Stran 155.
Artičoke.
Artičoka  je  v  mnogih   krajih jako priljubljena jed.   Oni  del   artičoke, ki je  za jesti, se nahaja v
mehkem dnu rastline, ter je jako redilen, ker ima v sebi mnogo beljakovine in sladorja. Artičoka je po svoji obliki podobna osatu. Ogromni cvetni koši so višnjevkasto-rudeči, ter obdani od sočnih lupin.
Pridelovanje artičoke nikakor ni tako težavno, kakor se navadno misli. Najprimernejši način pridelovanja je tale:
Rastlino se vsadi na solnčnem kraju v globoko zrahlana mastna tla. Predno se sadijo, izkoplje se velike luknje, na katerih dno se dene gnoja. Pomno-ženje artičoke se vrši iz stranskih poganjkov, ki izra-stejo iz glavnega debla. Ker se semenske artičoke dostikrat izneverijo, vzgaja se jih večji del le iz poganjkov.
Prve sadike si priskrbiš iz kake vrtnarije, pozneje si jih vzameš že iz lastnega zaroda. Poganjke presadiš potem, ko se ni več bati mraza v razdalji 1 metra. Da se doseže velikih košev, sadi se lahko po več sadik skupaj. Radi boljše rasti se poreže perje po koncih proč, predno se jih vsadi. Sajenje se more vršiti z vso skrbnostjo, ter se mora tudi, če treba, pridno zalivati. Predno se primejo in razrastejo, treba jim dati sence.
Sadike, ako se jih vestno sadi in oskrbuje, do-našajo že prvo leto sadež, v drugem letu pa lep dobiček. Rabi se za kuho le neodprte cvetne koše. Po izsekanju se odseče cvetna debla spodaj pri tleh, odstrani se ob jednem vela peresa, daljše perje se pred zimo na koncih poreže ter se rastlino s slamo poveže in obvije.
Ker so artičoke proti mrazu in mokroti dokaj občutljive, se jih čez zimo najbolje ohrani s tem, da se jih dobro ovije in z zemljo obspe.
Ako nastopi huda zima, je dobro obdati jih še z listjem in vejnatim gnojem. Da ne gnijejo, jih treba pokriti s posebno posodo itd. Še varneje za artičoke je, ako se jih izkoplje in prezimi v kleti, kar pa v južnih krajih ni potrebno.
Spomladi se odgrne ovoj, zemlja se zravna, po-gnoji z gnojem ali gnojnico.
Navadno rodi artičoka 5 do 8 let.