n
■ D
Poštnina plačana v guiovmi
Sped. in abtron. postale - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina...............L	1.000
Letna naročnina..................L	2.000
Letna inozemstvo ................L	3.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
"S/M ~
ma
Leto XVII. - Štev. 21 (846)
Gorica - četrtek, 20. maja 1965 - Trst
Posamezna številka L 50
Morala ne pozna mode Zapadli! ZaveZIliki SO CllOtlli
;et 5 m sl 0V"\
lin « i Bdi*
2
n » ,plo*1 šp^ tej
•ceV
iki **
ob i, d j« |e
ot
d
Dandanes naletiš pogostoma, zlasti med mladino, na podobno izražanje: ne moreš se ozirati na nekdanjo moralo, svet napreduje in se spreminja. Tako govorjenje ne drži in je škodljivo ter se ga na srečo poslužuje le manjšina. A kaj bi se zgodilo, če bi se lepega dne polastilo Večine?
Ni nekdanje in današnje, zastarele in moderne morale. Obstaja ena sama morala za vse čase in vse ljudi. Seveda s tem menimo objektivno moralo, kot skupek vseh tistih pravil, po katerih se mora ravnati vse človeško življenje. Tu sem moda ne spada, nima kaj povedati, nič učiti, nič potvarjati. Dobro in zlo ostaneta z etičnega vidika zmerom dobro in zlo. Prvo je treba izpolnjevati, drugemu se ^ogibati.
Sleparstvo bo vedno zlo, hinavščina, nezvestoba, prevara, zakonolomstvo, tatvina, razuzdanost spadajo vedno pod propadanje, so zmeraj negativno in pogubno življenjsko stanje. Pa čeprav predstavljeni z modernim olepšavanjem, dasiravno prekriti z vso moderno spretnostjo.
Dvoreznost ostane vedno dvoreznost, čeprav se preobleče v diplomacijo; nezvestoba ostane zmeraj nezvestoba, četudi se pregrne z vsemi pravicami srca; tatvina je tatvina, tudi če učinkuje na videz legalno in z gospodarskim poroštvom, čeprav se o današnjem izkoriščevalcu pravi da je »premočrt«.
Prevara pomeni vedno sleparstvo nad bližnjim, dasiravno pravi danes javno “uuiujc temu da zna delali in zna živeti, ^btnost je vedno pokvarjenost, tudi kadar je olepšana z umetniško obliko in nosi pečat kulture.
GREH NE MORE NIKDAR POSTATI KREPOST
Vse to ostane gniloba, četudi jo serviraš na srebrnih pladnjih, mar ne? In kdorkoli se z njo osmoli, zasluži obsodbo, tudi če nosi najvišje naslove v modemi mitologiji. Se pravi, tudi če je filmski zvezdnik ali lepotna kraljica, športni ju-nak ali visoka politična osebnost, Nobelov nagrajenec za fiziko ali medicino ali po Vsem svetu brani romanopisec, če je Izkoriščevalec ali zakonolomec, oderuh ali Uasilncž, ostane vendarle le revež, ki mo-ra vzbujati usmiljenje in ne občudovanja. Zlo ostane zlo neglede v katerem družbenem sloju se pojavlja. Nasprotno, višji družbeni položaj ali intelektualna raven le še stopnjujejo pokvarjenost, zategadelj tudi odgovornost.
Iz tega sledi da, čimbolj hočemo biti napredni in izobraženi, tem bolj strogo se moramo držati tistih življenjskih vodil, ki tvorijo mozeg in vsebino prave omike. Seveda le če te kulture ne merimo po količini porabljenega mila ali po številu tovarn ali asfaltiranih cest in tehničnih naprav.
Zgodovina bližnje in nedavne preteklosti nam dovolj jasno priča, da je mogoče biti industrijsko, tehnično in gospodarsko visoko razvit, a ostati v svojem bistvu surovež in divjak. Iz tega spoznajo, kakšne posledice rodi v človeku mo-ralno nazadovanje.
Morala ni vsakdanja obleka
Dasiravno priznava vse to, bo marsikdo bgovarjal, da je vendarle treba vzeti v Pretres možnost revizije, preureditev mo-talnih pravil ali vsaj prikrojenje današnjim spremenjenim časom.
Tudi to ni dopustno! Moralna pravila °stanejo trajna in nespremenljiva. »Važnejša od modrosti je resnica« — pravi fontano Guardini. Čas ne vpliva na mo-talo, ker je nadčasna. Morala ni proizvod {asa, je naravni dar. Čas spreminja obleko *n navade, sredstva in življenjske pogoje floveka, a ne more preobraziti njegove narave, človek ostane vedno človek s svo-^bnl neizbežnimi osnovnimi zahtevami In ^nadomestljivimi pravicami in dolžnostmi.
Tisto pa, kar se da spremenili In pre-btediti, je področje apliciranja moralnih
pravil. Znanstveni napredek nam lahko odpre nov način za dosego učinkov, ki so sami po sebi pošteni, a so bili v preteklosti prepovedani zavoljo nedopustnosti starih sistemov.
Vedno globlje prodiranje v človekovo dušo in spoznavanje odvisnosti od telesnih pogojev gotovo veliko pripomorejo k natančnejšemu določanju krivde in o-sebne odgovornosti v odnosu do morale. Kajti razločiti moramo zlo od odgovornosti za zlo; razločati greh od grešnika. Zlo je vedno zlo in ne more postati v nobenem primeru dobro. Grešnik pa ni zmerom slab, ker ni vselej zmožen greha, se pravi, spoznati in hoteti slabo. Zaradi številnih bioloških in ambientalnih pogojev ni zmeraj odgovoren za svoja dejanja.
To vedno temeljitejše spoznanje, rastoče iz napredka, mora roditi v nas globlje razumevanje in večjo prizanesljivost v presojanju bližnjega, a nikakor ne smemo postati popustljivi in polovičarji, kadar gre za nravna načela.
Tu torej ne gre za spreminjanje moralnih načel, temveč za boljše razumevanje ljudi, da jih bomo laže približali nravnim načelom, ne pa za prikrojanje morale človeku.
Saj ni človek zasnoval morale, temveč morala oblikuje človeka.
Po R.
V Londonu se je zasedanje zunanjih ministrov Atlantskega pakta zaključilo z nepričakovanim uspehom. Spričo precej razburkanih voda v okviru zavezništva zaradi muhavega zadržanja Francije je kazalo, da bo spomladansko zasedanje živahno in v nekaterih stvareh polemično. Toda na splošno presenečenje je poteklo v miru in soglasnosti. Tudi francoski delegat je pokazal precejšnjo mero zmernosti in stvarnosti, tako da se nihče ni mogel pritoževati.
Tako so brez večjih težav ZDA, Velika Britanija in Francija potrdile svojo že večkrat dano izjavo o nemškem problemu, o katerem francoski predsednik De Gaulle poluradno zatrjuje, da gre predvsem za evropski problem. S tem misli namreč reči, da pri nemškem vprašanju Amerika ne more igrati odločilne vloge, ker Nemčija spada k Evropi. Po njegovi zamisli se mora Evropa osamosvojiti in sama sklepati o svojih problemih.
Zato je vladalo veliko zanimanje, kakšno bo stališče Francije v Londonu. Treba je priznati, da je francoski zunanji minister Cou-ve de Murville zavzel popustljivo
stališče in tako omogočil objavo tristranske izjave o nemškem vprašanju, po kateri so vse tri zahodne sile (ZDA, Anglija in Francija) odgovorne za njegovo reševanje.
Drugo pozitivno dejstvo, ki so ga ministri NATO-zveze ugotovili v Londonu, je pa zboljšanje odnosov med Grčijo in Turčijo, kar daje dobre izglede za kompromisno rešitev ciprskega problema. Med obema državama so zadevna pogajanja v teku.
Druga kitajska atomska bomba
Položaj v Santo Domingo
še vedno nejasen
Intervencija ZDA v dominikanski republiki je izzvala raznovrstne polemike. Če gledamo s strogo pravnega vidika, nobena mednarodna pogodba ne daje ZDA kot članici Organizacije ameriških držav pravice do vojaškega posega v drugih državah članicah. Zato je treba razloge ameriške intervencije iskati drugje.
Nam je lahko kritizirati omenjeni korak ameriške vlade. Toda spričo železne stvarnosti kubanskega primera, ko bi kmalu lahko prišlo do atomskega soočenja med ZDA in Sovjetsko zvezo, je preventivna intervencija dosti manjše zlo kot morebitne poznejše komplikacije. Do nove Kube bi prav lahko prišlo, brž ko bi komunistični elementi prevzeli nadzorstvo nad uporniki, pristaši bivšega predsednika Boscha.
Tako pa zgleda, da so se komunisti zaradi nastopa ZDA potuhnili v ozadje. Nasproti si stojijo na eni strani pristaši odstavljenega Boscha, na drugi pa pristaši severnoameriško nastrojenega letalskega generala Wessina. Ameriški mornariški strelci se omejujejo na zaščito veleposlaništev. A-meriška vlada ima stike tako z eno kot z drugo skupino in skuša doseči med njima politični sporazum. Sam voditelj upornikov Caa-rnano je izjavil, da hoče biti v dobrih odnošajih z ZDA.
Taka je politična plat vprašanja. Pravi problem vseh dežel Latinske Amerike pa je gospodarsko-socialne narave. Odtod razlog za tako številne državne prevrate in temu sledeča politična neurejenost. V takih situacijah imajo lahko največjo korist komunistični prevratneži, ki iščejo povsod prilik za infiltracijo. Izbruh državljanske vojne v Dominikani je predstavljal za komuniste močno skušnjavo, da se polastijo po Castrovem zgledu oblasti. Če jim je nagla intervencija ZDA prekrižala račune, je antikomunistični blok to pot bil pravočasen in je dosegel svoj namen.
Medtem pa poročajo, da so začeli prihajati na otok prvi oddelki vojakov iz tistih držav Južne Amerike, ki so obljubile svojo pomoč. Namen teh oddelkov je priključiti se skupini ameriških mornariških strelcev v smislu sklepa ministrov »Organizacije ameriških držav« in tako dati severnoameriški vojaški akciji pravno podlago ter moralno upravičenost.
V petek, 14. 'maja so Kitajci razstrelili drugo atomsko bombo. Ta poskus so sami označili kot pomemben uspeh kitajskega ljudstva za okrepitev narodne obrambe ter varnosti svetovnega miru.
Ta drugi kitajski jedrski poskus ni sicer nikogar presenetil. Ameriška obveščevalna služba ga je že pred časom napovedala. Toda atomske velesile zaskrblja dejstvo, da se s tem množi število držav, ki posedujejo atomsko orožje.
Poleg tega pa so strokovnjaki ugotovili, da so Kitajci že precej naprej v tehniki izdelovanja atomskih nabojev. Ce gre v tem tempu naprej, bodo kmalu prišli tudi do raket za prenašanje jedrskih bomb na krajšo razdaljo. V tem primeru bodo azijske države postale prva tarča zastraševanja.
