YU ISSN 0350 8498 GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA 14 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE 14, 1986 Izdano v počastitev občinskega praznika občine Grosuplje, dne 29. oktobra 1986, 45-letnice vstaje slovenskega naroda in 400-letnice smrti Primoža Trubarja ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA 14. zvezek GROSUPLJE 1986 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE Izdaja občinska konferenca SZDL Grosuplje, ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Ive Krevs, Tine Kurent in Stane Valentinčič Glavni urednik prof. dr. France Adamič Odgovorni urednik Ivan Ahlin Lektor Prof. Marija Janežič Korektor: prof. Jakob Miiller Naslov uredništva in uprave: (11290 Grosuplje, p. p. 11 Naslov glavnega urednika: (ilOOO Ljubljana, Janežičeva 1, tel. 214-819 Žiro račun pri SDK Grosuplje 50130-678-92911 Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje, Občinske izobraževalne skupnosti Grosuplje, Občinske kulturne skupnosti Grosuplje in prispevki temeljnih organizacij združenega dela, ki so navedene v oglasnem delu. Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo št. 4210-215/86 z dne 24.4.1986 se za to publikacijo ne obračunava in ne plačuje davek od prometa proizvodov (3. odst. 53. čl. Pravilnika o uporabi davčnih stopenj Ur. 1. SFRJ št. 31/85). VSEBINA DOGODKI IN PODOBE IZ NOV Janez Lesjak Osvoboditev naše občine.......... 7 Janez Perovšek-Pelko Italijanski bataljon na Korinju....... 9 Janez Lužar Spomin na padle tovarišice in tovariše .... 23 Janez Lužar Pesem Cankarjeve brigade na Muljavi 1985 ... 25 France Filipčič Prispevki k osvetlitvi političnega delovanja Lovra Klemenčiča............ 27 NASA OBČINA IN OBČANI Janez Koščak Razvoj občine Grosuplje v letih 1984—1985 ... 69 Jelka Pirkovič-Kocbek Grosuplje in njegov oblikovni značaj..... 95 Stane Jurca Deset let tovarne Black & Decker...... 109 Anton Krašovec Komunalno podjete je Grosuplje....... 113 Jakob Muller Kovačnice in kovači............ 117 KNJIŽEVNOST IN KULTURA Jože Rajhman Primož Trubar in njegov pomen za slovensko kulturo................. 127 Štefan Barbarič Jurčičeva Muljava............ 135 Janez Logar Ob izidu Jurčičevih člankov in pisem..... 145 Joža Mahnič Človeška in ustvarjalna podoba Staneta Novaka............. 149 Edvard Gobec Ivan Zorman (1889—1957)......... 155 Ivana Kozlevčar Ivan Zoreč (1880—1952).......... 165 Darja Bregar Pesmi '85................ 175 Avguštin Knafelj Postani osebnost, Poti, Zakaj........ 176 Simon Bučar Akva ................. 177 Ivo Frbežar V tovarni z Miguelom Martijem, Pripoved prijatelja............ 177 Cvetko Budkovič Našel je svoj poklic............ 179 Mateja Kralj Moji najdražji spomini.......... 181 KRONIKA IN RAZGLEDI Janko Moder Umrl je Tone Potokar (1907—1985)...... 183 Nekaj spominov na Toneta Potokar j a..... 185 Matej Rode Tone Potokar in bolgarska književnost .... 188 Branimir Zganjer Zmeraj delaven in na tekočem........ 191 Viktor Smolej Za Tonetom Potokarjem.......... 192 Irena Trenc-Frelih Predlog za Potokarjevo listino........ 104 Ani Bitenc Iz osmrtnic za Tonetom Potokarjem..... 195 Jože Kastelic Stane Mikuž (1913—1985).......... 197 Andrej Kurent Maske Maksa Furijana.......... 201 France Adamič Bibliografija občine Grosuplje....... 207 DOGODKI IN PODOBE IZ NOV OSVOBODITEV NASE OBČINE Janez Lesjak" Dne 6. maja 1945 ob dveh zjutraj je Cankarjeva brigada začela napad, da bi osvobodila Grosuplje, ki je bilo tedaj le večja vas in važno železniško in cestno križišče. Prav zaradi tega so ta dan ljudje preživljali živčno, polni skrbi, strahu in pričakovanj bližajočih ise dogodkov: to ljudeh je tlelo upanje na skorajšnji konec štiriletne 'okupacije, ki je kot mora hromila zavest in ustvarjalnost ljudi. Upanje pa je spremljala bojazen in strah, saj je v vasi še vedno delovala močna nemška postojanka, ki bi lahko prinesla neprijetna presenečenja. Ta večer je bilo v postojanki sila hrupno in polno nervoze. Ob vsej nekdanji nemški napihnjenosti in občutku nepremagljivosti je okupatorjem to noč lezel v kosti strah, ki je postal njihov stalni spremljevalec že vse od zloma pri Stalingradu. Nekdanji osvajači so poslali bedni pogrebci svoje lastne usode z eno samo željo rešiti si življenje in se predati komurkoli, samo partizanom ne. Beg in samo beg je bila vsakdanja slika grozljive povorke pešcev, vozov in avtomobilov na cesti skozi Grosuplje. To je bil beg vseh, ki so imeli slabo vest. Ali pa so bili samo zapeljani. Dogajanje to noč opisuje v monografiji Cankarjeve brigade Lado Ambrožič-Novijan na strani 793: Okupatorjeve posadke iz Novega mesta in drugih krajev dolenjske ceste, zlasti iz Šentvida, iz Stične in Višnje Gore so se pomikale proti Ljubljani. Sem so poslali 12. brigado. V Grosupljem se je le držala posadka, ki je imela nalogo počakati, da pridejo vse posadke iz Dolenjske, da bi jim varovala umik. Cankarjeva je dobila nalogo, naj Grosuplje nemudoma osvobodi. Ob 2. uri 6. maja je že začela napad. Prvi bataljon je napadal iz severovzhodne smeri (Polica), 2. bataljon je napadel z vzhoda (Gatina-Mlačevo), 3. pa z juga (Račna-Podlabor). Postojanko je brigada obkolila. Najprvo je sovražnik opazil 1. bataljon in uperil nanj ves ogenj. Tedaj sta 2. in 3. bataljon izvedla juriš in vdrla v postojanko. Toda sovražnikova posadka je uporabila tanke v smeri 3. bataljona, to je proti Ljubljani, in 3. bataljon se je moral umakniti. Kmalu zatem je brigada ponovila napad. Dne 7. maja se je okoli dveh ponoči Cankarjevi priključila še 15. brigada. Takoj nato se jima je z jurišem posrečil vdor v postojanko, sovražnik pa je ob podpori tankov pobegnil proti Ljubljani. Dve četi Cankarjeve brigade sta ga gonili čez Šmarje in naprej, nato pa sta se povezali z Gubčevo in opustili zasledovanje. V tej akciji je bilo 5 cankarjevcev ranjenih. V Grosupljem so cankar-jevci zaplenili tudi več vojaškga materiala. Brigado je prebivalstvo navdušeno sprejelo, a se ni utegnila zadržati v Grosupljem. Odkloniti je morala vse počastitve in gostoljubja, saj Ljubljana še ni bila osvobojena. Tja je 7. korpus usmerjal vse brigade.-« ITALIJANSKI BATALJON ROMA-ORFEO (RO) NA KORINJU Janez Perovšek-Pelko* Javnosti je bolj malo znano, da se je v sestavi 8. SNUB Fran Levstik boril bataljon italijanskih partizanov, še manj pa, kako je nastal in kakšna je bila njegova pot od ustanovitve pa do formiranja italijanske brigade Fontanot. Ta spis pojasnjuje in opisuje pot tega bataljona in kako je prišlo do njegove tragedije na Korinju 17. oktobra 1944. leta. Nemci so po kapitulaciji Italije prevzeli vrhovno oblast v Julijski krajini. Potem so vabili predvsem Italijane iz Trsta in Istre, da bi se prostovoljno vključili v Guardio Civico oziroma v razne domobranske enote. To jim ni uspelo, pač pa je veliko mladih pristopilo k organizaciji TODT. Narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je z velikimi simpatijami spremljalo tudi prebivalstvo na mešanem ozemlju nekdanje Julijske krajine. Protifašistično usmerjeni delavci velikih tovarn, ladjedelnic in luke so se odločali za sožitje pa tudi za skupni boj s slovenskimi partizani proti fašizmu. V začetku poletja 1944 so imeli v Trstu 200 tovarniških odborov delavske enotnosti. Poleti so ustanovili koordinacijski komite KPS in KPJ v Trstu.1 Osnovanje čisto italijanskih vojaških enot na operativnem območju NOV Slovenije je sledilo dogovoru in posebnemu sporazumu med glav- Giordano Paparazzo-Roma, koman- Giordano Tomasich, politični komi-dant RO oz. 4. bat. 8. brigade sar 4. bat. 8. brigade * Ljubljana. YU 61000, Pod topoli 87, dipl. ing., direktor LM v p. 1 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941—1945, str. 571—573; 744—745. nim štabom NOV in POS ter vojaškim osvobodilnim poveljstvom za severno Italijo (Corpo volontari della liberta per 1'Alta Italia). Na osnovi tega sporazuma so 5. aprila 1944 ustanovili 14. tržaško garibaldinsko udarno brigado, v kateri so imeli italijanski partizani veliko večino.2 Formiranje bataljona Roma-Orfeo spada v čas, ko je gauleiter Reiner objavil razglas o obvezni mobilizaciji prebivalcev Julijske krajine, rojenih od 1914 do 1926, da bi jih vključil v nemško vojsko. Možje in fantje so se rajši odločili za odhod v partizane, in sicer v 14. tržaško garibaldinsko udarno brigado (14. Brigata d'Assalto Garibaldi Trieste). Od 12. oktobra 1944 je imela ta brigada zaporedno številko 20. Neoborožene novince so zbirali v Vipavski dolini. Na koncu julija 1944 so ustanovili v Krnici nad Vitoljem 4. bataljon Tržaške brigade, sestavljen iz 160 italijanskih novincev, ki so prišli iz Trsta in okolice, ter jih oborožili.'1 Od vsega začetka je bil komandant tega oboroženega bataljona Gio-vanni Paparazzo-Roma, ki je bil rojen 15. junija 1916 v Bova Marini-Ka-labrija, zdaj pa živi v Ragusi na Siciliji kot upokojeni »sergente maggi-ore« oziroma »maresciallo di polizia«. Kot mladenič je bil pripadnik italijanskih graničarskih enot/' Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je odločil, da se bo boril proti Nemcem. Zato se je v bližini Reke priključil bataljonu Garibaldi, ki sta ga osnovala Piero Landoni iz Lombardije in Gino Luperini iz Toscane. Skupaj z Orfeom Vigno sta dobila ob koncu junija nalogo, naj formirata 4. bataljon Tržaške brigade. Bataljon so imenovali po njiju Roma-Orfeo in ga na kratko označevali bataljon RO. Politični komisar Orfeo Vignar' se je rodil v antifašistični družini v Bologni, ki se je preselila v Trst. Bil je delavec; 8. septembra je vstopil v NOV na Krasu. Sodeloval je v bojih na goriški fronti in kmalu postal pomočnik politkomisarja Bataglione Triestino d'Assalto. Potem je postal politični komisar 4. bataljona v Brigata d'Assalto Garibaldi Trieste. Bataljon RO oziroma 4. bataljon 14. tržaške garibaldinske udarne brigade so 4. avgusta priključili Gradnikovi brigadi tudi kot 4. bataljon. Skupaj s to brigado je sodeloval pri prevozu in prenosu negibnih ranjencev in invalidov z območja 9. korpusa na letališče Nadlesk na Notranjskem. Hkrati so vse neoborožene italijanske partizane poslali na območje 7. korpusa.'' Nemci so namreč tisto poletje izvajali hudo ofenzivo na NOV 9. korpusa. Cela 30. divizija se je nameravala za nekaj časa umakniti čez progo in cesto Ljubljana—Trst na Notranjsko. Na pot so se odpravili 13. avgusta s Cerknega z osemdesetimi negibnimi ranjenci. Med potjo se je 19. avgusta v Trnovskem gozdu priključila Prešernovi in Vojkovi brigadi tudi Gradnikova brigada z bataljonom RO. V Loško dolino so vsi srečno prispeli 20. avgusta ob enih ponoči. Ranjence je pospremila Prešernova brigada do Kočevskega Roga, tam pa so potem poskrbeli za njihov letalski prevoz v južno Italijo. Brigade so ostale v Loški dolini ' Domicili v slovenskih občinah, str. 173. 3 Suhor, 17. 12. 1974 ob 30-letnici ustanovitve brigade Fontanot. Giovanni Paparazzo: avtobiografski podatki v arhivu odbora 8. brigade. ' Giorgio Iaksetich, La brigata Fratelli Fontanot, La Pietra, druga izdaja, april 1983 (v nadaljevanju: Iaksetich, La brigata Fontanot) str. 50. ' Mario Abram: pismeni prispevek za knjigo, v arhivu odbora 8. brigade do 24. avgusta, potem pa so se vrnile na Primorsko. Oboroženi italijanski partizani v bataljonu RO in približno 400 neoboroženih je ostalo na Notranjskem.7 Italijanske partizane, zbrane v Loški dolini na Notranjskem, sta obiskala komandant glavnega štaba Franc Rozman-Stane in njegov namestnik Jaka Avšič. Potem je v Starem trgu prišlo do majhne reorganizacije, ko so iz bataljona izločili fizično slabotne, iz drugih skupin pa vključili nekaj italijanskih partizanov, ki pa niso bili iz Trsta. Ob prihodu italijanskih partizanov je imel Notranjski odred 22. avgusta na seznamu 371 borcev, od tega v štabu 77, v 1. bataljonu 154 in v 2. bataljonu 140 oseb. Iz operacijskih poročil Notranjskega odreda sledi, da se je 24. avgusta odred povečal še s 3. bataljonom. To je bil pravzaprav bataljon RO, o katerem so govorili, da je prišel iz 9. korpusa in da so v njem večinoma delavci iz tovarn okrog Trsta in Tržiča. Bataljon RO se je nastanil v vasi Knežja Njiva; tam se je vadil in dodatno oborožil. Patrulje je pošiljal proti Loškemu potoku — zaradi lastnega zavarovanja. Cez dva dni je Notranjski odred formiral iz 405 neoboroženih italijanskih partizanov še 4. bataljon, ki so ga nastanili v gradu Snežnik pri Kozarišču. Pri političnem delu najdemo potrdilo, da sta bila 3. in 4. bataljon italijanska, v navedbi »Prevajanje literature in radio poročil z debato«. Iz poročila z dne 6. septembra izvemo, da se je 3. bataljon povečal na 167 mož ter premestil v Studeno. Nadzorovati je moral hrib Golo (874), Lužarje in Boncar nad Zigmaricami. Četrti bataljon neoboroženih italijanskih partizanov so razformirali in moštvo razdelili po vojnih področjih — v glavnem na Belokranjsko vojno področje. V poročilu 17. septembra vidimo, da se je Notranjski odred skrčil samo na dva bataljona, ki sta imela skupaj s štabom 388 borcev. Dotedanji 3. bataljon 175 tovarišev so priključili 8. oziroma Levstikovi brigadi«. Po podatkih borcev tega bataljona so prišli v Belo krajino čez Semič.8 Ko je prišla 8. SNOUB Fran Levstik 22. septembra na izpopolnitev in reorganizacijo v Belo krajino, je morala zaščititi partizanska letališča z dvema bataljonoma na hrvaški strani Kolpe, z dvema bataljonoma pa na slovenski strani: Križevska vas in Podmostek. Ko je 2. bataljon 8. brigade 23. septembra prekoračil Kolpo čez podrti most pri Metliki, so ga na drugi strani prisrčno pozdravili italijanski partizani bataljona RO, oziroma bivšega 3. bataljona Notranjskega odreda. Bataljon RO je že od 20. septembra varoval partizanska letališča v vasi Brihovo onstran Kolpe. Tedaj je postal 4. bataljon 8. brigade. Italijanski bataljon je 23. septembra v Brihovu zamenjal 3. bataljon 8. brigade. Potem so bataljone na hrvaški strani Kolpe stalno menjavali. Borci 8. brigade so tedaj z radostjo in zadoščenjem opazovali zavezniška letala, ki so se pogosto spuščala na letališče. Odlagala so vojaški material in nalagala ranjence in tiste partizane, ki so šli v šolo (uk) 7 Stane Petelin, Gradnikova brigada, str. 476—486. 8 Operacijska poročila štaba Notranjskega odreda z dne 22., 25., 26., 27. in 28. avgusta 1944 ter 6. in 7. septembra 1944; arhiv IZDG, f 199/11. za tankiste in pilote. Taka letala so gledali že 25. septembra. Veliki šti-rimotorniki so spuščali material s padali v celih oblakih.9 Od vsega začetka je politično vodstvo 18. divizije opozarjalo štab 8. brigade, naj z vso tankoćutnosti o pazi na to, da bo italijanski bataljon popolnoma enakopraven z drugimi bataljoni tako glede hrane in obleke kakor tudi glede vojaških dolžnosti.10 Bataljon RO oziroma 4. bataljon 8. brigade, sestavljen iz italijanskih partizanov pa tudi nekaj Slovencev iz Gradnikove brigade, je po poročilu z dne 5. oktobra 1944 štel 204 može po seznamu, navzočih pa jih je bilo 193. Oboroženi so bili s štirimi težkimi bredami, osmimi puškomitraljezi, 85 puškami, štirimi brzostrelkami in štirimi pištolami. Vse vojake so cepili proti tifusu, sicer pa so jih vadili po vojaškem in političnem načrtu štaba 8. brigade. Poudariti moramo, da je bilo v bataljonu RO štirideset tovarišev popolnoma bosih, polovica pa na pol bosih in raztrganih. Zanimivo je, da to ni kvarilo njihovega prav dobrega razpoloženja. Brigada je v Beli krajini prejela potem 100 kompletnih oblek, 80 parov čevljev in nekaj perila. Italijanski bataljon je od te količine dobil 23 hlač in suknjičev, 25 srajc, 30 puloverjev, 27 parov nogavic, 25 parov čevljev, 2 odeji, 24 pušk in protitankovsko puško. Vse to je bilo v primerjavi s potrebami premalo. Na zdravniškem pregledu so ugotovili 14 bolnih, od katerih so 4 poslali v bolnišnico. Sanitetnega materiala je na splošno zelo primanjkovalo. Prehrana je bila spočetka pomanjkljiva pa tudi soli ni bilo dovolj. Stanje se je izboljšalo po 25. oktobru, ko jih niso več preskrbovale gospodarske komisije, temveč vojaška skladišča. Tudi kruh so jim začeli peči vsak dan.11 Na kulturno-prosvetnem področju je bilo zelo živahno. Borci so odhajali na mitinge za civilno prebivalstvo, učili so se partizanskih pesmi, slovenskega jezika, Slovenci pa italijanskega. Renato Visentin je tedaj napisal kratko pesem.12 Na tem mestu moramo opozoriti, da je politični komisar bataljona RO Orfeo Vigna odšel 13. oktobra v glavni štab Slovenije, da bi sodeloval pri pripravah za ustanovitev brigade Fontanot. K sodelovanju sta ga pritegnila referent za italijanske enote pri glavnem štabu NOV in PO Slovenije Giorgio Iaksetich in njegov pomočnik Mario Abram. Za namestnika komandanta bataljona RO oziroma 4. bataljona 8. brigade so postavili Antona Šansona, ki je bil rojen 20. januarja v Coneglianu Veneto (Treviso). V NOV je stopil prostovoljno 13. junija 1944 v Brigata d'Assalto Garibaldi Trieste. Po ustanovitvi brigade Bratje Fontanov je postal najprej ko- !' Povelje glavnega štaba Slovenije 23. 9. 1944; arhiv IZDG, f 13/1; Konrad Kresnik, Trbovlje, Dom in vrt 47, partizanski dnevnik, zasebni arhiv. (V nadaljevanju Kresnik: partizanski dnevnik); .laka Arh, Poženelova 3c, Laško, ustni vir; Milan Ciglar, Tesarska 10, Ljubljana, ustni vir. 10 Povelje štaba 18. divizije 18. 9. 1944, arhiv IZDG, f 191/111; štab 8. brigade 15-dnevno politično poročilo 3. 10. 1944 štabu 18. divizije, arhiv IZDG, f 152/11. 11 Operativno poročilo štaba 18. divizije 5. 10. 1944, arhiv IZDG, l 27/11; Iaksetich, La brigata Fontanot, str. 51. 12 Arhiv IZDG, f 90/111. mandant 2. bataljona, nato pa namestnik komandanta brigade Bratje Fontanot. (Antonio Šanson: avtobiografski podatki).13 Levstikova brigada je zapuščala Belo krajino 14. oktobra 1944. Sla je po poti na Preloge, kjer je prespala, nato pa jo je pot peljala čez Uršna sela, Sušice in Toplice. Tam so borci počivali in se okopali. Pot so nadaljevali čez Podhosto—Dvor—Jamo—Lašče—Hinje—Zvirče. Marš je trajal 14 ur. Na Hinjah sta prenočevala dva bataljona, dva pa v Zvirčah. Naslednji dan, 16. oktobra, se je brigada pomaknila na sektor Ambrus—Ko-rinj, da je napravila prostor preostalim enotam 18. divizije, ki so prihajale tega dne s Koprivnika. Stab 18. divizije se je s svojim specialnim bataljonom nastanil v vasi Hrib. Na Hinjah je ostal njegov inženirski bataljon, na Prevolah pa 9. brigada. Deseta brigada se je s pohodom toliko zamudila, da je noč na 16. oktober prespala v Starem Logu, zjutraj pa se je nameravala priključiti 18. diviziji na položajih okoli Smuke.1'' Obveščevalni center 8. brigade v poročilu 14. oktobra govori v glavnem o izpadu sovražnika iz Novega mesta do Gorenje Straže z dvema tankoma, avtoblindo in pehoto. Obveščevalci niso imeli pojma, da se pripravlja ofenziva, temveč so dali zelo naivno pojasnilo, »da so domobranci prišli trgat grozdje«. Poročilo za 15. oktober pušča popolnoma vnemar postojanko Novo mesto in daje zastarele podatke o posadki v Kočevju. Nemške vojske je bilo tam 308 mož. 10. in 12. čete 3. bataljona 14. SS policijskega polka in 56 topničarjev, nadalje domobranska 61. in 62. četa, 30 policajev in detektivi, ki štejejo skupno 330 domobrancev. Potem poročilo našteva podrobne podatke o komandnem kadru in o oborožitvi, med drugim omenja dve havbici in dva protitankovska topa. Najvažnejšega pa v poročilu ni, in sicer tega, da so v Kočevje pravkar prispele močne okrepitve iz postojank Ribnica in Velike Lašče. Dodana je novica, da je tega dne prišla sovražnikova patrulja 80—100 mož iz Kočevja in bila ves dan v zasedi na koti 563, levo od Starega Loga. V resnici pa je šlo za mnogo večje število sovražnikov iz prej omenjene koncentracije v Kočevju. Za postojanko Ribnica poročilo navaja enote 118. bataljona 14. SS policijskega polka ter 114. in 116. domobransko četo. Obveščevalni center glavnega štaba je 11. oktobra točneje poročal, da je v Ribnici 25. in 116. domobranska četa ter četa 3. bataljona 14. SS policijskega polka — skupno 450 mož. Poročila imajo že kar običajen zaključek, da sovražnik ne izpada, oziroma da ostaja pasiven. Dostavek v poročilu 16. oktobra bi bil vreden pozornosti: »Sovražnik je ob izpadu v Suho krajino 15. oktobra izjavil, da se bo še kaj kmalu vrnil.« Toda zaradi te opazke štab 8. brigade po bataljonih ni uvedel večje čuječnosti in pripravljenosti na sovražnikove nakane. Obveščevalcem 8. brigade in 18. divizije nikakor ni mogoče odpu- a Iaksetich, La brigata Fontanot, str. 51 in 73. H Poročilo obveščevalnega centra 8. brigade za 14. in 15. oktober 1944, arhiv IZDG, f 67/111: Kresnik: partizanski dnevnik; Zbornik VI 1+ dok. št. 121 in 125. stiti, da tega dne niso odkrili koncentracije ribniških ter laških domobrancev in Nemcev v Kočevju ter prestavitev Rupnikovega domobranskega bataljona v Grosuplje.15 Sovražnik je pripravljal večjo akcijo s 4.000 vojaki na Suho krajino, čemur bi lahko rekli mala ofenziva. Trajala naj bi pet dni. Del Suhe krajine med reko Krko, Malo goro in Kočevsko so nameravali očistiti bojna skupina Schmitz, sestavljena iz nemških in domobranskih enot iz Ribnice in Kočevja, ter 2. domobranski bataljon z Rakeka oziroma Rupnikov bataljon. Slednji se je 16. oktobra odpeljal z Rakeka ob 14. uri z oklopnim vlakom v Grosuplje. Od tam je bataljon pešačil do Plešivice pri Žalni, kjer je prenočil.16 Rupnikov bataljon je 17. oktobra odšel v akcijo že ob 3. uri zjutraj. Sestavljen je bil iz 17., 47., 48. in 2. težke čete skupno s 374 vojaki in ra-diotelegrafsko postajo s tremi Nemci. Pohod je nadaljeval čez Luče, Videm, Podbukovje, Laze in prispel 17. oktobra ob 9. uri do Malega Kori-nja, kjer je presenetil 4. bataljon (RO) 8. brigade, ki je štel komaj 200 mož. Ta bataljon italijanskih partizanov je imel izredno nesrečo, da se je ta dan znašel ravno na črti, kjer je prodiral Rupnikov bataljon. Toda domobranci so po letalskih posnetkih in iz izdajalskih poročil prebivalstva dobro vedeli, da se italijanski bataljon nahaja na Malem Korinju. O teh letalskih posnetkih govori vojaško poročilo 2. domobranskega bataljona v svojem uvodu. Prav tako moramo upoštevati novo taktiko domobranskih udarnih bataljonov. Gotovo so se poslužili vodičev domobrancev, ki so bili doma prav s Korinja ali okoliških vasi, da so jih pripeljali po skrivnih stezah in gozdnih poteh. Kaže, da se 4. bataljon 8. brigade na Malem Korinju ni utrdil z izkopanimi jarki ali kamnitimi bunkerji na dominantnih položajih. Torej se je sovražnik neopazno približal vasi in jo obkolil. Zaradi močnega križnega ognja iz vseh vrst orožja četrti bataljon ni mogel organizirati obrambe vasi, temveč se je prebijal prek čistine. Ob splošni zmedi so domobranci jurišali v vas in tri borce ujeli. Njihov mitraljezec se je takoj povzpel v zvonik in streljal po čistini, kjer so se umikali borci. Komandantu 4. bataljona Giovanniju Paparazzu-Romi je uspelo zbrati okoli 20 borcev, s katerimi je skušal ščititi umik preostalim. Kakor hitro so v 1. bataljonu zaslišali hud boj, so prihiteli na pomoč 4. bataljonu. Toda domobranci so v zelo kratkem spopadu 4. bataljon že razbili, vendar je 1. bataljon, kasneje pa tudi drugi bataljoni, preprečil nadaljnje preganjanje 4. bataljona. S položajev Boljevskega brda (kota 691) so zaustavili Rupnikov bataljon. V 2. bataljon so pribežali štirje italijanski partizani in pojasnjevali, da njihovi mitraljezi sploh niso hoteli delovati, ker niso bili pravilno podmazani. Vsi bataljoni so bili na bojnih položajih, medtem pa je močno deževalo. Boji so trajali do poldneva. Domobranci 15 Poročilo obveščevalnega centra 8. brigade 16. 10. 1944 in centra glavnega štaba 11. 10. 1944, oboje v arhivu IZDG, f 67/111 in f 52/11. 10 NOV na Slovenskem, str. 777. so prenočili na Korinju. Levstikova brigada jih je ponoči trikrat napadla, potem pa se je zbrala v Ambrusu.17 K temu je treba še dodati, da je bila pozornost štaba 18. divizije in štaba 8. brigade obrnjena proti Hinjam in Novemu Logu, kjer je sovražnik začel z napadom že ob sedmih oziroma ob šestih zjutraj, napad Rupnikovega bataljona pri Korinju pa se je začel šele ob devetih dopoldne. Tedaj je bilo šele vsem očitno, da večje sile napadajo 18. divizijo od vzhoda in zahoda. Boj Nemcev in domobrancev je podpiralo topništvo, razmeščeno v Klečah pri Starem Logu. S preverjanjem so borci 4. bataljona natančno ugotovili, da je padlo pri Malem Korinju 28 njihovih soborcev, pri Brezovem Dolu in kasneje pa še pet.18 Stab 4. bataljona se ni strinjal s poročilom štaba 8. brigade o njegovem boju 17. oktobra, zato sta Paparazzo in Tomasich sestavila izčrpno poročilo, ki se glasi: »Ko smo 16. oktobra ob 21. uri prispeli na cilj, smo borce takoj raz-mestili na položaje v smislu navodil, ki smo jih prejeli iz štaba brigade. Naslednje jutro ob 6. uri so z enega izmed položajev sprožili alarm, ker so na okolišnih pobočjih opazili neko patruljo, ki so jo imeli za sovražno. Nemudoma so sprožili alarm in sklicali bataljona ter razporedili borce na položaje, ki smo jih ocenili kot nevarne za nas in bolj primerne za zadrževanje sovražnikovega prodora. Medtem smo formirali tri patrulje, ki smo jih poslali v izvidnice na najbolj dominantne točke. Ko so se patrulje vrnile — po približno eni uri — so nam zagotovile, da vlada v teh krajih absoluten mir. To prepričanje je še učvrstilo zatrjevanje dveh slovenskih tovarišev, da patrulja, ki so jo opazile naše izvidnice, ni bila sovražna, temveč da so to bili partizani, ki so napeljevali telefonsko omrežje. Vseeno smo za primer napada določili borbene položaje za dve četi našega bataljona, medtem ko naj bi tretja četa ostala na razpolago za formiranje patrulj oziroma izvidnic v primeru, da bi prišlo do obko-litve, ali pa za okrepitev možnih bolj ogroženih točk. Po takem opravljenem razporedu smo dali znamenje o končani nevarnosti, kljub temu pa smo še obdržali zasedene položaje. Hkrati smo poslali v izvidnico — glede na predhodno povelje štaba brigade — tri patrulje z nalogo, da obidejo teren in poročajo o morebitni navzočnosti sovražnika. Približno uro po odhodu patrulj je pritekel na položaj komandir ene izmed patrulj in zatrjeval, da je opazil nemško kolono, približno 400 mož, ki koraka proti našim položajem. Takoj smo sprožili alarm, odgovorni komandanti pa so dobili nalogo, naj nemudoma zavzamejo že prej določene položaje. 2e po nekaj sekundah smo slišali štiri razločne strele iz puške. To je bil očiten znak za napad, ker je temu takoj sledil peklenski ogenj iz zvonika ter z vrat in oken hiš naselja. To jasno dokazuje, da je bil sovražnik že pred našim prihodom v vasi, skrit v hišah. Krajani so 17 Poročili 2. bataljona slovenskega domobranstva (Rupnikovega) 22. 10. 1944., arhiv IZDG, AFK, f 280/IV; Zbornik VI/ 17, dok. št. 53; Jaka Arh, ustni vir. ,s Poročila slovenskih domobrancev arhiv IZDG, AFK. f 281/11; seznam padlih v arhivu odbora 8. brigade. bili belogardistično razpoloženi, saj je bil iz vsake hiše najmanj en član pri beli gardi.18" Z vsem orožjem smo, kolikor je bilo mogoče, zadrževali napredovanje sovražnika, peščici naših mož je uspelo doseči koto, ki jo je določil komandant. Okoli 20 borcev je vztrajalo na tem položaju približno dve uri. Vse bolj je bilo očitno, da se je sovražnikovo avtomatsko orožje in topništvo osredotočilo na omenjeni grič, saj so rafali dum-dum krogel in topovske granate usipale kot dež.,Hb Ko smo uvideli, da položaja na griču ne moremo obdržati, smo bili prisiljeni umakniti se v gozdiček za gričem, kjer se nam je čez približno pol ure pridružilo okoli 30 borcev 1. bataljona 8. slovenske brigade. Z njim smo se vrnili v napad, vendar je bilo junaštvo naših zaman, ker je kolona Nemcev, ki se je odcepila od glavnine, obkoljevala grič, ki smo si ga predtem ponovno priborili. Komandant Roma je izrazil željo, ki jo je podprl celotni bataljon, in sicer da bi se vrnil čimprej na kraj napada po padle tovariše. Temu pa je nasprotoval štab brigade, češ da so v kraju oziroma v zasedah še »beli«. Tako smo se odpravili v Korinj naslednji dan, 18. oktobra. Številne tovariše smo našli v bližini hiš — zadeti so bili v hrbet. To potrjuje mnenje, da so nas streljali v hrbet iz hiš, pa tudi trupla nekaterih tovarišev smo našli na takih mestih, kjer niso mogli biti zadeti od nikoder drugod kot iz hiš. Nič manj opazno ni bilo obnašanje domačinov, ki so se nam, ko smo zbirali trupla padlih, z nepopisnim zadoščenjem posmihali. Ne vem pa, kako so se domačini vedli, ko so prisostvovali prevozu približno 30 njihovih pristašev (V mislih sta imela padle domobrance).,!l Pritisk sovražnika iz Kočevja je že ob 6. zjutraj zapletel v hude boje 10. brigado pri Novem Logu, štab 18. divizije ob 7. uri na Hinjah in Hribu ter 9. brigado pri Plešah. Vse naše enote so se morale umikati ter postopno prehajati v manevriranje. Rupnikov domobranski bataljon se s Korinja ni umaknil v Velike Lašče, kot so poročali obveščevalci 8. brigade, temveč je nadaljeval z ofenzivo, saj je 20. oktobra prodiral proti koti 442 in koti 406. Zavzel je višino pri Stari gori in pregnal 3. bataljon 9. brigade proti Podgozdu. Od tam je bilo slišati in dojeti hud boj v smeri proti Visejcu in Brezovemu Dolu. Tamkaj se je ogorčeno bojevala 8. brigada, zlasti njen 1. in 4. bataljon, katerega dva borca sta padla na položajih okoli Visejca — kota 442. En bataljon pa se je boril jugozahodno od te vasi. Ob 8. uri je sovražnik začel napad iz smeri Vrh. Z njim sta se takoj spopadla 1. in 4. bataljon, ki pa sta se morala zaradi sovražnikove premoči umakniti. Na novih položajih je 1. bataljon skupaj z bataljonom vojske državne varnosti (VDV) preprečil vse sovražnikove poskuse, da bi zavzel koto 422. Tedaj se je enotam Schmitzove skupine pridružil še Rupnikov bataljon in skušal brigado obkoliti. Zato je moral 1. bataljon ob 14. uri zapustiti koto 422 in se umakniti na koto 523 pri Sv. Katarini. Tukaj pa je že bila tm Ta domneva še ni raziskana in potrjena. m To kaže na radiotelegrafsko usklajevanje s topništvom, ki je prišlo iz Ko'""via. kajti Rupnikov bataljon ni imel topov, pač pa težke miriomete. 19 Iaksetich, La brigata Fontanot, str. 52—53. sovražnikova zaseda, ki je napadla enoto 10. brigade, ko je šla mimo. Tedaj je 1. bataljon udaril po sovražnikovi zasedi ter jo vrgel s kote.20 Te boje opisujeta Paparuzzo in Tomasich v nadaljevanju svojega pisma glavnemu štabu Slovenije takole: »Ko se je zvečer komandant Gio-vanni Paparuzzo vrnil iz Ambrusa, (tamkaj so pokopali padle na Korinju, o. p), so ga poklicali v štab brigade, kjer je dobil nalogo, da zgodaj zjutraj (20. okt.) prestavi bataljon na položaj 1. bataljona. Za vodiča mu je bil dodeljen pomočnik komisarja brigade. Brž ko je prispel k bataljonu na položaj (pri Brezovem Dolu), je komandant opazil neko kolono, ki je urejeno korakala po dolini. Da bi ugotovil, kakšna kolona je to, je zahteval pojasnila od brigadnega funkcionarja. Ta mu ni mogel ustreči, pač pa je dejal, da gre poizvedovat. Ker se dolgo ni vrnil, kazalo pa je. da se kolona pripravlja na obkolitev griča, je komandant ukazal, naj bataljon zasede položaje in ostane v pripravljenosti, dokler ne bo razčistil položaj. Ko je ugotovil, da je kolona sovražna, se je razdalja že močno zmanjšala, vendar je kljub temu dal povelje za napad in vztrajal na položaju, dokler ni opazil, da ga bodo vsak čas obkolili. V teh bojih sta padla dva tovariša. Medtem so se slovenske brigade, čeprav oborožene celo s šarci, »junaško« umikale. Za tem je 4. bataljon prehajal na nove položaje in jih držal do večera, to je do takrat, ko je prejel od štaba divizije povelje, naj se vrne na Korinj. Tja smo prišli okoli 19. ure. V Korinju je štab brigade odločil, naj na pohodu, na katerega smo odšli ob 23. uri, naš bataljon prevzame skrb za ranjence. Drugi bataljoni pa naj bi se ob napadu spopadli s sovražnikom. Le-ta je naslednje jutro okoli 6. ure napadel našo kolono z avtomatskim orožjem in s topovskinv streli. Zaradi tega smo bili prisiljeni nadaljevat: pohod čez hrib, da b. se spustili v dolino na njegovi drugi strani. Tu smo naleteli na novo oviro — zasedo, ki smo jo morali premagati. Ta sovražnikova zaseda je stala življenje enega izmed naših tovarišev. Začasen pripor našega komandanta, razhajkanje številnih borcev, od katerih se mnogi še niso vrnili, je stanje poslabšalo. V tej situaciji se slovenski partizani in prav tako tudi njihovi komandanti niso izkazali to-variško, kar je naše borce močno prizadelo. V nadaljnjih 48 urah paniko in nereda zaradi vztrajnega nemškega zasledovanja in dezorientacije naših, ki so se znašli v nepoznanih in nepreglednih gozdovih, smo izgubili 4 strojnice, od tega tri v treh patruljah (še na Korinju 17. oktobra), katerih usoda je ostala nepojasnjena, ter dve cevi za bredo.21 Brigadni sekretar SKOJa Rudi Uršič je v svojem poročilu zapisal: ... Sprejeli smo 25 mladincev v SKOJ, ker so se v teh borbah dobro izkazali .. ,22 Po bojih pri Brezovem Dolu, Visejcu in Sv. Katarini je 8. brigada manevrirala čez vasi Korinj, Tisovec, Struge in Rapljevo. Kuhanje hra- ■ Operativno poročilo 18. divizije 19. 10. 1944, arhiv IZDG f 27/11 in domobranska poročila prav tam AFK, f 28.3/111 in f 281/11. Zbornik VI/17, kok. št. 53. * Iaksetich, La brigata Fontanot, str. 53—54. 22 Biro SKOJa 8. brigade 14. 10. 1944, arhiv IZDG, f 16/11. To poročilo se Je na navedeni datum začelo pisati, zaključilo pa šele po opisanih bojih. ne ni bilo mogoče. Kadar so šli borci mimo kakšne njive s koruzo ali repo, je marsikdo izpulil repo ali odlomil štok koruze »Še prav nam bo prišlo,« so si govorili. Potem so se povzpeli na greben Male gore in hodili hodili po globokih gozdovih, vmes pa je neprestano deževalo. Iz radia se je zvedelo, da je NOV Jugoslavije skupaj z Rdečo armado osvobodila Beograd. Politični komisar 3. bataljona Milan Ciglar je spregovoril o velikem pomenu tega dogodka za vso Jugoslavijo. Zaključil pa je s stvarnim opozorilom: »Toda vojne še ni konec!« Tako je Levstikova brigada lačna, premočena in prezebla kar v gozdu proslavila osvoboditev Beograda. Potem je skušala prekoračiti cesto Kočevje—Stari Log, toda trčila je na enote bojne skupine Schmitz, ki so se vračale iz Suhe krajine v Kočevje. Priti čez cesto je bilo težko. Štirikrat ali petkrat smo se vračali po isti poti nazaj in spet k cesti. Začeli smo se upirati. Zakaj ne bi udarili? je zapisal v svoj dnevnik Konrad Kresnik. Naposled je 1. bataljon kot predhodnica izsilil prehod čez cesto in tako se je brigada z bojem prebijala proti Pugledu ter se zbrala v požgani kočevski vasi Grintovec. Tu se je utaborila. Ves čas tega dolgega pohoda je nenehno deževalo. Po požganih kočevskih vasicah je bilo po tleh polno sadja. Najedli so se ga, potem pa so jim še kuharji pripravili topel obrok fižola s krompirjem.211 Rupnikov bataljon se je medtem v noči na 21. oktober vrnil v Grosuplje čez vasi Šmihel, Poljane, Zagradec in Luče. V Grosupljem so se domobranci naložili na vlak in se ob 14. uri 22. oktobra vrnili na Rakek. Skupina Schmitz je 20. oktobra prodrla na Dvor ter se povezala z novomeškim oziroma 4. domobranskim udarnim bataljonom iz Šentvida. »S tem je bila akcija zaključena,« so v svoje poročilo zapisali domobranci. Toda ko so se domobranci odpravljali v svoje postojanke, sta jih napadla 9. brigada in jurišni bataljon 18. divizije ter jih močno porazila. Sovražnik je branil Hinje še 22. oktobra dopoldne in odbil napad 9. brigade. Šele potem se je dokončno umaknil v postojanke. Tako je bilo te ofenzive konec.24 Med štabom 8. brigade in 4. bataljona RO je prišlo do ostrih prepirov in medsebojnih obtožb. Štab brigade je 4. bataljonu očital, da ni dajal zadostnega odpora v bojih. Štab 4. bataljona pa je opozarjal, da 17. oktobra ni dobil solidarnostne pomoči od drugih treh bataljonov 8. brigade, ki pa so bili preveč oddaljeni. Ce upoštevamo še nepremišljeni način ravnanja s štabom 4. bataljona, ki ga je dal štab 8. brigade razorožiti in pod stražo, je razumljivo, da 4. bataljon ni mogel več ostati v 8. brigadi zaradi nevzdržnih odnosov med njima. Štab brigade ni ravnal s 4. bataljonom enakopravno, če primerjamo njegov poraz na Korinju 17. oktobra s porazom 2. bataljona 8. brigade na Lučarjevem Kalu 30. oktobra 1944. Poleg tega je štabu brigade primanjkovalo širše politične razgleda- 21 Politično poročilo štaba 18. divizije za čas od 20. do 28. 10. 1944 z dne 1. 11. 1944, arhiv TZDG, f 193/1; Kresnik: partizanski dnevnik; Milan Ciglar, ustni vir. * Domobranska poročila v arhivu IZDG, AFK, f 283/11. nosti in človeške strpnosti. Paparazzo in Tomasich zaključujeta svoje pismo: »Razorožili so nas in poslali na komando (vojnega) področja.«25 Stab 18. divizije je v svojem 15-dnevnem političnem poročilu ocenil, da priključeni italijanski bataljon ni pokazal tiste borbenosti, kot bi jo moral glede na svojo moč in oborožitev: 8 puškomitraljezev in 4 težke brede. Napako je storil tudi štab brigade, ker je ta bataljon postavil v zasedo na Korinj, torej precej daleč stran od sebe, kjer je ostal sam zase. Občutne izgube je imel zato, ker je bil iznenađen in ker ni imel nobenih izkušenj v boju z domobranci. V tej borbi se je dobro izkazal le štab bataljona, moštvo pa je popolnoma odpovedalo. Od orožja je bataljon izgubil štiri puškomitraljeze in dve težki bredi. Bataljon je sedaj vzet iz sestave brigade in poslan na Dolenjsko vojno področje kot delavski bataljon.3 Potem se je brigada spet vrnila s Kočevskega v Suho krajino, in sicer čez Stari Log in Hinje na Sela in Vrh, kjer se je nastanila okoli 24. ure 22. oktobra. Tu jo je obiskal komandant divizije Tone Vidmar-Luka. Četrti bataljon so takoj izločili iz 8. brigade ter ga poslali na Dolenjsko vojno področje. To pomeni, da je imela 8. brigada 4. bataljon v svoji sestavi od 23. septembra do 23. oktobra 1944. Po izločitvi 4. bataljona je štela 8. brigada 676 borcev. Tedanji štab 8. brigade je napravil s takim razmerjem do italijanskih partizanov v 4. bataljonu veliko škodo, ki jo je moral za njim popravljati sam glavni štab Slovenije. Razoroženi 4. bataljon je obiskal najprej namestnik glavnega štaba Slovenije general Jaka Avšič in se do podrobnosti seznanil z dogodki in razmerami. Sledil je še sestanek s političnim komisarjem glavnega štaba Slovenije Borisom Kidričem, s katerim so podrobno analizirali dogodke in razmere. Kidrič je bil mnenja, da ni takega bataljona, ki bi bil sam popolnoma usposobljen za boj. Glavni štab NOV je objavil 5. novembra 1944 odredbo v slovenščini in italijanščini, ki sta jo podpisala namestnik komandanta glavnega štaba Slovenije general Jaka Avšič in politkomisar Boris Kidrič. Glasi se takole: »Naslednjim borcem 4. bataljona, italijanskega, pri 8. brigadi SNO: Neri Aldo, Bandiera Attilio, Furlan Mario, Paccalini Giovanni, Lipparini Dante, Šanson Antonio in komandantu bataljona tov. Paparazzu Gio-vanniju zaradi izjemne hrabrosti in požrtvovalnosti, ki so jo pokazali v dneh 17. do 21. oktobra 1944, izreka Glavni štab Slovenije posebno pohvalo in jih daje za zgled ostalim tovarišem. Smrt. fašizmu — svobodo narodu!« Razen pisma političnega komisarja in komandanta 4. bataljona noben drug dokument ne omenja razorožitve 4. bataljona. V poročilu 4. bataljona 30. oktobra piše, da je 17. oktobra na Korinju padlo 24 borcev, 20. oktobra v Brezovem Dolu dva in v preboju pri Vrbovcu 22. oktobra eden, ranjenih je bilo 9 in pogrešanih 38 borcev. Na seznamu je imel 4. bataljon 183 borcev, v šoli 5, v bolnici 13, navzočih pa 125 mož. Na M Poročilo štaba 7. korpusa IZDG, f 153. Iaksetich, La brigata Fontanot, str. 54. 26 Stab 18. divizije 15-dnevno poročilo z dne 6. 11. 1944, arhiv IZDG, f 167111. seznamu so še vedno imeli 38 pogrešanih in dva pobegla. Po opisanih bojih je imel bataljon le še 45 pušk in 1050 nabojev. To kaže, da so bataljon le delno razorožili ali pa vsi niso hoteli oddati orožja. V obdobju med 21. novembrom in 4. decembrom 1944 imamo dan za dnem glede števila moštva približno enake podatke. Število izgubljenih se je do 4. decembra zmanjšalo z 38 na 9 mož. Na seznamu so imeli 2 strojnici, 91 pušk in 6.700 nabojev. Medtem je dobil bataljon v dveh obrokih obleke, ki so bile vse kompletne. Ce je kaj manjkalo, je štab takoj zahteval. Glede živil so bile težave — manjkala sta mast in sol. Zdravstveno stanje v bataljonu se je zelo izboljšalo. Bataljon je dobil zdravilu Spomenik na Korinju padlim garibaldincem, ki sta ga dne 6. oktobra 1984 odkrila predsednik RO ZZB NOV Slovenije tovariš Božidar Corjan in predsednik vsedržavnega združenja partizanov Italije senator Arrigo Boldrini. Govora sta bila. objavljena v oktobrski številki Naše skupnosti 1984. (Foto Oskar Dolenc.) z obljubo, da jih bo poslej prejemal vsak mesec. Zdravnik je pregledal vse borce in odkril nekaj primerov garij in dva primera pljučnice. Odnosi s civilnimi oblastmi in prebivalstvom so bili odlični. Pri vsakem srečanju so »tovariši Slovenci zmeraj bolj poglabljali sožitje in bratstvo«. Na Dolenjskem vojnem področju so italijanski bataljon RO prve dni uporabljali za razna dela. Dne 18. novembra 1944 pa je glavni štab ukazal, da se bataljon ne sme več uporabljati kot delovna sila, temveč da se morajo italijanski partizani zbrati v Rožnem Dolu pri Semiču. Tamkaj naj se izvede reorganizacija bataljona in oborožitev vseh italijanskih partizanov. Dne 28. novembra je bilo na seznamu 794 borcev, od tega oboroženih 335. To so bile pravzaprav predpriprave na ustanovitev čisto italijanske brigade.27 Glavni štab Slovenije je 2. decembra reorganiziral bataljone italijanskih partizanov in ustanovil italijansko brigado. Zato se je moral 4. bataljon premestiti na območje Boršt—Mlake in ostati tamkaj do nove odredbe. Slednjo je glavni štab Slovenije izdal 16. decembra 1944 in z njo formiral 24. brigado, vključeno v sestavo 18. divizije, z nazivom Italijanska narodnoosvobodilna brigada Fontanot. Paparazzo je postal brigadni komandant, Antonio Šanson namestnih komandanta, Mario Abram politični komisar, Orfeo Vigna pa pomočnik političnega komisarja. Gior-dano Tomasich je postal politični komisar 2. bataljona, pohvaljeni Aldo Neri pa komandir jurišne čete.28 Iz teh imenovanj je razvidno, da je 4. bataljon 8. brigade postal jedro nove, popolnoma italijanske brigade, saj so vsi člani štaba brigade Fontanot razen političnega komisarja izšli iz štaba 4. bataljona. Brigado so svečano ustanovili na Suhorju 17. decembra 1944 v navzočnosti zastopnikov štaba 18. divizije in glavnega štaba Slovenije. Brigada Fontanot je sodelovala v številnih bojih, najbolj pa se je proslavila na koti 563 nad Smuko, za kar je prejela posebno pohvalo. Glavni štab Slovenije je 30. aprila 1944 premestil brigado iz sestave 18. divizije v novoformirano italijansko divizijo Garibaldi-Fontanot, vključeno v 7. korpus Jugoslovanske armade.29 Načrtna krepitev italijanskega partizanskega gibanja je koristila boju italijanskih demokratičnih sil pa tudi narodnoosvobodilnemu boju jugoslovanskih narodov. To je bil primer internacionalnega povezovanja demokratičnih sil proti fašizmu in krepitve sodelovanja ter bratstva med različnimi narodi tega sveta. * » * Nel mese di luglio del 1944 molti lavoratori delle jabbriche, dei canli-eri e del porto, di Trieste, Monjalcone, Muggia e Pirano, passarono con i partigiani anche per sottrarsi al ** venne organizzato in un nuovo battaglione, il 4° della Brigata. Comprendeva circa 160 combat-tenti, in buona parte ancora disarmati, che vennero affidati al comando dei partigiani anziani Giovanni Paparazzo-Roma e Orfeo Vigna.1 Da qui la denominazione di -"Battaglione ROMA-ORFEO» con la quale la forma-zione viene abitualmente ricordata. Costituito gli ultimi giorni del vnese di luglio, a Krnica nella Selva di Tarnava, il 4" Battaglione «Roma-Orfeo» viene aggregato per un periodo di addestramento alla Brigata «Gradnik» della 31" Divisione e qu-indi impiegato, il 20 agosto, nella grande operazione di evacuazione dei feriti dal territorio del IX Korpus. Raggiunta la base nella Loška dolina (valle di Lož) dove atterravano gli aerei alleati adibiti al trasporto dei feriti nelli ospedali partigiani jugoslavi delle Puglie, il 4° Battaglione non rientro' con la Brigata «Gradnik>y, ma venne riorganizzato e passato in forza al Notranjski odred (Distaccamento della Notranjska) come suo 3" Battaglione. Ma gia il 17 settembre il reparto italiano al completo viene incorporato nella 8° Brigata «Levstik» divenendone nuovamente il 4" battaglione. Dopo un breve periodo di permanenza della Brigata *>Lev-stik» nella Bella Krajina liberata dove completa i suoi organici, il 14 ottobre questa assume posizioni di combattimento nella Suha Krajina, nel settore Ambrus—Korinj. II 4° Battaglione attesta attorno al villaggio, di Korinj, parecchio staccato delle posizioni degli altri battaglioni deli' 8" Brigata. 