308. štev
V Ljubljani, ponedeljek dne 4. novembra 1912.
Leto L
Posamezna številka 6 vinarjev,
„DAN' lzhajr ^sak dan — tudi ob aedeljah !n praznikih — ob 1. url zjutraj; v ponedeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu meseči.j K 1’20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s poSto celoletno K 20'—, polletno K 10'—, čtilrtfetno K 5'--, mesečno TI -*• Za Inozemstvo r-tlulcfv.o K 80'—. — NavoSmaa po a:	pošilja upravništvu.	a
:r
Telefon Številka 118.
•••
•••
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK, s:
Posamezna številka 6 vinarjev.
jb	Uredništvo ta upravnlltvoi	n
Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica it 8.
Dopisi ae pošiljajo uredništvu. Nefranldrana pisma j ■e ne sprejemajo, rokopisi te ae vra&^Jo. Za oglase •e plača: petit vrata IB v, osmrtnice, poslana la sabvale vrata 80 v. Pri večkratnem oglašanju pota pust. — Za odgovor Je priložiti znamko, a
Telefon Številka 118.
Slavnosten vhod proti Drinopol|u-
kraPi Mra v Skoplje. -— Grki zasedli Prevezo.
—	Skader gori.
45.000 Srbov na potu
-	Solnn pred padcem.
Ali zdaj — ali nikoli. — Vprašanje nesebičnosti. — Novi poskusi. — Zadnje nade.
Splošno upanje vseli diplomatov se izraža v formuli: ali zdaj ali nikoli Balkanski narodj dobro vedo, da je zanje ta stavek rešilen. »Ali se rečinso zdaj ali nikoli, pripravljali smo se dolgo dovolj — žrtvovali smo dovoli — rešitev pride ali zdaj ali nikoli. Pa tudi ivelesile si mislijo: ali zdaj ali nikoli — zdaj je najlepša prilika, da vzamemo to, kar smo že dogo hoteli: vsaka država ve. da bo vse zgubila — ako ne pride zdaj pri delitvi na vrsto. Zato je tak direndaj in taka negotovost v diplomatskih krogih zdaj ali nikoli. — Ako diplomati kake države zdaj zavozijo, izgubijo za vselej upliv na Balkanu. Zato diplomati tako pazijo, da bi se jim ne moglo kaj očitati — in skušajo čim več pridobiti.
Diplomati so previdni ljudje in ne marajo, da bi se jim stoletja očitalo, ako v trenotku za-greše malo popustljivost.
V	francoski formuli se zdaj oglaša stališče evropske nesebičnosti.
Skoraj neverjelna beseda! Evropska nesebičnost! Ali si jo morete misliti? Evropa je bila vedno sebična, in je vse svetovne dele izrabljala. Evropske države so konkurirale med seboj katera bo boli sebična. Saj je v tem ves spor Evrope — katera bo več pridobila. In to pravilo velja tudi za Balkan. Zato francoska formula ne bo imela uspeha — in iz avstrijskih visokih vrst se je zaslišal, glas, da Avstrija na Balkanu ne moro zavzeti nesebična stališče. S tem je vse povedano.
Še ena beseda se je oglasila: namreč: kaj ko bi se dalo intrigirati med balkanskimi državami. To so poskusili že oni, ki so one hvalili in druge grajali, češ da niso vsi enaki zmagovalci. Vsled nedavne preteklosti bi se dalo kaj takega doseči. Posebno Srbiji njeni »prijatelji« — ne privoščijo uspehov. Zato se svetuje Avstriji, naj sc postavi na stran Bolgarije In raj na ta način oslabi Srbijo. To se vidi, kako se iščejo spletke proti našemu sosedu na Balkanu.
Danes še ni gotovo, ali se bodo ti nasveti upoštevali — vendar je mogoče, da bodo diplomati segli po njih.
Včerajšnji nemški listi se sicer niso mogli obvarovati navadnih lazij. Zato smo čitali, da je Bunar Hišar zopet v Turških rokah, da so Bolgari doživeli hud poraz in da so Turki vrgli Bolgare nazaj na Kirk-Kilise. Vemo, da se Nemci vsega tega želijo — toda večerni telegrami sporočajo le o novih uspehih bolgarske irt srbske armade.
Enako moramo konstatirati, da so se pametni nemški listi že izpametovali in da smo v teh dneh čitali nekaj lepih člankov o balkanskih. narodih. Oni kulturni Nemci, ki so na-zvali naše brate na Balkanu z »ušivimi narodi« prihajajo počasi do spoznanja, da so to ju-paki, ki jim Nemci nič podobnega ne poznajo. Z zmagami — zmaguje ideja, in bi biLa morala
zmagovati tudi brez prelivanja krvi. V svobodni vojni se Je pokazalo, kdo ie sllnejši. In sedaj pride za vse — obračun.
Vojna.
Najnovejša telefonska in brzojavna poročila.
SLAVNOSTEN VHOD SRBSKEGA KRALJA
V	SKOPLJE.
Belgrad, 3. novembra. Kralj Peter je dospel včeraj popoldne z ministrskim predsednikom Pasičem v Skoplje.
Belgrad, 3. novembra. Vhod srbskega kralja Petra v Skoplje se ie izvršil na najsloves-nejši način. Na kolodvoru so pričakovali kralja prestolonaslednik Aleksander, princ Gjorgje, kneginja Jelena, šef srbskega generalnega štaba, general Putnik, vsi armadni poveljniki, občinski svet skopeljski z županom na čelu, vsi srbski, bolgarski in turški dostojanstveniki. Vse mesto je bilo v srbskih zastavah. Ko je kralj stopil z .vlaka, je godba intonirala srbsko himno. Na kolodvoru je bila zbrana več tisoč glav broječa množica, ki je novega kralja osvoboditelja viharno pozdravljala z Živio! klici. Nato je ministrski predsednik Nikola Pasič predstavil kralju srbske, bolgarske in mohamedanske dostojanstvenike in pozdravil kralja, prestolonaslednika, princa Jurija in kneginjo Jeleno. Kralj Peter je v svojem odgovoru izjavil, da ga silno veseli, da je lahko stopil zopet svobodno v nekdanjo prestolico srbskih kraljev. Povdar-jal je, da bo napravila Srbija v mestu popolen red in obljubil popolno enakopravnost vseli srbskih podanikov brez izjeme. Po kraljevem govoru je stopil pred kralja mohamedanski skopellskl župan, Rešad bel, ki le naglaSal, da si je Turčija Skoplje priborila z orožjem, a ga z orožjem zopet izgubila in konečno kralja pozdravil kot svojega novega gospodarja. Kralj ie odgovoril, da bodo Turki pod srbskim go-spodstvotn uživali popolno svobodo. Po ofici-jalnem pozdravu je odšel kralj z vsem svojim spremstvom v srbsko pravoslavno cerkev, kjer ga je pričakoval srbski metropolit s srbsko m bolgarsko duhovščino. Srbski metropolit ,e povdarjal veliki pomen Skoplja za Srbijo.^ noi-garski metropolit pa je izražal željo, naj bi združene balkanske države vzvišeno delo za osvojenje kristjanov, katero so srečno pričele, tudi srečno končale. Nato se je vršila slavnostna služba božja, pri kateri je zapel metropolit »Tedeum« in molil za zdravje osvoboditelja.
VELIKA BALKANSKA SKUPŠČINA V SKOPLJU.
Sofija, 3. novembra. V političnih krogih se zatrjuje, da se bo v kratkem vršila v Skoplju velika skupščina vseh štirih parlamentov balkanskih držav v navzočnosti vseh štirih kra-
ljev. Sejo bo otvoril in vodil kot senior grški kralj Juri]. Na te] veliki skupščini se bodo določili mirovni pogoji. Kakor se govori, se bodo balkanske države toliko časa vojevale proti Turčiji, dokler ne bo Turčija privolila v teritorialne Izpremembe v Turčiji.
TETOVO, PRILEP IN GOSTIVAR V SRBSKIH ROKAH.
Belgrad, 3. novembra. Uradno se potrjuje, da "so srbske čete zasedle Tetovo, Prilep in Go-slivar brez večjih bojev. (Tetovo in Gostivar ležita severno, Prilep pa severovzhodno od Bi-tolja (Monastir) Op. ured.)
SOLUN PRED PADCEM.
Belgrad, 3. novembra. Srbska kavalerija se je približala Solunu že na 20 km, ne da bi naletela na kak odpor.
Pariz, 3. novembra. Kakor se poroča iz Soluna, so dospele pred Solun tudi že prve grške čete. V Solunu vlada velikansko vznemirjenje in strašna panika. Popolnoma Izključeno je. da bi se moglo mesto dolgo časa upirati Srbom in Grkom.
Pariz, 3. novembra. Padec Soluna je pričakovati v najkrajšem času.
Belgrad, 3. novembra. Armada prestolonaslednika Aleksandra je dospela že čisto blizu Soluna. Turki trumoma beže v mesto. Solun pade najpozneje tekom treh dni v srbske in grške roke.
SPREMEMBA V SRBSKEM POSLANIŠTVU.
Belgrad, 3. novembra. Uradni list prinaša kraljev ukaz, s katerim se imenuje bivši minister Jovanovič novim srbskim poslanikom na dunajskem dvoru. Dosedanji poslanik Simič odide že te dni v Belgrad.
AVSTRIJSKI RDECl KRIŽ V SRBIJI.
Belgrad, 3. novembra. Oddelek avstrijskega Rrdečesra križa ie dospel danes semkaj in nastopil svojo službo.
DOSEDANJE SRBSKE IN BOLGARSKE IZGUBE.
Belgrad, 3. novembra. Tukajšnji listi poročajo, da imajo Srhi dosedaj 10.000 ranjenih. Oskrbo 1500 ranjencev je prevzel avstrijski Rdečn križ. — Bolgari imajo nad 20.000 ranjencev, od teh jih odpade na Klrk-Kiliso okolu 12.000.
OBLEGANJE DRINOPOLJA.
Sofija, 3. novembra. Uradno se poroča: Bombardiranje se nadaljuje z velikansko vehemenco. Bolgari so dosegi! zelo velike uspehe. Položaj turške posadke je nevzdržljiv.
Carigrad, 3.. novembra. Uradno se potrjuje, da je Drinopolje od severne, severozapadne in zapadne strani popolnoma obkoljen. Zadnje dni je več bolgarskih vjetnikov skušalo pobegniti, kar so pa Turki preprečili. Avstrijski konzul v Drinopolju je zahteval popolno varstvo za avstrijske podanike.
Carigrad, 3. novembra. »Jeni Gazeta« poroča, da je vsled težkega položaja, v katerem se nahaja bolgarska armada okolu Bunar Hi-sarja in Vize poklicana na pomoč kjustendilska bolgarska armada. Obramba meje je prepuščena zadnji rezervi.
