POROČILA
KONČNA USODA LITERARNE ZAPUŠČINE MATIJE MURKA, ZLASTI
POSNETKOV SRBSKOHRVAŠKIH EPIČNIH PESMI
Vladimir Murko
Matija Murko, ki je umrl v Pragi dne 11. februarja 1952, je zapustil
bogato literarno zapuščino. O njej sem pisal pod naslovom: Sudbina lite-
rarne ostavštine i fonografskih snimaka srpskohrvatskih epskih pjesama
Matije Murka (Narodna umjetnost II, 1963, str. 107—137). Maja Bošković-
Stulli pa pod naslovom: Tragom ostavštine Matije Murka v istem časopi-
su, IV, 1966, str. 285—287.
V svoji oporoki je določil, da pripada korespodenca iz časa do njego-
vega prihoda v Prago (septembra 1920) Narodni in univerzitetni knjižnici
v Ljubljani, vsa ostala, tedaj novejša, pa Narodnemu muzeju v Pragi.
NUK je že leta 1949 dobila v.so korespodenco do leta 1920, pozneje tudi
vso družinsko korespodenco, praški del pa je v Literarnem archivu Nä-
rodniho muzea v Pragi.
Ljubljanski del obsega 9146 pisemskih pošiljk, izvirajočih od 1775 pis-
cev, ki so jih v NUK že pred leti zgledno sortirali in katalogizirali, vendar
z izjemo raznih službenih dopisov, poročil, gradiva za kongrese, spričeval
in potrdil. Čudno je, da v Ljubljani nisem mogel najti dopisov 58 piscev,
ki sem jih vnesel leta 1948 ob urejanju korespodence v svoj (v Ljubljano
nedospeli) izkaz, npr. pisem Gabriele Preisove in P. Skoka. V omenjenem
članku sem objavil seznam vseh dopisovalcev, katerih pisma so v NUK,
obenem s številom ter prvega in zadnjega leta njihovih dopisov.
Praški del je deloma razviden iz knjižnice Jugoslavica v Literarnim
archivu Narodniho muzea v Praze (uredil František Batha, Praga 1957),
deloma iz knjižnice z istim naslovom in dodatkom Dopnky, uredil isti,
Praga 1962. V obeh zvezkih je več podatkov, zanimivih za naše literarne
zgodovinarje, npr. fragment Prešernovega rokopisa Zdravljice, 39 strani
obsegajoči rokopis Levčeve razprave: Odlični pesniki in pisatelji sloven-
ski. Dr. Franc Preširen, razni rokopisi Jana Lega, zlasti o Levstikovem
življenjepisu; sicer pa je v prvem delu naveden seznam jugoslovanskih
korespondentov M. Murku in njegovih dopisov češkoslovaškim dopisoval-
cem, vendar le do črke K. V drugem delu je vsebovana korespondenca za
vse začetne črke dopisovalcev.
Pregled vse literarne zapuščine vsebuje spis: Literarni archiv Nä-
rodniho muzea v Praze: Literarni pozustalost č. 49 o: MATIJA MURKO
181
Poročila
(1861—1952), obdelal Jan Wagner, Praha 1963 (str. 41). Seznam obsega
4729 dopisov, izvirajočih od 1076 korespondentov-posameznikov, 390 do-
pisov, izvirajočih od 36 »korporacij«, ki pa obsega le večje celote (»vetši
celky«), torej skupaj 5119 dobljenih dopisov, poleg tega pa še 173 pisem,
odposlanih 86 naslovi j encem. Med korporacijami so zastopane iz Jugosla-
vije ministrstvo za prosveto v Beogradu, iz Ljubljane Glasbena matica,
Narodna galerija. Slovenska matica. Znanstveno društvo za humanistične
vede, iz Maribora Zgodovinsko društvo, iz Ptuja Muzejsko društvo, iz Za-
greba Jugoslovanska akademija. Sicer so v tej rubriki vsebovane tudi raz-
ne založbe.
Skupno je tu naštetih 5292 dopisov, kar je znatno manj, kakor je
znašal seznam očetovega sodelavca dr. Miroslava Laiskeja, izdelan leta
1953 (gl. naš članek v NU 1963, str. 110—111), ki je obsegal natančno
10.000 dopisov, namreč 9538 pisem z določenimi odpošiljatelji, medtem ko
jih 492 ni mogel določiti. Nekaj manjkajočih dopisov bi vsekakor bilo od
»korporacij« z manjšim številom dopisov. Sicer vsebuje Wagnerjev se-
znam še rokopise, manjše članke, govore po radiu, predavanja in uvodne
govore na prireditvah, razno gradivo.
Vsa korespondenca, tako ljubljanska kot praška, vsebuje vsekakor
obilo gradiva za našo in tujo slavistiko v najširšem pomenu besede, kul-
turno in politično zgodovino, in bi zaradi zvez M. Murka z znanstveniki
iz najrazličnejših držav mogla dajati bogato gradivo za študij teh strok
in njihovega razvoja v času od leta 1890 do 1952. Nekaj te korespondence
je bilo že objavljene in se oglašajo interesenti, ki bi želeli izdati korespon-
denco raznih učenjakov z M. Murkom. Tudi za slovenske in druge jugo-
slovanske literarne zgodovinarje, etnografe in jezikoslovce bi se našlo
marsikaj zanimivega.