11 17 ottobre consistenti forze nemiche, circa 4.000 uomini, iniziano un'offensiva contro le formazioni partigiane nella Suha Krajina. Le posizioni tenute dal 4° Battaglione vengono prese d'assalto dal 2" Battaglione di «domobrani» di Rakek numericamente tre volte superiore e molto di piu' per armamento. NelV aspro, impari, combattimento 28 partgiani del reparto italiano persero la vita ed i loro corpi vennero se-polli nel cimitero di Ambrus. I loro nomi sono scolpiti nella štele posla nel villaggio di Korinj. II Battaglione -«Roma-Orfeo» divenne, in seguito, il julcro della nuova brigata di partigiani italiani, la 24" Brigata -\ Come vice commissario politico della Brigata Fontanot rimase ferito nei combattimenti a Smuka. Vive a Trieste. Durante i combattimenti di Korinj la funzione di commissario politico del Battaglione «Roma-Orfeo» era stata assunta da Tomasi-Tomažič Giordano, operaio di Monfalcone che aveva combattuto al -"Fronte di Gorizia* nelle file della Brigata Proletaria. Divenne commissario politico di battaglione della Brigata Fontanot. Vive a Monfalcone. La funzione di vice comandante di battaglione, durante i combattimenti di Korinj, era affidata a Šanson Antonio — ex sottufficiale del corpi del carabinieri. Divenne Comandante di battaglione alla Brigata Fontanot. Vive a Conegliano Veneto. SPOMIN NA PADLE TOVAR1SICE IN TOVARIŠE IV. BATALJONA CANKARJEVE BRIGADE NA JAVOROVIC1, 16. MARCA 1944 Janez Lwžar* Utrujena, mokra, »Kje, Tončka, si? Sandra. prezebla od mraza Pohiti, Suzana! enota, Široko odprta ki ni še poznala poraza. na prsih je rana.« pomika se v klanec, >-Ne kliči, tovariš, v breg, do naselja. saj ni je pomvči. Bi jim branili Dekleta vsa padla počitka, veselja? v svinčeni so toči.« Le v hiše in k peči »Pa komisarja spodbudna žele partizani.. . beseda?« Kdo slutil, da v noči tej »Prav njega najprej bodo izdani? je podrla zaseda.« Ni odmaknila še Postavo zazna mu dnevu se noč, že megleni pogled. ko klešče je stiskal O, grozna! V rokah sovražni obroč. krvav bajonet! Joj, kakšna se borba Se sklanja nad žive. naenkrat je vnela, se mrtvih dotika; da zarja krvavo z nožem zakolje je zažarela. še, kar se premika. Ob gromu orožja, Prav na tem kraju ostrini švistenja zločin se je storil. pa hrabro ugašajo Tu sosed in brat mlada življenja. je brata umoril. Ze hrup se odmika, Kaj? Maščevanje? že boj pojenjuje, Ne!!! le ranjenec v snegu Saj to ni rešitev; kliče, vzdihuje .. . le sloga, prijateljstvo bo potešitev. * Glej članek Bibliografije, ZOG 14 zv.. 1986. str. 214—215. PESEM CANKARJEVE BRIGADE Janez Lužar Od Kolpe, Kočevja do Brežic, Ljubljane brigada se Cankarjeva hrabro bori, korak partizanov nikjer ne zastane, preganja sovraga iz mest in vasi. Sovražnik razdira družine, domove, ni mar mu trpljenja nedolžnih ljudi, le rane odpira in temne grobove, ker lačen je zemlje, solza in krvi. V Jelenovem Žlebu, v borbi krvavi, v Trebnjem, Bosiljevem in vse odslej brigada zmaguje, nikjer se ne ustavi, saj mi gospodarji na zemlji smo tej. Naj orje in seje Jerneja pravica, naj misel nas vodi skoz borbo naprej, da Ilova Gora in Javorovica bO v slogi živela, cvetela ko prej. Z naporom poslednjim prihaja svoboda, z naskokom junaškim si utiramo pot, sovražnik se umika, že strt je oproda, le sonce naj sije za bratstvo povsod. 'Pesem Can&ar/eoe brigade \ 3*»** ^lar &z4?vaK Gale A, Cd MoJ-pP, kč>-c4y;a. 1. l/7e - is -n-ooein iLJfiu.. v 3. Sc -t>r)ajj2iA raaćtCr'O. ctr*- r \ R- f A- Brezje., LjuSiJaJl9. hr/'-pa.-ctA Sff Car-.hurfa- hra -že? Sorli.A 2.- bpr&i Mirsa-vč, v. "Trvbn/tm.&osUftvtm in. p*, risprp Mri 3- zi-ns, ctomsoe, nt. 7nxr mx. -trpljenja, ns- cCct- -z'^i. Le rT T 'T i i. kil f >' k mm A. r<*Jk p***tijzan4y *ruA/'er 7ie ^.s-ćj2^p/pr^oaryo. So/ro.px. t. z. Z. posCa. jzimajnji-, ni A/g r se n.ezptt, m ^Sr^sppcZ-z-rfz «x f ■}-+_(---\-—\— j-f— ^O- J- r+j i i- * f 5 ^ rr~T j f -j—*—f ,? ..... If 1—p -p......-j*— h PRISPEVKI K OSVETLITVI POLITIČNEGA DELOVANJA LOVRA KLEMENCICA France Filipič* Lovro Klemenčič se je rodil 9. avgusta 1891 v Šentvidu pri Stični očetu Francu in materi Tereziji, rojeni Lesjak.1 V družini, ki je živela v skromnejših razmerah — mati je vodila trgovinico — je bilo pet otrok, poleg Lovra še dva brata in dve sestri.2 Gimnazijski študij je opravil na, takrat seveda nemški gimnaziji v Novem mestu, po maturi 1911. leta pa se je vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju;3 tukaj je v letih 1912 in 1913 tudi opravil prvi državni izpit/' Lovro Klemenčič * Maribor, YU 62000, Kamniška 28; pisatelj, zgodovinar in publicist. 1 Kazenski spis okrožnega sodišča v Mariboru proti Vinku Moderndorferju in tovarišem, Vr IX 343/27—36. Zgodovinski arhiv CK ZKS (ZA CK ZKS). 2 Izjava Justa Klemenčiča, Lovrovega sina, 20. februarja 1986, pri avtorju. :i Dušan Kermavner, članek o Lovru Klemenčiču v Enciklopediji Jugoslavije, 5 zvezek, Zagreb 1962. ' Kazenski spis deželnega sodišča v Ljubljani proti Josipu Petriču in so-obtožencem, Vr IX 807/20—91 a. ZA CK ZKS. V čas njegovega študija na Dunaju segajo Klemenčičevi začetki intenzivnega političnega delovanja. Najprej se je menda včlanil v akademski klub Slovenija, vendar je v teku prvega študijskega leta izstopil i/, njega — skupno z Avgustom Jenkom in Vladislavom Fabjančičem, ki sta izhajala iz vrst narodnoradikalnega dijaštva v Ljubljani — in se priključil samostojni skupini Slovencev, ki so pod imenom Slovenijani gostovali v društvenem lokalu hrvatskega akademskega društva Zvonimir."' Jenko, Fabjančič in Klemenčič so bili v tem času že v vodstvu preporo-dovskega gibanja v Ljubljani, akademski klub Slovenija jim je bil preozek ovir za njihovo narodnorevolucionarno delovanje." Na Klemenčičevo politično in svetovnonazorsko usmeritev je na Dunaju najmočneje vplival France Fabjančič, ki je prek novomeške in ljubljanske gimnazije že vsaj leto dni pred Klemenčičem začel svoj študij na dunajski univerzi; Fabjančič je Klemenčiča pridobil za delovanje v pre-porodovskem narodnorevolucionarnem mladinskem gibanju.7 France Fabjančič, za katerega navaja njegov brat Ladislav, da je bil tvorec preporodovske srednješolske organizacije,8 je — po bratovih podatkih — na Dunaju najprej vstopil v socialistično dijaško združenje, v katerem je bil nekaj časa celo zastopnik za južne Slovane. Ko pa se je seznanil in spoprijateljil z voditeljem bosanske srbske revolucionarne mladine Vladimirjem Gačinovičem, članom Mlade Bosne, ki je tudi študiral na Dunaju, se je vnel ob njegovih idejah udeležbe mladine južno-slovanskih narodov v boju za razbitje Avstro-Ogrskc in združitve narodov na slovanskem jugu v svobodno državo.9 France Fabjančič se je kmalu razšel z dunajsko socialno demokracijo zaradi »njene očitne nem-ško-hegemonistične tendence«,1" smatrajoč »da se mora najprej rešiti nacionalni problem, potem pa je mogoča uspešna rešitev socialnega vprašanja«." Prijateljski zvezi Franceta Fabjančiča in Vladimirja Gačinoviča se je pridružil tudi Lovro Klemenčič. V tem krogu je dozorel načrt za ustanovitev tajne in revolucionarne dijaške organizacije v Ljubljani, za katero so bili v Sloveniji že dani pogoji ob političnem razvoju mlade narod-nozavedne generacije z jedrom narodnoradikalne mladine, ki je iskala poti za rešitev slovenskega narodnega in jugoslovanskega vprašanja zunaj okvira Avstro-Ogrske in tudi mimo oficialnih domačih političnih ' Glej Ivan Kolar: Preporodovci 1912—1914, Ljubljana 1930. fi Ivan Kolar: Slovenska akademska mladina v dobi avstroogrske nadobla-sti. Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970. stran 95 do 118. 7 Vladislav Fabjančič in Lovro Klemenčič: Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912—1918, Ljubljana 193(5, stran 169 do 172. 8 Ob 25 letnici veleizdajniškcga procesa proti Preporodovcem. Slovenski narod, 23. decembra 1939, št. 291. • Glej Vladimir Dedijer: Sarajevo 1914. Ljubljana 1966, deseto poglavje. Gaćinović je od jeseni 1910 do poletja 1912 bil kot študent filozofije na dunajski univerzi. Enako kot opomba št. 8. " Enako. strank.1-' Gaćinović je izročil Fabjančiču primerek Stepnjakove Podtalne Rusije, ki naj bi bila vzorec za organizacijo tajnih krožkov.1'1 Tako je, kot je znano, narodnoradikalno dijaštvo v Ljubljani 13. januarja 1912 ustanovilo tajno in revolucionarno dijaško organizacijo, ki se je postavila na odločno protiavstrijsko stališče, njen politični program pa je bil zedinjenje vseh jugoslovanskih narodov v samostojni državi zunaj Avstrije in proti njej; člane tega združenja imenujemo po glasilu Preporod, ki so ga izdajali, preporodovce, ime Preporod pa se je prijelo tudi združenja samega.1'' V letih 1912 in 1913 se je Preporod razširil na vse srednje šole na Slovenskem, s svojimi zvezami pa je segel tudi v druge jugoslovanske dežele avstrijske monarhije, v Srbijo in tudi v Rusijo. Na čelu združenja je bil odbor, operativno vodstvo pa je bilo v rokah tajnega krožka peterice, ki so jih imenovali kladivarji; prvi kla-divarji so bili France in Vladislav Fabjančič (ki je tudi vodil ustanovni zbor), Avgust Jenko, Lovro Klemenčič, prof. dr. Josip Berce, pozneje tudi Juš Kozak.,r> Lovro Klemenčič je neutrudno sodeloval v glasilu Preporod, ki je izhajalo v Ljubljani od 1. novembra 1912 pa do 25. junija 1913. V letu 1913 je objavil 13 obsežnejših člankov. Tako je v majski številki v polemičnem zapisu Jugoslovanska nacionalna ideja in dr. Tavčar ugotavljal, da je preporodovsko gibanje povsem samoniklo in ne korenini v nobenem programu slovenskih političnih strank. V članku Jugoslovanska nacionalna ideja, junija, je poudaril, da nas z jugoslovanskimi narodi vežejo predvsem skupni interesi, in da je od dobe kmečkih vojn Preporod prvi, ki si je upal napisati na svoj prapor: Svobodna nacionalna država. V isti številki je v članku Ob koncu balkanskih vojn preroško zapisal, da se je »pokazala neizbegljiva nujnost velikega evropskega prevrata: evropske vojne«, na katero naj bi se predvsem Jugoslovani pripravili. V januarski številki letnika 1913 je v cenzuriranem članku V obrambo in korajžo zgoščeno izpovedal bistveno ideološko usmerjenost pre-porodovskega gibanja in seveda svoje lastno pojmovanje slovenskega nacionalnega vprašanja: »Preporod vedno jasneje proglaša nove ideje. Ideja svobode... Slovenci moramo postati Jugoslovani, je ideja prvi enaka ... Zato je neobhodno potrebno, da se združimo z bratskimi narodi, ki jim preti isti prepad in postanemo Jugoslovani. S tem rešimo svojo individualnost ali pa se — ako prinese razvoj — spojimo v nov narod 12 Glej dr. Ernest Turk: Kratka oznaka gospodarskih, družbenih, političnih in kulturnih razmer pri Slovencih od začetka našega stoletja do prve svetovne vojne. Preporodovci proti Avstriji, stran 37 do 75 " Enako kot opomba št. 9. Vladimir Dedijer navaja pismo Juša Kozaka z dne 2. februarja 1959. Na strani 319 Sarajevo 1914 opisuje Dedijer podrobnosti o sestajanju Gačinoviča in »slovenskih študentov« 1911. leta v kavarni »Oosephinum« na Dunaju, kjer naj bi bili našli »primerno osnovo za skupno akcijo«. H Glej Ferdo Gestrin — Vasilij Mclik: Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, stran 324 in 325. Ivan Kolar, kot v opombi št. 6. Evgen Lovšin: Spomini na preporodovska leta. Preporo-rlovci proti Avstriji, stran 118 do 171. ,r' Enako kot opomba št. 14. jugoslovanski. V tem našem jugoslovanskem narodu pa bi prišla do veljavo tudi naša individualnost.« Ko je Gaćinović poleti 1912 odšel z Dunaja v Švico, je vendar ostal v zvezi z vodstvom Preporoda, pošiljal je prispevke za glasilo in se v pismih neposredno obračal tudi na Klemenčiča.16 V letih 1912 in 1913 se je na Dunaju poglobilo Klemenčičevo prijateljstvo z Jušem Kozakom, ki so ga preporodovci tudi pritegnili med kladivarje. Juš Kozak nam je ohranil v svoji leposlovnopublicistični knjigi Celica izjemno pričevanje o duhovnem portretu svojega prijatelja, mladostno romantičen zapis z realno vizijo prihodnosti, kakor se je napovedovala na pragu prve svetovne vojne.17 1913. leta so preporodovci Lovra Klemenčiča poslali v Rusijo, da naveže stike z ruskimi socialnimi revolucionarji; po Dedijerjevem mnenju pa ta akcija ni rodila nobenega sadu.18 Po podatkih Vladislava Fabjan- le Korespondenco objavlja Vladimir Dedi jer v svojem delu Sarajevo 1914, v desetem poglavju. 17 Juš Kozak: Celica, Slovenske poti, Ljubljana 1932. Iz poglavja Obiski. »Neke noči sem se kasno vračal po Ringu. Menda sem v operi poslušal Wag-nerja in se potem motovilil skozi noč. Iz megle se je prikazala dolga Lovretova postava. Kasneje sva sedela v njegovi sobi, tako tesni kamri, da je bilo treba prekobaliti stol med mizo in posteljo, če si hotel od peči k oknu. Kuhala sva si čaj in se pogovarjala pozno v noč. Lovre je bil romantik, toda njegov kme-tiški čut za koristnosti in prirodni dar ostrega opazovanja sta ga v idejnem snovanju vselej varno vodila. Razgovor se je razpletal o narodu in njegovi usodi. Nasproti moji trditvi, da bo narod v svoji kulturi večno živel, je postavil drugo, da kulturno zrel narod ne more živeti brez politične svobode. Nenehna borba za obstanek vtesnjuje njegovo kulturno izživljanje. Nato se je razvnel. Napovedal je, da prihajajo časi, ko se narod ne bo mogel več boriti z orožjem svoje kulture. Nemški imperializem je brezobziren nasprotnik. Z vsakim dnem izpodjeda naše gospodarske temelje, potujčuje človeške duše, mi pa v znoju preštevamo na prste, koliko smo jih rešili. Narod, ki mora trošiti vse svoje moči ter se z največjim napoiom bori za svojo življenjsko upravičenost, ne more nikoli sprostiti svojih najdragocenejših sokov. Toda sen o svobodi ni še ugasnil v našem narodu, sluti ga, odkar se je zavedel, da je narod. Zdaj je vzplamtel. Francoska revolucija je oznanila svobodo, balkanski narodi zaključujejo poglavje svetovne zgodovine. Avstrija je preslišala prebujenje narodov, zato jo morajo narodi razbiti. Narod je suveren in država obstaja po njegovi volji. Gre za poslednjo borbo. Srbi in Bolgari so izračunali, koliko jim bo treba municije, krompirja, hlebcev, opank, topov in ljudi, ki bodo dali svoje življenje. Kaj smo storili mi? Katera naj bo naša pot? Slovenci živimo na prepihu. Le v močni jugoslovanski državni tvorbi, naslonjeni na Rusijo, se lahko upremo nemškemu imperializmu, da se bomo poslej kot narod med narodi borili za človeške pravice. Bila je že pozna noč, ko sva se ločila pod svetilko na ulici. Lovre me je vabil, da bi prišel mednje in stopil v vrsto: Slovenski narod si ne bo priboril politične svobode brez žrtev in krvi, ki jo je moralo človeštvo za svoje najdragocenejše zmage vselej prelivati, da je strlo odpor narave.« m Sarajevo 1014, stran 326. Dedijer navaja na strani 754 podatke iz pisma, ki mu ga je poslal 13. junija 1065 Janko Lavnn in v katerem je sporočal poleg drugega, da je Klemenčič »ves čas bival pri Kosovih, ki so imeli veliko vilo v Carskem selu. Vera — ena izmed hčera vdove Kosove — je bila (vsaj začasno) njegova fiancee. Za druge stvari — tako je vsaj videti — se ni prav nič menil. Po Klemenčičevi vrnitvi iz Rusije, je France Fabjančič zahteval od njega, naj predloži račune o stroških« čiča se je Klemenčič mudil v Rusiji v Petrogradu, Moskvi in Kijevu,19 med bivanjem v Petrogradu pa naj bi se bil zbližal z levimi eseri.20 V Glasu Juga, glasilu, ki je nasledilo 1914. leta Preporod, Lovra Kle-menčiča sicer ne zasledimo; res pa je, da je na policijskem zaslišanju 5. novembra 1919 v Ljubljani izjavil, da je bil 1914 — torej po vrnitvi iz Rusije — sourednik glasila.21 Kmalu po prihodu iz Rusije je moral v vojsko; vpoklican je bil predčasno, služil pa je pri 27. planinskem polku v Celovcu in v Tolminu. V Tolminu je njega in Franceta Fabjančiča, ki je prav tako tam služil, obiskal Vladislav Fabjančič, ki se je vrnil iz Srbije, kjer se je dogovarjal o prostovoljnem služenju Slovencev v vojni akademiji.22 Takoj po izbruhu prve svetovne vojne se je znašel Klemenčič s svojo enoto na fronti v Galici, kjer je v zelo kratkem času padel v rusko ujetništvo,21 katerega pa se je kmalu rešil; o tem je na zaslišanju, novembra 1919 izjavil: Tam sem se vsled svojih prejšnjih dobrih zvez in s pomočjo poslanika Spalajkoviča oprostil ujetništva ter odšel s prvo dobrovoljsko jugoslovansko legijo v Srbijo, kjer sem služil kot zdravnik do julija 1917.2'* Tej Klemenčičevi izjavi pa menda ne gre povsem verjeti, kajti njegovo dobrovoljsko usodo v Srbiji je Vladislav Fabjančič v zborniku Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912—1918 precej drugače in zelo prepričljivo predstavil: »Ker se takrat še ni ustanavljala jugoslovanska dobrovoljska divizija, so dobrovoljce prepeljali z brodi po Donavi v Srbijo. Tako je prišel leta 1915 tja tudi Klemenčič, v katerem oddelku je bil najprej, mi ni znano. Pač pa je bil proti koncu leta četni zdravnik v 18. srbskem kadrovskem polku. Kot tak se je udeležil borb na bolgarski fronti, nato pa je šel z drugimi na pot groze in umiranja skozi Albanijo, menda na Ljer, nato na Krf, pozneje pa v Solun. Tu je bil zopet trupni lekar. Da je tam, mi je pisal dr. Milan Gavrilovič iz zunanjega ministrstva na Krfu.«25 V dneh, ko je v juliju 1917 bila podpisana na Krfu deklaracija o bodoči ureditvi države Srbov, Hrvatov in Slovencev, je poklical na Krfu predsednik srbske vlade dr. Nikola Pašič k sebi dopisnika petrograj-skega časopisa Novoe vremja na balkanski fronti Slovenca iz Bele krajce Janka Lavrina, ki se je mudil že pred prvo svetovno vojno precej časa v Rusiji,26 ter mu predlagal, da v imenu srbske vlade odide v 19 Enako kot opomba št. 7. 20 Enako kot opomba št. 3. 21 Enako kot opomba št. 4. 22 Enako kot opomba št. 8. 23 Enako kot opomba št. 3. * Enako kot opomba št. 4. 2!i Podobno trdi dr. Dušan Kermavner v svojem kritičnem zapisu Pripombe k elaboratu »Revolucionarno vrenje v trboveljskem revirju 1917—1920«, da Klemenčiča niso poslali v Srbijo »s prvo dobrovoljsko legijo« marveč so skratka potovali v skupinah in kot posamezniki po Donavi pred vstopom Bolgarije v vojno. Rokopis pri Berti Kermavner. 2,; Janko Lavrin, slavist, rojen 1887 v Krupi v Beli krajini, je po maturi na Sušaku študiral na evropskih univerzah, tudi v Petrogradu. Udejstvoval Petrograd in tam vladi Kerenskega pojasni položaj, ki je nastal s podpisom deklaracije, ter zagotovi podporo ruske vlade prizadevanjem po ustanovitvi jugoslovanske države. Janko Lavrin je opozoril Pašiča, da on sam za takšno misijo ni primeren, da pa je v vojski na solunski fronti Slovenec Lovro Klemenčič, ki je že bil pred vojno v Rusiji in bi lahko opravil to poslanstvo. Pašič je dal Klemenčiča poklicati s fronte, nakar je bilo dogovorjeno, da gresta Janko Lavrin in Lovro Klemenčič skupaj v Rusijo. Oba sta odpotovala s Krfa in se spotoma ustavila v Parizu.'27 19. julija 1917 se je Klemenčič iz Pariza s pismom oglasil Vladislavu Fabjančiču in ga obvestil, da z Lavrinom odpotuje v Petrograd in da bo okoli 1. oktobra izšla v ruščini revija, ki naj bi obveščala Ruse o jugoslovanskem vprašanju.28 Toda v Parizu se je Janko Lavrin odločil, da poti ne bo nadaljeval,29 tako da je Lovro Klemenčič sam odšel v Rusijo, kjer je bil potem, kot je izjavil, uslužben na srbskem veleposlaništvu.'10 Zdi se, da se je kmalu po zmagi oktobrske revolucije preselil v Moskvo, kjer je v avgustu 1918 stopil v rdečo armado.31 Na pobudo Srečka Jerasa, dobrovoljca, ki se je kot disident vrnil v Rusijo in se nato bojeval v 4. ukrajinski rdeči armadi, se je pridružil mednarodnemu odredu pod poveljstvom boljševiškega komisarja Alibeja Togžanoviča Džingaldina ter se kot odredni zdravnik udeležil njegove ekspedicije čez Kaspijsko morje in puščave zahodnega Kazahstana do mesta Čelkar.32 Džingaldinov odred je namreč dostavil orožje turkestanski (aktjubinski) fronti, ki je bila odrezana od centralne Rusije. Odred je od Forta Aleksandrovskega (na polotoku Buzuči) do Celkara prehodil stepe s solnimi močvirji in puščavo brez vode ter prišel na cilj novembra 1918.33 Klemenčič je tudi po prihodu odprave na cilj ostal še nekaj časa kot načelnik zdravstvene službe v odredu.3'' Iz Sovjetske Rusije se je Lovro Klemenčič vrnil v domovino — po lastni izjavi — avgusta 1919,35 najprej v Srbijo in potem še isti mesec v Slovenijo. V Beogradu se je predstavil oblastem še vedno kot »uslužbenec srbskega poslaništva«,36 po mnenju Dušana Kermavnerja pa je se jo v jugoslovanskem narotlnorevolucionarnem mladinskem gibanju, tudi v najožji zvezi s slovenskimi preporodovci. Prvič je bil v Rusiji 1917] leta, pozneje daljša obdobja v Petrogradu in Moskvi. 1913. leta je po nalogu ruskega generalštaba propagandistično deloval proti Avstro-Ogrski v Benetkah, 1914. leta je bil med ožjimi sodelavci Glasa Juga. Z Lovrom Klemenčičem je bil že v ožjih stikih pred prvo svetovno vojno. Iz podatkov, ki jih je dal avtorju 1971. leta. 27 Enako. 28 Enako kot opomba št. 4. ■ Janko Lavrin, podatki iz leta 1971 avtorju. 30 Enako kot opomba št. 4. 31 Podatki iz knjige I. Očak — A. Takenov: Internacionalnij otrjad, Alma-Ata 1974. Knjigo je posredoval avtorju Mile Pavlin, za kar se mu zahvaljuje. 32 Celkar je železniška postaja na progi od Orenburga proti Taškentu. 33 Enako kot opomba št. 31. ____ Srečko Jeras: Ekspedicija v Kirgizijo. Jugoslovani v Oktobru, Ljubljana 1969, stran 528 do 533. 38 Enako kot opomba št. 4. _ 36 Enako kot opomba št. 4. na tej svoji poti domov že sprejel v Beogradu prve direktive od SDSJ (k) — Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov).37 Po vrnitvi v domovino se je Klemenčič najprej občasno zadrževal na svojem domu v Šentvidu pri Stični, sicer pa je, zdaj kot prepričan komunist, kaj kmalu posegel v jugoslovansko politično življenje. V Ljubljani se je pridružil JSDS — Jugoslovanski socialnodemokratski stranki — javil se je pri njenem tajniku Francetu Svetku38 — ter podprl v njej levo komunistično krilo,3" istočasno pa je vzpostavil zveze z nekaterimi predvojnimi člani Jugoslovanske narodnorevolucionarne omladine, s tistimi, s katerimi je svojčas vzdrževal stike kot preporodovec in so se približali komunističnemu gibanju. Klemenčič in Vladislav Fabjančič, ki se je medtem vrnil iz Švice v domovino, sta v prvih dneh septembra 1919 začela sodelovati pri pripravah za kongres jugoslovanske narodnorevolucionarne omladine, ki je bila v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno deloma nosilec zelo progresivnih socialnih teženj/'" Kongres naj bi potekal od 11. do 13. oktobra 1919 v Zagrebu/'1 dva dni prej pa naj bi zasedal, prav tako v Zagrebu, pripravljalni sestanek starejših članov (seniorjev) Jugoslovanske združene mladine/'2 Na tem sestanku bi se morali sporazumeti v podrobnostih za potek kongresa, zlasti za njegovo politično usmeritev. Med jugoslovansko akademsko mladino se je do tedaj že močno uveljavilo komunistično gibanje, nakazovala se je možnost ostrega spopada med revolucionarno usmerjenimi delegati in nacionalisti/'3 Tajnik odbora za kongres jugoslovanske narodnorevolucionarne omladine je bil Milostisav Bartulica, ki je pred prvo svetovno vojno pripadal kot viden član njenemu levemu krilu, vnet za socialistične ideje/"'* bil pa je leta v prijateljski zvezi s Klemenčičem in Fabjančičem/'5 V teku programskih priprav za mladinski kongres v Zagrebu je bilo predloženih nekaj predlogov in referatov, ki so obravnavali organizacijo 37 Dr. Dušan Kermavner Pripombe k elaboratu »Revolucionarno vrenje v trboveljskem revirju 1917—1920«, glej opombo št. 25. " Enako. 38 Enako. France Svetek naj bi se bil tedaj izrazil Klemenčiču, da je on tudi pristaš III. internacionale. 40 Enako kot opomba št. 6. 41 Dr. Slavoljub Cvetković: »Napredni omladinski pokret u Jugoslaviji 1919—1929, Beograd, 1966, stran 54, 55, in 58. Niko Bartulović: Od revolucionarne omladine do orjune. Split 1925, stran 78. vi Združena jugoslovanska mladina (Jugoslovenska ujedinjena omladina), organizacija vseh jugoslovanskih mladinskih narodnorevolucionarnih skupin, ustanovljena 28. junija 1914 na Dunaju, na pobudo jugoslovanskih študentov iz Prage, na tako imenovanem »Vidovdanskem kongresu«. Dr. Slavoljub Cvetković, kot zgoraj, stran 25. 43 Glej dr. Ljubo Jurković: »Uticaj Svetozara Markovića na jugoslovensku nacionalno revolucionarnu omladinu«, Gradina, letnik 1970, št. 2. Vladimir Dedijer: Sarajevo 1914, podatki o vplivu Svetozara Markovića na mladobo-sance. 44 Iz razgovora z Milostisavom Bartulico, 8. 10. 1979 v Zagrebu, zapis pri avtorju. Dr. Slavoljub Cvetković, kot zgoraj, stran 56. " Enako. in vsebino bodočega delovanja jugoslovanske mladine.',fi Tako je Milosti-sav Bartulica napisal referat pod naslovom »Za jugoslovanski socializem«, predlog s podobno vsebino pa je pripravil tudi Lovro Klemenčič. Ko se je Klemenčič septembra 1919 nekaj časa zadrževal na svojem domu v Šentvidu pri Stični, je odtod poslal v Zagreb Bartulici pismo s svojo zamislijo o organizaciji in delovanju bodočega mladinskega združenja, ki naj bi se bilo izoblikovalo na kongresu. Izdelal je predlog o ustanovitvi Zveze socialistične mladine Jugoslavije (SSOJ), ki naj bi ga kongres obravnaval in se izrekel zanj. Svoj predlog je Klemenčič prav izčrpno utemeljil: »Da bi bila organizacija (kongresa) uspešna, naj ne bojo referati v teh treh dneh splošni, temveč programatični. Jaz bi lahko spregovoril o sledečih temah: 1. Dve leti ruske revolucije in naloge jugoslovanske mladine. 2. Balkanski nacionalizem in internacionalna politika delovnega ljudstva. Cez nekoliko dni vam bom poslal načrt programa in statuta Zveze socialistične mladine. Niti ena stranka doslej še ni organizirala mladine. Prepričan sem, da bomo lahko dosegli velik uspeh. Ce organiziramo 10.000 članov mlade generacije, bo to organizacija, ki bo sposobna sama sebe vzdrževati in ki bo najmočnejša v Jugoslaviji.- V nadaljevanju svojega predloga o Zvezi socialistične mladine Jugoslavije je Klemenčič podrobno navedel njeno celotno organizacijsko shemo/'7 Klemenčičev predlog se je zelo značilno vpletal v celotni potek priprav na jugoslovanski mladinski kongres v Zagrebu. Splošno nezadovoljstvo s socialnimi razmerami v državi je tedaj znaten del nacionalne mladine pripeljalo na pozicije socialističnih idej in jo oddaljevalo od poudarjenega nacionalizma, tako da je celo Niko Bartulović, ekstremni nacionalist ter unitarist, ki je bil pozneje celo med ustanovitelji Orjune v Dalmaciji, pod vtisom splošnega razpoloženja nacionalne mladine, tik pred njenim kongresom, septembra 1919, zapisal: »Mi smo namreč bili nacionalisti pred vojno, tako jaz kot Bartulica, in jedro onih, od katerih prav najpomembnejši danes nočejo slišati za komunizem, a mnogi celo že pripadajo skrajni komunistični levici, in to prav ljudje, ki so se znali bojevati in žrtvovati in so tudi zdaj pripravljeni na preganjanja ... Po svojem bistvu je bil naš nacionalizem boj proti zatiranju in krivici, a ta boj se mora nadaljevati proti vsem oblikam zatiranja in krivice. Zdaj w Enako. 1,1 »V univerzitetnih mestih bi morali ustanoviti akademske odseke SSOJ. V Sokolu — sokolske odseke SSOJ. Zveza bi lahko organizirala strokovno organizacijo »intelektualnih delavcev«. SSOJ naj bi organizirali 1. Zvezo intelektualnih delavcev. 2. Zvezo študentov (proletarcev). 3. Zvezo srednješolcev (proletarcev). 4. Učiteljsko zvezo. 5. Zvezo vaških pisarjev. Razmerje napram socialističnim strankam: Poskusiti ves boj usmeriti k principialnim vprašanjem, da bodo programi jasni, in potem kot samostojna enota stopiti v kontakt za delo. Ce bo predlog sprejet, kar je treba doseči, bi imeli velik uspeh. Za kongres moramo pripraviti: 1. Tiskani načrt programa SSOJ. 2. Statute strokovnih organizacij. 3. Tiskane legitimacije in ostale tiskovine SSOJ, tako da bi lahko takoj začeli vzpostavljati organizacijo« Original v Zgodovinskem arhivu v Splitu. ko je nacionalno zatiranje odstranjeno, nam ostaja boj proti socialnemu in smo zato socialisti.. .«''8 Lovro Klemenčič je strmel za tem, da bi bodočo organizacijo jugoslovanske mladine usmeril na leve, revolucionarne pozicije, za kar so bile določene možnosti, saj sta kluba študentov komunistov na zagrebški in beograjski univerzi imela na celotno mladinsko gibanje v državi znaten vpliv, prav tako je bilo močno komunistično gibanje razvito tudi med jugoslovansko srednješolsko mladino/'9 Klemenčič se je seveda zavedal, da bi se del mladine, ki pa je bil nasproten komunističnemu gibanju, z vso silo uprl ustanovitvi organizacije, ki bi odkrito nosila komunistično ime, pa je zato pripravil predlog o socialistični mladinski organizaciji, tako usmerjeni, da bi lahko postopoma vse bolj prehajala na revolucionarne pozicije. Da je Klemenčič predvideval takšen razvoj organizacije, ki jo je hotel priklicati v življenje, je razvidno tudi iz njegovega predloga, da bi na kongresu v Zagrebu spregovoril o temi »Dve leti ruske revolucije in naloge jugoslovanske mladine«. Vsekakor so študentje komunisti, ki so sodelovali v delu prireditvenega odbora, verjetno celo predvidevali možnosti, da na samem zborovanju sploh prevlada komunistična miselnost in pride do ustanovitve komunistične organizacije.""0 V obdobju priprav na kongres se je Klemenčič prizadeval, da bi v Zagreb prišlo čim večje število socialistične mladine. V dneh pred samim kongresom mu je urednik Napreja, glasila JSDS, Rudolf Golouh omogočil, da je v listu objavil naslednji razglas: »Socijalistično omladino opozarjamo, da se vrši 11., 12 in 13. oktobra kongres Jugoslovenske Om-mladine. Dolžnost je mlade socijalistične generacije, udeležiti se kongresa polnoštevilno, da ne bi reakcijonarna Omladina izkoristila kongres v nazadnjaškem smislu. Udeleženci imajo pravico potovati po državnih železnicah za četrtino cene, po južni pa za polovično. Da bi se pravočasno preskrbelo stanovanje in hrana, prosimo vse sodruge, ki se hočejo udeležiti kongresa, naj se takoj pismeno priglasijo na naslov: L. Klemenčič, St. Vid pri Stični da dobijo legitimacijo za znižano vožnjo in da se preskrbi za njih stanovanje.«51 Znano je, kako so dogodki potem potekali: prireditveni odbor, v katerem je imel glavno besedo dr. Ljubo Leontić,r'2 je na prvi dan sestanka, 8. oktobra 1919, zbranim starejšim članom Jugoslovanske združene mladine in zastopnikom nekaterih drugih mladinskih skupin sporočil, da je kongres prestavljen, češ da ni bilo mogoče zagotoviti prenočišč. Naslednjega dne, 9. oktobra 1919, pa je med nadaljevanjem sestanka v skrajno napetem vzdušju prišlo do ostre konfrontacije med komunistič- /,H Za novu orientaciju omladine. Obnova, 20. IX. 1919, št. 11. Navedeno po dr. Slavoljubu Cvetkoviću, kot zgoraj, stran 54. ** Glej podatke pri dr. Slavoljubu Cvetkoviću, kot zgoraj, stran 50 do 58. ■ Notranji minister Svetozar Pribičević je, da bi onemogočil izvedbo kongresa, prepovedal nastanitev delegatov, predvsem iz Beograda, po šolah in študentskih domovih. 51 Najprej, 4. oktober 1919, št. 226, leto III. M Dr, Ljubo Leontič je 1913. leta enako kot Janko Lavrin, deloval v Benetkah v agitacijskem valu proti Avstro-Ogrski. no usmerjeno mladino, ki je izjavila, da bo 10. oktobra, torej prihodnji dan. oddržala svojo lastno konferenco, na kateri naj bi se, zdaj organizacijsko razdrobljena, vsa jugoslovanska komunistična mladina dokončno združila, in med nasprotniki komunistične mladine, predvsem dr. Leontičem, ki je naposled prišel z barvo na dan, »češ da so v resnici komunisti razlog, da je kongres prestavljen«.5,1 Študentje komunisti so nato sestanek zapustili in 10. oktobra 1919 na ločeni konferenci v Tipografskem domu v Zagrebu položili temelje sko-jevski organizaciji (SKOJ). Vsekakor se je vladajoča buržoazija trudila, da bi našla čimvečjo podporo v mladini in da bi jo odvrnila od revolucionarnega boja. Predlog Lovra Klemenčiča o ustanovitve Zveze socialistične mladine Jugoslavije se takrat sicer ni uresničil, predstavljal pa je zanimiv poskus jugoslovansko nacionalno mladino, katero sicer ni bilo mogoče v celoti združiti v komunistični organizaciji, organizirati v takšnem združenju, ki bi bilo nosilec progresivnih idej. Na ustanovnem kongresu SKOJ so Lovra Klemeniča izvolili za člana začasnega osrednjega odbora organizacije in ga zadolžili za ustanovitev pokrajinske organizacije v Sloveniji.5'1 Tako je v glasilu SKOJ Crvena zastava v št. 2, 17. decembra 1919, letnik I, izšel razglas »Proleterskoj omladini Slovenije« z njegovim podpisom, proglas začasnega pripravljalnega odbora SKOJ namenjen »mladi generaciji Slovenije«. Toda pot političnega udejstvovanja ni vodila Klemenčiča samo k delovanju v mladinskem gibanju; po lastni izjavi55 je kmalu po prihodu v domovino postal član Centralnega delavskega strokovnega sveta Jugoslavije (CDSSJ), osrednjega vodstva komunističnih strokovnih organizacij v državi. V javnosti pa je bilo najbolj odmevno v tem času njegovo delovanje v vrstah JSDS; pred njenim XI. zborom, ki je bil napovedan za 1. in 2. november 1919, si je prizadeval, da bi ob podpori levega krila v njej tako vplival na usmeritev stranke, da bi na zboru prelomila z ministerializmom in sklenila združitev z aprila 1919 ustanovljeno SDSJ (k). Z datumom 20. oktober 1919 je izdal kot prilogo zagrebškega komunističnega glasila Nova istina, ki je bilo razširjeno tudi v Sloveniji, v slovenščini razglas »Socijalističnemu delavskemu in kmečkemu proletarijatu Slovenije«. Ob zahtevi združitve JSDS z SDSJ (k) je Klemenčič v razglasu poudaril, da kongres ne sme biti le sestanek voditeljev, ki »se vidijo vsak dan in brez kritike obravnavajo lastno taktiko«, temveč mora biti izraz širokih množic socialističnega proletariata; opozoril je, da hoče kapitalizem zvito zanesti razdor v delavske vrste in poskuša zazibati v spanje delavske voditelje z denarjem, z dobrimi službami in ministrskimi sedeži. Nekateri voditelji, ki so jim delavci zaupali pred vojno, hočejo, je zapisal Klemenčič, da bi se pridružili socialdemokrat- Glej dr. Slavoljub Cvetkovič, kol zgoraj, stran 57. Vojo Pekić: Savez komunističke omladini' Jugoslavije Između dva raia (1919—1941). B ograd 1959, stran 25. •A Enako. * Enako kot opomba št. 4. skima ministroma Koraču in Bukšegu ter njihovemu štabu, generalom brez komande. Na koncu je razglas poudarjal, da so zahteve širokih slojev slovenskega proletariata: združitev JSDS z SDSJ(k), združitev vseh socialističnih strokovnih organizacij (v CDSSJ) in prepoved paktiranja delavskih voditeljev z buržoaznimi strankami, ker le »tako bo stranka ohranila čiste roke, razredno bojevitost in bo imela zaupanje pri svetovnih delavskih zvezah«.50 Nekaj dni pred XI zborom JSDS, proti koncu oktobra, je Klemen-čiči na Jesenicah med kovinarskim delavstvom agitiral za stavko in delil letake,57 a 27. oktobra 1919 se je v Trbovljah, povabljen kot zastopnik CDSSJ udeležil rudarskega shoda, na katerem naj bi padla odločitev za vstop zasavskih rudarjev v stavko,58 ki je nato čez dva dni zares izbruhnila. Dne 1. novembra 1919 je bil Lovro Klemenčič v Ljubljani v hotelu Tivoli aretiran. Odpeljali so ga v policijski zapor, kjer je bil 5. novembra zaslišan. Očitalo se mu je, da je izdal letak s hujskaško vsebino in da je njegova prisotnost na sestanku rudarjev v Trbovljah 27. oktobra vplivala, da je čez dva dni izbruhnila stavka. Klemenčič se je zagovarjal, da nima s stavko nobene zveze, da je 27. oktobra na sestanku zaupnikov rudarske organizacije odsvetoval stavko in vplival pomirjevalno. Dejansko je bil Klemenčič aretiran po nalogu predsednika deželne vlade dr. Gregorja Žerjava; takoj po zaslišanju so ga izpustili na svobodo.59 Jeseni 1919 je Lovro Klemenčič zopet odšel na Dunaj, kjer je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zaradi njegovega komunističnega delovanja med dunajskimi visokošolci mu je jugoslovanski konzulat celo odrekel vizo, ko se je hotel za Veliko noč 1920 vrniti domov k staršem; šele na pritožbo pri pokrajinski vladi v Ljubljani mu je bila 14. aprila viza izstavljena.60 O Klemenčičevem tedanjem političnem delovanju na Dunaju imamo samo nekaj posrednih podatkov. Tako je Dušan Kermavner novembra 1967 na znanstvenem posvetovanju v Ljubljani navedel, da je Klemenčič na Dunaju vodil jugoslovansko »Društvo študentov socialistov«, ki da je docela prevladovalo in so se mu prilagajali tudi z njim ne strinjajoči se slovenski narodnjaški študentje.61 Mnogo bolj celovit vplogled v razmere med slovenskimi dunajskimi študenti v obdobju 1919—1920 in Klemenčičevo vlogo med njimi nam Glej dr. Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji, 1917—1941, Ljubljana 1965, stran 154 in 155. r'7 Zaslišanje Ignaca Mihcvca 30. aprila 1920 na policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, glej opombo št. 4. 58 Enako kot opomba št. 4. 58 Enako kot opomba št. 4. Na zaslišanju 2. maja 1920, ko se je ponovno znašel v zaporu v Ljubljani, je izjavil, da je bil novembra 1919 izpuščen na intervencijo »ministra pravde« in da se mu je predsednik deželne vlade dr. Gregor Žerjav opravičil »da je moj trboveljski obisk likvidiran«. '" Knako kot opomba št. 4. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1967, št. 1—2, letnik VII, stran 35 (v članku Dušan Kermavner: Oktobrska revolucija in Slovenci). daje zapis Slovenčevega poročevalca z Dunaja, ki je bil objavljen v listu 6. februarja 1920 pod naslovom »Komunizem v dunajskem jugoslovanskem dijaštvu« in z datumom Dunaj, 2. februarja 1920: »Dva zanimiva pojava opažamo zadnje dni. Medtem ko izvajajo jugoslovanski demokrati in pa »socijalni patrijoti« diktaturo po najvišjih načelih, ko piše njihova dobro organizirana žurnalistika o ojačenju koaliranih strank, jih najinteligentnejši njihovi člani zapuščajo. To zanimivo idejno secesijo nam potrjujejo tudi razvoj dunajskega jugoslovanskega visokošolskega dijaštva. Med dunajskim jugoslovanskim dijaštvom že davno nimajo več ofi-cialni socialisti, ki gredo za Koračem, Bukšetom in Kristanom, nobenega pristaša. Dijaška jugoslovanska socialistična inteligenca je stopila v najradi-kalnejše krilo komunistov in se nahaja v najostrejši opoziciji proti ofi-cialni socialistični stranki. In ta tok gre še dalje v tej smeri naprej. A ne samo to. Najinteligentnejši dunajski visokošolci iz svobodomiselnih vrst, ki so še pred kratkim sveto prisegali na J. D. S. in na voditelje »jugoslovanske demokratske zajednice«, so danes obrnili hrbet tej stranki in vstopili v komunistično strujo ter postali najvnetejši agitatorji komunistov. Ta pojav je najboljše merilo za duševno revščino in degeneracijo slovenskega, hrvatskega in srbskega liberalizma. Na Dunaju študira na najrazličnejših visokih šolah okrog 700 srbskih, hrvatskih in slovenskih dijakov. Organizirani sta namreč dve struji in sicer katoliška narodna kulturna skupina v jug. kat. ak. društvu »Hrvatska« (ki je zdaj spremenilo svoje ime v »Jug«) in pa komunisti. Druge načelne organizacije ni. Komunisti so razvili najživahnejšo agitacijo in priznavati jim moramo, da imajo v svojih vrstah precej inteligentnih agitatorjev. Svojo agitacijo razvijajo povsod, najsi bo v menzi, v študijskih dvoranah, v seminarjih in kavarnah. Voditelj jugoslovanskih komunistov je Slovenec Klemenčič, ki je bil pred mesecem v Ljubljani skupno z inženirjem Gustinčičem na ukaz dr. Žerjava deset dni zaprt. Svojo glavno skupščino so imeli jugoslovanski komunisti v soboto, dne 31. januarja v neki kavarni. Njihovo »udruženje« šteje danes že okrog devetdeset organiziranih komunistov. Toda računajo, da bodo pritegnili v kratkem nase še ostale liberalne elemente. In kakor se vsa stvar razvija, je njihova nada popolnoma upravičena. Na sobotnem zborovanju so zavzeli komunisti ostro stališče proti italijanskemu imperializmu, ki nam hoče zasužnjiti najlepše, čisto jugoslovanske pokrajine. Toda ne samo proti italijanskemu imperializmu. Ampak z vso odločnostjo tudi proti jugoslovanskemu imperializmu. Ceš da nam hoče onemogočiti sporazum z bolgarskim jugoslovanskim plemenom za dolgo, dolgo bodočnost, s tem, da so jugoslovanski imperialisti odvzeli Bolgarski ozemlje, kjer prebivajo Bolgari v veliki večini, kakor lok Strumice in pa dele Macedonije. Vsi navzoči so govorniku aplavdi-rali. Tako se stvari razvijajo zelo zanimivo. Ni dvoma, da bodo dunajski dogodki našli konkretnega odmeva v domovini. F. S.62 Z Dunaja se je vrnil Klemenčič v Ljubljano verjetno 24. aprila 1919, kot je mogoče sklepati iz zaupnega policijskega obvestila.63 Ob aretacijah voditeljev železničarske stavke konec aprila 1920 je moral tudi on v zapor.6'' Dne 28. aprila 1920 je bil aretiran doma v Šentvidu pri Stični, nato zaprt najprej v policijskem in potem v sodnem zaporu v Ljubljani, zaslišan 2. in 5. maja ter izpuščen 5. maja na svobodo.65 V dneh po izpustu iz zapora je pač morala dozoreli v Klemenčiču odločitev, ki je zaobrnila tok njegovega življenja. Ni se namreč vrnil k študiju medicine na Dunaju, temveč se je povsem posvetil političnemu delovanju v domovini. V prvi polovici maja 1920 se je vključil v delovanje SDS J (k), v njeno pokrajinsko tajništvo v Ljubljani, ki ga je takrat verjetno vodil Viktor Kolesa, kovinarski delavec. Pri listu Rdeči prapor, ki je začel izhajati v Ljubljani 15. maja 1920 kot glasilo SDSJ (k), je brž imel odločilno besedo, čeprav ni bil naveden kot urednik.66 Pokrajinsko vodstvo SDSJ (k) je v juniju 1920 v zasavskih revirjih organiziralo velika rudarska zborovanja pred sindikalnim kongresom CDSSJ, ki je bil napovedan za junij v Vukovaru. V ospredju zborovanj je bil problem združitve socialnodemokratske Unije slovenskih rudarjev z Zvezo rudarskih delavcev Jugoslavije, ki je bila vključena v CDSSJ. Klemenčič je 6. junija 1920 v Trbovljah govoril 3000 rudarjem. V svojem govoru je uvodoma poudaril stališče komunistov, da mora biti strokovno gibanje enotno, kar seveda ne izključuje zdrave in razsodne kritike, ter opozoril, da je kapital podkupil nekatere voditelje strokovnih organizacij, pa mora zato delavstvo njihovo delovanje nadzirati; v odborih strokovnih zvez morajo biti odborniki, ki uživajo zaupanje vsega sindikalno organiziranega delavstva.67 Komunizem v dunajskem jugoslovanskem dijaštvu. F S. Slovenec, 6. februar 1920, št. 29, leto XLVIII. Zaupno poročilo kr. policijskemu ravnateljstvu v Ljubljani, da sta prišla 24. aprila 1920 v Ljubljano Lovro Klemenčič z Dunaja in Vladislav Fab-jančič z Ženeve, ter prof. Birsa iz Kočevja »da postanejo po komunističnem preobratu ljudski komisarji-«. Policijsko ravnateljstvo v Ljubljani, št. 524/24 Preds., 28. aprila 1920. Enako kot opomba št. 4. M Poročilo komandirja oro-.niške postaje Šentvid pri Stični stražmojstra Franja A. Mandeljca, 28. aprila 1920, vložna štev. 357, policijskemu ravnateljstvu v Ljubljani. Enako kot opomba št. 4. * Zapisnik, sestavljen 2. in 5. maja 1920, kr. policijsko ravnateljstvo v Ljubljani, št. 526 24, Preds. Enako kot opomba št. 4. Klemenčiča se je zaslišalo ponovno v zvezi s stavko v Trbovljah, oktobra 1919 in o Ivanu Vuku, ki ga je srečal maja-junija 1919 v Moskvi kot uradnika nekega »sovjeta-«, ki da je v tem času izvrševal funkcijo jugoslovanskega konzulata, izvolili pa so ga Jugoslovani, bivši vojni ujetniki. Klemenčiču se ni očitalo nikakih zvez z že-lezničarsko stavko. * To lahko sklepamo iz poročila Đure Cvijiča, člana IO CPV KPJ, januarja 1921 komunistični internacionalni (Arhiv CK ZKJ, fond KI 1921/2). Cvijič namreč poroča o tem, da je bil maja 1920 Klemenčič postavljen za urednika Rdečega prapora. 