Uredništvo: Schilleijeva cesta štev. 3, dvorišču, I. nadstropje. * * Rokopisi se ne vračajo. * * List izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov ob 4. uri popoldne. * * Sklep uredništva ob 11. uri dopoldne. * * Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. * * Anonimni dopisi se ne uva-žujejo. NARODNI DNEVN Upravništvo: Schilleijeva cesta štev. 3. Naročnina znaša za avstro-ogerske dežele: celoletno ... K 25'— polletno ... K 12-50 četrtletno . . . K «"•-0 mesečno ... K 2'10 Za Nemčijo: celoletno ... K 28"— za vse druge dežele i. Ameriko K 30--Naročnina se pošilja vnaprej. Za oglase (inserate) se plačuje od čveterostopne petit vrste po 12 h, za večkraten natis primeren popust. Posamezna štev. stane 10 h. Št. 227. Telefonska številka 65. Celje, v četrtek, 6. oktobra 1910. Čekovni račun 48.817. I LClO II. Revolucija na Portugalskem. Neposredni povod. Listi so zadnje dneve mimogrede poročali, da je začela portugalska vlada odločno protiklerikalno politiko. Sedanji — po nekaterih vesteh že bivši — ministerski predsednik Teixera de Souza sicer nikakor ni liberalen, saj je bivši član konzervativne desnice v portugalski zbornici; ali ker so se mu jela majati tla, je moral iskati stikov z republikanci pod vodstvom Alfonza Costa in radikalci pod vodstvom Alpoima, največjega nasprotnika klerikalizma na Portugalskem. Te dve stranki ste ga silili k antikle-rikalni politiki po španskem in francoskem vzorcu. Klerikalci so seveda storili vse v svojo obrambo; pri volitvah meseca avgusta so silovito hujskali proti vladi. Duhovniki so proglašali, da bodo žene naprednih volilcev rodile mesto otrok razne živali, dalje da bo vlada dala cerkve podreti itd. 2e 21. avgusta so skušali klerikalci vreči vlado in upe-ljati prejšnji absolutistično-klerikalni sistem v deželi. Sedaj še sicer niso vsi dogodki razjašnjeni — a mnogi sodijo, da so skušali klerikalci umoriti vodjo republikancev v Lizboni, na kar so dali ti signal za revolucijo in izgnali kralja iz dežele. — Pravi se, da je neki blazni častnik Rebello na povelje klerikalcev umoril zdravnika dr. Bombarda, načelnika republikanske strankarske organizacije v Lizboni. Ko je še ležal Bombarda v agoniji, se je že zbralo na tisoče ljudi na glavnem trgu, ki so vpili: Doli s klerikalci! Doli s popi! Smrt morilcem! In kmalu nato so govorili topovi.. . Ni pa izključena možnost, da ste ti imeni Bombardo in Rebelllo le bili gesli za izbruh revolucije. Da nosi ista anti-klerikalen značaj, kaže poročilo, da morajo dati vstaši stražiti samostane pred ljudstvom. Sicer pa so že zadnje volitve pokazale, da je monarhiji v Portugalskem odklenkalo. Republikanci so podvojili število svojih mandatov in dr. Costa, njihov vodja, je rekel, da pomenijo te volitve odpoved kralju Manuelu... Od volitev naprej so se republikanci skoro javno pripravljali na vstajo, vsled česar so premožni ljudje zapuščali deželo in nalagali svoj denar v niozemstvu. Izbruh je vlada tudi posušila s tem, da je zadnje mesece disciplinirala več višjih monarhističnih častnikov, ker je bila njihova zanesljivost zelo dvomljiva. Vesti o tajnem častniškem komplotu niso hotele utihniti. — Uprav pred vstajo je izbruhnila tudi železničarska stavka. Boji v Lizboni. Ko je bilo dano znamenje za vstajo, so vodji revolucije