Bolj žalostna je zgodovina gradiva o srbskohrvaških epičnih pesmih,
ki jih je M. Murko preučeval v edino primernem okolju na terenu, in si-
cer že na stara leta (1924, 1930—1932), ko so propadla njegova prizadeva-
nja, da bi domači strokovnjaki preučevali te junaške pesmi med samim
ljudstvom, kjer so tedaj še živele, a jih je kljub oživitvi teh pesmi med
narodnoosvobodilnim bojem vse manj.
Usoda fonografskih posnetkov iz leta 1912 in 1913, posnetih v Bosni
in Hercegovini po naročilu dunajske akademije znanosti, ni bila tako ža-
lostna, kot so to napovedovale moje prve informacije: res so propadli med
uličnimi boji na Dunaju leta 1945 izvirniki (valji), toda pravočasno so jih
prenesli na kovinske negativne plošče, s katerih bi se pesmi verjetno dale
prenesti na fonografski trak. Poleg tega so ohranjeni tudi vsi očetovi za-
piski s teh potovanj in besedila nekaterih zapetih pesmi v treh ali celo
štirih verzijah.
Zalostnejša je usoda praških fonografskih posnetkov (valjev) s poto-
vanj iz leta 1930-—1932 po raznih delih Jugoslavije. Od prvotnega števila
349 valjev, od katerih jih je izginilo v Berlinu leta 1945 med boji 53 po-
slanih tja, da bi se preučila možnost boljše ohranitve besedila na teh zelo
občutljivih parafinskih valjih, jih je poklonilo predsedstvo Češkoslovaške
182
Poročila
akademije znanosti 14. decembra 1965 jugoslovanski ambasadi v Pragi le
138. Zlasti po zaslugi M. Boškovič-StuUi jih je dobila Jugoslovanska aka-
demija v Zagrebu. Nekaj jih je propadlo pri nekem ognju v nekdanjem
Slovanskem ustavu, ki je M. Murku omogočil ta potovanja. Po mojih ra-
čunih bi utegnili praški valji obsegati kakih 12.215 desetercev, in se je
zlasti prof. A. B. Lord zavzemal za objavo tekstov, ki so bili sicer večino-
ma le odlomki, zlasti pa začetki pesmi, čeprav sva leta 1930 z dvema fo-
nografoma lahko posnela tudi dve daljši nepretrgani pesmi (7 oziroma 8
valjev po približno 40 desetercev). Ce se namreč zaradi nejasnega bese-
dila ista plošča preigrava večkrat, se občutljiva površinska plast nenehno
obrablja, ne glede na druge škodljive zunanje vplive. Zato sem še vedno
upal, da bi bilo mogoče prenesti besedila z valjev na magnetofonski trak,
ki bi omogočal, da se besedilo po večkratni ponovitvi vendarle natančno
ugotovi.
Najnovejše informacije ravnateljice zagrebškega Instituta za narod-
nu umjetnost dr. M. Bošković-Stulli so žal pokopale zadnje upe, da bi se
dalo besedilo vsaj teh 138 valjev restavrirati. Sodelavci Instituta so nam-
reč v prostorih Odbora za narodni život i običaje Jugoslavenske akademije
znanosti i umjetnosti presneli besedilo še kolikor toliko ohranjenih 129
valjev na magnetofonski trak, kar je opravil na svojem fonografu Ivan
Gerersdorfer. Vendar je bila večina valjev prav slabe kakovosti, ker so
valji izrabljeni, poškodovani ali počeni. Besedilo skoraj vseh posnetkov je
nerazumljivo z izjemo nekaterih besed, mogoče pa je »spremljati večino
melodičnih linij«. Zaradi nerazločnosti posnetkov tudi ni bilo mogoče do-
ločiti, v katero izmed (7) škatel spadajo posamezni, le deloma pravilno
oštevilčeni posnetki. Sicer so sodelavci Instituta, ki zaslužijo za svoje pri-
zadevanje in nehvaležno delo vso pohvalo, zapisovali te-le podatke: o po-
snetkih; navajali so podatke s škatel, če so bili čitljivi; zapisovali rezultate
opazovanj o posnetkih, navedli, kdo poje (eden ali dva glasova, moški ali
ženska), kakšna je glasbena spremljava, koliko posnetkov je na valju,
opažanja o tehnični kakovosti posnetka.
Posnetki so spravljeni v arhivu Jugoslavenske akademije, magneto-
fonski traki pa v Institutu za narodnu umjetnost. Sicer je Akademija do-
bila tudi (po članku M. Bošković-Stulli v Nar. umjetnosti 1966, str. 286):
1. fotografije in negative (steklene plošče in filme) s potovanj iz leta 1930-
1932 skupaj z zapisniki, ki se nanje nanašajo, 2. Murkove potne zapisnice
s teh potovanj; 3. deloma poškodovan fonografski aparat.
