Kdo j# p#YZrOCil SVfctOVlU*Ąojmo? Neroška diplomacija je doživela skr??jno ne prijetno odferitje. Na dan je namreč prišla spomenica bivtega neraškeg.i poslanka kaeza Libnov »kega, ki dok&zuje da je sedanio vojno brezpogojno hotela imeti Nemčija. V spomenici pravi kuez Lihnovski meci drugim sledeče: Ko sem pnšel pred izbrt. svetovne vcjne za posianika v London, sem se prepriča!, da se Nemčiji pod nobenimi pogoji ni treba bati. da bi jo Anglija napadia, pač pa bi pomagala Franciji za slučaj, če bi prišlo med Francijo in Nemčijo do vojoe. Ko sem ižvedei o umoru avstnjakega prestoloaasteuuika uadvojsrode Fmaca Ferdiaandct, sein se podsl v Berolin poročat državnemu katicelarju, i je reklo, da Avstrija naroerava nastopati proti Srbiji. Avslrija je stavila Srbiji več točk, v kstenh z?hleva zadoščenja. Na pritisk ADglije in Rusije je srbska vladd sprejela vse točke raz•veu dveh, giede katerih se je izjavila, da je pripravljena za pogajanja in pri količkaj dobri volji ibi bilo prišlo do spurazomljenja. Anglija se je po nudila, da posreduj^. Priporočal sem, da se &prejme ~ta prerltog, ker bi sicer bil kbruh svetovne vojne rie^zogiben, v kateri bi mi izgubili vse, pridobili pa nič. Toda vse zastonj. Sililo se je vedno bolj, da Avstrija napade Srbijo. Tadi srčne prošnje aruskega zaaaojega ministra in ponižae bizojavke Tuskega c&rja, v katerih je zatrjeval, da Rusija •nima nebenih napadalnih namenov, so bile brez v»pešne. Kakor je razvidno iz vseh ur»dnih objav ia kar tudi ni ovrženo po naši be!i koji^i. katera je vsled pomanjkjivi.sti in nepopolnosli težka -samoobtožba, smo dali avstrijskenu zunanjfmu f nnistru grofa Berhtoldu pogum, naj napade Srbijo, teprav ni bilo za to mbenega liemškega vzroka. Avstrij t je napovedala Srbiji vojno in sledile so aaato vojne napovedi kar zaporedoma Ni se torej ^uditi, če vsled teh neizpodbitoih dejstev razea J^rm?ije pripisnje ves omikani svet nam edinim »kfivdo na izbrahu s\etovpe vojae.