takoj zasedli vse poštne urade in pretrgali vse zveze z inozemstvom. Več polkov, osobito topništvo, se je vzdignilo in za vstajo so se izjavile tudi vojne ladije. Na trdnjavicah na levem bregu reke Tajo je zavihrala republikanska zastava. Kralju zvesti vojaki so zasedli dohod k palači in sredino mesta. Nato so začele vojne ladije bombardirati kraljevo palačo, po mestu pa se je razvnel ljut boj, o katerem se pa še trenutno ne ve, kako se je končal. Francosko ministerstvo za zunanje zadeve je dobilo včeraj, 5. okt. iz Lizbone sle- deče poročilo: Bombardma na kraljevo palačo je bil zvečer 4. t. m. končan. Ob tem času se je še nahajal kralj s svojo materjo Amalijo in kraljevim dvorom v palači in sicer v kleteh. Ko je obstreljevanje prejenjalo, so se začela pogajanja z revolucionarji za svoboden kraljev odhod. Prebivalstvo je republiki naklonjeno. Kaj je s kraljem? Kralj Manuel, katerega so 1. 1908 po umoru njegovega očeta in brata tako nenadno prestavili iz \ vrst mornariških častnikov na kraljevi prestol, je zgubil zadnje mesce pri prebivalstvu še one simpatije, kar jih je imel. Zapravljal je ravno tako kakor njegova mati in stara mati, vrh tega je imel razmerje z neko Parižanko, katero se Portugalcem ni nič kaj dopadlo. Portugalska je vsled zapravljivo-sti kraljeve rodbine in neverjetne korupcije posameznih strank gospodarsko malodane popolnoma propadla; vse je upalo, da bo pod republiko boljše. — Berlinski »Lokalanzeiger« poroča iz Lizbone 5. oktobra.: Ko se je sinoči 4. okt. zmračilo, je poslala braziljanska vojna ladija Sao Paolo, ki je zasidrana v Lizboni, ladjico do kraljeve palače, na katero je stopi! kralj Manuel z rodbino in dvorom ter se ukrcal v vojno ladijo. To poročilo velja za zanesljivo. Revolucijonarji so vedeli za to in so molčali; kralja niso hoteli prijeti, ker so se bali mednarodnega konflikta in pomoči kralju iz Angleškega. — Kralj se po pariških poročilih dolgo ni mogel odločiti za beg. Braziljanska vojna ladija je došla v Lizbono po predsednika braziljanske republike, ki se je tam mudil. Zadnja poročila. Iz Pariza poročajo 5. okt.: Revolucijonarji so v Lizboni že gospodarji. Proglašena je portugalska republika. Republikanski odposlanci se trudijo sedaj pridobiti pokrajinska mesta. Razpisane bodo nove volitve; po Lizboni hodijo vojaške patrulje, ki vzdržujejo mir in red. Iz Berlina pa poročajo, da vlada v mestu silen nered; boji se še nadaljujejo. Zagotavlja se, da bode ostal večji del armade kralju zvest. — »N. Fr. Presse« poroča, da bode Anglija sicer skrbela za osebno varnost kralja Manuela, ki se bode najbrže naselil na Angleškem, da pa ne bode ovirala proglašenja portugalske republike. — Iz Gibraltarja sta že odpluli v Lizbono dve angleški križarki. Avstrijski Jugoslovani in morje. Spisal dr. Kari Slane. (Dalje.) II. Stal sem nekoč na verandi prekrasnega gradu v Devinu, ki leži ob morju med Trstom in Tržičem. Najlepša panorama se podaja tu človeku. Doli pod nogami Jadransko morje, daleč, daleč, dokler sega oko, na desno Oglej, na levo Trst. Ali je kaj na Slovenskem toliko vredno, kakor ti kraji, to morje! Ali ni nemara stal Gregorčič tukaj, ko so mu potekli izpod peresa verzi: »Naš bil nekdaj je ves ta raj. Očetom našim domovina. A zdaj zatrt je tod naš glas, In tuji krog zvene glasovi. Tuj trg in grad. Tuj ves je kras, Oh, — naši so samo grobovi.