POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
LETO 111. ŠTEV. 6
★
★
3
3
LJUBLJANA, 2 2. FEBRUARJA 193 5.
OB PETNAJSTLETNICI
UNIVERZE:
2.	PROFESORJI IN DOCENTI.
Številčni stalež učnega osebja ljubljanske^ univerze in z njim najtesneje zvezano vprašanje znanstvenega naraščaja, bosta delala v bodočem desetletju univerzi najtežje skrbi. Motrenje razvoja in rasti profesorskega zbora univerze prinaša nekatere ugotovitve, ki naravnost groze mlademu organizmu, posebno še, ker izgleda, da danes terna problemu sama univerza ne posveča
dovolj pažnje.
Pred ustanovitvijo univerze 1. 1919. so bili bodoči univerzitetni krogi, ki so tedaj šele pripravljali univerzo, pozvani, da v Vseučiliški komisiji izdelajo osnovne -načrte posameznih fakultet (bodoče univerze. Iz referatov, iki so bili takrat izdelani, nas v tem primeru zanima minimalno število stolic, ki so jih zahtevale su-bkomisije za posamezne faikultete; zaradi težkih gmotnih razmer, ki so jih že takrat predvidevali za univerzo, jie bilo število stolic do skrajnih možnosti omejeno, da bi vsaka nova redukcija univerzo ohromela, če ne onemogočila. Zato -predstavlja število takrat določenih stolic res najnujnejši in minimalni program.
Posamezne subkomisije so zahtevale za: filozofsko fakulteto 33 stolic s seminarji oz. instituti;
juridično fakulteto II stolic; tehnično fakulteto 12 stolic; medicinsko fakulteto 19 stolic za popolno fakulteto in 7 stolic za prve štiri semestre in teološko fakulteto 13 stolic in (» docentur. Skupno so torej zahtevali za ustanovitev univerze 88 oz., 76 rednih profesur in 19 docentur ali 107 oz. 95 mest.
Ker v Avstriji niso slkrbeli za sistematično vzgojo profesorjev bodoče slovenske univerze, za katero smo se že dolga desetletja pred ustanovitvijo borili in bi pTej ali slej morala biti ustanovljena, zato tudi sedaj, ko je bila borba pred zaključkom, ni bilo dovolj učnih moči na razpolago. Tako je bilo s kraljevo odločbo dne 31. avgusta 1919. imenovanih le sledeče število profesorjev posameznih fakultet:
na teološki fakulteti	3
na juridieni fakulteti	4
na filozofski fakulteti	4
na tehnični fakulteti	4
ma medicinski fakulteti	4
ali skupno	19
Razen na teološki fakidteti je večina novoimenovanih profesorjev ljubljanske univerze delovala že ,na tujih univerzah. Toda, ker je bilo teh znanstvenikov malo, so imele posamezne fakultete velike težave z izpopolnitvami. Najlažje stališče je imela v tem oziru teološka fakulteta, ki je predlagala za prve svoje univerzitetne profesorje preprosto dotedanje profesorje ljubljanskega bogoslovnega učilišča.
Toda že v prvem leta se je univerza toliko izpopolnila, da jo delovalo na nji 22 rednih profesorjev, 7 izrednih, 4 docenti. 1 privatni docent, 5 honorarnih oz. kontraktualnih profesorjev in 23 honorarnih nastnvoikov, skupno 61 učnih moči. Razumljivo je, da pri tem staležu ni -moglo osta-
ti, in res -se je univerza v prihodnjih letih izpopolnjevala. Ta proces iskanja novih univ. predavateljev ob sami ustanovitvi univerze se je gotovo že zaključil do šol. leta 1925/26. ko so zapuščali univerzo že tudi prvi absolventi, ki so se šolali le na domači univerzi. Zato hočemo preiti prva leta organizacije univerze in pregledati prvo desetletje njene nadaljne rasti.
Univerza je imela v posameznih šolskih letih sledeče število predavateljev:
šolsko leto	redni prof.	izredni kontr. honor. prof. lionor. prof. nast.			docenti	skupaj
1925-6	43	16	13	29	7	108
1926-7	40	18	11	27	11	107
1927-8	45	20	15	26	10	116
1928-9	45	18	9	22	11	105
1929-30	45	18	4	21	12	100
1930-1	46	16	5	22	16	106
1931-2	47	16	3	18	16	100
1932-3;	49	15	3	17	14	98
1933-4	50	15	4	22	14	105
1934-5	50	15	o	22	15	104
Skupil	i stale:	ž univerzitetnih predavatelj				ev se
v zadnjem desetletju ni dvignil, ampak je celo -nekoliko padel. Tzpremembe so -se godile samo v notranjosti tabele, ko so posamezni predavatelji napredovali, medtem ko svežega dotoka, ki bi zvišal njihovo število, ni bilo. Res je število -profesorskih stolic sistemizirano, toda prav tako je tudi res, da je bilo ob 'utrditvi minimalnega šte-vela stolic 1. 1929 poudarjeno, da se bo moralo lakrat določeno število zvišati, saj navaja n. pr. univerzitetna spomenica iz 1. 1929 samo za filozofsko fakulteto 'kakih 10 novih potrehnih stolic za izpopolnitev fakultete: za etnologijo in etnografijo, prahistorijo in antropologijo, fiziologijo živalstva, sistematično botaniko, eksperimentalno fonetiko, slov. knjižni jezik, posebni stolici za romansko in germansko književnost, zgodovino novega veka itd.
Zahteve po redukciji, ki so v prejšnjih letih prihajale -iz Beograda, pa so hotele znižati celo obstoječi stalež: univerza se je takrat izognila nevarnosti na ta način, da je črtala tiste stolice, ki so bile sicer ustanovljene, a. ne zasedene.
Pregled stanja in razvoja števila profesorjev na ljubljanski univerzi kaže, da vlada tu popoten zastoj, ki bo v zvezi z dejstvom, da je univerza skoro brez znanstvenega naraščaja, v prihodnjih letih ob vsaki upokojitvi ali smrti znova načel pozabljeno in zanemarjeno vprašanje.
Če je trpela univerza vseh petnajst let na tem, da 1. 1919 ni imela pravih ljudi za zasedbo mnogih stolic in je še danes na tej bolezni težko bolna, se ji bo v bodočnosti pridružila še odgovornost, da si tudi v prvi dobi svojega življenja ni znala vzgojiti naraščaja, ki bi ji zagotavljal lepše dni.
Stalež beograjskih univerzitetnih predavateljev se je v isti dobi dvignil za 35 % !...
