GRADIŠČAN:           '                                        *
Oče.
rav tak zimski dan je bil kakor danes. Ves meglen in bodeče mrzel. Zakuril sem bil v peči. Toplota je široko razprostrla roke in je objela skrornno so-bico in mene. Vzel sem knjigo s police.
Tedaj je vstopil kmet Novljan. Poznala sva se. Izobražen je bil in rad rne je imel, čeprav ie štel trikrat več let od mene. Še ga gledam pred seboj. Globoko klone glava. Kretnje so počasne, neodloč-ne. Hrbet ni vzravnan, zakaj leta so mu narasla preko petinsedemdesetih.
»Od kod, stric? In kam?«
»Od daleč, dragi!  S sainega cesarskega Dunaja. O, dolga je bila pot in muke polna. A za menoj je, in dom me pozdravlja.« »Čudež! Čemu taka pot sedaj v mrazu in starosti?« »Ej, zgodba je to, ki irna začetek v davnih dneh.« Pobožal je peč in hušknil v roke.
»Sedite, stric! Pogrejte se in počitje! Pa zgodbo mi povejte!«
In je sedel stric Novljan k peči in pripovedoval. Od tedaj je pretekla vrsta let. Danes ni Novljana več med živimi. Zgodba pa še živi v meni. Danes jo zapišem neizpremenjeno, kakor mi jo narekuje spomin.
Posestvo, ki me živi sedaj, sem si pridobil pozno. Takrat me je že klicala starost. Moj rojstni dom pa je bil daleč od tod, na kraški skali.
—>!    268   •*- -
Roditelji so mi umrli, ko sem bil še otrok. Zgodaj me }e zgrabila usoda. Postavila me je med dobre in zle ljudi: »Živi!« In sem živel. Ob delu in trpljenju sem zrastel velik in močan. Dobrim Ijudem sem podajal roko. ki je brez strahu prijela za vsako delo. Za zle ljudi sem prav tisto roko stisnil v pest, ki je brez strahu udarila, da je pregorelo.
Sam sem se naučil čitanja in pisanja v materinem jeziku. Draig mf je bil jezik materin. Nikoli ga nisem tajil. Pa me je zanesla usoda v tu-jino. Tujca moraš razumeti. Sicer te porine v stran ali te proda. Med Ijudmi sem se priučil laškemu in nemškemu jeziku. Ob poznih nočnih urah sem se učil še čitanja in pisanja v teh jezikih. Bilo je truda in na-porov nad mero. V meni je pa živela zavest, da obrodi delo sad.
Dvajset let mi je bilo. Upal sem, da si kmalu ustvarim svoj dom. Pa ni bilo sojeno. Takrat se je stara doba utnikala novi. Videl sem in čutil, da prihajajo dogodki. Ljudje so govorili o vojni. Strahu nis.em poznal1. Domovino sem ljubil, zakaj izkusil sem, da je tujina trda in neusmiijena. Takrat še ni bilo vojaškega zakona. Nalovili so zadostno število mladih Ijudi, pa so jim obleklr vojaško suknjo. Jaz sem se oglasil prostovaljno.
Dolgo vrsto let sem služil cesarju. Delo izza mladih dni je rodilo sad> Napredoval sem. Paveljniki so me cenili. Iz vojaškega življenja mi zdaj-pazdaj stopi pred spomin zgodba, pa ugasne. Daleč so oni časi! In po-znejše življenje me je utrudilo.
Kristalno jasno pa stoji pred menoj začetek zgodbe, ki se je pričela v onih dneh, pa se je pretrgana končala nad petdeset let pozneje.
Komaj me je privilo nase vojaško življenje, je planila vojna na La-škem. Bilo je znamenito leto 1848. Stali smo pri Veroni. Z neizmernim navdušeniem smo čakali, da se vržemo z vso silo na sovraga. Vsi polni zaupanja smo zrli na armadnega poveljnika. Blag ti spomin, junak Ra-decki!
