Leea Klemola režiserka Živa Bizovičar premiera 4. aprila 2025 Kokkola Slovensko ljudsko Slovensko ljudsko gledališče Celje gledališče Celje blagajna informatorka-organizatorka URŠKA ZIMŠEK strokovna delavka URŠKA PLANINC direktor +386 (0)3 4264 208 MIHA GOLOB blagajna@slg-ce.si dramaturginja Blagajna je odprta vsak delavnik TATJANA DOMA od 9. do 12., ob sredah tudi od 15. do 18. ure, ter uro pred lektorica začetkom predstave. ŽIVA ČEBULJ tehnična vodja tajništvo ALEKSANDRA ŠTERN vodja uprave LEA TOMAN vodja programa telefon DAŠA SKRT +386 (0)3 4264 202 +386 (0)3 4264 214 centrala dasa.skrt@slg-ce.si +386 (0)3 4264 200 e-naslov marketing in odnosi z javnostmi lea.toman@slg-ce.si KATJA GOREČAN KATARINA PLANTOSAR svet SLG Celje +386 (0)3 4264 205 +386 (0)51 651 821 ŽIVA ČEBULJ pr@slg-ce.si SIMONA POSINEK BRIGITA TRATNIK koordinatorka in organizatorka MARKO ZEBEC KOREN kulturnega programa (namestnik predsednice) URŠKA VOUK MAJA VOGLAR +386 (0)31 670 957 (predsednica) urska.vouk@slg-ce.si strokovni svet SLG Celje producentka LUCIJA HARUM MOJCA REDJKO URBAN KUNTARIČ +386 (0)51 241 173 MOJCA MAJCEN mojca.redjko@slg-ce.si ŽIGA MEDVEŠEK SLAVKO PEZDIR vodja pravne službe TJAŠA ŠULIGOJ dr. ANTON ŠEPETAVC 2+386 (0)40 815 110 tjasa.suligoj@slg-ce.si SLG Celje Gledališki list www.slg-ce.si sezona 2024/25 Zasedba 6 Leea Klemola 8 Intervju z avtorico Leeo Klemola 10 Intervju z režiserko Živo Bizovičar 18 Nik Žnidaršič Nekaj besed o jeziku, 26 smislu in spolu Maša Milčinski Med Kokkolo in Zasavjem: 38 Iskanje skupnega jezika Prvič v SLG Celje 40 Zasedba in vsebina 44 predstave v angleščini Leea Klemola igrajo Kokkola martti piano larsson minna huhta Urban Kuntarič Eva Stražar arijoutsi zacharias prittinen seija huhta Kokkola Lovro Zafred Barbara Medvešček arktična tragikomedija reijo huhta prva slovenska uprizoritev harri lömmark Damjan M. Trbovc David Čeh premiera 4. aprila 2025 marja-terttu zeppelin saku zeppelin Lučka Počkaj Aljoša Koltak prevajalka vili autio tiippanainen katariina känsäkangas Julija Potrč Šavli Gregor Zorc, k. g. Jagoda Tovirac prevajalec v zasavsko narečje maura zeppelin seppo lempiälä Jaša Drnovšek Maša Grošelj Žan Brelih Hatunić režiserka Živa Bizovičar dramaturg Nik Žnidaršič scenograf Lin Martin Japelj kostumografka Nina Čehovin vodja predstave frizerka avtor glasbe Zvezdana Kroflič Štrakl Sibila Senica Gašper Lovrec šepetalka garderoberki oblikovalec svetlobe Breda Dekleva Nika Fartelj, Maja Zimšek Andrej Hajdinjak lučni mojster krojačica Andraž Ratej Anita Kragelj lektor za zasavsko narečje Jaša Drnovšek tonska mojstra šivilja Drago Radaković, Mitja Švener Ivica Vodovnik lektorica rekviziterka odrski mojster Živa Čebulj Ivana Matuzović Gregor Prah oblikovalec in izdelovalec tjulnja dežurni tehnike tehnična vodja Gregor Lorenci Rado Pungaršek Aleksandra Štern asistentka kostumografke oblikovalka maske in frizerka pomočnik tehnične vodje Zala Jenček Andreja Veselak Pavlič Rajnhold Jelen asistentka lektorjev (študijsko) Maša Milčinski Uprizoritvene pravice zastopa agencija Nordic Drama Corner. 6 SLG Celje Kokkola 7 Zasedba Leea Klemola Leea Klemola je ena najbolj zanimivih in vznemirljivih gledaliških ustvarjalk na Finskem. Avtorica, ki je kariero začela kot igralka, prebija meje gledališča in ustvarja izrazne oblike, ki so nove, drzne in iskrene. V njenih dramah sta vulgarno in sveto neločljivi, meje med človekom in živaljo pa zabrisane. Najbolj znano delo Leee Klemola je Arktična trilogija. Njen prvi del, Kokkola (2004), je divja tragikomedija, ki je v finsko gledališče vnesla popolnoma nov glas in slog ter požela odobravanje doma in v tujini. Druga dva dela trilogije, Kohti kylmempää (V mraz, 2008) in New Karleby (Novi Karleby, 2011), sta neolepšano in inteligentno nadgradila tematiko mraza, ljubezni in hrepenenja. V nasprotju z Arktično trilogijo, ki se dogaja v širnih, odprtih prostorih in velikih skupnostih, se drama Jessikan pentu (Jessikin mladič, 2012) osredotoča na eno samo družino. Ta absurdni in ganljivi prikaz človeške odvisnosti od tehnologije in hrepenenja po povezanosti je še en primer avtoričinega edinstvenega pristopa k odnosu med ljudmi in naravo. Njeni najnovejši drami sta Delavnica ročnih spretnosti (Minä, askartelija, 2021) in Arktične igre (Arktiset leikit, 2019). »Ko odstranimo vrhnjo plast civilizacije, je človek bolj žival kot človek. Klemola vleče provokativne poteze, pa naj se osredotoča na odnos med materjo in sinom, moškim in žensko ali pa med človekom in živaljo. Njen svet je poln preobrazb: človek lahko postane tjulenj, nekomu lahko zraste rep. Živali ali Foto osebni arhiv čudna bitja aktivno delujejo in lahko jih jemljemo resno. Lisaste hijene so nedolžni, nesrečni in potrebni samski moški. Klemola v svojih dramah prikazuje ambivalentnost med civilizacijskim nadzorom in nepredvidljivostjo narave. Njena ekopolitika preizprašuje premoč in plemenita prizadevanja človeške vrste ter nas moralno-filozofsko izzove, naj poskušamo videti in razumeti živali zgolj kot Druge, Drugačne.« - Hanna Helavuori, TINFO News - Writing for the Stage 8 SLG Celje Kokkola 9 Intervju z avtorico Leeo Klemola Večkrat ste poudarili, da pri svojem delu ne sledite nobeni metodi ali se ji vsaj poskušate izogniti. Pa me vseeno zanima, Gledališče je kraj kaj vas v gledališču najbolj intrigira. Kaj je osrednji element vašega gledališkega jezika? onstran politike Zame je gledališče kraj, kjer se lahko preneha z laganjem in se začne končno govoriti resnico. Gledališče je kraj onstran politike in morale. Gledališče je kraj, kjer je mogoče ljubiti tisto, in morale česar v civilu ne bi mogli. Kakšno moč ima po vašem mnenju gledališče in kakšen prostor izražanja daje vam? Moč gledališča je v povezovanju živih. V tem, da so na odru in v dvorani smrtniki, ki so v tistem trenutku skupaj. Zavedanje, da ima življenje začetek, sredino in konec in da smo zdaj tukaj skupaj, povezuje gledalce in igralce. Svojo kariero ste začeli kot igralka. Kako vam igralska izkušnja pomaga pri pisanju in režiji? Kako poteka vaše delo z igralci? Poskušam napisati vloge, ki bi jih hotela sama igrati. Za igralca ni nič bolj mučno kot to, da mora reševati slabo dramaturgijo, uporabljati neživljenjski jezik ali igrati papirnate like. Leea Klemola (1965) je ena najbolj radikalnih in priznanih finskih dramatičark in režiserk. Svojo kariero je začela kot igralka in Besedilo Kokkola (2004) je prvo besedilo vašega Arktičnega za svoje delo prejela več nagrad, med drugim dvakrat nagrado cikla, kasnejše dele ste napisali skupaj z bratom Klausom. jussi, najvišje finsko priznanje za igro, za filma Neitoperho Kokkola bo prvo vaše besedilo, ki bo uprizorjeno v Sloveniji. in Kerron sinulle kaiken. Njene zgodnje igre Nore ženske, Nam lahko poveste kaj več o nastanku Kokkole? Od kod ideja Seksualnost in Dnevnik Anne Krank zaznamujeta provokativen za tragikomedijo, postavljeno v majhno finsko mesto? stil in namerna