DEMOKRACIJA Leto XV. - Štev. 11 Trst-Gorica, 1. junija 1961 SDZ - GORICA. Vam vsem pogumnim, nepodkupljivim in značajnim naše prisrčne čestitke k volilnemu uspehu ! SDZ. trst Izhaja 1. in 15. v mesecu VRHUNSKI POET NA DUNAJU Predsednik Kennedy in Hruščev na Dunaju 3. in 4. Km. Sestanek predsednika Kennedya z ministrskim predsednikom Hruščevim bo po uradnih poročilih na Dunaju v dneh 3. in 4. junija 1961. Valovi evforije, ki so doslej dosledno spremljali vrhunske sestanke med Vzhodom in Zahodom, so ob tej priložnosti izostali. ,V Združenih državah ta sestanek ni sprožil posebnega navdušenja. Predsednik sam se je večkrat izrekel za tradicionalne metode »tihe diplomacije«. V tem primeru pa je od teh načel odstopil. Te pripombe enega dela ameriške javnosti niso povsem neosnovane. Odprto ostaja namreč vprašanje, ali je bil ta sestanek izbran ob primernem času. Dogodki na Kubi, v Laosu in Južni Koreji vsekakor ne nakazujejo najugodnejšega trenutka za Združene države. Na ruševinah pariške vrhunske konference je Hruščev britanskemu ministrskemu predsedniku MacMillanu izjavil, da se mora »najprej prah poleči«, preden bi lahko spet mislili na kako vrhunsko konferenco. Četudi so se valovi, ki jih je povzročil pariški vrhunski brodolom, polagoma umirili, je Hruščev v generalni skupščini OZN poskrbel ne samo zato, da je sproti dvigal nove oblake prahu, ampak je tudi vneto podžigal tako kubansko kot kongoško ognjišče. Oboje ie z največjo marljivostjo izkoriščal za protiameriško gonjo s totalno mobilizacijo vseh svojih brezpogojnih in pogojnih satelitov. Zamenjavo ameriške vlade z demokratičnim predsednikom je kremeljska pro-ganda sprejela z zmanjšanjem protiame-riških napadov, o kakih pogajanjih pa je Hruščev previdno molčal. Dne 22. februarja 1961 je Kennedy izročil ameriškemu veleposlaniku Thompsonu pismo s pooblastili za pogajanja. Izročitvi tega pisma se je Hruščev umaknil v Sibirijo in velepo-poslanik je moral v Novosibirsk, da je Nikiti pismo izročil. Mesece dolgo ni bilo nobenega odgovora, t. j. od 22. februarja pa vse do 16. maja. Taka je predzgodovina vrhunskega dueta na Dunaju. Kljub vsemu pričakuje ves svet, da bo sestanek v eni ali drugi obliki razčistil določena vprašanja svetovne politike, predvsem pa bo odkril osebne odnose Ni-kite Hruščeva do novega predsednika Združenih držav. KAKO JE PRIČELA »VRHUNSKA DIPLOMACIJA«? Dne 5. avgusta 1939 je Jože Stalin sprejel nacističnega zunanjega ministra Joa-chima Ribbentropa. Izid: pobratimi ja komunizma z nacizmom. Med obema diktaturama so sklenili nenapadalni pakt, Stalin in Hitler pa sta se pogodila tudi o razdelitvi Poljske republike med obema imperialistoma. Leto dni kasneje 12. novembra 1940 je Molotov nacistom vrnil obisk v Berlinu. Sedem mesecev kasneje so nacistične tolpe napadle Sovjetijo. In istega leta je Hitler napovedal vojno Združenim državam. Tako je nastalo nenaravno zavezništvo med komunistično diktaturo in zahodnimi demokracijami. Leta 1944 sta poskušala Roosevelt in Churchill, s Stalinom v Jalti koordinirati vojne in mirovne cilje. Leto dni kasneje se je v Potsdamu sestala prva vrhunska konferenca po vojni. Med tem je Roosevelt umrl. Truman, njegov naslednik in Churchill, sta se trudila, da dosežeta mirno sožitje s Sovjetijo tudi za bodoče čase. Slutila pa sta, da se bližajo težki časi. Deset let za tem ni bilo vrhunskih sestankov, zato pa je v Grčiji divjala državljanska vojna, v Berlinu blokada, na Koreji prava vojna. Stalin je umrl. Novo sovjetsko vodstvo je želelo pogajanj, predsednik Eisenhower, britanski ministrski presednik Eden, francoski ministrski predsednik Faure so se leta 1955 sestali v Ženevi z Bulganinom. Po Ženevi se stvari bistveno niso izboljšale. Sledila je madžarska revolucija. Leta 1959 je Eisenhower sprejel Hruščeva v Camp Davidu in se poskušal z njim pobotati. Poiskus se je ponesrečil. Ko so se nekaj mesecev za tem vrhunski zastopniki velesil sestali v Parizu, je Hruščev ta sestanek torpediral. Nekaj dni pred tem je ameriška tajna služba izvršila ogledni polet nad Sovjetijo. Letalca so Sovjeti sestrelili. Taka je kratka zgodovina vrhunskih sestankov. Za odprapp fašističnih spahedrank Interpelacija dr. Simčiča v trž. obč. svetu **--- O v ( * GLOBALNA FIZIKA: »RAZNOIMENSKA POLA SE PRIVLAČITA...« Na seji tržaškega občinskega sveta, dne 25. maja je svetovalec Slovenske liste dr. Teofil Simčič naslovil na župana interpelacijo, ki jo zaradi njene važnosti in tehtnosti objavljamo v le nebistveno skrajšanem prevodu. Uredništvo. Gospod župan! Ob priliki 18. italijanskega geografskega kongresa, ki je bil nedavno v Trstu, je bila prirejena tudi razstava najnovejšega materiala Vojaškega geografskega zavoda iz Florence. Med drugim smo na njej videli tudi krtačne odtise novih planov Tržaškega ozemlja, ki bodo v kratkem izšli. Poudariti je treba, da je Vojaški geografski zavod državna ustanova, ki ji je zaupano kartografiranje državnega ozemlja in da so plani, neposredno na terenu izdelane karte v razmerju 1:25.000, osnovni kartografski material, ki služi za izdelavo vseh kart in zemljevidov, tako uradnih, ki jih izdaja država, kakor tistih, ki jih izdajajo razni zasebni založniki. Plani našega ozemlja, ki smo jil^ videli na omenjeni razstavi, so v tehničnem oziru popolni in imajo vse pogoje, da se uveljavljajo kot pravo mojstrsko delo svoje stroke. Pač pa je pomanjkljivo poimenovanje, ki se ga poslužujejo. Na eni strani najdemo v njih pogreške, ki imajo svoj izvor v prepisovanju, na drugi strani pa ohranjajo nesmiselne spakedranke, ki jih je uvedel fašizem. \ Med napakami prve vrste je omeniti n. pr. ime MEDUCIA, ki ga je na razstavljenem planu nosil eden izmed vrhov, po katerih teče sedanja državna meja na prostoru med Repentabrom in Sežano: To ime najdemo tudi v vseh dosedanjih izdajah italijanskih planov tega področja. V starih kartah Vojaškega geografskega FRANCOSKO-ALZIRSKA POGAJANJA v letovišču Evian odkrivajo nekoliko čuden položaj. Francozi in Alžirci so vse doslej drug drugemu očitali veleizdajo. Alžirci so s komunisti vred obdolževali Francoze, da so v Aliiru tujci in izkoriščevalci. Prav zato je tudi njihova ura odbila. Cez globok jarek medsebojnih nasprotovanj je De Gaulle postavil brv z ustavitvijo vojaških nastopov še pred pogajanji. Tudi to gesto so Alžirci in komunisti ocenili za ceneno propagando. Gotovo je ta ukrep narekovala politična modrost, ki pa je v vsakem primeru boljša od streljanja in pobijanja. Kolonialno obdobje človeške zgodovine se brez dvoma bliža svojemu zaključku. Ta likvidacija pa ne prinaša narodom, ki so želeli tuji ljudstva pridobiti za zahodni način živ- Zakon za slovenske šole Slovenci, ki se zanimajo za javno življenje, so pred kratkim z zadovoljstvom sprejeli vest, da je prosvetna komisija poslanske zbornice na zakonodajni stopnji Sprejela zakon za slovenske šole na Tržaškem in Goriškem. Ker je besedilo zakona šlo skozi prosvetno komisijo, ne bo treba o zakonu razpravljati v poslanski zbornici. Zakon pa še nima pravne moči. Besedilo zakona mora še v senatno komisijo. Ce ga bo sprejela tudi ta, potem gre v podpis k državnemu poglavarju in nato v objavo v uradni list. Pot zakona je dolga. Poznamo že šolski zakon, ki ga je pripravil prosvetni minister Rossi, a je propadel. Pozneje je prosvetni minister Medici pripravil nov zakonski osnutek in o tem osnutku so razpravljali. Polpg vladnega osnutka so pripravili svoj osnutek tudi komunistični in socialistični poslanci. O vladnem osnutku so razpravljale vse stranke, ki se zanimajo za slovensko problematiko in postavile