V. Iietnik V Ljubljani 15. aprila 1904. Št. 4. Nova pota. iii. 'V enkrat se ozrimo na Valerianovo knjižico „Neue Wege“, ker se nam zdi, da prav jedra te brošure še nismo pojasnili. Omenili smo le samo mimogrede, da hoče imeti popolnoma nov katekizem (ne po vsebini, marveč po razdelitvi). Zdaj nam je pa še pojasniti, kako si Valerian misli izpremembo katekizma. Da nam bodo njegovi nasveti bolj jasni ali bolj opravičeni, moram najprej omeniti, da je na Nemškem v šolskih zakonih za verouk dokaj bolje preskrbljeno nego pri nas. Za verouk je odkazanih več učnih ur in, da obtem ni preveč obtežena duhovščina, poučujejo svetni učitelji biblične zgodbe, duhovnik pa le katekizem. Tako je obojen pouk še bolj odtujen drug drugemu nego pri nas. Torej bi se tam ob večjem številu učnih ur lažje dala uvesti kaka večja metodična izprememba. Valerian zelo obžaluje, da je po sedanji uredbi prerahla zveza med katekizmom in svetopisemskimi zgodbami, ali pravzaprav take zveze še ni, marveč gre katekizem svojo pot, zgodbe pa tudi svojo, oboje po drugačnem zistemu. Zvezo napravi katehet sam, ali tako, da verske resnice izvaja iz bibličnih dogodkov, ali pa rabi zgodbe v pojasnilo in potrjenje katekizmovim resnicam V to svrho pa si odbere zgodbo zdaj tu, zdaj tam, kakor se mu zdi primerna za dotično resnico. Torej se morajo zgodbe vravnati po katekizmu ; ob tem pa je kronološka zveza pretrgana in zgodbe nimajo več tiste veljave, ki bi jo imele v zgodovinski vrsti. Ta ncdostatek želi pisatelj odpraviti, in predlaga, naj bi se vprašanja v katekizmu tako premestila, da bi ostale svetopisemske zgodbe v tej vrsti, kakor so zdaj, katekizmove resnice pa naj bi se tako porazdelile, kakor se dajo primerno obravnavati (izvajati) po zgodbah. Torej: po „stari“ poti smo iskali primerne zgodbe za pojasnilo resnice, po „novi“ poti pa naj bi se poiskale resnice prikladne zgodbam, in da bi ne bilo treba iskati sproti, naj bi se sestavil že katekizem v tem redu, v katerem so biblične zgodbe. „Zvezda voditeljica bodi biblija.” Valerijan nasvetuje tole: Razdelitev dosedanjega (Deharbovega) katekizma v tri poglavja po znanih vprašanjih: „kaj moramo verovati, kaj delati, katera sredstva rabiti, da se zveličamo?" naj se odpravi in razdeli naj se katekizem v pet poglavij. Bodoči katekizem naj se razdeli takole: I. Bog Oče, II. Bog Sin, III. Bog sveti Duh, IV. Sveta cerkev, V. Poslednje reči (Das Jenseits.) — 1. Za nauk o Bogu Očetu bi podajale snov zgodbe stare zaveze: o stvarjenju in božjih lastnostih vse zgodbe do Mojzesa pri Sinajski gori; o božjih zapovedih (in deloma tudi cerkvenih) nadaljne zgodbe, vendar tako, da zadnje že kažejo tudi pripravo najezusov prihod. — 2. Za nauk o drugi božji osebi je porabil zgodbe nove zaveze do Jezusovega vnebohoda. Privzel je tudi nauk o sv. zakramentih in o krščanski pravičnosti ter takole razpredelil: a) Jezus in njegov prihod, b) Jezus, pot in resnica (o čednostih, o grehih, pokori, milosti božji in dobrih delih), c) Jezus naša ljubezen (o presvetem Rešnjem Telesu in sv. maši), č) Jezus naše življenje (o vstajenju in vnebohodu), d) Jezus naš Gospod in Bog. — 3. Z dogodkom binkoštnega praznika zveže nauk o svetem Duhu. — 4. Pri nauku o cerkvi se ozira na tele točke: a) ustanovitev cerkve, b) učeniška služba (splošni nauk o sveti veri, o katerem pravi pisatelj, da ne sme biti v začetku katekizma, češ, da ga otroci še ne morejo umeti, ker se še niso naučili tega, kar uči sv. vera), c) duhovniška služba (o mašniškem posvečevanju, o zakramentih in zakra-mentalih), i) pastirska služba (uvod v cerkvene zapovedi in druge cerkvene odločeb), d) znamenja cerkve, e) namen cerkve, (posebej občestvo svetnikov). — 5. Pri nauku o „poslednjih rečeh“ pridejo v poštev : smrt, sodba, vice, pekel in nebesa ter tem primerne zgodbe. Za tako razdelitev, poudarja pisatelj, govori tudi zgodovina. Apostoli so jo že zasnovali v apostolski veroizpovedi, sv. cerkev jo je potrdila v nicejski in tridentski veroizpovedi, kaže jo tudi v razdelitvi cerkvenega leta. Pravi tudi, da so mu že pritrdili znameniti bogoslovci. Kaj naj rečemo o tej novi poti ? Toliko koristi, kakor si jo obeta Valerian, bi gotovo ne podala. V dejanju bi se ne dalo vse tako izvršiti, kakor se je lepo zasnulo v ideji. Ako pa ponuja izprememba le malo koristi, je pač bolje, da ostane vse pri starem. Taka izprememba vsega zistema v katekizmu zadene namječ ob mnogovrstne težkoče in zapreke, ker ne zadeva le otrok, marveč vse vernike, ki so vajeni dosedanje razvrstitve, posebno pa starše in duhovnike. Dasi za naše avstrijske razmere v preglednem času ni pričakovali takega katekizmovega prevrata, vendar omenimo nekatere pomisleke, ki jih imamo zoper tako prenaredbo, če že ne iz drugega vzroka, vsaj zato, da se lažje zadovoljimo s tem, kar imamo sedaj. 1. Po Valerianovem novem katekizmu bi bila obtežena ali celo onemogočena ona učba o koncentričnih krogih, ki je tako določno orisana v avstrijskem katekizmu, pa tudi v drugih. Ko so ga opozorili na to, da je treba pri verouku postopati v koncentričnih krogih od lahkega do težjega, je odgovoril, da je zato že poskrbljeno, ker on zahteva svoja „nova pota~ le od četrtega šolskega leta dalje, otroci do te dobe so se pa že naučili najpotrebnejšega krščanskega nauka iz „m a 1 e g a katekizma", tudi že za prvo izpoved Vprašamo le, kako bi bilo pa z ono toliko potrebno zvezo med biblijskimi zgodbami in malim katekizmom? Saj ravno prvencem je še bolj potreben pouk na podlagi zgodb. Torej je nasvetovani zistem vsekako polovičarski. Ta nedoslednost je nastala, ker pisatelj zametuje pouk v koncentričnih krogih. 