V svojem članku (Nar. um 1963, str. 119) sem opozoril še na to, da
obsegajo očetove potne zapisnice 3418 strani, deloma seveda stenografi-
ranih in zato težko čitljivih, ki obsegajo poleg besedil snemanih pesmi z
različnimi variantami številne podatke o pevcih, s katerimi je oče delal,
vštevši pevce, katerih ni posnel ne na fotografski ne na fonografski apa-
rat. Zapisnice obsegajo tudi precej drugega etnografskega gradiva, ki ga
je oče vsaj deloma uporabil tudi v knjigi: Tragom srpsko-hrvatske narod-
ne epike — Putovanja u godinama 1930—1932, I, II, Zagreb 1951. Za ob-
javo teh zapisnic se je zavzemal svoječasno tudi A. B. Lord, ki je v prej-
šnjih letih posnel v raznih delih Jugoslavije, zlasti v Sandžaku, številne
183
tekste epičnih pesmi z modernim električnim magnetofonskim aparatom,
in sicer nekatere, tudi daljše pesmi v celoti, in izdal na podlagi svojih
skušenj s srbsko-hrvaško epično pesmijo knjigo The Singer of Tales, Cam-
Ijridge 1960, kjer jih uporablja za primerjavo z epičnimi pesmimi drugih
narodov, počenši s Homerjem..
Po informacijah M. Bošković-Stulli pač ni več možnosti, da bi se ugo-
tovilo besedilo posnetkov, ki bi omogočilo podrobnejše preučevanje srb-
sko-hrvaških epičnih, deloma tudi liričnih pesmi, posnetih med dolgolet-
nimi napornimi in nevarnimi potovanji po »epičnem« območju Jugosla-
vije po stanju v letu 1930—1932. Potrebna bodo še nadaljnja preučevanja
teh pesmi na terenu, dokler te pesmi še živijo med ljudstvom, ki jih po-
nekod še vedno na novo ustvarja. Saj so pokazale odprave Glasbeno na-
rodopisnega inštituta v Ljubljani, da epična pesem živi ponekod celo v
slovenskih obrobnih pokrajinah, npr. v Beneški Sloveniji, četudi se je že
pisalo, da Slovenci epičnih pesmi ne prepevajo več. Potem bi se lahko
tudi izpolnila poslednja očetova želja, naj bi čimprej izdali Veliko zbirko
slovenskih narodnih pesmi, pri kateri je toliko let sodeloval.
ZUSAMMENFASSUNG
DAS SCHICKSAL DES LITERARISCHEN NACHLASSES MATIJA MURKOS
In dem eingangs zitiertem Artikel über das Schicksal des literarischen
Nachlasses und der Phonogrammaufnahmen serbokroatischer Heldenlieder des
am 11. Februar 1952 in Prag verstorbenen Prof. M. Murkos erwähnte ich, dass
der laut seinem Testament der National-und Universitätsbibliothek Ljubljana
bestimmt Teil des Nachlasses aus der zeit bis 1920 9146 Schriftstücke enthält,
die dort nach Verfassern aufgezählt sind, während die neuere Korrespondenz
aus den Jahren 1920—19.'i2 in Prager Literarni archiv Närodniho muzea v Praze
laut dem veröffentlichten Katalog nur 5292 Schrittstücke enthält, obzwar sie
ursprünglich 10000 Stücke enthalten sollte. Dieses Material sollte die jugosla-
wische und übrige Slavistik interessieren, da sie sich auf eine Reihe von Sla-
visten und auch anderen Verfassern aus zahlreichen Staaten verteilt.
Trauriger ist das Schicksal der Phonogrammaufnahmen von serbokroati-
schen Heldenliedern. Während die in der Wiener Akademie befindlichen Auf-
nahmen aus den Jahren 1912/13 aus Bosnien und der Herzegowina zwar nicht
in den Kriegswirren vernichteten Originalwalzen, sondern wenigstens auf Me-
tallplatten (Negative) erhalten ist (samt den dazu gehörigen Aufzeichnungen),
sind von den aus den Jahren 1930—1932 aus verschiedenen jugoslawischen Ge-
genden stammenden ursprünglich 349 Walzen von dem Nachfolger des Slavi-
schen Instituts Prag im Jahre 1936 der Jugoslawischen Akademie der Wissen-
schaften und Kunst in Zagreb nur 138 übergeben worden, während der Rest
schon früher aus verschiedenen Anlässen verloren ging oder vernichtet wurde.
Eine genauere Durchsicht der verbliebenen auf Tonband in Zagreb übertra-
genen Walzen zeigte leider, dass auch die restlichen Walzen beziehungsweise
ihre Texte nicht mehr verständlich sind. Es sollten also die im jugoslawischen
»epischen Gebiet« noch lebenden Volkslieder rechtzeitig auf Tonband aufge-
nommen werden. Prof. A. B. Lord schlägt die Ausgabe der erhaltenen Rei-
setagebücher M. Murkos vor, die auch (auf 3418 S.) viel ethnographisches Ma-
terial enthalten, leider aber schwer leserlich sind.
184