k vsakemu členu svoje mnenje in popravke. Tak popravljen vladni osnutek je bil poslan na merodajna mesta. Na šlo do razprave. Ker so bila mnenja dokaj različna, je seveda bilo potrebno marsikaj spreminjati popravljati in popuščati. Tako je končno prišlo do zakona, ki je s cer zakon, a njegova vsebina nas popolnoma ne zadovoljuje. Zakon ne upošteva, da biva slovenska manjšina tudi v videmski pokrajini, da ta manjšina nima šol v svojem materinem jeziku, niti nima ene ure slovenskega pouka. Dalje zakon ne rešuje zadovoljivo sindikalnih zadev osebja slovenskih šol. Ce pomislimo, da slovenske šole delujejo že od leta 1945 popolnoma regularno, pa v vseh teh letih ni bilo ustvarjenih stalnih mest in natečajev, osebje ni moglo urediti svojega pravnega položaja, kar je v veliko škodo osebja in nivoja šole. Upajmo, da bo sedaj zakon končno le vse uredil, in da ne bo treba zopet čakati na njegovo izvajanje. Zato se zastopniki slovenskih šol, ki so se nedavno srečali s prosvetnim ministrom Boscom v Trstu, zaprosili, naj se čimprej začno izvajati potrebni ukrepi, ki jih bodoči zakon predvideva, da bo končno vprašanje urejeno. Ob tem pa moramo opozoriti, da si danes nekateri le preveč laste zasluge, katerih pa nikakor nimajo. Vsi se moramo spominjati, da je goriš-ka SDZ lani avgusta povabila politične, sindikalne in kulturne organizacije na razgovor o vladnem osnutku. Tega povabila ne more nihče zanikati. In kaj se je zgodilo? Prav titovci so na tem prvem srečanju planili pokoncu, da SDZ nima pravice, da sklicuje tak sestanek, češ da je to zadeva Šolskega odbora. Toda SDZ je besedilo imela in je bilo edino prav, da je tak sestanek sklicala. Toda prvi sestanek se je razbil. Sledili so trimesečni razgovori, deloma v Gorici deloma v Trstu, kjer so padale hude obtožbe. SDZ je popustila zaradi stvari in pristala na skupna posvetovanja, čeprav so prav titovci prvo srečanje in razgovor razbili. Končno je prišlo do skupne spomenice o šolskem zakonu, sindikata v Trstu in Gorici pa sta pripravila besedilo, kako naj bi se glasilo idealno besedilo zakona. Tak je bil položaj pred razpravo. Ko je začela razprava v poslanski prosvetni komisiji, je bila v Rimu dvakrat delegacija goriškega in tržaškega šolskega sindikata, ki je informirala člane komisije o nekaterih posebno perečih točkah. Dasi še ni bilo nobenega uspeha, je že Primorski dnevnik 19. aprila 1961 objavil, da se pripombe k zakonskemu osnutku poslale »razne slovenske ustanove kot napredr stranke.« Torej prej vsi, sedaj samo napredni! Da bo slika popolna, se je oglasila tudi »Unita« in točno mesec dni za (Nadaljevanje na 2. str.) Dogodki po svetu Ijenja, zgolj izgubo. Kot se je Britancem posrečilo, da so azijske dežele povezali v Britansko skupnost narodov, tako bo tudi francoski vpliv v Alžiru zavzel trajnejše oblike, ko bo francosko kolonialno gospostvo v Alžiru prenehalo. * * * * DE GAULLE PRI ADENAUERJU. Tik pred binkoštnimi prazniki sta s.e v Bonnu sestala general De Gaulle in zvezni kancler Adenauer. Obravnavala sta zlasti v-prašanja evropske integracije, tako gospodarske kot politične. V splošnem ocenjujejo ta sestanek za pozitiven doprinos k »nadaljni etapi konstruktivne evropske politike«. a * * KENNEDY V PARIZU. Včeraj je prispel na pariško letališče Orly ameriški predsednik Kennedy. Na letališču ga je pozdravil general De Gaulle. Razgovori med obema državnikoma bodo potekali danes in jutri. $ * * PREDSEDNIK GRONCHI je obolel na influenci, zato so parado v Turinu odložili. * * V BRATISLAVI so se sestali nekateri komunistični prvaki z Nikito Hruščevim pred vrhunskim dunajskim sestankom Kennedy-Hruščev. Nikita ima navado prikazovati svetovni javnosti enakopravnost med Sovjetijo in lastnimi sateliti; svetovna javnost pa ve, da prihajajo satelitski poglavarji na take sestanke samo na raport. # * * SEGNI NA JAPONSKEM. Na Japonsko je odpotoval zunanji minister Segni, kjer bo z japonskimi državniki obravnaval v-prašanja, ki zadevajo obe državi, pa tudi druge probleme svetovne politike. # # * PROCES PROTI UPORNIŠKIM GENERALOM. V Parizu je pred vojaškim sodiščem pričela razprava proti generalu Mau-riceu Challeu, staremu 56 let in Andreju Marie Zellerju, staremu 63 let. Oba sta obdolžena vstaje v Alžiru. Za taka dejanja predvideva zakon smrtno obsodbo. l 61 11 28 55 TRZIC T. 1.119 989 176 231 492 43 18 52 104 TRZIC II. 1.508 790 282 292 417 84 6 69 118 TRZIC III. 1.321 697 200 299 466 62 4 63 59 TRZIC IV. 1.499 574 291 274 318 69 3 67 315 TRZIC V. 1.303 935 170 262 442 34 19 40 90 ' ROMANS 1.729 1.240 90 176 279 8 2 15 33 RONKE I. 1.403 1.443 104 177 555 13 14 23 280 RONKE II. 1.368 1.625 75 211 451 12 18 24 119 ZAGRAJ 730 964 101 197 711 17 615 19 35 SKOCIJAN T. 1.133 1.444 55 92 272 42 17 22 53 S KOCIJAN II. 953 1.809 89 223 234 15 4 11 49 SKUPAJ 37.527 20.102 5.836 6.274 9.190 846 2.957 1.178 3.154 zato, da slovenski rdeči najemniki po italijanskih strankah vsaj simbolično pomagajo komunistični diktaturi na oblast. Samo zaradi komunistične polastitve oblasti je pod lažno krinko »osvoboditve« krvavel slovenski narod. Tudi zadnjemu slovenskemu analfabetu, če imamo sploh še kakšnega, je znano, da niso Gradniki (pred leti so tega našega velikega pesnika rdeči trombetači zmerjali za Gradnika - odpadnika), Levstiki, Cankarji in Gregorčiči nikoli kandidirali na listah italijanskih strank, ampak so nasprotno vse svoje življenje služili slovenskemu simbolu - lipi. Svojih velikih slovenskih imen bi nikoli ne polagali v tuja gnezda, pa čeprav bi jim režimovci ponujali najvišje kariere, mastne službe in večne rente, kakor počenjajo to nekateri nevredni nasledniki teh velikih Slovencev. Ti naši kulturni velikani bi današnje jegulje, ki se premetavajo iz ene stranke v drugo, ki zamenjujejo politična prepričanja kot gizdalini svoje ljubice ki jim je življenjska kariera politično na-jemništvo, literarno obdelali tako kot je Anton Novačan obdeloval nemškutarijo. To kar so počenjali nemškutarji in cikor-jaši na čisto narodnem področju, to posnemajo ti najemniki na narodno političnih popriščih. To je resnica, vse ostalo je pesek v oči. Kratice: DC - Krščanska demokracija PSDI PCI Komunistična partija PSI - MSI - Misovci PRI - - Ital. socialdemokratska stran. Italijanska socialistična stranka Italijanska republikanska stran. SL - Slovenska lista PDIUM - Monarhisti PLI - Italijanska liberalna stranka Lahkoatletsko srečanje med srednješolci V torek 16. maja se je na šolskem igrišču pri Standrežu končno vršilo že večkrat napovedano in potem vedno odloženo lahkoatletsko srečanje med tržaškimi in goriškimi srednješolci. Srečanje je bilo namreč napovedano že lansko leto, toda zaradi tehničnih ovir ga ni bilo ne lani ne letos aprila ob priliki našega šolskega izleta v Trst. Na sporedu je bilo sedem tekem, od katerih se jih je kar pet zaključilo z zmago Goričanov; ker pa so Tržačani zasedli več drugih in tretjih mest, so kot moštvo zmagali s 37 točkami proti 35. REZULTATI POSAMEZNIH TEKEM: Tek na 80 m: 1. Anselmi E. (Go) 9”3 2. Veljak W. (Ts) 9”6 Met krogle (5 kg): 1. Di Battista R. (Go) 14,14 m 2. Spacal S. (Ts) 14,12 m Skok v višino: 1. Di Battista R. (Go) 165 cm 2. Mozetič 1. (Ts) 160 cm Tek na 1000 m: 1. Košuta B. (Ts) 2’51"7 2. Fischer I. (Ts) 3’05”4 Met diska: 1. Spacal S. (Ts) 36,12 m 2. Devetak L. (Go) 31,19 m Skok v daljavo: 1. Anselmi E. (Go) 6,35 m 2. Pilat D. (Ts) 5,67 m Štafeta 4 x 100 m: 1. Gorica (Tence, Di Battista, Kušič, Anselmi) 46”7 2. Trst (Pilat, Veljak S, Spacal, Veljak W.) 47”1 Istega dne zvečer je bilo tudi povratno srečanje v