Misliti francosko revolucijo 
Tocqueville in problem francoske revolucije * 
François Furet 
Tocquevillova vez z zgodovino ni nastala zaradi nagnjenja do preteklosti, temveč zaradi občutljivosti za sedanjost Tocqueville ne sodi med zgodovinarje, ki so 
usmerjeni k potovanju skozi čas, k poeziji preteklosti ali k eraditskemu kratkočasju; ves je 
privržen drugi vrsti zgodovinske radovednosti, v kateri razmišljanje o sedanjosti rabi za 
izhodišče pri raziskovanju povezav s preteklostjo. Potemtakem pri njem ni, kakor pri 
njegovem sodobniku Micheletu, tistega obsedenega nagnjenja k preteklosti, tistega 
turobnega in sublimnega fanatizma obiskovalca pokopališč. Prav narobe, vse življenje je 
iskal smisel sedanjosti in to je dajalo njegovemu intelektualnemu življenju moč 
prenicljivosti in koherentnosti. Najprej ni iskal v času, temveč v prostoru in pri tem 
uporabljal geografijo kot primerjalno zgodovino. Genialno je preobrnil tradicionalno 
hipotezo in ni šel preučevat Združenih držav zato, da bi v njih našel otroštvo Evrope, 
ampak zato, da bi v njih uganil njeno prihodnost Zgodovina Evrope je bila zanj le drugo 
potovanje, tesno zvezano s prvim in podvrženo enakim hipotezam, ki so nastale ob 
njegovem eksperimentiranju s sedanjostjo. 
Poleg tega obe potovanji - prostorsko in časovno - sicer povezuje intelektualni smisel, ki 
jima ga daje Tocqueville, vendar pa ju spremljajo pričevanja, ki jih je o njiju pustil zelo 
zgodaj, med letoma 1830 in 1840: prva dva dela La Démocratie sta izšla leta 1835, zadnja 
dva pa leta 1840. Vmes, leta 1836, je Tocqueville v neki angleški reviji priobčil kratek esej o 
"Družbenem in političnem stanju Francije pred letom 1789in po njem"; tako prvo veliko 
Tocquevillovo ustvarjalno obdobje, preden se je začel aktivno ukvarjati s politiko, priča o 
prepletanju obeh velikih tem njegove refleksije. 
Tocqueville se je, potem ko se je umaknil iz politike, znova lotil te zgodovinske teme, ki jo 
je leta 1836 zgolj skiciral in nekako dal na stran; zdaj pa se je zaprl v arhive, prebiral in 
prekopaval vire iz prve roke in se več let podrejal tlaki zgodovinarskega poklica Toda 
globoki cilj njegovega raziskovanja se ni spremenit še zmeraj je šlo za to, da bi razložil in 
potemtakem predvidel smisel sodobne zgodovine Francije. Zgodovina zanj ni vstajenje od 
mrtvih, še manj opis ali pripoved, temveč snov, ki jo je treba urediti in interpretirati Torej 
to, kar je pri TocqueviUu iz leta 1836 in Tocquevillu iz leta 1856 mogoče primerjati, ni 
toliko dokumentiranje - ki je neskončno boljše in popolnejše v delu Anden Régime -
kakor interpretadjski sistem To je v samem duhu Tocquevillove metode nemara najboljša 
pot za raziskovanje zgodovine, saj sama priznava da je ni mogoče ločevati od 
eksplikativne teorije. 
* Članek, priobčen v Science et Conscience de la société, Mélanges en l'honneur de Raymond Aron, 2 voL, Pariz, 
Calmann -Lévy, 1971. 
162 
/ 
Tocquevillovo splošno interpretacijo francoske revolucije najdemo potemtakem že 1836. V 
razmeroma kratkem besedilu, napisanem po njegovem ameriškem potovanju, 
namenjenem angleškemu občinstvu, z naslovom État social et politique de la France avant 
et depuis 17891; ta naslov presenetljivo napoveduje naslov, ki ga je Tocqueville dvajset let 
pozneje dal svoji zadnji knjigi. V resnici je Tocqueville napisal zgolj njen prvi del, ki je 
posvečen Franciji pred 1789: nadaljevanje, napovedano z desetimi vrsticami, ki na čuden 
način sklenejo to besedilo, po vsem videzu ni bilo nikoli napisano - in v tistem času tega, da 
se je njegova refleksija pretrgala, ni mogoče razložiti s smrtjo. Tocqueville nam tako leta 
1836 kakor dvajset let pozneje bolj prikazuje "stari režim" kakor "revolucijo", bolj "čas pred 
1789'. Splošno ekonomijo njegove refleksije lahko povzamemo takole: 
Potem, ko je v uvodu predstavil središčno idejo eseja - francoska revolucija je bila zgolj 
lokalna, posebno silovita eksplozija univerzalnih idej - je v večjem delu prvega dela opisal 
francosko civilno družbo na koncu stare monarhije: Cerkev je postala politična institucija, 
odrezana od prebivalstva; plemstvo, kasta, ne pa aristokracija (se pravi, vodilen razred po 
angleško) a kolikor je analiza Cerkve sumarna, toliko je analiza plemstva podrobna To 
plemstvo je na politični ravni odrezano od kraljevske oblasti (odvzete so mu bile kraljeve 
upravne oblasti, ni pa za to dobilo vladne oblasti; odtlej ni imelo več moči, da bi kralju 
nasprotovalo v imenu ljudstva ali da bi zares vplivalo na kralja zoper ljudstvo) Odtod 
anahronizem privilegijev (plemičev nihče več ne ljubi niti se jih ne boji), še zlasti pa 
ekonomskih in častnih privilegijev. 
Na ekonomski ravni se je prerazdeljevanje bogastva dogajalo v prid tretjega stanu, ki je bil 
gospodar premičnega bogastva Odtod drobljenje in razkosavanje plemiških gospoščin, 
drobljenje plemstva v množico srednje premožnih posameznikov in to, kar bi lahko 
imenovali "demokratiziranje plemstva". 
Naposled gre še za uveljavljanje tretjega stanu Potekalo je neodvisno od plemstva (tukaj 
Tocqueville malone povzema Sieyèsa) kot "stvaritev novega ljudstva", ki ima svojo lastno 
aristokracijo. To uveljavljanje razloži, zakaj se je vodilni razred razdelil in odkod 
revolucijski duh tretjega stanu. 'Ta razdelitev, ki je v Franciji ločevala različne 
aristokratske prvine, je v okrilju aristokracije povzročala nekakšno državljansko vojno, s 
katero bi se morala okoristiti zgolj demokracija Najpomembnejši člani tretjega stanu, ki jih 
je plemstvo odklanjalo, so se bili prisiljeni, da bi se lahko bojevali z njim, opreti na načela, 
ki so bila koristna v trenutku, ko so jih uporabljali, in nevarna že zgolj zaradi svoje 
učinkovitosti Tretji stan je bil del aristokracije, ki se je upiral drugemu delu, in je bil 
prisiljen izpovedovati občo idejo o enakosti da bi se bojeval s posebno idejo o neenakosti 
ki so mu jo postavljali nasproti" (str. 46) 
Tocqueville vztraja pri dejstvu, da je aristokratsko načelo hitro izginilo iz duhov, deloma 
zaradi družbenega vpliva inteligence in zaradi nekakšnega "egalitarnega" zlitja med 
plemstvom in intelektualci. Tej "imaginarni demokraciji" duhov se je z drobljenjem 
zemljiške posesti pridružila dejanska demokracija bogastva, to je bila demokratizacija, 
zaradi katere se je povečalo število povprečnih premoženj in je tako ustvarjala ugodna tla 
za politično demokracijo. Za Francijo 18. stoletja je bila potemtakem značilna ločitev med 
1. Tocqueville, L'Ancien Régime, éd. Gallimard, Ll, str. 33-66. 
163 
njenim institucionalnim stanjem (neenakostjo) in njenimi običaji, zaradi katerih je že bila 
"najbolj zares demokratična nacija Evrope". 
Tocqueville tedaj preide k političnim posledicam tega stanja civilne družbe: kakor sleherna 
aristokratska družba teži k lokalni vladavini, tako teži sleherna demokratična družba k 
centralizirani vladavini V začetnem stadiju iztrga aristokraciji lokalno vladavino, ker pa je 
preveč razdrobljena, da bi jo izvrševala sama, jo s posredovanjem svojih naravnih 
leaderjev da kralju, ki je skupni imenovalec njenih interesov in njenih slabosti 
Nekaj "naključnih in drugotnih" dejavnikov je okrepilo učinkovanje "občih vzrokov": 
prevlada Pariza, potreba, da bi se med tako različnimi provincami utrdila nacionalna 
enotnost, osebna, ne pa parlamentarna narava oblasti 
Toda ta proces vladne in upravne centralizacije pri Francozih ni zatrl duha svobode, ki je 
za Tocquevilla ena izmed značilnih črt nacionalnega temperamenta: narobe, v 18. stoletju 
se je zgodilo, da je aristokratski pojem svobode (obramba privilegijev na vseh ravneh) 
izpodrinilo demokratično pojmovanje; ideja občega prava je nadomestila idejo privilegija 
Revolucija potemtakem ni ustvarila novega ljudstva, nove Francije: "prej je uredila, 
uskladila in legalizirala učinke nekega velikega vzroka, kakor pa je bila sama ta vzrok" 
Veliko bolj je bila iztek, krona tendenc, ki so delovale v družbi starega režima, kakor pa 
radikalna preobrazba Francije in Francozov. Celota teh demokratičnih teženj, ki jih 
zapovrstjo analizira na ravni civilne družbe, šeg, vladavine in ideologije, je nekakšno deblo, 
ki je skupno staremu in novemu režimu, revolucija pa se izkaže zgolj za etapo v razvoju 
njihovih učinkov - za etapo, na katere specifičnost Tocqueville ne opozori Kontinuiteta 
zgodovine Francije je izbrisala te prelome. 
Tocqueville ni izumil glavnih konceptnih "prvin te interpretacije revolucije z dolgoročno 
zgodovino, ki poudarja pomembnost preteklosti, doseg spremembe, za katero si je 
revolucija domišljala, da je zanjo odgovorna, pa zmanjša Ker pa je bil, kar zadeva svoja 
branja, zmeraj diskreten2 - v svojih knjigah se zelo redko sklicuje na druge avtorje, v 
korespondenci pa razmeroma poredko - je težko najti njegove vire Vendar pa je eden 
izmed njih jasen: to je očitno Guizot, s katerim je bil neprenehoma v zavezniškem in hkrati 
sovražnem intelektualnem in političnem dialogu3 in ki je skrajno poučen glede dvoumnosti 
francoskega liberalizma v prvi polovici 19. stoletja Guizot je bil osemnajst let starejši, in ko 
je Tocqueville pisal esej iz leta 1836, je že napisal glavnino svojega zgodovinskega opusa; 
čeprav je bil v temelju bolj zgodovinar kakor Tocqueville, je imel enake temeljne politične 
vrednote kakor mlajši kolega liberalizem; enako pojmovanje zgodovine: zgodovino -
interpretacijo; in naposled isto središčno referenco, v razmerju do katere se razvršča zelo 
dolga preteklost francosko revolucijo, ki je hkrati iztek določene svetovne (to se pravi 
evropske) zgodovine in posebna skrivnost zgodovine Francije. Zanimivo je na podlagi te 
skupne problematike analizirati, kaj je Guizot ponujal Tocquevillu ah ga naučil, in razlike 
med obema interpretacijama 
Guizot, ki je zaradi politične smole iz leta 1820 poučeval zgodovino, je glavnino svojega 
razlagalskega sistema podal v prvih velikih zgodovinskih delih, zlasti v Essais sur l'histoire 
2. Prav toliko je diskreten v svojih branjih, kakor je leporeien, ko gre za rokopisne vire, denimo v Ancien Régime. 
nemara gre za dvakratni snobizem aristokrata in intelektualca. 
3. Cf. zanimivo poročilo S. Mellona, Guizot and Tocqueville na letnem mitingu "French historical studies", Chicago, 1969. 