« — »Moje truplo zemlji, mojo dušo nebesom, moje srce izročam večnemu Rimu«, je dejal irski katolik O. Connel. Ali se ni tako tudi glasilo skozi vso zgodovino Slovenstva,razven najlepše strani iste. lute-ranske dobe? Ali bodemo umrli, poitaljančeni, po-nemčeni? Ali ni lepšega razgleda v bodočnost? — Adrijansko morje! — »Narod meri svoje moči z drugimi narodi in z zemeljskimi, naravnimi močmi, to je, moč naroda se meri z njemu sorodnim življenjem in s tujo mu naravo. V tem boju leži vsa izgoja narodov. K zemeljskim močem spada tudi moč morja. Morja je 72 % zemeljske oble, kopnega je le 28%, (366 milijonov qkm morja proti 144 milijon. qkm kopnega.) Morje je izvor politične moči vsakega naroda, ki se mu zaupa. Ono ne bogati samo po morski trgovini izdatnejše ko trgovina na kopnem, morje tudi razvija splošne moči ob morju bivajočega naroda, ker ga vedno sili k večjim naporom za obrambo in razširjenje svojega življa. Ob morju se je začela prva civilizacija, od tam je napredovala v osrednje dežele. Kar ima pokazati svetovna civilizacija lepega v umetnosti, se najde v deželah ob morju. Lepše, bogatejše življenje in največje čine človeškega poguma je izgojilo morje. Od Feničanov, Grkov in Rimljanov najdemo ravno pomorske narode kot avantgardo vse človeške civilizacije. In morje je prinašalo tudi slobodo, na njem se je gibal človek prosto. Izpostavljen tisoč nevarnostim, je postal človek na njem pogumen, ker je zrl smrti vsak dan v lice in vedno mislil na to, kako bi ji ušel. Velikanske širine in daljave so mu širile prsi ter utrjevale živce; vozil je vedno dalje in dalje do neznanih mu krajev. Napredek ved se ima zahvaliti največ mornarjem. Ne samo trgovina ob morju, tudi živila, ki jih je morje dajalo, so redila obmorske narode dobro in jim dajala novih moči za gospodstvo čez druge.« Vozaril sem se na lepi ladji doli do Kotora, videl važnejša mesta ob morju v Dalmaciji, prevozil Hercegovino, Bosno ni Hrvaško; uvidel sem, da ne smemo Slovenci obupati. Ali je ta svet tu doli lep! Ljudje zdaj potujejo, potovanje ne stane dosti in je nekaj v sedanji vzgoji in omiki, kar zahteva, da se gre pogledat po svetu. Tu doli naj se potuje! In velik je ta južni svet ob Adriji. Ta svet je kultiviral Fenicijan, Grk in Rimljan, ta svet je bil italijanskim trgovcem, posebno pa Benečanom vir, iz katerega so črpali bogastva. Slovan se ni mogel povzpeti na njem do tega, kar zovemo bogastvo narodov. Če izvzamemo bogate Dubrovničane v srednjem veku, najdemo vse druge Jugoslovane v srednjem veku odvisne od Benečanov in drugih Lahov, Turkov, Madjarov; južni Slovan bije boje laških trgovcev na kopnem in na morju, vodi brodovje istih po LISTEK. Institutka. 2« Roman. Spisal Fedor Gradišnik. Drugi del. 1. S cerkvami in božjimi hrami je naša slovenska domovina čudovito bogato obdarjena . .. Ni ga skoraj grička, ni ga hribčka, na katerem ne bi stala bela cerkvica in vabeče zrla doli v prostrano dolino, na zeleno planjavo, na ponižno kmečko vasico . . . Naš človek je preprost in bogaboječ kakor malokdo ... in ves srečen in blažen je, če more izkazati božanstvu svojo hvaležnost na ta ali oni način . . . Tako so večinoma nastale vse cerkve po naših gričih, postavljene so