REPORTAŽA Mojcin sonček DARJA se je zaljubila. Ne sicer prvič, toda zdelo se ji je, kot da se ob Jožetu ponovno rojeva. Res, velika in strastna je bila ta ljubezen, vse dokler ni Darja prišla od zdravnika vsa objokana in ne-srečna. »Kaj, otroka naj bi imela? Si ob pamet?« se je Jože iz princa na belem konju spremenil v fanta, ki se je nena-doma zavedel svoje mladosti in velike nevarnosti, ki v obliki vekajoče štručke grozi njegovi prostosti in neodvisnosti. Potem ga ni več videla. Nekajkrat se ji je s pismom oglasil iz Nemčije, kmalu pa še to ne več. Zasovražila je malo bitje, ki je vreščalo v zibki, zasovra-žila je vse okoli sebe. To je samo ena zgodba, ki jih piše življenje in ki ni osamljena. Iz nje se bodo rodile nove zgodbe, s podobnimi glavnimi osebami in s podobnim kon-cem. Razdrte družine, pijančevanje, lahkomiselnost in neodgovornost, to so vzroki, zaradi katerih se veliko otrok znajde brez matere in brez njene skrb-ne ljubezni. že bežni pogled v dokumen-tacijo slehernega vzgojnega zavoda ali, če hočete, poboljševalnice, nam odkrije nešteto podobnih življenjskih zgodb, v katerih se stalno in vedno znova pojav-ljajo stavki: oče je pijančeval in pre-tepal družino; mati je svojega nezakon-skega otroka zanemarjala in hodila z moškimi; zakonca sta se ločila, otroka je sprejela ulica ... Da, ulica, to je bilo velikokrat edino zatočišče za te fante in dekleta, s katerimi se sedaj ukvar-jajo vzgojitelji in pedagogi po raznih zavodih, z več ali manj potrpljenja, z večjim ali manjšim uspehom. Toda dre-vo, ki zraste krivo, je težko zravnati. Poravnati bi ga morali takrat, ko je bilo to drevo še majhno vitko stebelce, ta-krat, ko je potrebovalo oporo in hrano za svojo rast... Bojan je krepak fant šestnajstih let, v avtomehanični delavnici se uči za kleparja in kmalu bo pri svojem kruhu, tako kot njegova polsestra Sonja, ki je že končala administrativno šolo in se zaposlila. Tudi to sta bili dve stebelci, ki sta kljub živima staršema ostali brez opore. Toda ne za dolgo. Svoj dru-gi dom sta našla tu, na Hrašah, pri Ve-hovčevih. Dobila sta novo mamo in no-vega očeta. • »Ja, ju pa ni doma, popoldne pri-deta,« me je sprejela na vratih lične hišice na hribčku v Hrašah Jerica Ve-hovec. »Kar stopite naprej.« To je torej ta ženska. Sivolasa, dokaj krepka za svoja leta, nasmejana in s toplimi očmi, polnimi ljubezni. Pravzaprav, takšno sem si jo tudi predstavljal, ko so mi na zavodu za socialno delo pripovedovali o njej. # »Mojca, pozdravi strica,« se je oglasil iz kota. Uganite kdo! Konjiček, na katerem je Mojca, rdečelična punč-ka kakšnih štirih let, jezdila kdove kam. Sicer, kadar se Mojca igra z Ger-tico, je ta konjiček zopet očka. • »Strašansko živa deklica je. Stalno nekaj miga in se giblje ...« se je na-smehnil konjiček, pardon, Alojz Veho-vec, upokojeni zidar in me povabil za mizo. • »Vidite, tale je že šesta naša varo-vanka. Rekla sem že, da ne bova več vzela, da sva že prestara. No, potem so pa prišli z zavoda, všeč mi je bila pa sem jo obdržala,« je nova Mojčina ma-mica stisnila punčko k sebi. Mala je veselo čebljala in zdelo se mi je, kot da bi gledal babico z vnukinjo. Petim otro-kom je Vehovčeva mama že razdajala svojo ljubezen, dva je spravila h kruhu — poleg dveh svojih, seveda. Mojca je pri njih šele nekaj mesecev, toda že dolgo ne pogreša nikogar več iz starega doma. Zakaj neki, saj ima svojo mamo in očeta ob sebi. Pa še Gertica je tu in Jolanda, s katerima se lahko igra in je nasploh zelo veselo. 