45.000 SRBOV NA POTU PROTI DRINOPOLJU.
Sofija, 3. novembra. Tekom včerajšnjega in današnjega dne se je peljalo skozi Sofijo 45.000 srbskih vojakov, ki odidejo pred Drinopolje, da ojačijo tamkajšnjo oblegovalno bolgarsko armado. Srbske vojake so na kolodvoru in po vseh bolgarskih postajah viharno pozdravljale velikanske množice ljudstva.
POPOLEN PORAZ TORGUT ŠEFKET PAŠE.
Sofija, 3. novembra.Torgut Šefket paša je pri Midiji Izkrcal 20.000 mož broječo turško armado in skušal napasti Bolgare za hrbtom. Načrt se je popolnoma ponesrečil. Bolgari so mu šli nasproti in ga v krvavi bitki popolnoma potolkli in vrgli nazaj na morje. Ce se je pregnani turški armadi posrečilo pobegniti nazaj na svoje brodovje ni znano.
REVOLUCIJA V CARIGRADU IN V SOLUNU.
Petrograd, 3 novembra. Semkaj je došlo poročilo, da je mesto polno turških beguncev, ki beže pred Bolgari. Begunci so osnovali razbojniške čete, ki kar pri belem dnevu plenijo trgovine in sploh vse kar jim pride v roke. Trgovci ponoči vedno zabarikadirajo svoje trgovine in hiše, ker se boje napadov. Proti Carigradu beži tudi nad 50.000 vojakov, ki izvršujejo na begu strašne grozovitosti. Evropejci se nahajajo v silno težkem položaju. Edina rešitev za Evropejce je, da velevlastl kolikor mogoče hitro pošljejo pred Carigrad svoje ladje. Položaj v Solunu je še bolj obupen. Mohamedanci neprestano koljejo kristjane. Vrh tega vlada v mestu huda lakota. Posadka sama silno strada. ČastnHcf so Izgubili vsako oblast nad vojsko
GRŠKA ZMAGA.
Atene, 3. novembra. Agence d’ Athenes poroča, da so Grki zavzeli Nal-Cand-Kol. Turška posadka je bila močna 4000 mož. Grki so v jeli 200 turških konjenikov, nad 1000 infante-ristov in zajeli 7 topov. Sami imajo le neznatne izgube. Grki so v jeli mnogo Turkov tudi pri Kailari in jih odpeljali v Lariso.
GRKI ZASEDLI PREVEZO.
Atene, 3. novembra. Semkaj je došlo poročilo, da so Grki danes zasedli obmorsko mesto Prevezo. (Preveza je turško pristanišče, ki leži tik ob grško-turški meji ob Jonskem morju.
SKADER GORI.
Cetinje, 3. novembra. Kralj Nikita je danes dopoldne dalje časa konferiral z generalom Martinovičem o vojnih operacijah na Tarabošu in obleganju Skadra.
Cetinje, 3. novembra. Bombardiranje Skadra je v polnem teku. Črnogorske granate so na več krajih mesto vžgale.
LISTEK
M. ZEVAKO:
V senci jezuita.
(Dalje.)
»Tu je!« je zamrmrala. »Razen, če je izginila, odkar sem bila zadnjikrat tu.«
Uličica se je nahajala v bližini Dvora Čudežev.
Hiša je bila ostudna: že njena zunanjost je navdajala Človeka z grozo.
Vojvodinjo je izpreletelo.
Videči, da se je ustavila, so stopili spremljevalci k njej.
»Madam. kolika neprevidnost!« je zamrmral Zarnak.
»Ali se bojite?« je dejala ona s tistim po-vdarkom, ki je lasten ženski, kadar se prestavi mahoma onostran meje strahu, da se mu ne bi bilo trebd vdati.
»Kako se ne bi bali. ko vas vidimo, kako se izpi stavljate?«
»Pctrebno je, dragi moj,« je odgovorila vojvodinja jako trdno. »Počakajte me tu!«
Pohiteli,, je v hišo in začela stopati tipaje po strmih stopnjicah, prijemaje se za vrv, pritrjeno ob vlažnem in umazanem zidu.
Na vrhu stopnjic je prodirala medla luč skozi špranje trhlih vrat.
Vojvodinja je pritisnila na vrata: bila so odprta.
Kdo je pač prebival tu in je bil tako nepreviden in brezskrben, da ni zapiral svojih vrat po osmi uri zvečer?
Vojvodinja Etanpska je stopila v tesni, temni brlog, ki ga je razsvetljevala kadeča se
leščerba, viseča na žeblju: kaplice olja so padale v umerjenih presledkih od njenega stenja.
Miza. stolec in nekaj najpotrebnejše kuhinjske priprave je bilo vse pohištvo, ki si ga videl v tem revnem prostoru.
v tistem kotu, ki je bil najbolj oddaljen od vrat, je bila slamnica, na njej pa je bolj čepela nego ležala ženska, noge skrite pod slabo odejo, prsi skoraj razgaljene, dasi je bilo zelo mraz, lase razmršene, oči odprte na Široko...
Ta nesrečnica je bila lepa.
Še mlada se je zdela očem.
Po vsem videzu se ni menila za ledeno sapo, ki je pihala skozi podstrešno lino na njena gola pleča.
S pogledom mrkle radovednosti se je ozrla na vojvodinjo; nato se je vdala spet svoji žalostni zamišljenosti, ne brigaje se dalje za imenitno damo, ki je bila stopila v njeno stanovanje.
Vojvodinja Etanpska pa se je sklonila k njej. doteknila se njene rame ter zamrmrala:
»Margentina! Ali hočeš, da ti pomorem najti tvojo hčer?«
XXVII.
Blazna Margentina.
Ob teh besedah se je zazdelo, kakor da se je žena nenadoma vzdramila iz svoje globoke brezčutnosti; planila je kvišku, zastrmela v vojvodinjo s svojimi preplašenimi očmi in zajecljala:
»Kdo govori o mojem otroku? Kje je moja hči? Hočem jo videti!«
»Saj jo boste videli, Margentina, če boste pridni...«
>;Moja hči! Oh. moja hči! Mrtva je... Saj vem... Ne, vrniti se mora ... skrivajo mi jo... šest let ji je.. madam... pomislite... skrivati
materi ubogo majhno deklico... to vem, da jo mora zebsti zdaj v tem mrazu ...«
»Margentina...«
>'Kdo me kliče? Kdo ve moje ime?«
»No, ali me ne spoznate več... poglejte me dobro... Saj sem prišla že večkrat k varn ... in denarja sem vam prinesla...«
Blazna žena je pozorno gledala damo.
»Da, da ... Vi ste tista lepa dama ... tako dobra in tako prijazna ... Rada vas imam... Da, dali ste mi zlatnikov .. spominjam se... «
>Nate iih še, Margentina.«
Vojvodinja je pomolila blazni mošnjo; zlato se je iskrilo izza pletene svile.
Margentina je vzela dar in s§ nasmehnila zadovolino. božajo mošnjo s prsti.
»Včasih.« je zamrmala. »sem imela tudi jaz takšne mošnje, nosila sem prekrasne obleke od zlatobrokatne Žide in baršuna; bila sem oblečena kakor kraliica ...«
Zdajci pa je spustila mošnjo k svojim nogam:
»Moja hči... Madam. pokaj mi bo zlato, ko pa nimam otroka ...«
»Sai ti pravim. Margentina, da ti vrnem tvojo hčer. Ali mi zaupaš?«
Blazna reva je prijela vojvodinjo za obe-dve roki in jo motrila dolgo in resno.
»Kdo ste?« jo je vprašala.
»Kdo sem! Poslušaj me. Margentina! Zenska sem, ki trpi isto, kar si trpela ti nekoč... in morebiti še huje «
»Torej ste izgubili tudi vi otroka?« je rekla Margentina, in brezmejno sočutje ji je pokrilo obraz.
Vojvodinja je zmajala z glavo.
»Poslušaj.. in pazi, da me boš razumela. Ali se spominjaš Bloaja?«
»Bloa!« je ponovila Margentina z dolgim,
bolestnim trepetom. »Oh, ne govorite mi o Bloaju! Oh, tista gostilna! Tisti smeh plemenitašev! O, strašna noč groze in žalosti! Ne! Ne! Nočem...«
Toda vojvodinja je stisnila Margentino krepko za loko...
»Bila si srečna, ljubljena, obožavana... Vsaj mislila si, da je tako... In ti si ljubila z vso svojo dušo! Vem to, Margentina, saj scni takrat sama trpela zaradi tvoje ljubezni... Zalezovala sem te, prežala nate, vedela za vsako tvojo besedo, za sleherni tvoj gib ... Da. goreča in odkritosrčna si bila v svoji ljubezni do Franca...«
»Do Franca!« j3 zahropla blazna zamolklo z glasom neizrekljivega sovraštva*
»Da.,. Do Franca! Takrat pač še nisi vedela, kdo je mož. ki ga ljubiš! Ubogo dekle, ne da bi računala, si žrtvovala svojo lepoto... misleča, da bo trajalo vekomaj... in da vekomaj ne bo konca tvoje sreče..,. Ali se še spominjaš?«
Margentina je zajecljala.
j-Ne mučite me!« je zastokala s tihim glasom.
»Vidiš, da te poznam,, četudi ne poznaš li mene! Poslušaj dalje, Margentina. Nekega dne si čakala ljubljenca v mali hišici, ki jc čuvala vajino ljubezen na bloaškem polju... Bilo je poleti... tvoj vrt je izpuhteval balzamne vonjave... in ti si sopla z naslado ta parfum cvetja in ljubezni... In zdajpazdaj je zaigral na tvojih ustnicah vesel in ponosen smehljaj... zakaj poslušala si utripanje pod svojim srcem. Margentina. bližala se ti je ura materinstva.«
»Milost!« je zaječala nesrečnica, ki so se ji budili davni spomini z vso neizprosno razločnostjo detajlov... -
(Dalje.)
Cetinje, 8. novembra. SkaHer gori. Katoliški in pravoslavni prebivalci so se zatekli v svoje cerkve.
Črnogorske operacije pred ska-drom.
Rieka, 3. novembra.KUub strašnemu streljanju turške artilerije se je danes 3000 inož broječi črnogorski armadi posrečilo udreti čez most reke Bojane pred Skader.
turška vest.
Carigrad, 3. novembra. Iz črnogorsko-tur-škega bojišča je došlo semkaj sledeče poročilo: Severovzhodno črnogorsko armado, 4000 mož, ki so prodirali proti Skadrn. so Turki napadli, razkropili in ji prizadejali velikanske izgube. Črnogorci so pustili na bojišču več kot 1000 mrtvih. Enega stotnika in 8 vojakov so Turki vjeli. ,Vrh tega tudi več topov in mnogo municije.
RUSKO ČRNOMORSKO BRODOVJE ODPLULO IZ SEVASTOPOLA.
S^vastopol, 3. novembra. Rusko črnomorsko «'<iino brodovje ie zapustilo Sevastopol in odšlo » smeri proti Carigradu.
NEMŠKO BRODOVJE.
Berlin, 3. novembra. Več nemških bojnih ladij je dobilo povelje, naj bodo za vsak slučaj vednojpriprfavliene.
