with their exceptional dimensions, scarcity or other peculiarities. Fungi of Haloze Luka Šparl Haloze is not known only for its characteris- tic cultural landscape of rolling hills, terraces and ridges, but also as a place of well-pre- served nature and a region that still provides a healthy living environment for its inhabit- ants. In addition to variegated soils and relief Haloze also offers favourable climatic condi- tions for the growth of fungi and is known for its richness of fungi, which makes it very popular with mushroom foragers. The Boletus informaticus fungi database lists 356 fungal species for Haloze with Mt. Donačka Gora (Hočevar et al., 2021). Together with the results of the f irst BERT (bio-eco research camp, Šparl, 2016) and unpublished data (Tomažič, 2021), there are at least 425 spe- cies with confirmed occurrence in Haloze, of which 420 are fungi and 5 true slime molds. Fungal diversity of Haloze comprises only eight percent of all currently known fungi of Slovenia, which according to the most re- cent data counts 5,235 species (Ogris, 2021). Given the presence of tree species and their forest communities in addition to favourable growth conditions conducive for fungi, the total estimated expected fungal diversity in the entire Haloze region counts 1,500 fungal species. On the Dragonf lies of Haloze Matjaž Bedjanič With only 29 dragonf ly species recorded so far, Haloze is not among the most odona- tologically diverse regions in Slovenia. The main reason for the rather low diversity is the lack of larger standing waters in this hilly and topographically diverse landscape in the south of northeastern Slovenia. In part, a lack of dedicated odonatological research is also evident, especially in Eastern Haloze. Numerous smaller streams in Haloze are the habitat of the Balkan goldenring (Cordule- gaster heros), which is listed in the Annexes of the EU Habitats Directive. It is very com- mon in the western, more forested part of the region where it has been recorded at over 100 sites. The sombre goldenring (Cordulegaster bidentata) is also relatively common and in some localities both species occur together. In addition to goldenrings, the most common stream species in the region are the beauti- ful demoiselle (Calopteryx virgo), the blue featherleg (Platycnemis pennipes), the small pincertail (Onychogomphus forcipatus) and the Balkan emerald (Somatochlora meridionalis). Future odonatological research is needed in the poorly explored Eastern Haloze where the Balkan goldenring is a qualifying species of the Natura 2000 site Haloze - vinorodne (SI3000117). On the Grasshoppers of Haloze and Mt. Donačka Gora Matjaž Bedjanič Haloze is a distinctly hilly and topographi- cally diverse region in the south of northeast- ern Slovenia, with an alternating mosaic of forest and predominantly extensive cultural 362 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 363Table of ContentsTable of Contents landscape. A total of 53 species of Orthop- tera are known to date from Haloze and Mt. Donačka Gora. Faunistic data were collected mainly in July and early August at about 90 sites, for the most part in Western Haloze and on Mt. Donačka Gora, whereas Eastern Haloze remains poorly studied. Of the spe- cies recorded, seven are included on the Red List of endangered animal species in Slove- nia and two species are legally protected. The most common species are Chorthippus parallelus, Micropodisma salamandra, Pezotet- tix giornae and Calliptamus italicus among Caelifera, and Pachytrachis gracilis, Roseliana roeselii, Ruspolia nitidula and Leptophyes albo- vittata among Ensifera. Interesting from the faunistic or conservation point of view are the records of Ephippiger ephippiger, Pholidoptera littoralis, Pteronemobius heydenii, Stethophyma grossum, Aiolopus strepens, Euchorthippus decli- vus and Xya pfaendleri. Further orthoptero- logical faunistic and ecological studies are necessary in the future and more interesting species records are expected. Diurnal butterf lies of Haloze Valerija Zakšek, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik The traditional cultural landscape of the Haloze region is an interesting mosaic of di- verse habitats, a result of the coexistence of nature and man. The variety and diversity of habitats is ref lected also in the biodiversity of butterf lies, with more than half of all butter- f ly species of Slovenia present in Haloze. So far, 108 butterf ly species have been recorded in the region, including rare, endangered, and protected species of butterf lies. Extensively used dry grasslands are among the most di- verse and are inhabited by species such as the large blue, Meleager’s and Chapman’s blue, as well as the extremely rare eastern short- tailed blue and the Lulworth skipper. Some of the highly endangered butterf ly species of extensive wet meadows are rapidly declining in Haloze as well as in other parts of Slove- nia. Despite this decline and even extinction, there is no doubt that Haloze is, and