Poštnina plačana v gotovini življenje: 1n ■ svet Tedenska revija Ljubljana, dne 17. avgusta 1928. Stj-epan Radii Leto II. Knjiga 4 t Stjepan Radič: V sredo, dne 8. avgusta t. 1. umrli vodja hrvatskega naroda Stjepan Radič ni bil samo bojevnik za politične svoboščine, apostol slovanske demokracije. organizator kmečkega ljudstva, blesteč govornik, velikopotezen taktik in široko izobražen državnik, marveč tudi plodovit publicist. Od dijaških let do smrti je neumorno sukal pero. Za njim so ostale debele knjige, priče njegovega obsežnega znanja. Zapustil je neštete razprave, članke, poročila — ogromno gradivo, ki je danes še ne-precenjeno. Šele ko bodo nekoč izšli njegovi izbrani spisi, bomo videli, kaj in koliko je Stjepan Radič ustvaril s peresom. Samo v češkem jeziku — kar bo redkokomu znano — je spisal toliko političnih, gospodarskih in kulturnih razprav in člankov, da bi dali debelo knjigo. Iz njegove češke slovnice smo se nekoč učili češčine. Bila je izvrstna knjiga, ki bi zaslužila drugo izdajo. Z bratom dr. Ante Radičem sta nekoč širila med Hrvati zanimanje za ruski jezik. Stjepan, slušatelj pariške visoke šole za politično vedo. je poznal poleg zapadnoevropskih jezikov vse slovanske. In ne samo poznal. Prečit al je v izvirnikih, karkoli boljšega je izšlo v slovanskih literaturah. Vzlic slabim očem je čital ogromno. Lahko bi bil napisal knjigi tak slavospev, kakor ga je napisal Maksim Gorkij. V meščanskem življenju se je oprijel knji-garništva; bil je lastnik Slovenske knji-žare v Zagrebu. Tako je bil tedaj ukoreninjen v knjigah. Pisatelj, knjigarnar, časnikar/ politik. Bojevnik s peresom in z besedo. Ni iakaj mesto niti je naš namen, da bi podali pregled Radičevega književnega delovanja. Omenjamo le, dj je spisal najobsežnejše in najvažnejše knjige o mednarodni politiki v hrvatskem jeziku. Izdala jih je Matica Hrvatska (»Savremena Evropa«. »Moderna kolonizacija i Slaveni«, »Današnja financijalna znanost«). Čehi so imeli v njem vsekdar dobrega prijatelja in je za »Matico Hrvatsko« spisal malo pred vojno lepo knjigo o češki ženi od Li-buše do najnovejših pisateljic. Prevel je celo vrsto spisov, med njimi sredi najhujše politične borbe po prevratu Seignobosovo »Sodobno evropsko zgodovino po L /S/5«, O slovanski duši Posebno zanimiv spis je »Savremena Evropa«, v katerem obsežno karakteri-zira evropske države in narode — za tiste čase izboren uvod v zunanjo politiko. Knjiga ie zanimiva še danes, ko se je obličje Evrope dokaj izpreme-nilo. Iz nje smo posneli in poslovenili nekaj odlomkov, ki jih prinašamo v spomin velikemu možu, ki je postal žrtev žalostnih razmer v naši državi. Iz teh odlomkov bo dobil pozoren čita-telj sliko Ra:i<čeve duše, ki je bila tipično slovanska. Kakor ona je bila široka in mehka, skrivnostna in odkrita; kakor ona volna proslovij, a prožeta z veliko vero v človeka in človeštvo. Radič je dobro poznal zapadni svet, dežele, ki nas prekašajo po svoji omiki in prosveti. Prav zato. ker jih ie poznal tako dobro mu niso bile prikrite velike slabosti in nevarnosti njihove kulture. Kakor Tolstoj je tudi Radič zrl s prezirom na preveč naduto omiko, na napačno umevano učenost, ki misli, da je življenje človeka-posameznika in celih narodov le gradivo za razne učenjakar-ske poizkušnje. Videl ie v dobrih, starih običajih, v Čistosti slovanske rodbine, v potrpežljivosti slovanske matere, v širokosrčnosti slovanskega značaja našo veliko prednost pred tujimi narodi. Nikdar ni bil za opičje posnemanje tuje civilizacije, in ko je opažal, da domače meščanstvo vidi svoj največji vzor v tem, da bi bili Hrvatje enaki Nemcem, Francozom, Angležem, je glasno in odločno opozarjal na nespametno, bedasto posnemanje tujcev. Ljubil je preprostost, domačnost, iskal in čislal je vse, kar je v domačem ljudstvu zdravega. Na te večno mlade domače poganjke je hotel cepiti sadove ■tuie prosvete. Zato ie bil tako globoko vdan kmečkemu ljudstvu, zato ga včasi nismo niti razumeli, zlasti Slovenci, ki smo nemara že predaleč zajadrali v tuje vode. To njegovo -»seljaštvo« ni izviralo iz razredne mržnje, temveč iz ljubezni do naroda, ki mu ie kmečki sloj najtrdnejša podlaga. Njegov agrarni nazor je imel filozofsko podlago; bil je prožet z mogočno vero, da bo slo-vanstvo tako, kakršno je prineslo od industrializacije izmozgani Evropi novih kulturnih sil. Zvest svoji grudi je skrbno varoval svetinje svojega ljudstva, in kar je bilo narodu sveto, j j bilo sveto tudi njemu. Tako je zrl na vero, politiko, kulturo. V tem stališču nikakor ni odpor zoper kulturni in so-cijalni napredek. Narobe: bilo je to razumno pospeševanje napredka. Človek ni divja zver; človeku ie treba vzgoje. Tudi za napredek se morata vzgajati i posameznik i narod. Izbira je prav tako važna. Zakaj napredek nosi s seboj mnogo slabega in o kulturi velja to, kar o zlatu, da namreč ni vse zlato, kar se sveti. Radič je hotel. da bi bila naša slovanska kultura Zdrava in narodna in da bi se izognili slabim izkušnjam, ki so jih imeli drugi narodi z nepravimi, škodljivimi gesli našega časa. Hotel je, da bi bil hrvatski narod pravilno vrosvetljen. srečen, zadovoljen; hotel je lepo, snažno, zdravo vas, naprednega, vendar pa svoji grudi, preteklosti svojega rodu in lepim narodnim običajem zvestega kmeta. Ta njegov »človečanski» in »mi-rotvornU program presega okvir politične stranke; v njem se odraža pristno slovansko čustvovanje in slovanski pogled na svet! B. o o o Slovanska mati . . . Predvsem omenimo, da pri nas Slovanih spoštovanje nasproti ženi kot materi raste, medtem ko je v vsej ostali Evropi predmet oboževanja žena lepotica in žena dekle, da ne rečem: ljubica. Naše ljudstvo devojke sploh ne povišuje, slovanski fantje redkokdaj pojejo dekletom; nasproti vsem zapadnoevropskim pojmom o kavalir-stvu pojo naša dekleta svojemu izvoljencu in ga imenujejo »žarko solnce«. ^rhu tega se pri nas Slovanih — mislim pri kmečkem ljudstvu — ne ženijo in ne može iz same ljubezni, niti ne iz samega interesa, tudi ne iz pokorščine, temveč je ženitev ali možitev tako premišljena zadeva, da je zakon po navadi znosen, če ni srečen v smislu našega sodobnega pojmovanja. Ni treba, da bi bil človek socijolog ali dušeslovec, če hoče spoznati, da je prva materinska čednost neizčrpna potrpežljivost, ako ni že neskončna dobrota in ljubezen. Kakor je potrpežljivost sploh naša slovanska krepost, oziroma tudi slabost, je naravno, da je slovanska mati najbolj požrtvovalna, čeprav v svoji vzgoji ni naijvzornejša izmed evropskih mater. To resnico priznavajo tudi najbolj surovi možje, ki jih je celo med nami blagimi Slovani zelo mnogo, a sam poznam veliko mož med ljudstvom in gospodo, ki nežno, skoraj bi dejal, z oboževanjem govore o svoji ženi kot materi, dočim sicer nimajo dovolj ostrih besed in celo udarcev za ženo. Kar je Romanu lepa dama, Germanu skrbna gospodinja in fina kuharica, to je Slovanu dobra mati; nje ni treba buditi niti tedaj, ko se otrok v zibelki zgane, kamoli, ko zajoka. Pri nas Slovanih ima mati zbog tega tolikšno veljavo, ker smo vsi sami kmečki narodi, ki se vedno ženijo zaradi otrok. Kmetu so namreč otroci prvi in najboljši pomočniki, pa tudi s čisto materijalnega stališča so mu najdragocenejše »imetje«. Zlasti velja to za nas ondi, kjer ima naš kmet dovolj svoje zemlje, ali če je nima, kjer jo lahko dobi približno v istem podnebju in pod enakimi zakoni. Mislim tu na Rusijo in na tiste goste roje kmečkih rodbin, ki se že na tisoče in tisoče spuščajo po srednji Aziji, Sibiriji in Mandžuriji, tako da ima Rusija tudi brez kozaških stanic v teh pravih občestve-nih stanicah živo in nepredorno mejo. Rodbinstvo . . . Kakorkoli se bo kdaj izpopolnila notranja urfeditev države, — ki je s kulturno-socijalnega stališča v mnogih državah še jako zaostala — kakorkoli se bo namreč uredilo zavarovanje za slučaj telesnih nezgod, bolezni, brezposelnosti in starosti, nikdar ne bomo mogli nadomestiti enega zavarovanja: roditeljske skrbi, otroške hvaležnosti staršem in rodbinske pomoči. In če bi se toliko pametnih ljudi in toliko moči potrošilo za to zavarovanje, kolikor se jih je potrošilo proti nJemu, tedaj bi bila socijalna politika neizmerno lažja na vasi in v občini, v mestu in v državi. Pri nas Slovanih — ne iz-vzemši niti Čehov, ki o njih sicer radi, čeprav po krivici mislimo, da so se po-nemčili v vsem razen v jeziku, je rodbinstvo velika in po vsem sodeč neuničljiva socijalna sila. Zlasti velja to za Ruse, pa tudi za nas Hrvate in Srbe. To dokazuje naš jezik, v katerem je kakšnih petdeset besed in pojmov samo za rodbino in za sorodstvo. Dokazuje pa tudi naša narodna pesem, v kateri je ljubezen med brati in sestrami tako ovekovečena, da je taiko ne bi moglo niti najbolj sigurno kiparsko dleto in najbolj vešči slikarski čopiči. Dokazuje to zlasti naše narodno življenje, ki bi se bilo sicer že zdavnaj razsulo in razteplo brez sledu v stoletjih suženjstva in pod najnovejšimi političnimi uredbami, ki človeku preveč jemljejo in zahtevajo, a premalo dajejo in obetajo. 