Zaradi tega so tako v Washingtonu kot v Moskvi zaskrbljeni nad nadaljnim razvojem kitajske udarne atomske sile. Pri tem ne gre omalovaževati političnih ciljev, ki jih Kitajci pri tem zasledujejo.
Ce so s prvo bombo z dne 16. oktobra lani hoteli izraziti veselje nad odstavitvijo Hruščeva, so z drugo hoteli vplivati na svoje bližnje in daljne azijske sosede. Nobenega dvoma ni, da je njihov cilj doseči vojaško in politično hegemonijo nad celotno Azijo.
Vzpostavitev odnosov
med Zahodno Nemčijo in Izraelom
Kot je bilo že načelno sklenjeno pred časom, sta Zahodna Nemčija in Izrael vzpostavila redne diplomatske odnose z ustanovitvijo veleposlaništev. Obe prizadeti vladi sta to zgodovinsko odločitev naznanili s skupnim poročilom z dne 12. maja, ki pravi: »Vlada zvezne nemške republike, pooblaščena od zveznega predsednika, ter izraelska vlada sta sklenili vzpostaviti medsebojne diplomatske odnose.«
S tem kratkim poročilom je bil storjen zgodovinski korak v normalizaciji odnosov med nemškim in judovskim narodom, ki so se na najbolj brutalen način skalili med drugo svetovno vojno. Treba je bilo počakati dvajset let, da so se za silo zacelile rane, ki jih je povzročil Hitlerjev nacizem s svojo antisemitsko gonjo, med katero je v uničevalnih taboriščih našlo smrt šest milijonov Judov.
Tako na eni kot na drugi strani je bilo treba premagati delikaten psihološki moment, ki nastane vedno, ko gre za spravo med dvema bivšima sovražnikoma. Toda položaj je dozorel, ko je prišlo do krize v odnosih med Bonnom in Egiptom zaradi Ulbrichtovega obiska. Kot represalijo proti Naserju je Zahodna Nemčija ponudila Izraelu vzpostavitev diplomatskih odnoša-jev, do | katere je sedaj tudi dejansko prišlo.
Zaradi tega je prišlo do ostrih reakcij v arabskem svetu. Deset arabskih držav je brž pretrgalo diplomatske odnose z Zahodno Nemčijo (Irak, Egipt, Jordanija, Sirija, Jemen, Kuwait, Sudan, Alžirija, Libanon in Saudova Arabija). Nekatere od teh mislijo bojkotirati tudi nemške izdelke.
Edino tri arabske države niso sledile temu vzgledu in sicer: Tunizija, Libija in Maroko. To je skupina držav, ki so gospodarsko precej navezane na Evropo in se ne strinjajo povsem s politiko predsednika Naserja.
\
Desetletnica neodvisnosti Avstrije
15.	maja je poteklo deset let, odkar je Avstrija postala neodvisna po drugi svetovni vojni. Tega dne so pred desetimi leti zunanji ministri ZDA (Dulles), Sovjetske zveze (Molotov), Velike Britanije (Mac-millan), Francije (Pinay) ter Avstrije (Figi) skupno s štirimi visokimi zavezniškimi funkcionarji podpisali državno pogodbo, na podlagi katere je Avstrija postala povsem neodvisna. V teku petih mesecev so jo nato zapustile vse zavezniške zasedbene čete.
Ta dogodek so minuli teden slovesno praznovali na Dunaju, kamor so dospeli tudi ameriški, sovjetski, britanski in francoski zunanji ministri. To priliko so izrabili, da so si izmenjali poglede glede perečih mednarodnih problemov.
Tako je ameriški zunanji minister Dean Rusk potipal sovjetskega kolega, če je njegova vlada pripravljena na konferenco o Vietnamu. Gromiko je dal vedeti, da ga taka konferenca zaenkrat ne zanima.
Na slovesnostih ob 10-letnici neodvisnosti je manjkal bivši avstrijski predsednik ing. Figi, ki so ga ravno dan prej slovesno pokopali. Poročajo, da Dunaj ni videl takega pogreba, odkar je umrl zadnji avstrijski cesar.
Premirje v Vietnamu?
Po siloviti ofenzivi gverilcev ob priliki nastopa monsunskega deževja so ameriška in južnovietnamska letala prekinila z bombardiranjem Severnega Vietnama. To tiho premirje traja že vrsto dni.
Politični opazovavci si to razlagajo kot poskus dobre volje s strani ZDA, da bi pritegnili Hanoj k pogajanjem. S tem v zvezi omenjajo zadnji govor predsednika Johnsona, ki je ponovno povabil Severni Vietnam k razgovorom ter k sodelovanju za gospodarsko obnovo dežel južne Azije.
Drugi spet menijo, da so Američani ugotovili, da je med Hanojem in Pekingom nesoglasje glede nadaljevanja vojne v Vietnamu in hočejo pomagati sevemo-vietnamskim voditeljem, da se otresejo kitajskega varuštva.
PLAZ nemških Alpah
V Garmischu v Nemčiji se je preteklo soboto usul ogromen plaz snega, ki je pokopal pod seboj 40 oseb. Zgrmel je na gorski hotel »Schneeferhaus«, ki je sicer vzdržal težo in brzino plazu, pometel pa je vse, kar je bilo zunaj hotela. Na terasi je bilo veliko turistov, ki so se sončili. A tudi po ostalem področju okoli hotela je mrgolelo ljubiteljev zimskega športa. Mnogim se je posrečilo, da so se še pravočasno umaknili. Garmisch-Partenkirchen je vsemu svetu znan po zimski olimpijadi v letu 1936. Kraj leži 75 km od Miinche-na, hotel »Schneeferhaus«, na višini 2300 m pa je z Garmischem povezan z vzpenjačo, ki jo plaz na srečo ni poškodoval. Na stotine nemških in ameriških vojakov, ki imajo tam v bližini svoje oporišče ter nešteto prostovoljcev z vsemi sredstvi je skušalo priti do pokopanih pod plazom. Plaz se je utrgal z vrha Zugspitze, se tik pred hotelom razdelil na dvoje in zgrmel navzdol. To je do sedaj najhujša gorska nesreča v Nemčiji. Oblasti so začele s preiskavo.
Pokol Armencev pred 50 leti
Štiri in pol milijonov Armencev se je spominjalo na različnih krajih sveta 50-letnice pokola, ki je bil izvršen leta 1915 v Turčiji in v teku katerega je padlo en milijon in pol njihovih sobratov. V zvezi s to žalostno obletnico so imeli v Beyruthu slovesno versko prireditev, ki so jo organizirale skupno tri armenske cerkve, katoliška, ki jo je zastopal kardinal Batanian, pravoslavna, ki jo je zastopal njegova svetost Khoren I. in evangeljska, ki jo je zastopal pastor Aharonian. Obreda, ki je imel izključno verski značaj, se je udeležilo nad 50.000 Armencev od 130.000, kateri bivajo v Libanonu. — V, Parizu pa je bila spominska svečanost v stolnici Notre Dame. Vodil jo je eksarh katoliških Armencev v Franciji.
Katoliški škof pozdravlja sinodo francoskih protestantov
V Nantesu v Franciji je bila narodna sinoda francoske reformirane Cerkve. V objavi, ki je bila natisnjena v škofijskem listu te škofije, je katoliški škof iz Nantesa msgr. Villepelet izrekel topel pozdrav pastorjem reformirane Cerkve, ki so se udeležili te sinode. »Mi jim zagotavljamo naše molitve za srečen zaključek njihovih del, ki ne sme pustiti brezbrižnega nobenega katoličana,« je zapisal omenjeni škof. Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor je navedel, katere skupne točke lahko služijo za razgovor med nami in našimi ločenimi brati. Te so: vera v Kristusa; študij in ljubezen do božje besede; krst in življenje v Kristusu. Ce na drugih področjih obstajajo razlike in težave med nami in njimi, lahko skupni namen, ki se bo dvigal k Bogu z obeh strani, pospeši nastop dneva, ko bo prišlo do zedinjenja.
Marginalije k “Velikemu Slovenskemu Pasijonu,,
Tržaško gledališče je uprizorilo trilogijo pod skupnim imenom Veliki slovenski Pasijon. Lepa vsebina in dobro igranje je kajpak vse navdušilo, vendar ostaja dvom, ali te tri tako raznolike stvari spadajo skupaj. Mahnič je škofjeloški tekst močno okrajšal in tako je seveda ostalo časa na voljo še za dvoje drugih predstav.
Toda ker ne vidim resnične vezi med vsemi tremi dramatskimi deli in ker Kristusovo trpljenje daje dovolj snovi za samostojno predstavo, sem mnenja, naj bi se Kristusovo trpljenje ohranilo v večjem obsegu in igralo posebej. Prava drama sicer to ni, kakor je Oton Zupančič opozoril patra dr. Romana Tominca ob priliki njegove in Gregorinove priredbe in uprizoritve v ljubljanskem gledališču, v teater pa se da lepo postaviti in z u-spehom, saj je snov veličastna, kakor je tudi Zupančič priznal.
Potem ko smo videli in res uživali Mahničevo priredbo po starodavnem dialektičnem tekstu, bi si za bodočnost želeli kdaj gledati uprizoritev v sodobnem jeziku in bolj avtentično po evangelistih, četudi brez hudičev in angelcev.
Requiem in Miserere sta krasna biserčka — po vsebini in po dramatski priredbi, vendar mi ne gre v glavo, zakaj bi smela nositi ime slovenskega pasijona. Pasijon je samo eden: ta je Kristusovo trpljenje. Povezava te trilogije je bila le za lase privlečena.
Vsiljuje se misel, da se pri taki povezavi hoče ponižati vsebina Pasijona, to je resnično zgodovinsko Kristusovo trpljenje na raven navadne legende, kakor sta Requiem in Miserere čisto navadni in pristni legendi in nič več, čeprav zelo lepi, zlasti Miserere. Vernim kristjanom bi to ne bilo popolnoma po godu.
Avtor morda ni mislil na to, morda je celo na ljubo razmeram in cenzuri doma sestavil tako trilogijo v upanju, da jo bo Ljubljana enkrat morda uprizorila. Ni novost v zgodovini človeštva, da mora kdaj kulturni ustvarjalec zaradi političnih razmer tihotapiti svojo umetnost.
Če gre le za praktične razloge, namreč da se zadostno napolni teatrski program za en večer, bi mogli potegniti iz narodne poezije na pomoč kak tretji biserček namesto pravega Pasijona, saj smo brali, da ima iznajdljivi in zaslužni profesor Mahnič še več podobnih stvari na zalogi ali v pripravi, pravi Kristusov’ Pasijon pa naj bo enota zase.
