Januš Golec:Lov na tatove koles* Dnevno prinaša časopisje vesti o drznih tatvinah koles. Posebna dobro organizirana družba dvokolesnih uzmovičev se klati po Savinjski dolini in ima že precej časa svoj sedež najbrž v Celju. Povsem isti položaj 'kolesne nesigurnosti kakor danes je vladal v Celju. ko je bil pisec teh vrst še gimnazijec. Čisto na novo so bila tedaj predana prometu »freilauf ikolesa«, lci so znatno olajšala ter izpopolnila Hcolesarenjc. Hmelj je tej daj dobro nesel. Malodane vsaik gruntarski kmečki fant iz Savinjske doline se je postavljal na novem kolesu. V Celju ni smel s kolesa. Če je le poluknil 'kolesar v trgovino, je že moral peš domov. Pri vsem in res resnem prizadevanju ni mogla razkrinkati policija gnezda drznih tatov, ki so imeli razpredene sv-oje mreže po Celju in daljni okolici. Časopisje se je že naravnost zgražalo nad nesposobnostjo javne varnosti. Tatvine so se množile od dne do dne. Ljud- j3 so trdili očitno, da mora biti zapletenih v zagonetno zadevo par stražnikov! V tednih občega ogorčenja nad drznostjo kolesnih tatov je bil v hiši, v kateri smo stanovali štirje dijaki, za bišnika orožniški stražmojster g. Mihael Urh. Ded je bil res pravi žandar po postavi in tako dolgih mustačah, da bi si jib. bil lahko zavezal za obema ušesi v pentljo. Kot bivše oko postave se je zanimal tugi g. Urh za drzne dolgoprstneže, ki so vršili svoj tatinski posel že tako dolgo takorekoč povsem neovirano in nemoteno. Vsako jutro po fcavi je držal na dvorišču v rokah svoj čas-opih graško »Tagespost«. Prvo je bilo, da je zasadil oči pod zaglavje Celje, fcjer je stalo dnevno na dolgo ter široko o delovanju tatinske organizacije. Stiskal je pesti, robantil nad malomarnostjo policije. Burnemu preudarku položaja je dostavljal zaključek: »Moj čas še ni napočil!« Študenti smo se zabavali vsako jutro s kriti-ko g. Urha. Goreli smo radovednosti, fcaj neki pomeni hišnikova opazika o času, ki je še le na vidiku. Lepega jutra je čital g. Urh časopis enkrat, drugič, v tretje se je udaril po bfedri in se odloeil glasno: »Saprament! Takoj na delo! Petsto kron nagrade niso mačkine solze!« Taisto popoldne po jutranji odločitvi je pripeljal g. Urh na dvorišče čisto novo školo. Svoji ženi je tolmačil nekaj pritajeno, odrinil je kolo v sobo in ni ga bilo na spregled do prihodnjega jutra. Še pred osmo uro se je prikazal na dvorišču v hlačah do kolen, kaikor ' so jih nosili že tedaj kolesarji. Stopal je ponosno ob kolesu na ulioo. Niti zunaj na Glavnem trgu se ni povspel na sedlo. Prepričani smo bili, da je hišniku vožnja po dveh koleh — španska vas. Za grmom novega kolesa se mora skrivati povsem drugi zajec. M-orali smo k pouku. Komaj smo čaikali, da nas je odrešil zvonec in prepustil opoldne naši radovednosti prosti tek z doživljaji g. Urha. Naš goljatski hišnik ni bil doma na dvorišču. Na sredini Glavnega trga in krog njega velika gruča ljudi. Mustače si jo natezal, poleg njega novo kolo. Njegov mogočni glas je razlagal vedno znova, kako in kaj je uspelo enemu Urhu v enem predpoldnevu, za čemur se jc podilo brezuspešno nekaj mescev 10 policajev! Obilni poslušalci so pritrjevali iz navdušenih grl junaku, najbližji so mu cclo stiskali roke, krčmarji so ga vabili na prigrizek ter vrček. Vse je bilo prepričano, da je stari Urh dečko, da se mu pripne na prsa zlati križ poleg izplačila obljubljene denarne nagradp' Si lahko predstavljate, da je popil g. Urh ono popoldnc nekaj litrov piva ter vina po celjskih gostilnah, kjer je slavil na raCun drugih zmago nad skrajno