2. Po tem načrtu bi se morale učiti vse zgodbe že v ljudski šoli, tudi bolj zapletene in težke, ki so v zvezi s katekizmovimi resnicami. Naučiti vse zgodbe in ves katekizem, pa sproti še vse izvajati od vprašanja do vprašanja po svetopisemskih zgodbah, to orjaško delo bi bilo nemogoče, vsaj nam avstrijskim veroučiteljem, ki imamo za verouk tako malo učnih ur. Kaj naj bi, n. pr., počel katehet s tako nalogo v naši enorazrednici ali dvorazrednici? Iz katekizma morajo znati vsi otroci, kar je najpotrebnejših resnic, predno izstopijo iz šole; glede na svetopisemske zgodbe pa zdaj še ni nikjer izrecne zapovedi, koliko se jih mora naučiti vsak šolar. Ako se torej v manj ugodnih šolskih razmerah mora kaj izpuščati, morejo se izpuščati le svetopisemske zgodbe, ki so končno vendar le sredstvo za lažje razumevanje katekizmovih resnic. Ko bi nam kdo ugovarjal, da so zgodbe zato neizogibno potrebne, ker nam je razodenje došlo po zgodovinski poti, ga lahko zavrnemo, da so vse, kar je potrebnega, že vestno posneli in porabili spretni sestavljavci katekizmov. Torej je vsekako primerneje, da ostane katekizem — „zvezda voditeljica", zgodbe sv. pisma pa krepko sredstvo za katekizmove razlage. 3. Popolnosti bi pa ipak tudi po tem načrtu ne bilo mogoče doseči. Koliko je katekizmovih vprašanj, katerih nikakor ni mogoče izvajati iz ene same biblične zgodbe. Ako jih pa rabim več in raznoterih, je že raztrgana kronološka vrsta, in zopet bi bil na „stari“ poti, negledč na to, da bi bilo delo še težje in kateheza še bolj zamotana in nejasna. Povsod namreč ne gre tako gladko kakor primeroma v priliki o izgubljenem sinu z ozirom na zakrament sv. pokore. Koliko je pa tudi katekizmovih naukov, za katere ni najti nobene primerne biblične zgodbe; saj se je mnogo povzelo iz ustnega izročila. Za take nauke bi torej ne bilo primernega prostora na „novi“ poti. Valerian vkljub temu, da se mu mnogovrstno nasprotuje, trdno upa, da se bode prej ali slej gotovo izvršil njegov načrt. Samoumevno je, da bi 4* Ek ' taka pretvorba katekizma ne bila proticerkvena; saj že zdaj nimajo vsi katekizmi po raznih škofijah iste razdelitve; kaj škoduje, če se mu pridruži še eden z novo razpredelbo. S temi pomisleki, katerim bi jih pridejali še lahko več, smo hoteli izreči svoje prepričanje, da ne pričakujemo posebne koristi od katekizma, ki ima kdaj priti po „novih potih“ ; torej ga tudi prav lahko čakamo še dolgo. Za zdaj se pa trudimo, da spretno in uspešno porabljamo to, kar imamo. Katekizem nam bodi „zvezda voditeljica", svetopisemske zgodbe pa izdatno sredstvo, ki naj se vselej, kjer le možno, pridno rabi v pojasnilo in potrjenje katekizmovih naukov Zdi se nam, da je razmerje med katekizmom in zgodbami najbolje pogodil načrt za verouk v ljudskih šolah ljubljanske škofije, ki veleva, naj v I. i n II r a z r e d u (1. in 2. šolskem letu) prevladajo biblične zgodbe; v III. razredu (3., 4. in 5. šolsko leto) naj se prav pridno uči katekizem ; v IV. razredu (6, 7. in 8. šolsko leto) naj se zopet večja skrb obrača na zgodbe, katere so namenjene za višje razrede ljudskih šol, z vednim ozirom na katekizem. Najuspešnejše bi seveda bilo, ko bi se ves čas poleg katekizma učile tudi zgodbe; a po avstrijski učni uredbi ni mogoče obvladati obojega s potrebno temeljitostjo. Odloži naj se torej, kar se more odložiti ob manjši škodi. Na podlagi svetopisemskih zgodb naj se nauče začetniki najlažjih verskih resnic; z vednim ozirom na te že znane zgodbe in s pomočjo nekaterih lažjih novih bibličnih zgodb in drugih metodičnih sredstev naj se v sredini šolske dobe uči skoro izključno le katekizem, ker ga je neizogibno treba ob pripravi za svete zakramente; v višjih razredih naj se izpopolni versko znanje s tem, da se najznamenitejše zgodbe sv. pisma temeljito obravnavajo ter kot pojasnilo in potrdilo že večinoma bolj ali manj znanih resnic v zvezo stavijo s katekizmom. K. Ljudska šola na Kranjskem. (Piše Viktor Steska.) (Dalje.) 6. Dr. Josip Špendov, znamenit vzgojitelj. V mošenjski župniji na Gorenjskem je zagledal luč sveta leta 1739. Anton Špendov,1) ki je radi svojega bistrega uma dosegel čast metropolitanskega kanonika, dvornega svetnika in prisednika šolske dvorne komisije na Dunaju. Njegov mlajši brat Josip je bil rojen v Mošnjah leta 1757.2) V šolo je vstopil v Kranju, da bi se pripravil za gimnazijo v Ljubljani. Ko je dosegel dvanajsto leto (1769), ga pokliče brat na Dunaj. Mali Josip je namreč v tem času osirotel, zato je zanj skrbel odslej njegov starejši brat. Na Dunaju je obiskoval od leta 1769. do 1773. akademiško gimnazijo, kjer se je *) Sam se je podpisoval Spendou. ’) Illyrisches Blatt 1840, 41—43. kosal za prvenstvo s poznejšim prelatom Karlom Reybergerjem. V filozofskem oddelku je tedaj poučeval Josip Ernest Meyer in sicer prvič v nemškem jeziku. Doslej se je ta predmet poučeval vedno latinsko. Ko je Josip Špendov dovršil tudi modroslovje, ni vedel, kam bi se obrnil. Najprej poskusi s pravoslovjem, a takoj drugo leto se vpiše v bogoslovje. Tu se sprijazni s profesorjem cerkvene zgodovine Ferd. StOgerjem, ki ga sprejme v svoje stanovanje tik vseučiliščne knjižnice kot prvega kustosa te knjižnice. Tu je imel lepo priliko, da se je seznanil s knjigami kakor tudi z različnimi profesorji. Kako lahko je tu spopolnjeval svoje znanje, kako lepo je napredoval! Njegov profesor in dobrotnik Stoger je spoznal mladega učenjaka lepe zmožnosti in ga naprosil, da mu je pomagal pri njegovih spisih, n. pr. ko je pisal Introductio in historiam ecclesiasticam (Uvod v cerkveno zgodovino) in druge knjige v zgodovinski stroki. Ta čas se seznani z vladnim svetnikom in poročevavcem v duhovskih in šolskih rečeh, Karlom pl. Hagelinom. Ko je dovršil bogoslovne uke, se je posvetil katehetski službi. Tedaj je bilo šolsko vprašanje na dnevnem redu. Razni vzgojitelji po Evropi so objavljali svoje