TMbUnA   STUDENTSKI CASOPIS
tribuna
3din
Ljubljana, 16.1.1978. letnik XXVII    Številka 5
16. december 1977
Ni revolucije proletariata, ki ne bi bila hkrati tudi kulturna revolucija, kajti vsaka revolucija že po naravi svoje totalitete prodre tako v bazo kot v družbeno nadstavbo. Če pa se zgodi, kar se je na Filozofski fakulteti ob Dnevu kulture, potem je potrebno premisliti vse in o vsem kar onemogoča, da bi hkrati s permanentno revoluci-/o potekala tudi kulturna revolucija v permanenci. Nič ni tako sveto, da bi ne bilo mogoče zdreti oltarja in po-metati svetnike na tla, nič ni tako sveto, niti takoimenovana kultura ne.
Ko je v šestdesetih letih padel svileni prt slovenske tradicionalne poezije in se je njen romantični mit zatre-se/ v temeljih, je bilo to revolucionarno in avantgardno dejanje. Toda bilo je dejanje tiste avandgarde takrat in ne danes. V luči novega je zgorel mit pesnika in pesništva in potegnil za seboj tudi druge oblike umetniške artikulacije. Danes pa je to postalo farsa, ki se ponavlja na upepeljenem pogorišču. Tu in zdaj je to samo ne-močna onanija, prosto sezidana stena brez oken in vrat. Pri tem je treba odmisliti tiste ustvarjalce, ki so našli zavesti nove dobe primemo in zanimivo obliko artikulacije, pa naj bodo to pesniki, slikarji, glasbeniki ali ustvar-jalci v gledališču in pri filmu. V našem primeru pa gre samo za Dan kulture na Filozofski fakulteti, ki je bil res imenitno predočanje tiste farse, ki se ponavlja. Še več: v svojem narobnem manirizmu ne pozna nobenih meja in ker je brez tal, misli, da je cel ta svet brez tal in ne ve kaj bi, čeprav lahko tudi ne bi.
Po Gramsciju: ni pomemben samo juriš na pravnopolitični del družbene nadstavbe, prav tako je pomemben napad na "societa civile", na občansko družbo ih njen ideološki aparat, torej na ideologijo samo, na religijo in na kulturo. Pri tem, ko /e bila osvojena pravnopolitična tretjina sveta, je bila pozabljena tista "občanska družba", ki v svoji kakorkoli že sprevrnjeni zavesti rojeva prav tško sprevrnjeno zavest. Prav v nenehnem boju s sprevračanjem zavesti se kaže moč in uspešnost permanentne revolucije, ki mora kakor stražar stati ob ognju revolucije in razpihavati žerjavico.
Dejstvo je, da so nekateri pozabili na zgodovino in pozabili na civilizacijo, v kateri so rojeni: tudi to je dejstvo. Evropska civilizacija je nastala v dvatisočpetsto letni tradiciji, ki se je ohranjala od lliade in Odiseje sem. To pomeni, da smo s to tradicijo usodno povezani in da je to edini zmaj, s katerim se lahko tepemo za lepo princesko: svobodo. Pri tem nam ne more pomagati ne zen-budizem, ne narobe razumljena parapsihologija niti nirvanistični leti v preteklost in prihodnost. Pri tem je ena sama pomoč: vzeti vse te vzhodne reči v razmi-slek in jih po dialektični metodi premisliti. Eno pa je gotovo: zen-budizem ali nirvanizem ne bosta Indije in dežel okoli nje ozdravila zaostalosti in slepe sprevrnjene zavesti, ki v svojem jedru ohranja pravo razredno na-sprotje, tega pa se da pobiti samo z revolucionarnim bojem. To pa je precej kruta misel za tiste, ki jim je Ijubši beg (eskapizem, ki je bil znan v evropski romantiki, vendar spet zrcalno odsevan), kot pa boj s tem, tu in zdaj Seenkrat: na tem svetu je mnogo reči, za katere se je vredno pretepati kakor za slavni Mambrinov šlem v Don Kihotu, a pomembnejše od pretepa samega je izhodišče, je temelj, s katerega in zaradi katerega se bijemo
hiu-
Prav gotovo smo v nekem praznem prostoru, od koder so izginili miti in prečudežna bitja, dobre vile in tudi antikrista se ne bojimo več. Prav gotovo pa ni vseeno, če ta izpraznjeni prostor naselimo z novimi bogovi in relikvijami ali pa ga naselimo s samim seboj, da bo živeti pri sebi za drugega malo manj utopija in malo več nsničnost. Kadar pa se moji revolucionarni zavesti naspreti postavi kot alternativa reakcionama meščanska in malomeščanska ideologija, ki je kakor razglednica pripotovala s katerega od pariških ali londonskih ali amster-damskih sejmov, do tja pa je prišla od kdovekod, se moram resno vprašati po moči mojega alternativnega argu-menta, ki mora biti v tesni zvezi z revolucijo v permanenci. In ravno ta opij, ki na zahodu zavestno slabi revo-lucionarne misli, se je v vsej svoji gloriji razstavil po prostorih Filozofske fakultete, se je dal svetu na oči v vsej luči in v vsej bornosti. Zato je bilo razkazovanje delovnih akcij pesek v oči in zato Ervin Fritz ni bral odprtim ušesom, temveč gluhim stenam, množici gluhih in slepih. Prav gotovo je v dvomih, ali je vsaka spontana mno-žična akcija res že apriori leva. 16. decembra 1977 na Filozofski fakulteti ni bila. Bila je izrazito desna, razen nekaterih izjem, ki pa so se v sejmarskem cirkusu razgubili. Tudi če postavimo možnost, da tisti, ki so to po-čeli, ne vedo, kaj počno, je njihova krivda precejšnja. Predpostavljam in to z argumentom, da se vsaj nekateri preklemansko zavedaio svoje zavesti, kar se je pokazalo že na Erjavčevi 29. Tisti pa, ki se tega ne zavedajo, nosijo dvojno krivdo: ker se tega ne zavedajo in ker svoje ne-zavedanje prodajajo.
Kljub temu, da nosimo od očetov vcepljen revolucionarni sindrom, si moramo priti na čisto, da svoboda anarhije ni svoboda svobode, ampak iz zgodovinskega konteksta iztrgana akcija in zaradi tega že v samem temelju neuresničljiva. Prav gotovo nam v času, ko je ideja proletarske in socialistične revolucije dobila plane-tarno dimenzijo, ne more kdorkoli že prodajati meščanske poze in anarhistične zavesti kot edine oblike boja, pa čeprav boja proti lastnim očetom, ki jim moramo razrušiti še tiste ostale oltarje, na katere so nekateri od njih zlezli. Ne zato, da bi si oltarje prisvojili, temveč da jih razdremo, ker so napoti prihodnosti in jih ne potrebuje-mo več. Tega pa nas je strah, strah nas je imaginarnega očetovega biča, bojimo se v odprto politično razpravo, v kateh naj zmaga "moč argumenta in ne argument moči". Vsaka akcija, tudi kulturna, je politična akcija: pri-krita ali odkrita. Kdor misli drugače, /g zaman obdrsal šolske klopi in naj začne znova: pri začetkih te civilizacije in skozi zgodovino gledano dialektično. Da se zavarujem: izrek Roze Luxemburg "Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače," je lahko fraza, če je ne razumemo v kontekstu proletarske revolucije in ga prevajamo v katero-koli okolje in v kakršenkoli koncept. Prav tako je z drugimi uvozi, iztrganimi iz konteksta buržoazne in liberalne ter celo social-demokratske strukture. Vse po vrsti doživljajo poraze, ki jim jih zadaje prav revolucionarna praksa delavskega razreda.
Kar se je dogajalo na Filozofski fakulteti, }e bila razprodaja meščanstva, reakcije, je bila onanija mešetarjev, ki so v samovšečni pozi prodajali svoje piškave orehe, uvožene nabožne figurice iz medenine. Bilo je tako daleč od žive misli permanentne revolucije, da je bilo kot dolga in moreča maša za boga, ki je že enkrat umrl.
Bog je umrl, ostali so posnemovalci.
S tem začenjamo v Tribuni tisti pravi ring, iz katerega naj zgodovina na ramenih prinese tistega zmagovalca, katerega argument bo zmagovitejši.
Za uredništvo: Srečo Zajc
V dneh od 07. do 14. novembra je potekala v Beogradu okrogla miza: NEDELJA LATINSKE AMERIKE, na kateri je aktivno sodeloval tudi študentski list TRIBUNA s svojimi dopisniki. Da celotna akcija ne bi, kakor mnoge druge, stekla med prsti sioven-ske javnosti, se je uredništvo TRIBUNE odločilo organizirati solidarnostno akcijo, ki jo je poimenovalo ŽELEZO V OGNJU — POZIV KOVAČEM Proti imperializmu in fašizmu, za svobodo Ijudstev Latinske Amerike. Akcija je stekla v mali dvorani Štu-dentskega naselja dne 15. novembra, ob 18.30 uri. Večer je ob nagovorni besedi ministra za gospodarstvo v Allendejevi vladi Pedra Vuškoviča in revolucionamih pesmih Latinske Amerike, ki sta jih izvajaja Chango Cejas, argentinski emigrant in Heimi — čileanski emigrant tekel spontano. Spomnili smo se, resda le skozi pesem in plakat, ki ga je ob tej priložnosti izdala Tribuna, na trpljenje latinsko-ameriških Ijudstev.Toda spomnili smo se! Mi, ki smo bili tam, smo to čutili tudi drugače kot spomin — bolj globoko.
No, akcija se ni končala tisti ponedeljek. Tribuna bo v nadalje-vanjih objavila nekaj najzanimivejših tekstov z okrogle mize v Beogradu, nekaj intervjujev in sicer z R. Guevarro, Arroyem, A. G. Frankom itd. Pa še nekaj: Revija "Ekran" bovenem letošnjem decembrskem tednu predstavila selekcijo latinsko-ameriških fil-mov. Izkupiček cele akcije je namenjen kot pomoč boju čilskega Ijudstva za svobodo. Plakate, ki so bili tiskani ob tej priložnosti pa lahko še dobite na uredništvu TRIBUNE.
UREDNIŠTVO
fe-
ŠTUDENTSKO GIBANJE, POLITIKA IN KULTURA
(Razmišljanje ob članku Petra Milovanoviča-Jarha "K vprašanju študentske kulturne produkcije", Tribunašt. 17—19, 16.6. 1977)
Junijska številka Tribune je pri-nesla Jarhov članek, ki polemično razpravlja o sedanji študentski kulturni produkciji. Pravzaprav pa se je avtor ob tem moral lotiti vseh študentskih institucij ter tudi vpra-šanja obstoja ali pomanjkanja poli-tične volje za določeno vrsto študentske dejavnosti. Najbolj kritizirana sta bila v Jarhovem član-ku Tribuna in Radio študent, ki sta tudi najbolj vidni in prisotni insti-tuciji. Moram reči, da je velika ve-čina Jarhove kritike upravičena in da se v mnogočem z njim strinjam. Predvsem je koristna pobuda, ki odpira vrata polemiki.
Seveda pa je vprašanje raz-položljivih možnosti dvojno. Prvo je, ali je odprta institucionalna pot za njihovo uveljavitev. Temu je v glavnem tudi posvečeno Jarhovo polemično razmišljanje. Drugo pa je tista atmosfera, ki določa to, da so nosilci pobud sploh pripravljeni ali sposobni poskušati z realizacijo le-teh. Jarh se tega zaveda in zato sedanje stanje primerja s stanjem ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Uredništvo Tribune je ob tem v kratkem ugoto-vilo, da se deluje sedaj v drugačnih razmeraO.
Tu pa ležijo tudi osnove raz-hajanj. Uredništvo Tribune se ves čas poziva na "drugačne razmere", skratka na svojo totalno določenost z dejanskostjo. To pa služi za vse-stransko opravičilo vsega. Jarh po drugi strani zastopa v osnovi konzervativno pozicijo slovenskega intelektualca, tokrat — sodeč po vrsti tujk v tekstu — strukturali-stične inspiracije, zato pa nič manj kulturtragerske in mesijanske pozi-cije. Namesto analize zato Jarh ponuja patetične pozive. Verjamem v njegovo osebno poštenost, ne verjamem pa v kak večji učinek njegovega polemičnega članka.
Ceprav sem proti politični intervenciji, moram reči, da na univerzi že zelo dolgo časa živimo v okolju, ki samoupravljanje pojmuje v fevdalnem smislu. Skratka, Samoupravljanje pomeni nedotak-Ijivost posameznih institucij s strani drugih institucij. Pri tem politični forumi (ZK, univerzitetni organi, ZSM oz. prejšnja Skupnost študentov) ne nastopijo več kot politična si!a, ampak kot prostor političnega dogajanja. Šele ob kriznih situacijah, kot so bile štu-dentske manifestacije na ulicah ali pa prepoved komunistom, da bi se udeležili Korčulanske poletne filo-zofske šole, se je pokazala sploh kakšna pobuda, pa še takrat kot restriktivna. Problem institucional-nih poti je torej tudi organizacijski problem, ki se lahko pokaže že kot neke vrste teater absurda, ko si opazovalci ali konzumenti te študentske politike in kulture želi-mo, da bi obstajala sploh kakšna kadrovska in siceršnja politika.
Odtujenost političnih forumov od študentov najlepše ponazarja samo poročilo, objavljeno septem-bra 1975. (Dokumentacija UK ZKS, letnik I, št. 3) pod naslovom "Ocena idejnopolitičqjh razmer na univerzi ter organiziranosti in delovanja univ. organizacije ZKS v Ljubljani", ki ga je sprejela 7. seja univ. konference ZKS. Kljub temu, da govori o poskusih ultralevičar-skih skupin študentov, ugotavlja: "Borba je mnogokrat potekala na relaciji univ. komite oz. vodstvo štud. organizacije — študentje." (str. 11). Vsaka kulturna atmosfera je pogojena s politično, preteklo desetletje na Ijubljanski univerzi pa je politiko pogosto utemeljevalo na konfliktu. Marksistična analiza bi bila vulgarna apologija obstoječe-ga, če se ne bi bila sposobna spopasti tudi s konfliktnimi situa-cijami v socialistični družbi. Pose-bej še, če gre za neko občo vednost o tem, kar se je dogajalo, hkrati pa obstajajo močni interesi nekdanjih udeležencev, da bi se o vsem molčalo. Nedemokratična atmo-sfera za diskusijo, ki tako nastane, seveda ne more biti osnova za neko idealno samoupravno atmosfero jutrišnjega delovanja.
Pojav, ki je posebno zaskrblju-joč, je pojav študentske geronto-kracije. Prav Studentske institucije naj bi bile drugačne, neavtoritarne in alternativne, vendar se dozdeva, da je moč instituciji inherentne avtoritarnosti večja, kot pa priza-devanja tistih posameznikov, ki so se odločili za dolgi pohod skozi institucije. Starostna sestava štu-dentskih organizacij in institucij kaže na težnjo po tem, da tamkaj-šnji študentski funkcionarji te pozi-cije obdržijo. Pri Tribuni, ki je v začetku sedemdesetih let imela zelo mlado uredništvo, bi tedanji uredniki sedaj po svojih letih staro-sti še kar ustrezali. Edina dva po-skusa, da bi se uredništvo res generacijsko pomladilo, sta propadla.
Sedanje študentsko vodstvo se je oblikovalo v letih razpada štu-dentskega gibanja; zato bom večji del anatize posveti! ravno temu. To je tisto zamolčano, tisto, o čemer naj se ne bi govorilo oziroma po drugi, t. j. Jarhovi, analizi pa tisto, kar naj se sploh ne bi bilo zgodilo. Ko   pa   se  je   že  zgodilo,   naj   bi
poslušali poziv, klic, se zbrali in bi vse spet biTo dobro. Kakor je prvo stališče birokratsko, cinično in prezirljivo, tako je drugo ideali-stično in spada v zvrst politične naive.
Postavlja se še eno vprašanje, namreč vprašanje o poziciji kritike. Namen pisanja o študentskem gibanju nikakor ne more biti celo-vita analiza, saj se študentsko gibanje v poziciji predmeta analize in akademskega razpravljanja samo po sebi izmuzne klasifikacijam in tipologijam. Sociolog Vladimir Arzenšek je v intervjuju za Tribuno ("Socialna gibanja pri nas", Tribu-na, 25. 4. 1972) posebej poudaril pomen dveh elementov za obstoj nekega gibanja. To sta relativna neodvisnost od institucionalizi-ranih struktur in kontinuiteta. Zato je lahko zatrdil, da študentskega gibanja ni, kljub temu, da je govoril o obdobju največjih akcij gibanja. Podobno se je zgodilo vsej uradni sociologiji.
Enačiti gibanje z institucijami, ki v gibanju najdejo svoj substrat, je logična napaka. Vendar jo empi-rična sociologija dela, ker gibanja ne more izmeriti; birokratska misel pa je na istih pozicijah, saj je množično gibanje za birokratsko misel samo miselna predpostavka njene lastne dejavnosti, medtem ko bi jo pravo gibanje dejansko ogro-žalo na njeni poziciji. Pozicija analize je lahko torej samo na fron-ti prizadevanja samoupravnih sil, pa čeprav je ta fronta lahko zabri-sana, če ne z drugim že z dejstvom, da je opozicija idejno v ilegali, v poziciji subverzije. (glej Lenin: O Marxu in marksizmu, Zgodovinska usoda nauka Karla Marxa, Mala knjižnica marksizma-leninizma, CZ, Ljubljana, 1958, str. 59).
Pozicija je torej pozicija samokritike in zato brez ozirov, toda ne tako, da bi to pomenilo objektiviziranja v slabem smislu. Pozicija samokritike je določena s samoupravljanjem in samouprav-nim socializmom po njegovi nuj-nosti. Ustrezne posledice so filozofskega značaja, saj ne more biti ideološko in abstraktno izho-dišče praksa, ko pa nam gre za konkretno samoupravno prakso, kakor se kaže in kakor je doiočena. V danih okvirih pa namen pisanja ne more biti in tudi noče biti dokončno ugotavljanje, saj gre za diskusijski prispevek. Zato se ome-jujemo na vpraševanje po stvareh, ne pa na postavljanje izdelane metodologije, ki naj bi se izkazala šele ob spopadu z drugimi, v tem primeru kar s predmetom analize, ki ga analiziramo glede na njegove idejne manifestacije.
Študentsko gibanje, kot smo ga poznali od prvih pobud v letu 1968 in akcij 1970. leta do obsodb štiri leta pozneje, ne obstaja več kot množično in samostojno politično gibanje. Zgrešeno pa je sprejemati današnji trenutek, ne da bi razu-meli njegovr utemeljenosti v včeraj-šnjih hotenjih, iskanjih in tudi zmotah.
Študentsko gibanje se je ves čas gibalo v neki razpetosti med utopijo in samoupravno prakso. Vprašanje, ki se postavlja, je po nastanku in po politični poziciji gibanja. Ali je gibanje imelo neko demokratično in socialistično vse-bino ne glede na obrobne ekscese, ali pa je bilo vseskozi opozicional-no in malomeščansko?
Zanimivo je, da jugoslovansko situacijo ne moremo obravnavati z enotnim pristopom. Slovenska, pravzaprav Ijubljanska, situacija je še posebej zanimiva. Šele študijsko leto 1970/71 prinaša bolj množično politizacijo študentov, delno kot zamudniški odmev 1968. leta, delno pa po lastni dinamiki doga-janja. Levoradikalni vzpon na Ijubljanski univerzi je časovni pandan "gibanju hrvaških vseučili-šnikov" in nacionalističnemu valu v sosednji Hrvaški. Politična ocšna tako enega kot drugega gibanja sovpada v tisti točki, kjer se zatr-juje, da sta bili objektivno manj napredni od Zveze komunistov, ki da zastopa linijo samoupravnega socializma najbolj radikalno. Poleg politične obsodbe "tistega skup-nega" najdemo v večini analiz tudi razlikovanje z ozirom na pojave levega radikalizma v Sloveniji in dejanske funkcije "gibanja hrvaških vseučilišnikov", ki je bilo "ne samo dnevno politično, ampak tudi bistveno manipulirano", ko je igra-lo vlogo jurišnika nacionalističnih cil. (glej: Dragan Lalovič, O pokretu hrvatskih sveučilištaraca, Ideje 1—2, 1972, str. 98). To razlikovanje v*asih teži k absolutni razhki, k razlikovanju po modelih levica-desnica, progresivno-reakcionar-no. Takšen pristop je bistveno ide-ološki, kajti shematizirano prika-zovanje postaja primerno za svoje-voljno arbitražo in manipulacijo. Prav doktrinarnost novolevičarske-ga pristopa pa dokazuje, da je ta nova in radikalna levica ("leva fraza") med svojo samoobrambo pristala na pozicijo, da požre "vse, kar je izbljuval stalinizem". O tem dovolj priča zlom samega gibanja.
