V Ljubljani, četrtek dne 12. maja 1910. Leto I. : Posamezne številke po 4 vinarje. : .JUTRO* izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah in praznikih — ob '/26. uri zjutraj, a ob ponedeljkih ob 9. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v uprav-ništvu mesečno K 1'—, z dostavljanjem na dom K 120; s pošto celoletno K 18—-, polletno K 9-—, četrtletno J< 4 50, mesečno K T50. Za inozemstvo celoletno K 28’—. Neodvisen političen dnevnik. : Posamezne številke po 4 vinarje. : Uredništvo in upravništvo je v Miklošičevi ulici št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu, naročnina pa upravništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača po določenem ceniku. Lastnik in glavni urednik Milan Plut. Odgovorni urednik Franjo Pirc. : Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani. : Bosna. Ko je bila proglašena aneksija Bosne in Hercegovine, so kričali nemški lisii, da je storjeno veliko kulturno delo in tudi avstrijska slovanska javnost je bila po večini zadovoljna s tem činom tedanjega barona in sedanjega grofa Aerenthala, ker je videla v aneksiji Bosne in Hercegovine jačanje slovanskega elementa v avstro-ogrski monarhiji. Izjeme so bile redke, ker je bilo silno nevarno nastopiti proti Aerenthalovi avanturi, ki je narode avstro-ogrske monarhije veljala toliko milijonov, a avstrijski Slovani se ne marajo zameriti visokim dunajskim krogom, pred katerimi ravno takrat, ko so ti v zadregi in bi jim lahko pokazali svojo moč, redno kapitulirajo ... Svoje neslovansko postopanje povodom krize, ki je nastala po aneksiji Bosne in Hercegovine, so se opravičevali voditelji avstro-ogrskih Slovanov s frazo, da hočejo napraviti iz avstro-ogrske monarhije — slovansko državo. Sedaj pa poglejmo, v koliko so se avstro-ogrski Slovani po aneksiji Bosne in Hercegovine približali temu svojemu — .idealu". Bosna ni inkorporirana — to ne bi niti bilo v njenem interesu — nobeni državni polovici; njeni poslanci ne pomnožijo Števila slovanskih poslancev niti v avstrij-. skem, niti v ogrskem državnem zboru in tudi ne v delegacijah. Bosna ostane še dalje nekak corpus separatum avstro-ogrske monarhije, z neznatno avtonomijo, z deželnim zborom, v katerem bo vlada zapovedovala R' oslancem kot oficirji vojakom v kasarnah, lalo huda primera je to, ali ona popolnoma odgovarja skrpucalo ki nosi pompozen naslov: Bosanska ustava. Bosanci torej niti najmanje ne bodo mogli vplivati na politične razmere v monarhiji, ker niti v lastni deželi ne bodo svoji gospodarji, nego bo tudi na dalje vžival v anektiranih pokrajinah vsak pri-vandrani Nemec več pravic kot sinovi teh pokrajin. Tako je v resnici to .jačanje slovanskega elementa v monarhiji", o katerem so toliko govorili voditelji avstrijskih Slovanov v času aneksijske krize, četudi so morali zapaziti, s kakim veseljem so aneksijo pozdravili Nemci in ko bi ti naši .voditelji" imeli količkaj soli v glavi, bi morali sprevideti, da se Nemci ne bi veselili aneksije, ako bi od tega imeli koristi — Slovani! Posledice aneksije so čisto drugačne kot so si jih zamišljali voditelji politike avstrijskih Slovanov. Mi te posledice vsaki dan vidimo in — čutimo, ker tako proti-slovansko se v Avstriji že zdavnaj ni vladalo kot sedaj. .Deutsch und katolisch" — vladanje v Avstriji in v Bosni — to je najvažnejša posledica aneksije Bosne in Hercegovine in to je Plačilo avstrijskim Slovanom za j.°Y.° lakajsko službo povodom aneksije Bosne in Hercegovine. listek. v. T. JELENC. — beda. Velikomestna slika. [2] In slednjič se obrne stari profesor k mlademu umetniku in mu reče: .Prijatelj! In Vi skrivate ta svoj umotvor tu gori v podstrešju? Zakaj?" Ves presenečen je bil Sever, ko je čul te besede iz ust moža, ki je veljal na Dunaju za vso avtoriteto, ni vedel, kaj naj odgovori; nazadnje vendar reče: .Hotel sem razstaviti "to sliko, a nikdo je ni hotel od mene, slikarja brez imena, vzeti!" .Da, da, trnjeva je pot mladega umetnika, to vem iz lastne skušnje! Poznam Vas in Vaše zmožnosti dobro, zato Vam hočem pomagati! Kupite si primeren okvir in pošljite sliko meni! Prihodnji mesec se otvori razstava tukajšnjega umetniškega društva; zagotavljam Vas, da zavzame Vaša slika v ti razstavi najlepše mesto in da dobi v najkrajšem času kupca!" Sever se je nehote zasmejal; stari profesor ga začudeno pogleda in mu reče: „Vi se smejete? Kaj Vam je?" V Bosni sami vladajo pa po aneksiji še lepše razmere. Tam vlada enostavno za-branjuje domačim srbskim denarnim zavodom, da bi kupovali zemljišča onih muslimanov, ki se izseljujejo na Turško. In zakaj dela to bosanska vlada? Samo za to, ker hoče naseliti Bosno in Hercegovino z Nemci, domače prebivalstvo pa ekspropriirati in pognati po svetu — s trebuhom za kruhom. In za to se danes bolj kot po okupaciji poje skrivaj, da ne slišijo orožniki in vladni vohuni, ki jih je polna Bosna, znana srbska narodna pesem: „Aoj Bosno, sirotice kleta, Po tvom nebu sunce več ne šeta . . . Tvoji sinci, nekad sokolovi Postadoše švapskimi robovi . . .