BREZPOSELNE
68 brezposelnih profesorskih kandidatov v Sloveniji je pred tednom osnovalo posebno društvo, katerega članstvo -bo vkljub temu, da imamt že preobilico društev, stalno raslo, ker bo ob vsakem izpitnem terminu na filozofski fakulteti pridobilo lepo število novih brezposelnih članov.
Kot zaznamuje Trgovska, obrtna in industrijska zbornica porast trgovskih in obrtnih odpovedi, zaznamuje Policijska uprava porast društev, ki se že v svojem naslovu ne ženirajo proglasiti z brezdeljem. Klub brezposelnih intelektualcev, klub brezposelnih srednjih tehnikov, klub brezposelnih diplomiranih filozofov, katerim bo sledila nepregledna vrsta inovih strokovnih brezposelnih klubov, so znak časa, ki ne -pusti mladim ljudem do kruha. Množici brezposelnih delavcev in nameščencev so se po vsem svetu pridružile množice brezposelnih inteligentov, da -se je med njimi podrla ograja, ki je vse do tega težkega trenotka tako trdno stala med razredi. In kljub temu, da v Jugoslaviji vedno trdimo-, dia, smo mlada država, ki ima ogromne naravne zaklade, ki jih bo treba šele izkopati, da imamo vodne sile, ki jih bo treba šele izkoristiti, da je-naše ljudstvo potrebno prosvete, da moramo dvigniti eksistenčni minimum in skrbeti, ker smo agrarna državta, predvsem za kmeta in dvig njegove produkcije ter izboljšanje njegovih higienskih razmer, je prepuščena množica mladih ljudi, ki bi bila ob drugačnem ustroju družbe res edina sposobna izvesti vse te besedne načrte, brezdelju.
Problem srednje šole, kamor si žele -namestitve brezposelni suplentski kandidati, je pri nas še posebno težak. Stara generacija se je šolala na avstrijskih univerzah ob nemških kulturnih razmerah in metodi pouka in prinesla tako tudi na slovensko šolo duha, ki v nekaterih ozirih ne zagotavlja dobrega razvoja. Toda kljub temu so naše srednje šole v strokovnem oziru na boljšem glasu.
Delo x>a znatno ovira pomanjkanje učnih moči in prostorov. V nasprotju) z Zagr. in Beogradom tudi iz področja srednjega šolstva po vojni niso v Ljubljani kljub znatnemu porastu števila dija-štva nič gradili. Saj je znano, v kakšnih razmerah žive srednje šole. Tudi ni govora, da bi ne bile potrebne še;znatne izpopolnitve profesorskih mest. če bi hoteli -priti do rednega in uspešnega pouka.
Zato bi morali člani novoustanovljenega društva brezposelnih diplomiranih filozofiji sami preštudirati razmere po vseh srednjih šolah Slovenije, predlagati potrebne izpopolnitve in se tudi boriti za dejansko izvedbo predlogov. Tako bi doprinesli k ugodnejšemu razvoju naših srednjih šol in imeli zavest, da se ne bore zgolj za svoje osebne potre-be, čeprav so do te borbe upravičeni.
TUDI NA BOGATI KLINIKI NI VSE NAJBOLJŠE.
V	zadnji številki smo -prinesli oris zidav po vojni ustanovljene beograjske medicinske fakultete. Iz samih proračunov ministrstva prosvete je ta fakulteta prejela med leti 1920 in 1928 samo za nove gradnje 77,460.000 Din, s katerimi si je postavila vrsto razkošnih stavb, za katere pravijo v Beogradu, da tudi v zapadnih evropskih državah nimajo kmalu primere. Kot stavbe je bogata njihova notranja oprema, kateri so pomagale zlasti nemške reparacije. Ker je tudi stalež profesorjev im asistentov dovolj visok, bi mislili, da sie bodo tu ustvarile -prilike, v katerih bi se dalo delati, da bi mlada medicinska fakulteta tudi v znanstvenem in vzgojnem oziru kmalu tekmovala z inozemskimi.
Kljub ogromnim investicijam pa s svojo fakulteto niso zadovoljni niti slušatelji beograjske medicine sami. V začetku januarja 1935 je izdalo njihovo strokovno društvo »Udruženje jugo-slo venski h mediicincev« v Beogradu brošuro, v kateri kaže položaj dijaštva na tej fakulteti s številnimi predlogi in zahtevami dekanatu. Brošura ima naslov »izveštaj jugoslovenskih medicinam« (Beograd, Tiskarna »Privredni Pregled« 1935) in prinaša nekatere referate predstavnikov društva na akademskih zborovanjih v drugi polo-vici preteklega leta, razgovore s predstavniki medicinske fakultete in dosežene rezultate.
Referati ugotavljajo, da nudi medicinska fakulteta obilico gradiva, s katerim naj se javnost spozna; poleg tega pa razmere na med. fakulteti niso značilne le zanjo, ampak tudi za prilike, ki vladajo na celi univerzi. Zahteve se tičejo: taks na medicinski fakulteti; preureditve prostorov: učbenikov; odnosov profesorjev in dijaštva; dela v institutih in klinikah; strokovnega udruženja medicincev; zdravstvenega stanja dijaštva.
Brošura je pisana ostro in žgoče; naperjena je sedaj proti splošnim razmeram, ki vladajo na fakulteti, sedaj proti posameznim profesorjem in priča, da je le nadaljevanje dolgotrajnega, starejšega iboja. Saj je minilo že 6 let, (kar je bila fakulteta dograjena do današnje stopnje, pa izgloda, da se razmere na nji še niso ustalile. Referati ugotavljajo bedno stanje posebno pri študentih, iki prihajajo na univerzo iz revnejših razmer in so navezani na državne štipendije. Prva posledica bede so različne bolezni. Študenti so prisiljeni iskati raznih postranskih zaslužkov, da morejo plačevati takse, ki so bile uvedene z namenom. da se izbere dijaštvo le iz meščanskih krogov. Pri profesorjih pa je drugače:
»Gmotno stanje univerzitetnih profesorjev pa je nasprotno od dijaškega. Gospodje profesorji, prisiljeni v surovo borbo za obstanek« nimajo niti dovolj volje niti časa, da bi se resno posvetili znanosti, pač pa uspevajo, da izdajajo pornografska dela in sie posvečajo »znanstvenim ekspedicijam«, pri katerih avanturah se lomijo tudi glave.