Ljubljansko gibanje torej ne moremo reducirati na odmev Beo-grada in Pariza 1968, ampak ga lah-ko razumemo le, če analiziramo njegovo lastno genezo. L>ele 28. seja CK ZKS je natančneje ocenila aktivnost ZK na Ijubljanski univerzi,
pa tudi Studentsko gibanje. Poro-čilo za sejo Centralnega komiteja med drugim pravi, da se na univerzi "na izrazito intelektualen način soočajo objektivna in subjektivna družbena protislovja". "Takoj ko zapademo v družbi v obdobje prehodne krize, se to čuti v razpo-loženju na univerzi ... Globlje kore-nine tega študentskega nemira so predvsem v težavah, s katerimi se srečuje jugoslovanska družba, v premajhni učinkovitosti vodenja družbe, v naši nedoslednosti in kompromisarstvu, npr. v vodenju ekonomske in stabilizacijske poli-tike, v pojavih nespoštovanja zako-nitosti, v socialnih razlikah in v prodoru potrošniške mentalitete in prakse." (brošura "Razprava o idejno političnih vprašanjih dejav-nosti Zveze komunistov na Ijubljan-ski univerzi", UK ZKS, Ljubljana 1972, str. 3)
Analiza obstoječe socialne na-petosti v času rasii študentskega gibanja v Ljubljani nas opozarja, da ne smemo na hitro postavljati sheme, kjer bi študentje obstajali kot revoltirana marginalna skupina nasproti manipulativnemu družbe-nemu sistemu. študentsko gibanje se je rodilo v jugoslovanski družbi, ki je že začela z gradnjo samou-pravnega socializma in ki je od-stranila kapitaliste kot družbeni razred. Avtomatično prenašanje shem nekaterih analiz z zahoda tako pelje le v zmedo. še bolj absurdno bi zvenelo postavljati študentsko gibanje za detonator občega revolucionarnega gibanja, saj bi imelo to za posledico prizna-vanje teorije o nujnosti anti-biro-kratske ali "politične" revolucije, kot jo je utemeljil Trocki. Jugo-slovanska situacija se bistveno loči tako od zapadno kot od vzhodnoev-ropske, vendar so mnoge analize pojava študentskega gibanja avto-matično smatrale jugoslovansko situacijo za enakovredno eni ali drugi in temu ustrezno pripisovale študentskemu gibanju značaj nove levice ali pa značaj sestavnega dela gibanja za socialistično demokraci-jo, za gibanje za socializem s človeškim obrazom. Navezanost tako levo — kot desnoradikalnega gibanja v jugoslovanski politični situaciji na notranjepolitični razvoj samoupravne družbe pa so take analize "levih intelektualcev" ponavadi zanemarjale, saj jim je tako sprenevedanje bilo v interesu njihove lastne malomeščanske pozicije. V Jugoslaviji smo priča specifičnemu porevolucijskemu razvoju. Kar zadeva samouprav-Ijanje in problem demokratizacije, je bilo ravno politično vodstvo tisto, ki je zavestno stopalo korak naprej. Zato je študentsko gibanje ostajalo parcialno, vendar nikakor ne brez svojih izvorov v družbeni stvamosti. Tako je študentsko gibanje bilo že od začetka gibanje določene skupine, torej avtonomni subjekt, ne pa revolucionarni sub-jekt per se. Medtem ko je radikalno jedro razpadlo, pa je stanovski, avtonomni interes ves čas bil zdru-žujoči faktor. Tako razpad gibanja označuje določena idejna steril-nost, hkrati pa prilagoditev na nove okvire delovanja pomeni samo pre-strukturiranje znotraj socialne skupine. Politična nemoč študent-skega gibanja se je najbolj poka-zala v odnosu do Zveze komu-nistov, proti kateri se je še posebej v Ljubljani obnašalo s povsem moralistične pozicije in pri tem zahtevalo enak odnos ZK do države, kar je svojevrstno shizofren pogled na vlogo revolucionarne partije.
Gibanja ne moremo izenačiti z organizacijo, kot to počne sociolog V. Arzenšek: "Gibanje je kolektivi-teta, ki kontinuirano deluje za ali proti spremembi v družbi, katere del je. Skupna frustracija ali upor-no vedenje nista zadostna za razvoj gibanja. To lahko pripelje zgolj do kratkotrajnega vedenja množice. Potrebna je vizija in vera v možnost drugačnega stanja stvari ter trajna organizacifa, ki je predana realiza-ciji te vizije." (n. n. m.) Nediale-ktično gledanje reducira gibanje na institucijo, ki se formira z razvo-jem samega gibanja. To je past, v katero je Arzenšek funkcionalno padel. Polpreteklo študentsko gibanje je treba razumeti v konti-nuiteti akcij, v političnem doga-janju in akcijah, hkrati pa analizirati vodilno aktivno jedro, njegovo ideologijo in različen in bolj ali manj učinkovit odmev med študentsko populacijo. Dialektika spontanosti, ki naj bi bila značilna za gibanje, zahteva preraščanje v organiziran nastop. Po eni strani so za uveljavitev določenih idej, pobud in akcij v glavnem zadoščale obsto-ječe institucije, npr. Tribuna, ki se je iz časopisa spremenila v center politične moči, po drugi pa je bilo v času študentskega gibanja (tudi času liberalizma) več poskusov alternativnega političnega organizi-ranja, od legalnih (akcija 25 poslancev) do ilegalnih (vendar ne v Sloveniji). Gibanja v kulturniški srenji in nastop kontrakulture pa so ponudili tudi ustrezen okvir. Enak pomen je imela radikalna reorga-nizacija Zveze študentov na Ijub-Ijanski univerzi po letu 1968, ko se je ZŠ organizirala kot Skupnost študentov in radikalno poenotila politično in samoupravno dimen-zijo organiziranja.
če pa gledamo na današnje študentsko gibanje v zgodovinski perspektivi predvojnega levega štu-dentskega gibanja, ki je bilo se-stavni del Ijudskofrontovske koa-licije komunistične partije in osta-lih slojev, ki so ji sledili, opažamo ustrezne spremembe. Socialna sprememba je onemogočila ar-tikuliranje socialne napetosti na kontinuiran način s pozicij politične opozicije. Bitka se je namesto tega vodila znotraj Zveze komunistov, kar pa je lahko realne preboje zamistificiralo, pa tudi oddaljilo od prizadevanj baze. Prvi večji izrazi nezadovoljstva so bile prekinitve dela, ki pa niso pripeljale do obli-kovanja separatne delavske ideo-logije nasproti ideologiji samo-upravnega socializma. Tudi študentsko gibanje izhaja iz razpa-da toge Ijudskofrontovske orga-nizacije politične superstrukture. Prav ideološki moralizem, ki je označil teoretični prelom z duhovno dediščino Ijudske fronte, pa je omogočil eksistenco gibanja, isto-časno pa zaviral idejno politično diferenciacijo. Že prej omenjeno poročilo UK ZKS na 28. seji CK ZKS zato ravno, ko govori o pojavih levega radikalizma, podčrtuje, da so "komunisti na Ijubljanski uni-verzi ves čas z večjim ali manjšim uspehom skušali integrativno povezovati vso tisto levo kritiko družbenih nepravilnosti, ki ni bila bodisi anarhoidna, bodisi usmer-jena v ustvarjanje paralelnih poli-tičnih grupacij." (ibid., str. 10)
Študentsko gibanje se je 1968. leta izkazalo le z javnim zborova-njem; na cesto se je šlo šele v študijskem letu 1970/71 (vrsta ak-cij: zbiranje podpisov proti poli-tičnim procesom v ČSSR, demon-stracija proti francoskemu premi-eru, itd.j, višek v odmevnosti in množičnosti pa so dosegle demon-stracije zaradi hrupa na Aškerčevi cesti in sledeča zasedba filozof-ske fakultete. Že jeseni 1971 množičnost pada, ostaja aktivno jedro, ki se ideološko legitimira z lastno aktivnostjo, namesto demo-kratskega formalnega principa pa uveljavi gledanje, da velja le aktivni angažma. Tako dobimo elitizem aktivnih, ki so v političnih konfli-ktih v enaki meri manipulirali in se legitimirali v "zavzetih institucijah" s tistim formalnim demokratiz-mom, ki so ga v začetku napadli. Jedro se koncentrira predvsem okrog "Tribune", ki ji je v nasled-njih letih usojeno prehoditi vso pot razkroja nekega gibanja. Člani sekretariata CK ZKS so na razgovo-ru s člani UK ZKS za razliko od njih trdili, da je "šlo v Tribuni za očitno konfrontacijo z družbeno strukturo in Zvezo komunistov." (glej: "Razprava ...", priloga, str. 3) Tre-ba pa je povedati, da je redakcija ostala do konca mandata, do konflikta pa je prihajalo ob štiri-kratni prepovedi časopisa ter ob izključitvi odg. urednika iz ZK ob prepovedi njegovega članka v 22. številki Tribune.
Če je višek gibanja glede vpliv-nosti bil maj — junij 1971, je njegov organizacijski višek "Giba-nje 13. novembra", ki je nastalo 13. 11. 1971 in je trajalo dva meseca. Potem je aparat UK ZKS uspel prepričati v gibanju udeležene študente-komuniste, da izjavijo, da razpuščajo gibanje. Pomen tega gibanja je v tem, da je bilo mini-malna organizacijska forma, kontrainstitucija že obstoječim. Politična ocena je bila obsodba zaradi ustanavljanja paralelnih poli-tičnih struktur. Je pa to bil že labodji spev gibanja, saj je že med zasedbo FF prišlo do razcepa med kulturnike-intimiste in politično zavzete aktiviste. Nadaljnji razvoj lahko sledimo le v obliki teore-tičnega delovanja (ideološke pro-dukcije)terposameznih akcij. Druž-bena situacija se je spremenila, tiha večina se ni bila več priprav-Ijena angažirati, institucionalne podpore ZK in univerzitetnih orga-nov pa tudi več ni bilo pričakovati za manifestacije. Zlom študentske-ga gibanja poleti 1972 se je zgodil kot notranji zlom, kot spoznanje lastne nemoči. Ne glede na to, da do političnih obračunov ni prišlo, je bivše aktivno jedro v gibanju bilo primorano pristati na empirična izkustva v institucijah, ki v tako nastali situaciji naenkrat ne morejo več "pomeniti že samo negacijo principa". (Darko Štrajn, v razgo-voru o štud. gibanju, Tribuna, 16.4. 1973). Ko se je vprašanje odnosa med gibanjem in institucijami postavilo v radikalni obliki, je že bilo obsojeno na akademizem in analizo preteklih poskusov. Indi-vidualizem se pokaže v obliki "nepolitike", ki naj bi bila revolu-cija kot način bivanja. Tu se spopad prestavi na eksistencialni nivo in konča kot stranpot. Bolj radikalen poskus je gibanje za reformo univerze, ki pa razen svobodnih kateder ("alternativne univerze") kaj malo prinese zakcijo iz baze. Tako konkretna utopija kot reformizem se izkažeta kot delni in sektaški pristop. Pomanjkanje novih perspektiv se pokaže tudi na teoretičnem planu, namreč v posnemanju analiz kritične teorije ali pa v pristajanju na druge mondene filozofske sisteme. Vpra-šanje prevladavanja politike se pokaže kot še vedno odprto vpra-šanje.      Dediščina     študentskega
gibanja se nadaljuje v teoriji in teoretični produkciji nekaterih nek-danjih udeiežencev. Revolucija postane miselna revolucija, kar kritična teorija opraviči s pozicijo poraza svetovnega revolucionar-nega gibanja, namesto da se spoprime z realnimi gibanji.
Politična revolucija je tudi zad-nja beseda gibanja, ko se — že nemočni, brez zaledja — zberejo samoimenovani predstavniki "filo-zofskega trikotnika" januarja 1974 v Ljubljani. Sestanek na relaciji Ljub-Ijana—Zagreb—Beograd konča z manifestom in sodnim procesom. To pa je konec gibanja. Istočasno namreč poteka splošna družbena akcija, Zveza študentov se vključi v ZSM, bivše gibanje pa v tej alter-nativi prejšnjemu stanju niti ne more niti ne zna poiskati svoje mesto. Tako razni manifesti nujno ostanejo na nivoju abstraktnega kriticizma. Trditev, da študentsko gibanje predstavlja "levo frazo", kot se temu običajno pravi v političnem
žargonu, se dokazuje s politično stvarnostjo. študentski subjekt, kl sprva govori v imenu revolucije, zatem zagovarja svojo eksistenco z ideološkim legitimiranjem v delav-skem razredu. Tudi ideja o študen-tu-delavcu spada v ta okvir. Sele reorganizacija celotne družbe po-stavlja univerzo v drugačen polo-žaj do združenega dela, hkratl pa reducira take ideološke pretenzije nazaj na realne dimenzije. Sistem-ska rešitev, ki bi položaj študentov
šele problematizirala, je nerealna; zato je tudi propadla, z njo pa vse avtonomno prizadevanje za reformo univerze brez povezave z drugimi političnimi dejavniki v širšem družbenem okviru. čista poliiična akcija ima seveda majhen manever-ski prostor in tudi nobene poirebe po množičnosti, ampak prej po ritualno ustaljenem postopku filtri-ranja predloženega gradiva ter seveda po uveljavljanju participaci-je takega političnega subjekta na politični moči. Taka usoda je dole-
Mladen Švarc
IZOBRAŽEVANJE OB DELU
V  4. številki Tribune smo lahko zasledili  članek z naslovom  "Izo-braževanje ob delu ali delavci mimo izobrazbe?", ki je bil posvečen pro-blemu študija ob delu. Večkrat je pomanjkljivost članka v Tribuni ta, da   članki   o   nekaterih   zanimivih problemih   navadno   ostajajo   brez pravega  odmeva,   zato   se   mi   je zazdelo   koristno,   da   bi   o   tem področju sprožili še širšo razpravo. Predvsem zato, ker se mi zdi, da ta problem izhaja iz nekaterih pojavov "reforme" na Univerzi in tudi neka-terih pojavov v širšem družbenem prostoru.
Začnimo najprej s spremenjeno vlogo visokega šolstva v zadnjih 25-tih letih. Dokler so bile univerze v petdesetih letih relativno maj-hne institucije, ki so vzgajale družbeno in intelektualno elito, se je današnji koncept univerze, kljub ogorčenim odporom, močno spre-menil. Univerza se je na stežaj odprla in se začela relativno bolj povezovati s širšo družbo. Ni po-trebno biti poseben dialektik, da bi razumel, da je odpiranje fakultet in univerze za večje število študentov, pomenilo kvantitativno spremem-bo, ki je zahtevala tudi kvalitativno. Ter narobe; kvantitativna spremem-ba univerze verjetno izhaja iz neke druge, kvalitativne — razvoj pro-dukcijskih sil, razvoj ekonomske osnove in ekonomskih odnosov, je zahteval tudi spremembo univer-ze. Ta razvoj se kaže tudi v rasti univerzitetnih zmogljivosti, ter v nastajanju vedno novih študijskih smeri.
Poznamo pa celo dokaj argumentirane trditve, da je rela-tivno visoka stopnja razvoja in eks-panzije visokega šolstva povezana z zniževanjem akademskih standar-dov. To je še nujno preveriti in ugotoviti, kakšne so posledice.
Odpiranja in razvrščanja viso-košolskega študija niso bili deležni vsi enako". Razumljivo je, da so bili v njem udeleženi predvsem mladi Ijudje, ki so prihajali iz sred-njih šol. Pojavil se je velik "gene-racijski razkorak" glede na stopnjo dosežene izobrazbe starejše in mlajše generacije. Pri nas je ta pro-ces še bolj viden, ker ga spremlja še cela vrsta drugih pojavov, neraz-vitost pred drugo svetovno vojno, socialistična revolucija in začetek družbene preobrazbe. Zato se poja-vijo izredni študenti, "starejši Ijud-je" z določeno delavno prakso, ki pa so bili v podrejenem položaju do "mladine", ker niso imeli uradno priznane izobrazbe. "S tem naj bi se v prihodnjem obdobju postopno zagotovila rast splošne in poklicne izobrazbe delovnih Ijudi nasplošno, da se ne bi večal prepad med se-danjo delovno generacijo in novimi generacijami, ki bodo vstopile na delo in samoupravljanje z mnogo boljšo osnovo izobrazbe."
Te trditve o študiju ob delu lah-ko zasledimo še danes. To nas lah-ko zelo začudi, saj že nekaj let lahko zasledujemo, da se je ta "idealna slika" študenta že močno spremenila. Ugotavljamo, da je povprečni študent ob delu star že precej pod trideset let, da gene-racijska razlika med takoimenova-nim "rednim" in onim drugim štu-dentom že precej izginja. Vse več je mladih Ijudi, ki končajo srednjo šolo, se zaposlijo (pred tem mo-goče tudi leto ali dve "neuspešno" študirajo) in se nato izobražujejo ob delu.
Pri pregledu prijav za vpis na visokošolske delovne organizacije v SR Sloveniji v šolskem letu 1977/78 se je tudi ugotovilo, da ima 3/4 kandidatov manj kot 8 let delovne dobe, povprečje je okoli 5 let, precej je pa tudi tistih kandida-tov, ki imajo le 1 (eno) leto delovne dobe.
V   drugih   republikah   v  Jugo-slaviji so ti pojavi še bolj vidni. Po podatkih    objavljenih    v    številki 23—24. lista študentov Beograjske Univerze   "Student"   lahko  zvemo, da je 38 % izrednih študentov v SR Srbiji tistih, ki se zaradi prenapol-njenih  fakuftet  niso mogli vpisati
kot  redni,   pa  so  se zato vpisali izredno.
Predno nadaljujem, bi si morall ogledati še vsaj nekaj empiričnih podatkov.(i) Gre za medsebojno povezanost teorije in empirije. Teo-rija ni le nek konglomerat teo-retičnih predpostavk (kljub temu, da se nam včasih kot taka kaže), ampak je sestavljena, poleg druge-ga, tudi iz posplošenih zaključkov predhodnih empiričnih raziskovanj. Zato je po mojem mnenju nujno poznati tudi nekaj pomembnejših statističnih podatkov o študiju ob delu v naši republiki. Letos je približno ena tretjina vpisanih štu-dentov, študentov ob delu. Dve tretjini vpisanih študentov ob delu je vpisanih na pravno-upravnih in ekonomsko-poslovno-organiza-cijskih smereh.
Danes tudi mnogo govorimo o ekspanziji visokega šolstva pri nas. Toda nedvomno je ena njegovih glavnih značilnosti hitra številčna rast študentov in študija ob delu (oziroma kakor se je prej imenoval — izredni študij), ter tudi razvoj pojavov in oblik, ki so to rast spremljale. V zadnjem desetletju se je namreč število izrednih študen-tov v Sloveniji potrojilo, medtem ko je bila rast rednega študija precej umirjena.
Vemo tudi, da na razvoj in številčnost študija in študentov najbolj vpliva gospodarska razvitost občine. Toda zanimivo je, da ima le-ta manjši vpliv na rast izrednega študija — Na rast izrednega študija vplivajo v veliki meri tudi drugi faktorji. Tako nam na primer avtorji "Študenti in diplomanti po občinah SR Slovenije"(2) argumentirano postavijo naslednjo ugotovitev: "Iz naših podatkov lahko precej zane-sljivo potrdimo domnevo, da je na rast izrednega študija v večini slovenskih občin bistveno vplivala razširitev mreže dislociranih centrov za izredni študij."
Kaj vse to pomeni? Jasno je, da sem vse te podatke namenoma iz-bral, kot potrditev nekaterim naslednjim ugotovitvam.
Temeljni problem, okoli katere-ga se v glavnem vrti razprava je — smiselnost in zakonitost stanja, v katerem študenti ob delu — pla-čujejo šolnino za svoj študij kljub temu, da vemo, da vsak delavec že tako plačuje za izobraževanje iz svojega dohodka. Odgovor, ki se nam za to ponuja je jasen; to ni in ne more biti pravično, vsak ima enakovredno pravico do študija in to brez vsakih denarnih nado-mestil. Toda, kljub temu jasnemu odgovoru, stvari še zdaleč niso tako preproste in tudi ta članek jih ne bo rešil. Toda poskušal bl podati vsaj nekaj problemov, ki se nam odpirajo v zvezi s tem.