07 Dr. Miroslav Stiplovšek: Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922. Ljubljana 1979, stran 169. Na II. kongresu SDSJ (k) v Vukovaru, ki je trajal od 20. do 24. junija 1920 je bil med 21 delegati iz Slovenije tudi Lovro Klemenčič. O stališčih slovenske delegacije na vukovarskem kongresu je bilo že precej napisanega/'8 zlasti o vztrajanju večine slovenske delegacije na cen-trističnih pozicijah, tako da ni glasovala niti za program niti za statut, temveč je to prepuščala referendumu po kongresu v Sloveniji. Lovro Klemenčič, ki je nastopal na kongresu kot predstavnik manjšine slovenske delegacije in je podprl revolucionarno usmerjenost kongresa, je bil izvoljen v Centralni partijski svet (CPV) KPJ z največjim številom (240) možnih glasov."9 Na prvi seji CPV KPJ, 24. in 25. junija 1920, na kateri je sopodpisal partijski razglas »Proletarijatu Jugoslavije« je kot član CPV KPJ določen z Viktorjem Kolešo, Ernestom Bartulovičem in Raj-kom Ostercem v likvidacijski odbor, ki naj bi do naslednje plenarne seje likvidiral vse posle dosedanjih pokrajinskih izvršnih odborov.70 Lovro Klemenčič je v vrstah komunistov v Sloveniji naglo pridobival na veljavi. Pred kongresom je že sodeloval v Rdečem praporu (Obel-čan: Razredi in politične stranke Jugoslavije),71 na rudarskih shodih v zasavskih revirjih je nastopal pred velikimi množicami, tako v Trbovljah kot tudi v Zagorju,72 na kongresu v Vukovaru je prišel do izraza njegov odločni in samozavestni nastop, s katerim je podprl levico v stranki, bil je izvoljen v vodstvo stranke in v likvidacijskem odboru za Slovenijo je prevzel vodilno mesto. Po vrnitvi s kongresa je Klemenčič sodeloval pri utrjevanju organizacije v Sloveniji, pri izvedbi referenduma v posameznih krajevnih organizacijah, ki so se povsod izrekale za sklepe vukovarskega kongresa, in na delavskih shodih, ki so jih komunisti prirejali julija in avgusta 1920 širom Slovenije. Iz poročil, objavljenih v Rdečem praporu, povzemamo, da je 17. julija 1920 govoril na referendumskem zboru ljubljanske mestne organizacije KPJ o sklepih vukovarskega kongresa in bil na tem zboru tudi izvoljen v odbor mestne organizacije. Dne 25. julija 1920 je s Simom Markovičem nastopil kot govornik na velikem delavskem shodu v Trbovljah, dan pozneje v Zagorju.72 Ob koncu tega obdobja referendumov in delavskih shodov pa je 21. in 28. avgusta 1920 objavil v Rdečem praporu št. 25 in 26 programski članek »Bližnje in daljne naloge komunistične stranke na Slovenskem«, izjemno pronicljivo politično razmišljanje. 68 France Klopčič: Velika razmejitev, Ljubljana 1969. Rudolf Golouh: Pol stoletja spominov, Ljubljana, 196;>. Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana 190.r>. Najpopolnejši pregled Klemen-čičevega nastopanja na vukovarskem kongresu daje gradivo objavljeno v Drugi (Vukovarski) kongres KPJ, Beograd 1983. * Drugi (Vukovarski) kongres KPJ, kot zgoraj. 70 Enako. 71 Obelčan, Obelčanov, Klemenčičev psevdonim v Preporodu, v Sovjetski Rusiji in v Rdečem praporu. Glej France Klopčič: Velika razmejitev. Ljubljana 1969, stran 108. 72 Enako. 73 France Klopčič: Velika razmejitev, stran 174 do 188. Dne 5. septembra 1920 je v Ljubljani prvič zasedal pokrajinski strankin svet za Slovenijo.7'' Ta seja je bila pravzaprav sklepni akt referenduma, ki je, po besedilu resolucije, sprejete na predlog Lovra Klemen-čiča, potekal tako, »da so vse organizacije soglasno odobrile program, resolucije in statut, sprejete na vukovarskem kongresu-«.75 Likvidacijski odbor je vodil v Sloveniji od vukovarskega kongresa organizacijo KPJ v Sloveniji in v njegovem imenu je na seji pokrajinskega strankinega sveta podal poročilo Lovro Klemenčič. Na koncu seje so bili »soglasno in sporazumno«, kot je zapisal Rdeči prapor, izvoljeni izvrševalni odbor pokrajinskega strankinega sveta (PSS) in člani za centralni strankin svet. Dne 18. septembra 1920 je Lovro Klemenčič, ki je zdaj prevzel mesto sekretarja PSS, obvestil poverjeništvo za notranje zadeve v Ljubljani, da so člani sekretariata Marcel Zorga, Ludvik Vencajz, Ernest Bartulovič, Raj ko Osterc, Lovro Klemenčič, France Perdan, vsi iz Ljubljane, Sefan Weiss z Jesenic in Ante Suntajs iz Trbovelj.76 V tem času je KPJ v Sloveniji štela 11.790 članov.77 Potem ko je začasno narodno predstavništvo sprejelo 2. septembra 1920 zakon o volitvah narodnih poslancev v ustavodajno skupščino,78 ki so bile razpisane za 28. november 1920, se je tudi KPJ v Sloveniji v največjem obsegu, kot je bilo možno, udeležila volilnega boja. Vloga Lovra Klemenčiča v predvolilni aktivnosti slovenskih komunistov je bila seveda kot sekretarja pokrajinske organizacije velikega pomena;'9 osvetliti v podrobnosti njegovo delovanje pa ni mogoče. Klemenčič ni kandidiral v Sloveniji, temveč v Makedoniji, kjer je bil tudi izvoljen.80 Komunistični poslanci v ustavodajni skupščini so decembra 1920 osnovali svoj klub. Na plenarni seji CPV KPJ 10. decembra 1920 so sprejeli pravila za delovanje kluba, s temi pravili so uredili tudi odnos komunističnih poslancev proti izvršnemu odboru CPV KPJ. Zveza med poslanskim klubom in vodstvom KPJ je bila vzpostavljena preko sekretariata kluba, v katerega so bili najprej izvoljeni Filip Filipovič, Triša Kac-lerović, Zivko Jovanović in Sima Marković, a 10. aprila 1921, ob spre- 7'' Rdeči prapor št. 30, 11, september 1920, leto I, članek Pokrajinski strankin svet. 75 Enako. 70 Dopis Lovra Klemenčiča z dne 18. septembra 1920, št. 35, poverjeništvu za notranje zadeve v Ljubljani. Arhiv Slovenije (AS), fond Deželne vlade za Slovenijo (DVS),. fascikel 23 za 1920, spis št. 11, 231. 77 Poročilo predsednika izvršnega komiteja CPV KPJ Pavleta Pavloviča in sekretarja Filipa Filipovića Iliji Milkiču, jugoslovanskemu delegatu na II. kongresu kominterne, 7. julija 1920. Arhiv CK ZKJ, fond KI 1920/10. 78 Glej: Vasilij Melik: Izidi volitev v konstituanto leta 1920. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1962, letnik III, št. 1. 7i) Naj omenimo pritožbo KPJ za Slovenijo sredi novembra 1920 poverjeništvu za notranje zadeve deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani zaradi oviranja pri predvolilni agitaciji (preiskava in zaplemba dokumentov pri organizaciji v Strnišču pri Ptuju) pritožbo je podpisal Lovro Klemenčič kot tajnik pokrajinskega tajništva KPJ v Ljubljani. Objava v Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919—1921, Ljubljana 1980, stran 181. 80 Enako kot opomba št. G9. membah v vodstvu kluba Triša Kaclerovič (predsednik), Lovro Klemen-čič (podpredsednik) in trije sekretarji.81 Komunistični poslanci so poskušali začetek 1921 izdajati bilten poslanskega kluba KPJ, toda policija je izdajo biltena preprečila in razmetala stavek prve številke. Dne 25. julija 1921 je policija prostore kluba zapečatila, po sprejetju zakona o zaščiti države, 2. avgusta 1921 pa je bilo delovanje kluba prepovedano.82 V noči med 29. in 30. decembrom 1920 je vlada sprejela obznano (razglas), s katero je, kot je znano, prepovedala komunistično propagando, ustavila v vsej državi delo komunističnih organizacij, zapečatila njihove prostore ter prepovedala ves komunistični tisk.83 KPJ se je znašla v ilegali in pred Lovrom Klemenčičem se je, zlasti po sprejemu zakona o zaščiti države, odpiralo, če je hotel vztrajati kot aktivist KPJ, obdobje tveganega skrivnega delovanja. V Ljubljani je bil sedež pokrajinskega vodstva KPJ v času legale v Delavskem domu, v stavbi, ki jo je kupila zadruga Zelezničarski dom 11. avgusta 1920, na Turjaškem trgu št. 2.8/' V domu je uradovala Splošna železničarska organizacija za Jugoslavijo, ki je bila vključena v CDSSJ. Ko je bilo ob obznani prepovedano delovanje CDSSJ, ki jo je policija smatrala kot centralo komunistično usmerjenih sindikatov in so bile po vsej državi prepovedane tudi njene podružnice, je ljubljanska policija po razglasitvi obznane dom zaprla in zapečatila in šele 4. maja 1921 je na prizadevanja Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo dom zopet dovolila odpreti.85 V Delavskem domu je nato imelo svoj sedež vsa dvajseta leta ilegalno vodstvo KPJ v Sloveniji. Lovro Klcmenčič je bil v prvih mesecih 1921. leta kot pokrajinski sekretar KPJ še na čelu tega vodstva, vendar je vse bolj deloval v osrednjem vodstvu KPJ. Konec februarja 1921 se je udeležil kot predstavnik KPJ posvetovanja Balkanske komunistične federacije na Dunaju.86 KPJ se je postopoma prilagajala ilegalnemu delovanju. V začetku aprila 1921 je zasedal v Beogradu razširjeni partijski svet, ki je sprejel več sklepov v zvezi z delovanjem ilegalnih organizacij, med drugim tudi pokrajinskih partijskih vodstev.87 Po tej seji je v aprilu 1921 »na strankinem svetu, kjer so bile zastopane vse naše večje organizacije«88 bil izvoljen nov pokrajinski izvršilni odbor, v katerem je prevzel mesto pokrajinskega sekretarja Ernest Bartulovič, ki je sicer bil decembra 1920 81 Sekretarji so bili M. Trebinjac, V. Čopič in M. Nedić. Drugi (Vukovar- ski) kongres, stran 530. 82 Enako. ° Razglas ministrskega sveta kraljevine SHS v Beogradu, 29. decembra 1920. AS, fond DVS, poverjeništvo za notranje zadeve 1921, fasc. 8—2, spis št. 3307 pri. priloga. M Glej poročilo v Rdečem praporu št. 22 od 14. avgusta 1920 in v Ujedinjenju št. 13, 5. oktobra 1920. 85 Glej dr. Miroslav Stiplovšek: Razmah strokovnega sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922, Ljubljana 1979, stran 211—215. • Drugi (Vukovarski) kongres, stran 530. 87 Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1963, stran 59. 88 Dopis »Pokrajinskega izvrševalnega odbora« KPJ v Sloveniji 30. aprila 1921 trboveljskim komunistom. AS, fond DVS, povereništvo za notranje zadeve, lase. 8—1, 1921, spis št. 6004 pr., priloga spis 5702 E. imenovan za tajnika pokrajinskega sindikalnega sveta CDSSJ za Slovenijo.89 Dne 2. in 3. junija 1921 je potekal v Beogradu plenum CPV KPJ, ki je sprejel resolucijo o političnem in gospodarskem položaju, določil pa tudi člane namestniškega izvršnega odbora centralnega partijskega sveta (CPV), ki naj bi prevzel vodstvo stranke, če bi bili člani izvršnega odbora aretirani. To so bili: Triša Kaclerovič, Kosta Novakovič, Moša Pi-jade, Slavko Kaurič in Lovro Klemenčič.90 Dne 21. julija 1921 je član Crvene pravde Alija Alijagič v Delnicah ustrelil notranjega ministra Milorada Draškoviča.91 Kot odgovor na atentat je režim stopnjeval preganjanje komunistov v državi. Tako so potekale 28. julija 1921 v Ljubljani hišne in osebne preiskave pri komunističnih narodnih poslancih Vladislavu Fabjančiču, dr. Milanu Lemežu, Lovru Klemenčiču in Marcelu Zorgi, ter pri »26 nadaljnjih komunističnih agitatorjih, nadalje v prostorih sindikalnih organizacij, katerih vodstvo je v rokah komunističnih voditeljev«.92 Ko je 2. avgusta 1921 skupščina sprejela zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi in je bil razpuščen klub komunističnih poslancev (katerih mandati so bili razveljavljeni),93 so po vsej državi morali v zapor mnogi partijski in sindikalni funkcionarji, aretirana je bila tudi večina članov izvršnega odbora CPV KPJ.9'' Prišel je čas, ko je moral na-mestniški izvršni odbor CPV KPJ prevzeti vodstvo partije, vendar v izjemno težkih razmerah policijskega preganjanja skorajda ni mogel delovati. Lovro Klemenčič se je nekaj tednov sicer zadrževal v Beogradu, potem pa se je vrnil v Ljubljano. 89 Rdeči prapor št. 60, leto I, 24. decembra 1920. Stiplovšek, stran 200. 'M Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1963, stran 60 in 61. 111 Alenka Nedog — Milica Kacin Wohinz: Kronološki pregled dogodkov iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem 1918—1929 (Kronološki pregled), Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1965, letnik VI, št. 1—2, stran 151 do 238. 81 Situacijsko poročilo policijskega ravnateljstva v Ljubljani za čas od 26. julija do 1. avgusta 1921 deželni vladi za Slovenijo, poverjeništvu za notranje zadeve, 1921. AS, fond DVS, poverjeništvo za notranje zadeve, 1921 spis št. pov 94. V zvezi z atentatom na ministra Draškoviča je Lovro Klemenčič v Delu, ki ga je izdalo Osrednje društvo stavbnih delavcev v Ljubljani) objavil pojasnilo: »Časopisje v Sloveniji prinaša tendenciozne vesti povodom atentata... Ker nam je nemogoče, da bi v lastnih časopisih demantirali te tendenciozne vesti, prosim da objavite tole: »Naša taktika je akcija mas in nima ničesar skupnega z individualnimi terorističnimi akcijami«. Delo, 23. julija 1921. 1:1 Vlada je razveljavila komunistične mandate 1. avgusta 1921. m pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1963, stran 71. V tem času so se oblasti trudile, da bi zbrale dokaze o povezanosti vodilnih jugoslovanskih komunistov s terorističnimi akcijami. Tako je, med drugim ministrstvo za notranje zadeve kraljevine SHS, oddelek javne varnosti 23. avgusta 1921 poslalo pokrajinskemu namestništvu v Zagrebu sporočilo, sprejeto z Dunaja, o terorističnih skupinah, ki naj bi delovale znotraj KPJ. Kot vodje teh skupin so imenovani Filip Filipovič, dr. Jovan Marjanovič itd. (voditelji osrednje skupine v Beogradu), v Ljubljani naj bi vodil skupino 12 oseb kot predsednik Lovro Klemenčič v zvezi z nekim Leopoldom Viznerjem z Dunaja. ZA CK ZKS, zbirka dokumentov do 1941. Do sreda septembra 1921 so bile v Sloveniji razpuščene ali pa so prenehale delovati vse revolucionarne strokovne organizacije, vrste KPJ pa so se razredčile, čeprav je jedro pokrajinske organizacije še delovalo. '■>■> V tem obdobju so bile pretrgane skoraj vse zveze med osrednjim (nadomestniškim) parijskim vodstvom in pokrajinskim vodstvom v Sloveniji. Septembra 1921 so na Dunaju ustanovili nekateri vidnejši člani KPJ. ki so bili ob razglasitvi zakona o zaščiti države v inozemstvu, med njimi tudi dr. Sima Markovič, tako imenovani izvršni odbor KPJ v emigraciji; ta odbor je še v istem mesecu izdal navodila, s katerimi je obnavljal pokrajinske sekretariate v domovini — ki so ponekod razpadli — med drugimi tudi sekretariat v Ljubljani.110 Tedaj je v Ljubljani prišel na čelo pokrajinskega vodstva zopet Lovro Klemenčič. Lovro Klemenčič je skoraj povsem pretrgal stike z namestniškim izvršnim odborom CPV KPJ (katerega član je sicer sam bil) v Beogradu in se tesneje povezal z novo ustanovljenim partijskim forumom na Dunaju.07 V decembru 1921 je zasedala v Ljubljani izredna pokrajinska konferenca KPJ,0H na kateri naj bi bilo sodelovalo 15 članov. V tem času je bivši sekretar pokrajinskega sekretariata KPJ za Slovenijo Ernest Bartulovič odšel v Trst kot zveza z italijansko partijo.1'0 V času, ko je prišlo v Sloveniji do oseke revolucionarnega strokovnega gibanja, pa je v Beogradu 12 strokovnih zvez, ki se niso strinjale z medtem ustanovljenim reformističnim GRSJ (Glavni radnički savez Jugoslavije) kot naslednika razpuščenega CDSSJ na pobudo namostni-škega izvršnega odbora KPJ dne 14. septembra 1921 na konferenci izvolilo začasni Medzvezni sindikalni odbor Jugoslavije (MSOJ), ki je nato 27. oktobra 1921 sprejel na konferenci začasna pravila.100 Pričela je delovati centrala Neodvisnih sindikatov Jugoslavije, kar je ustvarilo tudi možnost za obnavljanje revolucionarnega sindikalnega gibanja v Sloveniji; prav problemom te obnove se je predvsem posvetila izredna pokrajinska konferenca KPJ decembra 1921.101 Vodstvo KPJ v tujini je 20. oktobra 1921 izdalo »Teze o političnem položaju KPJ«,102 ki so ob karakterizaciji notranjepolitičnega položaja predvsem poudarjale potrebo po ofenzivnem nastopu partije. V obširnejši analizi so bile podane smernice za izvajanje taktike v odnosu do buržo-aznih strank, poudarjeno pa je predvsem bilo, da naj bi KPJ v danih * France Klopčič: Desetletja preizkušenj. Spomini, Ljubljana 1980, stran 72. * Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1973, stran 69. 1,7 V poročilu iz Slovenije na i. državni konferenci KPJ od 3. do 17. julija 1922 na Dunaju je navedeno: »V Ljubljani sta Klemenčič in Zorga našla zvezo z ljubljanskimi tovariši in s člani iz inozemske emigracije« Arhiv CK ZKJ KI 1922/16—1 b do g. 'M Poročilo iz Slovenije na I. državni konferenci, kot zgoraj. " Enako. 100 Glej Stiplovšek: Razmah strokovnega sindikalnega gibanja, stran 220. 101 Poročilo iz Slovenije na I. državni konferenci, enako kot opomba št. 70. m Arhiv CKZKJ, KI 1921//12. okoliščinah izbojevala boj za svojo legalizacijo, kar pa naj bi bilo mog > če doseči samo z razrednim bojem organiziranega proletariata. V navedenih navodilih vodstva KPJ na Dunaju je bil odstavek, ki je ob perspektivah politične taktike nakazoval tudi problem možnega akcijskega sodelovanja KPJ z drugimi strankami. »V primeru, da se partija znajde v neki akciji vzporedno z neko drugo stranko« — so naročala navodila — »kot tudi v primeru izkoriščanja napetosti med različnimi partijami mora KPJ vedno obvarovati svojo individualnost in mora vedno opozarjati na globoki jez, ki nas deli od tistih, s katerimi smo lahko v danem trenutku v skupni borbi«. Izhodišče je bilo jasno, del političnega vodstva KPJ v Sloveniji pa ga je med leti 1921 in 1923 uveljavljal na ta način, ki je bil za tedanjo prakso komunističnega gibanja zelo problematičen. V revolucionarnem delavskem gibanju je stopal vedno bolj v ospredje problem ustanovitve enotne fronte delavskega razreda, zlasti po zasedanju izvršnega odbora kominterne 18. decembra 1921 in konference treh delavskih intcrnacional med 2. in 5. aprilom 1922 v Berlinu.103 Pokrajinska organizacija KPJ v Sloveniji je 1921. leta v jeseni, v določeni meri organizacijsko razpeta med dve državni vodstvi partije (v Beogradu in na Dunaju), pričela kmalu ubirati precej samostojna pota. Močan vpliv na usmerjenost vodstva organizacije sta imela predvsem njen sekretar Lovro Klemenčič in član vodstva Vladislav Fabjančič. Oba sta v dobrem letu dni slovensko pokrajinsko organizacijo pripeljala na nevaren rob, na pot, ki je bila polna hudih tveganj in se je končala ob konfrontaciji z vodstvom KPJ in s politiko kominterne. Vpliv prikritega radikala Emila Stefanoviča, ki sta ga Klemenčič in Fabjančič pritegnila v ožji krog sodelovanja, je pri tem verjetno opravil svoje. Oktobrska navodila vodstva KPJ na Dunaju so sicer poudarjala pomen obnove in utrjevanja partijskih organizacij ter njihovo delovanje na legalnem in ilegalnem področju, toda razpoznati je mogoče v tem času Klemenčičev koncept s poudarkom na legalnem delovanju, kar je bilo vendar brez trdne, konsolidirane ilegalne organizacijsko-partijske osnove — in ob neenotnosti partijskega aktiva, kar bo razvidno zlasti iz podatkov o delovanju KPJ v Sloveniji v drugi polovici 1922. leta, več kot tvegano. Dne 28. oktobra 1921 je izšla v Ljubljani, predvsem na iniciativo Lovra Klemenčiča, prva številka legalnega lista KPJ Delavske novice; te so potem do aprila 1923 odigrale pomembno vlogo v obnovitvenem procesu partije in revolucionarnih sindikatov. A že Klemenčičev uvodnik v prvi številki104 je bil pozneje — na I, državni konferenci KPJ od 3. do 17. julija 1922 na Dunaju — predmet ostre kritike (Klemenčič: Knotna fronta ljudstva lahko doseže revizijo ustave v smislu federativ- ni:) Dragotin Anin: Enotna fronta proletariata v Sloveniji, Dunaj 1923, stran 5 (D. Anin — ing. Dragotin Gustinčič). ""' Delavske novice št. 1, letnik I, 28. oktober 1921. V Smernicah Delavskih novic je Lovro Klemenčič spregovoril o federativnih načelih samouprave ljudstva, o reviziji ustave, o združitvi vseh strokovnih organizacij, o boju proti narodnemu šovinizmu itd. ne samouprave) zaradi navedene in njej podobnih Klemenčičevih idej. Klemenčič je bil očitno pod desničarskim vplivom dr. Sime Markoviča, ki je imel precej časa odločujoč vpliv v emigrantskem izvršnem odboru, vendar pa je Klemenčič poskušal uveljaviti tudi nekatere samostojne zamisli o združevanju političnih opozicionalnih sil proti režimu belega terorja. Naj tudi omenimo, da si je podobno, kot si je — že v navedenem uvodniku Delavskih novic — prizadeval za uveljavitev federativnih načel samouprave v državi, potegoval tudi za federativno organiziranost KPJ, kar so mu tudi očitali na državni konferenci KPJ leta 1922 na Dunaju.105 Iz gradiva I. državne konference KPJ je mogoče razpoznati obilico problemov in težav, s katerimi se je srečevala organizacija KPJ v Sloveniji od Obznane naprej, hkrati pa je iz teh podatkov tudi očitna težavna pot obnavljanja revolucionarnega sindikalnega gibanja, ki je uspešno potekalo tudi s pomočjo pokrajinske organizacije KPJ. Neodvisni sindikati (stavbinci, rudarji, železničarji, itd.) so potem do spomladi 1923 zbrali 12.611 članov.101' Kot vse kaže, je že na izredni pokrajinski konferenci decembra 1921 bilo opazno nesoglasje v vrstah slovenskega komunističnega aktiva glede različnih Klemenčičevih idej, ki se jim je očitalo, da so v nasprotju z revolucionarnim konceptom KPJ (recimo vprašanje revizije ustave) in vsakodnevno prakso njenega delovanja; pokazale so se razlike med stališči vodstva pokrajinske organizacije KPJ in pokrajinskim vodstvom SKOJ. Razlike med stališči vodstva KPJ (ki pa tudi ni bilo povsem enotno) in vodstvom SKOJ v Sloveniji pa so se pokazale v vsej ostrini na II. konferenci KPJ za Slovenijo v Ljubljani 7. maja 1922.107 Ciril Stu-kelj, ki je bil tedaj sekretar SKOJ v Sloveniji, je moral na Klemenčičev pritisk celo oditi iz uredništva Delavskih novic, zaman so bila prizadevanja, da bi predstavnik SKOJ lahko sodeloval v vodstvu partije, tako da je nato na I. državni konferenci KPJ Ciril Stukelj obtožil pokrajinsko vodstvo stranke za omalovaževanje delovanja mladine. Mladina se je vseskozi upirala Klemenčičevi politiki. Pokrajinska konferenca KPJ 7. maja 1922 je ob udeležbi 30 članov, ki so zastopali 6 organizacij v Sloveniji in nekaj partijskih poverjeništev ,os Iz materialov I. državne konference KPJ: »Tovariši iz Slovenije niso hoteli sprejeti metod, ki jih je priporočala centrala. V Sloveniji je osnovan list Delavske novice, v katerih prvi številki je bil objavljen delovni program z idejami tovariša Klemenčiča, člana IK (Izvršnega komiteja, op. F. F.). Vse to se je dogajalo brez vednosti in brez odobritve IK. Nadalje je nek odbor iz Slovenije poslal IK resolucijo o reorganizaciji partije na federalistični osnovi. Ker je vprašanje partijske centrale bilo dokončno rešeno (kompetenten je samo nadomestni izvršni odbor v Beogradu, op. F. F.), so se tovariši iz Slovenije obrnili na zamejski komite in postavili ponovno to vprašanje na dnevni red. V Sloveniji je prišlo do množice takšnih pojavov.« Iz zapisnika plenarne seje 3. julija 1922 popoldne. Arhiv CK ZKJ, KI, 1922/16. M r> Miroslav Stiplovšek: »Pregled značilnosti družbenopolitičnega razvoja na Slovenskem in vloga partije v njem«. Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS, Ljubljana 1977, stran 14. 107 Arhiv CK ZKJ, KI 1922//16—1 b do g. Zbornik občine Grosuplje XIV. l!)8fi 47 z delegati »iz vseh krajev Slovenije«108 pokazala pomemben napredek v obnovi KPJ v Sloveniji. Iz razpoložljivih podatkov je mogoče ugotoviti, da so bili na tej konferenci sprejeti predvsem sklepi o pospeševanju legalizacije partije in o sklicanju partijskega plenuma v najkrajšem času. da je razprava zajela oceno jugoslovanske akcije za zbiranje pomoči gla-dujočim v Sovjetski Rusiji, da so ugotovili določen vpliv komunističnega gibanja na kmečki proletariat in da je bila v ospredju razprava o problemih ustanovitve enotne fronte proletariata. Član vodstva KPJ v Sloveniji Aleksander Kobler je na I. državni konferenci na Dunaju obširno poročal o Klemenčičevcm predlogu na tej pokrajinski konferenci, da bi naj ustanovili legalno delavsko stranko, partijsko članstvo pa naj bi o tem povedalo svoje mnenje na referendumu v Sloveniji. Po Kobler-jevih podatkih naj bi bil na pomislek, da bi o tem mogla na referendumu odločati samo celotna jugoslovanska partija, odgovoril Vladislav Fab-jančič, »da ustanavljamo to stranko za našo pokrajino, brez ozira na druge pokrajine«. Ali so potem na pokrajinski konferenci sprejeli sklep v zvezi s tem predlogom, sicer iz Koblerjevih podatkov ni dovolj razvidno, vendar že sam projekt o ustanavljanju posebne legalne delavske stranke v Sloveniji nakazuje smer Klemenčič-Fabjančičevih tedanjih prizadevanj, da bi se slovensko delavsko revolucionarno gibanje razvijalo v državi čim bolj avtonomno, kar je naposled pripeljalo do neusklajenosti politične akcije z ostalim jugoslovanskim revolucionarnim pro-letariatom. Prav takšnemu razvoju se je v Sloveniji, kot smo že poudarili, v največji meri upirala komunistična mladina, kritično pa ga je ocenjevala tudi opozicija v samem pokrajinskem vodstvu partije, od njenih članov zlasti Aleksander Kobler. Praviloma naj bi enotno fronto proletariata ustanavljali v državi prek neodvisnih sindikatov.100 Delavske novice so oblikovanje enotne delavske fronte na sindikalnem področju v boju za temeljne življenjske zahteve delavstva propagirale že od začetka 1922.110 V pisanju Delavskih novic pa je čutiti težnjo po združevanju proletariata, ki bi segalo prek razrednih sindikatov in zajelo tudi narodne socialiste in krščanske socialiste v povezavi s socialnimi demokrati in komunisti.111 Tako je prišlo spet in zlasti ob 1. maju 1922 do skupnih nastopov ob manifestacijah s socialnimi demokrati, na proslavah 1. maja pa tudi — po poročilih izvršnega komiteja KPJ v zamejstvu,112 do sodelovanja z na- 108 Enako kot zgoraj. "'' Glej poročilo zamejskega komiteja KPJ izvršnemu komiteju kominter-ne 6. junija 1922. Arhiv CK ZKJ, KI 1922/7. 110 Glej opombo št. 106, Zbornik stran 15. 111 Delavske novice 19. januarja in 16. februarja 1922, letnik II. Glej razpravo Janka Prunka: »Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve, decembra 1922«. Prispevki 1971—1972, št. 1—2. Ui Enako kot zgoraj, glej tudi opombo št. 109. Ze v navedenem poročilu zamejskega izvršnega odbora KPJ je bilo to sodelovanje s socialnimi demokrati ocenjeno negativno, češ da se kaže v tem podrejenost komunistov socialnim demokratom, ki bi hoteli odcepiti slovensko komunistično gibanje od jugoslovanskega in da »okrepijo svoj, od policije privilegirani položaj v glasilih delavskih združenj«. rodnimi socialisti in krščanskimi socialisti. Toda vse te akcije za enotno fronto proletariata so tekle povsem ločeno od namestniškega izvršnega odbora KPJ v Beogradu, s katerim je Klemenčič, kot smo že omenili, praktično prekinil vse stike; bilo pa je seveda vprašljivo, koliko je lahko partija — organizacijsko šibka — ob takšnih akcijah res našla stik z množicami in tudi vplivala nanje. Prav zanimiva je bila ugotovitev Cirila Stuklja na I. državni konferenci na Dunaju, ko je dejal, da se je pisalo v Delavskih novicah o združevanju proletariata, ko bi se morale zavzemati za enotno fronto; s tem je pač hotel povedati, da bi v enotni fronti, katere pobudnik in nosilec bi bili neodvisni sindikati, partija kot samostojen element imela programatski vpliv, medtem ko bi v združeni tvorbi igrala samo podrejeno vlogo. Slovenski delegati na Dunaju na I. državni konferenci KPJ, poleg Klemenčiča in Stuklja še Ernest Bartulovič, Aleksander Kobler in Fran Peterkovič, so ob obravnavi organizacijskih problemov partije v Sloveniji in njenega razmerja do SKOJ postavili v ospredje zlasti problem sindikalne obnove, odnos komunistov do reformističnih sindikatov in seveda s tem v zvezi problematiko enotne fronte slovenskega proletariata. Kljub temu, da so delegati iz Slovenije zelo kritično spregovorili o Kle-menčičevih političnih konceptih, pa ti vendar niso doživeli uradne obsodbe, saj je desnica na konferenci povsem prevladovala — levica je sploh konferenco pred koncem demonstrativno zapustila — in Lovro Klemenčič je bil spet izvoljen v centralni partijski svet in tako tudi dobil zaupnico za svojo politiko v Sloveniji. Klemenčič pa je vendar prispeval izjemen delež k delu konference, ko se je v komisiji za politični položaj in naloge KPJ kritično lotil obravnave problema narodne enotnosti, češ da so »►teorija narodne enotnosti SHS in vsi zaključki, ki izhajajo iz nje, (so) samo maska imperializma srbske buržoazije, reakcije in belega terorja«, ugotavljajoč, da so Slovenci, Hrvati in Srbi samostojni narodi.11'1 Kot je znano, je politična linija Klemenčič-Fabjančič še prevladovala v pokrajinski organizaciji KPJ v Sloveniji v vsej drugi polovici leta 1922 in se do 15. aprila 1923 na konferenci dva meseca prej ustanovljene Socialistične stranke delovnega ljudstva za Slovenijo (SSDLS) obsojena taktika ustanavljanja te stranke kot oportunistična in reformistič-na.1"' Ko so se po dunajski državni konferenci KPJ nadaljevali poskusi vzpostaviti enotno fronto slovenskega proletariata, so se kazale vse večje razlike med načinom, kako se je to uresničevalo na političnem področju in kako na področju sodelovanja in skupnega nastopanja strokovnih organizacij. Ker pa se je tok takšnega dogajanja odvijal v medsebojni odvisnosti, je nujno prihajalo znotraj revolucionarnega delavskega gibanja v Sloveniji do vse večje napetosti in do vse bolj zapletenih razmerij, zlasti v pokrajinskem vodstvu KPJ, kar je seveda vplivalo na 11:1 Arhiv CK ZK.I, KI 1922/16—2, 16—19. "' Arhiv CKZK.I, KI 1922/16—2, 16—19. Glej o tem razpravo -Nekaj faktografije o nac. politiki KPJ...« v knjigi Franceta Klopčiča: Kritično o slo-• tli kem zgodovinopisju. Ljubljana 1977, stran 44(1—449. njegove odločitve. Pri tem moramo povedati, da je bilo to vodstvo tudi po dunajski konferenci močno pod vplivom desničarskih stremljenj Širne Markoviča, ki je podpiral Klemenčiča celo potem, ko je izvršni komite komunistične internacionale 1. septembra 1922 razveljavil Klemen-čičevo izvolitev v vodstvo KPJ na dunajski državni konferenci.115 Silnice in pobude, ki so Klemenčičevemu pokrajinskemu vodstvu KPJ narekovale razne odločitve, pa so bile tudi posledica širših političnih razmer v slovenski družbi, tako boja za prestiž med meščanskimi strankami kot vse izrazitejše polarizacije v razrednem delavskem gibanju, kar je odpiralo vrata komunistični stranki za možnosti različnega političnega taktiziranja. Nedvomno je težnja dvigniti stranko iz politične osamitve, kamor jo je potisnil režim belega terorja, to ob ugodnih okoliščinah, da je v letu 1922 prišlo do razcepa v vrstah slovenskih socialistov, članov Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ)118 in da so si klerikalci iskali zaveznikov, s pomočjo katerih bi bilo mogoče iztrgati liberalcem ljubljanski občinski svet, botrovala sklepu pokrajinskega vodstva KPJ, da je ob razpisu volitev v ljubljanski občinski svet v začetku oktobra 1922, ponudilo disidentom iz SSJ (skupini Zarjanov) in krščanskosocialni Delavski zvezi (ki pa je bila sestavni del politične organizacije SLS (Slovenske ljudske stranke) volilno koalicijo pod imenom Zveze delovnega ljudstva na osnovi skupnega komunalnega programa, ki je bil zelo socialno profiliran; komunisti so nastopali v tej politični povezavi kot skupina okrog Delavskih novic.117 Zgodovinske ocene tega dejanja"8 poudarjajo danes različne elemente, ki jih je vsebovala zamisel o tej volilni povezavi razrednega delavskega gibanja s skupino meščanske stranke, kot pozitiven element tako programsko izjavo o pravin -do samoodločbe in avtonomije slovenskega delavsko-kmečkega naroda« (!) kot tudi nasprotovanje narodnemu unitarizmu in državnemu centralizmu, skupno akcijo delavstva (in tudi drugih slojev) različnih političnih smeri pa kot novost v jugoslovanskem političnem življenju in celo kot zametek poznejše ljudskofrontne zamisli, medtem ko kot glavni negativni element ocene poudarjajo, da si je iz te zveze samo klerikalna stranka (SLS) skovala svoj politični kapital119 in da je bil to vsekakor, z ozirom na takratne okoliščine, prezgoden eksperiment.12" To da je Klemenčičevi koaliciji predloženi komunalni program pomagal sestavljati vodja desnice v centralnem partijskem svetu dr. Sima Markovič, ki je prišel v dru- "5 Poročilo D. Pavloviča, K. Novakoviča in D. Čekića z Dunaja izvršnemu komiteju kominterne 2. septembra 1922. Arhiv CK ZKJ, KI 1922/32. 1111 Od pokrajinske organizacije SSJ so se odcepili člani ljubljanske mestne organizacije SSJ, imenovani potem Zarjani, po glasilu Zarja, ki so ga začeli izdajati junija 1923, in mariborski okrožni odbor SSJ, ki se je preosnoval v samostojen pokrajinski odbor s svojim glasilom Enakost. Glej Mikuž (kot opomba št. 56), stran 227 do 230. 117 Glej Mikuž stran 235 do 241 in razpravo Janka Prunka v Prispevkih 1971—1972 (opomba št. 111). 1,8 Mikuž in Prunk, kot zgoraj. Dušan Kermavner »Severna Slovenija v zrcalu R. Golouha, Časopis za zgodovino in narodopisje (CZN), 3. letnik, 1967, stran 207 do 313. 119 Dušan Kermavner, kot zgoraj, stran 301. 120 Enako. gi polovici septembra 1922 ilegalno z Dunaja v Ljubljano, se tu udeležil posebne konference »s tovariši iz Slovenije«121 ter bil po desetih dneh ilegalnega bivanja v Sloveniji aretiran (25. septembra 1922), nato pa v Beogradu obsojen na dve leti ječe,122 postavlja oceno te koalicije do neke mere v spreplet odnosov med levico in desnico v stranki. Reakcija na to dejanje v vodstvu KPJ je bila zavračujoča, vendar niti obisk Djura Djakoviča, člana tega vodstva, v jeseni 1922,123 niti razprava na IV. kongresu kominterne (od 5. novembra do 5. decembra 1922)m nista preprečila, da Zveza delovnega ljudstva ne bi nastopila na ljubljanskih občinskih volitvah 3. decembra 1922. Zdi se, da začetna reakcija centralnega partijskega sveta ni bila ekstremna, pač pa je ostro nastopila komunistična mladina v Sloveniji, iz Trsta pa se je prek Dela, slovenskega glasila KPI, s člankom »Na blodnih poteh«, oglasil ing. Gustinčič.1-"' Ko je bil 26. oktobra 1922 v Ljubljani podpisan sporazum o koaliciji treh političnih grupacij, je mestni odbor SKOJ v Ljubljani poslal 31. oktobra 1922 centralnemu komiteju SKOJ v Beograd pismo z zahtevo, naj iz stranke takoj izključijo Klemenčiča, dr. Lemeža in Fabjančiča.'20 Pismo je napisal France Klopčič, ki je tedaj v Sloveniji nadomestoval sekretarja PK SKOJ Cirila Štuklja; ta je bil namreč tedaj v Beogradu po smrti sekretarja Miiovanoviča kot vršilec dolžnosti sekretarja.127 Kljub različnim opozorilom je torej koalicijska Zveza delovnega ljudstva (ZDL), rojena iz Klemenčičeve in Fabjančičeve zamisli, nastopila na občinskih volitvah v Ljubljani 3. decembra 1922. Na predvečer volitev je bil celo v hotelu Union v Ljubljani manifestacijski shod koalicije, ki je, kot je poročal klerikalni Slovenec naslednjega dne, bil ta- 121 Enako. 122 Dr. Sima Markovič je bil 25. septembra 1922 aretiran v Ljubljani v stanovanju Roze Jeraj v Zgornji Šiški, št. 65, kjer je ilegalno prebival. Po poročilu delegata KPJ na IV. kongresu komunistične internacionale je bil aretiran deset dni po konferenci z vodstvom pokrajinske organizacije KPJ v Ljubljani. Poročilo delegacije KPJ za IV. kongres kominterne, Arhiv CK ZKJ, KI 1922/42. 12:1 poročilo Radeta Vujoviča izvršnemu komiteju kominterne 7. decembra 1922. Arhiv CK ZKJ 1922/43. Zanimivo je, da Vujovič v tem poročilu opozarja na dejstvo, da se Djuro Djakovič po izjavi »slovenskih sodrugov« ni izjavil proti njihovim nameram. ,M Poročilo delegacije KPJ za IV. kongres kominterne. Arhiv CK ZKJ, KI 1922/42. 125 Delo št. 153 z dne 26. oktobra 1922. 120 Oddelek splošne policije, uprava mesta Beograda št. 2205, 11. novembra 1922, Beograd, dopis policijski direkciji v Ljubljani, pov. oddelek za notranje zadeve, pov. št. 5664/4. Policijski direktor dr. Guštin je k obvestilu beograjske splošne policije, kateri je pi išlo to pi mo v roke, pripisal: »Po raznih okol-nostih sodeč obstoji med tukajšnjimi komunisti v istini neko nasprotstvo: bivši komunistični poslanci Klemenčič, dr. Lemež in Fabjančič predstavljajo bolj zmerno strujo, dočim tvorijo Aleksander Kobler, Fran Peterkovič skupaj z mladimi (akademikom Cirilom Stukljem na čelu) bolj radikalno, odnosno ekstremno skupino. 127 Dragoljub Milovanovič, gradbeni delavec iz Beograda, sekretar CK SKOJ, se je konec avgusta ali v začetku septembra 1922 smrtno ponesrečil ob ilegalnem prehodu jugoslovansko-avstrijske meje (na Stolu), pokopan je na pokopališču na Breznici. Glej France Klopčič: Spomini, stran 43 do 95. ko velik, »da ga dvorana še nikoli ni videla«.128 Na volitvah je potem ZDL dobila 3952 glasov in s tem 35 odborniških mest, Jugoslovanska zajednica, koalicija med delom JDS in narodnimi socialisti 2917 glasov, mlada JDS 1822 glasov in Bernotovi socialisti 295 glasov.129 Demokrati so torej doživeli poraz predvsem po zaslugi lastne razcepljenosti. Ob tem pa moramo še upoštevati, da se je v tistih dneh zaostrila vladna kriza, ki se je končala 4. decembra 1922 s Pašičevim odstopom in s sestavo njegove vlade 16. decembra 1922, v kateri so bili samo radikali, a demokrati, ki so dotlej vladali z radikali, so bili potisnjeni v opozicijo.1-10 Dne 27. januarja 1923 je bil nato dr. Peric, socialist iz skupine Zarjanov, izvoljen za župana, za podžupana pa krščanski socialec dr. Janez Stanovnik.131 Slovenec je zapisal po volitvah 4. decembra 1922: »Včeraj je bil dan sodbe in obsodbe«.132 Pucljev Kmečki list je 6. decembra 1922 poročal, da se je zgodila nezaslišanost, da je ljubljanski škof volil komuniste!133 A Klemcnčičeve Delavske novice so naznanile 7. decembra 1922, da je bil storjen samo en korak v boju za delavske pravice in življenjske potrebe.13'1 V KPJ je zmagoviti volilni nastop ZDL doživel hudo obsodbo v dopisu Rada Vujoviča, sekretarja balkanskega sekretariata komunistične mladinske internacionale na Dunaju, poslan izvršnemu komiteju ko-minterne.135 Dne 7. decembra 1922 je Vujovič namreč v krajšem poročilu o položaju partije v državi ugotavljal, da so »slovenski tovariši« ob temeljni nepravilni razlagi gesla skupne fronte ustvarili volilni blok s krščanskosocialno stranko in njenimi strokovnimi organizacijami ter s slovenskimi socialisti, ki so bili izključeni iz SSJ, in so s tem ravnali »proti direktivam zadnjega partijskega plenuma«, ki da je izrecno prepovedal sleherno volilno koalicijo s katerokoli stranko. V nadaljevanju tega svojega poročila je Vujovič kot glavni razlog za negativno oceno nastopa ZDL na ljubljanskih volitvah navedel, da je blok enotne fronte sicer v svoji »združujoči platformi« zahteval avtonomijo za Slovenijo in da je bila ta »samoodločbi« ustrezna zahteva sicer naperjena proti hegemoniji srbske buržoazije, a jo je vendar treba vrednotiti kot opuščanje razkrinkavanja zahtev slovenskega kapitalizma po avtonomiji, ki si jo ta želi zgolj zato, da bi lahko sam izrabljal slovenski proletariat, in zato, da bi se Koroščeva SLS prikopala do premoči v Sloveniji. Na slednji Vujovičev razlog za kritično oceno nastopanja Zveze delovnega ljudstva velja opozoriti, saj je ta razlog pozneje stopil v ospredje 128 Slovenec, 4. december 1922, glej Janko Prunk, Prispevki (opomba it 111). ,2U Mikuž, stran 240 in 241. 130 Enako. ,:" EnaKO. 132 Enako. 133 Enako. 13'' Enako. 135 Arhiv CK ZKJ. KI 1922/43. v razpravi ob problemih slovenskega nacionalnega vprašanja, zlasti v razpravi o njegovi »ustavni« ali »revolucionarni« rešitvi. V istem poročilu pa se je Rade Vujovič ustavil tudi ob načrtovani ustanovitvi legalne delavske stranke v Jugoslaviji, za katero se je tudi on zavzemal. Ob tem so zanimive osvetlitve podatkov o nekaterih stališčih Triše Kacleroviča, sicer izrazitega člana »levice« v stranki, ki naj bi zastopal mnenje, da povsem zadostuje v državi legalna stranka, saj bo ilegalnost tako ali tako terjala vedno nove žrtve, kar da je praksa že pokazala. Vujovič je na takšna Kaclerovičeva stališča opozarjal kot na veliko nevarnost za KPJ. Vsekakor iz teh Vujovičevih podatkov lahko sklepamo, da Klemenčič s svojimi »legalističnimi« tendencami nikakor ni bil sam! Dne 16. decembra 1922 je bil v skupščini prebran kraljev ukaz o razpustu skupščine in o razpisu volitev za 18. marec 1923.136 KPJ je ocenila, da obstajajo možnosti za nastop na volitvah z lastno legalno stranko; tako je v dneh 11. in 14. januar 1923 v Beogradu potekala konferenca, na kateri so, kljub temu, da jo je prekinila policija, ob na skrivaj vnaprej pripravljenih zapisnikih ustanovili Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije (NDSJ) kot legalno združenje KPJ, ki je tako lahko z lastno stranko posegla v volilni boj.137 Pokrajinsko vodstvo KPJ oziroma skupina okrog Delavskih novic sta bila pred dilemo: ali nadaljevati s »samostojno« politiko v Sloveniji, ki je sicer vodila komunistično gibanje vse bolj v oportunistične vode, ali pa se pridružiti politični akciji vsega jugoslovanskega revolucionarnega proletariata. Klemenčič se je s tovariši v vodstvu KPJ v Sloveniji odločil za prvo, saj bi se s priključitvijo k NDSJ moral odreči zavezništvu, ki si ga je ustvaril znotraj Zveze delovnega ljudstva. Kljub temu, da se je udeležil ustanovne konference NDSJ v Beogradu, resda samo kot »opazovalec«,138 se je zavzel za ustanovitev posebne formacije enotne delavske fronte v Sloveniji, ki naj bi se konstituirala kot stranka in nastopila na volitvah. Delavske novice so celo že 11. januarja 1923, torej tri dni pred ustanovitvijo NDSJ v Beogradu, vabile na konferenco enotne proletarske fronte za 21. januar 1923 v Delavskem domu na Turjaškem trgu.139 Po tem vabilu sodeč, si je Klemenčič predstavljal, da se bo v ustanavljajoči se stranki združil ves slovenski proletariat ne glede na svetovnonazorske pregrade.1''0 Toda Klemenčičeva pričakovanja se ym Mikuž, stran 241. 117 Pregled zgodovine ZKJ, Ljubljana 1963, stran 85. m Poročilo »CKJ« o partiji in sindikatih, Arhiv CK ZKJ, KI 1923/11. 