“ Iz slovenskih krajev. Novo mesto. Zloraba zdravniškega poklica. Vest .Jutra", da misli dr. Defranceschi ostaviti Novo mesto, ni brez vsake resne podlage. Stvar je pa ta: Dr. Defranceschi oskrbuje v novi ženski bolnici mesto primarija. Mož se je trudil, da se je ta prepotrebni zavod ustanovil, on je bil, ki je to bolnico oskrbel z najmodernejo opremo, tako da stoji ženska bolnica v Novem mestu na višku moderno urejenih sličnih zavodov v Avstriji. Vemo, da je dr. Defranceschi sovražnik vsakih slavospevov, toda kar je res, je res — javnost ima pravico tudi brez njegovega odobrenja, javno priznati: bi ne bilo dr. Defranceschija, bi še davno ne bilo tudi nove ženske bolnice v Novem mestu. To mora konečno priznati vsak, kdor pozna naše razmere. In kaj so si izmislili naši ljubi klerikalni gospodarji v Ljubljani? Dr. Defranceschi, dasiravno ima vsako sekundo strogo odmerjeno le svojemu poklicu kot vodja bolnice usmiljenih bratov in sedaj še te nove ženske bolnice ter kot mnogo iskani zasebni zdravnik, se klerikalnemu deželnemu odboru zdi preveč nevaren, ker je po svojem mišljenju preveč liberalen. Po zaslugah tako nestrpnega profesorja Jarca namerava deželni odbor poslati v žensko bolnico v Novo mesto zdravnika, moža, ki se bo zaseb no pečal s politiko! Torej tudi zdravniški poklic naj se izlorablja v klerikalne namene! To je dr. Defranceschija, ki je vse svoje delovanje med nami posvetil edinole svojemu vzvišenemu poklicu, baje tako zabolelo, da nas misli ostaviti. Toda upamo, da do tega ne bo prišlo. Deželni odbor naj se s svojo namero pripravi na odpor, kakršnega morda niti ne sluti! Moška bolnica usmiljenih bratov se letos poviša za eno nadstropje. Ta potreba je že zdavno utemeljena. Zgradbo baje prevzame tvrdka Stepančič i drugi. .Oprostite, gospod, Vi mi pravite, da naj si kupim okvir, ki bo stal gotovo do dvesto kron; kje naj jih dobim, ko nimam niti toliko, da bi mogel danes večerjati!“ „A tako, mladi prijatelj! No potem je drugače! Sedaj lepo zvijte sliko in pojdite z menoj!" Sever sam ni vedel, kaj dela, ko je pazno zvijal svoj umotvor in potem šel s profesorjem po temnih stopnicah na ulico. — Vse se mu je zdelo, da je ravnokar sanjal, sanjal lepo ... a ko je začutil v roki zvito sliko, se je zavedel, da je vse to resnica, živa resnica! Ni vedel, kdaj sta prišla iz temnih ulic predmestja v mesto. Mehanično je stopal ob strani profesorja in sanjal o svoji sreči, o svoji lepi bodočnosti 1 Zdelo se mu je, da je padel pred njegovimi očmi temni zastor, ki mu je dosedaj zakrival pot naprej! In odkrila se mu je lepa svetla bodočnost. Odpiralo se je v teh sanjah pred njim življenje, ki se mu je zdelo kakor nepregledna morska ravan, ko se nad njo smeje večno solnce, ko se lahni valovi igrajo s solnčnimi žarki! In zdelo se mu je, da pdlje po njegovih žilah nova moč, nove sile, nove ideje ... Vstopila sta s profesorjem v veliko trgovino; Sever je razvil sliko, trgovec jo je Slovanski Jug. Dober odgovor Srbov na Hrvat-skem. Teh dni se vršijo volitve v srbski narodno - cerkveni sabor, ki zboruje v Sr. Karlovcih, kjer je tudi sedež srbskega pa-trijarha. Pri volitvah zmaguje srbska samo-stalna stranka, ki je v srbsko-hrvatski koaliciji, a slabše se godi radikalni stranki, ki je radi svoje protinarodne politike izgubila skoraj vsako zaslombo v srbskem ljudstvu na Hrvatskem. Sicer je pri teh volitvah nekaj bolj važnega: izvoljeni so skoraj vsi glavni .veleizdajalci", med katerimi padajo v oči posebno imena: Valerijan in Adam Pribičevič, Joco Oreščanin, Kalember itd. To je najboljši odgovor srbskega naroda na Hrvatskem na monstruozni zagrebški justi-čni škandal, ki je znan pod imenom „vele-izdajniški" proces. Nadškof Stadler v Rimu. Teh dni se je podal znani sarajevski nadškof Stadler v Rim, kjer misli zatožiti bosanske frančiškane radi nerespektiranja njegovih naredb. Stadler je namreč v posebni encikliki za-branil frančiškanom, da bi podpirali politiko njegovega nasprotnika dr. Mandiča, a frančiškani se niso dosti brigali za to in so ostali še dalje v stranki, ki ne mara odobravati