titko larel sta-.000; I. N. .000; Vid- nka, M- C.B. ; N- tmec ruži- . N. N- O00; lir- po- Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Polletna naročnina 1 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 • lel 3177 Letna naročnina L 2.500 PODUREDNIŠTVO : Letna inozemstvo . . . L 3.500 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - lel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 i leto XX. - Štev. 18 (998) Gorica - četrtek, 2. maja 1968 - Trst Posamezna številka L 50 Italijanske stranke in Slovenci Izpoved vere v oglejski baziliki i-. Pri prihodnjih parlamentarnih volitvah 1*. maja bodo samo Slovenci na Tržaškem imeli možnost voliti slovensko stranko in še oni samo za poslansko zbornico. Vsi ostali bomo morali dati glas kaki italijanski stranki ali oddati belo glasovnico. Druge izbire ne bomo imeli. V zadnjih dveh uvodnikih smo premislili o važnosti državnozborskih volitev ■n o zadržanju italijanskih strank do demokratične svobode. Toda za nas, ki smo dlani slovenske manjšine v Italiji, mora Pri izbiri vplivati še en dejavnik in to ie odnos italijanskih strank do naše manjšine. desničarske stranke in Slovenci Tako imenovane desničarske stranke v Italiji so po svojem programu in misel-»osti vse bolj ali manj nacionalistične. Iz razprav v goriškem In tržaškem občinskem svetu je znano, kako so njih zastopniki pogosto glasovali proti zahtevam slovenske manjšine. Nekoliko bolj uvidev-; ni so se v zadnjih letih pokazali liberalci. 'Vendar slovenski volivec ve, da od desni-arskih strank nima kaj prida pričakovati ne v vsedržavnem merilu ne v krajevnih ustanovah. Zato mu narodna zavest gotovo ne bo dopustila, da bi glasoval za katero teh strank. LEVIČARSKE STRANKE Drugače je z levičarskimi strankami v Italiji. Te so že vsa leta po vojni izjavljale, da se borijo tudi za pravice slovenske manjšine. Mnogi naši ljudje so )>*» nasedli .glasovali zanje in se vpisali V njih vrste. Ta in oni je na njih listah tudi kandidiral in bil celo izvoljen. Kandidate izmed slovenskih ljudi imajo na sVojih kandidatnih listah tudi na teh državnozborskih in deželnih volitvah. Zato Ue bo odveč vprašanje, ali se stranke levice izrecno borijo za pravice slovenske manjšine in ali jim je res pri srcu obstoj slovenske manjšine. Vprašanje je tem bolj na mestu, ker te stranke prikazuje kot edine zagovornice slovenskih koristi v Italiji tudi edini slovenski dnevnik v Trstu. V odgovor bi najprej poudarili, da so l° marksistične stranke. Marksistične stranke pa imajo svojo ideologijo, ki temelji na zgodovinskem materializmu. Ta Pa uči, da so gospodarski pogoji bistveni, odločilni za vse življenje tako poedinca kot narodov. Zato je za marksiste le eno Važno in odločilno: način, kako se proizvajajo in kako se zamenjavajo proizvodi, kajti vse ostalo je le nadgradnja gospodarskim pogojem. Med to nadgradnjo spada tudi narodnost, ki kot kulturno-duhov-na vrednota za marksiste nima samostojne vrednosti, temveč je vredna le toliko, v kolikor služi zmagi proletariata v boju *a oblast. Narodnost je zaradi tega levičarjem le eno izmed sredstev, ki jim v danem trenutku lahko služi, posebno kadar gre za narode, ki so zatirani ali ki ®e uživajo vseh pravic. V takem primeru 80 levičarji, posebno še komunisti, vedno na strani manjšine kot nje zagovorniki. Toda tako njih zadržanje ni odkrito in ni lojalno prav zato, ker v narodne vrednote kot take ne verujejo. Zato so posebno komunisti borci za pravice narodnih manjšo le do neke mere in do nekega danega Ivenutka, to je ne iz načelnosti, ampak 1* oportunizma, dokler jim tak boj služi *a njih namene. Kako je to res, imamo zgled na tržaški Partiji. Kot je dokazal Rado Berdon v reviji Most, je bila tržaška KP do leta 1*48 odločna zagovornica pravic Slovencev Pa Tržaškem. Po prelomu med Komln-I°rmom in Titom je postala proitalijanska *P je svojim članom ukazala, naj otroke Prepišejo s slovenskih na italijanske šole. kakor so partijci prej ubogali in vpisali °lroke v slovenske šole, tako so po letu 1*48 zopet ubogali in jih poslali v italijanske. Narodnost je torej za komunlstič-P° partijo res le instrument, ki ga rabiš, k°t tl služi. Tako so pri državnozborskih v°Utvah na Tržaškem leta 1963 poskrbeli, 'Ip je bila izvoljena v parlament Marina Bernetičeva kot Slovenka; prav tako pa so letos poskrbeli, da ne bo v parlament izvoljen noben Slovenec. Istotako so odžagali v deželnem svetu dr. šiškoviča. Govori se, da zato, ker je zaveden Slovenec. To igro z narodnostjo pri komunistih so končno spregledali razni slovenski levičarji na Tržaškem. Ker jim narodnost ni le sredstvo, temveč velika in pristna dobrina, ki so se zanjo v partizanih borili s puško v rokah in šli v nemška taborišča, so se sedaj odvrnili od KPI in PSU ter ustanovili samostojno skupino, ki se je priključila Slovenski skupnosti. KRŠČANSKA DEMOKRACIJA IN SLOVENSKA MANJŠINA Ostane, da si ogledamo še, kakšen je odnos Krščanske demokracije do slovenske manjšine. Tudi o tej stranki vemo, da ni slovenska. Ona je in ostane