izkušnje glede najboljše oblike poučevanja. Nekateri so poudarjali, naj se goji v šolah spomin, drugi so pazili bolj na razum, tretji so gledali na srčno vzgojo, nekateri so poudarjali, naj vzgojitelj ne prezre nobene duševne zmožnosti, pa naj tudi na telesne moči ne pozabi, skratka vzgojitelj se oziraj na vsega človeka. Po katerem nasvetu naj se torej mladi vzgojitelj ravna? Najbližji odgovor bi pač bil, naj se opira na svoje učitelje in naj njihove nauke in nasvete uporablja v praksi. Tudi Špendov si je v začetku tako mislil. V šolstvu in vzgojeslovju je imel tedaj na Avstrijskem prvo besedo Ignacij pl. Felbiger. Toda Špendov je spoznal že kot učenec v katehetiki, da njegov način ne more biti najboljši. Felbiger je namreč najbolj poudarjal, da ima katehet nalogo primerna vprašanja staviti na podlagi učne knjige, in pa gledati dovolj na to, da bi se pravi pojmi o rečeh raztolmačili in da bi se pouk naslanjal vedno na znane pojme ter tako napredoval od znanih točk do manj ali celo neznanih pojmov. Tudi ni opozarjal svojih učencev na strokovno slovstvo, da bi se mogli pozneje sami dalje učiti in v isti stroki napredovati. Špendov je sklenil, da se hoče v svoji stroki temeljito izobraziti. Uglobil se je v katehetične spise slavnega Ignacija Smidta in Millerja, sam pa je bistro opazoval učinek svojega pouka in svojih učencev zmožnosti. Ko je vse upošteval, se je prepričal, da mora učitelj najprej pojme razložiti, torej na razum delovati, skrbeti, da si učenci dobro zapomnijo, kar so razumeli, in naposled delovati na voljo, da se po spoznanih resnicah tudi ravnajo. L. 1782. je prevzel Špendov ves pouk krščanskega nauka na dunajski normalki, poleg tega je pa učil katehezo tudi v bogoslovju. Pri tem pouku je opozarjal svoje učence na vse pridobljene izkušnje. Šolske preizkušnje so se tedaj vršile slovesno in javno. Občinstvo zlasti iz višjih krogov je z veseljem poslušalo Špendovove učence, in baron Swieten predsednik šolske dvorne komisije, je glasno odobraval pri vsaki preiskušnji uzorno izpraševanje. Celo tujci so prihajali poslušat lepe uspehe. L. 1785. je postal Jos. Ant. Gali višji šolski nadzornik za nemške šole, Špendov pa podvodja v generalnem semenišču. V tej službi pa ni jenjal poučevati katehetike, ampak je še nadalje predaval bogoslovcem ta predmet, doma pa z njimi ponavljal tvarino. Vsem voditeljem generalnih semenišč v Avstriji je bilo naročeno, naj pošljejo vsako leto po dva ali tri izmed najboljših bogoslovcev na Dunaj v praktični tečaj. L. 1788. je postal nadzornik Gali linški škof. Kdo naj pa pride na njegovo mesto? Boljšega pedagoga ni bilo od Špendova, zato je postal njegov naslednik in je upravljal ta znameniti posel dolgo vrsto let do 1816., ko ga je cesar Franc I. imenoval za dunajskega prošta. Poleg tega je imel še naslov: infulirani prelat, konsistorialni in c. kr. deželne vlade svetnik in vseučiliščni kancelar. Kot šolski nadzornik se Špendov ni le trudil za izboljšanje katehetskega pouka, marveč tudi za napredek v vseh drugih osnovnih predmetih. Skrbel je, da so prišli na normalko najboljši učitelji, ki naj bi bili za vse druge uzor; podpiral je pripravnike, da bi se izvežbali za izvrstne učitelje. Izkušal je vplivati tudi na druge kronovine. Lepe uspehe je dosegel tudi glede šolske discipline. Prepričan je bil, da učitelj najuspešneje deluje, če ga učenci ljubijo in spoštujejo. Kaj tacega si pa ni lahko misliti, če učitelj samo s šibo v roki skrbi za red in napredek. Ali se ne bodo otroci bali šibe, in s šibo učitelja? Ali se jim ne bo pristudil tudi pouk? Zmerno strahovanje je koristno; a če poje šiba vsako uro svojo pesem, to ne more koristiti niti redu niti ublaževanju mladih src. Zato je Špendov deloval na to, da se telesne bazni kolikor mogoče omejd. Dalje je odpravil polagoma sagansko metodo in podal učiteljem navodilo v aforizmih. Učne knjige za nemščino, naravoslovje, računstvo, geometrijo je spremenil in nadomestil z boljšimi, druge je pa dal popraviti, n. pr. stavbarstvo in zemljepis. Ker je bil prepričan, da je petje izvrstno vzgojno sredstvo in da je izurjenost v petju koristna in celo potrebna učiteljem zlasti zunaj mest, je predlagal, naj se vpelje za učiteljske pripravnike pouk v generalbasu. Mnogo zaslug si je pridobil Špendov zlasti pri novem šolskem načrtu za nemške šole (1804), ki je bil uveljavljen po vsej Avstriji z novim šolskim letom 1805. Ljudske šole so se poverile glede nadzorstva cerkvi. V vsaki deželi je bil šolski nadzornik kak kanonik, po dekanijah pa dekani. Vlada je bila namreč prepričana, da je prospeh ljudskih šol le tedaj mogoč, če sta cerkev in šola tesno združeni. Leta 1806. je izšel poseben šolski zakonik „šolski kodeks" imenovan, ki je uredil vse šolstvo. Tudi pri tem je naš Špendov sodeloval poleg dveh za našo deželo znamenitih mož; knezoškofa dunajskega grofa Hohenwarta, (rojen na Kolovcu 1. 1730., umrl 1. 1820.), in vladnega svetnika in šolskega poročevavca Avguština Gruberja, ki je bil pozneje ljubljanski škof (1816.—1824.) in je umrl kot knezonadškof solno- graški 1. 1835. Ta zakonik je izšel z naslovom: „Politische Verfassung der deutschen Schulen" 1. 1806. na Dunaju. Obveljal je do 1. 