164 
de France (1823) Charles Pouthas 4 poudarja, da je v predavanjih po letu 1828, priobčenih 
z naslovom Histoire de la civilisation en Europe et en France s, spremenil nekaj sodb, zlasti 
pa popravil nekaj dejstvenih napak, zadevajočih zlasti začetke zgodovine Francije in 
zgodovino barbarskih vdorov. Za zorni kot, ki nas tukaj zanima, pa je to le malo 
pomembno: med Essais iz leta 1823 in predavanji iz leta 1828 se namreč ni spremenila 
nobena izmed velikih konceptnih artikulacij zgodovine po Guizotu. Vsi veliki akterji že 
nastopajo v Essais, gospoda, Cerkev, kralj, komune - z družbami in tipi vladavine, ki jih 
prinašajo ali bi jih morali prinašati, z aristokracijo, teokracijo, monarhijo, demokracijo in 
konflikti ali ravnovesji, s katerimi napolnjujejo zgodovino Francije. Ta zgodovina je tako 
1828, kakor 1823. zgolj empirična potrditev intelektualne sheme, v kateri se ni spremenil 
noben element 
Guizot je v zgodovini Francije iskal pohod k "družbi", to se pravi, k organiziram in na 
različnih ravneh s poenotujočim načelom povezani družbeni celoti Fevdalnost, ki je 
približno v 10. stoletju (H. Capet) nasledila kaos, ne-družbo, je prva oblika organizirane 
družbe v zgodovini Francije: ta družba je bila zelo trda za ljudstvo, vendar je njena 
notranja dialektika dopuščala "boljšo prihodnost".6 Opirala se je namreč na zatirane 
ljudstva, "podvržene nacije", in hkrati na egalitarne odnose v okrilju vladajočega razreda, 
"suverene nacije", imetnikov fevdov: 'Tukaj vidim drugačen prizor, svoboščine, jamstva, ki 
tiste, ki jih uživajo, ne le varujejo, ampak zaradi svoje narave in tendence tudi odpirajo 
podvrženemu prebivalstvu vrata v boljšo prihodnost" Pravzaprav je kompleksna 
hierarhija fevda stkala med gospodi, od najmanjšega med njimi pa do kralja Francije, 
recipročna in relativno enakostna razmerja; poleg tega je fevd utrdil individualizem 
svojega imetnika, njegovo neodvisnost od javnih oblasti 'Tako stanje je manj podobno 
družbi kakor vojni; toda posameznikova energija in dostojanstvo sta se v njem obdržala; 
družba je lahko izšla iz tega" 
Katera "družba" in kako? Družba (ki je prav Guizotova družba, nekakšen iztek 
zgodovine), ki je temeljila na redefiniranju "individualnih življenj" in "javnih institucij", 
svobode in reda, medtem ko se je na njihove stroške izoblikovala fevdalnost Brž ko se je 
fevdalnost uveljavila, so jo takoj napadli na vseh skrajnih koncih: od spodaj v imenu 
svobode in od zgoraj v imenu javnega reda 'Teh prizadevanj se niso lotevali sredi trka 
različnih pomešanih sistemov, ki so drug drugega zvajali na nemoč in na anarhijo (kakor v 
prvih petih stoletjih zgodovine Francije po Guizotu) nastajala so v okrilju enega samega 
sistema in se niso usmerjala zoper njega" In Guizot sklene svojo analizo s temi 
občudovanja vrednimi vrsticami: "Kralji, ki so bili precej manj sposobni kakor Karel 
Veliki, so dosegli, da je ta monarhični sistem, ki ga genij Karla Velikega ni mogel 
vzpostaviti, začel polagoma prevladovati Tiste pravice, tista jamstva, ki jih germanski 
vojščaki niso mogli ohraniti, so komune vse po vrsti dosegle. Edino fevdalnost se je lahko 
rodila iz neder barbarstva; a komaj je fevdalnost zrasla, sta v njenih nedrih nastala in zrasla 
monarhija in svoboda" 
Guizot, ki je do podrobnosti raziskal oba procesa, je pokazal, da sta bili možnosti za 
monarhijo in za svobodo politična slabost fevdalne aristokracije: to so - osamljeno na 
4. Charles Pouthas, Guizot pendant la Restauration, Pariz, 1923, X. pogL- L'enseignement de Guizot, cf. zlasti str. 329 in 
nasL 
5. Šest zv, Pariz, 1838. 
6. Naslednji citati so iz petega "eseja" o zgodovini Francije. 
165 
njenih fevdih, nepovezano, ker ni imela kolektivne organizacije, ki bi jo bilo mogoče 
primerjati z rimskim patriciatom, z beneškim senatom ali z angleškimi baroni (organizacije, 
ki jo je onemogočila neenakost fevdalne hierarhije) - tu in tam spodjedali boji prebivalstva, 
načeloval pa ji je najmogočnejši suveren, kralj. "Očitno je bila - ker je bila dobra zgolj za to, 
da je družbo pripravila do prvega koraka iz barbarstva - nezdružljiva z napredkom 
civilizacije, v sebi ni nosila kali nobene javne in trape institucije7, ni poznala načela ne 
aristokratskih ne kakšnih drugih vladavin, in ko je odmrla, je zapustila plemstvo okrog 
prestola, aristokrate nad ljudstvom, nikakor pa ne aristokracije v državi"8 
Prav nasproten pa je za Guizota razvoj Anglije v srednjem veku: tam sta kraljevstvo in 
fevdalnost že za Viljema nastala skupaj: 'V Angliji sta obstajali dve družbeni sili, dve javni 
oblasti, od katerih v Franciji v tistem času ni bilo ne ene ne druge, aristokracija in kralj: bili 
sta preveč barbarski sili, preveč prepuščeni osebnim nagnjenjem in interesom, da že s tem, 
da sta obstajali hkrati, ne da bi proizvedli alternativ despotizma in svobodne vladavine, 
vendar sta druga drugo potrebovali in bili velikokrat prisiljeni nastopiti skupaj." Iz boja 
med angleškimi baroni, konstituiranimi v aristokracip\ in kraljem konstituiranim v 
monarhip, so izšle listine ("začetek javnega prava"), nato institucije, to se pravi, "svobodna 
in nacionalna vlada". 
Za razvoj zgodovine Francije je po Guizotu potemtakem značilno, da fevdalnost ni 
ustvarila aristokracije, gibanje komun pa ne demokracije: zato ni bilo svobodnih institucij, 
bila pa je absolutna monarhija, rezultat dvojne nemoči Prav revolucija je, s tem da je 
sklenila večstoletni razredni boj med fevdalnostjo in komunami, naposled ustvarila 
demokracijo, to se pravi, hkrati in neločljivo povezane družbo in svobodne in egalitarne 
institucije; prav revolucija je tako pobotala družbo okrog enega samega združevalnega 
načela 
Tako pri Guizotu in Tocquevillu glavne črte splošne interpretacije zgodovine Francije 
kažejo številne skupne točke. Oba si prizadevata predvsem postaviti tisto, kar imenujemo 
"dogodki", v okvir sistema, ki je hkrati časoven in koncepten Revolucija je zanju le sklep 
zelo dolgega zgodovinskega procesa, katerega korenine so v samem oblikovanju 
nacionalne družbe. V tem smislu je njuna zgodovina Francije - čeprav je implicitno 
nemara polna prihodnosti, ki naj bi jo razložila, in nekako obsedena s francosko revolucijo 
- navzlic vsemu obsojena na to, da je manj zgodovina te revolucije kakor opis njenih 
nastankov. 
Temeljna dialektika, ki zapleta konflikt in upošteva zgodovinsko gibanje, je namreč enaka 
pri obeh avtorjih: to je dialektika odnosov med civilno družbo in institucijami, med 
družbenim stanjem in vladavina Tudi konceptna aparata zgodovine analize sta si v okrilju 
te problematike zelo podobna; francosko civilno družbo sta zelo zgodaj sestavljali dve 
rivalski skupini, plemstvo in tretji stan, katerih začetki segajo do osvojitve in ki sta 
potencialni nosilki dveh družbeno-političnih vrednostnih sistemov. Njuni odnosi z osredno 
oblastjo, s kraljem, sestavljajo votek zgodovine Francije - hkrati pa uveljavljajo posebnost 
te zgodovine v primerjavi z angleškim modelom Vendar za Guizota - v nasprotju s tem, 
kar je mislil Tocqueville - v zgodovini Francije nikoli ni bilo prave aristokratske politične 
družbe. Srednji vek in fevdalnost sta bila zanj, kakor za Mablyja, slej ko prej anarhija, ki je 
7. Podčrtal sem jaz. 
& Id 
166 
bila za ljudstvo neznosna in ki ni bila zmožna zgraditi resničnih javnih institucij. Ker je bilo 
ljudstvo v tistem času prešibko, da bi jih ustvarilo, je bila v nasprotju s tem, kar se je 
dogajalo v Angliji, rast kraljevske oblasti neogibno obdobje pohoda k demokraciji in 
svobodi 
Tocqueville pa je, narobe, imel aristokratsko družbo za družbo s paternalistično krajevno 
vladavino, ki je zagotavljala individualno svobodo v razmerju do osrednje oblasti Postopno 
izginjanje te aristokratske družbe pod udarci kraljeve uprave in splošnega razvoja pa ni 
utrlo poti svobodi, temveč enakosti 
Pravzaprav je temeljna dialektika zgodovine Francije tako za Guizota kakor za 
Tocquevilla družbeno-politična in temelji na povečevanju kraljeve oblasti ki jo od spodaj 
podpira množica demokratičnega 'ljudstva"; toda Guizot pravi temu, kar Tocqueville 
imenuje demokracija ali enakost, svoboda: Guizot misli da je bila aristokracija ovira za 
svobodo, medtem ko Tocqueville vidi v njej utemeljiteljico in trajen okop svobode. 
Temeljno nasprotje pri interpretiranju zadeva vlogi kralja in aristokracije v zgodovini 
Francije in politično-moralne vrednote, ki ti vlogi obdajajo. 
Mika nas, da bi tedaj drugo nasproti druge postavili globoke politične izbire teh dveh mož. 
Neplemiški Guizotov napuh ("Sodim k tistim, ki jih je zagon leta 1789 povzdignil in ki ne 
bodo več privolili, da bi se vrnili dol") ob Tocquevillovo nostalgijo ("Izmed vseh družb na 
svetu se bodo najteže dolgo časa absolutni vladavini izmikale prav družbe, v katerih ni več 
aristokracije in je ne more več biti") Prav to nasprotje, ki je empirično in eksistenčno, 
namreč le še krepkeje poudari podobnost dveh velikih konceptnih prvin zgodovinske 
analize. Na tem področju je leta 1836 Tocquevillova izvirnost glede na Guizota nedvomno 
bolj zvezana z naključjem njegovega družinskega izročila kakor z njegovo intelektualno 
imaginad jo. 