odsotnost dobrega okusa. Glavne teme njenega Doma sem iz Kokkole, majhna skupnost je zame idealna opusa so sram, telo, seksualnost ter ljubezen in družba. V skupnost. Skupnost mora biti tako velika, da imajo dejanja Helsinkih je ustanovila gledališče Aurinko (Sonce), v katerem je vsakega človeka posledice za druge ljudi. Zame je idealna bila krstno uprizorjena večina njenih besedil. Besedilo Kokkola skupnost tista, v kateri je treba shajati tudi z ljudmi, ki jih ne (2004) je prvo besedilo njenega Arktičnega cikla, kasnejše dele prenašaš. Z delom Kokkola je povezanih več pomembnih tem, je napisala skupaj z bratom Klausom. Kokkola bo prvo njeno ena od njih je moja ljubezen do mraza, ledu in snega. V igri besedilo, ki bo uprizorjeno v Sloveniji. raziskujem to ljubezen, pa tudi vpliv geografije na mentaliteto. Sprva sem nameravala dogajanje postaviti na Grenlandijo, v S slovensko praizvedbo arktične tragikomedije Kokkola se Nuuk, ampak izšlo se je tako, da se dogaja v Kokkoli. Igra je prvič predstavljate slovenski gledališki publiki. Veljate za eno fizično umeščena v Kokkolo, psihično pa na Grenlandijo. najbolj radikalnih in priznanih finskih dramatičark in režiserk. Kakšno gledališče vas zanima? Kokkola je mesto na robu Finske, ob morju. V slovenskem merilu Mogoče lažje odgovorim, kakšno gledališče me ne zanima. Kokkola s skoraj 50.000 prebivalci sploh ni majhno mesto. Res pa Ne zanimajo me popolna telesa, ki čudovito pojejo. Ne zanimajo je, da je zanj značilno maloštevilno prebivalstvo, specifično narečje me vizualni presežki. Ne zanimajo me zagotovljene uvrstitve na in hude zime. Gre za majhno in izolirano skupnost, ki v mnogih festivale. Ne zanimajo me »dobro narejene igre«. Zanimajo me ozirih spominja na obrobne slovenske vasi in mesta. Kakšne so še pravi ljudje na odru. Pa s tem ne mislim tega, da ne bi igrali. posebnosti ljudi v Kokkoli? Kakšno je življenje v Kokkoli? 10 SLG Celje Kokkola 11 Kokkola je bila raj. Nisem se hotela preseliti iz Kokkole in se tudi ne bi, če ne bi šla na Akademijo za gledališče v Helsinke. Kokkola ni bila rasistična, ni bila homofobna in tudi zelo močne ženske je to okolje preneslo. Igra Kokkola je izkaz ljubezni do tega mesta, čeprav je to mogoče težko razumeti. Zakaj ste se odločili za uporabo kokkolskega narečja in kaj prinaša uporaba narečja? V slovenskem gledališču se za uporabo narečja ustvarjalci pogosteje odločajo v komediji za dosego komičnega učinka in ne toliko zaradi avtentičnosti likov in dogajanja. Na Finskem uporaba narečja v gledališču ni nič neobičajnega. Če je finsko dramsko besedilo napisano v knjižnem jeziku, to pomeni, da je scenarist zelo nenadarjen. Knjižni jezik ni živ jezik. Pogosto se v finskih dramskih besedilih uporablja nekakšen splošen pogovoren jezik. Na Finskem je veliko narečij, med katerimi ni vzpostavljene hierarhije. To drugod pogosto težko razumejo. Finska je sestavljena iz več plemen, vsako od njih ima svoje narečje, in ta narečja so si enakovredna. Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Urban Kuntarič Kakšne so značilnosti in posebnosti kokkolskega narečja? Kokkolsko narečje ni preveč izrazito. Zaznamovano je predvsem z odnosom govorca in besednim redom. Značilnosti narečja so na primer želja, da se nekaj pove čim bolj bahavo in spretno, pa jezikovne igre. V kokkolskem narečju je mogoče prepoznati zavedanje načina uporabe jezika, najbolj cenjena lastnost pa je jezikovna nadarjenost. Poleg tega se veliko uporablja kletvice, toda treba se je zavedati, da pri tem niti slučajno ne gre vedno za izraz agresije. Kletvice delujejo kot neke vrste ločila, kot vejice in pike, pomagajo določiti ton. V finščini obstaja zelo širok nabor kletvic, ki so res fantastične. V svojih dramskih besedilih pogosto kot dramske like vključujete živali. V Kokkoli so to tjulenj, v katerega se spremeni ena od protagonistk, in lisice. Zakaj vas zanima vključevanje živali v vaše dramsko pisanje? Na začetku me je zanimala etologija – obnašanje živali. In še vedno me. To je najbrž glavni razlog. Kako se kot režiserka spopadate z izzivom, ko se na odru pojavijo živali? Različno. Kokkola je bila prva predstava, v kateri se pojavi žival, in sicer tjulenj. Pa še tu je šlo v resnici za Marjo-Terttu, oblečeno v tjulnja. Kasneje so se pojavile številne druge živali. 12 SLG Celje Kokkola 13 Človek pravzaprav ne more povedati ničesar o živalih na odru. To bi lahko naredile edino živali same, torej bo treba počakati na živalsko gledališče. Živali v človeškem gledališču pa konec koncev vedno govorijo o ljudeh, o njihovem pogledu na živali. Če postaviš na oder živali, se moraš odločiti, kako se jih bo dojemalo. V predstavi Novi Karleby sem imela lisaste hijene, predstavljale so različne družbene sisteme. Lisaste hijene imajo matriarhalno diktaturo. Sicer pa so bile kot ljudje. Kako pomembna je narava ali vpliv narave na ljudi v vaših dramah? Prepričana sem, da sta narava in ustvarjalnost ista stvar. Resnično verjamem, da je narava tista ustvarjalna sila v nas. Če bo narava uničena, bo to pomenilo tudi konec ustvarjalnosti. V ospredje svojega dramskega pisanja postavljate tudi odnos med moškim in žensko. Kakšni odnosi vas najbolj zanimajo? Odvisno. Človek ni vse življenje enak. Toda pogosto je v mojih besedilih tako, da so ženske nepredvidljive in nore, zasledujejo svoje strasti, medtem ko moški skrbijo za druge. Žan Brelih Hatunić, Gregor Zorc V Kokkoli je dogajanje postavljeno na številna prizorišča, od notranjosti avtobusa do bara in različnih eksterierjev. To gotovo predstavlja izziv režiserju in scenografu, kakšen dogajalni prostor ustvariti na odru, da bi v njem lahko zaživel vaš svet. Kako ste se s tem spopadli v svoji uprizoritvi Kokkole? V predstavi je bil na odru pravi avtobus, ki so mu odstranili dovolj teže, da je statično oder to zdržal. Bar je bil postavljen tako, da se ga je dalo enostavno premikati. Tla so bila bela, in ko bara ni bilo na odru, je nastal ledenik. Avtobus smo omehčali z osvetlitvijo. Erkki Saarainen je vrsto let sodeloval z mano kot scenograf. Za Slovence je Finska stereotipno dežela Božička, severnih jelenov, severnega sija, večne teme, debele snežne odeje, jezer, gozdov, belih noči in savne, država z dobro socialno varnostjo, dolgo tradicijo enakopravnosti in razvito demokracijo, po drugi strani pa dežela z visoko stopnjo alkoholizma in samomorov. Vse to je čuden preplet. So naše predstave popolnoma napačne? Kako vi doživljate svojo domovino? Hmmm. Finsko vidim kot del Arktike. Mislim, da so naš sorodni narod v resnici Grenlandci. Na Grenlandiji sem preživela veliko časa in tamkajšnji ljudje so res podobni Fincem. Tudi po statistikah, povezanih z nasiljem in alkoholizmom. Severna lega Finske je zelo vplivala na razvito enakopravnost; nekje 14 SLG Celje Kokkola 15 globoko v nas je jasno zavedanje, da potrebujemo oba spola, če hočemo preživeti. Rada imam finske moške, ker jim ni težko na primer starke videti