LETNIKXVIII., ŠT. 48-49 (867) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 26. DECEMBRA 2013 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY IH NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Jurij Paljk Ostanimo povezani! ■ eto je že skoraj naokrog; zaradi zaprtja I tiskarne, zaradi božično - novoletnih l^araznikov, italijanske pošte, ki je med prazniki še bolj počasna in nezanesljiva, kot je sicer, je tokratna številka Novega glasa dvojna, v prihodnjem letu pa bomo s prvo številko našega tednika izšli v tednu po prazniku Svetih treh kraljev. Če se ozremo nazaj, lahko zapišemo, da smo veseli, saj ste nam, drage naročnice in dragi naročniki, ostali zvesti v časih, ko se nad vsemi časopisi zgrinjajo črni oblaki, saj nam je uspelo redno izhajati, ohranili smo večino naročnikov, vsakega, ki je odšel v večnost in smo ga za vedno izgubili, se spominjamo s toplo hvaležnostjo, kot smo tudi izjemno veseli vseh novih naročnikov, ki nam vlivate upanje za prihodnost. Vse le ni tako črno, kot napovedujejo, vse le ni tako slabo, kot se v sedanjem času govori, pa čeprav ne skrivamo zaskrbljenosti predvsem zaradi finančnih rezov, ki jih napoveduje Republika Slovenija za nas, Slovence v zamejstvu in po svetu, ker bi nas hudo prizadeli in nam onemogočili redno delovanje. Po našem mnenju smo dosegli tisti minimum, pod katerega se skorajda ne more iti, vsako nadaljnje krčenje bo pomenilo v našem malem delovnem kolektivu krčenje pri osebju in posredno tudi obubožanje našega tednika, ki ne bo mogel več biti tak, kot je, pa naj kdorkoli govori, kar hoče. Že dejstvo, da smo se odrekli vzgajanju novih, mladih časnikarjev, bo imelo za vso našo skupnost čez leta pogubne posledice! Obstajajo namreč neki minimalni pogoji, brez katerih normalnega izhajanja časopisa pač ni in ga ne more biti! / str. 2 Kako postajati vedno bolj človek? Bog se veseli našega počlovečenja in pobožanstvenja Smo veseli kristjani? Ali pa nas izdajajo obrazi, ki so žalostni, mrki, preračunljivi, naveličani, obupani, nepotrpežljivi in zadirčni? Kako živeti Božič? Kako živeti sredi sveta? Kako živeti življenje? Evangelij je veselo oznanilo. Ob srečanju sta se veselili Elizabeta in Marija, pa tudi Janez Krstnik, ki še ni bil rojen. Veselili so se pastirji, ko so našli Jezusa ...Jezus nam zagotavlja, da nam veselja ne more vzeti nihče. Celo v času trpljenja in preganjanja smo lahko "polni veselja". Smo se ob koncu leta vere razveselili apostolske spodbude papeža Frančiška "Evange-lii Gaudium" (Evangeljsko veselje)? S tem pismom nam papež predlaga smeri našega življenjskega iskanja in prizadevanja, želi pokazati pot Cerkve v prihodnosti, pravzaprav odpira nove poti. Četudi svet tare mnogo nadlog, smo lahko veseli, ker živimo v času milosti, ker imamo veliko priložnosti za to, da živimo evangelij, ker je stvarnost sama po sebi pozitivna. Kdor sledi Jezusu, je osvobojen greha, žalosti, osamljenosti in prazni- ne. Jezus nas ljubi, se je za nas učlovečil, za nas je dal svoje življenje, nas osvobaja, je z nami. Se tega zavedamo? Kako postajati vedno bolj človek, ustvarjen po Božji podobi, in stopiti v veliko reko veselja? V četrtem poglavju apostolske spodbude se papež sprašuje o družbeni vlogi tistih, ki so srečali Jezusa. To, da smo kristjani misijonarji, ni nekaj postranskega, temveč "smo misijon", na svetu smo prav zaradi tega, da pričujemo za vero, da oznanjamo evangelij. Ni vseeno, ali molimo ali ne, ni vseeno, ali verujemo v Boga ali ne. Ni vseeno, ali beremo in premišljujemo Sveto pismo ali ne. Ni vseeno, ali sledimo družbenemu nauku Cerkve ali ne. Da ni vseeno, vemo iz lastne izkušnje, iz življenja. To, kar se dogaja, lahko presojamo in izkusimo. Soočamo se z lastnimi slabostmi in grehi, z ekonomskim in vsakršnim neredom, z birokratizmom, z moralizmom in dogmatizmom, z organizirano korupcijo, s črno luknjo, ki vase srka tudi nas? Kdo nas more rešiti? Otrok v jaslih joče! Ta otrok je Vladar! Znamo dovolj ceniti svetle zvezde; to, da se mnogi ljudje v ljubezni darujejo za druge? Te žive in resnične zvezde so starši, učitelji in vzgojitelji, zdravniki in medicinske sestre, tisti, ki spremljajo umirajoče, tisti, ki skrbijo za reveže, borci za pravičnost in mir na svetu, podjetniki in obrtniki... Bog se razodeva v dogodkih. Svet je v neprestanem gibanju. Okoliščine, v katerih smo, se neprestano spreminjajo, zato se vedno znova učimo. Da bi zmogli presojati in se prav odločati, je potrebno Božjo besedo vedno znova premišljevati v novih okoliščinah. Kje smo? Želimo drug drugemu dobro? Želimo drug drugemu veselja? Ali pa morda "nismo srečni", če nismo žalostni, nesrečni, zapiti in zabiti? Smo kot tisti Janez, ki je Dobro Vilo prosil, da "crknejo" vse sosedove krave, nato pa še njegova, da sosed ne bi mogel k njemu priti po mleko? Samo takrat, ko ljubimo, razumemo Ljubezen. Takrat je Božič. To je, ko smo prevzeti od Kristusove nore in brezmejne ljubezni, od njegove zapovedi: "Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj”! (Jn 13, 34). Bogdan Vidmar crnc nzvornjnn ■<3.5* 100 (ivrnv. Obvestilo uredništva Prihodnja in prva številka Novega glasa v letu 2014 bo izšla v četrtek, 16. januarja, v tisk jo bomo poslali v torek, 14. januarja, zato prosimo sodelavce, naj nam prispevke pošljejo najkasneje do ponedeljka, 13. januarja. 5. božični dobrodelni koncert V spomin na dr. Mirka Špacapana Meseca novembra je minilo že šesto leto, odkar nas je za vedno zapustil dr. Mirko Špacapan, otroški zdravnik, deželni svetnik in pokrajinski odbornik ter vodilna osebnost iz vrst stranke Slovenske skupnosti, zborovski dirigent, glasbenik, igralec, odbornik in predsednik AŠZ 01ym-pia ter nekdanji načelnik in voditelj slovenskih goriških skavtov. Od njegovih dragih, od številnih sodelavcev in kolegov ga je 23. novembra 2007 odtrgala zahrbtna, neozdravljiva bolezen. Kljub veliki praznini, ki je ostala ob Mirkovem preranem in nepričakovanem odhodu, pa je njegova vsestranska zapuščina še vedno bogata in spomin nanj je še vedno živ. Osebe, s katerimi je sodeloval, in delovanje, h kateremu je na različne načine pripomogel, so tudi danes priče njegovega prizadevanja za slovensko narodno skupnost. Spomin na pokojnega Mirka je vsem tistim, ki so z njim živeli in sode- lovali, še vedno v močno spodbudo za vztrajanje. Mirkovo nesebično razdajanje je najbolj izrazit del njegove oseb- nosti, ki še danes, prav v teh hudih kriznih časih, predstavlja trdno oporo za uspešno nadaljevanje in sodelovanje. Ni čudno torej, da je prav ta Mirkova kre- post glavna spodbuda, iz katere je nastala zamisel za dobrodelni božični koncert, s katerim ovrednotiti njegov spomin, obenem pa na konkreten način pomagati trpečim, ki so jih prizadele težko ozdravljive bolezni in potrebujejo posebno nego za lajšanje bolečin. Zveza slovenske katoliške prosvete, Združenje cerkvenih pevskih zborov, PD Podgora, AŠZ 01ympia, Slovenska zamejska skavtska organizacija, krožek Anton Gregorčič in stranka Slovenska skupnost želijo letos petič zapored počastiti spomin na Mirka Špacapana z božičnim, dobrodelnim koncertom, ki bo v petek, 10. januarja, ob 20.30 v župnijski cerkvi sv. Justa v Podgori. Izkupiček dobrodelnega koncerta bo namenjen društvu "Palia-tivna oskrba - Mirko Špacapan ljubezen za vedno" iz Vidma, ki nudi pomoč pri negi onkoloških bolnikov. Človekoljubno ustanovo vodi dr. Manuela Quaran-ta Špacapan. Trst / Srečanje SSO z deželnim odbornikom za kulturo Za učinkovito rabo finančnih sredstev Deželni odbor Debore Serracchiani se zaveda, kako je pomembna in ključna prisotnost slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini, in je obenem izredno zadovoljen zaradi dobrih odnosov, ki jih ima z vlado Republike Slovenije. Glede finančnih sredstev, ki so Slovencem v FJK namenjeni na podlagi zaščitnega zakona 38/01, pa je potrebno, ob razveseljivem dejstvu, da jih je rimska vlada zagotovila v zadovoljivi meri, razviti skupno razmišljanje o njihovi najbolj učinkoviti uporabi. Gre za javni denar in spričo hude gospodarske krize ga je potrebno uporabiti smotrno in etično, tudi ob upoštevanju tega, kar Slovencem v FJK zagotavlja Republika Slovenija. Ne želimo oškodovati pomembnih krajevnih dejavnosti na območju, hočemo pa ustvariti nov postopek za porazdelitev sredstev, ki bi vsem omogočil boljšo in učinkovitejšo porabo ter dolgoročno načrtovanje. To je sinteza razmišljanja, ki ga je v torek, 17. decembra, podal deželni odbornik za kulturo Gianni Torrenti na zasedanju izvršnega odbora Sveta slovenskih organizacij v Trstu. Odbornika Torrentija je na zasedanje izvršnega odbora SSO povabil predsednik Drago Štoka, ki se mu je zahvalil za razpoložljivost, mu na kratko predstavil delovanje SSO in člane izvršnega odbora. V nadaljevanju se je navezal na deželno posvetovalno komisijo za Slovence v FJK, ki deluje na podlagi deželnega zakona 26/2007, ter podčrtal pomembnost, da je Torrenti prevzel njeno vodenje. Spomnil se je na prve prispevke, ki jih je dodelila Dežela FJK, to so bili prva finančna sredstva, ki so jih dobile članice SSO za svoje delovanje, saj iz takratne Jugoslavije je bila pomoč pogojena od ideologije in le enostransko usmerjena. Podprl je predlog, da se začne uvajati razdeljevanje na podlagi projektov, kar pa naj ne prizadene delovanja majhnih krajevnih društev, ki so izredno pomembna za območje, ker so pomemben dejavnik združevanja in gojenja pripadnosti. Štoka je še podčrtal sodelovanje z drugo krovno organizacijo SKGZ in navedel dobre prakse pri reševanju Slovenskega stalnega gledališča ter skrbi za ostale skupne članice. Odbornik za kulturo Torrenti se nice Debore Serracchiani, izrazil glede sedanjega sodelovanja z Republiko Slovenijo in podčrtal velik pomen, ki so ga imeli obiski v FJK s strani predsednika Boruta Pahorja. Še najbolj je odmevalo dejstvo, da je predsednik Pahor kar nekajkrat spregovoril v italijanskem jeziku, kar je sicer izven protokolarnih navad, vendar ima močno simbolično sporočilo. V luči čezmejnega sodelovanja in dejstva, da ni več mej, je svet slovenskih organizacij je zahvalil za povabilo in poudaril, da pri razdeljevanju sredstev mora priti do določenih sprememb, vendar je zanj pomemben širok dogovor. Ne pride v poštev krčenje ali rezanje sredstev, temveč iskanje, kako na bolj enostaven in učinkovit način izpeljati porazdelitev, da bo v obojestransko korist. Pri tem je še enkrat podčrtal, da ni nikdar izjavil, da bi se na projekte preusmerila polovica sredstev. Po njegovem bi lahko to bilo v razmerju največ do 20%, medtem ko bi ostala sredstva lahko porazdelili preko Zvez, kar bi bistveno razbremenilo deželne urade, ki so v sedanjih razmerah preobremenjeni in se ne morejo posvečati razvojnim programom. Veliko zadovoljstvo je odbornik Torrenti, tudi v imenu predsed- potrebno razviti inovativne postopke in imeti transparenten pregled nad sredstvi, ki prihajajo iz Slovenije. Pri tem je podčrtal, da želi tudi biti seznanjen s kriznimi stanji, ko do tega pride. Dežela FJK želi pri tem, kolikor je mogoče, pomagati, seveda če ne gre za nepravilnosti. Predsednik SSO Drago Štoka in ostali člani izvršnega odbora so odbornika Torrentija seznanili še z evroprojektoma Je-zik/Lingua in Enri. Podčrtano je bilo dejstvo, da bi se glede boljše učinkovitosti precej naredilo, ko bi društva in organizacije o višini prispevka izvedeli bistveno prej. Vsekakor je potrebno vedno iskati kakovost, vendar ne tako, da bi bil kdorkoli oškodo- S1. strani Ostanimo povezani! V preteklih letih smo zmanjšali izdatke na vseh ravneh, skoraj izničili smo honorarje za že itak (pre) maloštevilne sodelavce, zamenjali smo tiskarno, da prihranimo, kjerkoli se da, časnikarji tudi fotografiramo, kar ni ustaljena praksa pri drugih časopisih, sami oblikujemo časnik, sami skrbimo za prevajanje reklamnih oglasov, ki nam jih od letos posreduje italijanska agencija Publistar iz Vidma, le-ta namreč skrbi za vse katoliške tednike v Furlaniji Julijski krajini in po dolgem obotavljanju smo se tudi mi odločili, da pristopimo v njihov krog partnerjev, kar sicer pomeni za nas dodatno obremenitev, za Novi glas pa obogatitev. Prišlo je tudi do neljubih spodrsljajev, saj smo v božični številki imeli manj slovenskih oglaševalcev, kot jih sicer imamo navadno, tudi zato objavljamo spodaj naslov naše reklamne agencije, na katero se lahko vsi tisti, ki bi radi v našem časopisu oglaševali, obrnete. Upamo in si prizadevamo, da se bodo zadeve uredile, čeprav se zavedamo, da so hudi časi in gospodarske rasti še ni na obzorju. Pa vendar ne smemo postati črnogledi, še vedno smo namreč živi in še vedno smo tednik, ki skuša iz tedna v teden biti odraz življenja, dela in upanj slovenske narodne manjšine v Italiji! Obljubljamo, da bomo skušali skrbeti za čim boljše poročanje, pisanje, fotografiranje vsega našega življenja, ki je bogato in polno, kot vas tudi naprošamo, da se tudi v prihodnje obračate neposredno na urednike, upravo in sodelavce našega tednika, skušali bomo slediti dogajanju, kjerkoli bo možno! Prav tako se zahvaljujemo vsem, ki z nami delate, nas obveščate in nam pomagate, da je naš Novi glas bolj bogat in kakovosten. Na tej strani objavljamo tudi povabilo, da postanete podporni naročniki Novega glasa, če to že niste. Skupaj bomo namreč zmogli več! In skupaj bomo tudi v prihodnje skrbeli, da bo Novi glas ostal zavezan slovenski stvari, demokratičnim ter krščanskim vrednotam! Srečno novo leto vam voščimo in vam kličemo: "Ostanite nam zvesti"! Celovec Občni zbor Krščanske kulturne zveze K' IV rščanska kulturna zveza v Celovcu je v ponedeljek, 16. decembra 2013, imela redni občni zbor, ki je bil v znamenju 60-letnice ustanovitve. Jubileja ustanovitve in 100-letnice rojstva nekdanjega predsednika Lovra Kašlja se je v svojem pozdravnem nagovoru spomnil častni predsednik dr. Janko Zerzer. Za novega predsednika je bil izvoljen dekan mag. Janko Krištof, župnik v Bilčovsu in Št. liju. Podpredsednika sta mag. Marija Perne in dr. Zdravko Inzko. Novoizvoljeni predsednik Janko Krištof je v nagovoru poudaril, da je vsak posameznik odgovoren za ohranjanje kulture in narodne zavesti, še posebej pa je izpostavil družino kot ognjišče kulture in jezika. Vlogo osrednje organi- bodo posamezni odborniki v organizaciji prevzeli določena težišča in se posvetili izbranim temam. Za novo tajnico je občni zbor izvolil Zalko Kelih-Olip, ki je podčrtala dejavnosti osrednje organizacije in navzočim predstavila raznoliko in obširno delovanje, ki ga izvaja z društvi, za društva in za mladino. r * — *" zacije vidi v povezovanju teh posameznikov oz. društev in v nadgradnji kulturnega dela pri društvih. Predstavil je zbranemu občinstvu novi, široko zasnovani odbor, kjer Povejmo na glas Za namestnika tajnice je bil izvoljen Martin Kuchling. Nova blagajničarka je Heidi Maurer-Santner, njena namestnica pa mag. Monika Novak-Sabotnik. van. JuČ Z lepimi obeti v novo leto Na pragu novega leta je vsekakor umestno in prav, da se osredotočimo na lepe in spodbudne stvari, pregledamo prehojeno pot in se predvsem ozremo v prihodnost Ob vsem tem pa še, da se na novo zavemo življenja v naši skupnosti, se pra- vi v skupnosti Slovencev v Italiji. Mislim, da ni pretirano reči, da smo lahko s svojim delom zadovoljni, da naporov gotovo ni manjkalo in da smo vztrajali v svojem prepričanju, kako je naš delež znotraj tukajšnjega večinskega naroda izrazit in pomemben. V tej luči lahko ugotovimo, da so se na srečo splošne razmere obrnile na bolje, česar smo seveda v vseh smislih veseli. Če nič drugega, se velja spomniti nekaterih naših velikih uspehov, ki so se zgodili v zadnjem času in bi bili brez širših premikov zelo težko možni. Tu ne moremo mimo rajonskih svetov na Goriškem, ki so bili brez primernega upoštevanja naše skupnosti zamrznjeni in bodo imeli možnost spet zaživeti. Ne moremo mimo Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, ki bo imelo sedež v goriškem Trgovskem domu - le-ta je na ta način dosti izraziteje ovrednoten. In med drugimi pridobitvami ne moremo mimo odloka o izvajanju vidne dvojezičnosti v celotnem deželnem prostoru, ki odločno napoveduje uresničevanje ene od bistvenih postavk zaščitnega zakona. Vse to se je zgodilo v pr- vi vrsti zaradi zavzetosti naše politike in civilne družbe in pa zaradi izjemno dragocenega dejstva, da so se temeljito preobrazili pogledi večinskega naroda na našo narodno sku- pnost kakor tudi na duha nove Evrope v teh krajih, ki vse bolj daje prostor vsem stvarnostim, in to z manj zadržkov ali celo predsodkov. Zanimivo je, da je t. i. slovenska karta, na katero večinska politika igra z vse večjim pogumom, postala ključ napredovanja in odpiranja vseh brez razlike. Prav naša skupnost je postala sredstvo in priložnost za novo evropeizacijo ob nekoč zloglasni "vzhodni meji" in na to dejstvo smo preprosto lahko ponosni. Ponosni toliko bolj, ker se je v zadnjem obdobju jasno pokazalo, kako smo kljub vsemu dobro organizirani in da ni samoljubna trditev, da celo bolje kot jedro večinskega naroda in naša matična država. Sicer ne premoremo izvoljenega parlamenta, kar seveda ostaja naš cilj, in smo torej na tej ravni nepovezani in brez potrebe kdaj pa kdaj neusklajeni, in vendar delujemo bolje in smotrneje, skoraj nikoli na način škodljivega izključevanja, ki slej ko prej pripelje vsakršno skupnost v zastoj in s tem v mučen občutek brezizhodnosti. Po zaslugi takšne usmerjenosti je zelo bogato in razvejeno naše kulturno in družbeno življenje, ki se nagiba v vse močnejši notranji pretok ter sega tudi navzven v ustvarjanje vedno globljih povezav z večinskim in matičnim narodom. Predvsem pa kljub pomanjkljivostim premoremo visoko stopnjo medsebojnega razumevanja, ki se ga kot vrednote nemara premalo zavedamo in je od vseh stvari daleč najbolj pomembno - je namreč najtrdnejše jamstvo naše smiselne prihodnosti. Janez Povše ■iHMimi:! Dr. Drago Štoka MumrM:! Odv. Damijan Terpin Marsikje nam je uspelo "Vztrajamo pri principu doseči zaželeni rezultat skupnega upravljanja!" Spet smo pred koncem leta in nastopom novega. Kot vedno je to čas obračunov in sintez opravljenega dela ter splošnega stanja, v katerem bomo prestopili v novo leto 2014. Krovna organizacija slovenske narodne skupnosti, kakršen je Svet slovenskih organizacij, je prav gotovo najbolj poklicana za to, saj ima pregled nad celotnim dogajanjem. Predsednik Drago Štoka, kakšna bi lahko bila vaša splošna ocena za leto 2013? Tudi to leto je minilo nihajoče in v novo leto vstopamo z mnogimi še odprtimi vprašanji. Na marsikaterem področju nam je uspelo doseči zaže-leni rezultat, pri drugih pa bo potrebno še več prizadevanja in dela. Na splošno sem prepričan, da sc je naša narodna skupnost utrdila. Kljub temu da so napori še potrebni, sta uveljavitev in izvajanje naših I j v Foto IG pravic splošno sprejeti dejstvi. V širši deželni družbi se tudi vedno bolj širi prepričanje, da je narodna in jezikovna raznolikost bogastvo za vse. Verjetno bi se tega morali še najbolj zavedati mi sami. Kako to mislite? Čeprav se zdi nekoliko zastarelo, se moramo povrniti kakšno desetletje nazaj. SSO so ustanovili društva in organizacije, ki so v povojnem času delovali na načelih slovenstva, krščanstva in demokracije. Njihovo delovanje, predvsem kar se tiče vodstvenih kadrov, je bilo skoraj v celoti na prostovoljni ravni in brezplačno. Delalo se je iz prepričanja o močnih idealih. Danes pa so se časi spremenili in tudi pogoji so drugačni. Tudi mi se moramo temu primerno prilagoditi, da ohranimo enako učinkovitost v našem delu. Ideali ali vrednote, ki so do danes bili temelj SSO in njegovih članic, pa so ravno tako aktualni kot takrat. Je treba torej dobiti neko ravnovesje? Seveda. Lahko bi šli v to, da bi skušali sredstva preusmeriti v večjo profesionalizacijo, bi pa tako tudi tvegali, da nam zmanjka delo na terenu, ki ga opravljajo manjša društva. Tudi njih je treba primerno nagraditi. Poglejte samo, koliko pobud dosega vrhunsko raven, od vaških dramskih družin, vokalnih skupin, športnih ekip itd. Vsega tega ni mogoče prezreti, ker je tisti humus, iz katerega bomo lahko črpali prihodnje kadre, ki bodo odlično poznali delo na terenu. Kako bo lahko vodil kakšno večjo ustanovo ali organizacijo nekdo, ki ni nikoli poizkusil delovanja v krajevnem društvu? Ta povezava jeneobhodna, drugače tvegamo birokratizacijo našega delovanja, in to bi bilo pogubno. Od vsega povojnega časa naprej smo Slovenci v FJK vedno zelo odvisni od političnega stanja. Kako ocenjujete sedanje čase, ko je prav v politiki prišlo do marsikatere novosti? Zdi se mi, da se na političnem področju odpira novo obdobje tako v Italiji kot v Sloveniji. Kriza je nedvomno naredila svoje in to je pljusknilo v politično areno. Kot lahko vidimo od februarskih vsedržavnih in od aprilskih deželnih volitev, se v Italiji uveljavlja nova politična generacija, ki nosi nove poglede in načine razmišljanja ter ukrepanja. Tudi prodorna uveljavitev Mattea Renzija gre v to smer. t ¥ m* 1» f' \ ♦< m l Računati moramo torej na spremembe, saj so novi obrazi v politiki prišli na površje na podlagi ljudskih glasovanj in to ima veliko težo. Pri SSO pa smo od nekdaj podpirali samostojno politično nastopanje Slovencev v FJK. Tegapre-pričanja smo še danes, ker le samostojna politika nam lahko omogoči tisto avtonomijo, v kateri bi nas končno obravnavali kot subjekt in ne le kot pripadnike ene ali druge politične opcije. Svet slovenskih organizacij je krovna organizacija, ki ima svoj temelj tudi v krščanskih vrednotah. Tudi temu je leto 2013 prineslo marsikaj novega. Kako gledate na to? Glede katoliške Cerkve mislim, da je še vedno največja novost ravno papež Frančišek, ki celotno krščansko občestvo spodbuja k izvirnim koreninam evangelija. Za slovenske župnije v zamejstvu moram biti hvaležen vsem našim duhovnikom, ki vz-trajno delajo pri podeljevanju zakramentov in apostolatu v slovenskem jeziku. Žal se to skrito in neprecenljivo delo ne upošteva, kot bi bilo treba. Upam, da bo z novim letom boljše, saj smo pri SSO imeli kar nekaj srečanj z duhovniki, in to sodelovanje je potrebno utrditi. Za Cerkev v Sloveniji pa srčno upam, da bo čim prej prebrodila težavno stanje. Mislim, da je to mogoče, in v tem me je potrdil tudi kardinal msgr. Franc Rode, ko sem ga obiskal pred kratkim v Rimu. Tematika, s katero se SSO najbolj ukvarja, so finančna sredstva. V Italiji je bil odobren stabilizacijski zakon, v Sloveniji pa objavljen razpis Urada za Slovence v zamej stvu in po svetu za leto 2014. Kaj se obeta? Kar se tiče finančnih sredstev iz zakona 38/01, smo na dobrem, saj so sredstva potrjena tudi za naprej. Zelo verjetno se bomo morali soočiti s kakšno novostjo glede porazdelitev s strani deželnih uradov. To bo ena glavnih tem, s katero se bo ukvarjala nova posvetovalna deželna komisija za Slovence v FJK. Z naše strani si bomo prizadevali, da bomo odprti za nove predloge, vendar je treba, da se zagotovi delovanje vseh, tudi manjših društev. Vedno večjega pomena bodo evroprojekti, tako da je nadvse spodbudna izkušnja, ki si jo je SSO pridobil na tem področju. To znanje lahko sedaj I posredujemo tudi drugim članicam. Glede Slovenije pa me nekoliko skrbi. Kot je zapisano v razpisu za leto 2014, je sredstev res manj. Seveda se vsi zavedamo, da je Slovenija v hudem finančnem in gospodarskem položaju, to nam ni vseeno. Upam pa le, da bodo naši narodni skupnosti ponujeni alternativni viri financiranja, ki lahko zapolnijo tisto, kar je zmanjkalo pri razpisu. Za to potrebujemo kapilaren pretok informacij in večje vključevanje naših organizacij in društev v državne razvojne programe Republike Slovenije. Ker smo pri temi odnosov s Slovenijo, je umestno vprašanje glede dogajanja okrog Slomaka oziroma novega Slomaka. Kaj nam o tem lahko poveste? Celotna zadeva je zelo čudna. Slomak pomeni Slovenska manjšinska koordinacija, tako je nastal in deloval. Pravilnik je bil dobro napisan in omogoča enakovredno raven vsem članom. Ključnega pomena sta člena o rotaciji predsedniške funkcije in o sprejemanju sklepov na podlagi soglasja vseh članov. Težave so se začele pri nespoštovanju rotacije predsedniške funkcije, še hujše pa je dejstvo, da se hoče spremeniti način sprejemanja sklepov in iz soglasnosti preiti na dvotretjinsko večino. To je za SSO in tudi za NSKS nesprejemljivo. Zelo sporna je tudi zadeva, da se hoče to uveljaviti z ustanavljanjem nečesa novega, ki s Slomakom nima kaj opraviti. Pred kratkim je deželni svet SSO obravnaval problematiko slovenske šole. Kako ocenjujete ta posvet? Zahvaliti se moram vsem štirim predavateljem, ki so posegli, in tudi vsem tistim, ki so se vključili v razpravo. Sicer bi potrebovali še več časa in gotovo se bomo k tej tematiki povrnili. Slovenska šola je eden izmed osnovnih temeljev naše narodne skupnosti. Kot ustanova, ki je vraščena v družbo, je seveda deležna njenih vplivov, pozitivnih in negativnih. Zato je potrebno, da smo na slovensko šolo vedno zelo pozorni in da je stalen dialog med šolskimi organi, civilno družbo in politiko. Kot sem že povedal, mora šola biti v koraku s časom, ne sme pa izgubiti lastne identitete oziroma zavesti, da je slovenska šola. In sedaj sklepna misel. Ne more biti drugače kot vošči- lo vsem, da bi doživeli res blagoslovljen Božič in končno le bolj veselo in zdravo novo leto 2014. Julijan Čavdek Politično življenje je bilo v letu 2013 kar razgibano. V februarju so bile državne, v aprilu pa deželne volitve. O tem, kako se je stranka Slovenska skupnost odzvala na dosedanje izzive, smo se pogovorili z deželnim tajnikom Damijanom Terpi-nom. Na državnih volitvah so bili glasovi SSkza levo sredino odločilni, saj je prav zaradi naših glasov za las osvojila večino v deželi in tako pridobila dve dodatni mesti v senatu, čeprav slovenska stranka ni imela od tega nič. Podprli smo tudi kandidaturo Blažino-ve za poslansko zbornico; naposled je bila izvoljena, in sicer tako, da je leva sredina na vsedržavni ravni koristila večinsko nagrado, ki pa jo je sedaj Ustavno sodišče razglasilo kot protiustavno. Za našo stranko so bile pa najpomembnejše deželne volitve, na katerih smo ob izjemnem osebnem uspehu Igorja Gabrovca in velikem volilnem osipu, ki smo ga zabeležili tudi v slovenskih krajih, ponovno izvolili našega deželnega svetnika: 5.500 glasov SSk je bilo spet odločilnih za zmago Debore Serracchiani, ki je premagala Renza Tonda za pičlih 2.000 glasov. Na ta način je leva sredina prejela večinsko nagrado, tako da je bil v deželni svet izvoljen tudi kandidat PD Stefano Ukmar. Skratka, SSk se je izkazala kot odločujoč dejavnik za levosredinsko koalicijo. V prejšnjem mandatu je bila stranka SSk na deželni ravni v opoziciji, sedaj pajevvečiniin sodeluje pri vodenju deželne uprave. Kakšni so dlji SSk? Navedeni uspehi slovenske stranke so bili nagrajeni s funkcijo podpredsednika deželnega sveta, ki je za našo skupnost zelo pomembna. Razlika, da smo sedaj v večini, pa se že sedaj jasno kaže: poprava krivice glede rajonskih svetov v Gorici je prvi pomembnejši rezultat prisotnosti naše stranke v tej večini. Omenil bi še odobritev odloka predsednice Serracchiani o vidni dvojezičnosti in sredstva za Borov športni center v Trstu. V letu 2013 je prišlo do nekaterih novosti. V FJK je presenetljivo zmagala Debora Serracchiani, na državni ravni pa je močno prodrl Matteo Renzi. Kako ocenjuješ njuno uveljavitev in koliko lahko spremenita italijansko in deželno politično situaajo? Gre za spremembe, ki se bodo poznale: Demokratska stranka s starimi obrazi ni bila več sprejemljiva, ljudje končno vidijo v Serracchianijevi in še posebej v Renziju spremembo v stari politiki, ki je samo mencala in nič odločala. To bi morala demokratska stranka storiti že lani, pred političnimi volitvami. Globoka kriza, ki je tako močno prizadela državo, pa terja radikalne spremembe, ki jim bo, upam, Renzi najbrž kos. Ce pa bi še njemu spodletelo, tvegamo res pravo katastrofo in se potem ne čudimo, če se bomo še naprej ukvarjali s Berlusconijem oz. če bodo prevladovala protestniška gibanja, ki pa niso sposobna predlagati pravzaprav ničesar. Renzijeva močna zmaga je odpihnila celotno staro garnituro v PD, tako da se sedaj soočamo s povsem novimi ljudmi. Z Gabrovcem sva se z novim tajnikom PD že na kratko pogovorila, ključna tema naslednjega pogovora pa bo novi volilni zakon za parlament in prihajajoče evropske volitve, za kar je posebej izrazil zanimanje. S predsednico Serracchianijevo imamo dobre odnose, čeprav je bila na začetku zaradi nedobronamernih "šepe-talcev" v svoji stranki, tudi v slovenskem jeziku, nekoliko zadržana. Vidim pa, da je ugotovila, da argumenti, s katerimi so nas črnili, ne držijo, da smo resen in odgovoren politični partner, in da ko kakšni zadevi nasprotujemo, imamo za to utemeljene razloge, ki niso ideološke, pač pa vsebinske narave. Menim, da to ceni. Desna sredina je razbita tako na državni kot na deželni ravni. Kako bo po tvojem mnenju to vplivalo na politično prizorišče? Zdi se mi, da je Berlusconi dejansko odpisan, še posebej po razbitju stranke. Vprašanje pa je, kdo bo bolj pameten pri spremembi volilnega zakona in bo sposoben najti z Renzijem kompromis, ki ga cela država že predolgo čaka, predvsem pa ni več pripravljena čakati še naprej. Pri tem Letta ni pokazal zadostne "korajže" in odločnosti. Na deželni ravni je za zdaj desnosredinska opozicija povsem zmedena in pravzaprav ni v stanju predlagati česarkoli resnega. Serracchianijeva je radikalno posegla v t. im. "stroške politike", znižala plače svetnikom in skoraj izničila dotacije skupinam v deželnem svetu, kar je bil ustrezen odgovor preiskavam, SSk pa je iz te afere izšla povsem čista. Sedaj je potrebno začeti z ostalimi najavljenimi reformami. Preseganje pokrajin in preoblikovanje lokalne samouprave pa bosta za našo narodno skupnost izjemno pomembni, saj se nam lahko zamaje celoten sistem, na katerem sloni upravna avtonomija naših občin in sploh vpliv naše skupnosti pri upravljanju javnih zadev na lokalni ravni. Pričakujem torej, da SSk v tej bitki ne bo ostala sama kot pri rajonskih svetih v Gorici. Kaj pa Slovenija? Zdi se, da Alenka Bratušek utrjuje svoj položaj, čeprav je stanje države še vedno zelo hudo. Težko bi rekel, da ga kaj posebno utrjuje. Odstopilo je že nekaj ministrov, nekaj jih je "na odstrelu", Jankovič pa se z vlogo krajevnega župana, čeprav gre za prestolico, ne namerava zadovoljiti. Gospodarska krivulja pa je, tudi za naslednje leto, še vedno obrnjena navzdol in je žal prav naša država sedaj na repu Evrope. Stresni testi v bankah so pokazali skoraj 5-mi-lijardno luknjo, ki jo namerava Slovenija pokriti s posojili, za