Narobe pa je L'Ancien Régime dvajset let pozneje vzpostavil neskončno bolj kompleksno 
sintezo tega aristokratskega izročila Tocqueville vanj ni vložil le dodatnih let refleksije in 
raziskovanja, temveč tudi izkušnjo politika 
n 
Delo L'Ancien Régime et la Révolution je napisano v nadvse bleščečem in zgoščenem 
stila opombe, ki jih je zapustil Tocqueville in ki so danes priobčene in extenso v drugem 
zvezku Gallimardove izdaje, pričajo o izredni skrbi za obliko in hkrati o delu, ki ga je 
posvetil brušenju in vnovičnemu brušenju formulacij. Toda ta na videz razumljiva proza je 
v resnici neskončno manj jasna kakor besedilo iz leta 1836: ne zgodovinske 
konceptualizacije ne različnih artikulacij demonstracije namreč ni lahko obnoviti 
Pa je vendarle treba; Tocqueville se namreč še naprej namenoma postavlja zunaj 
klasičnega stila "zgodovin revolucije" svojega časa in ne uporablja zgodbe. Sicer pa ne 
navaja ne Thiersa ne Lamartina in ne Micheleta, ki jih je bržčas bral9 ali vsaj prelistal; s 
tem zelo starim izročilom - ki še danes ni mrtvo - kritiziranja ali (in) posnemanja 
predhodnikov pri zgodovinarjih ni prelomil toliko zaradi prezira kakor zato, da bi svoje 
delo postavil na drugo raven, ne pa na raven zgodovine-pripovedi V svoji zgodovini ki je 
glede tega nenavadno moderna, preiskuje nekatere izbrane probleme, na podlagi katerih 
9. Zagotovo je bral Thiersa, čigar "zgodovino" komentira v svoji Correspondance. 
167 
sta zgrajeni obča razlaga in interpretacija revolucije: zato se je zatekal zgolj k rokopisnim 
ali natisnjenim virom iz prve roke, odtod splošna ekonomija knjige, ki izključuje 
kronološko raven v prid logične koherentnosti 
Trije veliki deli so. Prvi opredeljuje zgodovinski pomen revolucije, njeno glavno vsebino, ki 
ni religiozna (saj je revolucija, gledano srednjeročno, religijo prej "oživila"), ne zgolj 
politična ali zgolj družbena, temveč neločljivo družbeno-politična: stare "fevdalne" 
institucije nadomešča z egalitarnimi institucijami - in Tocqueville z "institucijami" označuje 
družbeni red in politični red, enakost možnosti in moderno administrativno državo. Odtod 
univerzalni značaj revolucije, ki ga kaže malone religiozna oblika, ki si jo je skozi 
demokratično ideologijo nadela v Franciji Tako daje Tocqueville takoj na znanje, da so 
modalnosti francoskih dogodkov drugotne v primerjavi z njihovo vsebino in z njihovimi 
bistvenimi določili ki so postali edini predmeti njegove analize: v tem, kako se je v Franciji 
razvijala dialektika država - civilna družba in kako so jo doživljali, mislih in si jo na novo 
predstavljali v zadnjih stoletjih in zadnjih desetletjih starega režima, tiči skrivnost 
francoske revolucije ter njene kronološke in hkrati intelektualne prednosti pred celotnim 
evropskim procesom Tocqueville je tako prešel od primerjalne sociologije k problemu 
zgodovine Francije, postavljenemu v socioloških okvirih 
V kompoziciji dela sta nato ločeni dve vrsti razlag: stari in obči vzroki (knjiga II), posamični 
in novi vzroki (knjiga HI): Potemtakem je vzročna hierarhija položena čez razliko v času-
obči vzroki so dolgoročni vzroki zakopani v globino več stoletij zgodovine, svoje učinke pa 
razvijajo že od zelo daljnje preteklosti in brez vednosti ljudi zunaj dosega njihovega 
spomina, pripravljajo nove družbene in politične razmere Posamični vzroki so zvezani 
zgolj z 18. stoletjem in celo zgolj z zadnjimi desetletji tega stoletja; ne obsegajo nujnosti 
preobrazbe, ki se dogaja v dolgotrajnem procesu, ampak njen datum in njen značaj. 
Začnimo z dolgoročnimi vzroki ki so analizirani v dvanajstih poglavjih H. knjige: 
naštevanje teh vzrokov v glavnem ustreza teoretskim premisam iz L knjige, saj je 
Tocqueville pregledal značilnosti upravne centralizacije v zgodovini Francije (IL-VIL pogl), 
nato značilnosti civilne družbe (VDL-XE pogl). Navzlic temu prvo poglavje, posvečeno 
fevdalnim pravicam in kmetom, preseneča, ker je tako nenavadno: zakaj ga je postavil na 
začetek opisovanja neravnovesij v starem režimu in nadaljeval s preučevanjem ruralnega 
sveta v zadnjem poglavju knjige (XIL pogl), kakor da si problem zasluži, da je okvir vse 
splošne analize? Na to vprašanje ne morem jasno odgovoriti Res je, da tako ločeni poglavji 
obravnavata kmečki svet iz dveh različnih zornih kotov, saj je prvo posvečeno odnosu med 
kmetom in gospodom, zadnje pa razmerju med kmetom in državo. Vendar se to, da se 
srečata na koncu IL knjige, po preučevanju centralizacije in njenih učinkov na vseh ravneh 
civilne družbe, zato zdi le še bolj naravno. 
Morebiti pa je Tocqueville hotel začeti splošno analizo starega režima s pregledom tega, 
kar je bilo v njem za revolucionarje najbolj spektakularno spotakljivega, in je takoj ob tem 
privilegiranem zgledu uveljavil eno izmed svojih temeljnih idej, idejo kontinuitete med 
starim režimom in revolucijo: fevdalne pravice se Francozom namreč niso priskutile, ker bi 
bile posebno trde (drugod po Evropi so bile težje), temveč zato, ker je bil francoski kmet 
glede marsičesa že kmet 19. stoletja, to se pravi posestnik, ki ni odvisen od svojega gospoda 
Fevdalne pravice, ki so ostale brez svojih naravnih korelatov, so iz stanja institucij 
preprosto prešle v stanje prežitkov. To lahko istočasno razloži tale navidezni paradoks: 
168 
Io da se je več kakor tri četrtine revolucije zgodilo že pred revolucijo; 
2° da pa je bila zato tista fevdalnost, ki se je ohranila na podeželju, le še bolj priskutna; 
odtod psihološko precenjevanje revolucijske osvoboditve kmetov. 
Tocqueville tako z objektivnim pregledom dejanske vsebine revolucijskega preloma 
sugerirá, kako zelo jo je ideologija popačila To je izjemno plodna ideja, če pomislimo, da 
toliko včerajšnjih in današnjih zgodovinarjev teži k temu, da bi revolucijski diskurz imeli 
za čisto zlato, čeprav bržčas ni bolj "ideološke" (v marksističnem pomenu besede) zavesti, 
kakor je revolucijska zavest 
Ko je Tocqueville tako s temo "fevdalne pravice" okarakteriziral dialektiko kontinuiteta -
prelom (lahko bi malone dejali kontinuiteta v dejstvih, prelom v duhovih), ki zaznamuje 
revolucijo, je prešel k preučevanju nadvse pomembnega osrednjega dejstva, ki plete 
zgodovinsko kontinuiteto med starim režimom in revolucijo: to je razvoj javne moči in 
upravne centralizacije Mimogrede pripomnimo, saj se bomo k temu vrnili malo pozneje, 
da je Tocqueville tukaj preobrnil (logično in kronološko) zapovrstje iz besedila iz leta 1836: 
začenja tam, kjer je dvajset let pred tem končaL Dodatna izvirnost tako v razmerju do 
njegovega lastnega članka iz leta 1836 kakor v razmerju do sodobnikov je ta, da je obnovil 
klasično temo o naraščanju kraljeve oblasti, ni pa več poudarjal povsem političnih zmag 
monarhije, temveč njeno upravno moč. Zanj so glavna značilnost nacionalne zgodovine od 
konca srednjega veka naprej upravne osvojitve kralja Francije in to, da oblast z 
vsakdanjim upravljanjem poslov vpliva na civilno družbo. Slika, ki jo prikazuje, je preveč 
znana, da bi jo povzemali; postavlja pa nekaj problemov, ki so vredni, da jih naštejemo. 
Prvi je problem njene zgodovinske pravilnosti Tocqueville je bil upoštevanja vreden 
poznavalec upravnih virov 18. stoletja; bil je tako pameten, da se je postavil na oba konca 
hierarhičnega kroženja na eni strani je pregledal serijo F (centralna uprava) v Arhives 
nationales in precej dopolnilnih rokopisov, ohranjenih v Bibliothèque nationale. Na drugi 
strani in na krajevni ravni je sistematično preiskal listine intendance v Toursu in 
premišljeval o komentarjih, ki jih je v zvezi s svojo limousinsko izkušnjo zapustil Turgot 
Hotel je zvedeti, kako v resnici deluje oblast od zgoraj navzdol, od centralne birokracije do 
najneznatnejše vaške skupnosti, pri čemer je bilo najpomembnejše posredovanje 
intendantov. Tedaj se je znašel pred dilemo, ki jo dobro poznajo vsi zgodovinarji starega 
režima zgoraj izredna natančnost pri reglementaciji vsega; spodaj kronična nepokorščina, 
ki jo kaže ponavljanje istih ediktov ali istih odlokov v nekajletnih presledkih. 
Tocquevillova slika upošteva ti dve dejanskosti- začenja se z analizo tipalkastih posegov 
kraljeve uprave na podeželje in v mesto (L-V. pogl.) nato pa od VI poglavja naprej kaže 
meje te ukleščenosti- 'To je ves stari režim: togo pravilo, ohlapna praksa; taka je njegova 
narava" (VI, str. 134). In doda še tale lucidni zapis, ki je nezavedno samokritičen, saj je v 
prejšnjih poglavjih zagrešil kanec prav tega, kar zdaj razkrinkuje: "Kdor bi hotel soditi o 
vladavini tistega časa po zbirki zakonov, bi zabredel v najbolj smešne zmote." Odmev na to 
pa je tale še jasnejši stavek: "Uprava starega režima je bila tako raznolika, tako heterogena, 
da je lahko preživela le s pogojem, da je zelo malo delovala (v kurzivo sem dal jaz)"10 
10. Vendar Tocqueville v drugih odlomkih (denimo D, 6, str. 133) opisuje "velikansko dejavnost" vlade starega režima-; 
rešitev tega navideznega protislovja moramo poiskati v razločku med vlado in upravo, ki je pri Tocquevillu klasičen -
četudi se ta razloček, ki je tako jasen v nekaterih odlomkih v Démocratie en Amérique, v poglavjih iz Ancien 
Régime, ki jih analiziramo, zabriSe: na katero raven sodi, denimo, intendant? Prav to nasprotje med povečevanjem 
vladne dejavnosti in njeno nemočjo na terenu pojasnjuje postopno zmanjševanje veljave zakona. 