1868, torej dolgo vrsto let. Špendov je napravil tudi načrt za najpotrebnejše in najkoristnejše postave, ki so izšle za varstvo življenja, zdravja in imovine. To delo je nekoliko sam obdelal, nekoliko pa dekan Anton Hye. S to knjigo je hotel vdahniti mladim ljudem spoštovanje do pravičnih zakonov in ljubezen do vladarja. Knjiga je izšla leta 1823. naslovljena: Berilo za ponavljalne šole ali najpotrebnejše, kar mora vsakdo vedeti kot ud meščanske družbe. Prepričan je bil, da se bodo bolj daroviti in olikani posvetili šolstvu le tedaj, če jim bo zagotovljeno brezskrbnejše življenje, zato je ustanovil zavod za vdove dunajskih učiteljev. Špendov je deloval vplivno tudi v drugih strokah šolstva. Zlasti je dosegel, da je pričela delovati zaloga šolskih knjig, ki je znatno podprla šolski zaklad, ^.pendov je v priznanje te zasluge dobil letno nagrado 500 gld., katero je odklonil, ko je postal prošt. S previdnim ravnanjem je pomnožil katehetski zaklad od 11.500 gld. na 100.000 gld. Ta zaklad se je namreč uporabljal za darila med šolsko mladino in ono, ki je obiskavala krščanski nauk. Kot pisatelj Špendov ni samostojno ničesar znamenitejšega storil. Rajši je popravljal in zboljšaval knjige, ki so jih drugi spisali po njegovih nazorih in nasvetih. Njegova katehetična predavanja je neki učenec zapisaval in pozneje v tisku izdal, a zelo pomotno. L. 1838. je obhajal starček svojo zlato mašo. Cesar mu je tedaj (26. nov.) podelil viteški križ Leopoldovega reda. Spomladi 1. 1839. je odšel v Kirnberg in je tam dokončal tek svojega življenja 20. januarja 1840. Zasluge za po-vzdigo avstrijskega šolstva mu bodo ohranile hvaležen spomin v avstrijskem vzgojeslovju. Razmerje med učiteljem in ljudstvom. (Predaval na občnem zboru »Podružnice Slomškove zveze“ v Idriji Lavrencij Lah.) Kakšno bodi razmerje med učiteljem in ljudstvom? Odgovor na to vprašanje ne bode težaven, če vpoštevamo učiteljev poklic. Biti mora to razmerje prijateljsko in zaupno. Učitelj je namreč postavljen od države, da izvršuje pri mladini, česar starši ne zmorejo. Učitelj je staršem pomoč in nadomestek pri vzgoji otrok. Torej bo gotovo prijatelj staršev in razmerje njegovo s starši, z ljudstvom sploh, prijateljsko Ker starši prepuščajo učitelju to, kar jim je najdražje, svojo deco, ker je učiteljev vpliv odločilen za otrokovo časno in večno srečo, zato je neobhodno potrebno, da se tistemu, ki mu starši pošiljajo svoje otroke v vzgojo, zaupa, da je razmerje ž njim zaupno. Naj li izroče svoje dete tistemu, o katerem vedo, da še sam potrebuje pouka, ki nima potrebnih izkušenj? Naj li izroče mladino v vzgojo človeku, ki še sam nima trdnega značaja ali pa je naravnost neznačajen? To bi bila lehkomi-seljnost v najvažnejši reči, ki bi se ne dala opravičiti. Zato je prvi pogoj, da se učitelju brez skrbi izroči mladina, zaupanje vanj. Za svoj trud pa učitelj zasluži spoštovanje in hvaležnost. V vsaki župniji bi moral biti učiteljski stan, kar se tiče spoštovanja od strani ljudstva, vzporeden z duhovščino. Tadva sta najvažnejša faktorja za vzgojo mladine, zato bi moralo ljudstvo videti v obeh svoje največje dobrotnike. Kaj je vzrok, da razmerje po večini ni tako? Ljudstvo po več krajih učitelja gleda po strani in ga ne spoštuje; otroke mu pošilja, ker se boji kazni! Naravnost črti dostikrat ljudstvo učitelja, ali mu vsaj ne izkazuje ljubezni in hvaležnosti, ki jo po svojem stališču zasluži. Odkod to? Vzroke je iskati časih tudi med ljudstvom v njegovi omejenosti, nevednosti, kar je obžalovanja vredno. A večkrat je temu kriv učitelj sam. Vzroki so različni, jaz omenjam štiri glavne, ki so največkrat krivi slabega razmerja med učiteljem in ljudstvom. Ti so: premalo ozira v ljudskih šolah na ljudske potrebe, pogubni nazori med učiteljstvom, pomanjkanje idealnosti in zmisla za socialne dolžnosti. Gotovo je, da ljudske šole hočejo otroku podati že kar splošno izobrazbo. Samoposebi je to res lepo stremljenje, da bi tako tudi tisti, ki nimajo prilike obiskovati višjih šol, dobili in imeli splošno izobrazbo. Toda za otroška leta je ta tvarina preogromna, otrokov razum še ni sposoben toliko sprejeti in predelati, kar se mu nudi, starši, zlasti kmetski, ne vidijo v tem nobene koristi za dom, zato otroka ne podpirajo, končni uspeh je potem ta, da otrok dobi od vsakega nekaj, od vsega pa nič. Nazadnje se pa zgodi, da otrok, namestu da bi bil že kar cel učenjak, še brati in pisati ne zna. Pri nas pretežno obiskujejo ljudske šole otroci, ki ostanejo na kmetih ali stopijo v kako delo. A ravno tem šola premalo da. Zato ljudstvo šole ne spoznava za dobroto, ampak jo sm .tra za žrtev, ki jim jo država nalaga, državno šikaniranje. Zdi se mu, da mu otroke ponepotrebnem odtegujejo od dela in doma, zato v tistem, s katerim ima najprej opraviti, v učitelju, ne vidi dobrotnika, ampak sitnega mučilca. Otrok toliko časa zamudi v šoli, uspeh pa je dostikrat tako majhen, zato se ni čuditi, da se razmerje med učiteljem in ljudstvom poostruje. Resnica je, da naše ljudstvo ne mara protiverskega liberalizma; preveč je že spoznalo njegove pogubne sadove. Kdor s treznim očesom motri gibanje v naši deželi, mora priznati, da so le izjeme med narodom, ki se štejejo in imenujejo liberalce. Zato učitelj, ki se stavi v službo liberalcem, ljudstvu ni všeč. Zato takega učitelja ljudstvo ne ljubi. Učiteljski stan je samostojen stan. Šolstvo stoji v središču javnega življenja. Zato je učiteljstvo važen faktor in ima zaradi svojega kulturnega delovanja velik ugled. In zato je stanovska zavest pri njem opravičena. Uprav to izrablja liberalizem, da tira učiteljstvo v nepotreben in škodljiv boj zoper drug vzgojevalen faktor, zoper cerkev, češ naj se otrese njenega vpliva, ker le potem more in sme govoriti o svoji svobodi. Slika mu celo strašilo. In Zoper to strašilo učiteljstvo potem hiti v boj. Liberalni kolovodje ga pri tem izrabljajo v svoje namene, medtem ljubezen in spoštovanje do učiteljstva med ljudstvom gine. Dandanes duhovščina po veliki večini izpolnuje svojo dolžnost; dostikrat stori veliko več, kot je dolžna. To ljudstvo vidi in učitelja, ki je pri njenem delu ne gre ne le na roko, ampak se naravnost stavi ž njo v nasprotje, gleda po strani in ga začne mrziti. Karkoli človek dela, povsod potrebuje nekaj idealizma, ki navadnim stvarem, najbolj