ANGLEŠKI POMORSKI ČASTNIKI POKLICANI POD OROŽJE.
London, 3. novembra. Vsi angleški pomorski častniki, ki se nahajajo na dopustu, so dobili povelje, da se morajo takoj vrniti v domovino in stopiti pod orožje. To dejstvo je vzbudilo po celi Angliji velikansko senzacijo in to tembolj, ker vlada noče dati nobenega pojasnila, zakaj je ukrenila ta korak.
*
VELIK MANIFESTAFICIJSKl SHOD ZA
BALKANSKE SLOVANE V TRSTU.
Trst, 3. novembra. Danes se je vršila tu velika manifestacija v prilog zatiranim bratom
na Balkanu. Predpoldne se je vršil v gledališki dvorani »Narodnega doma« velik shod. ki ga je sklicalo politično društvo »Edinost«. Tržaški Slovenci so se odzvali pozivu političnega društva v naravnosi ogromnem številu. Dvorana je bila za ogromno množico premajhna. Na shodu, ki je bil zelo buren, sta govorila predsednik političnega društva »Edinost« dr. Wil-ian in državni poslanec dr. Rybar. Zlasti je vzbujalo veliko zanimanje obširno in stvarno poročilo poslanca dr. RybaFa. Ljudstvo je polno navdušenja prirejalo ovacije balkanskim bojevnikom. Neprestano so se slišali klici: Živeli naši bratje* Živela zmaga nad tirani! Sprejeta Je bila resolucija, v kateri tržaški Slovenci pozdravljajo zmagoviti boj v zvezi združenih balkanskih zatiranih slovanskih narodov proti stoletnemu azijatskemu barbaru, krvoloku Turčinu. V resoluciji se posebno poudarja, naj Avstrija ne posega vmes, ker bi bilo to le v njeno škodo, ampak naj uredi škandalozne razmere doma; uvede naj se za Slovane v Avstriji enakopravnost, ki jim gre v zakonih. Po shodu je zadonela v dvorani črnogorska pesem »Onamo«, bolgarska »Šumi Marica« ter končno »Hej Slovani« in »Lepa naša domovina«. Pred »Nar. domom« ie zadonela ponovno naša »Hej Slovani«. Nato je množica udrla po ulici Cnrducci pred srbski konsulat, kjer so se vršili neprestani žlvio-kiici. Komaj se je začula pred srbskim konsulalom pesem »Hej Slovani« pa je že bila policija na delu, ki je demonstrante razgnala. Nekaj jih je bilo tudi aretiranih. Tako je končala ta manifestacija, iz katere naj avstrijski diplomati posnamejo, da je slovensko ljudstvo za svoboden razvoj vojne na Balkanu
—	in da je proti vsemu, kar bi oviralo popolno osvoboditev jugoslovanskih narodov.
Tekmovanje.
v H
št. 3. je ta, ohra-teles-
Širite, kupujte in naročajte „Dan“! Prijavljajte nove naročnike!
(Fragmenti.)
Sokolski Vestnik
:	Prva in splošna naša naloga
'da pred drugimi poklicani — njamo svoj narod... pri tistem nem in nravnem zdravju...
Tyrš.
I.
Nimam sedaj, ko pišem te vrstice, v mislih tekmovanja na telovadnem orodju, v telovadnici, na telovadišču, kjer se merijo sile naših bratov, kjer se duha lepoto, jakost in zavest najjasnejše ponazoruje v gibih zdravega telesa telovadca Sokola. V mislih imam tekmovanje, ki so vsi udeleženi ob njem na javni pozornici pestrega življenja, ko je tisoč oči obrnjenih na nas, ko nas obdaja nebrojno poklicanih in nepoklicanih sodnikov, motreč vse naše dejanje in nehanje, se li naše besede skladajo z našim delom, nismo li v srcu drugačni nego z jezikom!
II.
Rojeni smo v to življenje, zato imamo pravico in dolžnosti, da živimo. Sokolsko geslo, izpričujoč s propagando enakosti, bratstva in svobode našo socialno zavest, nam je obenem kažipot, ki ravna naše korake iz skritih kotov, iz temote, iz zased na javno cesto življenja, kakršna se vije medMobrotami in zlostmi, ob naporih in bojih, skozi prevare in uspehe do tistega kraja in časa, kjer je konec naši poti...
III.
Komur ni sokolska misel dala spoznanja: lastne cene in vrednosti, se ne zaveda, da je življenje dolžnost in da ima pravico do vsega, kar prinaša, rodi, razmnožuje življenja nikoli mirujoča sila.
IV.
Mi pa se zavedamo, da smo del življenja nikoli mirujoče sile. Mrtvila ne poznamo. Kamor nas nosi življenja val in vihar, tamkaj hitimo z njim v polni zavesti, da imamo delež na vsem, kar more življenje dati živemu človeku. Na vsem, kar se godi, imamo svoj interes. Vsemu, kar je po naši sodbi lepo, dobro in resnično, smo bojevniki. V valovju ne tonemo, v viharju ne omagujemo, ker se moramo bojevati za kreposti. Ako so kreposti, se moramo do njih dobojevati, zakaj nedosežno je samo to, česar ni. In ker so kreposti, prihajamo do njih. Ker si jih pa ob valovanju in viharnosti življenja prisvajamo z bojtem, zato so naša last, in nihče jih ne more imeti, kdor ni naš. Sokolske kreposti pa so: lepota, dobrota in resnica!
V.
Naša ušesa slišijo, naše oči vidijo, naša usta govore; toda ne slišijo, ne vidijo in ne govorečega, kar hočejo drugi, temveč slišijo, vidijo in govore to, kar hoče lastna glava! Zato pa ni pri nas zahrbtnosti in zvijačnosti. ni nevoščljivosti in zavisti, ni skritih kotov. temote in zased ampak pri nas je moška volja, je moč, je značaj — troje sil, ki — zlite v harmonično celoto s sokolskimi krepostmi ustvarjajo eno mogočno, gigantiško telo Sokolstvo!
VI.
Naša naloga ni pobeda sovražnih elementov, naša naloga je uveljavljenje svojih nazorov, učvrščenje svojih idej v nas samih, v vsem lastnem javnem in zasebnem življenju. Ob tem, kar hočemo, pada ve samo ob sebi, kar je^ produkt zlih moči, ki se boje živega človeškega življenja, ker to, kar je zapisano smrti, ne more tekmovati s tem, kar je ustvarjeno za življenje. Da pa imamo toliko nasprotovanja od povsod, odkoder ni še nikoli prišlo nič dobrega, je to samo dokaz, da je prav, kakor in kar delamo. Sovražnikov se ne bojmo; dokler jih imamo, smo na pravi poti. Kar je po njihovi sodbi na nas nazslabšega, to je najbolje!
VII.
Naša bolečina je narodova odvisnost in sužnost. Njegova bodočnost spi v našem pričakovanju. V naših vrstah ni gospoda, ni delavca, ni delodajalca, ni delojemalca — v naših vrstah je oblikovana, utelešena prvotna vred-
hošf Človeka: otrok Istih Staršev, proauict istega semena, sin in hči istega naroda — vsakemu in vsem sta dedščina; boj za uveljavljenje narodovih pravic! In ker je sleherni istovredni in enakopravni del celote — boj za uveljavljenje pravic vsake individualnosti! Ponos, ki je uveljavljen in opravičen v samozavesti, je plug, ki nam reže plodovito brazdo bogate žetve na sedanji pustinji naše narodne njive!
VIII.
Koga in česa bi se bali, ko vemo, da ni smrti! Ubijajo nas od vekomaj, ubili nas niso ni z mečem, ni s križem, ni s kletvijo, ni z molitvijo. Rojeni smo iz narodovih bolečin, iz njegovih krvavih solz je potekel vir našega življenja. Poklicani smo, da maščujemo krivico — to je naše vzvišeno poslanje! In mi se maščujemo, ko buči naš klic k življenju in vstajenju po vseh slovenskih dobravah! Hočemo nazaj na Gosposvetsko polje! Nikomur nečemo pogube, hočemo samo to, kar je naša last. Vsako življenje nam je drago in sveto, a najdražje in najsvetejše nam je lastno! Naše orožje ni nasilje in smrt, naše orože je kultura!
IX.
Izpopolnjujemo se, a do popolnosti ne moremo. Kadar rečeš, da je dosti, takrat si najslabši. Zadovoljnost je v naših vrstah tuj pojem. Zadovoljnost je vhod v resignacijo. •— Zavest individualnega egoizma je nam nepoznan element. Iz njega si splete naš in narodov sovražnik bič, ki ga ubije.
X.
Brezmejna Letna našega tekmovanja: brat poleg brata, sestra poleg sestre hiti do sokolskih kreposti — to je modrost naše volje! Drug dviga drugega, išče v njem, kar je lepega, dobrega in resničnega, in zavida sebe, ker mu še toliko manjka do lepote, dobrote in resnice, in je srečen in ponosen, da ima voljo in moč, dvigati samega sebe, izpopolnjevati samega sebe. — Srečen sem, ko vidim, da me kdo prehiti — sedaj imam zopet novo^ pot za njim, vedno više in više, vedno dalje in dalje, vse do tistega kraja in do tistega časa, kjer je konecmoje poti...	E.	Gangl.
  ——^———
DNEVNI PREGLED.
S čim se »Slovenec« baha. Da bi »Slovenec« prikril svojo blamažo, ker je agitiral proti pobiranju prispevkov za balkanske ranjence našteva sedaj kaj so storili v Macedoniji doslej — katoliški misijoni. To stvar moramo nekoliko pojasniti. Macedonija je bila dežela, kjer je upal vsak nekaj dobiti. Zato so imeli tam Srbi in Bolgari svojo propagando. Pa tudi verske družbe so tam skušale dobiti tal, zato so pošiljale tja svoje misijone, kakor v Afriko. Saj so tudi v Ljubljani zbirali za misijone — med Bosanci in Hercegovci. Tako so šle slovenske usmiljenke tudi v Macedonijo in med Bolgare — toda — to je navadna verska propaganda, kjer se skuša s humanitetnimi napravami pridobiti ljudi. Rim ne da denarja drugače, mogoče mu kaže. Tako je upal tudi v Macedoniji kaj doseči. Seveda to ni bila naša S. L. S. niti slovenski klerikalci — katoliški misijoni v Macedoniji so rimsko-katoliško podjetje  in če delujejo tam slovenske usmiljenke   je to samo zaradi jezika, ker ondotno
ljudstvo lažje razumejo nego Nemke ajiltah-janke. Delo v Macedoniji niso torej vršili nasi klerikalci — ampak katoliška cerkev s sebičnimi nameni.