hope- fully will remain one of the regions with high butterf ly diversity in Slovenia. Nocturnal butterf lies of Haloze and Mt. Donačka Gora Matjaž Jež, Barbara Zakšek The moths of the Haloze Hills with Donačka Gora are poorly studied. The majority of re- cords were collected during student research camps in 1983–1984, 2001–2004, and during fieldwork for the European Moth Nights in 2007–2011. More than 560 species of moths were recorded in the area of Haloze and Donačka Gora. We estimate that more than 1,000 species occur in this area. Geometrid moths (Geometridae) are the most abundant family with 163 species, the Noctuids (Noc- tuidae) are represented with 135 species, and Erebidae with 47 species. Crambidae and Tortricidae are the most abundant families of micro-moths with 48 and 39 species, re- spectively. Inhabited by 14 endangered and 13 protected moth species the area has an im- portant nature conservation value. On the crayfish of Haloze Matjaž Bedjanič Haloze is a fairly extensive, distinctly hilly region in the south of northeastern Slovenia. It is a topographically very diverse landscape, with numerous smaller streams, most of them part of the Dravinja and Drava river basins. They are the habitat of the stone crayf ish (Austropotamobius torrentium), which is listed in the Annexes of the EU Habitats Direc- tive. This endangered species is still relatively common in the western, more forested part of the region – it was systematically surveyed in the period between 2019–2021 in the frame of the LIFE IP NATURA.SI integrated pro- ject, and registered at over 50 sites. Within the boundaries of the Natura 2000 site Boč – Haloze – Donačka gora (SI3000118), which covers a large part of Western Haloze, the conservation status of the species was as- sessed as predominantly favourable. Unfor- tunately, the species is disappearing in some narrower hydrographic areas, most likely due to various minor local impacts with often cu- mulative negative effects. In Eastern Haloze, the knowledge about the distribution and the current threat status of the stone crayfish is largely lacking although it is a qualifying species of the Natura 2000 site Haloze - vi- norodne (SI3000117). Here, the second native crayfish species – the noble crayfish (Astacus astacus) – occurs as well, but is also poorly known and has hitherto only been recorded on two sites. Future astacological faunistic and ecological research is needed in Eastern Haloze in order to obtain a more comprehen- sive assessment of the distribution and threat status of both stone and noble crayfish in this part of Slovenia. Amphibians of Haloze Nik Šabeder, Anja Bolčina, Mojca Vek With 43% of 8400 extant species endangered, amphibians are probably one of the most threatened class of vertebrates on Earth. They are threatened mainly by fragmentation and loss of habitat, climate change, urbanization, new practices in land use in the cultural land- scape, deterioration of water quality, pollution of aquatic and terrestrial habitats, introduc- tion of alien invasive species and emerging diseases, notably chytrid fungi. Twenty am- phibian species from eight families are known from Slovenia, 11 of which can be found in Haloze. The knowledge of amphibian distri- bution in Haloze comes from various projects, monitoring and biological research camps. In the context of amphibians in Haloze, valleys with more water bodies are more interest- ing than the surrounding hills, and as many as eight species of amphibians were found in the lowland area between Podlehnik and Gruškovje. Reptiles of Haloze Milan Vogrin In the hilly region of Haloze in NE Slovenia between the river Dravinja and the Croatian border, eight native species of reptiles were found. The most common reptile in Haloze, and Slovenia, is the common wall lizard. It could be found in various habitats, from for- est edges and vineyards to settlements. The European green lizard is also common in Haloze, mostly in the eastern part that is dominated by the open cultural landscape with vineyards. The slow worm is a secre- tive species with general distribution all over Haloze, whereas the sand lizard was found only in lowland areas and in very few places. Four snakes (the grass snake, smooth snake, Aesculapian snake and horned viper) that live in Haloze have general distribution in the eastern part of the region, but are rare. They are even rarer in the western, forested part of Haloze. The birds of Haloze Milan Vogrin Haloze, a hilly area in northeastern Slovenia is not a prominent ornithological area. So far, 108 bird species were found there, 81 of them breeders (Table 1). The eastern part of Haloze is a cultural land- scape known for its vineyards. This is the home of birds of traditional orchards, hedg- es with meadows and vineyards. The most prominent birds here are the Eurasian scops owl, European bee-eater, Eurasian hoopoe, European green woodpecker and cirl bunting. All these species are endangered at least on the national level. The forest-dominated western part of Haloze is the home of typical forest birds. The per- egrine falcon, Ural owl, Eurasian eagle-owl, and collared f lycatcher are the most interest- ing breeding birds in this part of Haloze. 