kot lepe. Finski igralci si lahko na odru želijo tudi kravo. Zunanji videz ni vse. To je zdravo in lepo. Pa tudi ženske si lahko na odru vzamejo toliko prostora, kot hočejo. Ni se jim treba pomanjšati. Ego finskih moških prenese močne ženske. Lik Marje-Terttu je napisan za dobrih šestdeset let starega moškega. Ni napisan za žensko. Igralec mora igrati Marjo-Terttu čisto resno, kot bi igral svojo notranjo žensko. Tu ne gre za nikakršen drag. V nasprotnem primeru bi nasilni prizor med Sakujem in Marjo-Terttu postal mučen. Marja-Terttu v tem prizoru nikakor ne sme izpasti kot žrtev. To mi je zelo pomembno. S čim se trenutno ukvarjate? Pišem dramsko besedilo. Delovni naslov je Ptičarjevo trpljenje. Pišem ga skupaj z bratom, Klausom Klemolo. Pogovarjala se je Tatjana Doma Intervju je iz finščine prevedla Julija Potrč Šavli Gregor Zorc, Lučka Počkaj 16 SLG Celje Kokkola 17 Živa Bizovičar Intervju z režiserko Živo Bizovičar Vsaka režija je intenziven proces, ki povezuje nove ljudi v nove enačbe Živa Bizovičar je ena najbolj prodornih režiserk mlajše generacije, s svojim avtentičnim in senzibilnim gledališkim jezikom pa se loteva predvsem avtorskih projektov. Njene študijske produkcije so gostovale na Festivalu Borštnikovo srečanje, Festivalu kulture Kostanjevica, v Skopju in na Reki. Za režijo Zajčeve Jagababe je prejela študentsko Prešernovo nagrado. V SNG Drama Ljubljana je v sklopu projekta Čakajoč Supermana režirala predstavo Žene v testu, ki je prejela Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva. Celjski publiki se je v lanski sezoni predstavila z režijo avtorskega projekta Juriš, za katerega sta z dramaturgom Nikom Žnidaršičem prejela Borštnikovo Foto Nika Curk nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo. Tokrat se v Celje vrača z režijo prve slovenske uprizoritve komedije Kokkola sodobne finske dramatičarke Leee Klemola. Kdaj si ugotovila, da se želiš v življenju izražati skozi gledališče? Po osnovni šoli sem začela obiskovati dramsko-gledališko smer na SVŠGUGL. Gledališče me je torej zanimalo že od malega, prav tako režija, čeprav se je to takrat izražalo drugače. Za režijo sem se dokončno odločila nekje pri šestnajstih, sedemnajstih letih. 18 SLG Celje Kokkola 19 Gregor Zorc, Maša Grošelj, Eva Stražar, Lučka Počkaj 20 SLG Celje Kokkola 21 Tvoja ustvarjalna pot je impresivna. Kar tri tvoje predstave so obdobju. Hkrati je tako gledališče lahko mnogo bolj vpeto v bile nagrajene, Jagababa z akademijsko Prešernovo nagrado, družbena in politična dogajanja našega časa. tvoja prva predstava na profesionalnem odru, avtorski projekt Žene v testu, je prejela niz nagrad, med njimi tudi Kakšen je tvoj odnos do dramskega besedila? prestižno Borštnikovo nagrado, za avtorski projekt Juriš pa Odvisno do katerega. Večinoma me zanimajo besedila, sta skupaj z Nikom Žnidaršičem prejela Borštnikovo nagrado. ki so v svoji formi odprta, pogosto poetična, ki zahtevajo Lahko rečeva, da si prejela več nagrad, kot si zrežirala jasen režijski koncept in vzpostavitev konteksta. Kokkola to predstav. Je taka popotnica vzpodbuda ali breme za mlado ni. Besedilo je izjemno kvalitetno, situacije so jasne in zaradi gledališko ustvarjalko? avtoričine preciznosti prostora za reinterpretacije pravzaprav ni Zame je bila vzpodbuda. Nagrade so mi omogočile, da ali pa vsaj ni potreben. Točno to me je tudi pritegnilo – moram so mi že od začetka zaupali s projekti, ki jih izbiram sama. To se namreč ukvarjati s precej obrtniško režijo, komičnega mi ni je ogromen privilegij. Prvih uspehov nikoli nisem jemala kot treba odkrivati, ker že obstaja – moja naloga je le, da nastavim breme – mislim, da sem enako ambiciozna z njimi, kot bi bila brez natančne parametre, da komično pride do gledalca. To je zame njih. Prav tako se nisem počutila ujeto v neko estetiko ali smer dobra vaja v natančnosti in razumevanju dramske situacije, s gledališča, ki je bila pojmovana kot uspešna. Naslednja leta si čimer se že res dolgo nisem ukvarjala. namerno jemljem kot leta raziskovanja različnih pristopov in tem. V svojih avtorskih projektih se pogosto ukvarjaš s slovensko Kakšno moč ima po tvojem mnenju gledališče in kakšen zgodovino. Zakaj te ta tako zelo zanima? prostor izražanja daje tebi? Verjetno gre za iskanje lastnega mesta in identitete znotraj Mislim, da gledališki ustvarjalci pogosto podcenjujemo nekega naroda. Hkrati me zanimajo tudi paradoksalne pozicije moč gledališča in vpliv, ki ga ima lahko ena predstava na človeka, paradokse pa je kdaj lažje razbrati iz zgodovinskih posameznika. Želim si, da bi lahko rekla, da ima gledališče dogodkov. Zanima me rekonstrukcija simbolov, kaj vse vsebujejo, tudi vpliv na družbo, ampak sama v to še ne verjamem, kar ne kaj jih generira, kako so nastali. Hkrati sem po naravi taka, da težko pomeni, da o tem ne sanjam in si za to ne prizadevam. Zame je pridem do končnih odgovorov, vedno se mi porodi še kakšen zakaj gledališče prostor samorefleksije, z veseljem opazujem, kako in kaj pa če in kako. Zato tudi rada delam avtorsko – ta vprašanja me predstave spreminjajo, kako spreminjajo moja gledišča, kako so namreč nujna, hkrati pa te časovni okvir prisili v zapiranja. Tako me izkušnje režije oblikujejo. Vsaka režija je intenziven proces, ki mi kdaj postane lažje razumljivo, kaj me zares razjeda. povezuje nove ljudi v nove enačbe. Uživam v opazovanju sebe v teh stikih. Hkrati je pomemben del tudi predpriprava, ki je vedno V slovenskem gledališkem prostoru je malo režiserjev, ki se z učenje in vaja v koncentraciji, čas refleksije in oplajanja. V teh afiniteto in uspehom lotevajo komedij. Kakšen je tvoj odnos časih sem vedno neskončno srečna, lepo mi je, ko čutim, da moji do komedije? možgani delujejo in proizvajajo ideje. Zelo pozitiven. Komedije imam rada, mislim tudi, da gre za spoštovano obrt. Hkrati pa sem videla zelo malo dobrih komedij. Pogosto se lotevaš avtorskih projektov, Žene v testu, Juriš, Boško in Admira, pri katerih besedilo pišete ustvarjalci Zakaj se po tvojem mnenju komedija ne more otresti oznake predstave v času nastajanja projekta. Predstavljajo avtorski manjvrednega žanra v primerjavi s tragedijo ali drugimi projekti zate večji izziv ali večji prostor svobode kot režija resnimi žanri? besedil drugih avtorjev? Iskreno se mi ne zdi, da bi imela komedija oznako Avtorski projekti so vsekakor zahtevnejši – zahtevajo večji manjvrednega žanra. Pogosto se celo izreče, da je dobro premislek, pripravo, suverenost. Zahtevajo več časa, natančnosti, komedijo najteže zrežirati. Problem je, da so predloge za eksaktnosti – seveda pa so tudi večji prostor svobode. Zame komedije pogosto slaboumne, da je humor problematičen, ni nič slajšega, kot je krojenje projekta z ničle, nabirati material, zastarel in poceni in da vsekakor ne more zabavati publike odkrivati nove strukture. Užitek je z lastnimi postopki raziskovati tega tisočletja. Komedije imajo zaničevalno oznako v kontekstu