Katoliški škof je btagoslovij zrakoplov za turško armado. V nemškem listu »Ost. illu-strierte Zeitung« vidimo jako lepo sliko pod katero stoji napis: »Katoliški škof iz Smirne blagoslavlja zrakoplov za turško armado«. --Res se vidi tam cela četa duhovščine okoli škofa, ki blagoslavlja zrakoplov. Ta zrakoplov je za turško armado kupila — katoliška kolonija, da bi dosegel večje uspehe v boju proti pravoslavnim kristjanom, ga je katoliški škof blagoslovil. Ali je imel vsled tega kaj več uspeha doslej še ni znano — značilno pa je, da katoliški škof hoče s svojimi blagoslovi podpirati Turke v njih boju — proti kristjanom.
Velik znanstven uspeh slovenskega docenta v Pragi. Slovenski docent dr. Mihajlo
Rostohar, je ustanovil na češki univerzi: Inštitut za eksperimenalno psyhologijo, ki vzbuja v čeških znanstvenih in dijaških krogih veliko zanimanje. Vsi češki listi so prinesli o našem docentu simpatične članke, polne priznanja in pohvale. Kakor je naš list že svoj čas poročal, je predlanskim dr. Rostoharja poslalo naše ministrstvo v te svrhe na znanstvena potovanja v Italijo in na Nemško. Dr. Rostohar je namreč v merodajnih krogih priznan strokovnjak.
Bik nabodel hlapca. V petek je spuščal hlapec v šoli na Grmu bika na kravo. Bik je bil zelo razdivjal, in se ni mogel dovolj napasti ljubezenskih sladkosti. Hlapec mu je hotel sladke trenotke nekoliko okrajšati in ga je začel biti s cepcem. Bik pa je bil jezen, da ga hlapec pri njegovih užitkih moti — in se je v hlapca zaletel. Nabodel ga je na roge in ga je vrgel v strop. Prihiteli so mu drugi na pomoč. Prepeljali so hlapca v bolnico — toda po treh urah je umrl. Razdivjanega bika, ki je bil sicer precej miren — so le s težavo umirili.
Povodenjska katastrofa v Mehiki. Mesti Nochistlaue in Guechultenango sta bili te dni vsled narasle vode, katero je povzročil neprestan dež, popolnoma razrušeni. Ljudje, ki so se rešili, sporočajo, da je četrt mestnih prebivalcev našlo smrt v valovih.
Vlak ga povozil in razmesaril. Te dni so našli na železniški progi blizo melniškega kolodvora na Češkem 241etnega kajžarjeve-ga sina Bogumila Jonaša iz Chlomka pri Mel-niku, z razbito glavo mrtvega. Jonaš se je ravno vračal z nekega plesa in je izpodlezel železniški drog čez cesto. Hotel je iti čez tir; tu pa je naenkrat pridrdral brzovlak in je nesrečnega mladeniča podrl na tla in ga grozno razmesaril.
Rodbinska tragedija. Predvčerajšnjem zjutraj se je odigrala v Mšenu pri Melniku obžalovanja vredna tragedija. Neka gospa Studila ima kot najemnike na svojem posestvu rodbino Blažkovo. Pred enim letom se je oženil kmet Polivka z Blažkovo hčerjo in mladi par je ostal pri nevestinih stariših in je skupno z Blažkovi-ma urejeval gospodarstvo. Toda med zetom in taščo se je v teku časa razvilo sovražno razmerje, ki je zelo žalostno končalo. Predvčerajšnjem zjutraj je Blažkova v prepiru zgrabila samokres iii je izprožila na Polivko 3 strele, s katerimi ga je smrtno nevarno ranila. Taščo, ki je po zločinu zbežala, so aretirali in k težko ranjenemu zetu so poklicali zdravnika.
Mati pri truplu padlega junaka. Dopisnik belgrajske »Straže« popisuje sceno, ki se je odigrala v vojaški bolnišnici v Nišu nad truplom Milana Popoviča. Piše sledeče: Na nosilih, s črnim platnom zagrnjenih je ležalo truplo artilerijskega poročnika Milana M. Popoviča, ki je s svojo četo padel v bitki pri Mrdarju. V bolnišnico stopi črno oblečena dama v spremstvu polkovnika. Mati vstreljenega Milana. Grozna scena: mati stopi k mrtvemu sinu, brez solz, vsa potrta gleda v bledo obličje sinovo. Za hip pade na njegova prša, poljublja ga in tu se šele oglasi tih jok in šepet: »Sin, ali se ne jeziš, da te poljublja mati, da mati plaka? Rekel si mi pri slovesu, ne jokaj moti, ni treba, da bi mati oplakavala junaka« — Materina bolest se je pomirala, ko jegovorila:	»Vojak moj, samo
da te vidim, samo da te niso Turki razmesarili, ne bom plakala, zakaj junaško si padel za domovino, mati junaka sem.« — Moment, poln gorja in žalosti; tudi jaz sem vzdihnil in grenko zaplakal nad onim mladim življenjem, ki bi lahko še mnogo napravilo. Mati mi je tudi pokazala mrtvaški list, katerega je sama napisala — brez fraz — in ki se glasi sledeče: »Artilerijski poročnik, vodja komitov t Milan M. Popovič je umrl za domovino 4. oktobra pri Mrdarju. Žalujoča rodbina.« Oni mladi junak, ki je junaško padel, je ležal na polju pri Mrdarju štiri dni, dokler ga ni našel njegov brat, ki ga je spravil v Niš, odkoder so ga prepeljali v Bel-
Roparski napad. V neki graški tovarni za kolesa je uslužben delavec Ivan Weinberger. Predvčerajšnjem ob pol 4. zjutraj je prišel k nekemu stražniku in mu je naznanil, da so ga v bližini kolodvora napadli trije neznanci in so mu vzeli ves denar, ki ga je imel pri sebi. Policija je začela takoj zasledovati storilce, vendar doslej še brez vspeha.
O Macedoniji.
(Dalje.)
Ko je na primer cesar Sigismund poslal v Albanijo list, so mu odgovorili, da se tam čita samo slovensko pismo (cirilica). Na Kosovem je podlegel tudi srbski jezik, prevlado je 'dobila zopet grška liturgija, jezik in pisava. Turška državna uprava je namreč sklenila kompromis z grško hierarhijo in obe sta tekmovali v zatiranju slovanske raje. Vse duhovniške službe, od patriarha do popa, so se kupovale, največ so pri tem zaslužili seveda kramarski Grki in Cincari.
S padcem Carigrada je sicer imenoma prenehalo bizantinsko gospodstvo, ali njega rduh je vladal dalje v obliki hierarhije pod pokroviteljstvom sultanov. Dostojanstvo patriarhovo je veljalo (1573) 0000 cekinov, in ta vsota
i;e je sčasoma popetindvajseterila; zato je pa »atriarh podražil ceno metropolitstvu. metro-lolit škofijstvu itd. Vse to je morala plačevati lovanska raja, iz njene srede so se zbirali v osokem gorovju oni strašni maščevalci osra-nočene časti, hajduki, ki so si stavili za glavno lalogo preganjati Turke in fanariote.
Vedno žalostnejši časi so prihajali za makedonske Slovane, in zatiranje je dospelo na Vrhunec, ko je leta 1767. ekumenski patriarh odpravil samostalno cerkev v Ohridu in patriarhat peški. Kar je spominjalo na nekdanjo moč in kulturo slovansko, kakor n. pr. stari Rokopisi in knjige, vrglo se je v ogenj, urski metropolit Uarion je dal sežgati staro patnar-Ško knjižnico y. Trnoyem,
V	škofijskih palačah je kraljevalo največje razkošje in razuzdanost. Kjer ni bilo dobiti lepih Armenk in Grkinj, tam so jih morali nado-mestovati golobradi dečki dekliških lic; samostane so dajali v zakup Cincarom, slovanske menihe pa iztiravali. Za popa se je dal lahko posvetiti vsr.kdo, ki je imel denarja in znal nekaj molitvic na pamet, vse drugo, kakor či-tanje, jc bila nevažna stvar. To je bila fanariot-ska doba in njena ljudska vzgoja. Pri mace-donskih in bolgarskih Slovanih je gineval spomin na prošlost in etniško skupnost, tako da Bolgari začetkom 19. stoletja niso bili nikak narod več, temveč samo porobljena masa. Ohranilo se je Ic ime Bugar ali Bugaraš skoro brez vsakega posebnega značaja in zavesti.
Ob času, ko se ie sistirala samostalna cerkev v Ohridu, je spisal bolgarski menih Pajsij na Sv. Gori (Athos) v slovanskem samostanu Zografu bolgarsko zgodovino, ki je začetkom preteklega stoletja nekoliko mladih ljudi navduševala in vzbujala k delu. Ljudstvu so se odprle oči. vihar ogorčenja se je obrnil proti fa-nariotom, vt-dno glasneje se je zahtevala zopet samostalna ceikev. Leta 1870. je bil sultan prisiljen, posebno vsled diplomatskega pritiska Rusije, v tem smislu vplivati na ekumenski pariarhat; in Bolgari so zopet dobili cerkveno avtonomijo v obliki eksarhata, pa samo za podunavsko Bolgarijo. Grška zaslepljenost je gnala patriarha, da je izobčil iz cerkve bolgarskega ksearha, s tem je pa sebi odvzel moč in vpliv na izobčene. Eksarh je dobro računal, ko si je izvolil sedež v Carigradu, pridobil si je vedno več škofij pod svojo oblast, slednjič tudi macedonske; po osvoboditvi Bolgarske dobi-
va tudi oporo od tod. Na ta način je pojasnjeno probujenje narodnega čuvstva Jugoslovanov in propast grškega vpliva. In tako je imel prav prejšnji patriarh, ko je rekel bizantologu Gel-zerju, njegovi rojaki, Grki da so vse izgubili, samo nadutosti in prevzetnosti ne.
Z bolgarsko-eksarhično cerkvijo je došla tudi bolgarska misel v Macedonijo dočim so se Srbi kakor očarani zbali nevarnosti. Bolgari pridno, trezno, vztrajno ljudstvo, so namreč skrbeli za bodočnost svojo, srbska inteligenca pa, samopašna, spočetka ni ničesar storila za Macedonijo, dasi bi se bilo dalo iz vseli Slovanov, ki se zdaj zovejo Bolgari, vzgojiti najzvestejše Srbe.
Kultura in prebivalstvo.
Po Balkanu potujočega raziskovalca bo jznenadila pisana raznovrstnost razmer; ako pozna zgodovino, se ne bo čudil, temveč razumeva! pojave, ki se mu bodo nudili, in jih smatral za naravno posledico zgodovinskega razvoja: v nasprotnem slučaju pa bo moral vse posameznosti natanko proučevati. d'a bo umel i celoto iz poedinih delov.
Poleg mozaika narodnosti bo opazil kulturno razliko; našel bo specifične kulturne sfere, ki so ostro ločene druga od druge; patriarhalno, izantinsko, talijansko in srednjeevropsko kulturno sfero; v Macedoniji prevladuje bizantinska, le tupatam se opazi patriahalna oaza.
Osnovno prebivalstvo Macedonije tvorijo Slovani, med katerimi leže raztreseni tuji jezikovni otoki, gamo majhen pas Grkov južno
od Bistrice (Haliakmon) se drži svoje materne zemlje.