Vsi vemo, da je univerza in visoko šolstvo že nekaj časa globoki krizi. To je brez dvoma svetovni proces. Ta kriza je v neka-terih (predvsem razvitih zahodnih) deželah še bolj vidna kot pri nas. Reforma visokega šolstva je nujen in zato potreben proces. Ne samo pri nas, tudi drugje v svetu so v tem obdobju videli veliko rešitev te krize prav v tistem, kar pri nas imenujemo študij ob delu (drugje mu dajejo druge nazive, na primer "recurrent education")(3). Vzrok je bil poenostavljeno naslednji: fie nl mogoče doseči planiranja kadrov in visokošolskega študija na doseda-n]i način, je to mogoče storiti tako, da industrija in "uporabniki" nepo-sredno pošiljajo kandidate, za katere so zainteresirani, da s! pridobijo določeno izobrazbo. Ne bomo naprej govorili, kje so po-manjkljivosti tega sistema v dru-gih deželah, poglejmo si natan-čneje položaj pri nas.
Tudi pri nas študij ob delu ne poteka tako, kakor je prvotno zamišfjeno. O tem nas prepričajo že podatki iz prijav za vpis, namreč, da polovica kandidatov za študij ob delu namerava študirati brez dogovora in pomoči delovne organizacije in 2/3 brez pomočl delovne organizacije.
tela Študentsko organizacijo in tudi preti ZSM, v kolikor ne bo dose-gla večje mobilizacije študentske populaclje. Ker pa je naš osnovni namen analiza kulture in njene pogojenosti, moramo pripomniti, da v taki atmosferi lahko uspeva ozka in elitistična kultura, pa čeprav je "neetablirana", mlada, študentska in začetniška. Drugačna tudi ne more biti, saj v pogojih politične demobilizacije kulturna mobilizacija lahko pomeni politično dejavnost; takih pretenzij pa študentska kultura, kot smo videli, ževes čas ni imela.
Ta blokada se dogaja tudi na teoretičnem nivoju, saj revolucioni-rajoče pozerstvo blokira dialektiko, ker niti ne želi iskati vezi med eksi-stencialnimi zahtevami in dolgo-ročnim programom bistvenih spre-memb. Zadovoljstvo s takim last-nim revolucionamim bivanjem se kot politična praksa gibanja prika-zuje v obliki blokade celotne družbene prakse, kot njen slalom
med cilji revolucionamega gibanja in med nujnimi političnimi odločit-vami z lastno logiko. Podobna je tudi usoda samoupravne akcije, ki
je odvisna od akcije Zveze komu-nistov. (glej teze "Idejno politična vprašanja razvoja visokega šolstva v samoupravni socialistični druž-bi", Tribuna, 28. 5. 1973). Vpraša-nje, ki se tu postavlja, je, v kate-ri meri so samoupravni odnosi dominantni, kako samoupravljanje funkcionira in ali smo že realizirali "pravo" samoupravljanje. Nedogra-jenost samoupravnega sistema je nenehni izziv težnjam, da bi se spremembe realizirale s sistem-skimi spremembami samoupravne strukture, ne pa po poti demo-kratičnega postopka znotraj nje. Šele konfliktna situacija pripelje do marksistične vzgoje, ki podčrtava nujnost permanentnega angažiranja v samoupravi. Konfliktna situacija pa je tudi znamenje, da takega angažmaja ni. Formalizem in zapi-ranje    v    elitistične    kroge    nas
opozarja na nezmožnost voluntari-stičnega reševanja problema samoupravnega angažmaja. Biro-kratske sile tu zlahka izvajajo svojevrstno mimikrijo, ker enako vztrajno govorijo o problemu samo-upravljanja in samoupravnega angažmaja kot samoupravne sile — s to razliko, da od takega anga-žmaja niso niti približno odvisne in jim tudi nadaljnji izostanek samo-upravnega angažiranja povsem ustreza. Spoprijem s temi birokrat-skimi silami, ki razumejo samo-upravno akcijo kot atomiziranje samoupravljanja v imenu neposred-nosti, je obsodilo študentsko giba-nje na konfrontacijo in na nujno ideološko formo vseh poskusov radikalnega soočenja s stvarnostjo. Neuspeh pa se izkaže kot prista-janje na "čisto" teoretiziranje ali na ukvarjanje "samo s kulturo".
Utopična zavest, ta posebna kategorija v študentskem gibanju, se s posredovanjem dejanskega funkcioniranja    njenih    družbenih
nosilcev prestavi v položaj birokrat-ske ideologije, oziroma natančneje — njene inverzne slike. To pa še vedno ne pomeni postavljanja vrednostnih sodb o progresivnosti ali regresivnosti obravnavanih poja-vov, saj racionalnost (v filozofskem pomenu) samoupravnega sistema briše lažne dileme. Samouprav-Ijanje namreč negira birokratske rešitve, birokratsko eshatologijo, birokratski zaprti sestem. Samo-upravljanje je samodeterminacija in
ne more postavljati dilem med realpolitiko in čisto utopijo. Zato se vprašanje blokade samoupravne akcije ne postavlja samo kot ob-jektivna blokada tehnobirokratskih sil, kot je utemeljena v stopnji razvoja produktivnih sil, ampak tudi kot subjektivna blokada v obliki ideološkega faktorja in parcialnosti utopične zavesti. Napredovanje v dograditvi samoupravnega sistema se kaže v porazu vulgarnega psev-dodialektičnega mišljenja: zanj je značilen    negativizem    na    mestu .
R Juznič

"O X
-.   J   2.-1  ?>
ii
To pomeni, da študij ob delu še daleč ni tako usklajen s "potrebami združenega dela", kot nas skušajo prepričati nekateri optimisti in da je celo zelo podoben položaju "redne-ga" študija. Potrebno je še veliko več dogovarjanja in usmerjanja, da bodo stvari stekle vsaj približno tako, kot so zamišljene.
V luči teh dejstev nam postane že malo bolj jasno, kje so vzroki plačevanja šolnin. Studij ob delu financirajo v glavnem prispevki delovnih organizacij in posamezni-kov, ki se sami odločajo za študij in se tudi sami financirajo. Dotacije te razširjene dejavnosti pa doslej niso upoštevane, še manj pa ure-jene v zadostni meri. No in tu leži del pravega vzroka. Financiranje pa verjetno ni urejeno prav zaradi teh "neustreznih" odločitev za študij. Te "neustrezne" odločitve so, če malo bolje zopet pogledamo podat-ke, predvsem vpisovanje študentov ob delu, pri katerih gre za eno-smerne predhode znotraj pravno-upravnih in ekonomsko-poslovno-organizacijskih področij študija, oziroma, za prehode iz tehniških in podobnih področij na ta področja študiia.
Verjetno bi težko zagovarjali tr-ditev, da je do takih odločitev prišlo zaradi "naravne nagnjenosti" do teh poklicev, ki se izraža z masivnim vpisovanjem. Ponuja se nam drug odgovor, ki bi ga seveda bilo potrebno še preveriti. Očitno je interes za ta področja študija ob delu pogojen z nekaterimi izkušnjami, ki so jih ti študenjte pridobili ob svojem delu v praksi, o pozitivnih lastnostih, ki jih ti pokli-ci prinašajo. Razen tega vpliva tudi težavnost študija in bližina šole (obstoj že omenjenih dislociranih centrov za študij ob delu). Ter na koncu, tak trend vpisovanja študentov ob delu brez dvoma pod-pira in usmerja tudi neka rastoča družbena potreba, saj brez te ne bi bilo možnosti zaposlitve.
Tukaj se križajo interesi, ki se ne bi smeli. Namreč, poenostavlje-no, v očeh univerze je znanje tisto, kar nekaj velja, v očeh "družbe" so študentje bistveni faktor razvoja, v očeh študentov (ne samo tistih ob delu) pa je študij investicija, ki pri-naša večji denarni dohodek, status. Univerzitetna diploma je proizvod, ki je produciran z istim procesom in ima isto ceno in strukturo kot drugo blago. (O pretiranem vred-notenju formalne izobrazbe je bilo pri nas že mnogo povedanega). Toda do nje očitno eni pridejo ceneje kot drugi.
Povezava visokošolskega štu-dija z neposrednimi "uporabniki" (njenih produktov, študentov ali storitev) se razume malo poeno-stavljeno. To ne pomeni, da "uporabniki" automatično določajo družbene, splošne interese. Takšno razumevanje povezave visokega .šolstva z družbenimi potrebami je lahko sicer navidezno koristno, toda le v zelo kratkoročnem obdob-ju. Dolgoročno je to lahko le škoda in zaradi tega velika napaka. Nihče ne more določati obče družbenega interesa, ampak se temu objek-tivnemu družbenemu interesu lahko le približno z raznimi inštrumenti. Vsi ti so se danes pri nas že začeli razvijati, toda še premalo in precej premalo tudi na tem interesnem področju.
S tern, ko razširjamo in poglab-Ijamo naše znanje o določenem predmetu, je nujno tudi naše bolj aktivno in zavestno organizirano delovanje.
Raziskovanje visokega šolstva, takoj ko je usmerjeno h katerim ko-li pomembnejšim problemom, ne more mimo vprašanja njenih ciljev in smotrov. Ne samo o tem, kako doseči zaželjene cilje in smotre, temveč tudi kakšni cilji in smotri so resnično najboljši in najbolj smotr-ni. Tu bi povezali še vprašanje ciljev z odnosom znanost — izo-braževanje za poklic.
Zato je potrebno poudariti še nekaj: Rast in razvoj visokega šol-stva je posledica potreb industrij-
skega sistema, za katerega pa vemo, kako svoje potrebe izraža. To pa ne pomeni, da imajo prednost obveznosti do industrijskega si-stema. Prav tako tudi že vemo, da visokošolski sistem izobraževanja ne more izenačiti startne pogoje vseh. Tudi zaradi tega študij ob delu ne bi smel biti le izobraževanje za neko določeno delovno mesto. (Mimogrede vemo tudi, da novi zakoni ukinjajo "delovno mesto"; tudi o tem bi bilo vredno premisli-ti).
Iz tega položaja so brez dvoma nujne in tudi možne neke rešitve. Ponuja se mi jih nekaj. Razviti širo-ko mrežo usmerjanja v študij ob delu in to predvsem preko delovnih organizacij, te pa povezati preko interesnih skupnosti in tako poma-gati študentom. Zainteresirati delovne organizacije za možnost študija njihovih delavcev in ne pre-puščati vse to stihiji, iz katere nekateri lahko kujejo celo dobičke. Končna in nujna rešitev pa ni bila — izenačiti pogoje za študij ob delu in redni študij. "To pomeni, da bi moralo tudi financiranje študija ob delu potekati iz istih virov kakor za redni študij, npr. od izobraževal-ne skupnosti ali samoupravnih interesnih skupnosti.(4)
Toda to izenačevanje pogojev bi moralo biti še širše in še globje. Tudi rednim študentom bi morali dati ugodnosti, ki jih imajo lahko študenti ob delu; stik s prakso, vključevanje v družbeno dogajanje. Kakšen sistem je to, da je šolanje tako podaljšano, da imamo ogrom-no število zrelih Ijudi, sposobnih za delo, "odraslih", ki še vedno drsajo šolske klopi. Toda vse kaže, da še živimo v družbi, ki tradicionalno ločuje izobraževanje — učenje in delo. Ob tem pa lahko zaman govorimo in poudarjamo stalno naravo izobraževanja (permanentno izobraževanje). Tudi v tej smeri bi bilo potrebno razmisliti ob tej raz-pravi o študiju ob delu in njegovem financiranju.
OPOMBE:
1)  Podatki   so   predvsem   iz  dveh publikacij Centra za razvoj Univerze —  Poročilo o prijavah za vpis na visokošolske delovne organizacije v SR    Sloveniji    v    šolskem    letu 1977/78.
Vpis na visokošolske delovne orga-nizacije v SR Sloveniji v štud. letu 1977/78 — prikaz in analiza prvih podatkov.
2)  študenti in diplomanti po obči-nah SR Slovenije
Ljubljana 1977, Center za razvoj Univerze
3)  Dober pregled tega se nahaja v članku:    M.   Blaug   in   J.   Mace: "Recurrent education  —  the new Jerusalem"   v   Higher   Education 3/1977
4)  F.   Cvetaš:   "Razvoj   študija  ob delu  na FS" v "Študij ob delu v visokem   šolstvu"  Ljubljana  1976, Sindikat delavcev znanosti in viso-kega šolstva Slovenije — republiški
odbor.
AKTUALNA              VPRAŠANJA
DELOVANJA IN RAZVOJA "OB-ŠTUDIJSKIH DEJAVNOSTI" NA LJUBLJANSK! UNIVERZI
I.
Problematika razvoja in delovanja na področju obštudijskih dejav-nosti v visokem šolstvu je po svoji vsebini in pomenu sestavni (organ-ski) del problematike celotnega razvoja in delovanja visokega šolstva. Njeno razreševanje (razvoj krepitev) je nepogrešljiva sestavi-na dejavnosti pri uresničevanju družbenih smotrov in nalog viso-kega šolstva. Zato obštudijska dejavnost, aktivnost na različnih področjih, ki jih s skupnim imenom označujemo z obštudijsko dejav-nostjo, mora po svoji vsebini in tudi oblikah izvajanja biti povezana z osnovnim delovnim procesom v visokem šolstvu. Mora biti vpeta v uresničevanje smotrov in nalog VŠ. Obštudijska dejavnost predstavlja pomembno obliko uresničevanja družbenih zahtev po izobraževanju z delom, predstavlja pomembno obliko in skozi katero se oblikuje bit samoupravnega socialističnega aktivnega strokovnega delovanja, oz. se pridobiva ustrezno znanje in izkustvo ter razvija ustvarjalnost, delovne navade in samoupravna aktivnost.
Pomen te obštudijske dejavnosti poudarja tudi Zakon o visokem šol-stvu s tem ko opredeljuje kot eno izmed glavnih nalog Vš tudi: "pospešuje družbenopolitične, kul-turno-umetniške, tehnične in dru-ge dejavnosti študentov" (2. člen VZš). Glede na vlogo in pomen, ki ga ima razvijanje organizirane aktivnosti na tem področju je tre-ba takoj povedati, da je skupno označevanje te aktivnosti z "obštudijsko dejavnostjo" lahko le pogojno, izrazito delovne narave, zakaj ta aktivnost ne more bitj razumljena le kot "privesek" študi-ja, kot slučajnostni dodatek kate-rega razvoj je prepuščen inerciji ali zgolj izražanju (in zadovoljevanju) posamičnih ali skupinskih intere-sov, kot aktivnost za katero bi lahko trdili da "dobro če je, ne bi pa nič škodovalo, če je tudi ne bi bilo". Obštudijska dejavnost je tudi pomembna vez (in oblika) vključe-nosti, predvsem študentov in tudi celotnega Vš, v širša družbena do-gajanja, v širši družbeni prostor, pomembna vez aktivnega in vzajemnega sodelovanja mladih v širših družbenih okvirnih, oblika za preseganje družbene odtujenosti študirajoče mladine od drugih. II.
Obštudijska dejavnost je tudi pomembna oblika aktivnega, stal-nega in skupnega delovanja študentov in delavcev. 2. člen ZVŠ govori "Pospeševanje ..." — doslej je to pomenilo zgolj le pasivno spremljanje dejavnosti ter v večji ali manjši meri zagotavljanje potrebnih materialnih pogojev za delovanje različnih oblik obštudijske dejav-nosti. Morali bi zagotoviti ustrez-nejšo, aktivnejšo vlogo VOZD pri opravljanju te svoje naloge. Organi VOZD in Univerze bi morali ne samo formalno dopuščati, soglaša-ti in eventualno v okviru objektivnih možnosti — zagotavljati materialne pogoje, ampak tudi in predvsem aKtivno vzpodbujati razvoj teh dejavnosti, jih adekvatno njiho-vemu pomenu usmerjati k uresni-čevanju družbenih smotrov in nalog Vš na posameznih VOZD.
Obštudijska dejavnost se razvija in je prisotna na Ijubljanski Univerzi. V celoti vzeto je zelo pestra, razve-jana, na nekaterih področjih pre-sega Univerzitetne okvire, nekatere oblike dejavnosti beležijo pomemb-ne uspehe v širšem prostoru, so uveljavljene in priznane tudi v med-narodnem okviru. Hkrati pa ne mo-remo tudi preko določenih slabo-sti:
—  značilno za obštudijsko dejav-nost je, da je bolj razvita na uni-verzitetnem nivoju kot pa v te-meljnih   celicah   —   fakultetah
—  ni zadostne množičnosti
—  ni   organiziranega   prizadevanja za vzpodbujanje aktivnega udej-stvovanja študentov
—  velik del študentov kaže izrazito pasiven odnos (čuti kot dodatno breme)
—  relativna   zaprtost   posameznih krogov
—  nepovezanost    DO—D    pri    iz-vajanju podobnih programov
—  DO—D so vse prevečkrat usmer-jena navzven kot navznoter
—  DO—D      premalo      obveščajo študente o svojih akcijah
—  DO—D   bi   morala   biti   mobili-zator in organizator dela na svo-jem področju, povezovati bi se morala z drugimi deli  mladine in prispevati k uresničevanju šir-ših   družbenih   interesov   (kul-turna, telesna kultura).
IV.
Obštudijska dejavnost je pomemb-no torišče delovanja ZSMS, je ena jzmed oblik organizacijskega delo-vanjamladih, ki preko svojih DP—D prispevajo k skupnim ciljem naše družbe v njeni socialistični izgrad-nji. Vendar se večkrat to delovanje obravnava kot nekaj izven ZSMS (gledano v vsebinskem in idejnopo-litičnem smislu) in (ali) kot neka spremljajoča dejavnost drugega političnega delovanja ZSMS. Moramo se zavedati tega, da DO—D predstavljajo realno osnovoj za prehajanje stanja iz časov, katerih je mladinska organizacija nosila izključno elemente poli-tičnega značaja. To pomeni, da si v okviru družbenih organizacij vsak mladinec lahko najde interesno področje delovanja bodisi na področju kulture, tehnične kulture ali športa. Ce želimo to resnično doseči, mora organizacija ZSM v sodelovanju z DO—D opredeliti pomen in vlogo kolektivnega član-stva, ki se je doslej vezalo pred-vsem na organizacijsko vprašanje in ne na program dela. Ena izmed pomembt.ejših nalog aktivov ZSM znotraj DO—D je tudi skrb za izobraževanje članstva ter vodstev tako na idejnopolitičnem, kot na strokovnem in organizacij-sko tehničnem področju. Naloga UO ZSM in vseh 00 ZSM znotra nje pa je delovanje na večji akcijsk povezanosti med DO—D in osnov-,nimi sredinami. Tako je potrebno razmišljati o možnih oblikah sodelovanja komisij in krožkov ter društev posameznih 00 ZSM z društvi, ki delujejo na Univerzi ali celo o ustanavljanju 00 DO—D na posameznih fakultetah in višjih šolah. Namen tega je, da dose-žemo organizirano preživljanje pro-stega časa in vsporedno s tem, torej preko različnih oblik pros-tovoljnjih interesnih dejavnosti vzgajamo in usposabljamo mlade za aktivno življenje.
UK ZSMS LJUBLJANA
negacije, stereotipnost analize, nehistoričnost in uporaba kot aplikacija teorije na dejanskost. Vulgarno mišljenje se pretvori v inverzno sliko funkcionalizma, postane funkcionalizem humani-stične inteligence, ki pa ne loči dogmatične teorije od političnega realizma. Tako mišljenje je nekon-kretno, nima čuta za posebnosti, absolut pa je njegova lastna pozi-cija, enkrat za vselej etično uteme-Ijena v moralizmu, ki se izkaže za manihejstvo. Dostopno je samo za določena. dejstva, saj drugih ni možno percipirati.
Politična obsodba nove levice je prepogosto upoštevala ravno ta model mišljenja, ne da bi analizi-rala njegovo genezo iz dejanskih gibanj in ne da bi se zavedala, da gre tu že za razkroj radikalne akcije v kvaziradikalno mišljenje. Ko v tem okviru razumevamo dogajanje v letih 1968—1977, bomo razumeli, da se ne da obrniti nazaj tok neke-ga procesa, ki je že prešel  svojo
pot in ki se danes kaže v mlakuži provincialne podpovprečnosti ali v nenehnem ponavljanju že dožive-tega (dovolj če omenimo zasedbo hiše na Erjavčevi cesti). Prepričan sem, da je treba gledati na stvar realno, brez iluzij. Skokovitega porasta kulturne produkcije med Ijubljanskimi študenti ne bo, tudi če se uredijo vsa (tudi kadrovska) vprašanja v zvezi z institucijami, kot so Tribuna, ŠKUC, Radio študent in ostali. Gre pa za to, ali sploh obstaja kakšna koncepcija kulturne politike ali pa je le-ta odvisna od politične situacije na univerzi in v družbi sploh. Pozitivno dejstvo pa je že to, da je Tribuna pripravljena objavljati diskusije o sedanjem stanju, kajti novinarsko informiranje, ki ne poda in ki tudi ne more podati globljih dilem ob določeni usmeritvi kulturne produk cije, ne zadostuje.