teme, ki me intrigirajo in nagovarjajo v nekem določenem poceni in plehkega gledališča, ki predpostavlja, da je publika 22 SLG Celje Kokkola 23 neumna in da je takšen njen nivo dojemanja humorja. Komedija kot splošni žanr, s pomembno in pogosto politično in izrazito družbeno angažirano zgodovino, pa to vsekakor ni. Res pa je, da pri uprizarjanju teh besedil pride do odsotnosti družbenega konteksta. Kar je bilo relevantno in šokantno leta 1664, pač ne more biti relevantno in šokantno danes. Če se ne motim, se z režijo Kokkole prvič lotevaš komedije. Kaj te je pri tem besedilu pritegnilo? Morda bi lahko kot komedijo poimenovala predstavo Požar, ki sem jo delala v drugem letniku Akademije. Sicer pa ja, to je moja prva profesionalna komedija. Besedilo me je pritegnilo predvsem zato, ker je inteligentno. Hkrati mi je svet Kokkole na neki način zelo domač. Spominja me na moje domače kraje. Like sem z vsemi njihovimi napakami hitro vzljubila, vsi so mi pri srcu in zdi se mi, da jih razumem. Hkrati besedilo od mene zahteva precizno in usmerjeno režijo, kar mi ustreza. Odločili ste se, da boste Kokkolo uprizorili v narečju. Zakaj? Besedilo zahteva spuščen, pogovorni jezik. Pogovorni jezik Zala Jenček, Nina Čehovin, Živa Bizovičar, Andrej Hajdinjak, Amadej Canjuga, Lučka Počkaj, Aljoša Koltak, Nik Žnidaršič, v gledališču je pogosto neka ljubljanska spakedranščina, skratka Lin Martin Japelj, Gašper Lovrec, Jaša Drnovšek, Jagoda Tovirac, Zvezdana Kroflič Štrakl, Ivana Matuzović nek umeten kvazijezik, ki ne more prenesti emocij in poant tega besedila. Hkrati govorimo o majhnem kraju, zato se mi je v luči decentralizacije zdelo nujno, da uporabimo narečje. Nisem pa želela posegati po že zaznamovanih narečnih, kot sta gorenjsko in štajersko, ki svoje mesto pogosto najdeta v komedijah ali nadaljevankah, ki naj bi bile komične. Tako smo prišli do zasavskega, specifično trboveljskega narečja. Jezik mora imeti tudi neko trdoto, zadrtost in sebi lastne specifike. Kaj te čaka v nadaljevanju te sezone? Začetek deljenega študija v Prešernovem gledališču Kranj, kjer po adaptaciji Nika Žnidaršiča delamo roman Kathy Acker Don Kihot, ki je bila sen. Gre za zelo specifično avtorico, ki je v slovenskem prostoru precej neznana in ki bo pri nas uprizorjena prvič. Pogovarjala se je Tatjana Doma 24 SLG Celje Kokkola 25 Nik Žnidaršič Nekaj besed o jeziku, smislu in spolu Leea Klemola Leea Klemola (1965) je otroštvo preživela v Kokkoli in v devetdesetih študirala igro v Helsinkih. Že med študijem je s petimi kolegi ustanovila eksperimentalno gledališko skupino Aurinko (Sonce), ki je delovala brez stalnega prostora, institucionalnega zaledja ali hierarhije – delovali so na presečišču gledališča, performansa in multimedijskih projektov. Yvette Jankó Szép jo v članku O drugih ledenih dobah (arktične utopije v trilogiji Kokkola Leee Klemola)1 označi za tipično predstavnico generacije finskih gledaliških ustvarjalcev, ki ne razlikujejo med avtorskimi funkcijami, kot so dramatik, dramaturg, režiser in Maša Grošelj, David Čeh, Barbara Medvešček, Eva Stražar igralec kot avtor – te ločnice dojemajo kot umetne. Kreativni proces v gledališču Leee Klemola je s pisanjem teksta integriran in povezan na že skoraj utopičen način. To generacijo Szép označi za »izgubljeno«, vanjo pa uvršča gledališčnike, ki so študirali v istem obdobju kot Klemola, v času, ko so bili »vsi« tabuji že prelomljeni, zato so lahko na ruševinah (de)konstruiranih tradicij igrivo eksperimentirali in zgradili svojo lastno avtorsko poetiko, ki je izrazito nehierarhična. Klemola se kot igralka izogiba sodelovanju z avtoritarnimi moškimi režiserji in v resnici odklanja vsakršno vrsto avtoritarnosti, sploh če je združena s patriarhalno podobo moškosti, ki je z njo pogosto povezana. Besedilo Klemola je besedilo Kokkola napisala leta 2004, premierno pa je bilo uprizorjeno v njeni režiji istega leta v mestnem gledališču v Tampereju, ki ga je tudi naročilo. Gledališče jim je omogočilo dolgo raziskavo in dolg proces, zato je lahko besedilo na vajah dopolnjevala in popravljala. Zanj je prejela nagrado za najboljše finsko besedilo leta 2005. S tem besedilom in kasnejšimi deli Arktičnega cikla, kot je poimenovala trilogijo iger, ki sta jih napisala skupaj z bratom Klausom, ki je tudi igralec, je začela razvijati kvazidokumentarno pisateljsko metodo, s katero pišeta za specifične igralce 26 SLG Celje Kokkola 27 1 Jankó Szép, Yvette. »Of Other Ice Ages. Arctic Utopias in Leea Klemola’s “Kokkola” Trilogy.« Symbolon letn. 14, št. 25, 2013, str. 59-65. in specifičen prostor, besedilo pa na vajah prilagajata in popravljata – njegova zadnja, uradna verzija je hkrati tudi scenarij praizvedbe. Kokkola je tako hkrati avtonomno literarno-dramsko besedilo in uprizoritveni scenarij, kar je razvidno predvsem v njegovi izrazito dobri izpisanosti hkratnosti dogajanja, v živosti njegovega dialoga. To za nove uprizoritve predstavlja svojevrsten izziv: komedija kot žanr zahteva natančne tajminge, zato je treba dogajanje na odru urediti tako, da se točno ujema z dialogom, kot ga je zapisala avtorica, ali pa je treba dialog pogosto spreminjati glede na režijo in prostor specifične uprizoritve. Hkrati pa se Klemola, ki je dvakrat prejela tudi najvišje filmsko priznanje za igro jussi, točno zaveda, kako zapisovati like, njihove odzive in akcije, da igralce_ke jasno usmeri, hkrati pa jim dovoljuje dovolj prostora za novo, lastno interpretacijo. Trilogijo s Kokkolo tvorita še besedili V mraz in Novi Karleby (švedsko ime za Kokkolo). Prej kot za načrtovano, povezano trilogijo gre za ohlapen cikel, za serijo med seboj organsko povezanih, prostorsko in igralsko specifičnih gledaliških vizij, prepletenih s čudaškim črnim humorjem in posebno, groteskno mitologijo mraza. Celotna trilogija tematizira Eva Stražar, Maša Grošelj, David Čeh, Lovro Zafred in parodira idejo ustanovitve skrajno severne, idealne utopije onkraj vseh krajev, v katerih se je mogoče naseliti. Glavna lika trilogije sta Piano Larsson in Marja-Terttu Zeppelin, ki ostale vodita v vse hladnejše kraje, kjer poskuša ona ustvariti idealistično družbo, skorajda komuno. Prvi in tretji del trilogije se dogajata v Kokkoli, drugi pa na Grenlandiji. Ponavljajoči se motivi trilogije so preobrazbe ljudi v živali iz čustvene stiske, kvazimitološka atmosfera, mešanje absurdne konkretnosti in nadnaravnih obratov ali celo performativnih izjav ter svojevrstna metagledališkost, s katero Klemola nekatere situacije, dogodke ponovi, da bi se drugič izšli drugače kot prvič (da npr. igračka dojenček v drugo ne bi priletela v steno, temveč bi jo nekdo ujel in s tem izničil prvotni dogodek). Jezik Posebnost besedila leži tudi v njegovem jeziku, v izbiri narečja: v originalnem besedilu skoraj vsi liki govorijo v kokkolskem narečju, le en lik pa v laponskem, ker je igralka, ki je nastopila v praizvedbi, od tam prihajala in ji je bilo to narečje bolj domače. Kokkolsko narečje je specifično v besednem redu, s katerim njegovi govorci izkazujejo svojo izjemnost. Klemola odločitev za njegovo rabo pojasni: »Narečje Kokkole je moj materni jezik. Če v moji igri nastopa oseba, ki ne govori tega narečja, potem nisem prepričana, kakšno držo naj privzame. Kokkola pomeni 28 SLG Celje Kokkola 29 ljudski jezik. Ostali kažejo svoj odnos skozi druga narečja in moram še ugotoviti, kaj želijo povedati. […] Jezik je glasen, v njem je veliko kletvic. Kot bi človek z njim sporočal, da je sposoben poskrbeti za svoje zadeve in v podkrepitev tega lahko besede premetava, kot ga je volja. Samo da ne bi kdo dobil občutka, da potrebuje pomoč. Z njim tudi sporočamo, da se svojim šalam najraje smejimo sami.