Slovani se jezikovno lahko razdele v suri skupine: v zahodno, južno, južnovzhodno m
severno-šopsko skupino.	,
Vseh macedonskih Slovanov je 1,182.000 kristianov in mohamedancev; kristjani so po večini razkolniki eksarhisti. samo mali del v in/ni Macedoniji priznava ekumenskega tva-selenskega) patriarha za svojega cerkvenega vrhovnega vladal ja. Parriarhistični Slovani imajo grško liturgijo in stoje pod grškim vplivom, toda njih število gine dan na dan v korist
narodno-eksarhične cerkve.
V	zadnjih dveh stoletjih se je mnogim Slovanom vsilil izlam, v Rodopi se zovejo Pomaki; ti so obdržali veliko krščanskih običajev m žive v miru s krščanskimi brati po jeziku; v zahodni Macedoniji imenujejo take odpadnike Torbeše, ki v zvezi z Arnavti hujše divjajo proti slovanski raji nego sam: Turki.	n	-k„
Vsled priseljevanja Arnavtov se pomika zahodna meja macedonskih Slovanov vedno bolj proti vzhodu. Arnavti se mnoze silno hitro, njihova gorata domovina jim daje Premalo, da bi mogli brez te: kega dela ziviti obilno družino. Ponosni, do zib oboroženi muslim naj dela? Bilo bi sramotno zanj, za to je gjaur tu, da se trudi in nabavlja živil; in če ne bi hotel, se kratkomalo prisili, nevernik, ki ne sme rositi orožja. Turška vlada mora k temu molčati in niti ne more posredovati, ko bi tudi hotela. Gorje mu, o komer se izve, da se je pritožil pri kateri oblasti. Pripravljen mora biti,
da ne umrje na, postelji.	(Dalje)
? Denar jo je izdat Brezposelna delavka Uršula Polšak iz Laškega trga na Štajerskem Je zapravljala te dni v Celju po gostilnah denar v družbi nekega mladega delavca. Šla je z njim tudi spat. Ker jo je delavec celo noč napajal in ker je izvohala pri njem denar, ga je iy zahvalo okradla. Z znatno svoto denarja se je odpeljala nato v Laški trg. Medpotoma se je vstavila v neki gostilni, kjer je napravila velik račun, katerega pa je plačala s stokronskim bankovcem. Ko je prišla v Laški trg, je zopet zapravljala denar v družbi mladih vati tov. Nekemu gostilničarju pa se je zdelo (o lahkomiselno zapravljanje denarja sumljivo in je naznanil Polšakovo orožnikom. Ti so mlado tatico takoj aretirali in jo izročili sodniji.
Skrivnosten zločin. Predvčerajšnjem zjutraj so našli ne daleč od Monte Castiiione na neki stezi krojača Mihaela Miklavca iz Kolon-kovcev smrtno nevarno ranjenega in brezza-,vestnega. Nesrečnežu je neznan ^morilec s kamnom razbil lobanjo. Kamen je ležal ves krvav ne daleč od Miklavca. Zločin se je najbrže izvršil v petek zvečer. Prvi sum je padel na Miklavčevega sina, ki je živel že več let s svojim očetom v sovraštvu, ker je stari Miklavec menil, da ima sin ljubezensko razmerje s svojo lastno materjo. Nedolžnost mladega moža je biia kmalu dokazana in očetova ljubosumnost ovržena. Težko ranjenega Miklavca so odpeljali v bolnišnico, kjer je nekaj ur nato umrl.
Velika tatvina na kolodvoru. Predvčerajšnjem se je izvršila na kolodvoru v Bukarešti! velika tatvina. 350 vozov z lesom v ceni 100 tisoč leijev je izginilo. Pet višjih železniških uradnikov so zaprli, ker so osumljeni, da so se oni največ udeležili cele tatvine.
Dva otroka se pri požaru zadušila. V soboto zjutraj sta odšla na delo zakonska Wurst tz Bochmelnic pri Zacu na Češkem. Doma sta pustila dvoje otrok: dveletnega fantka in eno-leno dekletce. Ko se je Wursova ob 11. uri dor poldne vračala domov, da skuha obed, je že od daleč zapazila, da se kadi iz njih hiše, ki stoji tia samoti, gost dim. Vsa prestrašena in zasopla je hitela v hišico, kjer je bilo vse v plamenu. Svoje lastno življenje je izpostavila, samo ’da bi dobila iz goreče hiše svoja otroka. Dobila ju je sicer, vendar pa sta bila oba že mrtva. V silno gostem dimu sta se ubožca zadušila.
Ponesrečen beg. Iz Šoštanja na Štajerskem se poroča: Ločeni mizarski pomočnik Josip Kolenc, ki je zasledoval ravno tako ločeno gostilničarko Antonijo Kunerjevo z ljubezenskimi ponudbami, katerih pa Kunerjeva ni odbijala. Te dni sta se zmenila, da se odpeljeta čez morje v Ameriko. Ko je bil mož Kunerjeve ravno zaposlen pri nekem novem stavbišču, je mladi par porabil to ugodno priložnost za beg. Na postaji Mislinje sta si že kupila vozna listka do Inomosta. Ko pa sta hotela stopiti v voz, so )u prijeli in pridržali. Kolenca so izročili okrajnemu sodišču.
24	ur pod plazom. Lovca Polencarja iz Ferleitna je zadel na gorah plaz in ga je potegnil s seboj. Polencar je bil sicer do prs v snegu vendar si ni mogel pomagati, ker mu je plaz pri grozni hitrici odtrgal eno nogo. v tem strašnem položaju je v velikih bolečinah prebil celo noč in cel dan. Šele nato so ga drugi lovci našli in ga rešili.	.
Desetleten deček se obstrelil pri tepežu. V okolici Gradca se je predvčerajšnjem ponesre-Čil pri tepežu desetletni sin delavca Anton Dtf-beršek. Samokres, katerega je imel pri pretepu
V roki, se je sprožil in kroglja ga je zadela v levo stran prs. Ranjenega dečka so odpeljali v deželno bolnišnico v Gradec.
Kinematograf »Ideal«. Danes zadnji dan izbornega sporeda. Sijajna veseloigra »Ženitev po pomoti« v dveh delih je dosegla popoln uspeh, Maks Linder zabava v filmu »Maks in njegov tekmec« je občinstvu jako ugajalo in Vzbuja nepopisen smeh. Veliko zanimanje je bilo za film iz vojne, ki se je jako dobro obnesel. Jutri Asta Nielsen »Otroci generala«.
Ljubljana.
— Pomoč za črno Goro. G. dr. Pertot je iz Cetinja brzojavil, da potrebujejo tamkaj vsega, prav posebno pa gorkih plaščev. Po gorah Je zapadel sneg in ranjenci trpijo mraz. Pomožni odbor ukrenil je vse potrebno, da se odpošlje tako v Črno Goro kakor v Srbijo veliko množino perila, rjuh in srajc. Naše dame so
V ta namen pridno na delu. Prvo pošiljatev rjuh, 200 komadov, so tekom ene noči zarobile Soproge in hčerke trgovskih sotrudnikov tvrdke Fran Ksav. Souvan, za kar jim bodi izrečena iskrena zahvala. Glede plaščev pa se obrača odbor do našega požrtvovalnega občinstva. Marsikdo bo imel doma kak star plašč, ki ga bo lahko utrpel. Posebno dobro došli bi bili stari vojaški plašči, dalje haveloki itd. Tudi naši konfekcijonarji bodo imeli morda kaj stare robe, ki bi jo lahko v ta namen oddali. Ker Je špedicija vsega, kar služi našim bratom na jugu, prevzela brezplačni' in veledušno tvrdka »Balkan«, kazalo bi, oddati plašče naravnost tei spedicijski tvrdki ali pa to naznaniti odboru da pošlje ponje.
— Defravdant. V soboto je izginil iz Ljubljane blagajnik prometne banke Evgen Kus. Dopoldne je bil še v uradu — popoldne se ni vrnil več. Ko so po njegovem odhodu pregledali blagajno so videli, da manjka v nji 20.000 kron. Zadeva se je takoj naznanila policiji, toda do večera nismo izvedeli, da bi bila policija defravdanta zasledila.
— Anekdota z bojišča »žurl se, žuri«. Ko je dr. Šlajmer obvezoval nekega srbskega ranjenca, mu je bojeviti Srb zaklical: »Zuri se, iŽuri — ja moram iti joč pričati« — (t. j. potrudi se brzo, jaz moram iti še streljati). Pač znak Srbske hladnokrvnosti in bojevitosti.
Slovensko gledališče. V soboto smo 'imeli v letošnji sezoni prvo slovensko primie-|fo. G. Milčinski je priredil za oder Tolstega .pravljico: »Kjer ljubezen, tam tudi Bog« — Pravljica pripoveduje sledeče: V nekem mestu je živel čevljar Martin Avdejič, ki sta mu umrla (žena in edini sin Mitja, Martin ne najde to-
lažbe za sinom in se hoče obesiti. V tem pa pride k njemu romar in mu čita evangelij. Besede evangelija Martina utolažijo in gre spat.
V	evangeliju se mu prikaže Jezus in mu obljubi, da pride k njemu. Res drugi dan pridejo k Martinu pometač Stepanič, ženska z otrokom in branjevka zdečkom — toda Gospoda ni od nikoder. Martin je vse- lačne nasitil in napojil in šele zvečer zasliši glas. ki mu pove, da je gospod prišel v podobi^ onih ubogih. — »To sem bil jaz..« Martin vidi, da je rešitev v trdni veri in v dobrih delih. S tem se prizor
1	konča. — Tolstoj je dal svoji ideji obliko pravljice in je imel prav — za oder je v nji premalo dejanja. To se je pokazalo pri uprizoritvi. Bili so naravnost mučni trenotki — ko nismo prišli v dejanju naprej. — Stvar sama na sebi ni slaba, nasprotno za čitanje bi bila zelo lepa — ampak ne pride do veljave. Poleg tega je bil tempo počasen, kakor da bi se hotelo nalašč raztegniti, alco bi se bilo bolj krajšalo, bi bilo boljše. Motiv je tako lep in preprost, da bo ob primernih prilikah ta stvar na manjših odrih imela lahko lep uspeli, igralo se je izborno. Posebno gospod Danilo v ulogi Martina ie bil naraven in prevdaren: podal je pravi tip ruskega mužika, kakor ga slika Tolstoj v svohh razkazih. Tudi drugi (Buhoslav, Bukškova, Danilova), so skušali oživiti skromno dejanje!
— Ploskanje po igri je kazalo, da smo tudi to sprejeli z dobro voljo. — Po tem se je igrala »Hanice pot v nebesa«. Manica nam je že znana. Videli smo tudi že boljše vprizoritve. Sicer ni bilo nič novega. Gospa Kreisova je igrala Hanico zelo lepo. realistično, tudi drugi so se izkazali — z vsemi pa nismo bili zadovoljni — najmanj pa z zborom na koncu. — Obe predstavi sta trajali do pol enajstih zvečer
— verne duše so torej dobile letos v gledališču dovolj svojega. Poslej se natn obeta bolj vesel živ čas. To bo za vse gotovo vesela vest,
— Sokolski zlet leta 1913. Seja stanovanjskega odseka vrši se v ponedeljek 4. t. m. ob pol 9. zvečer v zvezni dvorani Narodnega doma. Bratje se prosijo, da se seje zanesljivo udeleže.