Naša fakulteta največ jemlje in najmanje daje. Učni program današnje šole spominja na vrt s papagaji, ki pridno ponavljajo često tudi nesmiselne besede svojih profesorjev. Gospodje profesorji zahtevajo, da se angažira en sam čut — sluh in samo ona psihična dispozicija — spomin.«
Brošura navaja, da slušatelje najtežje prizadeva odnos profesorjev do študentov. Med njimi je nepremostljiv prepad, študent je predan mlajšim asistentom, od katerih prejema malo znanja in ne more do profesorja. Mesto praktičnega tlela vsiljujejo le teoretično iz tujih učbenikov in netočnih skript. Profesorji si pomagajo z imenskim klicanjem študentov pri predavanjih in drakonskimi predpisi pri podpisovanju indeksov, mesto, da bi se posvetili institutom in klinikam, do katerih bi imelo dijaštvo dostop. Profesorji ne pripravljajo učbenikov in ne vedo, iz česa študirajo slušatelji. S tujimi učnimi knjigami pa so težave, ker večina slušateljev le slabo razume tuje jezike. Profesorji naj zato pripravijo učbenike vsaj za glavne predmete in naj se ne sramujejo prevodov iz tujih jezikov. Univerza pa naj s svojimi bogatimi fondi podpira izdanja. Ko so študentje sami poskusili z nekaterimi izdajami, je v teh podjetjih njih denar, 50.000 Din, propadel (prednjem dvema profesorjema za prireditev učbenikov). ,
Kljub ogromnim prostorom, ki jih ima medicinska fakulteta, sc dijaštvo pritožuje, da nima prostora za delo: navadno dela veliko število slušateljev v malih sobah, predavanja pa poslušajo v oepočiščeoih in neprezračenih amfiteatrih. Študent je le iv mali meri deležen ogromnih zgradb medicinske fakultete. V večini slučajev uporabljajo te prostore profesorji za svoja stanovanja. ali pa se dovoljuje, tla stanujejo v njih njihovi »rodaci« ali »prijatelji«!
Za .izboljšanje vseh neurejenih razmer na medicinski fakulteti je stavilo strokovno udruženje medicincev akademskim oblastem celo vrsto zahtev. Med njimi so najznačilnejše:
da se študentje ne silijo, da prihajajo na predavanja niti s klicanjem, niti s kakimi drugimi sličnimi metodami;
da vodijo vaje izključno profesorji in docenti;
da se preiščejo vzroki slabega polaganja izpitov pri nekaterih profesorjih;
da bodi pri vsakem izpitu navzoč predsednik komisije;
da se profesorji točno drže za predavanja in izpite določenega časa:
da se razčisti vprašanje tistih profesorjev, ki imajo katedro, a ne predavajo;
da naj bodo doktorske diplome pisune v latinici z dvema duplikatoma v narodnem jeziku;
da se znižajo takse, najrevnejši pa naj bodo taks in šolnine sploh oproščeni;
da se izpraznijo vsi univerzitetni prostori, v katerih so privatna stanovanja profesorjev, njihovih rojakov in prijateljev;
da dobi Udruženje jugoslovenskih medicincev prostore za pisarno, čitalnico in menzo;
da se uči praktično in ne teoretično medicino: da sprejmejo univerzitetne oblasti vsako akcijo, ki jo uvede Udruženje v najkrajšem roku v postopek in
da disciplinarno sodišče ne kliče osebno na odgovornost članov uprave Udruženja jugoslovenskih medicincev za akcije, ki jih je začelo društvo.
Cela vrsta zahtev pa skuša izboljšati strokovni študij sam.
Po nekaterih razgovorih med predstavniki medicinske fakultete in zastopniki dijaštva je medicinski fakultetni svet ugodil večini tistih zahtev, ki niso presegale njegovega delokroga. Akcija pa se vodi dalje.
Iz vsega zgornjega je razvidno, da beograjska medicinska fakulteta kljub ogromnim investicijam in najboljšim pogojem, še ni dosegla umirjenih razmer znanstvenega dela. Predvsem pa je univerzi in narodu, ki hoče imeti razvito znanost, potrebno še marsikaj drugega kot obilica denarja. Brošiura pa kaže tudi zelo neharmonično razmerje med profesorji medicine in dijaštvom, ki je smatralo za potrebno, da poprišče boja prenese celo izven univerze, v javnost.
NOVA OBOGATITEV NARODNE GALERIJ E.
A. S.
Risbe goriškega rojaka Fr. Kavčiča (Caiucig, 1762—1828) izpolnujejo vrzel v grafični zbirki NG, ki je bila doslej zelo občutna, saj je grofičini zbirka še dovolj pomanjkljiva z ozirom na dela naših mojstrov v različnih dobah.
Baročno skulpturo bogatijo trije pozlačeni kipi, ki so delo spodnještajerske delavnice iz grajske kapele v Celju. M. Marolt meni, da bodo najbrže izdelek delavnice Petrošnikov. Predsednik NG je kipe v Zagrebu nakupil, da jih ohrani kot odličen primer štajerskega baročnega kiparskega ustvarjanja za našo zgodovino.
Omembe vredna je večja župnijska zbirka iz Šmarja pri Grosupljem, zlasti olje »Križanje« i/. prve pol. 16. stol., dalje Metzingerjev »Sv. Jožef« (1741), Strojevo »Marijino rojstvo«. Bergantova podoba stiškeg.a opata in »Pieta« iz zač. 18. stol.
Novo mesto, Mengeš, Velika Dolina, Mačkovec pri Žužemberku so kraji, iz katerih dobi NG v kratkem bogato gradivo za svoje zbirke. Večina omenjenih del se mora strokovno očistiti po re-stavraterju, šele tedaj bodo uvrščena v zbirke in postavljena javnosti na ogled.
Marsikdo, ki opazuje naše kulturno udejstvovanje, se čudi kako zmore NG, ki gmotno jedva životari, še dragocene nakupe. Potrebno je naglasiti, da novi nakupi nikakor ne obremenjujejo pičlih »dohodkov« NG. Mecenatska požrtvovalnost in uvidevnost nekega ljubitelja lepih umetnosti v zvezi s strokovnim delom v NG omogoča novo življenje v našem edinem hramu', likovne umetnosti. Kljub neznanskim težkočam in obup-Ijivim prilikam vzdržujejo in usmerjajo ti možje NG, da ne zapade v popolno mrtvilo. Mlajša generacija skrbno opazuje to delo in ga priznava. Morda bo to priznanje v uteho in bodrilo, ko nalete med svojimi sovrstniki le na nem odpor.