vsakega koraka nadškofa Stadlerja. Za to jih hoče nadškof pri rimski kuriji zatožiti. Ta slučaj je zelo zanimiv in poučljiv tudi za nas. Naši .katoličani" vedno trdijo, da vodijo čisto samostojno politiko in da so jim pred očmi vedno samo in izključno interesi slovenskega ljudstva. Prepir med nadškofom Stadlerjem in bosanskimi frančiškani dokazuje pa tudi onim, ki v tem do sedaj še niso bili prepričani, da katoliški duhovščini diktirajo politično prepričanje škofje, a tem Rim, ki je — v kolikor se to nanaša na naše razmere — v najtesnejših zvezah z Dunajem. To pomeni, da Rim — po navodilih z Dunaja — diktira politično smer našim škofom, ki neposredno vodijo politiko naše klerikalne stranke. In to naj bi bila potem narodna in ljudska politika! Ta politika je taka, kot si jo želi avstrijska vlada in za to se nam tako dobro godi . . . Splošni pregled. f Kralj Edvard. Kralj Jurij V. je poslal angleški mornarici jako prisrčen poziv, ki se ji v njem zahvaljuje za zvesto in udano službo, ki jo je skazala njegovemu očetu; ker kot kralj izstopa iz aktivne službe v mornarici, isto zagotavlja, da to ne zmanjša njegove ljubezni do nje; zato je pa tudi prepričan, da se more zanašati na angleško mornarico, ki je ponos in najboljša zaščita .naroda. S ponosom in ljubeznijo hoče spremljati njen napredek! Včeraj je sprejel v avdijenci pre-mierministra Asquitha, popoldne pa je načeloval seji tajnega sveta v Malborough-House. Ministri Asquith, Lloyd-Georges, zmeril, potem jima pa prinesel izbiro okvirov .. . Profesor je predložil vse Severju, da naj izbere; izbiral in izbiral je, a ni se mogel odločiti... Ko se slednjič odloči za okvir, ki se mu je zdel za njegovo sliko najprimernejši, reče profesor trgovcu, da naj ta ustavi platno, ter vse skupaj z računom pošlje na njegov naslov! Nato sta odšla iz trgovine 1 Sever bi najraje sredi ulice objel in poljubil svojega dobrotnika; ta je videl njegovo razburjenost, zato je napeljal razgovor na druge stvari, informiral se je o njegovih gmotnih razmerah, o njegovem delu! Spoznal je v Severju pravega umetnika, ki ni bil umetnik samo po svojih dolgih laseh, fantastičnem klobuku, ampak umetnik z dušo in močjo! Svetoval mu je, da naj se vselej, kadar potrebuje njegove pomoči obrne le nanj, on mu bo vedno pomagal! Ko sta se ločila, je Sever jecljal par nerazumljivih besed, a profesor je krepko stisnil mlademu umetniku roko in rekel: .Pustite to! Na svidenje!...“ Ko je nekega dne delal Sever v profesorjevem ateljeju, pokliče ga k sebi in mu reče: .Tako, mladi prijatelj, prvi korak, da pridete do imena, je že narejeni Razsojevalci so sprejeli soglasno Vašo sliko! Ker Churchill, Crewe, Morley, Grey in Haldane so podali kralju formelno demisijo in stavili svoje portfelje kralju na razpolago, a isti demisije ni sprejel. Kralj je proglasil dan pogreba dne 20. maja kot narodni praznik! Truplo umrlega Edvarda prepeljejo v Westminster Hall, kjer ga polože na mrtvaški oder tam, kjer je ležal svoje dni veliki Gladstone. — Francijo zastopa pri pogrebu minister zunanjih zadev Pichon, ge-neneral Dalstein, admiral Marquis, ordo-nančni častnik predsednika Falliersa, Mollard; predsednik Združenih držav ameriških Taft je pooblastil ekspredsednika Roosewelta, da zastopa Združene države pri pogrebu. Sestanek ruskega carja z nemškim cesarjem. .Vossische Zeitung" poroča iz Kristjanije: V tukajšnjih krogih se govori, da namerava ruski car Nikolaj letošnje poletje preživeti na norveških vodah in na Danskem v gradu Fredensborg. Oficijelen obisk v Kristjaniji še ni gotov, ker car noče nikakih oficijelnih vsprejemov, a kralj Hakon doslej še tudi ni obiskal ruskega dvora. Skoro gotovo pa je, da se sestaneta tekom tega poletja nemški cesar Viljem in car Nikolaj, in sicer v času, ko nastopi Viljem svoje potovanje na sever. Definitivno še ni sklenjenega ničesar, a ker je Viljemova vsiljivost splošno znana, gotovo ne bo zamudil prilike, da v tako ugodni priliki poišče Nikolaja. Podraženje piva in nekartclirane pivovarne. m. - V I. članku (glej .Jutro" št. 67) smo pripomnili, da se da konsumentu proti po-draženju piva morda na ta način pomagati, da se gostilničarji obrnejo do nekarte-liranih pivovaren. To je pa tako razumeti: V kolikor se podraženje nanaša na povišano deželno naklado, so nekartelirane pivovarne ravno tako zvalile breme na konsumenta, kakor v kartelu stoječe pivovarne. Tu bi se dalo v prid konsumentu težko kaj doseči, tudi če bi konsumenti složno nastopili proti pivu iz karteliranih pivovaren. Da, dalo bi se tudi v tem slučaju