----270    ----
Narodne stvari.
Glasi domorodni o novem času.
Iz Kranjskega. A. D.
Tak ministerstvo Schmerlingovo je padlo in tistega nesrečnega „čakanjaa, ki nas je čez štiri leta ko mora neusmiljeno tlačilo, bode, kakor se kaže, zdaj vendar enkrat konec. Tega moramo se še posebno mi Slovenci radovati, kajti odstopivše ministerstvo si je bilo ravno-pravnost narodno za geslo vzelo, pa jo je več ali manj vsem narodom kratilo, posebno pa — nam Slovencem. Dne 7. maja 1861 sprejel je bil gospod državni minister naše poslance izročivše mu znano peticijo, v kteri se je med drugim posebno za vpeljanje slovenščine v uradnije in šole prosilo, prav prijazno in obljubil, da se bode ta reč v smislu ravnopravnosti narodne in prestolnega ogovora rešila. Zares lepa in vesela obljuba; al kaj pomaga, ko ni nikdar resnica postala! Se le potem, ko bi bil gospod minister našim poslancem rekel: „ta reč se bo rešila v smislu vaših ponemčenih uradnikov, kterim je obveljava slovenščine trn v peti", potem bi bili brž vedeli, pri čem da smo. Zakaj, ko je naš poslanec gosp. Črne, zastonj čakavši rešenja te za nas toliko imenitne zadeve v smislu ravnopravnosti narodne, pet mesecev pozneje v drž. zboru interpelacijo zarad obljubljene obveljave slovenščine po uradnijah zastavil, je ministerstvo, namesti da bi uradnikom dalo odlog, do kterega si morajo popolno znanje književnega jezika slovenskega pridobiti, ako hočejo še dalje med Slovenci službe obdržati, na vse okrajne gosposke slovenske zemlje z vprašanjem se obrnilo: je li res potrebno in mogoče slovenski jezik v kancelije vpeljati, ali pa bi bolj kazalo, še dalje pri nemščini ostati? — Tako je storilo ministerstvo, dasiravno je imelo do 20.000 veljavnih podpisov iz vseh krajev slovenske zemlje v rokah, ki so jasno in glasno razodevali želje in potrebe slovenskega ljudstva. Kdo se ne bi pri takem ravnanji zmislil na tistega moža, ki je rekel: Dobro vem, daje konj v tej dolini, vendar ga grem v ono iskat. In ker je bivše ministerstvo od svojega prvotnega načela — od ravnopravnosti narodne — tako odstopilo bilo, da je le velikonemške centraliste za edinoprave avstrijske pa-trijote imelo, vsem drugim pa in posebno nam Slovencem narodne pravice tako kratilo, da so se enkrat v državnem zboru z ministerskega stola celo besede cule:
-----    271    -----
„tržaška gimnazija mora tudi zavoljo tega nemška biti, ker v njej dosti Slovencev študira", pri takih okolšči-nah ni čuda, da je toliko okrajnih uradnij pri popolnem nežna nji književnega jezika našega svoj plašč po nemškem vladnem vetru zasukalo; marveč čuditi se moramo, da je izmed tistih, ki so sposobni za slovensko uradovanje pri vsem tem vendar enih šest okrajnih sodnikov ali predstojnikov toliko srčnosti in pogumnosti imelo, da so kar naravnost ministerstvu pravico povedali in rekli, da je potreba in mogoče slovenščino v uradnije vpeljati, samo da bi se uradnikom dal odlog, do kterega si morajo popolno znanje književne slovenščine pridobiti. (Zares bi bilo vse hvale, ako bi se nam imena teh vrlih možakov naznanila, da si jih narod slovenski vedno v hvaležnem spominu ohrani.) Sploh se je od začetka toliko hvalisano in v zvezde kovano ministerstvo Schmerlingovo glede nas Slovencev tako obnašalo, da so vsi tisti, ki so napredujoče slovenstvo prezirali in mu veljavo izpodjedali, s tem še vladi pri-lizniti se mislili in Bog ve* še kako visoko avanzirati. In „Issleibovei" so pritiskali na slovenske rodoljube v časnikih, da, kdor jih ni poznal, je misliti moral, da to so vsi razdiravci Avstrije. Kako za Boga svetega! bi tako ministerstvo Hrvate, Magjare itd. na Dunaj v državni zbor privabilo, v kterem se je s Slovani, ki so zaupanja polnim srcem v državni zbor stopili, tako neprijazno postopalo, in z vredniki časnikov, ki so neve-ljavost sisteme Schmerlingove, ktero je presvetli cesar zdaj sam zavrgel, jasno in temeljito dokazovali, tako neusmiljeno ravnalo. Hvala Bogu! prestali smo tudi te čase in tako smo zopet en korak naprej storili v zgodovini avstrijski. Avstrija je sicer za eno skušnjo bogatejša; al ta skušnja bila je, žalibože, tako draga, da je država naša zdaj za veliko milijonov revneja, ko je bila pri nastopu Schmerlingove vlade.