2iveč po mestih, kjer so rodbinske vezi zrahljane in se rodbin-stvo že pozablja, si komaj lahko zamislimo tisto puščobo in strahoto, ki bi nastala po naših vaseh, če bi se jih bila prijela rja takega individualiztna, ki ga je človeštvo sprejelo samo zato, da se lahko v praksi odreče solidarnosti, ker mu ni nihče »ni rod, ni po-mozbog«. ^ Slovani in njih tlačitelji Naravno je, da ne maram opisovati ali naštevati tistih muk, ki jih trpe posamezni slovanski narodi samo zato, ker so Slovani in ker se slovanske sile celo v njeni sedanji razcepljenosti boji mnoga nečista vest. Rad bi samo opozoril, da niti slovanska književnost niti slovansko življenje ne nudita dokazov in primerov za kakršnokoli mržnjo do zatiralcev, niti za tako ne, kakor bi se je bili lahko nadejali. Pojdimo po Bolgariji od ustja Timo-ka do ustja Dunava in od Ruščuka do Drinopolja, pojdimo po Makedoniji od Skoplja do Soluna, pa ne bomo našli nikjer v slovanskem srcu nepomirljive mržnje na Turka. Niti v bolgarski književnosti ni izlivov strastnega sovraštva nasproti Turkom, marveč so tu ponajveč opisi resničnih grozot, ki so jih pisci često sami doživljali. Začnimo se razgovarjati s prvim slovaškim piskrovezom, ki ga srečamo; poiščimo slovaškega dijaka ali časnikarja, ki je moral za globe in zapore prodati celo svoj vzglavnik; začnimo razgovor z njim toplo in iskreno med štirimi očmi; napijmo se skupaj po oni rečenici, da vino govori resnico, in bomo doživeli, da Slovak otožno zapoje o svojih Tatrah. da bridko potoži o današnji »ogrski vladi«, rekel bi morda kaj ostrega zoper slovaške žide, ter preračunljive madžarske pomočnike, vendar mu ne bomo videli v očeh niti iskre, kamoli plamena mržnje, ki bi čakala, ali še bolje: ki išče ugodno priliko, da bi se bila maščevala . . . Plemenska in stanovska mržnja Tudi med Slovani je mržnja, toda leta je med izobraženci plemenska, pri ljudstvu pa stanovska. In še je beseda mržnja često premočna za tisto stopnjo neprijateljstva, ki pride tu v poštev. Poljska inteligenca v znatnem, če ne pretežnem delu mrzi Rusijo. Ali baš zato, ker mrzi, da se tako izrazim, samo organizirano rusko silo, namreč rusko državo, a često iskreno spoštuje vsaj posamezne ruske velikane, izgublja ta mržnja svoj razdiralen in divji učinek. Bolgarski, pa tudi srbski in hrvatski politiki in novinarji, uradniki, častniki in dijaki, na nesrečo tudi duhovniki, se mrzijo dokaj živo. Toda to šele od nedavnega časa; ta mržnja nima ne globokih korenin v ljudstvu in ne globokih razlogov v zgodovini. Zato smo lahko priče pobratenju ljudi, ki so se še včeraj mrzili in psovali, Morda to po-bratimstvo ni dovoli iskreno in trajno; je pa dovolj močan dokaz, da je mržnja med posameznimi južnoslovenski-mi plemeni od tujcev nanešen plevel, ki se da lahko izruvati . . . Kdo je rešil Evropo? Kadar se pri nas sproži spor o tem, kdo je rešil Evropo in njeno krščanske omiko, pa če Nemec in Francoz skupaj navajata Karla Martela in Karla Velikega, a vsak posebe še svoje viteze in svoje križarske vojne; če vstanejo Grki, Romuni in Madžari, ali posamezna slovanska plemena, kakor mi Hrvatje, pa Srbi ali Bolgari, da se pokažemo kot brambovci in rešitelji za-padne Evrope: tedaj ne moremo trditi s splošnega zrelišča evropske in svetovne kulturne zgodovine niti tega, da bi bilo vse slovanstvo na čelu z dvema velikima državama koga reševalo in rešilo. Narobe: to slovanstvo je trpelo in trpi še danes od Azije in Evrope in od samega sebe. Trpi zaradi svojega položaja, zakaj, čeprav je najštevilnejše evropsko pleme in četudi živi na mnogo bolj celotnem ozemlju nego Germani in Romani, je vendar na evropskem vzhodu na križišču treh svetov, v južni Rusiji pa na zgodovinski poti vseh azijskih osvojevalcev. In še nekaj povzroča v slovanskem značaju trpljenje: Slovani ne marajo vladarja svoje krvi. Zato so propadle skoraj vse slovanske države v dobah, ko so se ljudje in narodi zbirali okoli svojih dinastij. In kakorkoli že obračamo strani svoje in evropske zgodovine, eno čitamo povsod: Bili smo po navadi preveč zaupljivi! Nekdo bo trdil, da smo bih predobri, drugi pa bo označil to ostreje: bili smo narodno nezavedni in glupi. Moje prepričanje je — in tako mislijo tudi vsi zapadni misleci — da smo Slovani boljši ljudje nego Germani in Romani. Naglašam: boljši od njih, ali še z daleč ne dobri, zlasti si nismo dobri med seboj. In zato smo zaslužili to, kar nas je tlačilo in nas še tlači. Mi torej nismo mučenci drugih, temveč smo mučenci samega sebe. Ali mučenci smo in sicer večji nego sami mislimo. Nu. od tega imamo že zdavnaj veliko moralno korist in prav v tem je osnovno načelo naše kulture, ki daje na prvo mesto moralno popolnost. Kako bi pač govorili o popolnosti, ko vemo po osebnih in zgodovinskih izkušnjah, da človeštvo vsak, tudi najmanjši napredek odkuplja z bolestmi in trpljenjem. In kakor je ne- Cvetko Golar Poet primerno bolj polno življenje skromnega delavca, ki š svojimi žulji vzdržuje samega sebe in svojo rodbino in še ume z odprto roko in iskrenim srcem pomoči tudi sorodniku, prijatelju, znancu in neznancu, — kakor je torej njegovo življenje, pravim, neprimerno polnejše od življenja aristokratskega »sportsmana«, ki živi brez dela, ali od življenja kakega bogataša, ki se večno peha za novimi milijoni, tako je tudi deio naše slovanske, da tako rečem, kmečke obitelji mnogo bolj blagoslovljeno od borbe evropskih vrstnikov. Zakaj naš pogled sega mnogo dalje v bodočnost, to pa zaradi tega, ker je naše trpljenje v bodočnosti in sedanjosti mnogo globlje. Kdor je več trpel, ta več upa, dokler ni zbit; a mi Slovani — tudi najmanjši med malimi — še nismo klonili, kaj šele, da bi bili zbiti. Naše nekdanje in sedanje trpljenje nam daje nesporno pravico do srečnejše bodočnosti zlasti od onega časa, ko bo za to pravico stala naša moč, rezultat takega medsebojnega zaupanja, kakor smo ga imeli dosihmal le nasproti tujcem. Andrej Ko je Andrej Vešligaj prodal svoje pesmi in je spravil malomarno denar v raztrgano listnico, je poiskal prijatelje. Zbrali so se v krčmi, in ko so nalili tretjič kozarce in trčili, je Andrej povzel besedo: »Kakor sem dejal, gredo naše poti narazen, ako ne sprejmete mojih besed. Šel bom in oznanjeval ljubezen bratovsko in vsem bom povedal: Kar je moje, to je tudi tvoje. Zakaj cilj našega življenja mora biti ljubezen. Saj poznate prelepo geslo Franceta Levstika: »Eno le potrebno je: Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata —« »In daj mu brco«, ga je prekinil tovariš Janez »Ha, ha. ta je prava! Brco mu dal, kakor bi jo moral ti dati svojemu prijatelju in potepuhu, k' si mu plačal večerjo, pa ti ie zato ukradel klobuk«. »O, ti evangelist, kar v malhi naj ostane tvoj evangelij! Jaz sem tisti, ki je žejen ljubezni in lačen kruha, pa do- sedaj je bil moj delež bič mesto ljubezni in kamen mesto kruha,« je raz-ustil jezno drug tovariš in zaklel. »Ker je tako in tako, se ločijo naša pota prej in bolj temeljito, kakor sem mislil. Srce mi je žalostno, ko vas poslušam, bratje moji, težko mi je, da bi jokal neprestano, kakor se je razjokal Kristus nad Jeruzalemom. Pojdem in bom izpolnjeval svojo človečansko dolžnost —« je dejal poet Andrej. »Ha, ha, kakšna pa je tista človečan-ska dolžnost? Ne pridiguj, saj nimaš bire, sedi in pij!« »Ne, ne, moja pot gre med siromake in z njimi bom delil, kar je moje. Z njimi bom trpel in blagoslavljali me bodo.« . Vstal je Andrej Vešligaj in se začel odpravljati. Prijatelji pa so mu branili in rekli: »Ne hodi! Ni čas ribičev nazarenskih in prerokov. Vsak je bil kamenjan, kdor je govoril ljudstvu resnico in učil božji nauk. Ostani nizko, ne prižigaj sveče visoko, ker ne bo gorela.« »Pusti norca, naj gre! Opljuvan se bo vrnil, ponižen bo stopil v našo sredo, ker ne ve, da je dobrota — sirota —« In obrnili so se od njega. Poet je zato obrisal prah s čevljev in je zapustil tisto mesto. Še ozrl se ni in je hodil naprej in naprej, proti solnč-nemu izhodu, hodil je pol dneva in še malo čez. Potem pa se je ustavil, pogledal je na visoko nebo in si obrisal pot s čela. Oddahnil se je in obrnil nazaj po dolgi in široki cesti, ki jo je prehodil. Nič več ni bilo videti mesta, nič več hi bilo slišati šuma in ropota, zato je bilo potolaženo njegovo srce. »Hvala Bogu, da je za menoj! Za-hvaljeni vsi, ki ste mi dali popotno palico v roke. Nič hudega vam ne želim, ampak vse dobro, in da bi bili tako zadovoljni, kakor je vesel romar, ki je šel od vas na to prijazno pot. Kar je bilo, je bilo, in se ne vrne nikoli, kar je bilo umazanega, je ostalo tam v tistem mestu. Veselite se, dragi moji, pregledal sem vas in raztrgal prt.« Tako je mislil in govoril poet Andrej. Tako je dejal v svojem srcu in je pogledal okoli sebe. Dan je že šel proti večeru in dolge sence so šle od visokih topolov, ki so stali na straži kraj ceste. In gozdov čez polje je prihajala hladna tema in skoro se je prestrašil samote sredi tujega kraja . . , »Nisem navajen samote, čeprav nisem iskal družbe, sem bil vendar zmeraj blizu nje. Vsaj vedel sem, da je blizu vesela bratovščina. V resnici je čudno, da me je obšel strah. Saj še sedel nisem, saj še truden nisem, pa me že obhaja hladna bojazen«. Šel je naprej in ko se je skril za ovinkom, so stale pred njim jablane in orehi. Na obeh straneh ceste so se vzdigale zelene in visoke grmade, po, katerih so prepevali ščinkavci. »Pozdravljeni, pa zapojmo eno! Pero sem sicer zlomil, bom pa eno na pi-ščal, ha, ha, ha! Saj včasi sem znal marsikatero, saj včasi sem lepo žvižgal in še lepše pel kot sv. Izidor. O, ni vseh dni konec, še pride Kana Galileja. Kar naprej, se mi že zdi, da je za tistimle hlevom bela hišica, v kateri so doma vesela hišna mati.« Ko je Andrej Vešligaj v prijetnih mislih in besedah stopal v vas, se je odtrgala od bližnjega kozolca nizka postava. Bila je sključena in v dolgem plašču, ki je segal do gležnjev in ki se je potegnil po tleh, kadar so se upognila kolena. Ko je pogledal bolj natanko, je videl možica, ki je nesel vrečo v dva konca, eden ga je vlekel spredaj proti zemlji, drugi pa mu je visel čez hrbet. »O, poglej ga, trudnega in težkega popotnika. Nisem sam, kmalu bova dva! Samo da sem vas pustil, moji dragi prijatelji, ki sem vas včeraj ljubil, hvala Bogu, da^ smo narazen, ki ste me sunili v hrbet. Še spominjam se vas nerad in jutri že ne bom vedel, da so ise kdaj križala naša pota. Pozdravljeni za zmeraj!« Smehljal se je veseli romar in je obstal ob poti, po kateri je prihajal njegov novi znanec. »Dobri mož, odkod prihajate in kam ste namenjeni? Ako vam ni od rok, stopite z menoj, mogoče najdeva pogrnjeno mizo in postlano posteljo. Glejte sam sem, in pravijo, da le voli sami pijejo, jaz sem pa namenjen v krčmo.« Kakor bi se izlivala voda in klokotala po globokem požiralniku, tako se je zaslišal smeh čudnega prišleca. Bil je kakor njegova vreča v dve gube, in imel je polhovko potisnjeno prav na velike obrvi, ki so mu senčile kalne oči. »Ha, ha, ha, dobro si dejal, tovariš. Pad slišim tako besedo, pa le malokdaj naletim nanjo. K.ie pa si ti spal nocoj to noč. ker si tako zdravih misli?« Še se je smejal, da mu je vreča opletala pod brado, ki mu je dolga in kode-Ijasta široko sršela po prsih. Tudi oči so se mu zvito smejale in mežikale, češ, to le je pa še zelo mlad fant, in napravil se bo prijeten večer. »Prijatelj, kar vesel sem vas! Od-daleč me je pot prinesla in dobrih ljudi iščem. Kar z menoj se napravite, storiva še nekaj korakov, zakaj zdi se mi, da nekaj voham tamle izpod kostanja. Ce me vse ne moti, je tamle hiša, kjer se toči rdeče vino in reže bel kruh. Stopiva, prijatelj, stopiva, zakaj mrači se in zdavnaj se je že dan nagnil«. Podal je roko novemu znancu in ga je potegnil s seboj. »Le hitro, le hitro, da dobiva prostora. No, ta bi bila lepa! Prideš na gostilo, klopi so pa zasedene. Le to mi povejte, preden prideva med ljudi, kako naj vas kličem in kdo ste?