Če se pa še kdaj uprizori ta trilogija hkratu, bi kazalo zaobrniti red: najprej Kristusovo trpljenje, nato Requiem in nazadnje Miserere, ker je gledavcu preveč prisotna časovna in psihološka zaporednost, da bi mogel nemoteno proučiti prevrnjeni red. Iz Kristusovega odrešilnega trpljenja namreč izhajajo tolažbe mrličem na pokopališču v Rekviemu in prošnje vojakov, ko na vojsko gredo, v Mizereru.
Kakor Kristusov pasijon tako tudi omenjeni dve legendi nimata strukture drame v klasičnem pomenu, saj sta tudi prekratki za pravilno zgradbo, a kljub temu imata toliko dramatične sile in napetosti, da ju je bilo res vredno postaviti na oder in gledati. Saj tudi ni rečeno, da bi morali biti vedno sužnji strogim in togim pravilom poetike v besedni umetnosti, ko so druge umetnosti — likovna in glasovna — že zdavnaj in mnogo bolj prelomile s klasičnimi formami, še več kot moremo prebaviti.
Zares smo dolžni hvaležnost profesorju Mahniču, da je odkopal tako dragocene zaklade ljudske umetnosti. Bog ve, ali je tržaško-goriško občinstvo dojelo poleg splošne vsebine in režijskih efektov tudi osnovni (in ne spremljevalni) element teh dveh legend, namreč pristno in neomah-Ijivo in vse prešinjajočo religioznost. Zadnja rešitev vse problematike smrti v Rekviem je refren: »Jezus je naš tazadnji trošt...« Zadnja besera ob smrti vojakov pri Miserere je Marijin glas: »Pojdi k mamiki...«
Če izvzamem Kristusov pasijon, kjer je protagonistu pisal vlogo sam Bog, in ocenjujem le tisto umetnost, ki je človeško delo, moram reči, da je Soldaški miserere najmočnejše umetniško delo v tej trilogiji. Ali pa je kdo pomislil, kako vsebuje to delce tisto slovensko tragiko, ki se je prav v zadnji vojni tako okrutno ponovila na obeh straneh bratomornega klanja? Slovenski fantje se borijo — proti komu in za koga? Proti Francozom, ki so prinesli Ilirsko kraljestvo, in za Astrijo, ki ni bila nič manj tuji okupator kakor Francozi.
Zaradi tolikih dialektizmov, oziroma barbarizmov, kakor bi deljal purist, bi bilo
kar potrebno pred predstavo raztolmačiti vsaj desetorico besed, ki jih mlajši rod tule ob Jadranu in Soči ne razume. »Gmah« (mir), »glid« (člen) itd.: vsaj pol občinstva tega ni razumela, škoda!
Kljub vsem hvalam, tudi mojim, sem mnenja, da je bilo pri Pasijonu nekaj prenaglih skokov; na primer vojak, ki prebode Jezusa, se vsekakor brez kakršnekoli psihološke priprave in brez primerne časovne razdalje prehitro spreobrne. Nekatere postaje križevega pota so se mi zdele kakor »deus ex machina«. Da je bil prizor bičanja malce razvlečen, utegne i-meti prav ocenjevalec v Primorskem dnevniku. Jaz pa bi rekel, da je bil prizor Kristusove agonije na križu le preveč zožen. Kljub tehničnim težavam in naporu igrav-ca bi bilo mogoče podati malce več na tem vrhuncu tragedije. Gledavec, ki itak iz evangelijev kolikor toliko pozna vsebino, ostane razočaran zaradi tolike okrnjenosti prizora.
Ljubimkovanje pocestnice s Herodom u-stvarja močan kontrast greha napram u-mirajočemu Odrešeniku in avtorju se je to zelo posrečilo, a za kakšno ceno? Za ceno opolzkosti, ker je tisto ljubimkanje vse predolgo, tako da postane odiozno in moti estetski užitek.
Kaj pa kostimi? Eva je bila v Gorici še kar oblečena, v Trstu pa gotovo premalo in to je motilo. Tudi nekateri angelci so bili nekoliko, nekaj malega preveč »meseni«. Če je Michelangelo klesal angelce kar brez vsake oblekce, je to bil negibni in enobarvni beli marmor.
Naj se nihče ne spotika nad moralnimi pripombami pri ocenjevanju umetnosti. Kdo pa more danes še zagovarjati absolutno avtonomijo umetnosti napram moralnim načelom? Mar se ni krščanski o-preznosti pridružilo v današnji dobi ponekod neprimerno hujše ideološko nadzorstvo in pravo nasilje nad umetniškim u-stvarjanjem? ,
Poglejmo samo, kakšno poniglavo tlako mora delati umetnik tam, kjer so na oblasti progresistična in hiperdemokratič-na gibanja. Tudi režijski umetnik za Pasijon je implicite prostovoljno priznal neko moralno načelo in mu umetnost podredil, ko je sploh dal nekaj ogrinjala Evi. Saj po bibličnih poročilih bi moral pustiti Adama in Evo čisto naga. Tega ni storil. Torej je priznal moralni zakon nad umetnostjo.
Doslednost bi zahtevala, da bi moralno pravilo apliciral v zadostni meri, to je da bi dal igralki Eve zadosti dolgo haljo. Če pa je hotel ustvariti prva starša kakor sta se po grehu oblekla, bi jima bil moral nadeti ali tkanino v podobi figovega listja ali pa živalskih kož: to bi bilo biblično res avtentično.
V neodjenljivo moralno postavo pa trči zlasti neki pasus v Requiem, namreč bogokletni vzkliki umrlega kmeta.
Priznavam, da nemška spačenka »ferda-man« (Verdammt = pogubljen, preklet) v dialektični rabi nima tako hudega prizvoka kakor slovenski »preklet«, čeprav pri kletvini dejansko isto pomeni in se v tem smishi rabi.
Hočem tudi verovati, da je umetnik iskal le učinka in ni imel tankega posluha za teološko preciznost in da je to besedo dal v usta igravcu v dobri veri, češ da to ni kaj takega.
Toda, četudi bi se ne bil nihče izmed tržaških ali goriških poslušavcev-gledav-cev vznemiril( kakor so se dejansko mnogi vznemirili) in čeprav ni nihče od oce-njevavcev stavil ugovora, naj bo tu jasno povedano, da Bogu ne smemo nikdar dati takega prilastka, niti v igri ne, niti v šali ne, ker je vsaka taka beseda o Bogu »intrinsecus malum«, to je v bistvu zlo, »ex natura sua malum« in so zato take stvari prepovedane »semper et pro sem-per« in tu ni dopustna nobena, nikakšna izjema.
Spoštovanemu gospodu avtorju, če bi ga imel čast srečati, bi to, prijateljsko, a jasno v obraz povedal. Tisti izraz je treba torej absolutno izločiti iz teksta, naj se Requiem uprizori v Trstu ali v Ljubljani ali Pekingu ali med Pigmejci v Afriki. Tudi če bi se ptič papiga kje od bogokletnikov naučil take izraze in bi jih iz svojega živalskega kljuna žvižgal, bi morali ptiča ubiti, da bi ne bil izraz niti samo materialno, čeprav brez formalne krivde, nikdar več izgovorjen.
Zadnja pripomba pa je tale: za dvajsetletnico konca vojne si nisem mogel misliti lepše komemoracije kakor je bila uprizoritev tako zvanega Velikega slovenskega pasijona. Sapienti satis!
S.A.2.
Vera ali tradicija j
Madžarski duhovniki v
Po mnogih letih spet enkrat doma za Veliko noč! V tej prebujajoči se naravi mi je spomin hitel nazaj v leta mladosti in zdelo se mi je, da se tudi meni vrača mladost, saj je bilo doma vse tako kot nekdaj: maslen kruh in lepo zapečene potice so bile zložene na mizi, gnjat že kuhana, korenina hrena očiščena in oprana, na Štedilniku je počasi vrela »žolca« in mlada gospodinja je barvala »pirhe«.
»Bo vstajenjska procesija?«
»Seveda. Nocoj ob sedmih prično obredi velike sobote, nato bo sveta maša, po maši pa procesija.«
Popoldne je med hišami vse oživelo; vsak je pometel in pospravil pred svojo hišo in če je bilo treba, je segel še čez, da bi ne bilo nikjer nobenih smeti, koder se bo vila procesija. Dekleta in mlade gospodinje so krasile okna s cvetjem in svečami, mladi možje in fantje so pripravljali v malih posodah, (ki so jih otroci znesli skupaj od vsepovsod) s petrolejem polito žaganje in posodice razvrščali ob robu ceste in dvorišč. V mraku je bila vsa vas lepo pometena in okrašena kot je le dvakrat na leto: na veliko soboto in na praznik presv. R. Telesa. Kdo bi se pri opazovanju vsega tega ne pomladil?
V cerkvi ganljivi obredi, ki smo jih mi, verniki, prvič v življenju dobro doumeli: blagoslov velikonočne sveče, ki pomeni Luč-Kristusa, branje prerokb, blagoslov krstne vode itd. Pri prošnjah med sveto mašo, ki jih ponavljamo od 7. marca dalje, pa me je v dno duše presunilo sledeče: sivolasi župnik je v skrbi za izročene mu ovčice dodal še vzklik: »Daj, da bi vsi farani opravili svojo velikonočno dolžnost!« in vsa Cerke\’ (saj so verniki Cerkev) je odgovorila: »Prosimo te, usliši nas!«
Misel j& iskala odtujene in duša je tiho molila: Vsi smo prosili za vas, pridite! Gospod vas čaka!
Po sveti maši tisti lepi, pretresljivi, trikratni Aleluja, ki ga zapoje maSnik držeč
monštranco v rokah in zbor ponavlja za njim vedno glasneje... vse kot nekdaj, da vse! Tudi to, da so težko bandero krepko prijeli trije mladi možje in da so k nebu pristopili štirje mladi možje ali fantje, drugi pa vzeli v roke luči in zastave, vse kot nekdaj, dasi ni več ne izobraževalnega ne telovadnega društva, nobene organizacije — in vendar!
Med procesijo, ki se je vila med razsvetljenimi hišami in malimi ognji ob cesti, ob poslušanju mešanega zbora, ko so se radostne velikonočne pesmi razlegale v tiho noč in se družili veseli vzkliki Aleluje s pritrkavanjem zvonov, čeprav si fantje pomagajo z enim samim zvonom in s praznimi patronami granat iz prve svetovne Vojne, ob vsem tem doživetju so mi silile solze v oči in v duši je vstalo vprašanje: Vera ali tradicija?