'm Janko Prunk, Prispevki 1971—1972 (opomba št. 111). Ml V pozivu Delavskih novic 11. januarja 1923, ki so ga podpisali komunistični in socialistični občinski svetniki Zveze delovnega ljudstva in uredništvo Delavskih novic je pisalo, da so na konferenco povabljeni bivši delavski narodni poslanci, socialistični in komunistični, zastopniki socialističnh delavskih klubov iz občinskih svetov in zastopniki industrijskih mest in krajev; aktivni člani delavskih izobraževalnih društev, uredništva Delavskih novic. Zarje, Strokovne borbe, Enakosti, Volksstimme, Delavca, Lesnega delavca; aktivni delavci v strokovnem delavskem gibanju, aktivni delavci na družbenogospodarskem polju delavskega razreda; mariborska okrožna socialistična politična organizacija; aktivni delavci na socialnem polju (delavske zbornice, in- niso izpolnila, večina povabljencev je vstop v novo stranko, ki naj bi bila na tej konferenci ustanovljena, zavrnila. Tako so potem na konferenci 21. januarja 1923 ustanovili iz dveh skupin, iz skupine okrog Delavskih novic (komunisti) in Zarjanov novo Socialistično stranko delovnega ljudstva (SSDL).1''1 V vrstah KPJ po državi je to dejanje doživelo najhujšo obsodbo. Predsednik centralnega partijskega sveta KPJ Ljuba Radovanovič in Rade Vujovič sta 21. marca 1923 poročala izvršnemu komiteju kominterne: »Nedvomno je, da lahko v tem trenutku komunistično gibanje v Sloveniji štejemo kot skoraj uničeno« in pristavila — zelo značilno za presojo položaja v Sloveniji — »Toda na žalost je slovensko ozemlje za revolucionarno strokovno gibanje prav tako smatrati kot izgubljeno, enako kot za strankarsko politično gibanje.«1''2 Kot glavni krivci za položaj v Sloveniji so bili v tem poročilu označeni dr. Milan Lemež, ki da je »priznal partijske statute in program šele po vukovarskem kongresu«, ter Vladislav Fabjančič in Lovro Klemenčič, »avanturistična tipa, oba propadla študenta, ki sta prišla iz vrst revolucionarne nacionalne mladine«. V poročilu sta oba avtorja poudarila, da ne bi prišli v vodstvo partije v Sloveniji »avanturisti«, če bi bila partija pravočasno posredovala. Dne 21. januarja 1923 ustanovljena SSDL se je udeležila 18. marca 1923 parlamentarnih volitev v koaliciji z mariborskimi socialisti, zbrala je 11.442 glasov, ostala pa je brez poslanca, enako kot SSJ, ki je nastopila samostojno in je dobila v Sloveniji 5723 glasov. Z veliko premočjo so v Sloveniji zmagali klerikalci (SLS), ki so zbrali kar 107.976 glasov (21 mandatov), liberalci pa so z JDS zbrali 14.644 glasov (1 mandat)1''3 Ta nastop pa je bil obenem tudi labodja pesem SSDL, politične stranke, ki se je rodila v za jugoslovansko delavsko gibanje tako nenavadnih okoliščinah, ko so se znašli revolucionarni delavci z reformisti pod isto strankarsko streho. V obširnem poročilu »O zlomu komunističnega gibanja v Sloveniji« marca 1923 navaja ing. Dragutin Gustinčič1''4 da je bila večina slovenskih komunistov z Lovrom Klemenčičem, in da je bil Marcel Zorga edini, ki se je na ustanovnem setanku SSDL uprl nameri, da bi »komunistično stranko prepustili temu buržoazncmu gibanju«. Ze 1. februarja 1923 pa je tržaško Delo objavilo oster napad Vladimira Martelanca (psevd. Peter Razbojnik) na SSDL pod naslovom »Napačna pota slo- špekcija dela); ljubljanska socialistična politična organizacija; zastopniki narodno socialističnega in krščansko-socialnega gibanja, ki so za enotno fronto in za razkol z meščanskimi strankami. 141 Glej opombo št. 139. Ma Arhiv CK ZKJ, KI 1923/13. 143 Mikuž, stran 251, dr. Vasilij Melik: Delavske stranke na volitvah 1920— '.927, v zborniku Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921 — 1924, Ljubljana 1975, stran 111—120. Poročilo o zlomu komunističnega gibanja v Sloveniji, Arhiv CK ZKJ, KI 1923/17. venskega proletariata v Jugoslaviji«.1'''5 Napadi na SSDL so se nadaljevali v beograjskem Radniku in v zagrebški Borbi,1'''1 Dušan Kermav-ner1'" pa je po vojni zapisal, da je takrat osrednje vodstvo KPJ razglašalo Klemenčičevo vodstvo v Ljubljani kot odpadniško separatistično. Klemenčičev položaj je bil izgubljen. Njegova zamisel o široki pro-letarski fronti je zaradi ozkih razmer v KPJ, ki so jim tudi botrovale direktive kominterne, in zaradi položaja v slovenskem političnem življenju, v katerem se je večina političnih formacij bala kakršnega koli povezovanja s komunisti, morala doživeti zlom. Klemenčič je nerealno ocenil možnosti za uresničevanje svoje zamsli. Naposled je 15. aprila 1923 po zasedanju pokrajinskega vodstva KPJ za Slovenijo, ki je trajalo vso noč,1''8 na konferenci SSDL, ob navzočnosti 77 delegatov, z vsemi glasovi razen dveh, Klemenčičevega in Fab-jančičevega, sklenili, naj se vsa SSDL združi z NDSJ, in namesto Delavskih novic, ki so jih ukinili, prične izhajati za slovenski del NDSJ tednik Glas svobode. 1',,J V resoluciji, ki jo je konferenca sprejela po burni razpravi, ko bi bil Lovro Klemenčič skorajda potegnil delegate za seboj,150 so poudarili, da konferenca »obsoja oportunistično in reformi-stično taktiko pri ustanavljanju in organiziranju SSDL in še zlasti odcepitev razredno zavednega slovenskega proletariata od skupne NDSJ«. Konferenca je tudi sprejela resolucijo o enotni fronti.151 Konferenci v Ljubljani je prisostvoval Duka Cvijič, član vodstva NDSJ in član centralnega izvršnega odbora KPJ. Prva številka Glasu svobode je prinesla obširen povzetek razprave na konferenci SSDL, 15. aprila 1923, predvsem uvodni referat Marcela Zorge in diskusijo Duke Cvijiča. Zorgova osrednja ugotovitev je bila, da je SSDL lahko nastala samo zato, ker si je slovensko vodstvo revolucionarnega proletariata nepravilno razlagalo geslo o enotni fronti proletariata, s tem pa je potrdil oceno, ki je sicer bila že ponovno izrečena v razpravi o stališčih Klemenčičevega vodstva v Sloveniji. Poglobljene analize vzrokov, da je nastala pokrajinska organizacija revolucionarnega proletariata v opreko vsedržavni, pa ni podal, prav tako tudi ne Duka Cvijič in drugi razpravljala. Edini, ki se je lotil tega problema s kompleksnejšo analizo, je bil ing. Dragotin Gustinčič, tako v svojem, že navedenem poročilu o zlomu komunističnega gibanja v Sloveniji, ki ga je napisal marca 1923, nato v svoji brošuri »IOnotna fronta proletariata v Sloveniji«, ki jo je pod psevdonimom Anin izdal sredi 1923 na m Delo, 1. februaraj 1923, št. 156, ponatis iz Napreja št. 29, 27. februarja 1923. Glej Kermavner v cit. člankov v CZN, 1967. (opomba št. 118). '** Kermavner, kot zgoraj. '•7 Enako. 1,8 Izjava Dušana Kermavnerja, ki je tedaj sicer študiral v Berlinu, vendar mu je Marcel Zorga po vrnitvi pripovedoval podrobnosti o likvidaciji SSDL (Zapis pri avtorju). '''■' Pismo Duke Cvijiča centralnemu izvršnemu odboru KPJ, Arhiv CK ZKJ KI 1923/23. Enako kot opomba št. 148. 1M Arhiv CK ZKJ, KI 1923/22. Dunaju-1:'2 Gustinčič je bil edini, ki je nekoliko analiziral posebnosti slovenskega zgodovinskega razvoja, stanje industrije v Sloveniji v primerjavi z drugimi pokrajinami v državi, razvoj delavskega gibanja, dediščino socialnodemokratske miselnosti v oceni prizadevanj v Sloveniji, ki hočejo deželi tako v splošnih zadevah kot tudi v delavskem gibanju zagotoviti poseben, avtonomen položaj. Nihče pa ni ocenil, kako značilno so se zamisli, ki jih je predvsem razvijal Klemenčičev ustvarjalni duh, vgrajevale v kompleks problemov, ki so se porajali ob stalni konfrontaciji centralističnih in federalističnih konceptov, tako v upravljanju države kot v organizaciji političnega življenja. Vsekakor je zelo jasno razložil Marcel Zorga v diskusiji o SSDL, objavljeni v Glasu svobode: »Enotna fronta v političnem boju proletariata more obstojati le v konkretnih skupnih akcijah, ne more pa pomeniti nikoli združenja faktično nasprotujočih si grup v eno organizacijo . . .«153 V okoliščinah, ki so pripeljale SSDL do političnega bankrota, seveda Lovro Klemenčič, ki je zasnoval in pripomogel odločilno k temu, da je zašla v slepo ulico, ni mogel več ostati sekretar pokrajinske organizacije KPJ v Sloveniji. Po podatkih Slavka Klinca, člana pokrajinskeia vodstva KPJ za Slovenijo sredi 1923. leta, so Klemenčiča razrešili kot pokrajinskega sekretarja KPJ na pokrajinski konferenci KPJ 1. maja 1923 (?), ko je bil postavljen nov pokrajinski odbor;IM na zasedanju pokrajinskega strankinega sveta KPJ 22. julija 1923 pa sta bila Lovro Klemenčič in Vladislav Fabjančič izključena iz KPJ, sklep o izključitvi pa naj bi bil objavljen v avstrijskem glasilu komunistov »Rote Fahne«.1" Lovro Klemenčič in Vladislav Fabjančič sta po izključitvi iz KPJ ustanovila posebno Zvezo komunistov SHS, ki je na svoji konferenci 1. in 2. marca 1924 v Ljubljani sprejela program organiziranja posebnega direktorija KPJ v inozemstvu, postavitev pokrajinskih komitejev v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in Beogradu, izdajanje posebnega glasila v treh jezikih, dosežena naj bi bila ustavitev sleherne materialne pomoči NDSJ itd. Klemenčič in Fabjančič sta se tudi s posebno vlogo obrnila na izvršni komite komunistične internacionale za priznanje nove organizacije, vendar IKKI na dopis ni odgovoril, povprašal pa je za informacijo Dušana Kermavnerja, ki se je kot delegat SKOJ udeležil julija 1924 IV. kongresa komunistične mladinske internacionale v Moskvi.116 V jeseni 1923 je Vladislav Fabjančič obnovil izhajanje Delavskih novic. Prva številka je izšla 26. oktobra 1923, napovedovala pa je široko organiziranje delavskih množic, kar se, po mnenju lista, ni posrečilo voditeljem delavskega revolucionarnega gibanja. Po polomu SSDL in izključitvi iz KPJ je Lovro Klemenčič ostal brez dohodkov, saj je kot novinar bil tudi odrinjen od partijskega tiska. V Novem mestu je imel brat Josip tovarno keramičnih peči; tako je vsto- 183 Glej opombo št. 103. 183 Glas svobode št. 1, leto I, 21. april 1923. Arhiv CK ZKJ, KI 1923/29. 158 Enako. 158 Ustna izjava Dušana Kermavnerja. pil v to podjetje, ki je bilo organizirano kot delniška družba (»Keramika«), vložil vanj svoj delež in v njem zavzel poslovodsko mesto-157 V tem času je tudi navezal ožje stike z Marijo Cebular iz Šentvida pri Stični, kmečkim dekletom, ki je bila po smrti staršev in dveh sester edini dedič kmetije »Na Travniku«; z njo se je čez leto dni tudi poročil.1'8 V pismih, ki jih je 1923. deta pošiljal svoji bodoči ženi in katerim je tudi prilagal svoje lastne pesniške izdelke (sonetni venec!), spregovori tu in tam o svojem tedanjem položaju in delu, ki ga opravlja. Tako je v pismu 12. julija 1923 potožil, da je bil v tistih dneh tako zaposlen, da ni utegnil napisati pisma, saj so v tistih dneh iz podjetja odposlali dva vagona peči in so bili vsi preobloženi z delom. V pismu 22. novembra 1923 se je podobno kot julija pritoževal nad pomanjkanjem časa: Navzlic zimi imamo polno dela ter sem ravno pretečeni teden poslal en vagon v Banat — a ta teden je prišlo naročilo iz Italije, kjer sem že zdavnaj iskal zvez. In to bo prvi va'jon, ki ga eksportiramo v inozemstvo«. V tem pismu pa so tudi podatki o njegovem političnem delovanju: »Moj prijatelj V. Fabjančič je namreč zopet izdal naše stare »Delavske Novice«, v katere tudi jaz pisarim od časa do časa, ker mi je zelo dolgčas po političnem življenju, kateremu sem izključno živel skoraj celo življenje. »Delavske Novice« ne pripadajo nobeni stranki, temveč orjejo ledino čisto na novo. Bomo videli, kaj bo s tega postalo.«159 Obnovljene Delavske novice so se takoj lotile kritično političnega življenja v Sloveniji, njeni glavni napadi pa so vseskozi veljali komunistom, zlasti njihovemu delovanju v času ilegale, od 1921. leta naprej. Klcmenčič je bil s svojimi članki v listu navzoč tako rekoč v vseh številkah njegovega polletnega izhajanja. Ze v prvi številki, 26. oktobra 1923 je objavil članek Dve taktiti, teden dni pozneje članek O enotni fronti, a 9. novembra 1923 članek Kaj so se delavci, nameščenci in poljedelci naučili v zadnjih letih? Verjetno je tudi v Delavskih novicah od 16. novembra 1923 članek Položaj rudarjev v SHS, Klemenčičev, saj je v članku poudarjena zahteva, katero je Klemenčič svojčas postavljal na zborovanjih v zasavskih revirjih, združitev rudarskih strokovnih organizacij. Toda ta številka Delavskih novic je pomembna zaradi začetka objavljanja članka »Kako so ubili delavsko enotno fronto«, ki ga je napisal Vladislav Fabjančič in ki je nato izhajal v listu do 11. januarja 1924; članek je poln hudih obtožb na račun vseh, ki naj bi bili krivi, da je propadel poskus realizacije Klemenčič-Fabjančičeve zamisli o enotni fronti na Slovenskem. Dne 11. januarja 1924 je objavil Klemenčič v Delavskih novicah predlog o organizaciji posebnih avtonomnih sindikatov Slovenije,""' v katerih naj bi bili včlanjeni delavci najrazličnejših strank, a mesec dni 157 Izjava sina Justa Klemenčiča, 20. februar 1986, pri avtorju. 158 Enako. ,M Korespondenca pri Justu Klemenčiču. m Avtonomni sindikati, organizacija in politika delavskega razreda v SHS. Delavske novice 11. januarja 1924, letnik IV. št. 2. Klemenčič je v članku zapisal: »Avtonomni sindikati so edina fronta, pristopna vsem delavcem ene stranke.« zatem (14. februarja 1924) so naznanile Delavske novice ustanovitev Poljedelsko Delavske zveze z začasnim odborom in začasnim tajnikom Vladislavom Fabjančičem.161 Kot smo že navedli, je v začetku marca 1924 zborovala posebna Zveza komunistov SHS, ki naj bi Klemenčiču in Fabjančiču zopet utrla pot v komunistično gibanje. Toda vse te zamisli o novih tvorbah v slovenskem in jugoslovanskem političnem življenju, katerih iniciatorja sta bila v tem času Klemenčič in Fabjančič, so bile mrtvorojene, saj niso imele pomembnejšega političnega zaledja. Dne 28. marca 1924 so Delavske novice v št. 11—12 poročale, da »oblasti izvajajo nasilje nad pokretom Delavskih novic«, da so Klemenčiču in Fabjančiču prepovedali govoriti na shodih v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju, Hudi jami in Zabukovici in da je Kosta Novakovič v imenu NDSJ zapretil Klemenčiču, da bodo uporabili vsa sredstva, da bi preprečili njegovo delovanje, itd.lfi- V aprilu 1924 Delavske novice niso več smele iziti in Lovro Klemenčič se je moral dokončno posloviti od iluzij, da bi še lahko deloval v delavskem revolucionarnem gibanju. Toda medtem si je že v Novem mestu našel nove možnosti za udej-stvovanje. 10. januarja 1924 je začel izdajati Dolenjske novice kot »nepristranski gospodarski list, ki bo nesebično, resnično in stvarno zastopal gospodarske koristi obrtnikov, poljedelcev in nameščencev««, kot je zapisal v uvodniku prve številke in k temu dodal, da bo list skušal stvarno zastopati interese malega, predvsem zadružnega gospodarstva in zadružništva sploh. Istočasno pa je Klemenčič ustanovil v Novem mestu tudi nakupovalno in kreditno zadrugo Vzajemnost, ki naj bi pospeševala zlasti nabiranje gob in jagod, pristopni delež pa je bil 100 dinarjev.11''1 Dolenjske novice niso bile dolgega veka,"1'' medtem ko ga je zadruga Vzajemnost preživela. Drobno organizacijsko delovanje v zadružništvu in v malem gospodarstvu v Novem mestu širokopoteznega Klemenčiča seveda ni moglo zadovoljiti. Ob zatonu obnovljenih Delavskih novic in brezuspešnem poskusu ustvariti okrog njih novo," samostojno politično gibanje, je moral priti do spoznanja, da v slovenski družbi ni prostora za politične novotvorbe, skratka, da s širšo politično akcijo ni mogoče uspeti zunaj doslej uveljavljenih političnih taborov in skupin. Tako je sredi 1924. leta pričel tehtati, kateremu od že obstoječih taborov bi se priključil, kateri bi mu po svojem programu bil najbližji. Klemenčič s političnega odra nikakor ni hotel oditi, pa se je odločil za vstop v socialdemokratski, reformistični tabor, pridružil se je skupini Zvonimira Bernota. Zvonimir Bernot je takrat vodil pokrajinski odbor SSJ in KDZ (socialistične stranke Jugoslavije in kmečko-delavske zveze) v Ljubljani, ki "'' Poljedelska Delavska zveza. Delavske novice 14. februarja 1924, letnik IV, št. 5—6. 1112 Oblasti izvajajo nasilje nad pokretom Delavskih novic. Delavske novice, 28. marca 1924, letnik IV, št. 11—12. "i:l Mikuz, stran 279. ** Izšle so samo številke 1 do 3. se je ločil od ostalih organizacij SSJ v Sloveniji in je izdajal staro so-cialnodemokratsko glasilo Naprej. Bernot je 17. avgusta 1924 na seji pokrajinskega odbora SSJ in KDZ poročal, da je prejel dopis Lovra Klemenčiča, ki je pokrajinskemu odboru ponujal svoje sodelovanje. Bernot je prisotnim prebral dopis, v katerem mu je sporočal Klemenčič, da bi se rad z njim sešel in pogovoril o treh vprašanjih:, prvič, na kakšen način bi se čimprej obnovil progresivni delavski pokret v Sloveniji, ki bi bil zmožen v resnici zastopati celokupne interese (fizične in duhovne) delavskega razreda; drugič, kakšno stališče bi zavzel napram poskusu združiti vse socialistične frakcije v federacijo — a la Labour party, ki je federacija popolnoma samostojnih političnih frakcij (socialistične, neod. delavske, škotske, irske itd.) dalje federacija najraznovrstnejših sindikatov, torej vseh, ki stojijo na razrednem stališču; tretjič, kakšno stališče bi zavzel v pogledu na delo na kmetih: kmečko stranko SHS?"'5 Klemenčičevih vprašanj velja vrednotiti v okviru njegovega življenjskega političnega vodila z vizijo najširšega združevanja delavskih množic, toda v imenu tega svojega političnega vodila se je približal politični skupini z zelo skromnim zaledjem članov in privržencev in z voditeljem, ki je bil znan (in tudi zasmehovan) zaradi nekaterih svojih čudaških socialnih nazorov. Bernot je sprejel Klemenčiča v vrste svoje socialistične frakcije in Klemenčič se je že 4. novembra 1924 oglasil v Napreju št. 154, letnik VII s člankom v nadaljevanjih »Preko razkola k združenju organiziranega proletariata«, članek pa je pričel objavljati v »imenu sodelavcev Delavskih novic, ker Delavske novice ne izhajajo več«; s tem pripisom se je pač hotel Klemenčič predstaviti kot vodja skupine, ki da jo še vedno zastopa. V šestih nadaljevanjih je Lovro Klemenčič v tem svojem prvem članku v Napreju podal sicer enostransko, toda zanimivo in po svoje tudi poučno predstavitev zgodovine delavskega revolucionarnega gibanja v Sloveniji vse od razcepa JSDS in nastanka komunistične stranke v Sloveniji 1920. leta. Nekatera Klemenčičeva razmišljanja o vzrokih za sprejem raznih odločitev v prelomnih situacijah v komunističnem gibanju so danes za zgodovinarja zanimiva in poučna. Razume se, da je Klemenčič poskušal sebe postaviti v ugodno luč. Na koncu članka je Klemenčič ponudil novo zamisel, ki naj bi pri-pripomogla k združenju slovenskega delavstva v enotno fronto — postopno združevanje vseh strokovnih organizacij v strokovno federacijo.1'5'' ,fi5 Zapisnik seje pokrajinskega odbora SSJ in KDZ 17. avgusta 1924, dopis Lovra Klemenčiča, objava v Napreju 24. septembra 1924, leto VIII, št. 142. ""' Naprej 4. novembra 1924, št. 154, 15. novembra 1924, št. 156, 22. novembra 1924, št. 157, 6. decembra 1924, št. 159, 13. decembra 1924 št. 160, 20. decembra 1924, št. 161. V nadaljevanju 6. decembra 1924 je Klemenčič zanimivo in v podrobnosti opisal ustanovitev NDSJ v Beogradu 13.—14. januarja 1924. Dno 11. julija 1924 je vlada Pašić-Pribićević s sprejetjem tako imenovane male obznane, prepovedi vseh organizacij, ki so bile pod vplivom komunistov, zadala delavskemu revolucionarnemu gibanju v Sloveniji hud udarec, prepovedana je bila NDSJ, razpuščeni so bili neodvisni sindikati, zveza delavske mladine Jugoslavije itd., že prej pa so orjunaši preprečili izhajanja Glasu svobode.'0. Morda so prav ti dogodki pospešili Klemenčičev prehod v reformistični tabor. Delavsko revolucionarno gibanje v Sloveniji pa si je brž poiskalo nove legalne možnosti za uveljavljanje. Dne 21. avgusta 1924 je pričel izhajati v Ljubljani tednik Delavsko kmetski list kot legalno glasilo komunistov v Sloveniji.,W1 Ze 2. oktobra 1924 je Delavsko kmetski list objavil prvo vest o Klemcnčičevem prestopu v Bernotov tabor,lfi,J sporočil je namreč, da je Bemot objavil Klemenčičevo pismo v Napreju. Nato je Delavsko kmetski list 16. oktobra 1924171' objavil prvi napad na Klemenčiča; prinesel je namreč vest o tem, da je Klemenčič lastnik edine tovarne (Keramike) v Novem mestu — kar ni odgovarjalo resnici — in da se je delničar in ravnatelj tovarne kot »novomeški proletarec« ponudil Bernotovi frakciji. Morda je Klemenčič računal, da ga po mali obznani ne bodo več sposobni napadati iz tabora delavskega revolucionarnega gibanja, ven-dan je bil v zmoti. Dne 6. novembra 1924 je Delavsko kmetski list prinesel obširen sestavek z naslovom Dolenjski kameleon ali šesta izpre-memba Lovra Klemenčiča.171 V vsej svoji politični karieri je Klemenčič komajda doživel tako hud napad in tako ostro obsodbo. V članku so se zvrstili očitki o tem. da je kot »odstavljeni voditelj razredno zavednega proletariata« v svojih Delavskih novicah blatil in denunciral najzavednejše sodruge in oznanjal sindikalizem kot edino rešitev proletariata, da se je poskušal celo udinjati Antonu Kristanu, ki pa ga ni sprejel, pa je naposled poskusil srečo z Zvonimirom Bernotom. Članek je tudi navajal podatke o tem, kako je v Novem mestu ustanovil- Vzajemnost, zadrugo, ki »naj bi prodajala jurčke«, pa o tem, da je začel izdajati Dolenjske novice pod geslom »Gospodarska vzajemnost (dela in kapitala) je ključ bodočnosti«, da tako kot tovarniški ravnatelj propagira teorijo, ki popolnoma odgovarja materialnim koristnim tovarniškega ravnatelja — čeprav so njegovi delavci v keramični tovarni ne strinjajo s to teorijo. Lovro Klemenčič je bil tudi v letu 1925 ponovna tarča napadov Delavsko kmetskega lista, tako prvič 15. januarja 1925 v članku, ki se je V ihti volilnega boja za parlamentarne volitve 8. februarja 1925 poja- "'" Kronološki pregled, stran 215. m Enako. Bemot in Klemenčič. Delavsko kmetski list, 2, oktober 1924, letnik I, Kt. 7. 170 Dopis iz Novega mesta. Delavsko kmetski list, 16. oktober 1924, letnik I. št. 9. 171 Dolenjski kameleon. Delavsko kmetski list, 6. november 1924, leto I, št. 12. vil pod naslovom Vlačugarstvo,172 nanj pa je Klemenčič ostro odgovoril 31. januarja 1925 v Napreju s člankom Politične metode lažikomuni-stov.173 Delavsko kmetski list je Klemenčiču predvsem očital zveze, ki naj bi jih imel v Novem mestu z Josipom Murnom, lesnim trgovcem, ki je izdajal Republikanske novice in je agitiral z geslom Delavsko kmetske republikanske stranke; Klemenčiča je list imenoval »dolenjski tihotapec s človeškimi dušami«.I7'' Klemenčičev snujoči duh je kljub vsem napadom in obdolžitvam nenehno iskal novih poti in možnosti za organizacijo enotne delavske fronte mimo strankarskih razprtij in svetovnonazorskih razlik. Ob tem pa se je postopoma povsem vrastel v Bernotovo socialistično frakcijo, v kateri je vedno bolj pridobival na veljavi, s svojo publicistiko pa se je tako zasidral v Napreju, da je celo list razglašal kot edino svobodno tribuno na Slovenskem in kot glasilo ljudi, ki se iskreno borijo za osvoboditev proletariata. Te besede je zapisal Klemenčič v članku Kaj naj store proletarc), člani razpuščenih organizacij?,175 namenjene pa so bile delavstvu ra/.pu-ščenih neodvisnih sindikatov v Sloveniji, ki so nato konec 1925 po djl-gotrajnih in zelo zapletenih pogajanjih med vodstvom pokrajinske organizacije KPJ in reformistično strokovno komisijo vstopili v URSSJ (Združena delavska sindikalna zveza Jugoslavije), Klemenčič pa je temu delavstvu ponujal lastno inačico sindikalne organiziranosti v Skupnem domu. Delavsko kmetski list je seveda ujedljivo reagiral na to najnovejšo Klemenčičevo zamisel, 22. oktobra 1925l7(; je poročal o nekakšnem Berno-tovem in Klemenčičevem novosindikalizmu, o zamisli Skupnega doma, ki naj bi bil nekakšna krovna zveza, ki bi delovala po strokovnih sekcijah, »politično, strokovno, gospodarsko in kulturno . . . edini način enotne fronte«. Klemenčič v tem času ni opustil nobene prilike, da ne bi zvra::al svoj gnev na vodstvo KPJ v Sloveniji; tako je v zgoraj navedenem članku Kaj naj store proletarci, člani razpuščenih organizacij? med drugim zapisal trditev, da je bila komunistom odvzeta možnost delovanja v legalnih organih, ker so se pač v vrhove komunističnih organov zavlekli agenti — provokatorji in špijoni. Klemenčič seveda ni mogel preboleti, da so njega samega izrinili s teh vrhov. Med najpomembnejšimi članki, ki jih je Klemenčič objavil v 1925. letu, naj predvsem omenimo njegovo obširno razmišljanje o nacionalnem 172 Vlačugarstvo. Delavsko kmetski list, 15. januarja 1925, letnik II, št. 3. Lovro Klemenčič je ostro odgovoril v Napreju, 31. januarja 1925, letnik IX, št. 5: Politične metode lažikomunistov. 17:1 Enako. m Mikuž, stran 301. 175 Naprej, 23. januarja 1925, letnik IX, št. 4. m Bernotov in Klemenčičev novosindikalizem, Delavsko kmetski list, 22. oktobra 1925, letnik II, št. 38. vprašanju (v petih nadaljevanjih od 4. julija do 8. avgusta 1 9 2 5)177 ter članek Sporna vprašanja med slovenskim proletariatom kot prispevek k diskusiji v Delavsko kmetskom listu o razmerah v pokrajinski organizaciji KPJ, predvsem o nesoglasjih pri razreševanju problemov sindikalnega združevanja (28. november 1925).17s Članek je Klemenčič napisal kot »kratek odgovor dr. S. Markoviču in G. Cvijiču«, ki sta diskusijo v Delavsko kmetskem listu sprožila z objavo obširne, kritično zasnovane poslanice revolucionarnemu delavstvu v Sloveniji.179 Po poroki 1924. leta je Klemenčič kupil v Ljubljani na Prulah, na Jerančičevem dvorišču, kjer je prej stala parna žaga, stavbo (Tesarska 3), kamor sta se z ženo preselila in v kateri si je uredil pečarstvo, obrtno podjetje na zadružni osnovi; tu je uporabil svoje znanje, ki si ga je pridobil pri bratu Josipu v Novem mestu. V Ljubljani se je 1925. leta rodil Klemenčičev sin Just.180 V 1926. letu je Klemenčič v Napreju ponovno razpravljal o nacionalnem vprašanju,m loteval pa se je tudi obravnave gospodarskih vprašanj, predvsem v zvezi z nastopajočo gospodarsko krizo, ki je že vplivala na razmere v slovenski industriji, zlasti na delavčev položaj.182 Od 1. do 3. januarja 1926 so imeli bernotovci v Trbovljah 17. redni kongres. Stranka se je povrnila k svojemu staremu imenu in se preimenovala iz SSJ v JSDS (Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko). Na kongresu so izvolili novo načelstvo, seveda z Zvonimirom Bernotom na čelu, član načelstva pa je bil odslej tudi Klemenčič.,K3 Zanimivo bi bilo raziskati razmerje med Bernotom in Klemenčičem znotraj te stranke; nedvomno je oba združevala potreba po iskanju samosvojih poti v razrednem delavskem gibanju, po oblikovanju nenavadnih in marsikdaj tudi neživljenjskih zamisli o raznih oblikah delavskega združevanja, res Pa je tudi, da je Klemenčič s svojo dejavnostjo v stranki v njej (kar bo očitno 1927. leta) izoblikoval levo krilo, v nasprotju z desnim, v katerega središču je bil Bernot. 1,7 Vidovdansko razmišljanje o nacionalnem vprašanju. Naprej, 4. julij 1925, letnik IX, št. 27. Nacionalno vprašanje in proletarski razred v Jugoslaviji in na Balkanu, Naprej, 11. julij 1925, št. 28, 18. julij 1925, št. 29, 1. avgust 1!)25 It. 31, (i. avgust 1925, št. 32. 178 Sporna vprašanja med slovenskim proletariatom. Naprej, 28. november 1825, letnik IX, št. 48. 179 Markovićev in Cvijićev članek v Delavsko kmetskem listu je dejansko direktivno pismo CK KPJ pokrajinski organizaciji KPJ v Sloveniji ob zaostrenih razmerah znotraj pokrajinske organizacije, ki se je znašla v hudi krizi predvsem zaradi razhajanj glede vstopa bivših članov neodvisnih sindikatov v sindikate Strokovne komisije. 180 Enako kot opomba št. 157. 181 K vprašanju nacionalnega edinstva SHS, Naprej, 6. februar 1926, letnik X, št. 6. Se o nacionalnem vprašanju v SHS, Naprej, 20. februar 1926, letnik X, št. 7. 182 Gospodarska kriza in proletarski razred. Naprej, 25. september 1926, letnik X, št. 39. (Iz Klemenčičevega govora rudarjem v Hrastniku). Vladni Predlog za omiljenje gospodarske krize, Naprej, 9. oktober 1926, letnik X. št. 41. IK:' Mikuž 343. 1926. leta je Klcmenčič objavil v Napreju dva vidnejša članka o nacionalnem vprašanju, tako 6. februarja K vprašanju narodne edinosti v SHS,|8/' a 20. februarja članek Se o nacionalnem vprašanju v SHS.185 25. septembra 1926 je izšel v Napreju sestavek z naslovom Gospodarska kriza in proletarski razred kot povzetek iz govora, ki ga je imel Klemenčič v tistih dneh v Hrastniku,IHi a 9. novembra 1926 je Klcmenčič objavil v Napreju članek Vladni predlog za omiljenje gospodarske krize.187 1927. leto je bilo v državi v znamenju dvojnih pomembnih volitev, 23. januarja v oblastne odbore in 11. septembra v parlament. V tem letu je prišlo v Bernotovem taboru do pomembnega premika v odnosu do komunistov (dekalistov),188 oziroma do Delavsko kmečkega republikanskega bloka (DKRB), v katerem naj bi se povezovale v skupnem nastopu s komunisti različne politične skupine (delavske) na osnovi dogovorjenega volilnega programa. Na volitvah v oblastne odbore je Berno-tova JSDS nastopala ponekod (na Koroškem) skupno z DKRB, pa tud: s SSJ,189 a na parlamentarnih volitvah 11. septembra sta KPJ (dekalisti) in Bernotova JSDS nastopila skupno na listi DKRB, medtem ko je SSJ skupen nastop zavrnila.190 Lovro Klemenčič je po volitvah v oblastne odbore na osnovi doseženih rezultatov in le delnega uspeha pri skupnem nastopu razredno zavednega delavstva objavil v Napreju 5. februarja 1927 članek V trezno premišljanje in za skupni nastop.191 Obdolžil je ing. Gustinčiča, najvidnejšo osebnost v komunističnem taboru, da je preprečil na volitvah v oblastne odbore skupni nastop proletariata, in opozoril je, da sta pasivnost in zaslepljenost volilcev opogumila buržoazijo, da začenja novo ofenzivo. Zato je potreben — je zapisal Klemenčič — skupni nastop delavstva na temelju proletarske demokracije, ki izključuje vsako diktaturo enega proletarca nad drugim oziroma ene proletarske organizaciji1 nad drugo, vsaka frakcija naj bi imela pravico in možnost zagovarjati svoje nazore in svoje nasvete. Treba se je torej združiti v »federativno stranko dela«! V nadaljevanju članka je Klemenčič podrobno opisal organizacijsko shemo zamišljene organizacije ter njeno delovanje.19- Klcmenčičev predlog so ostro zavrnili socialisti (SSJ) 16. marca 1927 s posebnim razglasom v Delavski politiki.103 m Naprej, 6. februarja 1926, št. 6, leto X. ,Kr> Naprej, 20. februar 1926, št. 8, leto X. m Naprej, 25. septembra 1926, št. 39. leto X. 187 Naprej, 9. oktobra 1926, št. 41, leto X. 188 Po pripadnosti skupine okrog Delavsko kmetskega lista se je prijelo članov te skupine ime DEKALISTI, ki je ostalo tudi potem, ko je bil Delavsko kmetski list že ukinjen. 18'1 Tako da je bil celo kandidat Vinko Mi Jderndorfer izvoljen, a drugi kandidat Lovro Kuhar je zgrešil mandat samo za 6 glasov. 1:10 Mikuž, stran 357 do 363. m Naprej, 19. februarja 1927, št. 7, leto XI. m Mikuž, stran 353 in 354. m Mikuž, stran 354. Lovro Klemenčič se je pred oblastnimi in zlasti pred parlamentarnimi volitvami na predvolilnih konferencah socialističnih frakcij in komunistov (dekalistov) zavzemal za skupno nastopanje, menda tudi kljub precejšnjemu odporu desnega krila Bernotove frakcije.19'1 Naprej je 23. julija 1927195 objavil del Klemenčičevega govora na celjski konferenci 17. julija 1927, na kateri je nastopal kot član načelstva JSDS, odmevni pa so bili njegovi nastopi tudi na predvolilnih konferencah dekalistov, ber-notovcev in SSJ 21. in 24. julija 1927 v Mariboru. Na straneh delavskega tiska lahko zasledujemo ves potek medsebojnih dogovarjanj treh skupin, ki so 21. julija tako rekoč že dosegle sporazum, vendar so se pogajanja 24. julija razbila, tako da so potem samo dekalisti in bernotov-ci skupaj nastopili pod firmo DKRB, SSJ pa je nastopila samostojno. Nič koliko ni bilo medsebojnih obtoževanj, kdo je zakrivil, da ni prišlo do skupnega nastopa.I9r' Dne 20. avgusta 1927 je Naprej197 objavil Manifest JSDS in KDZ za parlamentarne volitve, rokopisni osnutek s Klemcnčičevo pisavo je ohranjen.198 Nedvomno je Klemenčič avtor Manifesta, ki je času in razmeram primerno postavljal v ospredje politične in socialne zahteve, za katere so se Bcrnotovi socialisti in dekalisti sporazumeli kot za skupno programsko osnovo. Čeprav je Manifest kot izjava JSDS in KDZ poudarjal, da so se Bernotovi socialisti pri teh volitvah sporazumeli z dekalisti (torej s komunisti) »dasi se ne strinjajo z njihovo taktiko v poslednjih letih, posebno ne pri volitvah v Delavsko zbornico in v nekaterih okrajih pri okrožnih199 volitvah itd.« je človek vendar presenečen nad Klemenčičevo politično prilagodljivostjo, saj je še pred nedavnim ing. Dragotina Gustinčiča in njegove tovariše iz vodstva pokrajinske organizacije KPJ razglašal kot izdajalce in policijske špijone, zdaj Pa je Manifest predstavljal ing, Gustinčiča kot nosilca liste DKRB za ljubljansko okrožje in drugega vidnega komunističnega voditelja dr-Milana Lemeža kot nosilca liste DKRB za Ljubljano, medtem ko je bil nosilec liste DKRB za mariborsko okrožje član vodstva JSDS Vinko Moderndorfer, bivši učitelj v Mežici. Se pred razpisom parlamentarnih volitev je v aprilu 1927 zadela Lovra Klemcnčiča huda nesreča, moral je v zapor. Državno predstavništvo v Mariboru je namreč marca 1927 proti Vinku Modorndorferju, Šolskemu upravitelju v Mežici in še sedmim obdolžencem, med katerimi sta se znašla tudi Lovro Klemenčič in ing. Dragotin Gustinčič, pričelo uvodno preiskavo zaradi suma hude goljufije pri graditvi krajevnega vodovoda in šolske zgradbe v Mežici. Obdolžitve, ki so se v teku preiskave pokazale kot neosnovane, so predvsem izvirale iz politične gonje proti Vinku Modcrndorferju, ki je bil trn v peti zlasti vod- Enako kot opomba št. 3. m Konferenca za enoten nastop v Celju. Naprej, 23. julija 1927, letnik *Ii štev. 25. m Enako kot opomba št. 190. 197 Manifest JSDS in KDZ. Naprej, 20. avgusta 1927, št. 29, leto XI. 198 Iz rokopisne zapuščine v ZA CK ZKS. m Mišljene so volitve v oblastne odbore. stvu mežiškega rudnika svinca, ker se je ponovno zavzemal kot politični delavec za pravice mežiških rudarjev, pa tudi krajevnim veljakom v mežiškem občinskem odboru, s katerimi je prihajal v nasprotja pri graditvi šole in vodovoda v Mežici ter pri političnem delu kot januarja 1927 izvoljen poslanec v mariborsko oblastno skupščino.'1"0 Tako so 28. marca 1927 organi ljubljanske policije pri Klemenčiču na domu v Ljubljani. Tesarska 3, v keramični zadrugi ter v tajništvu KDZ v Ljubljani opravili hišno preiskavo, a 4. aprila 1927 je bil Kle-menčič v Ljubljani aretiran ter oddan najprej v zapore okrožnega sodišča v Ljubljani, nato pa prepeljan v zapore okrožnega sodišča v Mariboru, kjer so ga 5. in 6. aprila 1927 zaslišali. Dne 16. aprila 1927 je bil Klemenčič izpuščen.201 Dneve, ki jih je Klemenčič preživel v zaporu v Mariboru, je uporabil, da je napisal okrog sto rokopisnih strani obsegajočo zgodovinsko sociološko razpravo »Razvoj ljudskega občestva«, ki je ohranjena v njegovi rokopisni zapuščini.202 Omenimo naj, da je Klemenčič v 1927. letu sodeloval s krajšimi publicističnimi prispevki v Prosveti, v glasilu slovenske narodne podporne jednote v Chicagu v ZDA pod imenom Balcanicus.20'1 Navedli smo že, da se je Klemenčič občasno ukvarjal z leposlovjem, da je za svojo bodočo ženo celo spesnil sonetni venec, v pismu 12. julija 1923 pa ji je sporočil, da piše povest.20'' V njegovi rokopisni zapuščini je tudi ostal osnutek trilogije »Vojna in revolucija« z naslovi poglavij »Srbska kalvarija«, »Svetovna vojna« in »Revolucija« (Ruska revolucija), pripoved pa naj bi bila zgrajena v večini na osnovi lastnih doživljajev; med junaki trilogije so med drugimi Vladimir Gačinovič, France Fa-bjančič, Vlado Miselj, Avgust Jenko, Vera Kosova, osebe, ki jih poznamo iz njegovega življenja, ob raznih drugih osebah, ki naj bi bile nosilke dogajanja, za katere pa ne vemo, kako so posegale v njegovo življenje. Klemenčič sam naj bi nastopal v trilogiji pod imenom Obelčanov, psevdonimom iz Preporoda in delovanja v Sovjetski Rusiji.2"5 Klemenčič je bil vse do svoje smrti v ožji zvezi z dramatikom Slavkom Grumom, saj je Grumova sestra bila žena brata Josipa- Pogost gost v hiši Klemenčičevih v Ljubljani je bil slikar Ferdo Vesel; po izjavi Klemenčičevega sina Justa je Vesel nekje konec 1924. ali v 1925. letu bival mesec dni pri Klemenčičevih, kjer je poskušal izdelati keramične ploščice s Cankarjevim portretom (ki je ohranjen), vendar žganje ploščic ni bilo najbolj uspešno.200 Pri Klemenčičevih je v tem obdobju stanoval tudi Janko Lavrin, ki je prišel na obisk iz Anglije; Justu Klemenčiču je 200 Kazenski spisi okrožnega sodišča v Mariboru proti Vinku Moderndor-ferju in tovarišem, Vr IX 343/27, ZA CK ZKS, fond kazenskih spisov. m Enako. 202 Enako kot opomba št. 198. 20:1 Enako. 2("' Glej opombo št. 159. M iz rokopisne zapuščine pri sinu Justu Klemenčiču. m Enako kot opomba št 157. mati pripovedovala, kako ji je bilo nerodno, da se je moral gost zadovoljiti z zelo skromnim bivanjem.2"' Po parlementarnih volitvah 1927. leta je prišlo, kot je znano, v državi do pomembnega pregrupiranja političnih sil: slovenski klerikalci (SLS) so se povezali z radikali (začetek je bil storjen že pred volitvami 11. julija z blejsko pogodbo2"8), demokrati in radičevci pa so se v oktobru dogovorili za skupno nastopanje, 10. novembra pa so ustanovili kmečko-demokratsko koalicijo (KDK)2"0 Izoblikovala sta se torej dva velika politična bloka meščanskih strank, ki sta grozila, da bosta delavskim strankam odvzela ves vpliv. Samo z enotnim nastopom so te stranke lahko upale na določen uspeh proti buržoaznima blokoma. Dne 16. oktobra 1927 so se v Zagorju sestali na konferenci zastopniki JSDS (bernotovci), CRSOJ (jugoslovanski neodvisni sindikati, ki pa v Sloveniji niso imeli organizacij, poskušati pa so hoteli z obnovo rudarske organizacije) in dekalisti; socialistov, ki so jih vabili, ni bilo.21" Na tej konferenci, ki je sicer minila brez rezultatov, pa je Lovro Kle-menčič poslednjič v življenju nastopil na večjem medstrankarskem zboru; njegov nastop je predvsem veljal osvetlitvi nekaterih dilem v odnosu strokovnih organizacij do političnega delovanja. Opozoril je namreč na težnjo nekaterih delavskih strokovnih organizacij, ki bi se v odnosu do politične problematike hotele postaviti na nevralno stališče, da bi tako lažje dosegle skupen nastop z drugimi. Klemenčič je poudaril, da je politična sila ali — kar da je popolnoma isto — stranka nevtralnosti najnevarnejše geslo, ki vodi delavske strokovne organizacije naravnost v naročje kapitala. Proti tej puhli frazi je treba postaviti načelo proletarske demokracije, ki dopušča vsem frakcijam v strokovnih organizacijah svobodo kritike, svobodo prepričevanja članov za svoje ideje. »Tistim političnim delavskim strankam, ki imajo isti cilj kot strokovne organizacije in imajo v svojem programu poleg splošnih političnih načel tudi vse točke strokovnega delavskega programa, moramo ne samo dopustiti aktivno sodelovanje, temveč jim morajo biti strokovne organizacije tudi hvaležne za vsako, čeprav samo za moralno ideološko pomoč. Tako je pri rdečih delavskih organizacijah vedno bilo. Samo tako imenovani anar-hosindikalisti in malomeščanske, nacionalne in verske organizacije so vedno trobile nevtralnost, izvajale pa v resnici podporo kapitalističnim strankam v vseh političnih akcijah.«-11 Tako je Klemenčič načel tedaj izredno aktualno vprašanje razmerja med političnimi strankami in strokovnimi organizacijami, ki se je zlasti zaostrilo v jugoslovanskih neodvisnih sindikatih. Za čim tesnejše sodelovanje delavskih organizacij je Klemenčič predlagal strokovno združitev vseh delavskih organizacij v kmečke delavske zveze, katerih neposredna naloga bi bila »strmoglaviti komisarski in birokratski režim v delavskih zbornicah, bolniških blagajnah itd. in uvesti proletarsko de- 207 Enako. 208 Mikuž, stran 358. 209 Mikuž, stran 365. 210 Mikuž, stran 379 in 380. 211 Enako. mokracijo v njih s tajnimi in splošnimi volitvami za vse člane, ki plačujejo te ustanove.212 V juliju 1928 je Klemenčič razpošiljal vabila za občni zbor zadruge Vzajemnost, ki naj bi potekal 5. avgusta 1928 v gostilni Miiller v Novem mestu,213 toda tega občnega zbora ni dočakal, saj mu je prej smrt pretrgala nit življenja. V soboto 28. julija 1928 je na klancu Gobovcu pri Podbrezju na Gorenjskem umrl v prometni nesreči, z motornim kolesom se je zaletel v avto ing. Slavka Schmidala. Mrtvega, ki ni imel nobenega dokumenta pri sebi — Klemenčič se je peljal na sprehod po popoldanskem kopanju v Savi — je spoznal šele veliki župan dr. Vodopi-vec, ki se je pol ure pozneje pripeljal z avtom mimo.214 Dne 31. julija 1928 so Lovra Klemenčiča pokopali v Ljubljani pri Sv. Križu, na grobu mu je govoril Zvonimir Bernot, v slovo mu je zapelo delavsko pevsko društvo Ivan Cankar, na pogrebu pa je bila le peščica ljudi. O Klemenčičevi smrti je legalno glasilo KPJ v Sloveniji Enotnost 3. avgusta 1928 poročalo pod naslovom Lovro Klemenčič umrl2lr' o okoliščinah njegove smrti, o njegovem pogrebu in o njegovi življenjski poti: na koncu kratkega nekrologa je list ugotavljal, da je v zadnjih letih bil na levici slovenske socialne demokracije in da je odločilno pripomogel k skupnemu nastopu z dekalisti tako na oblastnih kot na parlamentarnih volitvah. Lovro Klemenčič je na svoji politični poti šel skozi mnoge preizkušnje, ki so vplivale na njegova življenjska spoznanja in politične usmeritve, od mladostnega sodelovanja v preporodovskem gibanju, njegovega dobrovoljstva v prvi svetovni vojni, udeležbe v bojih Rdeče armade v Sovjetski Rusiji, do vstopa v slovensko komunistično gibanje, v katerem je med leti 1920 in 1923 kot osrednja osebnost odigral odločilno vlogo, pa tudi v jugoslovanskem komunističnem gibanju zapustil trajno sled, a naposled, precenjujoč realnost svojih političnih vizij, končal svojo pot v reformistični, socialnodemokratski Bernotovi frakciji. Klemenčičev pomen v slovenski in jugoslovanski politični zgodovini je nedvomen, njegov boj proti centralizmu in unitarizmu v prvi polovici dvajsetih let, njegovo obravnavanje nacionalnega vprašanja in njegova prizadevanja ob iskanju vedno novih možnosti za uresničitev enotnosti delavskega razreda ni zgodovina dovolj ocenila. Ob vseh prehodih iz tabora v tabor različnih političnih gibanj je kljub spremembam nazorov, ki jih je izpovedoval, ves čas vendar ostajal zvest samemu sebi v težnji združevati ljudske množice v boju za progresivne socialne in narodnoosvobodilne cilje. 212 Enako. 