kaj doseči, da niso v kartelu zastopana tudi naša slovenska tovarniška podjetja. Če doslej nikdar, ravno sedaj se maščuje kazen za greh. In to je bil velik naroden greh, da so se naše domače pivovarne udale pritisku nemškega kapitala. Slovenske pivovarne, ki nimajo prevoznin in drugih stroškov, s katerimi so tuje, nemške pivovarne primorane računati, bi bile ravnotežno z gostilničarji lahko prenesle to breme, nastalo vsled povišanja deželne naklade. Nekoliko manjši dobiček, zato pa večji skupiček! Kajti znana stvar je, da česar pri nas imam jaz nalogo, da sestavim katalog, prosim Vas, da mi napišete par vrst o svojem življenju in svojih študijah!" Še isti dan je napisal Sever svoj kratek življenjepis in ga oddal profesorju... Ko mu ga je oddal, ga je vprašal, kako ceno misli nastaviti svoji sliki, ker je prepričan, da najde kupca 1 Sever pa je prepustil vse profesorju in ga prosil, naj uredi sam po svoji volji; zdelo se mu je, da je zanj najbolje, ako prepusti vse roki svojega velikodušnega dobrotnika! Ko je izšel katalog razstave, ni Sever verjel svojim očem, ko je našel svoje ime med imeni naj večjih takratnih umetnikov! In cena sliki! Deset-tisoč kron! Veselja je zaigralo srce Severju in bilo mu je, kakor da ima že denar v roki! In kako laskavo piše o njem stari profesor! Mlad, močen, dozdaj neznan talent, ki je pokazal s svojim prvim večjim delom svoje zmožnosti, svoj čut, svoje sile... Približal se je dan slavnostne otvoritve razstave! Tako čudno je bilo Severju v duši, ko je stal v družbi največjih umetnikov, ki je dozdaj s spoštovanjem gledal njih umotvore ... In danes stoji tudi on med njimi... njegova slika je razobešena med njihovimi . . . (Dalje.) ne zmore narodna zavednost, to zmore privlačnost nižje cene. Naš konsument bi gotovo rajše segel po domačem pivu, ne ker je domače, ampak ker je ceneje. Ta morebitnost je seveda danes izključena. Preostane nam le edina tolažba, da bodo slovenske pivovarne ob zaključku kartelne obveznosti izstopile iz zaveze nemškega kartela. Potem se da o ravno označeni morebitnosti resneje izpregovoriti. Je pa nekaj drugega, kar mora kon-sumenta resno zanimati za že sedaj izven kartela stoječe pivovarne. Znano je namreč, da se je prevoznina na železnicah z januarjem 1910 zdatno povišala. Dočim to breme pri drugem blagu že nosi zopet le konsument sam, so nemške pivovarne s tem bremenom dosedaj še prizanesle svojim odjemalcem. A sedaj pa, ko so te s kartelom ustvarile gospodarsko premoč po naši deželi, čakajo le trenotka, ko se razblini prvo razburjenje vsled deželne naklade nastalega podraženja. Hitro se to razburjenje poleže, pride kapital z novim diktatom novega podraženja na dan. Kajti nemške pivovarne: Puntigam, Reinighaus, G6ss i. dr. zvišano prevoznino v našo deželo gotovo ne bodo same trpele. Na to novo po-draženje je treba našega konsumenta že danes opozoriti. Kolikor znano, sta izven kartela le dve češki budjeviški pivovarni: budjeviška akcijska in budjeviška meščanska fjivovarna. Obe sta zastopani v Ljub-jani: prva po g. V. Rohrmanu in druga po g. Tomažiču v Šiški. Morda je boljše rečeno, da sta tukajšnji zalogi teh pi-vovaren izven kartela. Imata tudi ti dve pivovarni toliko višjo prevoznino, kolikor večja je razdalja prevoza. Toda močna konkurenca nemško - štajerskih podjetij ju sili, da povišano prevoznino trpita sami. Ako zastopamo stališče, da treba kartelu zlomiti premoč, imamo le v nekarteliranih pivovarnah, ozir. tukajšnjih njihovih zastopstvih primerno orožje v rokah. In to stališče mora biti merodajno nad vsakim drugim pomislekom. Domače pivovarne pri tem ne bodo trpele, in kolikor bodo še teh par mesecev, ki jih še vežejo na kartel, tupatam res trpele, so, odkrito rečeno, tudi zaslužile s svojim pristopom kot manjše v zavezi orjaka-nemškega kapitala. Ker je geslo: »Svoji k svojim" pri nas v praksi le iluzorno, ker našega Kranjca ne boš odvadil, da ti ne sega po tujem blagu, nam mora biti že ljubše, da če že rajše pije tuje pivo, vsaj nikar ne podpira kartela, izvarjenega pri naših najstrupenejših narodnih sovražnikih. Kakor čujemo, nameravata obe bud- (eviški pivovarni opustiti dosedanji medse-»ojni boj ter složno nastopiti proti kartelu. Če je to res, ne vemo; prav pa bi bilo. In če se potem, ko se naše domače pivovarne rešijo iz jarma nemškega kartela, vsaj v glavnih potezah sporazumejo vse češke pivovarne (z zagrebško vred), mora biti končna zmaga proti kartelu, proti nemškim pivovarnam na njihovi strani. Seveda morajo to stremljenje po taki zmagi podpirati tudi