italijanska stranka. Tega se njeni voditelji vsaj v zadnjih letih tudi zavedajo in zato ne agitirajo več pri Slovencih, naj volijo za KD, kot se je zgodilo prva leta po vojni. Posebno na Goriškem je KD dejanski pustila Slovenski demokratski zvezi, naj ona vpliva na volivce, kako naj volijo, ne samo pri deželnih in občinskih volitvah, ampak tudi pri državnih. Krščanska demokracija ima v tem oziru več lojalnosti kot komunisti ali socialisti in se ne izdaja za zaščitnico slovenskih narodnih koristi. Za te koristi naj se borijo Slovenci sami v mejah demokratične svobode. Tako prisostvujemo posebno na Goriškem pred vsakimi državnimi volitvami demokratični igri med Slovensko demokratsko zvezo in Krščansko demokracijo. Igra je v tem, da se vodstvo SDZ in pokrajinsko vodstvo KD demokratično domenita, da bo SDZ vplivala na slovenske volivce, naj oddajo svoj glas kandidatom Krščanske demokracije, ta pa se obveže, da bo v naslednji parlamentarni dobi podprla pri vladi v Rimu to ali ono slovensko zahtevo. Gre torej za politični dogovor: Te podprem, če me ti podpreš. Na Tržaškem je položaj drugačen, ker so razmere drugačne. Pri tem ni slepomišenja s praznimi obljubami, temveč gre za stvarne slovenske koristi. Tudi ni utapljanje Slovencev v italijanski stranki, temveč Je le dogovor med dvema enakovrednima partnerjema. Takšna taktika je prinesla slovenski manjšini v dveh zadnjih zakonodajnih dobah že lepe uspehe posebno na šolskem polju. * * * Takšen je torej odnos velikih italijanskih strank do slovenske manjšine. Ko bomo 19. maja šli na volitve, je prav, da tudi to upoštevamo. MIKLAVŽ BOŽIC Lepo število vernikov obeh narodnostnih skupin — slovenske in italijanske — se je odzvalo vabilu goriškega nadškof, ki je dan 25. aprila namenil srečanju v starodavni oglejski baziliki, od koder je sveta vera prišla po njenih glasnikih tudi v naše kraje. Staro izročilo pravi, da je bil sam evangelist sv. Marko tisti, ki je prvi v Ogleju oznanjeval Kristusov evangelij. Novoustanovljeno cerkveno občino je nato zaupal sv. Mohorju, ki je tako postal prvi oglejski škof. V pomoč pa mu je bil diakon sv. Fortunat. Oba sta postala žrtev preganjanja in prelila svojo kri za Kristusa. Kasneje se jima je pridružila še dolga vrsta mučencev, med njimi sv. Hi-larij in Tacijan, Kancij, Kancjanila, Kri-zancij in drugi. Ko je bil leta 1751 oglejski patriarhat ukinjen ter sta ga nasledili videmska in goriška nadškofija, so prenesli tudi svete ostanke gori omenjenih mučencev v videmsko oz. goriško stolnico. Sedanji goriški nadškof msgr. Cocolin pa je bil mnenja, da spadajo svete relikvije v Oglej, kjer so bile že shranjene toliko stoletij. Po pristanku goriškega stolnega kapitlja je odločil, naj bi bile 25. aprila letos, na praznik sv. Marka, te svetinje vrnjene oglejski baziliki. Ob vstopu v avenijo patriarha Poppona je dočakala sv. relikvije številna duhovščina v belih roketih, goriški kanoniki pa so prevzeli posamezne žare in jih med petjem litanij vseh svetnikov v procesiji prenesli v svetišče, kjer je bila že zbrana množica vernikov, slovenskih na desni strani oltarja, italijanskih in furlanskih pa na levi. Prostrana cerkev sicer ni bila tako številno zasedena kot ob priliki škofovskega posvečenja msgr. Cocolina, vendar je bila udeležba kar zadovoljiva; eno četrtino navzočih so tvorili Slovenci. Pri sv. maši sta bila tako berilo kot evangelij prebrana v obeh jezikih: italijanskem in slovenskem. Tudi g. nadškof je v svoj govor vključil odstavke v slovenščini. V njih je poudaril pomen Ogleja, ki se je že v preteklosti izkazal kot dobra mati, ko je razne narode sprejemal v eno krščansko skupnost. Tudi danes naj bo tako: obe etnični skupini goriške nadškofije naj druži skupna vera, ki gre preko jezikovnih ali narodnih razlik. Po veri bomo postali eno samo božje ljudstvo po vzgledu oglejskih mučencev in spoznavalcev, ki nas vodijo v nebeško kraljestvo. Izraz te vere je bila nato njena izpoved, ki so jo vsi prisotni zavzeto zapeli z gregorijanskim Credom po nadškofovi pridigi. Med sv. obhajilom, ki ga je delil sam g. nadškof in je precej dolgo trajalo, so Sveti oče obsoja napačne reformatorske težnje Ob priliki zadnjega državnega praznika 25. aprila se je zbralo v Rimu izredno veliko ševilo romarjev, ki so želeli pozdraviti sv. očeta. Papež Pavel VI. je njihovi želji prišel nasproti tako, da je tisti dan sprejel vernike kar v štirih avdiencah. Dve sta bili na dvorišču Damazove palače, ena v sami baziliki sv. Petra, ena pa v dvorani blagoslovov. Računa se, da je najmanj 100.000 oseb prisostvovalo papeževemu blagoslovu in poslušalo njegovo besedo. V baziliki sv. Petra je bi! sv. oče še posebno jasen. Odločno je obsodil tiste, ki se sklicujejo na zadnji koncil v težnji, da »reformirajo« v Cerkvi tudi to, kar je nedotakljivo, t.j. dogme in se pri tem sklicujejo na pok. papeža Janeza XXIII. Sv. oče je pri tem poudaril, da so v Cerkvi mnoge stvari, ki se dajo priličiti današnjemu času, kar pa še ne pomeni, da se sme dati v diskusijo resnice naše vere, ki jih