— Nepoboljšljiv tat. Janez Galjot je bil že osemkrat kaznovan zaradi tatvine, pa ga še vedno srbijo predolgi prsti. V začetku pretečenega meseca je bilo, ko se mu je naenkrat zazdelo, da bi ne bilo prav nič napačno, ko bi dobil kake stvari zastonj pod roko in bi potem one stvari lepo prodal in denar zapil v žgan-iarni. Galjot je namreč poleg tatinskega junaka tudi pivski junak. Kar Je sklenil to je storil. Na Marije Terezije cesti stanuje neka gospa Kopač. Tja je sklenil Janez Galjot, da po!de in da kaj dobi tatinskim potom. Onega dne je ležala gospa Kopačeva popoludne v postelji. Bila je nekaj bolna. Naenkrat se odpro vrata njene sobe in pokaže se robata postava Galjotova. Ker je pa Galjot mislil, da gospe ni doma in da bo v najlepšem miru ukradel to in ono, se je ob vprašujočem pogledu gospe Kopačeve nekako zmedel. Siaba vest kajpada. V tem, za tatu zelo kritičnem trenetku, je snel z glave klobuk in je nekai zamrmral. Gospa, kateri se je zdel Galjotov nos preveč rdeč ie lntro zbrala svoje misli in je Janezu povedala, da ne bo podpirala žganjarjev. Ker je stal Galjot tako ponižno pred njo, je mislila, da jo prosi za milodar. Ko ga je tako energično zavrnila, jo je Galjot hitro popihal iz sobe. »Pa da bi prišel kar tako zastonj v hišo, to pa vendar ne gre,« si je mislil in se je ozrl po predsobi. Niti dve minuti nista minuli, ko je Galjot zapuščal stanovanje gospe Kopačeve z veliko preprogo pod pazduho in s steklenico kislih kumar. Postrežnica gospe Kopačeve, katere ni bilo tačas doma in ki je prišla šele čez pol ure v stanovanje svoje gospodinje, je takoj opazila tatvino v predsobi in jo je šla oznanit gospe. Pa kje je bil že tačas tatinski Galjot. Ze davno je prodal preprogo in steklenico s kislimi kumarami. Dobil je za oboje nekaj denarja in šel ga je zapit seveda. To se je zgodilo prve dni oktobra. Dne 11. oktobra pa so ga zopet zasrbeli tatinski prstje in vnovič se je napotil na lov. Topot pa drugam, ne h Kopačevi. Mahnil jo je namreč k hlapcem trgovca Kneza na Marije Terezije cesti. Ta cesta se mu je sploh zelo priljubila za njegove tatinske namene. Prej je še popival v neki gostilni in si dajal korajžo. Ko je bila ura okoli pol desetih zvečer, se je napotil na lov. Vstavila pa so ga dvoriščna, več kot tri metre visoka vrata. Ta Galjot se ni dal odpoditi od take zapieke. Sezul je čevlje in je vrata preplezal. Ko je bil na drugi strani, se je pošteno oddahnil. Nato se je počasi približal sobi. kjer so spali Knezovi hlapci. Po tatinski navadi se je splazil previdno skozi okno v sobo, kjer je bila tema. Hlapec Ignacij Slak se je ob šumu prebudil. Ker pa ie menil, da hodi po sobi eden izmed njegovih tovarišev, se ni dalje zmenil za šum. V tem pa je Galjot snel s kljuke na steni nekaj sukenj in en par čevljev ter jo je že hotel pobrisati. Pa ni imel sreče. Slak se ie vsled ropota zopet prebudil in je vstal. Galjotu je nenadoma postalo gorko. »Kaj bo sedaj?« si je mislil. »Tu je treba biti odločen!« je sklenil in v hipu je imel vso obleko in čevlje na hlapčevih kovčkih, zleknil se je, da obleko na kup pod glavo in se je delal. kakor da bi spal. Ta ropot pa je prebudil tudi Slakova tovariša, ki sta nejevoljna zagrmela: »Ali bo že enkrat mir, ali ga ne bo?« Sedaj pa se je Slak začudil, ker je mislil, da dela šum eden izmed njegovih prijateljev. Jasno je bilo, da se nahaja v sobi še ena četrta oseba. Prižgal je luč in je zagledal Galjota ležati na kovčkih, z njegovo in njegovih tovarišev obleko pod glavo. Poznal ga ni prav nič in mislil je, da je neznanca privedel kak njegov tovariš s seboj. Ugasnil je zopet luč in legel na posteljo, čez nekaj časa pa je zopet zaslišal šum v sobi in naenkrat se mu je zdelo, da seje nekdo sklonil nadenj in da posluša, če on spi. To pa je bilo Slaku že preveč. Potihoma je šel iz sobe čez dvorišče na cesto in se je čez malo časa povrnil nazaj v spremstvu stražnika. Sedaj je bil pa konec. Stražnik je
Galjota, katerega ni nihče izmed hlapcev poznal, lepo aretiral in predvčerajšnjim je sedel pred deželnim sodiščem na zatožni klopi. Za-mehurili so ga na eno leto težke ječe. Morda mu postanejo tekom časa prsti krajši.
8€E' Kupuj to „Dan“.
V
V
V
»
55
Dan“
I)an“
Dan“
Dan“
Dan“
Dan"
Dan“
Dan“
Dan“
je edini slovenski neodvisni politiški dnevnik.
ie najbolje informiran slovenski dnevnik.
je edini slovenski dnevnik, ki izhaja tudi ob nedeljah in praznikih.
je najodločnejši neodvisni jutranji list.
je najcenejši napredni dnevnik; posamezni izvodi po 6 vinarjev, s pošto mesečno le K 170.
je razširjen v najširših ljudskih slojih, ker ga vsakdo rad čita in je zato jako uspešno oglaševanje v njem.
prinaša interesantne in znamenite zgodovinske romane.
prinaša znamenite sodobne politiške karikature.
je odločen zagovornik vseh zatiranih.
Sirite „Dan“ med ljudstvom. 'atea
J
Izkaz daril za »Rdeči križ balkanskih držav“.
23. oktobra: Ivan Hribar 100 K, dr. Avra-movič 10 K, Dragotin Hribar 50 K, dr. Oražen 50 K, dr. Triller 100 K, prof. dr. Ilešič 10 K, dr. Lah 5 K, Bezenšek 10 K, Pustoslemšek 10 K.
24. oktobra: F. L. Tuma 10 K, dr. Iv. Tavčar 100 K, dr. Iv. Jenko 50 K, dr. Fettich-Frankheim 10 K, Vaclav Hajnič 20 K, Uradniki mestnega knjigovodstva 20 K, Ant. Trstenjak 5 K, Realci 5 K 27 vin. Slov. delavci 3 K 20 vin. Politično in izobraževalno društvo za dyorski okraj 50 K.
25. oktobra: Dr. Demeter vitez Bleivveis Trsteniški 25 K, Rozi pl. Bleiweis Trsteniška
25	K, Sergej Bleiweis Trsteniški iz nabiralnika 5 K. Fedor Bleivveis Trsteniški 5 K, dr. E. Brettl, zobozdravnik v Ljubljani 50 K, Kolinska tovarna 200 K, I. Pukel 10 K.
26. ostobra: Kopač Lojzika 3 K, dr. Hra-šovec Šandor 5 K, Dekleva Hans 10 K, Slivnik Vinko 10 K, Jenko Avgust, Ljubljana, Mar.
1 er. c. 7 20 K. Janko Rahne, c. kr. notar, Brdo, p. Lukovica 50 K, Jos. Klemenčič, trgovec. Kamnik 50 K, Joža Medene, trgovec, Kranj 50 K. Nachtigal Josip, Spodnja Šiška 2 K, Srečko Magdič, Ljubljana 2 K, Jakob Ausič, Ljubljana 5 K, Danilo Pirc, m. ph., Idrija 50 K. S. Gruška, trg. zastopnik, .Ljubljana 50 K, Žal-čam 500 K, Mladika 15 K, I. Hrasta 5 K, Pusto-slemšek, Ljubljana (izročil nabrano) 75 K, Izplačam (ker pomotoma prejel Klemenčiču Jos., Kamnik 50 K in Lojziki Kopač 3 K) 53 K, dr. Lavrenčič I., odvetniški kandidat, Ljubljana 10 K. Fenat Roš, Hrastnik 5 K.
28. oktobra: Dr. Anton Klasinc, Pragersko 10 K, dr. Vladimir Sernec, odvetnik v Mari-i?°n' 2() K, dr. Stanko Lapajne, odvetnik, Dunaj
K, Albin Ravnihar, Rakek 5 K, Podbreški M K, Matija Marinček, c. kr. notar v Tržiču , dr. Josip Furlan, odvetnik v Ljubljani iz neke^ kaz. poravnave 10 K, Evgen pl. Terbu-hovič, Vel. Loka 20 K, dr. K. Chloupek, okrajni zdravnik v Ljutomeru 20 K, Gizela bornova, fv- Lovrenc na Dravskem polju 10 K, dr. Anton Schiffrer, Ribnica 244 K, Anton Perjatelj, Grajska planota 1 2 K, Slovša, mesar, Ljubljana, Vodnikov trg 20 K, Josip Hauptman 10 K, j'ran Golob 10 K, Vera Veršec 2 K, Marija Lenček 1 K, Mirko Filipan 1 K, Vladimir Štam-car 1 K, Fran Pogačnik 2 K, Gostilna »Kolo-vratar«, Pred škofijo 14 8 K 60 vin., Mici dr. Stikerjeva, Brežice ob Savi 30 K, Milka Um-nerger, Hrastnik 10 K, Miha Adamič, Grosuplje 2 K, Mijo Nežič, brivec, Ljubljana 5 K, Neimenovan kanonik 10 K. Dva z nečitljivim podpisom a 60 vin., 1 K 20 vin., C. Mlach 40 vin., Luzzatto 1 K, Malovrh 1 K, Terezina dr. Jenkova 20 K. Franja dr. Tavčarjeva 50 K, Vinko Majdič, Kranj 200 K, Josipina Arce 20 K, Pipa Tavčarjeva 10 K, Ivan Tavčar ml. 10 K, Fran Golob 10 K: Ema Tomanova 10 K, Gabrijela Lozarjeva 10 K, Franca Zavrl 2 K, Vera dr. Slajniarjeva 50 K, P. Magdič, Ljubljana 20 K, Gregor Klančnik, Mojstrana 10 K, L. Pečanka 50 K, Filip Snpančič 70 K, Vidmar, Moste 1 K, Josip Turk, Ljubljana 20 K, stavbni svetnik Hilbert 10 K, Karl Švigelj, Ruše 10 K, Uršič & Lipej, Brežice 20 K, Slovenci na Grobeljnem 40 K, Filip Ogrič, Novomesto 3 K, Ing. Kobal
2 K, Amalija Zorčič 1 K. Josipina Jerman 1 K, Silvo Perko 1 K, Jakob Babnik, vodovodni inštalater 10 K, Hudovernik A., c. kr. notar, Ljubljana 50 K, Višnikar, nadsodni svetnik 20 K, M. Senekovič, vladni svetnik 10 K, Filomela Senekovičeva 5 K, Ga. Trškanova nabrala 93 K 80 vin., Omerzu N., nabral 321 K 50 vin., Luigi Trvan 1 K.