211 Iz rokopisne zapuščine v ZA CK ZKS. Tragična nesreča bivšega komunističnega poslanca. Jutro, 29. julija 192(1, št. 176 leto IX. Podrobnosti o nesreči Lovra Klemenčiča. Jutro, 31 julija 1928, št. 177, leto IX. 215 Lovro Klemenčič umrl, Enotnost, 3. avgusta 1928, St. 31, leto III. NASA OBČINA IN OBČANI RAZVOJ OBČINE GROSUPLJE V LETIH 1984 IN 1985 Janez Koščak* Gospodarstvo v letu 1984 Resolucija o izvajanju družbenega plana razvoja občine za obdobje 1980—1985 v letu 1984 je vsebovala dokaj visoke in zahtevne razvojne cilje. Med osnovnimi cilji za leto 1984 so bili: porast proizvodnje in realnega dohodka, porast izvoza blaga in storitev, posebej na konvertibilno področje, povečanje akumulativnosti in produktivno zaposlovanje, usklajevanje vseh oblik porabe z okviri realno razpoložljivega dohodka ter pospeševanje množične inventivne dejavnosti. Po tem načrtu naj bi v letu 1984 dosegli rast družbenega proizvoda v višini najmanj 1,5 odst. (v SR Sloveniji 2 odst.). Rast industrijske proizvodnje v občini naj bi znašala 3—4 odst., kmetijske proizvodnje 4 odst., medtem ko je bila za področje gradbeništva predvidena stagnacija oziroma celo nazadovanje. Rast izvoza blaga in storitev na konvertibilno področje naj bi znašala 20 odst., uvoz s tega področja pa naj bi bil večji za 7 odst. Rast zaposlovanja naj bi znašala 1 odst. Pretežno zaradi objektivnih, delno pa tudi zaradi subjektivnih razlogov ta predvidevanja v občini niso bila dosežena. Med objektivne razloge, ki so prispevali k slabšim rezultatom, štejemo zelo neugodne pogoje gospodarjenja. Organizacije združenega dela so imele velike težave z nabavo surovin in reprodukcijskega materiala, zlasti uvoženega. Nad vsemi predvidevanji so naraščale cene, slabša je bila tudi likvidnost gospodarstva. Med subjektivne razloge za slabši poslovni uspeh pa gotovo lahko štejemo nekatere nerešene ali slabe kadrovske rešitve v organizacijah združenega dela. V Sloveniji so se cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih po podatkih Zavoda SR Slovenije za statistiko v primerjavi z letom 1983 povečale za 61,2 odst., cene na drobno pa so se povečale za 55,2 odst. Po Podatkih republiškega izvršnega sveta je bila v letu 1984 dosežena 60 °dst. splošna rast cen, cene življenjskih stroškov pa so se povečale za J3,7 odst. Povprečni čisti mesečni osebni dohodki vseh zaposlenih delavcev v SRS so v letu 1984 porasli za 51,8 odst. in dosegli povprečje 27.762 din. Razkorak med rastjo življenjskih stroškov in osebnih dohodkov se Je proti koncu leta 1984 močno zmanjšal, tako da je povprečni osebni dohodek na zaposlenega v letu 1984 upadel realno le za okoli 1 odst. oziroma 1,1 odst. Povprečni osebni dohodek v slovenskem gospodarstvu zaposlenega delavca je znašal 27.575 din (rast 51,8 odst.) in v negospodarstvu 30.648 din (rast 54,3 odst.). V občini Grosuplje je znašal povprečni čisti osebni dohodek na delavca v gospodarstvu 24.208 din mesečno, * Predsednik skupščine občine Grosuplje, YU 61290 Grosuplje. Partizanska 4. kar je 46 odst. več kot leto prej, realno pa so osebni dohodki delavcem v grosupeljskem gospodarstvu upadli za približno 5 odst. V občini je poslovalo 37 enovitih ali temeljnih organizacij združenega dela. V letu 1984 ni bilo na novo ustanovljene nobene organizacije združenega dela. V občini je tudi v tem letu poslovalo nad 30 manjših obratov in delovnih enot s področja gospodarstva, katerih sedež je bil izven občine. Ti obrati in delovne enote pa seveda ne izkazujejo svojih poslovnih rezultatov v občini Grosuplje, pač pa v občini, kjer ima sedež organizacija združenega dela. V letu 1984 ni bilo bistvenih statusnih sprememb v organizacijah združenega dela na področju gospodarstva. Celotni prihodek gospodarstva je znašal 20.481.198 tisoč din ali 56 odst. več kot v letu 1983, (v Sloveniji 64,4 odst. več). Kar 44,3 odst. celotnega prihodka v občini je ustvarila industrija, gradbeništvo pa le še 26 odst. celotnega prihodka, na tretjem mestu je bila trgovina s 14,6 odst. celotnega prihodka. Na področju blagovne menjave s tujino so bili doseženi precej nižji rezultati od planiranih. Prihodki od prodaje blaga na tujem trgu so znašali 1.713.603 tisoč din ali nominalno 48 odst. več kot leto prej. Konvertibilni izvoz se je povečal za 5 odst., izvoz na klirinško področje pa je bil nižji za 19 odst. V celotnem prihodku so največji delež prihodka na tujem trgu dosegle: DO Livar TOZD Livarna sive in nodularne litine Ivančna Gorica (28,6 odst.), Black & Decker (26 odst.), Iskra TOZD Specialne baterije Šentvid pri Stični (25,7 odst.), Stolarna Dobrepolje (60 odst.) in Tekstil TOZD Motvoz in platno (17,5 odst.). Uvoz s konvertibilnega področja je ostal nespremenjen, s klirinškega pa se je znižal. Celotni prihodek organizacij združenega dela, ustvarjen s prodajo izdelkov na tujem trgu, je znašal 8,4 odst., kar je za 0,4 odst. manj kot v letu 1983. Porabljena sredstva so znašala 15.094.327 tisoč din ali 59 odst. več kot leto prej (v SRS 63 odst. več). Ekonomičnost poslovanja, ki je razmerje med celotnim prihodkom in porabljenimi sredstvi, se je zadnja leta poslabšala. V letu 1984 je gospodarstvo občine na vsakih 100 din porabljenih sredstev ustvarilo 135,7 din celotnega prihodka, leto prej pa 137,8 din. V Sloveniji pa se v tem obdobju gospodarnost ni poslabšala (128,4 din, indeks 100,3). Gospodarstvo je doseglo 5.386.852 tisoč din dohodka, kar je 50 odst. več kot leto prej (Slovenija 65,8 odst. več). Na nizko rast dohodka je vplivala kmetijska dejavnost, kjer je dohodek porastel le za 33 odst., in gradbeništvo, kjer je dohodek porastel za 35 odst. Dohodek na delavca je znašal v gospodarstvu občine 905.201 din ali za dobro polovico več kot v preteklem letu (v Sloveniji pa 1.222.312 din ali 61,6 odst. več kot v preteklem letu). Z izgubo so poslovale tri organizacije združenega dela in sicer: Stolarna Dobrepolje 4,9 milijona din, TOZD Sinoles Ivančna Gorica 15,9 mi- lijana din in TOZD Prašičereja Stična 19,5 milijona din. Izgube so torej znašale 40,3 milijona din, medtem ko v letu 1983 izgub ni bilo. V Stolarni Dobrepolje je do izgube prišlo zaradi reklamacij v izvoznih poslih, kopičenja zalog in visokih obresti, ki so bremenile dohodek, saj je delež obresti v dohodku znašal kar 34 odst. Izguba v TOZD Sinoles Ivančna Gorica je nastala zaradi razkoraka med cenami končnih izdelkov in cenami energije, lesa in reprodukcijskega materiala kakor tudi zaradi izrednega povečanja obresti, saj je bil delež obresti v dohodku 32 odst. Do izgube v TOZD Prašičereja pa je prišlo zaradi razkoraka med cenami mesa in cenami močnih krmil ter zaradi hitre rasti obresti: delež obresti v dohodku je znašal 50 odst. Število v gospodarstvu zaposlenih je ostalo približno na ravni iz leta 1983 in je na podlagi delovnih ur znašalo 5.951 (leta 1983 pa 5.976), medtem ko se je število zaposlenih v slovenskem gospodarstvu povečalo za 2.5 odst. Naložbe v gospodarstvu Težke gospodarske razmere so močno vplivale na investicijska vlaganja organizacij združenega dela. Naložbe so se od leta 1981 zniževale ter je bila zaradi tega v resoluciji o družbenoekonomskem razvoju za leto 1984 sprejeta usmeritev, da je treba zaustaviti nadaljnje padanje razpoložljivih sredstev za investicije v osnovna sredstva. Ta planski cilj v občini ni bil dosežen. V letu 1984 je gospodarstvo v občini razporedilo za reprodukcijo 1.214.865 tisoč din, kar je bilo za 38 odst. več kot v letu 1983. Ob upoštevanju visoke inflacije pa se je realna vrednost naložb znižala, medtem ko so se izplačila za investicije v osnovna sredstva v SR Sloveniji v letu 1984 povečala za 67,6 odst. in je bila rast investicij v Sloveniji prvič po letu 1980 v globalu zopet realno pozitivna. V občini so več kot dve tretjini sredstev za investicije (68 odst.) prispevale organizacije iz gospodarstva same, v SRS le 56 odst., delež kreditov bank je znašal v občim 9,8 odst., povprečno v Sloveniji pa 12 odst. Dokončane ali v teku so bile predvsem sledeče pomembnejše naložbe: — V okviru praznovanja 1. maja 1984 je bila slovesno odprta obnovljena farma prašičev v Stični. Z rekonstrukcijo je bila uvedena najnovejša tehnologija reje prašičev. Odpravljena so bila ročna dela, kot je čiščenje gnoja, krmljenje je polavtomatsko. Vse živali so na rešetkah ali mrežah, zato je čistoča večja. S preureditvijo obstoječih desetih hlevov se je možnost reje prašičev povečala od 10.500 na 20.000. Pri tem se je potrebno število delavcev povečalo od 25 le na 33, kar pomeni, da se je produktivnost dela povečala za okrog 50 odst. Najpomembnejše je, da je s tem investicijskim programom rešen tudi problem onesnaževanja voda. Prenovljena in povečana farma prašičev bo letno vzredila 2.000 ton žive teže prašičev, če bo zagotovljena potrebna krma. Vzreja prašičev namreč še v veliki meri temelji na kupljeni krmi, ki pa je relativno predraga. Predračunska vrednost naložbe je znašala 151 milijonov din. — DO Tabor Grosupje je 31. 1. 1984 odprla novo trgovino s stanovanjsko opremo na Adamičevi cesti v Grosupljem. — DO Tabor TOZD Polževo je 20. 7. 1984 odprla novo poslovno enoto oz. novo zgradbo gostilne »Brdavs«, Videm — Dobrepolje. Objekt je delno podkleten s pritličjem in manjšo garsonjero v mansardnem delu. V kleti so servisni prostori: kotlovnica in skladišča, v pritličju pa je glavni gostinski del lokala: točilnica, jedilnica z 52 sedeži, kuhinja in drugi pomožni prostori. Predračunska vrednost objekta je bila 18,3 milijona din. — DO Tabor je 23. 10. 1984 odprla v Višnji Gori novo trgovsko hišo. V hiši je samopostrežna trgovina, mesnica in bife. — KZ Stična je 27. 11. 1984 odprla v prenovljenih prostorih Zadružnega doma gostilno »Zadružni hram« Ivančna Gorica. — Delovna organizacija Livar, TOZD Livarna sive in nodularne litine je zgradila aneks za razvojno tehnične službe oziroma novo upravno zgradbo s predračunsko vrednostjo 71,5 milijona din. Rekonstruirala je tudi disamatic linijo v predračunski vrednosti 18,7 milijona din. — Kovinastroj Grosuplje je odprl novo skladiščno halo s predračunsko vrednostjo 34,5 milijona din. — Gradbeno podjetje Grosuplje, TOZD Kovinsko-lesni obrati — naložba v obrat za proizvodnjo gradbene opreme in jeklenih konstrukcij v predračunski vrednosti 71,4 milijone din. — TOZD Sinoles Ivančna Gorica — kotlovnica s predračunsko vrednostjo 21,2 milijona din. — Black & Decker Grosuplje — proizvodna hala s predračunsko vrednostjo 73,3 milijona din. Odprta je bila 27. 10. 1984. — Temeljna zadružna organizacija Grosuplje je začela v Grosupljem z gradnjo skladišča s trgovino za kmetijski repromaterial v predračunski vrednosti 12,1 milijona din. — TOZD Splošno mizarstvo Grosuplje — rekonstrukcija žage in zamenjava strojne opreme v predračunski vrednosti 33 milijonov din. — V Unisu, TOZIj Elkos — obrat Grosuplje so zgradili skladiščno halo. — V delovni organizaciji Guma Grosuplje so postavili montažni objekt za predelavo gumijastih snovi. — V modernizacijo proizvodnje so vlagali zlasti: GP Grosuplje: Tekstil, TOZD Tovarna motvoz in platno Grosuplje; Iskra — Zmaj. TOZD Tovarna specialnih baterij Šentvid pri Stični; Avtoprevoz Ivančna Gorica; Splošno mizarstvo Grosuplje in Sinoles Ivančna Gorica. — Na področju kmetijstva so bile izvršene precej obsežne agromelioracije, in sicer na 62 ha zemljišč na območju Visenj, na 60 ha zemljišč na območju Krke, nadalje tudi na Zavrhu. S 25 ha družbenih zemljišč na Zgornji Slivnici je bilo odstranjeno sadno drevje. Na Grosupeljskem polju so bile izvršene male melioracije — čiščenje jarkov v dolžini 1,8 km ter izkop novih jarkov na Polici v dolžini 400 m. Tudi na območju komasacijskega kompleksa v dobrepoljski dolini so bile izvršene agromelioracije in napravljene nove poti. Za intervencije v primarno kmetijsko proizvodnjo je bilo vloženih približno 32 milijonov din. Družbene dejavnosti v letu 1984 Planski dokument za leto 1984 je predvideval predvsem ohranitev dosežene ravni na področju družbenih dejavnosti oziroma izvajanje programov v obstoječih zmogljivostih ter normalno rast osebnih dohodkov izvajalcev, sanacijo osebnih dohodkov v otroškem varstvu, v okviru razpoložljivih sredstev za investicije pa vlaganje v izgradnjo otroškega vrtca v Višnji Gori in pridobivanje novih zmogljivosti v Ivančni Gorici in Grosupljem. Š 1. 1. 1984 je začel z delom Zavod za izobraževanje in kulturo Grosuplje v ustanavljanju, v katerega sta se vključila Splošna izobraževalna knjižnica Grosuplje in Glasbena šola Grosuplje. Februarja 1984 je začel z delom Dom starejših občanov Grosuplje v ustanavljanju. V občini je poslovalo 14 organizacij združenega dela s področja družbenih dejavnosti in 4 delovne skupnosti družbenopolitične skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti. Primerjava podatkov z letom 1983 ni povsem realna, ker Dom starejših občanov Grosuplje v izgradnji in Center za socialno delo v ustanavljanju nista poslovala vse leto 1983 oz. 1984. Organizacije združenega dela s področja družbenih dejavnosti so oblikovale celotni prihodek v višini 710.738 tisoč din, kar je 58 odst. več kot leto prej. Celotni prihodek je bil ustvarjen s svobodno menjavo dela, s prihodkom od prometa in storitev, s prihodkom od občanov in z drugimi prihodki. Po pokritju porabljenih sredstev v višini 255.355 tisoč din (57 odst. več kot v letu 1983), je ostalo organizacijam združenega dela 455.383 tisoč din ali 59 odst. več kot leto prej. V organizacijah združenega dela s področja družbenih dejavnosti je bilo zaposlenih 800 delavcev ali 10 odst. več kot v letu 1983. Nadaljnjih Ul delavcev pa je bilo zaposlenih v delovnih skupnostih, to je 2 delavca manj kot v letu 1983. Povprečni čisti mesečni osebni dohodek na delavca je v družbenih dejavnostih znašal 26.816 din ali 56 odst. več kot leto prej. V SRS pa je v negospodarstvu znašal povprečni mesečni osebni dohodek 30.648 din ali 54,3 odst. več kot v predhodnem letu. V delovnih skupnostih družbenopolitične skupnosti in SIS pa je povprečni čisti osebni dohodek na zaposlenega znašal mesečno 30.430 din, kar je 61 odst. več kot leto prej. Višje od povprečnih dohodkov so Prejemali delavci strokovnih služb SIS, in sicer povprečno 36.231 din ali 68 odst. več kot leta 1983, v delovni skupnosti skupščine občine pa 29.972 din. Precejšen razkorak med rastjo sredstev v gospodarstvu in negospodarstvu je bil predvsem posledica proračuna in usklajevanja rasti sredstev za osebne dohodke za leto 1983. Na področju družbenih dejavnosti so bile končane zlasti naslednje naložbe: — V Grosupljem je začel poslovati Dom starejših občanov Grosuplje. Otvoritev doma je bila 25. 2. 1984. Dom ima 3.579 m2 neto površin, 29 enoposteljnih, 32 dvoposteljnih in 5 štiriposteljnih sob. 30 sob ima bal- kome, 5 sob pa lože. Prostora je za 128 oskrbovancev. Na voljo je še dvoje zimskih teras s 24 sedeži ter letna terasa z 20 sedeži, 5 skupnih dnevnih prostorov, jedilnica z 80 sedeži, prostor za fizioterapijo in trije prostori za delovno terapijo; 68 stanovalcem je možno nuditi zdravstveno nego v posebej urejenih sobah. Dom ima kuhinjo s potrebnimi skladišči, zaklonišče, ki je dvonamensko, kurilnico s prostorom za shranjevanje premoga ter pralnico. V stavbi je tudi okrepčevalnica. — Krajevna skupnost Ivančna Gorica je od delovne organizacije Livar Ivančna Gorica odkupila Rojčevo hišo v Ivančni Gorici in jo skupaj z Izvršnim svetom skupščine občine Grosuplje in Upravo za notranje zadeve Ljubljana preuredila in opremila. Preurejena hiša je bila odprta 29. 10. 1984, v njej pa so dobili prostore krajevna skupnost in družbenopolitične organizacije Ivančna Gorica, oddelek milice Ivančna Gorica in krajevni urad. — 25. 5. 1984 so na Vidmu v stari šoli odprli preurejene prostore za potrebe upokojencev. — Ob 22. juliju 1984 je bilo ob Domu starejših občanov Grosuplje odprto novo dvostezno balinišče. — Julija 1984 so na Spodnji Slivnici odprli preurejeni in dozidani družbeni dom. V domu je trgovina, kulturna dvorana, prostori za delovanje DPO in društev, hišniško stanovanje, prizidan pa je gasilski del. Prenovljeni gasilski dom je GD Spodnja Slivnica prevzelo 19. 8. 1984 ob 60-letn,ici delovanja društva. — GD Žalna je 27. 5. 1984 odprlo nov gasilski dom. — 26. 7. 1984 so odprli novi gasilski dom v vasi Malo Hudo. — Adaptiran je bil gasilski dom Kriška vas. — Nove gasilske avtomobile so nabavila gasilska društva Zagradec na Dolenjskem, Muljava, Metnaj, Stična in Gatina ter občinska gasilska zveza. Nove motorne brizgalne pa so nabavila gasilska društva Mala Ilova Gora, Zagradec pri Grosupljem, Metnaj in Ambrus. — KS Žalna je 26. 5. 1984 odprla novo športno igrišče ob osnovni šoli v Žalni. — Člani Avto-moto društva Šentvid pri Stični so nadaljevali z izgradnjo športnega objekta in ga dokončali do IV. faze, odkupili so tudi zemljišče in uredili tehnično dokumentacijo. — 27. 5. 1984 so odprli v vasi Cesta sicer še ne povsem dokončani vaški dom in ga poimenovali po Mikličevih. Podatki o osnovnem in srednjem šolstvu v občini za šolsko leto 1983/ 84 so navedeni v 13. številki ZOG. V marcu 1984 je bil pri osnovni šoli Louis Adamič Grosuplje odprt oddelek za delovno usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok. S tem so bila uspešno zaključena večletna prizadevanja, da tudi v naši občini poskrbimo za usposabljanje te kategorije otrok. V letu 1984 je bilo v vzgojno-varstveno dejavnost v občini vključenih 595 otrok ali 23,8 odst. vseh predšolskih otrok. Republiško povprečje je znašalo 43,3 odst. tako je bila občina Grosuplje šele na 55. mestu med 60 slovenskimi občinami. Od 595 otrok jih je bilo le 118 v starosti od osmega meseca do treh let. Odklonjenih otrok je bilo 82. V malo šolo, to je v priprave na osnovno šolo, je bilo vključenih 506 otrok, od teh 38 odst. v celoletno malo šolo in 62 odst. v skrajšano obliko, vendar se je število ur tudi v skrajšani obliki znatno povečalo. Priprave so trajale od 160 do 320 ur. Na področju kulture so v letu 1984 delovale 3 knjižnice in 2 izposo-jevališči, trije kinematografi, Jurčičev muzej Muljava in Adamičeva spominska soba. Občinska zveza kulturnih organizacij je združevala 23 kulturnih društev, v katerih je delovalo 7 odraslih gledaliških skupin, 8 šolskih gledaliških skupin, 7 recitacijskih šolskih skupin, 2 šolski lutkovni skupini, 15 odraslih pevskih zborov, 11 šolskih pevskih zborov, 2 godbi na pihala, 2 folklorni skupini, 1 plesna skupina, 6 folklorno plesnih sol, likovna krožka mladih in literarno-novinarski krožki v šolah. Občina Grosuplje je imela 1984. leta 40.890 m2 koristnih športnih površin, od tega 3.285 m2 pokritih športnih površin in 37.605 m2 odkritih športnih površin. Na prebivalca občine je odpadlo 1,61 m2 koristne športne površine. Ugotavljamo lahko, da se občina Grosuplje kljub pospešeni gradnji v zadnjih desetih letih še vedno uvršča med slabše opremljene občine s športnimi površinami. Vsi objekti pa so dokaj kvalitetno zgrajeni in se nikakor ne morejo primerjati z objekti, ki so bili v uporabi Pred letom 1971. Redno je vadilo in tekmovalo v 33 športnih društvih Približno 4.500 občanov v 18 športnih panogah. V TOZD Osnovnega zdravstvenega varstva Grosuplje je bilo v letu 1984 zaposlenih 15 zdravnikov, 12 zobozdravnikov in 61 ostalih zdravstvenih delavcev. Tako je prišlo v osnovni zdravstveni dejavnosti v občini 5,8 zdravnika na 10.000 prebivalcev, 1 zobozdravnik na 2.155 prebivalcev in 1 medicinska sestra oziroma drug zdravstveni delavec na 424 prebivalcev. Konec leta 1983 je bil sprejet Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki je končno tudi odraslim prizadetim osebam zagotovil socialno in materialno varnost. Zakon je začel veljati 1. 1. 1984, določbe o izplačevanju nadomestila in dodatka za tujo nego in pomoč pa se uporabljajo od 1. 6. 1984 dalje. Štutus invalida ter pravico do nadomestila po tem zakonu je uveljavilo 67 odraslih telesno in duševno prizadetih oseb, 35 pa poleg nadomestila še dodatek za tujo nego in pomoč zaradi neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi druge osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. Na dan 31. 12. 1984 je prejemalo denarno pomoč v znesku 8.000 din kot edini vir preživljanja 30 upravičencev. Denarno pomoč kot dodatni vir preživljanja pa je v letu 1984 prejemalo povprečno 110 oseb, na dan 31. 12. 1984 pa 89 upravičencev. Število prejemnikov je upadlo zaradi invalidov, ki so uveljavili pravice po zakonu o družbenem varstvu, s tem Pa jim je prenehala pravica do družbene pomoči socialnega skrbstva, takih oseb je bilo 23. Dodeljenih je bilo tudi 127 enkratnih denarnih pomoči. V splošnih socialnih zavodih je bilo ob koncu leta 113 naših občanov, v posebnih socialnih zavodih pa 11, od vseh je bilo 41 samoplačnikov, 56 je socialno skrbstvo krilo del stroškov, 27 pa vse stroške. V zavodih za usposabljanje je bilo 31. 12. 1984 vključenih 18 otrok in mladostnikov, 4 v delavnice pod posebnimi pogoji in 4 v vzgojne zavode. V oskrbi rejni.ških družin je bilo 27 otrok. Iz drugih občin, največ iz ljubljanskih, pa je bilo v rejništvu na našem območju 42 otrok. Z rejništvom se je v naši občini ukvarjalo 32 družin. Na območju občine je leta 1984 delovalo 40 gasilskih društev, ki so razpolagala z naslednjo opremo: 47 gasilskih vozil, 61 prenosnih motornih brizgaln, 8034 m gumiranih tlačnih cevi in 1702 m konopljenih tlačnih cevi, 389 delovnih oblek, 262 delovnih pasov, 333 šlemov, 27 plinskih mask, 5 izolirnih dihalnih aparatov, 157 ročnikov in 42 hidramtnih nastavkov. V gasilskih društvih je bilo včlanjenih 2245 moških in 327 žensk; od teh 254 pionirjev in pionirk, 241 mladincev in mladink ter 2077 članov in članic. Podpornih članov pa je bilo 388. Oskrba z vodo — V sodelovanju z mladinskimi delovnimi brigadami na območju Suhe krajine je bila začeta gradnja vodovoda za naselja Luče, Pleši-vica, Lobček. — Končana je bila gradnja vodovodnega zajetja Žalna v predračunski vrednosti 3,1 milijona din. — Zgrajeno je bilo drenažno zajetje za vodovod Metnaj v vrednosti 2 milijona din. — Opravljene so bile hidrološke raziskave vodnih virov na območju Stiškega potoka in začete raziskave vodnih virov na območju Dobre-polja. — Izdelan je bil predlog varovalnih pasov vodnih virov v občini Grosuplje. — KS Višnja Gora je 20. 10. 1984 odprla vodovod Velika Dobrava. Kanalizacija in čistilne naprave — Nadaljevalo se je z gradnjo kanala S v Ivančni Gorici od avtoceste do TOZD Prašičereja v dolžini 550 m in v predračunski vrednosti 20,1 milijona din. Nadaljevalo se je tudi z gradnjo čistilne naprave Ivanč-na Gorica. Pridobljena je bila tehnična dokumentacija za gradnjo kanalizacije s čistilno napravo za naselje Smarje-Sap. — Iz sredstev krajevnega samoprispevka je bila urejena kanalizacija v starem delu Grosupljega. — Vaščani vasi Bičje v KS Podtabor so zgradili celotno omrežje kanalizacije v vasi, in sicer z mehanskim čiščenjem. Nekaj denarja je prispevala Komunalna skupnost občine Grosuplje. Ceste — 25. 10. 1984 je bila izročena namenu modernizirana cesta Videm— Kompolje v dolžini 2,6 km in v vrednosti 24,2 milijona din. Hkrati je bila v Kompoljah izročena namenu tudi javna telefonska govorilnica. — Razširjena je bila cesta skozi naselje Podgora v makadamski izvedbi in razširjena cesta Grosuplje—Zgornja Slivnica. Izdelan je bil tudi projekt za modernizacijo regionalne ceste Grosuplje—Šmarje. — V sodelovanju z občino Ljubljana—Moste—Polje je bila urejena prva etapa povezave Kožljevec—Mali Vrh v dolžini 1 km. Pri delih je sodelovala MDB občine Ljubljana—Moste—Polje in pripadniki JLA. — S sredstvi krajevne skupnosti Grosuplje je bil urejen pločnik ob Taborski cesti ter začeta dela za gradnjo pločnikov ob delu Ljubljanske ceste. Komunalna skupnost je s svojimi sredstvi pomagala pri asfaltiranju cest v naseljih: Krška vas in Podbukovje v krajevni skupnosti Krka, pri asfaltiranju cest v krajevni skupnosti Stična ter Spodnja Slivnica in pri izgradnji mostu in ceste Krka—Trebnja Gorica. — V okviru ZMDA Suha krajina 1984 so potekala dela na cestni povezavi Ilova Gora—Ravni Dol. — Samoupravna enota za urejanje stavbnih zemljišč je zgradila ceste v zazidalnem območju Baronov grad G-3 v Višnji Gori. — Z rednimi sredstvi in prispevki krajanov ter organizacij združenega dela so bili postavljeni objekti na treh avtobusnih postajališčih in položena je bila zaporna plast na cestah Pod hribom v Grosupljem. Stanovanjska gradnja V letu 1984 je Samoupravna stanovanjska skupnost občine Grosuplje kot investitor začela z družbeno usmerjeno stanovanjsko gradnjo soseske Ob Grosupeljščici. Celotna soseska bo imela 230 stanovanj. Začeta je bi gradnja prve faze. Izgradnja celotne soseske bo predvidoma končana v letu 1990. Stanovanjska skupnost je dodelila stanovanjska posojila za nakup, gradnjo in prenovo stanovanj v višini 30,3 milijone din. V zazidalnem predelu Jerova vas so nadaljevali z urejanjem stavbnih zemljišč. Vodno gospodarstvo — Spomladi 1984 je bila končana regulacija Višnjice. Z deli so začeli leta 1983, uredili pa so skoraj 1 km potoka. Dela so stala več kot 7 milijonov din. — Nekaj del je bilo izvršenih na območju Stiškega potoka v Ivančni Gorici. Več del je bilo izvršenih tudi na Grosupeljskem polju in nekaj na Potoku Raščica. Nadalje je bilo opravljenih nekaj del na požiralniku v Račni. Začelo se je s pripravami ocene suhega ali mokrega zadrževalnika in elementov za investicijski program zadrževalnika Veliki potok. — Delalo se je tudi' na nastavitvi katastra vodnogospodarskih objektov in naprav v splošni in posebni rabi po enotni metodologiji na po-vodju Dobravka—Grosupeljsko polje. Gospodarstvo v letu 1985 Za leto 1985 je resolucija o izvajanju družbenega plana občine Grosuplje predvidevala približno enake dlje družbenega in gospodarskega razvoja kot republika. Med osnovnimi cilji so bili: večanje kakovostnega konvertibilnega izvoza in deviznega priliva, povečanje obsega in kvalitete proizvodnje, pospešeno uvajanje sodobnih tehnologij v proizvodnjo ob večji uveljavitvi domačega znanja in ustvarjalnosti, prilagajanje vseh oblik porabe razpoložljivemu dohodku ter priprava in sprejetje realnih srednjeročnih in dolgoročnih planskih dokumentov vseh nosilcev planiranja. Glede na to, da je bil v gospodarstvu občine še vedno velik delež gradbeništva in drugih proizvajalcev investicijske opreme, pa je bila predvidena nekoliko počasnejša rast gospodarstva od povprečja v Sloveniji. Predvideno je bilo, da bo rast družbenega proizvoda znašala najmanj 2 odst. (v SRS 2,5 odst.) in v tem okviru rast industrijske proizvodnje 3,5 odst. in kmetijstva 3 odst. Izvoz na konvertibilno področje naj bi bil povečan enako kot v republiki, in sicer 14 odst. Naložbe v osnovna sredstva gospodarstva naj bi se povečale za 4 odst, rast zaposlovanja naj bi znašala 1 odst. v gospodarstvu, medtem ko naj bi v negospodarstvu ne bilo novih zaposlitev, razen ob širitvi dejavnosti. Nominalna rast osebnih dohodkov, skupne in splošne porabe pa naj bi za 10 odst. zaostajala za nominalno rastjo dohodka. Pogoji gospodarjenja so bili tudi v letu 1985 neugodni. Ti so se še posebej odražali v visoki stopnji inflacije, v obrestnih merah in v ta namen angažiranih sredstvih. Veljati je začel tudi nov zakon o ugotavljanju celotnega prihodka, nadomestitvi stroškov iz celotnega prihodka, usklajevanju vrednosti zalog itd. Te spremembe so vnesle veliko novosti v finančni obračun poslovanja ter onemogočile ali vsaj otežile primerljivost finačnih rezultatov z letom 1984. Po novem obračunu je zelo povečan obseg celotnih poslovnih stroškov, kar vpliva na manjšo rast dohodka, prav tako pa tudi niso primerljiva razmerja v delitvi dohodka. Od tod tudi nekatere neskladnosti pri primerjavah rezultatov gospodarjenja leta 1985 z letom 1984. Po podatkih Zavoda SR Slovenije za statistiko so se v letu 1985 povečale cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih v primerjavi z letom 1984 za 94,8 odst., cene na debelo so porasle za 83,8 odst. in cene na drobno za 79,3 odst., cene življenjskih potrebščin pa so se povečale za 79,4 odstotka. Povprečni čisti mesečeni osebni dohodek na zaposlenega v gospodarstvu in negospodarstvu je v Sloveniji porasel za 98,1 odst. in dosegel 54.986 din. V gospodarstvu Slovenije je imel povprečni osebni dohodek nekoliko počasnejšo rast in sicer 95,8 odst., višina povprečnega osebnega dohodka v gospodarstvu pa je bila 53.983 din. Realna rast povprečnega osebnega dohodka na zaposlenega v Sloveniji je znašala 10,4 odst. V gospodarstvu občine Grosuplje pa je povprečni čisti osebni dohodek v letu 1985 porasel za 96,5 odst. in je znašal 47.565 din mesečno. Realni osebni dohodki delavcev v gospodarstvu občine so se povečali za približno 9 odstotkov. V občini je ob koncu leta 1985 poslovalo 38 temeljnih organizacij združenega dela, enovitih delovnih organizacij in delovnih skupnosti s področja gospodarstva ter nad 30 manjših obratov in delovnih enot i področja gospodarstva, katerih sedež organizacij združenega dela je bil izven občine in so tudi rezultate gospodarjenja izkazale v matičnih občinah. Izvršene so bile naslednje pomembnejše statusne spremembe: Grosupeljski obrtniki so na ustanovnem zboru 23. 11. 1984 sprejeli sklep o ustanovitvi obrtne zadruge Magro. Zadruga je začela z delom 1. 2. 1985 v najetih poslovnih prostorih na Adamičevi cesti 20 v Grosupljem. Obrtna zadruga in obrtno združenje bosta sčasoma zgradila poslovno stavbo, za katero so že izdelani načrti, odkupljeno pa je tudi zemljišče. Delavci GP Grosuplje, TOZD Ingrad Vrhnika so se z referendumom odločili za pripojitev te TOZD v TOZD Splošne gradnje GP Grosuplje. V delovni organizaciji Tekstil Ljubljana, TOZD Tovarna motvoz in platno Grosuplje so se delavci z referendumom odločili za izstop iz delovne organizacije Tekstil Ljubljana ter za nadaljevanje dela v enoviti delovni organizaciji Motvoz in platno Grosuplje. Tako je ta TOZD prenehala poslovati kot TOZD z 31. 12. 1985 in nadaljuje od 1. 1. 1986 z delom kot enovita delovna organizacija. S 1. 10. 1985 je v Domu za starejše občane Grosuplje začela poslovati izpostava Ljubljanske banke. Celotni prihodek gospodarstva v letu 1985 je znašal 37.151 milijonov dinarjev ali 81 odst. več kot v letu 1984, medtem ko se je v Sloveniji Povečal za 81,5 odst. Nad 45 odst. celotnega prihodka v občini je ustvarila industrija, delež gradbeništva je znašal 26,6 odst. in je bil za 0,6 odst. višji kot leto prej, vendar po zaslugi novoustanovljene obrtne zadruge Magro, ki je ustvarila 0,7 odst. celotnega prihodka, sicer pa bi delež gradbeništva ostal na ravni iz leta 1984 oziroma bi bil še nekoliko manjši. Tudi delež trgovine se je rahlo zmanjšal in je znašal 13,5 odst. celotnega Prihodka. Delež prihodkov, doseženih s prodajo na tujem trgu, je znašal 9,2 odst. in je bil približno enak kot leto. prej. Prihodkov je bilo za 3.415 milijonov ali za 81 odst. več. Tečajna vrednost košare konvertibilnih valut, Po kateri se oblikuje tečaj dinarja, se je v letu 1985 glede na leto 1984 Povečala za 73,3 odst., kar je precej vplivalo na povečanje deleža prihodkov, doseženih s prodajo na tujem trgu v celotnem prihodku. Največji del prihodkov na tujem trgu so dosegle organizacije Black & Decker Grosuplje, TOZD Motvoz in platno Grosuplje, DO Livar TOZD Livarna sive in nodularne litine Ivančna Gorica in Slovemjales DO Sto-larna Dobrepolje. V slovenskem gospodarstvu pa je delež prihodkov, ustvarjen na tujih trgih, znašal 12,3 odst. celotnega prihodka, leto prej pa 11,8 odst. Prihodki od prodaje na tujih trgih so se v Sloveniji leta 1985 povečali za 93,5 odst. Organizacije združenega dela so v letu 1985 obračunale 28.018 milijonov dinarjev porabljenih sredstev ali za 85,7 odst. več kot leto prej (v Sloveniji 88,3 odst. več kot leta 1984). Porabljena sredstva leta 1985 niso Povsem primerljiva z letom 1984. Zaradi novega obračunskega sistema vsebujejo porabljena sredstva v letu 1985 še obresti od kreditov za ob- ratna sredstva, del obveznosti do delovnih skupnostih, amortizacijo nad predpisanimi stopnjami ter stroške plačilnega prometa in bančnih storitev. Po preračunu na »primerljiva« porabljena sredstva izKazujejo v občini 76, v SR Sloveniji pa okoli 80-odstotno rast. Zaradi sprememb v obračunskem sistemu je bilo izkazano relativno zaostajanje rasti dohodka v primerjavi s celotnim prihodkom in porabljenimi sredstvi. Tako so organizacije združenega dela izkazale 9.133 milijonov dohodka, kar je za 70 odst. več kot leta 1984, v SR Sloveniji pa 08,2 odst. več. Po preračunavanju pa je bil »primerljivi« dohodek v občini višji za 98 odst. in v Sloveniji za 93,.) odst. Dohodek na delavca je znašal v gospodarstvu občine 1.524 tisoč dinarjev, v slovenskem gospodarstvu pa 1.895 tisoč dinarjev. V industriji na območju občine je dohodek na delavca znašal 1.724 tisoč din, v slovenski industriji 1.921 tisoč din. V gradbeništvu na območju občine je dohodek na delavca znašal 1.210 tisoč din, v slovenskem gradbeništvu pa 1.412 tisoč din. Najvišji dohodek na zaposlenega je bil v obrtni zadrugi Magro v ustanavljanju, in sicer 4.074 tisoč din, v Black & Decrcerju 3.486 tisoč din, v DO Livar TOZD Tovarna armatur 2.655 tisoč din, v Mercator DO Pekarna Grosuplje 2.803 tisoč din na delavca itd. Z izgubo sta sklenili poslovanje v letu 1985 dve TOZD, in sicer Iskra DO Zmaj TOZD Specialne baterije Šentvid pri Stični v višini 69.353 tisoč din in Uniles DO Lesnina TOZD Sinoles Ivančna Gorica v višini 82.077 tisoč din. Celotna izguba gospodarstva v grosupeljski občini je torej znašala nekaj nad 151 milijonov dinarjev, leto prej pa so izkazovale izgubo tri DO oz. TOZD v skupni višini 40,3 milijone din. TOZD, ki sta izkazali izgubo v letu 1985, sta zaposlovali skupaj 253 delavcev. V TOZD Specialne baterije Šentvid je do izgube prišlo zaradi velikih plačil obresti od trajnih obratnih sredstev ter izrazito povečanih negativnih tečajnih razlik. Nastalo izgubo so delno pokrlM iz sredstev rezerv, in sicer v višini 11 milijonov din, skoraj 59 milijonov din pa je ostalo nepokritih. V TOZD Sinoles je do izgube prišlo prav tako zaradi visokih plačil obresti od kreditov za trajna obratna sredstva pa tudi zaradi neustrezne organizacije dela. Organizacija je pokrila izgubo v višini 15 milijonov din iz sredstev rezerv in iz poslovnega sklada, nepokrite pa je ostalo 37 milijonov din izgube. V SR Sloveniji so izgube v letu 1985 znašale 22,7 milijard din ali 121,7 odst. več kot leta 1984. Z izgubo je poslovalo 221 OZD z 48.871 delavci. V letu 1985 je gospodarstvo v občini Grosuplje ustvarilo 2.377 milijonov dinarjev sredstev za reprodukcijo ali enkrat več kot leto prej, medtem ko so se sredstva za reprodukcijo v slovenskem gospodarstvu v letu 1985 povečala za 56 odst. V občini so na meji rentabilnosti poslovale tri organizacije združenega dela, kar pomeni z nižjo akumulativno sposobnostjo od 2 odst., in sicer DO Agrostroj TOZD »Albin Grajzer« Ivančna Gorica, KIT DO Ljubljanske mlekarne TOZD Prašičereja Stična in Komunalno podjetje Grosuplje. Povprečna stopnja odpisanosti osnovnih sredstev konec leta 1985 je bila v organizacijah združenega dela 49,1 odst. Oprema je bila odpisana povprečno 49,5 odst. Povprečno število delavcev, zaposlenih v gospodarstvu, izračunano na Podlagi delovnih ur, je znašalo 5.990 ali 0,7 odst. več kot leto prej, medtem ko se je število zaposlenih v slovenskem gospodarstvu povečalo za 1.8 odst. V letu 1985 so bile dokončane naslednje pomembnejše naložbe v gospodarstvu: - Delovna organizacija Black & Decker je zgradila nov proizvodno tehnični objekt s predračunsko vrednostjo 83,1 milijona din ter zaklonišče kot dvonamenski objekt s predračunsko vrednostjo 14,1 milijona din. Zaklonišče, ki ima 100 zaklonilnih mest, bo lahko služilo tudi za prebivalce bližnje okolice. - Delovna organizacija Tabor TOZD Gostinstvo je odprla 1. 8. 1985 Prenovljene prostore motela »Rubin« v Grosupljem. Naložba je veljala okoli 13 milijonov din. - Avtoprevoz Ivančna Gorica je 25. 10. 1985 odprl obnovljene poslovne prostore v delu zadružnega doma v Ivančni Gorici, ki ga je odkupil od KZ Stična. - Iskra TOZD Tovama stikalnih in zaščitnih elementov Dobrepolje Je v počastitev 25-letnice delovanja izročila namenu novo poslovno stavbo- Pri gradnji tega objekta so v veliki meri s prostovoljnim delom so-delovali delavci tovarne. S tem objektom so pridobili dodatnih 1000 m delovnih površin. - Mercator, Ljubljanske mlekarne TOZD Posestva je 28. 10. 1985 na farmi Boštanj odprl novo porodnišnico za krave in hlev za 250 plemenskih telic. Vrednost investicije je bila 47 milijonov din. - DO Tabor, TOZD Gostinstvo je ob koncu leta končalo naložbo v Vgradnjo oz. postavitev vlečnice na Polževem. Investicija je znašala nad 1" milijonov din. - KZ Ljubljana, TZO Grosuplje je nameravala že v teku leta od-Preti nov oskrbovalni center s kmetijskim repromaterialom v Grosupljem s predračunsko vrednostjo 12,2 milijona din, vendar bo zaradi zakasnitve izvajalcev del center lahko odprt šele v letu 1986. - IMP DO Livar Ivančna Gorica je septembra 1985 začela z veliko investicijo, znašala bo nad 2,1 milijarde din, in sicer v tehnološko posodobitev oziroma v modernizacijo strojne opreme. Investicija je bila nujna zaradi potrebe po spremembi strukture proizvodnega programa, od-Prave nekaterih ozkih grl v proizvodnji, povečanja izvoza na konvertibilno področje, izboljšanja delovnih pogojev v livarni ter zaradi izboljšanja ekologije. Obseg gradbenih del, ki so bila v glavnem končana pred koncem leta 1985, in instalacijskih del je razmeroma majhen. Pretežni del investicije predstavlja zamenjava in posodobitev tehnološke opreme. Za naložbo je bil odobren kredit Mednarodne finančne korporacije (IFC) v višini 1.382.00 US dolarjev pod ugodnimi pogoji. Modernizacija livarne je bila v tem obdobju največja investicija v občini. — Kmetijska zemljiška skupnost je z agromelioracijami in malimi hidromelioracijami izboljšala in usposobila 190 ha zemljišč v Zavrhu, Brezovem Dolu, Dobu, Kobiljeku, Cerovem, Radohovi vasi, Grosupeljskem polju in Jerovi vasi. V ta dela je vložila 14 milijonov din. — Samoupravna interesna skupnost za pospeševanje kmetijstva je v letu 1985 vložila v pospeševanje primarne kmetijske proizvodnje približno 54 milijonov din. — Integral DO Eurotrans Ribnica je v obratu Grosuplje zgradil servisne delavnice za tekoče vzdrževanje vozil. Tabelarični pregled nekaterih kazalnikov gospodarjenja in razvoja v občini Indeksi rasti najpomembnejših kazalnikov gospodarjenja v letih 1984 in 1985 Kazalnik gospodarjenja Leto 19(14 Indeks rasti 1983 = 100 OBČINA SRS Leto 1935 Indeks rasti 1984 = 100 OBČINA SRS Celotni prihodek gospodarstva Porabljena sredstva Dohodek 156 164,4 159 163,7 150 165,8 181 181,5 186 188 170 158,2 Povprečno število zaposlenih v OZD s sedežem na območju občine — gospodarstvo j e^0 povprečno število zaposlenih Indeks rasti 1984/83 1985/84 Indeks rasti zaposlenih v Sloveniji 1984/83 1985/84 1984 5.951 1985 5.990 100 100,7 102,5 101,8 Povprečni mesečni čisti osebni dohodki v gospodarstvu OBČINA SR SLOVENIJA Leto Znesek Indeks Indeks 1984/83 Znesek 1084/83 1985/84 1985/84 1984 24.208 1985 47.565 146 27.575 196,5 53.983 151,8 195,8 Družbeni proizvod v letih od 1980 do 1985 (v tisoč din) DRUŽBENI PROIZVOD občina verižni indeks SR Slovenija verižni indeks 1980 2.513.310 _ 250.338.320 _ 1981 3.568.352 142 339.731.742 136 1982 4.130.522 116 434.793.441 128 1983 5.557.336 135 607.084.356 140 1984 8.099.700 146 970.625.000 160 1985 — ooena 15.313.584 189 Družbeni proizvod na prebivalca v času od 1975 do 1984 Leto DRUŽBENI PROIZVOD NA PREBIVALCA_ Občina SRS o/ Dp v din verižni IND v din verižni IND obč/SRS 1975 24.567 132 46.845 128 52,4 1976 29.237 119 53.375 114 54,8 1977 35.053 120 64.170 120 54,6 1978 57.235 163 78.827 123 72,6 1979 75.589 132 101.666 129 74,4 1980 101.001 134 131.700 130 76,7 1981 140.913 140 177.177 135 79,5 1982 160.808 114 225.091 127 71,4 1983 215.159 134 314.046 139 68,5 312.295 145 499.601 159 62,5 Narodni dohodek na prebivalca v času od 1975 do 1984 NARODNI DOHODEK NA PREBIVALCA LETO OBČINA SRS %ND v din verižni IND v din verižni IND obč/SRS 1975 22.088 131 41.435 129 53,3 1976 26.528 120 47.046 114 56,4 1977 32.074 121 57.024 121 56,3 1978 53.182 166 70.197 123 75,8 1979 69.904 131 90.902 130 76,9 1980 94.363 135 117.779 130 80,1 1981 131.744 140 158.846 135 82,9 1982 147.199 112 196.071 123 75,1 1983 195.696 133 273.527 139 71,6 1984 285.731 146 440.199 161 64,9 Spremembe strukture družbenega proizvoda gospodarstva občine v srednjeročnem obdobju 1981—1985 Področje udeležba v 1980 DP občine 1985 Industrija 37,6 45,2 Kmetijstvo 8,2 12,4 Gradbeništvo 28,2 15,0 Promet in zveze 5,6 5,8 Trgovina 10,7 11,7 Gostinstvo in turizem 2,1 2,2 Obrt in osebne storitve 6,1 6,1 Stanovanjsko komunalna dejavnost 1,0 1,1 Finančne in druge poslovne storitve 0,4 0,1 Zdravstvo in socialno varstvo 0,2 0,2 Skupaj: 100,0 100,0 Po oceni zavoda SR Slovenije za družbeno planiranje je znašala v srednjeročnem obdobju 1981—1985 povprečna letna realna stopnja rasti družbenega proizvoda v Sloveniji 0,7 odst., medtem ko je bil po oceni občinskega planskega organa v istem obdobju v občini zabeležen padec realne stopnje družbenega proizvoda za nekaj nad 3 odst. letno. Do tega je v občini prišlo predvsem zaradi strukture gospodarstva, saj je gradbeništvo zaradi bistvenega zmanjšanja investicij v družbi dosegalo slabe rezultate in je tudi bistveno zmanjšalo obseg proizvodnje in število zaposlenih. Ob izločitvi gradbeništva pa bi ostal družbeni proizvod na približno enaki ravni, kot je bil na začetku srednjeročnega obdobja. Po višini narodnega dohodka na prebivalca je bila občina Grosuplje med 60 slovenskimi občinami leta 1981 na 37. mestu, leta 1982 na 43. mestu in med 65 slovenskimi občinami leta 1983 na 48. mestu ter leta 1984 na 52. mestu. Opomba: Mariborske občine leta 1981 niso bile izkazane ločeno, pač pa mesto kot celota. Od leta 1983 dalje pa se mariborske občine izkazujejo ločeno oziroma se izkazujejo podatki za vseh 65 slovenskih občin. Družbene dejavnosti v letu 1985 Resolucija o politiki izvajanja družbenega plana občine za obdobje 1981—1985 v letu 1985 je predvidevala, da bodo sredstva skupne porabe usmerjena predvsem v izvajanja programov v obstoječih zmogljivostih. Prednost je bila dana izvajanju programa zdravstvenega varstva, zagotavljanju socialne varnosti delavcev v izobraževanju in otroškem varstvu, vsi ostali programi pa naj bi bili oblikovani v odvisnosti od raz- položljivih sredstev. Predvidena je bila le možnost financiranja I. faze adaptacije v osnovni šoli Šmarje, in sicer ureditev obstoječih učilnic in izgradnja večnamenske telovadnice kakor tudi naložba v usposobitev prostorov za potrebe otroškega varstva v Ivančni Gorici. Dejansko pa je bilo ob zagotovitvi dodatnih sredstev iz krajevnih samoprispevkov in združevanja sredstev organizacij združenega dela ter nekaterih drugih sredstev napravljenega precej več. V občini je leta 1985 poslovalo 14 organizacij združenega dela s področja družbenih dejavnosti in 4 delovne skupnosti družbenopolitične skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti. Statusnih sprememb v letu 1985 ni bilo. Podatki o finančnih rezultatih v letu 1985 niso povsem primerljivi z drugimi obdobji zaradi spremenjenega načina obračunavanja poslovnega uspeha in zaradi širjenja dejavnosti Doma starejših občanov v Grosupljem v izgradnji in ustanavljanju Zavoda za kulturo in izobraževanje Grosuplje. V letu 1985 so organizacije s področja družbenih dejavnosti v občini oblikovale 1.498 milijonov dinarjev celotnega prihodka ali 110 odst. več kot v letu 1984. Porabljena sredstva so znašala 509 milijonov din ali 99 odst. več kot v letu prej. Dohodek teh organizacij združenega dela je znašal 989 milijonov dinarjev ali 114 odst. več kot v letu 1984. Delovne skupnosti družbenopolitične skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti so v letu 1985 oblikovale 136 milijonov din celotnega prihodka ali 99 odst. več kot v letu 1984. Porabljenih sredstev je bilo 2 milijona din ali 73 odst. več kot prej. Dohodek je znašal 134 milijonov din ali 99 odst. več kot leta 1984. Po pokritju obveznosti iz dohodka jim je ostalo 109 milijonov din čistega dohodka ali 93 odst. več kot leta 1984. Delovne skupnosti so za osebne dohodke razporedile 95,1 odst. čistega dohodka in 4,9 odst. za skupno porabo. V organizacijah združenega dela s področja družbenih dejavnosti je bilo zaposlenih po stanju konec meseca 842 delavcev ali 5 odst. več kot leto prej. V delovnih skupnostih pa je bilo zaposlenih nadaljnjih 109 delavcev ali 2 odst. manj kot leta 1984. Vseh zaposlenih v matičnih organizacijah s področja negospodarstva je bilo torej 951 ali 4 odst. več kot leta 1984. Povprečni čisti mesečni osebni dohodek na delavca je v družbenih dejavnostih znašal 53.559 dinarjev ali 98 odst. več kot v letu 1984. Povprečni čisti mesečni osebni dohodek na delavca v delovnih skupnostih družbenopolitične skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti pa je bil nekoliko višji in je znašal 59.194 din ali 94 odst. več kot leto prej. Seveda pa je bila v teh skupnostih tudi izobrazbena struktura zaposlenih nekoliko višja od strukture v organizacijah združenega dela s področja negospodarstva. Na območju SR Slovenije pa je povprečni osebni dohodek na zaposlenega v negospodarstvu znašal 61.692 dinarjev aH 101,3 odst. več kot v letu 1984. Izvirni prihodki samoupravnih interesnih skupnosti s področja družbenih dejavnosti (v tisoč din) Samoupravna 1904 1985 interesna skupnost Znesek Indeks 1983 = 100 Znesek , Indeks 984 = 100 1. Zdravstvena skupnost 351.624 153 679.884 193 2. Skupnost za zaposlovanje 7.292 192 11.926 164 3. Izobraževalna skupnost 252.587 143 490.924 194 4. Kulturna skupnost 17.519 151 38.136 218 5. Skupnost otroškega varstva 75.255 160 169.860 226 6. Telesnokulturna skupnost 9.580 146 17.693 185 7. Skupnost socialnega skrbstva 34.319 166 66.911 195 8. Raziskovalna skupnost 1.554 172 2.348 151 Skupaj 749.730 151 1.477.682 197 Opomba: V Zborniku občine Grosuplje št. 13 so na strani 34 izkazani VSI prihodki SIS družbenih dejavnosti za obdobje 1980—1983. V tej tabeli pa so izkazani le izvirni prihodki teh SIS (po prispevnih stopnjah, brez solidarnosti in drugih prihodkov). Zaradi tega neposredna primerjava podatkov ni ustrezna. Indeksi rasti v tej tabeli so izračunani le na višino IZVIRNIH prihodkov v letu 1983. Na področju družbenih dejavnosti so bile končane zlasti tele naložbe: Pri osnovni šoli Šmarje je bila zgrajena telovadnica (49,9 milijona din), obstoječi šolski objekt pa je bil adaptiran (65 milijonov din). S preureditvijo sta bili pridobljeni dve novi učilnici, drugi prostori pa so bili posodobljeni, zlasti kuhinja z učilnico za gospodinjstvo in učilnica za tehnično vzgojo. Sredstva so bila zagotovljena po samoupravnem sporazumu o gradnji šolskih objektov in iz sredstev krajevnega samoprispevka. Otvoritev je bila 28. 