« Spet se je zasmejal popotnik z vrečo in dolgo ni mogel spregovoriti, potem pa je takole postavil svoje besede: »I, kaj, Groga me kličejo, kosmati Groga. Drugače sem pa berač. Ampak midva bova še prijatelja, zakaj zdi se mi, da gredo najina pota v Matevževo oštarijo. kjer točijo oča najboljšo bre-žanko. Potle pa pojdeva na moj dom, to je v jarek. Ha, ha, ha!« Še se je smejal berač in tudi njegov prijatelj, veseli romar, je veselo gledal okoli sebe. In tako sta prekoračila ka-menit prag in stopila v gostilniško vežo. Oblastno in široko se je postavil berač Groga pred dolgo mizo, za katero je sedelo dvoje ljudi. Bila sta kmeta po videzu in sta imela pred seboj polič vina in se važno pogovarjala. »Na sejmu si bil, praviš, pa si prodal?« »Sem prodal tistega vola, ki sem ga sam zredil. Pa to ti povem, da bi bil kmalu obležal tam sredi dobrave. Preveč je bilo likofa.« »Likofa, likofa,« je začel vpiti Groga. »Le na mizo z njim, dva sva, in nocoj bodo govorili srebrni palci. Tale moj tovariš je take volje, da bo dal za likof, čeprav ni prodal vola.« »Beži kam! I, odkod pa se je vzel? Ali je svoio mater okradel?« Hudomušno je pogledal kmet s konca mize poeta Andreja in pod mizo je sunil s komolcem svojega tovariša, rja-ve2a seimaria. »Eh, meni se pa zdi tak, kot da jo je ravno popihal iz črne šole, pa kakšen denar je pouzmal gospodom.« »Nič vam ne zamerim, prijatelji, govorite, kar hočete. Nikomur nisem prizadejal krivice, vsakemu želim dobro. Zato pa se veselite z menoj! Izgubil sem prijatelje, zdaj pa iščem novih. Ej, ti rdeča deklica, ki se mi smeješ s praga, skoči, prinesi bokal, dva bokala prinesi, zame enega, pa za prijatelje enega! Pa kruha tudi prinesi!« »Ali nisem dejal,« je povzel besedo kosmati Groga, »ali nisem dejal, da je prišel med nas tak človek, ki ima srebrne prste! Pa kaj, Amerikanec je to, ki šteje dolarje. Vsi bomo nocoj ležali pod kapom.« »Ni dobro, e, ni dobro! V mestu sem bil, pa vem, kako je s pijačo. In tam v dobravi sem siečal tri ali štiri ro-kovnjače, če niso bili še kaj hujšega. Pravi potepuhi so bili, tako so me pogledali, da sem se pri tisti priči streznil.« »Ti nam strah na zid slikaš, sram te bodi, ki si postal otrok, pusti ga, naj nam da za vino,« mu je sponesel Groga. »Saj vem, da bi se ga rad enkrat zastonj napil!« »Le radi se imejmo in prijatelji bodimo! Tako se radi imejmo, kakor bi nam škrjančki peli in bi nas angelci za-grinjali.« Vesel je bil Andrej Vešligaj in smejale so se mu oči in ves obraz je bil poln veselja. Prijel je bokal in začel natakati. »Pijrno ga, vsak naj pije, nocoj iščem novih prijateljev. Rad bi tako vesele večerje, kakor je že ni bilo od takrat,' ko mi je mati rezala kruh.« In so pili. Pa je dejal Groga: »Da si dober človek, sem že vedel, ko sva bila še dva lučaja narazen. Tako si gledal, kakor bi bil ves svet tvoj brat. Dolgo sva se iskala, nazadnje sva se le našla. Že vidim, da bova prijatelja in samo dobra sreča je naju združila.« »E, mladi fant, to ni sreča zate! Takole ti povem, ki sem izkušen mož,« je dejal starejši kmet in zmajal s sivo glavo, »poslušaj me, kar obrni se, pa pojdi naravnost tja, kjer te je jntro našlo. Pojdi k gospodom v mesto, če si eden izmed niih. lepo jih poprosi, naj te vzamejo nazaj v šolo. Izgubil se boš tukaj, padel boš med razbojnike, zakaj že si začel s postopači.« Zasmejal se je Andrej, ob mizo je udaril in je dejal: »E, boter, nič ne rečem, da nisi dober prijatelj, ampak zmotil si se. Jaz ne prihajam od gospodov, ne grem iz šol, ampak krivih prijateljev sem se rešil; sprevidel sem njihove besede, ki so laž in se sladko slišijo, pa hudo pomenijo. Zdaj pa iščem drugih prijateljev, ki niso medenih besed, ampak so trdi, pa pravični. Take iščem, ki jih je živ-lenje teplo, ki zjutraj ne vedo, kje bodo zvečer legli spat. S takimi se bom družil in mirna vest bo hodila z menoj, in nič me ne bo strah ne tatov, ne razbojnikov. Zakaj boijši so ti poslednji kakor prvi, boljši so popotniki brez strehe kakor pa imetniki v gradovih in lepih hišah.« S prijetnim smehom je Andrej potrdil svoje besede in izpil kozarec do dna. Ze so bila rdeča njegova mlada lica in lasje so mu v velikih kolobarjih padali po čelu. Na pragu je še zmeraj stala domača deklica in ga je gledala. »Ti Rezika, ali nisem prav povedal? Ali se boš oglasila nocoj, kadar potrkam na tvoje okence?« »Potrkaj, pa boš videl,« je naglo odvrnila in zbežala. »I, kaj, nič ne maraj, tovariš, z menoj pojdeš, zakaj cesta je široka in dolga. Ne boš se izgubil, ker sem že star in izkušen. Poglej me, že petdeset let nosim malho po svetu, tale gorjača je tnoja spremljevalka iz kraja v kraj. Nič se ne morem pritožiti, ako ni zame prostora v hiši, je pa v hlevu. Za spremembo se zahvalim vseeno, in tudi na praproti sem že prenočil.« . Tako je učil in pogovarjal Andreja njegov tovariš, berač z dolgo brado. Pridno je praznil kozarce in rezal štru-oo. Klobaso je zalagal, ker je vedel, da se ne kuha vsak dan zanj večerja. »Kar sem sklenil, to sem sklenil; sedaj gre moia pot med ponižane. Naj izkusim, kar ie dobrega in hudega pri njih, naj izpijem kozarec pelina, ako ga mi je Bog namenil. Boljši bom, kadar se operem v bridkostih in težavah. Več bom vedel, kadar se zopet vzdignem in grem tisto pot, ki sem jo hodil poprej.« Že ves Čas, kar je govoril poet Andrej, ie stari kmet majal z glavo, ko pa je nehal, je udaril po mizi in ga je izpod čela pogledal. »Govoriš, kakor bi ropotal prazen mlin, pa se te mi zdi škoda. Mlad si, nekaj si študiral, pa nisi ne škrtc ne baraba. Nocoj pojdi k meni spat na svi-sli, jutri pa kar steči, odkoder si prišel. Drugače si izgubljen«. »Oča, vi govorite kot turški boben, ker so prazne vaše besede. Nič ne daj nanj tovariš, mene se drži, ki ti dobro želim. Veš, to je vse tako, kakor bi nagemu v žep segal« Zakrohotal se je berač Groga, in tudi Andrej je pogledal veselo svojega brata. Ze so mu bile meglene oči, in misli so se mu motale po možganih. »Bog nikogar za ušesa v nebesa ne vleče, če me ne maraš poslušati, pa ostani, da te pohodijo. Zdaj bom pa plačal, kar sem zapil.« Kmeta sta se vzdignila in sredi veže ju je prestregla deklica, ki je proseče pogledala: »Oče Melhar, vzemite s seboj še tega fanta! Tako se bojim zanj. Oče, kar z vami naj gre!« »Pa naj gre, saj mu pravim,« je dejal kmet in obstal pri durih, ki so se tisti trenutek široko odprle. Vstopili so štirje neznani možje. Dva sta bila gosto zaraščena in eden med njima je imel rdečo razmršeno brado. Druga dva sta bila mlajša, napol obrit? in v širokih kmečkih klobukih. Nekaj tujega in hladnega je prišlo z njimi, žejno so pogledali na mizo in sedli na vsako stran k beraču Grogi. »O, vrag,« je vzkliknil sejmar, »vas sem pa že videl. Ali niste prej ležali pod smreko v dobravi? I, seveda ste, ravno tako hudo gledate.« »Kaj, mi že ne! Cel dan smo resje kosili, zato smo vsi zlakotnjeni. Tudi mah se me še drži na hrbtu,« je dejal tisti, ki je bil rdeče porasel in vdrtih lic. Umazane pege so se pasle po vsem njegovem obrazu. Drugi trije so gledali v mizo in molčali. .»E, pa ste le bili, zdaj pa grem in duri bom dvakrat zaklenil.« »Ti fant iz mesta, le z menoj! Za pečjo ti bom postlal, zakaj nocoj se tni ne zdi varno na svislih,« je dejal starejši kmet. »Oj, nič se ne bojte, lahko noč vam želim, stric, v dobrem varstvu sem, najprej moram niti bratovščino z novimi prijatelji. Natočimo in pijmo!« Pil je Andrej Vešligai. Z vsemi je trčil in še poljubil se ie z Grogo, kateremu je viselo vino po bradi. Za kmetoma so se zaprle duri Lp deklica je odšla ^ poličem« »Odkod ste se vzeli, ali sem vam dišal, da ste me našli,« je rekel berač. Videlo se je, da so to njegovi dobri znanci. »Ali stelje pa niste kosili, ste preveč spočiti. Temule se priporočite, ta je naš in vsem bo dal večerje. Ali ne, prijatelj?« »Seveda, bratci moji, bodimo veseli, naj pojejo kozarci in tudi noži in vilice naj potrkujejo!« Dobili so na mizo polič in kruha in mesa. Oteščali so se in takrat je povzel besedo rdečebradec: »Jaz pa pravim, da bi se malo premaknili, kdo bi žulil to vodo! Tam pri Knavsu pod mostom smo včeraj kuhali žganje.« »Pa se vzdignimo, saj nismo pustili korenih, e, pridi sem Marjanica, da se pomeniva o najini žiahti.« ■»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦o« »Gremo, gremo, saj nam bo svetila luna.« Vzdignil se je Groga, vzdignil se je Andrej in ko so posrebali vino iz kozarcev, so. odšli. Za njimi na prag je prihitela domača hči, ki je poprej tako zvesto gledala Andreja. Sklepala je roke in klicala za njim: »Nikar ne hodi, o, pojdi nazaj. V hiši ti bom postlala, gorko te bom odela, da se spočiješ. Ostani pri nas, nikar s tistimi ljudmi!« Ihtela je in vabila Andreja, ki je ni slišal in je pel in se objemal s svojimi prijatelji. »Gospod, gospod, rožmarin imam na oknu, in nihče ga še ni trgal.« (Konec prihodnjič) Priroda na otok Na Tihem oceanu, največjem oceanu na naši zemlji, so od Avstralije naprej razsute večje ali manjše skupine otokov ali posamezni otoki. Ce je Avstralija Evropcem neznan, docela tuj svet, velja to tembolj o tihooceanskih otokih. Marsikak človek z živahno fantazijo si zamišlja tu — sredi neskončnega sinjega oceana — pod palmami in kokosniki, v pestri lepoti tropske prirode, pravi zemeljski paradiž. Mnogi pisatelji so semkaj prenesli dejanje svojih romanov; zdelo se jim je, da je tu najprimernejši kraj, kjer se lahko omike naveličan Ev-ropec vrne v blaženo naročje matere Prirode. Toda ti pisatelji fantastičnih in le prenapeto domišljijo zadovoljujočih romanov niso poznali narave teh otokov in tudi niso poskrbeli, da bi jo bili spoznali. Sicer pa so bili nekateri otoki odkriti šele v novejšem času in nemara jih je na tej ogromni vodni ploskvi še nekaj, za katere sploh še ne vemo. Toda toliko so tihooceanski otoki že znani, da so sanje o zemeljskem paradižu izginile kakor jutranja megla. Morda je otok Tahiti edin ali vsaj eden prav redkih na Tihem oceanu, ki se najbolj približuje tej sanji. Ondi je podnebje izredno zdravo in prijetno, ni malarije in tropske mrzlice, prebivalstvo je mirno in dokaj prikupno, hkrati pa dovolj romantično (francoski pisatelj Pierre Loti opisuje svoje vesele pustolovščine na Tahitiju). Povsod drugod je priroda sovražna bel- i Južnega morja cu. V Papui, (Novi Gvineji), Novi Britaniji, Novih Hebridih, Novi Kaledoniji in kako se že imenujejo ti tropski otoki na Južnem morju. Iz daleč se vsi vidijo krasni in idilični, če