iz hvaležnosti za razne dobrote, izkazane kmetu v dnevih nadloge in težave ... Toda prišli so polagoma tudi drugi časi, z njimi drugi ljudje, druga čustva, drugo življenje. In kar je bilo poprej kmetu srčna potreba, kar ga je poprej sililo v njegovem srcu in mu ni dalo poprej miru, kot da je uresničil in udejstvil zapoved svoje duše — vse to mu je postalo v teku časa težko breme, moreče vse njegovo bitje, osužujoče vse njegovo življenje . . . Spekulativni ljudje, ki so spoznali rahlo dušo našega človeka, so prišli v deželo in v imenu vere in v imenu najsvetejših čustev ponižnega slovenskega kmeta so zarobili njegovo življenje in tako je postal odvisen od tujcev, misleč spočetka, da služi s tem bogu in sveti veri . . . In poprej kot se je mogel zavedati svojega položaja, je bil siromak hlapec onih, ki so živeli od njegovih žuljev, na njegovi zemlji, od njegovega denarja . . . Menil je, da dela za boga in za nebesa — a delal je za one, ki so se po krivici imenovali namestnike božje na tem grešnem svetu ... in dostikrat dovolj se je zgodilo, da je postal berač brez doma in strehe, dočim se je tat njegovega blagostanja, njegove tihe družinske sreče — mastil in ščeperil ter poleg tega še vihtel bič nad onim, ki mu je s svojo lastno ne- srečo ustvaril udoben dom in prijetno življenje... Poprej je postavljal cerkve iz lastne volje... zdelo se mu je, da mu je bog mnogo bližji in naklonjenejši, če mu ie postavil prijazno, belo hišo ... in to mu je bilo v zadoščenje za itak ne posebno prijetno življenje . . . Storil je to iz nekega prirojenega egoizma, ne toliko iz ljubezni in ponižnega češčenja do svojega najvišjega gospodarja, kot zato, ker je to v prvi vrsti njemu ugajalo in ga storilo kolikor toliko zadovoljnega in srečnega . . . Odkar pa so se naselili v naših krajih ošabni tujci s svojimi različnimi duhovnimi redovi — od tedaj se je vse to hipoma nehalo... Kmet je postal suženj samostanov, ki jih je moral zidati na povelje... In vedno več in vedno več jih je prihajalo oholih, gospodstva željnih ljudij in vedno bolj in bolj so zapredli ubogega ratarja v svoje mreže, dokler ni bil slednjič popolnoma v njihovi oblasti ... odvisen od onih, ki jim je sam priskrbel udobnost in bogastvo . .. (Dalje sledi.) Adrijanskem in drugih morjih, on ropa in kmetuje za nje, on daje svoje hrastove hoste za stebre njihovih palač v beneških lagunah in drugi les za obmorska mesta, njegovi sinovi dopolnjujejo prebivalstvo obmorskih mest na Adriji. In kako dobro bi znal Jugoslovan sam gospodariti, kako bogastvo si pridobiti in ž njim okrasiti svoja mesta, kaže nam bogati slovanski Dubrovnik, ki je še danes najlepše mesto na slovanskem jugu. Dubrovničani so bili republičani, to je že nekaj; njihovi vodilni ljudje so 'imeli neupogljiv znak in hoteli so dobro živeti, kakor bližnji Benečani, ki so ž njimi tekmovali za nadvlado nad feudalno kmetijo v Istri, Dalmaciji, Hercegovini, Bosni in Hrvaški. V napredovanju Dubrovnika je tudi nekaj dela pravih Italijanov, ki so vedno živeli v tem mestu in po vsej Dalmaciji, kakor pri nas Nemci. Na potovanju skozi te kraje se Slovencu sili vprašanje, zakaj si nismo mi Slovenci in isterski ter dalmatinski Hrvati, ki smo živeli ob morju, iz svojih moči pridobili kake večje omike, bogastva s svojimi