Sporazum med svetim sedežem in madžarsko ljudsko republiko, ki so ga podpisali dne 15. septembra 1964, je uredil tudi usodo madžarkega papeškega cerkvenega zavoda v Rimu. Sveti sedež je dovolil, da je bilo vodstvo tega zavoda zaupano duhovnikom, proti katerim madžarska vlada ni stavila svojih ugovorov. Madžarska vlada pa je s svoje strani pristala, da je omogočila mladim duhovnikom, da pridejo iz Madžarske v Rim in v tem zavodu nadaljujejo s specializiranim študijem. Po podpisu sporazuma je bil rektor zavoda mons. Zagon nadomeščen s patrom Jurijem Zemplenom. Nato je že prišlo prvih sedem madžarskih duhovnikov v Rim, ki bodo stanovali v omenjenem zavodu in nadaljevali svoj študij na različnih rimskih papeških institutih in univerzah.
z življenja Cerkve
«7	1/
L’ Osservatore Romano o patru Prešernu
Vatikanski list L’Osservatore Romano je 14. maja prinesel dolg članek o pokojnem jezuitskem patru Antonu Prešernu. Mojstrsko ga je napisal France Dolinar. V članku je temeljito popisano veliko delo, ki ga je opravil p. Prešeren za jezuitsko družbo in za vesoljno Cerkev. Med drugim pisec navaja važen podatek, da je bil pater Anton Prešeren edini glavni asistent v zgodovini jezuitske družbe, ki je vršil to odgovorno nalogo nepretrgoma 34 let in da je znal šest slovanskih jezikov.
Zakaj je vera neuničljiva?
Italijanski dnevnik L’Awenire dTtalia poroča, da so v nedeljo 2. maja zaključili v Salzburgu štiridnevni razgovor, ki
llll!illllllllllllllllllllllllllllll|]IIIIMI!lllllllllllllllllll!IIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIII!lllll!llllllllllll!llllllllll!IIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!llllll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
■f Marija Marinšek
Za 1. maj je Bog poklical k sebi zavedno katoliško Slovenko v Rimu, Marijo Ma-rinškovo. Kot mlado dekle je morala iz rojstnega kraja blizu Postojne po svetu za kruhom.
Bila je v Trstu, nato v Rimu, nakar se je znova vrnila v Trst. Čez nekaj let pa se je z družino, pri kateri je služila, za stalno naselila v Rimu. Skoraj štirideset let je bila pri isti družini. Vedno marljiva, vedno skrbna, vedno zgledno poštena in plemenita.
Komaj je prispela v Rim, je pričela iskati druga slovenska dekleta. Skupaj s patrom Prešernom sta jih vabila k tedenski sveti maši in k popoldanski pobožnosti ter k razgovoru po njej.
Vso dolgo dobo je ostala zvesta temu svojemu poslanstvu. Težko, da kako slovensko dekle ni poznalo Marije. Sama je telefonirala novim, klicala že znane, se z njimi sestajala, pomagala organizirati igre, prireditve in sploh vse, kar bi dekletom pomagalo, da ostanejo Slovenke, zavedno katoliške in da se razvedre v pošteni družbi.
2e od vsega početka je pri znancih širila naš tednik »Katoliški glas«, kar je opravljala vse do svoje smrti, še na bolniški postelji je napisala obračun, kdo je časopis plačal, kdo je dolžan in za koliko časa. Neštetokrat se ji računi niso ujemali. Takrat je vedno tiho plačala ves dolg iz svojega žepa.
Pri svojem poklicnem delu je imela mnogo težav. Še več pri delu za slovenska dekleta v Rimu. Vedno jo je bolelo, če se kako dekle, ki je prišlo služit v Rim, ni odzvalo njenim vabilom ali če je po nekaj obiskih izostalo.
Boriti se je morala z iskanjem prostora za nedeljske sestanke, za duhovne voditelje, za razumevanje. Edino zatočišče je imela pri Slovenskih šolskih sestrah na via dei Colli in pri p. Prešernu. Kljub težavam pa je vedno vztrajala.
Ko je bilo ustanovljeno Društvo rimskih Slovencev »Slomšek«, je takoj prevzela svoje mesto v odboru in s še večjim zagonom delala za dekleta. Na vsako družabno prireditev je prišla in prevzela tudi najbol j preprosta dela. Vedno je sama pripravila pecivo, s katerim je postregla.
Zadnja leta je pričela pešati. Delala je samo po nekaj ur na dan. Potem tudi tega ni več zmogla. Morala je v bolnišnico, kjer so ji ugotovili neozdravljivo bo-
D
v
p Proj 85 t
sta
skuj
Pri
bole
K<
Jun
ttjai
spre
Tehi
telo
l>ror
sker
Plač
skov
P>.i Sl< %a vens 8ovc Poro slovi italij Pa ; 'tal.
HlOg
Sv 1 i °lui Mrn Posl,
venc ■Bon fcr Mzr Že * d ■ucij,
^Itij
!vobi
duhovnikov ter še drugih osnutkih. Zlata roža fatimskemu svetišču
‘star
lezen in jo operirali. Dober teden kasneje je odšla v večni maj.
Čim so rimski Slovenci, ki so včlanjeni v društvo »Slomšek«, zvedeli za njeno bolezen, so naravnost tekmovali v plemenitem naporu, kako bi ji pomagali. Od transfuzij krvi, ki so jih nudili en duhovnik, en vseučiliščnik in neka uradnica, do skrbi za zdravnika, za hrano, za pomoč v bolnišnici in za nešteto drugih dejanj krščanske ljubezni, vse so storili, ker so ji hoteli pokazati, kako zelo so jo cenili.
Marija je bila do zadnjega pri zavesti. Upala je na ozdravljenje, pri tem pa se skrbno pripravljala za pot v nebesa. Pri vsem pa ni pozabila nikogar, ki ji je bil drag. Tako je društvu »Slomšek« v oporoki poklonila 150.000 lir. Saj je bila ves čas njegova odbornica in je dobro vedela, kako važno je društvo za rimske Slovence. Nadaljnjih stotisoč je poklonila rimskim Slovenkam, ki so po službah, ko bi ostale brez sredstev. 100.000 lir je darovala tudi za Marijin dom v Trstu. Nadaljnjih stotisoč pa slovenskim misijonarjem, za katere je vsa leta skrbela. Tik pred smrtjo ji je pisal slovenski misijonar Podcržaj:
»Prav prisrčna Vam hvala in vsem, ki so prispevali k tako izdatnemu misijonskemu prispevku... Vem, da ste največ Vi sami žrtvovali od svojih zaslužkov. Božji misijonar Vam bo vedel povrniti kakor le on zna. Jaz moram tu v Durgapurju, kamor sem prestavljen, začeti z bengalsko šolo in pozidati stavbo za angleško šolo na mestu, kjer je sedaj še džungla. Lepo prosim za spomin v molitvi. Prisrčno pozdravite vse naše dobre ljudi, ki se zanimajo za misijone in misijonarje. Pri oltarju se Vas hvaležno spominjam.«
Tak je bil logičen zaključek zglednega življenja katoliške Slovenke, je dejal ob smrti ugleden član društva »Slomšek«. Marija je bila kljub preprostosti angel varuh za mnoga dekleta, je dejal drugi. Vsi pa so poudarili njeno nesebično delo, plemenitost in zgledno katoliško življenje.
Kako so rimski Slovenci cenili pokojnico, je pokazal tudi njen pogreb. Udeležilo se ga je 16 slovenskih duhovnikov in redovnikov skupno z nadškofom Fogarjem. Prišla so vsa njena dekleta, šolske sestre in vsi člani in članice društva »Slomšek«, ki so mogli priti. Tako smo spremili našo Marijo k večnemu počitku na rimsko pokopališče Verano. Tam čaka vstajenja.
so ga imeli krščanski in marksistični izobraženci.
List poudarja, da je precej zanimanja vzbudil govor jugoslovanskega marksista Bošnjaka, ki je zagovarjal neuničljivost vere iz dejstva, da je smrt za človeka nujna. Dokler bo na svetu smrt, bo ljudi silila k verovanju. Te trditve so vzbudile precej pozornosti, ker kažejo na zanimiv razvoj marksističnega pojmovanja vere.
Delo koordinacijske koncilske komisije
V torek 11. maja je zaključila zasedanje koordinacijska koncilska komisija. Člani komisije so pretresali osnutke, ki bodo prišli v razpravo ali v glasovanje na pri- ^Iti hodnjem zasedanju vesoljnega cerkvenega Ml zbora. Veliko so razpravljali zlasti o osnutku Cerkve v sodobnem svetu; govorili so tudi o verski svobodi, o misijonskem delovanju Cerkve, o življenju in delovanju 'odp,
Te Prej i Me
j
13. maja je prinesel papežev legat kardi-	^
nal Cento zlato rožo v Fatimo, kjer so bile ob tej priliki velike slovesnosti. Sveti	Je
oče je zbrane romarje nagovoril tudi po	^'l
radiu. 13. maj je glavni praznik v Fa-	m
timi, ker je spominski dan na prvo pri' kazovanje Matere božje leta 1917. Zlata roža je odlikovanje, ki ga sveti oče na' klanja znamenitim cerkvam in katoliški kraljicam.
Ne gre tako enostavno
Zapadni nemški tednik Der Spiegel je nedavno poudaril, da komunisti mislijo, da je dovolj, če v vzhodni Nemčiji ignorirajo Cerkev, pa bo ta sama po sebi iz-ginila. Toda ljudstvo nima nobenega namena, da bi dovolilo, da bi do tega prišlo. V vzhodni Nemčiji je eno samo mesto, ki nima cerkve, to je Eisenhuttenstadt, bivši Stalinstadt, pa še tam ljudje prisostvujejo verskim obredom v leseni baraki.
IZ JUGOSLAVIJE
Nove župnije
V Pulju so ustanovili novo župnijo, k1 je posvečena Mariji, Gospej morja. Za župnika je bil imenovan msgr. Milivoj Bar-kovič, ki je do sedaj služboval v Rovinju.
V Zagrebu je kardinal Šeper slovesno odprl novo župnijo Marije Kraljice rožnega venca, ki je postala 22. zagrebška župnija.
*ak
tenj
‘*a
'Na
&fil
400 let smrti bi. Hozane Kotorske
Glas koncila iz Zagreba poroča o lepi*1 proslavah v spomin 400 letnice smrti bl8' žene Hozane Kotorske. Največje proslav® so bile v Kotorju, kjer se hranijo ostani svetnice, nadalje v Dubrovniku, Zagrebu,I ^ej na Korčuli in na Reki. Poročajo, da so s« M p slavnosti udeležili tudi pravoslavni.
Velike poplave v Jugoslaviji
Veliko deževje je povzročilo poplave v Srbiji in Bosni, zlasti vzdolž rek Bositf' Morave iri Kolubare, kjer so bili ljudje najbolj prizadeti. Reke so prestopile hr2" gove in poplavile polja in vasi ter P^ vzročile ogromno škodo. Najbolj je P'1 zadeto področje med Savo, Bosno in Ge njo Dubico. Večina prebivalstva so cV“ kuirali, nekateri pa so se umaknili 11 strehe hiš.