Nekega dne v pričetku majnika so nam povedali, da je v taborišču nadvojvoda Franc Jožef. Kmalu nato sem videl viteškega nadvojvodo. Prišel je bil, da brez strahu pohiti z vojaki v boj. Prav tiste dni je bilo izdano pri našem oddelku važno povelje. Potrebne so bile natančne po-zvedbe o sovražnikovem gibanju in o njega namerah. A pozvedba je nevaren posel. Zajetega sovražnega pozvedovalca brez odloga in milosti ustrele. Zato so nas pozvali, naj se ta ali oni prostovoljno javi za ta posel. Pomislil sem. Strahu nisem poznal. Svojcev nisem imel. V boju lahko utnrje človek vsak hip. Pa sem stopil iz vrste.
Veliko in težavno nalogo sem si bil naprtil. Iz početka sein se komaf popolnoma zavedal svojega dejanja. A poučiii so me. In šel sem. Ne bom popisoval vseh zaprek, ki so se mi stavile na pot. Premagal seni jih. Čeniu bi poizkušal maslikati sto in sto nevarnosti, ki sem se plazil med njirni, kot lisjak med psi? V obleki navadnega delavca sem tiodil med ljudmi po okolici. Izdajal sem se za domačina. Pridobival sem si dozdevnih zaup-nikov. Pretvarjal sem se. In dobro sem opravil.
Kotor v Dalmadji
Po gorovju  na desno zadaj cesta  na  Cetinje
—*.    270    ¦<—
Ves srečen sem se vrnil. Povratek sem javil načelniku svojega od-delka. Poklicali so me v glavni stan. Nekoliko hipov pozneje sem stal pred glavnim poveljnikom. Vseokrog častniki v svetlih našivih. In med njimi sam nadvojvoda Franc Jožef. Skoraj sem čutil lahko omotico. Oso-kolil sem se in sem povedal. Verno me je poslušal častniški zbor. Končal sem, in dali so mi znamenje, naj odidem.
Tedaj stopi k meni nadvojvoda Franc Jožef in me ogovori. Kje sem doma, pravi. In če že dolgo služim. In naposled, če imam še očeta in mater. Po resnici in pravici sem povedal, da sem sirota brez roditeljev in brez doma, Še danes mi zveni na uho zadnji stavek, ki ga je izgo-voril ljubljeni nadvojvoda: »Ostani hraber vojak in zvest državljan! In če te bo kdaj v življenju preganjala usoda, pridi zaupno k meni kot k očetu!«
Odšel sem. Srce mi je prekipevalo blaženosti. Pozneje so mi še po-vedali, da je bil nadvojvoda v naihujšem ognju med bojem pri Sveti Lu-ciji. Da se še zmenil ni, ko se je zarila topovska krogla prav pred njiin v zemljo. In še marsikaj.
Davno ie bilo to, davno! Oj, spomin, kako si svetal! Služil s-eni in doslužil vojake. Tako sem vzljubil vojaški stan, da sem zaprosil za mesto pri orožnikih. Ni lahek kruh to. A vajen delu in naporu, sem opravljal svojo dolžnost. Izkušal sem ustreči zapovednikom in ljudem.
Starost je potrkala. Izmozgano telo si je zaželelo počitka. S trdo prihranjenim denarjem sem kupil skromno posestvo. To obdelujem. Rad imam zemljico. In ona me ima rada. Lahko bi v miru počakal konea. Lahko, pravim!
Pa me izzo^ve pred mesecem bogat sosed mejaš. Sporečeva se. Bo-gastvu se nisem nikoli klanjal. Pasje ponižnosti ne poznam. Zli besedi sem odgovoril z dvakrat zlo besedo. Razžalil sem soseda. Danes ni, da bi človek govoril mnogo. Ljudje hitijo k sodniku. Sodnik pa sodi in obsodi.
Tudi rnene je obsodil sodnik. V vsem življenju nisem bil obsojen ni-koli. Čist in pošten sem se prekopal skozi življenje, blizu do kotica. Prosil bi soseda. čeprav nerad. A sosed hoče, da me kaznujejo. Kaznovan, ka-znovan! Vse bi dal, da bi odvniil gorje. Qorje, ki ga je zakrivila tuja zloba!