11. 1985. V Zagradcu na Dolenjskem je bilo modernizirano šolsko športno igrišče. 1. 2. 1985 je bil odprt nov otroški vrtec v Višnji Gori. Gradnja je začeta aprila 1984. Iz spomeniškovarstvenih razlogov ni bila dovoljena gradnja polmontažnega vrtca. Klasična gradnja po načrtih GP Grosuplje je gradnjo podražila. Investicija brez opreme je veljala 21,5 milijona din. V Ivančni Gorici je bil 6. decembra 1985 odprt povečan in preurejen otroški vrtec. V tej vzgojno-varstveni enoti so trije oddelki, v katerih je prostora za 60 otrok, in lastna kuhinja. Predračunska vrednost gradbenih del je znašala 20,5 milijona din, opreme pa 5,7 milijona din. Krajevna skupnost Grosuplje je kupila prostore za vzgojno-varstveno enoto v Grosupljem, Ob Grosupeljščici, in sicer v okviru usmerjene družbene stanovanjske gradnje. Sredstva v višini 33,9 milijona dinarjev je zagotovila krajevna skupnost iz krajevnega samoprispevka. Za nakup opreme pa sta prispevali Vzgojno-varstvena organizacija Grosuplje 5,5 milijona din in Občinska skupnost otroškega varstva 2,3 milijone din. Skupna površina te vzgojno-varstvene enote meri 346 m2. V vrtec je bilo sprejetih 87 predšolskih otrok. Slovesna otvoritev je bila 6. 3. 1986. V drugi polovici aprila 1985 se je začela gradnja prizidka k Zdravstvenemu domu Grosuplje. Prizidek je bil ob koncu leta zgrajen, opremljen v začetku leta 1986, ko je v prizidku tudi začelo delati zobozdravstvo. Uradna otvoritev prizidka je bila 21. 2. 1986. V okviru XI. tedna tradicij NOB — Dobrepolje od 25. maja do 2. junija 1985 je bila 31. 5. 1985 odprta šolska zobna ambulanta v osnovni šoli Dobrepolje. V domu starejših občanov Grosuplje se je s preureditvijo podstrešja južnega krila doma pridobilo nadaljnjih 33 ležišč, tako da ima dom skupno kapaciteto 161 ležišč. Celotna investicijska vrednost razširitve doma je znašala 48 milijonov din. Otvoritev preurejenega oziroma dograjenega dela doma je bila 5. 10. 1985. Večje naložbe v društvih GD Višnja Gora je ob 110-letnici delovanja društva odprlo nov sodoben gasilski dom. Vrednost doma znaša nad 50 milijonov din (15.000 udarniških ur, les in denar). Začelo se je z gradnjo gasilskih domov v Šentvidu pri Stični in v Stični. Adaptirali so gasilske domove v Starem Apnu, Ponikvah, Kompoljah, Hočevju, Malem Mlačevem. Nabavljena je bila nova traktorska cisterna v GD Hrastov Dol. Pri GD Grosuplje je bila usposobljena nova polnilnica gasilskih aparatov. Lovska družina Krka je 8. 9. 1985 odprla nov dom v Znojilah in ga poimenovala po borcu — domačinu Ivanu Hrovatu-Zanu. Dom so gradili od leta 1980. Šolstvo V šolskem letu 1984/85 je v občini delovalo 18 šol rednega osnovnega izobraževanja, od teh 4 centralne oziroma matične, in sicer Dobrepolje, Grosuplje, Stična in Šentvid pri Stični, 2 podružnični osnovni šoli, in sicer Šmarje in Višnja Gora, ter 13 podružničnih šol z učenci od 1. do 4. razreda. V sklopu osnovne šole Louis Adamič Grosuplje je delovala oziroma deluje tudi osnovna šola s prilagojenim programom za učence z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in oddelek za usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok. Pouk je bil organiziran v 138 oddelkih redne osnovne šole, in to v čistih oddelkih in v 19 kombiniranih oddelkih s prilagojenim programom. Eden od oddelkov s prilagojenim programom je deloval oziroma deluje v osnovni šoli Stična, organizacijsko pa je vezan na osnovno šolo Grosuplje in ima status eksperimentalnega oddelka, kjer so učenci pri vzgojnih predmetih vključeni v matične oddelke redne šole. V vseh matičnih in podružničnih šolah je potekal pouk v dveh izmenah, na vseh drugih podružničnih šolah pa je bil pouk enoizmenski z izjemo šole v Hrastovem Dolu, kjer je vse štiri razrede poučeval en učitelj in je bil pouk organiziran v dveh izmenah z delno kombinacijo. Popolna osnovna šola je delovala tudi v zavodu Dr. Marko Gerbee Šentvid pri Stični, v Dekliškem vzgajališču Višnja Gora pa oddelki osnovne šole za odrasle. V šolskem letu 1984/85 je bilo vseh učencev v redni osnovni šoli 3216, v šoli s prilagojenim programom 43 in v oddelku za usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok 5. Na osnovnih šolah je bilo zaposlenih 185 učiteljev, 8 specialnih pedagogov in 8 delavcev šolskih svetovalnih služb. Ob oddelkih redne osnovne šole je delovalo še 9 oddelkov podaljšanega bivanja, v šoli Grosuplje 5, v šoli Šmarje 2 in v šoli Dobrepolje 2. V te oddelke podaljšanega bivanja je bilo vključenih približno 350 učencev. V šolskem letu 1984/85 ni bilo uvedenih bistveno novih dejavnosti. Posebna skrb pa je bila usmerjena v uvedbo novosti po smernicah za življenje in delo osnovne šole in v izboljšanje osebnih dohodkov delavcev, zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. V srednjem usmerjenem izobraževanju v Šolskem centru Josip Jurčič Ivančna Gorica se je v šolskem letu 1984/85 izobraževalo v: — 2 oddelkih kovinsko predelovalne usmeritve (skrajšani program) 34 učencev, — 7 oddelkih kovinsko predelovalne usmeritve (srednji program) 150 učencev, — 6 oddelkih družboslovne usmeritve 152 učencev, — 1 oddelku administrativne usmeritve 33 učencev. Skupaj je delovalo torej 16 oddelkov srednje šole s 369 učenci. Na tej srednji šoli je poučevalo 24 redno zaposlenih učiteljev in 6 zunanjih sodelavcev. Praktični pouk je potekal v lastnih učnih delavnicah, učilnici v DO Livar in v Šolskem centru Litostroj. V sklopu Dekliškega vzgajališča Višnja Gora je deloval oddelek tekstilne usmeritve s 57 dijaki in gostinsko-turistični oddelek z 22 dijaki. Otroško varstvo V letu 1985 je bilo v Vzgojno-varstveno organizacijo Stojan Suligoj Grosuplje vključenih 655 predšolskih otrok, in sicer v Grosupljem, Šmarju, Šentvidu, Ivančni Gorici, Stični ter od 1. februarja 1985 še v Višnji Gori. To število predstavlja 27 odst. vseh predšolskih otrok starih od osem mesecev do šest let in pol. Od leta 1984 se je število vključenih otrok povečalo za 10 odst., predvsem z ustanovitvijo nove enote v Višnji Gori. V jaslični oddelek, ki je samo v Grosupljem, je bilo vključenih 42 otrok. Število odklonjenih otrok je bilo 118, vendar je bil del teh prošenj rešen v decembru 1985 po adaptaciji vzgojno-varstvene enote v Ivančni Gorici. Del teh problemov je bil rešen, ko je bil odprt nov objekt v okviru blokovne gradnje Ob Grosupeljščici v Grosupljem. Celoletno pripravo na šolo je obiskovalo 240 otrok ali 47 odst., skrajšano obliko od 150 do 300 ur pa preostalih 296 otrok ali 53 odst. V letu 1985 je že 76 odst. priprave na šolo vodila vzgojno-varstvena organizacija z vzgojnim kadrom, le v 24 odst. pa glede na smotrnejšo organizacijo de- la šolski učitelji, predvsem tam, kjer je manjše število otrok v oddelkih in kjer bi prevozni stroški terjali večja sredstva. Denarno pomoč je prejemalo 1317 otrok, kar je za 1 odšt. manj kot v letu 1984. Povprečno število otrok na upravičenca je bilo v naši občini 2,8. Socialno skrbstvo Skupnost socialnega skrbstva je materialno najbolj ogroženim skupinam prebivalstva, osebam brez sredstev za preživljanje tudi v letu 1985 zagotavljala denarno pomoč, katere enotna višina za vso SR Slovenijo je proti koncu leta 1985 znašala 12.000 din mesečno. To pomoč je prejemalo 30 občanov. Občani, ki jim lastna sredstva in pomoč svojcev niso zadoščala za preživljanje, so prejemali denarno pomoč kot dodatni vir. To obliko pomoči je v jeseni 1985 prejemalo 95 občanov. Število prosilcev za to obliko pomoči se je povečalo, med prosilci pa je bilo vedno več upokojencev, zlasti tistih, ki z eno pokojnino preživljajo še zakonca brez lastnih dohodkov. V socialne zavode je bilo ob koncu septembra 1985 vključenih 125 občanov, od teh največ, in sicer 60, v Dom starejših občanov Grosuplje. Od vseh vključenih je bilo le 32 odst. samoplačnikov, ostalim pa je oskrbni-stroške delno ali v celoti krilo socialno skrbstvo. Zdravstveno varstvo V letu 1985 je delalo v osnovnem zdravstvenem varstvu 17 zdravnikov, od teh 4 specialisti s področja ginekologije, medicine dela, pediatrije in rentgenologije. V zobozdravstvu je delalo 15 zobozdravnikov, od teh 1 ortodont. Število zaposlenih v osnovnem zdravstvenem varstvu se je v primerjavi z letom 1984 povečalo. Se vedno pa je bilo deficitirano področje splošno varstvo odraslega prebivalstva ter varstvo šolskih otrok in mladine. Občinska zdravstvena skupnost je v letu 1985 zagotavljala celovito zdravstveno varstvo povprečno 21.275 zavarovanim osebam — zaposlenim, upokojencem, kmetom, družinskim članom in ostalim. Gradnja stanovanj V soseski Ob Grosupeljščici v Grosupljem je bilo zgrajenih 86 stanovanj. Od teh je 56 stanovanj v družbeni lastnini in 30 etažnih lastnikov. Stanovanjska skupnost je odobrila 54,3 milijone din kreditov za nakup, gradnjo in prenovo stanovanj. Oskrba z vodo Zgrajen je bil vodovod Lobček—Pleši vica—Luče, predračunska vrednost 42,7 milijona din. Skupna dolžina cevovoda znaša 6178 m. Vodo je dobilo 410 prebivalcev. V letu 1985 so nadaljevali gradnjo I. faze vodovoda Metnaj, in sicer črpalnice s črpalnim rezervoarjem, ki je zgrajena do III. gradbene faze. Investicijska vrednost teh del je 3.614.830 din. Voda iz rezervoarja bo oskrbovala prebivalce naselij Metnaj, Goričica, Pristava, Dobrava, Mekinje, Debeče, Osredek in Planina. Komunalna skupnost je sodelovala pri sofinanciranju vodovoda za naselje Pokojnica. V dolžini 300 m je bil položen cevovod. V okviru opremljanja stavbnih zemljišč so gradili vodovod po zazidalnem kompleksu Višnja Gora v dolžini 600 m in zazidalnem kompleksu Ob Grosupeljščici v dolžini 200 m kot tudi v obrtni coni Grosuplje v dolžini 400 m. Za preskrbo z vodo naselij: Bojanji Vrh, V. in M. Kompolje, Lučar-jev Kal, Sušica in Trebež v krajevni skupnosti Muljava so v letu 1985 začeli s pripravljalnimi deli, in sicer izdelavo študije in glavnega projekta. Naselja bodo oskrbovana iz sistema Stična, predvideni cevovod pa bo služil tudi za planirano povezavo sistema Stična in Globočec. Z izgradnjo te povezave bodo odpadli stroški črpanja za naselja na nizki coni sistema Globočec, istočasno pa bi bila voda zagotovljena tudi v času izpada električne energije. Končane so bile hidrološke raziskave, ki so se začele že leta 1981, glavni namen pa je bil dobiti jasno predstavo o možnostih zajetja pitne in tehnološke vode za posamezna območja občine. Rezultati raziskav so bili zelo dobri in jih že s pridom izkoriščajo pri delih za oskrbo krajev, ki še nimajo vodovodnega omrežja, in kot ojačitve že obstoječih sistemov. Kanalizacije V zadnjem času je bila začeta gradnja kanala S kanalizacije Ivančna Gorica, in sicer od Prašičereje mimo Agrostroja do že obstoječega kanala pri avtocesti, ki je bil zgrajen v letu 1983. Dolžina kanala je 619 m. Z izgradnjo tega kanala je omogočena priključitev Prašičereje, Agrostroja in dela stanovanjskega naselja na čistilno napravo. Čistilna naprava Ivančna Gorica, z gradnjo katere so začeli v letu 1982, je dokončana in je bila 25. 10. 1985 odprta, vendar pa morajo posamezni uporabniki, zlasti Prašičereja in IMP Livar, urediti predčiščenje. Z dograditvijo čistilne naprave je bila zaključena investicija v vrednosti 87,6 milijona din, z izgradnjo kanala S pa investicija v vrednosti 20,8 milijona din. V Grosupljem je bil zgrajen kanal C za potrebe nove stanovanjske soseske. Zgrajene je bilo približno 750 m kanalizacije v vrednosti 20 milijonov din, vendar v Grosupljem kanalizacijsko omrežje še ni zgrajeno in bo na tem področju treba vlagati več sredstev. Zgrajena je bila kanalizacija in mehanska stopnja čiščenja v vasi Ga-tina v vrednosti 8 milijonov din iz sredstev krajevnega samoprispevka KS Grosuplje in iz sredstev Komunalne skupnosti Grosuplje. Pripravljena je bila investicijsko-tehnična dokumentacija za gradnjo kanalizacije in čistilne naprave v naselju Šmarje-Sap ter začeta gradnja. V prvi etapi bo zgrajenega 1200 m kanala in mehanska čistilna naprava v predračunski vrednosti 60 milijonov din. Pomemben premik je Komunalna skupnost Grosuplje storila pri odvozu smeti, ki je bil doslej urejen le za naselji Grosuplje in Ivančna Gorica. Nabavila je namreč 10 velikih kontejnerjev ter naročila še 20 kon- tejnerjev v skupni vrednosti 6 milijonov din za potrebe krajevnih skupnosti v občini. Uveden je bil organiziran odvoz smeti še v KS Krka, Šmarje in Višnja Gora, v pripravi pa je tudi za Spodnjo Slivnico, Pod-tabor, Žalno, Stično in Šentvid pri Stični. Modernizacija cest Pri modernizaciji in asfaltiranju cest je bilo opravljenih precej del. V Videm-Dobrepolju je bil položen asfalt na odseku od Kulturnega doma do nove šole v vrednosti 3,5 milijona din, izvršena je bila modernizacija ceste Videm—Podgorica in skozi naselje Zagorica na lokalni cesti v skupni dolžini 1,6 km in vrednosti 17 milijonov din. V krajevni skupnosti Šentvid je bilo položeno 5.591 m zapornega sloja v asfaltbetonu v skupni vrednosti 18 milijonov din; ta dela so bila opravljena na krajevnih cestah Šentvid—Velike Cešnjice, Šentvid — Pe-trušnja vas in Šentvid—Velike Pece. V krajevni skupnosti Stična je bilo izdelano 1020 m zapornega sloja in asfaltirana cesta od Kafehavza do Marofa v dolžini 735 m, oboje v vrednosti 6,5 milijona din. V krajevni skupnosti Ivančna Gorica je bilo na krajevni cesti Mleščevo izdelano 350 m asfalta v vrednosti 3 milijone din. V krajevni skupnosti Grosuplje so bila dokončana dela na Hribski poti in asfalt na pločnikih ob Ljubljanski cesti v vrednosti 2,8 milijona din. Modernizirane so bile ceste Ob Grosupeljščici in Brvace ter Stranske poti v Grosupljem v skupni vrednosti 15 milijonov din. V krajevni skupnosti Dob bo še letos opravljeno asfaltiranje odseka lokalne ceste Dob —Boga vas v vrednosti 7 milijonov din in enako v KS Ambrus in Za-gradec v vrednosti 16 milijonov din. V krajevni skupnosti Krka je bila modernizirana cesta Krka—Gradiček (izvir Krke) v skupni vrednosti 6 milijonov din in cesta od Znojil do ceste Muljava—Krka v vrednosti 7 milijonov din. V KS Mlačevo je bilo izvršeno asfaltiranje krajevnih poti v vrednosti 17 milijonov din. V KS Spodnja Slivnica pa je bil položen zaporni sloj v dolžini 550 m in vrednosti 1,5 milijona din. Za modernizacijo cest v občini je bilo vloženih 110 milijonov din. Telefonija V KS Ambrus so spomladi začeli z veliko akcijo za telefonsko povezavo naselij z ostalim svetom. Predračun celotne investicije, ki obsega 25 novih telefonskih priključkov, je znašal 15 milijonov din. Polovico sredstev so prispevali krajani, in sicer v denarju in s prostovoljnim delom. Naložba bo končana v prvi polovici leta 1986. 24. 5. 1985 je bila otvoritev razširjene telefonije v KS Staro Apno. Dokumenti o urejanju prostora V letu 1985 so bile zaključene priprave prostorskih planskih dokumentov, in sicer: — prostorski vidik dolgoročnega plana občine Grosuplje do leta 2000, — prostorski vidik srednjeročnega plana občine Grosuplje za obdobje 1986—1990, — urbanistična zasnova Grosuplje—Šmarje Sap, — urbanistična zasnova Ivančna Gorica—Stična—Šentvid. Sprejeta je bila sprememba zazidalnega načrta Stična—Vir S-l, v izdelavi pa so bile — spremembe zazidalnega načrta Višnja Gora G-l, — zazidalni načrt Sinoles Ivančna Gorica, — ureditveni načrt središča Stične, — prostorski ureditveni pogoji širšega območja Krke, — ureditveni načrt središča Krke. Civilna zaščita Na področju civilne zaščite je omembe vredno, da je bil v letu 1985 dokončan sistem radiotelefonskih in telefonskih povezav iz centra v Grosupljem z vsemi krajevnimi skupnostmi. Nadaljevala se je gradnja sistema za javno alarmiranje prebivalstva iz centra občine v slučaju naravnih in drugih nesreč. Do konca leta 1985 je bilo v sistem vključenih 17 krajevnih skupnosti, 6 krajevnih skupnosti pa bo v sistem vključenih v naslednjem srednjeročnem obdobju. Občinske blagovne rezerve so bile popolnjene 100 odst. po programu z vsemi prehrambenimi in neprehrambenimi predmeti razen pri moki. Moke je bilo v blagovnih rezervah le 50 odst. od programiranih količin, in sicer zaradi premajhnih skladiščnih zmogljivosti. Nekaj statističnih podatkov o občini Po stanju na dan 31. 12. 1984 je bilo v občini Grosuplje 26.039 prebivalcev, od teh 12.675 moških in 13.364 žensk. Po stanju na dan 31. 12. 1985 pa je bilo v občini 26.626 prebivalcev, in sicer 12.951 moških in 13.674 žensk. Število čistih kmetij iz leta v leto pada, veča pa se število mešanih kmetij. Ob koncu leta 1985 je bilo v občini 1,09 odst. nosilcev kmečkega zavarovanja oziroma okoli 2.450 kmečkih prebivalcev, torej le še nekaj nad 9 odst. od skupnega števila prebivalstva. Ob koncu leta 1985 je bilo v občini 384 samostojnih obrtnikov, pri njih pa je bilo zaposlenih 386 delavcev. Upokojencev je bilo ob koncu leta 1985 v občine 2.873. Iskalcev zaposlitve je bilo 75, od teh je ob koncu leta 1985 iskalo prvo zaposlitev 25 občanov, težje zaposljivih pa je bilo 45. V študijskem letu 1984/85 je bilo 295 študentov, in sicer 215 rednih in 80 študentov ob delu. V istem šolskem letu je šolanje končamo 79 študentov. V letu 1984 je bil v občini 7.001 radijski naročnik z 11.101 prijavljenim radijskim sprejemnikom. V istem letu je bilo prijavljenih 5.579 televizijskih sprejemnikov, od teh 1.165 barvnih. V občini so delovali 3 kinematografi s 724 sedeži. V letu 1984 je bilo 454 predstav. Predvajali so 36-krat domače in 418-krat tuje filme. Predstave je obiskalo 52.361 gledalcev. Viri: Planski dokumenti občine Grosuplje Informacije SDK, Podružnica Ljubljana o poslovnem uspehu organizacij združenega dela s področja gospodarstva in družbenih dejavnosti za leto 1904 in 1985. Analize, poročila in statistični podatki upravnih organov skupščine občine in SIS Naša skupnost — glasilo SZDL občine Grosuplje GROSUPLJE IN NJEGOV OBLIKOVNI ZNAČAJ Jelka Pirkovič-Kocbek* Uvod Pričujoče besedilo je povzeto po daljši razpravi z naslovom Morfološka analiza Grosupeljskega, ki predstavlja del strokovnih osnov za urbanistični načrt Grosupljega in Šmarja (Urbanistični inštitut SRS, Ljubljana 1983). Z njo smo hoteli osvetliti, kakšne naselbinske oblike so značilne za prostor Grosupljega, oziroma kakšen je bil njihov nastanek in razvoj. Predmet analize so torej naselbinske oblike in načini, kako so ljudje v zgodovini (pre)oblikovali svoje življenjsko okolje. Zato je pristop zgodovinski. Nismo se sicer spuščali v raziskavo osnovnih virov, temveč smo na podlagi že obdelanega gradiva (glej seznam literature) podali svoj pogled na zgodovino naselbinskih oblik. V prvem delu smo upoštevali naselja v širšem grosupeljskem okolišu od Tlak na zahodu do Zagradca in Žalne na vzhodu ter od Zgornje Slivnice na severu do Podtabora na jugu. V drugem delu pa smo poskusili analizirati oblikovno zgradbo samega Grosupljega in na tej podlagi dati nekaj predlogov za njegovo urbanistično urejanje. Zgodovina naselbinskih oblik Grosupeljskega V prazgodovini je bilo grosupeljsko območje skupaj z Dolenjsko eno najživahnejših naselbinskih prostorov na današnjem ozemlju Slovenije. V halštatskem in latenskem obdobju so med naselbinskimi oblikami prevladovala utrjena gradišča na razmeroma visokih, varnih legah, pa vendar v bližini rodovitnega sveta in prometnih poti. Nič drugače ni bilo na Grosupeljskem: gradišča so se dokaj nagosto vrstila po gričih okrog grosupeljske kotline, ki je v tistih časih morala biti še bolj zamočvirjena, kakor je danes. Tako so z najdbami izpričana halštatska gradišča in gomile nad Malim Vrhom, na Magdalenski gori (ki je tudi v širšem, srednjeevropskem okviru sodilo med večje naselbine), na Brinj-skem hribu, na Gradišču nad Polico, na Gradišču nad Spodnjo Slivnico, na Slivniškem hribu, na Gradišnici pri Podtaboru, na Vinskem hribu nad Bičjem, toponim Gradišče pa je ohranjen tudi za hrib nad Žalno.1 (glej karto št. 1). Kot ugotavlja Stane Gabrovec,2 so halštatska naselja živela naprej tudi potem, ko so k nam vdrli Kelti, torej tudi po 4. stoletju pred našim štetjem. Zdi se, da je večina omenjenih gradišč ostala naseljena in da * Ljubljana, YU 61000, Langusova 14, mag. umetnostne zgodovine. 1 Podatke smo povzeli po ANS, 178—179, 194 in 200—202, ter po KLS, II. (Razlago kartic glej v seznamu literature). 2 ZOG, IX, 1977, 119—121. se je staro prebivalstvo po bolj ali manj mirni poti stopilo s prišleki v novo etnično celoto. Ko so iz zahoda k nam prodrli Rimljani (torej od začetka našega štetja), je bila v osrednjeslovenskem prostoru pretrgana železnodobna naselbinska tradicija. Novi oblastniki so po pravilu postavljali nova naselja, in to na novih, prej nenaseljenih lokacijah v dolinskem svetu in ob prometnih poteh. V grosupeljskem prostoru ni bilo rimskih mest ali večjih naselbin, ki bi o njih poročali tudi antični viri. Najdbe, med katerimi so najpogostejše tiste iz rimskih grobov, pa pričajo, da so tudi tukaj rimska naselja stala v ravninskih predelih in ne i. poselitveni elementi v prazgodovini in antiki rouinu Zarvih rjrnr.V >ui.\7»;'Jtr, ORCGBJt^ pnM«i&w ■ □ halstju sko rmcBJE - D 0 idou dom - pombi&m najdba o STAJ t 0BOOBJE -Izpričan* 1« a topanlata 1> 1>. tDBEA DOBA ■ DRTJVtu mik** CESTA )>*•!» .i. j i • (Clkava-Groaupl >-2alAa-Hjdo) VAR I AVTA r*J*v»-. CESTE ViaNALMA CESTA (Clkava-Blcja-Turjak) V1CINAUU CESTA (Pljava mrl ca leta 1981 objavljen v naši zajetni knjigi Slovenian Heritage, ki je doslej v treh natisih prodrla ne le med Slovence po vsem svetu, ampak tudi v številne ameriške, evropske, avstralske in celo azijske knjižnice. Prav te dni (septembra 1985) končujem zadnje korekture angleške knjige o bivšem slovenskem sodniku, županu Clevelanda, edinem petkratnem guvernerju države Ohio in dvanajst let zveznem senatorju Francetu Lovšetu (Franku J. Lauschetu), o katerem je celo Eisen-hower menil, da je ustvarjen (»a natural«) za predsednika Združenih držav. In spet naletim na Lovšetovo izpoved, da razen njegovih staršev ni imel nihče tako močnega vpliva nanj kot njegov prijatelj in kulturni mentor Ivan Zorman. Prenekokrat mu je do štirih zjutraj bral slovenske pesmi in mu igral na klavir melodije, ki mu jih je nekoč pela njegova slovenska mati Francka Milavec iz Dvorske vasi pri Velikih Laščah. Bila je kruta ironija usode, da je slavček ameriške Slovenije v zadnjem letu življenja mnogo trpel zaradi raka v grlu in se je moral posloviti od tega sveta, ne da bi bil mogel spregovoriti vsaj stavek ali povedati vsaj en svoj stih v slovo. Umiral pa je z zavestjo, da je uspešno končal »majhno poslanstvo med ameriškimi Slovenci«, kot je pred leti skromno označil svoje življenjsko delo v pismu Antonu Klančarju. Vedel je tudi, da so mu bili rojaki za vse res iskreno hvaležni, saj so med drugim celo ustanovili Zormanov klub in organizirali več Zormanovih dni in večerov, da so mu še v življenju izkazali hvaležnost in priznanje. Z žalostjo v srcu je bolan in osamljen še kramljal s svojo pokojno ženo Jožico, ki bi mu bila prav v tej poslednji osamelosti, ko se je zaradi izgube glasu namerno izogibal družbe, v največjo oporo: V nočeh še vedno, kakor nekdaj, mi roka išče tvojo dlan, da bi ob tebi spet pozabil, skrbi, ki jih obnavlja dan. Zaman te išče trudna roka, v tišini gluhi sam bedim. Ko s svitom noč neskončna mine, samoten v sivi dan strmim. In tako se je bližal koncu. Kot je zapisal eden njegovih občudovalcev Anton Šabec v Glasu SDZ (glasilu Slovenske dobrodelne zveze), »luč njegovega življenja, ki je v zadnjih tednih komaj še medlo brlela, je v nedeljo, 4. avgusta 1957, zjutraj okoli devetih ugasnila.« S slovenskim radijskim programom Martina Antončiča, s poslednjim slovesom od mrtvega pesnika v veliki dvorani Slovenskega narodnega doma na Aveniji St. Clair, z veličastnim pogrebnim bogoslužjem v nabito polni slovenski cerkvi sv. Vida, s solzami pri odprtem grobu na pokopališču Kalvarija in s številnimi članki in osmrtnicami v slovenskem tisku v Ameriki in delno tudi v Sloveniji se je slovenska skupnost mimo vseh verskih, ideoloških in političnih razlik dostojno poslovila od dobrega moža, graditelja mostov in svojega kulturnega dobrotnika, slovenskega ameriškega slavčka Ivana Zormana. Vendar se pri možeh te vrste tako poslavljamo le od izmučenega telesa, ki se vrača v objem matere zemlje. Zormanov duh in dela pa živijo naprej in bodo živela, dokler bo živel naš rod. S svojo ljubeznijo je neizbrisno vklesal svoje ime v slovensko ameriško zgoodvino in kakor v življenju, tako bo gotovo še po smrti blizu tudi materi Sloveniji, ki jo je vse življenje tako goreče in zvesto ljubil. * * * Ivan Zorman (1889—1957) was a gentle and very popular Slovenian American poet, composer and musical pedagogue. While bom at Šmarje, near Grosuplje in Slovenia and, after his emigration to America at the age of four, deprived of any formal education in Slovenian, he gained remarkable mastery of his mother tongue from his Slovenian parents and from independent study of Slovenian language and literature. He studied modern languages, literatures and music at American universi-ties and institutes and supported himself, his wife Josephine, and daug-hter Carmen as music teacher, organist and direetor of several singing societies. In addition to numerous poems scattered in magazines and newspapers in both Americas and in Europe, he authored six books of Slovenian poetrv, as well as several musical composdtions that are stili popular among Slovenian Americans today. Both genres of his sensitive and gentle creativity often express nostalgia for beatiful Slovenia which he faithfully loved to the very end of his life. He died in 1957 in Cleveland. Ohio. IVAN ZOREČ Ivana Kozlevčar-Černelič* Življenje in nazor Ivan Zoreč1 je le nekaj let mlajši od naših najpomembnejših modernistov. Rojen je bil v Malem Gabru nad Temeniško dolino 25. julija 1880. Njegov oče, gruntarski sin, je tedaj osebenjkoval. Ded Anton Zoreč je imel štiri sinove: Antona, Janeza, Franceta, Načeta in hčer Marijo.-Grunt je prevzel Janez, drugim pa je moral dati doto po 500 gld. Ivanov oče je bil France, mati pa Marija Kozlevčar, po domače Mandkova iz Stične. Z doma je ušla, ker so jo silili v drug zakon. Imela je lepo doto 500 gld., da sta mlada dva mogla misliti na primerno domačijo. Narobe pa jima je začelo iti, ko je oče posodil doto svojemu bratu brez prič, ta pa mu je posojilo utajil. Pravdali so se celih sedem let in pravdo zgubili. Oče je kupil le travnik in njivico in preselili so se na Cesto.'1 Bajta se je polnila, imeli so troje otrok: Ivana, Jožeta in Marijo, kruha pa je bilo za vse premalo, kajti zaradi pravde so napravili celo dolg. Pisatelj sam se z grenkostjo spominja teh let: »Kar sta oče in mati morala prebiti, je bilo res hudo. Oba sta bila iz dobre, spoštovane hiše, ki je pri vsakem večjem delu najemala ose-benjke in kočarje — na, zdaj pa morata sama tlačaniti. To ju je strahovito grizlo. Mati je očetu začela očitati lahkomiselnost s tistim denarjem; oče, ki ga je pekel kes, se je obupan in razdražen slabo branil. V revščino našega gnezda so ščeketali domači prepiri.«'' V svet pravljic in legend je malega Ivana vpeljala mati, ki ga je naučila tudi umetnosti branja. Ob njeni pripovedi se je razvijala otrokova fantazija in želja po knjigah, ki ga ni zapustila vse življenje. Sola, ki si jo je zelo želel, je bila zanj pusta, preveč je že znal- S hvaležnostjo se spominja učitelja Konrada Crnologarja, ki mu je posojal povesti Krištofa Schmida/' Pozimi je po hišah prebiral knjige in je mogel spoznati, kaj ljudje radi poslušajo. Do opisov jim ni bilo, zanimalo jih je le to, kaj pride, kaj se bo z junakom zgodilo. * YU 61000 Ljubljana, Sarhova 14; dipl. fil., strok, svetnica na ZRC SAZU. 1 Sestavek je povzet po diplomski nalogi, ki sem jo branila v zimskem semestru 1956/57. Ivan Zoreč ne stoji v prvi vrsti slovenske književnosti, zanimal pa me je kot dolenjski rojak, ki si je v velikih gmotnih težavah nabiral znanje in kljub vsem težavam stopil v naš kulturni prostor ter razmeroma dosti napisal. Samosvoje pričuje o ljudeh in času. Najpomembnejši vir mi je bilo njegovo delo pa tudi vesti iz dnevnega časopisja in dokumenti. Neposredno sta mi največ povedali pisateljeva žena Ana Marija in svakinja Marija Pajkova. 2 Matična knjiga v Šentvidu pri Stični. :1 Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 8; Pričevanje Marije Pajkove. '' Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 9. r' Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 20. Za reveže je bila tiste čase Amerika obljubljena dežela. Tudi Zorčev oče ni našel drugega izhoda in se je odločil za to pot.6 Njegovo slovo se je dečku zarezalo v spomin. Njegova mati je na vsak način hotela z otroki kaj doseči. Odločila se je, da Ivana pošlje v šolo. Res se je že 14 let star vpisal v prvi razred normalke v šolskem letu 1894/95. V šolskem letu 1895/96 pa je učenec 1. b razreda na novomeški gimaziji.7 Malo podeželsko mestece je bilo še bolj tesno kot Ljubljana. Poleg revščine, ki je poniževala njegov ponos in samozavest, je prišel še v duševno krizo. Čedalje močneje je občutil razliko med dozorevanjem in izobrazbo. Profesorji sami niso imeli razumevanja za mladega, razvijajočega se fanta. Dijaki niso imeli knjižnice, čitalnica pa je bila zanje zaprta. Niso dobivali potrebne splošne uglajenosti, ki jo daje veliko mesto. Izobrazba je bila enostranska in zgolj šolska. Dijaki so skrivaj kupovali in si sposojali knjige ter se tako seznanjali z novejšimi prirodoslovnimi, filozofskimi ter socialnimi spoznanji. Tudi Zoreč je bral Hackla in Biich-nerja in se družil s socialisti. Domoljublje so mu užigale Sienkievviczeve in Jameršičeve knjige. Sam pravi: »Postal sem tak domoljub, da sem se včasih od ljubezni do domovine kar jokal in premišljeval, kako bi ji mogel služiti tudi jaz«9 V šolskem letu 1896/97 je bilo zanj pomembno srečanje z Dragotinom Kettejem in Radivojem Peterlinom-Petruško, ki sta prišla iz Ljubljane. Kette je po ljubljanskem zgledu ustanovil Zadrugo in za Zorca je bila velika škoda, da ni sprejel Petruškovega povabila vanjo. Čutil se je premajhnega, čeprav je vedel, da bi lahko dosti pridobil.10 Kette je zapisoval pesmi in izraze, ki jih je Zoreč prinesel od doma, in spodbujal tudi Zorca k temu. Zoreč je bil živ fant, pripravljen na vsak podvig in to mu je prineslo tudi nesrečo. V noči od 24. na 25. marec je sodeloval pri neki dijaški vragoliji. Prav to noč pa je nekdo podrl tudi križ, kar je vzbudilo na gimnaziji nemir. Zoreč je bil zatožen, da je prišel tisto noč kasno domov, in tako so zvrnili vse nanj, ker tovarišev ni hotel izdati. 6. aprila je dobil peturni karcer zaradi ponočevanja, na konferenci 5. maja pa so ga izključili, češ da je protiverskega mišljenja in razgrajač.11 Mati tudi sedaj ni obupala in ga je spodbujala, da je v Ljubljani opravil izpit za drugo gimnazijo. V tretji in četrti razred je hodil na Nižjo gimnazijo,12 v peti razred pa je prestopil na klasično gimnazijo." V Ljubljani so se mu profesorji zdeli priljudnejši. Posebno živa pa so bila tudi dijaška literarna društva, ki so imela že tradicijo. Zoreč je bil član takega društva, ki ga je vodil Andrej Orehek. Pisal je kmečke črtice in kritiziral jezik svojih tovarišev."' V tem času je dijaštvo vznemirjala jugoslovanska ideja, ki jo je med njim širil list Nova Nada. ''• Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 28. 7 Izvestje novomeške gimnazije za šol. leto 1895/96. ' Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 117. • Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 157. 10 Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 258. 11 Konferenčni zapisniki za leto 1896/97 na gimnaziji v Novem mestu. 12 Izvestje c. kr. Nižje gimnazije v Lj. v šol. letu 1897/98 in 1898/99. a Jahresbericht K. K. Staatsobergvmnasium 1899/1900. M Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 349. Zbornik obeinc Grosuplje XIV, 1986 167 Rahljala je že tla preporodovcem. V Ljubljano jo je pošiljal Anton Kristan. Vsi dijaki so bili navdušeni »nadaši«. Zoreč je zbiral zanjo članke.1' Zoreč se je v tem času oglasil v Vrtcu,"' Domoljubu17 in Gorenjcu.18 S peto šolo se je Zorčevo redno izobraževanje končalo. Pisatelj je imel 20 let in je moral k vojakom. Vojaško službo je prebil kot enoletni prostovoljec in 26. septembra 1902 opravil oficirski izpit.1" Po opravljeni vojaški službi je bil za gimnazijo prestar in si je moral iskati kruha. Po daljšem iskanju so ga sprejeli na direkcijo Južne železnice v Trstu v uradniško službo 24. 8. 1903, ker za zunanjo službo zaradi slabih oči ni bil sposoben.20 Mesec dni je delal brezplačno prakso, nato pa je bil imenovan za uradniškega aspiranta z redno plačo 60 kron.20 Ko se je v službi ustalil, je začel misliti na lasten dom. 13. junija 1905 se je poročil z učiteljico Marijo Ano Rupnikovo.21 Trst je bil gospodarsko in kulturno pomembno mesto z nacionalno mešanim prebivalstvom. V ospredju slovenskega tabora so bili liberalci: dr. Ribaf, dr. Mandič, dr. Gregorin in dr. Slavik, večinoma tržaški advokati. Izdajali so politično glasilo Edinost.22 Časopis je zagovarjal slovenske narodne interese in je bil proti Italijanom, kasneje pa tudi proti Avstriji. Avstrijski režim je namreč dosti prijazneje gledal Italijane kot Slovence. V devetdesetih letih so se pogledi razčistili zlasti ob atentatu na cesarico Elizabeto, ki jo je 1898. ustrelil italijanski anarhist Lucheni. Ko so Slovenci v Trstu demonstrirali, je avstrijska oblast sama nastopila proti njim.22 Zdaj so tudi izobraženci sprevideli, da od Avstrije ni kaj pričakovati. V Trstu je bilo zelo bogato društveno življenje. Imeli so čitalnico, pevska društva in poleg številnih dramatičnih društev tudi osrednje Dramatično društvo (ustanovljeno 1902.). Nacionalni boj se je tako zaostril, da se je prenesel tudi na stanovska društva. Med najaktivnejšimi so bili železničarji. Slovensko železniško uradništvo, kolikor ga je bilo, se je shajalo po gostilnah. Decembra 1908. se je po češkem in poljskem zgledu organiziralo v Društvo jugoslovanskih železniških uradni-kov.2:l Železniški delavci pa so se združili v društvo Jugoslovanski želez- 15 Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 348; Prispevki učiteljiščnice Dragice, ki jo omenja Zoreč, so res v Nadi: Priče, Gospodov dan, Nada, 1898. "; Ivan Zorec-Gabrovski, Zakaj ljubimo drevesa, Vrtec, 1901, št. 5, str. 103. 17 Crtice v Domoljubu niso podpisane, ker pa v svojih spominih, Iz nižav in težav, str. 367 pravi, da jim je skupen motiv solz, bi utegnile biti njegove: Nepozaben sveti večer, Domoljub 1899, št. 1, str. 4; Ob dvanajsti uri, Domoljub. 1899, št. 2, str. 20; Kje je vzrok? Domoljub, 1899, št. 9, str. 132. 18 Ivan Z. Gabrovski, Potrjen, Gorenjec, 1900, št. 13, str. 2. IB Izpisek izpitnega zapisnika na Direkciji drž. žel. v Ljubljani. ■ Ivan Zoreč, Gosposki hlapec, Mladika, 1940, št. 1, str. 16 in št. 2, str. 97. M Poročni list na Direkciji drž. žel. v Lj. Imela sta pet otrok: sinova Bojana (roj. 1905, umrl kmalu po rojstvu) in Črtomira (roj. 1907) in hčerke Bogomilo (roj. 1909), Sonjo (roj. 1911. umrla kmalu po rojstvu) in Darinko (roj. 1915) — po podatkih Zorčeve žene. n Ivan Zoreč, Gosposki hlapec, Mladika, 1940, št. 12, str. 405 in Mladika, 1941, str. 23. 23 Shod jugoslovanskih železničarjev v Trstu, Edinost, 1908, št. 356, str. 2 in Kolegi, slov. žel. uradniki, Edinost, 1908, št. 307, str. 2. 168 Ivana Koz'.eviar-Ccrnelić ničarji. Po njihovem zgledu so hitro nastajala strokovna društva, ki so imela svoja glasila.-'' Take razmere so vplivale na Zorca, ki se je povsod hitro vključeval, bil nacionalno in socialno občutljiv, obenem pa zdrav, s precejšnjim govorniškim darom in željo, da se uveljavi. Ni se mogel zadovoljiti s pisarniškim delom, čeprav je privezanost »gosposkega hlapca« še močneje občutil, ker je imel družino. Leta 1907. je omenjen kot govornik na grobu Simona Gregorčiča in poročevalec je poudaril njegovo govorniške sposobnosti.2r' 1908. se v Edinosti oglasi Zoreč sam.2" V članku Nekaj obračunava s tisto tržaško publiko, ki je zavrnila Cankarja, ker je zahtevala samo božanje, da ne bi odpadli tisti, ki pravzaprav Slovenci že več niso bili. Zahteval je jasno odločitev možatih in delovnih ljudi, kajti bolj kot beseda je potrebno delo in podjetnost na gospodarskem področju.27 Pomagal je pri ustanavljanju Društva jugoslovanskih železniških uradnikov. Bil je v pripravljalnem odboru,28 junija 1910 pa je bil izvoljen za njegovega predsednika.29 Prav pod njegovim vodstvom je društvo ustanovilo več podružnic in se tesneje povezalo s Cehi in Poljaki. 12. in 13. septembra 1910. je bil namreč kongres slovanskih železničarjev v Pragi, kamor je šel z dr. Ribafem tudi Zoreč. Na Dunaju je bil kmalu nato shod vseh nacionalnih železničarskih organizacij in razpravljali so o združitvi ter socialnih vprašanjih.'1" V začetku 1911. leta so začeli misliti, da bi obe organizaciji jugoslovanskih železničarjev združili. Verjetno je, da se je Zoreč zavzčrnal za združitev, saj je bil demokratično usmerjen in je bil 1910. leta izvoljen za nadzornega člana v Narodni delavski organizaciji.32 Tudi članek Železničarji, odprite oči, ki ni podpisan, pa bi po slogu utegnil biti Zorčev, poziva delavce, naj se naslonijo na uradništvo.™ Vse kaže, da so mu nasprotovali in je zato 2'' Jugoslovanski železničar, Narodni delavec, Časopis jugoslovanskih žel. uradnikov. * Sivorjcv, Romanje na S. Gregorčiča grob, Edinost, 1907, št. 330, str. 5, 10. Poročevalec oceni Zorčev govor takole: »Pač moramo pripoznati. če kdaj veljajo besede 'govoril je iz srca v srca', veljajo tukaj. Pa saj je znano (žak le v ožjih krogih), kaj pomenijo in koliko je rečeno z besedami 'govoril je Zoreč'.« 211 I. Zoreč, Za Gregorčičev dom, Edinost, 1908, št. 65, str. 2 in št. 110, str. 2; V planinskem raju, Edinost, 1908, št. 150, str. 5; Nekaj, Edinost, 1908, št. 171, str. 1, št. 172, str. 1. 27 Prim. Beležke o Cankarjevem predavanju Slovensko ljudstvo in slov. kultura, Edinost, 1907, št. 115 in 116 in Ivan Zoreč, Gosposki hlapec, Mladika, 1940, str. 377. I. Zoreč poudarja, da se je Cankar ločil od drugih socialistov po tem, da je poudarjal slovenstvo nasproti internacionalnosti: »Govoril je zmerom le o Slovencih, o slovenski kulturi in o tistih, ki jo zavirajo. Te je bičal prav krvavo« 28 Družabni sestanek Društva jug. žel. uradnikov, Edinost. 1909, št. 73, str, 1; O ustanovitvi Društva jugosl. železniških uradnikov v Trstu, Časopis jugoslovanskih železniških uradnikov, 1914, št. 10, str. 42. ■ Občni zbor, Edinost, 1910, št. 23, str. 2. * Kongres slovanskih železničarjev v Pragi, Edinost, 1910, št. 257, str. 1. 31 Veliki shod na Dunaju, Edinost, 1910, št. 328, str. 2. 32 Občni zbor NDO, Edinost, 1910, št. 297, str. 2. 83 Edinost, 1911, št. 48, str. 2. sredi teh priprav odstopil. Na naslednjem obenem zboru ni več sodeloval.1"' Vzporedno z delom pri strokovnem društvu je deloval tudi pri gledališču, ki je zraslo iz Dramatičnega društva.1'5 Gledališče je bilo brez državne podpore in je životarilo le iz svojih sredstev ter priložnostnih darov. V sezoni 1909/10 je stalo pred vprašanjem, ali naj še obstaja. V tem letu je prevzel intendanco Zoreč* in gledališče si je precej opomoglo. Naslednje leto so ga izvolili tudi za predsednika in prvič so leto zaključili tudi brez dolgov. Na občnem zboru 1. julija 191137 so ga z navdušenjem ponovno izvolili, vendar je že pred začetkom sezone odstopil.:!8 Zorčevo delovanje pri gledališču je bilo uspešno. Poskušal je dobiti čimveč stalnih igralcev in v poletju 1911. je pripravil celo poseben tečaj za igralce.'9 Za gledališče je pridobil stalnega režiserja. Z gostovanji po deželi pa je skušal popularizirati gledališko umetnost med ljudstvom. Zavedal se je velike vzgojne vloge gledališča, zato je bil zlasti ponosen na nedeljske popoldanske predstave, na katere naj bi hodilo preprosto ljudstvo, ki ob večerih ni imelo časa. Posebno skrb je posvečal repertoarju. Prednost je dajal slovanskim delom. Res je, da so uprizorili tudi dosti komedij, ker so zaradi neugodnih denarnih razmer morali ugajati ljudskemu okusu, vendar tudi zrelih umetnin ni manjkalo. Kot novost je uvedel opereto.''0 Njegov odstop pri gledališču se ujema z odstopom pri Društvu jugoslovanskih železniških uradnikov. Objektivnih vzrokov je bilo nekaj: oblast je na njegovo delovanje gledala postrani in imenovali so ga der sudslavvische Vicekonig ali pa der slowenischc Heiland in začeli so ga napadati/'1 Bil je strog, včasih celo zaletav, tako je na primer zahteval, naj se tuja imena v igrah poslovenijo. Poleg tega ni bil akademsko izobražen, a mlada generacija domačinov si je prizadevala dobiti vodstvo v svoje roke, zato so nastala nasprotovanja v društvu samem. Verjetno je bil to neposreden povod za odstop. Morda se je že tudi oglašala bolezen. Zorca sta v Trstu zanimali zlasti dve vprašanji: socialno in nacionalno. Nacionalni čut je bil pri njem tako močan, da je skozenj gledal tudi na socialna vprašanja. Socialna demokracija ga je odbijala prav zaradi zanemarjanja narodnosti.'1'2 Študiral je celo Marxa, pa ga ni razumel/'-1 ■''' Tretji občni zbor Društva jugoslov. železniških uradnikov, Edinost, 1912, št. 72, str. 2. 