močmi, zakaj nismo kaj posebnega podali svetovni kulturi? Govori se o feničan-ski premetenosti v trgovstvu, o grški umetnosti, o rimljanski kreposti na teh zdaj jugosl. tleh; Benetke in druga italjanska mesta v obližju so slovela že v srednjem veku kot močne, bogate državice, katerih bogastvo je stvarilo še danes občudovanja vredne stavbe in čudeže umetnosti. Ta ali oni večji slovanski talent se nahaja ooitaljanjen, ali slovanskega pokreta ni dosti zaslediti v gospodarskih in druzih kulturnih razvojih srednjega veka in sedanjega sveta. Ali je južni Slovan inferiornejša rasa. ali nima višje duševne sposobnosti in zmožnosti? Sedanji svet govori in piše le o rimski jakosti, grški umetnosti, nemški pridnosti, angleški eneržiji in stavlja vso zdajšnjo kulturo na račun teh narodov in pripisuje naštete vrline posebni rasi teh narodov, tako, da bi bila rasa neki merodajni činitelj v razvojih narodov. Komaj še pridejo pri tem upoštevanju nekateri Romani, kakor Francozi in Italjani v poštev. — Morebiti je dobro, ako Jugoslovani to vprašanje študiramo, morebiti pridemo do sredstev, katera bodo naša dela pospešila, katera bodo ves naš narrfdni boj za obstanek in razvoj postavila na prave podlage in bodemo gotovejše gledali v bodočnost. Vprašajmo v tem oziru kulturne zgodovinarje, vprašajmo socijologe, naravoslovce, narodne ekonome, morda najdemo razlago za to, zakaj nismo dosegli mnogo južni Slovani v preteklosti, zakaj smo taki v sedanjosti in kaka nam bode bodočnost. Dalje prihodnjič. Deželni zbor Kranjski. Ljubljana, 5. oktobra. Danes dopoldne se je pričelo jesensko zasedanje deželnega zbora kranjskega. Obolelega deželnega glavarja zastopa njegov namestnik baron Lichtenberg. Na strani narodno-napredne stranke manjkajo: dr. Oražen, ki je odložil mandat, Lenarčič, ki ga zasleduje okr. sodišče na Vrhniki (zadeva se izroči imunitetnemu odseku), in Knez, ki je odsotnost opravičil. Galerije niso posebno obiskane. Seja se prične ob pol 11. uri dopoldne. Navzoč je tudi baron Schwarz. Po od-goditvi formalnosti — zastopnik deželn. glavarja govori razun omenjajoč cesarjev god — izključno le nemški, se preide k dnevnemu redu. Prva točka je interpelacija glede Hribarjeve nepotrditve, ki so jo vložili klerikalci — kakor je »Nar. Dn« že začetkom Hribarjeve afere poročal —, in so napravili slepomišni manever, da zakrijejo ž njim svoje spletkarije v tej zadevi. Da je to res, dokazuje dejstvo, da je imel Schwarz že naprej spisan, torej pripravljen odgovor na interpelacijo. Nedvomno je, da je ravno tisti, ki je celo zadevo na korist stranki, vladi in zaveznikom Nemcem vodil, sestavil interpelacijo in tudi baronu Schwarzu odgovor. In ta ravno tisti je bil dr. Šusteršič. Da je mož spo-polnil svoje delo, je predlagal še debato o tej točki. Kajpada da je potem, ko je Schwarz s tresočo roko in glasom slabe vesti prečital interpelacijo, k tej točki tudi prvi govoril. »Slučaj nepotrditve ljubljanskega župana se mi zdi potreben, da deželni zbor v stvari zavzame svoje stališče. To je prvi slučaj, da se ni potrdil župan mesta, ki je na slovanskem jugu edino mesto z avtonomnim štatutom. Vlada sicer res ni dolžna pojasniti razlogov odklonitve, toda dobro bi bilo, da navede konkretne razloge za svoje dejanje (o ti stari lisjak Šusteršič!), ker je cela afera vedla do tega, da imamo sedaj na ljubljanskem rotovžu vladnega komisarja. Le cesar je tisti, ki mu ni treba navesti razlogov, zakaj ni potrdil Hribarja. Ne zahtevamo pa od cesarja, da navede razloge, ker on lahko tudi potrdi, če tudi vlada nasprotno predlaga. Mi se torej držimo vlade, od katere želim (aha!), da nam bolj konkretno pojasni razloge nepotrditve.