odbojki, ki se je ponovno zaključilo v korist Goričanov z 2 : 1 (15:9, 17:19, 15:10). Tu pa hočemo še pripomniti, da so se Tržačani prav kakor med aprilsko tekmo v odbojki pokazali res »izredno olikane«, kar je treba po našem mnenju pripisati izključno »vzvišeni vzgoji«, ki jo naši mladini vcepljajo po raznih društvih, zborovanjih in taborih tostran in onstran meje. Kaj pa porečejo k temu tržaški vzgojitelji in starši? Nas prav zanima! Goričan Akademija goriških srednješolcev Goriški srednješolci vabijo na svojo ZAKLJUČNO PRIREDITEV, ki bo v nedeljo, 4. junija ob 20.30 na šolskem dvorišču v uiici Randaccio (ne v ul. Croce kakor prejšnja leta). Na sporedu so pevske točke in pravljična igra JANKO IN METKA. Pojejo in igrajo dijaki Nižje srednje in Strokovne šole. Vstop je prost. Prostovoljni prispevki se bodo s hvaležnostjo sprejemali. V primeru slabega vremena se prireditev odloži na naslednjo nedeljo, 11. junija. Jamlje V četrtek zvečer je nepričakovano umrl v goriški bolnici star 65 let naš priljubljeni vaščan in gostilničar JOŽEF SOBAN. Pokojnik je bil zaveden Slovenec in odločen demokrat, kar je potrdil še pred tedni, ko je podpisal za Slovensko listo z lipovo vejico. Žalujoči vdovi, hčerkam in sinom izreka svoje sožalje skupno s prijatelji in znanci tudi uredništvo »Demokracije«. DVA DOPUSTNIKA Kljub vremenu, ki nas je spominjalo bolj na jesen kot na spomlad, se je pripeljal čas dopustov, in nekega dne sta naše podjetje zapustila ravnatelj in delavec. Delavec se je usedel v avtobus, in ko se je primajal do končne postaje, je izstopil in pot nadaljeval peš. Kam. še sam ni vedel. Naglica ga ni preganjala. Ze samo pešačenje tjavendan bi ga poplačalo vse črne dni pod zemljo. Zejalo ga je po vetru, zelenju, ptičjem petju, po samoti in tišini. Med potjo je nagovarjal kmete pri košnji. Ko pa se je spustil mrak na zemljo, je prenočil v seniku ali pri gostoljubnih,, odkritosrčnih in skromnih kmečkih ljudeh. Vzpenjal se je na planipe, privlačile so ga gore z gozdovi, pašniki in ledeniki. Vse je prebrskal, vse premeril. Na povratku se je ustavil na večji kmetiji. Sprejeli so ga kot sorodnika, mu postregli z žganci in kislim mlekom ter mu ponudili tudi posteljo. Na vse zgodaj je vstal. Ze sinoči ga je zapeljeval obsežen vrt, ograjen s preprostim lesnim plotom. Vrt je bil že od nekdaj njegov nepozabni ljubljenec. Tako se je naš delavec, recimo mu Tomaž, vtihotapil na vrt. »Čuden je ta današnji svet«, je premišljeval, »nobene pravice ni več na svetu.« Na obsežni gredici se je v vrstah košatila solata ledenka. Glave se debelijo in bi upravičeno lahko razveseljevale marsikatero ministrstvo, ki je največkrat nabito puhlih glav. Sonce in rosa lepita list za listom, in eden je lepše nakodran od drugega. »Vsa čast ledenki!« so momljali veliki vrtni polži in lezli k bogatemu zajtrku. Na drugi strani je fižolček z zrelo tehniko plezal po fižolavkah navzgor. Njegovi nežni listi so pahljali sem in tja kot pasji repki ob gospodarjevem povratku. In božji sad se je napenjal v stročnicah kot oprsje alpske dečve. Tam visijo grahovi stroki po posušenih natčih in tekmujejo po svojem zadržanju in mehkem zelenilu s kumaro, ki se stiska k materi zemlji. Nekoliko ošabna sta vijoličasto erfurtsko zelje in ohrovt. Oba hrepenita po priznanju. Pa je prišel naš dopustnik Tomaž. »Zares si čedna«, je dejal cvetači, ki jo po lepoti lahko primerjamo samo s soncem, »Čudovita si, samo nekoliko predrobna«. In proti ledenki je pripomnil: »Same glave. da bi kar vanje ugriznil«. Tomaž je stopical mimo sočne solate in nerodno pohodil nekaj kolerab. Zaskib-* ljeno se je pripognil čez rjav grob nasute zemlje, kjer ni bilo niti enega samega lista. »Aha beluši, šparglji«. je pripomnil Tomaž in izgrebel malo vrhnje prsti, da bi vitki, rumeni sveči pomagal na svetlo. Rdeča pesa ne bo nikoli razumela, zakaj je beluš bolj cenjen od nje. Končno je tudi njena glava zakopana v zemlji. Ali to menda ne odloča. »Sindikat domače povrtnine je beluše že davno izključil iz svoje srede, zaradi nelojalne konkurence«, so besedičile redkvice, vse rdeče od jeze. V resnici.pa jih tare nevoščljivost kot mnoge ljudi na tem svetu. . Beluš se seveda za vse to ne meni. Kaj pa more, če ga ljudje smatrajo za delikateso? Končno sodi svet vsa bitja po tem, kakršna so. Kje neki bi našli človeka, ki bi med prsti in s pomočjo vilic z oljem in limonovim sokom namaščen - korenček potiskal v usta? Smešno kaj? Čeprav korenčku ni mogoče odrekati dragocenih uslug, ki jih opravlja hišni gospodinji. Beluš ni nikoli podvomil, da mu med vso povrtnino pripada krona. Pa ga zgrabi človek in mu odgrizne glavo. Ob takih preprostih in vsakdanjih doživljajih je Tomaž preživljal svoj dopust. S seboj pa je z dopusta odnesel nekaj orjaških glav ledenke, pol nahrbnika gra-ha, nekaj šopov redkvic, dve butari belušev, nekaj klobas, štruco surovega masla, kolešček sira in dva ducata svežih jajc. »To sem prihranil od vožnje v neznano«, je premišljeval. »Mislim, da sem prihranke kar dobro porabil, čeprav nahrbtnik nekoliko zajeda rame«. S temi blagoslovi in zagorelih rdečih lic je Tomaž osrečil sebe in tudi svojo družino. Na dcpust pa jo ie pobral tudi gospod ravnatelj. Seveda ni odhajal na sever, v planine in še najmanj peš. Livriran šofer je prijadral z zajetno ameriško cestno križarko pred ravnateljevo vilo. Vanjo se je skobacal gospod ravnatelj, ne brez šoferjeve pomoči. PrtPažni prostor je pogoltnil tri orjaške kovčke. Manjkati pp, tudi ni smela obsežna aktovka. Vožnja se je seveda usmerila proti jugu in nato proti zahodu, na Riviero. Samo tu vlada ozračje za gornjo plast današnje družbe. V avtu se gospod ravnatelj ni dolgočasil. Motor je tulil, polja, gozdički, vinogradi so vrtoglavo dirjali mimo, in samo šofer jim je privoščil po kak bežen pogled. Gospoda ravnatelja vse to ni zanimalo, vse njegove misli so zatopljene v najnovejšo borzno tečajnico, ki je vsa prekrižana ravnateljevih računanj. Vožnja, ki je trajala do cilja dobrih deset ur, je gospoda ravnatelja zdelala vsaj toliko kot sleherni delovni dan. Ves utrujen se je umaknil v svoj trisobni apartma v razkošnem letoviškem hotelu. Skrbno izbrana večerja mu ni dišala. Ko je odslovil šoferja, je pričel živčno premišljevati, zakaj je pravzaprav tu. Pa se je hitro domislil nočnih lokalov, si nataknil smoking in se spustil med hrup in vreščanje. Lepe ženske, ples, šampanjec, to so poživila za sodobnega gospodarstvenika. Nujno potrebna pa je tudi hazardna igra, saj poslovni človek tudi na dopustu ne sme zanemarjati denarne sreče. Tako so gospodu ravnatelju potekali dopustni dnevi. V zgodnjih jutranjih urah, ko se je priklatil domov, je živčno budnost krotil z uspavalnimi praški. Ves dopoldan je preležal v polsnu. Maček v prebavilih in možganih je pridno predel po ves dan. Gospodu ravnatelju ni manjkala družba sovrstnikov. V njihovem krogu so premlevali tečaje vrednostnih papirjev, postavljali napovedi, računali zaslužke in se od časa do časa tudi pošteno sporekli. Tako je minilo sedem dni. Gospod ravnatelj je bil na koncu svojih fizičnih in duševnih moči. Pogosto ga je obhajala slabost, zbadalo ga je pri srcu in včasih je kar težko dihal. Končno je telefoniral po šoferja še preden je poteklo polovico dni njegovega dopusta. Le s težavo je prenašal naporno vožnjo. Ze drugi dan po povratku je mo-, ral v sanatorij. Infarkt, so njegovi ženi zaupali zdravniki. Kako ves drugačen bi se vrnil z dopusta, če bi ga preživel v družbi delavca Tomaža! Po tujih in oddaljenih mestih je iskal oddiha in srečo, čeprav je ta sreča domovala pred