je uzakonilo cerkveno učiteljstvo ali se tičejo ustavnih zakonov Cerkve ter v zvezi s tem pokorščine cerkvenemu načelstvu. Sv. oče je z vsem zanosom svoje besede in z odločnim poudarkom dejal: »Obnova, dh; svojevoljne spremembe, ne; nauk koncila, dš; teologija, ki sledi osebnim pogledom, ne; odgovoren dialog, dži; dialog, ki se odpove verskim resnicam, ne; verska svoboda v skladu z vestjo, da; svoboda vesti, ki resno ne išče resnice, ne. Obveščeni krogi v Vatikanu vedo povedati, da je sv. oče vedno bolj zaskrbljen nad vedno novimi pojavi napačne obnovitvene gorečnosti. Tako ga je npr. zelo zadelo, da so v neki škofiji, sklicujoč se na koncilske odloke, odstranili iz tabernakljev sv. Rešnje Telo ter ga nadomestili s svetopisemsko knjigo. Vsi njegovi zadnji nagovori dajo slutiti, da pripravlja novo okrožnico o katoliškem nauku, ki naj bi zavrnila vse poskuse maličenja avtentičnega duha Cerkve. Kardinal Šeper zapušča Zagreb Kardinal Šeper, novi prefekt kongregacije za verski nauk je velikonočne praznike preživel v Zagrebu. V začetku maja bo dokončno zapustil Zagreb ' in se preselil v Rim. Zato v teh dneh opravlja poslovilne obiske. verniki obeh narodnosti izmenjaje prepevali verske pesmi. Slovenci so zapeli tri: »K tebi Jezus ljubeznivi«, »Jezus naš je vstal od smrti« ter »Usmiljeni Jezus«. Vse dogajanje v cerkvi je bil resničen izraz vere in je lepo uspelo, k čemur sta veliko pripomogla ekumensko vzdušje in popolna jezikovna enakopravnost v cerkvi. Zunanji veličastni okvir pa je dalo še lepo vreme, ki je bilo izrazito spomladansko in na soncu bogato. Tri dni nato pa so oglejsko baziliko preteklo nedeljo 28. aprila popoldne čisto preplavili in napolnili slovenski verniki iz apostolske administracije Koper, ki jih je pripeljal njih škof dr. Janez Jenko. Tudi oni so se prišli zahvalit za dar svete vere. Pripeljali so se v 80 prostornih avtobusih; že to da štiri tisoč oseb. Pa so prišli tudi premnogi z lastnimi vozili, veliko je bilo naših rojakov s Tržaškega pa tudi z Goriškega niso manjkali. Gotovo je bilo v svetišču zbranih nad pet tisoč oseb, kar je dalo vsej pobožnosti nadvse mogočen izraz. Slovenske romarje je takoj ob prihodu v baziliko pozdravil goriški nadškof. Bil je vesel številne množice, ki je hotela s tolikim prepričanjem izreči zahvalo za dar svete vere na kraju, od koder so misijonarji ponesli Kristusov zveličavni nauk k sosednjim Slovencem, Hrvatom, Longo-bardom in Bavarcem na Južno Tirolsko. Bilo je pa g. nadškofu gotovo tudi v veliko zadoščenje, da postaja njegovo prizadevanje, povezati dve sosednji ljudstvi po Kristusu v eno samo duhovno občestvo, vedno bolj uspešno in da že rodi obilne sadove. Oglejska cerkev naj postane kot je bila v preteklosti vez edinosti za vse, ki jih je duhovno rodila. G. nadškof je romarjem v slovenščini iz- rekel prisrčno dobrodošlico, jih pohvalil, da so tudi v letih preizkušnje ostali svoji veri zvesti ter jih povabil, naj duha oglejske cerkve, ki je duh krščanskega bratstva, pomagajo uveljaviti v svojem okolju ter v vsakdanjem življenju. Občestveno sv. mašo je opravil škof dr. Janez Jenko, obdan od svojih duhovnikov ter gostov s Tržaškega in Goriškega. Tako sta bila prisotna tudi škofov vikar iz Trsta msgr. dr. Lojze Škerl ter msgr. dr. Franc Močnik iz Gorice. Ljudsko petje je bilo silno mogočno, obhajil zelo veliko. Škof dr. Jenko je v pridigi povezal pomen sv. vere s potrebo duhovnih poklicev, ker brez teh ni mogoče vere ohranjati in širiti med ljudmi. Na koncu je intoniral »Tebe Boga hvalimo« za dar sv. vere, množica pa je vidno prevzeta zapela »Hvala večnemu Bogu«. Vsa pobožnost je bila mogočna izpoved vere, iskrena, doživeta, vredna najlepših krščanskih tradicij našega naroda. Ni je preprečilo niti slabo vreme, saj ga je nadomestilo sonce vere, ki je žarelo v dušah naših ljudi. Tanzanija Nyerere, predsednik afriške države Tanzanija je govoril višjim predstojnikom raznih redov, ki delujejo v deželi. Med drugim je rekel, naj se Cerkev prilagodi deželi, v kateri živi. Ker je Tanzanija revna dežela, niso najbolj primerne bogate cerkvene zgradbe. Velike in razkošne cerkve ne odgovarjajo skromnosti vernikov, ki v njih molijo. Nadalje je predsednik Nyerere omenil, naj pomoč, ki jo misijonarji prejemajo od zunaj, služi za pospeševanje gospodarske neodvisnosti dežele. Slovenski prvi maj Prvi maj je dan, ko delavec odloži sekiro in stroj, motiko in kladivo. Danes se nam zdi samo po sebi umevno, da je en dan v letu posvečen delu in delavcu. Pa ni bilo vedno tako. Bili so časi, ko je delavec veljal samo toliko, kolikor so zmogle njegove roke. A ko je prišla starost in z njo bolezni, je delavec ostal večkrat na cesti, brez dela. Ni bilo socialnega zavarovanja, ne pokojninskega sklada: takrat je delovni človek umiral zgaran, zapuščen v kakem kotu ali na seniku. Hlapcev Jernejev je bilo takrat nič koliko! Danes pa so razmere, vsaj pri nas v Evropi, neprimerno boljše. Toda še vedno imamo tu dve skrajnosti, ki ne pustita delavcu do popolnega razmaha in svobodnega dela: na enem koncu imamo sistem, ki trdi, da je delo edini vir vrednosti in blagostanja, in je potemtakem človek suženj dela; na drugem koncu pa je sistem, ki pravi, da je človek le suha številka v gospodarskem računu izkoriščevalskega razreda. Treba pa je postaviti pravo ravnotežje med tema dvema skraj-nostima, postaviti pravo razmerje med delom in človekom. Temelj tega razmerja pa mora sloneti na socialni pravičnosti. Prvi maj je torej praznik dela, umskega in fizičnega. Je pa obenem tudi spominski dan vseh, ki so žrtvovali v teku stoletij svoje moči, zdravje in življenje za pravice In za boljšo bodočnost vsega delovnega ljudstva. V teh dneh praznujejo milijoni in milijoni ljudi po svetu Prvi maj v zavesti dostojanstva in s pogledom v še lepšo bodočnost, kajti pravično in nujno je, da zaživi vsakdo pod svobodnim soncem človeka vredno življenje. Ker pa živi še vedno velik del človeštva v trdih, človeka nevrednih razmerah, v lakoti, v stalni vojni nevarnosti, v nesvobodi in v stalnem ustrahovanju in nekod tudi sredi eksplodiranja težkih bomb, se moramo vsi po svojih močeh boriti za mir pri nas in po vsem svetu ter za izboljšanje gospodarskega stanja, in to na osnovi socialne pravičnosti, miru ter medsebojne ljubezni in bratstva. S trpkostjo v srcu pa večkrat opažamo, kako se naš delavec prerad utaplja v narodni mlačnosti. Da ga neka namišljena frate-lanca in intemacionalizem porivata vedno bolj v objem narodne revščine. Od tu do zatajitve svojega jezika in naroda ni daleč. In danes smo žal priča, kako se v nekaterih naših predmestjih in vaseh, pri določenih slojih, daje vse bolj prednost v medsebojnih pogovorih tujemu jeziku. Pozabljamo pogostoma danes, da je jezik ena bistvenih prvin narodne pripadnosti. Preradi pozabljamo danes, da spada naš otrok samo v slovensko šolo. Nikakor nas ne sme biti sram priznavati se k svojemu narodu, saj ima vsak narod svoje posebnosti, svoje odlike in darove, kot ima tudi vsak narod — pa naj bo še tako velik — svoje slabe strani. Na svojo besedo moramo biti ponosni, jo čuvati in negovati. V tem duhu naj bi praznovali vsako leto v veselem razpoloženju Prvi maj, dan vseh delovnih in poštenih ljudi. DR. DRAGO ŠTOKA Pastirsko pismo o razporoki že dolgo časa sem vam hotel spregovoriti o zadevi, ki je velikega verskega, moralnega in socialnega pomena. Znano vam je, da se hoče v našo državno zakonodajo uvesti razporoka. Dosti je drugih perečih vprašanj, ki mislečim in razsodnim ljudem povzročajo skrbi: nestalnost miru, večja pravičnost med člani družbe, razvoj šolstva, nezadovoljstvo med mladino, brezposelnost in težave, da novi rodovi dobijo delo. In če pogledamo še malo dalje po svetu: na stotine milijonov lačnih in nepismenih ljudi. Marsikaj bi še mogel dodati. Pred temi težkimi problemi, ki zahtevajo našo pozornost in pomoč, se žalostno poriva naprej vprašanje razporoke, da pomnožuje zaskrbljenost, slabša položaj in loči duhove. Če se odkrito izrazim, moram reči, da je to nekaj zastarelega. Kjerkoli so raz-poroko vpeljali, povsod je povzročila moralno in socialno zmedo. Postala je vzrok razpadanja družine; ne napredovanja, marveč nazadovanja, če uporabljamo besede v pravem pomenu. Razporoka ne izraža duha družabnosti, vzajemnosti, človeškega napredka, ampak razodeva sebičnost, ki misli samo nase in pusti, da se poruši stavba, ki je zrastla v tolikih upih. Ker pa te stavbe ne sestavljajo zidovi, ampak ljudje, zato njen razpad prinaša s seboj trpljenje, krivice in spravlja v nevarnost bodočnost otrok, ki so brez lastne pobude prišli v življenje, a imajo pravico do družine in do vsega, kar more družina dati. Zato je razporoka za družino nekaj nenaravnega. Samo v nerazdružni edinosti more obstati in uspevati zakonska ljubezen. Družina dosega svoje namene v rodnji in vzgoji otrok. V družinskem občestvu člani razvijajo svojo osebnost, se medsebojno izpopolnjujejo in se podpirajo v vsakdanjem delu, v težavah in stiskah življenja. 2rtve uzakonjene sebičnosti, kar je razporoka, so otroci. Nepristranska anketa med otroci po državah, kjer je razporoka v veljavi, je pokazala, koliko solza in bridkosti jim prinaša. Velika in huda obtožba je proti njihovim staršem, ki so se ločili. Pogosto taki otroci zasovražijo svoje starše. V njih se zbudi tudi odpor do družbe, ki na tak način sprejema te otroke, odraščajoče in odrasle, ki so postali žrtev mrzle sebičnosti. Tudi po tej strani postaja razporoka versko vprašanje. Krščanstvo je vera ljubezni in žrtvovanja in je zato nasprotje sebičnosti, ki je najbolj protidružabna pregreha. Kristjan ne more misliti nase in na svojo družino, obenem pa pozabljati na družbo, kateri pripada, na občestvo, v katero je vključen. Vsakdo je odgovoren za skupno blaginjo, vsakdo mora pomisliti na neizmerno zlo, ki bi mu razporoka odprla vrata na škodo skupnosti, kateri mora kristjan nuditi velikodušno in trajno sodelovanje, da more prospevati In napredovati. Vam pa, ki se zbirate po naših cerkvah in se udeležujete Kristusove daritve, ki se obnavlja na oltarjih, moram