169 
Tocquevilla manj zbode v oči dejanska oblast uprav v starem režimu kakor pa njeno 
razkrojevalno učinkovanje na politično telo, njeno izničenje sleherne vmesne oblasti ali 
sredstva, gospoda, duhovnika, sindika skupnosti, mestnega uradnika Države Previdnosti v 
dejanskosti še ni, je pa že v duhovih. Stari režim je izumil obliko oblasti: arbitrarno 
centralno oblast/izoliranega posameznika, v katero so se pozneje vtihotapile revolucijske 
institucije. Grmadi] je politične nevšečnosti etatizacije, ni pa še kazal nobene izmed njenih 
praktičnih prednosti 
Ta dialektika upravnega in vladnega pa vendarle ni delovala brez težav. Nekatere izhajajo 
iz same interpretacije dejstev: Tocquevilla je ta dialektika navzlic pozornosti ki jo je 
posvetil določeni nemoči oblasti v starem režimu - nemoči ki je izhajala iz nenavadne 
raznolikosti običajev, procedur, statusa oseb in skupnosti - pripravila do tega, da je 
pravzaprav precenjeval upravno centralizacijo. Podlago njegovega mišljenja povzema 
delovna opomba ki skuša z enim stavkom okarakterizirati ta oblastni sistem "Zelo 
centralizirana in močno prevladujoča kraljeva oblast, ki gospoduje v vseh glavnih rečeh, ki 
ima slabo opredeljene, a neznansko velike pristojnostim te dejansko izvaja" (v kurziv sem 
postavil jaz) (IL knj, str. 375). To osrednje prepričanje, ki je navsezadnje v nasprotju z 
drugimi trditvami o mejah, znotraj katerih se izvršuje kraljeva oblast, je pripravilo 
Tocquevilla do tega, da je v zvezi z dejanskimi agensi te centralizacije o marsičem 
presenetljivo molčal ali pa je preveč poenostavljal: v tem stadiju analize, denimo, nič ne 
pove o kupljivosti služb, ki je bil osrednji zgodovinski pojav pri vzpostavljanju monarhične 
birokracije, bil pa je dvoumen glede na njegovo tezo, saj je bila kupljivost stopenj istočasno 
sredstvo centralne oblasti in ovira zanjo. Ker pa je navzlic temu skušal opredeliti 
birokracijo starega režima, je v VI poglavju zapisal: "Upravni uradniki malone vsi 
meščani, že tvorijo razred, ki ima svojega posebnega duha, svoja izročila, svoje vrline, svojo 
čast in svoj ponos. Izoblikovala se je že in zaživela aristokracija nove družbe: čaka le na to, 
da ji revolucija izprazni prostor." Za Tocquevilla je prednost take analize v tem, da nad 
družbo in tako rekoč zunaj nje ustvarja homogeno družbeno skupino, ki jo opredeljuje 
njena funkcija, ki ima iste vrednote in je nosilka centralizacijskega procesa Neprijetno pa 
je to, da je v njej vse napačno: upravni funkcionarji 18. stoletja - pomislimo, denimo, na 
intendante - še zdaleč niso "malone vsi meščani"; med seboj se globoko ločujejo, pa ne zgolj 
zaradi različnih stremljenj in klientel, ampak zaradi politično-ideoloških izbir - pomislimo, 
denimo, na razcep fiziokrati/antifiziokrati najbolj "uradniški" med njimi, to se pravi tisti ki 
so bili neposredno zvezani s centralno oblastjo - versajska birokracija, intendanti in 
subdelegati* - niso preživeli revolucije, niti prve faze revolucije ne, narobe pa so lastniki 
služb v njej sestavljali eno izmed vodilnih skupin Tako je bržkone pretirana slika vladne in 
upravne centralizacije Tocquevilla privedla do tega, da je deduktivno obnovil imaginarne 
akterje opisanega dogajanja 
Negotovost je še večja, ko pridejo na vrsto kronologija in vzroki tega dogajanja sicer pa se 
jih loteva prek aluzij, drugega za drugim, nikoli pa ne predlaga obče teorije politične 
spremembe. Bržčas zato, ker tukaj ni na svojih tleh ker je bil zgodovinar, izobražen v 
razmeroma novejših obdobjih, ki ni poznal virov iz stoletij pred 18. stoletjem, je bil očitno 
navezan na svoje predhodnike, katerih materiale je preurejal v skladu s svojo intuicijo in 
svojimi podmenami Zgodovinska freska, ki jo je naslikal v IV. poglavju L knjige, ustreza 
klasični periodizaciji politične institucije srednjega veka se zrušijo v 14. in 15. stoletju zaradi 
* V izv. subdčlčgučs, osebe, ki jim je bila služba oz. funkcija prepuščena. 
170 
vzpona upravne monarhije, ki posega v oblast plemičev. Tocqueville, ki je bil zvest tej 
tradicionalni kronologiji zgodovine Francije, je bil na tem področju, ki ga ni posebej 
preučeval, zvest svoji interpretaciji iz leta 1836: za nazaj je ocenjeval staro plemiško oblast, 
ki jo je videl kot nekakšno krajevno samoupravo, ki temelji na vzajemnem izvrševanju 
uslug, ali kot zaupno idilo med gospodom in kmečko skupnostjo. Vendar ničesar od tega ni 
zares analiziral v zgodovinskih okvirih- po vsem videzu je Tocqueville implicitno menil, da 
se je med 15. in 18. stoletjem proces centralizacije pravilno razvijal, ni pa se nikoli spuščal ne 
v vzroke zanj ne v njegove etape. Ludvika XTV. ni niti navedel Vojn monarhije, 
mogočnega dejavnika rasti države, ni omenjaL V zvezi z 18. stoletjem je zapisal (D, V. pogL) 
te sibilske stavke: "Družba, ki močno napreduje, v slehernem trenutku poraja nove 
potrebe, sleherna izmed njih pa je zanjo /za vlado/ nov vir oblasti; edino ena jih namreč 
zmore zadovoljiti Medtem ko je upravna sfera sodišč še naprej nespremenjena, je njena 
/vlade/ gibljiva in se neprenehoma širi skupaj s samo civilizacija" Napredovanje 
centralizacije je potemtakem preprosto in zelo nejasno povezal z napredovanjem 
"civilizacije": Tocqueville se verovanju svojih sodobnikov v napredek pridružuje tako, da s 
to besedo, ki sodi med najbolj nejasne v zgodovinskem besedišču, imenuje svoj globoki in 
stalni občutek za neogibno. O tem nikoli ne zvemo kaj več. 
Medtem ko Tocqueville v prvih sedmih poglavjih H. knjige (razen v prvem) opisuje 
funkcioniranje (ali bolj to, kar bi danes imenovali disfunkcioniranje) upravne monarhije v 
18. stoletju, se od VIL poglavja naprej loteva analize civilne družbe. Zapisali smo že, da se 
na tej ravni kaže preobrat njegove običajne problematike, pa ne zgolj v primerjavi z 
besedilom iz leta 1836, ampak tudi v primerjavi z La Démocratie en Amérique. Pred sliko 
"družbenega stanja Angloameričanov" (L del, ffl. pogi) je analiza političnih institucij, 
Tocqueville pa na koncu poglavja izrecno'opozori 'Političnih posledic takega družbenega 
stanja ni težko deducirati Nemogoče bi bilo razumeti da enakost ne bi naposled prodrla v 
politični svet, kakor je drugam" Ko Tocqueville poudarja primarnost družbenega 
(razumljenega v širokem pomenu in obsegajočega mentalne navade, "šege", "javni duh") v 
razmerju do političnega, hkrati implicitno izraža globalno tipološko teorijo družb, kakršno 
najdemo pri Montesquieju ali pri Maxu Webru, v jasni obliki pa jo sicer najdemo v 
njegovem članku iz leta 1836: "aristokratske" družbe težijo h krajevnemu vladanju, 
"demokratične" družbe pa k centraliziranemu vladanju V tistem času po vsem videzu ni 
bil sovražen ne do državljanske enakosti (ki je bistvena vsebina njegove opredelitve 
"demokracije") ne do vladne centralizacije (če jo le spremlja kanec upravne 
decentralizacije) to je globoki smisel njegove ameriške študije. 
Dvajset let pozneje pa zgradba razprave Ancien Régime zelo verjetno ustreza spremembi 
njegove presoje in njegovega mišljenja- sicer pa so opazili11, kako malokrat je beseda 
"demokracija" uporabljena v L'Ancien Régime v primerjavi z besedilom iz leta 1836, kakor 
da Tocqueville postopoma opušča - ne otrese pa se ga povsem - ključni koncept svojih 
prejšnjih analiz. Kaj se je zgodilo? Tocqueville je ravnokar kot politik in ne le kot 
intelektualec preživel izkušnje iz let 1848-1851. Leto 1848: ljudska in socialna eksplozija, 
nova francoska sprememba demokratičnega "trenda", je razločno pokazala meje družbene 
demokratizacije, ki jo je Tocqueville opisal kot pridobljen pojav; poleg tega pa ga je 
navdajala z grozo. Premišljeni optimizem, ki je napajal analizo ameriške družbe, se je 
umaknil bojazni. Reformator iz časov pred revolucijo je postal ohranjevalec reda, ki so ga 
1L S. Drescher, Dilemmas of Democracy: Tocqueville and Modernization, Pittsburgh, 1968, str. 242. 
171 
za tolikšno ceno spet vzpostavili Odtod dva problema, prvi, teoretični problem opredelitve, 
drugi, eksistenčni problem vrednostne sodbe. Leto 1851; vlada veljakov, ki jo je Tocqueville 
podpiral in v kateri je celo sodeloval, češ da je najboljši francoski režim po letu 1789 (tako 
jo je opredelil v Souvenirs), se je neslavno sesula Z decembra 1851 v prid najslabšega 
centralizacijskega despotizma, kar jih je nastalo po letu 1789. Poslej je težko z istim stanjem 
družbe, s pomočjo koncepta, katerega zgodovina hkrati kaže, da je neskončno razširjen, 
razložiti tako različne politične institucije, kakršne so julijska monarhija, druga republika 
ah despotizem drugega Napoleona12 Izkušnja iz teh let je bržčas okvir za preobrat 
Tocquevillove optike, za poudarek na avtonomiji in za primat političnega -
politično-upravne strukture. 
Sledove tega preobrata lahko kajpada najdemo v opombah k L'Ancien Régime, kjer se 
bolj prosto kakor v končnem besedilu prikaže delo pri izdelovanju konceptov. To besedilo, 
denimo, pravi o pomenu besede "demokracija" (t H, str. 198): 
'To, kar vnese največ zmede v duha, je način, kako uporabljamo besede: demokracija, 
demokratične institucije, demokratična vlada. Dokler se nam jih ne bo posrečilo jasno 
opredehti in se sporazumeti o opredelitvi, bomo v velik prid demagogov in despotov živeli 
v nerazložljivi idejni zmedi: 
Dejali bomo, da je dežela, ki ji vlada absoluten vladar, demokracija, ker vlada z zakoni in 
sredi institucij, ki so naklonjene položaju ljudstva Njegovo vladanje je demokratično 
vladanje. Oblikuje demokratično monarhip. 
Toda besede demokracija, monarhija, demokratična vlada lahko v skladu s pravim 
pomenom besede pomenijo le eno: vlada, v kateri se ljudstvo bolj ah manj udeležuje 
vladanja Ta pomen je intimno zvezan z idejo politične svobode. Če damo vzdevek 
demokratična vlada vladavini, v kateri ni politične svobode, govorimo očiten nesmisel 
glede na naravni pomen besed." 
Ta opomba nas spravlja v zadrego, saj Tocqueville v njej zelo natančno razkrinkuje 
pomen, ki ga je dotlej ves čas dajal besedi demokracija popravek pa je v tem, da je 
koncept prestavil z družbene ravni (enakost) na politično raven (udeležba pri oblasti in 
svoboda), kakor da je druga postala temeljna glede na prva 
Drugo besedilo, ki razodeva isto drsenje: gre za dodatek k E poglavju, 5, o centralizaciji 
Tocqueville v njem opravi pomembno primerjavo med francosko kolonizacijo v Kanadi in 
angleško kolonizacijo v Ameriki in pripominja, da kolonialni fenomen do karikature 
napihuje obe upravi V Kanadi ni plemstva, ni "fevdalnih izročil", oblast Cerkve ne 
prevladuje, ni starih sodnih ustanov, zakoreninjenih v šegah - skratka, ničesar od civilne 
družbe stare Evrope, ničesar, kar bi nasprotovalo absolutni vladavini "Mislih bi, da smo v 
polnem zamahu moderne centralizacije, in to v Alžiriji" Narobe pa se v sosednji angleški 
Ameriki, v kateri so družbene razmere primerljive, "republikanski element, ki je nekakšen 
temelj angleške ustave in šeg, izkaže za neoviranega in se razvija V Angliji ima uprava v 
pravem pomenu besede le malo opraviti, zasebniki pa veliko; v Ameriki se uprava ne 
vmešuje več tako rekoč v nič, posamezniki pa, s tem, da se združujejo, počnejo vse Ker ni 
bilo zgornjih razredov, zaradi česar je bil prebivalec Kanade le še bolj podvržen vladi, 
12. Marx se je v 18. brumairu znašel pred istim problemom, pa čeprav je izhajal iz drugačnega eksplikaeijskega sistema; 
ko ga prebiramo, nikoli ne razumemo, zakaj interesi vladajočih razredov (zemljiških posestnikov/kapitalistov) 
zapovrstjo omogočajo in onemogočajo skupno vlado in privedejo do tako hude zaslepljenosti 
172 
kakor je bil v tistem času prebivalec Francije, je bil prebivalec angleških provinc čedalje 
bolj neodvisen od oblasti 
V obeh kolonijah je naposled nastala docela demokratična družba; toda tukaj se je, vsaj 
dokler je Kanada ostala Franciji, enakost mešala z absolutno vladavino; tam pa se je 
kombinirala s svobodo." 