362 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022 363Table of ContentsTable of Contents landscape. A total of 53 species of Orthop- tera are known to date from Haloze and Mt. Donačka Gora. Faunistic data were collected mainly in July and early August at about 90 sites, for the most part in Western Haloze and on Mt. Donačka Gora, whereas Eastern Haloze remains poorly studied. Of the spe- cies recorded, seven are included on the Red List of endangered animal species in Slove- nia and two species are legally protected. The most common species are Chorthippus parallelus, Micropodisma salamandra, Pezotet- tix giornae and Calliptamus italicus among Caelifera, and Pachytrachis gracilis, Roseliana roeselii, Ruspolia nitidula and Leptophyes albo- vittata among Ensifera. Interesting from the faunistic or conservation point of view are the records of Ephippiger ephippiger, Pholidoptera littoralis, Pteronemobius heydenii, Stethophyma grossum, Aiolopus strepens, Euchorthippus decli- vus and Xya pfaendleri. Further orthoptero- logical faunistic and ecological studies are necessary in the future and more interesting species records are expected. Diurnal butterf lies of Haloze Valerija Zakšek, Barbara Zakšek, Rudi Verovnik The traditional cultural landscape of the Haloze region is an interesting mosaic of di- verse habitats, a result of the coexistence of nature and man. The variety and diversity of habitats is ref lected also in the biodiversity of butterf lies, with more than half of all butter- f ly species of Slovenia present in Haloze. So far, 108 butterf ly species have been recorded in the region, including rare, endangered, and protected species of butterf lies. Extensively used dry grasslands are among the most di- verse and are inhabited by species such as the large blue, Meleager’s and Chapman’s blue, as well as the extremely rare eastern short- tailed blue and the Lulworth skipper. Some of the highly endangered butterf ly species of extensive wet meadows are rapidly declining in Haloze as well as in other parts of Slove- nia. Despite this decline and even extinction, there is no doubt that Haloze is, and hope- fully will remain one of the regions with high butterf ly diversity in Slovenia. Nocturnal butterf lies of Haloze and Mt. Donačka Gora Matjaž Jež, Barbara Zakšek The moths of the Haloze Hills with Donačka Gora are poorly studied. The majority of re- cords were collected during student research camps in 1983–1984, 2001–2004, and during fieldwork for the European Moth Nights in 2007–2011. More than 560 species of moths were recorded in the area of Haloze and Donačka Gora. We estimate that more than 1,000 species occur in this area. Geometrid moths (Geometridae) are the most abundant family with 163 species, the Noctuids (Noc- tuidae) are represented with 135 species, and Erebidae with 47 species. Crambidae and Tortricidae are the most abundant families of micro-moths with 48 and 39 species, re- spectively. Inhabited by 14 endangered and 13 protected moth species the area has an im- portant nature conservation value. On the crayfish of Haloze Matjaž Bedjanič Haloze is a fairly extensive, distinctly hilly region in the south of northeastern Slovenia. It is a topographically very diverse landscape, with numerous smaller streams, most of them part of the Dravinja and Drava river basins. They are the habitat of the stone crayf ish (Austropotamobius torrentium), which is listed in the Annexes of the EU Habitats Direc- tive. This endangered species is still relatively common in the western, more forested part of the region – it was systematically surveyed in the period between 2019–2021 in the frame of the LIFE IP NATURA.SI integrated pro- ject, and registered at over 50 sites. Within the boundaries of the Natura 2000 site Boč – Haloze – Donačka gora (SI3000118), which covers a large part of Western Haloze, the conservation status of the species was as- sessed as predominantly favourable. Unfor- tunately, the species is disappearing in some narrower hydrographic areas, most likely due to various minor local impacts with often cu- mulative negative effects. In Eastern Haloze, the knowledge about the distribution and the current threat status of the stone crayfish is largely lacking although it is a qualifying species of the Natura 2000 site Haloze - vi- norodne (SI3000117). Here, the second native crayfish species – the noble crayfish (Astacus astacus) – occurs as well, but is also poorly known and has hitherto only been recorded on two sites. Future astacological faunistic and ecological research is needed in Eastern Haloze in order to obtain a more comprehen- sive assessment of the distribution and threat status of both stone and noble crayfish in this part of Slovenia. Amphibians of Haloze Nik Šabeder, Anja Bolčina, Mojca Vek With 