odjemalci, posamezni pivopivci. Najlepša prilika za to jim je podana ravno sedaj ob prvem podraženju piva. Ako se sedaj podpira nemški kartel, v katerem igra važno vlogo tudi pivovarna »Union*, podpira se s tem njegova gospodarska premoč na Slovenskem. Najboljše sredstvo proti podraženju piva pa je, kakor smo že v I- članku omenili, geslo: na m e s to piva, pijmo vino; s tem podpiramo naše vino-rej ce! Seveda za Slovence bi pa bilo še najboljše: Kolikor manj alkohola, tem boljše za nas in našo bodočnost! Ampak to je: Kranjec, pa brez alkohola ? ... Dnevne vesti. Vozni red pošljemo jutri vsem našim naročnikom, a lahko ga dobijo — dokler bo trajala zaloga — tudi novi naročniki. Vozni red dobi brezplačno tudi vsak, ki kupi jutri en izvod »Jutra*. Kje bo dr. Šušteršičev konec? Na to vprašanje smo dobili sledeči odgovor: Dr. Šušteršičev konec bo bržkone v Vseslovenski Ljudski Stranki. Na dan nje ustanovitve je namreč dr. Šušteršič sam sebi napravil oporoko. Bil je še takrat tako slab, da je moral na pomoč poklicati Simon Gregorčičevega hajduka, s katerega pomočjo je spisal svojo oporoko in jo v spomin na svoj konec natisnil na razglednici, opremljeni z njegovo sliko. Uverjeni, da mnogi izmed Vas te oporoke ni še čital, evo tu jo imate: V spomin na ustanovni shod Vseslovenske Ljudske Stranke V Ljubljani 17. oktobra 1909. Junači vrli, Vi z menoj Ste bili mnog junaški boj. Pustili niste me nikdar . Bil četi zvest sem glavar. Kar jaz prisegel sem nekdaj, Spolniti vsak prisezl zdaj. Za vero, za prostost domu Živite, mrite brez strahu 1 Da je dr. Šušteršič za vzor junaka sam sebi postavil ravno hajduka, on bo že vedel zakaj. Nas pa na ta dogodek spominja včerajšnjo klerikalno zborovanje v »Unionu*, kjer so največji, od »Nemške šparkase* plačani hajduki slovenskega naroda postavili obmejno »Stražo*, ki bo le v prid nemško-klerikalni zvezi nemškemu nasilju na stežaj odpirala vrata v našo slovensko domovino. Mi bi se zjokali nad tistim slovenskim ljudstvom, ki še danes veruje slepim manevrom od »Nemške šparkase* najetih hajdukov ... pa se ne bomo. Kajti ljudstvo hoče biti preje do skrajnosti zapeljano po hajduških vodjih, potem šele se samo od sebe strezni, se otrese hajduškega jarma. In takrat bo konec največjega hajduka, konec sleparjev pod tvrdko V. L. S. Arnošt WIndlscher. Pač mora biti zelo pri srcu gotovim osebam ta ubogi človek, ki je vstal včeraj v nekaj posebno lični uniformi kaznjencev pred tukajšnjim okrajnim sodiščem radi prestopka po § 416. Stvar je bila namreč taka, da g. Windischer ni hotel detektivu Gerloviču v gostilni pri Lipi izročiti konfisciranega »Jutra*. No in detektiv Gerlovič (on sicer pravi pred sodiščem, da ni vladni detektiv, ampak vladni policijski agent) ni imel drugega dela, da se je isti dan še enkrat osebno informiral o stvari, ter potem g. Windischerja ovadil državnemu pravdništvu na podlagi § 416., češ, da je stem storil obdolženec pregrešek nevaren državi. In danes je bil g. Windischer obsojen pred tukajšnjim sodiščem na 10 K globe. Smilil se nam je mladi mož, ki je stal bled in prepadel v obleki kaznjenca pred sodnikom! Radi takih malenkostnih deliktov vlačiti bolnega delikventa iz sodne bolnišnice je pač malo prevelika rigoroznost, posebno, ako pride ovadba od kakega Gerloviča! Napredna Ljubljana. Ljubljana čisto gotovo zelo napreduje. Kajti, to kar vidimo pri nas opoldne po najživahnejših ulicah, tega ne vidimo niti v največjem svetovnem mestu. Namreč, da konjederci ravno za opoldne čez celo mesto po na j obl j u-denejših ulicah vozijo mrhovino. In to najbrže kar odkrito, sicer bi očividec, ki nam o zadnjem takem slučaju poroča, ne videl, da so te dni crknjenega konja ravno opoldne peljali čez Marijin trg. Dober tek’ napredna Ljubljana ! Hotel „Balkan“ v Trstu. Naša kritika razmer, ki vladajo v tem »narodnem* hotelu, je izzvala tudi med tržaškimi Slovenci splošno odobravanje. To vidimo iz pisem, ki smo jih dobili danes iz Trsta in v katerih nam javljajo tržaški Slovenci o novih slučajih, da je bil kak Slovenec v tem lokalu žaljen v svojem narodnem čustvovanju. Mi teh slučajev za sedaj ne bomo iznašali, ker mislimo, da smo merodajne faktorje v Trstu, že dovolj opozorili na njihovo dolžnost. Čudno se nam pa zdi, da »Edinost* na vse to — molči kot grob. In vendar bi bila v prvi vrsti njena dolžnost paziti na to, kaj se godi — pred njenim nosom! Prepir radi Slomška. Med glasiloma obeh naših strank se vodi huda borba radi pok. knezoškofa Antona Martina Slomška. Organ narodno-napredne stranke je še le sedaj izprevidel, da