Zdaj nastane silno imenitno vprašanje: kako bo neki šlo za naprej, ko je novo ministerstvo BeIkredi-Majlathovo državno krmilo v roke vzelo. Hočemo li popblnama obupati nad srečno prihodnostjo Avstrije? Ne, ne! tega nikakor ne, dasiravno smo se že tolikokrat v svojih nadah prevarili. Mi smo namreč s slavnim Palackim te misli, da je obstoj avstrijske države zavoljo toliko različnih malih narodov, iz kterih ona obstoji, tako neobhodno potreben, da bi trebalo jo narediti, ako bi je ne bilo. Al Avstrija, ktero mi za tako potrebno spoznamo, mora biti Slovanom slovanska, Romanom romanska, ravno tako kakor Nemcem nemška in Magjarom magjarska. To je njena prva in največa naloga, od ktere zavisi blagostanje, od ktere zavisi celo življenje njeno. In raVno zato, ker si ni ministerstvo Schmerlingovo tega k srcu vzelo, marveč kakor Bachovo ministerstvo s pomočjo absolutizma, tako je ono s pomočjo svoje centralistične sisteme se za supremacijo nemškega življa in 50.000 glavne nemške birokracije potezalo, in dobro vede, da prav ona je glavna podpora vsegamogočni veljavi nemškega jezika in največa overa razvitju in obveljavi različnih avstrijskih narodnosti, je ni za en las pomanjšalo ali spremenilo, zavoljo vsega tega se je zgodilo, kar so češki poslanci že prvi teden v državnem zboru prerokovali o ministerstvu Schmerlingovem. Od novega ministerstva pričakujemo, da bode slovo dalo tisti nesrečni politiki, iz ktere vse ono zlo izvira, ki nas in vso državo tako neusmiljeno tlači; od njega pričakujemo, da bo poskrbelo, da bodo besede Njih Veličanstva cesarja našega: „Vsi enaka bremena, vsi enake pravice" vendar enkrat djanska resnica. Mi od ministerstva Belkredi-Mailathovega tega pričakujemo nekaj zato, ker upamo, da ne bo kakor poprejšnja ministerstva le s telesom na Dunaji, z dušo in srcem pa v Frankobrodu;   nekaj pa tudi zato ,   ker so
avstrijske finančine zadeve v takem stanu, da ne moremo brez avtonomije več kod in kam; avtonomija pa, ki ne bi bila osnovana na podlagi ravnopravnosti narodne, je v sedanjem času v Avstrii nemogoča. Kakor hitro pa po tem takem z avtonomijo, ravnopravnost narodna bode resnica, je vse dobljeno. V kratkem času se bo zgubljeno zaupanje povrnilo. Vse bo srečno, veselo in zadovoljno, razun tistih Nemcev in Magjarov, ki hočejo po vsej sili druge narode ne poleg sebe kot ravnopravne brate, ampak le pod seboj „als ein dienendes Glied" imeti. Oni bodo gotovo vpili, da se jim v nebo vpijoča krivica godi, da so „in ihren hei-ligen, althistorischen Rechten beeintrachtiget''; al blagor, stokrat blagor Avstrii, če bo prihodnja vlada naša gluha in mutasta za tako sebično vpitje in ravnopravnost narodno vsem overam vkljub izpeljala.
Ako   nas   pa   naše   zaupanje   zopet   prevari ,   ako novo ministerstvo ne bo znalo ali  hotlo skrbeti,   da bi načelo : „vsi enaka bremena, vsi enake pravice" resnica bilo ,   bo čez ena leta od   državnega   krmila   zopet  odstopiti moralo brez vse časti in slave, in prostor storiti novemu ministerstvu,   ki bo tako malo opravilo ko poprejšnje, ako ne bo volje ali zmožnosti imelo, rešiti te imenitne naloge svoje,   ki  je   zdaj   v Avstrii „conditio sine qua non."   Kakor namreč ne neha huda zima, naj se še toliko termometrov razbije,   tako si tudi Avstrija ne more nič  pomagati   z odstopom   starih   in nastopom novih ministerstev,   dokler   se  tista  luknja ne   zamaši, iz ktere izhaja vse ono zlo, ki nam termometer našega blagostanja in zaupanja krči in tlači.
(Dalje prihodnjič.;
-----    280   -----
Narodne stvari.
Glasi domorodni o novem časa.
(Dalje.)
Iz Kranjskega. A. D.
Ali zdaj navstane vprašanje: kako bi se vendar dala zamašiti tista luknja, iz ktere toliko zla izhaja? Kako bi se Avstrija iz sedanjih ustavnih homatij tako rešila, da bi vsem narodom svojim enako skrbna mati in nobenemu mačeha ne bila in tako svoj edinopravi namen dosegla?
Magjari so na to vprašanje hitro pripravni z odgovorom: z dualizmom. —Dualizem, to je: razdeijenje avstrijske države na dva kosa, tako, da bi to stran Litave Nemci si pridržali, a ono stran Magjarom v skrb in varstvo izročili, to je po njih mislih tisti edinopravi pomoček, ki je v stanu Avstrijo iz vseh njenih sedanjih zadreg rešiti; to je tisti zamašek, ki bo vse luknje nezadovoljstva in razprtije zamašil in Avstrijo srečno, slavno in mogočno storil.