katere pa plačuje najmanj 5% obresti, kar lahko že prihodnje leto povsem zablokira proračun, tako da za investicije in zagon gospodarstva lahko ne ostane sploh ničesar več. V Ljubljani se sedaj veselijo nekakšne "zmage", račun pa bo prišel prav kmalu. Ura resnice bo po mojem prihodnjo jesen, ko se bo pokazalo, ali je Slovenja sploh še sposobna iskati posojila na mednarodnih trgih po znosnih obrestnih merah, saj bo naslednje leto morala plačati skoraj milijardo evrov za že najete kredite in se na novo zadolževati. Ob dejstvu, da znaša celoten slovenski proračun okoli 9 milijard evrov, se seveda postavlja vprašanje, ali ni bilo bolj pametno, da bi se za sanacijo bank poslužila evropskega mehanizma ESM in pridobila svež denar po 0,25% obrestni meri, ki ga ta mehanizem omogoča. Temu se je sedanja vlada na vse kriplje hotela izogniti, saj bi jo sicer EU pogojevala pri političnih izbirah predvsem glede reform, ki pa jih mora tako ali tako opraviti, kakor tudi pri privatizaciji podjetij in bank. Zaradi naraščajočega evroskepticizma v Evropi si EU najbrž ni hotela tik pred pomladanskimi volitvami nakopati še enega bolnika, zato so Sloveniji pustili dihati še nekaj časa. Bojim pa se, da večini ljudi v naši domovini še ni jasno, kaj nas pravzaprav čaka prihodnje leto. Na ravni naše manjšine se večkrat pojavljajo izjave, da smo brez glave. Kakšno pa je ddo v skupnem predstavništvu? Skupno predstavništvo je edino, kar sedaj imamo. Stvar dobre volje vseh je, če hočemo vsaj to telo smotrno uporabiti. Ko smo ga, smo bili uspešni, npr. v odnosu do rimske vlade glede vladnega omizja, ki ga sedaj vodi podtajnik Bubbico. Krovni organizaciji, ki sta po mojem edini pristojni za reševanje problemov racionalizacije manjšinskih struktur -med drugim na programsko konferenco pred desetimi leti SSk ni bila niti povabljena - morata pa od praznih besed preiti končno k dejanjem. Pri tem pa se nekaterim zdi, da zato ker v Ljubljani vlada določena opcija, je mogoče zjutraj "sekati"po konkurenci in se že popoldne prijazno dogovarjati o skupnih rešitvah, ki pa so nujne. Gre torej preprosto za občutek odgovornosti za potrebe manjšine in ozki interesi lastne organizacije ali politike ne smejo megliti pogleda na skupno dobro. Že takoj po novem letu bo treba zelo hitro povleči ustrezne poteze okoli volilnega zakona. /str. 10 JuČ Foto DPD ■y tt • . • • • NOVI 4 26. decembra 2013____________________________________ Kristi am m družba glas P. Marko Rupnik je zamenjal Boga Očeta, ideja je zamenjala živega Boga, duhovno življenje se je izgubilo, "postali smo ceremonjerji". Zato smo popolnoma izgubili božjo modrost. "In smo se posušili". Božja modrost je misel, vizija, ki jo je imel Bog, preden je ustvaril svet. To je misel, prepojena z življenjem. Mi pa smo ustvari- li nauk in začeli pridigati, kako je treba to živeti. Ta moralizem človek izprazne in ga naredi za nesrečnega. "Lahko smo perfektni, toda nismo srečni". Posebno zanimiva je tudi upodobitev srečanja med vstalim Kristusom in Magdaleno. Marija gleda proti črnemu grobu in joka, ker njena ljubezen ni bila dovolj močna, da bi obdržala v življenju tistega, ki ga ljubi. Magdalena je podobna ženi iz Visoke pesmi, ki je ljubega iskala, ga hotela objeti, zagrabiti in nikoli več izpustiti, je razložil p. Rupnik. Kristus ji reče, naj ga ne zadržuje: "Ne nazaj! K Očetu gremo". Prava ljubezen je v tem, da spoznamo Očeta. To je nova Visoka pesem. Magdalena v Janezovem evangeliju pomeni občestvo Cerkve, "to smo kristjani, ki še ne moremo takoj razumeti, da ljubezen ni v tem, da stisnemo k sebi, temveč v tem, da spoznamo Očeta in se odkrijemo kot občestvo". Vrhpolj ska cerkev ima tudi nov križev pot "Po več letih sem se vrnil k slikarstvu", je dejal p. Rupnik, ki se je ob koncu srečanja zahvalil Vrhpoljcem za toplo gostoljubnost. Povedal je, da je 180 kvadratnih metrov mozaika postavljalo 24 umetnikov 12 narodnosti. Teden dni je ekipa živela in ustvarjala med Vipavci: to je bilo za župnijo in širšo okolico kot pravi misijon. "Delali smo v zavesti, da tam, kjer je ljubezen, je Bog. Mene ne zanima, če kdo moli rožni venec, medtem ko dela; če pa koga ljubi, je zanesljivo z Bogom”, je povedal pater. "Učimo se sprejemati milost in jo ohranjati. To je najpomembnejše"! Blagoslovitev Kot je za tednik Družina napisala Ksenja Hočevar, je koprski škof msgr. Jurij Bizjak teden kasneje, na prvo adventno nedeljo, 1. decembra, v prenovljeni vrhpoljski cerkvi posvetil novi oltar, blagoslovil am-bon, tabernakelj, mozaično poslikavo in križev pot. To je resnično "častitljiv kraj”, obenem "hiša Božja in vrata nebeška", je dejal. "Celoten prezbiterij in sprednja stran cerkvene ladje sta odeta v ogrinjalo svetosti, na katerem motrimo številne svetopisemske osebe in dogodke, ves prostor med njimi pa je napolnjen z žarki svetlobe, ki jo izžarevajo, in s tokovi življenja, ki ga pretakajo", je dejal škof Jurij. Zamisel za korenit poseg v vaški cerkvi se je začela uresničevati pred dvanajstimi leti, ko je takratni župnik Jožko Berce po posvetu z župnijskim pastoralnim svetom prvič naslovil prošnjo na p. Rupnika. Potrebne je bilo veliko vztrajnosti in volje, je za Družino povedal sedanji župnik Janez Kržišnik, ki je v Vrhpolju šele od letošnjega avgusta, načrte predhodnika pa je povsem podprl in v sodelovanju z župljani izpeljal delo do konca. DD P. Marko Rupnik z ekipo Centra Aletti na Vipavskem "Da bi živeli človeškost na Božji način" Na nedeljo Kristusa kralja, 24. novembra, so se prijatelji rimskega Centra Aletti zbrali v priljubljenem primorskem Marijinem svetišču, v Logu pri Vipavi. Velika množica ljudi iz vse Slovenije in zamejstva je do zadnjega kotička napolnila cerkev. Maša v Logu Pri slovesni sv. maši, ki jo je ob somaševanju lepega števila duhovnikov vodil predstojnik jezuitske skupnosti Centra Aletti p. Milan Žu- bom samo utrudil in bom vedno razočaran. In me bo vse bolelo". Kristus nas je prišel osvobodit prav tega. Prinesel nam je nov način življenja. Če tega nimaš, se zaman trudiš. "Kot če bi v okrogli sobi iskal kot, kamor bi se usedel". Zato smo razočarani in svet nam ne verjame. Kristus je živel svojo človeškost na Božji način. Ni ga zanimalo, ko so mu pravili: "Če si..., potem pa se pokaži"! Zanimalo ga je le biti eno z Očetom; če je eno z Očetom, je Kristus nas uči, da mu več pomenijo edinost, ljubeča poslušnost do Očeta in ljubezen do grešnika, kot pa da bi dokazali, da smo najboljši, najbolj pridni, najbolj pošteni, najbolj plemeniti... Ljudi moti tudi evangeljski odlomek o desnem razbojniku, ki je rekel Jezusu, naj se ga spomni, je še dejal pater. "Ta razbojnik je začutil, da Jezus ima nekoga v onostranstvu, ki je močnejši in bolj prisoten kot vojaki pod križem". Kristus mu je rekel, da bosta še isti dan skupaj v božjem kraljestvu: "Nebesa niso prislužena, ampak darovana. To mnoge moti, ker nam je do krvi vcepljena vzgoja, da si jih moramo zaslužiti". V božje kraljestvo stopi samo Jezus Kristus, ki je božji sin: samo če smo v njem, bomo prišli tja. Nebesa so dar. Logika Kristusa kralja mnogim ne gre, ker imamo v glavi religijo; religija pa uči, da boš ti - v imenu nekega boga, neke duhovnosti, nekega nauka - popravil svoje življenje in življenje družbe. "Če boš, boš poplačan; če ne boš, boš kaznovan. To je religija". Prav od tega nas je prišel odrešit Jezus Kristus. "Ni treba se napenjati, samo sprejemati moramo. In Bog nam bo vse dal. A ni fantastično"? Novi mozaiki v Vrhpolju V cerkvi sv. Primoža in Felicijana v bližnjem Vrhpolju, ki je bila tokrat pretesna za vse, ki so želeli biti zraven, je nato p. Marko Rupnik sintetično predstavil nekaj vsebin teološko nabito polnih mozaikov, ki jih je njegova ekipa postavila v drugi polovici novembra. Bistvena vizija je prehod od človeškosti do t. i. bogočloveškosti. Osrednji prizor v sredini prezbiterija je neobičajen: vstali Kristus hodi po vodi, ker njegova človeškost ni več podvržena zakonitostim zemlje, greha in smrti. Ob njem sta apostola Peter in Tomaž, oba, ki sta prisegla, da sta pripravljena umreti zanj. V moči odnosa do Kristusa je Peter stopil iz čolna in šel njemu naproti po vodi: prišli pa so veter in noč in valovi, pogledal je dol, pod nogami je videl temo in ga je stisnilo. In začel se je pogrezati. "Človek misli, da je kristjan, potem pa pride težka in kruta zgodovina, pa ga stisne in ga je konec". Pavel v pismu Hebrejcem pravi, da nas hudič drži v suženjstvu preko strahu. Kristus poda Petru roko, ga zgrabi in mu da moč, da se pobere. "Človek je bitje, ki išče roko". Na drugi strani je Tomaž: v najpomembnejšem trenutku, ko se je Kristus prikazal po smrti in vdihnil apostolom svoje življenje, ga ni bilo zraven. Ko se mu je Kristus prikazal in mu rekel, naj položi prst v rano, on tega ni storil. "Padel je in v človeškosti Jezusa Kristusa videl, da je pripeljal človeškost onstran groba". Rekel je: "Ti si v svoji človeškosti Bog". To je najbolj popolna izpoved vere v Novi zavezi. V nekaterih miniaturah srednjeveških rokopisov je Tomaž skoraj cel v rani, ker so avtorji hoteli prikazati, kako se je v njej rodil. Rupnik pa ga je prikazal, kot bi se obesil na rano: kot bi plezal po steni in se zanjo zagrabil, kajti njegova vera seje zagrabila za rano, za ljubezen. Tudi Tomaž se hkrati spušča dol, da bo hodil po vodi. Ni več človek greha in smrti, ampak novi človek, prerojen v Kristusovi veliki noči. "To je Cerkev, ki se rodi". Tomaž se obenem zdi, da lebdi, da je breztežen. "Kot kristjani: korenine imamo v nebesih, krošnjo pa na zemlji. Pustimo, da Sveti Duh zaliva korenine"! Na levi strani prezbiterija je prikazan čudež v Kani galilejski: tam Kristus zamenja staro religijo z vero. Šest vrčev predstavlja Mojzesovo postavo: "Številka šestje frustracija. Sedem je popolnost. Šest je veliko, a ni še sedem". Origen pravi, da se je Kristus v Kani razodel kot stvarnik in odrešenik. Sv. Avguštin pravi, da to ni bil noben čudež; vsako leto se zgodi isto: spomladi in poleti dežuje, voda gre v trto, iz trte v grozdje, iz grozdja v sod. "Kristus ni čakal šest mesecev, ampak je to takoj naredil. Je stisnil čas". Zato stvarnik. Kot odrešenik pa se je razo- krščanske tradicije! Božje življenje dobim samo takrat, ko me Sv. Duh vcepi v Kristusovo telo, ko se prepoznam del organizma, ki je Cerkev, ko odkrijem brate, sestre in Očeta". Kot posameznik lahko tudi imaš nepopolnosti, pomembno pa je, da se ne iztržeš iz občestva, iz Gospodovega telesa. "Če imaš napake in grehe, to še ni tragedija; tragedija pa je, če postaneš posameznik, ne več oseba, ki se udejstvuje v občestvu, ampak posameznik, ki skrbi za sebe". Na oboku prezbiterija je upodobljeno oznanjenje: zgoraj je na sredini jagnje, ranjeno in zmagoslavno, ki je obljubilo Duha. To je isti Sveti st, je umetnik in teolog p. Marko Ivan Rupnik med homilijo pokomentiral nedeljska berila. Evangelij po Luki je govoril o tem, kako so Jezusa na križu zasmehovali. "Ne gre za nasprotje med Kristusom kot kraljem in tako tragičnim koncem njegovega življenja. Gre za resnico. Kristus je kralj na tak način". Iz njega so se norčevali kot hudič v puščavi: "Če si božji Maziljenec... Če si res kralj... Če si..., potem pa boš to naredil". To je govor hudiča, ki pritiska na "ti", je zatrdil p. Rupnik. Kristus ni ustanovil nobene religije, "to smo si mi izmislili v moderni dobi”, tudi "noben stavek iz evangelija ne dokazuje, da bi on hotel kaj ustanavljati". On je preprosto hotel pokazati resnico. "In resnica je življenje, ne filozofija”. Hotel je razodeti, da "resnica je čisto poseben način bivanja", resnično življenje je v občestvenosti. "In občestvenosti ni zunaj Boga. Tega nočemo slišati, toda tako je". Da lahko zaživimo občestvenost, moramo imeti Božje življenje. To pa dobimo pri krstu. "Kljub temu da smo bili krščeni, nas kot otroke začenjajo učiti deset zapovedi, namesto da bi začeli razodevati novo življenje, ki smo ga prejeli". Pozabljamo na Božje življenje in učimo, kako se moramo truditi, da bi bili dobri, prijazni, občestveni... "To ne funkcionira. Ko se bom začel kot posameznik truditi za skupnost, se tudi eno z ljudmi. Vedel je, da onstran groba je Oče, in se mu je izročil. Če nas od Boga ločita greh in smrt, je on moral iti prav tja. Cerkev uči, da je Kristus duhovnik, prerok in kralj. Že cerkveni očetje pa tudi moderna teologija so razložili, da tisti, ki združuje vse, je Kristus duhovnik. Duhovništvo pomeni žrtev, ki združuje z Bogom. Bog je postal človek in šel v smrt, odprl zaveso in stopil v svetišče Boga Očeta. Pot je odprta: to je Kristusovo duhovništvo, to je bogoslužje, to je Cerkev. "Pred Bogom Očetom lahko zajemamo novo življenje, ki ga je Kristus razodel in ga sami ne bomo nikdar iztisnili iz sebe, če ga ne sprejmemo". Tipična krščanska drža zato ni, da nekaj dosežeš, ampak sprejmeš. Katolicizem se je žal zreduciral na šolo in družbenopolitično moč, ker smo kraljestvo razumeli popolnoma po zemeljsko. Si je res Kristus zamislil, da bosta v vsakem mestecu na trgu škofova in županova palača? "Zelo težko boste našli kaj takega v evangeliju". Mi samo učimo; veroučilni-ce so kot učilnice v osnovni šoli. Evropa ima ogromno romanov in filmov o tem, kako so ljudje doživljali silo in prisilo v katoliškem šolstvu in pri nauku. "Ljudem smo se zamerili. So nas siti in nas nočejo več videti. Poznajo nas po zapovedih, prepovedih, naukih in pravilih, ne pa po razodetju novega življenja". Ne smemo se delati heroje! Dovolj je, da pokažemo, da smo odrešeni ljudje! del, ker se je izročil v naše roke. Zato so na prizoru obenem voda, vino, rana in kri. Marija je ob vrčih: edino ona lahko reče ljudem: "Storite, kot vam reče", kajti ona je to storila. Nasproti Kane galilejske je nad zavetnikoma župnije upodobljen velik Janez Krstnik: spominja nas na krst, ker smo vcepljeni v Kristusovo telo, in kaže na Abrahama, ki daruje Izaka. Očak ni človek, ki daruje Bogu, ampak oče, ki daruje sina v naše roke. Kristus je lahko šel v to daritev, ker ga je Oče poslal. "Smrt zrelativizira vse, to je najmočnejši strup". Zakaj gre Kristus v smrt? Ker ve, da ga je Oče poslal; ve, da onkraj smrti ni praznine, ampak svetišče Boga Očeta. In pusti vrata odprta. "Za sabo imamo štiri stoletja individualizma"; zgodi se, da pri maši vsak moli zase in za svoje potrebe. "To nima nobenega smisla! Tu smo, ker smo Kristusovo telo. Če smo del Njega, smo iztrgani smrti in smo že sedeči v nebesih v Kristusu". Individualizem nas je zastrupil: individualno hočemo živeti moralne nauke Cerkve, se truditi za to, kar Cerkev uči. "Kako je to daleč od Duh, ki je v začetku vel nad vodami; isti Sveti Duh, ki je v Mariji utelesil božjo besedo. "Isti Sveti Duh se pri vsaki maši spusti in spremeni naše delo z našimi darovi, zemljo, kruhom in vinom v telo Jezusa Kristusa. Isti Sveti Duh se spusti na vas, da iz vas naredi Kristusovo telo. Kot pravi Bazilij Veliki, se Sveti Duh spušča na darove in na ljudi, da vsi postanemo Kristusovo telo. Da živimo našo človeškost na božji način". Pri strani je angel božje modrosti: "Na Zahodu smo jo v drugem tisočletju popolnoma zapustili". Odločili smo se za filozofijo: koncept Kristi ani in družba 26. decembra 2013 450-letnica konca tridentinskega koncila Frančišek reformist - v kontinuiteti Izšla je poslanica papeža Frančiška za svetovni dan miru 2014 Bratstvo, temelj in pot do miru V četrtek, 12. decembra 2013, je izšla poslanica papeža Frančiška za 47. svetovni dan miru, ki bo 1. januarja 2014. Dokument z naslovom Bratstvo, temelj in pot do miru so predstavili na tiskovnem uradu Svetega sedeža, med govorniki je bil tudi kardinal Peter Turksun, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir. V poslanici, razdeljeni na deset poglavij, papež Frančišek poudari, da je bratstvo treba odkriti, ljubiti, doživeti, oznanjati in o njem pričevati. "Bratstvo je namreč temeljna razsežnost človeka, ki je bitje odnosov. Živo zavedanje te odnosnosti nas vodi, da vidimo in obravnavamo vsako osebo kot pravo sestro in pravega brata", piše papež. Izvor vsakega bratstva je družina, kjer se učimo te drže s pomočjo odgovornih vlog vseh družinskih članov, predvsem pa matere in očeta. Da bi bolje razumeli to poklicanost človeka k bratstvu, je pomembno, da poznamo Božji načrt, ki je predstavljen v svetih spisih, v nadaljevanju piše papež in spregovori o Abelu in Kajnu, ki sta v osnovi brata. Njuna pripoved nas uči, da je človeštvo poklicano k bratstvu, opozarja pa tudi na tragično možnost izdaje tega bratstva. O tem pričuje vsakodnevni egoizem, ki je osnova mnogih vojn in krivic. Mnogi ljudje umirajo izpod roke brata in sestre, ki se ne znajo prepoznati kot taki, da so namreč ustvarjeni za vzajemnost, občestvo in dar. Bratstvo po Frančiškovih besedah izhaja iz Boga, ki je Oče vseh ljudi. Gre za osebno in konkretno ljubezen, ki s tem, da je sprejeta, postane dejavnik, ki spreminja življenje in odnose z drugimi ter uči solidarnosti. Človeško bratstvo je obnovljeno z Jezusom Kristusom in v njem. Križ Cerkev pa sestavljajo še očiščujoče se duše v vicah, poleg njih pa seveda še nebeška Cerkev. Obletnica konca tridentinskega koncila je torej priložnost tudi za zagon t. i. nove evangelizacije, saj je konkretni izziv, na katerega mora Cerkev odgovoriti, tudi ignoranca na verskem področju, da ne pozabimo na izvodenelo moralo in pomanjkanje gorečnosti med katoliškimi verniki. Veliko tarnamo nad pomanjkanjem vrednot, kot bi bile to kar neke vrednote. V resnici gre seveda za krščanske vrednote. Tudi danes smo tako poklicani k jasnosti misli in trdnosti nauka. Poklicani smo k pričevanju, da hodita vera in razum z roko v roki. Poklicani smo k skrbi za svetost bogoslužnih dejanj, kakor tudi k skrbi za svetost in disciplino nas samih, začenši z duhovščino. Poklicani smo k temu, da vernike utrdimo v verskem prepričanju in znanju, kakor tudi h gorečnosti in svetosti v vsakdanjem življenju. To so vodila tridentinskega cerkvenega zbora, če pa dobro pogledamo, so še kako aktualna tudi v današnjem času. A V. je dokončni prostor utemeljitve bratstva, piše papež. Iz vsega povedanega ni težko razumeti, da je bratstvo temelj in pot miru, prav tako pa je predpostavka za premagovanje revščine. Pomanjkanje bratstva med narodi in ljudmi je bistven razlog za revščino. Mnoge družbe namreč doživljajo globoko revščino odnosov, kar je povezano z odsotnostjo trdnih odnosov v družini in skupnosti. "Z zaskrbljenostjo spremljamo naraščanje raznih vrst stiske, izključevanja, osamljenosti in različnih oblik patološke odvisnosti. Takšna revščina se lahko preseže samo preko ponovnega odkritja in ovrednotenja bratskih odnosov znotraj družin in skupnosti, preko delitve veselja in žalosti, težav in uspehov, ki spremljajo življenje oseb", izpostavlja papež. Dotakne se tudi relativne in absolutne revščine, potrebe po Kratke Voščilo slovenskih škofov v božičnem času “V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli” (Jn 1,11). Božja Beseda je prišla v svojo lastnino, kajti tako piše apostol: “V njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, najsi bodo prestoli ali gospostva ali vladarstva ali oblasti: vse je ustvarjeno po njem in zanj’’ (Kol 1,16). “On je podoba nevidnega Boga, je prvorojenec vsega stvarstva” (Kol 1,15). “On je namreč Alfa in Omega, prvi in poslednji, začetek in konec” (Raz 22,13). Toda njenije niso sprejeli, kajti mnogi sprejemajo Kristusa v svojo hišo samo tako, kakor ga je sprejela neka žena po imenu Marta, ki je v svoji vnemi za postrežbo pozabila, da človek ne živi samo od kruha, medtem ko je njena sestra Marija sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo (Lk 10,38-42). “Človek namreč ne živi samo od kruha, temveč od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust” (Mt 4,4). Bratje in sestre, bližnji in daljni, verni in manj verni! Vaši škofje vam iskreno voščimo, da bi v letošnjem božičnem času in skozi vse prihajajoče leto kakor Martina sestra Marija vsak na svoj način sedli h Gospodovim nogam in prisluhnili, spokojno in zbrano prisluhnili Njegovi besedi: pred betlehemsko votlino in pred jaslicami, pred ambonom v cerkvi in pred sprejemnikom doma v hiši, pred odprto knjigo Besede pri poslušanju in pred zaprto knjigo Besede pri premišljevanju, pred glasom glasnika od zunaj in pred glasom vesti od znotraj, da bi hvalili Gospoda na cimbale poslušanja in na cimbale donenja (Ps 150,5). In naj nam sprejeta Beseda vsem daje moč, da bomo vedno bolj Božji otroci (Jn 1,12). Višarski dnevi mladih Na višarske dneve, ki bodo potekali od sobote, 28., do ponedeljka, 30. decembra 2013, na Svetih Višarjah, so lepo povabljeni mladi iz domovine, zamejstva in izseljenstva! Čez dan bo smučanje, dričanje, sprehajanje, posedanje na vabljivih ležalnikih na terasi pri sosedovih, klepetanje, skupno kuhanje, prepevanje ..., ob večerih pa se bomo srečali z gosti iz domovine in zamejstva. Prisotna bo tudi Ljoba Jenče, zbiralka in pevka ljudskih pesmi. Prijave: na tel. +386 (0)1438 30 50 (v službenem času od 8. do 14. ureh) ali prek e-pošte: rafaelova. druzba@siol. net. in upanje". Papež dodaja, da, dokler bo obstajala tako velika oboroženost, kot je sedaj, se bodo vedno lahko našli novi izgovori za izbruh vojne. Posebej poziva k jedrski in kemični razorožitvi. Velika ovira bratstvu sta tudi korupcija in organizirani kriminal, pri čemer sveti oče spregovori o vprašanju pravičnosti in človeškega dostojanstva ter izposta- vi probleme, kot so trgovina z drogo, prisilno delo in izkoriščanje, finančna špekulacija, prostitucija, zloraba mladoletnikov, trgovina z ljudmi in suženjstvo ter drugo. Frančišek ob koncu poslanice bratstvo poveže še z varovanjem in izkoriščanjem narave ter med drugim zapiše, da nam je narava dana na razpolago, mi pa smo poklicani, da z njo odgovorno ravnamo. "Vsaka naša dejavnost", še zapiše papež Frančišek, "mora biti zaznamovana z držo služenja osebam, predvsem tistim najbolj oddaljenim in neznanim. Služenje je duša tistega bratstva, ki gradi mir". ta način izkusilo bratsko občestvo z drugimi. Bratstvo je treba odkriti tudi na področju ekonomije. Finančna in gospodarska kriza ima namreč svoj izvor v postopnem oddaljevanju človeka od Boga in bližnjega. Poseben poudarek pa papež Frančišek naredi na povezanosti bratstva in vojne ter vsem, ki z orožjem sejejo nasilje in smrt, nameni poziv, naj v tistem, ki učinkoviti politiki, ki podpira ga danes imajo za sovražnika, bratstvo, ter družbenega nauka odkrijejo svojega brata in zausta- Cerkve. Kot bistveni način po- vijo svojo roko. Poziva k odpove- speševanja bratstva je po di orožju in vabi k "srečanjudru- Frančiškovih besedah odločitev gega preko dialoga, odpuščanja za zmeren življenjski stil in deli- in sprave, da bi se tako ponovno tev lastnega bogastva, da bi se na vzpostavili pravičnost, zaupanje cila. Po besedah svetega očeta nam namreč ta koncil pomaga pri učinkoviti intelektualni in moralni prenovi. Četudi so ti sklepi stari že štiri stoletja in pol, ostajajo dragoceni in pravoverni za vse čase. Prav vsak vesoljni cerkveni zbor predstavlja pojasnitev in izostritev ene in iste Resnice. Sestavlja nepogrešljivi in nezastarljivi del celote. Ta celota pa je nauk Cerkve. Časovno novejši koncili starejših ne izpodrivajo, pač pa jih nadaljujejo. Celota izpolnjuje nalogo, ki jo je Kristus zaupal zboru apostolov, s Petrom na čelu, da širijo pravi krščanski nauk in bdijo nad zaupanim jim Božjim ljudstvom, ki je skupnost vernega ljudstva na zemlji, Najbrž smo skoraj vsi prepričani, da razen apostolske spodbude "Evan-gelii gaudium" papež Frančišek konec novembra ni izdal ničesar. Temu seveda ni tako, saj je poslal tudi pismo eminentnemu cerkvenemu zgodovinarju, kardinalu Walterju Brandmiillerju. Tega je namreč določil za posebnega odposlanca, da bi počastil 450-let-nico konca tridentinskega cerkvenega zbora; obletnica je bila 1. decembra 2013. Nekateri mislijo, da se vse lahko dela kar malo po svoje, vendar pa papež opozarja in spodbuja k jezikovni in teološki jasnosti pri oznanjevanju, tako za duhovnike kot tudi vernike. Kristusovo odrešenje mora namreč biti tudi razumsko podkrepljeno in verodostojno. Pomeni, da je še kako aktualna tista zadeva, ki so jo v zadnji polovici stoletja želeli zavreči, to pa je t. i. "apolo- getika". Le-ta ni nič drugega kot nudenje dokazov, da je krščanska vera res prava in pravšnja ter razumna za človeka, kakor velja tudi za to, da nekdo vstopi v katoliško Cerkev. Papež uvaja logično vez med reformo v kontinuiteti (sklicujoč se na predhodnika), ko je treba sklepe zadnjega cerkvenega zbora (drugega vatikanskega) razlagati na podlagi stalnega nauka Cerkve, saj je bil zadnji koncil pastoralne narave, in aktualnostjo tridentinskega kon- Tu smo vsi na stopnicah bazilike Božjega groba Svetišče Jezusovega vnebohoda na Oljski gori Romanje v Sveto deželo od 25. okt. do 2. nov. 2013 (5) Po Jezusovih stopinjah V Jeruzalemu, blizu Štefanovih vrat, tako poimenovanih, ker je bil tam kamenjan prvi mučenec sv. Štefan, stoji cerkev sv. Ane, ki je ena najbolje ohranjena iz križarskih časov. Nekaj korakov od cerkve je kopel ozdravljenja Betesda. Tukaj je Jezus velel mrtvoudnemu možu, naj vstane, vzame svoja nosila in hodi, in tako je bilo. Prehodili smo tudi Jezusov križev pot, imenovan via Dolorosa. Vije se po muslimanski četrti Jeruzalema do IX. postaje, po strmih, ozkih ulicah in stopnicah, obdanih s trgovinami in tržnicami, tako da se komaj najdejo znamenja postaj. Prerivati se je treba med ljudmi in se je težko poglobiti v molitvi. Od X. postaje naprej se križev pot nadaljuje v ogromni cerkvi Božjega groba, v krščanski četrti. Po strmih stopnicah, na katerih stojimo na skupni fotografiji, in že stopamo po gori Golgota. Med skalami in stopnicami so razporejene ostale postaje, okrašene z bleščečimi svetilkami in pozlačenimi ikonami. Križev pot smo končali pravočasno, tako da smo se lahko udeležili značilne procesije "križevega pota", ki jo patri frančiškani že stoletja imajo vsak dan ob 16. uri v tej baziliki. Začne se pri oltarju kapele Najsvetejšega in se konča pri oltarju Jezusovega prikazovanja svoji materi Mariji. Dan prej smo že zjutraj imeli mašo v prej omenjeni kapeli Najsvetejšega, nato smo v vrsti čakali za obisk in po- klon pri Božjem grobu. Ne morem opisati tega, kar sem tam občutila. Bila sem tam, na cilju. Kro- na vsega je bil še obisk majhnega svetišča Jezusovega vnebohoda na Oljski gori; svetišče s stebriščem in arkadami osmerokotne oblike je postalo muslimanska mošeja, pokrita z okroglo kupolo. Sveto mesto Jeruzalem je razdeljeno na štiri četrti: krščansko in muslimansko, ki sem ju že prej omenila, in judovsko ter armensko. V judovskem delu stoji zid žalovanja in nad njim je stal edini judovski, Salomonov tempelj, ki so ga Rimljani razdejali leta 70 po Kr. Tudi mi smo šli pomolit k zidu, ki je ločen na moško in žensko stran. Moški morajo imeti glavo pokrito in tudi goloroke ženske so dobile ruto za pokrivalo. Pred zidom so na stojalih izvodi Svetega pisma, ki jih prišleci prebirajo. Nato napišejo listke s prošnjami in s klanjanjem z glavo jih vtaknejo v zidne razpoke. Ogledali smo si tudi območje ju- dovskega spomina na žrtve holokavsta. V gredicah pod drevesi stojijo plošče z imeni "pravičnih". V velikem keno-tafiu so kot nagrobni kamni napisi uničevalnih taborišč. Najbolj me je prizadel spomenik, postavljen za otroke, žrtve te grozote. Pot pelje med dvema stenama živega kamna in pred menoj je vklesan relief otroškega obraza, nato so fotografije otrok iz tistega časa. Potem stopim v neko čudno "dimenzijo". V temi okrog mene plava nešteto modrih lučk in umirjen, žalosten glas našteva imena otrok, njihovo starost in taborišča, v katerih so bili zaprti. Proti večeru smo si ogledali, bolj od daleč sicer, judovski parlament Knesset. V parku pred vhodom je postavljena Menora, tipičen bronasti judovski svečnik. Visok je kake tri metre in na njem so reliefni prizori iz izraelske zgodovine. /dalje Albina Pintar • y-| NOVI 6 26. decembra 2013 (jonska glas V spomin na Alenko Terci« Odlikovala jo je nesebična skrb za bližnjega V četrtek, 12. decembra, seje števerjanska in širša goriška skupnost poslovila od Alenke Terčič, ki jo je v torek, 10. decembra, Bog poklical in jo odrešil dolge bolezni. Alenka Terčič, ki se je rodila 12. oktobra 1939 na Bukovju pri Mižugljevih, je bila najmlajša od osmih otrok Alojza in Frančiške (Fani). V 74 let dolgem življenju je pokazala predvsem veliko občutljivost za pomoč bližnjemu. Kot bolničarka seje zaposlila v goriški psihiatrični bolnišnici, kjer je zgledno skrbela za bolnike, še posebno tiste, ki so bili slovenskega rodu. Poleg bolniške oskrbe si je prizadevala, da bi bila tudi slovenska sv. maša, pri kateri je skrbela za petje. Ko je nastopil znani psihiater in neurolog Franco Basaglia, kije umskim bolnikom povrnil dostojanstvo, mu je navdušeno pomagala. Veliko skrb je vlagala v čiščenje in urejanje števerjanske cerkve in bila pevka v domačem zboru, vse dokler si ni v Gorici kupila lastnega stanovanja. Leta 1963, ko so na Goriškem nastale prve skavtinje, je bila Alenka Terčič med njimi. Bila je ena prvih načelnic, ki je skrbela za tedenske sestanke in poletne tabore. Pomembno poslanstvo Alenke Terčič je bila skrb za veliko število nečakov; prav vse je peljala na Krn in jim tako posredovala ljubezen do Julijcev. Alenke se bodo spominjali tudi številni pranečaki, katerim je bila skrbna varuška in dobra kuharica. Še posebno pa je bila zvesta Sveti Gori, na katero seje pogosto vzpenjala peš, čez grgarsko planoto. Svojo zadnjo pot je sklenila na števerjanskem pokopališču, kjer uživa zaslužen pokoj. Msgr. Alojz Uran na “srečanju pod lipami” v Gorici I Kratke Sv. Miklavž je obiskal tudi otroke v Stmavru Sveti Miklavž se je prejšnji teden mudil po vsej Goriški. V soboto, 7. decembra, se je ustavil tudi v Štmavru, kjer je najprej obiskal domove tamkajšnjih otrok, zvečer pa še društvene prostore. Pred Miklavževim prihodom so otroci pripravili kratek kulturni program. Vaški otroški zbor je pod vodstvom Lare Feri zapel nekaj pesmi. Skupina starejših otrok pa je, pod mentorstvom Katje Volpi, sproščeno podarila polni dvorani lepo zamišljeno igrico, ki je odslikavala življenje vaških otrok nekoč in njihovo doživljanje Miklavževega večera. Višek je seveda predstavljal prihod sv. Miklavža v spremstvu angelčkov in hudička. Tudi tokrat je otroke opozoril, naj ne čepijo preveč ur pred televizijskim in računalniškim ekranom, naj ubogajo starše in učitelje in naj skrbno opravljajo svoje dolžnosti. Nato je s pomočjo angelčkov razdelil darila otrokom, pa tudi odraslim in staršem; sv. Miklavž jih je ogovoril, oni