je bil Slomšek ravno tako fanatičen katoliški duhovnik, kot so vsi drugi, a klerikalni organ se radi tega silno jezi in zmerja naprednjake ravno tako in z enakimi izrazi, kot je zmerjal naprednjake v svojih spisih Slomšek. Mi bi svetovali tovarišu iz Knaflove ulice — ako je dovoljeno kaj nasvetovati — da skrajša to polemiko, ker bo treba najbrže še kakega narodnega »svetnika* degradirati na navad nega zemljana, ker takih narodnih »svetnikov* kot je Slomšek, imamo Slovenci žali-bog še dosti. Izgubljen pastir. Samoten župnik je taval včeraj po ljubljanskih ulicah. Gotovo je kje pozabil svoje ovčice, ki jih je pripeljal v Ljubljano k maši in zborovanju »Straže". No — in nazadnje se je izgubil še sam, iskal je pot do »Uniona*, a ni je na šel; ni mu kazalo drugega, vprašal je po »Unionu* in nesrečen slučaj je hotel, da je naletel na par hudomušnih dijakov, ki so gospoda pastirja peljaji mesto v »Union* v Kazino. Stopil je v kazinsko kavarno preplašeno se oziral okoli, nazadnje pa ga je natakar vendarle poučil in ga lepo spravil iz kavarne. Zunaj pa ga je sprejel krohot ljudi, ki so opazovali ta dijaški ulk Ako je izgubljeni pastir potem našel svoje izgubljene ovčice, o tem zgodovina molči. Ubogi župnik „Stražar“. Mlad župnik je prišel k zborovanju »Straže*. Zvečer pride v neko napredno gostilno, kjer se mu je brhka natakarica zelo dopadla. Vpraša je, če bi ne mogel tam prenočiti. Natakarica mu je odgovorila, da nimajo hotela, ampak naj gre v »Union*, ali v kak drug hotel Župnik jo prav milo pogleda, pa reče: »Veste, najrajše bi kar pri Vas prenočil*. Pa iz te moke bojda ni bilo nič kruha. DječjI dan. Hrvatski narod ima vsako leto določeni dan za nabiranje dobrodelnih doneskov za šolsko mladino, držeč se strogo svojega gesla: »Ne dam, da propadete, jer ste krv moje krvi, jer ste bodučnost moja!* ..etos sta bila v to določena 7. in 8. maj-nik. Prvi dan pobirali so se doneski na avnih ulicah in hodnikih. Sestavljena sekcija za nabiranje »za našu djecu* pod po-croviteljstvom narodnih dam, imela je na glavnih uličnih oglih postavljene mize, na caterih so bile velike denarne pušice, mlade brhke Hrvatice in Hrvati pa so z znaki na rokavih pobirali mile darove i ma-imi pušicami pri vsakem pasantu na ulici, )rodajalnah, gostilnah, kavarnah in celo v ramvaju. Mudeč se povodom koncerta »Glasbene Matice* v Zagrebu, čudil sem se spretnemu aranžma narodnih dam in gospodov, kako so neumorno in pogumno nabirali in imeli pri tem povoljne uspehe, )rodajali so tudi knjige, razglednice in raz-ične listine. Prirejale so se tudi gledališke in orfejske predstave ter vojaški promenadni concert na Zrinjskem trgu in to vse za šolsko družbo. To nabiranje se pa ni vršilo samo v Zagrebu, marveč po celem Hrvat-skem. Lansko leto so nabrali lepo vsoto okoli K 40.000. Drugi dan so se vršile ve-'ike javne ljudske igre in tombole i. dr. udi v ta namen. Dasi se tudi pri nas vseh zavednih Slovencih marljivo nabirajo blagodejni darovi za našo prepotrebno Ciril-Vletodovo družbo, vendar tiste gorečnosti in ljubezni do svoje mile domovine, kakor se to opaža pri vrlih Hrvaticah, pri nas še vedno manjka, zlasti pri nekaterih mlačnih Slovenkah, ki se čestokrat celo sramujejo svojega zlatega maternega jezika. Želeti in Kotrebno bi bilo, da se tudi pri nas vpelje enak način za nabiranje darov »za našo šolsko družbo" in da bi se tudi mi držali jesla, ki pravi: »Narod bez škole, je narod jez bodučnosti!" Proti mazačem. Dne 9. maja 1910. je zborovalo slušateljstvo živinozdravniške visoke šole na Dunaju in sprejelo enoglasno v prisotnosti rektorjevi in profesorskega zbora sledeče resolucije: Slušateljstvo odločno protestira proti upeljavi pomožnih živinozdravnikov. 1. Ker se ne skiada z akad. častjo in naobrazbo živinozdravnikov, da bi konkurirali z ljudmi, ki nimajo nobene predizobrazbe in absolutno nikakšnega dovoljnega znanja in da bi jih taki ljudje nadomestovali. 2. Ker preti na ta način največja nevarnost razvoju veterinarske vede. 3. Ker bi trpelo škodo v višini investirano ogromno narodno premoženje in bi druge države najbrž vsled nezadostnih veterinarnih razmer v Avstriji zaprle svoje meje izvozu živine iz Avstrije. 4. Ker ne pripušča njihov akad. poklic, da bi se identificiral s konce-sijonirano obrtjo. 