« Do tu je stari lisjak še precej dobro markiral svojo nevednost (?) in opozicijonalno stališče. A zdaj pa pride že bolj z barvo na dan. Ukvarja se namreč z nekim stavkom iz nekega Hribarjevega poročila in ta stavek naj bi bil orožje v roko vlade proti Hribarju. Pripoveduje, da je šel k Schwarzu, ministru Haerdtlu ter min. preds. Bienerthu ter tam povsod zahteval (?) potrditev Hribarja ljubljanskim županom. Kaj se je pa potem zgodilo, pa naj drugi povedo. (Tu je namignil na intervencijo dr. Ploja). S tem je stranka dokazala, da zapostavlja lastne interese tam, kjer se gre varovati splošne interese (ali je to Šusteršič sam sebi verjel ?). Namiguje, da je bilo še pred cesarjevo odločitvijo mogoče kaj doseči, če bi se bila nasprotna stranka obrnila na druge someščane (t. j. na dr. Šusteršiča). Zdaj se moramo ukloniti odločitvi cesarja, zahtevamo pa od vlade, da glede avtonomije napravi takoj red. Zato predlaga resolucijo, v kateri se obžaluje, da je do tega prišlo, da pa želi, da se čimprej ustvarijo normalne razmere. Dr Tavčar pravi, da se mu zdi. da je cela stvar med klerikalci in vlado dogovorjena, ker je Schwarz proti svoji navadi takoj prečital že včeraj dogovorjeno stvar. (Ugovori pri klerikalnih poslancih.) Vsakdo, tudi nasprotnik, mora Hribarju priznati velike zasluge za Ljubljano. Zato se je tembolj čuditi, da je vlada potem, ko je bil Hribar že petkrat potrjen, ravno sedaj predlagala njegovo nepotrditev ter s tem spravila cesarja samega v čuden položaj. Govornik zavrača dr. Šušteršičeva namigovanja glede dr. Ploja. Nasproti dr. Šušter-šiču obrnjen pa reče s povzdignjenim glasom: »Dr. Šušteršič je naglašal, da ko je v tej zadevi interveniral, še ni dobil neugodnega utiša pri vladi. Jaz vas poznam in zato rečem: Če bi bili vi rekli: V imenu stranke zahtevam, da se Hribar potrdi, bi bil Hribar gotovo danes že župan! Vsaj ste v zavesti svoje moči in vpliva na tak način še druge manjše osebe spravili do cilja, četudi vladi niso bile po volji. (Ugovori na klerikalni strani.) Govori se pa, da je bila cela ta stvar dogovorjena le v ta namen, da sedaj vladni komisar vodi nove volitve po novem občinskem štatutu. Preteklo je že več kot štiri tedne od časa razpusta občinskega sveta, treba je volitve razpisati, pa o tem še ni duha ne sluha. Če ste odkritosrčni, kakor ste to izrecno po-vdarjali, primorajte Schwarza, da razpiše takoj nove volitve. Predlaga resolucijo v smislu, da se razpišejo takoj volitve. V istem smislu govori tudi dr. Triller in kritikuje uporabo orožništva, zlorabo pri konfiskacijah naprednih listov itd. Nemški nacijonalec dr. Eger je še najbolj odkrito povedal, zakaj Hribar ni bil potrjen in zakaj Nemci zaradi tega ničesar ne ugovarjajo proti vladi. Spomnil se je septemberskih dogodkov, kjer da Hribar ni dovolj skrbel za varnost posestva in življenja Nemcev(?). — Dr. Novak je mnenja, da dr. Šušteršič le hlini ljubezen do avtonomije Ljubljane, ker ravno novi mestni štatut — delo klerikalcev — je jasni dokaz, da je vse to golo hinavstvo. Dr. Egerja pa samo vpraša, kaj je bilo leta 1908. v Ptuju in zakaj tudi Ornig ni bil odklonjen? — Baron Schwarz odgovarja na očitanje nar.