V tej opombi, ki je sodobna L'Ancien Régime, se mi zdita presenetljivi dve ideji 
1 Politična svoboda ni po vsej sili zvezana z navzočnostjo zgornjih razredov, "aristokracije" 
v pomenu, ki ga Tocqueville daje tej besedi V angleški Ameriki so posamezniki, ker "ni 
zgornjih razredov", "čedalje bolj neodvisni od oblasti": zelo jasen prelom s konceptno shemo 
iz leta 1836: aristokracija/krajevna vladavina/ politična svoboda. 
2 V razvoju obeh družb v resnici ni odločilno njuno družbeno stanje - ki je enako 
"demokratično" - ampak njuni izročili in njuni politično-upravni praksi 
V resnici prav to izhaja iz analize najpomembnejših povezav v L'Ancien Régime. 
Tocqueville se nikakor ne prepušča vzročnemu monizmu, ki je povsem tuj sami naravi 
njegovega mišljenja Narobe, še naprej pozorno razčlenjuje, kako se prepletajo razlogi in 
posledice, kar mu razodeva empirično opazovanje virov. Slej ko prej pa civilna družba v 
njegovi knjigi nastopa manj kot vzrok kakor kot posledica politične in moralne družbe: to 
je morebiti temeljna intelektualna izvirnost L'Ancien Régime tako v primerjavi z drugimi 
Tocquevillovimi deli kakor v povezavi s politično sociologijo 19. stoletja nasploh. 
Osrednji fenomen, najpomembnejša plat zgodovinske spremembe, je potemtakem 
naraščanje monarhične oblasti in vladne centralizacije, ki sta obe zvezani z razvojem 
dajatev. Ta proces razkraja in hkrati združuje civilno družbo ("delitev na razrede je bila 
hudodelstvo starega kraljestva", H, 10, str. 166), razkosano na čedalje bolj rivalske skupine 
čedalje bolj podobnih si posameznikov. To, da višji razredi niso imeli moči bodisi za to, da 
bi obdržali svojo staro politično oblast, niti za to, da bi se združili in iz tega pridobili novo 
oblast, pušča prosto pot upravnemu despotizmu, ki tudi sam zaostruje posledice vladne 
centralizacije. 
Ko Tocqueville v tem drugem delu knjige analizira civilno družbo, govori o "razredih" kot 
pravi dedič zgodovinopisja iz obdobja restavracije: 'Očitajo mi seveda lahko posameznike, 
govorim o razredih, le z njimi se mora ukvarjati zgodovina" (H, 12, str. 179). Toda s tem 
temeljnim konceptom ves čas ravna dvoumno: enkrat razrede opredeljuje kot rede starega 
režima, drugič pa glede na kombinacijo med pravom stare ureditve ter kriterijem bogastva 
in družbenega dostojanstva, ki v višje razrede uvršča premožno buržoazijo, sicer pa je zelo 
nejasen Dejanski razlog za to dvoumnost, za to nenehno prehajanje od enega pomena k 
drugemu je osrednje vprašanje, ki si ga Tocqueville zastavlja v zvezi s francosko družbo 18. 
stoletja le zakaj ni znala brez revolucije preiti od toge hierarhije redov k moderni 
dihotomiji veljaki/ljudstvo, zgornji razredi/spodnji razredi? A čeprav je taka, tako vsaj 
mislim, podlaga njegovega vprašanja, lahko tukaj izmerimo tudi pot, ki jo je prehodil po 
La Démocratie en Amérique. Tocqueville je prešel od problematike družbene enakosti in 
politične demokracije k problematiki zgornjih razredov in elit Res je, da - kakor je povrhu 
še namignil v La Démocratie (na koncu IX. poglavja, L knjiga) - tokrat ne preučuje več 
družbe, ki so jo ex nihilo izoblikovali republikanski in egalitarni izseljenci, temveč, narobe, 
svet, ki je zakoreninjen v aristokratskem izročilu, in da ne more prenesti istih analiz z ene 
družbe na drugo. Slej ko prej pa obstajata razlika v tonalnosti med obema knjigama in 
173 
tisto vzdušje žalosti, ki obdaja prozo L'Ancien Régime, kar je bilo upanje za prihodnost v 
tridesetih letih, je postalo nostalgija po preteklosti.13 Tocqueville se neprenehoma vrača k 
plemstvu in omenja mitsko podobo njegovih nekdanjih lepih dni, podobo ruralnih 
skupnosti, zbranih pod njegovo perutjo, podobo razmeroma bližnje in bratovske, vsekakor 
pa svobodne civilne družbe, ki jo je uničila monarhija 
Toda ta "eksistenčni" Tocquevillov razvoj, ki je tako očiten in za duha, ki je še posebej 
občutljiv za sodobnost, tako razumljiv - le malo zgledov je za tako instrumentalno 
spekulativno mišljenje, ki je tako jasno zvezano s praktičnimi zahtevami - se pri njem 
naravno uvršča v okvir konceptualizacije zgodovine plemstva, ki je v celoti slej ko prej 
zvesta njegovim tezam iz 1836, dasiravno se je čustvena konotacija spremenila Prednost 
besedila L'Ancien Régime je ta, da zaradi manjše shematičnosti omogoča boljše 
razumevanje zastavljenih problemov in nerešenih protislovij. 
Če parodiramo Bainvilla, lahko Tocquevillovo dialektiko povzamemo s temle obrazcem: 
francoska družba 18. stoletja je postala preveč demokratična za tisto, kar je obdržala 
plemiškega, in preveč plemiška za tisto, kar je bilo v njej demokratičnega Preveč 
demokratična- gre za poglavja VU do X v IL knjigi, ki opisujejo proces enotenja duhov in 
izoliranja enih zgornjih razredov od drugih, in za X1L poglavje, v katerem Tocqueville 
posebej obravnava (kakor na začetku L knjige) kmečki problem Preveč plemiška gre za 
presenetljivo XL poglavje, v katerem Tocqueville z namenom, da bi ju slavil in ju postavil 
nasproti "demokratični" povprečnosti, analizira duha neodvisnosti in občutje za svobodo, ki 
so ju aristokratska izročila vtisnila francoski družbi starega režima, hkrati pa poudarja, da 
13. Ali bi radi še dodatno dokazilo o tej spremembi toka, o tej sprevrnitvi optimizma v nostalgijo med La Démocratie in 
L'Ancien Régime!! Dovolj je, če preberete ti dve besedili, v katerih skuša Tocqueville opredeliti tip človeka, ki ga 
favorizirajo demokratične družbe, in implicitno izraža svojo sodbo glede tega 
Démocratie, L I, V I pogL (čisto na koncu): 
"Kaj zahtevate od družbe in njene vlade? Razumeti se moramo. Bi radi človekovemu duhu dali določeno vzvišenost, 
velikodušnost pri gledanju na stvari tega sveta? Bi radi ljudem vdihnili nekakšen prezir do materialnih dobrin? Si 
želite povzročiti ali vzdrževati globoko prepričanje in pripravljati brezmejne privrženosti? 
Je vaš namen ugladiti Šege, povzdigniti manire, omogočiti blišč umetnosti? Hočete poezijo, hrup, slavo? 
Nameravate organizirati ljudstvo tako, da bo močno vplivalo na druga? Mu namenjate, da se bo lotevalo velikih 
podjetij in da bo ne glede na rezultat svojih prizadevanj zapustilo velikansko sled v zgodovini? 
Če je po vašem mnenju tak glavni cilj, ki si ga morajo dati ljudje v družbi, si ne izberite vladavine demokracije; 
zagotovo vas ne bi privedla do cilja 
Če pa se vam zdi koristno preusmeriti človekovo intelektualno in moralno dejavnost k potrebam materialnega 
življenja in jo uporabiti za produkcijo blaginje; če se vam zdi razum bolj v prid ljudem kakor genij, če vaš cilj ni 
ustvariti heroičnih vrlin, temveč miroljubne navade; če vam je bolj po všeči videti pregrehe kakor hudodelstva in če 
raje najdete manj velikih dejanj, če je to pogoj za to, da naletite na manj zlih dejanj če vam je dovolj živeti v 
razcveta joči se družbi, namesto, da delujete v nedrih bleščeče družbe; če po vašem mnenju glavni cilj vlade nikakor 
ni, da bi dala vsemu telesu nacije kar največ moči ali možne slave, ampak da slehernemu posamezniku, ki jo tako 
sestavlja, priskrbi kar največ blaginje in od njega odvrne kar največ bede, tedaj izenačite možnosti in vzpostavite 
vladavino demokracije." 
Ancien Régime, H, XI, str. 175: 
"Ljudje 18. stoletja sploh niso poznali takšne vrste zagnanosti za blaginjo, ki je kakor mati podložnosti, mehkužna 
strast, pa vendarle trdovratna in nespremenljiva, ki se rada meša in se tako rekoč prepleta z več zasebnimi vrlinami, z 
ljubeznijo do družine, do urejenosti šeg, spoštovanja religioznih verovanj in celo mlačnega in rednega izvajanja 
uveljavljenega kulta, ki omogoča poštenost in brani junaštvo in je odlično za izdelovanje urejenih ljudi in mevžastih 
državljanov. Bili so bol^i in slabši. 
Tedanji Francozi so imeli radi življenje in oboževali so ugodje; bili so morebiti manj urejeni v navadah in bolj 
razbrzdani v strasteh in idejah kakor današnji; niso pa poznali umerjenega in decentnega senzualizma, kakršnega 
vidimo." 
174 
ta duh, ki je bil zvezan z idejo privilegija, ni bil take narave, da bi lahko preživel 
demokratične ustanove, še manj pa, da bi jih utemeljeval. 
Na kateri ravni pa imamo opraviti s to protislovno evolucijo, v kateri se pripravlja 
revolucijska eksplozija Prav to ni nikoli posebno jasno in prav to je treba osvetliti. 
Tocqueville hkrati obravnava ekonomsko, družbeno in tisto, kar lahko v pomanjkanju 
boljšega izraza imenujemo ideološko. 
V zvezi z ekonomskim je zmeraj površen in nejasen, vendar je jasen vsaj tam, kjer molči 
gre za tisto razsežnost življenja ljudi, ki ga je zmeraj zanimala le prek družbenih in 
intelektualnih interferenc, nikoli pa zaradi same sebe ali kot temeljni mehanizem 
spremembe. Prav tako ni pregledal resnično ekonomskih virov o starem režimu, čeprav je 
prav on tako dobro poznal vire za družbeno, upravno, politično in intelektualno zgodovino. 
Ko omenja naraščanje industrijske dejavnosti v Parizu (D, 7, str. 141), ga omenja zato, da bi 
pokazal, da je centralizacija "upravnih poslov" tja privabila "industrijske posle". Ko govori o 
spremembah ki so se zgodile v delitvi bogastev med razredi (kar je le deloma ekonomsko 
vprašanje), presenetljivo poenostavlja siromašenje plemstva, bogatenje "buržuja" (H, 8, str. 
145), brez česarkoli, kar bi domnevani proces povezovalo s kakšno ekonomsko vzročnostjo. 
Ko omenja urbaniziranje kraljestva zaradi dotekanja "srednjega razreda" v mesta, se 
preprosto vrne k "upravni" razlagi: 'Predvsem dva vzroka sta proizvedla ta učinek 
privilegiji plemičev in dajatve" (H, 9, str. 153) Naposled je tudi njegova razlaga kmetove 
bede zelo meglena "Napredovanje družbe, ki je obogatila vse druge razrede14, ga tira v 
obup; civilizacija se zasuče zgolj zoper njega" (H, 12, str. 185) Sicer pa vso njegovo sliko 
kmečkega življenja zaznamuje popolno nepoznavanje tehničnih možnosti ruralne 
ekonomije. 