5. Zahteva, da se čim-preje reši zadeva nove visoke šole, učnega reda in nedostatnih škandaloznih razmer na sedanji visoki šoli. Raditega nujno apelira slušateljstvo na vse živinozdravnike v Avstriji, da se zavedajo svoje akad. časti in kolegijalnih dolžnostij do naraščaja ter zastavijo vse moči, da preprečijo tozadeven zakon. Brivnice bodo na Binkoštno nedeljo dopoldne odprte, na Binkoštni pondeljek pa celi dan zaprte. Nekateri mesarji v šolskem drevoredu že zopet zavijajo meso v različne ti skovine. G. tržni nadzornik, pobelite vendar one kupe »Slovenca*, ki se ga ne more drugače spraviti v promet, kakor z zavijanjem mesa. Kolinska tovarna za kovine primesi nas prosi izjaviti z ozirom na vesti, ki krožijo v zadnjih dnevih po Ljubljani, da ista misli odpustiti vse slovenske delavce, da so te govorice popolnoma neresnične! Vodstvo tovarne je odpustilo le zidarje, ker so v novi tovarni sedaj zidarska dela že končana. Vojak v nevarnosti. Domobranec Mavrin, prideljen k tukajšnjim pijonirskim vajam, je včeraj popoldne pri jubilejskem mostu padel iz čolna v Ljubljanico. Na ukaz odriniti, je namreč hitro odrinil z drogom čoln od brega, pri tem se je zapotekel, omahnil ter padel v vodo. Ker pa je Ljubljanica sedaj močno narasla, ga je zanesla blizo Polakove tovarne. Se le tam se mu je posrečilo se oprijeti za neki čoln, nakar so mu še tovariši priskočili na pomoč ter ga rešili. _ Ponesrečil. Posestnika sin Ignac Parkelj iz Jarš je včeraj dopoldne nosil z voza v neko tukajšnje skladišče težke vreče, napolnjene z moko. Pri tem mu je spodrs-nelo, je padel ter si izvil levo roko. Moral je takoj k zdravniku. Za kopalne naprave se je še priglasila tovarna Heufel & Kovačič na Viču. Kdor se misli še zglasiti, naj to še danes stori, ker sicer jutri konštatujemo, da je v Ljubljani samo toliko v tej stroki izurjenih slovenskih tvrdk, kolikor se jih je na naš poziv priglasilo. Uzmoviči. Pazniku južne železnice Ivanu Pavšlarju je bil včeraj v neki gostilni ali prodajalni ukraden v papir zaviti nov slamnik, vreden 7 K. — Trgovčevi soprogi M. Z. je bila na Sv. Jakoba trgu ukradena bombadura, v kateri je bilo blizo 20 kron denarja. Nepreviden voznik. Včeraj dopoldne je neki izvošček v Kolodvorski ulici tako neprevidno vozil, da je posestnici Mariji Lavrič prevrnil ročni voziček. Ker je voziček prišel pod izvoščkov voz, se je pri vozičku strlo kolo in ima Lavričeva 6 kron škode. Popravek. V včerajšnjo notico glede samonemških poštnih tiskovin se je vrinila pomota in je notico popraviti v toliko, da se čita mesto filijalka — trafika v Mahrovi hiši. Vreme. Včerajšna popoldanska ploha, ki je obiskala jugozapadni obmejni del Kranjske, je ozračje precej očistila ter zjasnila. Toda že rečeno, to je le trenotni preobrat, ki bo najbrže že danes zopet »preobrnjen*, bržkone ponekod v spremstvu močnega vetra. Nadejati se sicer solnča, a nikar mu preveč ne zaupaj, kdor gre na majnikov izlet. Loterijske srečke. 11. maja Praga: 9, 33, 25, 28, 45. Društvene vesti. Narodna delavska organizacija priredi na binkoštni ponedeljek družinski večer s predstavo. Uprizore se burki: »Krojač Fips* in »Nemški ne znajo*. Vstopnina 30 vinarjev. Slavno občinstvo opozarjamo na ta družinski večer. II. redni občni zbor akad. društva »Slovenije" se vrši v petek, dne 13. t. m. ob pol 8. zvečer. Lokal: I. Trotter »Zum Magistrat*, pritličje. Zagoneten slučaj zastrupljenja.** Slučaj »Hofrichterije* Logatec je nedvomno dokazal, kako srečno pot si je izbral preiskovalni sodnik pl. Grasselli, ko je v svrho zasege pravega krivca časopisju zaupal intimnosti preiskave. Uspehe imamo pred seboj: Preiskovalni sodnik v Ljubljani je dejanja dozdevno osumljenega Hladnika izpustil kot nedolžnega iz preiskovalnega zapora, a komaj je v Ljubljani nekrivim spoznani prišel v Trst, ga je tržaška policija kot težko osumljenega zopet poslala v preiskovalni zapor. Ker v nastopni zadevi prizadeta oseba ni le doživela poskuse zastrupljenja, ampak jih je opetovano tudi na svojem telesu dejansko pretrpela, se tudi ona po vzgledu zgorej omenjenega preiskovalnega sodnika v svojem slučaju obrača do javnosti za enkrat le potom — »Jutra*. Zagoneten slučaj pa ima tole, kratko obrisano predzgodovino: Rojena Dolenjka sem prišla pred mnogimi leti v Ljubljano. Po svoji prvi službi v Kolodvorskih ulicah sem dobila službo oskrbnice pri višjemu državnemu uradniku J. P. Gospod je bil vdovec, imel je 5 hčera, med temi 4 omožene, ena pa je bila učiteljica, neomožena. Službo sem nastopila 9. maja 1. 