vsakdanjim opravilom vdahne življenje ter jim daje višjo vrednost. Ta idealizem ohranja človeku duševno svežost in prožnost ter veselje do dela; pri njem človek pozabi na težave in zapreke, ž njim si sladi trud, ki ga ima pri izvrševanju svojega opravila. In ta idealizem je učiteljskemu stanu potreben bolj kot komu drugemu. Vzgajati in poučevati mladino je jako težavno in naporno. Zakaj, to pač dobro veste. Da torej učitelj ne izgubi veselja do svojega stanu, da ne postane stroj, ki mehanično podaja učencem duševno hrano, tega ga obvaruje idealizem. Toda idealizem ni prazna iluzija, ki naj bi se ž njo učitelj mamil in varal. Opravilo učiteljevo je predvsem idealno, vzvišeno. Če ga primerjamo z opravilom drugih stanov, moramo reči, če je katero, je gotovo učiteljevo delovanje res nekaj lepega, vzvišenega, idealnega. Pokladati zrno naukov v srčno njivo, nagibati drevesce volje, da raste ravno in kvišku, je b;ez dvoma eno najlepših opravil med človeštvom. Dandanes idealizem gine iz učiteljskih vrst. V dokaz se sklicujem na njegovo stanovsko glasilo »Učiteljski Tovariš", ki piše, naj bo list „edino in samo delavnica, pomenkovalnica in vežbalnica denarnega stanja41 in naj je to „edino vprašanje". Dalje navaja list pedagoga Fiohlicha, da mora biti učitelj duhovit, genialen in poln misli, a pristavlja („Tovariš“), da bi pri sedanji plači bilo bedasto kaj takega tirjati od njega. Res je vsakemu delovanju treba razmerne materialne podlage, a to vprašanje ga ne sme oropati zadnje trohice idealizma. Ker gine idealizem izmed učiteljev, manjka pravega navdušenja, uspehi so manjši, ljubezen in spoštovanje staršev in učencev gine. Pozabiti ne smemo, da imetje in izobraženost nalagata tistemu, ki jih ima, dolžnosti. Kar sv. vera uči o imetju, da je tisti, ki ga ima, samo njegov oskrbnik, isto velja o duševnih zakladih. Kdor študira samo zato, da sam ve, da je pri njem izobrazba sama sebi namen, ta ne pozna svojih dolžnosti in ne ve, da je dolžan svoje duševne zaklade nalagati, da mu prineso obresti. Zato trdim z ozirom na učiteljstvo, da je dolžno dandanes, ko se je pojavila silna potreba organizacijskega dela, posegati vmes in aktivno pomagati ljudstvu, da pride tem potom do svojih pravic. Učitelj bi moral kot izobraženec sodelovati z lajiki in duhovščino, ki se trudijo, da potom zdrave organizacijo pomagajo ljudstvu do njegovih pravic Večina učiteljstva se je upregla v liberalni jarem, zato se odteguje sodelovanju pri organizaciji. Zato pa tudi gine spoštovanje in ljubezen do učiteljstva med narodom. Da postane razmerje takoj drugačno, kakor hitro učitelj popolnoma umeva in izvršuje svoj poklic, dokaz zato nam je spoštovanje, ki ga uživa med ljudstvom »Slomškova zveza“ in njeni udje. Naj bi duh, ki je pri teh vodilen, zavel splošno med učiteljstvom, potem bi razmerje med učiteljstvom in ljudstvom brez dvoma postalo tako, kakršno bi moralo bili — prijateljsko in zaupno in korist bi imeli od tega na vseh straneh. f Konrad Črnologar. Nemila smrt je posegla s svojo koščeno roko v našo sredo in si izbrala kot žrtev moža, ki je bil jako priljubljen povsod, kjer je deloval kot učitelj in vzgojitelj mladine. Rajni gospod učitelj Konrad Črnologar je bil rojen v gradu Peščenik pri Višnji Gori dne 21. novembra 1860. Oče njegov je bil gozdar kneza Auersperga. Kot otrok je najprej hcdil v enorazredno domačo ljudsko šolo, katero je s prav dobrim uspehom dovršil. Že majhen deček je kazal posebno nadarjenost za risanje. Nekoč si je od tete izprosil na posodo stotak. Sel je v sobo, ogledal si ga je natanko in začel bankovec prerisavati. Delo se mu je še precej posrečilo. Gez nekaj dni ga prinese v šolo in mesto da bi pazil, so mu misli in oči vedno uhajale k ponarejenemu bankovcu. Učitelj to opazivši, mu ga vzame, dečka pošteno ošteje in za trud, ki ga je imel z risanjem, mu da gorko —* zaušnico. No, od tistega časa je opustil podobne stvari, a lotil se je risati druge predmete, najraje je narisal kako cerkev ali kako drugo stavbo. Ob prostem času je kaj rad doma na obširnem grajskem dvorišču po načrtih, katere si je bil prej izdelal, postavljal in zidal iz kamenčkov gradove in cerkve, da, celo majhen vodovod si je bil napravil v neko tako stavbo. Ker so bili starši revni in so plačevali že za starejšega brata, ki se je šolal v Ljubljani, ni imel Konrad dosti upanja, da bi se mogel dalje izobraževati. Ta misel ga je močno žalostila. Poguma pa le ni zgubil. Z vso močjo ga je vleklo v mesto. Najprej je šel k Ničmanu učit se knjigovešlva. V obrtni nadaljevalni šoli se je seznanil s prof. Levcem in prof. Jurijem Kozino, ki sta pridnemu dečku posojevala knjige. Izučivši se knjigoveštva, namenil se je iti na c kr. pripravnico, a ni imel zahtevanega šolskega izpričevala za VI. razred. A, ker je imel brihtno glavico, sprejeli so ga, po posredovanju blagih dobrotnikov, za poskušnjo v V. razred. Dovršivši v petih letih pripravljavni razred in štiri leta pripravnice, je naredil meseca junija 1883. maturo z dobrim uspehom za šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom, ter dobil začasno drugo učiteljsko mesto na dvorazrednici v Velikem Gabru Meseca maja 1887. je prestal izpit sposobnosti za ljudske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom in tudi sposobnost poučevati veronauk v ljudskih šolah — z odliko. Meseca septembra 1887. je postal stalen tretji učitelj na štirirazi ednici v St. Vidu poleg Zitičine, kjer je deloval štiri leta, dokler ni šel meseca decembra 1891. za drugega učitelja na trirazredno šolo v Šmarje pod Ljubljano, kjer je ostal do — svoje smrti. Poleg učiteljske službe, katero je vestno in natančno opravljal, pečal se je z domačo zgodovino, osobito umetnostnih in stavbenih spomenikov. Ko je 1. 