Ekonomska evolucija francoske družbe je tako bodisi preprosto izpeljana iz neke druge 
evolucije (politično-upravne) ali zreducirana na meglene abstrakcije ("napredovanje 
družbe", "civilizacija") to se pravi, da je "sama na sebi neznana Sicer pa velja isto za 
probleme ekonomske doktrine: Tocqueville je, denimo, bral fiziokrate; toda nikoli ne 
omenja ne njihove povsem ekonomske analize (ki ga bržkone ni zanimala) in celo na 
temeljne anticolbertovske zahteve "laissez-faire, laissez-passer" * vse, kar od njih obdrži, da 
bi lahko kritiziral, je teza o 'legalnem despotstvu" (ID, 3) ki je v resnici zgolj nasledek 
opredelitve določene ekonomske racionalnosti (nasledek, ki so ga poleg tega odklanjali 
"obrobni" fiziokrati, ki so se zvečine izobraževali v Gournayevi šoli, denimo Turgot) Tako 
je seveda zato, ker edino ta aspekt fiziokratskega mišljenja sodi v logiko Tocquevillovega 
18 stoletja toda tedaj se človek obsodi na to, da ne upošteva več nenavadne priljubljenosti 
ekonomskega liberalizma v vseh zgornjih plasteh družbe. Tocqueville o tem zares ne črhne 
niti besedice. 
V prvem sociološkem opisu se spet znajde na bolj domačih tleh Videli smo, da ne zato, ker 
bi bila njegova raziskovalna orodja izvirna ali celo natančna Pač pa se tam laže naveže ne 
14. Kar je v protislovju s tem, kar Tocqueville pravi nekaj prej o plemiški pauperizacijL Sicer pa vemo, da je ta ideja o 
siromašenju plemstva, pojmovanega kot družbeni blok, za 18. stoletje napačna, saj ekonomska konjunktura, narobe, 
pospešuje krepko zviševanje zemljiške rente v vseh njenih oblikah (fevdalne pravice, zakupnine, neposredno 
uvrednotenje). Drugi Tocquevillov obrazec se potemtakem zdi pravičnejši kakor prvi; a je tudi manj značilen za 
njegovo mišljenje, saj mora izvesti ekonomski propad plemištva iz njegovega političnega propada. 
* To liberalno Gournayevo geslo, ki je v obliki izreka neprevedljivo, puščamo v izvirniku, pomeni pa' "naj počno, naj se 
dogaja". 
175 
le na svojo lastno zgodovino, ki ga je tako zelo obsedala, ampak tudi na svoj temeljni 
diskurz, saj zaiova najde območje, ki je bolj neposredno dovzetno za učinkovanje politike 
in uprave. Družba se ponuja kot velikansko polje posledic zakonodaje in vladanja; zato pa 
je toliko petitiones principii Plemstvo obuboža? Razlaga je tale: "Zakoni, ki so varovali 
lastnino plemičev, so bili vendar zmeraj isti; po vsem videzu se v njihovem ekonomskem 
položaju ni nič spremenilo. Navzlic temu so obuboževali povsod natanko v sorazmerju s 
tem, koliko oblasti so izgubljali." Nekoliko pozneje pa- "Francoski plemiči so postopoma 
obubožali, kolikor niso bili vajeni vladati in niso imeli vladnega duha" (H, 8, str. 144) 
Razkosavanje plemiške posesti je samo na sebi zgolj znamenje in posledica tega 
temeljnega dejstva 
Pri tem tipu analize se zaradi logične nejasnosti in nezvestobe ugotovljenim dejstvom 
kopičijo nevšečnosti Korelacija oblast/bogastvo je na ravni družbenih skupin pri 
Tocquevillu enako nezanesljiva kakor pri Marxu (pri katerem je prioriteta nasprotna) 
sicer pa jo Tocqueville uveljavlja le za biološko primerjavo, ki bralčeve lakote ne poteši 
politična oblast naj bi bila, če pravilno razumemo, tista "osrednja in nevidna sila, ki je samo 
načelo življenja", srce sleherne človeške družbe. Poleg tega še tem slabše sledimo njegovi 
analizi, ker nikoli ne upošteva, kako oblast porazdeljuje bogastvo, to preučevanje bi ga v 
zvezi z 18. stoletjem najbrž privedlo do nasprotnih sklepov.15 Navsezadnje smo že zapisali, 
da francosko plemstvo 18. stoletja še zdaleč ni bilo izključeno iz oblasti - vsaj neko določeno 
plemstvo ne, toda Tocqueville se nikoli ne ukvarja z razločki znotraj skupine. O tem 
plemstvu 18. stoletja, ki je zasedlo, znova osvojilo, zamašilo vse dohode do oblasti v Franciji 
lahko morebiti rečemo, da je izgubilo "duha vladanja", zagotovo pa ne "vajenosti". 
Razen če novo plemstvo, ki ga je za usluge, storjene državi poplemenitil in obogatil kralj -
plemstvo Colbertove ah Louvoisove vrste - v Tocquevillovem duhu bolj ali manj 
eksplicitno, pa raje bolj kakor manj, ni del idealnega opisa plemstva in njegovih 
tradicionalnih političnih vrlin. Ta implicitna izključitev bi se vsaj ujemala z idejo, da so 
državni aparat v 18. stoletju imeli v rokah zgolj "buržuji". Vendar bi bilo s tem protislovje 
zgolj premaknjeno nazaj: Tocqueville, namreč očita francoskemu plemstvu, da je postalo 
"kasta", ki jo opredeljuje rod, in da je prenehalo biti aristokracija, to se pravi, korpus, ki je 
omejen, a je razmeroma odprt za državljane, ki izvršujejo politično oblast Francosko 
plemstvo pa nikoli ni bilo ta "aristokracija", o kateri je sanjaril Tocqueville, v smislu, 
denimo, v katerem so aristokracija Benetke, ki jim vlada senat Narobe, vse do konca 
starega režima, ko so stare družine, izvirajoče iz srednjeveških stoletij, postale zelo majhna 
manjšina v okrilju reda, je bilo neprenehoma odprto za uveljavljanje neplemičev.16 Zaradi 
dveh postopkov, zaradi kupljivosti služb17 in kraljevega poplemenitenja, to se pravi skozi 
absolutizem in konsubstancialno z njim, je plemstvo prenehalo biti zaprt korpus dedne 
zemljiške gospode in si je v imenu služenja državi pridružilo najbogatejše izmed sinov 
15. V zvezi z najpomembnejšim mehanizmom absolutizma, kakršen je deloval v 18. stoletju, je treba prebrati inteligentne 
strani H. LQthyja, La banque protestante en France, L H, str. 696, ki Calaunovo upravljanje predstavljajo kot pravo -
in zadnje - plemiško praznovanje. 
16. Tocqueville v istem IX. poglavju, v katerem opredeljuje francosko plemstvo kot "kasto", piše: V nobenem obdobju 
naše zgodovine ni bilo mogoče plemstva tako zlahka pridobiti kakor leta 89_," in dodaja, da ta dejanskost, narobe, ni 
prav nič spremenila zavesti, da so redovi ločeni 
17. Glede kupljivosti služb je L'Ancien Régime presenetljivo protisloven; X. poglavje H. knjige obsoja institucijo kot vir 
služnosti, naslednje poglavje pa slavi neodvisnost francoske magistrature v 18. stoletju - ki se je povsem očitno opirala 
na kupljivost služb. 
176 
trgovcev in najzaslužnejše izmed kraljevih služabnikov. Tam, kjer Tocqueville zapiše: "Čim 
manj je to plemstvo aristokracija, bolj se zdi, da postaja kasta" (H, 9, str. 151), bi lahko 
obrazec obrnili in dejali, da to plemstvo tem bolj postaja aristokracija, čim manj je kasta 
Tukaj se bržkone dotaknemo jedra Tocquevillovega interpretacijskega sistema in njegovih 
dvoumnosti Vsa sociološka analiza iz L'Ancien Régime se namreč suče okrog dialektike 
aristokracija/plemstvo, pri čemer je aristokracija najstvo plemstva, esenca te eksistence. 
Tocqueville, čigar zgodovinska kultura zunaj 18. stoletja je slej ko prej zelo površna, ima o 
francoskem plemstvu (in aristokraciji) banalno in hkrati legendarno naziranje. V zvezi z 
nastankom ni nikoli opustil klasične teze, ki enači plemiče in frankovske osvajalce18: 
plemiči so tedaj aristokracija, ki je nastala z osvojitvijo. To značilnost kmalu izgubijo ("že v 
srednjem veku," zapiše Tocqueville na začetku K . poglavja, kar se sicer zdi v nasprotju z 
opisom institucij srednjega veka, ki ga je podal v IV. poglavju L knjige) zaradi uzurpacij 
kraljeve oblasti in postanejo "kasta"; to se pravi, če se držimo zelo neobičajnega pomena ki 
ga Tocqueville daje tej besedi, manj skupina ki je zaprta za slehernega posameznika ki se 
je rodil zunaj njenega okrilja, kakor skupina, ki je kot taka brez politične oblasti in je 
tembolj nestrpna glede kompenzacijskih privilegijev. Vidimo, kako zelo je ta zgodovina 
hkrati utemeljevalna in teleološka: francosko plemstvo se ne izgublja zato, ker ga njegova 
realna zgodovina in zgodovinski mehanizem njegovega obnavljanja povezujeta z 
absolutizmom temveč zato, ker ni zvesto svojemu začetku in svojemu aristokratskemu 
načela Presodimo lahko tudi, kako zelo politično še naprej obvladuje videnje celote. 
Tocquevilla pravzaprav nič bolj kakor ekonomika sama na sebi ne zanima družba sama na 
sebi; navzlic pozornosti, ki jo posveča fiskalnim virom, štetjem, zemljiškim listinam, o 
čemer pričajo njegovi zapiski, navzlic čudovitim opombam o podrobnostih je slej ko prej 
zelo ravnodušen do zgodovine te družbe; ne zanima ga, kako se je zares oblikovalo 
francosko plemstvo 18. stoletja, njegove skupine in podskupine. V njegovem duhu so 
razredi, predvsem plemstvo, njegovo plemstvo, posestniki izročil in vrednot, ki jih lahko 
izdajajo ali utelešajo: toda plemstva ni mogoče ločiti od aristokratskega političnega načela, 
ideja o plemstvu kraljevih strežajev pa je preprosto protislovna; funkcijsko plemstvo ni 
plemstvo. Tocquevillovega kralja tedaj obdajajo buržuji, ki si kakor Saint-Simonov Ludvik 
XIV. prizadevajo, da bi plemstvo prepodili od povsod To je zapoznel odmev nekega 
političnega konflikta, hkrati pa vnovično uveljavljanje nekega načela 
Tako bistvena raven, na katero se postavlja Tocquevillov zgodovinski opis v L'Ancien 
Régime, ni ne ekonomika niti družba v svojih strukturah in ne zgodovina njenih različnih 
razredov. Bolj gre za stanje duha Francozov, za tisto, kar bi lahko imenovali nacionalni 
temperament ali značaj, pojmovana kot območje, na katerem se najbolj spopadajo 
demokratične tendence in aristokratske tendence, privolitev v centralizacijo in odpori 
zoper njo. Opravičiti bi se morali zaradi nejasne narave tega besedišča, če bi bilo mogoče 
natančneje opredeliti Tocquevillovo mišljenje: v H. delu La Démocratie, ki preučuje 
posledice "demokracije" za ameriško mentaliteto, ločuje "intelektualno gibanje", nato 
"čustvovanje" in naposled "šege v pravem pomenu". Ni zmeraj lahko povsem jasno ločevati 
različnih stopenj njegovega preučevanja - zlasti "čustvovanj" in "šeg" - imamo pa vsaj 
18. Cf. zlasti zadnje poglavje L knjige La Démocratie en Amérique (État actuel et avenir des trois races) ali začetek IX. 
poglavja IL knjige L'Ancien Régime. Odlomek iz La Démocratie je presenetljiv, ker Tocqueville v njem trdi, da so 
vse aristokracije, ki so se pojavile na svetu, in vse zakonodaje neenakosti, ki Jh uveljavljajo, hčere vojaške osvojitve. 