VLjubljani, 21.11.1977.
Uredništvo bo objavilo svoje pripombe k spisu M. švarca \ naslednji številki TRIBUNE. V krat kem bo tudi okrogla miza c študentski kulturi, o kateri vas bomo obvestili v isti številki.
ZAENKRAT LE STIK IN RAZMERJA
Elektro faks, oziroma njegova komi-sija za tisk in informatiko pri 00 ZSMS je izdala prv^ številko glasila študentov "STIK". Prvi vtisi so dobri, tematika je dokaj pestra, le študentskih problemov je premalo prezentiranih, saj razen pogovora z dekanom in prodekanom prav-zaprav ni aktualnih prispevkov. To bi kazalo v bodoče popraviti. Vsee-no pohvalna po.aza. Kar tako naprej.
"RAZMERJA", glasilo 00 ZSMS FSPN, so korak pred "STIKOM", saj je izšla že druga številka. Glasilo prinaša Vidakovičev prevod o anarho-terorizmu, Marcusejeva razglabljanja, ter še nekaj drugih prispevkov, med katerimi, razen poročila predsednika 00 ZSMS o delu organizacije, ni študentske problematike, ki je na tem faksu dokaj pereča.
Ostalih ali drugih glasil fakultetnih 00 ZSMS še nismo prejeli. Pošljite nam jih, če ste izšli.
ODPRTO PISMO UREDNIKOM SODOBNOSTI
dragi uredniki sodobnosti.
dovolite mi, da se tokrat obrnem na celoten uredniški kolegij, ki tam nekje v oblakih okoli neke mize v neki posvečeni sobi urejuje sodobnost, oziroma hoče urejevat sodobnost, to pa tako, da v sodobnost vtiskuje neke skrotovičene strukture iz narodove preteklosti. kljub temu, da vaše, oziroma naše revije ne cenim bogsigavedi kako, vam tokrat že tretjič, s tem, da je tretjič tokrat prvič, pošiljam prijazen dopis, v katerem ponovno zahtevam, da mi v naši reviji objavljate mojo zajebano poezijo. dovolite mi tudi, da izlijem po vas svoj bes, ki se tu v mojem srcu kopiči ko kakšna usedlina, vendar ne običajna usedlina, ki se počasi in dolga miljonletja ko kapnik useda, da nasede v dolgem času do 1 mm višine, ampak bolj barjansko, namreč tako, da se mi vsakih toliko mesecev stemni pred očmi, nekaj v meni plane ko vihar in potlej v navidezno mirnem in uravnovešenem pisanju prikozla na dan (ti prosti, vulgarni, Ijudski izrazi imajo v pred-ležečem dopisu izrazito konotativno poslan-stvo).
kot sem napisal že zgoraj, revije sodobnost ne cenim visoko. prej jo cenim nizko. zdi se mi, da predstavlja nekakšen rezervat za provincialne intelektualce, za slaboumne in sladkobne pisune vseh sort in vrst in pasem, ki se trudoma poganjajo proti bleščeči luči (kot kakšne vešče recimo) nevemčesa, kar pa je izrazito slovensko. moram seveda priznati, da na straneh sodobnosti utripljejo tudi srca že priznanih, a kljub temu tudi dobrih pisateljev in pesnikov. vendar tudi ta dišeč vodni tok ne prelije robov previdnega, ponižanega slovenskega intelektualca, ki zaradi svojih čisto bivanjskih težav ne more tako javno trditi, da tudi sam uporablja toaletni papir, da ga dajejo hemeroidi in da ga tu v pljučih ali sredi med pljuči izdaja junaško, zavedno srce. pa vendar! čemu se torej tako ženem, da bi hiral na "teh" straneh. ko pa je vse skupaj tako ponižno utrujeno prijazno zrenje božje luči.
razlogov je več in niso vsi racionalne narave. prvi se s komolcem nasla-nja na znano misel, da človek, ki dela, naj tudi j6. pri nas je poplava raznih revij. ob takem številu objav bi človek zmogel tri dni svojega življenja. Potlej bi počasi shiral, kar je seveda razveseljivo in zaželeno. vendar ne za hirajočega. drugi, ki je lahko tudi prvi ali zadnji (bralca tega spisa opozarjam, da razlogi niso hierarhično urejeni v serialko: pomem-
ben ...... srednje pornemben ...... nepome, nepomemben) je bolj nav-
dihnjene narave in se premetava v košu komunikacije. kar se reče, je namenjeno poslušanju, pisano branju. tretji je bolj socialno naperjen razlog. namreč v Ijubljani dobi človek socialni status tako, da predloži svoje objave. mislim, da se nadaljevanje mlsll kar samo ponuja. četrti je bolj zgodovinsko žalosten in se spominja dobrih kopitarjev, bleivveissov, mahničev, govekarjev in kar je še znamenltih možakarjev. peti je bolj osebno puntarski in rine z glavo skozi zid. šesti je čisto romantično blazen, namreč bodlerovsko satanističen miltonov satan, ki živi v dolinl jesihove totalke in ne mara dosti za drobtine z gosposke mize. sedmi je kabalističen, osmi je marksističen, deveti je samoiniciativa samouprav-tjalca, da se socialno-historično potrdi kot družben in kot svoboden subjekt. deseti je kontra razlog in se sicer sklicuje na krščansko zaledje katoliške klerikalne slovenije, kjer svojim VELIKIM LJUDEM postavljajo SPOMENIKE vedno šele po smrti. smrt pa je bila vedno posledica prehranjenosti, zapitosti irHebenskriminale. enajsti je pravtako kontra-razlog. pravi (tako rembojevsko), da je pesnik čoln, ki ga premetavajo valovi. dvanajsti je zenovski, ta pograbi palico in razbije vragu gobec. kontrarazlog je v marksovi revolucionarni menjavi hegla precej dober razlog in kdor je doma v skautskih veščinah na divjih vodah zgodovine, mi zdaj kima.
vem, da globoko v svojem srcu čutite z menoj, da pa se meni še sanja ne, kako stojijo stvari. kako da sem naiven. še preden pa končam, bi vas rad opozoril, da imate opraviti z nekakšno radikalno norostjo, z nekakšno totalno demenco, ki se je izvalila iz neposrednega stika s hladnim smra-dom smrti. vaši proti hajdegerju in ostalim takim znancem naperjeni ahaji žal tu tolčejo mimo. ko se človek sprijazni s svojo starostjo, mu ostane samo še to, da stopa. stopanje funkcioniraznotraj mita kot greh, od tu pa do (preko ostre obsodbe utemeljene skozi anarholiberalizem in samovoljni privatizem) sežiga na grmadi ni več daleč. moji dragi gospodje, stopam, ker sem stopar. ker pa sem žal tudi človek in ste tudi vi človeki, vsak zase in vsi skupaj, me morate upoštevati, kot vas upoštevam jaz. namreč, ne zahtevam, da v številki, v kateri objavite moje prispevje, objavite samo moje prispevke. tudi v naprej lahko objavljate tudi sebe. ne norčujem se iz vas, kaj takega bi bilo na tem mestu sila neprimerno. a vas zelo hladnokrvno nagovarjam, da me ali objavite, ali pa potegnete svoje pištole ali pištole tistega kateremu služite in me UMORITE! točno to. to ni začetek polemike, to je konec neke milosti, neke agonije. sam se ne dogajam na nivojih moči, družbeno politlčno nisem aktiven, nimam nobenega kritja, sem popolnoma brezpraven in kot tak otročje lahek plen za zakol. ne ponujam vam niti roke, niti svoje posetnice. samo zahtevam bodisi svoj kos kruha? bodisi svoj kos trav-nate ruše? to je vse.
Iztok osojnik
Dopisna delavska univerza UNIVERZUM odpira V SO-GLASJU Z ZAVODOM SR SLOVENIJE ZA SOLSTVO v Ljubljani drugi letnik, v Kopru in Mariboru pa novi izo-braževalni središči DVOLETNE DOPISNE FILMSKE IN TV ŠOLE.
Oopisna filmska in TV šola je namenjena učiteljem, vzgojiteljem in kulturnim delavcem, da bi v šoli v okviru učnega načrta in svobodnih dejavnosti in v prostem času razvijali razne oblike filmsko-vzgojnega dela. Po dopisni metodi naj si pridobijo osnovno znanje, kl ga pri svojem delu potrebujejo in ga niso mogli osvojiti med rednim šolanjem.
POGOJI ZA VPIS
V dopisno filmsko in TV šolo se lahko vpišejo pedagoškl ali družbeni delavci, ki imajo interes za predmet. Zaželjena je srednja ali višja izobrazba. Pravico do vpisa imajo tudi kandidati brez ustrezne pedagoške in šolske predi-zobrazbe. Pogoj pa je, da so starejši od 18 let in da ob sprejemu v dopisno šolo dokažejo ustrezno stopnjo družbene in kulturne razgledanosti.
Vse potrebne informacije o vpisu in začetku pouka doblte na Dopisni delavski univerzi "Univerzum", Ljubijana, Parmova 39 tel. 312—141.
 5" ^  ~S*. ~ CD  _
 2 CQ  O   _
MESTO, VLOGA IN POMEN
Čeprav je izraz "kontrainformacija" novejšega datuma, se v bistvu — torej glede na predmet in cilj informiranja — oslanja na Marxove misli o "drugačnem informiranju", eksplicirane zlasti v tretjem pismu Rugeju.
Ena izmed prvih značilnosti tako pojmovane kontrainformacije bi bila kritika, ki bi se artikulirala tako na nivoju družbene biti kakor tudi družbene zavesti, to je oblik družbene zavesti, ali, z drugimi besedami, kritik se ne le lahko, ampak mora lotiti vseh vprašanj človekove eksi-stence. Osnovni cilj kritike je "zavzemanje stališč", ker le tako "svetu ne stopimo nasproti doktrinarno z nekim novim principom: tu je resnica, tu poklekni! Svetu razvijamo iz principov sveta nove principe", "reforma zavesti je samo v tem, da prikličemo svetu njegovo zavest, da ga zbudimo iz sanj o njem samem, da mu razložimo njegove cilje". Gre torej za (geslo): "reforma zavesti ne z dogmami, ampak z analizo mistične, sami sebi nejasne zavesti, pa naj nastopa religiozno ali politično" ali preko množičnih medijev kot nekakšen (nov) družbeni cement; to pa je potem dejansko "samospoznavanje (kritična filozofija) časa o svojih bojih in željah".
Preko "brezobzirne kritike vsega obstoječega, brezobzirnega v tem smislu, da se kritika ne boji rezultatov in prav tako ne konflikta z ob-stoječimi silami" se oblikuje zavest, ki je kritična zavest. Kritična zavest pa ne more biti edini raison d'etre kontrainformacije, ampak zgolj osnova za konkreten politični boj. Končni cilj kontrainformacije je torej socialna emancipacija, medtem ko za "informacijo v službi politične nadvlade razreda, ki ima monopol nad sredstvi proizvodnje" lahko trdimo, da v pogojih razvite kapitalske družbe izhaja iz politične emancipacije in politično emancipacijo samo utrjuje. (Ne zdi se nam potrebno posebno dokazovanje zgornje trditve; dovolj bo, če se spomnimo na "specializira-ne" informacije za ženske in moške, pa spet za vladajoče in za vladane, za katoličane in muslimane, za pedre in za lezbijke, za samce in za sparjene, praktično za vsak razbit atom enega samega človekovega generičnega bistva.)
Kontrainformacija je torej istočasno informacija o resničnem. Za množične medije kot medije v rokah hegemonističnega razreda, ki so prenašalci sporočil "za množice" velja namreč značilnost, ki jo je odkril Edgar Morin, in sicer "medsebojna zamenjava resničnega in umišljene-ga": umišljeno se prikazuje kot resnično (realizem. če ne celo verizem pripovedi ali vizualnega upodabljanja), medtem ko se resnično prikazuje kot umišljeno, torej kot romansirana kronika, "faits divers" — v Delu je
to rubrika "Ljudje in nravi" (če naj se zadržimo pri eni sami rubriki in ne pri večini posameznih člankov, od "Male nočne kronike" do Breščako-vega oblikovanja Italije po podobi, o čemer pa je že bilo mnogo govora). Skratka, v sistemu "sistemskega" informiranja se nek- in s tem vsak-konkreten dogodek prikazuje tako, da vrši konzolatorno in evazionistično funkcijo. Množičnim medijem je potrebno priznati visoko stopnjo tenko-čutnosti za zaznavanje tenzij svoje publike in stalno prilagajanje sporočil — to je same selekcije sporočil kakor tudi različnega oblikovanja sporo-čil — potrebam po vedno novih pomiritvah bralca s sistemom kot celoto. Čeprav ne mislim odrekati teh sposobnosti tudi našim novinarjem, se mi vseeno zde najbolj tenkočutni severnoameriški novinarji, ki so vedno znali in še znajo potolažiti svoje občinstvo. Poglejmo samo nekaj primerov dejansko fenomenalnih rešitev (seveda fenomenalnih samo s stališča vrednote ohranitev sistema): v primeru tenzij, ki jih je povzročala vojna v Vietnamu — v smistu izgubljanja vojne v Vietnamu — so to dosegli z barvnimi televizijskimi reportažami z bojišča, predvajanimi vsak večer v okviru rednega predvidenega televizijskega programa; barvni te-levizorji, ki vse dotlej niso šli v prodajo (ne glede na superspektakle "in colour" z raznimi Davisi, Sinatri, Straisandkami, itd.) so bili naenkrat razgrabljeni in vsi so bili veseli in potolaženi (še zlasti proizvajalci barv-nih televizorjev). Ali drug primer: Nixonov odstop je bil tako skrbno "pripravljen", da ni vzbudil niti najmanjšega nezaupanja v politični si-stem kot celoto — še več, na lanskih volitvah je bilo toliko volilcev, kot še nikoli v zgodovini Združenih držav. Sicer pa to, da je človek sam kriv za svojo tragedijo, bodisi ta na zemlji v obliki impeachement ali nočenje na Povšetovi 5, ali v času po smrti v obliki peklenskega ognja, je že zelo stara štorija.
Kontrainformacija, kot informacija o resničnem, se zoperstavlja predelanim informacijam in vedno teži k odkrivanju vzrokov za konkretni pojav, kakor tudi poskuša prikazati pojav v vseh svojih dejanskih raz-sežnostih, torej tudi to, kar lahko le z veliko koncesijo sedanji uporabi termina označimo kot posledice. Informacija temelji na "olepšanem" fenomenološkem pristopu, povezanem s šamanstvom, kontrainformacija na zgodovinsko-materialistični analizi nekega pojava. Informacija hoče ugajati, vzbujati pri prejemniku sporočila gnev — v kolikor je pojav uradno označen kot "negativen — ali pa odobravanje, če gre za uradno
"pozitivne" pojave, že s samim načinom podajanja. Glede na to, da za
dosego tega gneva ali odobravanja uporablja že enkodirane in preizku šene   retorične   rešitve,   je   informacija   stilistično   kič,   medtem   k< predstavlja kontrainformacija, ki hoče osveščati, odkrivati in razkrivat (ter v zadnji  instanci tudi spreminjati) družbeno stvamost, stilističn^sali avantgardo.
Kontrainformacija le redko zaide v velika — uradna sredstva mno žičnega komuniciranja (torej: obveščanja) in če slučajno in dobesedn« zaide, je tako "zakomplicirano" enkodirana, da jo lahko razume le tisti, k mu je lasten sporočilčev repertoar kodov, torej somišljenik in v tem smislu "že osveščen". Glavni mediii kontrainformirania so tisti rnedi|i»k so nastali kot kontrainformativni mediji. Nastanek in njihovo širjenjej posredno povezano z rastjo in širjenjem mreže "uradnih medijev" oziro ma s tehnološkim razvojem (in s tem z razvojem družbene biti) vceloti proizvodnja tehničnih prenosnikov sporočil se je v zadnjih letih skokovitc večala, postala množična v smislu serijskosti in, kot posledica, sporo čanje s pomočjo sodobnih tehničnih pripomočkov ne predstavja vei ekskluzivne pravice velikega kapitala. Pojavljanje kontrainformacijskilff m časopisov, revij, manifestov, radijskih in (celo!) televizijskih postaj . vedno bolj pogosto. Sredstva za nabavo tehnike, ki pa kljub vsemu ši viz niso irelevantno majhne, se zbirajo na različne načine, večinoma o< simpatizerskih političnih strank, organizacij in posameznikov v oblik prostovoljnih samoprispevkov, kakor tudi z reklamiranjem dejavnost simpatizerjev (in ne samo simpatizerjev), s tem pa je narejena ^elika vendar, kakor sta se izrazila dva rimska študenta, ki "delata" na kontrain formativni radijski postaji "Radio Citta futura", "pogosto potrebnapnjava koncesija potrošniški družbi".
Kontrainformativni  mediji vnašajo tudi več radikalnih sprememb sam   položaj   "množičnega   sporočevalca"   in   "prejemnika   tehnično posredovanih sporočil". Razlika med njima se izgublja, kontrainforma tivni mediji vrše (oziroma naj bi vršili) funkcijo stalne izmenjave vlog med sporočevalcem in prejemnikom sporočila: sporočevalec naj bi bil isto icijaje časno prejemnik sporočila in obratno. Tako so kontrainformativni medij dejansko in ne samo formalno, preko "poštnih predalov", odprti vsem so dajanski množični mediji.  Kontrainformativni mediji so pogosto (i kolikor ne v veliki večini) vpeljali načelo deprofesionalizacije sporočanji in tako, tudi organizacijsko, postavili altemativo "množičnim medijem"
ki   že   s   profesionalizacijo   kažejo   na   svojo   lastnost   namestosti profesionalno oblikovanje in oddajanje sporočil za množico namest
grafike • dušan muc
Lov na "levičarske" intelektualce, novinarje, založnike je dan-danes eden najbolj cvetočih športov v Zvezni republiki Nemčiji. Iskanje "stabilnosti za vsako ceno", cementiranje "statusa quo": to je cilj, ki si ga je postavila vlada v Bonnu. Eden od spremlja-jočih učinkov takšnega ravnanja vladajočega razreda v Nemčiji, je razširitev povpraševanja na notranjem ekonomskem tržišču in razširitev produktivnosti, zadrževanje stopnje inflacije na nizki ravni — torej izredni rezultati na ekonomskem področju (kljub temu, da radi pozabljamo na nenehno rastočo brezposelnost). Družba materialnega izobilja pa Zah. Nemčija postaja na račun političnih svoboščin.
Zloglasni Berufsverbot (prepoved zaposlovanja "polit. upornikov, disidentov" v državnih ali poldržavnih službah, omejevanje njiho-ve dejavnosti) uporabljajo na široko tudi v časnikarstvu, v založništvu (tudi knjižnem), v kulturi. Cenzura, samocenzura, prisilni zakoni, številni sodni postopki, zaplembe "levičarsko" usmerjenih knjig in časnikov (predvsem časnikov t. im. "protiin-formacije"), obsodbe, zastrahovanja: vse to delajo vodilni politični, gospodarski, sodni Ijudje v imenu razvpite "Gemain-schaftsfrieden", t. j. v imenu obrambe družbenega miru. Toda katerega miru?
"Kot vsaka človeška dejavnost, v kolikor človeška, je tudi tisk po svoji naravi svoboden. Tisti, ki tisk zatira in ga omejuje, ga de-jansko prisvaja izključno^zase, spreminja to svobodo v privilegij"; minila so dolga desetletja, odkar je Marx napisal te vrstice v "Rheinische Zeitung". Toda niti danes ne moremo trditi, da se je položaj v ZR Nemčiji količkaj izboljšal. Metode stare pruske cenzure so se mogoče modernizirale, postale bolj prefinjene, polakirane, toda razredno bistvo je ostalo isto: tudi najbolj banalni družbeno kritični roman, tudi najpreprostejši zgodovinski oris dogodkov v francoski revoluciji, tudi kratka izjava o solidar-nosti z bojem za politično in ekonomsko osvoboditev Tretjega sveta bi lahko v Zah. Nemčiji povzročil verižno reakcijo, s končno zaplembo teh in podobnih del, ki naj bi po uradni verziji "pod-pirala in vzpodbujala k nasilju".
To ni občasno, neuradno preganjanje domnevne "rdeče, terori-stične pošasti" — to ni paradoks v celoti današnje nemške družbe. To omogočata dva člena v zahodnonemškem kazenskem zakoniku, spremenjena in dopolnjena v letu 1975 in od tedaj znana kot "zakona-nagobčnika" (Maulkorbgesetze). "Moramo pripeljati protisubverzivni boj vse do same predsobe nasilja". Takšna je bila tedaj motivacija zakonodajalcev. In katera naj bi bila "predsoba" nasilja? "Vsa teroristična in uporniška dejanja imajo tesno zvezo s teorijami, izjavami, eseji, razpravami v nekaterih knjigah in časnikih ..." Res je sicer, da so socialdemo-krati vnesli v ta zakon "izredno" klavzulo, ki iz posledic zakona izvzema: "... pisatelje, ki pozitivno izobražujejo bralce, znanstve-nike, raziskovalce, ki dokumentirajo dogodke današnjega časa in zgodovine."