88 Na občnem zboru Dram. društva 19. jun. 1907 je bilo sklenjeno, da se ustanovi poklicno gledališče, ki je bilo v sezoni 1907/08 res ustanovljeno. Prim. Edinost, 1907, št. 150, itr. 5. 111 Občni zbor Dramatičnega društva, Edinost, 1910, št. 140, str. 3. :i7 Občni zbor Dramatičnega društva, Edinost, 1911, št. 182, str. 2. :iH Deseti občni zbor Dramatičnega društva. Edinost, 1912, št. 172, str. 2. 1,1 Poročilo o ustanovitvi Dramatične šole, Edinost, 1911, št. 186, str. 2 in št, 193, str. 3. " Poskus slovenske opere v Trstu, Gledališki list, 1953/54, št. 7, str. 194. V sestavku Iz mojega življenja. Koledar Mohorjeve družbe, 1953, str. 6, omenja da je pisal tudi v časopise Narodni delavec, Slovenski narod in Domoljub, vendar teh nisem pregledala. ''' Ivan Zoreč, Gosposki hlapec, Mladika, 1941, str. 55. ''2 Prim. opombo 27 in Ivan Zoreč, Iz nižav in težav, 1938, str. 376. Ivan Zoreč, Gosposki hlapec, Mladika, 1940, str. 50. Zorčevo socialno mišljenje se je porodilo iz njegovega spoznavanja krivic okoli njega in je bilo povezano s trpljenjem njegovega naroda. Bilo je bliže Krekovemu krščanskemu socializmu kot pa socialni demokracij i ,'A Leta pred prvo svetovno vojno je Zoreč prebil v težki bolezni. Imel je jetiko. Leta 1913 je moral v zdravilišče in bali so se, da se ne bo več vrnil. V zdravilišču ni vzdržal, ampak je pobegnil kot Ivan Zakotnik v domačo hosto, na sonce/'5 Doma se je za silo pozdravil, toda izpljuval je vso desno polovico pljuč in nikoli več ni bil zdrav/'6 Komaj se je dobro vrnil v Trst, je izbruhnila vojna. Bal se je, da bi ga upokojili z malenkostno pokojnino, ker dela v zaprtem prostoru ni zmagoval, zato mu je bilo dobrodošlo zdravniško spričevalo dr. Matka Mandiča, da sme opravljati lahko vojaško službo na svežem zraku/'6 Za njegovo zdravje je bilo potrebno pogosto premeščanje. Tako je služboval kot nadporočnik v Vr-deli, Matuljah, v Gradcu in nekaj časa v Drohobiču v Galiciji, kjer je imel na skrbi vojne ujetnike. Za njegovo ustvarjanje pa je bilo najpomembnejše službovanje v Hercegovini in v Splitu. Prvega novembra 1918 je izstopil iz vojske in od 15. novembra je živel v Ljubljani. Službeno je napredoval, da je bil upokojen kot kontrolor 12. 11. 1932/'7 Tako se je končala privezanost »gosposkega hlapca«. Umrl je 30. julija 1952. v Ljubljani. Pokopala ga je njegova stara bolezen. Ker se mu je udri prsni koš, mu je oslabelo srce in dobil je tudi naduho. Umrl je tiho, le dnevno časopisje se ga je spomnilo s kratkimi zabeležkami/'8 Po prvi svetovni vojni je Zorca zopet zajela živahna delovna volja. Sodeloval je v Društvu jug. železniških uradnikov in obnovljeno društvo, ki mu je posvetil toliko svojih moči, navdušeno pozdravil/'9 1923 je bil celo sam ponovno izvoljen v odbor.50 Ze pred vojno je imelo društvo poseben odbor za terminologijo in v njem je Zoreč deloval z Josipom Do-linarjem. Članke so objavljali v Jugoslovanskem železničarju in češkem železničarskem glasilu. Po vojni so odbor obnovili, vendar so se sodelavci kmalu razšli in Zoreč je ostal sam, pomagal mu je Jože Glonar. Boril se je za slov. železniško terminologijo zlasti v polemiki z Repičem in Zunkovičem.51 /'/' V spominih obžaluje, da se ni potegoval za službo v Krekovi Gospodarski zvezi, I. Zoreč, Gosposki hlapec, Mladika, 1940, str. 62; kasneje je o J. E. Kreku celo pisal: I. Zoreč, Ena dve o Kreku, Mladika, 1925, str. 462. 45 V sobi št. 12; Ivan Zoreč, Pomenki 1921. 40 pričevanje žene. ° Zapisnik na Direkciji drž. železnic v Ljubljani. " Pisatelj I. Zoreč, Slov. Poročevalec, 1952, št. 180, str. 2; Ljubljanski dnevnik, 1952, 31. julij, parte; V koledarju Moh. družbe za leto 1053 je na str. 118 posvečenih tudi nekaj vrstic umrlemu sodelavcu. Nekaj vrst mu je posvečenih tudi v Glasu naroda, 15. sept. 1952. '•9 Poročilo o prvem občnem zboru, Časopis jugoslovanskih železniških uradnikov, 1920, 19. dec, str. 6. 50 Poročilo z občnega zbora, Glasnik željezničkih činovnika, 1923, št. 6, str. 41. 51 Ivan Zoreč, Železniško izrazoslovje, Glasnik željezničkih činovnika, 1921, št. 10, str. 79. Davorin Zunkovič, K članku Zel. izrazoslovje, Glasnik železnič-kih činovnika, 1922, št. 1, str. 7. Njegov delež pri slovenski železniški terminologiji v priročnikih po II. svetovni vojni bi bilo treba še preučiti. Po vojni se je reorganizirala Slovenska matica. Od leta 1920 do 1924 je bil njen blagajnik.52 Pri Matici se je seznanil s tajnikom slovaške matice Krčmerijem. Po njegovem posredovanju je začel sodelovati v glasilu slovaške matice Slovenske Pohl'adv. V tej reviji je objavil obširen članek o ustanovitvi in delu Slovenske matice.5:1 Poleg člankov o Tavčarju, Aškercu je zanimiv še članek Zo slovinska,5'' ki kaže veliko poznavanje sodobnih razmer v slovenskem kulturnem središču. Bil je tudi član Društva slovenskih književnikov in je z drugimi književniki prirejal literarne večere po Ljubljani.55 V Jugoslavijo je stopil poln optimizma. Majniška deklaracija, ki jo je sprejel z navdušenjem, mu je pomenila veliko upanje za Slovence. Po vidovdanski ustavi pa je spoznal, da se njegovo nacionalno, še manj pa socialno pričakovanje ne bo izpolnilo. Razočaran in ogorčen je bil zlasti nad slovensko inteligenco in slovenskim meščanskim liberalizmom, ki se v novem času nista znašla, ali pa sta se celo udinjala novemu režimu in se spogledovala z jugoslovanstvom. V članku Železniško izrazoslovje51 je ostro obračunal s tem jugoslovanstvom, ki je njega kot odločnega Slovenca bolelo: »Slovenci smo veliki reveži: zmeraj imamo velike skrbi in nadloge, ki smo si jih dostikrat sami povečevali s platoničnim vseslovan-slvom. Brigali smo se za vse Slovane in radi smo jih imeli, oni, tudi naši najbližji bratje, pa še dobro vedeli niso, kje in kako smo.« V vrsti člankov Misli, ki jih je objavljal v Glasniku željezničkih činovnika-56 je še bolj žolčen in vsestransko opredeli svoj odnos do nastalih razmer. Dobro čuti, da je dosedanje vrednote treba pretehtati, kajti nered je zajel ves svet. Pomemben mu je socializem. Pojmuje ga kot nauk Kristusa, apostola Pavla, Marxa in Engelsa, to je nauk ljubezni in bratstva, ki so ga po njegovem drugi spridili, da je: »orožje strahotnih morij, nekrščanskih grdobij in da so bile besede pravičnosti in bratovstva prazne rečenice v službi krivičnikov in nasilnikov«.57 Odklanja revolucijo in Rusijo postavlja za svarilen zgled. Zaradi odklanjanja vsakega nasilja ne more sprejeti take poti, pač pa se zavzema za pot notranjega pre-rojenja vsakega posameznika. Kapitalizem in imperializem mu pomonjata dva nevarna nasprotnika, vendar je proti njima brez moči. Zaradi pretiranega nacionalizma, ki je imel za posledico imperializem, prizna le ene vrste nacionalizem: ljubezen do materine besede in rodne grude. Zavrača srbski nacionalizem, absolutizem, strankarstvo in korupcijo, ki da negativno vplivajo na naše razmere. Zoreč je največ zahteval od inteligence, ki je edina poznala razmere in ki bi mogla voditi delavce, saj je * Poročilo o delovanju Slov. matice, Ljubljana 1928. r,:l Ivan Zoreč, Matica Slovenska v Ljubljana, Slovenske Pohl'. širina se je odpirala ob podobi jeseni in starke, kako nove so nam bile besede pajčolan, poslednji in platana — saj smo smrklji poznali pač komaj lipo in smreko. Najbolj pa nas je opajala melodija verzov in besed. Kako so nam peli vokali, kako so se zlivali v plemenitem sozvočju s konzonanti v blagoglasni harmoniji. Tone pa se nam je smejal! Pesem ni bila njegova, ampak Zupančičeva! Vzel jo je iz zbirke Cez plan in nam jo serviral v svojem listu kot opomin, da malo ali nič ne beremo in da moramo živeti iz slovenske besede, slovenske melodike in zlasti iz izvirne iznajdljivosti. Zresnili smo se, on pa se nam je privoščljivo smejal. Nekako smo ga razumeli, kako naj več beremo, kako naj se bolj razgledujemo naokoli, da ne utonemo v samoljubni zadovoljnosti. Srečala sva se po dolgih letih — najina pota se niso križala. V njegovi govorici pa je še enako pela dolenjščina in dihala vsa živa, bogata slovenska beseda. Usoda mu je namenila tako rekoč vsa življenjska leta preživeti zunaj slovenske domovine: v vojvodinski ravnini, v beograjski okolici, ob progah v Makedoniji, v Slavoniji in na Hrvatskem. Ko sem si služil kruh na severozahodnem robu Panonske nižine, v Prekmurju, je on spoznal narodnostno pisanost Jugoslavije na jugovzhodnem obrobju Panonije, v severni Makedoniji, v srbskem in hrvatskem Posavju. Vedel je za jugoslovanske Romune in Bolgare, prišel je med Srbe in Slavonce in končal med Hrvati, ob progi, ki je vezala Slavonski Brod s središčem Hrvatske, na poti domov, v Slovenijo. V gimnaziji sta nam profesorja Breznik in Šolar — ob klasični latinščini in grščini — razpirala poglede v slovanske jezike: hrvaščino in srbščino in Potokarju posebej bolgarščino, pa seveda slovenščino. Spočetka se nam je zdelo, da bo Potokar ostal pri Bolgarih, saj je na začetku svojega prevajalskega dela izdal knjigo bolgarskih otroških zgodb in knjigo bolgarske leposlovne proze. Potem je postal njegovo izhodišče Beograd in preko Beograda Zagreb; bil je naš najdelavnejši posredovalec srbske in hrvatske leposlovne in esejistične proze med obema vojnama. Neposredne zveze s srbskimi in hrvatskimi pisatelji, revi-jalnimi uredniki in osrednjimi založbami v srbskem in hrvatskem krogu so mu ob njegovi živahni naravi omogočale, da se je seznanjal z aktualnimi dogodki v obeh središčih in neposredno, sproti spoznaval visoko raven proze pri obeh sosedih. Tako smo od Potokarja dobili vrsto vrhunskih proznih del ali mogli uživati nadpoprečni nivo literarne ustvarjalnosti v prozi. Odpri se nam je svet Andričeve novelistike in dobili smo svetovno slavni roman Most na Drini, ki je potem, ob svetovni potrditvi, doživel v slovenščini sedem izdaj! Ćošićev roman Pokošeno polje imamo v dveh izdajah, v dveh izdajah Jakovljevičevo Vojno trilogijo in Selitve Crnjanskega. Izbral nam je knjige Nazora, Brlič-Mažu-raničeve, Mirka Božića, Samokovlija, Kolara, Selimovića, Desnice, knjigo izbrane hrvatske novelistike, izbor iz Bogdanoviča, Skerliča itd. Zal nam je ob tej priložnosti, ko ga pokopavamo v slovensko zemljo, da ne moremo ta svoj spomin pospremiti z navajanjem prave povodnji Poto-karjevih člankov o pisateljskih dosežkih v zadnjih petdesetih letih. Neprecenljiva je Potokarjeva prevajalska dejavnost. Naštevanje, kaj je Potokar iz srbske in hrvatske literature prevedel v slovenščino, more biti žal samo površno; prav tako je tudi navajanje knjižnih izdaj slovenskih literarnih ustvaritev v srbščini in hrvaščini. Tudi teh Potokarjevih prevodov, ki so posredovali poznavanje slovenskega slovstva, je za celo knjižnico. Kakor pri Srbih in Hrvatih je Potokar segel tudi pri Slovencih izključno v vrhunske ustvaritve, predstavil nas je res z najboljšimi in najznačilnejšimi deli. Tu imamo Levstika, Zupančiča, Kranjca, Kosmača, Meška, noveliste našega primorskega krasa in morja, Prežiha, Bevka, Preglja, Cankarja v novih in novih izborih; njegovo Moje življenje je izšlo v petih izdajah, Ingoličeva povest Deček z dvema imenoma v sedmih izdajah itd. Potokar ni obsedel na domačem pragu, dolga leta nam je odkrival bogastvo naših bratov sosedov. Občudujemo njegovo delo in v spoštovanju ob njem molčimo. Vrnil se je z našega juga — počiva v domači, slovenski zemlji. Sivo srebrni listki padajo z venca, ki ga polagamo na njegov grob. PREDLOG ZA POTOKAR.IEVO LISTINO Ljubljana, 21. novembra 1985 Vsem društvom in združenjem književnih prevajalcev, Zvezi društev in združenj književnih prevajalcev Jugoslavije Zadeva: predlog za poimenovanje POTOKARJEVE LISTINE Društvo slovenskih književnih prevajalcev je na občnem zboru dne 21. novembra 1985 soglasno sklenilo predlagati vsem društvom in združenjem in Zvezi društev in združenj književnih prevajalcev Jugoslavije 1. naj oživijo podeljevanje LISTINE ZA PRISPEVEK K VZAJEMNEMU PREVAJANJU IN SPOZNAVANJU KNJIŽEVNOSTI NARODOV IN NARODNOSTI JUGOSLAVIJE in 2. naj se LISTINA poslej imenuje POTOKARJEVA LISTINA. Utemeljitev: Letos umrli Tone Potokar je z vsem življenjem in delom izpričeval idejo o kar najboljši medsebojni povezavi književnosti in kultur jugoslovanskih narodov in narodnosti. Vseh šestdeset let svojega bivanja zunaj Slovenije je skrbel za pretok kulturnih in umetniških vrednot med narodi, saj je sodeloval tako rekoč v vseh jugoslovanskih časopisih in revijah in prevajal srbohrvaška in makedonska dela v slovenščino, slovenska pa v srbohrvaščino. Redno se je udeleževal prevajalskih in pisateljskih književnih in splošno kulturnih manifestacij in srečanj in večinoma tudi dejavno nastopal na njih z zelo opaženimi prispevki in s temperamentnimi posegi v debato. Bil je tudi član Hrvaškega pisateljskega društva. Tone Potokar se je požrtvovalno razdajal za kar največji kulturni in umetniški razmah naše prevajalske organizacije in naše družbe, zato je Društvo slovenskih književnih prevajalcev prepričano, da mu moramo vsaj po smrti izkazati nekaj pozornosti. Poimenovanje LISTINE ZA PRISPEVEK K VZAJEMNEMU PREVAJANJU IN SPOZNAVANJU KNJIŽEVNOSTI NARODOV IN NARODNOSTI JUGOSLAVIJE po njem bi ohranilo svetel spomin nanj in bi bilo popolnoma v duhu delovanja ne le rajnega Toneta Potokarja, temveč tudi vseh naših prevajalskih društev, združenj in zvez. Zato prosimo 1. vsa društva, združenja in zveze književnih prevajalcev v Jugoslaviji, naj se na svojih prvih občnih zborih pridružijo našemu predlogu, in 2. prosimo Zvezo društev in združenj književnih prevajalcev Jugoslavije, naj izpelje ta predlog in ga uresniči. Tajnica Predsednica Irena Trenc-Frelih Ani Bitenc IZ OSMRTNIC ZA TONETOM POTOKARJEM »■Potokar je od prevodilaca očekivao ne samo prevođenje iz jezika na jezik nego izricanje u duhu jezika u koji se prevodi . . . rado je pomagao svima koji su mu se obratili za savjet. Upravo pri takvim susretima, u njegovom stanu koji je ličio na bogatu biblioteku, vidio sam svu širinu jednostavnog i plemenitog čovjeka koji je svoj život posvetio međusobnom upoznavanju južnoslavenskih naroda, a znao je da se to može marljivim i odgovornim radom« (Ivan Cesar, Oko, 20. lipnja 1985). -Tone Potokar si je z dolgoletnim zavzetim delom pridobil nesporen ugled poznavalca in strokovnjaka na celotnem jugoslovanskem kulturnem področju in je pogosto z ostro besedo opozarjal na površnosti in napake, čeprav se je zavedal, da je tudi sam zmotljiv« (Janko Moder. Delo, 21. maja 1985) »Kljub nesporni avtoriteti, ugledu in spoštovanju, ki ga je bil Tone Potokar deležen po vsej Jugoslaviji kot kulturni ambasador, pa je ostal njegov človeški odnos preprost, prijateljski, tovariški, fantovsko neposreden. Ni se skrival v domišljavost in zunanjo častitljivost ali obrednost. Vesel je bil vsakega opravljenega dela, vesel tudi priznanja zanj, čeprav je teh malo dočakal in jih pravzaprav niti ni posebej pričakoval« (Janko Moder, Knjiga '85, št. 6, 1985). »Beseda je o Tonetu Potokarju, čigar ime danes ni tuje v nobeni od južnoslovanskih kultur . .. Odlično je obvladal slovenščino, srbohrvaščino, makedonščino in bolgarščino ter je bil domač s celotno kulturno problematiko v vseh južnoslovanskih deželah. .. Potokarjevo delo bo treba preučevati s stališča teorije in prakse prevajanja, enako potrebno pa bo tudi kulturološko označiti in oceniti tako vsebino kot radij njegovih književnih informacij. Danes je že jasno, da gre v njegovem primeru za dejavnost, ki je bila in bo ostala pomembno poglavje v južnoslovanskih kulturnih stikih in literarnih razmerjih« (Jože Pogačnik, Naši razgledi, 19. julija 1985). Ha 14 Maj 1985 roflMHa bo 3arpe6 . .. no4MHa MCTaKHaTnoT jyrocnoBeHCKn khm->KGBeH npeBeflyBas, ny6nnu,ncT u khm>KeBeH KpuTMHap ToHe noTOKap ... Hero-BaTa ny6nnu,MCTMHKa flejHOCT rnaBHo 6nna bo 3H3kot Ha Meryce6HOTO 3ano3Ha-BaH>e Ha jy>«HocnoBeHCKHTe HapoflM noce6HO bo očnacra Ha nnTepaTvpaTa (TauiKO LLInpunoB, Orneflano, 31 Maj 1985 roflUHa) STANE MIKUZ (1913—1985) Jože Kastelic* Grosupeljska občina je izgubila pomembnega ožjega rojaka, umetnostnega zgodovinarja, rednega univerzitetnega profesorja, nosilca Partizanska spomenice 1941, dr. Staneta Mikuža. Stane Mikuž se je rodil 1. maja 1913 v Šmarju nadučitelju Valentinu Mikužu in materi Mariji Prijatelj. Po osnovni šoli v Šmarju in na Brezovici je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in Šentvidu nad Ljubljano, kjer je 1932. leta maturirah 2e po štirih letih študija na Filozofski fakulteti pri prof. Izidorju Cankarju je leta 1936 diplomiral iz umetnostne zgodovine. Leta 1940 je prav tam obranil doktorsko disertacijo pri prof. Francetu Steletu s temo »Ilovšek Franc, baročni slikar, 1700—1764«. Od leta 1938 do 1944 je bil asistent Spomeniškega urada v Ljubljani (s sedežem v poslopju Narodnega muzeja na Prešernovi cesti). Med okupacijo je deloval v pomembni skupini Varnostno-obveščevalne službe za Ljubljano, ki je imela svojo celico v Narodnem muzeju, do aretacije 7. 2. 1944, od aprila 1944 do osvoboditve 1945 pa je bil interniran v taborišču Dachau. Pod * Ljubljana, Zvonarska 7, YU 61000; dipl. lil., dr. se, univ. profesor v p. Narodno vlado Slovenije je bil imenovan za šefa odseka za likovno umetnost in muzeje pri ministrstvu za prosveto Ljudske republike Slovenije, ki ga je takrat vodil pisatelj dr. Ferdo Kozak. Leta 1951 je postal univerzitetni predavatelj za zgodovino umetnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1958 je bil izvoljen za izrednega, 1971 pa za rednega profesorja »obče umetnostne zgodovine novega veka«. Na filozofski fakulteti je predaval do upokojitve 31. 8. 1983. Stane Mikuž se je izšolal v takrat možni šoli umetnostne zgodovine pri nas, pri profesorju in pisatelju Izidorju Cankarju, znanstveniku in človeku evropskega formata. Predvsem ob njem so se mu odprle lepote in pomembnosti evropske renesanse in njene dediščine, kar je njegovemu kasnejšemu delu pri raziskovanju slovenske umetnosti novega veka dajalo potrebni splošni okvir. Po odhodu Izidorja Cankarja leta 1937 v diplomacijo je na Univerzi prevzel njegovo mesto France Štele in z njim se je Stane Mikuž kot mlajši sodelavec tudi še po osvoboditvi srečeval v skupni zavzetosti za probleme slovenske, domače umetnostne zgodovine. Z novim vodjo Spomeniškega urada za Slovenijo, prof. Francetom Mesesnelom pa so ga kmalu — saj sta okupacija in vojna hitro posegli tudi v znanstveno življenje — povezali idejni pogledi in aktivno delo v Osvobodilni fronti. Evropski umetnostni horizonti (Iz. Cankar), slovenska umetnostna preteklost in sedanjost (Štele) in napredne idejne usmeritve v stroki in družbi (Mesesnel) so izoblikovale profesorski in znanstveni lik Staneta Mikuža, ki je kmalu dozorel v samoniklo znanstveno osebnost. Izoblikoval se je umetnostni zgodovinar, ki je svojo znanost pojmoval kot družbeno nalogo in bil najsrečnejši takrat, kadar mu je uspelo zamotano problematiko umetnikove osebnosti in njegovega dela tako predočiti, da je postala razumljiva vsem. Znanje in učenost sta se takorekoč skrila za preprosto, vedno pa poetsko oblikovano predstavitvijo. Njegova ljubezen je veljala prav zaradi te »preproste plemenitosti« umetnikom ljudstva, realistom, bolj velikim uresničevalcem, ne toliko iskalcem. V evropski umetnosti sta ga pritegovala Michelangelo in Diirer, pa Rubens in Velasquez, v slovenski pa so bili to slikarji baroka in kasneje — seveda poleg impresionistov — slikar in ilustrator Gaspari ter kipar Napotnik in Mikuževi sodobniki, kot sta bila slikar Sedej in kipar Smerdu. Napotniku je veljala tudi Mikuževa zadnja, najlepša in najbolj zrela študija — monografija (Ljubljana/Titovo Velenje 1984), s skrbno proučenim gradivom in temeljito analizo ter v jeziku in formulacijah izpoved res zrelega znanstvenika. Poleg deleža umetniške osebnosti pri ustvarjanju umetnine je Stane Mikuž seveda tehtno upošteval tudi »družbeno zavest« in vpliv okolja. V srečanju obeh komponent je videl področje, ki ga mora umetnostni kritik in zgodovinar skušati razumeti in pojasniti. Svojemu ožjemu rojstnemu področju je Stane Mikuž posvetil posebno temeljito delo: Umetnostozgodovinska topografija grosupeljske krajine (1978). V tej knjigi je po izredno preglednem in tehtnem uvodu (str. 7 do 22) podan opis spomenikov, velikih in malih, pomembnih in manj pomembnih, od cerkva in njihovega inventarja do gradov in kmečkih hiš, pa od svetih znamenj do spomenikov narodnoosvobodilne borbe. Umetnostna zgodovina Slovenije že od začetka tega stoletja načrtuje topografijo svoje dežele — izšli pa so samo Steletov Kamnik (1929) in M. Marolta Celje (1931/1932) ter Vrhnika (1929/1934). Spričo take počasnosti izhajanja je Mikuževo delo, prvo te vrste po osvoboditvi, morda za dolgo časa tudi zadnje. Po temeljitosti gotovo ne zaostaja za svojimi predhodniki, za bodoče topografske izdaje pa bo še lep čas osameli spodbudni zgled. Bibliografijo del Staneta Mikuža je za leta 1934—1963 objavil Luc Menaše v Likovni reviji 1963, str. XXXVII—XLIV. Za kasnejši čas do 1976 jo objavljata Bibliografija Univerze v Ljubljani, knjiga II, str. 44—46, in knjiga III 1, str. 39. Za čas po 1976 je treba poseči po redni letni Slovenski bibliografiji (NUK). MASKE MAKSA FURIJANA Andrej Kurent* Igralec Maks Furijan (rojen 1904) je prešel osemdeseto leto in novi zvezek Zbornika ne more prezreti njegovega jubileja. Kaj je bolj naravno, kot da vestni urednik naroči svojemu nečaku — ki kot mlajši kolega že petnajst let deli s slavljencem gledališko kabino-graderobo — naj prispeva primeren članek. Kako naj to opravim, ko pa mi iz teatra pripisujemo gledališkim vprašanjem vse drugačne vrednosti kot drugi ljudje? Nobenega dvoma ni, da je Maks Furijan eden med znamenitimi Slovenci, vprašanje je le, kateri pluralistični tokovi ga bodo rabili za model in kdaj. Dejstvo je, da se lahko med slovenskimi igralci le dramski umetnik Maks Furijan pohvali s pravo studijo o svojem ustvarjanju, ki jo je ob njegovem delovnem jubileju, ob 30-letnici poklicnega igranja napisal dr. Vladimir Kralj (Gledališki list Drame SNG Ljubljana 1957/58). Podobnih analiz preprosto nimamo in kar je takih člankov, še zdaleč niso na enaki strokovni ravni. Morda je razlog v tem, da je šele ob Furija-novih vlogah mogoče strokovno pisati. Poskušal bom opisati nekaj dodatnih podrobnosti, ki se mi pač zdijo neponovljive, in bom prepustil bralcem, naj jih kar sami pritikajo barvnemu portretu Maksa Furijana.1 Tako bodo lahko tudi oni sodelovali pri veščini, za katero je portretiranec sam največji mojster: KAJ VSE ODKRIVA (ALI SKRIVA) ČLOVEŠKI OBRAZ! Vidite, umetnik je »sumljiva oseba«, maskiran človek v poltemi, potnik s ponarejenim potnim listom. Njegov obraz pod masko je lahko čudovit, njegova »stopnja« veliko višja, kot piše v potnem listu, a kaj to pomeni, Ljudje ne marajo ne te negotovosti in ne prikritosti, zato mu pravijo, da je sumljiv in dvoličen. Kadar pa se sum enkrat rodi, ne pozna meja. Tudi če bi umetnik ljudem na kak način razkril svojo pravo osebnost in svoj poklic, kdo bi mu verjel, da je to njegova zadnja beseda? Tudi ko bi pokazal svoj pravi potni list, kdo bi mu verjel, da nima v žepu skritega še tretjega? In ko bi snel masko in bi si želel nasmehniti in pogledati naravnost, bi se še vedno našli ljudje, ki bi ga prosili, naj bo popolnoma iskren in zaupljiv in naj sname še to zadnjo masko, ki je tako podobna človeškemu obrazu. Umetnikova usoda je, da pada v življenju iz ene neiskrenosti v drugo in da povezuje protislovje s protislovjem. Celo tisti mirni in srečni, pri katerih se to najmanj vidi in čuti, kar naprej omahujejo v sebi in neprestano stikajo dva konca, ki se ne dasta stakniti nikoli.___ Ivo Andrič2 — POGOVOR Z GOYO * Član Drame v Ljubljani,, Bratovševa ploščad 12. 1 Foto-studio POTRČ Ljubljana 2 Prevod Jože Stabej Maks Furijan Furijana sem prvič zagledal na odru čisto od blizu kot statist v množici. Kandidate za študij na Akademiji so priključili šele na glavnih vajah za TUGOMERA. Do tedaj Furijana med igralci Drame nismo gledali. In zdaj je bilo videti le točno masko in v prvem hipu se nam ni zdelo potrebno, da bi si predstavljali človeka pod njo. Bil je zgolj SPITIGNEV, rdečelasi izdajalec! Odkod zeleno-žareči pogled? Njegov zamolkli zanos je napovedoval ujmo. Strašna moč se je sproščala ob njegovem notranjem boju. Bil je najbolj zanimiv. Iskali smo sledi rutine ali klišeja — nič podobnega nismo našli za primerjavo. Nočno življenje za kulisami ni nič drugega kot večna borza vrednot, nenehno relativiziranje vrednostne lestvice. Tokrat pa je lik SPITIGNEV živel samo na odru — de- maskirani Furijan mu sploh ni bil podoben. Moje statistovsko bedenje vse do zadnjega prizora je bilo nemalokdaj tudi boj z zaspanostjo — Fu-rijanov nastop pa mi je vsakokrat brž pregnal vsako lenobnost in me navdušil za dognanost in lepoto. Furijanov SPITIGNEV je bil rešen problem! Red v kaosu. O talentu velikega igralca imam visoko mnenje: tak človek je redkost, prav taka in mogoče še večja redkost kot velik pesnik. Denis DicJerot:l — PARADOKS O IGRALCU Tako se je tedaj nekako neopazno dogodilo, da na naše prvotno zvedavost »od kod in kdo je ta človek?« — odgovor ni bil več pomemben. Spričo užitka, ki nam ga je dala njegova vloga, nam ne bi mogel nič več povedati. Nihče ga ni posebej in glasno hvalil. Takrat seveda nismo vedeli, da ga je ravnatelj Drame Matej Bor pred kratkim (1947) angažiral v pravno edino možni obliki: honorarno. Danes se spominjam, da so bila pojasnila o njem čudno kratka! »V Mariboru je bil.. . prej. Potem pa. .. povsod.« Furijana je obdajala skrivnost. Take navedbe so zvenele kot prikrito priznanje. Kmalu se ga je namesto imena prijela pomanjševalnica — Furči — ki kot vedno, vsebuje vse odtenke. V gledališču, kjer se praviloma pogumni in čudoviti ljudje neusmiljeno tro med seboj in — kot pod vodami hudournika — le najtrši kamni ohranijo nekaj svoje oblike — so se počasi zadovoljili z gladko, tudi površno, prazno pohvalo: »Eh, kaj bi, Furijan je dober!« Z vsako vlogo je obdržal renome. Vedno neulovljiv. Zdaj — radikalna poenostavitev, zdaj — izbrana podrobnost, vedno pa — najdena maska in vsakokrat velik osebni užitek in neizmerna radost nad igranjem. V teatru so njegove vloge imenovali »miniature«. To je bilo desetletje, ko je ansamblu Drame dodajalo ugled umetniško hvalevredno priznanje »ansambelska igra«. Za dokaz so navajali Furijanove mojstrovine, kot da je Furijan sam ta ansambel. Seznam vlog je igralčeva prava biografija. Bralcu pa fiktivna imena neprebranih in ne videnih vlog ne morejo ničesar povedati. Statistika dokazuje, da ob Furijanu ni več igralca, ki bi ob velikih odigral toliko število malih vlog in s sleherno doprinašal predstavam izvirne posebnosti. Ali obrnjeno povedano: po gledališčih nimajo šaržistov, ki zmorejo nositi predstave. Pa tudi naš Furijan je dobil priložnost, da povzroči deljena mnenja, ko je na primer po smrti Ivana Levarja igral nič manj kot HERMANA CELJSKEGA za abonentske obveznosti hiše. — Vendar je bil za njegovo zasebno življenje tedaj pomemben drugačen mejnik. Vrnitev državljanskih pravic in popolna rehabilitacija mu je seveda omogočila redno nastavitev (1952), a mu ni odvzela tistega nedoločljivega tujstva, ki spremlja »drugačne« ljudi. Vzeli so ga na Akademijo za igralsko umetnost — za predmet: gledališko maskiranje. Furijanovo je kristalno jasno in zahtevno načelo, da je vsak javni nastop — maska. Na šoli sem ga srečal v drugo. Očarljiv Prevod Janez Negro sobesednik, suveren umetnik nas je učil gledati portretno slikarstvo. Bil je gospod, ki pozna vse v življenju. Razumel je našo neučakanost, imel nas je rad kot kolega, a v vseh položajih je bil vedno neustavljiv iskalec. Naravno je, da smo ga spraševali, in samo po sebi se razume, da še danes vsak naš nastop, ki ga vidi, presenetljivo oceni. — »V vsakem javnem nastopanju je nekaj nedovoljenega in sramotnega .. .« »zaupa« slikar Goya pisatelju Andriču in Furijan se pač vse življenje bojuje zoper to prekletstvo. Tedaj je bil mlad in ni varčeval moči za igralski maraton. Spopadel se je s prvinskim problemom igralčevega etosa: po Milanu Skrbinšku, ki je bil njegov učitelj, je prevzel vlogo ŽUPNIKA v HLAPCIH. Ta naloga mu je bila najtežja, pravi sam, namreč upreti se vplivu učitelja in poiskati izvirno rešitev v antologijsko dognani vlogi. Uspel je. Kritike iz Pariza iz leta 1956 so prav Maksu Furijanu prisodile za ves svet veljavna prva priznanja. A za priznanje Maksu Furijanu doma še ni napočil čas. Naša Drama je pač za svoje garače ošabna mačeha. Za čredo ni dovolj, da je njen član nadarjen, koristen in zanesljiv, bolje zanj je, če je »naš«, enak in pregleden. Strokovnost je le redko odločilni kriterij, ki povezuje ljudi v skupini. Kakšen poklic pa je to? Kajti to poklic je, kako bi sicer mogel izpolniti celo človeško življenje in mu dati toliko zadovoljstva in trpljenja? Kakšna je ta nenasitna in nezadržna težnja v človeku, da bi iz teme ne-bivanja ali iz te ječe, ki jo tvori ta povezanost vsega z vsem v življenju, da iz te ničevosti ali iz teh okovov rešuje košček za koščkom svojega življenja in svojih sanj — in jih oblikuje in utrjuje — takorekoč »za vedno« s krhko kredo na minljivem papirju? Ali bolje: — vsaj za en sam hip, pa čeprav le pod odrskimi lučmi? I. Andrić — POGOVOR Z GOYO Samo mislim si lahko, kakšno zadoščenje je moral občutiti Maks Furijan, ko so ga 1954 povabili igrat v Zagreb, tja, kjer so mu profesionalnemu igralcu — zdomcu prvi povojni mesci tako neusmiljeno pokazali, kaj vse lahko pomeni svoboda. Danes se sprašujem, ali se ne bi dalo kako te potrpežljivosti naučiti? Sicer pa o Maksu Furijanu iz časa skupnega službovanja v ansamblu malo osebnega vem. Tekli smo pač čez drn in strn, kolikor je kdo mogel. Živo pa se spominjam, kako je Maks pred upokojitvijo med čakanjem za nastop objavil: »Dragi moji, danes sem si pa deset let podaljšal življenje — preselil sem se na deželo!« — Potipal si je vozel kravate med brezhibno poškrobljenim ovratnikom in se nasmehnil v zrcalo, češ odslej sem »posestnik«. Gotovo si je mislil: revno otroštvo je težava za življenje, v biografiji se bo pa lepo slišalo. »Zdaj imava vsaj kje sprejeti kak obisk! Pridi z ženo in otrokoma, zdaj zorijo jagode,« nas je ljubeznivo povabil. Pripeljali smo se nekega toplega popoldneva: preko doline, ki se spusti takoj za vrtom, gleda domačija čez barje na Krim in med meglicami spodaj nekajkrat na dan zaropota vlak, ki izgine v predor na dolenjski železnici. In jagode so bile v velikih skledah. — Cesta za okni se je tedaj še prašila, a gospa D. se je kot tajnica krajevne skupnosti lotila še tega dela in uspela: s samoprispevkom so krajani v treh letih asfaltirali vaško magistralo. Odslej smo kolegi ob vsakem gostovanju, na katero smo se peljali po dolenjski cesti, pred Šmarjem iskali: -Glejte, tole, da, tole je pa Furijanova hiša!« Maks Furijan ima tako svoje najdaljše stalno bivališče v naši grosupeljski občini. Letos novembra bo dvajset let, odkar je kupil in obnovil hišo v Razdrtem, zdaj Ljubljanska cesta št. 14. V gledališče se je prebil v Mariboru — s šolo Rada Pregarca in Milana Skrbinška — kot nam je velikokrat povedal. Le največji mojstri tako zvesto navajajo svoje učitelje. Nato je kmalu — namesto da bi se doma natezal za pravično plačilo (gazo) — brez obotavljanja spremenil stalno bivališče in odšel v Osijek in še naprej, za štiri leta v srbsko po-zorište v Skopje, pa v hrvatsko kazalište v Zagreb — vedno prepričan v nadstrankarsko poslanstvo gledališča. Verjel je, da gledališko početje črpa svoj ugled iz načela, ki so mu ga dali na pot učitelji, naj igralec ohrani glavo in srce za umetnost, in za večno si je zapomnil, da je politika med ljudmi z odra nespodobna. Prišli pa so taki časi, ki so ga prevarali. Najbrž se je rodil prezgodaj. Za načela bratstva in enotnosti si je prizadeval v predavnojski Jugoslaviji, pa je tako naneslo, da je prvi dve leti po vojni stalno bival v Stari Gradiški. Kot nastavljeni igralec je pač nastopal v službenih programih tudi po vojašnicah v Koprivnici in Bjelovaru, ob osvoboditvi pa ni imel kam, da bi se umaknil iz mesta na podeželje, kot so se drugi, in vojaški tribuna! je ravnal, kot je razumel svojo nalogo: obsodil ga je na prisilno delo ... — Od vsega tistega časa mu je ostal na rešetu spomina simfonični orkester, ki je v taborišču muziciral pod vodstvom Lovra Matačiča. Tako je bilo. To so izobčenci. Publika, ki jih ne more pogrešati, jih prezira. To so sužnji, ki so neprestano pod palico kakega drugega sužnja. Ali mislite, da znaki tega neprestanega poniževanja lahko ostanejo brez učinka in da je pod bremenom sramote lahko kaka duša tako trdna, da bi se obdržala na višini Corneilla? D. Diderot — paradoks o igralcu Nič zato STERIJINO POZORJE v Novem Sadu je Maksa Furijana odlikovalo s posebno umetniško nagrado za gledališke zasluge zunaj Slovenije m BORŠTNIKOVO SREČANJE je počastilo nekdanjega mariborskega začetnika z Borštnikovim prstanom. Ko je Maks ovdovel, mu je bil dom v Šmarju vztrajnik, ki ga je obvaroval pred bridkostmi kakega doma za upokojence. Lahko se je oženil v drugo in tako še imamo Maksa svežega in vedrega med nami. Nenad-kriljiv je za vloge jeznih starcev — a to je le maska. In ko smo se pred tremi leti ponoči vračali z avtobusom iz Subotice po gostovanju na festivalu jugoslovanske dramatike, na katerem je ble- štela Makso-va popolna maska modrega starca, smo mu privoščili, da je bil prvi doma. Pokazal sem mu igro Josipa Stritarja LOGARJEVI, preden sem jo začel pripravljati z velikolaškimi amaterji za 150-letnico pisateljevega rojstva, in Maks me je presenetil s pronicljivim stavkom: »Veš kaj, Andrej, ali čutiš, kako je ta pisatelj ljubil svoje ljudi?« Se na mnoga leta, dragi Maks! NASI KRAJI IN LJUDJE France Adamič* Bibliografija občine in občanov 1. Odkritje spomenika padlim garibaldincem brigade Trst na Velikem Korinju. Predsednik RO ZZB NOV Slovenije Božidar Gorjan in predsednik Vsedržavnega združenja partizanov Italije senator Arrigo Boldrini sta dne 6. oktobra 19H4 na Velikem Korinju odkrila spominski kamen v spomin in zahvalo 33 padlim borcem 14. udarne garibaldinske brigade Trst, ki so padli v borbi z Nemci in belogardisti med 17. in 21. oktobrom 1944. Slovesnosti se je udeležilo okoli 1500 bivših partizanov, njihovih svojcev in mladine, od tega je bilo blizu GOD udeležencev iz Trsta, Tržiča, Gorice, s Krasa in Furlanije. Ob tej priložnosti sla poslala pozdravni brzojavki predsednik predsedstva SFRJ Veselin Djuranovič in predsednik italijanske republike Sandro Pertini. Spomenik je postavila Zveza združenj borcev občine Grosuplje ter Goriški pokrajinski odbor Vseitalijanske zveze partizanov Italije po osnutku arhitekta Ser-gia Valconia. Na slavnosti so nastopili pevski zbor iz Doberdoba, ženski pevski zbor iz Grosupljega in godba na pihala iz Ljubljane. Slavnostni govornik podpredsednik Skupščine SR Slovenije Jože Sušmelj je izrazil nezadovoljstvo nad prepočasnim izvajanjem tisih določil Osimskega sporazuma, ki govore o zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Drugi govornik senator Arrigo Boldrini pa se je zavzel za nadaljevanje v krvi rojenega sodelovanja ljudi z obeh strani meje. Primorski dnevnik, 3. 10. 1984, 3. in 7. 10. 1985, 2 (Boris Lenič); — Primorske novice, 5. 10. 1984. 2; — Delo, 8. 10. 1984, 2 (Mojca Kaučič); — Dolenjski list, 10. 11. 1984). 2. Lestvico narodnega dohodka na občana. Zavod SRS za statistiko je objavil podatke o narodnem dohodku na prebivalca leta 1983. Naša občina^ je po višini ND na 48 mestu v republiki s 195.696 din, leta 1982 pa je bila na 42 mestu. Zdaj je pred nami občina Tolmin, za nami pa Litija. Na prvem mestu v republiki je še vedno občina Ljubljana Center z 905.960 din, na zadnjem_pa občina Lenart s 105.028 din dohodka. Nam sosedne občine so: Ljubljana Moste-Polje na 12., Ribnica na 17., Kočevje na 20., Vrhnika na 38. in Ljubljana Vič-Rudnik na 58. mestu. Delo 28. 2. 1985, (Ilija Popit). 3. Razvojni načrt občine Grosuplje. Poudarek industrijskemu razvoju in zaposlovanju. V naslednjem srednjeročnem programu bo morala občina vsaj deloma nadomestiti zaostanek v razvoju minulih let. Ker industrija dosega manj kot 40 odst. družbenega proizvoda, bo zato industrija na prvem mestu občinskih razvojnih načrtov. Za izgradnjo industrije in stanovanjskih naselij bodo zasedli okoli 40 ha kmetijskih zemljišč. Zgradili bodo 205 družbenih in 450 zasebnih stanovanj. Ce bi količkaj varovali obdelovalno zemljo, bi moralo biti obratno razmerje med družbeno blokovno in zasebno gradnjo! Kako do'6° še bomo brez potrebe uničevali naš življenjski prostor? Odločamo se brez on govornosti! Delo, 12. 8. 1985, Mojca Kaučič in Marina Učakar). 4. Omejili bodo priseljevanje. V KS Grosuplje bodo dovoljevali priseljevanje le, če bodo zagotovljena delovna mesta. Premajhna šola, dvoizmenski pouk. Priseljevanje pomeni za staroselce in KS precejšnjo obremenitev. Polovica krajanov je zaposlenih zunaj občine, večina se jih dnevno vozi v LJuD_ Ijano. Priseljenci se malo zanimajo za okolje in malo brigajo za krajevne in • Ljubljana. YU 61000, Janežičeva 1; glavni urednik Zbornika občine Grosuplje. občinske zadeve, čeprav zasedajo dragoceni prostor in onesnažujejo okolje. Delo, 17. 2. 1984, 11 (Mojca Kaučič). 5. Pri tozdu Posestva LM so letos naželi kar 760 ton pšenice. Posestvo Grosuplje je od tega dalo 342 ton, poleg tega pa še večje množine oljne ogr-ščice. Pšenična sorta Jugoslavija je dala 62 stotov na hektar. Delo, 12. 10. 1984, 6 (Mojca Kaučič). 6. Pridobitev za Black & Decker. Na praznik občine Grosuplje 27. oktobra 1984 so odprli novo proizvodno halo v DO Black & Decker v vrednosti 45 mio dinarjev. Tega dne so podelili nagrade Louisa Adamiča (pozd Elektroservice, KS Mlačevo, Ivan Ahlin) ter plakete Josipa Jurčiča (Stane Pugelj, Marija Turk, Anica Zupančič). Delo, 29. 10. 1985, 2 (M. K.); — Delavci Black & Dec-kerja so terjali odgovor za slabšo prodajo. Delo, 20. 3. 1985, 7 (Mojca Kaučič in Dejan Vodovnik); — Black & Decker, tovarna brez skladišč. »Potreba po električnem orodju v Jugoslaviji in Sloveniji je tolikšna, da tovarna dejansko sploh ne potrebuje skladišč« Dolenjski list, priloga, 17. 5. 1984, 12 (M. B.); Ravno tam, 25. 10. 1985, 11, reklamni oglas 1/2. 7. Pomanjkanje lesa in manj tramov iz Dobrepolj. Na leto izdelajo do 10.000 m:l tramov, ki so po vsej Jugoslaviji zelo iskani. Cena znaša 7000 din. Delo, 7. 9. 1984, 5 (K. M., foto Janez Zrnec). 8. Grosupeljski gradbinci, novi razvojni program. Lani so končali na pozitivni ničli. Prva naloga je boljša kadrovska sestava, več dela in manj zaposlovanja. Delo, 17. 4. 1985, 7 (Mojca Kaučič). 9. Zlati silosi ljubljanskega Agrostroja. Silosi, izdeluje jih Agrostrojev tozd Albin Grajzar v Ivančni Gorici, so bili nagrajeni na sejmu v Novem Sadu z zlato medaljo. Silosi so prirejeni za skladiščenje moke in vseh drugih sipkih materialov. Kmečki glas, 22, 1984, 7, s sliko silosa SA s silotrezo. 10. Nevarne cestne pasti. Med najbolj nevarnimi cestami Slovenije je cesta Ljubljana—Zagreb. Prizor na sliki je z višnjegorskega klanca, ki je še posebej ozko grlo na tej cesti. Prehitevanje čez polno črto zato ni nikakršna posebnost. Delo, 24. 7. 1985, 7 (G. B., foto Dragan Arrigler). 11. Cesta bo odrezala pokopališče. V Višnji Gori niso navdušeni nad načrtovano gradnjo avtoceste. Zaradi ceste bo namreč treba prestaviti polovico pokopališča oziroma prekopati posmrtne ostanke 300 ljudi, kar bo številne krajane močno prizadelo... Dne 27. maja je bil na Polževem planinski tabor, na katerem se je zbralo kar 5000 planincev. Delo, 20. 4. 1984, 7 (Mojca Kaučič). 12. Avtocesta prinaša skrbi. O gradnji avtoceste Šmarje-Višnja Gora so se pogovarjali na »burnih razpravah« v krajevnih skupnostih Grosuplje, Polica in Višnja Gora. Zapisana so mnenja Vere Stolnik iz KS Grosuplje, Antona Permeta iz KS Polica in Irene Erjavec iz KS Višnja Gora; njena kmetija bo izgubila 2 ha obdelovalne zemlje. Dnevnik, 19. 1. 1985, 7, s slikami imenovanih. 13. Taborska jama pričakuje biserni jubilej. Se danes ostrmimo nad njeno lepoto. Avtor prikazuje potek odkritja, urejanja in današnje stanje: omenja župana Jožeta Permeta, njegovega sina Jožeta, Antona Ogrinca in Antona Gačnika ki so sodelovali pri odkritju Jame. Ze 30 let oskrbuje jame domačin France Kadunč. Kmečki glas, 24. 4. 1984, 13 (besedilo in foto Janez Zrnec); — Ledeni kapniki v Taborski jami. Hud mraz je letos pozimi pričaral svet iz Andersenovih pravljic; zima je jamo obogatila z ledenimi kapniki. Delo, 27. 2. 1985, 1 (foto Janez Zrnec). 14. Dve kmetiji, zakaj dva svetova. Prikaz kmetije Lojzeta Lampreta z Gatine 23 in kmetije Agate Adamič s Spodnjega Blata 13. Izpisali sta si in si pišeta vsako svojo življenjsko zgodbo. Kmečki glas, 25. 4. 1985, 30—31, 12 slik in oba portreta (Jože Rozman, foto Janez Zrnec). 15. Lahko zaščitimo idilo. Pristava, vas nad Višnjo Goro, je idilična vas. Nesporazumi zaradi nameravane gradnje počitniških hišic. Vse tri kmetije sodelujejo s kmetijsko zadrugo, ena kmetija je zaščitena. Kmečki glas, 22. 2. 1984, 7 (besedilo in dve sliki Zlata Krašovec). 16. Nemir v Višnji Gori. Vzgojni zavod je zapustilo 24 deklet, »iščoč« pravico. Nedeljski dnevnik, 12. 8. 1984, 12. 17. V Ponikvah pa o pustu fante krstijo. Prikaz življenja v vasi, pu-stovanje in še kaj. Kmečki glas, 20. 2. 1985, 15 (Anka Novak). 18. Iieagana in Gorbačova naj spravi naš brinovec. Gostilničarka Angela Borštnik s Krke in njen sin, ki kuha odlično žganje, sta poslala -mirovni napitek« v VVashington in Moskvo. Delo, 16. 4. 1985, s sliko Angele (Bogdan Pogačnik). 19. Gostilna Derdavs v Vidmu-Dobrcpoljah; odprli so po starem opremljeno gostilno. Delo, 21. 7. 1984, 6 (M. Z.). 20. Šola za gasilske častnike v Grosupljem. V občini Grosuplje je 42 gasilskih društev in okoli 2200 gasilcev, od tega tudi 14 žensk. Pouk z 11 predmeti so organizirali po območjih: v Grosupljem je bilo 56, v Dobre-poljah 59. v Stični pa 52 slušateljev. Dnevnik, 30 3. 1985. (besedilo in foto Ivo Brečič). 21. Pes v službi človeka. Mednarodno tekmovanje šolanih psov v Grosupljem. Tekmovali so nemški ovčarji, dobermani in bokserji. Delo, 25. 