« Ko smo iskali vzporedno narečje slovenščine, sva se z Živo Bizovičar hotela izogniti nevtralnim narečjem, ki so v gledališču ponavadi izkoriščena za ceneno zabavanje publike (»nevtralna« štajerščina pijancev, gorenjščina skopuhov, dolenjščina zagamancev ipd.), saj jih do neke mere doživljamo kot znak, na kakšen način naj bi predstavo gledali. Raznolikost čustvenih stanj, ki jih preigravajo liki besedila, bi bila z izbiro katerega od teh narečij tako izbrisana, ker bi gledalca zavajala in mu onemogočala resnično sledenje dogajanju na odru. Hoteli smo se odločiti za narečje, ki s seboj prinese vsaj nekaj tega, kar nosi kokkolsko, hkrati pa omogoča tudi jasno in zaznamovano čustveno izražanje. Sčasoma smo prišli do zasavščine, ki v svojih legah podpira svet, v katerem se giblje besedilo – narečje ne spremeni le besed, melodije in govora, Lovro Zafred, Eva Stražar, Damjan M. Trbovc temveč, morda celo pomembnejše, spremeni odnos, s katerim liki govorijo; nekatera čustva podpre, druga popolnoma prepreči. Pri tem je neizmerno pomagalo, da je besedilo iz slovenskega prevoda Julije Potrč Šavli v zasavsko narečje »preložil« Jaša Drnovšek. Celotno besedilo je tudi posnel, da so ga lahko igralci poslušali doma, z njimi pa je delal tudi na individualnih lektorskih vajah in s tem poglavitno pripomogel tudi h govorni podobi predstave. Spol Klemola v več intervjujih, tudi v tem, ki ga je za ta gledališki list opravila Tatjana Doma, poudarja, da jo na odru zanimajo moški, ki skrbijo za druge, in ženske, ki so nore, ki se vedejo grozno. Ta predpostavka, njena lastna zahteva do same sebe, morda na prvi pogled ne zveni prav feministično – tudi v besedilu so mnogi trenutki, ko se zazdi, da ravno z obratom patriarhalnih stereotipov ustvarja nove, prav tako nevarne in napačne. Vendar lahko ravno v tej praksi, ki kaže na naveličanost vzorcev, doživimo subverzijo, ki jo Klemola vpisuje. S tem, ko ženskim likom na odru dovoljuje, da so verjetne, ker niso samo dobre, ker so lahko slabe, pijane, zaprte in agresivne, odpira njihovo človeškost. Po drugi strani so moški bolj »čustveni« od žensk oz. so njihova najpogostejša čustvena vedenja, ki so šovinistično 30 SLG Celje Kokkola 31 razumljena kot »ženska« – jokavost, užaljenost, ignoranca, odprto izražanje naklonjenosti … Enakopravnost je za Finsko po avtoričinem mnenju značilna, skorajda samoumevna. V tej luči je izjemno zanimiv peti prizor prvega dejanja, v katerem se Piano, Lömmarki in Arijoutsi napijejo, slečejo, pretepajo in objemajo, hkrati pa poslušajo nekoliko osladen komad Rakkauden aamu (Jutro ljubezni) izvajalca Juhanija Markole. Toksična moškost (predvsem agresija) je še vedno prisotna tudi v domnevno egalitarni družbi Finske. Skupnost Mali kraji in njihova filozofija v Sloveniji s seboj povečini prinesejo dobršno mero šovinizma, ksenofobije, homofobije in drugih oblik nestrpnosti, ki jih v svetu Kokkole ne moremo zaznati. Ta mala skupnost kljub svoji zaprtosti drugačnost sprejema, čeprav jo včasih prebivalci uporabijo za napad – ta napad pa ni nikoli napad na drugačnost, temveč je ta drugačnost uporabljena kot metek v spopadu glede neke druge, nepovezane teme. Te so ponavadi medosebne razprtije, rahljanje skupnosti, poskusi odcepitve in zapustitve. Vsaka sprememba je nedobrodošla, celo Aljoša Koltak nekaj slabega. Če se odnosi spreminjajo, se morajo spreminjati znotraj vzpostavljenih parametrov. Minna na koncu prvega dejanja Piana pusti, ker je zaljubljena v Mauro, ki svojega pecanja Pianove punce pred njim ni skrivala, še več, na to ga je večkrat opozorila. Pianov edini strah po razhodu je, da bi se stvari spremenile, da ne bi ostali kolegi: »Ne muórte me kr udsluvit. Duvuólen se jƏ zalúpt. V kiƏrgakol. KiƏrgakol maš lƏh rƏd. KiƏrgakol. Ne sme se pa nubienga pstít.« Iz malih krajev nihče ne odide in nihče ne pride vanje – če kdo kraj začasno zapusti (npr. zaradi študija), je razumljeno, da je to le začasno, da prihodnost vseh leži v Kokkoli. Edina, ki razmišlja drugače, je Marja-Terttu, ki sanja o Grenlandiji. Ta zanjo predstavlja simbolni povratek v otroštvo, ko sta z dvojčkom Sakujem, ki ga je »omrežila« in od Marje-Terttu odtujila njegova žena Katariina, sama ležala v otroškem vozičku. Zunaj je zavijal mraz, mame pa ni bilo nikjer – resnično sta bila sama. Marja- Terttu v drugem delu trilogije to željo tudi izpolni. Vendar zanjo tudi to ni dovolj: na Grenlandiji poskuša priti čim bolj severno, da bi na najbolj odročnem območju odprla obrat z žarom. Njena druga obsesija so tjulnji, v katerega se v drugem dejanju Kokkole tudi spremeni – s preobrazbo želi vzbuditi sočutje svojega brata Sakuja, ki pa spregleda manipulacijo in z njo ni pripravljen obuditi odnosa, ki se je razdrl v morda edinem tragičnem prizoru besedila. Ko Katariina izreče, da bi moral 32 SLG Celje Kokkola 33 Saku seksati s svojo sestro, preden je prišla v menopavzo, da začasno odtujitev od resničnih težav, ki like kasneje spet ujamejo. bi lahko tako otroka imel z njo, se Marja-Terttu maščuje. Sakuja Klemola to stanje tako pogosto kot za komičen učinek uporabi prisili, da jo pretepe in s tem razdre vse vezi, ki so med njima v letargičnih legah besedila, v trenutkih umiritve, refleksije in ostale. Vendar ne zdrži dolgo: že na začetku drugega dejanja in občasne žalosti, ki pa se kaj hitro spreobrne nazaj v norenje. potem do konca besedila ga čaka pred njegovo hišo na ledenem Kljub temu se besedilo zaključi pozitivno. Celo besedilo ščitu (v duhu pa je na Grenlandiji) ter išče znake, da jo njen brat lahko beremo kot svojevrsten roadtrip z avtobusom Pianovega pogreša, da je njuno slovo na kakršenkoli način vplivalo tudi nanj. podjetja »Piano Larsson, skrb za ljudi«, v katerem se ves čas menjajo različni ljudje (ter tudi lisice), ki v njem spijo in se z njim Smisel prevažajo. Na koncu, po razrešitvi ali zamaknitvi konfliktov, se Skupna lastnost vseh likov je njihovo iskanje smisla, ki ga vsi vsi skupaj usedejo na avtobus in odpeljejo na letališče, od koder iščejo skozi druge ljudi, nikoli ne gre za osamosvojeno, notranjo bodo pospremili Marjo-Terttu, da bo odšla na Grenlandijo in izpolnitev, temveč je zanjo vedno potreben nekdo drug. Pri izpolnila svoje sanje. mlajši generaciji je močno povezana z brezperspektivnostjo njihove situacije: pomanjkanjem služb, stanovanj, novih ljudi, opravil … Kokkola je majhno mesto s približno enakim številom prebivalcev kot Celje, tako da ni presenetljivo, da jo pestijo podobni problemi. Vsi ti problemi so v besedilu implicitni, vendar je le skoznje mogoče razumeti Pianovo jezus-sizifovsko opravilo ne-dela: »Nujn in čist v skladi s puslovno idejo jƏ, de ustvarmo vzdušje zaposlenosti, tud če nimamo kej za delat. Vsa opravila, k jih ni zacahnu žƏ kdo drug, so naša. Če b me zanimu gnar, nie b ustanuvíl pudjetja, to j mƏnde jasn. V tem primiƏri bi si puísku en šiht. Tuki se grƏ pa za tuk širšo sliko, de, pu pravic puvedan, tud sam čist vsƏ ne zastuópm.