-napr. poslancev, češ da ne stoji pod dr. Šušteršičevo komando. Glede novih volitev pa ima vlada svoje posebno pravno mnenje (aha). Rok razpusta še ni pravomočen, on pa da bo že pravočasno preskrbel predpriprave za nove volitve. V debato še posežeta dr. Krek in dr. Lampe. Prvi se kar cedi odkritosrčnosti in socijalizma, dr. Lampe pa se spodtika ob prejšnje občinske volitve. Pri generalni debati je prišlo do malega hrupa, ker je dr. Tavčar očital zlorabo spovednic. Popoldne ob 4. uri se je seja nadaljevala. Poročila deželnega odbora so se izročila dotičnim odsekom, le poročilo o spremembi mestnega Statuta ljubljanskega se je na predlog dr. Pegana vzelo takoj (brez izročitve odseku) v pretres. Napredni poslanci dr. Tavčar, dr. Triller, Gangl in dr. Novak so še enkrat naštevali krivične strani nameravanega štatuta. Z glasovi klerikalcev in Nemcev se je sklenil prehod v špecijelno debato. Napredni poslanci so zapustili dvorano. Predlog deželnega odbora glede izpeljave od vlade zahtevanih sprememb mestnega štatuta in novega obč. vol. reda je bil tudi v špecijalni debati sprejet. Nujni predlog dr. T ril le rja v zadevi nepotrditve Hribarjeve je bil z glasovi klerikalcev in Nemcev odklonjen. Predlog dr. Novaka o draginji je bil izročen upravnemu odseku. >■ o Predsedujoči baron Lichtenberg je dal besedo dr. Zajcu, da utemelji svoj nujni' predlog o dež. zdravstvenem svetu. (Dr. Šušteršič:-Prosim, kratko!) Vkljub temu opominu je govornik govoril na dolgo in široko. To ni bilo po vol}i'Lampetu. Šel je k dr. Šusteršiču, ga pocukal za rokav-in ga naprosil, naj gre še enkrat k dr. Zajedi,'ida ga opozori, naj kmalu konča. Šusteršič )e> res šel k Zajcu, a ta je ostal renitenten ter je- nadaljeval svoja izvajanja. Ta dogodek kaže, da Zajčev predlog, ki je kolikor toliko naperjen proti dež. vladi, oz. baronu Schwarzu, ni nič prav po godu niti dr. Šusteršiču niti dr. Lampetu. To je povsem umljivo, saj je znano razmerje med klerikalci in baronom Schwarzpm. Predlogu je bila priznana nujnost in odseku se je naročilo, naj, poročit o njem tekom enega tedna. Končno sta bfta sprejeta nujna predloga dr. Lampeta o poljskem; črvu in posl. Matjašiča glede podpore vinogradnikom. Baron Lichtenberg je prečital dnevni red prihodnje seje, ki bo jutri v četrtek ob 1,0. uri dopoldne. iSTl ,Cu Štajerske novice. Slovenski naprednjaki in — nemški pastorji. Dogodki v štaj. dež. zboru so za vsal^eg* pametnega človeka pokazali, da slov. poslanci ranjke kmečke zveze, sedaj stranke vseslov. ljudskih sleparjev, delajo v prvi vrsti klerikaiap, potem šele narodno politiko. To je pokazala nedvomno izjava dr. Koroščeva v „Vaterlanduu, to je pokazal tudi potek pogajanj za delazmožnost štaj. dež. zbora v Gradcu. Gre se za odločen naskok duhovništva na naše ljudsko šolstvo,. ga. učiteljstvo — to je jasno kot beli dan in tega tudi klerikalci nikakor ne tajijo. Ker se odločUjO upiramo temu naskoku na eni strani zato, ker nam tako velevajo naši principi in naši jfplilci kakor je pokazal shod v Središču, na