V	to trpkost je v teh dneh veselo odjeknila vest iz Amerike, vest, ki so nam jo poslali ameriški Slovenci. Spomnili so se NG z darom — sliko slikarja Peruška: »Simfonija ameriškega zapa-da«. Pobudo je menda dal ameriški pisatelj, naš rojak Ivan Jontez. Če upoštevamo, tla je naše izseljence zatekla splošna stiska z vse drugo silo kot domačine, moramo njihov dar v teh okoliščinah vse višje ceniti. Sliko spremlja pismo, ki je značilen izraz genljive povezanosti z našo zemljo: » ... Dnevi ameriške Slovenije so šteti, toda, predno bo ameriško morje pogoltnilo naš otoček,
želimo pokloniti svoji stari domovini inal spomin, ki naj bo priča, da ameriški Slovenci nismo pozabili svoje rodne domovine, dasi nam ni mogla nuditi eksistence in je bil naš boj za obstanek v tujini izredno težak, temveč, da smo bili stalno izpostavljeni tujim vplivom, ostali v bistvu njeni otroci. Obenem pa naj ta naš d,ar priča v stari domovini, da je eden izmed njenih sinov postal v Novem svetu velik in spoštovan umetnik.«
Slovenska akademska mladina spremlja tiar ameriških rojakov s toplejšimi čuvstvi kakor naša hladna oficielna javnost. Vaša tragedija je naša tragedija, vaša bol — naša bol! Ne deli nas za vedno »morja široka cesta«, dokler so vaša srca tesno povezana z našo skupno »staro domovino«. Enakopravni sinovi naše matere ste, bližji mladini od onih, ki jim reže domovina bel kruh za deset in sto rodbin, a so zanjo le zajedalci. Rojaki, ki se spominjajo svojih kulturnih ustanov na tako vzvišen način, ne žive življenja izgubljencev za domovino, ki jo nosijo v svojih najboljših mislih. Vaš dar nas veseli bolj od nešteto dnevnih dogodkov; nikake fanfare modnega sveta nas ne premotijo, vemo, da se za zamrlim zvokom odkriva obupna praznina. Nehote prihaja človeku na um zgodovinar Machiavelli, ki je zapisal sledeče misli firenškega patriota, ko se je moral umakniti pred laži-patrioti v pregnanstvo iz rodnega mesta: »...zaželena je domovina, kadar nudi varnost posesti in ne razdvaja prijateljev, nezaželena, če dopušča krajo imovine in sili prijatelje, da v stiski odpadajo zaradi bojazni pred lastno škodo. Modre in dobre može je bolela nesreča naroda redoma manj, če so o n jej ičuli, kakor če so to predvidevali; smatrali so Za častnej-še biti izgnanec, kakor živeti življenje hlapčevskega meščana.« (Machiavelli, Zgodovina Florence.)
Ne mislim citiranega spravljati v zvezo z našimi izseljenci.
Usoda naših izseljencev je v tej primerjavi manjše zlo in manjša bol, dokler nas družijo skupni napori za obogatitev maše kulture in se z vsem bistvom priznavamo k isti materi.
Dejanje ameriških Slovencev pa je hkrati prvo priznanje naše NG izven Ljubljane! Ameriški rojaki skoraj ne bodo verjeli, da vse vlade
v	naši razširjeni domovini, v kateri so bili Slovenci ali pa niso bili, niso še po tolikih letih izrazile niti priznanja kulturnemu delu NG, niti je oskrbele z najmanjšo subvencijo. Peruškova slika naj budi otopelost naših dni. Zgodovinar bo nekoč pisal s trpkostjo dejstva o sodobni kulturni zgodovini in se bo le s težavo dokopal do jasne slike v obilici težkega, obtožujočega, žalostnega gradiva.
S V O J E N A B O č N I KE
prosimo, da poravnajo naročnino. Niti ne zavedajo se, koliko težav nam delajo z nerednim plačevanjem!
DEJSTVA IZ BORBE ZA SLOVENSKO UNIVERZO, KI |I11 MORA POZNATI VSAK AKADEMIK.
(Podatki zajeti iz razprave Janka Polca, Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba zu slovensko univerzo. Ljubljana 1929.)
18 98. leto je prineslo poleg vznešene akcije v kranjskem deželnem zboru, ki je prvič gledala na vprašanje konkretno in predvsem skrbela za zagotovitev potrebnega denarja novi univerzi, še nekaj drugih, ki so znatno pripomogle, da se je vprašanje utrdilo:
1. Graški slovenski študenti so v sodobnem duhu nagibov k slovanski vzajemnosti, ki je bila sicer le njih kulturni program, ki pa bi mogel postati ob večji svobodi tudi politični, in >v kateri so videli tedaj tudi rešitev slovenskega vprašanja, pritegnili k zahtevi po univerzi vse graške slovanske dijake. S svojim pozivom so sv obrnili za pomoč na vse slovanske državne in deželne poslance, da zahtevajo od dunajske vlade, naj ustanovi v Ljubljani ta »za napredek .Slovanov prepotrebni zavod«.
Pozivu so se odzvali deželni poslanci goriški, občinski svetniki in dež. poslanci tržaški, štajerski in koroški. Poleg njih še razna društva.
2. Na vseslovanskem županskem shodu v Ljubljani so v adresi na cesarja priključili tudi zahtevo po univerzi.
AKADEMSKI GLAS
3. Slovenski vsocl.ijiaski kongres v avgustu tega leta v Ljubljani se je kot z eno svojih najvažnejših točk bavil tudi z zahtevo po univerzi. Referenta Konrad Vodušek in Davorin Majcen.
4. Na iniciativo dr. Majarona v »Pravniku« se je sestal iz delegatov »Pravnika«, »Slovenske Matice« in profesorjev bogoslovja v Ljubljani poseben odbor pod predsedstvom prof. Levca, dr. Janežiča in dr. Majarona, nekak tedanji slovenski kulturni svet, im sestavil obširno spomenico o potrebi in možnosti slovenske univerze.
5. Občinski svet ljubljanski je sklenil, da prispeva k zgradbi poslopja bodoče univerze, če se začne zidati do 1. 1908, vsoto 50.000 gld iz letnih anuitet v posebnem vseučiIiškem fondu. Prva aniuiteta je bila vstavljena takoj v proračun 1898.
6. Ker vlada ni stavila v svoj proračun za 1. 1898 postavke za ustanovitev nove univerze, je Ivan Hribar na seji dež. zbora predlagal, da prosijo v avdijenci cesarja Franca Jožefa za ustanovitev univerze. Prijavili so se deželni glavar Oton pl. Detela, knezoškof Jeglič in poslanca Majaron in Povše. Deputaci ji je cesar sicer obljubil sprejem, toda ker n{ določil datuma, ni bila nikdar sprejeta.
Kot vid imo, je imel pokret iz leta 1898. mnogo sličnosti z današnjimi napori za dograditev univerze.