Dualizem je dvojen. Če si mislimo zvezo med deželami to in ono stran Litave samo personalno (osebno), mu rečemo personalen, sicer pa realen (deželen) dualizem. — Dandanes se veliko govori in piše o dualizmu. Pa vzemimo personalnega, po kterem bi Nemcoslovani in Prekolitavci samo v osebi vladarjevi zedinjeni bili, ali realnega, da bi namreč dežele prekolitavske imele svoje lastno mi-nisterstvo in svoj glavni zbor v Peštu, dežele nemško-slovanske zopet svoje posebno minister-stvo in svoj ožji državni zbor, a za vse skup, da bi se ustanovilo za nektere zadeve celokupni državni zbor, — eden kakor drugi ali kak tretji kakor koli uravnan dualizem bi bil v sedanjem časa za Avstrijo tako poguben, da ga noben državnik avstrijski, ki ima kolikaj zdrave pameti v glavi in ki Avstrii dobro želi, priporočati ne more. Zato bi si človek mislil, da je vse govorjenje in pisanje o nemško-magjarskem dualizmu, s kterim so v zadnjem času posebno slovanski listi napolnjeni, čisto prazno in nepotrebno v državi, ki ima polovico slovanskih prebivavcev. Ali če pomislimo, koliko visoke gospode, ki ima čast in oblast v rokah, prizadevanje Slovanov po dosegi obljubljene ravnoprav-nosti še vedno po stari navadi zasmehuje in prezira, ker misli, daje vse ležeče le na rešenji ogrskega vprašanja in da bode vsa Avstrija v pravem redu, kakor hitro se Magjarom toliko pravic podeli, da bodo zadovoljni; če zraven tega še pomislimo, kako se v novejšem času ogrski domoljubi v najviše državne službe postavljajo, o slovanskih pa tega ne slišimo, — če vse to pomislimo, moramo priznati, da govorjenje in pisar-jenje o dualizmu ni povse prazno, posebno ako je novi ogrski kancelar grof Majlath, kakor se sem ter tje šepetaj res dualizmu udan. — Vsled vsega tega res ni nemogoče, da bi se še dualistični eksperiment nad našo že toliko poskušano Avstrijo poskušal; ali da bi prišlo iz tega dualističnega meha kaj moke, da bi se po dua-lističnem potu zadeve avstrijskih narodov na obče zadovoljstvo poravnale, da bi se na tem potu Avstrija po-
------   281    ------
krepčala in slavna in mogočna postala; to je po naših mislih popolnoma — nemogoče. Trnje ne bo nikdar grozdja rodilo in dualizem v Avstrii ne sreče ne blagostanja , to je gotovo ko amen v očenašu. In vsak, kdor misli po tem potu Avstrii na noge pomagati, je hotč ali nehotč njen največi sovražnik.
Marsikdo se tolaži zdaj s tem, da nam vprihodnje, naj vlada kdor hoče in kakor hoče, slabše iti ne more, kakor nam gre zdaj; ali naj obveljd dualizem, naj Nemci v družbi in s pomočjo Magjarov dosežejo to, česar sami niso mogli, naglo se bo vsakdo prepričal, daje še slabše mogoče. Kakor hitro bi namreč dualizem obveljal, bi ravnopravnosti narodni in ž njo vred sreči in blagostanju Avstrije popolnoma odkljenkalo. Slovani, ta največi in najzvesteji narod avstrijski, postali bi popolnoma odvisni od milosti Nemcev in Magjarov; postali bi njihove „partes adnexae" in to bi gotovo vzrokovalo strašno nezadovoljstvo in Bog ve, kaj še, kajti še mali črviček se brani, če ga hočeš streti. Imajo sicer sladke besede: „vsakemu svoje" vedno na jeziku, eni ko drugi trdijo, da nam hočejo kruh ravnopravnosti ravno tako rezati ko sami sebi; ali koliko je besedam verjeti, smo se do sita prepričali iz obravnav državnega zbora, ko so Slovani svoje muke in rane razodevali in prenapeti Nemci jim mazilo nemške kulture pridno na-nje pokladali. Tretji del sedanje Nemčije je bil nekdaj slovanska zemlja, in vendar slišimo v vseh shodih prav glasno, da je Nemcem njih nemški „Vaterland" še zmiraj premajhen ! Iz tega je razvidno, kaj čaka nas Slovane, če smo v svojih domačih, narodnih zadevah od Nemcev odvisni. In kaj se hoče od Magjarov pričakovati, kterim vedno souvrainstvo magjarskega naroda in tisti silni „Magjarorszag", ki bi se razprostiral od Karpatov do Adrije in črnega morja, po glavi blodi. Kako Magjari o Slovanih mislijo, glej „Ta>salkod6" 1846. leta, št. 8, ki naravnost pravi: „van egy hazanak eleg fčrge, melly meghizik ugyan rajta, de hangjait nviv&kolni sem tudja." Resnično, njihovim prisegam o ravnopravnosti je toliko verovati, ko prisegam tiste lisice, ki je s perutnino večno prijateljstvo sklepala.