No
‘Bo
K
K
Ijo
'ikc
Pr
-sli,
it,
%
*U]
trn
Deželni proračun in Slovenci KRISTUSOVO TELO
V deželnem svetu je končana razprava 0 proračunih za leti 1964 in 1965 ter o Piogramatični izjavi predsednika deželne-8a odbora dr. Berzantija. Oba proračuna sta bila odobrena. Svetovavec Slovenske Skupnosti je glasoval za proračun 1. 1964, Pri glasovanju o drugem pa je bil zaradi bolezni odsoten.
Kot Slovence nas zanima deželni prora-ter z njim povezana programatična kjava zlasti v kolikor nas upošteva ter prejema naše načelne in stvarne zahteve, tehnične podrobnosti proračuna, ki so telo zanimive, si bo lahko vsakdo ogledal “Uradnem vestniku«, ki bo besedilo obeh Toračunov gotovo prinesel tudi v slovenskem prevodu. Kdor ga želi, ga dobi brezplačno. Potrebno je le, da piše na tiskovni urad dežele (Trst, Oberdanov trg naj mu pošiljajo Uradni vestnik. Slovenske načelne in stvarne zahteve je Razložil med razpravo svetovavec Slo-Veaske skupnosti dr. Skerk. O njegovem frvoru smo v našem listu že na kratko Vročali. O isti zadevi sta govorila oba Slovenska svetovavca, izvoljena na listi ltalijanske komunistične partije, vendar j*9 zaradi ostrega opozicijskega stališča Pl' kom. partije do deželne vlade nista "'ogla ničesar doseči.
Svetovavec Slovenske skupnosti je vlo-1 in temeljito utemeljil skupno pet re-olucij. Rečemo lahko, da smo z doseže-1)1111 uspehom precej zadovoljni. Uspeh je bledica prizadevanja, študija ter inter-Vencij Sveta Slovenske skupnosti in neumornega truda njenega svetovavca dr. kerka v deželnem svetu, ki zasluži vse ^znanje.
med razpravo v proračunski komisiji e dr. škerk med drugim predložil reso-Cli°, ki zahteva, naj dežela z denarjem, Slugami in drugimi sredstvi prispeva k ^ obodnemu azvoju in delu slovenskih ^Iturnih, rekreativnih, dobrodelnih, šport-in drugih društev, pevskih zborov, kdaliških upin in tako dalje. Poudaril da omenjena slovenska društva ter banove ne dobivajo nikakšne državne Odpore je torej pravično, da jih pod-,fe dežela. Njegova resolucija je bila Prejeta kot priporočilo.
!. |Splošno razpravo v deželnem svetu li- 6 ^r- Skerk vložil štiri resolucije.
^rva zahteva, naj deželni odbor posre-Uje Pri paritetni komisiji in vladi, da a izvršilne določbe k čl. 3 in vsem ti-ltn členom deželnega statuta, ki se na-l^ajo na slovensko manjšino. Glede a^anj, ki bi ne spadala v pristojnost kle, a zadevajo slovensko manjšino, naj deželni odbor priporoča vladi, da fcrbi za njihovo ustrezno ureditev. Ta leva je važna, ker ustavno sodišče lreka deželi pravico urejati slovenske ltljšinske zadeve, vlada pa se ne zanima 'Je. Deželni odbor je to resolucijo spre-’■ iz nje pa je izločil točko, ki govori , • členu statuta in jo sprejel le kot Uročilo.
^ruga resolucija se nanaša na ureditev r J^ke knjige. Ker ne posluje takoime-:,)i evidenčni geometer, si morajo na lastne stroške najeti geometra, •'Hajo opravka s kreditnimi ali grad-^®ii posli in s prodajo ali nakupom Hiišča. Sami morajo plačati nekaj, kar P° zakonu morala urediti država. Rezija je bila sprejeta, tretjo resolucijo je dr. Škerk zahte-Ustanovitev poskusne kmetijske posta-za vrtnarstvo in cvetličarstvo ter sre-a za vzorno živinorejo na tržaškem >čju. Kako je ta zahteva važna, nam 'sni že dejstvo, da je vrednost prodane
ki Za 3ar-n jušno žne-ŽU-
ske
epih
bla-lav« ank> ■ebUi
,o s« N
povrtnine na Tržaškem znašala leta 1963 nad 528 milijonov lir. Cvetličarstvo gojijo na 36 hektarjih, a morajo vsako leto uvoziti še za 300 milijonov lir cvetlic. Goveje živine je -3327 glav. Bodočnost našega kmetijstva je torej v specializaciji, kateri naj služijo poskusne postaje. Resolucija je bila sprejeta.
Četrta resolucija zahteva strokovne tečaje za slovensko delavsko in obrtniško mladino v maternem jeziku. Tudi ta resolucija je bila sprejeta.
Načelno-politične izjave o slovenskih vprašanjih so dali krščanski demokrat Co-loni, socialni demokrat Devetag in socialist Pittoni. Ne moremo reči, da bi njihove izjave pomenile nekakšen revolucionaren prelom s preteklostjo, pač pa pomenijo lep napredek. Napredek, ki je posledica dviganja narodne zavesti med Slovenci ter njihovega zbiranja okrog Slovenske skupnosti, katera lahko reče, da govori kot zastopnica slovenske manjšine. Spet imamo lep primer, kako je politika Slovenske skupnosti pravilna. Le ona lahko zastopa manjšino in jo predstavlja. Ni namreč zgolj naključje, da je v deželnem svetu kaj dosegel za nas svetovavec Slovenske skupnosti in ne tisti, ki pozivajo slovenske ljudi, naj se razpršijo med italijanske stranke. To je tudi lep nauk za Goričane, ki se morajo zavedati, da bodo naredili prav le, če bodo prihodnji mesec volili slovensko. Slovensko pa ne volijo, če dajo glas kandidatom — sicer slovenskim — na listi kakšne italijanske stranke.
Na koncu še ena ugotovitev. Mislimo, da je predsednik deželnega odbora dr. Berzanti v zaključni izjavi po razpravi v deželnem svetu šel nekoliko dalje od programske izjave pred razpravo. Rekel je: Naš namen je spoštovati pravice manjšin ter pospeševati njihov harmoničen gospodarski in civilni razvoj. Dežela bo naredila vse, kar spada v njeno pristojnost. Ako povežemo te besede z dr. Škerkovo resolucijo — sprejeto v celoti ali vsaj kot priporočilo — naj dežela poskrbi za točno ugotovitev svoje pristojnosti in priporoča drugim organom ureditev tistih vprašanj, za katere morda ne bi bila pristojna, pridemo do zaključka, da lahko dežela kljub nesprejemljivi sodbi ustavnega sodišča veliko naredi za slovensko narodno skupnost v Italiji.
J. N.
Zadnja od Knjižic — nosi že številko 48 — je posvečena presv. Evharistiji. Pod naslovom »Kristusovo Telo« — besede, ki jih duhovnik sedaj izgovarja, ko deli sv. obhajilo — salezijanski duhovnik dr. Janez Jenko na prijeten način razpravlja o tem velikem zakramentu.
Najprej opozori na čudno nedoslednost mnogih kristjanov, ki hočejo presv. Evharistijo, čeprav je naš vsakdanji dušni kruh, prejemati samo enkrat na leto. Sveta maša brez obhajila vernikov je kakor prstan brez dragulja. Zato je treba vedno in povsod pospeševati pogostno sv. obhajilo.
Pogostno sv. obhajilo pomeni moč za narod in je jamstvo za njegovo ohranitev. Irski zgled je za to lep dokaz. Naš narod je začel hirati, ko se je začel odmikati evharistični daritvi in evharističnemu obedu. Zato blagor vsakemu narodu, ki se hrani z Gospodovim telesom. Bog ga bo blagoslovil kot je nekoč blagoslovil Abrahama in njegov zarod.
Poučni in vzpodbudni so primeri žive vere, ki jih v drugem delu knjižice navaja avtor in imajo svoj izvor v evharističnem življenju. Vsi ti primeri pričajo, da je mogoče živeti po veri in jo junaško izpovedovati le, če redno odpiramo svoje srce Kruhu, ki je prišel iz nebes.
Kako zelo je res, kar beremo na strani 23: Sveto obhajilo je vir božje milosti in moči. Ako hočeš biti dober, pojdi k svetemu obhajilu vsak teden ,to je vsako nedeljo! Ako hočeš biti zelo dober, prejemaj Jezusa vsak dan!
—jk
Duhovne vaje na Sveti gori
Uprava Marijinega svetišča na Sveti gori sporoča, da so predvideni tile roki za duhovne vaje: prvi od 12. do 15. julija; drugi od 26. do 29. julija ;tretji od 23. do 26. avgusta. Če bo dovolj priglašencev, se bo vršil tudi četrti od 13. do 16. septembra 1965.
Vinska razstava v Števerjanu
Kakor že leta 1963 in 1964 bo odbor za Števerjan tudi letos v dneh od 27. do 31. maja priredil na Bukovju III. razstavo tipičnih vin. Sodelovalo bo na tej razstavi 10 števerjanskih najboljših kmetovavcev, ki so že vnaprej izbrali in • rezervirali svoja najboljša vina. Med okvirnimi prireditvami so še razstava češenj, razstava kmečkih strojev, folklorni nastopi in podobne zabave. Pekli bodo tudi domače peteline. Števerjanska mladina iskreno va-
bi, da si ogledate letošnje razstave. UJIIIIIHIIIIIIIIIMIIllllllllMIIIIIMIIIIMIIIIIIIlillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllinillllllllllllKllllllllllllllllllllllllIllIlllllllllllllllllllllllinllUnillllllllllllllMIIIIIUllU
I	SLOV. KAT. PROSV. DRUŠTVO »M. FILEJ«
|	V	GORICI	|
| PRIREDI
|	V NEDELJO 23. MAJA 1965 OB 11. URI V KATOLIŠKEM DOMU
I	KONCERT	I
1	NARODNE IN UMETNE PESMI	1
Vstopnina: lir 300 - stojišča lir 150
SPORED
IZ SLOVENIJE
Novosti iz župnij v Slov. Primorju
V Kanalu ob Soči so nabavili tri nove zvonove. Na tiho nedeljo popoldne jih je posvetil ob veliki udeležbi apostolski administrator dr. J. Jenko.
Šmarje pri Kopru je dobilo dva nova zvonova. Na cvetno nedeljo popoldne ju je blagoslovil generalni vikar prošt Leopold Jurca.
V Izoli je bila na belo nedeljo odprta nova veroučna soba. Blagoslovil jo je administrator.	'
Na nedeljo Dobrega pastirja je bila v Logu običajna mesečna pobožnost, tokrat posvečena molitvi in delu za buditev duhovniških poklicev. Romanja se je udeležil tudi administrator, opravil sveto daritev ter imel priložnostni govor.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda
Za škofijskega voditelja Apostolstva. sv. Cirila in Metoda, ki je obenem nadškofijski, je bil imenovan Vinko Črnigoj, župnijski upravitelj v Opatjem selu.