Toda tisti, ki dejansko odločajo o tem, kaj pozitivno izobražuje nemškega bralca, so magistratura in policija, ki imajo v svojih rokah izredna sredstva kontrole in represije (vsakega lahko ob-sodijo za "krivega, ker ni zagrešil dejanja"). Lov na "rdeče" čarovnice je v ZRN dosegel višek leta 1956. S prepovedjo organizacije Komunistične partije (Kpd) in sodelo-vanja komunistov na polit. volitvah. Drugi višek je ta lov dose-
KONTRAINFORMACIJE
Toni Gomišcek
iskega množičnega  komuniciranja.   Kontrainformativni   mediji  so
tega pogosto realizirali izdajanje "po potrebi", ne pa z redno, ej določeno kadenco izhajanja, ki, kot smo že obdrugi priliki nekje
i, predstavlja temeljni kamen kulturne industrije in torej kapita-e sporočanja.
dimo torej, da kontrainformacija teži k obratni vlogi in pomenu, kot a informacija, pojmovana kot selekcioniran in preoblikovan prikaz inosti. Pojav kontrainformacije in njeno širjenje lahko vežemo tako ikatere družbeno-politične spremembe (pojav intelektualcev v gr-jansko-leninističnem pomenu besede in vedno večja osveščenost
kega razreda, delno povezana z delovanjem kontrainformativnih ev samih, zlasti manifesta in političnega shoda) kot tudi na čisto )mske faktorje, torej že omenjeno nižjo in pristopnejšo ceno potreb-shničnih aparatur. Tako je kontrainformacija del razrednega boja, )jazanovo družbo, za novo kulturo. Oglejmo si konkreten primer:
nto (Italija)  —  V  tovarni   Michelin  je  že dalj  časa  štrajk,   o ni spregovoril noben uradni časopis, revija, radio ali televizija. ci preidejo v zasedbo tovarne, organizirajo samoupravo in zahtevajo
ijo". Zahtevajo zaman. Delavci sklenejo, da morajo obveščanje eti v svoje roke. Oblikujejo se teze o informiranju, ki je v bistvu ainformiranje: (1.) rast zavesti, vendar ne samo na nivoju sindikata
tovarne, ampak družbe v celoti, (2.)  poiskati gibanju  mesto in
v okviru razrednega boja v celoti, doprinosa k revoluciji in (3.) larodna povezava (povezovanje z delavskim gibanjem drugih držav, izkušenj in podobno). Pri tem delavci izhajajo iz stališča, da je macija zelo pomembna samo tedaj, ko ne ostane zgolj birokratska umentalizirana, to je na nivoju sindikata in političnih strank; in-
ija postane važna takrat, ko je upravljana na delavski način, torej, lavec govori drugemu delavcu".
glejmo si še en primer iz padske nižine, tokrat iz Milana. Začetna bite približno ista, kot v prvem primeru, torej štrajk, zasedba ie in želja po razširitvi vedenja o poteku štrajka in o vzrokih ter poli-
ciljih zasedbe tovarne. Normalno so se delavci obrnili na televizijo a največjega garanta resničnosti, toda televizija ni pokazala nobe-zanimanja za njihovo iniciativo. Sledilo je zborovanje, na katerem ipravljali o informacijski izolaciji in o načinih prebitve osamitve. Na
pa tu ni prišlo do odločitve o vzpostavitvi lastnega informacijske-stema, torej oblikovanja kontrainformacije, ampak je ostalo pre-
pričanje, treba je "prodreti" na televizijo. In to na vsak način in za kate-rokoli ceno. Sledila je zasedba Duoma (stolnice) in "obračun" z — za katolike — svetimi predmeti. Televizija je res prišla na kraj dogajanja, toda delavci so bili širom Italije prikazani kot desakralizatorski vandali, kot znanilci apokaliptične vizije o koncu sveta, ki naj bi bil, ko bodo kozaški konji jedli oves z Vatikanskega oltarja. Gibanje je bilo tako v očeh javnosti "osramočeno" in delavci so se vrnili v nespremenjene to-varniške razmere.
Poskušajmo sedaj določiti zgodovinsko mesto kontrainformacije. Kontrainformacija vsekakor še ne predstavlja popolne alternative množičnemu komuniciranju. Kontrainformacija se zaradi čisto praktičnih ciljev, to je razumljivosti (v smislu pravilne, željene denotacije sporočila) in splošnokulturnih determinant, to je dejstva, da so dejansko vsi kontrainformatorji, tako sporočevalci kot prejemniki sporočila, doživeli in še doživljajo socializacijo preko mehanizmov, ki jih je vzpostavil hege-monistični razred v skladu s svojimi idejami o "funkcioniranju sistema", pogosto enkodira po istih osnovnih principih kot "informacija", uporab-Ija isto izrazoslovje in tehniko retoričnega sporočila, torej sporočila, ki hoče prepričati. V tem smislu je še vedno (nehote) prisotna stilistika kiča. Seveda bi sedaj lahko uvedli (bolj ali manj nasilno) razlikovanje med "čisto" in "metalingvistično" kontrainformacijo, vendar se nam zdi, da je prisotnost metalingvizma odraz dejstva, da je kontrainformacija zgodovinsko vezan fenomen, da ima torej svoje mesto znotraj razrednega boja proletariata in da je torej odraz že dosežene stopnje v tem boju, dosežene stopnje v revolucioniranju družbene biti in (oblik) družbene zavesti.
Z dokončno zmago proletariata, ki bi pomenila tudi stvarno ukinitev razredov (in torej nadvlade človeka po človeku) in s tem popolno (social-no) emancipacijo — torej dezalienacijo — pa mora priti do globalne preobrazbe sporočila in samih medijev za prenos.sporočila. Pride torej do globalne alternative, do sporočanja kot procesa izmenjave izkušenj, ki ima drugačno funkcijo kot sporočanje v času razrednega boja.
Globalna alternativa sporočanja je povezana z globalno alternativo družbe, pri čemer globalna alternativa družbe konotira osvobojenega človeka, človeka ustvarjalca. Pojmujemo jo torej kot cilj (komuniciranja). Globalna alternativa (to je teza) temelji na ko-artikuliranju političnega, kritičnega in kreativnega nivoja.
Poleg že omenjene deprofesionalizacije, ki je povezana z odpravo
vsake (družbene) delitve, to je atomizacije dela, globalna alternativa zajema:
(1.) sintaktični aspekt, torej samo obliko sporočanja; tu gre predvsem za drugačno pojmovanje koda kot komunikacijske konvencije: kod postane stimulator "odprte" denotacije, pri čemer zaznavna amigviteta stalno spodbuja k odkrivanju različnih posameznih in skupnih pomenov; v tem smislu ne moremo več govoriti o "pravilnikih" in "zgrešenih" denota-cijah-konotacijah, ampak zgolj o "možnih" denotacijah in konotacijah; skladno s tem se spremeni tudi pripovedna struktura oziroma pripovedna struktura kot taka (kot konvencija) odmre, doživljanje pa zamenja podoživljenje, ki ga je vsiljevala struktura slabega okusa (kiča) z uporabo retorično preizkušenih rešitev;
(2.) semantični aspekt, torej vsebino sporočanja, pri čemer gre, mutatis mutandis za to, kar smo označili kot "kritično filozofijo"; vsebina same-ga termina "kritična filozofija" je seveda sedaj precej širša in predstavlja celovito človekovo samospoznavanje; kot novo "samospoznavanje" se sedaj veže na samo sintakso, torej na novo pojmovanje "odprte" denota-cije;
(3.) pragmatični aspekt, torej funkcijo sporočanja; zelo poenostavljeno bi lahko to novo funkcijo pojmovali kot realizacijo dejanskega množičnega komuniciranja, ki sedaj postane del bogastva človekovih odnosov z drugimi Ijudmi.
Vidimo torej, da globalna alternativa združuje nekatere lastnosti avantgarde v umetnosti, torej "odprtih struktur" sporočanja z nekaterimi lastnostmi kontrainformacije. Je torej avantgarda (v umetnosti) z drugačnim semantičnim in pragmatičnim aspektom oziroma kotrain-formacija z drugačnim sintaktičnim aspektom. (Seveda vse to z veliko rezervo do tega, kar nam simboli kot "avantgarda (v umetnosti)" in "kontrainformacija" danes denotirajo.)
Na estetskem nivoju pa lahko opazimo, da predstavlja tako pojmo-vana globalna alternativa komuniciranja zamenjavo binoma simbol resnič-nost (in izpeljank simbol-predmet, oblika-vsebina, oblika-resničnost, kar je lastno status quo poetiki-estetiki, torej kapitalski filozofiji) z binomom simbol-dinamika razvoja, kar implicira tako pojmovanje resničnosti, ki se ne predstavlja kot "stvar", "stvarnost" in v bistvu "postvarelost", ampak kot "proces", ki ga lahko — zaradi pomanjkanja ustreznejšega termina — označimo kot stalna in vedno večja realizacija človekovega generičnega bistva, torej človeka kot ustvarjalca (in ne poustvarjalca).
In zato ni neumestno, če to razmišljanje zaključimo z (imperativom):
PROLETARCI VSEH DE2EL, ZDRU2IM0 SE!
gel v viharnem letu 1968. Iz tega leta so tudi izredni zakoni pr< študentskemu  in delavskemu organiziranju:  iz tistega  leta tudi zakon, ki odpravlja — čeprav deino — poštno in telefoni tajnost;.iz teta 1971. so ukrepi, ki okrepijo protiobveščevali kontrolo   nad   "tujimi"   državljani;   iz   leta   1972.   je   nastan "Bundesgrenescutzgese" — vojaške policije za obrambo državn mej; leta 1973. so izvedli reformo, s katero so močno okref kriminalistično policijo in čez vse meje razširili njene pristojnos vsi   ti   zakoni   ustvarjajo  osnove  pravi   pollcijski   Državi,   ki opremljena z najmodernejšimi kontrolnimi in uničevalnimi sre stvi   (tehnomanagerski   gestapo?).   Obstaja   npr.   kompjute center v rokah nemške protiobveščevalne službe, ki ima zbra podatke o vseh nemških državljanih (Nadis). Tako    vladajoči    razred    v    ZRN    uporablja    "Radikalenerl (protisubverzivni zakon) in iz nje izvirajoči zakon "Berufsverb (to je   institucija za  preprečevanje  sovražnikov  Države,   da odznotraj delovali proti njej"), za zatiranje vsakršne vrste nej njanja in političnega upora.
V ozračju brezobzirnega boja proti skrajnolevičarskim skupin Raader Meinhof in Rdeče Armade, se rojevajo ti zakoni-nagol čniki(in nasilje levih skupin kot delna posledica teh zakono Nov paragraf 130/a določa, da je možna aretacija in zapo kazen do treh let (ali pa denarne kazni) za vse, ki "razširjaji objavljajo, predstavljajo ali na kakršenkoli način javno manifest rajo, proizvajajo, kupujejo, ponujajo, spravljajo, uvažajo spis (p tudi film, ploščo, manifest), ki uči ali pa vzpodbujak družbenem
grevratu, uporu, umoru, ugrabitvi, zastrupitvi, kraji". len 88/a predvideva isto kazen za iste prekrške (ne izvršei prekrške, temveč za nameravane) v primeru spisov "... ki po pirajo uporniška in teroristična dejanja, za članke in eseje, podpirajo  akcije   usmerjene   proti   obstoju   in  varnosti  Zvezi republike Nemčije in proti njenemu vladajočemu režimu."
Meje za razlago zakona so torej izredno široke, tako široke, < zagotavljajo dokaj mirno spanje nemškim industrijalcem in njih vim političnim vazalom. Poleg tega pa je po mnenju sodne komisije Bundestaga "...rezi tat zadosten, da lahko nek spis obtožimo hujskanja k nasilnl dejanjem". Na tak način je lahko po katerikoli oboroženi terol stični akciji, po katerikoli stavki, možno zapleniti vse časnikel knjige, ki oznanjajo nasilje kot način družbenega prevrata (tudii Bibliji  najdemo  polno motivov upora in  nasilja ... naj bi toif Biblijo v krščanski Nemčiji prepovedali?)                                      J
Če pa ščuvanje k nasilju in prevratu ni tako očitno (javno), p zadošča (po mnenju vrhovnega sodišča, ki poseže v dialog k< nekakšen deus ex machina) zateči se k "zdravemu razumu" "splošno sprejetemu mnenju" (o katerem se torej ne dvomi), I zna brati med vrsticami, ki označuje "komunizem kot v bistv subverziven", ki označuje vsakršno razširjanje marksističn miselnosti "kot veliko nevarnost za obstoječo državno oblast". Prišli smo celo tako daleč v ZRN, da v Springerjevem tisku pišej o tem "kako morajo Nemci pod obleko socialdemokratske znn nosti, razkrinkati trdo protiustavno propa<gando".
Škrlj Rot Se nadalji
Roscoe Mitchell, dvorana Union, 23. oktober1977
Očitno je, da je našel koncert Roscoe Mitchella občinstvo, ki vedno bolj že iz navade zaide na napovedane koncerte v unionski dvorani, popolnoma nepripravljeno. Ozko zastavljeni koncept predstavljene glasbe ni mogel izpoiniti pred nastopom obstoječih pričakovanj, ki so se navezovale predvsem na — zaradi lanskega koncerta Art Ensemble of Chicago — delno poznano in akcep-tirano glasbo le-teh, še veliko bolj pa na sam kontinuum v tem prostoru izvršenih koncertov, ki so po svojem giasbenem pomenu in vsebini — razen treh, štirih izjem — krepko odstopali od tokrat izvedene glasbe. Seveda v tej nemožnosti glasbenega koncepta nočemo videti njegove slabosti, saj je takšna zastavitev v našem kulturnem prostoru funkcionirata prej kot prednost — kot zasta-vitev, ki realno presega ne samo tu doseženi nivo glasbene ustvarjalnosti — kar se dogaja tako ali tako po pravilu — ampak celo nivo, ki pri osrednjem, masovnem delu občinstva določa vsaj pogojno sprejemljivost nekega pristopa k glasbi. Kajti, če je glasba Art Ensemble ali pa Sam Riversa delovala razočaravajoče odstirajoč dogmatsko vsiljene koprene, ki so marsikomu zastirale pogled v glasbo, ki je, resnično osveščena, odločno zastavila svoj korak v ta svet sam, pa je zadnjič izvedena glasba Roscoe Mit-chella pomenila za večino prisotnih grobo razočaranje. A ne le to: tudi kakršnikoli kritični analizi, ki bi hotela izhajati iz nastale situacije, a hkrati govoriti o sami glasbi, je bila s tem zastavljena skoraj pretežka naloga, ki jo le-ta lahko poskuša izpolniti zgolj s stopanjem na prste in mučnim stegovanjem za presežkom na način obrobnih, okvirnih ugotovitev, katerih namen je po eni strani šele dati minimalno informatorično podlago iskanju resničnega pomena te vrste glasbe tukaj ter nasploh, a hkrati obvarovati pred iluzoričnostjo nervozne zahteve po serviranju "ready-made" zveličavnega pomena v sedanjem drobcu časa, ker se je pač prav to dogodilo v tem istem.
Ali drugače rečeno: tokrat se je pred o glasbi razmišljujočimi, ki o glasbi razmišljajo, upoštevajoč nam lastni obstoječi sociokul-turni prostor — in ne kot o neki popolnoma neodvisni, kozmični entiteti, za katero kraj in čas dogajanja sploh nista pomembna — odprla popolnoma neobdelana ledina, za katero je trenutno značilno, da nam niti pogled ne nese do njenih meja, kaj šele, da bi že poznali kakovost zemlje in si izdelali potrebna orodja za njeno obdelavo. Vseeno pa si upamo slutiti pristop, ki bi lahko razrezal plodno brazdo čez to polje. Gre za tisto težnjo v razvo-ju različnih glasbenih zvrsti, ki bi jo lahko poimenovali "trend konvergence" in ki se je preko različnih kvalitativnih nivojev ter razvojnih etap najprej v iz evropske, "bele", "klasične" tradicije izvirajoči "novi glasbi", zdaj pa vedno bolj tudi v iz "jazz" tradicije izvirajoči ter na "standardno' "novo glsbo" navezujoči "novi črni glasbi", izoblikovala kot tisti razkrivajoči, umetniško premešče-ni odnos do sveta, ki posega za samimi koreninami kapitalske strukturiranosti obstoječega zgodovinskega trenutka. Gre za tisto razvojno težnjo glasbenega materiala, ki na svojih (dveh) najbolj izpostavljenih točkah razkriva in potrjuje značilnosti, ki zahtevajo aplikacijo Adornovih teoretskih dosežkov s tega področja, ki izra-žajo utopično-revolucionarno frontnost k svetlobi prodirajočega blochovskega duha, ki terjajo dialektičnost zgodovinsko-materi-alističnih zastavitev raziskovanja. Gre torej za to, da se danda-našnji skozi glasbene napore in aktivnost takšne vrste, kot jo je
izpričal Roscoe'Mitchell, izkaže, kako je "nova glasba", kljub svoji trenutni kriznosti, ki se pojavlja kot ponovno samoreflektira-nje svojega mesta v svetu ter celo v enostranostih, v zahajanju na parcializirane in zaradi tega omejene stranpoti, še vedno eno od najbolj izpostavljenih polij spreminjanja človeške zavesti o svetu, revolucioniranja zvočne senzibilnosti, da pa se kot takšna lahko vedno znova potrjuje ter izkoplje iz obstoječe kriznosti svojega razvoja le v razsrediščenosti svoje zgodovinske utemeljenosti, tj. le skozi transponiranje/konstatiranje konstitutivnih elementov v drugače zgodovinsko determinirana glasbena polja oz. v stalni historično-dialektični interakciji z njimi, kar ukinja iz nje same izhajajočo časovno/zgodovinsko blokado. Kajti v obstoječem svetu potekajoči razvoj glasbenega materiala ni in ne more biti priviligirana domena zgolj enega glasbenega področja oz. zvrsti, kakor tudi ni kakršen koli paralelizem tega razvoja domena vseh teh področij — vsako področje ima svoja zgodovinska in nezgo-dovinska obdobja, vsaka glasbena zvrst se po svoji potenci lahko dogaja v zgodovinskem ali nezgodovinskem času. Ravno v tem se izkazuje totalnost same glasbene produkcije, s tem pa tudi njena celovita vpetost v dogajanje tega sveta v vsej njegovi historični socialno-ekonomski pogojenosti. Nadaljnje raziskave tega problema v tej smeri so še vedno odprta nujnost. Upoštevajoč vse to moramo zapisati, da se izvedena glasba v celotnem obsegu svoje (vsaj strogo) glasbene relevantnosti — ostali aspekti njene relevantnosti so stvar zgoraj omenjenih razi-skav — ni izkazala kot relevantna za slovenski kultumi prostor. Le-ta se je ravno tokrat razgalil grozljivo siromašen in zazgodo-vinski. To pa pomeni le, da obstaja v njem ogromen primanjkljaj informacijskega, ustvarjalnega ter teoretsko-kritičnega fonda, kar vse bi šele proizvedlo tiste minimalne pogoje, ki bi se odlikovali po potrebni odzivnosti — s tem pa bi se tudi šele vzpostavila možnost relevantnega učinka te glasbe in njenih interakcij s kulturno sredino z vsemi svojimi posledicami. A glede nadome-ščanja tega primanjkljaja nismo nič kaj optimistično razpoloženi, saj smo v svoji avstroogrski kulturni provincialnosti pri nas prej pripravljeni v sebi in navzven zadušiti vsako kal odpiranja za "novo". Tisto pa, kar se v naši sredini pojavi kot odprto in odpi-rajoče, po lepem običaju, rajši odstopimo tujini. (Da omenimo samo primer Globokar!)
O sami glasbi, ki jo je Roscoe Mitchell izvedel tisti večer, lahko zato zapišemo poleg ugotovljenega le še drobtinice. Bila je v svoji konceptualistični zastavitvi konsekventno predstavljena, čeprav je izvajalec morda vseeno pokazal pomanjkanje zavzetosti in zagretosti za stvar — vse preveč je bila v ospredju hladna neodzivnost ter iz nje izhajajoča težnja po samo goli brezhib-nosti. Sama konceptualistična zastavitev seveda ni dovoljevala, da bi se izvajalec izkazal s svojim celovitim in popolnim obvla-danjem glasbenega medija. Predstavljala je le zelo ozek in skoraj neodvisen izsek iz njegove glasbene ustvarjalnosti, kjer se je izkazalo, da je mož še vedno sredi intenzivnih raziskav ter da na kakršnokoli generalizacijo koncepta še ne misli — tako da bi drugačen, na improvizirani glasbi temelječ pristop morda nudil širše možnosti užitka, vendar bi s tem bila vsekakor obrušena indikativno-razgaljajoča ost tega dogodka. In ravno zanjo nam, ob mizerni glasbeni sceni pri nas, mora iti.