Na vsak način to raj: Bog nas varuj dualizma! Kakor hitro bi on resnica postal, bi se zaupanje Slovanov v obupanje spremenilo, in to ni kar si bodi, kajti Slovanov je 18, reci — osemnajst milijonov v Avstrii. Upamo toraj, da novo ministerstvo tega pogu-bonosnega pota nikdar nastopilo ne bode.
(Dalje prihodnjič.)
-----    287    -----
Narodne stvari.
Glasi domorodni o novem času.
(Dalje.)
Iz Kranjskega D. A.
Al če nemškomagjarski dualizem se manj velja ko Bachova in Schmerlingova sistema, navstane vprašanje: kterega pota se Avstrija vendar držati hoče zdaj, ko je absolutizmu in ustavnemu centralizmu menda za vselej odklenkalo? K ter i je vendar tisti edinopravi pot, po kterem bi Avstrija svoj namen dosegla ?v
Kakor je obče znano,  priporočajo Cehoslovani historični federalizem za naj bolj o — za edinopravo podlago, na kteri  naj   se nova Avstrija po  potrebah  sedanjega časa zida.    Res je sicer,   da ima historični federalizem ne   samo   med Slovenci,   ampak   po   celi Avstriji   sila mnogo prijateljev,   ki   so   ga   tako neprestrašeno zagovarjali in priporočali,  da je bilo mnogim izmed njih v ječah stanovanje odločeno; al pri vsem tem se nam tudi federalizem na historični podlagi popolnoma ne dopade, tudi tak federalizem ne bi zadostil, saj po mojih mislih ne, potrebam,  željam  in  pravicam   različnih   narodov,   iz kterih Avstrija obstaja.    Vsled   tega federalizma  bi   se namreč Avstrija razdelila na deželne skupine ali grupe na stari historični podlagi.    Te  deželne  skupine  imele bi vsaka svojo dvorno kancelarijo in razun do zdaj navadnih posameznih deželnih zborov,   še   občne   deželne zbore ali skupščine,   v kterih se bi obravnovale občne zadeve vseh tistih dežel, ki spadajo v to ali ono deželno skupino.  Mi Slovenci bi prišli po tem takem v deželno skupino notranje-avstrijsko,  pod ktero bi spadalo Koroško, Stajarsko, Kranjsko, Goriško in Istra. •—
Al naprava take skupine notranje-avstrijske bi po mojih mislih nam Slovencem še le potem koristila in k dosegi pravice pomogla, ako bi se v občno skupščino samo občne zadeve jemale, ki se vseh enako tičejo, naj je kdo Nemec ali Slovenec; svoje domače narodne zadeve pa naj bi si slovenski Notranje-avstrijanci vsi skupaj v enem, in nemški v drugem zboru vsak po svoje v porazumljenji z vlado, sicer pa neodvisno drug od druzega, poravnovali. Ako bi pa Slovenci v tej novo osnovani notranji Avstriji obsojeni bili  še  dalje po se-
danjih posameznih deželnih zborih ali v občni skupščini pri nemški večini prosjačiti in beračiti za narodne pravice, ktere nam gredo po Božji, naturni in cesarski postavi ravno tako ko Nemcem, potle bi ostali mi Slovenci tudi v toliko priporočani notranje-avstrijski skupini še vedno le — misera contribuens plebs —; ostali bi v svojih svetih pravicah še vedno od Nemcev popolnoma odvisni, v narodnem oziru brez pravice in brez veljave; prišli bi v tisto neprijetno politično stanje, iz kterega so se Hrvatje in Slovenci srečno izkopali in iz kterega se Slovaki, Eusini, Srbi in laški Tirolci na vso moč izkopati prizadevajo, in narodnih prepirov, zmešnjav in tožeb ne bi bilo konca ne kraja. Ravno taka godila bi se tudi po vseh druzih deželnih skupinah, ktere nam federalisti nasvetujejo, obstoječih iz dveh ali treh narodnosti. Na Tirolskem ravsali in kavsali bi se Talijani in Nemci, na Češkem Čehi in Nemci, na Ogrskem Magjari, Slovaki, Rusi in Srbi itd. Skratka: v Avstrii preustrojeni na podlagi historičnega federalizma imeli bi ^ po raznih deželnih skupinah vse one prepire in zmešnjave na malem, ktere imamo v celokupni Avstriji na velikem.