pa se izkrcaš na obali in kreneš malo globočje, spoznaš čuden svet, fantastično, vse drugo, le ne prijetno in dobro prirodo... ^ Nemški prirodopisec H. G. Francč, čigar opis avstralske narave smo priobčili na tem mestu'1'), pripoveduje v svoji knjigi «Pragozd» (Urwald) tudi o pri-rodi teh otokov, ki jo je bil spoznal še nedavno, ko se je mudil na nekaterih otokih, proučujoč življenje insektov, ki kot nositelji malarije in tropske mrzlice izpreminjajo najrodovitnejše zemeljske pasove v neobljudene pokrajine. H. G. France nam pove marsikaj zanimivega in novega o teh daljnih pokrajinah, ki so domovina čudnih živali in rastlin in še bolj čudnih ljudi — ljudožerov. Vožnja po Tihem oceanu šele preveri človeka, kako neizmerna je ta vodna površina. Dnevi in tedni minevajo in ne vidiš drugega kot samo vodo, sinjo oceansko gladino, sanjavo samoto, veliko tišino brez življenja. Sedemnajst dni se je vozil pisec tega opisa od otočja Mar-quesas. ki je samo zgolj prašek na neizmerni vodi, v Južno Ameriko, dan in noč s hitrostjo vlaka. Ves ta čas ni videl *) Glei »Življenje in svet«, knjiga IV., •tran 132. niti malo kopna, celo nobene ladje ne. Tem večje veselje je tedaj, ko se pojavi kopno — izprva podobno velikemu oblaku, ki je po obliki in barvi dokaj nedoločen: ne veš, ali je res kopno ali pa le oblak, ki jih je tu mnogo in ki prinašajo pogosto ekvatorske nevihte. Ko se ladja že bolj približa, se opazijo najprej visoke gore, ki se vidijo še višje nego so v resnici. Potlej se razgali obrežje s palmami in kokosniki — na videz podoba blaženega kraja. Ali že samo pristajanje je od sile težko, zakaj ocean buta s takšno silo ob obrežne čeri, da bi se bil parnik (in k takim otokom vozijo samo tovorni parniki) neusmiljeno razbil. Treba je čakati ure in ure, da nastopi «premirje» med obema elementoma in se približati po kakšnem kanalu med manjšimi otoki, ki često obdajajo večji otok. Pa tudi zdaj te lahko prepeljejo na otok samo domačini. Človek se uprav prestraši, ko ugleda te grde, bolj živalske kot človeške Papuan-ce, rdečečrne polti, s ploščatim nosom in širokimi nosnicami, z nabuhlimi, žmu-lastimi ustnicami in kodrastimi lasmi. Po večini so orjaške postave, okrašeni s školjkami in opasani s pasom iz palmovega lubja. Če niso nagi, imajo suknjo iz trave. Koža se jim blešči po kokosovem olju, a vonjajo kakor živali grabljivke. Po vsem videzu in vedenju so to odljudna, neprijazna bitja, ki se hranijo tudi s človeškim mesom. Že preje so nas belci svarili: Nikar jim ne zaupajte! Nikdar jim ne obrnite hrbta! Revolver imejte vedno pripravljen za strel... In zdaj naj zaupam njihovemu čolnu? Toda treba je iti skozi ta beli pekel. Zaglušujoče buče valovi, z izredno veščino vodijo Papuanci svoj primitivni čoln. Premočen si do kože, a kmalu le stopiš na peščeno obrežje neznanega otoka. Vse eno, kako se imenuje ta otok. Tako so podobni drug drugemu ... Blizu obale je pločevinasta hiša belca. Nato gozd z bananami, aubergina-mi in mango drevesi, nasadi aruma in kokosovih palm. Ta košček zemlje zasluži ime «kultura». Se dve taki hišici, polni kokosovih orehov, zakaj belec, pri katerem smo se bili izkrcali, je trgovec s kokosovimi oi^ehi. Zadaj je nekaj iz palmovih listov spletenih koč za njegove kulije in potem ... Prazno mesto na zemljevidu, gorovje, ki ga ni še nihče prehodil, — pragozd južnega mt^rja. Tukaj lahko prosto blodim, dokler na- lagajo na parnik kokose... — Ali ste bili v notranjosti? — je vprašal pisec belopoltega trgovca. — Cemu neki? mu je odvrnil le-ta. — Divjačine na teh pro&etih otokih ni, kokos pa raste samo na obrežju. Ali naj bi šel v notranjost po mrzlico in po strupeno pšico teh-le opic tukaj? Nu, če se vam ljubi, Bog z varni... Tako je na otoku Tomanu, tako na Malikolu, natanko .ako na Api ali Malaiti ali na Bai Uniji na Novi Kaledoniji. Na kateremkoli izmed stoterih otokov, izmed katerih je n. pr. Papua .večja od Nemčije. Pot v pragozd teh otokov je mučeništvo, cela veriga nevarnosti ★ Bil sem v gorah — pripoveduje H. G. France nadalje — ki nimajo imena; videl sem vrhove gora v večernem soln-cu, vrhove, ki so lepi kakor alpski in ki se nanje ni povzpel noben človek, ker se domačini boje gorskih demonov. Hodil sem po dolinah, ki niso posest nikogar, vdihaval sem zrak dežele, ki je v resnici svobodna — zakaj Novih He-bridov še ni zasedla nobena tuja država. Tu sploh ni države, tu ni lastninske pravice. Karkoli vidiš in hočeš imeti, vse je tvoje — kar vzemi! Če hočeš priti od močvirnatega morskega zatoka h gorovju, moraš skozi «mangrove» — veliki gozd. Kaj je «man-grove»? Gozd in močvirje skupaj — občestvo dreves, ki ne morejo živeti brez stoječe vode. Prav za prav je vse to drevje ena sama ogromna goščava; pot skozi njo je združena z večjimi mukami nego katerakoli pot na svetu. Veje, korenine, debla, vse je strašno iz-prepleteno med seboj in pod vsem je voda — slana oceanska voda, ki jo to drevje tako ljubi. Drevje sega vse do širokega morja in še tu se včasi oprime ter tvori čudne aleje. Druga posebnost' so njegove korenine, ki rastejo kvišku in jih imenujejo dihalne, ker vsrkavajo tudi zrak, tretja značilnost pa je sočnozeleno, kakor usnje čvrsto listje. To so tipične solne rastline, ki ne producirajo semen, marveč se množe s koreninami, ki poganjajo približno pol metra dolge, pokonci stoječe mladike. Le-teh je vse polno in so zmožne plavanja, kadar se ne morejo takoj oprijeti tal; včasi blodijo dneve in tedne po morju, prebijejo naihuiše bibavice in do-potujejo celo na sosedne otoke, da tako razširilo »mangrove« po vsem tihooce-anskem otočju. Izmed dreves mangrove bi bilo omeniti še tako zvane pandanuse, ki nas spominjajo po listju palm, vendar jim niso prav nič v sorodu; njihove kakor nadstropne hiše visoke krošnje tvorijo cele dvorane. Majhne palme nipa in neverjetna gosta goščava praproti pa izpolnijo vsako luknjo, le tu in tam nastajajo majhni ribniki, v katerih žive trume krokodilov, vodomcev in drugih ptičev ter čudo vsakovrstnih rib, med njimi dvoživke, ki se splazijo na suho in love moskite. Smešen je pogled na posebno vrsto morskih rakov, ki iztezajo svoje velike škarje, preteč z obrambo. Vendar človeka mine veselje do zabave, ko stopi dovolj blizu in občuti moskite, ki domujejo v «mangrove»-močvirju. Ce rečem, da jih je na tisoče, ni to nobena primera. Tu jih roji na milijone. Dim, oblak mušic, megla moskitov, ki je mestoma tako gosta, da se pokrajina sploh ne vidi. Ličinke teh mušic žive spodaj v gleni, ki sploh skriva vse polno drobnih živi. Več dni sem raziska-val to glen, iz katere prihaja človeštvu toliko nesreče. Ta vrsta močvirja je prav za prav kriva, da so ozemlja Ama-zone in dolina Magdalenine reke v Južni Ameriki, vsa Guayana, najlepši del osrednje Afrike, velik del Zadnje Indije, vsa Papuanska, vsi melanezijski otoki, severna Avstralija, Kongo — torej najlepši in najrodovitnejši deli zemlje, ozemlja, ki so večja od Evrope, neob-ljudena in nerabna, ognjišče malarije in strašne tropske mrzlice. V tej gleni je našel pisec dragocene velike alge, ki od njih žive nirijade mušjih ličink, med katerimi je tudi Anopheles, mušica, ki vcepi človeku v kri krvne amebe, katere uničujejo kri in povzročajo mrzlico. Dalje živi tukaj majhen črn moskit Cu-Iex nocturnus, ki sicer ne povzroča malarije, vendar njegov pik takisto lahko človeka uniči. Loti se ga mrzlica brez temperature; čuti utrujenost, nervozne motnje in želodčne bolečine ter postaja čedalje bolj top. Nihče v tej deželi ne uide piku teja parazita; ne pomagata ne ogenj in dim njti mreža zoper moskite. Mrzlični dih «mangrove» kroži vsepovsod, in belopolti naseljenci, ki so komaj nekaj mesecev na tem otoku, postajajo bledi in mršavi. Slabe čedalje bolj in ako ne pobegnejo ob pravem času, jim ie zasiguran križ na robu pragozda. Tak niz preprostih križev obdaja vsako evropsko naselbino v tej deželi ljudožerov, ki je pač daleč od tega, da bi bila idealen paradiž. To je torej «mangrove». Zdaj šele smo dospeli v pravi pragozd Južnega morja, ki v gorskih tokavan prekaša po obilno-sti, lepoti oblik in fantastičnosti vse, kar sploh more nuditi kak gozd. Ni tako mogočen kakor indijski pragozd niti tako čudno tuj kakor avstralski scrub. Karakteristiko mu daje drevo banyan, nekatere samo tukaj živeče vrste ficusa z zračnimi koreninami, drevesa, ki tvorijo cele dvorane, polne fantastično skrotovičenih debel in korenin ter velikega, debelega listja. In še lijane se pno vmes in ovirajo pot. Nenadoma pa se odpre stepa z visoko travo alang ali pa ogromna goščava prekrasnih praproti, ki nas mnogo spominjajo domačih vrst. Nad njimi se pno palme cycas, dočim so se nad potokom razkošatile razne preslice, ki nas po svoji obliki spomnijo, da smo v eksotični daljavi, kjer vse dobiva svojevrstno podobo. V grmovju rasto Nepenthes, mesojedci iz razreda preslic, ki se pri nas goje v gorkih vrtnarijah. Njih zlatorumeni cvetovi z rdečimi črtami so tu in tam težko obloženi z «želodčnim sokom», zakaj ta rastlina lovi mravlje in se obilno hrani z njimi. Čudežna zel — bi dejal, — toda čudežno je naposled vse, kar ti nudi priroda in vendar je sredi nje same vse tako naravno, kakor da bi bilo samo ob sebi umevno! Tu vidiš tudi praprot, ki se vzpenja po drevesih kakor bršljan; raz-rase zelo na gosto in je vsa trnjeva — od drevesa do drevesa sega kakor lijane,^ da je goščava še večja. Čudom se ji čudiš — take vrste praproti ne najdeš nikjer drugje. Vse te rastline zahtevajo mnogo vode in le-te imajo v izobilju. Moča je tukaj obilna, saj je v otočnih gorah Južnega morja do 20 tisoč mm padavin na leto; vsak večer se zbero okoli vrhov oblaki in ob vročini 40 stopinj C zalivajo to bujno floro z izdatnimi nalivi.. Ti otoki — zlasti nazorno se vidi to na Papui in Novi Kaledoniji — imajo dve strani, ki ju dele gore: tokraj je dežela pragozda, kjer so nalivi zelo obilni, onkraj pa je dežela vetrov in groznih gorskih pasov in kotlin. Gore so na Ralabei (Novi Kaledoniji) visoke do 2000 m, na Papui pa celo pet do šest tisoč metrov. Vetrovom izložena stran ima malo dežja. Tla pokriva rastlinstvo, ki se zadovoljuje s suho prstjo in je y NOČ NA OTOKU JUŽNEGA MORJA sile, saj so ti otoki prizorišča hudih potresov in vulkanskih izbruhov. V četrt leta, kar se je pisec mudil na tem otočju, je bila cela vrsta potresov, dočim so na nekaterih otokih (Ambrym, Efat) vsakdanja prikazen. Tako bomo tedaj razumeli — nadaljuje pisec — zakaj nas pokrajina spominja