pa so mu kaj zapeli ali zmolili. Na koncu so se vsi pevci slikali s sv. Miklavžem in mu voščili srečno pot nazaj v nebesa. Božično vzdušje v jaslih Tika Taka V ponedeljek, 16. decembra, so v jaslih Tika Taka vzgojiteljice priredile tradicionalno božičnico. Malčki so družinam zapeli pet pesmic, ki so se jih naučili v letošnjem i n “šolskem” letu. Venček pesmic se je pričel z dvema jesenskima, Ježek teka teka in Jaz sem mala miška, sledila je Ringa ringaraja sv. Miklavž prihaja ter dve božični, Zima zima bela in Bele snežinke. Čeprav so bili otroci malce prestrašeni, ker so prvič nastopili pred tako veliko publiko, so vseeno pričarali božično vzdušje. Veselili smo se prisotnosti slovenske svetnice na goriški občini, Marilke Koršič. Ob koncu prireditve so si prisotni lahko ogledali kratek posnetek in vzgojiteljice so otrokom razdelile sladkarije, ki jih je podarila občina Gorica. Prejšnji teden seje končal tečaj slovenščine za italijanske družine, ki je potekal v sklopu projektja Jezik-Lingua; ta je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-ltalija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in iz nacionalnih sredstev. Ta pobuda je bila zelo zanimiva z didaktičnih vidikov, saj so bili na tečaju prisotni ne samo starši, ampak tudi njihovi otroci. S strokovnjakinjo so se naučili besede za vsakdanjo rabo (barve, sadje, živali, pozdravi). Cilj tečaja je bil prav ta, da starši lahko samostojno in odgovorno sodelujejo pri otrokovem doraščanju v slovenskem okolju. "Božično sporočilo je sporočilo življenja" Upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran je bil v četrtek, 19. decembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž gost srečanja "pod lipami", posvečenega Božiču. Na večeru, ki ga je Center organiziral v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič in dekanijo Štandrež, se je z njim pogovarjal Simon Peter Leban. Msgr. Uran je povedal, da so v otroških letih v domačem okolju ob Božiču skušali čim bolj poglobiti božje otroštvo in temeljno spoznanje, "da nismo sami, da je Bog z nami, da vedno znova stopa v naše bivanje". Bog je "tisti, ki mu ni vseeno za kogarkoli izmed nas. Prav v adventu in Božiču želi vedno znova poživiti svoje življenje v nas, naših družinah, skupnostih in celotni človeški družini". Prvi občutki božičnega dogodka so bili, "da je bilo toplo kljub mrazu, svetlo kljub temi, da je bil praznik kljub prepovedi komunističnih oblasti v Jugoslaviji". Beseda Božič "se skoraj ni smela imenovati". In vendar je bilo vzdušje veliko bolj umirjeno. Zgodaj so hodili v cerkev, kjer so imeli zornice. V adventu so redno molili rožni venec in, preden je zasnežilo, so iskali mah za jaslice. Na tri svete večere je vodil molitev oče. "Vedno sem ga čutil kot nekega svečenika, ki se zaveda svojega poslanstva in prosi blagoslov". Na prvi sv. večer je vstal, se v družini zahvalil za vse, prosil odpuščanja, če je koga prizadel, drugim odpustil in prosil, da bi blagoslov ostal na družini tudi v prihodnje. Ko je mali Alojz videl očeta - v težkem trenutku za družino - s sklenjenimi rokami, je razumel, "da Bog je, da ta Bog je dobri Bog". Dodal je: "Tudi v zadnjem času, ko sem doživel različne preizkušnje, sem vedno znova čutil prav to: ko ne vidiš pravega smisla, ko ne vidiš, zakaj se stvari dogajajo, skleni roke, kajti prišla bo pomoč". V današnjem času je vedno bolj opaziti, kako "materialna blaginja na neki način pomeni tudi duhovno osiromašenje"; izgubilo se je doživljanje duhovnega sveta in bogastva, ki ga vera prinaša. Odprtost svetu in vstop v EU sta pomenila tudi vdor določenega načina praznovanja. "Danes mnogi doživljajo Božič brez glavnih temeljev, ampak z obrobnimi zadevami"... Prevladala je pozunanjenost z bliščem virtualnega sveta. V iskanju lepih trenutkov je gotovo izražena človekova želja, da bi bil srečen; mnogo je iskanja sreče življenja tudi v drogi, igralništvu, alkoholu in različnih oblikah kratkotrajnih dogodkih, ki pa ne dajo notranjega veselja. Iskanje današnjega človeka je iskanje življenja. "Človek ne more živeti brez nekega praznovanja, brez neke vrste bogoslužja; če v današnjem svetu ne najde odgovora pri tistih, ki bi morali posredovati pravi pogled na življenje, potem ga išče na vse mogoče načine". Žal velikokrat prepozno spozna, da je izbral napačno pot ali slepo ulico. "Danes ne moremo iti nazaj ali ponoviti, kar je bilo pred 50 ali več leti. Moramo se zavedati, da živimo v razmerah in času, ki jih nismo izbrali mi. Nekdo nas je v tem času poklical v življenje; je M dopustil, da odkrivamo, kaj pomeni široka pot, kjer človek išče in vidi samo samega sebe, ali pa, kako si lahko srečen tudi s skromnejšim življenjem, pa je ta pot usmerjena k nekemu cilju". Ne pustimo, da nas ta zunanjost popolnoma prevzame, da nas posrka vase! Prizadevati si moramo, da bi sredi tega sveta našli čim bolj primerne trenutke, ko bomo našli tudi pot do Boga in do človeka. Vzemimo si čas zase in za sočloveka! Pojdimo h koreninam upanja, ki ga nosimo v sebi! Prizadevajmo si za strpno skupnost. Še veliko se da narediti! Sredi zgodovine človeštva se odvija zgodovina odrešenja, je še dejal msgr. Uran, ki je v pripovedovanje vpletel kar nekaj življenjskih zgodb iz svoje bogate pastoralne izkušnje v zadnjih desetletjih. In potegnil je rdečo nit: "Bog vse stvari obrne v dobro", kajti "ni mu vseeno, kaj je s človekom". V sebi nosimo nepopolnost bivanja, zaznamovani smo s padci in grešnimi nagnjenji, toda v človeško nemoč in krhkost vstopa Bog. "Glavni problem današnjega časa je izguba vere". Zato je Božič ve- lika milost. "Drugače je, če piješ Savo pri Krškem ali pri slapu Savici"... Prav tako je "drugače, če se hraniš s hrano, ki je vsa prežvečena, ali pa greš k izviru življenja, kjer začutiš, da je tam središče vsega dogajanja". Bog je po otroku sestopil v človeško življenje. Šel je do najbolj ponižanih in razžaljenih, do največjih globin človeškega trpljenja, da bi tudi zadnjemu zemljanu omogočil, da bi zaživel polnost življenja. Vsaka stvar, ki jo preživimo v povezanosti z Bogom, ima večno vrednost za nas in za druge. "Božično sporočilo je sporočilo življenja". Vsak dan imamo prek poročil možnost izvedeti za vse slabo, kar se dogaja v svetu. Manjka pa nam vedeti, kar se je zgodilo lepega. "Življenje je vendarle mavrično, lepo, prijazno. Čim bolj to Božje sporočilo nosimo v sebi, toliko bolj praznujemo skrivnost Božiča". Msgr. Uran je ob koncu večera vsem prisotnim zaželel - z besedami nekdanjega nadškofa Jožefa Pogačnika: "Sprejmite Kristusa Boga in znali boste, kar ves svet ne zna. Nasmehniti se sred'gorja". Po pesmi jim je podelil svoj blagoslov. / DD NOVA GORICA Konkatedrala Kristusa Odrešenika Nova slika V' nedeljo, 15. decembra 2013, je koprski škof dr. Jurij Bizjak, ob navzočnosti župnika Roberta Ušaja in številnih vernikov, pri maši ob enajsti uri blagoslovil novo in pomembno pridobitev župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici. Gre za sliko "Marije, ki razrešuje vozle", tako ljubo papežu Frančišku. Slika je avtorska kopija originala iz cerkve St. Peter am Perlach v Augsburgu (avtor je Johann Georg Mel-chior Schmidtner ok. 1700), napravila pa jo je slikarka Maša Bersan Mašuk. Od izvirne slike se razlikuje praktično samo v tem, da cerkev na hribu predstavlja našo baziliko na Sveti Gori, na katero kaže Tobiju nadangel Rafael. Slika bo odslej visela v Marijini kapeli konkat-edralne cerkve. Župnik Robert je že takoj ob nastopu službe novega župnika pri Kristusu Odrešeniku v Novi Gorici sklenil, da župnijo in mesto obogati s to sliko, saj je v Novi Gorici veliko raznoraznih življenjskih "zavozlanosti". Tako se bodo od sedaj naprej naši someščani, kakor tudi ljudje od drugod, zatekali k "Mariji, ki razrešuje vozle", da bi jim pomagala pri razreševanju vseh življenjskih težav. Več o sami sliki in njenem nastanku v eni prihodnjih številk Novega glasa! AV minimalne komunikacijske sposobnosti, ki omogočajo govorcem, da se vzpostavijo stiki s slovenščino in njenimi osnovnimi načini uporabe, kakor npr. v trgovini, restavraciji ali pri osebni predstavitvi. Delo s heterogeno skupino odraslih tečajnikov je pokazalo njihovo močno motivacijo in željo po spoznavanju slovenskega jezika in kulture. Ustvarilo se je komunikativno in ustvarjalno vzdušje, v katerem so zgodovinski predsodki odpadli in pustili prostor odprtemu sprejemanju. Morda nam je tudi s tem tečajem uspelo pokazati, da so se časi vendarle spremenili in da je učenje slovenskega jezika med italijanskimi someščani postalo ena izmed prioritet. Zaradi uspeha sklepnega testa in sproščenega neformalnega druženja ob koncu tečaja so izrazili željo po nadaljevanju, kar je zagotovo največji uspeh. jJtptljS1 Mladinski dom Gorica Lepo uspel osnovni - V • I vv« tečaj slovenscine V Mladinskem domu je v okviru projekta JEZIK-LINGUA, ki je sofinanciran v Programu čezmejnega sodelovanja Slovenija-ltalija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev, potekal 40-urni tečaj slovenščine za negovorce. Uvodno srečanje je v četrtek, 26. septembra, na sedežu v Gorici vodil ravnatelj Mladinskega doma Mauro Leban, sam tečaj pa je potekal od oktobra do decembra v režiji dr. Davida Bandlja in prof. Slavice Radinja. Dvakrat na teden, vsakič po dve uri, je dvanajst tečajnikov spoznavalo osnove slovenskega jezika in njegove uporabe, predvsem s praktičnega vidika. Program tečaja je namreč spodbujal učenje slovenske slovnice in jezika s pomočjo primerov iz vsakdanjega življenja, ki so na obmejnem področju tudi bolj pogosti. Tako je tečajnikom po štiridesetih urah intenzivnega učenja slovenščine uspelo usvojiti vsaj S. Andelka, predstojnica Marijinih sester v Gorici Goriške redovnice, ki letos praznujejo dvojni jubilej Katoliška knjigarna Na zadnje srečanje "na ka- vi s knjigo" v letu 2013, ki je potekalo 19. decembra v Katoliški knjigarni, je bila povabljena predstojnica goriške skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje. Sestra Andelka Grgič je namreč nedavno uredila knjigo, ki izčrpno pripoveduje zgodbo o 70-letni prisotnosti redovnic v Gorici ter 50-letnici njihovega bivanja in bogatega delovanja v stavbi na Korzu Italija 120, v t. i. "Domu Marije Kraljice". V pogovoru s prof. Marijo Češčut, ki je poudarila pomembnost bogate kronike goriške skupnosti v knjigi, in ob dobri kavici, ki jo je tudi tokrat poklonilo tržaško podjetje Pri-moAroma, je s. Andelka najprej orisala zgodovino svojega reda. "Naši začetki so skromni", je dejala. Družba je nastala leta 1878 v Ljubljani. Ustanoviteljica m. Jožefa Leopoldina Brandis je bila grofovskega rodu, a že od mladosti je bila vajena pomagati revežem. Stopila je v red usmiljenih sester sv. Vincencija, ki so stregle bolnikom po bolnišnicah. Kmalu je začela zbirati dekleta, ki bi jih lahko pošiljala tudi k bolnikom po domovih. Leta 1926 je tako nastala samostojna redovna družba. Ustanoviteljica jim je dala ime "Marijine sestre čudodelne svetinje", ker okrog vratu nosijo to svetinjo: v redu sester usmiljenk se je nam- Goriška občinska uprava je s sklepom št. 265 z dne 12.12.2013, na predlog SSO in SKGZ, imenovala v občinsko gradbeno komisijo arh. Davida Faganela, kot to predvideva zaščitni zakon 38/2001 v 2. odstavku 21. člena. Zakonsko določilo namreč določa, da morajo v občinah, ki so navedene v seznamu, kjer se izvaja zaščita (4. člen zakona 38/01), upravna ureditev, raba območja, gospodarsko, družbeno in urbanistično načrtovanje ter njihovo izvajanje tudi v primeru razlaščanj težiti k zaščiti zgodovinsko-kulturnih značilnosti. V ta namen se - sporazumno s paritetnim odborm - imenujejo v pristojne posvetovalne organe ustrezni predstavniki slovenske manjšine. Takoj po obja- vi občinskega sklepa pa je že prišlo do prvega zasedanja gradbene komisije, na katerem je bil prisoten tudi arh. David Faganel. Svet slovenskih organizacij izraža zadovoljstvo ob koncu postopka, ki se je začel približno pred enim letom, ko je občinski svetnik Slovenske skupnosti in obenem pokrajinski predsednik SSO za Goriško Walter Bandelj opozoril pristojnega občinskega odbornika, reč sv. Katarini Laboure leta 1830 prikazala Marija ter ji naročila posredovati svetinjo po vzorcu, ki ji ga je pokazala. Ta je živ in stalen spomin na Brezmadežno. "Naša karizma je ta", je nadaljevala s. Andelka, "da v duhu Gospodove dekle gremo od bolnika do bolnika, od hiše do hiše in v skromnosti služimo". Red se je kmalu razširil po Evropi in tudi v Ameriki, nato v Afriki in drugod. Kot zanimivost je redovnica prebrala pismo, ki ji ga je nekaj dni prej poslal g. Alessio Stasi. Kot dober poznavalec krajevne zgodovine je namreč po branju knjige izbrskal podatek, da so bili Brandisi povezani z Gorico, ustanoviteljica m. Leopoldina sama je bila četrt Goričanka in ožja sorodnica drugega goriškega da je občina dolžna omenjeno določilo spoštovati. V tesnem sodelovanju z odbornikom Gui-dom Germanom Pettarinom je bil najprej temu primerno po- pravljen pravilnik, ki določa delovanje gradbene komisije. Dopolnjen dokument je nato prejel soglasje paritetnega odbora in je nato romal v goriški občinski svet, ki ga je potrdil s sklepom št. 21 z dne 24. maja 2013 in postal izvedljiv 11. junija 2013. Obe krovni organizaciji sta nato prejeli povabilo goriške občine, naj predlagata imena strokovnjakov. V dogovoru je bilo sklenjeno, da SSO predlaga kandidata za gradbeno komisijo, SKGZ pa kandidata za krajinsko komisijo. Oba kandidata sta potem poslala skupen predlog goriški občinski upravi. SSO je za svojega kandidata predlagal Davida Faganela, medtem ko je SKGZ predlagala za krajinsko komisijo arhitekta Jožeta Geja. nadškofa, Rudolfa Edlinga; njena babica po mamini strani je bila Goričanka. Gre za družino, ki je bila "plemenita ne samo po rodu, ampak tudi po srcu in duhu". Prve štiri Marijine sestre so prišle v Gorico 6. februarja 1942; najprej so stanovale in delale v bol- nišnici v ul. Diaz. Skupnost se je okrepila, ko je prišla v naše kraje s. Justa Dolhar; ona si je pogumno prizadevala, da bi dekleta ne le stregla bolnikom, temveč tudi živela skupno redovno življenje. "Začetki so bili težki, pa tudi ze- lo lepi". Sestre so morale marsikaj pretrpeti in prestati, toda vedno jih je spremljala Božja milost, ki jim je odpirala vrata. Vedno jim je Bog pošiljal na pot dobrotnike, ki so zanje veliko naredili. Eden takih je bil msgr. Rudolf Klinec, "brez njega bi se zgodba naše skupnosti ne odvila tako, kot se je". Ogromno so naredili tudi Štefan Viatori, brat s. Sovodenjska župnijska skupnost je v nedeljo, 21. decembra 2013, izrekla dobrodošlico g. Renatu Podbersiču ob njegovi nastanitvi v sovodenj sko župnišče. Gospod Renato sicer že dalj časa deluje kot duhovni pastir v vseh treh župnijah sovodenj ske občine ter povsod uživa veliko spoštovanje in ugled. V imenu faranov ga je nagovorila prof. Marija Češčut: "Ko ste pred štirinajstimi dnevi povedali, da ste se vselili v župnišče, in rekli, da ste tako postali eden izmed nas, smo bili neizmerno veseli. Zato dovolite, da vam danes izrekamo prisrčno dobrodošlico. Želimo vam, da Juste in drugi. S. Andelka je še povedala, da je trenutno v goriškem domu sedem sester, oskrbovank - pokret-nih starejših oseb - pa štirinajst. Imajo lepo kapelo z oltarjem po načrtu Toneta Kralja, kjer imajo vsakodnevno mašo (prva maša z blagoslovitvijo kapele je bila prav na Božič pred 50 leti). Zelo so navezane tudi na Marijin kip, "ki je nekaj čudovitega" in jim ogromno pomeni. V knjigi so med drugim prisotni seznami vseh sester, ki so se doslej zvrstile v Gorici. Dom v središču Gorice, ki ima tudi krasno negovan vrt, je bil v zadnjih letih potreben različnih obnovitvenih del, ki pa so k sreči bila opravljena v veselje sester in ponos oskrbovank. Navzoči na srečanju so podčrtali pomen dobrodelnosti in tihe, a konkretne in plodne prisotnosti slovenskih redovnic, ki naj se ohrani tudi v prihodnje. Na vprašanje iz občinstva je s. Andelka povedala, da je doma iz bosanskega mesta Gradačac; kljub vsemu, kar se je zgodilo med vojno, tam še vedno živijo njeni starši. Leta 1975 je prišla še zelo mlada k sestram v Ljubljano. Po prihodu v Gorico je najprej obiskovala slovenske vrtnarice - še sedaj se hvaležno spominja ravnatelja prof. Albina Sirka, ki jo je lepo sprejel -, nato je opravila višjo šolo za bolniško sestro. Leta so minila, goriške sestre so medtem ogromno naredile. "Ko sem to pisala, se mi zdi nemogoče, da je vse to res"! je še dejala. Sedaj pa je že tretji mandat predstojnica goriških Marijinih sester, ki jim ob dvojnem jubileju iskreno želimo še veliko Božjega blagoslova! / DD bi se med nami dobro počutili. Da pa bi vam bilo med nami zares lepo, si bomo seveda prizadevali z vsemi svojimi močmi in zavzetostjo. Poleg veselja je v nas tudi velika hvaležnost, da ste prišli med nas, ker tako čudovito oživljate božjo besedo. Z vašo globoko vero nam dajete čutiti, kako je Bog resnično Ljubezen, ki nas nenehno spremlja in razsvetljuje naše življenje. G. Renato, Bog vas živi med nami na naši skupni poti"! Po maši, med katero so goriški skavti prinesli betlehemsko luč miru, se je prijetno druženje nadaljevalo v župnišču ob sladkih dobrotah pridnih gospodinj. at Obvestila Dobrodelna baklada v Štandrežu bo v nedeljo, 5. januarja 2014. Začela se bo na trgu v Štandrežu pred cerkvijo ob 17. uri in se bo na nekdanjem mejnem prehodu pridružila udeležencem baklade iz Vrtojbe, ki bodo nato skupno korakali do Jeremitišča, kjer si bodo lahko ogledali lepe jaslice domačinke Sonje Maligoj in božično okrašena drevesa. Okrepčali se bodo s toplo pijačo in prigrizkom. Baklado prireja društvo sKultura2001 v sodelovanju z vaškimi društvi in organizacijami. Sporočamo, da bodo uradi SSO v Trstu, Gorici in Čedadu zaprti zaradi božičnih in novoletnih počitnic od ponedeljka, 23. decembra 2013, do vključno ponedeljka, 6. januarja 2014. Slovensko planinsko društvo Gorica prireja, od 19. januarja dalje, nedeljske tečaje alpskega smučanja v kraju Forni di Sopra. Prijave bodo sprejemali samo na sedežu društva, Verdijev korzo 51/int, in sicer v petek, 27. decembra, med 18. in 20. uro ter v petek, 3. januarja, med 18. in 20. uro. Informacije nudijo tudi v pisarni ZSŠDI tel. 048133029. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča udeležencem silvestrovanja, da bo v soboto, 28. decembra, odpeljal v Pineto pri Gradežu prvi avtobus ob 15.30 strga Medaglie d'oro / na Goriščku, nato s postanki pri vagi, v Podgori pri spomeniku in športni palači ter v Štandrežu pri lekarni in na Pilošču. Drugi avtobus pa bo odpeljal ob 15.45 s Pilošča, nato s postanki vSovodnjah pri lekarni in cerkvi, na Poljanah, v Doberdobu in Jamljah. Organizatorji priporočajo točnost. Za srečanje je na razpolago še nekaj mest. Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli bo na silvestrovo ob 19. uri v mestni stolnici vodil zahvalno slovesno mašo (Te Deum). Z Novim glasom v Maroko. Spored potovanja v drugi polovici meseca maja 2014 bo objavljen v naslednji številki Novega glasa. Obiskali bomo Casablanco, Rabat, kraljevski Marrakech, kraljevski Fes in obmorsko mesto Agadir. Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Zanesljiva in diskretna gospa pomaga pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652. Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311. Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240. Kvalitetno opravljam gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Sožalje Pevci štandreškega cerkvenega pevskega zbora izrekajo iskreno sožalje Dušanu Brajniku in družini ob izgubi dragega sina Hermana. Darovi Za Karitas Ajdovščina daruje Mirko Radinja 45 evrov. RADIO SPAZIO Vrata proti vzhodu (od 27.12.2013 do 2.1.2014) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 27. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2. Sobota, 28. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju. Nedelja, 29. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 30. decembra (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna in zabavna glasba -Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo-Obvestila. Torek, 31. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matiažem. Sreda, 1. januarja (v studiu Danilo Čotar): Izbor novoletnih in koledniških melodij. Četrtek, 2. januarja (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti iz sveta - Obvestila. jfih TIPOGRAFIA “ ^ OFFSET - DIGITALE No-vc- Lejo- 34170 Gorizia - Via Gregorčič, 23 - Tel. 0481 522907 info@tipografiabudin.it - www.tipografiabudin.it Foto DPD V Gorici na podlagi zaščitnega zakona 38/2001 Arh. David Faganel član občinske komisije Foto DPD Četrto adventno nedeljo v Sovodnjah ob Soči Dobrodošlica g. msgr. Renatu Podbersiču V briški vasi ne pomnijo, da bi kdaj praznovali stoletje nekoga V Steverjanu bo radostno in veselo ob 100. rojstnem dnevu Marice Rožič Vsak rojstni dan je za slavljenca prav poseben praznik, še posebej to velja za jubileje. Gospa Marica nam je takoj na začetku pogovora razkrila recept za dolgo življenje: le z iskrenim in poštenim delom ter z veseljem do življenja lahko dočakamo tako častitljivo starost. V sebi nosi pravo zakladnico spominov, veliko čustvenosti do sočloveka in neizmerno ljubezen do življenja. Iz srca se ji zahvaljujemo za vsak nasmeh, ki nam ga dan za dnem daruje, za vsako dobro besedo, ki jo nameni prav vsakomur, ki jo obišče, in seveda za pogovor. Že vnaprej ji želimo ob bližajočem se okroglem jubileju mnogo zdravja, radosti in veselja. Mati in babica Marica bo praznovala v nedeljo, 19. januarja 2014, visok življenjski jubilej, 100. rojstni dan. V Steverjanu bo res praznično, morda neponovljivo, najprej s sv. mašo v farni cerkvi sv. Florijana, nato z nadaljnjim družinskim praznovanjem v domači gostilni, restavraciji Vogrič. Tega dne se bodo spomnili slavljenke prav vsi domačini, pa tudi drugi, brez dvoma jo čaka kar nekaj prijetnih presenečenj. V briški vasici sploh ne pomnijo, da bi kdaj praznovali stoletje kakega vaščana. Gospa Marica se rada razgovori in, kot je po navadi v tem življenjskem obdobju, zaplava v daljno zgodovino. Katerega leta ste se rodili? Rodila sem se v kmečki družini 19. januarja leta 1914 na Valeriju. Moj oče se je imenoval Jožef, doma je bil iz hiše Pepeja Štengina Valerišču, mati pa je bila Jožefa Hlede, doma iz Gornjega Cerovega. V zakonu se jima je rodilo 12 otrok, od katerih jih je kar pet umrlo takoj po rojstvu ali kmalu potem: ostali so le Filička, Suzana, Avgusta, Franc, Anica in Pepe, ki so že pokojni, samo jaz sem še živa. Bili ste leto in pol stari, ko je izbruhnila prva svetovna vojna. Morali ste torej v begunstvo? Oče je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Odposlan je bil v Galicijo na Karpate, kjer so napol goli prenesli tudi do 40°C pod ničlo. Filička, Suzana, Avgusta, jaz in Pepe smo šli z mamo v begunstvo na Dobrovo pri Ljubljani. Z nami sta prišli še drugi dve mami, Terkučeva in Dragerjeva, vsaka s petimi otroki. 3 mame in 15 otrok smo spali v majhni izbi, sobi. Proč od doma smo bili od maja 1915 pa do junija 1918. Ali so bila vaša otroška leta sploh res otroška? Seveda ne, čas je bil kritičen, grozen za vse. Bila je velika revščina in dosti pomanjkanja. Za kosilo in večerjo smo jedli krompir z mlekom. Večkrat sem si zaželela lutko, a igrala sem se s cunjami, ki mi jih je mama zavijala na poseben način. V tem trenutku je gospe Marici solza zalila lice. Ko smo se vrnili iz begunstva, je bilo pri nas doma vse porušeno. Tako je števerjanska zadruga, s pomočjo države, gradila hiše, stanovanja. Mama si je izposodila denar pri neki družini v Cerovem in si tako kupila hišo. Po njeni smrti so upniki takoj zahtevali, da jim izplačamo dolg, in zato smo prisiljeno morali vse prodati. Sestre so si pomagale, kakor so pač mogle, brat pa je ostal kolon na lastni zemlji. Vi, mladi v tistih letih, ste imeli res prekruto otroštvo. Medvojno in povojno obdobje ni poznalo topline, čustev. Ali bi mi lahko na kratko orisali svojo mladost? Leta 1922 mi je umrl oče, vrnil se je domov iz vojne bolan. Spomnim se, da sestra Avgusta in jaz nisva šli niti na pogreb, ker nisva imeli čevljev, bili sva bosi. Takoj potem, v osmem letu starosti, sem šla živet k stricu in tetina Ušje, danes Klanec, kjer živim še danes. Ivan (Nute) Gravnar in teta Karolina Rožič nista imela otrok in sta me vzela za svojo, vendar doraščala sem popolnoma brez ljubezni. Skupaj smo žive- li 36 let, oba sta umrla v visoki starosti, stric leta 1954 in teta leta 1960. Ostale sestre in brata so bili starejši od mene in so se že pripravljali na poroko. Mama nam je umrla leta 1927, v 42. letu starosti. Padla je s češnje. Pri nas doma je vladala stroga disciplina. Svojo mladost sem zelo malo uživala, nikamor nisem smela. Vsak večer, ob zvonjenju Ave Marije, smo molili rožni venec. Kolikokrat bi se rada šla poveselit s prijateljicami, a zvečer po obvezni molitvi smo morali iti spat! Stric Ivan in teta Karolina nista razumela, da pri šestnajstih letih nisem bila več otrok, ampak odraslo dekle. Delala in kuhala sem že pri desetih letih, pobijala sem kokoši, jih skubi-la in kuhala dobro juho. Se spomnite kakega posebnega dogodka? Ko mi je umrl tata, sem bila še otrok. V Števerjanu, na placu pri župnijskem domu, je stala lesena baraka, kjer je potekalo miklavževanje. V mojo vasico je prišel dragi sv. Miklavž. Peš sem se odpravila gor, da bi kaj dobila: svinčnik, pisanko, kako drobnarijo pač, nisem imela posebne želje ... Vse otroke je bradati mož poklical k sebi na oder, samo jaz nisem dobila ničesar. Dragi sv. Miklavž je pozabil name. Ali je to prav, sem se po tiho spraševala? Tako hudo me je bolela duša, še danes pomnim. Kdaj ste si obuli prvi par čevljev? Svoje prve “čižme", visoke usnjene čevlje, sem dobila za sv. obhajilo. Kako močno so dišali po usnju! Copate, ki nam jih je šivala mama, smo nosili pozimi in meseca aprila smo že bili bosi, do konca poletja. Ste obiskovali šolo? Obiskovala sem jo v stari osnovni šoli v Britofu in leta 1928 sem dokončala peti razred. Takoj po pouku sem pomagala doma, časa za študij in pisanje nalog ni bilo. Dosti in pozorno pa sem poslušala učitelje v šoli; imela sem slikovit spomin in tako sem se naučila veliko stvari. Lepe spomine imam na učiteljico Ido Urh in na učitelja Jožka Bratuža. Na Klancu je živel mlad fant Soseda sva bila. Ko sem ga spoznala, sem resnično začela novo življenje. Do njega sem začutila res nekaj posebnega. Zraven mene je stala oseba, ki me je ljubila in spoštovala z vsem svojim srcem. Bila sem vesela, ker sem bila ljubljena. Večkrat ob mraku je pustil fantovsko družbo, prišel k nam domov in z nami molil rožni venec. Človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od ljubezni. Temu fantu je bilo ime Anton Vogrič. Dne 26. novembra 1932 sva se poročila v veliki gospodarski stiski. Večerjo sva imela v spalni sobi; preden sva se odpravila k počitku, sva morala vse pospraviti in si pripraviti posteljo. Poročil je naju g. Ciril Sedej, poleg naju je poročil še dva domača para. Živela sva pri stricu in teti. Pridelovali smo vino, a ga nismo mogli prodati. Hudo je bilo. On ni imel ničesar in jaz niti. Živela sva bolj od ljubezni kakor od drugega. On meje razumel in me je imel rad za tisto, kar sem imela. Dobesedno po ničemer nisva hrepenela, zadovoljila sva se s tem, kar sva imela. Kaj pa glede otrok? Od leta 1934 do leta 1943 se nama je rodilo pet otrok: Lucijan (zvest zemlji in odličen vinar), Florjan (iznajdljiv ob pletenju košev in ne samo), Roman (izjemen gostilničar), Štefan (mojster v obdelovanju lesa) in Dragica (izvrstna kuharica). Svojih pet otrok ljubim tako, da vam ne znam povedati. V tem za vas napornem trenutku ste potrebovali steber, oporo moža, ki pa je bil poklican v vojsko. Leta 1939 se je pač začela druga svetovna vojna in vi ste ostali sami s petimi otroki. Mojega moža ni bilo nikoli doma, bil je odposlan v italijansko vojsko, najprej v Cosenzo, nato v Livorno, kjer sem ga tudi noseča obiskala. Tistega dne je prišlo z mano preko 200 žena na obisk z vlakom. Te mlade fante smo pospremili do pristanišča, vkrcali so se na ladjo, ki jih je odpeljala na Sardinijo. Tak jok je bil na tisti cesti, ker sem se bala, da ga ne bom nikoli več videla. Pisal mi je dosti pisem, a ko sem jih odprla, so bila žal vedno prazna, ker so jih cenzurirali. Tako nestrpno sem čakala njegovo besedo, novico, a zaman. Doma, pri delu na kmetiji, so mi pomagali proti plačilu terenci. Kdo pa so bili terenci? Starejši ljudje, domačini, tisti, ki so bili prestari za partizane. Kdaj se je vrnil vaš mož? Vrnil se je tri dni pred hčerkinim rojstvom. Moj Tonče je prišel končno domov. S Sardinije se je vrnil bolan, dobil je malarijo, ki jo je prebolel z zdravilom, imenovanim ka-nin. Cela vas se je veselila in praznovala z nami njegovo vrnitev in rojstvo hčerke, ki sva jo resnično želela. Po štirih sinovih je prišla hčerka in, ker nam je bila draga, sva ji dala ime Dragica. A žal je vse to bil le bežen trenutek, prekratek, da bi omilil vajino dolgotrajno ločitev. Ko je Dragica dopolnila drugi mesec življenja, je Anton spet odšel. Tokrat v partizane in je bil daleč od doma kar dve leti. Ostala sem sama s petimi otroki, noč in dan sem skrbela in delala, da smo preživeli. Preživeli ste ogromno strahu! Nemci so vdirali v vas z vseh koncev in krajev. Moj mož je velikokrat tvegal življenje, lahko bi ga odpeljali tudi v taborišče. Vajina družina je bila številna. S čim ste se preživljali? Takoj po poroki, leta 1932, je moj mož obdeloval zemljo in jaz sem peš hodila vsako jutro na tržnico v Gorico. Na glavi sem imela svitek, ki je bil podlaga kašteli, košari, ki je vsebovala tudi do 35 kg sadja. Bila sem nošeča, pot je bila dolga, deževalo je, noge so me bolele, a vse sem preživela. Glavna cesta, ki je peljala iz Števerjana v mesto, je bila "šudrna", iz tolčenega kamenja. Veliko žena je vsak dan hodilo po tej makadamski poti. Gospa Marica ima zelo dober spomin, je značajno ze- lo močna, v sebi ima posebno energijo in notranjo svetlobo, ki jo posreduje tudi drugim. Nikoli ne obupam ali vsaj skušam gledati svet s pozitivnimi očmi. V sebi imam zakoreninjeno vero, prepričana sem, da stoji nekdo nad nami, ki nam pomaga ob potrebi, zato prenesem vse. Povem vam, da so se mi pripetili mnogi čudeži, stvari, ki jih nisem pričakovala, pa so se uresničile. Življenje ni samo rožnato, ima tudi bodike. Najhujši trenutek? Leta 1985, ko mi je zmanjkal mož. Ostala sem sama, a ravno tako sem srečna, ker me imajo vsi radi. Moji otroci, ki so bili vzgojeni v uboštvu, me cenijo. Spoštujem in cenim vse tri neveste, ker vidim, da ljubijo moje sinove. Srečna sem, me moji otroci in njihove družine ljubijo in to je zame vse. Imam 10 vnukov, 15 pravnukov in prapravnuka, ki me redno obiskujejo. Živim od zadoščenja svojih dragocenih sadov. Danes mi je s potomci že petega rodu darovana vsa tista toplina, ki je nekoč nisem doživljala. Bi se rada komu javno zahvalila? Leta 1950 sta stric in teta praznovala zlato poroko. Zame sta bila kot starši. Onadva sta dala vero meni in moji družini, mojim otrokom. Družina je temelj vseh otrok in moji otroci so postali pošteni ljudje in dobri gospodarji. Teta jim je vedno pravila, da, če bodo dobili en oreh v petih, ga morajo razdeliti na pet enakih kosov. Edina hiba, pomanjkljivost dragega strica in tete je bila ta, da sta bila preostra in trda, ker nista imela otrok. Potrebovala sem materino ljubezen, ki je ni bi- lo od nikoder. Resnično ubogi so tisti otroci, ki prezgodaj izgubijo mater ali očeta. Stric in teta, hvala Vama za vse! Povejte mi naljepši pripetljaj z vaše dolge življenjske poti? Ko sem praznovala svoj 80. rojstni dan, sem stopila v sinovo gostilno in vseh 10 vnukov mi je zapelo pesem Noni v spomin. Bilo je ganljivo. Med pojedino sem tudi spregovorila o svojem življenju. Sorodniki, prijatelji, gostje in drugi so najprej jokali ob žalostnih besedah, potem pa, ko sem jim povedala razgibane dogodivščine iz svojega življenja, so jokali od veselja. Vaš nasvet današnji mladini? Mladini bi želela povedati, naj ljubijo vse ljudi, tudi tiste, ki so drugačni od njih, predvsem pa otroke. Mojemu otroštvu je bila vzeta materina ljubezen. Bila sem prikrajšana prav topline družinskih čustev. Moja iskrena želja je: "ljubite, da boste ljubljeni"! Gospo Marico marsikdo pozna na Goriškem in ne samo tu, o njej je že veliko poročalo predvsem domače glasilo Šte-verjanski vestnik. V tem intervjuju morda nihče izmed nas ni izvedel nič novega, morda sem se včasih celo ponavljal, a spet in spet se lahko prepričamo, da živijo med nami preprosti, skromni ljudje, ki pa so izjemno veliki in bogati. Naj bo živ spomin nanje le skromna zahvala, da taki ljudje sploh obstajajo! "Bog mi je dal srečo, pravi božji dar. V otroštvu in mladosti sem veliko hudega doživela in pretrpela, danes pa resnično uživam lepo in mirno življenje v objemu najdražjih". Le malo je ljudi, ki jim je dano dočakati stoti rojstni dan. Še manj pa je takšnih, ki so pri stotih čili in bistrih misli tako kot Marica Rožič z Uš ja v Števerjanu. Gospa Marica, ob vašem stotem rojstnem dnevu vam resnično kličemo - toliko kapljic kolikor let. Naj vas Bog obvaruje v zdravju in naj vam podari še mnogo, mnogo lepih trenutkov! Marjan Drufovka PS. Ga. Marica je izrazila željo, da bi ljudje namesto darov ali cvetja darovali v dobrodelne namene. Mejniki v življenju gospe Marice Rodila se je 19. januarja 1914. Od maja 1915 do junija 1918 je bila v begunstvu na Dobrovem pri Ljubljani. Leta 1922 ji je umrl oče Jožef Rožič. Od leta 1922 do 1932 in tudi dalje je živela pri stricu Ivanu in teti Karolini, kjer je preživela vso svojo mladost. Leta 1927 ji je umrla mama Jožefa Hlede. 