PESMI
Svetlana   Makarovič
JUTRO
Previdno stopaš med drobci sna. Zvezde, te velike, blede in mile, kopnijo v mokri svit. Blede roke razgrinjajo noč.
Plaho srkneš srebro iz čase jutra.
Sivi obrazi sive noči
oslepeli strmijo v sivino.
Umirajo, naslonjeni na tvoje rame.
Previdno stopaj,
veliki, svetli dolgočasnež.
Nekaj grenkega diši iz jutranjih zelišč.
MINEVANJE I
Pod nevidnimi stopinjami so potihnila
krila plešočih mušic.
Nič ni ostalo od teh popoldnevov.
Leno so se spletli pod nebo
in izginili v čas.
Bile so trave
in regratove lučke in slak,
vonji prsti, timijana in akacij,
mokrih las v soncu;
bile so vroče utrujene roke v pesku.
Nič ni ostalo,
razen rjavine.
Nekaj časa bomo še živeli v rjavem
kot mravlje.
1092
Potem nam bodo drevesa vrnila šepet. Veter bo vsrkal vonje iz planjave sveta, dež bo posmehljivo padal v prazno. Siveli bomo z nebom.
Čas se opoteka k temnim vratom.
MINEVANJE II
Nekje v naraščajočih teminah čutim prve opojne slutnje smrti.
Čutim mehko praznino jalovih srečanj. Z vso predsmrtno silo dehtijo neosplojemi cvetovi sreče in žalosti.
Prišla bo, z brezbrižnim nasmehom, grozljiva v svoji nezavedni dobroti.
Tiho bo odlomila zapozneli cvet s samotne veje. In nikogar ne bo, ki bi mi grenil slovo.
TA VEČER
Ta večer se ustavim pri tebi. Zvežem ti roke s tankimi nitmi svojih želja. Zavriskam v temne dvorane tvojih oči in poslušam svoj odmev.
Vzamem si tvoj nemir in odvihram z njim naprej, daleč proč.
Nocoj zarišem vate zlato grenko sled tega večera.
1093
VPRAŠANJE
V tebi sem ljubila veter,
vonj zemlje,
svetlobo listja,
daljavo svojih lastnih popotovanj.
Ljubila sem svoj odsev v tebi. Ljubila sem svoje roke v tvojih.
Oprosti mi. Tako pozno se vračam iz svojega objema. Zdaj sem onemogla naplavina kalnega valov j a, raztrgana ovijalka, potok brez struge in zamujeno obupano vprašanje: kdo si?
ČAKANJA
Presiplješ svoja čakanja skozi te izmučene dlani.
Ne čakaj več, sika veter,
ne čakaj več, šepeče molk mraka.
nihče te ne bo zadržal,
ko boš odhajala.
Ne čakaj več, nezavedno ponavljajo
tvoje izsušene ustnice.
Vendar tvoje oči še strmijo navzgor,
uporne in čiste.
Tako čakaš. Čakaš,
dokler se nepremičnost usojenosti
ne vpoji vate.
Medtem počasi drsijo kaplje časa po tvojih licih.
1094
IZGUBLJENOST
Plesati.
Vsakdo lahko dobi krila to noč. Vsa črna letaje plešem to noč po grobovih joka.
Plesati.
Roko v roki s strupenim pajkom. Lice ob licu s strupenim pajkom. Vsakdo se mora smejati. Smejati to noč.
Plesati. Glava ... glava mi je ostala nekje v vrhovih vejah.
Plesati. Globoko v grobu negibno leži pod težkimi kamni mrtvi obraz upanja... Plesati!
1095