avstralske, čeprav ima otoška pri-roda tudi čisfo svoje posebnosti. Gozd niaufij na zapadni strani Balabeje nudi sliko, ki je ne vidiš nikjer drugod na zemlji. V tem eterično dišečem gozdu z romantično zakrivljenim drevjem je vi eVkaliptov: največje polže, kar jih je na'svetu, debele kot pest, dočim so sli-navci vrste bulimus bele ali rjave barve še debelejši. Cisto drugače je onkraj gore, v deževni deželi. Tu nudi pragozd docela nasprotno sliko. Med drevesi imajo posebno mesto smreke, ki jih imenujejo domačini kaori in ki dosezajo višino 70 m. Ta vrsta tisočletja starih smrek je hkrati najstarejše živeče igličasto drevo na zemlji, ostanek izza dobe rjavega premoga. Pogled na nje je svojevrsten in se človeka silno dojmi; s pa- mm»Sili , - v i -aa k ~ Wm I glavnem isto kot v Avstraliji. Potemtakem sega Avstralija s svojo floro na otočje Južnega morja in to dejstvo potrjuje domnevo, da je bil vse do dobe, ko je nastajal rjavi premog, na mestu tega sinjega morja velik zemeljski kontinent. Ta del sveta je obsegal tudi Zadnjo Indijo, Papuo, Avstralijo do Balabeje in morda je segal celo do otočja Fiji (izg. Fidži). V času velikih katastrof se je potopil in je ostavil za sabo tisoče zdrobljenih otokov, na katerih še vedno delujejo razdiralne zemeljske nepopisno suho in gorko. Po vejah skakljajo majhne papige, toda kengurujev ne najdeš več (samo Papua jih ima še nekaj), tudi emuja ni. Zato pa žive tukaj čisto svojevrstni ptiči pavje velikosti, sivorjavi, po barvi podobni suhi travi in niaulijam, da so bolj zavarovani. Te vrste ptič se imenuje kagu in rad «vozi kočijo*, letati pa je pozabil. Imeniten je v teku kakor noj. Odkar so na teh otokih upeljali pse, ima v njih hude zalezovalce, ki se jih ne more ubraniti. Pa še nekaj svojevrstnega imajo gozdo- ličasto travo, ki raste pod temi starodavnimi velikani, nudijo s.iko, ki bi pristajala fantastičnim pokrajinam na luni. Neprimerno lepše je v gozdovih s praprotnim drevjem, ki je na nekaterih otokih Južnega morja znatno razkošnejše nego v Avstraliji. Tak gozd ima krasno svetlozeleno barvo. Njen blesk je čudovit in ga ni gozda na svetu, ki bi se lahko po lepoti meril z njim. Debla so kaj različna: ta skrivljena in gr-bava, ona ravna kakor sveča, ta zajetna, ona vitka kakor gracije, vmes pa se pno neizogibne lijane. V tej čudni goščavi skakljajo papige in drugi ptiči ter leteče lisice, edini večji sesavci teh , otokov. Tu in tam raste zel, ki jo štejemo k največjim zajedavkam v rastlinskem svetu: kakor Meduza vzpenja svojo kačjo glavo kvišku, se ovija okoli drevesa, ga stisne in mu sesa sokove, dokler se ne posuši in strohni; dotlej je ta morilec že zdavnaj ovil sosednjo žrtev. Toda tudi njemu je namenjena kazen, zakaj drevo se podere in često pokoplje svojega zajedalca, tako da nastane na tem mestu pragozda velika široka luknja. Tu se potem razkošatijo najbohotnejše cvetlice in tudi ptiči se najraje mude na takih mestih, ki jih obilno obseva solnce. Toda če nisi na otoku Tahiti, izgubiš le prehitro veselje in užitek s to prirodo. Vsak dan je v teh krajih (vsaj v času obeh deževnih period) deset- do dvanajstkrat huda nevihta s prelomom Oblakov. Vsaka te lahko premoči do kože in povzroči napad mrzlice. Brez toli obiine moče ne bi bila flora teh otokov tako bujna in pestra. Izmed drugih nadlog so belopoltemu tujcu še posebej nadležni tukajšnji domačini. Ti ljudje žive v mreži strahotnega praznoverja. Tako izkopavajo celo trupla svojcev; jim odsekajo glavo in jo izpraznijo, lobanjo pa fantastično okrase s školjkami, jo posuše in poslikajo. Iz skorje in lubja narede pokveko, ki naj vpodablja človeka in posade lobanjo na vrh. Ta pošast stoji potem pred kočo kot hišno božanstvo. Cesto tudi vidiš, da obešajo okoli koče grozno poslikane lobanje ljudi, ki so jih bili snedli. Vse njihovo življenje je izpolnjeno s čarovnijami, s strahom pred demoni, s sovrastvom, z medsebojnimi boji, z gladom zbog nepoznavanja pri-rode ter z ljubosumnostjo. Svoje pšice namakajo v trohneče meso, tako da človeka usmrti najnedolžnejša rana, ki mu jo prizadenejo. Žene morajo delati kakor sužnje, saj opravljajo vsa dela, doeim možje vse dneve pohajkujejo. Tujce strašno mrzijo in tudi posamezni rodovi se nenehoma bojujejo med seboj. V teh krajih ni divjih zverin, ker je človek sam najbolj divji. Toda usoda teh plemen je jasna: uničila se bodo sama, kakor se sama neskončno trpinčijo, do-čipi je priroda okoli njih očarljivo mila, prelestno zelena in s svojo lepoto vabljiva kakor Sirene... Tako pripoveduje H. G. France o daljnih otokih Južnega morja. Radij z žarki zdravja in smrti Čitatelju je znano iz dnevnikov, da je naša država kupila na Češkem en gram radija. Čital je tudi, kako oprezno in s kakšnim spremstvom so to dragoceno snov prepeljali v Beograd. Te vesti so vzbudile med ljudmi zanimanje za to skrivnostno prvino, ki ima tako važno vlogo v naši moderni dobi. Onim, ki je ne poznajo, so namenjene nastopne vrstice, ki bodo čitatelju razkrile tajnosti tega «čudeža prirode», v kolikor so nam danes že dostopne. Večina ljudi pozna radij samo po imenu. Kvečjemu še po tem, da je edino uspešno zdravilo proti raku. Malokdo pa pozna in se zmeni za druge njegove ?astnosti, ki so tako nenavadne in toli različne od vseh drugih prirodnih pojavov, da so morali učenjaki leta in leta raziskovati in premišljati, preden so si lahko ustvarili o tej magični snovi kolikor toliko točno razlago. Kaj je radij? Ko je pred 28 leti Poljakinja gospa Curie odkrila radij, so stali učenjaki pred ogromno zagonetko: Pred njimi je bil drobec snovi, ki je neprestano dajal velikanske množine toplote. Kaj takšnega dotlej še niso poznali. Kg radija izžareva toliko toplote, da lahko v triče-trt ure zavre 1 liter ledeno mrzle vode. Nemara bo kdo ugovarjal, da to ni takšna reč, in da se da s kilogramom pre- moga napraviti še kaj več. Res je: toda ko premog zgori, ne ostane od njega drugega kot kupček pepela. Radij pa izžareva toploto neprestano leta in leta. Dolgo se ni dalo dognati, od kod jemlje toliko toplote in kaj se dogaja v tem skrivnostnem drobcu tvari. Šele nova atomska teorija je dala na to vprašanje zadovoljiv odgovor. Po tej teoriji obstoji snov — torej vsako telo bodisi trdno, tekoče ali pa plinasto — iz mole-kulov, ki so tako majhni, da bodo nemara za vedno prikriti našim očem. Molekuli pa še niso prasestavina snovi. Ti — kakor bo marsikomur znano — obstoje iz atomov, ki so še manjši, tako majhni, da za njih izmere nimamo več pravega čuta. Vsak. atom zase pa GOSPA CUR1E, /e odkrila radij spet predstavlja cel neskončno majhen solnčni sistem, kjer krog atomskega jedra nenehoma kroži eden ali več elektronov, natanko tako, kakor krožijo planeti okoli solnca. Kakor nebesna telesa, tako se privlačijo med seboj* tudi ta neskončno majhna telesca in ker so si hkrati neskončno blizu, vladajo med njimi ogromne sile, ki prekašajo vse druge. kar jih poznamo. Bog si ga vedi zakaj, toda dejstvo je, da atomi radija nenehoma drug za drugim eksplodirajo; sestavni delci odle-tavajo z nezaslišno brzino in z ogromno silo v prostor. Te leteče delce imenujemo radijeve žarke. Štiri vrste jih je in sioer alfa, beta, gama in delta-žarki. Alfa žarke tvorijo sestavni delci atomskega jedra in se širijo po prostoru z brzino 15 do 20 km na sekundo. Nimajo pa posebno velike probojnosti, kajti že tri tisočinke milimetra debela aluminijasta plošča zmanjša njih energijo na polovico začetne jakosti. Menda pa so baš alfa žarki tisti, ki dajejo radiju zdravilno moč. Beta žarki niso nič drugega, kot po eksploziji odletavajoči elektroni ali sestavni delci elektrike* Brzina teh žarkov je skoro tako velika kakor svetlobna hitrost. Njih prebojnost je velikanska; skozi pol milimetra debelo aluminijasto ploščo gredo skoro tako nemoteno kakor svetloba skozi steklo. Gama žarki, ki so pokazali, da • so podobni rentgenskim žarkom, prodre 7 cm debelo svinčeno plast, 19 cm debelo železno plast ali 150 cm vodne plasti, preden pade njihova jakost za 1,100 začetne vrednosti. Slednjič izžar-ja radij še delta žarke, ki pa so sama počasnejši beta žarki. V prirodi se nahaja radij kot sestavina radioaktivnih rudnin, ki jih je polno po vsej zemlji. Najdemo ga v vodnih vrelcih, v kameninah, v rudninah in celo v ozračju. Cenijo, da ga je na vsej zemlji okoli 27 milijonov kg. Kljub tako veliki množini pa je radij od sile drag, čemur je krivo težavno pridobivanje in izločevanje čiste radijeve kovine iz rudnin, s katerimi je pomešana. To izločevanje ni samo zelo dolgotrajno, marveč tudi naporno in polno mnogoterih nevarnosti. Pred vojno je veljal gram radija nekaj več kot 380.000 Din. Sedaj smo morali plačati za isto množino 3,000.000, kar je tudi vzrok, da se radij še ne uporablja v tolikšni meri, kot bi bilo v skladu z njegovim ogromnim pomenom za razne znanstvene panoge, predvsem pa za moderno medicino. Vse pa kaže, da mu bo cena v nekaj letih toliko padla, da si ga bodo lahko nabavile vse naprave, ki ga potrebujejo, tako zdravstvene kakor tudi tehniške. Dolina, ki je vredna milijarde Največ radija je v rudi uranu in v vseh njenih sestavinan. Zavoljo tega so spočetka domnevali, da je radij samo nekakšna sestavina urana in da ga je najti samo v zvezi z njim. Pozneje sa je pokazalo, da ta domneva ni pravilna. Našli so namreč velika ležišča urana na Norveškem in v Cornwallesu na An- gleškem, kjer pa o radiju skoro ni bilo sledu. Domnevajo, da se največ nahaja v Uluguru v vzhodni Afriki, ki je bila pred vojno nemška kolonija. Pridobiva pa se v teh krajih v prav neznatni meri, ker so rudniki skoraj nedostopni. Ni ne železnic ne cest in ne vodnih potov. Vse bi bilo treba šele zgraditi, kar bi stalo ogromno denarja. Vrhu tega pa je težko verjeti, da bi se v teh pustinjah, daleč od vsake civilizacije posrečilo zbrati dovolj strokovnih delavcev, ki bi vodili obrat. Skratka: razmere so danes takšne, da milijardni zakladi leže še popolnoma nedotaknjeni. Drugo, nemara nič manj bogato pri-dobivališče radija je na Češkoslovaškem v Jachimovu, odkoder se izvaža po vsem svetu. V Jachimovu je tudi svetovno-znano radiotermalno kopališče, ki dobiva svojo moč baš od radijevih ležišč. Od 1. 