hišnim pragom... T. C. OB DRUGI OBLETNICI SMRTI Dr. BOGUMIL VOŠNJAK v svojih neobjavljenih angleških znanstvenih delih Rajnki je bil znan rodu med obema vojnama bolj kot politik in diplomat, manj pa kot znanstveni delavec, dasi je vsakdo, ki je stopil z njim v stike takoj čutil, da ima opravka z intelektualcem visoke ravni. Z znanstvenim delom se je ukvarja! bolj sistematično v svojih mladih letih in potem zopet v starosti, v svoji drugi err graciji. Sicer pa je tudi med obema voj-noma spisal več knjig, in sicer teoretično delo »Kriza suverenosti in državne oblasti v moderni državi« ter »Zmaga Jugoslavije«, »Jugoslovanski Odbor« in življenjepis svojega očeta Mihaela, ustanovitelja slovenskega zadružnega gibanja, ki se je pozneje razširilo na ves Slovanski jug. Po doktoratu na dunajski pravni fakulteti je več let študiral ustavno pravo in politične vede v Heidelbergu in Parizu. Ko se je vrnil domov, je ustanovil v Gorici prvo slovensko revijo za politične znanosti »Vedo«. Leta 1912 pa je bil izvoljen za docenta zagrebške pravne fakultete iz svoje stroke. O tem njegovem delovanju je »Demokracija« obširno poročala ob njegovi smrti. Po drugi svetovni voini, v svoji drugi emigraciji, ko je prišel v Ameriko, je zopet nadaljeval z znanstvenim delom. Delal je najprej v New York City-ju v knjižnici Columbia-univerze in potem v Konjuktura najemnikov V zadnjih časih se odpira visoka konjunktura za vse tiste, ki po končani drugi svetovni vojni še niso našli zaposlenja v nevojaških poklicih in tudi za vse tiste, katerim ie potekla najemniška pogodba v eni izmed armad na tem svetu. Po pustolovcih, ki bi radi služili za topovsko krmo. je danes veliko povpraševanje. Barva kože in narodna pripadnost ne igrata vloge. Iščejo se tako belci, kot tudi najemniki drugačne polti. Razlika pri snubljenju je samo ta, da razpolagajo belci z ustreznejšimi vojnimi izkušnjami in poznavanjem vseh vrst modernega orožja ter prejemajo za to približno enako mesečno plačo, kakršna pripada prostovoljcu barvne polti v teku dveh let službovanja. Ce izločimo vse tiste številne sabotažne kadre in specialiste za infiltracijo, ki jih novačijo in plačujejo komunistične vladavine, ostaja še vedno dober ducat držav, ki v tem času po vsej Evropi iščejo korajžne prostovoljce za svoje javne in tajne armade ter jih po grofovsko tudi plačujejo. Predvsem je najemnikom zajamčena prosta vožnja in povračilo vseh potnih stroškov. Pustolovci lahko licitirajo med tistimi gospodarji, ki svoje najemnike najboljše plačujejo ter jim je zajamčena tudi čim daljša zaposlitev. Slehernemu brezposelnemu, ki ima za seboj ustrezno vojaško izurjenost, je telesno zdrav in ne nad dvainštiridet let star, se odpirajo ugodnosti, kakršnih še ni bilo nikoli. Kot vojaški najemnik, brez pravice do pokojnine, prejema najemnik plačo, ki po višini dosega prejemke zaslužnega generala. Tu je pred vsem - za enkrat še ne osvobojeni - predsednik Katange, Combe, ki zaposluje v svoji upravi ,v orožništvu in armadi kakih 4500 belcev in išče še kakih novih 1800. Častnikom obljublja 580 angleških šterlin mesečno (circa 1.000.000 lir) navadnim vojakom pa po 140 šterlin. (250.0001ir). Najemniška pogodba velja za dve leti. Najemnike novačijo v Belgiji. Na jugu Konga ležeča pokrajina Kasaj razpolaga doslej s 180 belci, ki naj izurijo 3500 Baluba vojščakov za moderno vojskovanje. Predsednik pokrajine, Kolonji se trudi, da bi nabral še nadaljne najemnike. General Mobutu vzdržuje v svoji armadi 220 belih prostovoljcev iz 17 različnih držav. Plačuje jih iz rezerv diamantnih rudnikov. V bližnji Keniji je tajnik organizacije »Masai United Front« David Lemom postavil na noge lastno zasebno črnsko armado, ki podpira Lumumbove naslednike. Zbral je 400 prostovoljcev, ki jih že nekaj mesecev pridno urijo. Glavna naloga te armade je, da pobije slehernega belca, ki je y službi katanške vlade ali med kasaj-skimi uporniki. Da bi take poboje pre-preprečil je ameriški lastnik potovalne pisarne, Edvvin Williams p<#tavil na noge protiarmado. Pripadnikom je obljubljal po 480 šterlin mesečne plače in nabral že kakih 600 prostovoljcev. Končno pa ga je angleški guverner v Keniji izgnal iz dežele. V Ugandi se je spet pojavila verska sekta »Dinija Msambva«, ki so jo pred desetimi leti iztrebili. Vzdržuje zasebno armado 30.000 mož. Za južno Rodezijo nabirajo prostovoljce v Angliji, na Irskem in po Južni Ameriki s časopisnimi oglasi. Bivšim bojevnikom ponujajo letno plačo 470 do 560 šterlin. V protektoratu Severne Rodezije je odvetnik Colin Cammingham ustanovil zasebno armado, ki šteje 1400 mož. V zahodnem Alžiru delujeta dve podtalni organizaciji, ki prav tako iščeta prostovoljce. Poleg »Alžirske osvobodilncj fronte« in »Narodnega alžirskega gibanja«, deluje š.e nadaljna organizacija »La Main Rouge« (Rdeča roka), ki je znana po svojih terorističnih početjih. Skoraj vse te številne organizacije vzdržujejo v severni Afriki svoje agente, ki snubijo pripadnike Francoske tujske legije. Za vse snubače je to najboljši vojaški material. Pripadniki tujske legije so navajeni na tropsko podnebje in so izurjeni v uporabi modernega orožja. Vsi ti podatki razkrivajo na eni strani živahno mednarodno trgovanje s človeškim mesom, na drugi strani pa dokazujejo najemniški značaj gibanj, ki imajo le malo opravka z resnično voljo narodov, ki jih najemniki rešujejo kolonializma oziroma ta kolonializem branijo. Tako si »narodni voditelji« po vzgledu komunističnih zaslužkarjev ustvarjajo kariere s finančnimi sredstvi Vzhoda in tudi Zahoda. Zaradi lahkovernosti današnjih zemljanov cvete zaslužkarska politika v današnjih časih po vsem svetu. Postala je trgovina, s katero se z veliko vnemo u-kvarjajo prav tisti, ki jo tako radi in hrupno zavračajo po svojih komunističnih domovinah. Kongresni knjižnici v Washingtonu. Vmes je eno leto predaval na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu o »Government and Politics in the Balkan States«. Bil je med Slovenci najboljši poznavalec političnih razmer v balkanskih državah in je sodeloval med obema vojnama tudi na vseh balkanskih konferencah. Rajnki je bil vse svoje življenje velik Slovenec. Jugoslovan in Slovan in kot tak pristaš vseslovanske misli. Vsa poznejša razočaranja ga niso mogla odvrniti od idealov njegove mladosti, ko je bil pristaš novo-slovanskeea gibanja. To ie bilo tedaj. ko so slovanski narodi v Avstro-Ogr-ski monarhiji in v Otomanskem imperiju še pričakovali osvoboditev s pomočjo carske Rusije. V tem duhu 'e tudi napisal svoje najbolj obsežno delo »The Emancip Mon nf the Western Slavs«, to je osvoboditev Slovencev, Hrvatov, Srbov, Cehov, Slovakov in Poljakov. Bistveno je to delo filozofsko razglabljanje zgodovinskega razvoja vseslovanske misli v nasprotju s komunizmom ter obsega 750 tipkanih strani. Ravno kot pristaš vseslovanske misli odklanja panslavizem, ki je služil najprej zunanje-političnim ciljem in ekspanziji carske Rusije, medtem ko se včasih tudi sovjetski imperializem sjluži po potrebi s tem geslom. Rajnki je napisal še eno delo na 400 tipkanih strani, The Giant Legislature«, evropski pogledi na delo Kongresa Združenih Držav, Namen je tega dela popularizirati demokratično zakonodajno delo in or-' ganizacijo po ameriškem vzoru. Ko bo uspelo katero izmed teh del tiskati bo najlepša uvodna beseda v srce segajoči govor, ki ga je imel pred tujimi pogrebniki v odlični angleščini nad odrom pokojnika v Washingtonu, dr. Miha Krek, predsednik Slovenskega narodnega odbora, ki je primerno poudaril ne le nevenljive zasluge pokojnika, temveč tudi pomen Vošnjakovih v slovenski zgodovini. Največji Vošnjakov rokopis, »Osvoboditev Zahodnih Slovanov«, obsega zelo široko področje, ki ga lahko le krakto omenimo. Prvo poglavje obravnava etnično edinstvo Slovanov do njihovega diferenciranja, kakor tudi stoletne boje proti nemškemu gospodovanju. Slovanskima svetnikoma, sv. Cirilu in sv. Metodu, je odmerjeno dostojno mesto. Drugo poglavje obsega 'diidobje od francoske reven ciie do 1. 