29. oktobra: Oton Schmidt, Ljubljana 2 K, Jakob Modrijan, Borovnica 4 K, Josip Nikolaj Sadnikar, Kamnik 10 K, dr. Alojzij Kraut, odvetnik v Kamniku 25 K, dr. V. Kac, Maribor 239 K 60 v, Joško Rajh, Mota 10 K, Marija Rajh 5 K, Tomo Pušenjak 5 K, Karl Kamič 5 K, Micika Pušenjak 5 K, Neimenovan 15 K, Anton Klobučar, viš. sodnije svetnik v Ljubljani 10 K, Minka dr. Buhova, Kandija 20 K, Ivan Šešek, mag. svetnik v Ljubljani 10 K, Jakob Kogej, c. kr. notar. Postojna 100 K, Lastni dom, Gaberje 20 K, osobje trgovine in
zav. dr. Perdan mesto venca na grob gospe Križ v Rožni dolini 17 K, Josip Lenarčič, Vrhnika 100 K, Fran Uher, Ljubljana 10 K, Go. stinčar. Sv. Perter pod Sv. Gorami 9 K, dr. Praunseis, zobozdravnik v Ljubljani 50 K. Ši-škarji 12 K, omizje trg. sotrudnikov pri »Faj-omštru« 5 K 10 v. uslužbenci Zajemalnice v Klečah: J. Žirovnik 2 K, V. Fortič 2 K, J. Hvastja 1 K. Kunaver 1 K, P. Presetnik 1 K, J. Sever 1 K, posojilnica v Vitanji 10 K, Anton Gnus, nadučitelj, Dol 3 K, Magda Rant, Kranj 64 K 18 v, Pintar, soilcitator 1 K, Fran Turk nabral v narodni gostilni pri Javorniku, Grosuplje 27 K 60 v. Anton Pintar nabral v Rozmanovi gostilni. Koroška Bela 18 K 40, g. Trstenjak nabral 302 K, 54 K, uradniki Kmetske posojilnice v Ljubljani 20 K. nabral g. Fran Tertnik 153 K 30 v, J. N. Koceli, Škofja Loka 10 K, Kreditna banka v Ljubljani 2000 K. ne-imenovanec 50 K. Skupaj 6904 K 15 v.
Organizacija žene,
(Dopis iz Trsta.)
Ze pred veliko leti sem skušala organizirati slovensko ženo. Toda moj klic in prošnja je bil glas vpijočega v puščavi. Slovenske žene se niso zavedale važne vloge, katero igrajo v javnem življenju. Smoter naše žene je bil: ozki delokrog v družini. In iz komoditete so prepustile vse drugo možem. Češ: kaj se'botn izpostavljala javni kritiki in obiranju inteligentnih in neinteligentnih kritikastrov: Doma čepeti, tje pa sem po zabavah hoditi, ter mirno živeti v ožjem krogu družine in prijateljic. To je moj poklic. Vse drugo bodo že možje opravili! Vse to bi veljalo za velike narode, katerim se ni treba boriti za obstanek. Kdor je čital razvoj narodov, dobro ve, da so žene vseh narodov delovale skupno z možem, ter se borile za obstanek in procvit naroda in njegovo blagostanje. Preveč bi moralo gradivo opisovati vsak narod posebej, ter delovanje žen vsakega posameznega naroda. Zgodovinsko je dokazano, da so žene delovale skupno z možem, ter niso mirovale dotlej, da je bil narod na vrhuncu svojih pravic. Slovenski možje pa ne znajo ceniti delo žene, nočejo pojmiti, da ima žena še obširnejše polje za svoje delo nego mož. Treba ni, vsaj za zdaj, da se žena izpostavlja političnim borbam; saj ima zadosti važnejšega dela. Odprta so ji pota na vse strani, kjer lahko deluje. ter koristi narodu in javnemu blagru. Zena je in mora ostati žena: Blagočuteča. plemenita, v mišljenju in čustvovanju. Biti mora dobrosrčna in vzvišena nad podlostjo in zvijačo. Pokojni Lueger je rekel klerikalcem: »Pridobite ženo in naša misija je rešena.« Mož je imel prav, in njegovi somišljeniki so ga razumeli, ter so se lotili žene. Njih stranka je močna, ker imajo ženo v svoji sredi. Vzemite jim žene, razpadla bode njih tako krepko sestavljena organizacija. Koroški rodoljub-duhovnik pisal mi je pred leti: »Ako bi imeli na Koroškem takih žen, kakor jih imate na Primorskem — bi koroški Slovenec prišel kmalu do svojih pravic.’ Ustavilo bi se na mah potujčevanje. Tako pa žene pospešujejo naš pogin.« Žene, zavedne žene, je treba koroškemu narodu in ustavljen bi bil jez potujčevanja. Naša inteligenca pa noče razumeti tega klica. Vzbuditi je treba žensko maso — vse drugo pride Res da so požrtvovalne Ljubljančanke že marsikaj ukrenile za probujo ženi. »Splošno žensko društvo«. Ali to deluje bolj med inteligentnimi ženami. Dobro je tudi to, ali bolje bi bilo, ako bi bilo ženstvo po vsem Slovenskem prebujeno; tu bi imelo za seboj splošno žensko maso. »Društvo« se poteguje za splošne mednarodne pravice. Mi pa moramo imeti poleg tega tako društvo, da se bode zavzemalo za ožje pravice slovenske žene. Me spimo spanje komodnega in brezskrbnega človeka, med tem ko se njih tovarišice sosestre na Koroškem, Štajerskem potujčujejo trumoma. Ne zavedamo se, kaka nevarnost preti ženi na vseh slovenskih mejah. — Me pravimo: to ni moje delo. To ni moj poklic. Bodo že možje opravili. Saj vedno povdarjajo, da žena ni za javnost. Za javnost so le možje. Zena naj skrbi za hišo in za kuhinjo. Toda ako bo ona spala naprej — jo bodo oropali tujci njenega doma,, ter ne bode imela več svoje hiše in ne bode imela kaj kuhati. Možje imajo take žene kakor so si jih sami izbrali. Izjeme so res izjeme — ali redke so te izjeme. Ker taka žena, kateri obzorje sili iz kuhinje v široko slovensko oziroma slovansko ravan, ne more trpeti okov, v katere so jo okovali. Zeli so dvigniti, ker vidi nevarnost, ki preti njeni domovini; hoče streti te okove, ter hiteti tja, kjer je njena pomoč najnujnejša. Taka žena je ovirana pogosto od nio-žkih zastarelih predsodkov. 7,cna naj ne čaka možke pomoči, ker ta lahko pride, ko bo že — prepozno. Ko bode že poplavljena lepa njena domovina z nemškim navalom. Imela ne bode več doma ne ognjišča, ter ne bode mogla več kuhati komodnemu gospodu soprogu njemu prijetne hrane. Tujec bode kuhal na njenem ognjišču. Tujec sejal na njeno polje. Tujec vzgajal njene otroke. Ona pa bode beračica na lastnem domu, ter bode morala jesti ostanke, katere jej bode tujec metal iz svoje mize. Torej žena slovenska ne išči ne odlagaj, ker je še čas, da rešiš, kar se da rešiti. Organizirajmo se! Postavimo armado priprostega ženskega sloja. Kako, to prihodnjič.
JOSIP PAGLIARUZZI-KRILAN:
Smrt carja Samuela.
Boji med starimi Bizantinci in Bolgari so bili zelo hudi — saj sta oba naroda bojevala boj na življenje in smrt. Najhujši boji pa so nastali, ko se je prvo bolgarsko carstvo bližalo svojemu koncu. Pripovedovali $mo že zadnjič, kako se je bojeval car Samuel (976 do 1014) pri bizantinskemu kralju Bazileju. Samuel je v začetku svoje vlade razširil svoje carstvo, daleč čez Tesalijo in Albanijo — od .Črnega do Adrijanskega morja — toda leta
»96. se jc začel nov boj z na/nejem n. Dizan-linska armada je odtrgala Bolgariji kos za ko-«om in 29, julija je bila bolgarska armada pri Belasiči pobita. Bazilej je dal oslepiti bolgarske ijetnike in jifi je poslal Samuelu — ki mu je )ri tem prizoru od bolesti počilo srce. Kraji tedanjih bolgarskih zmag niso daleč od Be-asice.
Car Samuel sedi na skalnem gradu, kipečim nad Prilipom ob prepadu; sam car sedi. ob mizo roko pravo, ob roko sivo si podpira glavo.
Temne se misli mu pode po glavi, v bolesti divji srce mu krvavi in votlo sam s sabo beseduje, da ko iz groba glas teman se čujer
»Oj Belasica. gora Belasica, naj solnce več . ti ne obsije lica!
Ti vragu našemu si pomagala, bolgarsko zemljo milo mu izdala.
Obudi zopet nadle nam iunake. iz robstva reši iadne nam rojake!
Oj Belasica, tožna Belasica, nai solnce več ti ne obsije lica!«
Pa vstane car, počasi k oknu stopi:
> Kaj liočejo tam doli on: tropi?«
Kamor oko po polju carju kroži, po Širnem polju stepa mož ob moži.
»Rojaki so,« tako mu sel naznani,
»po zadnjem boju v sužnost odpeljani, ki jih Bazilii, cesar bizantinski, nazaj pošilja zdaj na dom očinski.«
Ob preveseli, srečni tei novosti prešine carju lice žai radosti; raz grad hiti, da bejne vidi druge, ki toliko so vzročili mu tuge.
Veselo car prihiti k prvi četi:
»Bodite vsi tresrčno mi sprejeti...«
A kakor da za grlo smrt ga davi, beseda v grlu starcu se ustavi.
Otožno klanjajo jetniki glavo, molče, počasi gredo črez planjavo; pred četo vsako rnož enook hodi, za sabo sto nesrečnih — slepcev vodi.
Kar vplenil je Bolgarov v bitvi Ijuti, oslepi! vse je Bizantinec kruti; nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo bolgarskemu vladarju za vezilo.
Nikoli konca ni. Za kopo kopa molče, otožno mimo carja stopa; petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, petnajst tisoč vojakov oslepljenih.
Noč carju sivemu oči pokrije, iz prsi divji stok sc mu izvije, na tla se zgrudi batnuel ponosni in srce v boli poči mu neznosni.
Nov aparat.