Prijatelj odvetnik me je spomnil, da se da za posebne slučaje zapro-siti milosti pri cesarju. Poslušal seni prijateljeve besede. Pred dušo so mi pa v tistih hipih vstajali dnevi izpred Verone in Svete Lucije. Kako mi je rekcl takrat nadvojvoda Franc Jožef? In ali ni takratni nadvojvoda danes naš dobrotni vladar? Ali ni \:o takratnem izreku moj oče? Pred njega stopiin in rečern: »Odpusti, oče! Nikoli te niseni prosil ne kruha ne časti. Sam sem se boril z usodo. In sem zmagal. Do danes! Danes te prosim prvič in poslednjič. Daj, pomozi, da umrjem neomadeževan!« — \ koliko ie let od onega časa? In kako naj bi si bil cesar v neizmernih
.                     ...  ... ... .       --.    271    »«•-             ....        _   .   .       ..
skrbeh, v bridkosti in delu do današnjega dne zapamtil besedo, ki jo je dal preprostemu vojaku?
Vse eno sva zaprosila s prijatdjem, da bi me sprejel cesar osebno. Težko je dobiti tako dovoljenje. Prosilcev je mnogo. In cesarjev čas je najdražji čas. Sreča mi je bila naklonjena. Dobil sem dovoljenje za spre-jem. Pozabil sem, da sem star in nebogljen. Nastopil sem dolgo pot na Dunaj.
Ali naj povem, kako sem prišel na Dunaj, pa do cesarja? To je potT ki jo hodi sto in sto drugih. Pred očmi mi je bila edinole draga cesarjeva oseba, oče moj. Ko bi me danes kdo vprašal, kakšen je tisti prostor, kf sem videl v njem cesarja, bi mu ne vedel povedati mnogo. Kdo bi gledal vse drugo. Pred seboj imaš čestitljivo vladarjevo osebo. Osebo, ki nf. klonila ne skrbem ne viharjem.
Potožil sem cesarju svoje gorje. Povedal sem mu čisto, nepopačeno resnico. Cesarjev pogJed me je ošinil od tal do vrha. Videl sem, da gleda zlato svethilo, ki sem si jo zaslužil v Italiji leta 1848.
»Kje ste dobili tisto priznanje?«
Povedal sem in sem videl, da ga zanima moje pripovedovanje. Pre-kinii me je.
»Čakajte! Ali ste bili vi tisti vojak, ki je prinesel važna poročila v glavni stan, in ki sem ga jaz ogovoril?«
»Sem, Veličanstvo!«
»Ali vam nisem končno nekaj obljubil?«
Začutil sem, da so se mi zasolzile oči. Ponovil sem oni zadnji stavek, kakor sem se ga spominjal.                                      ~     .
»Zakaj niste povedali tega prej?«
»Nisem si upal, Veličanstvo!« — Komaj sem še govoril. Zdelo se mi je, da čujem bajko, da sem v zakletem gradu, da se godi čudež. Star-ček, ki je v svojem življenju toliko mislil in delal in trpel, se spominja, kar je pred petdesetimi leti obljubil boremu vojaku. In zdelo se rni je, da čujem glas dobrega očeta, ko me je cesar odslovil z besedami:
»Vrnite se mirno domov! Odpuščen je greh in pozabljen!«
In sem se vrnil. Že me pozdravlja dom. Vrnil sem se, ves po!n sreče in blaženosti. Na Dunaju imam očeta. Tu-le v prsih sem mu postavil spo-raenik ljubezni in vdanosti. Na spomeniku sta dve sliki: nadvojvoda Franc Jožef in cesar Franc Jožef. Pred spomenikom bom obujal zlate spomine vse do konca dni, ko me pokliče oče nebeški...
Tako je povedal prijatelj Novljan, ki scm rnu jaz po dolenjski navadi rekel stric Novlian. Bodi ttiu ta povestica skromen spominek!
Močnikova rojstna hiša v Cerknem na Cjoriškem