6. 1984, 5 (besedilo in sliki 2arko Hostnik). 22. Zlata puščica Grosupeljčanom. Na regijskem strelskem tekmovanju za zlato puščico je zmagal domačin Jože Kolenc, tretji je bil Zvone Kolenc, tudi Grosupeljčan. Na republiškem tekmovanju, ki je bilo aprila v Ljubljani, je tudi zmagal Jože Kolenc med 102 strelcema iz vse Slovenije. Dolenjski list. 24. 5. 1984, 19 (J. P.). 23. Razgled na pradavnino. Magdalenska gora. Naše največje halštatsko najdišče, odkrivamo od 1881 do 1913. Teleks, 10. 5. 1984, 24, s skico (Brane Sotošek). 24. Tabor pri Grosupljem. Ohranjeno obzidje je načel zob časa, toda to žalostno stanje ne gane nikogar; česar niso zmogli podreti Turki... Delo 3.8. 1984, 7 (A. A., foto Janez Zrnec). 25. Poplavna območja v grosupeljski kotlini obravnava v 20. štev. Geografskega zbornika Drago Meze s sodelovanjem Franca Lovrenčaka in Alojza Serclja. 26. Melioracije slivniškega in radenskega polja. Sc enkrat preudariti načrte. Nesoglasja med tozdom Posestva Ljubljanskih mlekarn in uživalci ter lastniki zemljišč. Kmečki gas 13.2.1985, 7 (besedilo in dve sliki Zlata Kra-šovec). 27. Čebela — cvet in zdravje. V Kopru so se srečali in tekmovali mladi čebelarji iz vse Slovenije. V višji skupini so zmagali utvnci OS Louis Adamič Grosuplje. Kmečki glas, 13.6.1984, 20. 28. Kradli vence z borčevskih spomenikov. Milica je aretirala trojko, ki je imela svojo tehniško in trgovsko bazo v Grosupljem. Delo, 2. 11. 1984, 8 (Žarko Hojnik). 29. Filmsko gledališče v Grosupljem. Dne 14. decembra 1984 je začelo delovati filmsko gledališče v Grosupljem, ki naj -ne bi bilo zgolj ogled filma, temveč uvajanje v dojemanje filmske govorice«. Kmečki glas, 26. 12. 1984, 15 (R. R.); — Nobeno sonce v Grosupljem. Predvajanje mladinskega filma Janeta Kavčiča in Zeljka Kozinca. Ravno tam, 20.2.1985, 15 (r. r.) 30. Iz arhiva: Dne 23. septembra 1874 so v Višnji gori odprli brzojavno postajo (Novice 1875, 325); — Dne 6. januarja 1913 je v Višnji gori umrl Anton Perko, 32 let mestni župan, načelnik požarne obrambe, zdravstvenega sveta in član cestnega okrajnega odbora Litija. Odločen SLS pristaš; njegova z^sluga je, da se je Višnja gora prva izmed mest izvila iz liberalne vlade. Zapušča 10 otrok. Za župana je bil izvoljen Jakob Vidic. Dolenjske novice 3, 1913, 58); — V Višnji gori so uprizorili januarja 1915 igrokaz Garcia Moreno; glavno vlogo je imel g. Travnik. Dolenjski list 3, 1913, 44. Z Jurčičeve Muljave 31. Politična publicistika in pisma slovenskega pisatelja Jurčiča. Izšla je II. knjiga zbranega dela Josipa Jurčiča v redakciji Janeza Logarja; obenem je to 140. knjiga zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Primorski dnevnik. 4. 10. 1984, 9 (SI. Ru). 32. Uprizoritev Jurčičevega Domna na Muljavi. Razložili bodo turški napad na Muljavo. Krajani so s podporo občinske kulturne skupnosti Grosuplje obnovili Jurčičevo rojstno hišo in uredili gledališče na prostem. Delo, 29.6. 1984, 10 (Ilija Bregar); — Množično sodelovanje oživlja staro, dobro ljudsko igro. S pomočjo Janeza Eržena so na Muljavi uprizorili Jurčičevega Desetega brata na mikavnem prizorišču. Delo, 10. 7. 1985, 6 (Stanka Godnič). 33. Ob zgornji Krki skozi čas. Valvasorjev opis izvira in reke Krke. Sledovi kamene dobe, halštatske civilizacije in rimske ceste. Dolenjski list, 9. 8. 1984, 12 (besedilo in dve sliki Tone Knez) — Ohranjajo dela prednikov. Obnovili so ostrejše in kritino starodavne, umetnostno visoko vredne cerkve na Muljavi ter cerkev svetega Duha na Velikih Vrheh v župniji Krka in »nemško« kapelo na Krki. Družina 7. 19. 1984, 8 (I. M., 2 sliki); — Vlečnica na Polževem še letos? Žičnico bo gradila Lesna iz Slovenj Gradca. Smučišče bo obsegalo okoli 400 ha, vlečnica pa bo 200 m dolga. Delo, 8.8.1985, 5 (K. M.); — Po vroči Dolenjski. Ob Krki in po gosti hosti ... o gostilničarki Angeli Borštnikovi (s sliko), o ribogojnici, gobah. Dnevnik, 16.8.1985, 12 (Ladislav Lesar). 34. Ogorčeni nad vandalizmom na Muljavi. Protestni pismi. Dolenjski list, 18. 10. 1984, 1; — Eksplozija na Muljavi. Dne 8. oktobra 1984 ob 22. uri je huda eksplozija raznesla spomenik, ki ga je krajevna ZZB Muljava pred 13 leti postavila v spomin štirih partizanov, ustreljenih 29. decembra 1944. Nedeljski dnevnik 21. 10. 1984, 4. — Spomenik obnovili. Dne 28. oktobra 1984 je predsednik skupnosti borcev II. grupe odredov Franc Poglajen-Kranjc odkril obnovljeni spomenik na Muljavi, katerega so neznani teroristi dne 8. 10. razstrelili, Delo 29.10.1984, 1 (M. K., foto J. Zrnec); — Obnovljen spomenik NOB na Muljavi. Primorski dnevnik, 30. 10. 1984, 2 (dd); — Obnovili spomenik na Muljavi. Kmečki glas, 31. 10. 1984, 16. 35. Živahno pred občinskim praznikom. Program praznovanja in prireditev. 28. oktobra bodo odkrili ponovno postavljeni spomenik padlim z Muljave. Delo, 19. 10. 1984, 7 (K. M.). Pevski tabor v Šentvidu 36. V Šentvidu bo 17. junija pelo 268 zborov z domala 8.500 pevci. Zapetih bo 15 pesmi iz vseh slovenskih pokrajin. Delo, 8.6.1984, 6 (I. B.). Jubilejni pevski tabor. Šentvid pričakuje 268 naših in 8 zamejskih zborov z nad 8.500 pevci. — Koncert Pojo naj ljudje. Dolenjski list, 14.6.1984, 1 (I. Z.); — Več kot osem tisoč pevcev! Slavnostni govornik je bil predsednik skupščine SR Slovenije Vinko Hafner. Kmečki glas, 20.6.1984; — V Šentvidu letos 8500 pevcev. Odkrili tudi doprsni kip dolgoletnemu predsedniku UO tabora Petru So-štariču, ki ga je naredil kipar Stojan Batič; plačali so ga pevci sami, pobudo pa so dali pevci ljubljanske Avtomontaže. Kmečki glas, 16.6.1984, 20 (I. B.); — Peti hočejo vsako leto. Niso za bienalno prireditev. Dolenjski list, 21.6.1984, 1 (besedilo in slike D. R.); Pesem ni samo konjiček posameznikov. Radovan Gooec, komponist, dirgent, predvsem pa profesionalni gojitelj amaterskega petja. Nedeljski dnevnik, 11.7.1985, 15, s sliko (Marjan Remic). 37. 16. tabor pevskih zborov. Predvidoma bo nastopilo 270 zborov z 8500 nastopajočimi pevci. Seminar za zborovodje v Šentvidu dne 2. februarja 1985. Delo, 29. 1. 1985, 6 (Ilija Bregar); — Pevski tabor dogodek, ki nam bogati vsakdan. Pesem za mir in sožitje. V Šentvidu pri Stični zapelo 7007 pevcev. Gro-voril je dr. Marjan Rožič. Delo, 24.6.1985, 1, s sliko (Bogdan Pogačnik, foto Marjan Zaplatil); — Moč naše ljudske pesmi. Na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Živa navzočnost prostovoljnega dela in požrtvovalnega kulturnega amaterizma. Med udeležnei so bili Ivan Maček-Matija, Vinko Hafner in Franc Šetinc, slavnostni govornik pa je bil dr. Marjan Rožič. Delo, 25. 6. 1985, 6 (Bogdan Pogačnik); — Hkrati je pelo nad 7000 pevcev iz 230 zborov. Rožič je dejal, da je šentviški tabor »izjemen, vsem Slovencem drag in cenjen kulturni dogodek, ki nas povezuje, združuje«. Pesem Pomlad je dirigiral Stane Habe. Dolenjski list, 27. 6. 1985, 1 (besedilo in slika D. Rustja); — Zbor Oton Zupančič pel v Šentvidu pri Stični. Zbor je vodila Elda Gravner Nanutova iz Standreža pri Gorici. Primorski dnevnik, 27. 6. 1985; — Pevski tabor moramo obravnavati kot slovenski kulturni dogodek. Upravni odbor vztraja, da je tabor vsakoletna prireditev. Tabor je kulturni dogodek slovenskega merila, zato naj se uredi sofinanciranje, republiška kulturna skupnost naj pokrije vsaj 70 odst. stroškov, občina daje KSS 35 mio letno. Delo, 5. 7. 1985, 2 (I.B.). Visok jubilej stiškega samostana 38. Ob 850-letnici stiškega samostana. Družinska pratika za 1985, 49—55 (Jože Gregorič); — Nova pota stiškega samostana. Načrt za ustanovitev zbirke slovenske cerkvene umetnosti. Družina, 17. 4. 1983, (Anton Nadrah); — Menihi so soustvarjali zgodovino. Simpozij o redovništvu na Slovenskem, o zgodovini in duhovnosti benediktincev, cistercijanov in kartuzijanov. Znanstveno srečanje v Stični, Pleterjah in Kostanjevici. Delo, 26.5.1984, 22 (Marjan Zlobec, foto Marjan Zaplatil); — Simpozij se je začel v opatovi kapeli v Stični. Znanstveniki, zgodovinarji in teologi so razmišljali o pomenu me-ništva za Cerkev in narodno samobitnost na Slovenskem. Družina, 3. 6. 1984, 1—3; — Kulturna dediščina v meniški kuti. Vsak samostan je imel pisarsko delavnico, v kateri so nastajala dragocena književna dela. Na ta način je nastal tudi stiski rokopis, dokument pisane besede. Nedeljski dnevnik, 3.6.1984, 17 (Ladislav Lesar); Ukaz neznane ptice. Stiski samostan in njegov nastanek. .Skrivnostna ptica. Prebrisani kloštrski kuhar. Dolenjski list, 6.9.1984, 12, s sliko križnega hodnika (Rado Radešček); — Fumus tabaci prohibetur. Na latinskih počitnicah v Stični. Delo, 7.8.1984, 3 (Marjeta Novak); — Slovenski slikarji razstavljajo v Stični. Dne 9. oktobra 1984 so v prostorih galerije p. Gabriela Humeka odprli razstavo slovenskih slikarjev, ki so neposredno pred tem upodobili več kot 70 slik s samostansko motiviko ob 850-letnici samostana. Družina, 40, 1984. 4 (A. N.); — Med Stično in Košano. Iz dopisovanja med Ksa-verjem Meškom iz Stične in Stankom Canjkarjem v Košani. Oba sta bila izgnanca s Štajerskega med drugo svetovno vojno, Sdd 14, 1984, 4. 177—185 (Jože Dolenc); — Stična na Dolenjskem. Zapis ob 850-letnici samostana 1135—1985. Mohorjev koledar za 1985, 31—36, s slikami med besedilom in ob koledarju za vsak mesec posebej (Jože Gregorčič); — Tudi danes je stiski samostan središče duhovnosti in kulture. Obsežna umetniška in zgodovinska razstava ob začetku praznovanj 850-letnice samostana. Dne 30. maja so odprli razstavo, na kateri so govorili opat Anton Nadrah, akademik Emilijan Cevc in umetnostni zgodovinar Ivan Sedej. Družina, 9.6.1985, 1, s slikami (D. K.); — Proslava 850-letnice samostana in ob 1100-letnici Metodove smrti. Družina, 14.7.1985. 1 in 5, s slikami (jz). 39. Stari mlin še ni odslužil. Valjčni mlin v Stični, ki spada k Pekarni Grosuplje, ima precej več dela. V mlin zdaj vozijo zrnje iz okoliških dolenjskih občin in celo z Vrhnike. Delo, 18.8.1982, 1 (foto Janez Zrnec); — Valjčni mlin v Stični. Zrnje vozijo z vse Dolenjske, dnevno zmeljejo najmanj 8,5 ton pšenice. Delo, 17.8.1983, 5 (foto Marjan Zaplatil). Iz literature 40. Delo Louisa Adamiča v japonščini. Poleti 1984 je obiskal Adamičevo rojstno hišo v Prapročah japonski profesor za ameriško literaturo Shozo Taha-ra iz Tokia. Za doktorsko tezo si je izbral Adamičevo delo Smeh v dzunS >. zdaj pa prevaja knjigo The Native's Return, ki bo predvidoma leta 1986 izšla v japonščini. Naši razgledi, 11. 1. 1985. 18; — Louis Adamič (1898—1951). Prevod v japonščino črtice iz The Nation, the Number of Sept, 22na. 1951. Paylownia Review No. 3, English Literature. Daito Bunca 1985, 77—82, by Shozo iahaia, — Dogodki na današnji dan: 1988; Rodil se je ameriški pisatelj slovenskega rodu Louis Adamič, Delo, 21.3.1985, 12; — Razburljivi dogodki ob prvem obisku ameriško-slovenskega pisatelja Louisa Adamiča v rojstni domovini (193^ 1933). Nagrajenec z Guggenheimovo štipendijo. Obisk na Blatu pri Adamičevih 22. maja 1932. Večer pri Albrechtu. Adamič in slovenstvo. Obzornik PD 2, 1985, 139-142, s štirimi slikami (Stanko Janež); - Praproče postajajo hiša strahov. 86-letnici rojstva Louisa Adamiča na rob. Hiša bi morala biti hram kulture. . . . »nisem kos velikim stroškom za popravilo hiše,« pravi Stane Adamič, pisateljev brat. Nedeljski dnevnik, 25. 3.1984, 15, s sliko graščine Prapro-če (Ladislav Lesar); — Znova o prvem življenjepisu Louisa Adamiča. Prvo zaokroženo knjižno podobo slovenskega ameriškega pisatelja Louisa Adamiča je napisal njegov brat France Adamič in je izšla pri Prešernovi družbi. Rodna gruda 1, 1985, 34—35 in Naši razgledi, 23.11.1984, 46 (Ivan Dolenc); — Zbornik občine Grosuplje. Prikaz vsebine 13. zvezka ZOG 1984, 223 str. Delo, 20. 9. 1984, KL 7 (F. A.); — Zanimiv zbornik. Prikaz vsebine 13. zvezka ZOG. Obzorja Dolenjskega lista, 23.8.1984, 15 (F.Adamič); — Cosmogramma della basilica romanica di Stična, delo Tineta Kurenta (člana UO ZOG), je izdala univerza v Palermu, ponatis in prevod iz slovenske izdaje Kozmogram romanske bazilike v Stični. Naši razgledi, 25.5.1985, 46; — France Kralj v Kostanjevici. Zbirka Kraljevih slik v Jakčevi galeriji. Naši razgledi, 11.5.1984, 268—2t>9 (Stane Mi-kuž); — Dušan Perme poje v Partizanskem pevskem zboru od ustanovitve do danes. Čudovita pojoča četa. Kmečki glas, 16.5.1984, 20, 16, s sliko iz 1944 (Alenka Regallv). 41. Gradivo za dolenjski biografski leksikon; 11 zv. obsega imena od Franc Gornik do Just Hvala. Iz občine Grosuplje so omenjeni tu rojeni ali umrli ali pa so kako obdobje na ozemlju občine delovali ali se med vojno borili: Janez Hinek (1796—1886), skladatelj, umrl v Stični; — Jože Hočevar, urednik, kritik in prevajalec, rojen na Kamnem vrhu (1929); — Anton Hren, mladinski pisatelj, rojen v Kompoljah (1880—1936); — Anton Hribar, pesnik, rojen na Malem Korinju (1864—1953); — Zan Hrovat, narodni heroj, organizator OF in NOG na Krki (1915—1984); — Zoran Hudales, pisatelj, član Okrožnega odbora OF Grosuplje (1907); — Aleksander Hudovernik, pravnik, rojen v Stični (1861—1931); — Ludovik Hudovernik, glasbenik, rojen v Stični (1859—1901); Jurij Humar, pasigraf, ljudski zdravnik-magnetizer, umrl na Primskovem (1819—1890); — Gabrijel Humek, slikar, živi v stiškem samostanu (1907). Osebne vesli, priznanja in nagrade 42. Valentin Mendiževec, glavni direktor DO Livar Viktor Kolesa v Ivanč-ni Gorici, je prejel nagrado Borisa KRAIGHERJA 1985 kot priznanje za izjemne dosežke trajnejšega pomena v gospodarstvu v letih 1978—1984. Pod vodstvom nagrajenca se je delovna organizacija iz tehnološko zaostale ključavničarske dejavnosti razvila v sodobno livarno. Delo, 5.1. 1985, 4, s sliko in Dnevnik, 5. 1. 1985, 2, s sliko; — Ivko Puš, dipl. arheolog je prejel Zupančičevo nagrado mesta Ljubljane 1984 za uspešno izkopavanje emonskih grobišč v Ljubljani in urejanje antične dediščine. Delo, 9.6.1984, I (M. N.); — Doprsni kip dr. Engelberta Besednjaka, enega vidnih primorskih politikov in kulturnih delavcev, poslanca v rimskem parlamentu so odkrili na aleji velikih mož v Novi Gorici. E. Besednjak je skupaj z I. Kamušičem v letih 1919—1920 stanoval pri družini Valentinčič, Brinje (danes Ljubljanska 32) v Grosupljem. Primorski dnevnik, 25.9.1984, 8 (mw); — isto Gospodarstvo, 28.9.1984, 11; — isto Primorske novice, 25.9.1984, 1. Jubileji 43. Tone Kozlevčar — sedemdesetletnik. Rodil se je leta 1914 v številni družini v Šentvidu pri Stični. Kot 14-letni deček se je prišel učit obrti v Ljubljano, tri leta kasneje ga je dirigent Fran Venturini sprejel v pevsko društvo Sava. Deloval je kot sindikalist in težkoatlet v klubu Ilirija. Julija 1941 se je priključil OF ter vsa leta okupacije deloval kot varnostni obveščevalec, zato mu je mesto Ljubljana podelilo častno priznanje. Služboval je 25 let v Koncertni direkciji Slovenije, obenem pa je v Srednji glasbeni šoli pri prof. Juliju Bettetu študiral solo petje. Leta 1950 je bil sprejet v Slovenski oktet; bil je organizator in 27 let predsednik okteta ter ga popeljal dvakrat v ZDA in v mnoge evropske, azijske in afriške države. Leta 1951 je pripeljal oktet za njegov prvi nastop v Šentvidu, ob 20-letnici pa je imel oktet jubilejni nastop prav tako v Šentvidu; skupaj s štirimi šentviškimi zbori in nekaj solisti ljubljanske opere sta tedaj predsednik OK SZDL Janez Lesjak in Tone Kozlevčar začela s prireditvami Pevskega tabora v Šentvidu. Na Kozlevčarjevo pobudo so v Šentvidu postavili več lesenih skulptur, ki jih je izdeloval Peter Jovanovič; med njimi so Ribn'čan Urban, puntarski spomenik, partizanska mati z otrokom in drugi; Tone je bil tudi pobudnik in organizator za odkritje spominske plošče dr. Marku Gerbcu in dr. Stanku Vurniku. Sodeloval je pri prireditvah Kmečke ohceti v Ljubljani ter organiziral prva srečanja oktetov v Šentjerneju. Skupaj s krajani je postavil provizoričen muzej mlinov na Temenici ter si prizadeval za asfaltiranje ceste Radohova vas—Temenica. Za svoje vsestransko delo je dobil red zaslug za narod s srebrnimi žarki, priznanje Osvobodilne fronte, priznanje Svobod s srebrnim vencem, grb mesta Novo mesto, grb mesta Karlovac, priznanje Partizanskega pevskega zbora, diplomo častnega občana Ribnice. Ob njegovi 70-letnici so mu ljubljanski sodelavci priredili družabni večer v kavarni Slon, družabna večera pa sta mu priredila tudi občina Grosuplje in Ribnica. Našemu občanu Tonetu Kozlevčarju čestitajo tudi bralci in uredniški odbor Zbornika občine Grosuplje. Ob jubileju smo iz časopisov zapisali, da je Tone Kozlevčar od leta 1952 opravil 1800 nastopov, od tega 450 v zamejstvu in na tujem. Dolenjski list, 28.4. 1977, 27, s sliko (Janez Debeljak; — Dota, ki je pesem. Nedeljski dnevnik, 29.4.1984, s sliko (Ladislav Lesar, foto Nace Bizilj); — 70 let Ribn'čana Urbana. Naj nam še poje. Jana, 2. 5. 1984, 18—20, s sliko (Sonja Grizila); — Občuduje narodno pesem vsega sveta. Vsak spodoben Slovenec bo vesel Kozlevčarjeve plošče slovenskih narodnih P'-'smi. Delo. 13. 6. 1984. 10. i sliko (Jože Humer). 44. Sedemdeset let Janeza Lesjaka. V oktobru 1985 je dopolnil 70 let življenja in več kot 50 let dela. V mladosti ga je zanimala arheologija stiske okolice, številne gomile in gradišče Vir. Sodeloval je pri izkopavanjih. Zgodaj, leta 1942 se je priključil narodnoosvobodilnemu boju, leta 1943 pa je bil sprejet \ partijo. Bil je član okrajnega odbora OF Stična, okrožnega odbora Stična in Novo mesto in okrožnega izvršilnega NOO Novo mesto. Po osvoboditvi je opravljal pomembne dolžnosti, med drugimi dolžnost predsednika okraja Grosuplje in podpredsednika okraja Ljubljana-okolica, nato je bil več let direktor tovarne Motvoz in platno Grosuplje ter dve mandatni dobi zveze turističnih društev občine in član republiške zveze. O prizadevanjih, uspehih in težavah je objavil več prispevkov in poročil v prejšnjih številkah našega zbornika. Zadnja štiri leta je predsednik izdajateljskega sveta. S svojo delavnostjo, skromnostjo, razgledanostjo in veliko mero osebnega humanizma uživa ugled med vsemi plastmi občanov. Ob življenjskem in delovnem jubileju mu bralci in člani uredniškega odbora želijo zdravja in pri nadaljnjem delu še veliko uspehov. Glej tudi Našo skupnost 1985, 10, 5. Odšli so 45. Franc Potokar, doma iz Polja pri Višnji Gori (1911—1984), je že leta 1941 prevažal sanitetni material iz ljubljanske bolnišnice za NOV; s triciklom ga je prepeljal čez 5500 kg. 15. marca 1943 je stopil v partizansko bolnišnico na Kočevskem Rogu. Od leta 1949 je bil upravitelj bolnišnice TBC v Šempetru pri Gorici. Primorske novice, 20. 7. 1984, 13, s sliko. 46. Tone Potokar (1908—1985) je 14. maja 1985 umrl v Zagrebu. Njegov življenjepis in pregled literarnih del, prevodov in prikazov je bil objavljen v 10. zvezku našega zbornika (1978, 335—338 in 349—350). Njegova literarna zapuščina je deponirana v kostanjeviškem gradu. Delo, 21.5.1985, 6, s sliko (Janko Moder); — Naši razgledi, 19.7.1985, 424 (Jože Pogačnik); — Delo, 21.5. 1985, 12 (osmrtnici). Glej prispevke v tem zborniku! 47. Umrl je dr. Josip Rus. Eden od ustanoviteljev OF, podpredsednik AVNOJ in SNOS, imetnik partizanske spomenice in nekdanji sodnik in predsednik okrajnega sodišča v Višnji Gori. Delo, 17. 9. 1985, 3, s sliko (Mitja Mer-šol); — Delo, 17.9.1985, 13 (osmrtnica); — Primorski dnevnik, 17.9.1985, 1; — Dolenjski list, 19.9.1985, 1; — Kmečki glas, 18.9.1985, 20; — Komunist, 20. 9. 1985, 22, s sliko. 48. Umrl je pro/. dr. Stane Mikuž dne 19 .julija t. 1. v Ljubljani; rojen je bil 1. maja 1913 v Šmarju. Delo, 23.7.1985, 3 in 13, s sliko (Mirko Juteršek). 49. Avgust Suligoj, učitelj in zborovodja v Stični (ZOG I, 1969, 119—120), je konec junija t. l.v Trbovljah umrl. Delo, 29.6.1985, 6, s sliko (Martin Men-cej). Dne 25. junija 1984 je v Grosupljem umrl dolgoletni upravnik kmetijskih posestev Boštanj Martin Cakš. Sodobno kmetijstvo, 11, 1984, 3. stran ovitka, s sliko (Ivan Sporar). 50. Janez hužar je leta 1984 umrl; bil je ustanovitelj in več let direktor Elektrostrojnega podejtja (sedaj Kovinastroj) Grosuplje. Rodil se je v delavski družini v Žalni dne 31. julija 1915. Učil se je za elektromonterja pri tvrdki Brown & Boveri v Ljubljani (1929—33), obenem pa je dovršil tri razrede obrtne nadaljevalne šole v Ljubljani. Služboval je v tovarni Motvoz & platno, pri KNE kot monter, pri Brovvn & Boveri in pri tvrdki Miroslav Aleš v Ljubljani. Jeseni 1943 je vstopil v NOV in se boril v Cankarjevi brigadi do 1945, poldrugo leto pa je bil inštruktor za radiotehniko. Po osvoboditvi je služboval na Fizikalnem inštitutu v Ljubljani (1945—51). Leta 1952 je v Žalni ustanovil elek-trostrojno delavnico, iz nje pa je zraslo Elektrostrojno podjetje in sedanji Kovinastroj. Leta 1964 je odšel v Zavod za avtomatizacijo v Ljubljani in bil vodja razvojnih in prototipnih delavnic na Tržaški cesti; tam je delal do upokojitve leta 1967. Glavna direkcija elektrogospodarstva LR Slovenije mu je leta 1951 podelila diplomo o priznanju naziva VEČKRATNI MOJSTER iz kovinske in elektrotehniške stroke. Jane: Luiar Janez Lužar je bil izredno dejaven kulturno-političen delavec v Žalni in v Grosupljem: bil je predsednik KUD in ZZB, član Partizanskega (invalidskega) pevskega zbora Ljubljana in član pevskega zbora v Grosupljem; bil je predsednik KS Žalna, nad 50 let dejaven član gasilskega društva Žalna, predsednik društva upokojencev in .številnih drugih društev, odborov in komisij. Z vseh delovnih področij je prejel mnogo priznanj, diplom in nagrad. Bil je delaven, skromen, vsestransko razgledan. Bavil se je s pisanjem spominov, nekatere njegove pesnitve pa objavljamo v tem zborniku (Iz arhiva vdove Štefke Lužar in sestre Mirni Lužar. Kronika in razno 51. Dr. France Skerl-Bregar, znanstveni svetnik na Inštitutu za delavsko gibanje je v 77. letu življenja dne 22. oktobra 1985 umrl v Ljubljani. Kot borec in zgodovinar je zbiral, raziskoval in pisal razprave iz dokumentov OF in NOV. V našem zborniku je objavil Bibliografijo o narodnoosvobodilnem boju na ozemlju občine Grosuplje (1045—1965) v IV. zvezku leta 1972. 201—218; seznam obsega 170 gesel. Drugi del je Skerl pripravljal za 14. zvezek, zaradi bolezni pa dela ni dokončal (Lj. dnevnik, 24. 10. 1985, 5). 52. Mira Mihelič (1912—1985) je v svojem zadnjem avtobiografskem romano Ure mojih dni (Pomurska založba 1985) opisala srečanje z Louisom Adamičem. Miheličeva je prevedla tri Adamičeve knjige (Vrnitev v rodni kraj. Vnuki in Orel in korenine) ter nekaj drugih krajših odlomkov (190—194). 53. Gradivo za dolenjski biografski leksikon (13) obsega imena od Antona Jarca do Vencenta Jereba. Iz občine Grosuplje so omenjeni Mihaela Jarc, pesnica, živi v Višnji Gori; — Janko Jeglič (1859—1943) je bil učitelj v Skocjanu pri Turjaku; — Andrej Jenko (1884—1973) je kot zdravnik služboval v Šentvidu pri Stični; — Frančišek Jere (1881 — 1975) je bil rojen na Pancah pri Li-poglavu, klasični filolog. 54. Lepote slovenske vasi. 18. Šentvid pri Stični. Zgodovina in opis. (Dnevnik, 11. 11. 1985 in 12. 11. 1985, str. 12 oz. 11 (Darinka Kladnik, foto Marjan Ciglič); — Obnovljeni duh menihov. O mednarodnem simpoziju v Stični, Ple-terjah in Kostanjevici 1984 v knjigi Redovništvo na Slovenskem ob 750-letnici Kostanjevice, 850-letnici Stične in 900-letnici kartuzijancev. Koledar Mohorjeve družbe 1985, 56—57; — Stična na Dolenjskem. Koledar Mohorjeve družbe, 31— 36 (Jože Gregorič). Koledarski del je opremljen s posnetki motivov stiškega samostana, skupno 12 barvnih fotografij iz samostanskega arhiva. — Redovni bratje v Stični. Razgovor opata Antona Nadraha s samostanskimi brati. Družina, 40, 1985, 8; — Podobe doline ob izviru Krke. Obzornik 1985, 10. 726— 731 (Lojze Uršič); — Počitnice na Kopanju. Crne zgodbe. Mladinska knjiga 1982, 147-175. Pet črtic s spomini iz mladosti (France Brenk). 55. Iz leta v leto — iste napake. Skupščina MDA Suha krajina v Grosupljem ocen evala dosedanje delo — Čimprej seje treba odločiti: mladinske delovne akcije da ali ne. Dolenjski list, 12.12.1985, 1 (Ria Bačer; — Delavci Motvoza in platna za odcepitev od Tekstila. Ločitev po sedmih letih. M & P je kot Tekati lov tozd začel poslovati s 1. januarjem 1978 . . . med njihovimi največjimi izvozniki. Delo, 5. 11. 1985, 7 (Mojca Kaučič); Ljubljanski dnevnik, 5. 11. 1985, 4; — Prenovili so Boštanjsko jarmo. Dosedanji objekti so bili zgrajeni 1959 in niso več ustrezali potrebam. Na farmi redijo 320 molznic, 250 telic ter okoli 70 telet. Ljubljanski dnevnik, 29. 10. 1985, 4. 56. Jurčič kot pripravnik in politični publicist. Jugoslovanski seminar za tuje slaviste, Zadar 1984, 33—34, 139—157. Referat na seminarju imel Štefan Barbarič . . . Danes je splošna sodba Jurčiču mnogo bolj naklonjena, kot mu je bila kakšenkrat. Pred kratkim (dec. 1979) sta ga vidna kritika starejšega in mlajšega rodu priznala za velikega fabulista oziroma velikega pisatelja (J. Vidmar, D. Rupel); — Matica srpska je v seriji Slovenačka književnost 4, izdala na 369 straneh naslednje povesti Josipa Jurčiča: Jesenska noč, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika, Telečja pečenka, Med dvema stoloma, Lepa Vida. Izbor in uvod Štefan Barbarič, prevod Božidar B. Begola, bio- in bibliografske podatke napisal Franc Dobrovoljc. 57. 50 let prodaja novoletne jelke Ivan Skrjanc iz Male Stare vasi (Ljubljanski dnevnik, 19. 12. 1985, 4 s sliko, foto Lado Cuk); — Iz leta v leto — iste napake. Skupščina MDA Suha Krajina v Grosupljem ocenjevala dosedanje delo. Čimprej se je treba odločiti: mladinske delovne akcije da ali ne (Dol. list, 12. decembra 1985, 1, Ria Bačer); Iz Cila nazaj v Grosuplje. Po štiriintridesetih letih življenja v tujini — kar trideset let je bil v Cilu — se je Franc Zupančič vrnil v rodno vas Gatino nad Grosupljem (Jana, 19, 8. 5. 1985, tekst in slika: Renata Ažman); 58. Hribarjev zapis v spominsko knjigo Franji Erženovi. Anton Hribar, znan po svojem pesniškem imenu Korinjski (1884—1953) je bil doma s Ko-rinja v Suhi Krajini (Dolenjski razgledi, 6, 17. 10. 1985, 71, objavil Karel Bačer). 59. Gradivo za dolenjski biografski leksikon (14) obsega imena od Jerich John do Južna Martin. Iz naše občine so navedeni: Jerič Josip (1881—1930) iz Gradišča v Stični; — Jerič Jožef (1823—1888) iz Gradišča pri Stični; — Jev-nikar Martin (1913) iz Spod. Brezovega; — Juliant Franc (1756—1836) je služboval na Krki; — Jurčič Josip (1844—1881) z Muljave (Dol. razgledi, 6, 17. 10. 1985, 72, sestavil Karel Bačer). 60. Gradivo za dolenjski biografski leksikon (4) obsega imena Boener Jo-han do Brinar Josip. Iz naše občine so navedeni Peter Bohinc, pisatelj (1864— 1919), služboval je v Dobrepoljah in v Skocjanu; — Etbin Boje, šolnik in publicist (1906—1975) doraščal je v Dobrepoljah; — Vilko Boje, pravnik in novinar (1910—1973), rojen v Dobrepoljah. Glej ZOG 6, 1974, 297; — Jože Boldan-Silni, narodni heroj (1915) rojen v Višnjah pri Ambrusu. Glej tudi ZOG 3, 1971, 31 s sliko; Matej Bor-Vladimir Pavšič, pesnik in pisatelj (1913), napisal v Partizanskem taboru po obisku Grosupeljske čete v Medvedjici. Glej ZOG 3, 1971, 7—14: Dolenjski razgledi, 23. 4. 1981 (Karel Bačer). 61. Lestvica narodnega dohodka za leto 1984. Naša občina je po višini ND zdrknila z 48. na 52. mesto, pred nami je občina Trebnje, za nami pa občina Radlje ob Dravi. ND je leta 1984 dosegel 285.731 din na prebivalca. Izmed sosednjih občin je slabša samo občina Ljubljana Vič—Rudnik, ki je bila na 61. mestu v republiki ter dosegla 229.574 din ND na glavo. Delo, 17. 1. 1986, 2 (Ilija Popit). 62. Gabriel Humek v Mali galeriji. Mojster je razstavil 15 olj — vznemirljivo inačico metafizičnega slikarstva; predstavlja vezni člen med slovenskimi modernizmi in postmoderno. Razstavni katalog MG, 7. 1. — 2. 2. 1986 24 str. uredil Marijan Tršar. Lj. Dnevnik. 7. 1. 1986. 10. 63. Upokojitev za višnjegorski klanec. Prvi odsek štiripasovne avtoceste od Smarja-Sap mimo Police do Višnje Gore bo dolg 12,2 km. Dnevnik, 15.1.1986. 5 (Ivo BreČič); — Javna razgrnitev načrtov. Na ogled je 88 kart, ki so sestavni del osnutka družbenega plana do 1990. Delo, 30.1.1986, 12 (K. M.); — Kmetje so zadrugi prodali več mesa — in praznili hleve. V TZO Grosuplje ne povečujejo staleža živine, kupujejo manj krmil in umetnih gnojil. TZO KZ Ljubljana pokriva tretjino območja občine in sodeluje s 780 kmetijami. Delo, 24. 1. 1986, 7 (Mojca Kaučič). 64. Josip Jurčič. Znameniti Slovenci. (Izdala Partizanska knjiga v Ljubljani 1986, 214 strani, napisal Štefan Barbarič). V zadnjem desetletju doživlja Jurčičevo literarno delo novo potrditev, prav tako pa tudi pisateljevo politično in politično publicistično delovanje. Pisec monografije se je že doslej loteval proučevanja Jurčiča v celoti in v posameznih obravnavah. Zaradi omejenih finančnih sredstev je bilo uredništvo prisiljeno, da iz gradiva izloči pet prispevkov, ki niso bili naročeni ali so prispeli z zamudo razpisanega roka. Prispevke bomo glede na pomembnost po možnosti objavili v 15. zvezku našega zbornika. Avtorjem se uredništvo opravičuje. LIVAR Viktor KoleSa livarstvo in armature, n. sol. o. 61295 Ivančna gorica, Ljubljanska cesta, tel. 061/783 140, telex 31570 yu imp liv Proizvodni program TOZD LSNL — ulitke iz sive in nodularne litine kvalitete po JUS SL 10 do SL 30 in NL 42 do NL 60; za avtomobilsko in strojno industrijo, kmetijsko industrijo, proizvodnjo aparatov za gospodinjstvo in individualna naročila — kanalizacijski pokrovi in rešetke TOZD TA — armature in pribor za zunanje vodovodno omrežje — armature za industrijo za plinovode, cevovode tekočih snovi in podobno — mehanska obdelava TOZD LBK — ulitki Iz barvnih kovin (aluminij, medenina, bron) za strojegradnjo, ladjedelništvo, elektro industrijo in kmetijstvo TOZD VIPO — modeli za ulitke, jedrovniki — vzdrževanje — mehanska obdelava ISKRA — INDUSTRIJA ZA AVTOMATIKO TOZD STIKALNIH IN ZAŠČITNIH ELEMENTOV DOBREPOLJE PREDSTRUGE 29 VIDEM 61312 Black & Bečken JUGOSLAVIJA po podjetje za proizvodnjo in montažo električnih ročnih orodij, priključkov in pribora STOLARNA DOBREPOLJE TELEFON: 782 008 TELEGRAM: STOLARNA Dobrepolje 61312 VIDEM-DOBREPOLJE sinnles SINOLES b. o. TOZD LESNA PROIZVODNJA IVANCNA GORICA Telefon: 783-147, 783-148 V povsem sodobno opremljeni tovarni, ki smo jo zgradili leta 1975, izdelujemo specialno stavbno pohištvo in izdelke po meri. Uspešno se vključujemo v investicijsko gradnjo, saj se intenzivno ukvarjamo z izdelovanjem oken, vrat, predelnih sten in drugih elementov za turistične in druge javne objekte. Izdelujemo notranjo opremo po meri in individualno raznovrstno kosovno pohištvo za investicijske objekte. Poleg žagarske proizvodnje nudimo tudi druge obrtniške storitve in se hitro prilagajamo zahtevam in potrebam trga. Letna vrednost proizvodnje znaša približno 180 milijonov dinarjev, zaposlujemo pa 110 delavcev. MERCATOR-KIT LJUBLJANSKE MLEKARNE TOZD STIČNA PRAŠIČEREJA 61295 IVANČNA GORICA — proizvajamo bekone, pitano govedo in mleko — pridelujemo pšenico, oljno repico, gorčico, koruzo in seno — vzgajamo lončnice in cvetlice ter sadike za zelenjavo — Izdelujemo vence in šopke — pridelujemo organsko gnojilo pridobljeno s pomočjo deževnikov TOZD KONFEKCIJA AMBRUS TOZD »VLTAVA« ŠENTVID PRI STIČNI TEKSTIL TOZD motvoz in platno n. sol. o. Taborska 34 61290 Grosuplje telefon: (061) 771-311 telex: 31498 YU MOTVOZ telegram: Motvoz Grosuplje železniška postaja: Grosuplje tekoči račun: SDK 50130-601-31002 Izdelujemo kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije. Nadalje izdelujemo polipropilenske vreče za moko, sladkor, pšenico in razna semena. Ravno tako izdelujemo ventil vreče za polnjenje na avtomatskih polnilnicah za sladkor, gnojila in podobno. Izdelujemo kontejner vreče za 1000 do 1500 kg cementa ali drugega granuliranega materiala. Izdelujemo motvoze in vrvi iz konoplje ali polipropilena, polipropilenska vodila za hmelj ali stročnice, veziva za kmetijstvo in vse druge slične namene. V proizvodnji imamo kvalitetno polipropilen-sko štapel vlakno od 6,7 dtex do najbolj grobega 110 dtex v različnih barvah. Se priporočamo! LJUBLJANA TOZD »Albin Grajzar« IVANČNA GORICA Proizvajamo armirane poliesterske silose in cisterne velikosti do 150 m3: — za siliranje živinske krme (zeleno in zrnato silažo) — za skladiščenje žit in moke — za skladiščenje umetnih krmil — za skladiščenje cementa — za skladiščenje ostalih sipkih materialov — cisterne za tekočine V kompletni inženiring ponudbi nudimo vso transportno opremo za polnjenje in praznjenje. aO^ostroj Kmetijska zadruga Stična sedež Ivančna gorica telefon: 783-102 Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev, organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino, prideluje odlično seme priznanih domačih in tujih sort krompirja, oskrbuje potrošnike s svežim mesom in znanimi stiškimi mesnimi izdelki, ima lastno hranilno-kreditno in lastno kmetijsko pospeševalno službo. VETERINARSKI ZAVOD »KRIM« GROSUPLJE DELOVNE ENOTE: LJUBLJANA-VIĆ-RUDNIK, GROSUPLJE, CERKNICA, VRHNIKA, RIBNICA telefon: (061) 771-170 2IRO RAČUN: 50130-601-31322 pri SDK GROSUPLJE — opravlja neprekinjeno dežurno službo zdravstvenega varstva živali — odkriva in zatira kužne bolezni živali — opravlja umetno osemenjevanje govejih plemen, odkriva in odpravlja plodnostne motnje — opravlja veterinarsko sanitarni nadzor v proizvodnji in prometu živali, živalskih proizvodov in živil živalskega izvora — neškodljivo odstranjuje poginule živali, ugotavlja vzrok pogina in skrbi za varstvo okolja — skrbi za izobraževanje posestnikov živali 0(M]®c! elektrotehniško podjetje grosuplje pozd elektroservice elektrotehniško podjetje grosuplje pozd elektroservice projektiramo, izvajamo in montiramo elektroinstalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trafo postaje, skupinske antenske naprave, avtomatske telefonske centrale, servis in popravila. GUMA Trgovsko podjetje Grosuplje BREZJE PRI GROSUPLJEM 1 C TELEFON 772-360 TELEX 31510 YU GUMA TABOR 99 delovna organizacija » TRGOVINA, GOSTINSTVO In TURIZEM n aol.o.__ 61290 GROSUPLJE Adamičeva 14 Delovna organizacija TOZD Maloprodaja TOZD Veleprodaja TOZD Gostinstvo 772-315 772-120 771-409 771-080 4 OMg)^ ■ 1 I ■ h q ;zzz= iriauilacMc ■ qnoaupyi p.o. GROSUPLJE, ADAMIČEVA 51 — TELEFON: 772-233 — TELEX: 32114 YU INSTGR TEKOČI RAČUN: 50130-601-31182 IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA STAVBNO KLEPARSTVO IN IZOLACIJE! transportno podjetje 61295 IVANČNA GORICA Transportno podjtje »AVTOPREVOZ« Ivančna gorica opravlja prevoze s cestno motornimi vozili doma in v inozemstvu. HE iviercator sestavljena organizacija združenega dela za dejavnost kmetijstva, industrije, trgovine, gostinstva in storitev, n. sub. o., Ljubljana PEKARNA GROSUPLJE proizvodnja kruha in peciva, p. o., Grosuplje, Adamičeva 11, žiro račun: 50130-601-31091 pri SDK Grosuplje telefon: (061) 771-100, 771-177 uprava, 771-143 ekspedit pekarne oo oo SOZD GHT LJUBLJANA GP TURIST LJUBLJANA TOZD MOTEL GROSUPLJE MOTEL GROSUPLJE restavracija sauna bazen dancing club TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA SPLOŠNO MIZARSTVO GROSUPLJE Izdelujemo opremo za hotele, šole vzgojno-varstvene ustanove in pisarne. Režemo hlodovino za gospodarske organizacije in zasebnike. PARTflER ,.. PROIZVODNJA POSLOVNE STORITVE 61290 GROSUPLJE V naši tiskarni tiskamo obrazce, memorandume, vizitke, tabele, plakate oziroma vse po vaših željah in potrebah. V knjigovodskem biroju vodimo knjigovodstva za krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične organizacije, pozde, delovne organizacije in obrtnike. KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE Cesta na Krko 7 61290 GROSUPLJE telefon 771 037, 772 311 — gradnja vodovodov, kanalizacije, cest — komunalno opremljanje zemljišč — vzdrževanje komunalnih naprav — strojne in prevozniške storitve — izvajanje zidarskih, pleskarskih in soboslikarskih del KMETIJSKA ZADRUGA LJUBLJANA TZO GROSUPLJE — KOLODVORSKA 2 ODKUPUJE IN PRODA.A KMETIJSKE PRIDELKE, KLAVNO IN PLEMENSKO 2IVINO POSPEŠUJE PROIZVODNJO PRI ZASEBNIH KMETIJSKIH PROIZVAJALCIH IN JIH OSKRBUJE Z REPRODUKCIJSKIM MATERIALOM, KMETIJSKIMI STROJI IN GRADBENIM MATERIALOM ODKUPUJE IN PRODAJA IZDELKE DOMAČE OBRTI zavarovalna skupnost triglav Ijubijaria OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA, Miklošičeva 10 Vam nudi vse vrste — premoženjskih — življenjskih — nezgodnih — kmetijskih in — transportnih zavarovanj POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAŠČITE PRI ZAVAROVALNI SKUPNOSTI OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA! PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA 3 Telefon 771 441 HE iviercator SOZD Mercator, n. sub. o Mercator DO Rožnik TOZD Dolomiti, n. sub. o. Ljubljana, Tržaška 37/b V svojih poslovalnicah na območju občine Ljubljana-Vič-Rudnik, Grosuplje, Vrhnika in Logatec nudimo našim potrošnikom vse vrste živil, gospodinjske potrebščine, gradbeni material, tekstilno blago, kozmetično blago, pohištvo in gostinske storitve; odobravamo tudi potrošniška posojila. GOZDNO GOSPODARSTVO LJUBLJANA Obrat za kooperacijo GOZDARSTVO ŠKOFLJICA — PE Grosuplje Gospodari z zasebnimi gozdovi s svojimi dejavnostmi: — gojitev gozdov — varstvo gozdov — izkoriščanje gozdov — dajanje lesa in drugih gozdnih proizvodov v promet — maloprodaja gozdnih sortimentov — gradnja gozdnih cest in poti ter drugih ustreznih objektov — izvrševanje storitev gozdarske službe za lastne in tuje potrebe zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje grosuplje, p. o. taborska 3, 61290 grosuplje, tel. 772-038 Dejavnost: — urbanistično in prostorsko planiranje, načrtovanje zelenih površin, parkovnih ureditev in zasaditev; — izdelava lokacijske dokumentacije in pridobivanje soglasij; — izdelava zazidalnih načrtov; — geodetski posnetki terena, zakoličbe objektov in izdelava geodetskih načrtov lege novo zgrajenih stavb in objektov za potrebe tehničnega pregleda; — investicijski posli in inženiring za samoupravne interesne skupnosti in druge naročnike; — ekonomski posli, raziskave, analize, planiranje in svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti; — komunalno opremljanje stavbnih zemljišč; — investitorstvo, organiziranje in opravljanje investicijskega in drugega vzdrževanja stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in lokalov v družbeni in zasebni lasti; — nadzor nad gradnjo objektov v občini Grosuplje; — vsa strokovna dela za samoupravno komunalno skupnost, samoupravno stanovanjsko skupnost in skupnost za ceste občine Grosuplje. IM O S ZDRUŽENA INDUSTRIJSKA GRADBENA PODJETJA, o. sol. o. 61000 LJUBLJANA, Linhartova 11 a, p. p. 99 telefon: 061/325-962, 312-067 telex: 31880 IMOS ZP YU IMOS — SGP GORENJC Ljubljanska cesta 11 64240 Radovljica telefon: 064/75-771 IMOS — SGP GORICA Tolminskih puntarjev 12 65000 Nova Gorica telefon: 065/25-011 telex: 34355 SGPGO YU IMOS — SGP GRADIŠČE Cesta 4. maja 80 61380 Cerknica telefon: 061/791-004 IMOS — SGP GRADITELJ Maistrova 7 61240 Kamnik telefon: 061/831-237 IMOS — GP GROSUPLJE Taborska cesta 13 61290 Grosuplje telefon: 061/772-112 telex: 31480 GROSGP YU IMOS — SGP KONSTRUKTOR Sernčeva 8 62000 Maribor telefon: 062/21-741 telex: 33180 KONMAR YU IMOS — SGP KRAŠKI ZIDAR 66210 Sežana Cesta na Lenivec 4 telefon: 067/72-141 telex: 34287 KRAZID YU IMOS — SGP STAVBENIK Ulica 15. maja 2 66000 Koper telefon: 066/32-031 telex: 34254 STAVKP YU IMOS — SGP TEHNIK Stara cesta 2 64220 Skofja Loka telefon: 064/60-371 IMOS — SGP TR2IČ Blejska 8 64290 Tržič telefon: 064/50-288 IMOS — GIP VEGRAD Prešernova 9 A 63320 Titovo Velenje telefon: 063/856-712 telex: 33631 VEGRAD YU IMOS — INŽENIRING Podjetje za gradbeni inženiring investicijskih del doma in v tujini Trg. VII. kongresa ZKJ I 61000 Ljubljana telefon: 061/326-461, 323-988 telex: 31410 IMOS YU IMOS — BEST Vankina broj 11—21 41020 Zagreb telefon: 041/677-171 IMOS — ELEKTROSERVICE Cesta na Krko 9 61290 Grosuplje telefon: 061/772-622 IMOS — INSTALACIJE Adamičeva 51 61290 Grosuplje telefon: 061/772-233 IMOS — SLIKOPLESK-TERMOPLAST Gornji trg 4 61000 Ljubljana telefon: 061/222-586 ODO »UNIVERZAL« IVANČNA GORICA Malo Hudo 4 a telefon (061) 783- 043 uprava 784- 002 peskokop se ukvarja: — s pridobivanjem gramoza in peska, — vrši prevoze, — nudi strojne usluge, — izvaja novogradnje in adaptacije makadamskih vozišč Iskra ZMAJ Ljubljana TOZD proizvodnja baterij ŠENTVID pri Stični Telefon: 785-030 V. (0 ► s ^......---^ Iskra Zmaj Ljubljana . KOVINASTROJ L • Grosuplje tovarna gostinske opreme, 61290 grosuplje, adamičeva 36, telefon (061) 771 411, telex 31552 yu kogro Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov. Izdelujemo pomivalne stroje, toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilne in druge pulte, samopostrežne in ostale linije. Opravljamo razne storitve Lastni projektivni biro Servisna služba v vseh večjih krajih v Jugoslaviji Predstavništva: Beograd, Niš, Sarajevo in Opatija UNIS — ELKOS Tovarna elektrokovinske opreme in strojev Ljubljana OBRAT GROSUPLJE, Industrijska 5, 61290 GROSUPLJE ELEKTROTEHNA DO SET Ljubljana — poslovalnica GROSUPLJE Adamičeva 3, 61290 GROSUPLJE cestno podjetje ljubljana ZCP CESTNO PODJETJE LJUBLJANA, n. sub. o. Ljubljana, Stolpniška 10 s temeljnima organizacijama VZDRŽEVANJE LJUBLJANA in GRADNJE in delovnima skupnostma DELAVSKA RESTAVRACIJA in SKUPNE SLU2BE opravlja vzdrževanje in varstvo uvrščenih cest ter opravlja dela projektiranja, gradnje, rekonstrukcije in modernizacije cestišč, hidrogradbenih in drugih objektov nizke gradnje z lastno asfaltno bazo in opravlja prevoz blaga v cestnem prometu. CVETLIČARNA TOZD Rast Ljubljana Cesta II. grupe odredov 32, IVANCNA GORICA TRGOAVTO Koper — PE GROSUPLJE gradbeno podjetje grosuplj Gradbeno podjetju Grosuplje r 61290 Grosuplje Taborska 13 Telefon: 061/772 112. telex: 31 TOZD Splošne gradnje TOZD Gradbeni polizdelki-pro zvodnja TOZD Kovinsko lesni obrati TOZD Projektivni biro DS za nastanitev in prehrano (Jlelavcev DS skupne službe ■iftJi sol.o 480 YU GROSGP. telegram: G 3G DO je članica SOZD Imos Ljubljana. Linhartova 11 a GPG z 2500 zaposlenimi spada med največje slovenske gradbene organizacije. Imamo 40-letne izkušnje na najzahtevnejšem jugoslovanskem trgu. zgradili smo 25% ljubljanskih stanovanj, večino ljubljanskih fakultet, poslovne, industrijske in kmetijske objekte, objekte visoke gradnje v olimpijski vasi v Sarajevu. Nastopili smo na gradbiščih v tujini: Irak, ZRN, NDR, Izvažamo opremo. Dejavnosti: Izvajanje vseh vrst visokih gradenj Proizvodnja predizdelanih gradbenih elementov Proizvodnja kovinskih, stavbnih in drugih konstrukcij Projektiranje gradbenih objektov Prostorsko in urbanistično planiranje in projektiranje Poslovni ugled GPG temelji na visoki kakovosti, izpolnjevanju rokov in konkurenčnih cenah Prilagajamo se tržnim potrebam. Z investitorji sodelujemo od zasnove do predaje objekta (svetovanje, projektiranje, izvedba). Sledimo razvoju projektiranja m gradnje. Uvajamo nove — izvozno usmerjene — proizvodne programe kovinarske dejavnosti. Vse ob podpori najmodernejše računalniške tehnologije Priporočamo se za obisk s svojo enoto v Grosupljem, agencijami v Domu starejših občanov, v Ivančni gorici in Dobrepolju /O Gospodarska banka Ljubljana Odločite se za pravi korak in sodelovanje z nami □ T