Sprašujemo se, kam Tocqueville potemtakem uvršča, na primer, renesančne italijanske republike ali Anglijo 18. 
stoletja. 
177 
vodilno nit V L'Ancien Régime ni ničesar takega: hkrati ko je, kakor smo videli, 
Tocqueville spremenil zapovrstje vzrokov - vladna in upravna centralizacija stopita v 
ospredje - nikoli ni poskrbel za to, da bi ločil različna področja posledic Ideja 
(intelektualnih in čustvenih) izročil ali šeg nedvomno še najmanj slabo ustreza sliki 
francoske družbe, kakršno upodablja v IL knjigi: centralizacija jc prinesla razvoj 
demokratičnih "šeg", ki se postavljajo nasproti aristokratskim izročilom, oba "trenda" pa 
drug drugega krepita in se nekako dražita, s tem da si nasprotujeta Francozi 18. stoletja 
postajajo bolj in bolj enaki in hkrati bolj in bolj različni, bolj in bolj podvrženi in bolj in 
bolj neukrotljivi Iztekajoči se stari režim je zaprto polje boja med dvema načeloma in 
njunih protislovnih znamenj v duhu ljudi tistega časa "Demokracija" v L'Ancien Régime 
je manj stanje družbe kakor stanje duha. 
Tocqueville je za ceno te spremembe v svojo analizo uvedel revolucijsko dialektiko, ki je 
bila očitno neogibno potrebna samemu predmetu, ki ga je obdeloval 'Demokracija", 
kakršno je preučeval v Združenih državah, namreč ni bila le stanje družbe, temveč stanje 
ustave, ki so jo ex nihilo prinesli in zgradili ljudje demokratičnega duha, ne da bi se bili 
morali bojevati zoper nasprotno načelo, zgodovino in izročila Gre potemtakem za 
harmoničen razvoj globalne družbe, katere demokratično načelo, utelešeno v dejstvih, 
oblikuje vse ravni, zlasti pa mentalitete in šege. Narobe pa Francija s konca starega režima 
pomeni za Tocquevilla docela drugačen problem, problem določene zgodovine, določene 
spremembe, določene revolucije. Demokracija (enakost možnosti) ne more biti značilna za 
stanje družbe pred revolucijo, saj opredeljuje stanje družbe po revoluciji Odtod klic k 
drugačnemu konceptualiziranju: to, kar je skupnega času pred njo in času po njej, je 
centralizacija, ki je agens spremembe; ta centralizacija demokratizira duhove družbe, ki se 
slej ko prej oklepa aristokratskih oblik, ki so ostale brez vsebine. Protislovje, ki vodi to 
družbo v revolucijo - če ga hočemo opredeliti v okviru zgodovine - potemtakem ni 
predvsem družbene vrste, temveč intelektualne in moralne19; šele drugotno - in zelo pozno, 
leta 1788 - se ujema z zavestjo o konfliktu znotraj civilne družbe (plemstvo/tretji stan); v 
glavnem izraža spopad vrednot, ki je zakopan v globine globalne družbe, zlasti pa v 
notranjost slehernega "razsvetljenega" posameznika, med demokratičnim individualizmom 
in duhom plemiške kaste - obe obliki pa sta enako degradirani v primerjavi s svojima 
dvema zgledoma ki pa sta prav zato toliko bolj nezdružljiva, bolj sovražna, naposled pa 
imata le eno spravno načelo: despotizem. 
m 
S tem je, tako se mi zdi, razložena ekonomija HI. knjige L'Ancien Régime, ki ni več 
posvečena daljnjim vzrokom revolucije, temveč "posebnim in novejšim dejstvom, ki so do 
konca določila njeno mesto, njen nastanek in njen značaj" (III, 1) - drugače rečeno, preskusu 
tega, kar bi lahko imenovali kratkoročni vzroki. 
Po Tocquevillovem mnenju so se okrog srede 18. stoletja, v petdesetih letih, pospešeno 
dogajali pojavi, ki jih je preučeval, in protislovja, ki so jih ti pojavi prinašali: seveda je šlo 
najprej za preobrazbo mentalitet in duhov. Po vsem videzu je dolgi proces upravne 
centralizacije in družbenega razkroja, ki ga analizira v prejšnjih knjigah v teh letih iztekel 
v kulturno revolucijo: Francija, vsaj Francija elit, tista Francija, katere pomembnost je 
19. Cf. S.R. Weitman, "The sociologica! thesis of Tocqueville's The Old Regime and the Révolution", v. Social Research, 
1966, voL 33, ŠL 3. 
178 
politično odločilna, se je množično zasukala k abstraktni filozofiji političnega in 
družbenega reda, ki je bila še tem bolj radikalno v protislovju z obstoječo družbo, ker se je 
ta filozofija napajala prav iz odsotnosti družbene izkušnje, ki je značilna za posameznika te 
družbe ne glede na to, ali je plemič ali meščan Francozi, ki so bili brez resnične svobode, so 
se usmerili k naravnemu pravu; ker niso bili zmožni kolektivne izkušnje, ker niso mogli 
prenesti odporov politike, so se nevede usmerili k revolucijski utopiji; brez aristokracije, 
brez konstituiranih vodilnih skupin, ker se niso mogli zateči k politikom, so se obrnili k 
pisateljem. Literatura je opravljala politično funkcijo. Odtlej se je pojav razvijal in se 
zaostroval zaradi notranje dialektike, saj so intelektualci po naravi in ne več zgolj zaradi 
nuje stvari tista družbena skupina, ki je najbolj tuja politični izkušnji Monarhija je, s tem 
da je uničila aristokracijo, postavlja pisatelje za imaginarne nadomestke vladajočega 
razreda S tem je Francija prešla od razprave o upravljanju k razpravi o poslednjih 
vrednotah, od politike k revoluciji 
Nove niso toliko ideje tega obdobja: Tocqueville poudarja, da so stare. Novo je bilo to, da so 
se v družbi čedalje bolj množile, nov je bil odmev, ki so ga imele, sprejem, ki so ga doživele, 
in vloga, ki so jo igrale. Sicer pa te ideje niso bile specifično francoske: poznala jih je vsa 
razsvetljenska Evropa, ki pa se zato ni napotila k isti revolucijski prihodnosti Tocqueville s 
tem orisom sociologije produkcije in porabe idej v Franciji v drugi polovici 18. stoletja 
sugerira tudi to, da je revolucija zanj predvsem preobrazba vrednot in mentalnih navad in 
da so bile za to preobrazbo posebno ugodne razmere in so se dogajale v posebno hitrem 
ritmu v Franciji v letih okrog 1750, kar je bilo posledica dolgega procesa monarhične 
centralizacije. Kulturna (intelektualna in moralna, če imate raje) revolucija, ta dolgoročno 
drugotni dejavnik, je postala kratkoročno glavni element revolucijskega procesa njen 
učinek je bilo to, da je religiozna občutja prenesla v imaginarni kult zgledne države, in tako 
je že na začetku nevtralizirala tisto, kar bi v tem prebujenju mnenja utegnilo biti 
liberalnega Veliki revolucijski cilj je za Tocquevilla "demokratični despotizem", ki ga je 
napovedovala in že izdelovala fiziokratska doktrina, ni pa to bil parlamentarni liberalizem 
veliko bolj je šlo za "pripravljanje" leta 1793 kakor za anticipacijo leta 1789. 
Tocqueville je to nenadno spremembo ritma v zgodovini Francozov, ki jo je najprej 
analiziral na intelektualni ravni, opazil tudi na ekonomski in družbeni ravni: revolucija ni 
zadela propadajoče dežele, kakor so verjeli igralci te velike drame, ki jih je obsedla ideja o 
"regeneriranju", ampak deželo v razcvetu, v popolnem vzponu od leta 1750 naprej. Zadela 
je celo predvsem tiste regije, ki so bile najbolj dovzetne za gospodarski in družbeni razvoj 
stoletja denimo Ile-de-France. To je glavna teza četrtega poglavja, ki so jo vsaj v glavnih 
potezah, če že ne v podrobnostih20, potrdila dela iz ekonomske zgodovine 18. stoletja Toda 
Tocqueville v tem še zdaleč ne vidi dejavnika bojev med družbenimi razredi s 
protislovnimi interesi kakor v marksističnem zgodovinopisju ali tistem, na katerega je 
marksizem vplival, temveč v tem prepoznava dodatno prvino v neravnovesju duhov in 
verovanj: režim je bil prestar, da bi se poslej obnašal na nov način, Francozi pa so bih 
preveč osvobojeni, da bi bili še naprej podložni ali bolje, da bi ohranili občutje podložnosti 
Reforme, ki niso mogle premagati te zavesti o nevzdržnem, so pospeševale razkrajanje 
družbe: Lomenie de Brienne je leta 1787, ne pa leta 1789, uničil stari režim z upravno 
reformo, ki je intendante nadomestila z voljenimi skupščinami ta revolucija je bila 
20. V okviru dela, posvečenega Tocquevillu, se mi ni zdelo potrebno, da bi se lotil velikanske bibliografije iz zgodovine 
vzrokov za revolucija 
179 
pomembnejša, zapiše Tocqueville, kakor vse tiste, ki so zadele Francijo po letu 1789, 
kolikor so se te zadnje dotaknile zgolj političnih institucij, ne pa "upravne konstitucije". 
Prav leta 1787 sta se podrla tradicionalno razmerje med Francozi in državo in resnično 
tkivo družbenega življenja Skratka, stari režim je bil leta 1789 že mrtev: revolucija ga je 
lahko ubila le v duhovih, saj je obstajal le še v duhovih. Odtod nenavadna lahkotnost 
dogodkov. Leto 1789 ah leto opeharjencev? 
Res je sicer, da je bila tako opredeljena vsebina revolucije že dosežena, še preden se je 
revolucija začela, toda revolucijski fenomen v ozkem pomenu besede je bil poslej omejen. 
Ni se več ujemal s politično in družbeno preobrazbo - saj se je ta že zgodila ah pa bi se bila 
morala, glede na to, kar je bilo treba še izvršiti, vsekakor zgoditi Izražal je le dve specifični 
modalnosti zgodovinske akcije: vlogo nasilja in vlogo ideologije (to se pravi, intelektualne 
iluzije). Gre za dve modalnosti, ki sta v resnici zgolj ena Nasilje in politični radikalizem se 
namreč uvrščata prav v eshatološko ideologijo prej in pozneje, starega in novega, ki je 
značilna za revolucijski projekt Nastanek centralizirane demokratične države, ki je za 
Tocquevilla sam smisel revolucije, je tudi smisel starega režima, revolucija ga je pravzaprav 
le prekrstila; revolucija pa je zato, ker verjame, da ga je izumila bodisi občudovanja vredna 
intuicija o razmiku med vlogo, ki jo revolucije objektivno igrajo v zgodovinskem 
spreminjanju, in tem, kako jih zaznavajo sodobniki, ah intelektualna privlačnost, ki 
učinkuje na naslednje generacije Medtem ko nam toliko zgodovinarjev že skoraj dvesto 
let pripoveduje o revoluciji, preoblečeni v sodobna oblačila, in pri tem komentira 
interpretacijo, ki jo je dala o sami sebi, pa Tocqueville, narobe, meni, da so revolucijska 
obdobja kar najbolj mračna obdobja zgodovine, v katerih zastor ideologije v očeh akterjev 
drame kar najbolj skriva globoki smisel dogodkov. To je nedvomno temeljni prispevek 
L'Ancien Régime k teoriji revolucije 
Res pa je, da ta središčna intuicija knjige ni nikoli tako jasno predočena; pravzaprav je 
zahtevala zgodovino revolucijskih dogodkov, napisano v obeh perspektivah, ki ju 
napoveduje L'Ancien Régime, na ravni objektivne vsebine teh dogodkov, zlasti pa na 
ravni ideologije ah zapovrstnih ideologij, ki so jih upravičevale21 Tocqueville leta 1856 
sicer sploh ni napisal drugega zvezka svoje knjige - in tokrat nehote ponovil svoj molk iz 
leta 1836 - vendar morebiti ni bilo tako zgolj zato, ker je umrl osemindvajset mesecev po 
izidu prvega dela Drugega dela ni napisal tudi zato, ker ta sistematični duh, ki je naposled 
rekonstruiral zgodovinsko interpretacijo starega režima, še zmeraj ni obvladal problemov, 
ki jih je zanj pomenila zgodovinska teorija francoske revolucije 
O tem pričajo sama zgodovina knjige in posthumni odlomki, ki nam jih je o njej zapustil.22 
Vemo23, da je Tocqueville začel z deli, ki so ga kmalu privedla do tega, da je napisal 
L'Ancien Régime, s preučevanjem konzulata; že v prvih mesecih 185Z je napisal dve 
poglavji, posvečeni javnemu duhu na koncu direktorija24, ki naj bi sestavljali preambulo k 
tej študiji Nato je proti koncu 185Z ta projekt opustil, se vrnil k analizi starega režima in 
zlasti poletje 1853 preživel v pregledovanju fondov v arhivih intendance v Toursu ter 
2t Cf. pismo Lewisu, 6. oktobra 1856: "Ker je moj cilj veliko bolj naslikati gibanje občutij in idej, ki so zapovrstjo 
sproducirali dogodke revolucije, kakor pa pripovedovati same te dogodke-" (citiral A. Jardin, Notre critique, 
L'Ancien Régime, L H, str. 21). 