43% of 8400 extant species endangered, amphibians are probably one of the most threatened class of vertebrates on Earth. They are threatened mainly by fragmentation and loss of habitat, climate change, urbanization, new practices in land use in the cultural land- scape, deterioration of water quality, pollution of aquatic and terrestrial habitats, introduc- tion of alien invasive species and emerging diseases, notably chytrid fungi. Twenty am- phibian species from eight families are known from Slovenia, 11 of which can be found in Haloze. The knowledge of amphibian distri- bution in Haloze comes from various projects, monitoring and biological research camps. In the context of amphibians in Haloze, valleys with more water bodies are more interest- ing than the surrounding hills, and as many as eight species of amphibians were found in the lowland area between Podlehnik and Gruškovje. Reptiles of Haloze Milan Vogrin In the hilly region of Haloze in NE Slovenia between the river Dravinja and the Croatian border, eight native species of reptiles were found. The most common reptile in Haloze, and Slovenia, is the common wall lizard. It could be found in various habitats, from for- est edges and vineyards to settlements. The European green lizard is also common in Haloze, mostly in the eastern part that is dominated by the open cultural landscape with vineyards. The slow worm is a secre- tive species with general distribution all over Haloze, whereas the sand lizard was found only in lowland areas and in very few places. Four snakes (the grass snake, smooth snake, Aesculapian snake and horned viper) that live in Haloze have general distribution in the eastern part of the region, but are rare. They are even rarer in the western, forested part of Haloze. The birds of Haloze Milan Vogrin Haloze, a hilly area in northeastern Slovenia is not a prominent ornithological area. So far, 108 bird species were found there, 81 of them breeders (Table 1). The eastern part of Haloze is a cultural land- scape known for its vineyards. This is the home of birds of traditional orchards, hedg- es with meadows and vineyards. The most prominent birds here are the Eurasian scops owl, European bee-eater, Eurasian hoopoe, European green woodpecker and cirl bunting. All these species are endangered at least on the national level. The forest-dominated western part of Haloze is the home of typical forest birds. The per- egrine falcon, Ural owl, Eurasian eagle-owl, and collared f lycatcher are the most interest- ing breeding birds in this part of Haloze. 364 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022Table of Contents Bats of Haloze Monika Podgorelec, Primož Presetnik, Jasmina Kotnik, Aja Zamolo With their nocturnal lifestyle bats are not easy animals to study. If they live in a remote area such as Haloze, the research is even more diff icult. Nevertheless, 18 of 32 bat species living in Slovenia have been report- ed for the Haloze area with Donačka Gora. Here, bats live in refuges provided by nature – caves, crevices, tree holes – or the environ- ment, with certain species strongly depend- ent on people’s homes and other buildings like churches and castles. The article offers an overview of the most important bat ref- uges in Haloze, e.g. Belojača cave and Brezno pod Domišaki, Borl Castle, the church and branch school in Stoperce, and churches in Žetale, Turški Vrh, Podlehnik and Sveti Flo- rijan. The anticipated growth in tourism in Haloze and related development could po- tentially pose a threat to the bats in Belojača cave and Borl Castle, for example, so the au- thors also bring up the importance of preser- vation of bats and their refuges. The authors assert that more detailed research on the oc- currence of bats and visits to the Belojača cave is needed, and expect that research into previously unexamined forest reserves and virgin forest remnants on Donačka Gora, Plešivec and Belinovec on Macelj hill would bring fascinating findings on bats. Last, but not least, the Natura 2000 site Boč–Haloze– Donačka Gore defines five qualifying species of which two are forest bats – the Bechstein’s bat and the Western barbastelle. Agriculture in Haloze maintains the tradi- tional cultural landscape and its biodiversity Jelka Brdnik Haloze is a traditionally agricultural region, with steep slopes defining its landscape. To begin with, as much as 384 hectares of grass- lands have a slope gradient greater than 50%. Still, despite the natural features that come with the region, Haloze farmers have not sig- nificantly changed their tillage methods like their counterparts in other parts of Slovenia. Extensive farming has thus contributed to well-preserved biodiversity, which is ref lected also in orchid rich dry grasslands. On the f lip side, this also leads to steep slopes be- coming overgrown. As a rule, meadows and high-trunk meadow orchards occupy steeper slopes, where standard agricultural machinery often cannot be operated. Pasture has there- fore become increasingly