1848, kjer je obdelana tudi slo venska renesansa. Tretje po.;lavje sega ;if. Berlinskega kongresa, kjer .'o iz d i mače zgodovine obdelani slovenski tabori, ki jih je sprožil pisateljev stric, dr. Tožef Vošnjak. Četrto poglavje zaključuje s prvo svetovno vojno. Peto poglavje opisuje položaj v slovanskem svetu med prvo svetovno vojno, šesto pa med obema voj-noma. V zaključnem, sedmem poglaviu. razglablja o spiritualizmu in univerzalizmu Slovanov. Iz te bogate vsebine lahko omenimo le nekaj posebnih poglavji. Vošnjak se obširno ukvarja z najstarejšo slovansko in slovensko zibelko demokracije, svobode in državnosti v stari Karantaniji, v današnji Koroški, zibelki, ki je nastala veliko prej kot se je osamosvojil Novgorod, predhodnik ruskega carstva. Ustoličenje karantanskega vojvode po vojvodskem kmetu na Gosposvetskem polju je najstarejši simbol evropske demo-(Konec na 4. str.) POD ČRTO Od absolutizma do dvodomnega parlamenta PRIROČNIK DEMOKRACIJE 7. LIBERALIZEM. Ta politični izraz se je na splošno uveljavil v 19. stoletju za določene zelo popularne politične in gospodarske teorije in tudi za programe in delovanje raznih političnih strank. To pa seveda ne pomeni, da so zgolj liberalne stranke dejansko liberalne, mnoge stranke z drugačnimi imeni so si prav tako prilastile liberalna načela 19. stoletja. Z besedo »liberalizem« - v njenem najširšem pomenu - označujejo vsa razum-niška gibanja od začetka 16. stoletja, ki so pripravljala pot liberalizmu 19. stoletja in s katerim so bila v tesni zvezi. Osnova liberalizma (gospodarskega, političnega in socialnega) je prepričanje v svobodo posameznika. T.j. posameznik u-živa kot član človeške družbe gotove naravne pravice. Da pa se svoboda ne bi sprevrgla v brezpravnost, je potrebno organizirati odnose med posamezniki in ostalimi člani človeštva. Brez take ureditve bi bilo urejeno življenje nemogoče. Liberalizem trdi, da ne nasprotuje uporabi oblasti s strani države v svrho socialne preosnove in ustvaritvi pogojev, v katerih je zagotovljen uspešen razvoj posameznika. Nasprotuje pa nesmotrni, sebični in celo dobronamerni uporabi državne oblasti. ki zatira osebno odgovornost in pobude na gospodarskem in socialnem področju. Liberalizem kot politično gibanje preživlja v današnjih časih krizo. To pa ne zato, ker so ideje liberalizma zastarele ali zato, ker si ljudje ne želijo več svobode, marveč predvsem zato, ker je večina liberalnih idealov sedaj več ali manj uresničena in si jih je velika večina prisvojila kot nekaj, kar se samo po sebi razume. V Veliki Britaniji, n. pr. nekdaj velika in močna liberalna stranka praktično več ne obstoja; eden glavnih razlogov njenega razpada je morda v tem, da sta si tako laburistična kot konservativna prisvojili mnoge ideje liberalizma; prav zato je obstoj posebne liberalne stranke postal nepotreben. Ljudje, ki izpovedujejo liberalno prepričanje so bodisi člani desnega krila laburistične stranke ali pa člani levega krila konservativne stranke. Drugi razlog razpada liberalizma je dejstvo, da mnogi ljudje povezujejo liberalizem, t.j. pojem liberalizma z njegovo gospodarsko obliko. Današnji liberalci so proti gospodarski obliki liberalizma 19. stoletja, toda njihovi napori, da bi liberalizem oživel kot gibanje, niso uspešni. Med Slovenci sta izraza »klerikalizem« in »liberalizem« dobila v nedavni preteklosti nezaslužen prizvok. Ijj LJUDSKA DEMOKRACIJA. Demokracija (iz grščine) pomeni »ljudsko vladanje«. »Ljudska demokracija« bi morala, potemtakem pomeniti »ljudsko vladanje ljudstva«. To razlikovanje pa še dolgo ne pomeni, da bi bile »ljudske demokracije« nekakšne »superdemokracije«, ampak je to zgolj pavovo perje, s katerim poskušajo komunistične diktature slepiti svet z demokratičnimi značilnostmi kot so svoboda opozicije, svobodne volitve med vsaj dvema strankama, tiskovna svoboda, stavkovna pravica itd., o katerih pa v »ljudskih demokracijah« ni niti sledu. Nasprotno, v »ljudskih demokracijah« si je oblast, z nasiljem in goljufijo ljudskih množic prisvojila totalitarna partijska konica, ki kriči v svet, da »vlada v imenu ljudstva«. »J LJUDSKO GLASOVANJE. Po večini demokratskih držav uživa državljan eno samo volilno pravico, t.j. voli zastopnike, ki v .njegovem imenu in po njegovem naročilu odločajo o vseh državnih vprašanjih in o njih tudi glasujejo. Samo o najvažnejših, temeljnih vprašanjih (o izbiri državne oblike: republika ali monarhija, o ustavi idt.) odloča z referendumom (plebiscitom) neposredno ljudstvo. V Švici odloča z neposredno demokracijo o številnih stvarnih vprašanjih ljudstvo samo in to ne zgolj na vsedržavni ravni, ampak tudi v kantonalnem in občinskem okviru. Plebisciti (glej geslo!) pod mednarodnim nadzorstvom odločajo o pripadnosti spornega ozemlja eni ali drugi vrhovnosti. >5 LJUSKI KAPITALIZEM. (Glej gospodarska demokracija!) LJUDSKE KOMUNE so 1. 1957 postavili komunistični samozvanci na Kitajskem. Najprej se je to zgodilo na podeželju, od 1. 1960 pa tudi po mestih. Pri tem gre za nekako razširitev kolektivizacije (glej geslo!). Večje število že ko-lektiviziranih vasi podredijo večji kolektivni enoti, komuni. Ce kolektivizacija pomeni, da posameznik (kmet, obrtnik itd.) ne poseduje nobene lastnine več in tudi nobene osebne pravice, ampak mora vse to prepustiti kolektivu, se to pravi, da morajo sedaj kolektivi, posebno vasi s svoje strani svojo posest in lastni obstanek prepustiti komuni. Tako kot kolektiv (n. pr. kolhoz), tudi komuno avtoritarno u-pravljajo komunistični partijski funkcionarji. Kakšen je namen tega ustroja? Predvsem omogoča kvantitativno obsežnejše gospodarsko načrtovanje s tem, da pri izvajanju komunskih načrtov organizatorič-no sodeluje nekaj sto vasi s svojo zemljo, živino, orodjem in delovno silo. Poleg tega izpolnjuje ljudska komuna tudi politične naloge. Vaščani ne poznajo več svojega lastnega podeželskega življenja, ampak se prebivalstvo po obsežnosti kot je, n, pr. Slovenija, priganja za opravljanje čisto določenih del. (n. pr. za gradnjo javnih del ali industrijskih naprav). Prebi- valstvo naženejo v delovna taborišča, kjer se hrani pri skupnem kotlu, spi ločeno po spolih po skupnih ležiščih, vse nekakq tako kot so med vojno počenjali nacisti z, delavci nenemške narodnosti. Na ta način oropajo ljudi slehernega družinskega življenja. Družinam pobero otroke, ki jih oskrbuje in vzgaja država. Tako približno so počenjali z delavci Faraoni pri zidanju egiptovskih piramid in kitajski cesarji pri gradnji kitajskega zidu. Družina je pri Kitajcih uživala v skupnem domu in skupni družinski kuhinji pomembno in tradicionalno pridobitev, Njej, družini, je v mnogo večjem obsegu kot pa državi ali narodu veljala lojalnost družinskih članov. Prav zato so kitajski komunistični nasilniki hoteli z ustrojem komun namerno porušiti družinsko strukturo in preobraziti ljudi v militarizirane sužnje režima, ki jih je mogoče tako gospodarsko (delovni čas), še bolj pa politično učinkovi-| tejše nadzirati kot pa to dovoljujejo zasebne vaške koče. Kitajski komunistični poglavarji označujejo ljudsko komuno kot odločilni korak iz golega socializma (ki je zgolj