zvitimi tatovi fcoles. Prikolovratil je domov enkrat proti jutru. Spal je celo predpoldne. Tako opoldne je še le postregel nam študcntom z razlago, kaj jo uspelo njemu staremu Urhu, ki je doslej še razkrinkal vsakega tatu in tolovaja, za katerim se je spustil. Da bi si utisnili njegove besede trajno mladostnemu spominu, je stopil po novo kolo in pričel: »Izkušenemu tatu koles uspe tatvina, dokler je sedlo na kolesu še toplo. Kolesar, iko odskoči z biciklja in ga odloži pred trgovino, bo pustil kolo z oči le toliko časa, da bo zaprl za seboj vrata na trgovini. Par trenutkov med skokom s kolesa in odhodom v lokal mora porabiti tat, da se požene na še toplo sedlo in se odpelje. Na že ohlajenem sedlu je popihal le malokateri lopov. Čez nekaj časa bo namreč začel lastnik lu¦kati iz trgovine ali iz kakega drugega prostora, če še čaka kolo, kamor ga je bil prislonil.« »Toliko za uvod,« je menil g. Urh in je nadaljeval s pojasnilom: »Pri celi tatinski bandi, ki je ogrožala skozi mesece Celje in okolico, je bilo potrebno jiekaj čisto druzega, nego sta toplo sedlo in prazno fcolo. Treba pomisliti, da jaz stari Urh po lolikih letih sploh ne morcm na ikolo, katerega sem si novega izposodil kot vabo za uzmoviče. Do mneval sem pravilno, da imajo ti pretkani ptiči svoje glavno zatočišče nekje pri Celju. Tatu ni treba daleč z ukradeno robo, ki se z zamenjanimi deli in prepleskana prodaja bogznaj kam. In kaj mislite, da sem iztuhtal in pogruntal, da me bo pomnila ta svojad celo življenje? Pod sedlom na kolesu so vzmeti. V te sem ustavil, kakor vidite, nalašč za ta namen izdelane kapselne ali vžigalne ikapice. Ako bo smuknil tat na kolo, bo začel goniti na vso moč z levo pa z desno nogo. Pri pogonu bo sprožil nehote z zadnjico ikapsel v levem in pa v desnem vzmetu ali peresu pod sedlom. Nesluteno pokanje bi preplašilo samega hudiča, pa bi človeka ne! Lepo sem se oblekel. Nabito kolo sem rinil po Glavnem trgu, oziraje se kakor tujec po boljših trgovinah. Prislonil sem konja pred štacuno pri »Škofu«. Nisem še prav spustil kljuke, je že bilo kolo v tujih rokah. Tat je gnal proti RaTcuševi železarni, lcjer je počilo pod njim dvakrat sikoro eden za drugim. Strela tatinska, ta;ko se je ustrašil, da je spustil z obema rokama gubernal, se hotel potipati, če ni obstreljen in že je omahnil po tleh. Policija je bila obveščena o manevru in tako je romal prvi lopov v luknjo. Drugo past sem nastavil pred Vaničevo trgovino, tretjo pred Štravsovo krčmo pri pošti. Ujel sem tri tičke. Vsak zasc, ker ni znal za tovariša, je tajil. Po osebni predstavi je začel zvračati eden krivdo na drugega in tako smo zvedeli za glavno skrivališče v Gaberju, ikjer je izsledila policija še 11 članov tatinske družbe. Gre za 14 mladih Medžimurcev iz Čakovca, ki so zalagali z nakradenimi lcolesi rojstnc kraje.« Tako nam je pojasnjeval ponosni ter radostni g. Urh. Celo na največji 'klin zadoščenja ga je porinila »Tagespost«. Prinesla je njegovo sliko v kolesarski preobleki, s kolesom ob desni strani. Pod fotografijo je bilo tiskano z mastnejšimi črkami prcko par stolpccv, kaj vse je uspelo staremu Urbu iz Celja. »Tagespost« je zahtevala takojšnje iz> plačilo obljubljene državne nagradc ia zlati zaslužni križec. Denar je prejel dobri g. Urh, odlikovanja pa ne! Njegova zasluga je bila, da sta imela Celje in okolica skoro popolen mir pred tatovi koles par deset-t letij. Velika dobrota bi bila, ko bi se pojavil tudi v današnjern času kak ponovni g. Urh, iki bi očistil Celje ter okolico mučne nadloge kolesnih tatov.