1903. Ko sem to službo prevzela, nisem poznala razmer v tej hiši, oziroma družini. Kmalu pa, ko sem se nekoliko privadila razmeram nove službe, se mi je razmerje med očetom in hčerami zazdelo nekam čudno. Nekatere so prihajale zgodaj zjutraj k očetu na obisk, ali pa v času, ko sem bila jaz drugje zaposlena. Mene je gospod prvi čas pustil pri miru. Potem pa me je začel nadlegovati z ljubezenskimi ponudbami. Prigovarjal me je, češ, da me on preskrbi za slučaj, če on umrje. Približno čez pol leta sem njegove ponudbe uslišala. Sčasoma pa je postal neznosen v svojih zahtevah. Zahteval je od mene stvari, ki jih je težko zaupati javnosti. To me je prestrašilo, začela sem se mu odtujevati. On me je zmerjal, češ, da sem prenemarna in da s svojo sramežljivostjo spadam v samostan. Pa zopet mi je rekel, da se mu ravno ta sramežljivost do-pade. Ostalo je zopet pri starem. Le čedalje bolj pa sem uvidevala, da me ravno zato, ker me ima rad, njegove hčere sovražijo. Prišlo je 3. leto, bilo je nekega večera pred pustom. Po večerji sem kakor navadno brala časnike. Ko se pa za nekaj časa odstranim v kuhinjo in pridem zopet nazaj, ugledam na mizi kozarec, napolnjen s črnim vinom. On mi veli: Mari, pojdi pit! Ubogam ga, nekoliko izpijem, nakar se zopet vrnem na svoj sedež. On pa mi zopet ponudi kozarec, rekoč, da naj le vse izpijem. To sem tudi storila. Kmalo nato ležem k počitku. A komaj se vležem, me je začelo tresti, v želodcu pa sem začutila kakor bi gorelo, tako me je peklo. Začela sem vpiti. K sreči pa sem kmalu čez vrgla, kar sem izpila. Nato šele so bolečine ponehale. Bila sem prepričana, da je bil to strup. Enak poiskus sem doživela meseca ju-nija istega leta. Tu pa sem prišla na sled, kdo je v zvezi s temi poizkusi zastrupljenja in sicer se je to tako zgodilo. (Dalje.) *) Za vsebino odgovorna prizadeta oseba. Kaleidoskop. En dan sardina. Nedeljski izleti imajo privilegij, da so številno obiskani in zelo dolgočasni: Kamorkoli prideš, povsod najdeš tisto praznično puščobo, ki zaznamuje Gospodov dan. Promet počiva, pisano vabljenje prodajaln se ne vrsti ob ulicah, v pristanih in delavnicah ne stokajo stroji in težaki; obrazi ljudi so zaspani, izkrokani, izljubljeni , . . Ob poldveh zjutraj sem se vrgel iz postelje kakor sulec iz vode; bilo je zelo zanimivo in prav tako neprijetno. Nato sem moral še k zaspanemu znancu, da ga potegnem za pete: bože, koliko truda; res, so trenotki v življenju, ko Človek spozna, da je hlače zapenjati umetnost! Dolgo je trajala Odiseja, preden sem dospel na monumentalni kolodvor južne železnice: vse prsi v v trakovih in rožicah, vsa lica v zadovoljnosti in pričakovanju. Kadar gledam takšnole ubogo priklenjeno zver, ki sme in more za štiriindvajset ur povohati v brezdelje in svobodo, me ne ovladuje veselost, nego turobno, neprijetno sočutje.. . Moj Bog! izlet v Trst — kaj je to posebnega? In vendar, če se ozreš naokoli, ze zdi, da je zelo važna reč! S kako majhnimi blagri mora biti človek zadovoljen, če nima ničesar: pri moji veri, da sem milijonar, šel bi in zapil vse svoje bogastvo, kajti rad bi poznal zadovoljnost, preden umrem ... | Vlak grmi med kraškimi skalami. Jutro se dobrika z gestami kaprične krasotice; od hipa do hipa meniš, da ti obljublja lepo vreme, in vendar veš: vseeno mi pokaže figo. Nizko, otročje drevjiče se ozira izmed kamnov; in skala leži ob skali, nasip ob nasipu. Pred par dnevi sem listal po vojaških razpravah; nehote se polni ozemlje z ljudmi in orožjem. Ali ne gleda tamle drobno očesce repetirke, ali ne štrli v onemle grmu bajonet? Čuj!? Ali ne praskeče ogenj blizo in daleč, kamor gleda oko, kamor seže sluh? — Ne, ne; samo bati pehajo pod vozovi, kolo se prepira s tračnico, da je misel vsa omamljena in snuje svoje drzne slike; in vozimo se po zemlji, ki je tako do sitega napojena s človeškim znojem in tako strašno žejna človeške krvi... Ali ve živ človek, koliko je bo posrkala tod okoli, kadar pride sodnji dan? Obraščena skala se utrne v blestenju Adrije. Slišal sem: ta pogled presune dušo kakor z mečem. Da, zelo zanimivo je; ali, sardina ni samoten Dante, da bi se navdušila in razpatetičila ... Vozimo se v Trst. Za prvo hišo stoji mlada rdečelična deklica in drži v roki majhno belomodrordečo zastavico in maha; pa kako: malo, čisto malo, tako sramežljivo in boječe, da se jedva vidi. Oči so ji vse mokre in vesele; roka pa se boji... Mnogo krika je bilo kasneje; tu pa sem videl največje in najlepše navdušenje. Gospoda slavna! Dragi bratje! Živio, na zdar! Na zdar, živio! Urnebesno je, vse gane, le ne jekla mašin. Te molče in se otresajo odmeva; gledajo in se ne ganejo, videle so že mnogo radost in mnogo bolest .. . Naposled je sprejem pri kraju. Med neprestanim navdušenjem prikorakamo pred Narodni dom. Res, narodnost je lepa reč; toda žeja in glad sta enako na svetu. Jej, telo in pij,