PODOBA
Viktor  Konjar
Jesenski ognji sanjajo med polji in čeznje topli vetri ob večerih, ko prve zvezde se prižgo na nebu, lovijo se v utripanjih stoterih.
Vonj suhe trave in gorečih stebel, vonj  zadnjih rož in rjavkaste prsti, vonj sence, ki se ob gozdni rob zapreda, čez prazna polja z vetrom valovi.
Potem bo mesečina zasijala.
Umrl tihih ognjev bo trepet,
nad golim poljem pa, v samoti pozni,
bo veter zibal meseca lesket.
1076