1563. so v Jachimovu kopali srebro in ga kovali v tolarje, ki imajo odtod tudi ime. Pozneje so opustili srebrno ru-dišče, pred leti pa so v nekem rovu, 200 m pod zemljo, naleteli na debelo žilo črnkaste kamenine, ki ima obilno radija. Šestdeset vagonov te rude je treba zmleti, da se iz nje izloči en sam gram radija. Cel postopek traja več ko leto dni. Najprej se iz 60 vagonov surove rude izloči približno en vagon Črne zmesi, ki se nato s stroji in s toplotnimi procesi toliko časa preobražu>, dokler se iz nje ne izloči drobec čistega kovinskega radija. Radij pa ni tako drag samo zaradi tega zamotanega predelavama, marveč tudi zbog tega, ker je pridobivanje združeno z neštetimi nevarnostmi. Nikjer drugje, niti ne v tvornicah razstreliv, ni delo tako opasno kot v rudniku, kjer se koplje radijeva ruda. Jachimov — mesto smrti Tak slab glas gre o čeških rudnikih. Delavci so zapisani smrti že pred 40. letom. Tako kopači kakor predelovalci rude so nenehoma izpostavljeni radije-vim žarkom, ki so po svojem učinku še mnogo strašnejši od rontgenskih žarkov, ki tudi lahko ugonobe človeka. V zaščito delavcev je bil izdan poseben zakon, ki jim zabranjuje, da bi delali v rudnikih preko določenega števila let. Kaj pa da. ti rudarji so tudi boljše plačani kot kjerkoli drugje. Nevarnejše kot v rudnikih je delo v tovarnah samih. Delavci oo večini iz- gube prste, zakaj z njimi prihajajo naj-češče v dotik z radijem. Pod vplivom njegovih žarkov vsak ud, vsak organizem odmre in odpade od telesa, h kjer drugje na svetu ni na tako majhnem prostoru toliko pohabljenih ljudi kot v Jachimovu. Seveda so poskušali že vse mogoče, da bi obvarovali delavce pred strahotnim pustošenjem radija. Izboljšali so stroje, izboljšali ves postopek predelavanja sploh, ali vse zaman. Radijevi žarki gredo z neugnano silo skozi les, skozi zidove, skozi železo in jeklo: kdo jih bo zadržal? Za radijevo rudo nimajo vsi narodi točnega izraza. Čehi ji pravijo glinec. Rudniki, kjer ga kopljejo, so 350 do 500 m globoko pod zemljo, kopljejo pa v njih samo po 6 ur na dan. Rovi se vidijo čisto tako kot v premogovnikih. Tudi voda nenehoma vdira vanje. Te pa so bolj veseli nego da bi se je bali, zakaj ta voda je polna radioaktivnih snovi. Po ogromnih ceveh jo speljejo v jachimovska kopališča, ki so po svoji zdravilnosti znana širom sveta. Za kožne bolezni ni boljšega leka od kopanja v jachimovskih vodah. Vpliv radija na človeški organizem Dejali smo že, da je uporaba radija silno mnogostranska. Ali največjo popularnost mu je pridobil njegov čudovit vpliv na človeško telo. Radijevi žarki učinkujejo na vsak živ organizem, na vsak njegov drobec. Videli smo, da lahko telesu neizmerno škoduje. Vse zavisi od tega, kdaj in pa kako ga uporabljamo. Zavoljo tega je radioterapija, namreč zdravljenje z radijem, silno kočljiva reč, ki zahteva silno previdnost, Pri čezmernem ob-žarjanju se pojavijo kvarne posledice že v nekaj dneh. Človek se počuti strašno izmučenega, zaspanega in pobitega. Brez volje in energije je, nezmožen za vsako delo in za gibanje sploh. Najlažje podležejo kvarnim vplivom radijevih žarkov možgani in hrbtni mozek, dočim so pljuča za obžarjenje najmanj občutljiva. Tudi kri ne utrpi pod njihovim učinkom nobene izpremembe, dločim živčevju žarki močno škodujejo. Bitjem v embrijonalnem stanju lahko popolnoma zatro ves živčni sistem. Presenetljiv je vpliv radija na rastlinstvo. Na primer trava začne pod močnim obžarjenjem bujno rasti in se razvijati. Včasi gre to tako hitro, da se rast lahko zasleduje s prostim očesom, potemtakem ni več res, da ne bi cl o v c ii videl trave rasti. Kot zdravilo je radij najboljši za različne kožne bolezni, za raka, in vsakovrstne ekceme, ki se zdravijo tako, da se radijevi žarki koncentrirajo na obolelo mesto. Kaj povzročajo tukaj, še ni povsem pojasnjeno. Domnevajo, da ne učinkujejo kemično, kakor večina drugih zdravil, marveč tako, da atom za atomom razbijejo bolezenske klice in že zastrupljeno staničje. Njih vpliv je prilično takšen kakor vpliv rontgenskih žarkov, samo da je mnogo jačji in se hitreje občuti. Mimo tega pa je tudi bolj nevaren, kajti žarki kaj lahko Zaidejo do zdravega staničja, ki odmre in po ko prevdarjeno dejanje je kakor stavba iz kamenja in opeke. Dokler so okoliščine .lormalne, stoji trdno, toda če pride potres, se poruši. Žensko Hpfmie, ki ga je vsega proželj veliko hrepenenje, pa drži kakor skala. To so torei skrivnosti ženskih uspehov v športu. Podpredsednik največje ameriške letalske družbe Curtis, glavni pilot Charles J. Jones. se ie zelo pohvalno izrazil d ženi kot pilotki. »2ene so v letalstvu mnogo pogumnejše od moških. To je M1SS GLEITZE, ki je preplavala gibraltarsko ožino V zvezi z njihovo dušo. Mislim, da bomo imeli v doglednem času celo vrsto tako popolnih pilotk, da se bodo merile z najboljšimi in najboh izkušenimi piloti. Žene pa se morajo sprijazniti z dejstvom, da pilotova umetnost ni zgolj v tem. da obvladuje letalo, da ga ume obračati, startati in pristajati. Poglavitna umetnost je, da pozna celoten aparat in motor in da ume pametno ravnati z njim. Pilot moire znati popraviti aparat in se ne sme bati, da bi se bil umazal pri delu. To pa je tisto, kar žene še vedno precej odbija. Tako je bilo tudi pri avtomobilu. Marsikatera ženska je izgubila iluzije o lepoti avtomobilizma, kakor hitro je morala popravljati prvo pnevmatiko ali leči pod voz in popraviti to ali ono v mehanizmu. Dandanes je to večini avtomobilistk samo ob sebi umevna zadeva. Tudi v letalstvu se je že lepo število žen hitro otreslo teh predsodkov.« Ni torej daleč čas. ko bodo žene letale prav tako sigurno kot moški, ko bodo tudi prometne pilotke, da, a.0 bodo celo tekmovale z moškimi za letalske rekorde. Ko je Lindberg uspel s svojim poletom, se je takoj pojavilo tudi med ženami nekaj posnemovalk. Ka- MISS HELEN WILLS, ženski champion tenisa kor vemo, ste dve plačali svoj pogum z življenjem: miss Doran in princesa Loevenstein - Wertheimova. Danes pa se v Ameriki pripravlja že cela vrsta pilotk, ki bodo nemara že letos skušale preleteli Ocean. Ameriške šole za ženske pilote so prenapolnjene. Njih učitelji se pohvalno izražajo o letalskih kvalitetah in pogumu mnogih učenk. Vendar misli predsednik newyorške letalske družbe Charles D. Collier, da so žene zbog tega toli hrabre, ker se ne zavedajo v polni meri nevarnosti, v katero se podajajo. Vzlic vsemu temu je danes sigurno, da ne more žene nič več izriniti iz letalstva, kjeT bo kot pilotka enakopravno tekmovala z moškim spolom. Nekoliko drugače je pri plavanju, zlasti pri takem, kjer gre za hitrost. Uspehi Ederlove in drugih so vzbudili na-deje, da bodo ženske tudi v tej panogi pokazale enakovredne sposobnosti in možnosti. A ženske rekorde so mcški kmalu potolkli in mistr Handley, ki je bil trener Getrude Ederlove, prihaja k tej-le sodbi: »Žena ne bo mogla nikdar v plavalstvu prekositi moža, zlasti ne v hitrostnem plavalstvu. Ondi njena možnost zmerom zaostaja za moško. Bili so sicer časi, ko je žensko plavalstvo naglo napredovalo in ko so se žene približale vrhovom moške dejavnosti. Takrat se je trdilo, da bo pregraja med moško in žensko zmožnostjo kmalu padla. Ta trditev pa je bila zmotna, sloneča na prehodnih rezultatih, in možje so se kmalu povzpeli znatno višje.« Ta izjava sicer ženskemu športu jako naklonjenega strokovnjaka ie v bistvu pravilna. Ženska ima. preslabo telesno strukturo, da bi lahko ondi, kjer gre v znatni meri za telesno moč. nadkrilila moškega. Moški ima praviloma široka ramena, gladke prsi in sloke boke. To so uprav idealni pogoji za naglo ribanje v vodi. Žensko telo pa stavi vodi znaten odpor. Tudi moč mošKih mišic je praviloma večja od ženskih. Ima pa ženska neko prednost pred moškim: Njeno telo je odpornejše nasproti nizki temperaturi nego moško. To si razlagamo tako, da ženske mišice leže bolj v masti, ki jih varuje pred prehladom, vrhu tega je krvni krogotok pri ženskah ugodnejši nego pri moških, to pa zato. ker so ženske fibrile znatno fi-nejše in ob enakem delu z moškim razvijajo znatno mani strupenih toksinov. Le-ti se ne zberejo tako naglo v mišičevju, zato ostanejo mišice dalj časa spočite. V hitrostni tekmi ima tedaj moški večjo verjetnost za zmago, v vz-trajnostni tekmi pa ga utegne prekositi ženska. * Ženska ima enako potrebo, baviti se s športom kot mož, saj ima tudi isto pravico do popolnega zdravja in popolnega vzrasta. Po dolgih bojih je to stališče venda. le prodrlo. Ni še dolgo, ko se je videlo vse. kar bi ojačilo žensko zdravje, moč in čilost, nespodobno za mlado, dobro vzgojeno dekle. Ta nazor je že dokončno premagan. Oslabitev ženskega telesa je imela to posledico, da se je zmanjšalo njeno socialno sta- lišče in da je zavisela od podrejene vloge v rodbini. Gospodinjske skrbi so jo preveč priklepale na dom, tako da se je poredkoma gibala na čistem zraku. To nikakor ni bilo v prid njenemu zdravju. Že kot deklico so jo vzgojili drugače; medtem ko je smel deček prosto skakati in se izdivjati. so rekli, da ie za dekle spodobneje, če vzame v roko ročno delo ali kaj podobnega. Tako se je že zgodaj začelo to, za čemer je taka ženska trpela vse poznejše življenje. Kaj čuda, če se je moral tak meščanski rod izroditi ali degenerirati. Moralo pa ie kriti do preokreta. Preje so mislili, da telesne vaje škodujejo telesni lepoti, da postane ženska zbog njih boli sirova, groba. To pa je nezmisel. Cisti zrak res ne daje tiste nežne, blede kože, zato pa dobi obličje zdravo, svežo barvo, telo popolno vitko obliko ter izgublja odvišno mast. ki je mnogim starim ženskam toli nadležna breme. Žena novega, dejali bi: športnega tipa je sposobnejša za materinstvo. — Najprei so se razbili predsodki na Angleškem, ki je stara športna dežela in kjer so se žene prve emancipirale. Nato so se vzdramile žene v drugih de« želah: v Zedinjenih državah, v Fran. ciji, Nemčiji. Danes ni na svetu športne panoge, ki je ne bi gojile tudi ženske. Skrajnosti, kaj pa, škodujejo ženi prav tako kot možu, oziroma ženi še znatno bolj. Rekorderstvo ograža zdravje moškega športnika, še bolj pa prizadene žensko. Vsako pretirano gojenje športa je tako bedasto, kakor če kdo sploh nobenega športa ne goji. Ženska, ki se preveč ukvarja s športom, izgubi skladno liniio. ki .jo daie pametno izvajan šport, oslabe ji pljuča in srce, mišice se razširijo in povečajo v menstruaciji nastopajo motnje in se lahko pojavi tudi nerodovitnosit. Poglavitno načelo je tudi tu zmernost in primerna izbira športa! (Po »Pritomno-sti.«) ŠTEVILO MOHAMED AN CEV »cAnnuaire du Monde musulman® beleži, da je v Aziji 172 milijonov, v srednji Afri» ki 37 milijonov, v severni Afriki 11 mili« jenov, v Arabiji 3,400.000, na Balkanu 3 mi« lijone. v Ameriki 140.000 in drugod okrog 50.000 muslimanov, v celoti tedaj 227 mili« jonov ali osmina vsega prebivalstva zemlje. 