0 »Vedno sta skupaj,« je mama po-kazala na punčki, ki sta se lovili okrog mize. »Gerta je moja vnukinja, toda vse kar kupimo njej, dobi tudi Mojca. No-benih razlik ne delamo. Tudi pri Boja-bu in Sonji jih nismo.« • »Kako to, da ste vzeli v rejo tuje otroke? Mnogi pravijo, da so otroci nadloga in da imajo še svojih preveč, vi pa ste poleg svojih vzeli v okrilje še šest ptičkov brez gnezda ...?« Vehovčeva sta se spogledala, potem se je on zasmejal. »Ko ima pa tako rada otroke. Takrat, pred osemnajstimi leti je prišla domov in me vprašala, če lah-ko prinese v hišo malo deklico, ki jo je mati zapustila. Naredi kakor hočeš, sem ji rekel, samo da ti ne bo kdaj žal za to ...« # »O, pa mi ni bilo žal, prav nasprot-no. Rada sva jih imela, tako kot svoje. Sprva je bilo velikokrat bolj na tesnem z denarjem. Plača je bila majhna, otroci pa seveda zahtevajo veliko skrbi in tudi stroškov. No, potem so nam začeli po-magati na Zavodu za socialno delo ob-čine Šiška, sedaj gre lažje.« • »Sonja že zasluži, njo ste torej že spravili h kruhu ...« # »Nekaj mi da vsak mesec za hrano, drugo ji pa pustim, da si kaj kupi. Pa mi je zadnjič rekla — kar ti imej sprav-ljeno, bova raje skupaj nakupovali, jaz bi preveč zapravila ...« Jolanda, starejša vnukinja, se je od-pravljala v trgovino in Mojca je seveda hotela z njo. Kar poskočila je od ve-selja, ko jo je mama začela oblačiti. Res, živahno dekletce. • »Kaj pa starši vaših varovancev, jih kdaj obiščejo?« • »Bojana je prišel oče dvakrat po-gledat, sedaj pa že dolgo nič več. Sonja noče slišati o kakšnem obisku. Ce ta-krat, ko sem bila še majhna in nebog-Ijena ni vedela zame, potem naj bo tako tudi sedaj, ko je več ne potrebujem, pravi, če ji rečem, naj gre k materi...« že prvi trenutek, ko sem zavil pred Vehovčevo hišo, se mi je zazdelo, da so tu doma zidarji ali pa pečarji. In nisem se zmotil, keramične ploščice, s ka-terimi je obzidana garaža in domiselno, toda skromno urejena hišica — vse to je plod »timskega« dela Vehovca, stare-ga zidarja in pa zeta, pečarskega moj-stra. Alojz je sicer invalidsko upokojen, toda kuverta, ki jo poštar prinese ob mesecu, je tako tanka (v njej je samo 88 tisočakov), da mora kljub bolezni še vedno kdaj pa kdaj poprijeti za delo. Bolezni? 0 »Veste, zadnje čase se ga kar bo-jim pustiti na kolo. Nenadoma ga zmanjka, ne da bi se tega zavedal ali kaj začutil. Pade po tleh kot ubit, po-tem pa, ko je zopet normalen, se niče-sar več ne spominja. Kaj, če se mu to zgodi zgoraj, na zidarskem odru?« Alojza Vehovca je 21. junija 1967 po-drl avto, ko se je vračal z dela. 5 dni je ležal v nezavesti in šele po sedmih ted-nih so ga izpustili iz bolnišnice. Začudil sem se, ko je rekel — vračal sem se z dela. Kot vemo, se poškodba, ki doleti delavca na poti na oziroma z delovišča, tretira kot delovna poškodba. Kako to-rej, da je pokojnina tako majhna? • »To je pa žalostna zgodba,« je za-mahnil z roko Vehovec. »Pri podjetju, kjer sem bil zaposlen kot zidar (SGP Tehnik — škof ja Loka) pravijo, da me tistega dne sploh ni bil© na