reči, da je nerazdružnost zakona razodeta resnica, je postava, dana od Boga, ki je ustanovil neločljivo zakonsko zvezo. Bog pozna človeški položaj, pozna naše slabosti in našo revščino, pa je vendar v svoji neskončni modrosti in dobroti hotel, da je zakon neločljiv. Jezus Kristus ga je povzdignil v zakrament, v vir potrebnih milosti, da se družina more krščansko razcvitati in da se moreta zakonca posvečevati. Za nas kristjane ljubezen ni samo visok nauk, ampak je tudi vodilna krepost, ki mora oblikovati naše življenje in naša dejanja; zato ne moremo odpirati vrat, ki bi postala vaba in skušnjava za zlo ter bi povzročala opustošenje skupnega doma. če pomislimo, da je zakon zakrament, se še bolj zavedamo dolžnosti, da branimo neločljivost, ki pomeni zanj vir blagoslova in miru. Te stvari, dragi verniki, sem vam hotel povedati. Pregrešil bi se proti svoji vesti, če bi molčal, proti zaupanju, ki ga gojite do svojega škofa, proti službi pastirja, ki ml jo je Kristus zaupal. Dobro vem, da se s tem pridružujem Čudovitemu pričevanju ,ki ga dajejo krščanske družine zakonu s svojim življenjem in svojo zvestobo. Ne delam tega iz kakšnih drugih razlogov, kakor Iz čiste ljubezni do vas in do vaših koristi. Izraz te iskrene ljubezni je tudi blagoslov, ki vam ga pošiljam. t ANTON, nadškof Ciniari il iisnisi Trdi Bnečii Dubček je ostal na sredi poti li! To pismo tržaškega nadškofa je bilo prebrano na letošnjo belo nedeljo po vseh cerkvah pri vseh mašah tržaške škofije, prav pa je, da se z njim seznanijo vsi bralci »Katoliškega glasa«, saj gre za zadevo, o kateri si morajo biti na jasnem vsi slovenski katoličani. (Op ur.) Pri založbi Stampa veneta v Padovi je izšel letopis 1968 GGV (Giomali e giorna-listi delle Tre Venezie - Časnikarji in časopisi Treh Benečij). Knjiga je izšla v lepi, modemi opremi, za katero je poskrbel Silvio Russo, tiskali pa so jo v Grafiche Messaggero v Padovi. Predsednik državnega svčta časnikarjev. Guido Gonella, izraža na prvi strani svoje zadovoljstvo nad delom tiska Treh Benečij. Svoje priznanje zaključuje z željo, da bi tudi druge italijanske province sledile zgledu Treh Benečij. Letopis je važen ne samo za tiste, ki neposredno živijo v svetu časnikarstva in revij in s tem služijo vsakdanji kruh, temveč tudi za vse, ki imajo od tiska korist, najsi bodo trgovci, podjetja, društva, zavodi, ki bi brez tiska in njegove propagande ne prišli daleč. Preprost človek kupi časopis ali revijo in jo doma bolj ali manj površno prebere, kar se mu zdi najbolj važno. Ne pomisli, da ima pred seboj velikansko zgradbo dela in truda neštetih oseb. Ta knjiga mu bo le bežno povedala, koliko umskih in delovnih moči in koliko strojev je treba, da list zagleda beli dan. Vsak časopis ima daljši ali krajši seznam ljudi, ki so v njegovi službi in se dan na dan trudijo, da napolnijo njegove strani. Sami izdajatelji pravijo, da niso slutili, ko so začeli s pripravami te izdaje, da je tiskovno bogastvo Treh Benečij tako veliko in obširno. Knjiga se je razširila na 252 strani in prikazuje periodični tisk. To so dnevniki, tedniki in druge stalne revije, ki se tiskajo v dvanajstih pokrajinah Treh Benečij. Označena so uredništva dnevnikov, tednikov in revij, imena urednikov, tiskovne in radijske televizijske agencije, seznam časnikarjev in dopisnikov posameznih listov z osebnimi podatki in letnico vpisa v časnikarski sta-lež ter njihova objavljena dela; nadalje založništva in tiskarne, skratka ves aparat, ki služi tisku. Podana je tudi karakteristična zgodovina glavnih listoh Treh Benečij z navedbo urednikov, dopisnikov in upravnikov. Dalje govori letopis Stampa veneta o državnih in medkrajevnih vodilnih krogih tiska, prinaša pojasnila glede socialnega zavarovanja časnikarjev, športnih združenj in drugih kulturnih ustanov v prid časnikarjev. Navedeni so tudi naši slovenski časo-piti: Katoliški glas, Primorski dnevnik. Gospodarstvo, Delo, Novi list, kakor tudi mesečniki: Mladika, Pastirček, Galeb, Literarne vaje, Preporod, Most, Naš Vestnik. Stampa veneta prinaša tudi karakteristiko o tedniku »Katoliški glas«: »Tednik "Katoliški glas” je glasilo slovenskih vernikov goriške in tržaške škofije. Ustanovljen leta 1948, se tiska v Gorici. Njegov namen je obveščati bralce o dogajanju v Cerkvi in o dogodkih v svetu in tako graditi v njih pravo katoliško zavest ter pre- pričanje in pravilno sodbo o svetovnih dogodkih in ljudeh. Razširjen je med slovenskim ljudstvom tržaške in goriške škofije, kakor tudi videmske, prihaja pa tudi med številne izseljence in begunce zahodne Evrope in prekomorskih dežel. Pri., listu sodelujejo duhovniki in laiki obeh spolov ter s tem ustvarjajo tisto vzajemnost namenov v korist Cerkve, ki jo tako priporoča II. vatikanski koncil. Ustanovljen v viharnih časih po drugi svetovni vojni, je vzdržal hude boje z ideološkimi nasprotniki z leve in desne ter ohranil neomadeževano svojo zvestobo Cerkvi in narodu.« Z. P. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Pismo rektorju Slovenskega zavoda v Rimu Rektor Slovenskega zavoda v Rimu dr. Maksimilijan Jezernik je prejel od kardinala Gabrijela Marije Garrone, prefekta kongregacije za semenišča in univerze pismo sledeče vsebine: Spoštovani gospod monsignor! S posebnim zanimanjem smo prebrali podrobno letno poročilo (1966-67) o Vašem zavodu, ki ste nam ga pred nekaj dnevi poslali, ter Vam želimo izraziti iskreno zadovoljstvo za tolažilne novice, ki jih poročilo vsebuje. Zavod je mlad, a po Vaši zaslugi in po zaslugi neštevilnih dobrotnikov je poln Življenjske sile in upov. Če pomislimo, da je od ustanovitve preteklo le nekaj let, se moramo vneto zahvaliti Delivcu vseh dobrot za izredno naklonjenost, s katero je obdaroval Vaš duhovniški vzgojni zavod z milostmi in nebeškimi darovi. Toda pogled slovenskih škojov, Vas, spoštovani gospod, in dobrotnikov je po pravici uprt v prihodnost, posebno v leto 1970, ko boste slovesno obhajali 1200-let-nico spreobrnjenja Slovenije h katoliški veri. Vemo celo, kako si vsi želite, da bi mogli ta veseli jubilej obhajati z odprtjem nove stavbe za Slovenski zavod v Večnem mestu. To je velik, smel in previdnosten načrt, gospod monsignor: zato Gospod prav gotovo ne bo pustil Vaših naporov brez sadu in ne bo prezrl Vaše gorečnosti, temveč bo brez dvoma zbudil velikodušne in pobožne ljudi, ki bodo o-mogočili, da bo Slovenija v Rimu zastopana, kot zasluži njeno slavno katoliško izročilo. Zalo v Gospodu pogumno naprej, spoštovani gospod monsignor! Mi Vam zagotavljamo svoje ponižne prošnje, da bi Gospod obilno ,bogato in učinkovito blagoslovil velike in male, ponižne in velikodušne napore vseh, duhovnikov in laikov, ki bodo z molitvijo in s tvarno pomočjo sodelovali pri uresničenju tega tako zaslužnega načrta. iiiiiiiiiiniiniiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii NOVICE IZ SLOVENIJE Zapostavljanje slovenščine Že dolga leta berem pritožbe o zapostavljanju slovenščine. O tem so pisali ljudje vseh slojev in strok. Vse pa, tako kaže, je bob ob steno. Sam preprosto ne razumem, odkod taka nemarnost za stvar, ki je boleča za Slovence — če pa ni, pa bi morala biti. Iskreno naj zapišem tole: Če bi kjerkoli izven Slovenije kako podjetje opremilo svoje izdelke samo v slovenskem jeziku, bi prav gotovo tistega, ki bi bil za to odgovoren, potrkali po glavi in pogledali, če ni mogoče skregan s pametjo. Nespoštovanje, ki ga srečujem v Sloveniji do samega sebe, tudi mene kot priseljenca boli; če namreč ne spoštuješ samega sebe, kako moreš pričakovati, da te bodo spoštovali drugi? Če pri podjetjih mislijo, da se lahko norčujejo iz nečesa, kar je večini Slovencev sveto, potem bi jih moral nekdo poučiti, da pomanjkanje ponosa ni prav nobena vrlina. V zvezi s tem bi se rad dotaknil še nekega vprašanja, ki je zame popolnoma rešeno ,zdi pa se, da za mnoge še ni. Sem Srb, po osvoboditvi sem se naselil v Sloveniji, jo vzljubil, si pridobil med Slovenci velik krog odličnih tovarišev in prijateljev in se popolnoma vživel v novo okolje. Naučil sem se slovenskega jezika, se oženil s Slovenko in imam dva sina, Francija in Rudija. Jasno mi je, da sam po narodnosti ne morem biti drugega, kar sem. Prav tako mi je jasno, da sta moja otroka Slovenca. Nista torej brez nacionalnosti, niti ne kaka dozdevna Jugoslovana zato, ker sta iz mešanega zakona. Mnenja sem, da je popolnoma zgrešeno nekako slepomišenje z nacionalnostjo v primerih, ko je mati Slovenka in žive otroci v slovenskem okolju. Kdo pa naj da otroku narodnost, če ne mati, ki ga uči prvih besedi, saj pravimo materinski jezik, ne pa očetovski. Ing. Predrag Živlč, Ljubljana (»Delo«, 25. aprila 1968) RAZNO Pasijonske igre na Bavarskem v novi predelavi V Oberammergauu na Bavarskem že deluje pripravljalni odbor za igre Kristusovega trpljenja, ki so vsakih deset let. Prihodnje igre bodo leta 1970. Poseben odbor je pregledal besedilo in v duhu zadnjega koncila odstranil vse tisto, kar bi žalilo Izraelce. Koncil je namreč izdal poseben dokument, v katerem izjavlja, da za Jezusovo smrt ni odgovoren judovski narod kot celota, ampak le nekateri posamezniki. Kot je znano, sodeluje pri igrah Kristusovega trpljenja vsa vas Oberammer-gau, v celoti 1500 oseb. Karmeličanke so dobile nov samostan Blizu Barcelone, v kraju Villafranca de Panades so nedavno odprli nov karmeli-čanski samostan. Od leta 1936, ko je bii samostan v državljanski vojni porušen, so karmeličanke živele v neki hiši, ki so jo za silo preuredile za svoje premišljevalno življenje. Vedno večje število redovnic, danes jih je 22, pa je nujno zahtevalo zgraditev novega poslopja. niške kroge doma pa miri s tem, da ji® dopušča svobodo besede in kritike. Vsal teden, ki mineva, dela v Dubčekovo rist: javno mnenje se umirja, nova d> last se utrjuje, ljudstvo pa je zadovoljno, da je vsaj najhujši pritisk popustil is da je življenje postalo bolj znosno. Toda dokler bo tudi praški »neokomunizem naprej hotel ostati komunizem in vladat ne kot izraz ljudske volje, temveč partij' skih voditeljev, bo nemogoča kakšna glff boka in temeljita družbena