I . D EL mešani zbor:
J. Gallus	Ecce quomodo
p. M. Miolli Adoramus te Chršste p. M. Miolli Quid retribuam J. Gallus	Gavisi sunt
moški zbor:
V. VodopivecO večerni uri R. Simoniti Plovi R. Simoniti Bolen mi leži
mešani zbor:
R. Simoniti Debeli kum O. Dev Tri curice E. Adamič Huda zima R. Simoniti Dolga nočka
M. Filej L. Bratuž L. Bratuž M. Filej
A. Schvvab U. Vrabec M. Hubad
F. Venturini Zdravica
Vabljeni!
II. DEL moški zbor:
Jaz pojdem med polja Kozaška uspavanka Sonce
Slovenski fantje
mešani zbor:
Večer na morju Polževa snubitev Potrkan ples
Poje mešani in moški zbor »Lojze Bratuž« pod vodstvom I. Bolčine in Z. Klanjščka
Nedelja: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.10 S koncerta komornega zbora ljubljanske radiotelevizije, ki ga vodi Lojze Lebič. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Otroka kapitana Granta«. — 12.00 Nabožne pesmi. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 »Sobojevniki«. Kriminalna zgodba. — 18.00 Igra orkester »Miramar«. — 20.30 Iz slovenske folklore: Lelja Rehar: »Ne pošiljaj za manuo, jest nečem te več!«
Ponedeljek: 12.15 Iz slovenske folklore: Lelja Rehar: »Ne pošiljaj za manuo, jest nečem te več!« — 17.20 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu, pripravila Zora Tavčar-Rebula. — 18.00 Ne vse, toda o vsem - poljudna radijska enciklopedija. — 20.15 Petdesetletnica vstopa Italije v I. svetovno vojno. — 22.00 Giacomo Puccini: »Sestra Angelika«, opera v enem dejanju.
Torek: 11.45 Beneški motivi. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 55. lekcija, pripravil Janko Jež. — 19.15 Dante Alighieri: (9) »Cop, Vraz in Koseski prevajajo Danteja«, pripravil Alojz Rebula. — 20.35 Kulturni odmevi, dejstva in ljudje v deželi. — 22.00 Slovenske novele: Matija Malešič: »Tam za turškim gričem«.
Sreda: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Brali smo za vas. — 13.30 Prijetna srečanja, izbor motivov in izva-javcev. — 18.00 Ne vse, toda o vsem - poljudna radijska enciklopedija. — 18.30 Slovenski skladatelji dvajsetega stoletja: »Emil Adamič«, pripravil Dragotin Cvetko. — 19.15 Higiena in zdravje, pripravil dr. Rafko Dolhar. — 21.00 Simfonični koncert orkestra »Alessandro Scarlatti. V odmoru (približno ob 21.30) Nov pesniški rod: Martin Jevnikar: »Miroslav Košuta-Morje«.
Četrtek: 8.30 Zborovske skladbe Vinka Vodopivca in Vasilija Mirka. — 9.30 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.30 »Ciganček«. Mladinska povest, ki jo je napisal Ksaver Meško, dramatiziral in oddajo vodi Jožko Lukeš. — 12.15 Za smeh in dobro voljo. — 15.30 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi. — 18.05 Iz slovenske folklore: Niko Kuret: »Naš Jezus je zapustil revni svet«. — 18.30 Glasbena oddaja za mladino, pripravil Dušan Jakomin. — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Be-ličič: (30) »Slomškova osebnost in njegov pomen za Slovence«. — 21.00 »Edip v Hi-roshimi«.
Petek: 12.15 Pomenek s poslušavkami. —-18.00 Ne vse, toda o vsem - poljudna radijska enciklopedija. — 18.30 Slovenski solisti. — 19.15 Italija in južni Slovani v letih 1848-1918: Miloš Vauhnik: (12) »Sodelovanje na italijansko-avstrijski fronti leta 1917«. — 20.35 Gospodarstvo in delo.
Širite »Katoliški glas"
Urednik Egidij Vršaj. — 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 12.15 Kulturni odmevi - dejstva in ljudje v deželi. — 15.00 »Volan«. Oddaja za avtomobiliste. — 17.00 Pevski zbori Furlanije-Julijske krajine. Zbor »Sot La Nape« iz Ville Santine, ki ga vodi Ernesto Dario. — 17.20 Drugi vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 17.30 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 19.15 Družinski obzornik. Urednik Ivan Theuerschuh. — 20.35 Teden v Italiji. — Zbor »Jakob Gallus-Petelin« iz Celovca, ki ga vodi Franc Cigan. — 21.00 Za smeh in dobro voljo.
^tlNIllIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIlllllllllllllllUillllllllMU	lllllllllllllllllllllll	lllllltlllllllllllllllllliinuillllllllllllllll
MEJA
19
akoj za tem je narednik odprl križni
S:
^•akaj ste prišli na Slemenico?«
. a obisk!« je Nace rad ali nerad go-* resnico in s tem župniku priznal Jo laž glede skrivanja pred Angleži. ^°ste težko koga dobili, ki vam bo to ^el. A recimo, da je res, kar pravite! e-He nam, koliko časa ste se skrivali Posteljo!«
ve ' osrrf' judje bre' : P*
pr*'
Go"
eVc'
li 1*
, lsem gledal na uro,« je Nace po tol-,11 brez zamude odgovarjal: do vam je donašal hrano pod pota?«
‘kakšno hrano? Recite mit, da sem žrl, da mi bodo pajčevino spletli , Praznem želodcu!« je Nace vzrojil ob Sli' da je prišel na Slemenico potico fic pa gladovat.
rav'i, da je pod posteljo čutil lakoto,«
S
‘Pnik omilil njegov odgovor. e slišali, gospod podnarcdnik, kako 8a zapletel v protislovje? Istočasno
trdi, da je prišel na obisk in da je bil lačen pod posteljo. Povsod na svetu gostu postrežejo. Mislim, da v tem župnišču ni drugačne navade. Človeku, ki ga povabiš na obisk, moraš postreči. Zato bom dal oba odgovora dobesedno na zapisnik, da se pri nadaljnem zasliševanju protislovje jasno izkaže in razčisti. Vi pa nam povejte, kdaj in zakaj vas je povabil gospod župnik!« «
Hočeš nočeš je Nace moral priznati, da ga na Slemenico nihče ni vabil.
»Vidite, v kaka protislovja se Ignac zapleta?« je narednik z nesmiselno pripombo spet mučil svojega tovariša. »Pravi, da je prišel ha obisk, a pri tem priznava, da ga nihče ni vabil. Prišel je torej očividno z drugim namenom. Ni težko uganiti, s katerim. Brez povabila nihče ne hodi na dolgo pot, ako nima za to važnega razloga !«
»Tudi drugi pridejo, ne da bi jih vabil ■in jim zato nihče ne očita, da se zapletajo v protislovja!« se je gospod župnik potegnil za čast svojega rojaka.
»Ako vaše dvoumne in nič kaj umestne
besede merijo na preiskovalno komisijo, naj vam pojasnim, da nas pismeno res nihče ni vabil. Pač pa nas je privabilo v župnišče vaše protidržavno dejanje! Prišli smo torej po službeni dolžnosti,« je narednik osorno zavrnil gospodarja hiše. Nato se je spet obrnil k Nacetu:
»Cemu ste torej povabljeni ali nepovabljeni prišli v tej zimi na Slemenico?«
Nace ni vedel, kaj naj bi odgovoril.
»Vam nisem rekel, gospod podnared-nid?« je žandar užival ob Nacetovi zadregi. »Vam nisem rekel, da ga bom spravil v slepo ulico, iz katere ne bo izhoda? Zato mu moram sedaj jaz sam priskočiti na pomoč. —
Ce se torej ne spominjate pravega namena svojega prihoda na Slemenico, naj vam pa kar jaz pravi odgovor na jezik položim,« se je narednik zmagoslavno ozrl po navzočih. »Vi ste prišli na Slemenico očividno z namenom, da z gjspodom župnikom postavite razmejitveni napis! Ni res tako? Povejte nam torej brez odlašanja in po pravici! Ste sodelovali pri postavitvi razmejitvenega napisa ali ne? Ste
zanjo morda celo prinesli navodila od drugod? Govorite, prosim!«
Vprašanji sta za hip celo župnika spra vili v zadrego, a se je znal brž izmotati iz nje. Že dotlej je prestavljal Nacetu le to, kar se mu je zdelo prav in primerno. Ostalo je žandar itak bolj za druge kot za Naceta govoril. Zlasti sedaj, ko je prišlo na vrsto eno najtežjih vprašanj, je šlo gospodu Simonu za to, da Nace vprašanje gladko in odločno zanika, ne da bi zvedel, za kaj gre. Vprašal ga je torej:
»Si mu nalašč kihnil naravnost v obraz?«
»Ne, to pa ne!« se je Nace zaradi vprašanja očitno razhudil. »Le recite mu, da nisem tega nalašč storil! Tako neotesan in hudoben pa nisem. Le kako more kaj takega vprašati! Recite mu, da bi bil rad kihnil v stran, pa nisem utegnil!«
»Kakor ste mogli sami ugotoviti, je gospod Ferderbar vprašanje odločno zanikal. Vprašanje Ra je zelo neprijetno prizadelo in se čuti užaljenega,« je gospod Simon z vidnim zadovoljstvom tolmačil Nacetov odgovor.
Toda žandar je vrtal dalje:
»Zakaj ste se pa skrili, ako ste prišli le na obisk? Mar marate v Jugoslaviji tudi pod posteljo zlasti, kadar greste koga obiskat?«
župnik in Nace na vprašanja spet nista našla pravega odgovora. Narednik je zaradi njune zadrege spet pričel sam sebi slavo peti:
»Vidite, gospod podnarednik, kako sem ga s spretno stavljenim vprašanjem zopet pritisnil ob steno. Je res sreča za vas, da imate priložnost iz neposredne bližine prisostvovati poučnemu zasliševanju. Vedeti morate, da imam jaz čisto jasen cilj in točno izdelan načrt pred seboj, kako bom dognal vso resnico. In prav ta jasnost je Ignacija docela zmedla in razorožila. Niti tega mi ne zna sedaj odgovoriti, zakaj se je skril pod posteljo.«
Da bi nekoliko popravil slab vtis, ki ga je Nace napravil z molkom, je dušebrižnik na lastno pobudo odgovoril:
(se nadaljuje)
Pokrajinske volitve na
VOLILNI PROGRAM SLOVENSKE LISTE ZA POKRAJINO
Zaščitni zakon za Slovence v Italiji v okviru 6. člena ustave.
Enakopravnost slovenskega jezika v vseh javnih uradih v okviru 3. člena republiške ustave in 3. člena deželnega statuta.