Ako bi se v deželnih, na historični podlagi osno-vanih skupinah razun občnih skupščin še toliko deželnih zborov naredilo, kolikor je v vsaki skupini različnih narodnosti, bi se sicer tem zmežnjavam nekoliko v okom prišlo, al popolnoma vendar ne. V Avstrii je, kakor se že na vsakem bankovcu vidi, deset opravičenih in od Nj. veličanstva cesarja našega za rajno-pravne spoznanih narodov. Ti so: Nemci, Magjari, Čehi, Poljaki, Rusini, Romani, Talijani, Srbi, Hrvati (ki se le po veri in po cirilici ločijo) in Slovenci. Tem deseterim znali bi se k večemu še Slovaki prišteti, ki se književno še niso popolnoma s Čehi zedinili. — Vsak od teh 10 ali 11 narodov ima enako pravico do ravno-pravnosti in do tolike svobode in samostalnosti, da si more svetinjo narodnosti svoje varovati, braniti in duhu časa primerno razvijati. Vse overe, ki temu cilju in koncu nasprotvajo, morajo se odpraviti. Kakor je leto 1848. naredilo, da smo pred postavo vsi enaki, naj je kdo plemenitega ali prostega stanu, tako mora sedanji čas vse narode ravnopravne storiti, naj so veliki ali majhni, od nekdaj previlegirani ali od nekdaj prezirani. Saj majhnim in preziranim narodom je ta neodvisnost še veliko bolj potrebna, ko velikim, ker je znano, da velike ribe male žro, ne pa male velikih. Kakor torej vsak narod daje cesarju, kar je cesarjevega, tako naj se d& tudi vsakemu narodu, kar je njegovega. Ta ravnopravnost se mora razodevati pri upravi, pri sod-ništvu, pri šolstvu, pri deželnem in deržavnem zastopništvu in pri deželni in središnji vladi. Vsak narod moral bi do visoke centralne vlade v ravno tistem razmerji stati; vsak narod moral bi pri njej stalnega in zvestega tolmača narodnih želj in potreb in ob enem svojo najvišo narodno oblast (Behorde) imeti, ki naj bi v ministerskem posvetu sedež in glas imela in se dvorna kancelarija ali kakor koli imenovala. Z eno besedo: vsak narod naj zadobi toliko samostojnosti in avtonomije, ko narod hrvaško - slavonski; potle še le bi po naših mislih Avstrija svoj pravi namen — svoj ideal — popolnoma dosegla; potle še le postala bi zares avstrijska, to je : Nemcem nemška, Magjarom magjarska, Slovanom slovanska itd. Potem še le bi avtonomija in ž njo vred ravnopravnost narodna popolnoma resnica postali, v šolah, pisarnicah in povsod v javnem življenji. Potem še le bi se vsakemu narodu pot do omike, do časti, slave in blagostanja popolnoma odprl, tako da ne bi noben narod, ki bi še vprihodnje v omiki zaostajal, vzrok tega na druge zvračati mogel; ampak bil
bi primoran, to sam sebi, svoji nezmožnosti ali pa svoji
*
-----    288-----
lenobi pripisovati. Potem bi ponehale vse tožbe o zatiranji te in one narodnosti; le tisti bi še kaj pogodrnjali, kteri mislijo, da krivico trpe, ako se jim priložnost odvzame, drugim narodom krivico delati. Pa nič zato, naj le taki možje godrnjajo in kisle obraze delajo, kolikor hočejo, kajti ravno to bo najbolj gotovo znamnje srečne prihodnosti Avstrije naše, če bodo tisti možje ali narodi, ki svoje časti in slave v poniževanji in zatiranji družili narodov iščejo, v svoji bedaliji in prevzetnosti kisle obraze delali. Nova Avstrija bi se pri tem čedalje bolje počutila, iz vseh sedanjih stisk in nadlog se rešila in toliko slavo in moč zadobila, ka-koršne do zdaj še nikdar ni imela.            (Dal. prih.)
-----   297   -----
Narodne stvari.
Glasi domorodni o novem času.
(Dalje.)
Iz Kranjskega D. A.
To vse bi se pa po naših mislih samo takrat popolnoma doseči dalo, ako bi se nova Avstrija na podlagi narodnega, a ne na podlagi historičnega federalizma zidala. In to se bo tudi prej ali pozneje zgoditi moralo. Avstrija se mora po narodnostih decentralizo-vati, ne pa po historičnih spominih, ako se hoče, da bi kaj skoro silnih prepirov in tožeb zarad narodnosti konec bilo. — Zakaj je neki centralizacija v Avstrii tako nemogoča, da se ne d& izpeljati niti s pomočjo absolutizma niti s pomočjo ustanovnosti, dasiravno se je za to pomoč tisuče milijonov potrosilo? Ali morda zavoljo historičnih spominov, zavoljo nekdanje državne samostalnosti posameznih avstrijskih dežel, zavoljo kron sv. Štefana, Va-ceslava, Zvonimira itd.?? Oj, ozrite se vsi vi, ki to trdite, ozrite se na novo Italijo, ozrite se na Napolitan-sko, in spoznajte, da bi se Avstrija že pred sto in sto leti brez najmanjše težave, brez najmanjših stroškov vkljub vsem sv. kronam in starodavnim tisučletnim ustavam pocentralizirovala in v eno, francozkemu cesar-
-----    298    -----
atvu podobno enoto izlila bila, samo ako bi bili prebi-vavci različnih kraljevin, kneževin in vojvodin ene in iste narodnosti. Le različnost narodnosti delala je centralizacijo vedno nemogočo, le zavoljo nje je v Av-strii decentralizacija in avtonomija tako silno potrebna. Ako toraj hoče decentralizacija in avtonomija svoj glavni namen doseči, naj se ravnd bolj po sedanjih, živih, narodnih potrebah, a ne toliko po mrtvih, historičnih spominih, kteri so za marsiktere narode malo veseleji od historičnih spominov  magjarskih   od   1850.   leta naprej.