Nemški vladni krogi so sicer 1898 ustanovitev univerze zavlekli in s tem odklonili, toda niso si mogli biti pri tem delu svesti simpatij ali celo tihe podpore kogarkoli na Slovenskem. (Dalje prih.)
DIPLOMSKI IZPITI NA FILOZOFSKI FAKULTETI.
V februarskem terminu letošnjega leta so položili diplomski izpit na filozofski fakulteti ljubljanska 'univerze sledeči kandidati:
J. Filipič Mato, 27. skupina, pedagogika.
2. Gnezda Josipina, 9. skupina, zoologija in botanika.
3. Janež Stanko, 13. skupina, južnoslovanske književnosti.
4. Jenko Milica, 1. skupina, matematika.
5. Kessler Josip, 21. skupina, obča zgodovina.
6. Kožuh Karol, 16. skupina, klasična jezika s svojima književnostima.
7. Kraigher Bojan, 13. skupina, južnoslovanske književnosti.
8. Mahkota Ruša, 13. skupina, južnoslovanske književnosti.
9. Mastnak Maks, 9. skupina, botanika in zoologija.
10. Mavrov,ič Regina, 19. skupina, nemška kn j iževnost.
11. Pavlica Josip, 18. skupina, francoski jezik s književnostjo.
12. Pertl-Krašovic Mihaela, 27. skupina, pedagogika.
<3. Pirnat Zlata, 20. sk„ narodna zgodovina.
14. Kogar Maksimilijan, 9. skupina, zoologija in botanika.
15. Šipic Franc, 13. skupina, južnoslovanske književnosti.
16. Šonc Viktor, 18. skupina, francoski jezik s književnostjo.
17. Šturm Vida, 18. skupina, francoski jezik s književnostj o.
V primeri z diplomami v istem terminu lanskega leta, je število diplom naraslo za 7.
OBISKI PR I BEDI.
Socialne razmere naših študentov so tista stran iz akademskih let življenja, ki se najgloblje zareže v spomin po končanem študijun, o kateri pa celo na univerzi med seboj le zelo redko govorimo. Najbrže zato, ker nam je prirojen nekak sram, ki nam brani, da bi iznašali stvari, ki nas najbolj bole. Kdor pa si hoče ustvariti pravo podobo akademskega življenja in njegovih mnogih, za javnost često presenetljivih pojavov, ne sme mimo tega poglavja. I udi med slovenskimi študenti je mnogo bede. Še najmanj vedo o nji tisti tovariši z univerze, ki izhajajo iz dobrih meščanskih hiš, sikoro .nič profesorji na univerzi in le malo naši inteligenčni krogi, ki največ in ob vsaki priliki razpravljajo o univerzi. Ker bo stvari morda koristilo, bo prinesel Akademski glas nekaj konkretnih primerov in slik razmer, kot so
se odprle našemu sodelavcu ob obisku nekaterih tovarišev.
Bila sva dogovorjena za kako popoldne. Zavil sem v eno izmed ulic za Sv. Jakobom in našel hišno številko. Nizka enonadstropna hiša, zelo temne stopnjice in veža, da sem komaj našel druga leva vrata. Potrkal sem. Nič. Drugič. Malo dekletce je za ozko špranjo odprlo vrata. Nič ni odgovorilo na vprašanje, le vrata je odprlo na stežaj in pokazalo sobo ob hodniku. Vstopil sem.
»Podnevi žgeš luč?«
»Da, kadar je deževno; dvorišče je ozko. Saj trpe oči, pa ni mogoče drugače.«
Soba z dvema posteljama, mizo, stolom, omaro, sliko z Materjo božjo in komaj toliko prostorom, da se kjerkoli v sobi lahko srečata dva človeka. Mali gašperček je mrzel. Nič posebnega iti v sobi, pa je vendar prenatrpana s tistim posebnim študentovskim neredom, ki meša na mizi kupe papirja, kravato in špiritov gorilnik.
»Rad bi imel, da mi opišeš, kako in ob čem živiš?«
»To bo kratko. Ko sem šel pred par leti študirat, sem mislil, da bom zlahka živel ob podpori od doma in imstrukcijah. Toda prišlo je drugače. Domači sami ne morejo nikamor. Doma sem s Spodnje Štajerskega. Tam je sedaj tako pomanjkanje, da ni denarja za rdečo sol. Ko sem dobil pred božičem od matere sto dinarjev, sem jokal, ker mi jih je poslala. Župnik je sicer včasih rad podpiral študente, toda danes je. revež tudi on, čeprav ima največje posestvo v vasi. Pa tu so še druge stvar,i... Za sobo in perilo plačujem stopet-indvajset, za elektriko hoče gospodinja posebej. Kje dobim denar? Do letos je bilo lažje dobiti instrukcije in tudi plačevali so jih boljše. Sedaj pa je treba zvez in poznanstva v meščanskih družinah, ■{»leg tega pa, se plačujejo sedaj le 8 do 10 Din na uro. Če imaš instrukcijo 'vsak drugi dan, dobiš samo 120 Din mesečno. Največ pa se inštruira za hrano in obleko. Do zadnjega časa sem imel kosilo in večerjo na N. cesti pri nekem detektivu. Hrana je bila zelo slaba, učiti pa sem moral od kosila do večerje. Fanta sta bila trda. da sem jima moral izdelovati vse naloge sam. In še žena strašno ošabna in prepričana, da sta otroka zelo pametna; venomer se je vmešavala v naše stvari. Sedaj sem dobil kosilo iz novega fonda, za 'večerjo pa je že kako, in tako sem detektivu odpovedal. Za hrano in stanovanje je najhuje, drugo se že nekako prebije. Težko je pred izpiti, ko mora človek imeti zase ves čas, pa zato nima kaj jesti in kje spati. Tako je tudi sedaj z menoj: za stanovanje sem na dolgu.«
Cez čas je kot prej počasi nadaljeval:
»Za politično opredeljene lovariše je nekoliko laže, ker vendarle uživajo nekaj podpore. Za napredne ustanove ne vem, katoliški akademiki pa imajo, v kolikor so organizirani v Akademski ZVe5.'’ VeČ možl,osti- V Akademskem domu na Miklošičevi cesti je 10 sobic, v katerih stanuje 19 akademikov. Sicer so sobe zelo majhne, nehigienične, slabo meblirane in le tri od njih se dajo pozimi kuriti, poleti je v njih tudi golazen, toda 30 Din mesečno z lučjo je res malo. Pogoj za sprejem je siromaštvo in v novejšem času dokazi uspešnega študija. Toda v Domu so prostori skoro vseh v Akademski zvezi včlanjenih društev, da je večno nemirno in študij zato zelo otežkočen. Mnogo bolje je v tem oziru v nekdanjem Ljudskem domu, ki so ga pred leti prezidali v Dom sv. Cirila v Streliški ulici. Več prostora, snažne in dobro opremljene sobe in pogoj za sprejem le redno plačevanje. Prostora ima za 46 stanovalcev, ki plačujejo mesečno 120—170 Din in za luč in kurjavo letno pavšalno 250 Din. Poleg tega pa imajo katoliški kolegi se nekaj podpornih društev. »Dijaško podporno društvo« je bilo osnovano 1922 s kapitalom čez 300.000 Din, ki ga je prinesla javna tombola. Društvo je hotelo pomagati članom katoliške Akademske zveze s ceneno hrano in brezobrestnimi posojili. Toda subvencije za hrano padajo, na posojilih pa so študenti že toliko pobrali, da je fond že zelo majhen. Sodno pa se to posojilo žalibog ne da izterjali. In lani je še Zadružna banka, kjer je kapital naložen, nehala izplačevati. V Ljudski kuhinji je ostal menda dolg. društvo pa za enkrat ne deluje. Drugo enako društvo »Podporni odsek slov. katoliškega akademskega starešinstva« ima namen dajati katoliško orientiranim akademikom dolgoročna brezobrestna posojila. Imovina 500.000 Din — ki pa obstoji danes le še v terjatvah. Blagajna je
prazna, posojila se dele le iz 'vrnitev. Te podpore navadno ne dajejo za hrano in stanovanje, ampak za nekatere druge namene (obleko, študij v ,inoz., knjige). Tu se ne ozirajo toliko na siromašnost kot na eventualno garancijo vrnitve. To podporo je danes težko dobiti. Tretje tako društvo pa je »Vincencijeva konferenca za akademike«, ki zbira prostovoljne prispevke v denarju ali blagu in jih deli akademikom. Poleg tega uživajo katoliški akademiki še nekaj hran po samostanih in podobno, pa to je slučajno in navadno slabo. Kot vidiš, tudi te skrbi ni toliko, kot se včasih misli, gotovo pa je, da marsikaterega izmed študentov veže.«
»Ali podporni skladi nadzirajo življenje in družbo študentov, ki jih podpirajo?«
»To se ne bi dalo potrditi tako naravnost, ker skrbi za verno pripadnost k katoliškemu dija-štvn že dijaštvo samo po svojih organizacijah. Tod a tu je na delu cel sistem, ki se mu ne smeš izneveriti, če hočeš, da obdržiš njegovo podporo. Kdo r pa prelomi, je prepuščen sedaj in zanaprej sam sebi. Takih slučajev pa i tak dovolj vidiš na univerzi.«
»Gotovo je, da je eno kot drugo zelo težko, in da je stara generacija vedno in povsod enaka. Vendar se zdi, da se dijaštvo tega bolj kot kdaj otresa, im da marsikateri zavestno prevzame nase breme. Samo, da napravi eden to glasno, drugi liho, v sebi. Pa saj je vseeno, živimo tako ali tako, čeprav ne dobro. Za vse organiziramo katoliško dijaštvo pa so razmere gotovo mnogo ugodnejše, posebno še, ker se v skrajni sili vedno najde podpora. Oni za svojega človeka dovolj skrbe.«
Dobro poznanje razmer in miren način pripovedovanja je pričal, da se je tovariš dosti bavil s podporami, ki jih more biti deležem naš študent iz številčno najmočnejšega, organiziranega katoliškega tabora na univerzi.
Toda prav tako se je zdelo, da se je tern podporam že odrekel. Odtod temna soba, dolg pri gospodinji in hrana pri detektivu.
SLOVENSKA MATICA NI VEČ KULTURNA USTANOVA.
Prvič v 26 letih, odkar obstaja »Jutro«, se je zgodilo, d a ni prinesel ta največji slovenski dnevnik poročila o letnem občnem zboru Slovenske Matice. Kaj se je izprememilo? Ali se je »Jutrov« poročevalec, ki je bil na zborovanju navzoč, prepričal, da Slovenska Matica z izdajami slovenske literarne zgodovine, svetovne zgodovine umetnosti itd., ne opravlja nikakega kulturnega dela več in da po svoji pomembnosti daleč zaostaja za vsemi obrtniškimi in podobnimi društvi, o katerih se »Jutro« na široko razpiše vsak ponedeljek? Ali pa so se v tej redakciji res zmešali pojmi o kulturi, ko ob istem času proglaša »Trara-lju.be-zen. Don Juani garnizije«, za kulturni film, ko zamolču je letni obračun stare kulturne ustanove, ki jie vsem ostalim slovanskim narodom največji narodni ponos?
»ŽAL IZGUBLJENA« CANKARJEVA P I S M A.
Fran Govekar objavlja v Ljubljanskem Zvonu pisma, ki mu jih je pisal Ivan Cankar. Z velikim zanimanjem smo pričakovali pisem iz leta 1905. dobe pred izidom »Krpanove kobile«, ko je Ivan Cankar najostreje napadel Govekarja in go-vekarjamstvo. In glej, nekdanji slovenski literat, sedaj »Narodov« gledališki recenzent in magistralni nadsvetnik je praiv ta pisma izgubil. Literarna zgodovina se bo zopet razburjala ... Kako, da so se izgubila prav ta pisma?
BOLGARSKA »TRILETKA«.
Bolgarija se je v triletnem razdobju za vladanja Stambolijskaga močno okrepila, kljub dejstvu. da je plačevala vojne reparacije. Zanimiva je sledeča notica »Slovenije«:
»Pod Stambolijskega triletno vlado je bilo zgrajenih 500 novih mostov, 3000 km novih cest, 1500 km železnic, na stotine javnih poslopij. 400 novih osnovnih šol, 40 nižjih gimnazij, 10 gimnazij. agrarna akademija, mnogo nižjih im srednjih
šol, 2000 ljudskih čitalnic. Dalje je l>ilo ustanovljenih 3000 proizvajalnih, kreditnih in nabavljal-nih poljedelskih zadrug. Z agrarno reformo se je vsa zemlja veleposestnikov razdelila malopo-sestnikom in ubožnim kmetom. Z zakonom o prisilnem delu je država prihranila 1.500,000.000 levov državnega denarja. Ta zakon (.je zainteresiral sociologe vsega sveta.«
Podčrtali smo podatke o šolstvu. Zlahka uvidimo, kaj zmore državnik velikega formatu na prosvetnem polju.
T O V A R I š 1 !
Širite naš list tudi izven akademskih krogov.
MED REVIJAMI.