26. novembra 1932 se je poročila z Antonom Vogričem. Od leta 1934 do 1943 se jima je rodilo pet otrok: Lucijan, Florjan, Roman, Štefan in Dragica. Leta 1950 sta stric Ivan in teta Karolina praznovala zlato poroko. Leta 1982 je z možem Antonom praznovala 50. obletnico poroke. Leta 1985 ji je umrl mož. Leta 1994 je praznovala 80. rojstni dan. 19. januarja 2014 bo praznovala stoti rojstni dan. Naši mami za stoti roistm dan! Veličasten je današnji dan! S sto let življenja obdarovan. Dolgo bilo je treba počakati, da bi mogla ta mejnik praznovati. Vsi smo k Tebi prihiteli, da bi ta dan veselo z nami preživeli, s Teboj vsi tesno se objeli hvaležni za vse, kar smo od Te prejeli. Vso ljubezen si nam darovala, za nas skrbela in lepo nas učila. Brez Tvojega materinstva ne bilo bi tega izročila. Zahvala Tebi, za kar smo od Te prejeli: biti skromni, delavni in se med seboj ljubiti, z zgledom si nam v glavo vcepila, da življenjska pot ne zašla bi in se izgubila. Čas neizprosen je tiran, ki načrte in želje vse prekriža. Ti pa med nami še stojiš in radi Te imamo v naši sredi. V naslanjaču pred hišo zdaj počivaš, stari dom varuješ in o preteklosti razmišljaš, z rožnim vencem v roki za nas moliš, da bi bili zdravi in naj Vas Bog ohrani! "Ljubite našo govorico, ostanite družinam zvesti, ponižno in zbrano poskušajte moliti, da boste vredni k meni v Nebesa priti". Lucijan Vogrič (sin gospe Marice) Pripoved za današnje dni V kraljestvu računalniških škratov in škratulj Mija je zelo vedoželjna deklica. Zato rada bere knjige, a tudi gleda risanke, in potem tudi sama riše, prerisuje, izrisuje, dokler se izpod njenega svinčnika ne zakotalijo na papir vsakovrstna pravljična bitja od vilinskih do čudežnih, od orjaških do pritlikavih. Ko se trudna vrne iz šole, večkrat že zelo pozno popoldne, se največkrat ustavi pri dedku in babici, se posladka z dišečo slaščico, nato pa skoči iz kuhinje v dnevno sobo do televizorja. Tako rada bi gledala televizijo, a že priskoči dedek, se postavi junaško pred zaslon in prav nobena beseda ne omehča njegovega trdnega sklepa, da pač gledanje televizije poleni otroke, jih poneumlja in ustvarja apatične mlade ljudi. Mija se ne strinja, zanimajo jo dokumentarni filmi o živalih in o daljnih krajih, pa še risanke in tekmovanja med učenci različnih šol. A dedek je kot hrast, neomajen, ne premakne se niti za milimeter. "Tako je, kot sem rekel, in pika". Mija se malo pojokca, malo poprosi, se nakremži in skuša izprositi vsaj dvajset minutk gledanja televizije. Nič ne bo, dedek se ne da prepričati, raje ji dovoli, da pod njegovim nadzorstvom vklopi računalnik, in se potem sprehajata Asem ter tja po medmrežju in iščeta * informacije o čudnih živalskih vrstah, 3w gledata slike iz afriške puščave in savane, poslušata zabavne otroške pesmi, še sama pritegneta zraven in se nato prepustita pevskim vragolijam, pa tudi zaplešeta ob živahnih ritmih zimzelenih, pa tudi novejših popevk. "Tista o mačku Muriju je najlepša", meni dedek. "Oh ne, dedek, ti si pa nekoliko nazaj s kartami, lahko bo tudi lepa, a je superstara", ga odrezavo zavrne Mija. "Ti ne veš, kako jo je rada poslušala tvoja mamica pred kakšnim desetletjem. Vrteli smo kasete, ved- no eno in isto, doma in v avtomobilu. Vedno Mačka Murija ali Žogico Nogico. Bili so lepi časi". "Ampak dedek, to zdaj ni več moderno, moraš v korak s časom. Zdaj raje pojem nove pesmice. So bolj poskočne, bolj moderne, bolj vesele" Ker se večkrat ne moreta zediniti, kaj bi poslušala, kaj zapela, kaj zaplesala, dedek predlaga, naj napišeta meji mamici v urad. Mija slovesno sklene, da bo napisala kratko sporočilo na mamin elektronski naslov. Mamica, imam te rada, kako te pogrešam, pridi me čimprej iskat. In prinesi mi kaj dobrega.... tvoja Mija (in dedek Marko) Čez nekaj minut se že pojavi na zaslonu mamin odgovor. Cukrčekmoj, bodi pridna in ubogaj dedka, dokler ne pridem. mama Mijo razganja, mamica ji nič ne piše, kaj ji bo prinesla. Zato sestavi novo sporočilo. Mami, kaj mi prineseš? Mija Čaka, čaka in čaka. Odgovora ni. Dedek pa se muza. Mija se mora naučiti potrpljenja, preveč je neučakana. "Kaj je zdaj to"? zaropota nestrpna Mija. Dedek pa je kar tiho in se hahlja. Mija začne tečnariti, skakati na stolu, jezi se, postaja vse bolj sitna. "Kakšen otrok, prav podoben svoji ^ mami. Tudi ona je bila včasih prav tako trmasta, prav tako zahtevna", ^ pomisli dedek. Mija pa cepeta s copatami, se pre-stopicava sem ter tja in kriči. Tedaj se nenadoma računalniški ekran stemni. Zmanjka električni tok in iz računalnikovega ohišja se na tipkovnico usuje kopica drobnih bitij, hrumečih in hreščečih, da preglasijo Mijino cepetanje in kričanje. Mija obnemi, dedek tudi. Kaj je zdaj to? Rdeči in rumeni, vitki in okrogli, rožnati in zeleni, nizki in visoki, pikčasti in progasti, mladi in stari, deklice in dečki, prijetno lepi in odurno grdi. Prava škratja parada. Tu so škrati, tam hitijo škratulje, za roko držijo malčke, škratke, tiste kratke, in škratuljice. Na glavi nosijo kape, škratuljice imajo kot modni dodatek cofe in cofke vseh barv in vrst. Hip - hop, cop - cop, zacinglja škra-tuljin cof in zamahne sem ter tja, pobriše še kakšen prahec s tipkovnice. Nato se začne ples računalniških škratov in škratulj. Eden skače po tipkah s črkami ž š č z ene na drugo, pa spet č ž š. Drugi se preriva prav na njegovo mesto. Gneča je velika na tipkah s številkami 12345678 9, močan škrat skače in priskače 00000000000000000. Oh, kakšen kaos, kakšna zmeda! Na zaslonu pa ni videti ničesar. Vse je temno, čudna bitja tako vreščijo, da si Mija in dedek zatisneta ušesa. Mija in dedek sta okamenela, ne znata si razložiti, kaj je zdaj to. Gotovo se je računalnik pokvaril in se je kaj hudega zgodilo. Da pa v njem prebivajo vsa ta bitja, to je pa res čudno! Potuhneta se v naslanjač in tiho čakata, kaj se bo zgodilo. Ena, dve, tri minute, in drobcena bitja se množijo in množijo, že so preplavila pisalno mizo, padajo na stol, nato na tla. Škratja poplava in hrumenje. Hočemo nov svet. Hočemo svobodo. Hočemo ljubezen. Ekrani nas utesnjujejo, dovolj nam je. Hočemo nov svet. Borimo se zanj. Nov svet, noovsveet, dajmo se objet. Vsi skupaj - za novi svet. Mija kar ne more verjeti, da so se v računalniku skrivali vsi ti hreščeči škratki. Zmedeno se oklepa dedka, ki jo boža po glavi in jo pomirja. "Skočil bom pogledat, zakaj ni elektrike. Hitro uredim". Dedek se čez kako minuto spet prikaže v stanovanju, vendar se je medtem že spet vrnil električni tok, ekran se je spet osvetlil in miza je spet prazna. Nobenih sledov ni, da se je kdorkoli podil in skakal po njej. Na zaslonu je vse mirno. Tudi Mija je zdaj pomirjena. Dedek sede k njej in z miško klikne na ikono, pregleda zgodovino, a nič, prav tako ne najde nič med zaznamki, zato klikne na zapis pomoč, tam pa izbere možnost reševanje težav. Malo pobrklja sem ter tja, išče in išče, odpira okna in zavihke, nato spet zapira, Mija pa z občudovanjem strmi vanj. Superdedek! To je pravi moderni, tehnološki dedek, ki bi ji ga marsikdo zavidal. Koliko stvari zna! Kako sproščeno se giblje na medmrežju, še bolj ga občuduje kot prej in marsikaj začenja zdaj razumevati bolj kot prej. Gotovo ima njen dedek prav, ko sedi z njo ob računalniku, da ni sama. Kaj pa se bi bilo lahko zgodilo, ko bi bila sama prej, v vsem tistem oglušujočem vrvežu računalniških škratov? Končno je problem rešen, Mija pod dedkovim okriljem spet začne šariti po tipkovnici. Preseneti jo nov meji. Mija, lepo pozdravljena! Oprosti za ves tisti hrup. Ko je zmanjkala elektrika, smo se morali sami naelektriti, da ne bi bilo po nas, pa smo si na vse načine prizadevali, da ne bi podlegli. Verjetno smo te prestrašili. V računalniku se je vse spremešalo: spletne strani, brkljalniki, omrežja, blogi, tvvitter, facebook. Pa smo si rekli: zahtevajmo spremembe in nov računalniški svet. Da bi bilo v njem več ljubezni in topline. Poljubček tebi in dedku računalniške škratulje in škrati Hišni zvonec je pozvonil. Vrnila se je mamica in dedek je za danes opravil svojo vlogo. Majda Artač Na Slovenskem znanstvenem inštitutu (SZI) na Dunaju Kaj je sploh sreča? Predstavitev politične biografij e o Ob voščilu - SREČNO! dr. Antonu Gregorčiču Dne 10. decembra je bila v prostorih Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju kulturna prireditev, ki je obsegala več ravni. Najprej je bila krajša kome-morativna slovesnost ob nenadni smrti akademika prof. dr. Jožeta Trontlja. O njem sta spregovorila direktor SZI doc. dr. Vincenc Rajšp in veleposlanik Republike Slovenije v Avstriji dr. Andrej Rahten. Poudarila sta njegov prispevek k bioetiki, kjer je pokojni akademik zahteval varovanje dostojanstva človeškega bitja. Akademik, ki je bil po poklicni usmeritvi zdravnik, je po letu 2008 tudi predsedoval SAZU-ju. Sledilo je predavanje o pomembnem goriškem politiku iz časa pred 1. svetovno vojno dr. Antonu Gregorčiču. Avtor njegove politične biografije Peter Stres je obširno predstavil njegovo življenje ter duhovniško in politično kariero. Predstavil je analizo problemov, s katerimi se je med svojim delovanjem srečeval dr. Gregorčič, in naštel življenjske dosežke tega izredno pomembnega politika. Avtor je spregovoril tudi o odnosu go-riške duhovščine do Gregorčičevega političnega delovanja, o odnosih med njim in različnimi goriškimi nadškofi ter o odnosih med nekdanjima sošolcema in pozneje kolegoma - profesorjema v goriškem bogo- slovju: med dr. Antonom Mahničem in dr. Antonom Gregorčičem. Govor je bil o njegovem sodelovanju pri izvršilni politiki v deželi Goriško-Gradiščanski v več desetletjih pred 1. svetovno vojno in o mnogih rezultatih te realne politike. Gregorčič je svoj del oblasti dosledno uporabljal za uveljavitev slovenskih političnih in gospodarskih interesov na Goriškem. Ravno tako pa je po letu 1899 skrbel, da se ne bi povečevala nevarnost mednacionalnih konfliktov v Gorici. Gregorčičevi veliki uspehi na področju privatnega in državnega slovenskega šolstva v Gorici so začasno onemogočili poitalijančevanja slovenske mladine v Gorici. Ce ne bi prišlo do voj- ne in z njo spremembe države, bi bil verjeten rezultat Gregorčičevega sodelovanja na tem področju, da bi bila večina prebivalstva Gorice Slovencev. Kot deželni in državni poslanec ter namestnik deželnega glavarja je dr. Gregorčič veliko dosegel z osebnimi dogovarjanji na ministrstvih in v deželni upravi. S pomočjo dr. Gregorčiča je katoliška smer goriške slovenske politike veliko let obvladovala pomemben del efektivne deželne politike. Karkoli so dosegli Italijani za ozemlja v Furlaniji, je uporabil kot argument za izvedbo projektov na slovenskem etničnem ozemlju. Odločilno je prispeval tudi k uresničitvi vipavske železnice. Slovenci na Goriškem se mu lahko zahvalijo, da je opustil umirjeno delo bogoslovnega profesorja in šel v divje vode politike in odločilno sodeloval pri tem, da so Slovenci na Goriškem postali enakopravni sodeželani Italijanom. Predavanju, katerega so se udeležili tudi univerzitetni profesorji, doktorandi zgodovine na Dunajski univerzi ter na Dunaju živeči rojaki, so sledila številna vsebinska vprašanja, ki so dodatno osvetlila delovanje dr. Gregorčiča. Poleg monografije o dr. Antonu Gregorčiču so bile predstavljene še vse publikacije, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letu 2013. Prireditev se je končala s prisrčnim druženjem. Predstavitve se je udeležil tudi veleposlanik RS v Avstriji dr. Andrej Rahten, izreden poznavalec zgodovine Slovenske ljudske stranke pred 1. svetovno vojno. PS Ob praznikih in še zlasti ob Novem letu si voščimo srečo! To voščilo nam je postalo že nekakšna navada. Sicer pa vsaj tako mislimo: Če bomo srečni, bo vse dobro in prav! Vendar? Smo si kdaj zastavili vprašanje: "Kaj je sploh sreča"? Definicijo sreče zelo težko postavimo. Vsak človek je svojstven subjekt, ki ima vedno nove želje in včasih tudi nove zahteve, saj vedno obstaja tisti še in tisti še nekaj, kar dokazuje, da nenehno hlastamo po nečem, kar naj bi bila sreča. V trenutku, ko v sebi začutimo srečo, začutimo tudi neki strah, kaj sedaj, kaj bo potem ... Vernemu človeku je sreča nekaj, kar nas "naredi", da začutimo, da nam je Bog blizu, da smo v Njegovi bližini. Za sodobni, sekularizirani ali utilitaristični svet je najpomembnejše to, kar je koristno ali ugodno - prijetno. Vendar neki trenutek je lahko ugoden, kaj mu bo sledilo, je pa vprašanje. Goethe je v Faustu zanimivo napisal: "Ustavi se čas, ti si tako lep"! Kako naj zaustavimo čas, ko pa neizbežno drvi mimo nas, pa naj se tega zavedamo ali ne? Prav zato je vsak človek večni iskalec sreče, čeprav ni nikoli tako srečen, da bi lahko rekel: "Sedaj pa je sreča pri meni in ostane za vedno z menoj"! Ljudje navadno ne uživamo v sreči drugih, ampak se ob tem v nas rada pojavi zavist. Ste se kdaj vprašali, zakaj prihaja do zavisti? Odgovor je zelo preprost: zavist v človeku obstaja zato, ker je v človeku tudi zlo! Poznamo starorimski rek: Človek človeku volk. Če pa ga malo priredimo, dobimo lahko tudi takšen rek: "Človek (je) človeku dar"! Drug drugega lahko doživljamo kot dobrobit in ne kot nesrečo. Nihče na tem ljubem svetu ni sam, čeprav se celo lahko počuti, da je sam, zato mora vsak od nas k sočloveku pristopiti s pozitivnim pogledom nanj - kot na dar. Tako ga ne bomo doživljali kot nesrečo. Čeprav je drug človek povsem drugačen od nas in nam gre mogoče celo na živce. Tudi od takega sočloveka se lahko kaj naučimo in postanemo boljši. Kaj je prava sreča, se velikokrat sprašujemo. Če srečo deliš z drugim, spoznaš, da je to prava sreča. Sebičnež ne more biti nikoli srečen! Ljudje smo bitja odnosov. Vsak človek čuti, da se mora nekomu odpreti, ne glede kako in koliko, zato se mora zavedati, da se tudi drugi njemu odprejo, še prej pa moraš začutiti, da se ti tudi drugi želi odpreti. Tu je dialog ali pogovor, ki je temelj našega medsebojnega veselja. Ljudje so veseli, če se dobijo skupaj, če so lahko skupaj. Tedaj navadno tudi zapojejo. Človek ne more biti vedno sam, izoliran, zato je za vsakega od nas največja nesreča, če nas kdo prezira ali ko se čutimo zavržene - odpisane. Tisti, ki doživi prezir od drugih, nerazumevanje, pa je veren, se zaveda, da kljub temu nikoli ni sam. Bog ga vedno razume in je z njim! Tako vedno lahko gradi odnos do drugega, obenem pa skupaj z njim do Bo- Sa- Ze v vsem starem svetu je bilo znano in v različnih starih kulturah izpričano tako imenovano "zlato pravilo". Judovski učitelji so ga pred Jezusom razumeli kot bistvo postave. Ko je znamenitega rabija Hilela neki pogan malo zafrkljivo prosil, naj ga naredi za pro-zelita (tj. spreobrnjenca v judovstvo), a pod pogojem, da ga nauči vso postavo, med tem ko bo stal na eni nogi, mu je ta odgovoril: "Kar tebi ni ljubo, ne stori svojemu bližnjemu: to je vsa Postava, vse drugo je razlaga. Pojdi in se tega nauči”. Jezus je to pravilo samo potrdil: "Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim"! Ob drugi priložnosti pa je še poudaril, da je treba drugim delati dobro, ne da bi za to pričakovali kakršno koli povračilo. - In odpadlo bo vprašanje, kaj je dejanska sreča! Mogoče tudi nam v premislek ob teh prazničnih dneh? Pa naj nas v prihajajočem letu spremlja sreča z Božjim žegnom! Ambrož Kodelja 10 26. decembra 2013 Posvet o šolstvu NOVI NOVI GLAS GLAS Posvet o šolstvu 26. decembra 2013 11 V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je bilo v četrtek, 28. novembra 2013, zasedanje deželnega sveta Sveta slovenskih organizacij, na katerem je beseda tekla o izzivih, ki so pred šolo s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Zaradi žgoče tematike smo se odločili, da posege štirih predavateljev objavimo v celoti. Odprta vprašanja in perspektive slovenske šole Vprašajmo se najprej, kaj je šolstvo. Odgovor je, da je to institucija in edini segment javne upra- V Peter Cernic j ve, v katerem sta slovenščina in slovenska manjšina popolnoma priznani kot subjekt in je slovenski jezik dejansko izenačen z italijanščino. Le tu smo za rimsko vlado vsako leto vidni, ker mora letno izdajati dekrete za državne izpite ipd. Slovenska šola je največji delodajalec za slovensko manjšinsko skupnost. V šolstvu je zaposlenih, mislim, da ne pretiravam, okrog 800 do 1000 oseb. Naša šola je eden redkih resorjev v manjšini, ki je v zadnjih 50 letih številčno rastel tako po številu zaposlenih kot tudi dijakov nižjih in višjih šol in celo po številu višjih šol - žal ne osnovnih. To je eden redkih resorjev, v katerih postaja tudi Benečija vidna na državni ravni (dvojezična šola v Špetru). Šolstvo je bogastvo manjšine in prav zato bi mu morali vsi nujno posvetiti več pozornosti in v manjšini sestaviti programsko izhodišče, ki bi odražalo strateške smernice manjšine na tem področju, ker smo drugače prepuščeni vetru časa, in kar nas rešuje, je le izključno prizadevanje ravnateljev, da rešujejo situacijo, ki je večkrat precej tragična. Če ne bomo dobili sku- pnih vrednot, ki bodo upoštevale tehnične zahteve in vizijo manjšinskega razvoja, bomo tvegali popolno atomizacijo slovenskega šolskega sistema. Vprašljive so tudi izbire, ki nastajajo na nivoju šolske avtonomije s šolami, ki spreminjajo kadre in smeri "malo na hitro”. Vodstvo strukture deluje sedaj na nivoju požrtvovalnosti. Ravnatelji se usklajujejo, kot morejo, si pomagajo z mrežami, skušajo zadoščati zakonodaji, nimamo pa organa, ki bi politično (tu rabim izraz v pozitivnem pomenu besede) odločal o šoli. Zgovorno je dejstvo, da mi delujemo znotraj deželnega šolskega urada, kot predvideva 13. člen zaščitnega zakona, ki se v prvem odstavku glasi: Za vprašanja, ki zadevajo izobraževanje v slovenskem jeziku, se pri Deželnem šolskem uradu za Furla-nijo-Julijsko krajino ustanovi poseben urad, ki ga vodi deželni funkcionar, ki ga imenuje minister za šolstvo, izbran pa je med vodstvenim osebjem, ki je nastavljeno v osrednji in periferni šolski upravi, ter vodstvenim osebjem šol s slovenskim učnim jezikom. Ta urad je pristojen za razporeditev osebja na šolah in zavodih s slovenskim učnim jezikom. Mi pa smo pristali na razpis in na nevtralno imenovanje funkcionarja - to je zame nerazumljivo in ponižujoče. Če želimo imeti še našo glavo oz. našo avtonomijo, bomo imeli vsaj neposreden stik z ministrom na tej najvišji ravni ali pa bomo delali kot računovodje??? Spet drugo vprašanje zadeva imenovanje kadrov, saj se soočamo s kroničnim po- manjkanjem kvalificiranih kadrov. Primanjkujejo nam inšpektorji, ravnateljska mesta niso vsa krita, podobno je s tajniškimi mesti, profesorjev za poučevanje slovenščine je premalo. Obstaja problem stolic, ker ni dovolj učnih ur. Čez kakšno leto se bo pojavil problem učiteljev. Italijanski sistem ne usposablja učiteljev za slovenske šole (ne bi ho- tel odpreti vprašanja profesorjev, kjer se stvari rešujejo z priložnostnimi natečaji). Velik manko so avtobusni prevozi iz Benečije, kjer imamo nižjo srednjo šolo. Zakaj ne poskrbimo, da se ustvari zveza, ki bo tem dijakom omogočila prihod v Gorico? Podobno je tudi v Laškem, kjer so prevozi v pristojnosti lokalnih uprav in od njih imamo pravico zahtevati, da pripeljejo otroke v slovensko šolo. Odprti vprašanji ostajata še problem dvojezičnih doklad in priznanja Sindikata slovenske šole. Druga plat mojega razmišljanja zadeva vprašanje: kaj je šola za dijake in za javno mnenje? Tu imamo opraviti z nekaterimi predsodki, kot se v latinščini pravi: bacon - idola specus in idola theatri. Za nekoga slovenske šole, ker so dvojezične, ustvarjajo zmedo (glej uvodnik Martina Breclja na Primorskem o večjezičnosti) ali, ker so majhne šole, so slabe šole (glej primer osnovne šole na Vrhu pri Sovodnjah, kjer je povprečje visokošolske izobrazbe nad srednjo stopnjo). Obstajajo tudi vprašljiva mnenja, kot to, da italijanski otroci nujno nižajo nivo znanja slovenščine v slovenskih šolah. Kaj pomeni? Kaj upoštevamo kot merilo? Koliko slovenskih besed dejansko obvladajo otroci naših šol? V katerih govornih "položajih" so testirani oz. so sploh testirani? Na kaj se osredo- Posvet o šolski problematiki, ki ga je priredil Svet slovenskih organizacij Hrbtenica slovenstva v Italiji - šola s slovenskim učnim jezikom na razpotju: med izzivi in težavami točamo? Nekdo je v medijih zatrdil, da gre za "italvenščino", pa poglejmo spise naših dijakov iz 50. let in opazili bomo, da ni bistvenih razlik. Teh predsodkov oziroma mnenj se je treba otresti, kar pa ne pomeni trditi obratno. Potrebno je, da se zadeve lotimo strokovno in celostno. Sprašujem se, ali se naši dijaki, ko gredo v Novo Gorico ali Ljubljano, res niso sposobni sporazumevati z vrstniki. Sprašujem se, ali naši dijaki na slovenski univerzi opravljajo tečaje slovenščine, in tudi če bi jih slučajno delali, ali se ne dogaja, da v Italiji italijanski dijaki morajo opravljati tečaje italijanščine? Sprašujem se tudi, ali naši dijaki na univerzi v Sloveniji napredujejo, tudi tisti, ki prihajajo iz italijanskih družin, ali ne? Sprašujem se, kako je s sprejemanjem na univerzi? Meni se zdi, da glede vsega tega imamo v manjšini preveč zmede in da se vprašanj lotevamo zelo abstraktno, tako da obravnavamo jezik kot nekaj absolutnega, kot neki model perfektnosti, ki je nam manjšincem nedosegljiv. Pri tem pa se sprašujem, koliko isti standard dosegajo slovenski dijaki. Če poslušam slovensko televizijo, imam osebno tudi kak dvom, da obstaja povprečno zelo velik odklon. Zato bi bilo dobro, da se otresemo kakega kompleksa manjvrednosti in se stvari lotimo malo bolj stvarno. Jasno je, da obstajajo govorni položaji, ki jih naši dijaki ne obvladajo, jasno je, da določenega strokovnega ali tehničnega izražanja niso sposobni, a jasno je tudi, da kdor koli stopi potem v tisto okolje, se tega z lahkoto nauči, kot se verjetno enako nauči kak drug njegov vrstnik. Ko govorimo o šoli, se mi zdi pomembno, da se raje osredotočimo na kakovost šole. Dobra šola je tista šola, ki ne uči recitiranja praznih jezikovnih formul, ki lepo zvenijo v tem ali drugem jeziku. Dobra šola je tista šola, ki dijakom posreduje znanje in z znanjem posreduje tudi vso tisto terminologijo in vse tiste jezikovne spretnosti, ki so nujne, da to znanje prenaša naprej. Torej velja latinski princip: Rem tene et verba sequentur. To pomeni, da obstajajo nujno segmenti znanja, ki jih dijakom šola ne posreduje in ki jih oni sprejemajo iz drugih okolij. To pa ne pomeni, da v trenutku, ko se bodo zaradi dela ali kakega drugega razloga morali soočati z istimi pojmi v slovenskem je- ziku, jih ne bodo sposobni po prvi težavi, ki jo vsaka novost predpostavlja, pravilno uporabljati. Svoj poseg končujem z mnenjem, da so standardi priprave, ki jih nudi slovenska šola v Italiji, primerljivi z ostalimi in da je pretirana fokalizacija na problemu jezika zelo zavajajoča. Težave, vezane na vključevanje neslovensko govorečih otrok, so vprašanja tehnične narave in se morajo reševati tehnično. Tukaj bi spomnil na figuro olajševal-cev (facilitatori culturali), za ka- kot enostavno, ker je težko strniti tako obširno snov v nekaj točk. Med drugim gre za vprašanja, s katerimi se soočajo tudi na večinskih šolah oz. na vseh področjih manjšinske organiziranosti (npr. v športu). V šoli se srečujejo dijaki iz popolnoma slovenskih družin, iz mešanih zakonov ali pa otroci-pri-seljencev: vsak od teh bi zahteval ločeno in kar poglobljeno obravnavo, ki pa je tu nemogoča. Zaradi tega se bom omejila le na nekatere iztočnice oz. ugotovitve. na ni niti več jezik šole, temveč le določenih predmetov; uporabljajo jo pač pri pouku. To je vidno ob koncu ure, ko se dijaki med sabo spontano začnejo pogovarjati v italijanščini: če jih kdaj povabim, naj se pač pogovarjajo po slovensko, me v najboljšem primeru pogledajo začudeno, češ, kje pa je problem. Nekateri drugi so mi že povedali, da to počnejo pač iz navade, spet drugi pa so nejevoljni, tu pa lahko samo ugibam, kateri so razlogi: morda je njihov materni jezik dejansko italijanščina ali pa •vrl Mnv, n k r, ari^ tere ni nikoli nihče zaprosil. Znanje slovenščine se bo utrjevalo toliko bolj, kolikor bolj se bodo širila okolja, v katerem bodo dijaki uporabljali slovenščino. Tu pa stopajo v ospredje društva in obšolske dejavnosti, kjer naj bi se tudi dejavnost odvijala v izključno slovenskem jeziku - in kolikor bolj se bo, kot nas je Besednjak večkrat spomnil, naš prostor povezoval z matico, to je s slovensko govorečim telesom. Peter Čemic V šoli se srečujejo dijaki z zelo različnimi jezikovnimi sposobnostmi in z različnim odnosom do slovenskega jezika Govoriti o šoli danes je vse prej Začnimo kar pri najbolj osnovni ugotovitvi: neslovenski starši čedalje bolj vpisujejo otroke v slovensko šolo iz lastnega živega zanimanja za slovensko kulturo, ker cenijo slovensko šolo in/ali da bi otrokom omogočili usvajanje drugega jezika. Z leti se je tako povišal odstotek dijakov, ki prihajajo iz ne povsem slovenskega okolja - večkrat so to popolnoma italijanski ali narodnostno še drugačni zakoni. Seveda nam je to v zadoščenje, vendar je ta proces spremenil razmere, v katerih se šola giblje. Izvorno okolje namreč vpliva na jezikovno znanje dijakov, predvsem pa na njihov odnos do jezika. Pogosto se dogaja, da slovenšči- S 3- strani "Vztrajamo pri... /7 Zelo hitro bo jasno, ali tudi naša levica misli resno. Če so končno našli model, ki bi bil ustavno sprejemljiv in s katerim je t. im. "evropski model" mogoče nadgraditi, naj ga takoj "dajo na mizo”, sicer pa naj podprejo, karmi predlagamo in kar omogoča vsem "dušam" v manjšini, da so zastopane. V nasprotnem primeru se bo namreč zgodilo, da zato, da se onemogoči Slovenska skupnost, lahko že kaj kmalu vsi skupaj ostanemo pred vrati rimskega parlamenta. Kot rečeno, so se s takšno držo enkrat že "izkazali" - k sreči neuspešno - in če bi takrat prevladala njihova stališča, bi danes v deželi vladala desnica in v deželnem svetu ne bi imeli nobenega Slovenca! Stranka SSk se je in se še bori za goriške rajonske svete in za pokrajini Trst in Gorica. Večkrat je v tem dokaj osamljena. Zakaj se po tvojem mnenju tako malo zavzemamo za predstavništvo v izvoljenih telesih javne uprave? Naši partnerji na levici želijo predvsem uspeti tako, da bi se preprosto znebili politične konkurence slovenske stranke, s tem da podpirajo vse, kar onemogoča samostojno zastopanost manjšin v izvoljenih organih. Upam, da bodo v prihodnje bolj konstruktivni in predvsem bolj razsodni. Preoblikovanje pokrajin v neke drugostopenjske organe in težnja po radikalnem združevanju občin lahko imata usodne posledice za našo skupnost. Interese manjšine v procesu sprejemanja tovrstnih ukrepov pa lahko uspešno zavarujemo le s skupnimi stališči in predvsem s skupnimi predlogi. Deželna predsednica ve, da če bodo stališča v manjšini enotna, jim ne bo mogoče nasprotovati ali jih ignorirati. Upam, da tokrat ne bo "janičarjev", ki vidijo predvsem sebe in svojo kariero v lastni stranki, za to pa so pripravljeni zakockati prihd-nost upravne avtonomije manšine. Ne pozabimo, da so slovenske občine ukinjali in združevali v času fašizma, zato bo zanimivo videti, kdo se težnjam iz tistih časov upira tudi v vsakdanjem političnem delu in ne samo na proslavah. Kako se bo stranka SSk udeležila evropskih volitev? Računamo na ponovno kandidaturo SSk na listi Južnoti-rolske ljudske stranke (SVP), ki se bo predvidoma poslužila t. im. olajšanega sistema izvolitve in v povezavi s PD poskušala potrditi izvolitev Herberta Dorfmanna. z njim smo se sestali že poleti, tako da računam na potrditev sodelovanja in njegovo potrditev. SSk