1890. predložil več zgodovinsko-umetnostnih spisov visoki c. kr. osrednji komisiji za ohranitev umetnostnih in stavbenih spomenikov na Dunaju, imenovala ga je ista svojim dopisujočim članom, kakršni so bili izmed Ijudsko-šolskih učiteljev samo trije v našem cesarstvu. L. 1893. je vodil prazgodovinska izkopavanja na Magdalenski gori poleg Šmarija. Svoje spise je objavil ponajveč v „Mitteilungen der k. k. Central-Com-mission in Wien“, v „MitteiIungen des Musealvereines" etc. in v „Izvestjih muzejskega društva". — Kot dopisnik omenjene komisije si je nabral mnogo zaslug za raziskavanje cerkvene zgodovine in cerkvenih umetnin. Kot učitelj je bil skrben in vesten v svojem poklicu. Ker mu pri obilnem delu v šoli ni preostajalo mnogo časa čez dan, delal, raziskaval, pisal in risal je pozno v noč. In ko je po vasi že vse mirovalo, je rajni Crnologar še bdel in delal v svoji sobi. Bil je mož blagega srca vsakemu je pomagal. Kmetom je spisoval vsakovrstne prošnje, delal jim črteže; v vseh težavnih zadevah so pri njem iskali pomoči in sveta. Občeval je rad z ljudmi, zato so ga radi imeli v svoji sredi, ker jim je kot zgodovinar pravil vsakovrstne zanimivosti. Bil je plemenit značaj, posebno usmiljen je bil do revežev, siromaka ni pustil praznega iz hiše, tudi takra^ ne, kadar je šlo trdo za denar, katerega je veliko porabil pri svojem delu kot konservator. Neutrudljiv je bil v svoji stroki. Ker ni rad zamujal šole, je ob prostih dneh porabil priliko in šel risat in raziskavat znamenitosti po Kranjskem. Veliki ponedeljek je šel, poslan od centralne komisije, na Belokranjsko. Po poti se je prehladil, v sredo je prišel bolan domov in v petek je umrl. Premalo smo poznali moža, premalo smo ga cenili, ker ni dosti govoril o sebi; bil je jako skromen, a njegovi spisi in črteži pričajo o njegovem delovanju. Kako je bil priljubljen, pričale so solze ne samo v očeh šolarjev in žensk, tudi trdni možje so za njim jokali kot otroci. Pogreb je bil sijajen, udeležila se ga je z malimi izjemami skoro vsa fara. Počastili so ga prijatelji in tovariši iz daljnih krajev in s tem priznali, kako visoko ga cenijo. Črnologar je bil krščanski mož, ki se je dobro zavedal svojih dolžnosti, ki ni tajil svojega prepričanja in se ni sramoval očitno pokazati svojega mišljenja. N. v m. p.! T. Sk. Marsikaj nepotrebnega pri računstvu. % Že naš nepozabni Slomšek je zapisal besede: »Poiščite in izvolite pred drugimi take reči, katere so mladini naših krajev in naše dobe koristnejše." Uprav pri računstvu pa, ki je za vse življenje človekova posebne važnosti, se otroci pogosto uče in mučijo z računi, katerih v življenju ne bodo nikdar potrebovali in jih skoro gotovo nihče ne potrebuje. Zato se je zlasti v novejšem času pri okrajnih konferencah že mnogo razgovarjalo, kako bi bilo preurediti tudi računski pouk, da bi sc olajšalo učiteljevo delovanje, pri vsem tem pa dosegli povoljnejši uspehi v tem predmetu, kakor pa se dosezajo doslej. Prvi korak k zboljšanju računskega pouka v slovenskih ljudskih šolah je naredil g. piof. A. Černivec s svojima računicama za prvo in drugo šolsko leto. Ker je „Slov. Učitelj" že v minolem letu priobčil kratko oceno o teh računicah, zato ne bom tu dalje o tem govoril. Uverjen sem, da bode g. prof. Černivec, ko bode sestavljal računice za višje oddelke, izpustil tudi tu vso ono navlako, ki pouk v računstvu le otežuje, a nima za praktično življenje nikakega pomena. Zato pa sledeče opazke ne veljajo njemu, temveč le mojim cenj. tovarišem in tovarišicam, ki bodo morali gotovo še nekaj let poučevati po sedanji Močnikovi računici. Mnogo se je že govorilo in pisalo o u'omkih v ljudski šoli. Koliko težav prizadevajo učiteljem in učencem ! Saj je še vsem v spominu, da smo pred nedavnim časom mučili še celo začetnike z njimi. Z upeljavo Černivčeve računice je sicer prenehalo to mučenje prvencev, a v višjih razredih in oddelkih delajo še vedno mnogo sitnosti in težav prav tako učitelju kakor učencem. Olajšali pa bodemo sebi in učencem to za praktično življenje ne posebno važno tvarino, ako bodemo izpuščali vsaj naloge, kakoršnih v življenju nikdar in nikdo ne potrebuje, in jih nadomestiti z drugimi bolj praktičnimi. In v sledečih vrsticah hočem podati nekaj takih nalog, posnetih iz Močnikove računice, ki naj mi služijo kot dokaz, da je v imenovani računici res marsikaj, kar lahko z mirno vestjo prezremo. V navadnem življenju nikdar ne potrebujemo računov, kakoršni so v sledečih nalogah: »Koliko minut je -f-» ~i Ta“ • • • ure?“ ali pa: ^Matevž je 15'/4 leta star, Janez je 6 ‘v, let mlajši; koliko je star Janez?“ Še bolj nesmiselna je naloga: „ Koliko ur, minut in sekund je ~ dni ?“ Kdo pa računa s polovicami, četrtinami, petinami kron? Nihče; in vendar imamo v Računici naloge, kakor sledeče: „Nekdo prihrani na dan po -4- K; v kolikih dneh prihrani 18 K?“ ali pa: „ \ hi mleka velja 12 —1— (!) K; koliko velja 1 hi. ?“ Za Boga, kdo neki računa na osmine krone? Tudi pri raznih merah skoro vedno lahko pogrešamo ulomke, ker jih v življenju le redkokedaj potrebujemo; a vendar dobimo v naših Računicah mnogo takih nalog s prav neukretnimi ulomki. Le nekaj zgledov: »Prvi stolp je 47m visok, drugi 15m nižji; kako visok je drugi?“ Ali ni smešna, ker protinaravna, delitev metra na dvanajstine in tretjine? —„Gospa potrebuje na dan po 3'/, dkg kave; doklej je bode imela kg}“ Zakaj nepotrebno mešanje dkg in kg lc zaradi ulomkov, katerih se ne poslužuje niti trgovec, niti kupovalec? In dalje: »Neki kmetovalec ima naslednja zemljišča: njiv 6 ha 58 -f- a, vrta 8 a, travnikov 3 ha 46:,/4 a in gozdov 8 ha. 34 a; koliko je vse njegovo posestvo ?