Izpopolnitev slovenskega šolstva in izvršitev vseh določb za slovenske šole.
Obramba slovenskega kmeta pred politiko razlaščevanja njegove zemlje.
Ureditev financ ter odprava primanjkljaja in dolga.
Odprava vojaških služnosti in trajna prijateljska pogodba med Italijo, Jugoslavijo in Avstrijo.
Poživitev obmejne izmenjave med Italijo in Jugoslavijo ter med Italijo in Avstrijo.
Avtocesta Gorica—Ljubljana ter povezava Gorice z Avstrijo po Soški dolini.
Razširitev obmejnega pasu na 20 km in prehod meje s samo osebno izkaznico.
Pospeševanje tujskega prometa in zgradba gostinskih objektov.
Odprtje turističnih podjetij v Avstriji in Jugoslaviji.
Odločen boj brezposelnosti in pravična plača delavcem in delavkam.
Smotrno in previdno ustanavljanje novih industrijskih obratov na desnem bregu Soče v mejah krajevnih potreb.
Učinkovitejša zaščita mater in otrok.
Socialna zaščita gospodinj, kmetov, delavcev, trgovcev in obrtnikov.
Ustanovitev gospodinjske šole tudi za usposabljanje hišnih pomočnic.
Splošna korist in dobrobit vseh občin.
Obramba in napredek samostojnega kmeta.
Odprava še zadnjih ostankov srednjeveškega kolonata.
Zgradba sanatorijev ob morju in v hribih.
Počitniška kolonija za učence slovenskih šol.
VOLILNI PROGRAM SLOVENSKE LISTE ZA GORIŠKO OBČINO
Ureditev občinskih financ ter odprava primanjkljaja in dolga.
Avtocesta Gorica—Ljubljana ter povezava Gorice z Avstrijo po Soški dolini.
Poživitev obmejne izmenjave med Italijo in Jugoslavijo.
Izpopolnitev slovenskega šolstva in izvršitev vseh določb zakona za slovenske šole.
Zgraditev šolskih poslopij za slovenske šole sredi mesta.
Počastitev žrtev fašizma in vojne, pripadajočih obema narodoma, z enotnim spomenikom.
Gmotna pomoč slovenskim kulturnim, socialnim in drugim ustanovam.
Napeljava vode v kraje, kjer je še ni.
Redna avtobusna zveza s Pevmo in Oslavjem.
Napeljava plina v okoliške kraje.
Razsvetljava vseh poti in krajev.
Nujna ureditev Komja.
Nujna ureditev stanovanjske krize z Zgradbo majhnih ljudskih stanovanj po nizki stanarini.
Olajšanje in pravična razdelitev davčnega bremena.
Odločen boj brezposelnosti in pravična plača delavcem in delavkam.
Vsestranska zaščita gospodinj, mater, kmetov, delavcev, trgovcev in obrtnikov.
Sprejem občinskih delavcev v stalež.
Otroška zabavišča.
Poletna kopališča za otroke in odrasle v mestu in pri Soči.
Zimsko drsališče.
Pospeševanje tujskega prometa.
Zgraditev gostinskih objektov za pospeševanje tujskega prometa.
Razširitev obmejnega pasu na 20 km in prehod meje samo z osebno izkaznico.
Odprtje prehoda v ulici sv. Gabrijela.
Odprava vojaških služnosti in trajna prijateljska pogodba med Italijo, Jugoslavijo in Avstrijo.
Zgradba objekta za predelavo smeti v gnojila.
Smotrno in previdno ustanavljanje industrijskih obratov na desnem bregu Soče v mejah krajevnih potreb.
Zgraditev razstavnih prostorov za semenj sv. Andreja in določitev primernega prostora za četrtkov semenj.
Preklic vinkulacije zemljišč, kolikor škoduje goriškim kmetovavcem, in skrčenje regulacijskega načrta na raven nujne potrebe.
KANDIDATNA LISTA Z ZNAKOM »LIPOVE VEJICE«
ZA POKRAJINSKE VOLITVE
1.	PRINČIČ Ivo, industrijalec okrožje Krmiti I. okrožje Krmin II.
in občinske Goriškem
2. PODVERŠIČ Hermenegild, kmetovavec okrožje F ara-Kapriva
3. Dr. KACIN Anton, profesor okrožje Gorica I.
4. Dr. BRATINA Stanislav, profesor okrožje Gorica II.
okrožje Tržič III. okrožje Tržič V.
5. Dr. BRATUŽ Andrej, profesor okrožje Gorica III.
6. Dr. KACIN Marija, profesorica okrožje Gorica IV.
7. Dr. MACUZZI Andrej, odv. in profesor okrožje Gorica V.
8. Dr. SFILIGOJ Avgust, odvetnik okrožje Gorica VI.
okrožje Gradež I. okražje Gradež II.
9. CORSI Hadrijan, učitelj okrožje Gorica VII.
10. PRINČIČ Oskar, trgovec okrožje Tržič I. okrožje Tržič II. okrožie Tržič IV.
11. ČERNIČ Franc, visokošolec okrožje Romans
12. LAVRENČIČ Roman, delavec okrožje Ronke I.
okrožje Ronke II - Foljan Sredipolje
13. Dr. KRANNER Martin, profesor okrožje Zagraj
14. PERŠOUA Alojz, delavec okrožje Skocijan I.
15. AMBROSI Ivo, delavec okrožje Škocijan II.
KANDIDATNA LISTA Z ZNAKOM »LIPOVE VEJICE«
ZA OBČINSKE VOLITVE V GORICI
1. Dr. SFILIGOJ Avgust, odvetnik
2. Dr. BRATUŽ Andrej, profesor
3. Dr. BRATINA Stanislav, profesor
4. AMBROSI Ivo, delavec
5. BRAJNIK Ivan, kmetovavec
6. BRAJNIK Stanislav, kmetovavec
7. BENSA Valentin, kmetovavec
8. Dr. FRANKO Igor, zobozdravnik
9. HLEDE Jožef, vojni invalid
10. Dr. KACIN Anton, profesor
11. Dr. KACIN Marija, profesorica
12. Dr. KRANNER Martin, profesor
13. Dr. MACUZZI Andrej, odv. in prof.
14. PAULIN Damijan, visokošolec
15. PERŠOUA Alojz, delavec
16. PINTAR Danijel, visokošolec
17. PIŠČANC Zora, upravnica
18. SAKSIDA Zorka p. GRAZIANI, učiteljica
19. STANIČ Cirila p. KRANNER, uradnica
20. ŠULIGOJ Jožef, trgovec
21. URŠIČ Mladen Anton, učitelj
22. VALENTINČIČ Franc, rokodelec
KANDIDATNA LISTA Z ZNAKOM »LIPOVE VEJICE«
ZA OBČINSKE VOLITVE V DOBERDOBU
1. FERLETIC Slavko, Doberdob
2. LAVRENČIČ Romano, Doberdob
3. SOBANI Mario, Jami je
4. FERFOGLIA Evgen, Doberdob
5. DEVETTI Emil, Dol
6. MARUŠIČ Zdravko, Doberdob
7. FERFOGLIA Jožef, Doberdob
8. PACOR Bruno, Jami je
9. CINGERLI Anton, Dol
10. PACOR Anton, Jamlje
11. FRANDOLIC Evgen, Doberdob
12. FERLETIC Marija, Doberdob.
KANDIDATNA LISTA Z ZNAKOM »LIPOVE VEJICE«
ZA OBČINSKE VOLITVE V SOVODNJAH
1. HMELJAK Mirko (Sovodnje)
2. DEVETAK Remo (Vrh)
3. MARUŠIČ Štefan (Sovodnje)
4. DURČIK Darko, neodvisen (Rupa)
5. FLORENIN Ivo, neodvisen (Peč)
6. PAOLETTI Cvetko, neodvisen (Gabrije)
7. LASIČ Emil (Sovodnje)
8. KUMAR Branimir (Sovodnje)
9. DEVETAK Ernest (Vrh)
10. CEVDEK Ludvik (Peč)
11. FLORENIN Franc (Sovodnje)
12. TOMŠIČ Peter (Sovodnje).
KANDIDATNA LISTA Z ZNAKOM »LIPOVE VEJICE«
ZA OBČINSKE VOLITVE V ŠTEVERJANU
1. KLANJŠČEK Stanislav, kmetovavec
2. CORSI Hadrijan, učitelj
3. HLEDE Alojz, kmetovavec
4. HUMAR MARCELO, kmetovavec
5. MIKLUš Bruno, kmetovavec
6. MUŽIČ Bogomir, kmetovavec
7. MUŽIC Alojz, kmetovavec
8. PRINČIČ Izidor, delavec
9. SKOK Armando, kmetovavec
10. TERČIČ Zdenko, kmetovavec
11. TF.RPIN Ciril, učitelj
12. TERPIN Emil, kmetovavec
□ RIŠKE
NOVICE
Otvoritev števerjanskega vodovoda
Vina imamo precej. Žejo pa smo vseeno trpeli toliko časa. Končno je tudi v Šte-verjan pritekla voda. V nedeljo je vladalo praznično vzdušje v vasi. Vsi so se veselili dogodka, kar je dokazala udeležba na otvoritvi pred cerkvijo. Tu se je zbralo veliko vaščanov, skoro vsi občinski svetovalci ter razne oblasti. Med njimi smo poleg števerjanskega župana Podveršiča in podžupana Klajnšček Slavka zasledili še namestnika g. nadškofa Deodata, podpre-fekta dr. Loricchia, podpredsednika deželne vlade dr. C. Devetaga, deželnega poslanca dr. škerka in druge.
Najprej je stopil na oder g. župan Hermenegild Podveršič, ki je v jedrnatem govoru pozdravil vse navzoče ter podal kronološki potek graditve števerjanskega vodovoda.
Pozdrav je nato prinesel g. podprefekt dr. Loricchio in dr. C. Devetag. Priložnostne besede je izrekel tudi msgr. Deo-dato, ki je prebral škofovo pismo, nato pa blagoslovil vodovodne naprave.
Tedaj je napočil toliko zaželeni trenutek: dr. Loricchio je potegnil vrvico in mavričast curek vode se je dvignil proti nebu! Voda je prišla v Števerjan! Vsi so navdušeno ploskali, kar je bil iskren izraz zahvale Števerjancev vsem tistim, ki so pripomogli, da se je to važno delo izvršilo. Moramo priznati, da je občinska uprava vložila v to zadevo res ves svoj trud.
Po otvoritvi je sledila v občinskih prostorih zakuska, ki se je ob kozarčku odličnega tokajca zaključila z veselo pesmijo.
Vodovod, ki so ga začeli graditi že 1961, je tako v glavnem dovršen. Zgrajen je bil v dveh delih. Prvi del je bil v znesku 20,000.000 in ga je dala v celoti država. Zgrajene so bile tako naprave na Oslavju in vrhu Števerjana ter cevi do Bukovja, Ščedna in Sovence.