pa bo morala poiskati uglednega slovenskega kandidata, ki ga bo SVP uvrstila na svojo listo. Spomladi bodo občinske volitve v skoraj vseh slovenskih občinah. Kako se stranka pripravlja na to preizkušnjo? Boste slovenski komponenti v Demok- ratski stranki spet predlagali formulo skupnega upravljanja? Seveda, pri principu skupnega upravljanja vztrajamo: tam, kjer smo to uvedli, se je odlično obrestovalo, npr. v občini Repentabor, pa tudi v Dolini, čeprav gre tam za levosredinsko koalicijo, je sodelovanje pokazalo vse svoje prednosti. Po drugi strani imamo kar nekaj težavna Goriškem, kjer v Doberdobu in Sovodnjah lokalne sekcije PD niso pokazale zadostne odprtosti in nekako še vedno menijo, da je zanje največji nasprotnik slovenska stranka in ne desna sredina! Po drugi strani se je izkazalo, da tem občinam, brez ustreznih referentov na deželi, niso uspelo rešiti niti enega od večjih problemov, s katerimi se že leta ukvarjajo: npr. v Sovodnjah je smetišče na Malnišču še vedno tam, v Doberdobu ni bilo nobene investicije - pomislimo samo, kako se vleče obnova šole. Po drugi strani je bila občina Šte-verjan deležna cele vrste finančnih intervencij s strani dežele in se investicije kar vr- stijo. Upam, da bo torej tudi tukaj prevladal interes občanov in da ne bomo več poslušali izgovorov, da ni še čas za take spremembe: Jugoslavije ni več že več kot dvajset let, prav toliko časa je minilo od padca Berlinskega zidu. Upam, da bodo to končno ugotovili tudi lokalni krožki PD v naših občinah. Kljub vsem krizam in težavam je model zbirne stranke tisti in edini, ki mu je uspelo se ohraniti v času. Kako vidiš stranko SSk v prihodnje, tudi v luči vse-manjšinskih volitev? Dejstva govorijo v tem smislu: SSk je edina stranka v naši deželi, ki je preživela prvo in drugo republiko, akcijo čistih rok, Grillovo gibanje in še marsikaj. Naša stranka nastopa na volitvah tako rekoč vsako leto, prav tako Slovenci na listah italijanskih strank, bolj ali manj uspešno. Volitve torej imamo in svoje izvoljene zastopnike v javnih upravah tudi. Imamo tudi svoje organizirane politične strukture: Slovensko stranko, koordinacijo Slovencev v eni od strank (PD), dve krovni organizaciji in še nekaj bolj ali manj organiziranih posameznikov v SEL. (Ne vem pa, če stranki, kjer so bili nazadnje Slovenci na ključnih funkcijah - Komunistična prenova in SIK - še obstajata). Vsi bi morali stremeti za volilnimi sistemi, ki manjšinskim kandidatom omogočajo dejansko izvolitev, kljub strukturni maloštevilno-sti volilnega telesa manjšine. Glede volitev v manjšini pa se mi zdi, da so stvari precej meglene in je nerešenih cela vrsta ključnih vprašanj: kdo bi se pomeril, morda stranka SSk, ki bi imela nasproti listo Slovencev v Demokratski stranki, ali pa morda SSO in SKGZ? Kaj pa Slovenci v SEL ali še kje, kjer niso organizirani? Ali pa bi šlo za volilno tekmo znotraj tradicionalne delitve, ki jo v manjšini žal vlečemo naprej že 50 ali 70 let? Odgovorov na ta vprašanja niso še ponudili prav tisti, ki so glede takšnih volitev najbolj glasni. Občutek imam, da gre še za enega od toliko nedomišljenih predlogov, ki se ljudem ponujajo brez resnejših namenov. lade italijanščine, kar bi lahko razumeli tudi kot boljše poznavanje italijanskega jezika v primerjavi s slovenskim. Kolegi ita-lijanisti pa pogosto trdijo prav nasprotno, to pomeni, da je nižja jezikovna raven veliko širši pojav od tega, kar bi si lahko predstavljali. To bi zahtevalo več ur za jezikovni pouk, ki pa si ga ne moremo privoščiti zaradi časovne stiske in kar obširnih ministrskih programov. Kako si lahko pomagamo? Najprej se moramo znebiti misli, da je jezik pač problem samo M čutijo odpor do jezika, v katerem so morda šibkejši in dosegajo slabše rezultate. Slovenščina kot nekakšen strah in trepet, torej, "nerazumljiv", težek, ker ima veliko pravil, pa še število, sklone in predloge. Verjetno gre tu bolj za psihološki razlog, za strah pred jezikom, ki se spremeni v odpor do jezika. Pojav je bil sicer vedno prisoten v slovenski šoli, morda pa ne toliko v ospredju: občutek imam, da se je pri dijakih povečalo predvsem preskakovanje iz enega jezika v drugega, ki je največkrat ali popolnoma nezavedno ali pač posledica dejstva, da t. i. materni jezik dela dijakov marsikdaj ni slovenščina. Vprašanje zase je t. i. domače branje: vsi dobro vemo, da najlaže asimiliramo to, kar nam je všeč, in zaradi tega se je že zgodilo, da je pot npr. do Cirila Kosmača vodila mimo raznih Harryjev Potterjev, nesrečno zaljubljenih deklet in drugih primerov iz t. i. mladinske literature. Treba je bilo najprej ustvariti zavest, da je lahko slovenščina jezik zanimive, tudi zabavne vsebine, ne pa samo dolgočasnih pravil ali snovi. (To sicer velja tudi za jezikovno bolj osveščene dijake). Tudi pri dijakih, ki bi sicer lahko bolje obvladali slovenski jezik, se marsikdaj pozna slabše poznavanje pomena osnovnih besed, kar vpliva na vse predmete, tako znanstvene kot literarne in jezikovne. Kje pa so tu razlogi? Morda v splošnem nižjem nivoju slovenskega jezika? V preskromnem seganju po slovenskih besedilih? To puščam kot vprašanje, saj se hočeš nočeš nanaša na vse, kar se dogaja v družbi: šola namreč ne živi v abstraktnem svetu, in če se v širšem okolju uveljavljajo težnje, ki vodijo stran od pisane ali celo knjižne besede, se to prej ali slej zrcali tudi v šoli. Morda bi kdo lahko mislil, da je vse navedeno le posledica prev- slovenistov: slabše poznavanje jezika lahko namreč vpliva na uspeh pri marsikaterem predmetu, da ne govorimo o okrnjenih možnostih v delovnem svetu, če kandidat za določeno službo se ne zna ustno ali pisno primerno izražati v različnih kontekstih. (Zanimivo se mi zdi, da trenutno najmočnejša prenovitvena težnja v šoli stremi tudi po kompetenci v jeziku, ki naj postane prečna vrednota pri vseh predmetih). Druga oblika pomoči pri usvajanju ali utrjevanju jezika so lahko tečaji za tujce, vendar tu govorim o dijakih-priseljencih, ki doma ne govorijo ne slovenščine ne italijanščine. Take tečaje organizirajo razne ustanove, npr. deželni IAL, vendar gre v tem primeru za poučevanje italijanščine. Za slovenščino smo včasih stopili v stik z društvi, ki vodijo tečaje slovenščine, vendar navadno je treba tudi nekaj plačati, kar je dodatno breme za družine, ali pa so bili dijaki prezaposleni v popoldanskem času. In tako so za te dijake skrbeli posamezni profesorji po svojih močeh. (Ob tem pa je tudi veliko zadoščenja, ko slovenščina postane skupen jezik, nekakšna kome', za sošolce iz različnih držav). Lani in letos smo se na Liceju Franceta Prešerna v Trstu odzvali na povabilo Slovika, ki je pripravil nekaj zanimivih pobud: najprej možnost, da se "zamejski" dijaki vključijo v osrednjeslovenski šolski sistem ter za šest mesecev ali celo za eno leto sledijo pouku v Ljubljani, ne pa npr. v kaki drugi evropski ali iz-venevropski državi. To se mi zdi hvalevredno in prav lepo je, da se je skupina dijakov iz Trsta in Gorice letos odločila za to izkušnjo. Poleg tega se bodo nekateri razredi udeležili delavnic, na katerih bodo lahko utrdili znanje žive slovenščine. V poletnem času je tudi nekaj možnosti, predvsem glede izpo- polnjevalnih tečajev na Obali ali v Ljubljani, ki se jih udeležuje večje ali manjše število dijakov. Kaj pa tisti dijaki, ki res dobro obvladajo slovenski jezik? Navadno jim šola ponuja možnost, da se udeležijo raznih tekmovanj, npr. v pisanju pesmi, esejev, ali pa Cankarjevega priznanja, ki zahteva poglabljanje v delo in slog izbranega avtorja; večkrat tudi povabimo dijake, da nastopajo kot vodiči v sklopu raznih mestnih pobud in tako vadijo nastopanje v javnosti. Mnogi dijaki so tudi aktivni v raznih društvenih gledaliških krožkih. Za sklep lahko rečem, da se v šoli srečujejo dijaki z zelo različnimi jezikovnimi sposobnostmi in z različnim odnosom do slovenskega jezika. To terja veliko pozornost učnega osebja, da ne bi bil nihče prikrajšan za dobro jezikovno osnovo; šola pa ne more ostati sama v tem naporu: kot sem povedala prej, je šola del širšega okolja in se odziva na to, kar se v njem dogaja. NevaZaghet Problem šolstva v Benečiji (Ne-diške doline) Šolstvo ni edini problem v Benečiji. Prvi je padec števila prebivalstva (1961 pr. 16200; danes niti 5.600) in s tem podivjanje območja, raztresenost in izpraznitev vasic. To zadeva posebno tiste na gorskih pobočijh, kjer lahko naštejemo 155 zaselkov na 170 kvadratnih kilometrih. Vprašanje šole? Nekoč jih je bilo nekaj. V šolskem letu 1945, če upoštevamo samo osnovne šole, je bilo sedežev 37, 74 učiteljev in 2139 otrok. Danes pa sta samo dve osnovni šoli v italijanskem jeziku, ena je v Špetru in jo obiskuje 83 učencev, druga je v Šentlenar-tu, kjer se šola 61 učencev. Obe šoli imata skupno 144 učencev. Dvojezično šolo v Špetru obiskuje danes 129 otrok, in če to primerjamo z obdobjem takoj po vojni, pomeni to 87,2% izgube. Pri tem moramo upoštevati, da se je prebivalstvo v Nediških dolinah zmanjšalo za 66%. To je rezultat poitalijančevanja, ki se je odvijalo v italijanskih šolah, kjer je bil slovenski jezik zaničevan, v kulturi in seveda s pomočjo javnih institucij. Današnji položaj dvojezične šole je bolj pozitiven v primerjavi z italijanskimi šolami in zaradi tega moramo biti zadovoljni. Problemi so pa bolj kompleksni, ker se ne tičejo samo dvojezične šole, ampak vse slovenske šole v deželi FJK. Med prvimi in glavnimi vprašanji je ta, kako in koliko prispevajo šole k rasti zavednosti in občutku pripadnosti slovenski identiteti? Imajo resne posledice za obstoj in razvoj naše slovenske narodne skupnosti? Pred 35 leti sem kot normalen kulturno in jezikovno asimiliran Slovenec začel svojo pot do narodne zavednosti nekako "pod prisilo”. Kot učitelj na obmejnem pasu (Dreka, Učeja, Bela peč in Žabnice) sem od blizu videl vsakodnevne težave na koži učencev in njihovih družin, ki so doživljali izsiljevanje, ponižanje, izločitev slovenskih otrok iz prostorov, namenjenih ne le izobrazbi, ampak tudi procesu identifikacije in rasti za njihovo identiteto. Naslov moje diplomske naloge je bil signal spreobrnjenja: problemi identifikacije med slovenskimi otroki v Benečiji. Velikokrat sem se spraševal, koliko dobrega (morda tudi slabega) bi pridobila naša narodna skupnost, če bi vsak od nas imel srečo, da bi mirno in naravno lahko uporabljal svoj jezik doma in povsod po vasi, začenši s šolo, cerkvijo in tako dalje? Pa tega ni bilo. Starši današnjih otrok niso doživljali pritiskov, kakor so jih naši starši in moja generacija. Bilo je zelo malo možnosti in tudi danes ni prav vse tako mirno, še vedno je prisotno ozračje protislovenskega pritiska. Poglejmo samo, kaj se dogaja okoli vprašanja novega sedeža dvojezične šole. Prav gotovo se naša šola nima kaj sramovati v primerjavi z ostalimi, ravno obratno, je lahko ponosna, tako na ravni izobraževanja kot tudi pri učenju jezika. Vendar si postavljam vprašanje: koliko prispeva ali koliko in kako more in mora prispevati k rasti zavednosti identifikacije s slovensko, našo, tradicionalno (zakaj ne), beneško pripadnostjo? Na podlagi svojega pedagoškega izkustva sem napisal raziskave in razmišljanja - kot učitelj, psiho-pedagog in kulturni delavec - v zvezi s problematiko identitete v okviru šolstva in ne samo. Seveda so bili moje kritike, priporoči- ■ , Riccardo Ruttar la in predlogi dejansko sprejeti kot provokacije. V resnici pa so bili sad raziskovalnega dela in prakse. Rad bi spomnil na veliko, široko in globoko raziskavo, ki je bila objavljena pod naslovom "Beneški maturanti". Izšla je v letu pred odobritvijo zaščitnega zakona št. 38/2001. Tam so zabeleženi problemi, stanje, koncepti identifikacije med našimi bolj izobraženimi mladimi. Velik del raziskave je bil osnovan prav na tematiki šolstva in dvojezične šole v Špetru. Samo, ko poznamo bolezen, lahko tudi konkretno iščemo primerno zdravilo. Po mojem prepričanju si je redko kdo prevzel odgovornost, da bi poglobil to problematiko in iskal primerne rešitve. Žal so ljudje zaupali politiki, ki je prevladala in še vedno prevladuje v našem prostoru. Bolj težko in naporno pa je se osredotočiti na konkretne probleme, na realno podobo psihosocioloških težav ljudi in z njimi iskati metodologije in postopke, da bi našli rešitev. Vprašati se moramo, katere modele identifikacije nudijo Benečanom naše ustanove in organizacije. Kateri, kakšen "imidž" -po besedah starega Lipovca -privlačnega, sprejemljivega, pozitivnega znamo nuditi našim ljudem, Slovencem po rodu, ne pa po osebni izbiri? Lahko bi odgovorili, da delamo vse, kar je v naših močeh. Zakaj pa je to tako malo uspešno? Sprašujem se, koliko študentov je dokončalo slo- venske šole, še preden je bila ustanovljena dvojezična, in koliko je dokončalo to šolo? Kje so? Koliko jih ostane z nami? Seveda razmere so take, da lahko dobimo na stotine razlogov za opravičilo. Dejstvo je, da si težko lahko predstavljamo, kam in kako daleč nas pelje vsa ta zadeva. Številke in odstotki naših učencev in dijakov v primerjavi z italijanskimi, sami na sebi, niso pravi odgovor. Vprašati se moramo, katere so realne, globoke, neizrečene motivacije, na podlagi katerih so starši naredili to izbiro, da svojega otroka vpišejo v dvojezično šolo. Če je med prvimi ali je celo samo korist, ("boljše dva kot eden, v celodnevni, živahni šoli"), to ni najboljša pot do narodne identifikacije s slovenskim narodom, kateremu večina Benečanov naravno pripada. Imamo samo rahle signale soodgovornosti in solidarnosti v bran skupnih narodnih in jezkovnih interesov. Tukaj resno mislim na našo razdeljeno in zmedeno prebivalstvo, ki še danes ne pozna -ali noče priznati - globoke razlike med narodno in državno pripadnostjo. _ Ne moremo na lahko oceniti kot naivno provokacjio tistih Benečanov, ki na razpotju izberejo in zagovarjajo krajevno, ozko, nesmiselno identifikacijo, kot je npr. nadiščina (natisoniano), po naše re-zijanščina (resiano). Katera je naša, slovenska strategija, da bi premostili tako stanje? Je prav, je koristno ali nevarno imeti v slovenskih razredih otroke iz popolnoma italijanskih družin? Pravilna ali pogubna je za nas politika številk ali politika kakovosti? S čim si bomo pridobili in gojili našo slovensko jezikovno in kulturno identiteto? Seveda, še enkrat je treba upoštevati razlike med Benečijo in ostalim slovenskim prostorom, kjer je prva razlika prav v konceptu identitete same. Pri nas v Benečiji je ta koncept ozek, celo zaprt za splošni slovenski narod, še bolj za Slovenijo, kot da bi se ne zavedali več premostitve Titove Jugoslavije. Vemo pa, in dejstvo je, da skoraj vse kulturne dejavnosti in pobude v Benečiji ne gredo mimo "naših" ljudi. In še vedno ostaja dejstvo, da imamo med nasprotniki ravno "naše" ljudi, ki prav zato, ker so bli med nami in z nami, so še bolj škodljivi in hudobni. Da končam. Morda bi bilo moje poročilo bolj učinkovito, če bi šel v konkretne primere. Vem, da pogosto v odnosih z ljudmi so malenkosti, ki povzročijo velike dobre in slabe odzive. Večkrat se tega ne zavedamo. Seveda bi rad slišal pozitivne odgovore na svoja razmišljanja in kot vsi ostali upam v boljše čase. Realnost pa žal ne kaže veliko jasnih let. Hvala. Riccardo Ruttar Velika škoda, da se poučevanje slovenskega jezika končuje z osnovno šolo. Za tekoče šolsko leto poučevanje slovenskega jezika nemoteno poteka v otroških vrtcih v Uk-vah, Žabnicah in na Trbižu ter v osnovnih šolah v Ukvah, na Tr-bižu-mesto in v okraju Trbiž-sre-dišče (Centrale). Poučevanje slovenskega jezika omogočajo sredstva, ki jih zagotavlja Gorska skupnost za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino. Sredstva so trenutno zagotovljena do januarja 2014. Ravnatelj večstopenjskega šolskega zavoda na Trbižu Antonio Pasquariello je okvirno povedal, da je stanje poučevanja manjšinskih jezikov - tudi z vidika finančnih sredstev - ostalo isto kot na začetku oktobra. Kljub temu še ni jasno, ali bo Gorska skupnost z dodatnimi sredstvi skrbela za financiranje pouče- Anna Wedam vanja slovenščine do junija 2014. Slovensko kulturno središče Planika konkretno prispeva s ponudbo dveh ur pouka tedensko na šoli v Ukvah. Na nižjih in višjih srednjih šolah na Trbižu pa poučevanja slovenščine nikoli ni bilo, razen v šolskem letu 2011-2012, ko je Republika Slovenija prvič in zadnjič financirala pobudo. Stanje poučevanja nemškega jezika pa je povsem drugačno: v primerjavi s slovenščino je boljše, saj so v krajevnih otroških vrtcih in krajevnih osnovnih šolah nekateri vzgojitelji oziroma učitelji zaposleni ter razpolagajo s potrebnimi naslovi in strokovnostmi za poučevanje. S stalnim učiteljem za nemški jezik razpolagajo na nižji srednji šoli in na tehničnem zavodu za turizem na Trbižu. Z nekaterimi prilagoditvami (na ravni curriculuma) lahko razpolagajo s stalnim mestom učitelja tudi na trbiškem znanstvenem liceju. Na splošno gledano, poučevanje nemščine po različnih poteh je v krajevnem šolskem sistemu zagotovljeno od treh do devetnajstih let, to se pravi za celoten šolski ciklus. Poučevanje furlanščine pa je bistveno na slabšem: učiteljev je premalo in nimajo ustreznih nazivov za poučevanje na šolah. Velik problem je tudi lokacija, saj je zelo malo takih, ki bi si želeli poučevati v Kanalski dolini. Zaradi vsega tega je poučevanje furlanščine po dolini prisotno samo občasno. Od leta 2006 poteka pomemben mednarodni projekt "Tre mani-tri roke-drei hende", ki se je začel na nivoju otroških vrtcev. Občine Čajna na Koroškem, Krajnska Gora in Trbiž so se povezale, da bi zgradile mrežo vrtcev. Izmenjava programov v jeziku sosednjih dežel se izvaja enkrat tedensko, vzgojiteljice pa se med seboj izmenjujejo. Jezikovno-pe-dagoški koncept je v sodelovanju z vzgojiteljicami izdelal univerzitetni profesor dr. Georg Gombos, ki poučuje na univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Cilji tega projektnega sodelovanja so v medsebojnem spoznavanju in spodbujanju multikulturnosti. Za konec naj povem, da je poučevanje slovenščine v šolskih strukturah izrednega pomena. Zato je zares velika škoda, da se poučevanje slovenskega jezika končuje v 5. razredu osnovne šole. Kot slovenska narodna skupnost v FJK moramo zahtevati, da se to stanje spremeni in da bo enakovredno poučevanju nemškega jezika tudi na ravni nižje in višje srednje šole. Anna Wedam Sezona SSG v Gorici / Gostovanje Prešernovega gledališča Kljujoči dvom razžira dušo Kolikokrat se najrazličnejši dvomi zarij ej o v našo zavest in zamajejo prepričanje, o katerem smo mislili, da stoji na zelo trdnih temeljih. Prav o tej uničujoči sili, ki nam ne da miru in proti kateri se moramo resno boriti, govori drama Dvom, ki so si jo goriški abonenti SSG ogledali v ponedeljek, 9. decembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Delo je napisal Patrick Shanley 1.2004 in je zanj prejel mnogo nagrad, med drugim tudi Pulitzerjevo. L. 2008 je avtor ta gledališki tekst predelal v filmski scenarij; tudi filmska inačica, v kateri je v glavni vlogi nastopala slavna Meryl Streep, je naletela na odlične odmeve publike in kritike in prejela več nominacij za oskarja. Lansko leto se je drama prvič pojavila na slovenskem odru, in sicer v Prešernovem gledališču Kranj, v prevodu Jakoba J. Kende in dramaturškem branju Marinke Poštrak. Režijo je podpisal Alen Jelen, čigar rahločutno umetniško poetiko smo tudi goriški abonenti SSG spoznali lani ob gostovanju istega gledališča z uspešnico Daniela Glattauerja Proti severnemu vetru. Prav tako tankočutno, fino, uglajeno brez kakršnihkoli grobih namigovanj na današnje sorodnosti, je stkal predstavo Dvom, katere gonilna dramaturška moč je sumničenje, ki privede do obtožbe in "sodbe". Leta pa ne sloni na nikakršnih jasnih dokazih. To je tudi igra o spopadu posameznika z institucijo, in sicer s Cerkvijo. V ospredju je spor med strogo, v trdna moralna načela in vzgojne prijeme zaverovano ravnateljico katoliške šole v Bronxu, sestro Alojzijo, pred katero ne trepetajo le dijaki, ampak vsi vzgojitelji, in postavnim, mladim duhovnikom. Privlačni oče Flynn, irskega rodu, ne poučuje le verouka, ampak tudi telovadbo in je prepričan, da je treba imeti pri vzgojnem poklicu odprt, svobodomiseln pristop. Zato je z dijaki v prijateljskem odnosu in jih večkrat vabi v župnišče na čaj. O njegovi moralni neoporečnosti podvomi blaga, po srcu čista, vedra sestra Jakobi-na, ki se je za služenje Bogu odločila v rosnih letih, zato je vsa nedolžna in ne pozna nikakršnih manipulacij. Noben dvom v avto- P Borut Veselko in Vesna Jevnikar riteto Cerkve in dobroto sočloveka je ne razžira, tudi z dijaki je prijazna. A njeno čisto srce zastre senca dvoma, ko neki dan opazi, da se temnopolti dvanajstletni učenec iz njenega razreda čudno vede in da smrdi po vinu, potem ko je bil v župnišču z očetom Flynnom. Ko to zaupa predstojnici Alojziji, se ta brez ovinkarjenja "spopade" z njim in ga obtoži spolnega nadlegovanja. On seveda vse to zanika. Da bi ga spravila iz šole, pa nima dovolj avtoritete, saj sta nad njo škof in vsa cerkvena hierarhija. Tudi pogovor z materjo temnopoltega učenca ji ne pomaga, saj le-te ne pretrese njeno sumničenje, ampak jo mnogo bolj straši njen nasilni mož, ki pretepa sina. Zaradi tega si sestra Alojzija, da bi se znebila očeta Flynna in despotsko izpostavila stari red v šo- li, izmisli grobo laž, da se je pozanimala v prejšnjih župnijah, v katerih je služboval, ki naj bi ji potrdili njeno prepričanje o njegovih nagnjenjih. Ko je oče Flynn tako "postavljen ob zid", se sam odloči, da telefonira škofu, naj ga premesti. Tako v šoli lahko zavlada "stari red", a s tem dejanjem se podre tudi vsa načelnost premočrtne sestre Alojzije in se žal razvodeni vera v ljudi sestre Jakobine. Iz bitke med duhovnikom Flynnom in sestro Alojzijo ne odide nihče kot zmagovalec. Med drugim se pokaže nepoznana stran značaja načelne sestre Alojzije. Videz pač večkrat vara in zavaja, nikoli ni namreč vse črno-belo. Subtilno napisan tekst noče nikakor poučevati, grajati ali vzgajati, navaja nam dejstva in nam daja v razmišljanje in poglobitev obravnavane teme; sumi, dvomi, obrekovanja ... kaj zlahka zapeljejo v napačno smer in v prenagljene sklepe. Dramske osebe - njihov nastop je poudarjen z nanje osredotočeno močno lučjo reflektorja - očeta Flynna, sestro Alojzijo in sestro Jakobino so z nadrobno naštudirano igro, premišljeno in dovršeno utelesili Borut Veselko, Vesna Jevnikar in Vesna Slapar, v usodo vdano gospo Muller pa je upodobila gostja Maša Ka-gao Knez. Čeprav si je za predstavo scenografka Vasilija Fišer zamislila asketsko sceno, je ob veliki tabli, pisalni mizi s stoloma ustvarila pravo vzdušje mrkega šolskega reda. Scensko posebno učinkovit je prizor v cerkvi, ko mistično ozračje ustvarjajo projekcija gotskega vitraja in igra luči (Bojan Hudernik) ter primerno izbrana glasba (Darja Hlavka Godina). V talar in redovniške kroje je igralce oblekla kostumografka Belinda Radulovič. Goriški abonenti SSG, katerim se je tokrat razveseljivo pridružilo veliko število višješolcev in njihovih profesorjev, si še želijo takih prodornih predstav, ki imajo vsakomur veliko povedati. IK (( Goriška Mohorjeva družba / Knjiga za otroke Anamarije Volk Zlobec Vse, kar nas obdaja, je veličina stvarstva D an, ko ne pobožaš | živali, ne zaliješ rožic in nisi dobrohotno naklonjen svojim bližnjim, je izgubljen čas". Tako pravi babica vnučku Jožku, da bi ga uvedla v skrivnost in čarobnost narave in da bi ga seznanila s pravšnjim odnosom, ki naj ga vnuk ima do vsega in vseh, ki ga obdajajo. Babica in Jožko sta sicer postranska junaka zgodbe z naslovom O polžku Izidorju, ki je prva črtica otroške knjige pisateljice Anamarije Volk Zlobec. Publikacija je bila sestavni del letošnje knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe. Navedeni citat nazorno prikazuje idejno podlago, na kateri slonijo ne samo zgodbe te zbirke, ampak nemara celoten opus otroške pisateljice, ki je pri goriški založbi v zadnjih letih izdala več otroških knjig. Anamarija Volk Zlobec se namreč drži pravila literarnega žanra živalskih povesti, po katerem se v vsakem zapletu in razpletu skriva globoko moralno sporočilo. V dvanajstih zgodbah, ki jih je tankočutno ilustrirala Nejka Se-lišnik in postanejo z vizualnega vidika nezamenljivi sestavni del pripovedi, avtorica pripoveduje o vsakdanjih dogodkih, ki jih doživljajo dobrosrčne živalice: polžki, ježki, lastovke, medvedki, ovčke, kozlički, murenčki, žabice in drugi živalski junaki. Mala bitja spregovorijo, sočustvujejo, si pomagajo, popravljajo človeške napake... Drobna bitja bralca učijo dobrote in moralnega ravnanja: opozarjajo pa ga tu- di na lepoto najdrobnejšega v naravi in narave same in na vsakdanje priložnosti, da ravnamo Silvester bo v zgodbi spoznal, da družine ne smemo zanemarjati; Murenček muri pa se bo v istoimenski črtici po nevarnih peripetijah sprijaznil s svojim osrednjim poslanstvom - petjem. Bralec bo obenem spoznal, da ježkov, zajčkov, srnic in drugih mladičev se ne smemo dotakniti, saj, če to storimo, tvegajo, da njihovi starši ne bodo več prepoznali njihovega vonja. Avtorici je pri srcu posredovanje pozitivnih vrednot: zgovorna je gostoljubnost podeželskih lastovk, ki prijazno sprejmejo mestne lastovke: le-te po vrnitvi iz toplih krajev ne najdejo več Anamarija Volk Zlobec (foto DPD) dobro in prav. Avtorico je pri snovanju pripovedi spremljalo tudi temeljito naravovarstveno vodilo. Že v prvi zgodbi o polžku Izidorju, ki mu je Jožko nehote razbil hišico, spoznamo med drugim, da babičino polje ponuja same dobrote, saj starka strupov in umetnih gnojil ne uporablja. V črtici Vremeno-slovska postaja "Rega-kvak" srečamo malega Francija, ki se ne bo nikoli več lotil neumnih poskusov na živalih. Zaradi otroške napake se bo začel zanimati za živalsko življenjem potrebe ter postal slaven naravoslovec: "Živali mučiti je velik greh! Kdor ima živali rad, temu se bo smilil tudi človek", bo pravil svojim študentom. Osebne napake bodo popravili tudi živalski junaki: žabec © P0L2KU IZIDORJU IM 0R.UGE ŽrVALSKt: ZG0l»8t; Nap>sala- Anamarija Vufr Ztobeč MusMibIb: Nejka SMiirnk svojega doma, saj je namesto starih hiš in njih domov stala kemična tovarna... Anamarija Volk Zlobec pa se negativnemu vplivu človeške roke ne vda: živalskim junakom zadnje zgodbe poveri nalogo, naj bralcu razkrijejo njen nazor: resda sta ljubezen in dobrota na tem svetu majhni in skriti, toda s pomočjo vseh nas z lahkoto premagata še tako veliko zlo. In še: "Naj vam povem, kaj mi je pripovedovala babica", se je oglasil gams. Rekla je, da pride dan, ko se bo rodila nova Zemlja. Vsi, ljudje in živali, se bodo imeli radi, živeli bodo v miru in veselju. Volk bo živel v miru z jagnjetom, skupaj se bosta pasla. Otroci se bodo igrali z levi in kačami. V objemu ljubezni in dobrote se bo radovalo vse stvarstvo". In ravno izraz stvarstvo pridobi pri Anamariji Volk Zlobec poseben prizvok, ki ga takoj navežemo na krščansko dojemanje vsega, kar nas obdaja. Pisateljica uporablja nekatera biblična izhodišča (npr. vizija prej citirane nove Zemlje), da bi nakazala, kako vse izhaja iz Boga in kako se k Bogu vse vrača: prav tako je na hrbtni strani knjige natiskana poezija A. M. Slomška, v kateri pesnik nagovarja otroka, naj se za vse, kar obstaja, zahvali Bogu. Pisateljičina proza ponuja tako večplastne ali bolje večstopenjske sporočilnosti, ki so primerne različnim starostnim stopnjam. Tako skrbno snovanje vsebine je vse prej kot preprosto, je pa zlahka izvedljiv posel za osebo, ki je vse življenje posvetila otroškemu poučevanju. Anamarija Volk Zlobec je tako garancija za kakovostno otroško branje. IG Nagrade Sklada S. Severja Letošnja nagrajenca sta Primož Pirnat in Pia Zemljič Nagrada Sklada Staneta Severja za najboljše dosežke na slovenskih poklicnih odrih je letos pripadla igralcema Primožu Pirnatu in Pii Zemljič. Nagradi za najboljšega študenta dramske igre in za najboljšega ljubiteljskega igralca pa sta na podelitvi v Škofji Loki prejela Benjamin Kmetič in Matej Čujovič. Severjeve nagrade so med vlog, Primožu Pirnatu za vlogo Petruccia v komediji Williama Shakespearja Ukročena trmoglavka in dve vlogi iz dramskega cikla Carla Sternheima Iz junaškega življenja meščanov. "Primož Pirnat z vsako novo kreacijo dokazuje, da je igralec izjemnega razpona, suveren, senzibilen, duhovit in sodoben", ugotavlja žirija. Nagrado za igralsko stvaritev slovenskimi igralci zelo cenjene, zato so njihovi dobitniki nanje posebej ponosni, je povedal koordinator škofjeloške izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Marko Črtalič. Kot pravi, so Severjeve nagrade po svojem pomenu druge ali tretje nagrade za igralske dosežke v slovenskem merilu. Posebnost je v tem, da se Severjeve nagrade podeljujejo tako poklicnim kot tudi ljubiteljskim študenta dramske igre je letos dodelila Benjaminu Kmetiču v diplomski uprizoritvi osmega semestra dramske igre za vlogo Helikona v Camusovi Kaliguli. Kot je zapisala žirija, je lik zasnoval sveže in inovativno. Nagrado za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču pa je letos namenila članu škofjeloškega gledališča Loški oder Mateju Čujoviču za vlogo Benedicta v igralcem in tudi najboljšim študentom dramske igre. Dobitnike prestižne nagrade je letos izbrala žirija v sestavi predsednice Damjane Čeme in članov Staše Mihelčič, Tee Rogelj, Branka Šturbeja in Alenke Bole Vrabec. Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je dodelila članici umetniškega ansambla Slovenskega ljudskega gledališče Celje Pii Zemljič za njene vloge v celjskem gledališču in Mini teatru. "Pia Zemljič že leta dokazuje, da je natančna, študiozna in zanesljiva interpretka širokega dramskega razpona", je v obrazložitvi nagrade zapisala žirija. Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je žirija letos dodelila tudi članu Mestnega gledališča ljubljanskega, nekoč članu SNG Nova Gorica, v katerem je ustvaril kaj nekaj nepozabnih, mojstrskih melodrami Igre je konec Simona Grayja. Bralce naj spomnimo, da sta konec 90. let to nagrado prejela Majda Zavadlav in Božidar Tabaj, izvrstna karakterna igralca, člana dramskega odseka PD Štandrež. Nagrade je Sklad Staneta Severja, ki je bil ustanovljen v spomin na legendarnega gledališkega in filmskega igralca, podelil 15. decembra na Loškem odru v Škofji Loki, kjer je Sever 4. decembra 1970 odigral premiero monodrame Krotko dekle avtorja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega. Umrl je dva tedna kasneje, 18. decembra 1970, po nastopu v Ribnici na Pohorju. Kot je 43 let po njegovi smrti poudaril Črtalič, je "ime Staneta Severja še vedno živo, še vedno odmeva v slovenskem gledališkem in filmskem življenju". Tako kot v Škofji Loki pa se ga vsako leto spomnijo tudi v Ribnici na Pohorju. Tržaška 13 TRŽAŠKA KNJIGARNA Zadnje srečanje v tem koledarskem letu Na kavi s... slovenskimi založbami v Italiji Predstavniki slovenskih založb v Italiji so se zbrali v sredo, 18. decembra, v razstavni dvorani Tržaške knjigarne, da bi na zadnjem srečanju ob kavi v iztekajočem se koledarskem letu podali obračun opravljenega dela. Kot je v imenu Založništva tržaškega tiska pojasnila Martina Kafol, ki je hkrati povezovala matinejo, je mejnik letnega delovanja za vsako slovensko založbo ljubljanski knjižni sejem. Dejansko so predstavniki založb Zadruga Novi Matajur - Galeb, ZTT, Mladika in Goriška Mohorjeva družba predstavili knjižno bero, o kateri so podrobneje spregovo- rili že ob prejšnjih priložnostih. Alina Carli je poudarila, da bo prihodnje leto revija Galeb praznovala 60-letnico izhajanja, kar bodo pristojni obeležili z antologijo najboljših "Galebovih zgodb". Carlijeva je spomnila še na zgodbo v stripih Medved in Miška 2 Majde Koren in Bojana Jurca ter serijo zgodb Nine Kokelj in Saške Rakef Svinčnik je zanje zapisal: obe publikaciji sta lahko lepo darilo v tem prazničnem času. Martina Kafol je prav tako predstavila otroško ponudbo ZTT, in sicer knjigo Roberta Šab-ca Prigode Jameskega škrata Perk-mandlca. Drugačno vsebino ima knjiga o Škrobku, ki je začel zdravo jesti. Kafolova se je poleg Kra-vosove in Mermoljeve nove pesniške zbirke zaustavila tudi ob ponatisu, ali bolje prenovljeni izdaji, uspešnice Marjuče Offizie Iz morja v ponev. Nadia Roncelli je iz bogate knjižne bere založbe Mladika izpostavila slikanico Erike Cunja z naslovom Erikin Cirkus, pustolovsko knjigo za otroke in mladostnike Srebrna skrinjica Marjanke Rebula, nov roman njenega očeta Alojza Rebule Pred poslednjim dnevom, pesniško zbirko Irene Žerjal Abstraktne in sumljive poezije, in Pahorjevo In mimo je šel BAMBICEVA GALERIJA | Razstava Kraška simfonija Različne umetnosti enotnega kulturnega prostora KAVARNA SAN MARCO | Pri Mladiki je izšla knjiga kratkih zgodb Igorja Pisona Človek potrebuje zasilne izhode, da... se reši samega sebe u S ^ loveška roka še ni izdelala f glasbila, ki bi lahko v tako V- Snežnih odtenkih zaigralo simfonijo, ki nam jo v polni zrelosti svojih čudovitih barv nudi v sončnem zatonu žareča kraška gmajna". Tako je v svoji črtici Kraška simfonija napisal profesor, politik in pisatelj Rafko Dolhar, naslov pa so si sposodili štirje ustvarjalci za razstavo, ki so jo odprli v torek, 10. decembra, v Bambičevi galeriji na Opčinah. Prav naslov opozarja na prikaz izdelkov različnih ustvarjalnosti, ki pa imajo veliko skupnega: vsi izhajajo iz istega prostora in čutijo nanj posebno navezanost, ljubezen do dediščine navdihuje njihovo ustvarjanje, obenem pa iščejo nekaj novega in izvirnega. Navdih črpajo iz okolja in izkazujejo občutljivost za drobne stvari, ki pa so bistvene, izvirne in obenem enkratne. Pričujoči ustvarjalci temeljito razmišljajo o tem, kako nagovoriti današnjega človeka in vzbuditi v njem spoštovanje do naravnega okolja in domače kulture ter ohraniti dediščino, ne da bi se odpovedali lastni ustvarjalnosti. Večer je glasbeno uvedla skupina Ano urco al' pej dvej, nato je Stanka Hrovatin v imenu Sklada Mitje Čuka pozdravila številne prisotne in se zahvalila tako ustvarjalcem za razstavo kot tudi vsem, ki so se odzvali vabilu na odprtje. Prof. Magda Jevnikar se je najprej spomnila prezgodaj preminulega fotografa Davorina Križmančiča, ki ga vsi pogrešamo in ga bomo ohranili v čudovitem spominu. Nato je predstavila Jerneja Bortolata, Marka Lupinca, Robija Goruppija in Saška Ferlugo. Prisotne je povabila, naj si za razstavljena dela vzamejo čas in si jih pazljivo ogledajo, saj smo po večini oropani za veliko tistega, kar bi nam lahko povedal ustvarjalec. Jernej Bortolato iz Pliskovice je kamnosek samouk, ki ustvarja umetniške kamnoseške izdelke. V pogovoru s prof. Jevnikar je dejal, da je težko najti kompromis med naročnikom in umetnikom; sam noče vsiljevati svojega mnenja, ker se lahko zgodi, da končni rezultat ne ustreza okusu naročnika. Res pa je, da kdor se razume na svoj poklic, lepše svetuje. Saško Ferluga prvič razstavlja svoj izvirno izdelani kraški nakit. Pred desetimi leti je začel ustvarjati kar z jušno kostjo, nato se je preizkusil v kombinaciji le-te s kamnom, danes pa ustvarja v kamnu. To dela občasno. Dela so čudovita, kombinacija različnih materialov pa posrečena. Robi Goruppi se zvečer, po službenih urah, posveča graviranju stekla. Pred tremi leti je pripravil kozarce za prijatelje, ki so praznovali petdeseti rojstni dan, in videl, da mu je to všeč. Od takrat se temu posveča z veseljem in s prefinjeno natančnostjo. Za vsak kozarec porabi več ur dela, niso pa vsi dnevi pravi za ustvarjanje. Na vprašanje, ali je napake možno zbrisati, je ustvarjalec odgovoril negativno: če zdrsne sveder, je delo v sekundi pokvarjeno. Marko Lupine je v svoje grafike in fotografije ujel Kraško ohcet in narodne noše. Najbolj pri srcu mu je fotografija openskega para, saj mu je blago narodne noše v odtisu predstavljalo velik izziv za barvne pigmente in mu je to uspelo, kot si je želel, ter t. i. srečna družina. Ob koncu je prof. Jevnikarjeva predstavila še openski med Aleksandra Podobnika z besedami Marka Lupinca: "Med je tu prisoten prav v iskanju tiste prave melodije za usklajeno skladbo, vedno pa je bil med dobrotami, ki jih je s seboj prinesla kraška nevesta". Metka Šinigoj Nisem se še nasitil mladosti, Erika, zato sem raje lovil komarje. V tem stavku, ki ga eni izmed svojih številnih ljubic izreče junak črtice Krvavo ozvezdje, se najbrž zgošča ključna idejna podlaga kratkih zgodb, ki jih je Igor Pison, tržaški gleališčnik, zaupal zbirki z naslovom Zasilni izhodi. Knjigo, v kateri se s kratkima uvodnima sestavkoma oglašata tudi Marko Sosič in Miran Košuta, je izdala pred kratkim Mladika. V citatu iz črtice se docela zrcali miselno ozadje junaka. Njegove besede so izrečene na teatralen, izumetničen način, s katerim se brani kopice neizbežnih dejstev: minevanja let, prihajajoče srednje starosti, neodločnosti glede čustvenih razmerij in svojih umetniških ambicij. Podobno pa, kot se dogaja v ostalih Pisonovih zgodbah, se tudi v tem primeru vsi- li junaku neka rešitev -neki zasilni izhod, ki ga je vredno prekoračiti. Knjigo so predstavili v sredo, 11. decembra, v kavarni San Maco. Z avtorjem se je pogovarjala urednica pri Mladiki Nadia Roncelli, Primož Forte pa je občinstvu prebral nekaj odlomkov iz Pisonovega dela. Ne gre sicer za njegov knjižni prvenec, saj je svoj čas pri italijanski založbi Ibiskos Editrice Risolo že izdal delo Squarci. In ravno jezikovna diskriminanta je sestavljala del vsebine pogovora med pisateljem in Roncellijevo, saj tej tematiki Pison posredno namenja pozornost tudi v svojem zadnjem delu. Mnenja je, da v našem dvojezičnem okolju morata oba jezika, slovenščina in italijanščina, doseči enakopravno raven. Jezika ne smemo le deklarativno ljubiti, "delati moramo na njem". Jezikovna odprtost zrcali tudi doživljanja, ki si jih je Pison nabral po Evropi, zlasti v Nemčiji, kjer je končal študij za operno in dramsko režijo na državni akademiji August Everding v Miinchnu (še prej pa je v Trstu diplomiral iz germanistike). Kljub temu da spada med mlajše slovensko-zamejske besedne ustvarjalce, si je nabral veliko izkušenj, poklicnih in osebno-prijateljskih. In najbrž ravno iz tega skladišča - ki mu navsezadnje pravi- 91 Foto IG mo življenje - je Pison črpal gradivo za svoje pripovedi. Dvanajst kratkih zgodb je nastalo v širokem časovnem razponu, njihov dogajalni prostor v glavnem ni opredeljen, tematsko in motivno se gibljejo med univerzalnim in lokalnim. Najbolj v tem okviru izstopajo čustveno nedorasli ljudje, skrajni idealisti, ki kljub letom nimajo še svoje vloge in svojega mesta v sodobni družbi, v kateri prevladujeta negotovost in skrajni idealizem. "Nekateri so taki po lastni krivdi, so večni sanjači, ki se niso opogumili in uresničili svojih želja in načrtov iz najstniških let v realnem svetu, tako da bi se za to potrudili ali se vsaj žrtvovali, niso prestopili praga, na katerem se odpirajo vrata zrele dobe in ki od posameznika zahteva neko od-ločitev: ločitev od najstniških sanj, razigranosti in sprejem nase odgovornosti odraslega sveta", je pronicljivo povedala Ron-cellijeva. Pisonovi junaki se gibljejo v svetu brez tradicionalnih vrednot, kjer ni koordinat, vrednostnih lestvic, kjer je vse spreminjajoče: to je svet, v katerem ni stalne službe in pogodbe za določen čas si sledijo druga za drugo. Pogovori so votli in sami sebi namen in ne pridejo do bistva stvari ("če se je v tem času sploh mogoče prebiti do bistva in če se besede ne pletejo le okrog pojavnosti stvari"). V tem relativističnem brezbrižnem neangažmaju svojih junakov Pison ne krivi nikogar in ne moralizira, le prikazuje okolje dogajanja, ki sega tudi do skrajno nadrealističnih in grotesknih leg. Vendar Pison vselej ohranja neko "vero v smisel in pozitivnost - med njegovimi besedami odkrijemo neko 'varnostno mrežo', ki onemogoča, da bi se stvari do konca sesule, da jih ne bi mogli spet sestaviti", je dejala še urednica. Zasilne izhode je potrebno vedno iskati v človeku, samo v njem in v njegovih odločitvah, v njegovi sposobnosti ironiziranja - le da se otreseš stroge pojavnosti dogajanja. Prav na tak način se junak prej omenjene zgobe odloči, da je lahko Erika njegova dokončna ljubezen. IG ZALOZBA MLADIKA 1 Peterlinova dvorana Ko otroci vkorakajo v magični svet cirkusa V Peterlinovo dvorano je pred nedavnim vkorakal Erikin Cirkus in s seboj popeljal skupino otrok v odkrivanje zakonitosti tega magičnega sveta, ki ga je za založbo Mladika izdelala slikarka in ilustratorka Erika Cunja. Šlo je za res nenavadno predstavitev, saj je po uvodnem pozdravu urednice Mladike Nadie Roncelli mlado občinstvo s pisanimi svinčniki pod mentorstvom avtorice nari- salo junake svojega sanjskega cirkusa. Tako so tudi sami podoživeli zgodbo male junakinje, plavolaske Erike. Bila je drobna deklica, ki se je rada prepuščala vetru in letela z njim visoko. Rada je imela družbo, toda največkrat je ostajala sama, ker je drugi niso razumeli. Nekega dne je srečala pisan cirkus, okrog katerega je mrgolela množica čudnih ljudi in živali, ki so znale razbirati ča- robnost in domišljijo v ljudeh. Prisluhnili so Eriki, njenim sanjam in željam in jo sprejeli za prijateljico tako, kakršna je bila... Erika Cunja se je rodila leta 1977 slovenskim staršem v Brescii, kjer živi in deluje. Po diplomi iz pedagoških ved je diplomirala iz slikanja na Akademiji lepih umetnosti v Brescii, kjer trenutno tudi poučuje ilustracijo. Več let je obiskovala prestižne tečaje ilustracije v kraju Sarmede blizu Trevisa, kjer poučujejo znana imena iz sveta ilustracije, kot so Linda Wolfsgruber, Josef Wilkon in Octavia Monaco. Za sabo ima veliko del: ilustrirala je učbenika, izdelala platnice, pripravila knjižne kazalke, je avtorica stripov za zgodovinske publikacije, ki jih je izdal mestni muzej v Brescii, ilustrirala je pravljice v reviji Galeb ter pri isti založbi izdala knjigo Gaja in dedek. Svoje stvaritve je razstavljala na 25. mednarodni razstavi otroških ilustracij v kraju Sarmede, na turinski razstavi "II solda- tino di piombo", v letih 2006 in 2007 je razstavljala v KB centru v Gorici skupaj z drugimi slovenskimi in italijanskimi likovnimi ustvarjalci, imela je osebno razstavo v Milanu. Pri založbi Mladika je leta 2010 izdala s sestro Vesno, ki je avtorica teksta, ilustrirano pravljico Trdoglavček Tomaž in njegovi prijatelji. "Njene ilustracije so rahle, zračne. Slike v izvirniku pokažejo zapletenost postopka, po katerem so nastajale: večplastnost kolaž-nega nanosa zahteva temeljito tehnično spretnost", je dejala Roncellijeva, preden so se mladi "cirkusanti" podali v izdelavo, ali bolje 'izrisavo, ' svojega magičnega sveta. spomin. O letošnji knjižni beri GMD je spregovoril tajnik založbe Marko Tavčar. Prav tako kot ostali je tudi Tavčar posvetil najprej pozornost otroški knjigi O polžku Izidorju in drugih živalskih zgodbah Anamarije Volk Zlobec, predstavil je nato še Koledar za leto 2014 in knjigi o Radu Bednariku in Antonu Gregorčiču. Posebej pa se je zaustavil ob štirije-zični pesniški zbirki Viljema Černa. Nekdanji predsednik NŠK in zavedni rojak iz Terske doline je izvirnike pesniških besedil spesnil prav v terskem narečju, kar daje celotnemu načrtu poseben politični, kulturni in narodni pečat. Poezije, ki sestavljajo zbirko Ko pou-no noči je sarce, je avtor izdajal v župnijskem listu župnije Bardo (Tavčar se je izrecno zahvalil za doprinos, ki ga je prispeval župnik Enzo Calligaro). "Dejstvo, da imajo naši rojaki v rokah zbirko, ki poleg izvirnika v terskem narečju ponuja še prevod v furlanščino, italijanščino in slovenščino, krepi njihovo samozavest in narodni ponos", je dejal Tavčar, ki je nato podrobneje razčlenil vsebino zbirke. Černo namreč obravnava duhovno dimenzijo človeka, prepojenega z dramo bivanja in vraščenega v tr- doto rodne zemlje, ki ga zaznamuje z bolečino odtekanja in neizbežnega usihanja. Pesnik pa vselej upa v Božjo previdnost, ki naj spreobrne usodo slovenskega rojaka na tej trdi zemlji. "S svojimi verzi je Černo nagovoril svoje ljudi oz. naravnost njihove duše", je poudaril Tavčar. IG Kratke Spomin na duhovnika Alojza Zupančiča Proti koncu leta bo minilo 20 let, odkar je v Trstu umrl zaslužni duhovnik Alojz Zupančič, ki seje rodil 18. maja 1927 v tržaškem predmestju, pri Svetem Ivanu. Gimnazijo je obiskoval deloma v goriškem in deloma v tržaškem semenišču, bogoslovne študije pa v tržaškem bogoslovju. Po mašniškem posvečenju v rojstnem mestu leta 1951 je služboval v številnih krajih v Trstu in na tržaškem podeželju. Kot župnik je deloval v Boljuncu, Barkovljah in Grljanu. Leta 1983 je bil imenovan tudi za škofijskega kanclerja. Poleg tega je opravljal številne druge duhovniške službe, zlasti pa je bilo pomembno njegovo dolgoletno poučevanje verouka v šolah, saj se je z veliko vnemo ukvarjal z raznimi vzgojnimi vprašanji. S svojim prijaznim nastopom je znal pritegniti zanimanje številnih mladih ljudi. Posebne zasluge pa ima, ker je v času svoje prve duhovniške službe v Škednju v letih 1951 in 1952 dal pobudo za ustanovitev in razvoj slovenskih skavtov, pri čemer so mu pomagali prof. Oton Berce1, prof. Ivan Theuerschuh in razni drugi slovenski duhovniki. Nekateri tedanji skavti so še danes zanesljivi pričevalci pristnega skavtskega življenja. / (mab) Revija cerkvenih zborov kraške dekanije V lepem sončnem popoldnevu 1. decembra, in ob ledeno mrzli burji, ki je česala Kras, so se v Senožečah v cerkvi sv. Jerneja zbrali pevci za nastop na reviji cerkvenih zborov kraške dekanije. Na začetku je zazvenela koroška ljudska pesem “Oznanil je angel’’, ki jo je skupaj zapelo vseh dvanajst nastopajočih zborov. Vsak zbor se je nato predstavil z eno pesmijo, uglašeno na adventni čas. Ob končuje nastopil združeni zborZCPZ iz Trsta pod vodstvom Edija Raceta s pesmijo “V nazareški hišici” avtorja Lojzeta Mava. Domačinka, kije povezovala zborovske nastope na tej reviji, je nato povabila dekana g. Tomaža Kodriča, da bi podal priložnostni nagovor. G. Kodrič je prisotne nagovoril s spodbudno besedo o petju v bogoslužne namene. Za njim je spregovoril župnik g. Pavel Kodelja, kije povabil prisotne na topel čaj in prigrizek v šolske prostore v vasi. Na koncu je zazvenela še priljubljena pesem “Marija skoz življenje" Ignacija Hladnika, ki jo je pod vodstvom prizadevnega in neutrudnega zborovodje Edija Raceta zapela vsa cerkev. Vsakoletno druženje pevcev na tej reviji pripomore k vzpostavljanju medsebojnih stikov med različnimi zbori, obenem tudi k spoznavanju novih skladb, ki jih vsak zbor prinaša s seboj. / P. V. Tematika slovenskega kraškega izseljevanja v Argentino Zgodovina slovenskega izseljeništva predstavlja ključno področje domoznanskega proučevanja. S svojim delom Nevidni in pozabljeni se mladi zgodovinar Miha Zobec vključuje na to zgodovinopisno področje. Njegova knjiga obravnava vprašanje izseljevanja v Argentino med svetovnima vojnama ob primeru vaške skupnosti Pliskovica. Knjigo so v režiji Slovenskega raziskovalnega inštituta pred nedavnim predstavili v prostorih Tržaške knjigarne. Avtorja in njegovo delo je uokviril zgodovinar Aleksej Kalc. Dejal je, daje bil izseljeniški odliv v času med obema vojnama na področju Julijske krajine zelo močan: okrog sto tisoč rojakov je zapustilo svoje kraje. Fašizem je proti koncu dvajsetih let v Italiji poskušal zaustaviti izseljeniški tok zaradi spremenjene demografske politike. Čim več prebivalcev bi imela država, tem bolj bi lahko fašizem upravičeval svoje ekpsanzionistične zahteve. Iz te politike pa je Mussolinijev režim izvzel področje Julijske krajine zaradi prisotnosti prebivalstva slovenskega in hrvaškega porekla. Italija je z Argentino nekako sklenila tajni dogovor, ki je olajševal izseljeništvo državljanov Julijske krajine v Južno Ameriko. Kalc se je o delu Mihe Zlobca, ki je zgodovino študiral na mariborski univerzi, pohvalno izrazil predvsem zaradi njegove posebne perspektive, s katero je dal besedo preprostim osebam, ki so na podlagi korespondence zaupali domačim na Krasu svoja doživljanja, težave, radosti in delovne izkušnje v Argentini. Skratka, gre za prodor v osebne zgodbe, ki sestavljajo ‘majhno’ in prav zato zanimivo zgodovino. O metodološkem pristopu, kije temeljil na socialni zgodovini, zgodovinski antropologiji in sociologiji, je spregovoril sam Zobec, ki je doma iz Postojne, korenine pa ima ravno v Pliskovci. Osrednji vir informacij, ki jih je zgodovinar zbiral tudi na podlagi intervjujev, je našel pri rodbini Vrabec. Nekateri njeni člani so sestavljali ‘četo’ 77 izseljencev, ki so po prvi svetovni vojni šli v Argentino (30 Pliskovljanov pa seje odselilo v Kraljevino SHS). Več je faktorjev, ki je izseljence sililo iti onkraj luže: večkrat pa je za celovito dojemanje teh silnic potrebno analizirati tudi razloge, ki so člane iste družine obdržali doma. Zobec je poudaril, da je bilo življenje v Argentini za naše rojake zelo trdo, še hujše pa je postalo po gospodarski krizi leta 1929: takrat je argentinsko izvozno gospodarstvo utrpelo močan udarec, slovenske priseljence pa so kot ostale priseljence iz slovanskih držav domačini in ostali prišleki sovražili: “Dejansko so naši rojaki šli z dežja pod kap”, je grenko pristavil Zobec in dodal, da je domovina ostala našim ljudem vedno v srcu. Klinarjevo priznanje dr. Zairi Viadu SLORI-jeva sodelavka dr. Zaira Vidau je v ponedeljek 2.12. prejela Klinarjevo priznanje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki ga fakultetni Sklad profesorja Klinarja že petnajstič letno podeljuje za najboljše doktorsko delo s področja sociologije etničnih skupin, migracij in družbene slojevitosti. Nagrado je prejela za disertacijo “Upravljanje etno-jezikovne različnosti. Primer dežele Furlanije Julijske krajine. " (mentor izr. prof. dr. Miran Komac). V njej obravnava politike upravljanja etnične in jezikovne različnosti javne uprave v Italiji do narodnih in jezikovnih manjšin. Delo se še posebej osredinja na pravno varstvo in javno rabo slovenskega, furlanskega in nemškega jezika v deželi Furlaniji Julijski krajini. Nagrado so podelili na fakultetnem Častnem shodu ob prisotnosti dekana fakultete dr. Bojka Bučarja in rektorja Univerze v Ljubljani dr. Ivana Svetlika. Poleg Klinarjevih priznanj so na Častnem shodu podelili fakultetne Prešernove in druge nagrade najbolj uspešnim študentom in zaposlenim v prejšnjem akademskem letu. Več med novicami in obvestili fakultetne spletne strani: www. fdv. uni-lj. si EtffliliUI Srečanja za družine pri šolskih sestrah Kar smo zastonj prejeli, zastonj posredujmo naprej Kar smo zastonj prejeli, zastonj posredujmo naprej čim širšemu krogu ljudi. To velja predvsem za verske vrednote, ki jih je danes najteže posredovati zaradi vse večje razvajenosti otrok, velikega razkoraka med generacijami in težav pri komunikaciji. Zato so še kako potrebna srečanja za družine, kot so tista, ki so se v openski dekaniji začela pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, vodi pa jih upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran. Po enoletnem mirovanju se je obnovila pobuda, ki je v preteklih letih naletela na precejšnje zanimanje, lani pa je nekako zamrla. Prvo srečanje v novem nizu je steklo na praznik Brezmadežne, preteklega 8. decembra. Udeležba resda ni bila množična, ampak prisotni so pozorno prisluhnili izvajanjem nadškofa Urana o tem, da se verske vrednote zavestno oživljajo in da jih poskušamo gojiti v danih razmerah današnjega časa, ko je treba to delati ob popolnoma spremenjenih pogojih: če se je krščanska vera z njenimi vrednotami do pred nekaj desetletij naravno posredovala preko socializacije, je danes to veliko težje. Družinski člani niso več tako skupaj kot nekoč, v glavnem se to dogaja edinole ob nedeljah in vsaj nedeljo je treba poskusiti čim bolj kakovostno preživeti skupaj in se pogovarjati. Ugotoviti je treba tudi, kaj se v družini dogaja pozitivnega in kaj negativnega, je še dejal msgr. Uran, ki je npr. tudi poudaril velik pomen molitve in petja v družini. Srečanja za družine bodo potekala pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu vsako drugo nedeljo v mesecu. Prihodnje bo 12. januarja 2014. (ni) [S] Ponedeljkov večer Tri različne literarne • • generacije Prvi je dobro poznan besedni ustvarjalec, druga se vrača z novo pesniško zbirko po šestindvajsetih letih, tretji pa je najmlajši od predstavljenih; letos je izdal svojo prvo zbirko dvanajstih kratkih zgodb v slovenskem jeziku. V Društvu slovenskih izobražencev so tokrat v sodelovanju z založbo Mladika predstavili večer, posvečen umetniški besedi; na njem so sodelovali trije ustvarjalci: Boris Pahor, Irena Žerjal in Igor Pison. Urednica Nadia Roncelli je na kratko predstavila vsebino del treh ustvarjalcev, ki so tako tematsko kot vsebinsko različne. Boris Pahor je v zbirki petdesetih zapisov od leta 1936 do 2010 In mimo je šel spomin, ki je izšla ob pisateljevi stoletnici, predstavil zgodnje, nekatere še neobjavljene zapise. Irena Žerjal se vrača z novo pesniško zbirko Sumljive in abstraktne poezije, v kateri zaznamo samosvojo pesniško držo ter veliko ljubezen do resnice in iskrenosti, medtem ko je Igor Pison avtor zbirke kratkih zgodb Zasilni izhodi; v njej opazuje zunanji svet in sodobno družbo ter jo na samosvoj način komentira z veliko ironije. Medtem ko Pahor dojema literaturo kot pojmovanje človekove eksistence, je za Pisona iskanje smisla baza kateregakoli literarnega dela. Irena Žerjal pa ima za zgled Prešerna in Čopa, ki sta imela intelektualni cilj združiti slovenščino. Dejala je: "Smešno je, da se moramo še danes, v takem globalnem svetu, boriti za jezik". Ob tem se je spomnila na Zaliv, ilegalno revijo, ki jo je nosila čez mejo na dnu lesenega kovčka. O Zalivu je Pahor dejal, da je imel idejo o svobodi in demokraciji; bil je obramba oz. vztrajanje pri razlagi identitete, istočasno pa "tržaška literarna šola", v kateri so objavljali mladi. Glede vprašanja jezika in odnosa do slovenščine je Igor Pison omenil Canettijev Izgubljen jezik. To je jezik, v katerem so se ljubili starši. Tvoj materni jezik je namreč tisti, v katerem znaš ljubiti, moliti in preklinjati. Sam se je, ko je bil dalj časa v Nemčiji, zavedal, da mu je manjkala aktivna raba slovenščine, ki je ni r moglo nadomestiti niti branje knjig. Prav iz neke potrebe po vrnitvi k jeziku je nastala nova knjiga Zasilni izhodi. Na Pahorja je vpliv italijanščine bil tako močan, da je z Rebulo pisal najprej v italijanskem jeziku: "Bili smo popolnoma na tleh, nič nismo imeli, bili smo bosi in nagi. Skušali smo spraviti naš položaj na papir. Zato sem na začetku opisoval kraj, v katerem sem živ- el: pomol, morje in mlekarice. Jezik začnemo ljubiti, ko ga izgubimo". Sicer je Pahor prepričan, da se bo globalizem prej ali slej izpel, medtem ko se identiteti ne bomo odrekli. Na dan bo prišla Kosovelova ideja o Evropi in zvestobi narodu. Pesnica Irena Žerjal meni, da je bogastvo jezika cilj vsakega dobrega pisatelja. Beseda je tekla še o vlogi in pomenu revij Most, Sidro, Zaliv, Kaplje itd. Pri nas žal ni več takih revij, Igor Pison pa jih je z užitkom bral v Nemčiji. Dejal je, da sta z revijami povezani dve problematiki: težko je koga prepričati, da jih bo izdajal in da bodo avtorji delali za narodov blagor. So pa tudi revije, ki jih lahko beremo le na spletu. Vprašanje je, kdaj se bodo pojavile v papirnati obliki in če bo nova generacija sploh segla po njih. Šin Igor Pison Po nastopu novih upraviteljev Kavarna San Marco ponovno obratuje N/' S ^ e z vsem tem nam I ne bo uspelo pre- V»_Vpričati Tržačanov, da je kavarna San Marco prava zakladnica, res ne vem, kaj naj storimo. Naj ta prostor drugače kar postane muzej z evrom vstopnine". Tako pravi dokaj odrezavo Alexadros Delithanassis, nov soupravitelj slavne kavarne na vogalu med ul. Battisti in ul. Do-nizetti. Z mladim pripadnikom tržaške grške skupnosti smo nekoč že razglabljali o organizacijskem ustroju etničnih skupnosti, katerima pripadava. Ugotovila sva, da večjih sorodnosti med eno manjšino in drugo ni mogoče najti: "Sintezo pa lahko ustvarimo prav v tem prostoru", je dejal Delithanassis, ko nam je ob pultu kavarne nanizal seznam "vsega tega", kar bo San Marco ponujal. Govoril je o zakonitosti novega upravljanja lokala, njegovi ponudbi in želji, ki je njega in partnerje vodila v izbiro, da ovrednotijo prostor, ki ga domala vsi turistični vodniki uvrščajo med tržaške znamenitosti. Kavarna je ponovno odprla svoja vrata pred kratkim, uradnega od- prtja pa še ni bilo. "Svojo dejavnost raje začenjamo v tišini, da razumemo, kako stroj sploh dela", nam je barvito povedal Delithanassis. Ob vstopu se obiskovalcu kmalu razjasni, katera je najbolj očitna novost. V hali vzdolž Donizettijeve ulice kavarniških mizic in stolov ni več. Namesto njih so police s knjigami, razvrščene na sredini pravokotnega prostora; police zasedajo tudi spodnji del nosilnih sten. Družina Delithanassis je tako prenesla svojo knjigarniško dejavnost iz trgovine na Donizettijevi (prav ob vhodu v poslopje, kjer domujejo slovenske organizacije) v prostore kavarne. "Knjigarna lahko nedvomno postane kulturni posrednik, dodana vrednost novega toka", je povedal Delithanassis, ki je v načrt vključil temeljito obnovo kuhinjskih prostorov in kuhinjske ponudbe: le-to bodo prikroji- li tudi potrebam uslužbencev, ki so zaposleni v bližnjih uradih. Posebno ponudbo kašer so upravitelji namenili tudi predstavnikom židovske skupnosti, katerih tempelj meji na kavarno. Izvajali bodo tudi enogastronom-ske pokušnje domačih kraških proizvodov; žlahtno kapljico bodo predstavljali tudi pridelovalci iz Brd. San Marco naj bi tako postal tudi središče turističnega ovretnotenja tržaškega in širšega področja. Ob tej novosti bo lokal ohranjal tradicionalno kavarniško ponudbo, v kateri bo sicer literarna beseda prisotna s predstavitvijo knjig, konferencami, koncerti in drugimi kulturnimi prireditvami. Ta srečanja bodo v prostoru, ki občinstvu doslej ni bil dostopen: tudi v tem odmaknjenem kotu lokala izstopa secesijski slog San Marca, ki se s svojo strogostjo opredmeti tudi v nenehnem prepletanju vitraž in ogromnih stenskih ogledal preko črnine notranje opreme. Notranjščina bo pridobila še poseben čar, ko bo vanjo neposredno segala svetloba ob odprtju velikih stranskih vrat. Ta dialog z zunanjščino bo mogoč, ko bodo na Donizettijevi ulici po vzpostavitvi novega prometnega režima prepovedali dostop vozil. Takrat bodo namestili na cestišče kavarniške mizice in San Marco bo deloval tako tudi na odprtem. Če bi zidovi slovite kavarne lahko govorili, bi lahko marsikaj povedali o literarni zapuščini Trsta. Vsak pošten Tržačan ve, da je ta slonela na prepletanju različnih etničnih duš. "In to je naš cilj. Povrniti kavarni San Marco središčno vlogo pri snovanju te izrazito tržaške in zato srednjeevropske kulturne dediščine", nam je povedal Delithanassis, ko je na točilni pult položil skodelico kave, ki jo trži podjetje Sandal. Slastno črno tekočino je barman iztisnil iz velikega kavnega stroja v slogu belle epoque: poleg kulture zahteva San Marco tudi stil! Foto IG Msgr. Alojz Uran NOVI FINŽGARJEV DOM NA OPČINAH | Predavanja dr. Jožeta Bajzka Otroci ne bodo izgubili vere, ki so jim jo dali starši V šoli vere: Kako utrditi osebno vero je naslov tretjega predavanja dr. Jožeta Bajzka iz niza o veri, ki je pred nedavnim potekalo v Finžgar-jevem domu na Opčinah v organizaciji slovenskega openskega dekanata. Prisotne je župnik Franc Pohajač spomnil na vsebine s prvih dveh srečanj, na katerih je beseda tekla o temeljih naše vere, o bistvu verske izkušnje in spominu. Dr. Bajzek je uvodoma dejal, da ima vsak človek vero: veruje, da je hrana v restavraciji užitna in da bo zdravnik dobro opravil operacijo. Kot izhodišče je prisotnim posredoval misel Vinka Be-ličiča, ki je ohranil vero in jezik svoje matere. Ta je bila zelo verna, zato je tudi sam veroval zvesto, ponosno in pokončno. Mama ga je ob peči naučila molitve Oče naš. Od takrat mu je bila vera neločljiva od življenja. Dr. Bajzek se je navezal na Be-ličičevo misel in dejal: "Če otroci začutijo, da so pomembni za svoje starše, so tega še bolj potrebni kot vsakdanjega kruha. Starši, dajete danes veliko preveč otrokom, saj rabijo samo ljubezen. Otroci lahko izgubijo vse: imetje, zdravje, lepoto in mladost, ne bodo pa izgubili vere, ki ste jim jo dali". Nič, česar nimamo, ne moremo dati drugim, zato naj vsak premišljuje o sebi in o osebni veri. Z video projekcijo in ob glasbi je prikazal šest glavnih točk, s pomočjo katerih lahko utrdimo vero. Velik pomen imajo ovire: če je naša vera majhna ali slabotna, moramo imeti vzroke za to. Dr. Jože Bajzek (foto IG) Ovire na poti vere so lahko trpljenje, nevera v čudeže, vpliv drugih religij, nepoznavanje Svetega pisma, nezaupanje v Cerkev in prepričanje, da drugi kristjani niso nič boljši od nas samih. Ob prvih je navedel še ovire na poti poroke: odvzem svobode, zavezanost, težava za shajanje z denarjem, življenje drugih poročenih parov, mladost in problem, če srečamo drugo osebo, ki nas privlači. Prisotnim je postavil retorično vprašanje: ali se zaradi teh ovir ne poročamo? Dejstvo je, da postanejo ovire nepomembne ob dragoceni osebi. Tako je tudi z osebno vero: dokler ne srečamo Boga kot osebo, Jezusa na Zemlji, bodo naše ovire velike prepreke. Da bi na poti do vere odstranili vse ovire, je skoraj nemogoče; naša osebna vera pa pomen ovir bistveno zmanjša. Drugo točko predstavlja omahljiva vera, zato si moramo postaviti vprašanje, kdaj omahujemo. Odgovorov je več: ko je zaupanje v Boga v nasprotju z našim "razumskim" razmišljanjem in odpuščanje ni po logiki našega razuma, saj mogoče kdaj že razmišljamo o maščevanju. Druge možnosti so naslednje: ko dovolimo občutkom, da ugo-nabljajo našo vero; ko v različnih okoliščinah ne vidimo Boga na delu; ko poslušamo negativne nasvete in svetovalce, na primer televizijo in računalnik, ko ju uporabljamo kot "varuško", pokvarita vzgojo otrok; ko se preveč osredotočamo na okoliščine, ne pa na Boga; ko zanemarjamo božjo pot; ko za svoje napake in grehe ne sprejemamo odgovornosti, ampak krivimo sami sebe, krivda pa je preveliko in pretežko breme. Posledice omahljive vere so dvoličnost, nestabilnost, negotovost; ne vemo, kaj si želimo, izgubimo božji blagoslov, razvrednotimo svojo vero, varamo in zapeljujemo druge, sprejemamo napačne odločitve in izgubljamo svoj no- tranji mir. Kako pa lahko spremenimo omahljiv odnos do vere? Postaviti si moramo naslednja vprašanja: od kod prihajajo ti dvomi? Ali me je Bog kdaj v preteklosti razočaral? Ali Bog ni obljubil, da bo zadovoljil vse naše potrebe? Ali mi Bog ni dal Sv. Duha, da deluje v meni in me usposablja za življenje? Ali ni obljubil, da bo ves čas z nami? Ali je za Boga karkoli pretežko? Vseh nas namreč doletijo trenutki, ko naša vera ni trdna, vendar to razpoloženje ni stalnica. Vera vse osvetljuje in je neločljiva od življenja. Naslednje vprašanje, ki ga je postavil dr. Bajzek prisotnim, se je glasilo: kje je naš fokus? Vprašati se moramo, na kaj smo osredotočeni. Če namreč fokusir-amo problem, ne vidimo okoliščin in ne moremo priti do rešitve, iz majhnega problema pa naredimo velikega. Usmerjeni moramo biti v rešitev le-tega. Vera je zaupanje, toda komu zaupamo? Po večini zaupamo osebam, ki so nam blizu, a to ni vedno enako do vseh. Zaupanje namreč razvijamo v dobrih in plemenitih odnosih. Ob koncu je predavatelj opozoril še na lik Abrahama kot zgled popolne vere, saj je popolnoma zaupal Bogu, ki ga je vedno in povsod vodil skozi zapletene poti življenja, ter na Jezusa Kristusa, na katerem z zgodovinskimi in s pričami potrjenimi dejstvi utemeljujemo svojo vero v Boga, Stvarnika vesolja. Ker so otroci navezani na starše in jim zaupajo ter verujejo vanje, je temeljnega pomena, da jih ti vzgajajo v veri z lastnim zgledom. Metka Šinigoj in opozarja na vrhunce slovenske kulture in znanosti (omenil je npr. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt v Vitanju ter ajdovsko letalsko podjetje Pipistrel). ZKB z vsakoletnimi štipendijami potrjuje pozornost do znanja, ki je pogoj za iskanje življenjskih in poklicnih poti. Tokrat so štipendijo v višini 500 evrov namenili šestim višješolskim maturantom, štipendijo 750 evrov sta si zagotovili dve univerzitetni diplomantki prve stopnje, trije nagrajenci z univerzitetno diplomo so prejeli štipendijo v znesku 1000 evrov. Podelili so tudi eno štipendijo za dobo 6 mesecev za izobraževalne projekte v Bruslju na sedežu Dežele FJK, ki jo ZKB poklanja v sodelovanju z deželno Federacijo zadružnega kredita pri projektu Skupaj v Evropo. Jernej Šček Obvestila V župnijski dvorani v Nabrežini je tudi letos na ogled tadicionalna razstava jaslic z vsega sveta. Na ogled so tudi jaslice v cerkvi, ki so vsako leto drugačne. Urnik: od 25. decembra 2013 do 6. januarja 2014, ob sobotah in praznikih od 16. do 20. ure. Sporočamo, da bodo uradi SSO v Trstu, Gorici in Čedadu zaprti zaradi božičnih in novoletnih počitnic od ponedeljka, 23. decembra 2013, do vključno ponedeljka, 6. januarja 2014. Fantje izpod Grmade, Mladinska pevska skupina Devin in MeCPZ Devin vabijo na tradicionalni božični koncert, ki bo na Štefanovo, 26. decembra 2013, ob 17.30 v ogreti cerkvi Sv. Duha v Devinu. Z Novim glasom v Maroko. Spored potovanja v drugi polovici meseca maja 2014 bo objavljen v naslednji številki Novega glasa. Obiskali bomo Casablanco, Rabat, kraljevski Marrakech, kraljevski Fes in obmorsko mesto Agadir. Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij 00385 2386744. Darovi Za Društvo Rojanski Marijin Dom daruje Anamarija Volk Zlobec 50 evrov. ^Boris Pahor častni gost podelitve štipendij ZKB "Ge se splača razpravljati, je to za mlade" Letošnja podelitev štipendij, ki jih Zadružna kraška banka namenja mladim članom oz. otrokom svojih članov, je bila posebno dragocena. Ob finančni pohvali uspešnim maturantom, diplomantom prve stopnje in univerzitetnim diplomantom je svoje kristalno jasne misli mladim namenil slovenski tržaški pisatelj Boris Pahor, poročevalec in reporter zgodovine preteklega stoletja. Častnemu gostu se je v prvem delu petkovega večera posvetila prof. Tatjana Rojc, avtorica razkošne monografije Tako sem živel - stoletje Borisa Pahorja, ki je poleti izšla pri Cankarjevi založbi. Njen urednik Zdravko Duša je na Opčinah pohvalil izvedbo obsežnega založniškega projekta, ki ob Pahorjevi osebnosti prikazuje zgodbo Slovencev v Trstu. Rojčeva je predpremier-no predstavila tudi italijansko različico knjige Gosi' ho vissuto -biografia di un secolo, pomenljiv poklon založbe Bompiani Pahorjevi umetniški besedi, ki hkrati potrjuje slovensko kulturno prisotnost v mestu ob zalivu. "Če se splača razpravljati, je to za mlade", je uvodoma povedal sto- letnik, ki je skozi vse življenje ostal zvest pisanju o razžaljenih in ponižanih. Njegova vsebinska vozlišča - nacionalnost, svoboda, človek in človeštvo, identiteta in demokracija - so vedno aktualna. Trikratni "ne" totalitarizmom dvajsetega stoletja smo morda osvojili, Pahor pa opozarja na pomen identitete, predvsem nacionalne. Prej inter-nacionalizem, danes pa global-izem: človek je drugje, pravi, je več kot tehnika in preračunljivost, človeštvo potrebuje duha, etike, identitete. Pahorjev klic mladim je torej predvsem lekcija ponosa slovenskega naroda, ki ima kaj pokazati. To niso marnje starega človeka, ampak resnica modernega opazovalca, ki kritizira klanjanje "Ljubljane" ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST vabi na VEČER AVTORSKIH SAMOSPEVOV v poklon jubilantu, maestru Adiju Danevu nedelja, 29. decembra 2013, ob 20. uri v prostorih SKD Barkovlje v ul. Bonafata 6 KNJIŽNICA DUŠANA ČERNETA vabi v nedeljo, 29. decembra, v Zavod šolskih sester v Ul. delle Docce 34 v Trstu, kjer bo ob 1 6. uri IZROČITEV 26. NAGRADE DUŠANA ČERNETA TRŽAŠKI PROVINCI ŠOLSKIH SESTER Na sporedu bodo tudi kulturni spored in razgovora o preteklem in sedanjem delu tržaške province šolskih sester ter o Dušanu Černetu in knjigi Zvestoba vrednotam - Podoba Dušana Černeta in po njem poimenovanih pobud. Nagrada Dušana Černeta Letošnje prejemnice so šolske sestre pri Sv. Ivanu Kot smo že poročali, bo v nedeljo, 29. decembra, ob 16. uri v Zavodu šolskih sester v Ul. delle Docce 34 pri Sv. Ivanu v Trstu podelitev 26. Nagrade Dušana Černeta tržaški provinci šolskih sester za dolgoletno in plodno versko, vzgojno, šolsko, kulturno ter socialno delo. Slovesnost bo v imenu odbora pri Knjižnici Dušana Černeta, ki podeljuje nagrado, vodil časnikar Saša Martelanc. Pri okrogli mizi o Dušanu Černetu in o knjigi Zvestoba vrednotam - Podoba Dušana Černeta in po njem poimenovanih pobud bodo sodelovali njen urednik Ivo Jevnikar, Černetova nečakinja Ana Marija Prijatelj in knjižničarka Lučka Kremžar De Luisa. Prof. Tomaž Simčič, ki bo podal utemeljitev nagrade, bo v pogovoru s sestrama Gabrijelo Koncilijo in Valentino Rupnik obnovil opravljeno pot in sedanje delo tržaške province šolskih sester, kar bodo obogatile še slike, kijih bo prikazala s. Andreja Kete. Provincialki s. Doroteji Rupnik bo nagrado izročila sestra Dušana Černeta Boža Mervič. Slovesnost bodo olepšale še glasbene točke. Nastopila bosta mladi pianist Federico Guglielmo Ficiur in pevska skupina iz Ajdovščine pod vodstvom prof. Jerice Rudolf. In memoriam Boris Zulian T ržaška likovna stvarnost bo odslej revnejša. Zapustil jo je namreč slikar Boris Zulian, ki je s svojo življenjsko in umetniško močjo zaznamoval likovni utrip slovenske narodne skupnosti v Italiji. Za umetnika je naravno, da nenehno presega raznovrstne meje: etnično izhodišče je bilo tako zanj odskočna deska za spoznavanje kulture soseda, do katere je vse življenje gojil tvoren odnos - že od šolskih let, saj je v mladih letih obiskoval italijanski umetniški zavod Nordio. Študij je nato nadaljeval v Padovi, kjer je prejel habilitacijo za poučevanje, na podlagi štipendije se je izpopolnjeval v restavratorstvu na univerzi v Ljubljani. Boris Zulian se je rodil 20. maja leta 1944 v Ricmanjih, leta 1971 je s skupino tržaških umetnikov, ki so jo sestavljali Kozman, Švara, Vecchiet, Volk in Žerjal, ustanovil Grupo U. Pod mentorstvom likovnika in umetnostnega kritika Milka Bambiča je skupina mladih ustvarjalcev priredila več skupinskih razstav in katalogov. Umetniško izražanje Borisa Zuliana se je odražalo v več zvrsteh. Njegova likovna govorica je obsegala tudi grafiko v najrazličnejših tehnikah, od jedkanice in litografije do serigrafije. Založba Mladika je Borisu Zulianu leta 2004 posvetila obsežno monografijo. In memoriam Za vedno nas je zapustil p. Mario Vit V torek, 17. decembra 2013, je po krajši bolezni umrl pater jezuit Mario Vit. Bil je vodja Kulturnega centra Veri-tas, ki je v obdobju njegovega ravna-teljevanja postal ena izmed osrednjih versko - kulturnih ustanov v mestu: delovanje je center usmeril zlasti v ekumenski in kulturni dialog z ostalimi etničnimi, jezikovnimi in verskimi skupnostmi v Trstu. Pater Vit je imel posluh tudi za prepričanja nevernikov in jih je vključeval v delovanje ustanove. Pred nekaj leti je bil tudi gost Društva slovenskih izobražencev, kar potrjuje patrovo naklonjenost slovenski narodni skupnosti: to zanimanje je imelo stare korenine. Bil je večplastna in odprta oseba, ki je nadvse cenila dialog. P. Vit se je rodil 30. decembra 1933 v Portogruaru. Leta 1953 je vstopil v jezuitski red. Po študiju teologije in filozofije je bil leta 1964 posvečen v duhovnika. V Palermu je študiral psihologijo, v Trentu pa je v vročem obdobju t. i. mladinske kontestacije študiral sociologijo. V intervjuju, ki ga je imel z Novim glasom leta 2005, je dejal, da ga je to obdobje močno zaznamovalo. Po potresu v Furlaniji se je leta 1977 nastanil v Podbonescu. Bil je to začetek tvornega sodelovanja z Benečijo, ki se dejansko ni nikoli pretrgalo: na to področje je bil navezan do tolikšne mere, da je pred časom izrazil željo, da bi ga pokopali ravno v Podbonescu. Vsako leto je v Benečiji prirejal okrogle mize pod naslovom Terentius day, na katerih so strokovnjaki debatira- li o aktualnih tematikah, ki razvnemajo cerkveno občestvo in družbo nasploh. V 80. letih je deloval v Gorici pri centru Stella Matutina. Kot nam je p. Vit povedal v intervjuju, se je v posoškem mestu prvič soočil z vprašanem meje in drugačnega: "Živel sem pač v okolju, ki je drugačnega ('slava, slava comunista, sciava itd.') imela za sovražnika. V času, ki sem ga tam preživel, mi je uspelo ustvariti mešano italijansko in slovensko skupnost". Po goriški izkušnji je leta 1989 postal raziskovalec Družbeno-verske opazovalnice Triveneta. Bil je nato ravnatelj univerzitetnega zavoda An-tonianum v Padovi, leta 2002 pa se je preselil v Trst, kjer je prevzel vajeti Centra Veritas. Foto IG 16_ 26. decembra 2013 Gospodarska / Aktualno MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (32) Martza Perat Oljkarstvo v naših krajih Pozitivne ocene letošnje oljčne letine Letošnja oljkarska letina gre h koncu. Nekatere torklje so že zaprle, druge, kot npr. pravkar obnovljena oljarna v Kmetijski zadrugi v Trstu, ali pa tudi nekatere druge v Istri, še obratujejo. Še nekaj laboratorijski oljarni". Negotovost glede ugotavljanja zrelosti in dež sta glavna razloga, da smo mnogi čakali z obiranjem oljk. Zlasti se je ta zamuda poznala pri italijanskih sortah, veliko vode v Foto JuČ oljkarjev mora namreč pobrati pridelek. Klimatske razmere so bile letos res nekaj posebnega in so močno vplivale na rast in razvoj vseh rastlin, tudi oljk. Spomladi je bilo veliko dežja in dokaj hladno vreme vse do konca junija, sledilo je močno sušno obdobje z izredno visokimi temperaturami, tako da se je rast dobesedno ustavila. Sredi septembra so se začele padavine, ki so se nato nadaljevale več tednov zaporedoma. To dejstvo pa je močno vplivalo na dozorevanje oljk. Kot je zapisala vodja Poskusnega centra za oljkarstvo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Slovenije mag. Viljanka Vesel, "je v letošnjem letu "zatajil" način spremljanja dozorevanja, ki ga lahko ugotavljamo z obarvanostjo - indeksom zrelosti pa tudi s trdoto plodov. Po dolgem sušnem obdobju so se plodovi zaradi jesenskih padavin napili vode, kar vpliva na barvanje plodov, trdoto in oljevitost v plodovih pa je vplivalo tudi na okus olja, ker je voda spirala določene polifenole v olju. Mogoče bolj kot druga leta je bilo opaziti določene razlike tudi od oljčnika do oljčnika, saj na dozorevanje vplivata tudi lega in osončenost samega nasada oziroma, ali smo drevesa lahko zalivali ali ne. Razliko je bilo opaziti tudi glede na to, ali je oljkarjem uspelo dovolj temeljito opraviti poletno rez s čiščenjem bohotivk v notranjosti krošenj. Končno je bil zaradi večje vsebnosti vode v plodovih tudi izplen olja nekoliko slabši in šele zadnji teden novembra oz. prvi decembrski teden sta nekoliko dvignila povprečje oljevitosti. olj kar ji so sicer zadovoljni z letino, saj je bila s količinskega vidika prav dobra. Tudi kakovost je pri tistih oljkarjih, ki so upoštevali vse posege, zlasti glede zaščite pred oljčno muho, zelo dobra. Vedno znova se potrjuje pravilo, da moramo plodove po obiranju čim prej predelati. Dokazano je namreč, da hitra predelava, do 12 ur po obiranju, bistveno prepreči tudi napake, ki nastanejo zaradi napadov oljčne muhe. V zadnjih letih se je število oljarn precej povišalo, tako da se je čakalna doba na splošno bistveno skrajšala. Društvo oljkarjev slovenske Istre - DOSI poroča, da je v Istri v polni sezoni delalo približno 30 torkelj, ki so za predelavo redno vpisane tudi v register živilskih obratov. V decembru obratuje na Obali in v notranjosti Istre le še kakih 10 oljarn. To omogoča, da se plodovi hitro predelajo, kar je odločilno za kakovost pridelanega ekstra deviškega oljčnega olja. Veliko pove tudi podatek, da je torklja na Dobrovem v letošnjem letu predelala približno 230 ton plodov, manjša oljarna, ki jo je jeseni iz sredstev čezmejnega projekta UELIJE II. nabavila biotehniška šola v Šempetru, pa približno 50 ton oljk. Tudi na Tržaškem potrjujejo, da je bila letina s količinskega vidika dobra. Obe glavni torklji v pokrajini, se pravi Parovelova in zadružna, sta redno delovali. Zadružna bo sicer delala še do božičnih praznikov, pa čeprav ne vsak dan. Laboratoriji in pokuševalci olja imajo torej te dni kar polne roke dela. Ob tem ugotavljajo, da so bile skoraj povsod toskanske sorte (leccino, moraiuolo in pendolino) prepozno pobrane, zaradi česar je ob pokušanju tega olja začutiti preveliko zrelost plodov. Belico, ki je pri nas med najbolj razširjenimi sortami, pa so ljudje kar pravočasno pobrali, tako da je olje odličnih lastnosti. Oljkarstvo je torej v razvoju in se suvereno ponovno vrača zlasti v tiste predele, kjer oljk po pozebi leta 1929 niso obnovili, a je med ljudmi ostal živ spomin nanje. V glavnem gre za male in mlade nasade, ki morajo še stopiti v polno rodnost. Zelo razveseljivo pa je že dejstvo, da se to drevo vrača v ta prostor in že s tem prispeva k ovrednotenju te kulturne krajine. M.T. NOVI GLAS ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 54 8 276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm. Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo [j}| za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. „ FiC Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v ponedeljek, 23. decembra, ob 14. uri. Mati Božja "Zanjica " vPorcinju nad Čedadom "Mati Božja sicer ni prosila, da bi tu postavili kapelo", nadaljuje duhovnik Dush, "vendar je na kraju, kamor je prvič stopila, pustila vidno znamenje, ki je trajalo 30 let. Ves ta čas je tu raslo J * J J A Notranjost kapelice prikazovanj cvetje in sicer vse leto, ne glede na letni čas. Prav na tem kraju je pozneje zrastel drugi cvet, kapela, ki so jo naši predniki imenovali "Jankona", še pravi g. Dush in dodaja: "Kapela je za vse nas drag spomin na naše prednike, na njihov trud in na njihove žrtve. Je tiha, a zgovorna priča njihove globoke vere, ki so jo še okrepili nenavadni dogodki iz leta 1855". Kapelico so obnovili leta 1995. Nad oltarjem vidimo kip Matere Božje s srpom v levi roki. Pred Marijo kleči Terezija. Levo od kapelice se dviga vas s cerkvijo, posvečeno sv. Janezu Krstniku in sv. Luciji. Tu je bilo drugo in tretje Marijino prikazanje. Naj tu omenim, da je prezbiterij v tej cerkvi leta 1477 izdelal slovenski mojster Andrej iz Škofje Loke. Na tretje prikazanje, pri katerem je Mati Božja vidkinji na roko vtisnila zlat križec, spominja plošča za glavnim oltarjem. Na njej beremo: "Spomin na drugo in tretje prikazanje, ki je tu potekalo septembra 1855. Tu je Sveta Devica mali Tereziji Dush vtisnila križ na hrbtno stran desne roke. Križ je bil preroško znamenje v njenem kratkem življenju, pa tudi predhodno znamenje tragedije, ki se je 7. februarja 1945 odigrala na Porcinjski planini, kot tudi znamenje luči, odpuščanja, upanja in miru". Na vitraju za oltarjem je slika prvega Marijinega prikazanja Tereziji. Na levi zgoraj beremo: "Spoštujte praznike in ne preklinjajte"! Na desni pa beremo: "Spoštujte post in predpraznične dni"! Slika prikazovanja stoji tudi nad krstnim kamnom, ob katerem je napis, da je tu 10. septembra 1845 bila krščena Terezija Dush. Posebno poglavje velja srpu, ki ga je Božja Mati za hip držala v roki. To je pravzaprav posebnost Device Marije v Porcinju, saj nismo vajeni, da bi Božja Mati na podobah, ki jih poznamo, držala v roki kakšno orodje, kot pravi tudi avtor knjižice duhovnik Carlo Gamberoni, in je zato Marija tudi še prav posebno blizu ljudem in njihovemu vsakdanjemu življenju. Duhovnik Giuseppe Dush, kateremu se je posrečilo, da je prišel v stik z družino, ki je hranila dragoceni srp, v zvezi s tem pripoveduje: "Proti koncu prejšnjega stoletja je gospa Ana Succo, poročena Topatig, od svojega strica podedovala srp deklice Terezije. Za gospo Ano je srp bil dragocena relikvija, zato je nanj najskrbneje pazila. Istočasno je svojim otrokom strogo prepovedala, da bi se srpa dotikali. Ljudem v vasi pa nikakor ni bilo prav, da je srp v zasebni lasti in bi bili raje videli, da bi bil shranjen v župnišču ali v cerkvi. Gospa Ana pa tem prošnjam ni hotela ustreči, saj se je zavedala, da je srp izredno dra- Porcinjska cerkev, kjer se je Mati Božja prikazala drugič in tretjič, ter Razpelo prijateljstva, delo G. Patata gocen m ga je zato hotela imeti doma. Vendar gospa Ana ni živela sama. Ob njej so bili otroci. Imela jih je enajst, od teh so štirje umrli. Ostalo jih je torej sedem. Sedem živahnih in radovednih otrok, ki jih ni bilo vedno mogoče krotiti. Nekega dne so ti otroci prišli do srpa in ga vzeli, da bi se z njim igrali, ne da bi vedeli, kako zelo dragocen predmet je to. Tako so ga ob koncu igre nekje pustili in nihče ga ni mogel več najti. Mati ga je več dni iskala, a srpa ni bilo nikjer. Seveda je paglavce oštela, toda srpa ni bilo več". /dalje Erika Brajnik NATUROPATSKI NASVETI (8) Jetrni tip Kakšen je jetrni tip človeka? Fizično ga prepoznamo po tem, da ima zelo lepo manekensko telo, polt je temna oziroma zelo hitro porjavi, ima močne in bujne lase (navadno so to črnolasi ljudje), nizko čelo in poudarjeno čeljust. Ženske se rade oblačijo zelo vpadljivo, nosijo velike uhane, visoke pete, vedno so oblečene po zadnji modi, moški imajo najboljši avto in najlepšo punco ali ženo, veliko dajo na zunanji izgled in urejenost. Najnovejše modne muhe jim ne uidejo. Značajske lastnosti pa so: radi so v centru pozornosti, so najlepši, najboljši, najpametnejši, vedno imajo prav, najbolj so oni pomembni in potem vsi ostali, kar velja tudi za družinsko okolje - jetrna mama bo najprej sebi kupila novo obleko, šele potem otrokom. So perfekcionisti; jetrna gospodinja želi imeti stanovanje vedno odlično počiščeno brez nereda in nobenih sledi prahu. Radi so vodilni, so zelo ambiciozni in odločni. Pogosto zasedajo visoke položaje. Njihova šibka točka so jetra; če so jetra energetsko zamašena in zaradi tega delujejo slabo, bodo taki ljudje začeli nastopati agresivno, ljubosumno, nepotrpežljivo, arogantno, živčno, brezsrčno, misli bodo negativne, postali bodo črnogledi in lahko tudi zelo hudobni. Jetrne mame bodo celo pretepale otroke. Fizično jih bomo spoznali, saj bodo imeli veliko celulita, mastne lase (tipična izjava: "Moram prati lase vsak dan, ker se mi tako mastijo"!), izbuljene in občutljive oči, ki se rade solzijo, pečejo, srbijo (tipična izjava: "brez sončnih očal ne morem nikamor"), velikokrat jim bo vroče, še posebej zvečer (tipična izjava: "zvečer me pa kar zakuri v postelji"), po telesu bodo imeli pike, madeže, lise, izpuščaje, lahko tudi koprivnico, ekceme (tipična izjava: "te lise se pojavijo s starostjo"), pogosto so vezani tudi zvini, nategi mišic (tipična izjava: "ta gleženj je šibak, sem si ga zvil že velikokrat”). Pretirano so mahnjeni na čistočo in sterilnost, na primer si razkužijo roke trikrat na dan, pa delajo v pisarni; ali pa se "stuširajo” nekajkrat na dan, ne da bi se ukvarjali s športnimi aktivnostmi. Jetrni tip človeka zjutraj zelo težko vstaja, ponoči pa gre spat pozno in težko zaspi. Rad je aktiven, sovraži brezdelje, energijo projicira navzven, zato je tudi veliko izgubi. Simptomi bolezenskega stanja so močni, vendar so kratkotrajni. Največja težava pri takem tipu človeka je zakisanost telesa. Kar jetrnemu tipu pomaga pri vzpostavljanju ravnovesja v lastnem telesu, je poleg hrane, telesne vadbe in ustreznih zeliščnih dodatkov tudi oligoelement mangan. Pri vsakem stanju slabega delovanja jeter, ki se kaže kot zgoraj opisano ali pa se pojavi s točno določenimi znaki po telesu, bo 20-dnevna terapija z oligoelementom mangan pomagala. Mangan odigrava pomembno vlogo pri številnih encimatskih reakcijah pri razvoju kosti, podma-zanju sklepov, pravilni presnovi sladkorjev, splošni utrujenosti, zmanjšanem libidu, za odpravljanje nespečnosti, ob vrtoglavici in pri vnetjih sklepov. Še posebej ugodno deluje pri težavah v nosečnosti: težave s plodnostjo, splav, smrt fetusa; tudi v fazi razvoja: ko otrok ne raste, piri ataksija (nepovezanosti gibov), skoliozi, grba-vosti, nepravilnosti lobanje. Naj poudarim še enkrat, da oligoterapije kot take ne izvajam, saj je človeka treba obravnavati celostno na več nivojih delovanja, drugače bi zanemarila naturopatski pristop. Oligoelementi lahko izboljšajo posamezno bolezensko stanje ali pa učinek določenega zdravila in nimajo nobenega stranskega učinka. Primeri jetrnega tipa človeka: Al Pacino, Maria Grazia Cucinotta itd. Sloveniia --------^ M- Slovenija v pričakovanju novega leta 2014 Državni praznik je zasenčilo odkrivanje korupcije Božične in novoletne zgodbe in prigode so po navadi obarvane pravljično in zmeraj imajo lep in srečen konec. V Sloveniji žal tudi letos ni tako, saj se je kriza zalezla v vse pore družbe in države. Veselja bo mnogo manj, kot ga je bilo zmeraj v preteklosti, čeprav bi ga potrebovali, da bi nam zdramilo srca in obnovilo upanje za več sreče kdaj v prihodnje. Ni upanja, da bi v času te koalicije, torej sedanje oblasti, izvedeli za vse razsežnosti in zlasti ugotovili krivce za skoraj petmilijard-ni primanjkljaj v slovenskih bankah. Enako ni upanja, da bi državljani kdaj dobili povrnjen vsaj del denarja, ki jim ga bo država vzela za sanacijo razmer v bankah. Vlada pa hkrati prikriva osebe z območja elit, vplivnežev in različnih priviligirancev, ki so povzročili zlorabe v bankah. Poslanci vladajoče koalicije so na izrednem zasedanju parlamenta, 20. decembra, zavrnili zahtevo opozicijske SDS, naj se začne postopek ugotavljanja odgovornosti za t. i. bančna brezna ali t. i. bančne luknje, ki se merijo v milijardah evrov. Brez pojasnil ali odgovorov finančnega ministra oz. vlade so ostala opozorila opozicijskih poslancev, "da je bilo veliko nevrnjenih posojil v bankah podeljenih na podlagi političnih pritiskov, prijateljskih vezi in povezav vplivnih posameznikov". Teolog in publicist Ivan Štuhec je v kolumni, objavljeni v božični številki tednika Družina, zapisal, "da bi bilo last-ninsko-kapitalski sistem, utemeljen na pojmovanju komunistične družbene lastnine, mogoče izkoreniniti samo z večinskim političnim preobratom ali z doslednim pritiskom od zunaj. Zdaj je najbolj realno dejstvo, da nas partijska elita, z vsemi marionetami vred, pelje v še eno nacionalizacijo, od katere bo država imela en velik nič, ki ga je povzročil birič". Po mnenju ekonomista Egona Zakrajška, enega vodilnih us- lužbencev ameriške centralne banke, "sedanja vlada nima resnega namena, da bi se spopadla s temeljnimi razlogi, ki so Slovenijo pripeljali na rob bankrota. Vlada s tem, ko ni zaprosila za pomoč z nizko obrestno stopnjo iz evropskegaa sklada ESM, poskuša ohraniti bistvo paj-daškega kapitalizma, to je povezanost med bančništvom in gospodarstvom, ki je državo privedla v sedanjo krizo". Veleposlanik ZDA v Sloveniji Joseph A. Mussomeli je v intervjuju, objavljenem v novi številki časnika Polet, magazina časopisa Delo, dejal, "da je finančna kriza v Sloveniji primerjalno, glede na višino bruto domačega proizvoda, mnogo hujša od ameriške na njenem vrhuncu. Če bi bil sedaj Janez Janša predsednik vlade, potem stavim svojo kariero, da bi bilo na ulicah 20.000 ljudi, ki bi protestirali zaradi nedavnih izidov bančnih stresnih testov. Ker pa vlade ne vodita ne Milan Kučan ne Janez Janša, povprečen Slovenec očitno laže prenaša trenutno vlado in njene ukrepe". Časnikar Luka Jakše v pogovoru z nekdanjim ministrom za gospodarstvo, Matejem La- kr Janez Janša hovnikom, objavljenim v časniku Delo dne 16. decembra, ni mogel kaj, da ne bi vanj vključil tudi Janeza Janšo. Nekdanjega ministra je vprašal, "kako gleda Druga faza reševanja bančne krize Skrivnosti delovanja slabe banke Začenja se druga faza velikega podviga slovenske države. Bančni stresni testi so javni in razkriti, potrebno je vzeti "pot pod noge" in se čim prej rešiti bremen nasedlih kreditov in slabih posojil. Plan, ki ga je predstavila slovenska vlada, je začel intenzivno teči po objavi stresnih testov. Najprej je svoje privoljenje k dokapitalizaciji treh največjih bank dala Evropska komisija: to se je zgodilo sredi prejšnjega tedna. Država je tako v ožilje NLB, NKBM in Abanko lahko vbrizgnila življenjsko limfo v višini 3 milijard evrov. Po tej prvi šok terapiji je na vrsti drugi, morda najbolj občutljiv del posega. Prenos slabih terjatev na drave poslovne prakse. Ko se te umazanije nabere toliko, da se zabaše motor kreditiranja posameznih bank (kar je pravzaprav osnovna bančna dejavnost), je potrebno takoj posredovati, da greznica ne zalije države. No, v Sloveniji so kar nekaj časa živeli z zabasanimi greznicami. A najprej so si zatiskali nos, da ne bi vohali neprijetnih vonjav, kasneje so, ko je začelo zalivati, tudi zamižali na eno oko, češ da tega niso opazili. Intervencija je nastopila šele, ko se je oglasil evropski sosed in sam opozoril na nevzdržno stanje in na smrad. Takrat je Slovenija na vrat na nos sestavila program, kako zaudarjajočo J slabo banko. Tudi ta del je bil sicer izveden s takojšnjo, "šok teorijo" konec pre-jšnjega tedna. Dobičkonosno upravljanje s prenesenimi terjatvami pa bo zahtevalo nekoliko več časa. Zakaj slaba banka? Slaba banka je eden od načinov, kako očistiti "onesnaženi bančni sistem", kakršen je v Sloveniji. Gre dejansko za ad hoc ustanovljeno družbo, za katero stoji država. Logika v njenem ozadju pa je taka: banke, ki so motor pri zagonu državnega gospodarstva, morajo biti očiščene vse umazanije, ki se je tam nabrala v letih. Umazanijo predstavljajo netransparentno podeljeni krediti, "prijateljsko" poslovanje s privilegiranimi komitenti, nepreverjene garancije pri večjih posojilih in podobne nez- greznico očistiti. Potrebna je bila seveda šok terapija, ki bo po oceni Financ davkoplačevalce stala 5,9 milijarde evrov. Po dokapitalizaciji bank in prenosu slabih kreditov naj bi bil bančni sektor zasilno očiščen. Umazanija pa kljub vsemu še vedno ostane in jo je potrebno predelati in po možnosti reciklirati, da ne bo onesnaževala okolja še naprej. In na tem mestu stopita v ospredje vloga in pomen slabe banke. Ce sklenemo torej: zakaj slaba banka? Zato, da po šok terapiji takojšnjega očiščenja bank na daljši rok skuša "sanirati" tudi vso umazanijo (slabe kredite), ki je zabasala bančni motor. Misija nemogoče slabe banke je torej "rehabilitacija slabih kreditov", ki naj bi se kasneje kot navadne terjatve prodale na trgu. Kako bo delovala slaba banka? Prenos slabih terjatev z bank na slabo banko ima svojo dinamiko. Ocena slabih terjatev v treh največjih bankah je znašala 4,5 milijarde evrov. A to je ocena pred slabitvijo: gre za nerealno oceno o vrednosti terjatev, kot so bile ocenjene ob podpisu kreditnih pogodb. V postopku stresnih testov je bilo ocenjeno, da je njihova dejanska vrednost 1,7 milijarde evrov. Slaba banka bo za to ceno odkupila slabe terjatve od bank: v prvi fazi naj bi NLB prejela 711 milijonov evrov, NKBM pa 411 milijonov evrov. Kupnino bodo dobili v obliki državnih obveznic, ki jih bodo nato lahko zastavile pri ECB v zameno za posojila z nizkimi obrestnimi merami. Šlo bo torej za donosen posel za banki: od države bodo prejemali višje donose za obveznice, kot pa bodo znašali stroški zadolževanja, ki ga bodo odplačevali ECB. Na ta način bodo banke na račun svojih slabih terjatev celo profitirale. Medtem bo slaba banka pregledala slabe terjatve, ki jih je prejela od bank (za to si je vzela 6 mesecev), jih spravila na realno tržno vrednost in jih skušala prodati na trgu. Po pisanju Financ naj bi slaba banka terjatev ne konvertirala v lastništvo, niti naj ne bi kot upnica družb pošiljala v stečaj. Kredite naj bi po tej logiki preprosto skušala prodati na trgu in iz teh prodaj unovčiti zneske. Česa so se že rešile banke? Prvi prenosi slabih terjatev so bili že izpeljani. Gre za terjatve pomembnejših podjetij, predvsem takih, ki so pustila največjo luknjo in ki so (bila) najbolj na medijski tapeti. Pri Financah so izpostavili predvsem dve skupini podjetij. Prva zajema nestrateške naložbe za banke. To so gradbeništvo, ki je tudi najbolj zadolžena panoga v Sloveniji (poleg propadlih SCT, Primorja in Vegrada, je tukaj na primer tudi Energoplan, eden od graditeljev Stožic). V to kategorijo spada tudi transportno podjetje Adria airways, ki je sicer državni letalski prevoznik, a ima za sabo že večletno slabo poslovanje. Nazadnje so tu finančni holdingi (Sava, ACH). V drugo kategorijo spadajo podjetja, ki so še pri življenju, a enostavno ne morejo odplačevati kreditov. Najpomembnejši so Merkur, Mercator in Pivovarna Laško. Gre za bremena, ki jih banke enostavno niso več uspele prenašati. Potem ko si je ta bremena naložila država (po slabi banki), je žogica spet na strani bank: ponovno bo potrebno zagnati kreditno aktivnost, a tokrat pametno in premišljeno. Še enega vala krize, kakršno že sedaj doživlja, bi Slovenija ne preživela. Andrej Četnic na to, da dva najbolj izpostavljena politika, Janez Janša in Zoran Jankovič, kljub ugotovitvam protikorupcijske komisije, še vedno vztrajata na političnem parketu". Matej Lahovnik mu je odgovoril: "Da, ampak imamo paradoks, da šefa opozicije preganjajo zaradi izpiskov v vrednosti nekaj tisoč evrov izpred deset let, v primeru petmilijardne luknje pa ni bilo treba še nikomur polagati računov. Lahko se vprašamo, s čim se, glede na velikost posledic, ukvarjajo organi pregona. Mene tudi zelo zanima, kdo se je okoristil z bančnim ropom stoletja". Politika v Sloveniji deluje vročično in intenzivno, in to v vse smeri. Pri tem pa so ljudje pogosto zbegani ali celo zgroženi. Velik vtis z odobravanjem je vzbudila akcija kriminalistične policije, ki je v zdravstvenih zavodih iskala osumljence podkupovanj in drugih oblik korupcije. Ta naj bi bila v slovenskem zdravstvu zelo razširjena. Pri omenjenih preiskavah so odkrili in začasno pridržali več osumljencev. Pri nekaterih Kratke so našli večje zneske denarja in celo zlate palice. K odkrivanju korupcije v zdravstvu naj bi organe pregona spodbujal tudi Karl Erjavec, začasni minister za zdravje. Zaradi vseobsegajoče krize in najnovejših dogodkov, kot so primanjkljaj v bankah, povezan s primeri kriminala, pa preiskave o korupciji v zdravstvenih ustanovah, je letošnje proslavljanje Dneva samostojnosti in enotnosti, državnega praznika na dan 26. decembra, ostalo v senci in ob ravnodušni javnosti. Na državni proslavi v počastitev praznika, ki zaznamuje plebiscit o ustanovitvi nove neodvisne in samostojne države Slovenije, ki je bil 23. decembra leta 1990, in razglasitev rezultatov glasovanja tri dni pozneje, to je 26. decembra, je govoril Janko Veber, predsednik državnega zbora. V letu 2014 se bo zagotovo dogajalo marsikaj, kar bo odločalo tudi o politični prihodnosti Slovenije. Bolj od vsega drugega si želimo, da bi v letu 2014 Slovenija rešila svoje težave in ponovno krenila na pot razvoja in razcveta. V takem duhu, pričakovanjih in željah izrekamo voščila in najboljše želje bralkam in bralcem Novega glasa ter vsem Slovencem v domovini, zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu. Marijan Drobež Obvestilo o statusu g. Mirka Krašovca Na Slovenski škofovski konferenci so objavili obvestilo Apostolske nunciature v Republiki Sloveniji v zvezi s statusom g. Mirka Krašovca. Obvestilo se glasi: Znano je, da gospod Mirko Krašovec ob različnih priložnostih predstavlja svoje poglede na finančni zlom mariborske nadškofije. Kljub temu da je prejel (posebna) navodila in jih tudi uradno sprejel, gospod Mirko Krašovec čas namenjen pokori v samostanu v Št. Pavlu v Labotski dolini (v Avstriji) izrablja za širjenje informacij, ki niso skladne z ugotovitvami formalnih preiskav organov, ki jih je ustanovil Sveti sedež. Zato je primemo pojasniti zadevo in razglasiti kanonične kazni, ki so bile naložene gospodu Mirku Krašovcu zaradi dokazanih nezakonitih dejanj v času opravljanja službe ekonoma mariborske nadškofije. Glede na brezprizivno odločitev pristojne cerkvene oblasti je bil gospodu Mirku Krašovcu odvzet naziv kanonika Mariborskega metropolitanskega kapitlja z vsemi pripadajočimi dolžnostmi, možnostmi, beneficiji, privilegiji, častmi, insignijami in ugodnostmi. Odvzete so mu bile tudi vse naloge in zadolžitve, ki mu jih je podelil njegov ordinarij. Ob tem gospoda Mirka Krašovca veže dolžnost bivanja v opatiji Št. Pavel v Labotski dolini (v Avstriji) za čas enega leta z namenom, da premišljuje o svoji hudi odgovornosti v povezavi z očitanimi dogodki in o odnosu med človekom, materialnimi dobrinami in Cerkvijo v luči vere. Za čas bivanja v samostanu mu je bila naložena tudi prepoved javnega izvrševanja duhovniške službe. Ob naložitvi ustnih navodil gospodu Krašovcu decembra 2012 je bil z navodili seznanjen samo on in njegov ordinarij, saj pregled odgovornosti ostalih vpletenih oseb v finančni zlom mariborske nadškofije (med temi tudi škofov) še ni bil zaključen. Sedaj, ob sklepu teh postopkov, se kazni, ki so bile naložene gospodu Krašovcu in ki jih je takrat tudi sprejel, lahko objavijo. V tem kontekstu je potrebno pojasniti in razumeti pomen izraza “sobotno leto”, kije bil takrat uporabljen za opis Kraševčevega umika izjavnega življenja mariborske nadškofije. 4. nočni pohod z božičnim koncertom na Mengorah Kulturno turistično društvo Modrejčansem prireja V soboto, 28. decembra 2013, 4. nočni pohod z božičnim koncertom na Mengorah. Program obsega: ob 16.30 srečanje starejših vaščanov Modreje; ob 17.30 start nočnega pohoda iz središča Modreje preko Bučenice na Mengore; ob 20.00 božični koncert v cerkvi na Mengorah (Oktet Aljaž). Pohodu sledi druženje na Modrejcah. Vljudno vabljeni! Topla kosila tudi za socialno ogrožene na Goriškem Socialno in materialno ogroženi občani, ki si ne morejo zagotoviti dnevnega toplega obroka, bodo po novem letu lahko dobili brezplačni obrok v nekaterih javnih ustanovah na Goriškem. V začetku bo na voljo okrog 50 obrokov dnevno, bone zanjo pa bodo lahko uporabniki dobili na Rdečem križu. Pobudo za brezplačno delitev toplega obroka je dal Dom upokojencev Nova Gorica, kjer so izrazili pripravljenost, da bi se kosila, ki jim dnevno ostajajo, razdelila med socialno in materialno ogrožene občane. Mestni občini Nova Gorica seje zdel predlog v teh kriznih časih humana in dobrodošla pomoč, zato so k sodelovanju povabili tudi Dijaški dom Nova Gorica, ki je prav tako pripravljen pomagati. K sodelovanju so brez pomislekov pristopili tudi Območno združenje Rdečega križa Nova Gorica, Center za socialno delo Nova Gorica, Medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško, Humanitarno društvo KID, Goriška območna Karitas, Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote Miren ter Vrtec Nova Gorica. 0 sodelovanju se dogovarjajo tudi z osnovnimi šolami v Novi Gorici. S humanitarno akcijo poskušajo vsaj malo polepšati prihajajoče praznike ter omiliti stiske posameznikov in družin, ki so zaradi gospodarske krize žal prisotne tudi v njihovem okolju. Dom upokojencev Nova Gorica in Dijaški dom sta v sodelovanju z vsemi prej naštetimi organizacijami organizirala brezplačno kosilo za socialno ogrožene prvič že 24. decembra, redno pa bosta to humanitarno dejavnost začela opravljati takoj po praznikih. “Če se bo število prosilcev za dnevni topli obrok povečalo, bomo ukrepali in poiskali tudi druge ponudnike. Za zdaj začenjamo s ponudbo petdesetih kosil”, je za STA povedala načelnica za družbene dejavnosti na novogoriški občini Marinka Saksida in poudarila, da bi brez tesnega sodelovanja med omenjenimi organizacijami težko izvedli tako akcijo. Doslej je za dnevne tople obroke skrbelo Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote Miren, kije vozilo pripravljeno hrano in jo delilo brezdomcev. Žal pa le-ti doslej še niso dobili ustreznih prostorov, tako da so morali tople obroke deliti in jesti kar na ulici v centru Nove Gorice. j CJTTa fitpA \ SHOP & PLAY Citta Fiera NAJVEČJE TRGOVSKO SREDIŠČE V DEŽELI www.cittafiera.it * VELJA SAMO ZA FILME “2D” Samota in praznina v srcu Že od novembra gorijo te luči Prijatelj mi je priskočil na pomoč v stiski in iščem darilo zanj. Ker so tu prazniki, ker se bliža Božič. In se spomnim na hčerko dragega sošolca, ki ima skupaj z mamo cvetličarno na Opčinah. Dekle se je izobraževalo v Franciji in izdeluje čudovite izdelke iz suhega in svežega cvetja. In za prijatelja bi rada izbrala nekaj zares posebnega. Pravzaprav sem srečna. Ena tistih redkih ljudi sem, ki v stiski nikoli nisem sama. Imam nekaj zares poštenih, čudovitih prijateljev, ki znajo priskočiti na pomoč. Pravzaprav sta na tem svetu dve vrsti prijateljev ... Tisti, ki te vabijo na žure, pričakujejo tvoja darila, se smejejo, klepetajo in opravljajo, a izginejo v trenutku, ko zavohajo prve težave in začutijo primež žalosti in stiske. Potem pa so še tisti, na katere te veže nevidna, tiha vez. Srečuješ jih malokdaj, vsak je sklonjen pod svojim križevim potom in nima veliko časa; včasih z njimi izmenjaš nekaj besed na spletu ali po telefonu. Samo nekaj toplih besed in nič več. Ko ti je hudo, pa se prikažejo kot angeli in jim nikoli ni težko pomagati. Ti prijatelji so v teh hudih časih neprecenljivo bogastvo, dragoceni so kot čudežno zdravilo, ki celi rane in blaži bolečino. Takih prijatejev je malo, kdor jih ima, je srečen. Zato se brez oklevanja odpeljem do Opčin, Jagodo rada obiščem, z njo je vedno prijetno pokramlja- ti, pa tudi smejati se zna. To znajo predvsem mladi ljudje. Potem leta počasi zarišejo grde gube na naših licih in vedno težje se na njih kažeta sproščenost in smeh. Kot bi počasi pozabljali, kako je, ko se posmeješ. "Že od začetka novembra gorijo vse te luči", mi je povedala, "naveličana sem tega vsiljenega vzdušja, okraskov, blišča, ki samo utruja. Želim si samo, da bi jih ugasnili in bi bil spet navaden vsakdan". Vem, da je tako, letos so v obmorskih letoviščih prižgali lučke na ulicah, ko so se ljudje še kopali v morju. Zaradi prodaje pač, saj je kriza, ko ne gre, pa moraš ljudi spodbujati k nakupovanju na najrazličnejše načine. Morda je bilo to leto še posebno naporno, morda je to betežnost srednjih let, morda se res ne znam več smejati in umira otrok v meni. Otrok, zaradi katerega mi je prijatelj pravil, da sem kot Peter Pan. A letos je advent minil, ne da bi začutila tiste tihe sreče, tistega prazničnega vzdušja, tiste želje, da bi na novoletni večer dvignila čašo prihodnosti v pozdrav. Saj sem si vseeno zaželela bližine, poklicala sem nekaj sorodnikov, a pogovor, ki je stekel, je bil daleč od svetlečih se luči, brez obetov, brez veselja. Bratranec mi je pripovedoval samo o praznem materinem stanovanju, ki ga ne more prodati, a zanj plačuje davke. Pa čeprav so mu znižali pokojni- 9 ///// no. Pripovedoval je o stiski, o krhkem zdravju, o negotovosti in ni bilo nobenega veselja, ko smo si izmenjali darila. Niti na izolske ulice me ni povabil kot prejšnja leta. Tedaj mi je kot razposajen otrok rakazoval lučke in okraske. Letos so lučke tudi tam razobeše-ne, a zdi se mi, da jih ljudje ne vidijo. Tudi v naši družini ni čutiti veselja, pred nedavnim se je od nas poslovila tašča, moževa mama, ne bomo zbirali darila zanjo ..., niti k frizerki je ne bova peljala. Vse bolj sami smo v teh hudih časih, ko se bije nekak legendarni boj med ljudmi, ki jim je vse težje, in državnim aparatom, ki je vse bolj požrešen, vse bolj daleč od poštenosti in vse bolj težko dojemljiv za vse nas, ki skušamo preživeti. In vse bolj sami smo. Človek ima namreč rad bližino, ko je brezskrben, ko nastopijo težave, pa se vsi zapiramo v ožji družinski krog in nam ni več do Pod zamejskim košem Doslej vsi malce pod pričakovanji Prve ugotovitve o poteku jesenskega dela prvenstev v športih, katerih sezona sovpada s šolskim letom (odbojka, nogomet, hokej), smo že objavili, zapostavili pa smo malce košarko. Panogo, ki je za Slovence v Italiji že od nekdaj izjemno pomembna in priljubljena, pa tudi uspešna. Jadran Franco že šesto leto zapored meri moči v državni C diviziji (nekoč enostavno Cl). V zadnjih sezonah je igral v tej ligi zelo vidno, skoraj vodilno vlogo. Ob prazničnem premoru je v letošnji C skupini komaj na sredini lestvice, kar pa je v bistvu varljivo. V resnici varovanci trenerja Mure zaostajajo le štiri točke za vodilno četverico. Značilnost prvenstva 2013/2014 je predvsem izredna izenačenost, če izvzamemo zadnjeu-vrščeni Conegliano, so si vse ekipe enakovredne. Tretji od spodaj navzgor ima le dve točki manj kot jadranovci in šest manj kot najboljši. Skratka, ko manjka krog do konca prvega dela, je še čisto vse odprto in mogoče, Jadran pa lahko zagotovo cilja v najboljšo osmerico in posledično v boj za napredovanje. Nastopi kapetana Slavca in soigralcev so doslej res bili dokaj nihajoči (trikrat so izgubili doma, kar se v preteklosti praviloma ni dogajalo), vendar do zdaj prikazano po drugi strani narekuje, da noben nasprotnik ne izstopa, tako da lahko naši pravzaprav premagajo vsakogar. Seveda pa so konkurenčni le, če so vsi nosilci prisotni in razpoloženi, saj izbor košarkarjev le ni tako širok. Treba je tudi poudariti, da je bilo zaradi finančnih težav sodelovanje združene postave v državni ligi poleti močno pod vprašajem, tako da je še dobro, da je Jadran naposled tu in da tako dostojno nastopa, tudi po zaslugi posredovanja zamejske politike in Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Pošteno je tudi dodati, da je tekmovalna raven še naprej dokaj visoka, nekateri tekmeci so se izdatno okrepili, daljša in zahtevnejša pa so letos tudi gostovanja (Bočen, Firence, Forli, Rimini), kar za nepoklicne športnike zagotovo ni od muh. Tudi stopničko niže, v deželni C ligi, sta Bor Radenska in Breg doslej pokazala manj od pričakova- nega. Brežani so sicer v zlati sredini in v polnem boju za mesto v play-offu, ki je minimalni društveni cilj. Prihod novega trenerja Vatovca in nekaterih novih obrazov je v začetku zahteval svoje, glede na vložek uprave kluba v najboljše tržaške igralce in na kakovost ter izkušnje ekipe pa bi morali biti v skupnem seštevku vendarle višje. Več so prav gotovo pričakovali tudi v Borovem taboru. Zasedba novega trenerja Oberda-na deli predzadnje mesto, dosegla je tri zmage na domačem parketu, do konca dolgega prvenstva (34 krogov) jo čaka hud boj za obstanek. Apetiti na Prvem maju pa so bili že od začetka nedvomno manjši kot v Dolini, tudi ker je sredstev na razpolago manj in nihče od članov moštva ne prejema nobene nagrade za igranje. Tu je nazadnje še deželna D liga, v kateri branita barve slovenske košarke Kontovel in Sokol. Kontovelci imajo 10 točk, Nabrežinci 8, oboji so na sredi razpredelnice, derbi so osvojili sokolovci. Obe peterki se želita izogniti zadnjima dvema mestoma, kar pomeni rešitev in hkrati nastop v končnici osmerice za napredovanje. Kontovelov trener Švab ima mlado ekipo, ki veliko trenira, Sokolov strateg Lazarevski pa upravlja starejšo skupino izkušenih mož, ki pa precej manj vadijo. Oboji igrajo predvsem sebi v zadovoljstvo, tako kot mlada postava Doma v goriški skupini najnižje, pokrajinske promocijske lige. HC veselja. Predvsem ne do teh lučk, ki gorijo že od novembra in nam lažejo, kot nam lažejo politiki na televizijskih ekranih. Božič je sedaj res blizu, z možem ga bova preživela pri prijateljih, enih izmed tistih redkih dragocenih prijateljev. "Pridita, da ne bomo sami", so nama enostavno rekli. Ja, sami, ta težka, zoprna be- seda je poleg krize in stiske vse bolj pogosta v naših pogovorih. Sami smo, ta samota je vse prej kot prijetna in kar nekaj je bilo znancev, ki ji niso bili kos. Enostavno premagala jih je, samota, pa čeprav so bili še mladi, pa čeprav nihče ni pravočasno opazil njihove stiske ... Zaradi hitenja morda, zaradi tega morečega vzdušja. In so se enostavno poslovili od nas. V tem letu, ki odhaja in ki je bilo zaradi tega še bolj moreče, še bolj težko, še bolj brezupno. Da bi že bilo konec vsega tega, razmišljam tudi sama, ko pišem voščilnice za tiste, ki jih imam rada. Toplo mi je pri srcu, ko držim v rokah v božička preoblečenega kužka, ki so mi ga iz Nemčije po- slali brat, svakinja in nečak. Zaradi otroka v meni, so ga izbrali, zaradi otroka, ki so ga poznali, a sedaj počasi umira in postaja star. Težko mi je, ker ne vem, ali se bomo še kdaj videli. Že zadnjič mi je brat rekel, da je pot iz Stuttgarta do nas predolga, prestar je. In predrago je vse. Zamislim se, rada ga imam, a življenje nas ločuje. Včasih zna biti zelo kruto, čeprav ne vemo, zakaj. V teh prazničnih dneh se sprašujem, čemu pravzaprav toliko trpljenja in tako malo sreče. Rada bi našla odgovor, rada bi razumela. Vem, da ob preizkušnjah rasemo, a včasih jih je preveč, res preveč. Predvsem v teh hudih časih, ko je vse nekoliko strah, ko so trgovine prazne, čeprav nas politiki na televizijskih ekranih vabijo k nakupom. V teh težkih časih, ko bi najraje čim prej ugasnili te pisane lučke. In izbrisali strah in samoto. In si upali izreči besedo "srečno". Besedo, na katero smo pozabili, besedo, ki je del preteklosti, pa čeprav te dni gorijo vse te lučke. In čeprav kičasti božički iz pliša povsod prepevajo tisto staro, izrabljeno ameriško popevko... Jingle bells. Suzi Peitot KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 175 Ne vem, ali tudi vi ob koncu leta vsaj za hip ne pogledate nazaj, si skušate v spomin priklicati tiste dogodke in tiste stvari, ki se vam zdijo najbolj pomembni v letu, od katerega se boste v kratkem poslovili. Saj ne govorim o tem, da bi morali narediti ne vem kako pomembno bilanco, obračun leta, ne, bolj preprosto: sam se po navadi ozrem nazaj in skušam najti tiste svetle trenutke, ki jih nikoli ni malo, a jih po navadi temni tako zasenčijo, da nam jih v spominih ne uspe več uzreti. Leto, ki mineva te dni, me je zaznamovalo bolj, kot so me druga leta, skoraj bi si upal trditi, da tako hudega leta že dolgo nisem imel, če sem ga sploh kdaj; zaznamovali so ga namreč odhodi v večnost ljudi, ki so mi bili blizu, pa naj gre za očeta Sipkota, čigar zadnje trpljenje me bo spremljalo vse življenje, mamo Jolico še prej, prijatelja Andreja, ki je za vedno odšel v najlepših letih in njegovo trajno odsotnost občutim prav vsak dan, teto Olgo, ki je iz ledeno mrzle avstrijske Tirolske in Koroške prišla med nas na Vipavsko in v Trst živet, ženinega očeta Ottorina, ki se je tudi na smrtni postelji do zadnjega oklepal življenja, za ženino mlado sestrično Paolo, za rosno mlado sestrično mojih otrok Kirsty, katere življenje se je nesrečno utrnilo pred kratkim, ko je iz daljne Avstralije prišla na obisk dežele starega očeta in je ostala za vedno tu, domov grede je stari oče le žaro z njenim pepelom odnesel, ali pa naj se spomnim samo vaških starih prijateljev Miljana ter njegovega sina, kolege Primoža, našega Valterja, ki je za vedno odšel s Travnika, in je zato naš ljubi Travnik drugačen, kot je bil prej, bolj pust in prazen, ter cele vrste drugih ljudi, ki jih izrecno ne omenim, sicer bi bil spisek predolg, a so v meni pustili sled, ki bo ostala za vedno. To so bili ljudje, s katerimi sem odraščal, živel, dotaknili so se me, me zaznamovali in živo sem se jih dotaknil tudi sam, poznal sem njihove radosti in notranje samote, puščave, delil z njimi vsakdanjik, ki brez njih ni več enak, drugačen je. In včasih se zavem, da mi je težje brez njih, veliko težje, kot sem si mislil, da bo. Saj ni res, da se prav vsak dan vprašujem, kaj sploh počnem tukaj, a večkrat pa se, tudi zato, ker mi je bilo že v zibelko položeno tisto stanje duha, ki mu nekateri zmotno rečejo žalost, čeprav gre le za nagnjenost k tisti melanholiji, tistemu domotožju po neznanem, lepem, dobrem, večnem, ki ga vsi pač nimamo, sicer si ne morem predstavljati, kako se nekateri lahko obnašajo tako, kot se, brezčutno, suho, da ne rečem surovo, brez vsake topline, srčnosti, kulture, človečnosti živijo ob in sredi nas. Pa ne mislim samo na falote, zločinske roparje, tatove v belih rokavicah, čistih srajcah in dragih kravatah in na podobne kozjederce vseh sort, te brezdušne psoglavce naših dni, ki so pahnili narode in države, posameznike in cele družbene sloje v revščino in obup, ampak mislim tudi na soljudi, s katerimi mi je dano živeti, na vse tiste, ki pogledajo v tla namesto v oči, ko jih pozdravim, in ne vrnejo niti suhega "dober dan" nazaj, na te ljudi, ki tudi ob izgubi naj dražjih oseb niso sposobni stiska rok in človeškega sočutja, na te ljudi, ki so pozabili, kaj je olika, manira, na te ljudi, za katere se mi vse bolj zdi, da imajo v prsih mrzel kamen namesto srca, na te ljudi z ledenimi, posmehljivimi tankimi ustnicami in hudobnimi očmi, za katerimi se skrivajo obrekljivost, dvoličnost, to so resnični pobeljeni grobovi, ki se ponašajo z belino, ki pa ne more zakriti smradu notranjega razpadanja, gnoja. "Kaj se vendar ženeš, saj je bilo vedno tako in bo”! so besede, ki jih vedno dobim, ko obstanem pred to človeško revščino. Ne, ne prenašam tistega: "Ljudje so taki”. Vedno rečem: "Ljudje smo taki"! In vedno znova me tudi preseneča, kako znajo ljudje, s katerimi imam vsakodnevne stike, skrbno skrivati stvari, kako znajo biti nepošteni in zahrbtni, pravi pobeljeni grobovi, zares!, ker ti povedo le tisto, za kar sami menijo, da je v redu, da veš, sicer držijo drugo zase. In vsa ta vsakodnevna sprenevedanja, uh, kako me uničujejo, ta lažniva prijaznost, za katero se skrivata zloba in pokvarjenost, če že ne zlonamernost! Ob smrti, ob pogrebu pa bi se le morali vsaj zamisliti, kako živimo, če že drugega ne, je res? Pa se ne, sicer se ne bi tako obnašali. Spominjam se, kako je moj pokojni oče Sipko pred veliko leti z Brega visoko nad reko Vipavo pokazal sosedu na vaško pokopališče v dolini in mu preprosto dejal: "Glej, tam bova oba imela dovolj zemlje, še usta je bova imela polna”! Šlo je namreč za neki mejnik med posestvi; pogoltni sosed je kar nekaj metrov šel v naš vinograd in si ga krivično lastil, ko pa je bil s strani občinskega "zemljemerca” o tem nezakonitem, krivičnem ravnanju znanstveno natančno obveščen, je le rinil še dlje v notranjost naše zemlje in bi se bil nenehno rad kregal. Moj oče je bil mirne, a odločne narave, preudaren mož, ki ni bil rojen za kmeta, a pošten in tudi odločen braniti lastne pravice; ko je lakom-neža le imel dovolj, mu je preprosto s prstom pokazal vaško Božjo njivo in mu rekel, da se bosta tam oba najedla zemlje do sitega in še več. "Še za druge je bo ostalo", je bolj sebi kot lakom-nežu takrat dodal tata. Koliko teh drobcev se nabere ob koncu leta, utrinkov, spominov. Ko smo pred slabim tednom pospremili na zadnji poti do "pokopališkega čebeljnjaka" v Červinja-nu, drugače sam namreč ne morem imenovati betonskega zidu, v katerem so majhne celice za krste, Maristellinega očeta, marešala Floriana, ki me je vedno nasmejan pozdravil v kravati in imenitno urejen, majhne postave, a živih oči, južnjaškega, mirnega temperamenta je bil, sem pomislil, da se končuje neko obdobje. Ko me je Maristella, bila je naša ljuba soseda več kot dvajset let, objela in mi na uho zašepetala, da je vesela, ker smo na zadnje slovo prišli vsi, je še dodala, da se boji, da se končuje neko obdobje. Ko smo odhajali, je trinajstletni sin Luka mami v avtu na samem dejal, da "smo letos preveč hodili na pokopališča", šla sta iskat ženino mamo, ki vsak dan po moževi smrti prespi pri nas doma. "62 let sva bila z Ottorinom poročena, živela skupaj, človek se na to navadi", je bila Melania preprosto povedna, ko sem jo zvečer vprašal, ali se pri nas doma dobro počuti. In je gledala z Lukcem naprej japonske risanke; ko sem ji rekel, naj vendar ukaže mulcu, naj zamenja kanal, je odvrnila, da ji je všeč sedeti ob Lukcu, dodala je še, da je že lepo, ker je na toplem. Te dni sem prejel knjigo z imenitnim naslovom, ki sem jo takoj začel brati, napisal jo je ameriški filozof Peter Kreeft, svojim otrokom in vnukom jo je namenil, naslov je dovolj zgovoren: Preden odidem. Knjigo je te dni izdala Družina. Najbrž jo je mislec začel pisati v enem tistih trenutkov, ko se je sam zavedel, da bo nekega dne tudi zanj prišel čas, ko se ne bo mogel več spraševati: "Kaj sploh počnem tukaj"? Pomembna obletnica Dr. Mihael Toroš (1884-1963) Koprski škof Jurij Bizjak bo v soboto, 28. decembra, ob 10. uri na Sveti Gori pri Gorici vodil somaševanje ob 50-letnici smrti dr. Mihaela Toroša, apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije, ustanovitelja Malega semenišča v Vipavi in časnika Družina. "Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo". Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952, zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob petdesetletnici njegove smrti. Od rojstne Medane do groba v svetogorski baziliki Mihael Toroš je bil _ vse življenje navezan na rodna Brda in ljubil je svojo Medano, kjer se je rodil 12. avgusta 1884 v družini revnejšega kmeta. Po zaslugi domačega vikarja in nadučitelja je po ljudski šoli šel v goriško gimnazijo. Po maturi leta 1906 je vstopil v bogoslovno semenišče in po tretjem letniku ga je nadškof Sedej 18. julija 1909 posvetil v duhovnika. Nove maše ni pel v Medani, ampak na Brezjah v ožjem družinskem krogu. Kot kaplan je služboval v Dornberku in Rihemberku (Braniku) in postal znan po svoji točnosti in natančnosti. Februarja 1914 je zbolel in se je zdravil v raznih krajih, nazadnje na Dunaju in tam je diplomiral iz civilnega prava. Leta 1921 je v Rimu z odliko diplomiral še iz cerkvenega prava. Po vrnitvi v Gorico je v bogoslovnem semenišču prevzel pouk cerkvenega prava, ki ga je predaval vse do leta 1947, ko je bil (2. julija) imenovan za apostolskega upravitelja poreško-puljske škofije, po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika 12. oktobra 1947 pa še za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Ko je bil upravitelj stva v Poreču razrešen, se je 14. julija 1950 naselil v frančiškanskem samostanu na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici. Tam je sam upravljal in hotel upravljati vse posle kot "izreden administrator v izrednih razmerah". Od vsega začetka je navezal stike z revolucionarno oblastjo ter se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Njegova življenjska pot se je iztekla 29. decembra 1963 na Kapeli, zadnji dan leta 1963 je bil položen k večnemu počitku v svetogorski baziliki v grobnico poleg nadškofa Sedeja. Ustanovitelj malega semenišča v Vipavi in Družine Dne 25. avgusta 1950 je dr. Toroš izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega malega semenišča z notranjo šolo. Državni pristanek je prišel 10. oktobra 1950: predvideval je odprtje gimnazije kot verske šole za pripravo duhovniškega naraščaja. 6. septembra leta 1952 je semenišče sprejelo prvih 19 gojencev. Ob 'tržaški krizi' oktobra 1954 je semenišče zasedla vojaščina. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je bilo v šolskem letu 1955-1956 ponovno odprto in je tokrat sprejelo 13 gojencev. Ko je oblast ukinila višjo gimnazijo v Vipavi, je Toroš v Malem semenišču v Vipavi ustanovil Srednjo versko šolo. Leta 1959 se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije. Drugo veliko delo, s katerim se je proslavil Mihael Toroš, je bila ustanovitev verskega lista Družina. Dne 7. maja 1952 je v nakladi 18.000 izvodov izšla prva številka Družine. Po Toroševi smrti je izdajateljsko vlogo prevzel dr. Janez Janko, zadnji apostolski administrator in prvi škof obnovljene koprske škofije. Izdajateljsko vlogo so leta 1965 prevzele vse tri slovenske škofije. Štandreški vrtec Pika Nogavička Doživeto pričakovanje božičnih praznikov Tudi v letošnjem šolskem letu v vrtcu Pika Nogavička izvajajo projekt Skupaj je lepše. V vrtcu namreč sobivajo z ita- izkušenj, ki so si jih otroci in vzgojiteljice pridobili v lanskem šolskem letu pri projektu "Mali umetniki” in ob sodelovanju z ustvarjalcema Chrisom Gil- Foto JMP Minuli petek, 20. t. m., je goriški nadškof Carlo Maria Redaelli z vodjo goriške Karitas g. Paolom Zuttionom in drugimi sodelavci predstavil nove oblike pomoči najbolj potrebnim, ki jih je pri nas vse več, saj "je kriza vse globlja in vse bolj huda". Pri goriški Karitas so se odločili, da odslej ne bodo delili več gole denarne pomoči potrebnim, ampak jim bodo pomagali poiskati delo. V ta namen imajo za sedaj zbranih okrog 150 tisoč evrov, tretjino je dala Fundacija Goriške hranilnice, tretjino goriška nadškofija, ostalo dobrotniki. Pomoč bo torej v obliki delovnih "voucherjev", s katerimi bodo potrebni poleg pomoči prejeli tudi dostojanstvo zaposlitve, začasne, a vsaj zaposlitve. lijanskim oddelkom in vsem se zdi prav in lepše, da celo šolsko leto sodelujejo in izvajajo skupne dejavnosti, od medsebojnega spoznavanja, ob petju in plesu, do likovnih in raznovrstnih glasbenih izraznosti. To sodelovanje pride najbolj do izraza v božičnem času. Letos so otroci pod mentorstvom vzgojiteljic pripravili jaslice, okraske za božično drevo in skupaj nastopili na Prazniku miru in prijateljstva v štandreški cerkvi. Letošnje jaslice so nastale izključno iz odpadnega in naravnega materiala. Vse figure in pokrajina so izdelane iz embalažnega kartona, storžev in lubja. Tehnika izdelovanja je sad mourjem in Jano Pečar. Sodelovanje med slovenskim in italijanskim vrtcem se bo nadaljevalo do konca šolskega leta z rednimi srečanji, skupnimi dejavnostmi, s sodelovanjem z goriškim CTA, obiskom gledaliških predstav in s skupnimi praznovanji v vrtcu. Zadnji dan pred božičnimi počitnicami so v vrtcu imeli v gosteh skupino dijakov srednje vzgojiteljske šole Vena Pilona iz Ajdovščine, ki so otrokom odigrali predstavo o razvajeni muci. Predstave so se udeležili tudi učenci 1. in 2. razreda OŠ F. Erjavec iz Štandreža. Tako so vsi otroci praznično doživeli zadnji dan pouka v pričakovanju zasluženih počitnic. K j 'l T rms ti ! Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige: - KOLEDAR GMD 2014 - NEKDAJ V STARIH ČASIH - Spisi Rada Bednarika (1902-1975) in prispevki o njem - Anamarija Volk Zlobec: O POLŽKU IZIDORJU in druge živalske zgodbe - DOMAČE SLAŠČICE -131 receptov najbolj priljubljenih primorskih in drugih sladic NAROČNINA ZA LETO 2014: za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 100,00 evrov PODPORNA NAROČNINA: 100,00 evrov Poseben dar, ki ga brezplačno nudimo naročnikom, je prejem tednika v elektronski obliki (v formatu pdf), in sicer že ob sredah, dan pred izidom tiskane izdaje. Pišite nam na: noviglas@gmail.com Obiščite nas tudi na naši spletni strani www.noviglas.eu ali na: www. facebook. com/noviglas, www. twitter. com/novig\as, www.youtube.com/noviglas