“ Niti inženirji ne računajo s takimi ulomki; mi pa naj mučimo mladimo s tem ? Navedel sem le nekaj zgledov; kdor jih pa želi še več, odpre naj Močnikovo računico, II. in III. stopnjo, in našel jih bo v obilici, pa ne samo v poglavju o ulomkih, temveč tudi drugod. Da pa take naloge, ki niso zajete iz življenja, ne koristijo mnogo, je več kakor jasno. Namen ljudske šole je pa edino le pripravljati mladino za praktično življenje, saj že Slomšek piše: „Že odrasle otroke je treba seznaniti z vsemi potrebnimi rečmi, katere jih čakajo v prihodnjem javnem življenju, da bode šola deci modra priprava za javno delavno življenje." In Diestenveg pravi: „Vse, česar se uči, mora biti tako, da more koristiti neposrednje človeškemu duhu ali življenju človeškemu.11 Zato proč z vsem, kar je protinaravnega, ker nima za praktično življenje nikake koristi! Le iz življenja za življenje! R. Iz logaškega okraja. „Slov. Učitelj" je že v zadnji številki naznanil, da je na dnevnem redu okrajne učiteljske konference logaškega okraja tema: »Risanje v ljudski šoli z ozirom na zahteve sedanjosti." Nedavno so pa dobila vsa šolska vodstva tega okraja dopis c. kr. okr. šol. sveta, s katerim se učiteljstvo opozarja na knjige, ki se bavijo s tem predmetom, in po katerih naj bi se sestavili tudi referati za konferenco. Nasvetovane knjige so sledeče: i.) Prang, Lehrgang fiir die kunstlerische Krziehung. Ausgabe des Vereines deutscher Zeichenlehrer. Verlag A. Mtlller-Frobel-haus, Dresden, Preis i i Mark. 2.) Karl NValter, Die Neugestaltung des Zeichen-unterrichtes. Verlag von Otto M a i e r, Ravensberg, Ulm, Preis o'8o M. 3.) Kul-strunk, Dreimonatlicher Lehrgang fiir das Zeichnen an Volksschulen. Verlag des Salzburger Lehrervereines. Preis \’2,o K. 4.) Iliersche, Zeichenlehrer und ausge-fiihrtc Lehrplilne fiir das freie Zeichnen im ersten, zweiten und dritten Schuljahre. Kger 1902, Preis 170 K. 5.) Jos.Schmo-ranzer, Prostoročno risanje Pedagoški letopis, 1901 in 1902 6.) J. Marin, Das Zeichnen in der Volksscluile, Marburg. Preis 4 K. Vse te knjige skupaj veljajo nekaj nad 25 K. Vse hvalevredna je bila misel okrajnega oziroma deželnega šolskega sveta, da je nasvetoval učiteljem one dobre knjige, iz katerih se lahko pouči o najnovejših zahtevah glede risanja Toda še bolj potreben bi bil pa dodaten nasvet, kje naj učiteljstvo dobi denar, da si vse te knjige nakupi. Da bi si vsak učitelj sam kupil te knjige, ni mogoče niti misliti; da bi jih kupil krajni šolski svet za učiteljsko knjižnico, tudi ne verujem. Če jih pa učitelj ne bo prebral, potem pa tudi svojega referata gotovo ne bo tako izdelal, da bi ugajal tistim, ki so te knjige nasvetovali. Torej učitelj, kupi si knjige ali pa bodi že naprej uverjen, da tvoj referat ne bo povoljno izdelan! Take neprilike pa bi se lahko odstranile, ako bi se referat o enem predmetu izročil le nekaterim učiteljem, a referat o drugem predmetu zopet drugim učiteljem, kakor se je to letos zgodilo v Ljubljani. (Gl. „Okr. učit. konferenca za slovenske ljudske šole v Ljubljani." Op. ured) Obravnavalo se bo o šesterih predmetih in za vsak predmet so izbrani posebni poročevalci, po 5—7 za en predmet. Kako naj bi se tudi referat logaškega okraja izročil le nekaterim učiteljem in sicer skupaj ali v bližini bivajočim; n. pr. učiteljstvu Gorenjega in Dolenjega Logatca, ali pa učiteljstvu iz Cirknice, Rakeka in Unca, ali pa onemu iz Idrije in Spodnje Idrije itd. Ti, ki blizo skupaj Dopisi. bivajo, bi se lahko večkrat sešli in bi skupno prerešetavali dano nalogo ter jo gotovo povoljno rešili. Nasvetovane knjige bi pa kupila okrajna učiteljska knjižnica ter jih dotičnemu odseku dala na razpolago. Pri sedanjih razmerah, ko mora pa vse učiteljstvo tega okraja izdelati nalogo, bi nam pa ne bilo dosti pomagano, ako bi tudi okr. učit. knjižnica kupila nasvetovane knjige, ker bi istih tako vse učiteljstvo ne moglo dobiti v roko. Z dežele. Dopis „ Premalo . . .“ je izzval odgovor. Gospod P. sicer pripoznava potrebo preosnove ljudske šole, a zraven dostavlja pomislike, kakor: do gotove meje; ljudska šola ni univerza, da bi se v ljudski šoli priučili umnemu kmetovanju itd. ... je nemogoče Rad bi poznal učitelja, ki bi vse imenovane predmete obvladal, za strokuvno izobrazbo potrebujemo strokovnih šol, vse drugo je polovičarstvo0 itd. „Ljudska šola ni univerza". Ker ni univerza, zato ravno potrebuje korenite preosnove! Kdor koliČkanj pozna ljudsko šolstvo, ve, da je ljudska šola neka pri -pravljavnica za srednje šole. (Nekateri učitelji n. pr. ljubljanski pa odločno zanikujejo, da bi bila ljudska šola pripravljavnica za srednje šole. In prav zato zahtevajo za gimnazije in realke posebnih pripravljalnih tečajev. Op. ur ). In ravno to je ona coklja, ki nam dela preglavico. Če pregledujemo ljudske - šolsko čitanke, najdemo v njih toliko nepotrebne navlake, da je groza! Ves današnji pouk se preveč spušča v posameznosti. Premalo sc upošteva rek: non multa — sed multum! Ljudski šoli ne sme biti namen abstraktna znanost, ampak spoznavanje in razumevanje stvari v njih medsebojmi zvezi, razumevanje njih pojavov v naravi in v življenju. Nič bi se ne smelo učiti zgolj radi stvari same, kar se pa dandanes dogaja. Vsak košček znanja naj služi za podlago daljnjemu razumevanju in uglabljanju. In koliko se greši proti temu v ljudski šoli, to nam izpričujejo ljudsko šolske č.tanke; človek misli, da so sestavitelji istih smatrali ljudsko šolo za del univerze! Le poglejmo, kako se obravnava zemljepisje v ljudski šoli! Sami dolgi opisi, v katerih je nebroj takih stvari omenjenih, ki nimajo za razum in srce nikakega pomena. Kakšne vrednosti je vendar za prihodnjega delavca ali kmeta, če ve, da ima mesto Meka mošejo z 19. vrati in 7. minareti {! Kakšne važnosti je, če ve ljud-sko-šolski učenec, kdaj da so v Trstu kolodvor sezidali.