prehodna etapa) v resnični komunizem. Ta najbru-talnejša stopnja človeškega poniževanja in brezpravnosti pred ostalimi komunični-mi poglavarji, predvsem pri sovjetskih ni naletela na navdušenje. To ne zaradi kakih humanitarnih predsodkov, ampak zato, ker je ustroj gospodarsko povsem odpovedal. Deiansko so komune med kitajskimi kmečkimi množicami in med mnogimi razumniki tudi v sami komunistični partiji izzvale naravnost revolucionarni odpor. Prišlo je do kmečkih uporov in vstaj, ki so jih vojaško le s težavo zatrli. Namere poglavarjev posameznih ljudskih komun, da bi po svojih malih »kraljevinah« paše-vali brez gospodarskih upoštevanj sosednih komun in da bi iz prebivalstva čim več iztisnili ter tako izkazali čim višje produkcijske dosežke, so pripeljale deželo v gospodarski kaos, v katerem ljudje dobesedno od lakote umirajo. Čeprav je osrednja pekinška vlada z zadnjem času razvoj komun močno zavorila in se za sedaj odpovedala ustanavljanju mestnih komun, so kitajski komunisti odločeni, da z vso silo in po potrebi tudi proti kremeljski volji preobrazijo Kitajsko v totalitar-, ni ustroj ljudskih komun. * MAJORC je nasprotje od proporca (glej geslo!) >J( MARKSIZEM (glej geslo komunizem!) MILITARIZEM je stališče, da pripada vojaškim zadevam največja važnost. Je to tudi napadalen in vojnohujskaški patriotizem. Vojaška vlada, ki je načelno vojaška diktatura, je po vojaškemu poveljniku, ki razpolaga z oboroženimi silami, postavljena samovlada. V državi sta navadno dva nosilca fizične sile: armada in policija. Civilna diktatura se normalno poslužuje policije za polastitev oblasti in za izvajanje svoje volje. Armado, ki je oborožena potencialna tekmovalka oblastniške moči, si podreja tako, da s pomočjo policije pozapre vse tiste vojaške poveljnike, ki so diktatorju nevarni, medtem ko ostale s takimi postopki ustrahuje. Vojaški diktator navadno postopa obratno. Oblast si je pri prisvojil in jo izvaja zato, ker se je namesto izpodrinjene, prestrašene ali odstranjene civilne oblasti, sam polastil oblasti, policijo pa je podredil vojaškemu poveljstvu. Komunisti so uporabljali oba recepta, zato so si ustanovili najprej lastno vojsko in lastno policijo. Vse to ne zaradi preganjanja okupatorja, ampak za polastitev oblasti. MINISTER se navadno imenuje član državne vlade, včasih pa tudi diplomatski zastopnik, v kolikor je šef diplomatskega zastopstva (poslaništva), vendar pa ne dosega višjega in danes običajnega čina poslanika. Ministrski predsednik (glej geslo!) ali premier je šef skupine ministrov, t. j. vlade. (Nadaljevanje prihodnjič) Zasedanje nabrežinskega obč. suefa Na seji nabrežinskega občinskega sveta, rine 16. maja, je podžupan g. Skrk poročal e predlogu odbora, da bi zamenjali dosedanji občinski avto z novim. Občinski svet je predlog sprejel. Glede odvažanja smeti je podžupan objasnil, da ie to delo opravljala lansko leto v poletnih mesecih tržaška občina za 250.000 lir mesečno - in to samo v Selja-nu in Devinu. Letos opravlja to službo nabrežinska občinska uprava, kar pa znatno zavira druga opravila. Zato namerava to delo prepustiti zasebni pobudi. Na razpolago sta dve ponudbi: Ušaj in Cahanja proti mesečnemu plačilu 180000 lir in brata Trampuž iz Sempolaja za 170000 lir mesečno. Občinski svet je potrdil ponudbo bratov Trampuž. Pogodba velja za dnevno 80 zabojev smeti. Pri povečanem številu zabojev se strošek poveča za vsakih 10 zabojev za 10.000 lir. Na prošnjo ustanove ENALC za prepustitev 1532 kv. metrov občinskega zemljišča ob morski obali za zgraditev hotela s priključeno hotelirsko šolo, je občinski svet pripravljen odstopiti ustanovi zemljišče brezplačno pod pogojem, da sprejme ustanova v vsak hotelirski tečaj po tri kandidate z območja občine brezplačno. Nadalje je občinski svet odobril prodajo 2.400 kv. metrov stavbišča po 350 lir za kv. meter v bližini občinskega doma podjetju »La Carsica«, ki bo plačalo tudi kakih 2000 kub. metrov zidovja po 450,- lir za kub. meter. Na stavbišču bo tvrdka zgradila avtobusne garaže za celotno podjetje. Odobrili so še prodajo 1150 kv. metrov zemljišča za stanovanjske potrebe uslužbencev. * # * Na seji, dne 23. maja se je svet. Josip Terčon pritožil, da odbor na prejšnji seji o zadevi oddaje pobiranja smeti ni dovolj jasno poročal. Svet. Terčon je ugotovil, da se s ponudbama ni postopalo korektno. Prva dva predlagatelja sta svojo ponudbo predložila že 28. marca. To ponudbo so takoj odprli. Druga ponudba pa je bila predložena poldrugi mesec kasneje in je bila za 10.000 lir nižja. Jasno je, da sta druga ponudnika vedela za vsebino prve ponudbe. Svet. Terčon predlaga, da se prejšnji sklep razveljavi in da se oba ponudnika povabi, da v štirih dneh predložita novo ponudbo v zapečateni kuverti, ki naj ju odprejo na prihodnji seji občinskega sveta in odločijo, kateremu ponudniku se bo delo zaupalo. Ugovor svet. Terčona je sprožil o zade- vi daljšo razpravo. Govorili so: dr. Flo-ridan, Drago Legiša, dr. Skrk, dr. Rinal-dini ter odbornika Markovič in Grgič. Ker se govorniki niso mogli sporazumeti, so razpravo prenesli na prihodnjo sejo. Nato je občinski svet odobril prodajo občinskih zemljišč: Zoppini Giov. 750 kv. metrov; Angelu Cahariji 1000 kv. metrov in Bogomilu Zega 290 kv. metrov. Vsem po 500 lir kv. meter. Občinski svet je tudi odobril nakup zemljišč za razširitev občinske ceste Vižovlje - Mavhinje. Vsa ta zemljišča so lastniki prepustili občini brezplačno, zakar jim je podžupan izrekel zahvalo. Občina oziroma pasarski posestniki so podjetju ANAS odstopili za razširitev tr-biške ceste celo vrsto zemljišč, za katere pa je podjetje zelo malo plačalo, od 60 do 180 lir za kv. meter. Občinski svet je končno odobril občim ski obračun za 1. 1959 ter izvolil tri revizorje za račune 1. 1960 in sicer: Josipa Kravanjo, Alfreda Laureta in Sergia Ban-dinija. Marijin dom v Rojanu PRIČA SLOVENSKE VERSKE IN NARODNE ZAVEDNOSTI V nedeljo, 28. p. m. so Rojančani slavili pomemben dogodek, otvoritev Marijinega doma. Ob 17 uri in pol se je zbrala v ro-janski cerkvi velika množica slovenskih vernikov obeh spolov in se z Marijinim kipom v procesiji napotila v idilično reber, kjer so zgradili lepo in kar obsežno stavbo Marijinega doma. Ves čas procesije so donele v nedeljsko tišino ubrane slovenske nabožne pesmi. Pred novim domom so se množici pridružili še drugi Slovenci in Slovenke. Tako je bil obsežen prostor pred domom napolnjen do zadnjega kvadratnega metra. Med množico so bili zastopani vsi sloji tržaškega meščanstva. Številno je bila zastopana duhovščina s tržaškim škofom na čelu, članice Marijinih družb, redovnice in skavti, pa tudi zastopniki slovenskega političnega in kulturnega življenja. Tržaški škof je slovesno ustoličil Marijin kip v zelo prikupni vdolbini pročelja stavbe. V dvorani je najprej spregovoril glavni pobudnik in voditelj akcije za gradnjo novega doma č. g. Stanko Zorko, ki se je zahvalil vsem dobrotnikom in podpornikom. Njegova marljivost, vztrajnost in požrtvovalnost je z Marijinim domom dobila zaslužen spomenik. Prelat dr. Jakob Ukmar je v daljšen govoru obujal spomine iz časov polstoletne preteklosti. Nato je v dvorani pričela akademija s simboličnimi vajami dijakinj, z deklamacijo družbenk, z nastopom rojanskih skavtov, šolskih otrok in petjem pod vodstvom prof. Humberta Mamola. Za zaključek je spregovoril tudi tržaški škof msgr. Santin. Udeleženci so si nato ogledali prostore novega doma, katerega načrte je izdelal arh. Jože Ronko. Stavbna dela pa je vodil in nadziral inž. Milan Sosič. Ureditev odra je oskrbel g. Franc Vončina. Za dom je zbral neutrudljivi čg‘. Zorko s svojimi sodelavci 15.439.000 lir. Stavba pa je zahtevala 22.200.000 lir izdatkov. Marijin dom v Rojanu bo bodočim slovenskim rodovom neovrgljiva priča slovenske verske in narodne zavednosti. Vsa čast vsem, ki so pripomogli k njegovi uresničitvi. Še je čas Dekleta ki so končala učiteljišče še lahko vložijo prošnjo za nastavitev v obmorski koloniji v Devinu, ki jo organizira Slovensko dobrodelno društvo. Oglasijo se lahko v ulici Machiavelli 22-11. vsak dan od 10-12 in od 16-19 tel. 36-275 razen ob sobotah popoldne. FRZAŠKI PREPIHI Anastazija in dokazi istovetnosti Tri leta in pol je trajal proces, ki je vzbujal fantazijo časnikarjev vsega sveta in mu je z neutrudljivo radovednostjo sledilo svetovno javno mnenje. Hamburško deželno sodišče je 15. maja zavrnilo tožbo na priznanje g. Ane Anderson, da je najmlajša hčerka ruske carske družine, ki so jo boljševiki poklali v današnjem Sve-drlovsku 1. 