Drugi del je obsegal položitev cevi do konca Ščedna, Jazbin, Valerišča in Klanca ter raznih manjših zaselkov. Denar za ta del je bil nakazan v okviru Zelenega načrta, zato tudi ni bilo mogoče nekaterim hišam, kjer prebivajo delavci, speljati vode. Stal pa je 25 milijonov lir.
S tem je glavni del vodovoda končan. Treba pa je dostaviti vodo še do nekaterih posameznih hiš ter ojačiti črpalke na Oslavju, ker dobavlja goriška občina premalo vode za naše potrebe. Denar za ta del je že nakazan in predvidoma bo ta mesec razpisana dražba, tako da bo mogoče še to poletje odpraviti nekatere male pomanjkljivosti.
Treba je vedeti namreč, da morajo črpalke vso vodo, ki jo porabimo v Štever-janu, pritiskati 275 metrov visoko, kar ni tako lahko izvedljiva reč. Mislimo pa, da zasluži sedanja uprava š-teverjanske občine vso našo pohvalo in zahvalo, zakaj gotovi smo, da če bi se ne bili naši občinski svetovavci tako zanimali za to zadevo, bi v nedeljo ne bilo mogoče otvarjati vodovoda. Posebno pa zasluži priznanje g. župan Podveršič, ki je vložil toliko svoje dobre volje in celo zdravja, da je lahko pomagal sovaščanom.
Zato se nam zdi čudno pisanje »Primorskega dnevnika« z dne 18. maja 1965, ko tako hladno poroča o našem veselem dogodku ter lažnivo trdi, da na slovesnosti ni bil prisoten noben svetovalec Občinske enotnosti (manjšine), ko je vendar prisostvoval tako otvoritvi kot zakuski na občini sam predstavnik manjšine v občinskem svetu.
Izpiti šolarjev o prometni vzgoji
Na Telovadnem trgu v Gorici se že dalj časa vadijo šolski otroci v nalašč za to pripravljenem prostoru v prometni vzgoji. Velik ograjen prostor je opremljen z vsemi cestnimi signali, ki pridejo v poštev pri kroženju motoriziranih vozil.
K temu natečaju se je prijavilo kar 323 osnovnošolskih otrok, ki z malimi vozili krožijo po »ulicah«, ki v miniaturi nudijo popolno sliko cestnega omrežja. Vsi ti kandidati bodo prepuščeni k ustnim izpitom, ki se bodo v tem tednu vršili v telovadnici zavoda »Lenassi«. Predstavniki razsodišča jim bodo stavili pet vprašanj, katere si bodo kandidati sami izžrebali. K praktičnim vajam, ki se bodo vršile spet v šolskem parku na Telovadnem trgu, pa bo prepuščeno le pet najboljših učencev iz vsakega razreda.
V nedeljo zjutraj dne 23. maja bodo predstavniki oblasti nagradili med najboljše poznavalce prometnih predpisov nagrade in darila raznih mestnih trvdk. Naslednjo nedeljo pa bodo ti nagrajeni otroci urejali cestni promet na glavnih mestnih križiščih.
Doktorski naslov
Znana goriška pianistka Damijana Bratuš iz Gorice je te dni opravila z odliko doktorski izpit iz glasbe na ameriški visoki glasbeni Indiana University (School of Musič). Gdč. Damijana Bratuš je edina italijanska državljanka, ki je po vojni dosegla tako visoko glasbeno odlikovanje.
RZASKE
NOVICE
Odobritev deželnega proračuna
14.	maja t. 1. se je v deželnem svetu končala razprava o letošnjem proračunu. Za proračun je glasovalo 31 svetovalcev (demokristjani, socialdemokrati in republikanec), proti 16 svetovalcev (liberalci, komunisti, misovci in enotni socialist), socialisti so se vzdrževali. Svetovalec Slovenske skupnosti dr. Jože škerk je bil pri glasovanju odsoten.
V zvezi z odobritvijo proračuna je predsednik dr. Berzanti izjavil med drugim, da se zahvaljuje vsem svetovalcem, ki so aktivno posegli v debato in predvsem glavnim poročevalcem večine Stopperju in manjšine dr. šiškoviču. Potek razprave in zaključno glasovanje sta dokazala, da je dežela pričela aktivno posegati v javno življenje, saj proračun predvideva med drugim tudi 23 milijard naložbe v razna produktivna področja in za izboljšanje socialnih uslug. Upamo, da bodo tega deležni tudi Slovenci, saj živijo že od pam-tiveka v teh krajih.
Lep uspeh slovenskega dijaka iz Trsta
Matematični institut na tržaški univerzi je tudi letos organiziral tekmovanje v matematiki za mladino nad 15 leti starosti, ki pa ni še vpisana na univerzo. Prvo mesto je zasedel in prejel nagrado 30.000 lir dijak Franco Bustianon s klasičnega liceja
Volilni sklad
TUDI LETOS BO SLOVENSKA LISTA Z ZNAKOM »LIPOVA VEJICA* NASTOPILA NA OBČINSKIH IN POKRAJINSKIH VOLITVAH V GORICI ZATO POZIVAMO VSE SLOVENCE, DA PO SVOJIH MOČEH PRISPEVAJO V VOLILNI SKLAD.
PRISPEVKI NAJ SE POŠILJAJO NA TA NASLOV:
UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA« GORIZIA, RIVA PIAZZUTTA 18
ŠPORTNA KRONIKA
Lahka atletika med dijaki
Preteklo soboto so se zaključile P1 vincialne lahkoatletske tekme, ki se j je udeležilo trinajst višjih srednjih š goriškega šolskega skrbništva. Med nji! je tekmoval tudi Športni odsek slovensk srednjih šol, ki je dosegel zadovoljive zultate. V kategoriji Mladinci (juniore je zasedel osmo mesto s 67 točkami (pf mesto industr. tehnični zavod »Galile 223 točk); dijaki so se takole odrezal met krogle 5 kg: 1. Prinčič Jože, 14.27 0
20.	Tomažinčič M., 9.48 m. Skok v dalja''
17.	Legiša Zvonko, 4.27 m. Skok v Višitf
10.	Terpin Robert, 1.55; 19. Cernic Kal1 1.35 m. Met diska 1.75 kg: 7. Valentih Emil, 31.39 m; 14. Klanjšček Sergij, r m. Skok s palico: 9. Legiša Marij, M m; 12. Makuc Marcel, 2.50 m. Štaft 4x 100: 8. 49”3 (Pahor Angel, ŠpacaP Bernard, Valentinčič, Prinčič).
V kategoriji naraščajniki (allievi) prišel na deveto mesto od 12 šol s ^ točkami (prvo mesto ind. tehn. zavod * lilei«, 183.5 točk). Rezultati slovenskih jakov so tile: met krogle 4 kg: 8. Špa1 pan B., 11.53 m (zanimivo je, da so P* tri mesta zasedli Slovenci: Podberš? 15.75 m; Kožlin 14.42 m; Antonič m). Skok v daljavo: 15 Tomažinčič, * m. Skok v višino: 9. Makuc, 1.40; Ceščut Lovrenc, 1.40 m. Met diska 1.5 *
8.	Čemic Venki, 25.63 m; 14. Rosi L®v 21.94 m. Štafeta 4x100 : 9. 52”8 (To« žinčič, Ressi W., Gergolet R., Makuc)
Zaradi uspeha v metu krogle je Pri11' poklican v dijaško reprezentanco škega skrbništva in bo v nedeljo, 23. 1 tekmoval v Vidmu.
Dejavnost 01ympije
Sedaj je čas lahke atletike. Atleti tekmovali v Vidmu in Gorici. Sussi je skočil v višino 160 cm, na 100 m P3 tekel 12"1; Valentinčič je vrgel disk m, na 100 m je dosegel 12”8; PeP Danilo je pretekel 100 m v 12”5; v 4 x 100 so tekli Petarin, Brajnik, V&1 tinčič, Sussi.
v Mestrah. Med nagrajenci je tudi slovenski dijak Aleksander Zupančič, ki obiskuje znanstveni slovenski licej v Trstu. Prejel je 10.000 lir nagrade in si razdelil četrto ter peto mesto z Marijem Zanardi iz znanstvenega liceja »Benedetti« v Benetkah.
Promocija
Na vseučilišču v Bologni je pred dnevi promoviral za doktorja medicine Peter Pavlica z odličnim uspehom in pohvalo. Čestitamo! Novi doktor je sin dobro znanega in narodno zavednega zobozdravnika dr. Pavlice, ki vedno rad sodeluje in pomaga pri naših narodnih in dobrodelnih organizacijah.
Dela v Marijanskem svetišču nad Trstom napredujejo
Dela pri cerkvi na Vejni nad Trstom, ki bo posvečena Mariji materi in kraljici, gredo počasi naprej. Računajo, da bo cerkev posvečena 8. decembra. Svetišče bo zelo prostano, a bo imelo samo en oltar, nad katerim bo kip Fatimske Matere božje, ki že čaka v stolnici svetega Justa. Drugi oltarji bodo v kripti.
Tržaški gospod nadškof organizira za nedeljo 30. maja popoldne romanje k temu Marijinemu svetišču, čeprav so dela še v teku, vendar želi vsaj ob koncu meseca maja opraviti v novem svetišču kratko pobožnost s sveto mašo.
OBVESTIL'
 ________________________
»TRNULJČICA« V GORICI. V sredo maja in v četrtek 27. maja, vedno
16.	uri, bo v Katoliškem domu gosto' Slovensko gledališče iz Trsta z otro-igro »Trnuljčica«. Vabljeni vsi otroci, tudi odrasli. Vstopnice se dobijo pri gajni eno uro pred pričetkom.
šolsko skrbništvo v Gorici sporo153' . je na vpogled od 12. do 22. maja | izid natečaja z odlično oceno za s° leto 1964, in to za prehod ljudskošol^ učiteljev od 2. na 3. stopnjo plai‘ lestvice.
Zadruga, Ljubljana, Resljeva 10, j® dala spominske slike za birmo, delo venskega akademskega slikarja Sta’1' Kregarja. Izvod stane 150 din.
Lojze Mav je izdal že drugo slove11' mašo: »Kratka maša«. Dobrodošla bo ' kemu, tudi mladinskemu zboru.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Zaradi praznika Vnebohoda (27. in državnega praznika (2. junija) ^ prihodnji dve številki Kat. glasa P; rali že v torek, 25. maja oz. v tor®^ junija. Vsi dopisi naj bodo zato d05! ljeni uredništvu omenjena dva dni do opoldne.
DAROVI:
Za Alojzi jevišče: V spomin pokojn1-’, me Kristine Sosič, daruje hčerka M* Malič 4.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega st°®! trgovski L 30, osmrtnice L 50, davek na registrskem uradu.  ,
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. mA Tiska tiskarna Budin v Gorici