-' Kolikega vzgojnega pomena je, če zna učenec naštevati tržaške ulice, kakor: nBarierra vechia“, „del Torrento“, „Corsia Standion", „akvedukt“ itd. Tudi se mi zde neumestni predolgi opisi gor, rek, mest itd., z vsemi po-sameznostimi! Iz zgodovine morajo učenci znati posamezna zgodovinska dejstva pred Krist, in po Krist. Učiti sc morajo o križarskih vojskah, o tridesetletni vojni; znati morajo dan rojstva in smrti posameznih cesarjev, kraljev, vojskovodij itd. Koliko nepotrebnega gradiva, ki samo spomin obtežuje; kajti otroci to priučeno snov kmalu pozabijo, ko iz šole izstopijo. In prirodopisje! Zopet sami dolgi opisi. Zraven tega pa še opisi divjih, tujih živalij! Živali, kakor tudi rastline, se opisujejo od gobca do repa, oziroma od prašne nitke do najtanjše koreninice ! In vendar zna vsak kmečki otrok ločiti, še predno v šolo vstopi, konja od krave ; vsak kmet pa pšenico od rži, ne da bi se bil o tem v šoli učil. Nehote se spominjam do-godbice, ko je profesor kazal učencem pšenico za rž, a ga je nekdo na tihem opomnil na pomoto! - 8,1 — Torej! Kdor hoče pripoznati, bode pripoznal, da bi bilo brez vse škode, če izgine iz naših ljudskih šol vse tako nepotrebno gradivo, a na isto mesto naj se vpletejo beril ni sestavki, ki bodo bolj služili praktičnim življenskim potrebam, a obenem tudi bolj vplivali na razum in srce. „Da bi se priučili umnemu kmetijstvu, je nemogoče.54 Res je to, a podlago umnemu kmetijstvu bi lahko šola nudila. Umnega kmetovanja se nauči še le v praksi. „Rad bi poznal učitelja . . .“ Gospod P.! Učitelji se učijo kmetijstva na učiteljišču, kar pa seveda še ne zadostuje. Tudi tam je potrebna preosnova, in sicer taka, da bode ljudskim učiteljem odprta pot tudi na univerzo. „Za strokovno izobrazbo nam je treba strokovnih šol." Da, resnica je to! V strokovnih šolah bi se kmetijstvo gotovo uspešno poučevalo. A istemu smotru bi tudi lahko ljudske šole nekoliko bolj služile, kakor služijo dandanes To je moje prepričanje! (Polemiko zaključujemo s pripombo, da se nazori g. pisatelja strinjajo z zahtevami, ki so jih izjavili kmetski poslanci že v državnem in raznih deželnih zborih. Op. ur.). Iv. Štrukelj. Šolske Učiteljske i/.premetnbe. Iz zdravstvenih ozirov je dobil daljši dopust nadučitelj g. Jernej Černe v Šmartnem pri Litiji. Nadomeščal ga bode učitelj gospod Karol Piki. Za suplentko na isti šoli je imenovana učiteljica ročnih tlel gospodična Marija Meško v Litiji. Nadučiteljem v Preski je imenovan učitelj g. Ivan Kiferle v Naklem. Nadučitelj gosp. Mihael Bergant je prestavljen iz Št. Vida pri Vipavi v Sostro. Provizorični učitelj g. Ludovik D e r m e I j v Grahovem je imenovan definitivnim. Provizoričnim učiteljem na Homcu je imenovan dosedanji suplent na ljudski šoli v Gorenjih Pirničah g. Friderik Praprotnik. Dopust je dobil nadučitelj na deški ljudski šoli v Kamniku g. Ivan Okorn, začasno vodstvo te šole je poverjeno učitelju g. Ignaciju Tram te tu. Za suplentinjo na isti šoli je imenovana gdč. Marija Novak. — Provizorični učitelj g Fran babine v Čatežu pri Krškem je imenovan provizoričnim učiteljem na Jese nicah Poverjeno mu je tudi poučevanje pri Sv Križu. Z;i prov. učiteljico na Ijiul- vesti. ski šoli Fara-Vas je imenovana gdč. Marija Blazni k. Namestil učiteljice gospodične Amalije Sed la k, ki je zaradi bolezni na dopustu, pride na Mirno za učiteljico gdč. Marija Kastelic. Učiteljska kandidatinja gdč. Josipina Muc je imenovana za provizorično učiteljico na ljudski šoli v Št Rupertu. Na Radovico pride za učiteljico gdč. M. Bučar. — Za nadučitelja na nemški šoli na Laškem je imenovan g. Josip Ser ne c, učitelj v Lipnici; za nadučitelja v Novi Štifti ondotni učitelj gosp. Ivan Kelc; za učitelja v Središču ondotni provizorični učitelj gosp. Anton lir en; za učiteljico na nemški šoli na Laškem gdč. Izabela Sark, učiteljica v Vuhredu. Za okrajna pomožna učitelja sta imenovana za okraj Radgona g. Fran Schmidt; za okraj Slovenji Gradec g. Alojzij Jankovič. Dovoljenje, da se smeta poročiti, sta dobila učitelj gospod V. Isda in učiteljica gdč. Katarina Vogrin. Za nadučitelja v Gotovljah je imenovan nadučitelj g Fran Brinar. Na isto šolo je premeščena za učiteljico tudi niegova soproga gospa Matilda B r i n a r- Vidmajer. Za učitelja v Dolu je imenovan provizorični učitelj g. Mihael Roš; za učitelja v Kostrivnici ondotni provizorični učitelj g. Ignacij Cukl; za učiteljico v St. Jurju ob Taboru ondotna provizorična učiteljica gdč Matilda Draga t i n ; za učiteljico na Gomilskem on-dotna provizorična učiteljica gdč, Julija Miklič; 7.a učiteljico na dekliški šoli v Slov. Bistrici ondotna provizorična učiteljica gdč Ljudmila Schreiner in za učiteljico v Studenicah ondotna suplentka gospa Amalija Vobič-Dernovšek. — Učitelj Janez Glančnik je prestavljen iz Smarjete pri Velikovcu v Trbiž. Iz .šolske službe je stopila učiteljica, gospodična Ela Tavčar v Hodišah. Okrajna učiteljska konferenca za novomeški okraj bo letos dne 14. julija v Šmihelu pri Novem mestu. Poleg običajnih točk so na dnevnem redu sledeče teme: 1. Podrobni učni načrt za ponavljalne šole na eno-, dvo-, tri- in štiriraz-rednih ljudskih šolah. Poročevalca: za dečke g. Spetzler, učitelj v Trebnjem, za deklice gdč E. 1) e v, učiteljica ravno-tam. 2. Metodična obravnava berilne vaje „Gad“. To nalogo morajo izdelati vse učne moči tega okraja. — Na dnevnem redu je tudi volitev dveh zastopnikov v deželno učiteljsko konferenco. Učiteljski lerialni kurzi dunajskega vseučilišča bodo letos Beljaku od (S do 27. avgusta. Okrajna učiteljska konferenca za slovenske ljudske šole v Ljubljani bo dne 16. junija t. 1. Poleg običajnih točk so na dnevnem redu sledeči referati: „Podrobni učni načrt za petje v ljubljanskih osemrazrednih ljudskih šolah (od 1. do