« Piano išče samoizpolnitev v pomoči drugim (torej v tem, da drugi potrebujejo njega), njegova kamerada Arijoutsi in Lömmarki sta samo vesela, da ju nekdo zaposluje, polni njun čas, četudi gre za nepomembne in brezpredmetne zadatke. Saku in Katariina iščeta izpolnitev v otroku, ki ga še nimata zaradi Katariininega strahu, da jo bo Saku zapustil, in njegovih izbruhov agresije, v katerih lomi pohištvo. Poleg tega sta v besedilu oba stara okoli 60, ko obstaja precej majhna verjetnost, da Katariina sploh še lahko ima otroke. Maura in Minna iščeta izpolnitev v nesrečni ljubezni, Vili pa čaka, da ga Marja-Terttu končno sprejme in lahko začneta graditi odnos, ki ne zajema le tega, da ona nekajkrat na teden prespi pri njem. Reijo si želi le, da bi njegova hčerka Minna ostala skupaj s Pianom, ker ima ta dva pomočnika, ki bosta lahko poskrbela zanj v preostanku njegovega pijanskega življenja. Njegova žena Seija pa si želi le mir, ne more se odcepiti od moža, za katerega mora skrbeti kot za pijanega otroka. Pogosto rešitev vseh teh sanj in neizpolnjenosti nudi alkohol, ki pa je zgolj pobeg, kot je običajno in pogosto tudi v Sloveniji. Ta rešitev je samooslepilna, deluje kot morfij, ponuja le 34 SLG Celje Kokkola 35 Lovro Zafred, Eva Stražar, Damjan M. Trbovc, Mitja Švener, Aljoša Koltak, Jagoda Tovirac, Barbara Medvešček, Maša Grošelj, David Čeh, Lučka Počkaj, Urban Kuntarič 36 SLG Celje Kokkola 37 Maša Milčinski pripišemo še germanizme, ti pa so se s pogosto rabo že začeli prilagajati zakonitostim slovenskega jezika. Med Kokkolo in V zasavščino je besedilo preložil Jaša Drnovšek in s pomočjo tega prevoda je začela Kokkola dobivati svojo končno Zasavjem: Iskanje pomensko podobo ter sporočilnost. Na koncu smo pripravili dve verziji prevoda v zasavščino: prvo, ki smo jo zaradi otežene berljivosti, ki jo prinese fonetična transkripcija, poenostavili in skupnega jezika zapisali brez posebnih znakov, in drugo, v katero smo zaradi specifičnosti narečja vpisali tudi polglasnike, dvoglasnike in druge znake, ki so igralcem olajšali grajenje jezikovne podobe njihovih likov. Poseganje po eni ali drugi različici je bilo odvisno od igralcev in njihovih učnih procesov usvajanja in ozaveščanja besedila. Pomemben del raziskovanja, učenja in usvajanja zasavskega narečja so bili zvočni posnetki. Te smo na podlagi Drnovškovega prevoda posneli, uredili in poslali soustvarjalcem, da so jih lahko preposlušali tudi doma. Ta praksa se je izkazala za izjemno uspešno in uporabno, saj so z njo nekateri igralci nadaljevali tudi na individualnih vajah, kjer so snemali same sebe. Nekaj je namreč videti posamično narečno besedo v Leea Klemola, finska igralka, režiserka in dramaturginja, svoja fonetični transkripciji, drugo pa jo je potem slušno umestiti dela piše z mislijo na igralca in prostor. Zgodba in njen nauk v kontekst. Igralci so si narečje poskušali približati tudi na sta sicer nakazana, vendar celotno besedilo deluje skoraj bolj zabavne načine: na Facebook profilu Trgovina Fenomen dokumentarno – to se kaže tudi v jeziku, v katerem piše. V Zagorje so spremljali prodajalko, s čimer so lahko zasavski govor svojih delih teži k uporabi »ljudskega« jezika, kar je pri krstni preučevali tudi na primeru naravne govorke. Kolektivno so uprizoritvi arktične tragikomedije Kokkola dosegla tako, da načrtovali ekskurzijo v zasavske kraje in si tudi sicer individualno so vloge odigrali igralci, ki so obenem tudi resnični prebivalci poskušali približati zasavsko kulturo in jezik. tega finskega mesta. Kako vendar to filozofijo prenesti na oder Osebna in zemljepisna lastna imena so v predstavi ostala slovenskega gledališča, v slovenski jezik, ki ne bi mogel biti bolj finska, pri njihovi fonetični izgovorjavi in pravilnih naglasih nam drugačen od izvirnika? je pomagala prevajalka, ki nam je prav tako posnela zvočne Naše izhodišče za grajenje govorne podobe je bil prevod posnetke ustrezne izgovorjave. Finski jezik ima naglas vedno na Julije Potrč Šavli, ki je besedilo prevedla iz finščine v ljubljanski prvem zlogu, kar smo na primer ohranili pri imenu Katariina. pogovorni jezik. Ta različica scenarija je bila naš prvi stik z Za asistenco v okviru študija na Akademiji sem si želela zgodbo in njenimi liki, čeprav smo od začetka vedeli, da bo sodelovati pri procesu, ki mi bo pomagal ugotoviti, kako končna oblika temeljila na govoru zasavskih krajev. Z mislijo na iskati meje odrske zborne izreke in razmerje, ki jih ima ta lego celjskega gledališča smo iskali okoliške kraje, kjer se kaže izreka do slovenskih narečij. Ta so tista, ki dajejo jeziku živost izjemnost na podlagi jezika, in to smo glede na geografske in in raznolikost — z »ljudskostjo« jezika predstava kaže tudi zgodovinske značilnosti našli v zasavskem narečju. ljudskost prebivalcev, tako zasavskih kot tistih iz Kokkole. Zasavje leži na stičišču treh večjih narečnih skupin: Predstava tudi s pomočjo odrskega govora presega stereotipe dolenjske, gorenjske in štajerske. Za zasavsko glasoslovje in perifernosti, saj liki in njihov jezik obstajajo ne glede na Helsinke, morfologijo je značilna dolenjska dialektalna baza z gorenjsko- Ljubljano ali Celje. Središče je tam, kjer so oni, svojega jezika štajerskimi značilnostmi. Govor, ki ga odlikujejo dvoglasnika -ie- ne dvigujejo in prilagajajo glede na strogost zbornega jezika. in -uo- v večzložnih besedah, ukanje ter pogoste redukcije, nima Obstajajo, čustvujejo in sporazumevajo se v jeziku, ki že tako intonacijskih in kvantitetnih opozicij. Vsem tem značilnostim svobodno besedilo še dodatno podkrepi s svojo dinamičnostjo, lahko zaradi priseljevanja v času industrijske revolucije humornostjo in izjemnostjo. 