1918, po imenu Velika kneginja Anastazija Nikolajevna Romanova. Obenem pa ie sodišče zavrnilo tudi tožbo vojvodinje Barbare Mecklenburške in princa Ludvika Hessenskega, ki sta zatrjevala, da je Ana Anderson Poljakinja, kmečka delavka, Frančiška Sanckovska. Kdo je potemtakem Ana Anderson? Ali je s to razsodbo skrivnost tudi dokončno razsvetljena? Ali ie iz hudo zamotanih dogodkov, zatrjevanj, izvedeniških mnenj itd. sploh mogoča absolutna istovetnost: ali se niso sodniki opirali zgolj na večjo ali manjšo verjetnost? Vsekakor je sodna odločitev za Ano Andersenovo tragična. Pri vsej stvari je vsekakor zanimivo plediranje odvetnika tožilke Mecklebur-ške kneginje (nečakinje zadnje ruske carice) tik pred razsodbo. Kot dokaz, da je Ana Anderson samo hčerka poljskega delavca in ne Velika kneginja Anastazija, je odvetnik navajal, da se je Ana pred štiridesetimi leti na berlinskem stanovanju baronice Leist nedostojno pripognila pod mizo, da bi kihnila. To pa je dejanje, je zatrjevala tožilka, ki bi ga pristna Velika kneginja Anastazija nikoli ne storila. Čeprav izvajanja odvetnika niso povsem neutemeljena, so vendar taki zaključ- ODŠKODNINA BEGUNCEM Odškodnina za nacionalsocialistične krivice priznajo v Nemčiji na osnovi zakona od 29. junija 1956, ki ima zakonsko moč od 1. oktobra 1953 (BEG.). Največji del predlogov, £ katerimi so begunci uveljavljali svoje zahteve po tem zakonu, je bilo odklonjenih, češ, da prizadeti niso bili preganjani zaradi političnega delovanja proti nacionalsocializmu, marveč zato, ker so bili patriotje svojih domovin in so nasprotovali okupaciji ter se bi mogli smatrati kvečjemu »odškodo-vanci zavoljo svoje narodnosti«. Za oškodovane zaradi narodnosti ra določa zakon le izjemoma in bistveno slabšo odškodnino; pa tudi te odškodnine nemške oblasti v največ primerih niso priznavale, češ, da prizadeti niso bili oškodovani zaradi narodnosti, temveč so zakrivili oškodovanje s svojim postopanjem ali zadržanjem proti okupacijski oblasti. V pritožbenem Dr, Bogumil Vošnjak (Nadaljevanje s 3. str.) kracije v zgodnjem srednjem veku. Francoski modroslovec Bodin, ustanovitelj ide) je o suverenosti ljudstva, piše v svojem delu »Republika«, da ta cerimonija nima primera v svetu in da je bila edinstvena potrditev suverenosti ljudstva. Opisal jo je že papež Pij II. To je bil dokaz, da je vir oblasti v ljudstvu, ki jo je izročilo vojvodi. V preludiju in v samem besedilu se temeljito ukvarja s svojim idealom, z Jurijem Križaničem, hrvatskim menikom 17. stoletja, ustanoviteljem vseslovanske misli o zedinjenju zahodne in vzhodne Cerkve. S svojimi znanstvenimi deli, zlasti z »Razgovorom o državi«, je postal Križanič tudi ustanovitelj slovanske politične vede. Zanimiva je tudi Vošnjakova vzporedi-tev med Križaničem in Gajem, voditeljem ilirskega gibanja, ki je položilo temelje za sožitje južnoslovanskih narodov. Obema je bila skupna nemirna, široka in velikodušna slovanska duša. Toda bila je Kri-žaničeva usoda, da ni doživel uresničitev svojih sanj. Sprožil je nove ideje, pisal memorandume in čakal v predsob j ih tistih, ki so odločali o usodi narodov. Gaj je imel večjo srečo. 2e kot mlad človek je postal ideal svojega naroda, leto 1848 je bilo polno pričakovanj, Hrvat-ska je bila zmagovita v vojni z Madžarsko, potem je prišla tema absolutizma in centralizma. Podobna vzporeditev je tudi med Križaničem ter med generalom in banom Jelačičem, ki ga je njegov cesar in kralj podlo izdal. V galeriji velikih Vseslovanov je Vošnjak temeljito obdelal poleg Dostojevskega tudi velikega ruskega filozofa Vladimirja Solovjova, poznejšega unijata, ki se je proslavil v vsem krščanskem svetu s svojo knjigo »Rusija in vesoljna Cerkev«. Bil je veliki pisatelj škofa Strosmajerja. ki ga je Solovjov v omenjeni knjigi vzporejal s Križaničem. Zagovarjal je vesoljno teokracijo na podlagi svobode in človeškega dostojanstva. Slavofili so ga imeli seveda za heretika. Imel je smelost trditi, da so pravoslavne cerkve v resnici državne cerkve, kar je postalo posebno očitno v Rusiji, ko je car postal poglavar ruske pravoslavne cerkve. Solovjov je priznal, da le rimski papež predstavlja cerkveno edinstvo, centralizacijo hierarhične avtoritete in s tem afirmacijo naivišje avtoritete. Iz svoje knjige »Zmaga Jugoslavije« je prenesel Vošnjak v rokopis »Osvoboditve Zahodnih Slovanov« sledeče misli: »Glasovi Dostojevskega, Tolstoja. Solovio- va, Komenskega, Kopernika, Mickiewicza, Križaniča, Strosmajerja in Pupina, to ie glas slovanstva. Oni niso glas šovinistič nega, rasnega nacionalizma; to je glas krščanskega altruizma, najvišjih etičnih idealov, svet miru in bratstva, glas sveta, ki je ustvaril že pred stoletji svoje originalne ideje, svoje poglede o nujnosti človeške skupnosti, katere cilj so najvišje oblike splošnega napredka.« Strahovlada in suženjstvo nimata nič skupnega s slovansko dušo. Zato odklanja vsako povezavo slovanstva s komunizmom, ki je tuj slovanski duši. Iz domače zgodovine je primerno poudaril tudi vseslovansko gibanje za zedinjenje Cerkev, ki mu je položil temelje lavantinski škof Anton Slomšek z Cirilo-Metodskim bratstvom. Vošnjak je analiziral tudi Prešernovo »Zdravico«, Cankarjevo socialno filozofijo v »Hlapcu Jerneju« ter vseslovanstvo Antona Aškerca in Frana Podgornika. Kot je znano, je bil Vošnjak glavni tajnik jugoslovanske delegacije na pariški mirovni knoferenci po prvi svetovni vojni. O njemu piše angleški diplomat Harold Nicolson, glavni tajnik te mirovne konference, v svojem dnevniku »Mirotvorci 1919« pod datumom 24. januarja 1919; »Brezkoristni dan. Zjutraj Vošnjak, Slovenec, zelo imperialističen, zahteva Istro, Celovec, Temišvar (v romunskem Banatu). To ni dobro« (str. 248). Vošnjak je zlasti igral veliko vlogo kot jugoslovanski poslanik v Pragi ob priliki drugega poskusa bivšega cesarja Karla v oktobru 1921, da se ustoliči kot ogrski kralj. Na Vošnjakovo intervencijo se je zganila Jugoslavija, ki je odredila mobilizacijo in grozila z vojaško akcijo. Tedaj je komaj Konferenca veleposlanikov sklenila. da mora bivši cesar na Madeiro v izgnanstvo. v Svoje najbolj obširno delo zaključuje Bogumil Vošnjak s sledečimi pomembnimi besedami: »Ključ, ki odpira vsa vrata človeškemu dostojanstvu, človeškemu napredku in resničnemu življenju, je svoboda. Eden izmed vladarjev Dubrovnika, veliki pesnik Ivan Gundulič, je napisal leta 1627 klasično igro »Dubravka«.^ V njej najdemo opis svobode, ki ima večno vrednost: »O lepa, o draga, o sladka svoboda, -dar, v katerem nam je dal vsemogoči Bog vsa bogastva, resnični vzrok vse naše slave, - edinstveni okras tega Dubrovnika, - vse srebro, vse zlato, vsa človeška življenja, ne' morejo biti plačilo tvoji čisti lepoti!