ZP
ZA POČUTJE NADVSE PRIJETNO (Silver trairf)
Gotovo bi biia zgolj kratka informacija o turneji mlade slo-venske kulture v Beograd neu-strezen zapis proti pomembno-sti tega gostovanja, vendar mi omejenost prostora "Tribune" ne dovoljuje temeljitejše analize dogodkov, ki so potekali od 15.
— 19. novembra v Studentskom kulturnom centru, zgradbi, ki bolj spominja na palačo sezida-no na muhasto zahtevo petične-ga, a butastega plemiča brez o-kusa, kot pa na domovanje ne-ke, recimo na Slovenskem, ne-marno zapostavljene oblike u-stvarjalnega dela. Zato sem se odločil, da v tem skromnem te-kstu poudarim predvsem bistvo in namen celotne priredjtve, os-talo pustim ob strani. Želim pa tudi, da bi bilo to pisanje uvod v
podrobno osmislitev dogajanja, za katero sem mnenja, da po nekajletni praznini na področju altemativne kulture ali celo avantgarde, pomeni nek prelom s točno določeno, a že močno zdolgočaseno in načeto linijo sodobne slovenske umetnosti in je tudi prva zavestna ekspli-kacija neke nove strukture mlade kulture, ki je naš prostor v vsej svoji relevanci do danes še ni poznal.
Beograjska avantura
Vse skupaj se je začelo tako, da se je našim gostiteljem in ŠKUC-u zazdelo, kako pametno bi bilo vsaj enkrat v prevzetnih razsežnostih (potovalo nas je okoli 50 in ne vem, če se je v 20 letih šlo toliko Ijudi sprovest v 8G) predstaviti beograjski publiki nek presek skozi današnjo ustvarjalnost mladih na slovenskih tleh. Obenem pa je bil ta dogovor za nas en-kratna priložnost, da z vso odločnostjo afirmiramo tisto, kar je trenutno najzanimivejše, kar prebija že nagnite forme predrkanih mitov in razbija ble-savost splošnega zaupanja v ne-kaj, kar naj bi bilo danes "prava moderna kulturna zavest".
Zato, ker je samo to in nič dru-gega, smo na prestol vsega na-šega cirkusa postavili sloven-sko rock sceno**, z jasno zavestjo, da je ta sedaj prva, ki lahko najstrahoviteje podžge desperado trip ne samo našega, temveč vsakršnega folka, sesa kri in ščije bebce. So torej prva
generacija, ki vidi v rokerstvu temeljno kulturno gibalo naše-ga časa. In tisto, kar smo vedeli že prej, se je samo potrdilo v Beogradu: kanček previdnosti, je zamenjalo veselje, da so naše slutnje v obstoj negativne ener-gije, ki v svojem razvratu podira neumho samodrštvo struktur mišljenja in ustvarjanja ne zgolj Ijudi v kulturno-političnih usta-novah, imele svoj umni vzrok.
Rock je divji, aroganten, cirkus, ironija sama in čisti, čisti gnilo zavest v preživele forme kultur-niškega sranja. Z njim je nastal radikalen prelom z logiko konceptualizma in narativne poezije. Razfukal je mentalne konstrukcije OHO-ja in iluzije o stvari kot stvari reizma. Rock je čutnost sama, ekspozicija tele-sa, je namazan z vsemi žaubami in peklensko prebrisan. Za nas je največja ludnica, ki si jo lahko zamislimo. Z obratom, ki ga je ustvaril, je sesul v prah vse tisto, kar je bilo prej avant-garda. Spopad OHO : rock scena, poezija kot flancanje in teater s tendenco ys. Buldožer, Pankrti, Feo, Blaž in Peter se je za vedno končal z it's only rock 'n roll, but I like it. Iz vsega tega, kar se je zgodilo
v Beogradu in kar se dogaja danes tukaj je jasno razvidno, da vlada sedaj naši kulturi v celoti rock, edina scena umne-ga ustvarjanja na Sovenskem in še kje drugje, ki s svojim raz-bojništvom zabrisuje razliko med ti. hoch kulturo in njenim masovnim paglavčkom. Je kul-tura par excellence z jajci, čista avantgarda delavskega razreda.
V      tem      trenutku      postaja marginalno in prav to je ta cir-kus, historično relevantno dej-stvo in prevzema krmilo nasled-njega preboja.
Poleg opisane dimenzije, ki je bila nedvomno bistvena za "Dneve mlade slovenske kultu-re" in je zavzela dominantno pozicijo v sklopu celotne prire-ditve, moram nujno omeniti še eno razsežnost, ki je prav tako kot prva oblikovala značaj našega gostovanja. Različnosti, pa vseeno nekaj enotnega, bi jo imenoval. Vendar naj mi prija-telji ne zamerijo, marsikaj od tega, kar smo slišali in videli, ne eksistira več.
V    Beogradu    smo    se    imeli dobro.
Peter Mlakar
Ekipa naše predstave:
Pesniki:    Ivo    Svetina,    Milari Jesih, Jaša Zlobec, Zlatko Zajc, Ivan    Volarič    —    Feo,    Blaž Ogorevc,   Peter  Mlakar,   Milan Kleč, Iztok Osojnik, Emil Filip-čič, Jože Rozman, Drago Jan-čar, Vladimir Memon. Slikarja   Savo   Valentinčič    in Kostja Gatnik in fotograf Milan Pajk. Filmarji: Tomaž Kralj, Slobodan Valentinčič,   Boštjan   Vrhovec, Naško Križnar in člani Solkan-ske šole pionirskega filma. Glasbeniki:  Buldožerji,  Pankrti in Begnagrad.
Igor Vidmar je predaval o stripu, Silvan Furlan predstavil filmski program, Manca Košir pa je bila naša public reiations lady.
*MODRI VLAK.
* MISLIM PRE DVSEM NA GLAS-
BO IN LITERATURO.
Iztok Osojnik
mama kako se os^čaju mrtvaci
kad polako pronicajo v zemljo ko postajajo
žito krompir makedonski riž ili na neki skrivnostni način
zemlja
mama imam jedno ozbiljno pitanje iz oblasti koje se
dotica i poezije i nekrologije
mama kako se osečaju martvaci
videl sem sliko dveh petstolet starih mrtvakov in
sta bila strahotno grozna tudi se spominjam
svojega starega očeta kako je bil podoben kosu zmrznjene
opeke kako je smrdel in kako je od njega vel
ko pramen dima tenak smrad
o strahotno se bojim da bi bil prisiljen bivat med nebivajočimi
med smrdljivimi razpadlimi onkraj svetci
to bi bilo zame huje od vsake hiše strave i užasa
mama je sam budala i uopšte ništa neznam i zbog toga
ne me karmatički zablokirat u kovčeg
neka mi odpusti svetski misterij što se petljam
njime mister misterije
ja vas hoču upoznat ali vi ste divni i visoki ko najviše
brdo ovog sveta te znate kako bi mogao da raspadem ako
bi se sreo sa vamo iz oko u oko
ali možda vi mene znate i znate isto šta treba
čovek da upražnjava kako bi postigao odpornost na
sunčevu svetlost i kako bi mogao da zagrize
u sok svemira ko u jabuku
smrt taj proklet opjevani mirakl
taj oko otvori se
smrt jeste ona poslednja stanica do koje stiže moje uvo
posle sve je mrak
onaj marblmrak
koji diše ledenom sapom
0 majka kad sam bio mali ja sam često sanjao kako me progone neki kauboji sa velikom dilidžansom kad sam porastao
ja sam odkrio da taj ludi ritam paranoje dolazi
iz moga uva
u kome je tutnjalo moje srce
te su snovi prošli i evo ne sečam se da bi se nekad vratili
isto tako ja sam snivao univerzalne snove čoveka
kako negiban ležim u kovčegu svi plaču
a ja sam mali ko neki knof
ali ne plačem samo se čudim pa što plaču ti Ijudi
možda jest fenomen smrti u tome što čovek kad umre
uopšte ne zna da je umro
1 on živi dalje u svojim snovima
na nekoj drugoj hemisferi toga ludačkog sveta
ja kako ti več kažoh ja sam budalo majko
ja ne znam šta je istina voleo bih da upoznam guillema
appolinera ali taj jest neko drugi možda leptir na pašnicima
aoste možda beztelesni demon neki ili učitel se šeste hemisfere
bivajučeg
voleo bih da sretnem andreja bretonca
i neke druge ali što bi u tom trenutku najviše voleo i što
najviše volim da poezija i bog ukršte srca svoja i da me
ponesu u ..... u gde neznam jer kako več kažoh ja sam samo
mala budala zanesena poezijom i božjom Ijubavlju
zanesena poezijom i božjom Ijubavlju
volim život tu ne mogu ništa takav sam da volim život
znam da nosi život sa sobom smrt
zbog toga i pitam kako se zovu mrtvaci
a kad to pišem neko zaista umire
čujem luii jecaj neke majko kojoj u naručju dete umire
Ivan Volarič — Feo PRASlC
ki jecvitil nadvorišču
velikanske kmetije ki jo je androv oče
kupll od nekega italijana
ki je prekupčeval z zelenjavo in
ki je povozil pešca na prehodu
za pešce ki so ga odpeljali v
bolnišnico ki je med prevozom
un.,1 in ki je zapustil ženo in
tri otroke ki še vsi hodijo v šolo
ki so jo zgradili avstrijci pred stodvajsetimi leti
ki sože vsi pomrli
ki imajo nagrobnike
ki so iz marmorja
ki ga kopljejo v nabrežinl
ki ni daleč od trsta
ki je bil nekoč slovenski slovenskl
je crknil predvčerajšnjim                                             pred ki
— dva dni preden so ga hoteli zaklati                        vejica spi
Objavljene  pesmi  je  izbral  A. Erjavec.
Ivan Volarič — Feo NEKOC IN DANES
nekoč
zadavnimi časi
ko sem se bil ravno naučil
abecedo brati in besede pisati
pa nisem še nič prebral
kar je bilo kje napisanega
sem dobil pismo od strica
dragi nečak
napiši mi eno pesem
jo bom pokazal prijateljem
pa v časopis jo bojo dali
pa sem mu jaz tako odpisal
dragi stric
pri nas je lepo vreme
v šoli sem priden
ata in mama so zdravi
ampak le kako naj ti napišem
kako pesem
a ne veš
da ne znam
pisati pesem
saj še nikoli nisem
videl vsaj ene pesmi
nekje napisane
PORAZ CAROVNIC
o čarovnicah so mi pripovedovali strašne zgodbe ko pa sem odrasel me je hudo razočarala ugotovitevda jih ni
Ivan Volarič — Feo OKOLICA
pizda okoli vratu*
okoli in okoli vratu kri
okoli vratu razjarjene čebele
okoli vratu šal
pisana ruta okoli vratu
in okoli vratu ruta enobarvna
(okoli in) okoli vratu ogrHca
okoli vratu kravata
okoli vratu kolar
roke lasje okoli vratu
okoli vratu ...................
okoli vratu ovratnik voda zrak okoli vratu ogenj zemlja okoli vratu okoli vratu umazanija okoli vratu verlga verižica
dlake.............okoli vratu
kremaokoli vratu
okoli vratu slinček
šlauf okoli in okoli vratu
okoli vratu predpasnik
kitara — okoli vratu
okoli vratu krog (kvadrat) trikotnik
okoli vratu hlše
veterveje ,,,,......,,, okoli vratu
+ + +okoli+ + +in+ + +okoli+ + + vratu smrt z obešanjem
* op. S. Batistič
ZLATKO ZAJC
ČRTA CASA
na nitki delfin ženskih smehov v opustelosti kamnitih hiš sonce razpočeno polno toplote
trkljajo kapljice po hrbtni dolini siva koprena zahoda prikuje nebo za razbeljenim gričem
za hip potuhnil se je čas starci so se spet prekobalili vetrovi v dalje pa odšli
vzcvetela oslajena Ijuba žalost v trenutku se popofnoma občli
Milan Kleč Ko p j a
zdaj je na hribu
jelen,
tudi na sosednjem,
podajata si kopja,
ki kot strele
letijo skozi zrak
Milan Kleč Perice
perice, ali slišite sneg
ali slišite ovce,
ki so v naših prsih
perice, nad vami mirujejo
lastovke,
odpirajo se vam potoki,
ki jim preganjate sovražnike
vaše srce se dviguje iz vode
v zrcalih plavate, perice
v hiše vračate svoje globoke oči
vračate moške in svoje otroke
Milan Kleč Gozd, smreka
navdušena si rekla:
poglej tisti hrib,
kakšen gozd ima,
a ko sva dospela
je na njegovem vrhu
rasla sama ena mogočna smreka
3. novembra 1977 so na Filozofski fakuitetl študentje primerjalne knjlževnosti priredili spominsko srečanje posvečeno pokojnemu profe-sorju Pirjevcu. Povzemamo naslednjl prispevek:
TovarlŠ profosor Pirjevec — naš profesor in tovarlš
Tovariš profesor Pirjevec — naš profesor in tovariš
Vsakega izmed nas, ki smo tukaj zbranl, je na svoj načln prizadela smrt profesorja Pirjevca In vsak izmed naš na svoj načln preživlja to nenadomestljivo izgubo. Te samotne bolečine, ki je naša filoveška uso-da, si s tem srečanjem nočemo niti ne moremo olajšati. Hočemo enostavno izgovoriti nekaj besed o profesorju in človeku, ki gažal ni več med nami in ki nam je za časa svojega življenja povedal mnogo mnogo besed, ki so bistveno vplivale na nas. Hočemo utrditi tisto vez spošto-vanja resnice, poezije in sočloveka, ki jo je profesor Pirjevec kot mislec, pedagog in človek utrjeval med nami in v nas.
Profesor Pirjevec nas je ogromno naučil. Bif je literarni zgodovinar in teoretik, filozof in estetik, mislec z velikanskim osebnim življenjskim izkustvom. Estetika se je v zgodovini evropske metafizične filozofije večinoma konstituirala kot zavedna ali nezavedna, eksplicitna ali imlicit-na ontološko — gnoseološka kritika svojega spoznavnega predmeta, umetnosti: Platon je izgnal pesnika iz utopično načrtovane države, Hegel je razglasil zgodovinsko smrt umetnosti, mnoge in premnoge umet-nostne teorije so reducirale in žal še zmeraj reducirajo umetniška dela zgolj na odraz socialno — zgodovinskih procesovali izraz psihofizičnega ustroja samih umetnikov. Ves pedagoški napor profesorja Pirjevca pa ]e bil usmerjen k termi, da nas je učil misliti pesništvo zunaj psiho-logističnih, sociologističnih, historicističnih ali kakršnihkoli drugih miselnih umetnostno — teoretskih plašnic, da nas je učil misliti poezijo kot ontološko avtonomno ter človeško življenje in svet, soustvarjajočo razsežnost stvarstva, kot "poiesis" v njenem izvornem starogrškem smislu, ki ga Heidegger prevaja kot "proizvajajoči način razkrivanja biti". In, kot nam je profesor Pirjevec velikokrat "položil na dušo", smo za usodo umetnosti v našem svetu in času odgovorni vsi, prav vsi, in ne le umetniki; kajti, umetnina se zmeraj poraja le kot interakcija med umet-niškim delom in aktivno sodelujočim, ustrezno estetsko naravnanim bralcem, poslušalcem, gledalcem.
Profesor Pirjevec nas je ogromno naučil. Pri tem pa mu ni šlo le za ekstenzivnost in kvantiteto, temveč tudi in predvsem za intenzivnost in kvaliteto našegja zrfanja. A ne le to: v nasprotju z naivno optimističnim, eshatološkim ekspanzionizmom znanosti takoimenovanega atomskega stoletja nas je učil, da znanstveno spoznanje umetniškega fenomena ni absolutno ali potencialno brezmejno; učil nas je, da se znanosti samo jedro umetnosti zmeraj izmika, ker je načelno dostopno le estetskemu umetniškemu doživljaju in seveda umetniški praksi. Profesor Pirjevec nas je učil filozofije in literame teorije, hkrati pa nas je učil, kje so mej(f filozofskega in literarno — teoretskega včdenja o umetniškem feno-menu, kje so meje znanja, ki nam ga posreduje; učil nas je, da se moramo predvsem sami učiti, učiti misliti s svojo glavo. Zato imajo v primeru profesorja Pirjevca besede poučevanje, učenje in znanje čisto poseben, nenavaden in takorekoč nadšolski pomen: kajti profesor Pirje-vec nas ni poučeval teoretičnih formul književnosti, življenja in sveta, temveč metod njihovega raziskovanja; naše učenje ni bilo memoriranje fabriciranih abstraktnih odgovorov, temveč miselni napor, kako spoznav-nemu predmetu ustrezno zastaviti sama vprašanja; in znanje za profesor-
ja Pirjevca in nas, njegove študente, ni predstavljaio vsote podatkov, temveč način odprtosti za poezijo in umetnost, za svet in človeka v njem. To je pa največ, kar pedagog sploh lahko da svojim študentom.
Profesor Pirjevec je bil briljanten retor z izvimiml in udarnimi for-mulacijami v svoji argumentaciji. Bil je globoko znanstveno in filozofsko angažiran v odnosu do raziskovane problematike, hkrati pa globoko pedagoško in predavateljsko angažiran v odnosu do slušateljskega avdi-torja. Bil je svojevrstni pesnik: pesnik v svoji stroki — primerjalni lite-rarni vedi, literarni zgodovini in teoriji, pesnik v filozofiji' in estetiki, pesnik v pedagoškem in predavateljskem delu! Višino, globino in širino njegovega znanstvenega in filozofskega navdiha poznamo iz njegovih doslej objavljenih spisov; njegov pedagoški navdih pa smo žal lahko skusili predvsem njegovi študentje, kajti kot vsa ustna poezija so bila tudi predavanja profesorja Pirjevca usodno zavezana trenutku, minlji-vosti, vetru časa. Profesor Pirjevec ni predaval ex cathedra, ni reprodu-ciral že tisočkrat reproduciranega znanja (kot so to tako rado dogaja na naši Univerzi), temveč je kljub skrbni pripravljenosti na predavanjih spro-ti miselno ustvarjal in snoval, improviziral in pesnil. In kakor se vedno dogaja ob doživetju prave poezije, tako smo tudi slušatelji popolnoma pozabljali nase na predavanjih profesorja Pirjevca; začudeni in prevzeti smo strmeli v nova in neznana svetovja, ki nam jih je odpiral, se soočali z neznanskimi in vendar tako krhkimi in ranljivimi vprašanji umetnosti in človeka, življenja, ki je tudi naše lastno življenje, in sveta, ki je tudi naš lastni svet. Naša Univerza, učni načrti ter odnosi med profesorji in štu-denti so žal tako organizirani, da slušatelji pogosto komaj čakajo konec predavanja, da bi ga lahko čim prej pozabili. Pri predavanjih profesorja Pirjevca pa se je godilo prav obratno: zmeraj nam je bilo žal, da je poldruga ura tako hitro odtekla, in tudi po predavanju nove snovi nikakor nismo pozabili, saj nas je naravnost silila k lastnemu razglabljanju in poglabljanju, k zavzemanju lastnih stališč, k interpretacijam, pogovorom in celo študentskim gostilniškim prepirom.
Profesor Pirjevec je bil ironičen v odnosu do vsakršnih predsodkov v literarni teoriji ter humanistiki in družbi nasploh. Bil je provokativen z uvajanjem novih in še nepreizkušenih modelov mišljenjaf. Bil je pravi profesor moderne evropske univerze, tiste univerze, ki se je v Času nem-ške klasične filozofije utemeljila z geslom: "Smrt argumentu avtoritete, naj živi avtoriteta argumenta!" Profesor Pirjevec je bil idejno izjemno odprt, zmeraj pripravljen sprejemati izzive in seveda tudi sam izzivati k intenzivnejšemu, prodornejšemu mišljenju. Znal je prisluhniti sobe-sedniku, znal se je pogovarjati in ne le govoriti, bil je pravi mislec in človek od dialoga, bil je — sokratska osebnost!
S svojo pedagoško metodo, s svojim velikanskim znanstvenim, filozofskim in osebnim vplivom ter s svojim uredniškim delom je profe-sor Pirjevec bistveno prispeval k formiranju cele vrste odličnih literarnih teoretikov, kritikov in zgodovinarjev, filozofov in estetikov ter ne nazad-nje literarnih ustvarjalcev; njegovi teoretični nastavki so predstavljali in še predstavljajo plodno spodbudo in navdih tako literarni teoriji kot prak-si.