22. L'Ancien Régime et la Révolution, L H, Fragments et notes inédites sur la Révolutioa 
23. Cf. Notre critique A. Jardina na začetku H dela. 
24. Priobčeni kot m. knjiga IL dela, str. 267-293. 
180 
odločno prelomil s prvo usmeritvijo raziskovanja Prav ta dva zapovrstna projekta kažeta 
njegovo glavno preokupacijo, se pravi, preučevanje upravnih institucij in njihove 
kontinuitete še po revoluciji, med starim režimom in konzulsko ustalitvijo. Sam je to 
posredno priznal aprila 1853 v zvezi z arhivi iz pariške mestne hiše, ki jih takole komentira 
"V teh škatlah je le malo dokumentov izpred leta 1787, od tistega časa pa se stara upravna 
konstitucija globoko spremeni in vstopamo v prehodno in precej nezanimivo obdobje, ki 
ločuje upravo starega režima od sistema uprave, ki je bil ustvarjen med konzulatom in še 
zmeraj upravlja z nami"25 
To "prehodno in dokaj nezanimivo obdobje" - zares nezaslišan stavek pri človeku, ki hoče 
napisati zgodovino revolucije - je dejansko pustilo le malo sledov v njegovih posthumnih 
odlomkih. Glavnina njegovih dokumentacijskih opomb je posvečena obdobju starega 
režima ali neposredno predrevolucijskim letom, natančneje, upravi starega režima in 
predrevolucijski ideologiji; le malo o konstituanti, popolnoma nič o zakonodajni skupščini 
ali o komiteju za javno rešitev, praktično nič o konvenciji, zgolj nekaj, in to precej banalnih 
strani o terorja Navzlic temu ne moremo tega dolgega in zgoščenega molka razložiti zgolj 
z vzrokom, ki ga je leta 1853 navedel Tocqueville. Videli smo namreč, da je bil Tocqueville, 
ki je izhajal iz problematike upravne centalizacije, ki tvori ozadje njegovega preučevanja 
starega režima, čedalje bolj pozoren na ideološko prvino revolucije. Zakaj je potlej tako 
pozorno prebiral predrevolucijske brošure, govorov članov konvencije pa sploh ne? Zakaj 
Mounier, ne pa Brissot? Zakaj Sieyès, ne pa Robespierre? 
Odgovor na to vprašanje je tem težji; ker Tocqueville v nekaterih izmed svojih 
fragmentarnih opomb opaža dinamičen značaj revolucijske ideologije. Na primer tedaj, ko 
s temi izrazi komentira neki Burkejev odlomek: "Zelo res je, da so bili ljudje malone na 
predvečer revolucije daleč od stanja duha, ki se je pokazal v njenem časa Še preveč res je, 
da duha svobode spodaj še ni bilo (kjer ga nikoli ni bilo). Živeli so še na podlagi idej nekega 
drugega reda ali nekega drugega stoletja" (H, str. 342) Ali še, ko večkrat omenja (H, H. pogL 
V. knjige) vlogo "neciviliziranih" spodnjih razredov v revolucijskem procesa Sicer pa vemo, 
da je v L'Ancien Régime izrazil občudovanje do ljudi iz leta 89 in gnus do ljudi iz leta 93. 
Žal pa je te raztresene zapise težko uskladiti z njegovimi podrobnimi analizami o tem, 
kako se je v letih 1788-1789 prikazal "resnični duh revolucije" (H, L knjiga, V. poglavje) v 
tedanjih brošurah in v Pritožbenih zvezkih: od tod dobimo občutek, da je revolucijska 
ideologija, ki se je vzpostavila že v tistem čaSu, že izgovorila "zadnjo besedo revolucije" (H, 
str. 169) V povezavi z zastavljenim problemom so še bolj nenavadni nekateri 
Tocquevillovi premolki malone nič - razen že navedenega stavka - o različnih 
intelektualnih in ideoloških ravneh francoskega prebivalstva Zgoraj je preprosto 
razsvetljenska kultura, spodaj pa nekakšna kulturna nebitnost, necivilizacija Naposled pa 
niti besede o jakobinskem mesianstvu in o ideološki vojni, ki je bila hkrati posledica in 
neznanska poglobitev revolucijske zavesti Nič o eksploziji revolucijskega domoljubja po 
letu 1792, o tem, kar kljub vsemu, celo v okviru njegove analize, tvori najsplošnejši 
ideološki izraz navezanosti množic na novo demokratično državo in njihove udeležbe v 
njej. Tocquevillu se celo tedaj, ko v edinih dveh dokončanih poglavjih druge knjige 
L'Ancien Régime analizira stanje duha pri Francozih na koncu direktorija, posreči 
25. A. Jardin, op. cit, str. 15. 
181 
zamolčati problem miru in vojne, ki je v tem času najbrž obvladoval vse francoske 
notranje razmere ter v mentalitetah in dejanskosti preprečeval sleherno liberalno rešitev 
politične krize. 
Toda za to, da ostane tako velik duh slep za tako krepke očitnosti, mora biti nekako 
konceptno zablokiran, s čimer je bržkone plačal svojo prenicljivost Tocqueville je 
pravzaprav neprenehoma omahoval med dvema velikima usmeritvama raziskovanja, med 
dvema temeljnima hipotezama o zgodovini Francije: prva je hipoteza o upravni 
centralizaciji Zaradi nje je nekako samoumevno napisal "stari režim", lahko pa bi bil zaradi 
nje napisal "konzulat" ali "cesarstvo", dajala mu je namreč vodilno nit dolgoročne 
kontinuitete v zgodovini Francije. Toda hkrati s tem, ko je opredeljeval revolucijo s to 
vsebino, jo je izničil kot proces in kot modalnost zgodovine, se pravi, v tem, kar je bilo v 
njej specifičnega Sicer pa, zakaj leto 1830, zakaj leto 1848, zakaj te dodatne revolucije, ki 
jih je Tocqueville neprenehoma zavzeto preiskoval, če je francoska revolucija sklenila in 
dokončala delo starega režima? Upravna konstitucija se poslej ni spreminjala; politična 
konstitucija pa se je navzlic temu vsakih petnajst ali dvajset let nenadno spremenila 
Odtod bržkone druga velika usmeritev Tocquevillovega raziskovanja, ki je revolucijo 
opredeljevala kot hitro preobrazbo šeg in mentalitet in kot radikalen ideološki projekt To 
veliko kulturno trganje, ki je bilo tembolj zaželeno, ker ga je spodbujal, ne pa oviral, razvoj 
družbe, je najprej analiziral kot posledico centralizacije in dislociranja tradicionalnih 
družbenih skupin. Tocqueville mu je nato, leta 1788, dal avtonomno moč, da bi tako 
razložil izbruh revolucije; ker pa je bil ujetnik svoje prve hipoteze, ni šel v drugi nikoli do 
konca Ne zgolj zato, ker ni na tem področju nikoli dobro opredelil, za kaj gre, kadar govori 
o "šegah", o "stanju duha", o "navadah", o "občutjih" ali o "idejah". Temveč zlasti zato, ker po 
vsem videzu ni, potem ko je izbruh revolucije analiziral kot kulturen proces, zbral prvin te 
zgodovine kulturne dinamike. 
Tocqueville nam je morebiti bolj kakor to zgodovino "starega režima in revolucije", ki jo je 
hotel napisati, dal interpretativen opis starega režima in odlomke načrta za zgodovino 
revolucije. Prvo besedilo sestavlja L in IL knjigo L'Ancien Régjme, drugega ni napisal, zanj 
imamo le pripravljalne zapiske. Tretja knjiga L'Ancien Régiwe se zelo subtilno postavlja 
med obe besedili kot prehod: obe besedili se namreč ne ravnata po isti notranji 
koherentnosti Prvo navzlic protislovjem, ki jih prikriva, ves čas temelji na razmeroma 
statični analizi upravne centralizacije in njenih socioloških učinkov. V drugo besedilo, to se 
pravi od HL knjige naprej, na prelomu petdesetih let 18. stoletja nenadoma vdre zgodovina 
- prav to zgodovino pa je Tocqueville dobro, iz prve roke, poznal šele od tega datuma 
naprej: kulturni pojavi v najširšem pomenu besede so v njej težili k temu, da bi postali 
močno neodvisni od upravne evolucije in nastopali so kot določila revolucijske eksplozije. 
Revolucija poslej ni več opredeljena kot graditev demokratične države, saj se je ta 
revolucija končala že leta 1788, ampak kot udejanjenje eshatološke ideologije: odtod tista 
podrobna analiza brošur iz let 1788-1789 in Zvezkov. 
Sicer pa je večina zapiskov, ki jih je Tocqueville zapustil o samih revolutijskih letih, slej ko 
prej ujeta v njegovo prvo problematiko; to ni nič čudnega, saj so nastali v času, ko je 
pripravljal knjigo. Potemtakem nič ne kaže, da bi Tocqueville, preden je umrl, rešil 
problem, ob katerega je zadel leta 1836: ni izdelal teorije revolucijske dinamike. Razlika 
182 
med letom 1836 in temi zadnjimi leti njegovega življenja je ta, da je dal slutiti smer 
raziskovanja; to je pravi testament te velike nedokončane knjige.26 
Prevedel Braco Rotar 
Uredništvo Filozofskega vestnika se zahvaljuje prevajalcu in uredništvu zbirke Studia 
humanitatis, ki sta dovolila predčasno objavo slovenskega prevoda Furetovega članka. 
Članek je integralni del Furetove knjige Misliti francosko revolucijo, ki bo letos izšla v 
zbirki Studia humanitatis. 
26. Namesto spremne besede: potem ko sem napisal to analizo, sem se seznanil z vsaj zame novim besedilom, 
priobčenim v Correspondance Tocgueville - Kergorlay (Pariz, 1977), za katero se mi zdi, da potrjuje njeno 
utemeljenost Gre za Tocquevillovo pismo s 16. maja 1858. 
Tocqueville je manj kakor leto pred smrtjo, v trenutku, ko je bil sredi dela z drugim zvezkom, se pravi, s samo 
revolucijo, predstavil svoje probleme in stanje svojih raziskav prijatelju Kergorlaya Tožil je o velikanskem številu 
sodobnih del, ki |h mora prebrati, nato pa se je lotil same interpretacije: "Poleg tega je v tej bolezni francoske 
revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za ta To je virus nove in 
neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, 
pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih 
družbenih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo 
nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem 
civiliziranem svetu Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, ki bi ga 
dobro naslikali. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih 
dejanjih nekaj nerazloženega Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, 
ki ga prekriva Otipavam ga nekako skozi tuje telo, Id mi preprečuje bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga 
videL