7ij A £ H ME N G> U fcGJ Ifl&VOVSRMIH ŽI60V Z lesorezi slikar jaigrafika E. Justina Znani ruski pisatelj — sam žid po rodu — pripoveduje v tem članku o židovski verski ločini hasidov (chassidi), ki s« smatrajo za ortodoksne, t. j. pravoverne jude. Pripovedovanj* nas vodi na Poljsko, čije židje v kaftanih, z dolgimi bradami in kodrastimi lasmi so znani po videzu marsikateremu bivše> mu slovenskemu vojaku. Tu jih bo spoznal malo zbližjega, vsak čitatelj pa bo pogledal v njemu neznani svet. Na Poljskem smo. Okoli nas ni nič kaj veselo, — ameriški krediti, zastoj v tekstilnih tovarnah, volilno gibanje, to so vsakdanja vprašanja. Ali pozabimo vse to: pred nami je obisk v najsvetejšem mestu modernih hasidov. Ta ha-sidizem je kaj daleč od poezije Reb-Nachmanna1); je v neposrednem sosedstvu navadne borze. Najčastitljivejši rabin v današnji oljski je gerski zadik.1) Imenuje se Abraham Mordoch. Ima petdeset tisoč vernikov, ki so voljni za tega »svetnika® dati življenje. Ima pa eno največjih bank v Lodžu. Ob «Jom-Kipuru»') prihajajo k njemu deset tisoči romarjev. Kadar je gerski zadik na potovanju, navaljujejo njegovi verniki na poglavarjev voz, zakaj če se že ne morejo dotakniti njega samega, naj se dotaknejo vsaj tega, česar se je najbrž on dotaknil. Tako tedaj hasidi plezajo na okna in vrata njegovega vagona. On je bog, suveren, viadar petdeset tisočev zidov, ki so razkropljeni po vsej Poljski. Rezidenca gerskega zadika — kraj Gura Kalvaria (v židovskem narečju «Ger») — je kakih 10 km od Varšave. Ondi je njegova hiša m molilnica z višjo bogoslovno šolo, v kateri prebijejo vsi «) Znameniti židovski verski pesnik, s) Zadik višji duhoven, verski poglavar ločine. •) Židovski prazniki. mladi hasidi iz vrst njegovih pristašev vsaj nekaj tednov, da se izpopolnijo in utrde v svoji veri. Mestece samo, ki šteje kakih šest tisoč prebivalcev, živi, kajpada, od židovskih romarjev. Glavni prometni dan je petek. V petek sprejema zadik pobožne prosilce. Vsak mu da listek, na katerem je opis tega, kar ga najbolj žuli: ta je bolan na jetrih, oni bi hotel primernega ženina svoj' hčeri, tretjemu pa delajo preglavice neplačane menice. Zadik ni zgovoren mož, marveč postopa po diplomatsko: namestu mo-droslovnih naukov ali praktičnih nasvetov pomoli vsakemu dva prsta in mehanično zamomlja: «Bog ti pomagaj!« Pravijo, da je to dobro za bolne jetra in za protestirane menice. Kar se tiče hčera, je sigurno, da se bodo tako ali tako omožile. V petek torej prihajajo romarji, vračajo pa se seveda ob nedeijah zjutraj. Stanujejo in jedo pri domačih ljudeh. Gostilnam cvete pšenica. V soboto je vse «zastonj» — vstopi jej, pij, samo na to ne misli, da bi vzel denarnico iz žepa in plačal, ker te lahko pretepejo. Na pražnji dan je namreč zabranjeno plačevati Toda drugega dne na vse zgodaj hodijo po ulicah krčmarii in vpijejo: «Kdo je pil pri meni naljenko in kdo jedel? Pridi sem-le in plačaj!» In ker je Ger sveto mesto, prihajaio romarii in plačujejo. Tukajšnji prebivalci (med njimi ni skoraj nobenega pristaša gerske- ga zadika, so sami Iiasidi dragih smeri) pa kujejo iz te zadeve denar. Hotel sem si ogledati gersko romanje, imel pa sem malo časa, zato sem se odločil za nekako «svetoskruustvo»: Odpeljal sem se z avtom k slavnemu zadiku na zabranjen dan, v soboto zjutraj, in sicer v spremstvu poljskega pesnika VVitlina in časnikarja Flachser-ja. Seveda smo že nekaj kilometrov pred mestom izstopili iz voza. Vzlic ie-rau pa je bilo naše dejanje dovolj drzno: v soboto potovati k zadiku.-) Majhna lesena hiša, krivi plotovi, gar-jev pes, ki se vse življenje praska, deček s čudnimi ušesi, ki mu štrle od glave, sneg, vedra, puščoba, skratka: — kako, ^nagalovih slikah. Nu, ondi-le pa je nekaj zidanih hiš, kompleks, ki je obdan s plotom. Tukaj? Da, kaj pa, tukaj je molilnica. In tista-le hiša s ko-ketnimi zavesami? Tam stanuje zadik s svojo obilno družino! Predvsem Vladajoča rodbina, pa otroci, vnuki, zeti, svaki in svakinje, nečaki in nečakinje. Zadik ima ogromno sorodnikov; nešteto jih je že od prve žene. Pred nekaj leti se je oženil v drugič; vzel je pet in trideset let staro ženo, dočim je njemu ena in šestdeset. Še nedavno se mu je rodil sin, kar nikakor ni čudež, zakaj i) V soboto ortodoksea žid sploh ne sme potovati, hasidi so fantje od fare. Zadikova mlada žena govori po francosko in čita romane Dekobre. Na srečo se hasidi ne zmenijo dosti za dekliško vzgojo. Deklice se uče poljski in lahko čitajo romane. Pozneje jim obrijejo glavo in jih omože. Morajo dajati hasidom sinove, če so kaj prida. V rabinovi rodbini so ženske tudi modernizirane, moški pa so uprav nedotaknjeni. Ne govore niti besedice po poljsko. Lani je bil eden izmed zadikovih sinov v Norderneyu na lečenju. Vsak dan so mu prinašali po letalu iz Berlina strogo po verskih predpisih pripravljeno hrano. £eveda, če bi bilo letalo v ta namen izriajdeno, se ne bi splačalo... Toda gerski »prestolonaslednik se ne sme dotakniti •»nečistega® krožnika. Zadik potuje navadno z lastnim mesarjem in kuharjem, ima svojo posodo in celo »pravoverna« po-mivalka posode ga spremlja... Stopili smo v molilnico. V nji je bilo zakurjeno in zatohlo gorko. Nekateri židje so bili pokriti s »talesom« in so nekaj momljali v kotu. Toda glej, že pripravljajo glavni sobotni dogodek, tako zvani »širaiim«. »Širaiim« pomeni: »Ostanki«. Kakšni ostanki, boste kmalu spoznali. Krog dolge mize sede hasidi, bogati in lepi, v svilenih kafta-nih, s kožuhovinastimi čepicami na glavi, — prav kot bi bili stopili iz kakega starega nemškega bakrotiska. Za njimi se gnetejo manj bogati in manj elegantni. Suvajo se med seboj, hoteč priti bližje k mizi, kakor se otroci prerivajo okoli kakšne stojnice na semnju, samo da so še bolj drzni. Po mizi hodi zal, morda petnajstleten mladenič z dolgimi počesanimi kodri, ki si jih vsak dan med učenjem kodra s kazalcem. Nosi skrbno osnažene svetle škornje. Oči so mu sanjave in pregrešne kakor oči izkušenega onanista. To je zadikov vnuk. Njegova naloga je. da pazi na red in da samo upravičeni sedejo za mizo. Vsi drugi se lahko pač pretepajo zaradi prostora, a tudi to zmerno. Neki hasid praska s svojimi kremplji soseda: »Jaz!« — »Ne, jaz!« A zadaj za mrežo so reveži, neizobraženi, druhal. Le-ti niti ne silijo bližje k mizi. Dobro vedo, kje jim je mesto: samo z daleč smeio videti »svetnika«... Mi smo se vedli skromno kakor berači. Trudili smo se le. da bi priš)i skozi mrežo k mizi. To pa ni tako lahko. Bili smo obriti,5 oblečeni v plašče in v Pravoverni židje se ne smeio briti. na glavah smo imeli popotne čepice. Najprej nas niso niti opazili — niso Utegnili, toliko so se prepirali za prostore. V zadnjih vrstah stoječi, ki niso imeli več nadeje, da bi prišli k mizi, so se jeli zanimati za sumljive tujce. Kdo? Odkod? Cernu? V njihovih očeh ni bilo radovednosti, temveč je plame-nel srd. Iskali so povod, da bi nas bili napadli. Mi smo stali mirno in nemo kakor zakopani. Tedaj pristopi deček, < star kakih deset let, pokrit s čepico, za katero se skrivajo nezaslišno velika ušesa. Oče mu sigurno sedi za mizo. Sestre se doma igrajo, ali on je moški in mora biti v molilnici. Dečku pa je dolg čas; zanima ga samo eno: obriti ljudje v plaščih. Vidimo se mu čudni, svojevrstni, prav kakor so nam čudne te kodraste pošasti okoli nas. ,V dečku ni samo zvedavosti, tudi sočutje je. Sigurno sanjari o Varšavi, o kinu, o kratki suknji. Stopi k nam in nam šepetaje pravi: »Če bi vas vprašali, odkod ste, odgovorite, da ste zobarjevi sorodniki in da ste od včeraj popoldne tukaj.« Glej ga no, ta je pa že diplomat: rešiti nas hoče. Dobro ve, da je zobo-tehnik — čeprav se brije — zelo spoštovana osebnost. Zakaj tudi haside včasi boli zob! Da, dečkov nasvet je čudovit! Na, že prihaja k nam razjarjen hasid, oči mu kar zelene od togote. Kaj vse si pač drzne to fante, celo s tujimi brezbožci govori! Nas se ne upa dotakniti, zato pa se vsiplje toča njegove jeze po dečku, ki dobi vročo zaušnico. Witlin ima že brez tega velike oči; zdaj so se mu razširile po vsem obrazu... Deček pa je samo vztrepetal in izginil. Takoj sem uganil: zoprna zadeva. Tepsti se torej smeš na sveti sobotni dan — ni li to žalostna vera? Flachser mi je šepnil tolažilno: »Tu so nedavno pretepli nekega židovskega pisatelja.« »Veste, tistega s ščipalnikom ... našega Marka Twaina... tako so ga suvali, da je nekaj dni ležal bolan.« Seveda, po takih spominih, zlasti še, odkar smo videli prizor z dečkom, smo se skušali preriti še bolj k steni. Toda Flachser je čudovit mož, ki ima pogum vsakega pravega časnikarja. Če naj govorim odkrito, sem se čudil, da ni enostavno sedel za mizo. Čisto mirno je stopil k »prestolonasledniku«, to se pravi: k zadikovemu sinu, rdečebra-daternu hrustu s sovjimi očmi: »Tukaj je ruski pisatelj. Sigurno ste čitali v židovskih listih o njegovem prihodu. Rad bi govoril z rabinom... Ptičje oči so sila narasle, brada je vzplamtela in vzvihrala; prestolonaslednik je dobil napad, jekel je skozi molilnico in tarnal: »Prišel je ... Čitali... in ali — pa celo na sveti sobotni dan.« Kakor da se ne bi bilo nič zgodilo, se je Flachser obrrtil k meni in dejal: »Nu, zdi se mi, da ne bosite govorili z njim.