Profesor Pirjevec se je v okviru svojih seminarjev In govorilnlh ui obilno posvečal tudi individualnim študijskim problemom in interesorr svojih študentov; celo izven svojega delovnega mesta in časa nam je bl zmeraj pripravljen pomagati. Razen tega je pozorno spremljal tudl naS« izvenštudijsko ustvarjalno defo: prebiral je naše literame izdelke in hodi na naše literarne večere, na naše koncerte, na naše eksperimentaln« gledaiiške predstave. In najsi mu je bilo naše delo všeč ali ne, so bil naši tozadevni pogovori z njim vselej izjemno plodni za nas: če mu Jt bilo naše delo všeč, smo iz njegovih ust slišali teoretično utemeljite> naše umetniške prakse; če pa mu ni bilo všeč, smo morali napet možgane in mobilizirati vse svoje znanje za polemlko z njim, kar je bilc za nas nedvomno koristno.
Leta univerzitetnega študija niso le čas letanja za diplomo, temvei predvsem čas vsestranskega dozorevanja in formiranja nas, mladih Ijudi Ceprav se nismo vedno strinjali s stališči profesorja Plrjevca, čeprav s( bomo morda v prihcdnosti kritično oddaljiii od tistega, kar nas je učil vsi mi dobro vemo, da je bil profesor Pirjevec naš mentor, tisti mlslec pedagog in človek, ob katerem smo se duhovno prebudili.
Studentje primerjalne književnosti pričakujemo, da bodo slovensk« založniške hiše oziroma univerzitetne in znanstveno — raziskovaln« ustanove, ki so zadolžene za socializiranje literarno — teoretskih filozofskih in estetiških del, prevzele odgovornost za tiskanje tistegc dela duhovnega opusa profesorja Pirjevca, ki še ni zagledal luči dneva kakor seveda tudi za ponatiskovanje njegovih že znanih razprav. Zave-damo se, da je urejanje zapuščine profesorja Pirjevca zahtevno in napor no delo; zato nekdanji študentje profesorja Pirjevca obljubljamo ured niškemu odboru njegove zapuščine vso pomoč, ki jo lahko nudimo.
Naj zdaj strnem svoje spominske vtise o pedagoški osebnosti profe-sorja Pirje^ca. Univerzitetne profesorje ponavadi naslavljamo s frazc "tovariš profesor"; profesor Pirjevec pa ni bil naš "tovarlš profesor" zgol v frazi, ampak čisto zares, bil je naš profesor in naš tovariš! 2al je m naši Univerzi takih tovarišev profesorjev zelo malo. Ob študijskem stiku s profesorjem in tovarišem Pirjevcem smo doživeli univerzo v njenerr izvornem, etimološkem pomenu: "universitas", skupnost! "Universitas' kot skupnost vpraševanja po biti poezije, človeka in sveta, "universitas' kot skupnost resnice, "universitas" kot skupnost odprtosti za vse, kar je za univerzum!
To univerzitetno skupnost je profesor Pirjevec ustvarjal med nami ir z nami. In prav zaradi te univerzitetne skupnosti smo se danes tuka, zbrali; kajti, od misleca, pedagoga in človeka, ki je živel skupaj z nami se moramo posloviti ne le vsak zase, ampak tudi skupaj. Ta skupnosi spoštovanja poezije, resnice in sočloveka je veliko, življenjsko delc profesorja Pirjevca, delo, ki ni zapisano na papirju, ampak je zapisano \ nas, njegovih študentih. Zato smo zdaj, po smrti profesorja Pirjevca ze usodo tega njegovega nenapisanega dela, ki je del nas samih, odgovorn mi sami, vsi mi, tukaj zbrani.
Boris A. Novah
IDEJNO ETIČNAVSEBINA IN PESNIŠKOST PESNIŠKEGA TEKSTA (osnutek)
Drupa književna tema naSega kongresa, "Vrednost idejne in etične ravni v strukturi književnega dela", zastavlja vprašanja miselne vsebine, ideologije, ideje, sporočila, resnice in anpažiranosti umetnosti ter s tem kliče v 7avest vso tisto problematiko, ki se začne s Platonom in ki sebi primerne eksplikacije ni našla v literarnih zna-nostih, marveč skoraj izključno v filo-7ofiji in estetiki, a je — in to je tu odločilnega pomena — prav v bistvu odločila usodo pesniškega in umetnosti, da je pravzaprav kar resnica te usode, ki ni drugeoa kot dogajanje radikalne problematičnosti pesništva in umetnosti. To je vsekakor odločilna problematika; literarne znanosti se ji ne morejo iz.og-niti, vendar pa kadar se je dotaknejo morajo vedno v veCji ali manjši meri izdati same sebe, prestopiti slrogo zari-sano mejo svojega predmeta.
Če je že bilo treba vsaj bežno opomniti na tradicijo, ki vodi nazaj do Platona, pa je hkrati res tudi to, da je že veliko znamenj, ki dovoljujejo domnevo o nekakšnem prelomu. To je čas, ko gnoseološka estetika platonistično heglovskega tipa izgublja na svoji moči in se vedno bolj uveljavlja fenomeno-loško ontološka estetika, kar privede v obliki strukturalne poetike in v ekspanziji informacijsko teoretične este-(ike do bistvenih preorientacij v samih umetnostno literarnih znanostih, med-lem ko hkrati poteka neka globoka in v vsakem pogledu vzburljiva notranja preobrazba v sami umetnosti, tako da se je za čas od začetka našega stoletja uveljavilo precej dosledno, zlasti pa zelo ostro, razlikovanje tradicionalne umet-nosti od moderne, ki je v mnogih ozirih 7elo zagoneten pojav.
Spričo teh prelomov in preobrazb je razumljivo, da razpolagamo danes z dvema, v bistvu popolnoma različnima in celo nasprotujočima si pojmovanjema ideje in njenega pomena za celoto pesni-škega dela. To preprosto dejstvo je za pričujoči prispevek odločilno. V situaciji v kakršni smo, je vprašanje ideje že zastavljeno in sicer kot konkreten in usodno zgodovinski problem, tako da sploh ni mogoče razpravljati o nekak-§nih idejah nasploh ter na čisto spekula-tivni način določati njihov delež v umet-nosti.
Prepustiti se je treba nasprotju tradicionalnega proti modernemu in zato je najbolje že kar tu ugotoviti, da se takoimenovana moderna umetnost in pesništvo razumeta in konstituirata kot proizvajanje   ter   prav   v   tem   imenu
zavračata vso novoveško preteklost in celo vso zapadnoevropsko tradicijo kot vladavino imitativno reprodukcijske estetike in poetike. Za nas je zdaj odločilno, da je imitacija opredeljena kol obnavljanja in celo reportaža ncčesa v naprej danega in določenega, pa naj bo to takoimenovana objektivna stvar-nost ali notranje življenje, čuslvo ali ideja, logos ali smisel oziroma pomen. Posnemanje je načeloma isto kot lingvi-stični znak, ki je enotnost označevalca in označenca, vendar tako, da ima označe-nec v vseh pogledih prednosl, je po izvoru prvi in mu je označevalec šele naknadno prirejen in prilagojen. Ze iz tega je razvidno, da je za tradicionalni svet odločilna posebna vloga ideje, duha, pojma in smisla, ki pa jo moderna zavest z načelom proizvodnje eneigično spodbija ali pa vsaj na poseben način omejuje. Ta proizvodnja je namreč vedno že proizvodnja smisla in pomena, kar zahteva seveda destrukcijo znaka, torej strogo razlikovanje literarne ozi-roma označevalske ravnine od ravnine referenta, smisla in pomena. Prav iz takšnega razlikovanja, ki podeljuje primat označevalcu in ga ohranja samo' še v njepovi arbitrarnosti in diferencial-nosti se porajajo takšne radikalne in-tencije, kakršna je npr. topografska poezija, od koder potem ni več daleč do simultane ali strojne umetnosti.
Nekaj je gotovo že očitno, in sicer to, da se je pomen ideje bistveno spre-menil, saj je iz producenta postala produkt, iz vzroka posledica, iz prvot-nega nekaj drugotnega in izvedenega. Te oznake so le začasne in hočejo poudariii predvsem pomembnost dogajanj, ki so njihove prave razsežnosti še skrite. Poskušali se jim bomo nekoliko pribli-žati skozi premislek tradicionalnih struktur, se pravi z vpogledom v tisto bistveno potezo dvatisočpetstoletne posnemovalne estetike, ki se v njej najbolj neposredno razodeva vlogav pomen in narava ideje, to je tistega pojava, ki je osrednji predmet tega prispevka.
Sprašujemo se, kakšna je narava in kakšen je pomen ideje znotraj tradicije. Že Hippolyte Taine pove, da "ima umetnina namen pokazati kako bistveno ali očitno značilnost popolneje in jas-neje, kakor pa nam jo kažejo resnični predmeti." V ta namen si umetnik ustvari idejo o tej značilnosti in po tej ideji preobrazi resničen predmet in ta novi predmet, ki je zdaj vsklajen z bistvom oziroma idejo, ima dosto-janstvo ideala, je idealni predmet. Skozi
cilirane Tainove besede govori seveda Hegcl. Le da so njegove opredelilve prodornejše, njegove anali?e plastič-nejše, nje^ov*" sodbe pa usodnejše — in pri Tainu ne najdemo ničesar, kar bi vsaj od' daleč bilo podobno bleščeči misli o das sinnliche Suheinen der Idee.
Heglovo esteisko misel in njene derivate proglaŠamo ponavadi za gnose-ološko esleliko. Morda bi bilo bolje reči imitacijsko-gnoseološka, ker je čutno sveienje ideje, se pravi ideji prirejeni predmel, natanko to, kar je posne-manje, ki vse od Aristotela naprej noče in ne more biti nobeno pasivno mehanično delovanje ter ima prav zato stalus spoznavanja, ali kot je zapisal Plehanov, mišljenja v podobah. Vendar pa pravi temelj te estetike Še ni razkrit. Pokaže se šele ob konkretnem posne-movalskem postopku. Glede tega pa nam je Taine zagotovil, da se dogaja preobrazba resničnega predmeta ter spre-minjanje naravnih razmerij med deli. Določnejši je Hegel, ki govori o pravem očiščevanju, o odmetavanju vsega, kar je glede na skladnost s pojmom samo umazano naključje in gola zunanjost. Posnemanje tedaj upodablja to ali ono bivajoče vedno zgolj glede na idejo, bistvo ali pojem, kar pomeni, da mora izginiti, (reba je izbrisati, zanemariti in uničiti oziroma odstraniti vse, kar ni v skladu z resnico, t.j. z idejo ter je tako že v naprej nevredno ali ničevo. V Heglovi Logiki stoji stavek: "je torej samo še to, kar je ideja". Vse drugo, tisto, kar ni ideja, kratko in malo sploh ni, zato je, kar piše Platon, zgolj me on in ni resnično bivajoče, samo zato je nujno, da ga zanemarimo, odstranimo ild.
Ze zdaj je jasno, da v gnoseološki estetiki ne gre le za spoznavno teoretično, marveč predvsem za onto-loško problematiko, saj v njej živi in njo samo živi čisto določen pomen biti: sme namreč biti in resnično je samo to, kar je v skladu z idejo in bistvom, a to pomeni, da o biti in nebiti odloča ideja, ki daje sebi s tem pomen biti same, vendar tako, da se ta bit sama skrije in odiegne, kajti od zdaj naprej je samo še to, kar je ideja, vse drugo pa, ki tudi je, a ni ideja, kratko in malo sploh ni Ta drugiye, ki ni je ideje, ni nikakršna bit, ne velja nič, iz česar sledi, da zdaj ko je ideja dobila pomen biti, ni z bitjo kot tako nič, ker namreč "je samo še to, kaj je ideja."
Vprašanje o pomenu in razsežnosti ideje a!i miselne vsebine v stukturi pesniškega   dela   se   je  nepričakovano
pokazalo v posebni in nenavadni luči, ki jasno pokaže, da sploh ne gre za idejo v nekakSnem navadnem pomenu te bese-de, še manj pa za neko poljubno misel-no vsebino. Ideja je tu bistvo in ima po-men bili, je torej najvišja instanca, ki je izvor in določilo vsega, kar spioh je. Pred nami je potemtakem temeljna metafizična zpodovinska struktura.
S temi ugolovitvami smo si slednjič pridobili tudi merilo, ki se z njim lahko orientiramo v najrazličnejših moder-nizmih in spremebah. Če naj se res kaj zares spremeni, potem je jasno, da mora bili to tak preobrai, ki bo obrat v samem pomenu biti in bo torej bitni obrat. S takšno mislijo se obračamo v konkrelno situacijo. Predno pa lahko o njej sploh karkoli rečemo, se je treba vpnašati, kaj naj bi tak obrat sploh bil, ci.ikod naj bi prišel in kaj naj bi kon-kretno pomenil.
Vprašanja so sicer jasna, tudi nji-hova odločilnost glede nadaijnjega p.c-misleka je očitna, vendar pa ni jasno, kje naj bi poiskali odgovore nanje? Pri in v umetnosti, a to zato, ker izhajamo iz utemeljene domneve, da je umetnost že dogajanje takšnega obrala. Ta domneva je seveda na prvi pogled nena-vadna in to tem bolj, ker je vse doslej o umetnosti govora zgolj kot o posne-tnanju, posnemanje pa je opredeljeno kot uresničevanje ideje v pomenu biti in lako nikakor ni jasno, kako naj bi bila umetnost hkrati tudi obrat tega in tak-šnega pomena biti. V odgovor je treba upoštevati dejstvo, da ta Heglova for-mula o čuinem svetenju ideje nastopa hkrati s spoznanjem o koncu umetnosti, se pravi o njeni bistveni insuficientnosti, ki se dovrši slednjič tako, da ideja doeela zapusti umetnostno področje.
Heglovo misel o koncu umetnosti je treba seveda pravilno razumeti, za nas pa je važno, da bi dognali, kaj ta nena-vadna, a radikalna nezadostnost pomeni v kontekstu našega spraševanja. Če umetnost ni zmožna in ni primerna za idejo, če ideja v umetnostnem mediju ne more biti to, kar je in potemtakem sploh ne more biti, potem lahko iz vsega tega sledi samo ugotovitev, da umetnost kratkoinmalo ni zmožna izvesti zares doslednega preziranja, zanikanja rn uni-čenja vsega tistega, kar sicer j^, a vendar ni, ker ni v skladu z idejo. Umetnost ni zmožna ?. dosledno redukcijo sveta in bivajočega na idejo, bistvo in pojem.
Kaj pa ta nezmožnost pomeni in kaj se v njej razkriva? Gotovo to, da tudi tisto, kar ni v skladu z idejo, vendar vednoye in nikakor ni niČ. Tudi to, kar
je zgoli Platonov fainomenon in torej ni resnično sivajoče, še vedno je, če ne, ga sploh ne bi bilc< moeoče ne prezirati in ne uničili. Nezadostnost umelnosti je njena zavezanost temu je vsega, kar ni resnično bivaioče. Umetnost je očitno zavezana biti sami in bili kot taki in ni 7možna z biti, ki je ideja. Umetnoti ne gre za to, da bi bil svet po ideji, marveč da bi bil.
Nezadosinost umetnosti, kakršno lako dosledno uveljavlja Heglova estetika, zadostuje za domnevo, da se v umetnosti tako res že vedno dogaja obrai v pomenu biti. To pa ima več pomenov. Predvsem izgublja ideja pomen bili in postane spet ideja, a to tako, da se dogodi radikalna razlika med idejo in bitjo med biti-za-idejo in preprosto biti. To seveda ni zanikanje, ne izuon ideje iz strukture pesniškega dela, pač pa se ideja vrne v svoje prave mere, tako da bivajoče je, četudi ni v skladu z idejo. V tem trenutku pa ideja i/gubi tudi funkcijo producenta in umetnost ni več njen produkt. Vloga proizvajanja pripade umetnosti, ki producira razliko med bitjo in biti-ideja, proizvaja in vodi idejo in vse bivajoče prav v to razliko, da se sleherno bivajo-če.pokaže prav v tej razliki, se torej pokaže hkrati kot to določeno bivajoče, se pravi kot utelešenje tega in tega bi-stva, hkrati pa se razkriva kot bivajoče, ki najprej in predvsem je.
Zdaj je morda stališče, ki se z njega obračamo h konkretnim dogajanjem že dovolj opisano. Zalo se najbrž že takoj vsili naslednje vprašanje: če je umetnost t>ila že vedno proizvajanje, potem ni jasno, zaKa? sodobna literatura s takš-nim p<rudarKwm prav ^ebe ln samo ;>ebe proglaša za proizvodnjo.
Našo ugotovitev, češ da je bila umetnost že vedno proizvanjanje, je polrebno pravilno razumeti. Umetnost je to bila, a tudi ni bila: njena proiz-vajalska razsežnost se je vseskozi prikri-vala, zato je estetika tudi ni mogla nikoli zabeležiti. Umetnost je izhajala iz istega pomena biti kakor estetika in celotna metafizika, prav zato se je lahko v območju umetnosti dogajal obrat v pomenu, dogajalo se je razkrivanje razlike med bitjo in idejo. Vse pa kaže, da je danes položaj bistveno spre-menjen. Če npr. Robbe-Vrillet govori o tem, da morajo v moderni prozi stvari in kretnje najprej biti in da šele potem smejo biti tudi neka določena stvar, poiem iz tega sledi, da moderna proza ne izhaja večiz ideje kot biti, marveč začenja že v razliki med biti in idejo.
Ideja se danes ofitno sploh ne more ve povzpeti v pomen bili.
V podobno smer kažejo tudi priza devanja literame in umetnostne zna nosti. Morda bo zadostovalo, če v zvez s tem posebej omenim Lotmana. \ njegovih znanih predavanjih je umet niški tekst definiran kot model in je zat< seveda način spoznavanja zunaj tekstov ne stvarnosti, tako da bi bili treb Lotnianovo leorijo vpisati v rubrik> gnoseološke estetike, kar so nekatet njegovi francoski kritiki res tudi storili Pri tem so spregledali, kako intenzivm Lotman poudarja, da resnični učinek t konfrontacije stvarnosti in njeneg; modela sploh ni nikakršno spoznanje • pravem pomenu te besede, marveč nek ireduktibilna razlika, ki prav v bistv blokira vse spoznavne impulze, in k dobi sebi primerno osmislitev šele v tisi definiciji, ki pravi. da je umetnost znc ni neznanec in to, venaar ne to. Umet nost kaže vedno nekaj znanega, s pravi, da kaže to ali drugo bivajoč tako, da ga prepoznamo kot to in t« stvar. Bivajoče je torej vsklajeno svojim bistvom in pojmom, sicer nar ne bi bilo znano, in kot znano j natančno takšno, kakršno srečujemo vsakdanjem življenju. Toda to znan postane nenadoma neznano, spremeni s v ne7nanca. Umetnost prevaja ali pro-u vaja vse, kar je znano, v neznano, ozi roma v neznanskost. Proizvaja tore bivajoče v tiste njegove "aspekte", ki s nam sicer neznani ter ga nam tako izm ka. Bivajoče se umika v neznanskost, s pravi samo vase.
Kakorkoli že lahko razložim Lotmanovo misel, važno je to, da uvaj neko svojevrstno ambivalentnost i dvodimenzionalnost: znani neznanec, p čeprav tega, kar je ugledal, ne mis dovolj zvesto do kraja. Ta ambivalem nost preprečuje povratek ideje kot biti i: ni v nacelu nič drugega kot že vnapn prisotna razlika med njima.
Dušan Pirjeve
Vase sanl«'
v^.
MISLITI MISEL
če poskušamo s pojmom družbe zajeti celoto odnosov, v katere stopa človek v trenutku svojega bivanja, družbenega bivanja, stopa zaradi časovnega premika, to je družbenega razvoja, v odnose, ki sicer v bistvu še vedno obstajajo družbeni odnosi, ki pa v veliki meri izgubljajo svojo pojavno, vidno obliko — v smislu vedno manjše dostopnosti razumu povprečnega člo-veka.
Hočemo reči, da povprečnemu človeku s premalo količino znanja, vedenja o družbenih pojavih, ki pa teži k razumevanju celote, to je družbe, celote družbenih odnosov, ni mogoč mi-selni postopek zajetja celote, to je: razumevanja fenomena druž-benega bivanja. Ce pa že izvrši akt zajetja, zaradi omejenosti svojega spoznanja ni zajel celote, kakor je želel, ampak — ime-nujmo to — kvazi-celoto, ki jo analizira in na podlagi svoje ana-lize poskuša z akcijo za razrešitev protislovja celote (kvazi celo-te), ki ga je spoznal kot družbeno bivajočega. Vendar s kvazi-akcijo, ki temelji na kvazi-analizi kvazi-celote, to je: akcijo, ki je pričela svoje življenje prav zaradi svoje HUDE POENOSTAVIT-VE resničnih družbenih odnosov, čeprav se nekaterih elementov kvazi-zaključkov ne more ovreči, ni mogoča rešitev problema, zaradi katerega je bila akcija v bistvu sprožena. To naj bo razum-Ijeno tako v smislu posamezne akcije, kot akcije-principa.
