1009 Miloš Mikeln Zgodba za vse čase, zgodba brez konca Ko seje to začelo, pred poldrugim letom, in kakor je bilo tedaj napovedano, naj bi se končalo kot lagoden sprehod po uhojenih stopinjah poprej opravljenih zveznih ustavnih sprememb, se mi je zdelo nesmiselno in odveč, kar sem tudi napisal v podobni anketi Sodobnosti, kot je ta. Zato smo tedaj v pisateljskem društvu formulirali zahtevo: najprej nova slovenska ustava, šele nato se pogovarjajmo o jugoslovanski ustavi. Spočetka je bila to herezija, pod pritiskom naglo zoreče javne zavesti pa je to tezo povzela tudi slovenska etablirana politika. Čas nam zelo hitro teče te čase. Če mi je dovoljeno malo grenkega zadovoljstva: moja generacija, ki je zapravila vse življenje v spopadih za svobodnjaški socializem po meri severozahodne Evrope, kjer je v resnici rojstni kraj avtentične socialistične misli, zdaj, dve desetletji po zadnjem hudem porazu 1971/72, vsaj na stara leta doživlja zakasnelo zadoščenje. Tako je iz dopolnil slovenske ustave nastalo nekaj čisto drugega, kot so načrtovali prvotni pobudniki teh dopolnil: namesto liturgičnih besednih vaj na vnaprej dano in znano intonacijo o proizvajalcu, ki razpolaga z vso družbeno reprodukcijo itn. itd., kot smo jih poslušali zadnja desetletja, je 1010 Miloš Mikeln ustavna komisija slovenske skupščine pod pritiskom javnosti in v dolgotrajnem naporu, za katerega zasluži vse priznanje, jasno zarisala smer, ki naj nas v kratkem pripelje do moderne, resnično demokratične in pluralistične slovenske ustave, obenem pa jasno napoveduje tudi slovenske zahteve in slovenski delež pri oblikovanju nove ustave sodobne jugoslovanske federacije. Če to slednje nikakor ne bi šlo, če Jugoslavije pri najboljši volji ni mogoče preoblikovati v sodobno zvezno državo svobodnih državljanov in enakopravnih narodov in narodnosti, pa nas bo ta pot, začrtana s sedanjimi amandmaji, legalno vodila k premisleku o samostojni državi Sloveniji in, če nam premislek tako pokaže, k ustreznim legalnim in legitimnim dejanjem v to smer. Zadovoljstvo Slovencev s tem, kar se je zgodilo v naši skupščini 27. septembra 1989 ob 19.20, je upravičeno. Za kako evforijo pa ni vzroka. Izkazana ljudska volja je eno, njeno uresničevanje pa je vedno bilo in bo nekaj drugega. Na marsikaterem področju bodo še hude bitke, vidne in skrite. Za oblast in za denar. Od slednjih, na primer: z realno negativnimi obrestmi na kredite, dodeljene samo tistim, ki so bliže koritu, se prelivajo iz drugih delov države milijarde dolarjev, ali, zvezna vlada in narodna banka predpišeta visoko obvezno rezervo poslovnih bank, pa je šlo iz Slovenije nekaj sto milijonov dolarjev, ali, vzdržujeta nerealno visok tečaj klirinškega dolarja, pa spet gredo stotine milijonov iz žepov bolj uspešnih v žepe manj uspešnih, in tako naprej, ne da bi večina ljudi vedela, za kaj gre, in ne da bi se to jasno videlo, v nekaterih primerih pa tudi sploh dalo natančno izračunati. Ozadje napadov na »slovenske sporne amandmaje«, na videz brezumnih, je torej v resnici zelo umno: denar in oblast. Glede prvega sem že nekje javno rekel: narodni dohodek na prebivalca je v Sloveniji, okroglo, 5000 dolarjev, jugoslovansko povprečje je 2500 dolarjev - torej, če se komu posreči spraviti osebno in družbeno »porabo« v Sloveniji na jugoslovansko povprečje, bo ožel iz nje pet milijard dolarjev letno; pa tudi če je ne bi spravil čisto na povprečje, lahko dobi iz nje velike milijarde. To pa nikakor niso mačje solze. S takim denarjem se pa že da kaj početi. Potem se da mirno izgubiti milijon delovnih dni na en sam dan na enem samem mitingu, saj to plačajo drugi. Kako plačajo - o, za to je tisoč in ena metoda. Nekaj sem jih spotoma omenil, jih je pa še in še. Poglejmo Češko, ki je bila leta 1938 v vrhu evropskega standarda in gre odtlej z njo samo navzdol, in druge poučne primere. Zato je na vseh nacionalbolj še viških zborovanjih te dni tako pomembno poudariti, da hoče biti Slovenija drugačna od drugih, da se izmika povprečju, da hoče biti nad njim - če povzamem samo najbolj umirjene obtožbe in pustim vihtenje sabelj in podobne norije ob strani. Glede drugega, oblasti, pa: vse rohnenje o separatizmu in sebičnosti in odcepitvi Slovenije so demagoške parole avtokratskih politikov, ki hočejo v svojih okoljih in v celi državi za vsako ceno obdržati svojo enostrankarsko oblast, pa jim je seveda slovenski model moderne pluralistične družbe nevaren kot kuga, ki more kaj naglo okužiti tudi njihove, zdaj še z demago-škimi polresnicami in čistimi lažmi zmedene in zapeljane podložnike. Tako smo soočeni z vsem primitivizmom, ki neizogibno spremlja izbruh take balkanske šovinistične avtokracije, v kateri dobijo prvo in 1011 Zgodba za vse čase, zgodba brez konca glavno besedo razgrajači, rokohitrci in sleparji na vseh področjih, od politike, prava in ekonomije do žurnalizma in književniških sestankov in književnih Novin. Stara zgodba. Oblast in podložništvo. Povsod na svetu stara in hkrati tako ali drugače vedno nova. Zgodba za vse večne čase, zgodba brez konca. Da bo podložništva na Slovenskem te naše čase malo manj, naj pripomorejo ti ustavni amandmaji in za njimi nova slovenska ustava, ki jo je treba začeti delati takoj.