« Kakor da bi mi bilo kdo ve kaj do tega! Možje so čedalje bolj in ostreje vbadali oči. v nas. Prišel je neki deček in nam prinesel klop, da bi lažje videli zadika. Tako so delali tudi drugi. Nu, dobil je za to zaušnico; vse kaže, da so dečki tukaj le zaradi zaušnic. Rešilo nas je naposled splošno vznemirjenje: »On« bo kmalu prišel. Že je stopil deček z mize. Pravi pravcati teater. Odprla se je lina v steni. Pomolile so se roke in izročile miz-ni prt, krožnike, kruh, vino in ribo. Naposled so se odprla vrata. Glej zadik prihaja. Po vnanjosti se v ničemer ne razlikuje od drugih hasidov: je zastaven starec. Nemara so drugi še močnejši in lepši, toda drugi so ljudje, on pa je bog ... Začne se obred pristnega malikovalstva. Zadik se komaj dotakne hrane (se je bil že preje najedel) in častilci se strahovito pulijo za ostanke na njegovem krožniku. Tudi ti so sicer že siti, toda pulijo se za košček kruha ali ribe z njegovega krožnika. To so »širaiim«, ostanki. Tudi verniki, ki stoje zadaj, se trudijo, da bi vlo-vili kak kos in težko sopejo od nestrpnosti. Zdaj bodo lahko vsak v svojem kraju pravili pravovernim: Glejte, bili smo tam in smo jedli z zadikom — z njegovega krožnika smo jedli in pili vino iz njegove steklenice! Lahko imamo razna stališča nasproti veri: lahko jo zanikujemo, lahko smo tudi ravnodušni. Nekaj drugega so plesi bžeclavskih hasidov in nekaj drugega prsti praznovernih trgovcev, ki se trudijo, da bi dobili s »svetnikovega« krožnika košček nadete ščuke. V temni sobi je postalo še bolj zatohlo in pohlepno so sijale oči hasidov. Na trak!... Dečki so tekli za nami. Vse kaže, da so se navadili zaušnicam. Mežikajo nam kakor izkušeni zarotniki in nas vodijo h knjižničarju. Knjižnica je, kaj pa, glavno zbirališče tukajšnjih svobo-domislecev. Tu so nas sprejeli odkritosrčno veselo. Zbrala se je vsa mladina. Obriti obrazi, cigarete v ustih (greh v soboto!). Med njimi" je tudi zadikov vnuk, eden izmed upornikov, ki jih je ded preklel. Govori poljski, nosi kratko suknjo namesto kaftana in pravi, da namerava potovati v Varšavo, da sliši kako predavanje. Tu lahko proučujemo tok časa, izpre-membo v rodovih. Pravijo, da je bil oče sedaniega zadike v resnici modrijan in pravičnik. Bogatim hasidom je pošiljal listke z naročilom: »Razdeli nemudoma 50.000 rubljev revežem in mi položi račun.« Mož je mnogo čital in je zapustil veliko knjižnico hebrejskih in arabskih knjig. Njegov sin, ki zdaj »vlada«, je malenkosten licemer: stiska in štedi. Zdaj pa zdaj priredi kakšno loterijo. Če ne bi bil gerski zadik, bi bil že zdavnaj občutil paragrafe, ki za- branjujejo sleparstvo. Ali zadika oblast varuje, saj ji je zaveznik. Ko je razdelil med svoje malikoval-ce ostanke ribe, si je umil roke in je šel domov. Tu se bavi s posvetnimi in modernimi kupčijami. Tudi politik je in ima polne roke dela. Kmalu bodo volitve. Gerski zadik ima 50.000 glasov. To že nekaj zaleže. Ortodoksni židje bi se imeli priključiti bloku narodnih manjšin, blok pa je zoper Pilsudskega in Pilsudski zoper blok. Tako ima zadik zadosti skrbi: mora preprečiti, da bi židje podpirali blok. Saj je on za ■vsako vlada naj bo ta ali ona. Nekoč je podpiral Stolypina", zato gre lahkega srca tudi za Pilsudskim. Njegova beseda pomeni zakon. Takšen je zadik. Njegovi otroci bodo nadaljevali očetova opravila. Morda ne bodo tako pogosto molili, zato pa bodo tem pogosteje prirejali loterijo. In vnuki? Nekateri si vihajo kodre, ko sede nad talmudom, drugi pa se vozijo v Varšavo k predavanju o ruskem slovstvu. Prvi imajo večino, nimajo pa strasti, volje in kljubovalnosti; to so navadne ovčice. Drugi se ne bodo dali z ničemer ovirati, ne z zaušnicami niti z izobčitvami. Le-ti so živi ljudje. ' Reakaijcmarni ministrski predsednik bivše carske Rusije. Današnja umetniška priloga Današnji številki je priložena reprodukcija fotografije Egona Planinška »Severna stena Triglava«. Severna stena, cilj najdrznejših turistov-plezah cev, je tako znana, da ni treba komentarja tej lepi sliki, posneti v času buj> ne planinske flore. t Fran Pogačnik «Učenik, imenuj nam prvine, ki se« stavljajo mater Zemljo,« so učenci zaprosili Platona, zamišljeno zročega v zvezdnato nebo. Vtopljen v globoke misli jim je od« govoril veliki modrec: «Ogenj, voda, zemlja, zrak.« Nato mu je splaval duh v svet idej in njegove duševne oči so se vrnile v prošlost, zrle pred seboj sedanjost in prodirale v bodočnost. Videl je čase. ko človek še ni bil czoon politikono.* Enako drugim živa« lim je živel zarad' življenja samega, nagonsko: iemal ie «kar in kakor mu je nudila priroda. Bedno je bilo to živ« ljenje, zakaj ni ga ogreval ogenj lju« bežni in ne razsvetljevala luč razuma. V boju za obstanek se je vedno moral uklanjati silam in bitjem, ki so bila jačja od njega. Nasprotno pa so ži« vela visoko na Olimpski gori višja bitja — bogovi v sladkem uživanju vseh dobrot. Bili so nesmrtni, dočim so naklonili človeku smrt. Prvi je spo« znal to krivico — Prometej. Bil je sa» mo polbog, a bil je plemenitejši od bogov. Ukradel je bogovom z nebe« škega ognjišča ogenj in ga prinesel človeku, ki je tako stopil v kulturo in zaživel novo življenje. Ogenj mu je dal sposobnost, da zre z drugimi očmi na svoje bližnje, in mu je nudil orožje, da se je obranil sovražne okolice in se ohranil... Z ognjem se mu je vzelo v duši hrepenenje po lepšem življenju, po napredku. A grozno so se mašče« vali zavistni bogovi nad nesrečnim Prometejem. Veliki gromovnik Zevs ga je dal prikovati na skalo in poslal nadenj kragulja, ki mu je vsak dan znova razkljuval drobovje. Tako je bila pravda poplačana s krivdo, ljube« zen s črtom. A še so gledali bogovi nevoščljivo na srečni človeški rod, ki jih v zavesti svoje moči ni hotel več častiti in ki se jih je samo še bal. kadar so ščuvali nanj nasprotne mu prirodne sile. Člo« vek sam pa se je jel prevzemati: hotel je biti enak bogovom. A ker ni še imel pravega notranjega snoznanja, je posnemal bogove v tem, kar so imeli najslabšega in prejemal od njih svoj« stva, ki so uničevala i bogove same. Ti so jim to radi dopuščali, v nadi, da * Družabno bitie. se človeški rod uniči. Tako se je člo» vek umstveuo dvigal, se telesno izpo« polnjeval, a duša mu je ostala temna; obvladovale so jo grde strasti, nizkot« ni nagibi so jo vodili po poti življenja. Tema v duši je kalila človeku tudi luč v glavi. Ze so se culi klici na pomoč. V dnu duše je tlela človeku iskrica, ki ne bi raja utonila v močvirju, kamor je zagazil človeški rod. Tedaj je vstal prerok«rešenik. Dal je človeštvu vode, žive vode, ki mu je z njo opral krivdo, mu očistil dušo in oplemenitil srce. Z novimi močmi je stopalo človeštvo dalje k napredku, k sreči, zakaj sedaj je z jasnimi očmi znalo ločiti dobro od zlega. Ta prerok je bil Krist iz Na« zareta. Minevala so stoletja, življenje je šlo neizprosno in dosledno svojo pot. Med zmotami, dvomi in boji je človek ustvarjal zgodovino. Zmagoval je v krvavih borbah in podlegal, sedaj iz« preminjal lice zemlje v pekel, sedaj gojil v miroljubnem delu zlato dobo. A hudo so ga še težile globoke zablo« de, ki je tičal v njih. Zopet se je oziral kvišku, hoteč si priprositi ali izsiliti spoznanje in srečo od odzgoraj. Vzbr« stel pa mu je tudi napuh, da je jel smatrati zemljo za središče vsemirja in sebe za bitje, ki se mu morti poko« riti vesoljstvo. Zakonov prirode ni po« znal, a če jih je slutil, jih ni priznaval. Zatiral je poizkuse svobodnega miš« ljenja in brezobzirno uničeval ljudi, ki so si drznili izražati svoj« misli. Vendar so se pojavljali neustrašeni možje, velikani duha, ki se v ljubezni do znanja in resnice niso strašili sirove sile in so govorili odkrito: «0, črv, ki si, človekl Meniš, da si gospod svetov« ja, vendar je ta tvoja Zemlja, ki jo obvladuješ, le neznaten del vesoljstva. Vidiš li nebeško Solnce? Ono je, ki se okoli njega suče svet in z njim naša Zemlja. Ono je središče vsemirja! A ne kloni radi tega in ne preziraj ma« tere Zemlje! Ona te je rodila, obda« rila z vsemi lastnostmi, ona ti nudi vse svoje bogastvo, v njeno naročje se povrneš, iz nje in tvojih ostankov pa bodo goreli sadovi bodočnosti, Pre« den pa jo vzljubiš, jo moraš poznati! Poznati ne le njega lica, temveč pro« dreti ji v dušo, zakaj tudi ona ima dušo, veliko dušo, ki v njej tvoja uto« ne. Tako je govoril veliki Kopernik ob Visli. Za njim so šli veleumi vseh narodov in dežel, se združili v smotru, da spoznajo vsemir, njegove zakone, njegove zaklade, in vzgoje človeka, da ga osvoji, se mu pokloni in vzljubi. A še vedno se je čutil človek na zemljo preveč navezanega. Zemlja ga je držala v trdnem, nerazklenljivem objemu, on pa je upiral oči v višave. Hrepenenje ga je gnalo za pticami, ki so rezale ažurne zračne plasti. Njegov duh se je vzpenjal preko najvišjih vr« huncev do zvezd in še čez. Hotel je uživati največjo prostost, a težilo ga je telo in ga vleklo nazaj k materi Zemlji. A če se je otresel neljubega mu oklepa, je prestal živeti osebno, sebe se zavedajoče življenje in se je združil z nirvano v nič in v vse. On pa je strmel v višavo združen s tele« som, da meri svetove, da neomejen v gibanju in kretanju zavlada vesoljne« mu vzdušju, vsem ozvezdjem. V silni veri mu duh ni miroval, vse odkar je zavistni Helios pogubil smelega Ikarja. Dolga je bila pot spoznavanja, učenja in stremljenja, preden sta se drznila povzpeti v nebes neustrašena Montgol« fierja. Neznaten poizkus je bil to, a bil je ogromnega pomena: odprl je človeku — duhu in telesu — vrata v ozračje. Danes že gospoduje človek neslutenim višinam in daljinam. A Duh se mu še ne čuti povsem svo« bodnega, hoče se mu še dlje, še globlje, še više --- Platon se je vzdramil iz snovidenja. Veličasten mir mu je jasnil obličje. «Kaj si videl, gospod?« so ga vpra« šali. In jim je rekel: »Gledal sem dobo, ko se poklonijo človeku življi; gledal sem pot Duha do najvišje svobode, ki ji ni meja---» RAK IN PREHRANA Nekateri sodijo, da je bolezen raka v zvezi z uživanjem mesa in da vegetarijanci niso disponirani za to bolezen. V nekem cistercitskem samostanu na Angleškem, kjer ne uživajo mesene hrane, so dognali, da je bila umrljivost v poslednjih 120 letih povprečno za 20 odst. večja od povprečne umrljivosti in da število za rakom umrlih ni nič ijanjše od splošnega števila. Raz« iskovanja v drugih samostanih so to po« trdila. To pričuje, da je izključno rastlin« ska hrana brez posebnega vpliva na pojav raka. («Priroda») ZDRAVNIŠKI PREGLED EG1PTSK1H MUMIJ je izvršif dr. Arnold Sachs s heidelberške« ga vseučilišča, ki je pregledal okrog 30.000 muraij izza dobe 4000 — 1000 let pred Kr. Tako je dognal, da so imele najstarejše mumije praviloma dobre zobe, pozneje pa so se zobje zlasti pri višjih slojih vse bolj kvarili. Zobje 500 pri Gizehu izkopanih mumij se ne razlikujejo od zob sodobnega človeka. Dr. Sachs ni nikjer našel sledov sifilisa, zopet dokaz več, da je bila ta bo« lezen v starem svetu neznana. Gobavost je našel samo na eni mumiji, ki pripada ka« snejši krščanski dobi; potem takem goba« vost, ki jo omenja Sveto pismo, ne bi bila istovetna z gobavostjo, kakor jo poznamo dandanašnji. («Priroda») O O O "ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana. Prešerno\a ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, polletno 12 lir, celoletno 2" lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grožev. AMERIKA in ostalo ino> zemstvo 1 in pol dolarja na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdajo «sa konzorcij Adolt Ribnikar — Za »Narodno tiskamo d. d.» kot tiiLam&ija Fran Jezeršek. —» Vsi v LjubTiani, Foto Egon Planinšek Severna stena Triglava