»KNJIŽEVNOST«.
Končno zopet slov. revija, ki izhaja redno. Izšla je skupna 1.—2. številka novega letnika.
Juš Kozak, ki izgleda, da je zapustil Ljubljanski Zvon, prinaša v doslej ideološko čisto in poglobljeno propagandno revijo novo smer literarnega eseja z ideološkim in borbenim povdar-kom. Revija je s tem dbogiatela, Juš Kozak je pr-
vi	izmed pomembnih kulturnih delavcev in literarnih tvorcev današnjih 40 letnikov vstopil v borbeni krog novih (usmeritev celokupnega življenja in preobrazbe sistema; s svojim pristopom bo oplemenitil dosedanjo smer dela.
In tako se je zgodilo, da je Književnost edina registrirala obletnico smrti Ivana Cankarja. Juš Kozak je izbral nekatere karakteristične črte iz analize Cankarjevega življenja in dela, da bi ustvaril profil njegovega duševnega obraza: Cankarjev veliki tekst so brezobzirne, ostre in jasne, po najgloblji resničnosti našega človeka iskane karakteristike našega javnega življenja in duševnosti posameznikov iz narodnega kolektiva, tekst, ki ga Juš Kozak lepo imenuje »strašen«; pomembnost Cankarjevega stila in njegovo mesto v razvojni liniji umetniškega izraza o slovenskem jeziku; o stvaritelju slovenske drame, ki je šele s »Hlapci« dobila svoje temelje; njegovo jasno opredeljeno razmerje do sodobnih političnih in socialnih vprašan j na Slovenskem, kjer je prvič izrečena misel, da je stopil Cankar v literaturo kot otrok kmetiškega proletarijata; o njegovem odnosu do smiselnosti umetniškega dela in njegovem zorenju v pisatelja proletarskih razmer in orisa simbola proletarskega človeka; o Cankarjevem odnosu do jugoslovanstva in njegovi politični miselnosti in končno o dobi pred njegovo smrtjo, ko je ugašal humor in inaraščala resignacija. Juš Kozak je pokazal v Cankarju umetnika, ki je budil k življenju novega človeka, slovenskega proletarca,, katerega delo bodo pravilno ocenili šele otroci množic.
Poleg splošnih ideoloških in borbenih razprav, ki jih prinaša Književnost, je v tej številki zanimiv članek arhitekta, J. B. »Sociološke osnove moderne arhitekture«, kjer razpravlja avtor o splošnih vidikih novih gradbenih načinov, diktiranih iz današnjih življenjskih razmer družbe. Ob francoskem arhitektu Corbusieru, ki ga navaja, razlaga nove načine gradnje hiš: visoke stavbe, tipizirana stanovanja in pohištvo, popolna higiena. Kar ga od Corbussiera loči, je zavest, da novih stavbnih principov in idealov ne 'bo izvedla današnja »močna roka« diktatorja, ampak novi družabni red. Od člankov v strokovni reviji »Arhitektura«, ki obravnavajo isti predmet, se loči o načelnem gledanju, jasni predstavi i,n morda tudi mnogo večji neodvisnosti. Izgleda, da si oblikovalci novega družabnega reda tudi pri nas dele funkcije in pričenjajo misliti ne le na borbo, ampak tudi konkretno organizacijo življenja. Morda bo članek sprožil plaz.
PO UNIVERZI.
INFORMATIVNA PISARNA »AKADEMSKEGA GLASU«.
Kot pred vsakim vpisovanjem, bo imel Akademski glas tudi ob vpisu v letni semester v avli univerze informativno pisarno za vse akademike, ki potrebujejo kakršnih koli pojasnil o univerzitetnih zadevah. Pisarna se je v prejšnjih seme-
strih izkazala zlasti mlajšim kolegom v veliko pomoč in je s svojim delom stalno razbremenja-vala urade tajništev ali kvesture univerze, na katere je ob vpisu razumljivo velik naval.
Sekretarijat je že izdal potrebno dovoljenj«.
ŠE VEDNO NEREŠENO VPRAŠANJE AKADEMSKEGA KLUBA ELEKTROTEHNIKOV.
Poročali smo o odloku rektorata, s katerim so onemogočeni v bodoče tradicijonalni debatni večeri »Znanstvenega odseka« AKE. Izrazili smo takrat svoje začudenih im obenem upanje, da bo zadeva ugodno rešena; zlasti še, ker smo pomislili na vse verjetne motive, ki so dovedli rektorat do njegovega sklepa in obenem izrazili že tudi tehtne ugovore. Poudariti moramo, da smo našli mnogo odmeva na 'tehniki in da je po posredovanju g. doc. ing. V. Koželja obljubil institut prevzeti stroške za razsvetljavo (ki pa ne bodo v ostalem menda preveliki). Tako ne vidimo razloga, čemu rektorat zadevo zavlačuje, ko so vendar na merodajnem mestu zatrjevali, da je izšla omenjena prepoved zgolj iz razlogov -varčevanj a.
BANOVINA BO ZOPET DAJALA HRANE.
Banska uprava je sporočila univerzi, da bo zopet prevzela prehrano 8 akademikov, katerim je dajala hrano tudi v preteklem mesecu.
NAČIN, KI NE SPADA NA UNIVERZO.
1 udi na univerzi se vam lahko zgodii, da vstopite v urad, obstanete pri vratih, malo počakate, si predenete roke nia hrbet, nato še malo počakate in še malo, dokler se končno ne oglasi izza pisalne mize gospod, ki doslej še ni dvignil glave: »Kaj pa hočete?«
Poveste.
»Nimam časa. Pridite drugič.«
Greste, čeprav se z gospodom še nista videla.
V	stvari je namreč tole: ponekod na univerzo se je vnesel nek duh in način, ki ga moramo odkloniti, ker univerza ni podeželski luirad. Kdor na uiniverzi nikakor nima časa za študente, se bo moral pač sprijazniti z mislijo, da ne spada tja.
PREDSEDNIK DRUŠTVA SLUŠATELJEV JURI-DIČNE FAKULTETE,
France Artnak, je odstopil. Sedanji odbor društva jje bil izvoljen na podlagi proporčnega sistema, da sede v odboru zastopniki treh struj. Seveda je prihajalo v odboru do nesoglasij — pač iz prevelike skrbi za strokovne interese strokovnega društva!
IZPITI NA JURIDIČN1 FAKULTETI.