reforma, svo boda pa bo še vedno bolj sen kot resnica Če hočemo prav razumeti dogodke, ki so se zadnje tedne odigrali v Pragi, je treba poznati zlasti okoliščine, ki so pomagale Dubčeku, da je postal tajnik češkoslovaške partije in mogel spodnesti tla stalinistu Novotnemu. Kot je znano je češkoslovaška narodnostno neenotna država, Češka z Moravsko tvori 65 % prebivalstva, Slovaška z glavnim mestom Bratislavo pa ostali del. Odnosi med obema narodnostnima skupinama nikdar niso bili posebno dobri, saj so se smatrali Čehi že od ustanovitve države za gospodarje tudi nad Slovaki in se vedno upirali kakršni koli slovaški avtonomiji. Pod Novotnyjem se je položaj še poslabšal, saj je bila sprejeta nova ustava, ki je Slovaško napravila za eno provinc češkoslovaške države. Dubček je v prvi vrsti Slovak. Ko mu je uspelo leta 1963 v Bratislavi izriniti Novotnyjevega zaupnika in zasesti njegovo mesto, je začela njegova zvezda vzhajati. Slovaki so ga navdušeno podprli, istočasno pa so v Pragi postali nanj pozorni vsi tisti, ki bi se bili radi znebili Novotnega in njegove klike, češki progre-sisti v partiji, pobomiki večje svobode so, oprti na Slovake, letos v januarju uspeli odstraniti nepriljubljenega Novot-nyja, konservativca s stalinističnimi nazori. Toda s prihodom Dubčeka na oblast se je začel položaj namesto poenostavljati, vedno bolj zapletati: razumniki so nezadovoljni, da se je Dubček ustavil sredi poti, Sovjeti z Brežnjevom na čelu pa ga obtožujejo, da je šel v demokratizaciji režima že predaleč. Dubček bi rad vsaj delno zadovoljil vse: Ruse zagotavlja, da bo ostal zvest zunanji politiki sovjetskega bloka, razum- IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII V i sodiš fc . stopa riško Kand 1. skup: 2. ’ levic; 3. ! tiča. 4. . »ost, 5. : »ensl 6. ska 7. skup Nadškofija New Yorl< V New Yorku samem, brez predmestij ki ima pet milijonov prebivalcev, je okro? dva milijona katoličanov. Razdeljen je 400 župnij in ima 600 javnih kapel. Za duhovne potrebe vernikov skrbi 2400 duhoV' nikov, 1289 bratov in 8678 redovnic. Ne«' yorško cerkveno okrožje vodi po smrti kardinala Spellmana nadškof Terence Coo-cke, kateremu pomaga 11 pomožnih škofov, med njimi sloviti ms gr, Sheen. K* toličani imajo v New Yorku 16 univet* in kolegijev, ki jih obiskuje 23.341 gojef cev, 99 višjih srednjih šol, v katere z* haja 47.000 gojencev in 288 župnijski! šol s 165.000 gojenci. Newyorški katoličan' vzdržujejo 15 bolnišnic, 4 sanatorije, H sirotišnic, 10 domov za onemogle in 1 šol za bolničarke. Pri vsem tem pa moramo upoštevati, da predstavlja newyoršk* nadškofija samo del tega velikega mesta-Vse področje Long Islanda izven otoka, na katerem stoji pravi New York, intf skoro prav toliko katoličanov ter tvoi dve nadaljnji škofiji velikega New Yoi ka: Brooklyn in Rockville Center. J1 c [Se ska 9. skup 10. skup 11. ikup 12. kup 13. skup 14. ska 15. skuj Ka 6cij< ‘išk, 'W Sramotni molk ob preliti krvi Dovolj je, da na Bližnjem Vzhodu ali v Vietnamu poči strel in drugi dan že vsi časopisi o tem poročajo. V 60-milijonski afriški državi Nigeriji pa divja državljanska vojna že deseti mesec. Zvezne čete, ki jih vodi general Govvon ter branijo interese mohamedanskega plemena Hausa iz severnega dela države, divjajo in morijo po ozemlju plemena Ibo, ki ga je 12 milijonov in je po večini krščansko. Pleme Ibo, najbolj napredno v Nigeriji, zahteva zase samoupravo, ki mu je general Govvon noče dati. Zato so se Ibo črnci odločili za odcepitev in svoje ozemlje proglasili za državo z imenom Biafra. General Govvon je odgovoril z orožjem. Nudijo mu ga Angleži, Sovjeti in Čehi. Severna Amerika je bolj na strani Biafre. Afriške države molčijo. Njih voditelji se bojijo, da bi tudi pri njih lahko prišlo do plemenskih gibanj po ločitvi. Doslej je ta državljanska vojna zahtevala več kot sto tisoč mrtvih. Začela se je leta 1966. Tedaj so mohamedanski Hausa pobili 30.000 mož, žena in otrok Ibo plemena, ki so živeli med njimi. Ta pokol je prisilil dva milijona Ibo črncev, da so zapustili mohamedanski sever, kjer so bili predvsem trgovci, ter se zatekli na svoje ozemlje. Poročila pravijo, da so cele pokrajine v Biafri prazne, kajti ljudje so se umaknili z vojsko. Življenje v tistem delu Biafre, ki so ga zavzeli vojaki zvezne vlade, je izumrlo. Padlih nima kdo pokopavati. Nasprotno pa so ozemlje, ki ga Biafra še nadzira, preplavili begunci z zasedenega področja. Toda nereda, anarhije ni. Obratno! šole delajo normalno, prav tako bolnišnice, civilna oblast je na ffl? stu. Tako se zdi, da za svetovno mnenj8 vse vojne niso enake; če m oh a med anc> prelivajo krščansko kri, se molči; če teče kri Arabcev, potem se polnijo stolpa v časopisih in se govori o izraelski »agr§ siji«. Noben pomemben časopis ne bije platu zvona zaradi prelite krvi v Biafri; niti en glas protesta se še ni dvignil v okrilju Organizacije združenih narodovi Varnostni svet ni bil v New Yorku nit* enkrat še sklican; povsod molk in brezbrižnost enako kot v zadevi Južnega SU' dana. Le sv. oče je že