38 SLG Celje Kokkola 39 Prvič v Jaša Drnovšek prevajalec v zasavsko narečje SLG Celje in lektor za zasavsko narečje Foto Ed Klotz Jaša Drnovšek je z dramo in gledališčem Kot prevajalec je v slovenski prostor povezan kot raziskovalec in prevajalec. prispeval Estetiko performativnega Leta 2012 je doktoriral pri Erike Fischer-Lichte (Študentska teatrologinji Eriki Fischer-Lichte na založba, 2008), za gledališče prevaja Freie Universität Berlin (Mazohizem med zlasti iz nemškega jezika. Izbor besedil: sublimnim in performativnim, Wilhelm Fink, Gerhart Hauptmann: Pred sončnim 2014), zadnje desetletje se raziskovalno vzhodom (SNG Drama Ljubljana, posveča zgodnjenovoveškim pasijonskim 2002/2003); Anja Hilling: Črna žival igram. Izbor publikacij: ‘Zgodnjenovoveške žalost (Mestno gledališče ljubljansko, verske procesije: vzpon in padec 2011/2012); Ferdinand von Schirach: političnega žanra’ (De Gruyter, 2018); Teror (Prešernovo gledališče Kranj, »V negibnih in nepremaknjenih stopinjah«: 2017/2018); David Ives: Venera v krznu zgodnjenovoveške procesije velikega (Prešernovo gledališče Kranj, 2018/2019). petka kot projekt protireformacije V letih 2006 in 2007 je bil član in katoliške prenove (Založba ZRC, strokovne žirije za Šeligovo nagrado na 2020); ‘O vplivu oberammergauskih Tednu slovenske drame, leta 2012 član pasijonskih iger na Pasijon Ksaverja strokovne žirije na Borštnikovem srečanju. Meška’ (Bogoslovni vestnik, 2023). Deloval je tudi kot gledališki kritik. 40 SLG Celje Kokkola 41 Lin Martin Japelj Gašper scenograf Lovrec avtor glasbe Foto Boštjan Imperl Gašper Lovrec (1998) se je po končani program 53. Tedna slovenske drame. Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru V gledališču ustvarja tudi kot avtor vpisal na AGRFT v Ljubljani. Študij je glasbe in oblikovalec zvoka. V SNG Drama leta 2021 zaključil pod mentorstvom Ljubljana je ustvaril glasbo za predstavo profesorjev Jerneja Lorencija in Branka Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ki je Jordana, iz dramske igre pa je magistriral prejela Šeligovo nagrado za najboljšo leta 2024 pod mentorstvom profesorja uprizoritev na 53. Tednu slovenske drame Borisa Ostana. in nagrado Društva kritikov in teatrologov Med študijem je v ljubljanskem Slovenije za najboljšo uprizoritev v letu Foto Žiga Krajnc Mini teatru igral v predstavi Sin v režiji 2022 ter Borštnikovo nagrado za celosten Eduarda Milerja, ki se je leta 2020 uvrstila pristop k obdelavi gradiva na 58. Festivalu v tekmovalni program 55. festivala Borštnikovo srečanje. Borštnikovo srečanje. Glasbo je ustvarjal tudi za uprizoritve Za vlogo v magistrski predstavi 410 kilometrov, Pesem ptic v drevesnih Pesem ptic v drevesnih krošnjah v režiji krošnjah, Zvezdice, Vse se je nadaljevalo z Ivana Lobode v koprodukciji AGRFT in zmrznjenimi jastogi Varje Hrvatin (Španski Prešernovega gledališča Kranj je leta borci) ter Boško in Admira v režiji Žive Lin Martin Japelj je scenograf mlajše generacije, ki 2024 prejel nagrado zlatolaska. Bizovičar (Slovensko mladinsko gledališče). deluje predvsem na področju uprizoritvenih umetnosti. Po zaključku akademije je nastopil v Kot oblikovalec zvoka je sodeloval Njegovo delo je bilo večkrat priznano v strokovni predstavah Izredne razmere v režiji Jana pri predstavi Razmetana soba Klemna javnosti, med drugim tudi z nagrado na Borštnikovem Krmelja (MGL), Pohorski bataljon v režiji Kovačiča in Nika Žnidaršiča (LGL) ter srečanju. Sodeluje z različnimi režiserji mlajše in starejše Jerneja Lorencija (MGL), Zvezdice v režiji performansu Agmisterij Klemna Kovačiča generacije, pri čemer prispeva k razvoju in raznolikosti Žive Bizovičar (SNG Nova Gorica), Blup! v Stari elektrarni. sodobne scenografije v Sloveniji. Zanima ga raziskovanje Obrazi vode v režiji Petra Kusa (Zavod Že peto sezono dela kot eden od gledališča, arhitekture in javnega prostora ter nove oblike Kuskus) in 410 kilometrov v režiji Filipa voditeljev ter avtor glasbe otroške oddaje interakcije med uprizoritvenimi umetnostmi in prostorom. Mramorja (LGL), ki se je uvrstila v tekmovalni Z kot Zofka na RTV Slovenija. 42 SLG Celje Kokkola 43 Zala Jenček Maša Milčinski asistentka kostumografke asistentka lektorjev Foto Urška Krajnc Foto osebni arhiv Maša Milčinski (1999) se je po končani gimnaziji vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Leta 2023 je z diplomsko nalogo z naslovom Poezija Franeta Milčinskega - Ježka diplomirala iz Slovenistike ter Primerjalne književnosti in literarne teorije. Magistrski študij nadaljuje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani na programu Oblike govora, smer Oblikovanje govorjenih besedil. Trenutno zaključuje drugi letnik magistrskega študija, v okviru katerega pri SLG Celje opravlja asistenco pri govornem dogodku. Zala Jenček je v času nastajanja uprizoritve Kokkola zaključila študij Kot pravopisna lektorica lektorira razna glasila (Naš časopis, oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti. revija Tabor), knjige (Trnova pot (Tone Krašovec), Moč, čiki in Med študijem na NTF-ju je s svojimi kreacijami sodelovala na (svobodna) volja (David Tomažin)), radijske oddaje (ORO) in druga zaključnih modnih revijah v Botaničnem vrtu in Cukrarni. Leta 2022 je besedila. Kot prevajalka iz angleškega v slovenski jezik je leta osvojila prvo nagrado na kreativnem natečaju Inspired by You, ki sta 2021 prevajala risane oddaje za otroke za Televizijo Slovenija. ga za mlade oblikovalce organizirala LJFW in Samsung. Med študijem Leta 2022 je bila kot lektorica zaposlena na Multimedijskem je začela oblikovati drese za umetnostne drsalce in sodelovala z centru RTV Slovenija, leta 2023 pa je kot pravopisna lektorica in Drsalnim klubom Celje, kjer je oblikovala in izdelala kostume za njihovi pravorečna svetovalka delala na Radiu Slovenija. Kot prevajalka iz božični predstavi Svet risanih junakov 1 in Svet risanih junakov 2. ruskega jezika in svetovalka za pravorečje je leta 2024 s Kulturnim Kokkola je njen prvi gledališki projekt, v katerem pod društvom MAH teater in režiserjem Matijem Milčinskim sodelovala mentorstvom Nine Čehovin sodeluje kot asistentka kostumografke. pri predstavi Zajček Domišljavček. 44 SLG Celje Kokkola 45 Nagrada Barbara Medvešček nagrada »Duša Počkaj« Igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje prejme Barbara Medvešček za vloge Matrjone v uprizoritvi Oblast teme Leva Nikolajeviča Tolstoja, Ane Grabner v uprizoritvi Druga preteklost Vinka Möderndorferja, Kate Mortimer, Katarine Valois in vojvodinje York v uprizoritvi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije Tiborja Hrsa Pandurja, Doroteje Lune Kovač v uprizoritvi Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli ter Suzane v uprizoritvi Krajnski komedijanti Bratka Krefta. Barbara Medvešček je zrela igralka s predstavi Pet kraljev: K psihopatologiji neke širokim igralskim spektrom, ki se vlog, tudi monarhije v vseh treh različnih vlogah (Kate tistih najzahtevnejših, loteva premišljeno in Mortimer, Katarine Valois in Vojvodinje York) poglobljeno, z občutkom za razvoj zgodbe uspe ustvariti unikatne in kompleksne ženske in za oblikovanje detajlov. Pri svojih vlogah like, katerih karakterni razponi se gibljejo preizkuša in preigrava različne žanre in ostaja od občutljivosti, samosvojosti, uporništva zahtevna do sebe, uprizoritve in gledališke do trpljenja. Z inteligentnim niansiranjem umetnosti. Sposobnost preigravanja vseh