Ali vprašanje je zdaj: kaj bodo Nemci in Magjari k temu rekli? — Kar Nemce zadene, mislimo, da jim ne bi to toliko sivih las delalo, ako bi skrb za omiko in povzdigo naroda slovenskega Slovencem samim prepustili , ker je obče znano, kako sila neradi se oni s slovenskimi zadevami pečajo, kako malo jim diši vse, kar koli je „windisch." — Največe težave delali bi gotovo Magjari, ki nočejo nič od tega slišati, da bi Slovake, Rusine itd. izpod svojega skrbnega varstva izpustili, da bi jih za polnoletne, sebi enako opravičene spoznali in pripustili, naj bi bil za naprej vsak svoje sreče kovač. — Izgovarjajo se, da se drže historičnega prava. Al zdaj , ko so popustili plemenitaši od svojih predpravic, ktere so nad kmetom tlačanom imeli, zdaj ko je sam svetli naš cesar od svoje podedovane absolutne oblasti, ki je bila gotovo tudi historično pravo še bolj ko supremacija magjarska na Ogrskem, prostovoljno za vselej odstopil, bi se menda spodobilo, da bi tudi Magjari svoje varvančke izpod tutorstva svojega izpustili in sicer brez takse, ker bi po tem takem le nekoliko krivice popravili, ktero so Slovanom ogrskim storili naselivši se pred 1000 leti z grozovitno silo in s krvavim mečem v rokah v njihovi zemlji, v stari zemlji slovanski.
Al Magjari trdijo, da so pod to pogodbo k Av-strii pristopili, da ostanejo dežele ogrske krone vedno skupaj. Mogoče — al takrat je vladala v deželah pre-kolitavskih mrtva latinščina povsod v javnem življenji. Nemagjari ogrski trpeli so sicer že poprej dosti pod hegemonijo magjarsko, ker so posebno bogati ma-gjarski plemenitaši vedno vodo na svoj malen obračati znali; vendar poprej se je še prestati dalo. Odkar so pa leta 1843 Magjari svoj jezik namesti latinščine vpeljali , kterega bi vsem Nemagjarom radi posilili raji danes ko jutri, — od tistega časa je ta reč v&s drugačen obraz dobila. Vse, kar Magjari „Rechtskontinui-tat" imenujejo, je postalo za Nemagjare ,,Unrechtskon-tinuitat" in tako bode ostalo, dokler se vsi skupaj k mrtvi latinščini ne povrnejo, dokler koli ne bodo jeziki Ne-magjarov po njihovih zemljah toliko veljave in pravice zadobili, kolikor je ima magjarščina med Magjari. To bo pa težko mogoče brez avtonomije v domačih narodnih zadevah, a avtonomija je nemogoča brez lastnega teritorija. Ergo — Magjari jim sicer obetajo, da jim hočejo tudi tako pravico skazovati; al Nemagjari ogrski so v tem oziru neverni Tomaži. Oni mislijo, da rav-nopravnost in avtonomijo obljubljati, pa lastnih teritor-jev ne pripustiti, se pravi človeku z eno roko kruh dajati in z drugo mu usta mašiti. Zato so Slovaki, Ru-sini, Srbi in Romani že večkrat pri Njih Veličanstvu cesarju za lastne teritorije prosili, in prej ali poznej jih bodo gotovo tudi zadobili.
„Oh tega nas Bog varuj — zdihujejo marsikteri Nemci in Magjari z baronom Eotvos-om — da bi se Avstrija po narodnostih decentralizirala, in vsem narodom enake pravice podelile, zakaj to bi Avstrijo našo gotovo usmrtilo in pokopalo."
Ako bi to res bilo, da ne bi smela Avstrija naša, ako se hoče pri življenji ohraniti, vse narode svoje z enako ljubeznijo objemati,  za vse enako skrbeti,   kar
je, kakor je obče priznano, njena prva in največa naloga , ako bi res obsojena bila, ravnopravnost enim na sežnje, a drugim komaj na palce meriti, enim skrbna mati, drugim — mačeha biti, ako bi vse to res bilo, potle morali bi popolnoma obupati nad srečno prihodnostjo njeno. Ali to ni res, vse to so le prazne domišljije tistih prenapetih Nemcev in Magjarov, ki se vseh milenih pripomočkov poslužujejo, samo da bi svoji narodnosti supremacijo nad drugimi narodi ohranili. Če bi to res bilo, da se želijo Slovani od Avstrije odtrgati in svoja lastna kraljestva osnovati, kar se jim tako rado oponaša, kadar v svoji nevolji ne morejo hvale pope-vati tistim , ki jim narodne pravice kratijo, ako bi to res bilo, Bogme! ne bi že davno Avstrije na svetu bilo. Al Slovani so vselej posebno pa leta 1848 in 1849, ko so se puntali Talijani in Magjari, in ko so celo tisti Nemci, ki zdaj Slovanom namesti, da bi jim k rav-nopravnosti pripomogli, tako radi „Seperationsgeluste" očitajo, z rovarji iz „rajha" mešetarili in kričali v Fran-kobrodu: „Wir wollen ein einiges Deutschland, wenn auch alle Throne umstiirzen und alle Diademe erblei-ehen", že takrat v viharnem času so pokazali Slovani djanskd, kako zel6 da ljubijo vsem narodom pravično Avstrijo. Vse se je mešalo, vse se je majalo; al Slovan stal je trden ko siva skala sred viharjev, zvest svojemu cesarju, zvest svoji državi. Kaj mislite, da smo Slovani pozabili, kaj ste takrat počeli! In kakor takrat, tako tudi Slavjan išče še dandanes svoje sreče le v srečni Avstrii in ž njim vred vsi drugi narodi, ktere je žalostna skušnja učila in poboljšala.
