Rastislav;  Zimsko cvetje.
417
za francosko vojsko.   Toda preskrbeti jo je  bilo težko,   skoro nemogoče.   V Ljubljani je pošel ves   živež že tak6   do malega, da že prvi dan po kapitulaciji, ko je Ljubljančanom gotovo še gomazel ves prebiti strah po kosteh,   perutnine   ni bilo   dobiti   niti za   generalovo kuhinjo. Francozje so morali zat6 ukazati, naj se preiščejo vse ljubljanske hiše   in   naj   se   zapiše,   koliko   ima   vsaka   perutnine.   Ko je general Macdonald,   že dva dni po kapitulaciji, dne 25. majnika,   odpotoval iz Ljubljane,   poslali so Zoisu   namesto   njega   generala  Privata v stanovanje, zel6   izobraženega in učenega moža,   ki je Zoisu izkazoval največje spoštovanje.   Ta je Zoisu nasvetoval, naj molči o vsem, kar se godi in  naj  ne bode nič drugega   nego   pr i r odos lo v ec   in   fabri-kantl   Če je Francoz   nasvetoval   kaj   takega, godilo   se je Ljubljati čanom pač hudo. In dne" 2. junija so z bobnom po Ljubljani razglašali, naj  pač vsakdo   rajši   pogoltne   vsako   opazko   o sedanjem   razmerji, sicer bi moral najostrejšo kazen  pripisati le samemu sebi.x) Tako se je pričelo francosko gospodstvo  leta   1809.
x). Fasc.   III.     ¦ ,
$
Zimsko cvetje.
reče in blagosti Pomlad mi  rodila, Ko mi je ob čelo Mladoletje  vila.
V srci meni žene Od mraku do zore In od zore,  dokler Solnce gre" za gore.
Pomlad mi življenje Resno je pobralo, Vender mi je  v zimi Cvetje še ostalo.
To je še jedino, Kar smem zvati svoje: Cvetje zimsko v srci, Cvetje — pesmi moje! Rastislav.
27