nians med pripovedovanjem, dramskim dialogom emotivnega spektra njenih vlog in polno izživet in samoizpraševanjem tudi lucidno uteleša komični potencial dela dramske osebe, ki jih mehanizem ideje predstave. Njena Suzana ustvarja, žive, polnokrvne in odrsko privlačne. iz Krajnskih komedijantov nosi prefinjeno V uprizoritvi Oblast teme z vlogo Matrjone erotično nabitost in prebujeno žensko čutnost. bravurozno upodobi žensko z najglobljega Z navidezno nepretencioznimi igralskimi gestami socialnega dna. Njena fizično umirjena ji podeljuje usodnost in neustavljivo zapeljivost upodobitev je brezsramna in kruta, virtuoznost znotraj discipliniranega burlesknega žanra. Foto Peter Giodani njene kreacije pa se pokaže predvsem v tem, Skozi Dorotejo Luno Kovač v uprizoritvi da je iz tako neizprosnega značaja sposobna Tega okusa še niste poskusili Barbara Medvešček izvleči tudi pretanjeno komičnost, ki tako izriše portret sodobne, samozavestne ženske, podkrepi kot tudi nadgradi njen lik. Vloga ki se pogumno spopada s pastmi uspešne Ane Grabner v uprizoritvi Druga preteklost kariere, družbenega aktivizma in osebnega, spenja številne narativne ravni zgodbe in jih intimnega življenja. Do potankosti z njej lastno povezuje v eno. Oblikuje jo z velikim občutkom navidezno sproščenostjo izživi vse svoje igralske za detajl. Tako gledalcu izriše izjemno ganljivo atribute – izjemno umerjenost igralskega podobo ženske, ki mora za svoje preživetje izraza, subtilen občutek za čustvovanje, tvegati tako rekoč vse, a na krivice in ponižanja navihan, inteligenten smisel za humor in vselej odgovarja s pomočjo in dobroto. V pronicljivo razumevanje režijske postavitve. 46 SLG Celje Kokkola 47 Lovro Zafred, Urban Kuntarič, Damjan M. Trbovc 48 SLG Celje Kokkola 49 Leea Klemola stage manager hairdresser opening 4 April 2025 Zvezdana Kroflič Štrakl Sibila Senica Kokkola prompter wardrobe masters Breda Dekleva Nika Fartelj, Maja Zimšek lighting master tailor Andraž Ratej Anita Kragelj Kokkola sound masters seamstress arctic tragicomedy Drago Radaković, Mitja Švener Ivica Vodovnik first Slovenian production property master head of construction Ivana Matuzović Gregor Prah front-of-house technical manager Rado Pungaršek Aleksandra Štern translator cast make-up artist and hairdresser assistant technical manager Julija Potrč Šavli martti piano larsson Andreja Veselak Pavlič Rajnhold Jelen translator into zasavje dialect Urban Kuntarič Jaša Drnovšek arijoutsi zacharias prittinen Nordic Drama Corner Agency represents the performance rights. director Lovro Zafred Živa Bizovičar harri lömmark dramaturg Damjan M. Trbovc Nik Žnidaršič marja-terttu zeppelin set designer Lučka Počkaj Lin Martin Japelj vili autio tiippanainen costume designer Gregor Zorc, as guest Leea Klemola (born 1965) is one of Finland’s most radical and acclaimed playwrights and directors. She began her Nina Čehovin maura zeppelin career as an actress and has won several prestigious awards, composer Maša Grošelj including two Jussi Awards—Finland’s highest honour for Gašper Lovrec minna huhta acting—for her performances in Neitoperho (The Collector) and Kerron sinulle kaiken (I’ll Tell You Everything). lighting designer Eva Stražar Klemola’s early plays, such as Whacky Women, Sexual, Andrej Hajdinjak seija huhta and Diary of Anne Krank, are known for their provocative language consultant for the zasavje dialect Barbara Medvešček style and intentional disregard for conventional taste. Her Jaša Drnovšek reijo huhta work explores themes of shame, the body, sexuality, love, and community. She founded the Aurinko Theatre (Sun) language consultant David Čeh in Helsinki, where many of her plays were first staged. Živa Čebulj saku zeppelin Kokkola (2004) is the first part of her Arctic designer and manufacturer of the seal Aljoša Koltak Cycle trilogy, with the later instalments co-written Gregor Lorenci katariina känsäkangas alongside her brother Klaus. This production marks the first time Kokkola has been staged in Slovenia assistant to costume designer Jagoda Tovirac Kokkola is a small coastal town on the edge of Zala Jenček seppo lempiälä Finland, known for its distinctive dialect, harsh winters, assistant to language consultants Žan Brelih Hatunić and sparse population—just 33.4 inhabitants per square (rehearsal intern) kilometre. In many ways, this remote and isolated community Maša Milčinski mirrors the small villages and towns of Slovenia. 50 SLG Celje Kokkola 51 The play follows three young men—Martti Piano Larsson, Arijoutsi Zacharias Prittinen, and Harri Lömmark—who run an unconventional personal services business. As they ride a bus through Kokkola’s deserted streets, they search for people who might need their help, an opportunity to make a quick buck, and ultimately, a sense of purpose. Along the way, Piano and his friends introduce us to an array of village characters, each harbouring secret, unattainable desires. Though their assistance is rarely welcomed, Piano and his two companions persist, attempting to solve problems—if only to distract themselves from their own emptiness and inability to lead fulfilling lives. “With wit and occasional cynicism, Kokkola delves into the challenges of centralization, the stagnation of small towns, and the pervasive sense of being lost—an experience shared by many young people struggling to find their place or purpose amid the apathy of village life. Although the play is set in Finland, reading it constantly reminded me of my own hometown. It evoked a deep sense of familiarity and nostalgia while also bringing back memories of the anxiety and Aljoša Koltak, Jagoda Tovirac limited opportunities for building an independent life there. The play is written in the Kokkola dialect. In Slovenian professional theatre, performances in dialect are rare, making this an intriguing aspect to explore in the upcoming production. Additionally, Klemola weaves elements of Finnish folklore into the play, using them with a touch of irony to highlight the absurdity of the human need for intimacy and the desire to create a sense of community.” - Živa Bizovičar, director 52 SLG Celje Kokkola 53 Sponzorji in partnerji Gledališki list SLG Celje v sezoni 2024/25 letnik 74, sezona 2024/25 številka 6 glavni medijski pokrovitelj glavni radijski pokrovitelj medijski pokrovitelj partnerji izdajatelj SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izdajatelja MIHA GOLOB urednica TATJANA DOMA lektorica ŽIVA ČEBULJ Artoptika, Broadway NYC Fashion Mladinska knjiga Celje fotograf predstave Caffe studio Oaza 2.0 UROŠ HOČEVAR Celjski mladinski center Osrednja knjižnica Celje oblikovalci Studio Ljudje Evita gostinstvo d.o.o. Domača štacuna d.o.o. Lekarna Apoteka pri teatru Turistično informacijski center Celje Vse pravice pridržane. Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala! Kokkola Celje, Slovenija april 2025 55 s5l6g-ce.si SLG Celje