Zatoraj naj le Avstrija pod svojim novim minister-stvom brez vsega straha zastavo ravnopravnosti narodne visoko povzdigne; naj le razvitje vseh narodnosti enako podpera, naj skrbi za slovanske, romanske in magjarske šole, knjige in učitelje ravno tako, ko za nemške; naj zida in podpera akademije, vseučilišča, nenemške ravno tako ko nemške; naj se nikar ne ustraši svoje notranje uprave tako dolgo prenarejati in boljšati, da bo ravnopravnost narodna in ž njo avtonomija iz mrtve črke živa resnica postala; naj vse to stori in — o s ra moteni bodo vsi tisti hudourniki, ki jej iz ravnopravnosti vse hudo prerokujejo. Njeno zaupanje do narodov svojih ji bo obilno poplačano z neizmerno ljubeznijo in zaupanjem narodov proti njej, na kar se je bolje zanašati, ko na milijon bajonetov. Duha narodnosti, ki žuga, stiskan v preozke žlebe, vse predreti, prelomiti in pokončati , bi si v svoj prid, sebi v čast in slavo obrnila. Avstrija bi postala to, za kar je ustvarjena, za kar je od Boga odločena: varno zavetje, mogočna bramba za vse one narode, ki bi sicer sami sebi pripuščeni komaj životarili. Od kake centrifugalnosti narodne, ne samo, da ne bi bilo sluha ne duha, kakor nam priča gledd ravnopravnosti narodne vse hvale vredna Svajca, murvec Avstrija bi si kot zavetnica narodov tako slavno ime pridobila, da bi postala prva zvezda med državami svetd in kot žlahen kristal bi čedalje več sorodnih sokov k sebi privabila.                                                (Kon. prih.)
------   304    ------
Narodne stvari.
Glasi domorodni o novem času.
(Konec.)
Iz Kranjskega D. A.
V južno-vzhodni Evropi se, kakor je znano, ne manjka narodov , ki v nepopisljivo revnem in tužnem stanu že dolgo dolgo let zdihujejo in se milo ozirajo po dobrotljivi roki, ki bi jim iz nadloge pomagala. To je pravi „Hic Rhodus", za Avstrijo našo. — Blagor toraj njej, ako ne bode več pod svojim novim mini-sterstvom tistih Nemcev poslušala in ubogala, ki imajo le svoje sanjarije „vom grossen deutsehen Vaterland" za — heilige Gefuhle, — vse rodoljubje Slovanov pa za separatistične tendence; ali tistih Magjarov, ki hočejo po vsi sili druge narode le pod seboj , a ne poleg sebe kot ravnopravne, v domačih, narodnih zadevah od njih ravno tako ko sebe od Nemcev neodvisne brate imeti.
Kaj je neki Avstrija od Nemčije, ktero je vedno z obema objemala in z dobrotami obsipala, kteri za ljubav je že toliko pretrpela, toliko žrtovala in svoje lastne narode zanemarjala, kaj je neki ona od nje za plačilo prejela? To, daje še vselej na cedilu ostala in v sili in potrebi od Nemčije zapuščena bila. Naj reče kdo, da ni tako! — In kam da pelje tisto magjarsko neizmerno hlepenje po supremacii, kam da cikajo tisti „Majestatsrechte der h. ungar. St. Stefans-krone", nam pričate jasno in glasno leti 1848 in 1849.
Zatoraj proč s tistimi ,,državami" v državi, proč s tistim gospodarstvom enega naroda nad drugim. Ma-gjarom in Nemcem naj se toliko pravic in neodvisnosti podeli, kolikor je je potreba in se je vsem drugim narodom podeliti more, in kar se Magjarom d&, naj se nobenemu narodu ne odreče. Potle bo vse prav, — drugače pa težko, težko kedaj. Naj torej Nemci in Magjari, ako dobro žele celi državi in sami sebi, ako jim ni „Austriae amor" — phantasma, naj svoje vrtoglave misli po suvrenstvu iz glave puste; naj od tistih pravic, ki so si jih v teku časa na stroške drugih narodnosti prisvojili, toliko odnehajo, da bodo vsi narodi avstrijski v enako razmerje do središnje vlade prišli; naj toraj nikar ne branijo, da bi se vsi tisti narodi, ki
so bili nekdaj okoli krone sv. Štefana združeni, zdaj ž njimi vred kot popolnoma ravnopravni bratje okoli krone tistega kralja in cesarja združili, razun kterega na sveta nobenega druzega nimajo: kajti s svojim neizmernim prizadevanjem po supremacii, z delanjem države v državi bi sicer oni Avstrijo čedalje bolj slabili, in ji nazadnje še morda smrten udarec zavdali, ali svojega namena vendar ne bi dosegli. Ako bi se namreč kaj ta-cega zgodilo, česar nas večni Bog varuj! je več ko gotovo, da bi se na podlagi narodnega federalizma nova, morda še veliko veča Avstrija napravila, ali Magjari ne bi imeli v njej za en las večih pravic, ko vsak drug narod. Od tistega Magjarorszaga pa, od kterega oni vedno sanjajo, da bi v njem vse Nemagjare pod svojo hegemonijo imeli, ne bi bilo duha ne sluha, če bi ravno 100 voz starih, plesnjevih dokumentov na dan spravili in dokazali, da je pisano in tiskano, priseženo in zapečateno, da ^morajo vse dežele, ki so bile nekdaj pod krono sv. Štefana združene, nazaj pod njihovo oblast priti. Njihov Magjarorszag se je namreč že zdavnej preživel, in dandanes ne sliši drugam ko med brklarijo in staro šaro srednjega veka.