Povedano se lahko razume v povezavi z dogodki na Erjavčevi cesti 29, namreč, vprašljiva je legitimnost bivanja mišljenja, v kolikor obstaja, in samega dejanja Ijudi, ki so ga izvršili:
Kritiko bi lahko strnili v vprašanje: ali še lahko govorimo o resnični avtoriteti argumenta skupine, ki želi spreminjati obstoje-če, ne da bi pri tem upoštevala konkretne družbene pogoje, celovitost vseh družbenih odnosov? (Ko govorimo o avtoriteti argumenta skupine, mislimo na sedem zahtev oziroma zaključkov skupine pod točkami 2, 3 in 4, ki jih povzemamo s ciklostiranega lista Hišnega sveta Erjavčeve 29 pod naslovom Dost gobcanja — hočemo !!!!!, ki jih je skupina delila občanom oziroma študen-
tom, ki pa so si v svojih formulacijah in trdltvah "privoščlle" precej netočnosti, namemih ali nenamernih, ki pa jih lahko v smislu možnih zaključkov imenujemo tudl demagoške, to Je sleparske, zapeljivske, preračunane pač na kake predsodke, nepoučenost ali slabo razvito politično zavest.)
Zato je bilo početje skupine, če sledimo temu načinu raz-mišljanja, neresno, če že ne meji na igro, otroško igro absolven-tov in (kmalu) uradno priznanih intelektualcev socialistične samoupravne družbe, ki so še v večini, vsaj tisti, ki so poskušall celotno stvar teoretično osmisliti — pa jim nikakor ni šlo preveč od glave, DRUŽBOSLOVCI, to pomeni: družbeno kvalificirani Ijudje za razumevanje družbenih dogajanj; akcija sama je izgubila utemeljenost v prizadevanju za Resnico, ker se njeni protagonisti pred njo niso aktivno vključili v reševanje omenjene problematike študentskih stanovanj tam, kjer je to mogoče, in s kanali, s katerimi je mogoče.
Kolegi so se tako sami izločili iz družbenih tokov in ne — kot trdijo, da so bili izločeni. To pa je bistvena razlika.
A. Fištravec
Pripis: ponovno o avtoriteti argumenta skupine: težko si je bilo biti na "čistem", kaj so v resnici trdili in kaj ne, ker so svoje trdi-tve v pogovorih, ko so poskušali razrešiti omenjeni konflikt, na veliko preklicevali, jih imenovali neustrezno tiste, kar so želeli povedati ITD.
* Bralec naj upošteva, da so bile te vrstice napisane v dneh "največje zaostritve" problematike na Erjavčevi cesti, 9. novembra letos. Zaradi določenih objektivnih in subjektivnih okoliščin član-čič ni ugledal luči sveta na valovih Radia Student, kateremu je bil prvotno namenjen.
D. Podmenik, F. Adam:   ANALIZA »KLINlCNEGA« PRIMERA ŠTEPANJSkEGA NASEUA
BREZBARVNA NADALJEVANKA
Slika štepanjskega naselja kot ga prikazuje naše dnevno in tedensko časopisje.
Analizirali smo 84 člankov, objavljenih v letih od vključno leta 1972. do vključno leta 1977. v Delu, Ljubljanskem dnevniku, Naši skupnosti, Delavski enotnosti, Komunistu in Občanu.
Po letih so članki zelo različno zastopani; tako sta iz leta 1972. samo dva članka, iz leta 1973. jih je šest, iz leta 1974. dvaindvajset, iz leta 1975. petnajst, iz leta 1976. enaintrideset in iz leta 1977. osem.
Vsebino analiziranih člankov lahko strnemo v štiri glavne teme:
—  politiko stanovanjske gradnje pri nas na splošno in v štepanjskem naselju kot posamičnem primeru;
—  novice iz štepanjskega naselja
—   negativne lastnosti  štepanjskega naselja, oz. kritike stanovanjske gradnje pri  nas  na splošno  in  v Štepanjskem  naselju  kot  posa-mičnem primeru,
—  izjave bodočih in že prebivajočih prebivalcev v št. naselju.
Posamezne teme so jasno strukturirane glede na čas, v katerem se o njih piše, tj. so aktualne samo v določenem času, ki je identičen s časom konkretnih dogodkov. Raziskujejo se glede na glasilo, ki o njih poroča: imajo bolj ali manj splošen pomen.
Najbolj aktualna in najsplošnejšega pomena je, glede na zbrane podat-ke, problematika stanovanjske gradnje pn nas na splošno in še posebej v štepanjskem naselju. O njej pišejo od leta 1972. do leta 1977. skoraj vsa glasila: Delo, Ljubljanski dnevnik Delavska enotnost in Naša skup-nost. Od 84 člankov obravnava to tematiko kar 60.
Kritika stanovanjske gradnje pri nas je postala aktualna v zadnjih dveh letih in to ob slabostih, ki so jih izkušali prebivalci, sosedje in projektanti Štepanjskega naseija. 0 slabostih se ni pisalo mnogo, ampak goreče (o čemer bo še govora tudi v naši analizi); štirje članki v Delu in en članek v Komunistu leta 1976. ter trije članki v Ljubljanskem dnevniku ter en članek v Naši skupnosti leta 1977. (sicer pa to leto še teče);
Novice iz Štepanjskega rrSselja so tudi aktualne šele v zadnjem času in za ožji krog bralcev (predvsem za Moščane).
Posredovala jih je Naša skupnost leta 1976. štirikrat in leta 1977. dva-krat, Delo leta 1976. dvakrat in leta 1974. enkrat, Lj. dnevnik leta 1975. dvakrat in leta 1977. enkrat.
Izjave priseljencev v štepanjsko naselje so bile aktualne v času dodeljevanja prvih stanovanj. Analizirali bomo tri članke; ki jih je na to temo objavil Lj. dnevnik !n sicer; dva leta 75. in enega leta 1976. ter članek, ki je bil objavljen v Delu leta 1975.
Struktura obdelanih člankov ne pove dosti.
Kljub temu pa lahko naredimo neKaj približnih zaključkov. Največ se je pisalo o stanovanjski gradnji in štepanjskem naselju v letih 1974. in 1976. in to najpogosteje o problemih stanovanjske gradnje. Vsi članki iz leta 1972. ter 1973. se tudi nanašajo na teme stanovanjske politike. Kritike, izjave priseljencev v Št. naselje in novice iz št. naselja so se pojavile v zadnjih letih, predvsem leta 1976.
Ne moremo si kaj, da ne bi (kljub pomankljivosti podatkov) naredili zaključka o enostranskem poročanju naših časopisov in to na večih ni-vojih.
Na fiasovnem; leto 1973. — leto poročanja o smernicah naše stanovanj-ske politike, leto 1974 — leto svetlih perspektiv našega gradbeništva leto 1975 — leto socialne bližine s priseljenci v najemna stanovanja, leto 1976 — leto prvih razočaranj itd. Itd...
Na tematskem nivoju: kritika postane aktualna šele tedaj, ko je dolo-ftena skupina nifi manj kot življenjsko ogrožena ali pa, ko je ogrožen
TRIBUNA  - ŠTUDEIMTSKI   LIST
TRG   OSVOBODITVE   1/11,   soba
86.
telefon: 21-280
61000 UUBUANA
IZDAJATELJ
Univerzitetna konferenca Zveze so-cialistične mladine Slovenije — Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11
URADNE URE
Vsak delavnik od 10-13h
Začasno vlogo izdajateljskega sveta opravlja PUK ZSMS- Uubljana,
Priprava zatisk: Dnevnik, BEP, tisk: tiskarna Ljudske pravice.
UREDNIŠTVO
Odgovorni in
Glavni urednik: Zajc Srečo
Bavčar Igor (Univerza), ErjavecAleš
(Kultura), Kirn Srečo (Teorija)
Belak Vesna (Lektura in korektura)
Bratkovič  Branko  (Tehnična in li-
kovna oprema)
Redni   sestanki   uredništva   so  ob
petkih ob 11h. Sestanki so javnil
STALNI SODELAVCI Vogrinc    Jože,    Mastnak   Tomaž, Vidmar     Igor,     Pistotnik     Zoran, Lukan Blaž, Jurcan Svetomir-Miki, Milošič Franc
celoten projekt; novice iz štepanjskega naselja se pojavijo šele, ko je naselje že naseljeno, ali so potemtakem namenjene tistim, ki tam živijo in, ki so z njimi že tako na tekočem; stanovanjska politika pa je neneh-no prisotna.
Na nivoju občil. Ne da bi navajali podatke, lahko ugotovimo, da je izbor tematike omejen na posamezna glasila. Delo in Naša skupnost poro-čata o povsem različnih temah, prav tako Lj. dnevnik in Del. enotnost.
Tendencioznega in enostranskega poročanja, ki ga lahko ugotavljamo v primeru štepanjskega naselja, ne moremo pozitivno vrednotiti zaradi deleža, kl ga je tako poročanje prispevalo k obllkovanju Stepanjskega naselja kot družbenega pojava. štepanjsko naselje niso le blokl v Novem Kodeljevem, ampak tudl pojmi In predstave (v glavah bralcev idr. Slovencev oz. Ljubljančanov), kl so se v veliki meri oblikovale pod vplivom že omenjenega načina informiranja. Mnenje, ki sl ga ustvarimo o Štepanjskem naselju s prebiranjem člankov je nerealistično in eno-stransko. (Seveda, če beremo članke po vrstnem redu, kot so izhajali in ob tem izključimo vsa druga znanja o dogajanjih v št. naselju) O tem, kako je bilo št. naselje za nekaj časa "izraz najnaprednejših tendenc naše samoupravne družbe", "spomenik solidarnosti" ideal družbenega dogovarjanja in kmalu za tem vir številnih razočaranj, kraj nesolidarnostnih stanovalcev, arhitektonsko nezadovoljivo naselje in še marsikaj drugega, bomo govorili v naslednjem poglavju.
a) Družbeni standard in socialna problematika preblvalcev štepanjskega naselja
V  tem delu teksta poskušamo analizirati članke, ki neposredno obrav-navajo problematiko štepanjskega naselja. Clanki datirajo iz različnih časovnih obdobij in tako je nastala analiza Št. naselja glede na njegov genetski ali etiološki vidik. Pred očmi se nam razgrne kup informacij, komentarjev, ki smo jih poskušali urediti v kar se le da smiselno struk-turo.
Pri branju oz. analizi člankov smo bili pozorni na dva elementa: na družbeni standard in socialno življenje v Št. naselju, ter na reakcijo novinarjev, oz. preko njih javnega mnenja, na probleme in težave štepanjskega naselja (od sedaj naprej ŠN). 2e govorimo o težavah in problemih ŠN. Ali niso v letu 1973., ko se je začelo z načrtovanjem in gradnjo šN uporabljali čisto drugačne pojme, besed^ in sintagme? Kako je šN sploh postalo problematično oz. kako je sploh mogoče tako govoriti o njem, ko pa v člankih iz leta 1973. med drugim beremo naslednje: "Tako naj bi se človek v tem naselju ne počutil le izgubljena ovčka sredi betonskega pašnika, ampak kot človek, ki potrebuje mir, svež zrak in tople besede sonaseljenca. V istem članku se povdarja, da bo ŠN "ponos Ljubljane", da bodo tu stanovanja ceneje, vendar udobna in hitro zgrajena. Iz drugih člankov izvemo, da bodo gradbinci uporab-Ijali najmodernejše metode gradnje; tkzv. demonstracijsko gradnjo, ker da bo vse racionalizirano, to pa seveda zmanjša stroške in čas grad-nje."
V  članku iz 2. 6. 1973. (Delo) preberemo, da bodo zgradili dva centra: trgovsko družbenega ter upravnega. Skratka v načrtu je bilo vse upo-števano; od kavarne do šol in vrtcev, servisov itd.. V omenjenem članku pa je že znamenje konflikta, ki se je pojavil oz:, ki je bil registriran ter se je ponavljal skozi vsa leta: gre za cene stanovanj. Gradbinci so že takoj začeli odstopati od dogovorjene cene (3800 ND na m2), tako da je cena vrtoglavo rastla in se leta 1976. ustavila pri ceni okrog 7000 na m2. Občina in tisti, ki so vodili solidarnostne gradnje so se tako spo-prijeli z gradbinci že v letu 1973.
V  letu 1974,  pa novinar B.  Dolničar (Delo 12.  12.  1974) že dvomi v cenenost stanovanj v ŠN ter v efektivnejše rezultate radionalizirane ter sodobne gradnje. Tu najdemo tudi "definicijo" ŠN, ki da je "demon-stracijsko grajena sodobna stanovanjska soseska za okrog 10000 pre-bivalcev". Omenjeni novinar takole komentira: "Čeprav ni mogoče za-nikati, da bi se izvajalec v ŠN ne lotil gradnje na nov sodobnejši način, vendar je očitno, da je ob teh vzpodbudnih znanilcih ostalo "zidanje" cen stanovanj nespremenjeno, in za kupce povsem prikrito. To ugoto-vitev najnazadnje potrjuje dejstvo, da je Ijubljanski Izvršni svet imeno-val posebno komisijo, ki naj nadrobno prouči in razčleni ceno štepanj-skih stanovanj."
Že kmalu potem, ko so se vselili novi prebivalci (časopisje je takrat
NAROČNINA
poročalo o veliki sreči družin; ki so se Izselile iz nevzdržnlh stano-vanjskih razmer) je prišlo do protestov. V časoplsu zasledlmo negodovanja novih stanovalcev zaradi pomanjkanja trgovin, igrlšč vrtca; začenjajo se pritožbe zaradi nesolidne gradnje (Delo, 9. 12. 1975).
V letu 1976. pa se v našem tisku v različnih rubrikah pojavljo infor-macije ter komentarji; ki nedvoumno govorijo o neuspehu ŠN In postavljajo pod vprašaj obljube politikov in gradbenikov. So pa ti članki polarizirani: na eni strani se v njih da prebrati slabo prikrito stigmati-ziranje §N za geto in naselje naprilagojenih Ijudi, na drugi strani je v nekaterih prispevkih očitna vehementna obramba "spornih" postopkov prebivalcev ŠN in polemika s kritiki.
Pravo komulacijo polemičnih zapisov o ŠN pa je zasleditl po objavl članka "Bojijo se vrtcev", Delo 9. 3. 1976. in zlasti zapisa A. Puharjeve "Samoupravljanje po Stepanjsko", Delo 11. 3. 1976.. Tu se govorl o zboru stanovalcev ŠN, kjer so razpravljali o preureditvi dveh hišniških stanovanj v otroški vrtec in se pri tem za ta predlog izrekli negativno, čeprav je bila udeležba stanovalcev na zboru 2 procentna. V omenjenih komentarjih na ta dogodek, zlasti pa v pisanju A. Puharjeve, je čutitl ostro kritiko naslovljeno prebivalcem ŠN. Dalo bi se jo formulirati nekako v tem stilu: češ kaj bi se samo pritoževali čez kratkovidno grad-njo sosesk, ki pozablja na tako pomembne objekte kot je otroški vrtec, ko pa lahko začasno rešimo ta problem s preureditvijo hišniških stano-vanj in je graje vredno, da so se prebivalci ŠN odločlli proti tej možnosti.
(NADALJUJESE)
Letna naročnina je 50,00 din za dijake in študente, za ostale 75,00 din
Poštnina plačana v gotovini Rokopisov ne vračamo
Številka           žiro           računa:
50101 -678-47303 z obveznim pri-pisom za Tribuno
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/70od 22. januarja 1973
Uredništvo TRIBUNE objavlja več prostih delovnih mest
NOVINARJEV — DOPISNIKOV
Delo je honorirano, velja za določen čas. Pogojev, razen delovne vneme, pismenosti, statusa študenta in brezobzirnosti, ni. Pridite. Vsak dan od 10 — 13.
Nezakonita vselitev — za dva
LJUBLJANA, 8. jan. — Ob naši vesU, kl smo jo objavili 7. novembra, da je občinsko javno to&Ustvo zahtevalo uvedbo kazenskega postopka protl osmim lju-dem, k! so se nasilno vseiill v vilo na Erjavčevl ullci 29 v Ljubljanl, nam Je občinsko javno tožilstvo posredxv valo naslednje sporočilo:
»V zvezi z nezakonito vselltvijo v hiSo na Erjavčevl ulici §t. 29 v LJubljanl, s katero upravJja Ljubljansfea banka, je občinsko javno tožilstvo v Ijubljani 30. de-cembra 1977 vložilo pred občinskim sodištem I. v Ljubljanl obtožni predlog zoper Iztoka Saksido, Iztaka Jakca, rojenega 1953, in.Anito, rojeno 1957, zaradl kaz-nivega dejanja nezakcmite vselitve po čl. 182 KZ SRS.
To namreč ni njun prvi primer nezakonite vselitve, saj sta na enak način nasDno zasedla stanovanje OZD Agrostroj \z Ljubljane v ullci 28. maja št. 67 že 26. ok-tobra 1977.
Ovadba zoper preostale prijavljence, kd po podatkih preiskovalnega sodnika doelej takšnih kaznivih dejaaj •niso naredflJi, Je bila v skladu z ssakonitim pooblasti-Ipm člena 8/2 KZ SPRJ 2avržena.«e
Kot se vidi iz zgoraj objavljene informacije v Deiu, dne9. I. 1978, je zasedba vile na Erjavčevi 29 s tem dobila tudi značaj nezakonitega dejanja, toda nezakonitega samo za dva udeleženca te zasedbe, ki pa sta nasilno vselitev izvedla že drugič. To sta zakonca Saksida.
Začetek sodnega postopka proti obema zgoraj omenjenima zakon-cema Saksida, ki imata mimogrede še majhnega otroka, nam kaže na več stvari, ki smo jih prisiljeni obravnavati, prisiljeni v tem smislu, da kot uredništvo časopisa in kot komunisti do takšnih postopkov države pač zavzamemo svoje stališče.
Prvič nam začetek sodnega procesa proti dvema udeležencema za-sedbe na Erjavčevi 29 kaže na to, da so pri nas začeli razreševati zablodelo stanovanjsko politiko s pomočjo represije.
Drugič, da se krizna situacija v stanovanjski izgradnji in njena eksplozivnost (v njej se totalizirajo, kondenzirajo vsa protislovja naše družbe) skuša zaobiti, zakrrti s tem, da tiste, ki nosijo breme te krize na svojih hrbtih, proglasijo za kriminalce in se jih s tem, sto oznako, zavrže ne samo kot tiste, ki jih ta problem trpinči, ampak predvsem kot tiste, ki so problem stanovanja hoteli rešiti mimo sistema, ki jim te rešitve ni omogočil.
Tretjič nam kaže na razredno naravnanost (to je pozitivna stran) tega sodnega akta, ki deluje kot moment represivnega procesa razreše-vanja stanovanjske politike, ker kako drugače si lahko ta akt razlaga-mo, če vemo, da je stanovanjski problem, problem le za določene Ijuc^ v naši družbi, za tiste, ki so siromašni, za tiste, ki niso vplivni, za tiste, ki prodajajo sebe kot delovno silo (za globlje razumevanje ,,stanovanj-skega problema" pri nas glej zadnjo številko Časopisa za kritiko . . .).
In četrtič kaže na to, da se s tem poskuša zatajiti politizacija tega problema, politizacija, ki stoji izven okvirov legalnega (v Ljubljani je bilo leta 1977 že okoli 180 takšnih polrtičnih nezakonitih aktov na-silne vselitve), kar pa kaže na to, da v okvirih legalnega ne obstaja nobene ali pa minimalne možnosti za pozitivno ali bolje rečeno raz-redno proletarsko razreševanje te problematike.
Zato zahtevamo, da se proti zakoncema Saksida takoj ustavi sodni postopek in se obratno na zatožno klop postavi tistega, ki je za takšno situacijo dejansko kriv (to bi bila lepa tema za akcijske kongrese ZKS in ZKJ). To pomeni, da naj se sproži kritična analiza dejanskega stanja stanovanjske izgradnje, v kateri mora dominirati predvsem zgoraj omenjena razredno proletarska naravnanost, ki bo dala konkretne rezultate v konkretnem nebiblijskem času in sicer v smislu večjega števila novih in drugačnih stanovanj za tiste, ki jih najbolj rabijo, torej za siromašne, za tiste, ki nimajo vpliva .. .
UREDNIŠTVO