important in culti- vating steep grasslands. Farms in Haloze are smaller than the Slovenian average and offer few opportunities to earn a living exclusively from farming, so finding additional sources of income is crucial, be it through subsidiary activities, joint marketing strategies or by di- versifying into tourism. Cultural heritage of Haloze Srečko Štajnbaher In the general public, Haloze is still consid- ered a peripheral and underdeveloped area of Slovenia. However, what we know about the archaeological heritage, the existing archi- tectural heritage and other types of cultural heritage testifies to the opposite, proving that our predecessors had always been up to speed with the developments in the wider European area. Archaeological remains, castles, church- es, landmarks and chapels in this area date back to the same period as their counterparts in the wider area and boast more or less the same characteristics. The architectural herit- age in the countryside did not lag behind ei- ther, just like everywhere else in Slovenia it was a ref lection of social conditions. The article presents the most important ex- amples of cultural heritage in Haloze. Jadranska smrdljiva kukavica Himmantoglossum adriaticum. 364 ■ Proteus 84/4, 5, 6, 7 • December 2021 do marec 2022Table of Contents Bats of Haloze Monika Podgorelec, Primož Presetnik, Jasmina Kotnik, Aja Zamolo With their nocturnal lifestyle bats are not easy animals to study. If they live in a remote area such as Haloze, the research is even more diff icult. Nevertheless, 18 of 32 bat species living in Slovenia have been report- ed for the Haloze area with Donačka Gora. Here, bats live in refuges provided by nature – caves, crevices, tree holes – or the environ- ment, with certain species strongly depend- ent on people’s homes and other buildings like churches and castles. The article offers an overview of the most important bat ref- uges in Haloze, e.g. Belojača cave and Brezno pod Domišaki, Borl Castle, the church and branch school in Stoperce, and churches in Žetale, Turški Vrh, Podlehnik and Sveti Flo- rijan. The anticipated growth in tourism in Haloze and related development could po- tentially pose a threat to the bats in Belojača cave and Borl Castle, for example, so the au- thors also bring up the importance of preser- vation of bats and their refuges. The authors assert that more detailed research on the oc- currence of bats and visits to the Belojača cave is needed, and expect that research into previously unexamined forest reserves and virgin forest remnants on Donačka Gora, Plešivec and Belinovec on Macelj hill would bring fascinating findings on bats. Last, but not least, the Natura 2000 site Boč–Haloze– Donačka Gore defines five qualifying species of which two are forest bats – the Bechstein’s bat and the Western barbastelle. Agriculture in Haloze maintains the tradi- tional cultural landscape and its biodiversity Jelka Brdnik Haloze is a traditionally agricultural region, with steep slopes defining its landscape. To begin with, as much as 384 hectares of grass- lands have a slope gradient greater than 50%. Still, despite the natural features that come with the region, Haloze farmers have not sig- nificantly changed their tillage methods like their counterparts in other parts of Slovenia. Extensive farming has thus contributed to well-preserved biodiversity, which is ref lected also in orchid rich dry grasslands. On the f lip side, this also leads to steep slopes be- coming overgrown. As a rule, meadows and high-trunk meadow orchards occupy steeper slopes, where standard agricultural machinery often cannot be operated. Pasture has there- fore become increasingly important in culti- vating steep grasslands. Farms in Haloze are smaller than the Slovenian average and offer few opportunities to earn a living exclusively from farming, so finding additional sources of income is crucial, be it through subsidiary activities, joint marketing strategies or by di- versifying into tourism. Cultural heritage of Haloze Srečko Štajnbaher In the general public, Haloze is still consid- ered a peripheral and underdeveloped area of Slovenia. However, what we know about the archaeological heritage, the existing archi- tectural heritage and other types of cultural heritage testifies to the opposite, proving that our predecessors had always been up to speed with the developments in the wider European area. Archaeological remains, castles, church- es, landmarks and chapels in this area date back to the same period as their counterparts in the wider area and boast more or less the same characteristics. The architectural herit- age in the countryside did not lag behind ei- ther, just like everywhere else in Slovenia it was a ref lection of social conditions. The article presents the most important ex- amples of cultural heritage in Haloze. Jadranska smrdljiva kukavica Himmantoglossum adriaticum. Slika cerkvice sv. Bolfenka in pogled na Donačko goro in Haloze. Foto: Peter Kitak, arhiv Občine Majšperk.