Zato bi svetovali novemu ministerstvu, naj ono, namesti da bi z nespametnim dualizmom Magjare v njihovih toliko nevarnih težnjah po supremacii podperalo, raji vse stori, kar koli je v njegovi moči, da bi ravno-pravnost narodna, ki je prvi namen in edinoprava stalna podlaga Avstriji, resnica postala. Naj Avstrijo po narodnostih decentralizira in vsakemu narodu toliko neodvisnosti in avtonomije podeli, kolikor je neobhodno potrebuje za ohranjenje in razvitje narodnosti svoje. Potem se ne bo bati dualizma; ne bo se bati države v državi, ker ne bo nikogar mikalo, v družbi in s pomočjo prevzetnih Magjarov to si pridobiti, kar nam more Dunaj sam v toliki meri podeliti, da bo vsem potrebam zadostovalo.
Pa marsikdo misli in trdi, da je to lahko govoriti ali nemogoče izpeljati, ker so narodi avstrijski preveč med seboj pomešani. Ali temu ni tako. Vzemi, dragi moj, ki to trdiš, veliki Czornigov zemljovid avstrijske ^države v roke, in videl boš, da so narodi avstrijski kompaktno skup drug poleg druzega, samo nekoliko malih, večidel nemških otokov se med Magjari, Romani in Slovani nahaja, kterim bi obveljava njih jezika v šoli, cerkvi in pisarnicah zadostovala. Ne manjka se sicer tudi druzih posameznih inorodnikov kakor tudi domačinov, ki po vsi sili hočejo tujci biti; al da bi se zarad takih mož celim deželam, celim narodom narodna pravica kratila, to bi bil narobe-svet. Tem pravim ali psevdo-tujcem je zadosti, če se jim v njih narodnost ne dreza, marveč da se jim na prosto voljo pusti, naj bodo in ostanejo tiste narodnosti, ktere koli hočejo. Saj ko bodo videli, da na pr. na Slovenskem slovenščina k kruhu pomaga tako, ko nemščina na Nemškem, bodo menda kmali plašč po vetru obrnili.
Pa naj bo za zdaj zadosti od tega. Saj se bodo menda kmali sopet deželni zbori začeli, morda že na podlagi novega Slovanom pravičnega volilnega reda — ki bodo jako imenitni, ker se jim bo neki v smislu oktoberske diplome v obravnavo izročilo vse, kar ni naravnost za državni zbor odločenega. Najimenit-neje in zares vse hvale vredno je pa to, da se novo ministerstvo neče s kakim novim oktroiranjem a la Schmerling prenagliti, ampak da hoče tudi držav-nopravne razmerein notranje zadeve avstrijske deželnim zborom v pretres in v obravnavo izročiti. Takrat se bo gotovo živo priporočalo to in uno, ali pravo bodo vendar deželni poslanci težko prej zadeli, dokler se ne bodo zedinili v tem nasvetu: „Avstrija nova naj se osnuje na podlagi  narodnega federalizma",
-----    305    -----
ker to je najbolja, edinoprava pot do prihodnje sreče, slave in mogočnosti avstrijske monarhije. Vendar pri vsem tem naj ne tajimo, da poglavitna reč je in ostane vedno: ravnopravnost vseh narodov. Zato nam je tudi skoro vse eno, naj zmaga ta ali una stranka, naj se nova Avstrija zida na podlagi historičnega ali narodnega federalizma ali pa še cel6 na podlagi dua-lizma; nam je skoro vse eno, naj se d& prednost ok-toberski diplomi ali prenarejenemu februarskemu patentu ali — kar bi morda še najbolje bilo — ogrsko-hrvaški ustavi, potem, ko bi se vse iz nje odstranilo, kar ni več v sedanjem času za rabo, samo da besede Njih Veličanstva cesarja našega: „Vsi enaka bremena — vsi enake dolžnosti", v kterih je zapovedana ravnopravnost narodna, resnica postanejo, pa bomo popolnoma zadovoljni. Brez ravnopravnosti narodne pa: adio mondo!