večkrat na obzireB način povzdignil svoj glas, zadnjič na velikonočno nedeljo, ter poslal v Biafro delegacijo mednarodne Caritas. Dne 20. marca letos sta katoliška Cerkev in Svet krščanskih Cerkva skupaj pozvala voditelj6 afriških držav, vlade in mednarodne ustanove, naj že vendar nekaj ukrenejo v korist miru v Nigeriji, kjer je velik narod na tem, da bo popolnoma uničen, če se ne prepreči nadaljnega prelivanja krvi-Skupni dokument poudarja, da je vojr>J nečloveško in nesmiselno sredstvo za reševanje nesoglasij in da, če ne bo prišlo do pogajanj in iskanja miru, bo dežela, ki je imela vse pogoje obljubljene dežela zapadla uničenju in se spremenila v zapuščeno grobljo. Ne samo Vietnam, l>e samo begunci na Bližnjem Vzhodu, tudi Nigerija potrebuje naše pomoči in čustvi solidarnosti, kajti tudi v Nigeriji se raZ' vija strašna drama, tudi tam je mir v nevarnosti, tudi tam se teptajo človešk6 pravice, tudi tam je človek doživel poni' žanje v svojem dostojanstvu. SEVERNA GERIJA II KAMERUN *eli »ti, I; Slo % S iti *«iii tOj i ji® Vsal j ko 1 c* il Tod» 1« Šč adat artij- s v» niča rh SStijr kroj je l du-iho«-sTevv-mrt Coo-ško-Ks-vel* >jef zf skil čani . II lista Sliveiske skuiosti irtožni V soboto, 27. aprila je bila vložena na sodišču v Trstu kandidatna lista Slovence skupnosti za deželne volitve, ki nastopa v 'koaliciji s Slovensko levico in go-nško Slovensko demokratsko zvezo (SDZ). kandidatna lista je naslednja: !• ŠTOKA Drago, pravnik, Slovenska skupnost, Trst. 2- VRABEC Ubald, glasbenik, Slovenska ^ica, Trst. SFILIGOJ Avgust .odvetnik, SDZ, Gotica. 4' JEŽ Janko, profesor, Slovenska skupit, Sesljan. 5- ŠPANGER Vekoslav, upokojenec. Sionska levica, Trst. *>• DEBELIŠ Alojz, kmetovalec, Slovenca skupnost, Kolonkovec. JURJEVIČ Zorko, delavec, Slovenska skupnost, Dolina. KERSEVAN Ema, uradnica, Slovenska levica, Sv. Jakob. 9' KRALJ Ivo, kmetovalec, Slovenska skupnost, Slivno. '0. SOSIČ Milan, inženir, Slovenska skupnost, Opčine. H. BERNHARD Edi, delavec, Slovenska ^Upnost, Boršt. 12. STARC Milan, zdravnik, Slovenska kupnost, Kontovel. 13. ZAHAR Mario, delavec, Slovenska ^upnost, Zabrežec. n l| M. REMEC Savina, uradnica, Sloven-ora- levica, Trst. 15. ČERNE Dušan, časnikar, Slovenska ^Upnost, Trst. Kandidatna lista predstavlja volilno koa-No, ki obsega Slovensko skupnost, go-Slovensko demokratsko zvezo in 'Vensko levico. Slovenska levica je svo-odločitev utemeljila s posebno izjavo. Sedanja lista z znakom Slovenske skup-ti je torej novost, ker v povezanosti s ensko levico dejansko druži vse Slo-ll «ce, ki so za načelo o lastnem narod-* ^tn zastopstvu in političnem predstavniku ter proti vključevanju Slovencev v Pijanske stranke in ker ima poudarjen ^ialni značaj. Kandidatno listo so demokratično dolo-% pristojni organi Slovenske skupnosti Slovenske levice. Sprejeta je bila z fiHrotnno večino glasov. Pri izbiri kandidatov so pristojni organi upoštevali nji-sposobnost in dejavnost, kandidati štopajo vse socialne sloje in področja, ^kor tudi vse struje v Slovenski skupiti .Obveljalo je tudi načelo rotacije, po ^terem niso prišli v poštev že izvoljeni ^dstavniki v javnopravnih organih. Enotna koalicijsko kandidatna lista pred-navlja torej strnjen krog vseh demokrata usmerjenih Slovencev, od strankar-neorganiziranih in neodvisnih preko 'radicionalnih demokratov do pokoncil-za dialog odprtih katoličanov in sofistične Slovenske levice. Program enotne koalicijske liste ima l|° upravo spoznala, da bo potreben odločen boj za uveljavitev načelnih Nvic slovenske narodne skupnosti v de-Furlaniji-Julijski krajini in za dosego °l'Pljivih dejanj v njeno korist. ** obširnega programa liste z znakom °Venske skupnosti objavljamo naslednje °Sf!ovne zahteve: ^Slovenska manjšina v Italiji mora do-'U prav tako zajamčeno pravico do lastna zastopstva v parlamentu, kakor ga francoska manjšina v dolini Aosta. attio v mestu Trstu je več Slovencev kot lQsEFlNE STEGBAUER Prevedel J. P. 63 tfVel la število ^et Halo! To je pa naš pustolovec! Si že v Evropi! Srčno pozdravljen!« ^ako so prihajali drug za drugim, po- Mr, '»ko, avljali Jurija Frohnerja, mu stresali tl ^si. Ko Srečnega se je počutil med njimi 2a hip pozabil vse okrog sebe. Zdelo se je, da so spet zaživeli študentovski Hi so se medsebojno pozdravili, so se- za pogrnjeno mizo. Juriju so odkazali Sln° mesto med ravnateljem Wielandom itr. Prednikom Teodoram Hellerjem. Poleg natelja je sedel grof Demburg, pri 8 e0t “» 1 4el OBVESTILA, 3. Oddaja »Vera in naš čas« na Ra1' llra Trst A bo to nedeljo 5. maja posvet romanju Slovencev v Oglej, slušajte ob 12.15. Vabimo, Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1 Obsega 324 strani velikega formata iD strani umetniške priloge. Pravkar je spelo na upravo našega lista nekaj dov. Cena: 3200 lir, po pošti 200 lir 'r Obširnejšo oceno te vsebinsko res zanifl^ l|fe in prebogate knjige bomo objavili V prihodnjih številk. DAROVI »ttk Poti Za Katoliški dom: V spomin na o# Franca daruje družina Colja, Sesljan, 5.000, Za Alojzijevišče: V spomin na