K pravnozgodovinskemu izpitu se je prijavilo 138 kandidatov. Letos je prvikrat v zgodovini naše univerze število prijavljenih padlo (lani se jih je prijavilo 143). Izpit so doslej opravili tovariši: Ostrožnik Franc, Šporn Alojzij, Klemenc Stane, Krečič Vladislav, Kikl Franc, Briški Martin, Bizjak Viktor, Pezdirc Josip, Ferfolja Herman, Pestevšek Karel, Levičnik Miloš, Prelovšek Borut, Ermenc Božidar, Žuža Drago. Trobevšek Jože, Kumplež Silvo, Simončič Štefan, Ogrizek Marjan, Koštial Elza, Zuzič Savo, Dšuban Ladislav, Mravljak Milan, Hrovat Ferdinand, Krže Ivan, Kovač Ciril, Pezdovšek Karel, Saje Miroslav, šolar Rudolf, Skoberne Friderik, Eržen Josip, Grimšič Franc, Majerle Vincencij, Bricelj Franc, Starin Leo, Šinkovic Ivan, Mikec Fran.
IZ AKCIJE ZA POMOČ REVNIM AKADEMIKOM.
Že v prejšnji številki smo poročali o dosedanjih uspehih akcije. Zaenkrat znašajo denarne podpore krog 12.000 Din, skupno z onimi, ki smo jih te dni nabrali v Kranju, Tržiču in Škofji Loki.
V	prihodnjih dneh bomo nabirali še po drugih slovenskih mestih.
Dvoje moramo ugotoviti. Prvič: naša javnost, predvsem pa naša inteligenca je pokazala razrni-mevanje za bedo našega akademika. Drugič: pri akciji sodelujejo akademiki prav vseh smeri in ni prišlo doslej do obenega, niti najmanjšega
nesoglasja. Akcijo vodi sedaj g. univ. prof. Kral: pod njegovim veščim vodstvom (g. profesor je v mladih letih delal v takšnih akcijah na Češkem) bo mogoče izoblikovati akcijo v trafjmo institucijo.
KOLIKO SO VREDNE DIPLOME?
Praška policija je odkrila družbo, ki je pod firmo društva za mednarodno bratstvo »Via« prodajala diplome »Universiite philotechnique, Bru-xelles«. Za ohranitev videza korektnosti so kandidatom naj preje razpošiljali pismene lekcije, nakar je kandidat moral prestati »izpit«. Le kdor je posebno globoko segel v žep, |jie postal dr. ho-noris causa. Najcenejša je bila inženjerska diploma, ki je stala samo 5000 Kč. Podjetje se je ugodno razvijalo, zlasti novi bogataši so si želeli akademskih, tudi baromskih naslovov in odlikovanj, no in podjetje je kulantno zadostilo vsem željam. Najdražje odlikovanja je ibilo papeško, ki je stalo 10.000 Kč, najcenejša so pa bila odlikovanja južnoameriških držav.
Nasedlo je čez dvesto ljudi, med njimi tudi neki senator.
NAJMODERNEJŠE UNIVERZITETNO POSLOPJE V KULNU.
Lansko leto je bilo izročeno v Kol.nu novo univerzitetno poslopje svojemu namenu. Poslopje, čeprav ni amerikansko razsežno, obsega 30.000 m2 stavbene površine ali 175.000 m3 zazidanega prostora in je le štirinadstropno. Glavna fronta .meri 150 m, proti vrhu pa 230 m. Prostorov imia. 800 in 2000 oken. Samo ogrevnih cevi je 30 k min 50 km elieiktr. voda; 3800 žarnic razsvetljuje prostore. Garderoba more sprejeti 4000 plaščev in klobukov! Avla ima 1500 sedežev, igralski oder in kino-aparatum ter nevidno vgrajene orgle m muzikalni institut. Avla ni samo za reprezentanco, marveč se more razdeliti s premikajočo se steno v d've predavalnici. Poleg avle imia. univerza še 3 kino-dvorane. Centralna knjižnica šteje 800.000 zvezkov, v oknih je posebno steklo, ki zabranjuje žarkom, da ne kvarijo papir in tisk. Razen te knjižnice je v iinstitutih še 250.000 zvezkov. Vsa .nadstropja in traikti so medsebojno v komunikacijski zvezi, na važnih križiščih je načrt stavbe v svrho takojšnje orientacije v posamezne oddelke. Saj ni mala reč, znajti se med 400 napisi nia vhodih v predavalnice itd. Črna deska je 50 m dolga! V pritličju je okrepčevalnica — pravcata restavracija z kar naj udobnejšo opremo in z razgledom v park. Pokrito šetališče meri nad 250 m. Za zdravje skrbi »Rdeči križ«, ki ima tudi rešilno postajo, za potovanje 'potniški urad. Knjigo-tržnica s primernimi cenami je študirajočim kaj priročna. V stavbi so tudi kopeli in naprave, ki jih sodobna civilizacija ne more pogrešati.
Vsi prostori so izolirani napram šumu! Nemci pravijo, da je ta uin.iverza najmodernejša stavba na svetu. Stavbni stroški so dosegli višino 7 milijonov Mk, ineikako polovico stavbnih stroškov belgrajskih klinik. 50 % stavbne vsote je prejelo delavstvo za 500.000 delavnih dni. Kot kurio-zum naj narvedem v kake podrobnosti gre nemška tehnika. Vseh ključev na univerzi je 889. katere oskrbuje hišnik. Rektor, hišnik in ognje-gasci imajo po en ključ, ki odklepa vsa vrata univerze, asistenti pa s svojim ključem odpirajo sobe, ki so njim namenjene, šef instituta odpre s svojim ključem vsa vrata poverjenega instituta.
V	slučaju ognja more sleherni s pritiskom na elektr. gumb odpreti vrata (čeprav bi bila zaklenjena) 'v prostoru, v katerem se nahaja.
Slušateljem v Ljubljani zveni to kot pravljica, tako daleč capljamo za vsem na svetu. In vendar bi ne smele biti te stvari odvisne samo od denarnih virov, Samo naše slabe razmere ne :bi smele zabranjevati omike in zavode kakor si jih ustvarjajo narodi, ki imajo več univerz kakor mi srednjih šol.
Nihče nam ne bi smel braniti, da bi stopali na evropskih tleh v vnsti s študenti zapadnih narodov. Te primerjave nas žaloste in tirajo marsikdaj v obup.
cta F Petre in I. Pirkovič. — Izhaja vsak teden. — Naročnina: akademiki 4 Din, vsi drugi 5 Din mesečno. — Cek. račun: Ljubljana, štev. 16.465. Izdaja konzorcij, predstavnik Zupan France. - Za uredništvo odgovarja Ivo Pirkovič — Uredništvo m uprava: Ljubljana, Wolfova ulica štev. 3/1. - liska
tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. Vsi v Ljubljani.