O njem nič ne ve Pepe Radirka.
Za svoje somišljenike napisal Lipe Figi.
Tajnika naše strankarske organizacije »Slovenske Straže« in našega uglednega občinskega svetnika, prijatelja Štefeta sem dohitel v nedeljo proti večeru skoraj pri vratih gostilne »pri fajmoštru«. Divjal je naprej, kakor bi ga podili politični nasprotniki, nemeneč se za uljudne pozdrave srečujočih volilcev.
Jaz sam ga ne bi dohitel, da nisem imel te sreče, da sem videl, ko so mu padle škarje iz žepa.
»Hej, prijatelj, škarje si zgubil!« sem zaklical za njim, ter pobial škarje.
»O, Figi, bodi pozdravljen! Hvala ti, da si tako prijazen. Ta bi bila lepa, če bi zgubil svoj telefon!« je rekel Štefe tako, kakor je njegova navada.
»Kaj praviš, telefon? Slišiš, ali si danes pogledal že tudi v kozarec tako, kakor po navadi. kadar greš k občinski seji? To so vendar škarje, ne pa telefon!«
»Ti si neumen. Figi!« se je razjezil moj prijatelj.
»To že vem, da sem neumen, ampak toliko vendar ne, da bi brenčal!« sem mu užaljen odgovoril.
O. Stefe, ki še ni bil nikdar kaznovan zaradi žaljenja Časti, rne je hitro potolažil rekoč; »No Figi, če te ie volja, pa stopiva na pol litra čvička, potem greš z mano na našo centralno pošto, in sam se boš prepričal, da je to najboljši telefon, ki ima to dobro lastnost, da se da uporabljati tudi za brzojav.
In stopila sva v gostilno. Še nikdar nisem slišal tega, da bi naj prijatelj Štefe šel samo za pol litra vina v gostilno. — Komaj setu se usedel, me je že prijel za roko in vlekel ven.
»No, zdaj pa po telefonska poročila in brzojavke!« pravi in šla sva proti »Unionu«.
»Ja, ampak saj to je vendar kavarna »Union« ne pa pošta,« sem ga opomnil.
»To je naša oošta; tukaj dobimo brzojavne, telefonske in druge vesti z bojišča na Balkanu. Tako ne more vsak list, kakor ima naš. kateri je v Ljubljani edini take vrste.«
»Ja, ja, kaj pa;- saj se ga pa tisl<* tudi 10.000...« sem pristavil in bila sva v kavarni.
Tu je naročil (po mojem mnenju izumitelj novega telefona, — in tu se zopet vidi, da so veleumni samo v vrstah S L. S.) kakor se za turške prijatelje spodobi. Črne kave in razne časopis;, o kojih mi jc moj pobratim Gostinčar že večkrat omenjal, da so judovski.
Po teh listih je^brskal m brskal, KaKo stvar zaznamoval, in ho.je ime/ že precej listov zaznamovanih je dejal; »No sedaj pa poglej učinek telefona, ki je obenem brzojav. in vzlic temu stanejo vsa poročila — dve črni kavi!«
Privlekel je iz žepa škarje, katere sem mu bil pobral pred »iajmoštrom«, ter neusmiljeno jel rezati in rezati...
»No, ali si sedaj videl naš telefon?« me je vprašal in spravljal v žep že enkrat natisnjena poročila z vojne.
»Videl že, videl; ampak, ali bodo naši ljudje zadovojni s takimi poročili?«
»Kaj? Če bodo zadovoljni! Ha, ha, ha! Kdo pa so naši ljudje. Vidiš: Duhovska-gospo-ska je prelena, da bi se naročevala na nemške liste, naši učitelji imajo že itak borno plačo, torej ie tpdi nemogoče; in naši kmetje ne znajo nemško čitati!« Tako mi je zavezat jezik, spravil svoj brzojavni in telefonski aparat v žep in zopet sva šla.
... .O tem našem novem aparatu, ne bom povedal Radirki, ker kadar njemu Raj povem, vselej nese na nos našim nasprotnikom.
Odgovorni urednik Radivol Korene.
T in tfek »Učltpltekp tickarnp«
Vabi*o na naroebo.
Slavno p. n. občinstvo vljudno vabimo na novo naročbo, stare p. n. naročnike pa, katerim je potekla koncem meseca naročnina, prosimo, da jo o pravem času obnove, da pošlljanie ne preneha in da dobe vse številke
.DA N
66
velja v Ljubljani na dom dostavljen:
Vse leto	. . .	K	18-—	Četrt leta	...	K	4-50
Pol leta	...	K	9"—	En mesec	...	K	1*50
V upravnlštvu prejemati na mesec K 1*20.
S pošiljanjem po pošti v Avstriji velja:
Vse leto	...	K	20-—	Četrt leta	...	K	5-—
Pol leta	...	K	10*—	En mesec	...	K	l"7g
Za Nemčijo vse leto K 24. Za Ameriko In druge dežele vse leto 30 K.
Naroča se lahko z vsakim dnem, a hkratu se mora poslati tudi naročnino, drugače sc ne oziramo na naročilo. Pri reklamacijah naj se navede vedno dan zadnjega plačila naročnine.
List se ustavlja 10. dan po potekli naročnini brez ozira vsakemu, kdor je ne vpošlje o pravem času.
Upravništvo ,,DNEVA".
Vojna na Balkanu.
«
Kdor ne utegne aii noče v dnevnih listili zasledovati dan za dnem nairazno-vrstnejših poročil, ki si mnogokrat celo nasprotujejo, naj čita
ki priobčuie in bo priobčeval vsak teden točen pregled najvažnejših dogodkov in zanimive slike.
Jlustrovani Tednik“ stane za en mesec le TO vinarjev, za četrt leta 2 kroni. Naročite si ga!
Glavno zastopstvo dunajske družbe
n pralo centralne ventiiaciske kiirjeve s svežim zrakom
v Ljubljani, Tržaška cesta štev. 31
prevzema vsa v to stroko spadajoča dela, kakor novo in delno vpeljavo in montiranje te kurjave v nova in stara poslopja. — Centralna ventilacijska kurjava s svežim zrakom je najidealnejša, najcenejša, najsnažnejša in najzdravejša kurjava za stanovanja, urade, trgovske lokale, vile, šole, gostilne, cerkve itd.
A. SHAZA,
glavni zastopnik za Kranjsko in Primorsko.
Ceno posteljno perje!
Najboljši češki nakupni vir!
1 kg sivega, dobrega, pu-Ijenega 2 K; boljžega 2-40 K; prima polbelega 2-80K, belega 4 K; belega puhastega 510 K; velefinega snežnobelega, puljenega, F6’40 K, 8 K; puha sivega ——' 6 K, 7 K, belega, finega 10 K; najfinejSi prsni puh 12 K Naročila od 5kg naprej franko.
izgotovljene pošlje
ali rumenega nankinga, pernica 180 cm dolga, 120 cm Široka, z dvema zgiavnicama, 80 cm dolgi,
60 cm Sir., polnjena z novim sivim, prav stanovitnim puhastim perjem 16 K: napol puh 20 K; puh 24 K; posamezne pernice 10K, 12 K, 14 K, 16 K /glavnice 3 K, 3‘50 K, 4 K. Pernica, 200 cm dolga, 140 cm Sir. 13 K, 14*70 K, 17-80 K, 21 K, zglavnica,
90 cm dolga, 70 cin Sir. 4’50 K 5-20 K, 5 70 K, spodnja pernica iz močnega, črtastega "radia, 180 cm dolga, 116 cm Sir. 12‘80 K, 14 80 K. Razpošilja se po povzetju. od 12 K naprej franko Lahko se franko zamenja za neugajajoče se vrno denar. — Natančni cenovnilci gratis in franko.
S. Benisch, Dešenice štev. 758, Češko.
**
Slovenci! Spominjajte se * ase prekoristne Ciril in Meto
dove šol ke družbe!
JULIJA STOR — — Ljubljana
Prešernova allca tov. & največja zaloga moških, dam-skih in otroških čevljev, čevljev za Iawn-tennis in pristnih
gelssersklh gorskih tevllev.
Elegantna In }ako skrbna Izvršitev po vseh cenati.
C
201, do 301«
znizane cene radi preogromne zaloge oblek, nglanov in zimskih aii-kenj za gospode in dečke, najmodernejših damskih kostumov, plaščev
paletotev, bluz in kril.	*
V damski konfekciji vedno velika izbera. Posti ežba točna. Cene nizke
»»Angleško skladišče oblek"
O Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg štev. 5.
Ka^clek ob O. uri «ve^er.
Kavarna »Central" <mm
Danes in vsak dan predstava priljubljenega na novo pridob-	^
■ tMiii!!!m!m! ljenega !!!"!!!»!!!!!!!!
A«
glasbenega instrumentalnega in hu-morističnega kabareta.
S spoštovanjem
Stefan Miholič. kavarnar.
%tiOelek oh S), url zvecvr
f
Moderne kožuhovine
*» dum - kakoi otročje garniture,
mufi m ovratnice,_____'	Q__________ '
kozuhovinasie čepice, ovratnice in rokavice za gospode v obilni in poljubni ceni
v modni in športni trgovini
P. Magdič, Ljubljana
nasproti glavne pošte.
v
Seznam ljubljanskih javnih knjižnic in čitalnic.
Knjižnica, zavod, čitalnica.	Odprto.
Licejska knjižnica (v prostorih II. državne gimnazije).	Vsak dan izven nedelj in praznikov od 10-12 dop. in od 2—4 popoldne (izAen ponedeljka).
Knjižnica ljubljanskega mestnega arhiva (na magistratu),	Vsak dan od 9—12 dopoldne.
Simon Gregorčičeva javna ljudska knjižnica in čitalnica (v Wolfovi ulici).	Knjižnica v nedeljo in praznik od 9—11, vsak dan od 5—7'/s. Čitalnica v nedeljo in praznik od 9—12, vsak dan od pol 4—8 zvečer.
Javna ljudska knjižnica gosp. naprednega društva za Šentjakobski okraj (v Draga-tinovi hiši).	V nedeljo od 10—12 dop. Vsako sredo od 7—9 zvečer.
Javna ljudska knjižnica polit, in Izobraževalnega društva za dvorski okraj (Pred igriščem št. 3).	V nedeljo od 10—12 dopoldne, v sredo od pol 7—8 zvečer.
Javna ljudska knjižnica za napredno politično društvo za kollzejskl okraj. (Pri Ritsu na Marije Terezije cesti).	Odprta vedno.
Ljudska knjižnica Sokola I. (v društvenih prostorih na Taboru').	Odprta v torek, četrtek in soboto od 8—9 zvečer.
Slovenska Matica (Kongresni trg).	Uradne ure od 9—12 dopoldne in od 3—6 popoldne.
Deželni muzej (Rudoliinum). .	V nedeljo od 10—12 in v četrtek od 2—4 za vse brezplačno. Sicer vstopnina 60 vin. Muzejska knjižnica ob uradnih urah od 8—1 dopoldne.