« Anton Ambrož (Ne 10 Yorfc City) postopanju so sodišča tako prakso navadno potrdila. Krivicam se je na ta način dodala še nova krivica. Zato je Centralni svet narodnih komitejev beguncev v Nemčiji, v Miinchenu že pred osmimi leti začel opozarjati Visokega komisarja Organizacije združenih narodov za begunce v Ženevi na krivico, ki jo trpe begunci zaradi odklonitve njihovih odškodninskih zahtevkov. Ker tudi v novem zakonu leta 1956 ni bilo mogoče doseči jasnih določb, da bi nemški uradi upoštevali odškodninske zahteve beguncev, je napravil Centralni svet prošnjo na Visokega komisarja za begunce, naj sklene z nemško državo posebno pogodbo, katera bi Nemčijo vezala, da dobe tudi begunci enako odškodnino kakor nemški državljani. Po dolgih pogajanjih in naporih je dne 5. oktobra 1960 Visokemu komisarju Organizacije združenih narodov, g. dr. Avg. hindtu, uspelo .skleniti z Nemčijo poseben dogovor glede odškodninskih zahtevkov oseb, ki so bile dne 1. oktobra 1953 begunci pod nadzorstvom Visokega komisarja OZN in so med vojno na zdravju ali telesu pretrpeli škodo ob preziranju človečanskih pravic. Povračilo škode na premoženju pa so Nemci odklonili, ceš, da so to škodo poravnali že z reparacijami. Upravičenci bodo dobivali mesečne rente, katerih višina se ravna po odstotkih trajne škode na zdravju, oziroma invalidnosti in višine rednih dohodkov pred preganjanjem. Za primerjavo so dohodki razvrščeni po plačilnih stopnjah nemških uradnikov. Kdor je n. pr. trajno oškodovan v pridobivanju za 50% in je 65 let star, mora dobiti mesečno najmanj 250 D.M. rente. (Doslej je bil najmanjši znesek 100 D.M. mesečno.) Po novem dogovoru dobe upravičenci rente tudi za nazaj od 1. januarja 1949 dalje. Škodo na zdravju bo treba dokazati z zdravniškim atestom in z izjavo prič o zdravstvenem stanju pred preganjanjem. O zahtevah bo odločal Zvezni upravni u-rad (Bundes Verwaltungsamt) v Koelnu. Vsakdo bo lahko s posebno tiskovino, ki bo v kratkem izdana in se bo dobila pri nemških diplomatskih zastopstvih in pri predstavnikih Visokega komisarja OZN za begunce, prosil za odškodnino. Najbolje bo, če upravičenci že sedaj z navadnim pismom prijavijo škodo na zdravju pri imenovanem uradu in zahtevajo formularje. Rok za prijavo poteče 11. decembra 1962. Priporoča se, da tudi oni, ki so že prej prijavili svoje zahteve, pa še niso dobili rešitve, ali so prejeli negativno rešitev, ki pa ne odgovarja gori navedenemu, ponovno prijavijo zahtevke. Opozarja se, da za priznanje škode na premoženju v poklicu, ali zaradi izselitve ni zakonske podlage. Zato taki predlogi ali pritožbe ne bodo uspešne. Da se v bodoče predlogi ne bodo odbijali zaradi pomanjkanja osebne legitimacije predlagateljev, določa dogovor sledeče: Zaradi narodnosti se smatra oškodovan, tisti: 1.) ki je bil preganjan ter je pripadal kaki nenemški državi ali 2.) ki ne bi bil oškodovan, če ne bi pripadal tuji državi ali nenemški narodnosti. Ce se ne dajo ugotoviti drugi razlogi, da je bil kdo ob preziranju človečanskih pravic oškodovan, je treba smatrati, ds, se je preganjanje (oškodovanje) storilo zaradi narodnosti dotičnika. Drugi del dogovora od 6. oktobra 1960 določa ustanovitev posebnega pomožnega fonda 45 milijonov D.M., ki je na razpolago Visokemu komisarju za begunce z namenom: 1.) da izvede pomožno akcijo za take begunce, ki po zakonu ne morejo prejeti odškodnine, pa so bili zaradi nacističnih ukrepov, storjenih ob preziranju človečanskih pravic oškodovani. 2.) da določi odškodnino ali pomoč za preostale svojce (vdove, otroke, starše) oseb, ki so zavoljo narodnosti bile preganjane, ako so omenjeni svojci bili 1. oktobra 1953. begunci v smislu ženevske pogodbe o beguncih in niso prejeli odškodnine. Za to pomožno akcijo iz fonda so izšle posebne tiskovine za predlaganje pomoči. Dobe se pri predstavnikih Visokega komisarja za begunce in pri mednarodnih dobrodelnih organizacijah, ki se bavijo s pomočjo beguncem. Posameznik lahko tudi pismeno zahteva tiskovino pri United Nations High Commissioner for Re-fugees, Geneve, Palais de Nations. To je le dobronamerno opozorilo, ki nima oficioznega značaja. Dr. Otmar Pirkmajer, predsednik Zveze narodnih komitejev inozemskih beguncev v Nemčiji. Miinchen 15. Adlzreiterstrasse 19/111. t Marcel Sancin Pretekli petek, 19. maja smo spremili k zadnjemu počitku gospoda Marcela Sancina, iz dobroznane in ugledne županove družine iz Skednja. Bil je odkritosrčen in skozi in skozi zaveden Slovenec starega kova, vedno prijazen, dobrosrčen in pripravljen bratu pomagati in mu lajšati življensko pot. Kruta bolezen ga je pred dvema letoma priklenila na posteljo, kmalu potem ko je šel v zasluženi pokoj po desetletnem in desetletnem uspešnem uradovanju pri Delavskih zadrugah. Veličasten pogreb je dokazal, kako je bil priljubljen med svojimi ožjimi rojaki. Žalujoči ženi gospe Pavli in sestri gdč. Angeli naše iskreno sožalje! ZAHVALA Naj topleje se zahvaljujeva vsem, ki so z nama sočustvovali ob britki izgubi najinega nepozabnega Marcela Sancina žalujoči žena PAVLA in sestra ANGELA ZAHVALA Vsem, ki so z nami sočustvovali ob bridki izgubi naše nepozabne Avrelije Sancin in na kakršen koli način počastili njen spomin, se iskreno zahvaljujemo žalujoče družine SANCIN — BENIC ki tvegani. Ce bi hoteli izhajanje ali pripadanje nekih ljudi k tako imenovani »boljši družbi« presojati po njihovem zunanjem obnašanju, bi verjetno pogosto prišli do povsem izkrivljenih izsledkov. Ko so na angleškem dvoru pričeli z uvajanjem vilic, bi kralj še nadalje najraje jedel s prsti. Baroni sami niso vedeli, kaj naj z vilicami počno, pa so se z novim orodjem medsebojno zbadali pod rebra. Nihče pa bi jim zaradi tega ne mogel o-porekati modre krvi. Sedanje nravstveno zadržanje rimskega visokega plemstva gotovo ne soglaša s pojmovanjem imenitnosti povprečnega človeka, vendar kdo bi mogel rimskemu plemenitašu, ki menja svoje, ljubice kot kravate, zanikati čistokrvno aristokratstvo? Kdo bi mogel partijcem komunističnega »novega razreda«, ki s tako vnemo posnemajo rimske plemeni-taške gizdaline, tajiti, da niso zgrajeni boljševiki? Kdo bi mogel komunističnim diktatorjem zato, ker križarijo po svetovnih morjih v spremstvu vojnih in oskrbovalnih ladij kot so križarili Habsburžani. Hohenzollerji, Romanovi ali pa indijski maharadže - in zvesto posnemajo španski dvorski ceremonial odrekati prepadnost k delavskemu sloju? f Ignacij Zaccaria Dne 26. maja je umrl v tržaški bolnišnici g. Ignacij Zaccaria iz znane nabrežinske družine industrialcev. Star je bil 62 let. Pokopali so ga v soboto, 27. maja v Nabrežini v družinsko grobnico. Naše sožalje! f Avrelija Sancin Dne 20. maja smo spremili k večnemu počitku ugledno učiteljico in narodno delavko, gdč, Avrelijo Sancin. Slovenci iz Skednja in predvsem narodnjaki, ki vemo koliko je gdč. učiteljca napravila dobrega za naše ljudstvo, smo jo spremili v velikem številu na pokopališče pri sv. Ani. Užaloščenim sorodnikom najtoplejše sožalje, predvsem bratu g. prof. Karlu Sancinu! DAROVI V tiskovni sklad ob smrti svojega brata daruje, g. Mirko Zaccaria Lit. 10.000.-Iskrena hvala! SLUŽBO POBUD: v Hotel-Penzijonu „BLED" VIA STATILIA. 19 - ROMA KUHARICA z začetno plačo 30.000,-hrano in stanovanje; SOBARICA-NATAKARICA ali pa dekle, ki ima veselje do tega poklica z začetno plačo 25.000,- hrana in stanovanje; URADNIK z nekaj letno prakso v turizmu (ali uradnica) za CATHIN-TOUR v Rimu. SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU