svojim zgodnjim odhodom literarni erudit in zavestni varuh domačih slovstvenih izročil. Kdor je imel prijetno priliko poznati osebno tega češkega Sainte-Beuva, kakor ga primerja H. Jelinek v svoji »Histoire de la Litterature tcheque«t je ohranil v toplem spominu njegovo majhno, čokato, z energijo kar prenapolnjeno figuro. Iz velike glave sta skozi nemirne oči, ki so se na hipe zapičile v človeka kakor da bi mu hotele prebrati z obraza zadnjo skrito misel, izžarevali inteligenca in življenjski elan. Na svojih literarnih poteh po Češkem sem ga bil obiskal pomladi leta 1936. v njegovem brnskem seminarju. Pripovedoval mi je o svojih vtisih iz slovenske poezije, ki jo je poznal samo po vrhovih. V tem razgovoru se je živo zanimal za delo prof. Prijatelja. Pozneje mi je nekajkrat pisal iz svojega podeželskega Tuscula v Proseči na Češkomoravski visočini, kamor se je rad zatekal z množico novih in starih knjig. Bil pa je več kakor človek knjige, sodobnik »papirnate civilizacije«: bil je človek duha v antičnem, večnem smislu. Z njim ni ovdovela samo češka slovstvena kritika in literarna zgodovina; največji udarec je njegova smrt zadala moravskemu kulturnemu krogu, posebej še njegovemu središču Brnu, čigar slovstveno tradicijo in duhovni pomen je Arne Novak tako odlično orisal v knjigi »Duch a narod«. Moravski slovstveni regionalizem je vzbudil posebne simpatije tega enciklopedičnega znanstvenika in znanstveno delujočega pesnika-umetnika, ki se je opajal z vsem, v čemer je čutil prvinsko silo duha in zemlje. Kot kritik in brnski vseučiliščni profesor je rad podpiral regionalne težnje. Umreti je moral v času, ko se narod vrača k svojim koreninam in ko mu na razvalinah tolikih iluzij ostajajo predvsem tisti »zvonovi domačega kraja«, ki so imeli prav v Arneju Novaku svojega vdanega zvonarja. Opomba: O Arneju Novaku, njegovem razvoju, delu in pomenu, zlasti pa o smislu njegovega tradicionalizma, je priobčil Ljubljanski zvon 1933 na str. 262 esej pokojnikovega učenca Rajmunda Habfine »Apostol češkega tradicionalizma«. V istem letniku je B. Borko prevedel Novakov esej »Narodni pomen Otokarja Bfezine«. V dnevnem tisku sta izšla članka B. Borka: »Pri Arneju Novaku v Brnu« (Jutro, 25. junija 1936); »Duh in narod« (Jutro, 27. novembra 1936). PUŠKIN IN SHAKESPEARE ODLOMEK IZ ŠTUDIJE — BRAT K O KREFT Gledališče in dramatika sta Puškina privlačevali že od mladih nog. Z razmerami v takratnem ruskem gledališču nikakor ni bil zadovoljen. Uprla se mu je tudi okostenelost ruske dramatike, ki je epigonsko tavala za tujimi, zlasti francoskimi vzori. Ko se je odločil, da napiše tragedijo »Boris Godunov«, se je zavedal, da bo moral svojemu delu tudi teoretično pripraviti pot v rusko gledališče in literaturo, če bo hotel uspeti. Vestno se je zato pripravljal na uvod, ki ga je hotel napisati k »Borisu Godunovu« in v katerem je nameraval za razvoj ruske dramatike opraviti lessingovsko delo dramaturga in dramatika. Zel ni uvoda spravil do zaključne oblike, toda 76 ohranili so se številni zapiski, pisma itd., v katerih je obilo tistih misli, ki jih je hotel uveljaviti v svojem uvodu. To precej veliko gradivo sestavlja najbistvenejše fragmente nenapisanega uvoda. Pri iskanju novih poti za rusko dramatiko, predvsem za rusko narodno tragedijo, ki jo je hotel ustvariti s svojim »Borisom Godunovim«, se je nujno moral ustaviti pri Shakespearovih delih. V borbi zoper okostenelost francoskega in ruskega klasicizma mu je prišla Shakespearova dramatika nalašč kot zaveznica — podobno kakor nemškim romantikom. Vendar je med njimi velika razlika. Nemci so se res borili za romantično tragedijo, medtem ko se je Puškin boril že za realizem, čeprav te besede ni nikoli uporabljal. Zato se tudi njegovo pojmovanje Shakespeara razlikuje od nemškega. Puškin razlaga Shakespeara realistično, ker je to njegovemu umetniškemu bistvu pač boljše ustrezalo. Iz vsega dramaturškega gradiva se jasno vidi, da ni le kot dramatik predhodnik in utemeljitelj realizma v ruski dramatiki, temveč, da ga je tudi v svojih dramaturških zapiskih teoretično pripravljal. Naravnost simbolično pa se je njegova vez z ruskim realizmom pokazala pozneje, ko je odločilno vplival na postanek Gogoljevega »Revizorja«. Glavne osnutke za predgovor sestavljajo tri pisma N. N. Rajevskemu. Prvo pismo je napisal v francoščini konec julija 1825. 1. v vasi Mihajlovsko, kjer je živel v pregnanstvu. Pismo je izraz njegovega prvega in velikega navdušenja za Shakespeara, čeprav niti tukaj popolnoma ne prelomi zaradi njega s francoskim klasicizmom, kakor so to storili nemški romantiki (Schlegel). Ze v njem se vidi, da hoče hoditi svoja pota, dasi še ni razvidno, kam bo krenil. Jasneje se to pokaže šele v drugem pismu, kjer Shakespeare ni več središče njegovega zanimanja, temveč vprašanje, kaj je romantična tragedija, ki si jo je Puškin predstavljal čisto drugače, kakor oficialna ruska in nemška romantična struja. Drugo pismo, ki bi ga naj napisal v marcu-aprilu 1827. 1. v Moskvi, ni resnično pismo N, N. Rajevskemu, temveč je le fingirana oblika za članek odnosno za uvod k »Borisu Godunovu«. Shakespearu posveča tu le tretji odstavek: »Trdno preverjen, da potrebujejo zastarele oblike našega gledališča pre-obličitve, sem zgradil svojo tragedijo po sistemu našega očeta Shakespeara in mu žrtvoval na njegov oltar dve klasični enotnosti ter sem komaj ohranil poslednjo. Razen te proslule trojnosti je še enotnost, katere francoska kritika niti ne omenja (ker verjetno ne predvideva, da je mogoče osporavati njeno neobhodnost) — enotnost sloga — tega četrtega pogoja francoske tragedije, katerega je prosto špansko, angleško in nemško gledališče. Vi čutite, da sem tudi jaz sledil tako zapeljivemu primeru.« To je vse, kar omenja Puškin v drugem pismu v neposredni zvezi s Shakespearovim imenom, še tu omenja njegovo ime le v prvih vrstah, medtem ko govori v zadnjem stavku že o skupnem primeru nemške, angleške in španske dramatike, to je o mešanem stilu, o stihih in prozi, bržkone pa je tudi mislil na komične in tragične elemente. O kakšnih notranjih posebnostih Shakespearovega sistema tudi tukaj ne govori. Zato se mi zdi važno poudariti njegovo izpoved v prvem stavku, ko pravi, da je zgradil svojo tragedijo po Shakespearovem sistemu. Gre torej za dramaturško, tehnično stran sistema, ne pa za značilne notranje posebnosti, n. pr. za duh, ki veje iz Shakespearovih tragedij. Opozarjam na to na tem mestu že zaradi tega, ker bomo od drugega pisma dalje našli vedno več elementov Puškinovega svojstvenega pojmovanja romantike, ki so se končno zlili v realizem. 77 V sledečem odstavku še govori o aleksandrincu: »Kaj bi bilo še reči? Spoštljivi aleksandrinski stih sem zamenjal za pet-stopni beli; v nekaterih prizorih sem se ponižal celo do zaničevane proze, svoje tragedije nisem razdelil na dejanja — in že sem mislil, da mi izreče občinstvo veliko zahvalo.« V teh dveh odstavkih nam Puškin na zelo kratek način prikaže zunanje oblike Shakespearovega dramatskega sistema, zaradi katerega je žrtvoval za klasicistično dramatiko tako neobhodno enotnost časa in kraja, poleg tega pa izpove, da je komaj ohranil enotnost dejanja. Največjo pozornost posveča četrti enotnosti francoske klasicistične tragedije, ki je prav tako ni upošteval, to je enotnosti sloga, h kateri spada po mnenju klasicistov aleksandrinec, brez katerega si tudi v Rusiji niso mogli predstavljati prave tragedije. Vzvišeni in zanosni govor v aleksandrincih je bil od Sumarokova dalje najvišji ideal ruskih dramatikov. Puškin se je predrznil ne upoštevati ga in ga celo zamenjati s petstopnim nerimanim jambom in prozo! Iz citiranega odstavka se čuti njegova ironija, s katero govori o aleksandrincu, ko samemu sebi pravi, da se je ponižal do belega stiha in do proze! V njegovi ironiji je skrit protest proti preživelemu aleksandrincu. Raje se je ponižal, kakor pa da bi na hoduljah hodil po ritmu aleksandrinca. Zaverovanost vanj je bila v ruskih gledaliških krogih tako velika, da je še 1. marca 1826. izdalo ravnateljstvo imperatorskih teatrov odlok, v katerem pravi: »V bodoče ne sprejemamo tragedij, ki so pisane v svobodnem belem stihu, kajti taka pesnitev, ki je podobna zmerni prozi (prose cadancee), to je slabši prozi, ne samo, da se ne sklada z dostojanstvom tragedije, temveč je ni mogoče trpeti v nobenem dramatskem delu.« (56.) Odlok zgovorno priča, kako daleč je šla v Rusiji borba zoper romantično dramo in njeno dramaturgijo, obenem torej tudi zoper Shakespeara, saj spada osovraženi beli stih, ki ga pogosto izmenja proza, v njegov sistem. Ravnateljstvo imperatorskih gledališč je bila najvišja, visoko zaščitena carska kulturna in umetniška ustanova. Njegov odlok je pomenil toliko kakor kakšna policijska odredba! Puškin se ji je uprl — raje je sledil očetu Shakespearu. Kdo bi se temu čudil? Genij je sledil geniju! Čuditi se je le ravnateljstvu imperatorskih gledališč, Puškin pa zasluži priznanje tudi zaradi svojega poguma in odločnosti, da je ta korak napravil. Zanj ga je opogumil Shakespeare. Že s tem je tvegal neuspeh svoje tragedije. Če bi nasprotniki ničesar drugega ne našli v njej, ko samo petstopni jamb in prozo, bi bilo takrat za odklonitev dovolj. Toda Puškin jim je nagromadil še več nevšečnosti. V drugem pismu omenja Shakespeara samo enkrat, medtem ko ga je v prvem imenoval šestkrat. V čem je važnost te razlike? Prvo pismo je pisano 56 A. N. Glumov: Proiznesenie stiha »Borisa Godunova« v zborniku »Boris Godunov« A. S. Puškina v ured. K. N. Deržavina str. 164. — Isto sezono so odklonili tragedijo »Hedviga in Jagela« Korzakova, ker je bila pisana v belem stihu. V osnutkih za predgovor iz leta 1829. meni Puškin, da je prvi uvedel beli stih v rusko tragedijo Kuchelbecker v »Arhivjanih«, ki pa v celoti niso izšli. Odlomek je prinesla 1824. 1. »Mnemozina« (Puškin o literature (Bogoslovski) str. 163, 512). Francoski pentameter s cenzuro po drugi stopici je deloma uporabil tudi A. A. Žandr (1780—1873), prevajalec Racina, prijatelj Gribojedova, Katenina in Šahovskega, v svoji tragediji »Venceslav«, katere vprizoritev pa je cenzura prepovedala (ibd. st. 512). 78 v ognju prvega navdušenja, ki ga je izzvalo v njem branje Shakespearovega dela. Zato ga kljub nekaterim primerom ne razlaga toliko, kolikor se navdušuje zanj. V drugem pismu mirno ugotavlja, zakaj se je odločil napisati svojo tragedijo po njegovem sistemu. Prvotno navdušenje se je poleglo, zamenjalo ga je trezno premišljevanje in stvarno ugotavljanje, zakaj to tako,. zakaj ono drugače. Težina tega pisma sploh ni več na Shakespearu, temveč na uvodu k »Borisu Godunovu«, ki naj služi kot komentar njegovega dela in kot izpoved njegovega nazora o tragediji. Še vedno gre borba za romantično tragedijo in za njeno pravilno tolmačenje. Uverjen je, da je napisal »resnično romantično tragedijo«, kakor pravi na koncu četrtega odstavka, ker je stremel po tem, da bi čim bolj verno »prikazal osebe, čas, zgodovinske značaje in dogodke.« Mislil je, da se njegovo stremljenje po romantizmu sklada s takratnimi splošnimi stremljenji mlajše ruske literature. Zdaj pa je uvidel, da je precejšnja razlika med njegovim in njihovim pojmovanjem romantike. V drugem odstavku poroča na kratko, kako je prišel do romantike. »Od 1820. 1. dalje sem mogel opazovati smer naše literature le po časopisih, ker sem bil oddaljen od moskovskih in peterburških družb. Ko sem bral vroče spore o romantiki, sem uvidel, da sta nas pravilnost in popolnost klasične starodavnosti in bledi, enolični spisi njenih posnemovalcev res že zdolgočasili, da potrebuje utrujeni okus novih, silnejših občutkov, ki jih išče v motnih, toda kipečih izvirih, nove narodne poezije... Medtem ko sem pozorneje pregledal kritične članke, objavljene v časopisih, sem začel sumiti, da sem se kruto varal, ker sem mislil, da se je v naši literaturi pojavilo stremljenje k romantičnemu preoblikovanju. Uvidel sem, da razumejo pod splošno besedo romantizma dela, noseča pečat melanholije ali sanjarstva, da je — sledeč tej svojevoljni razlagi — nekdo (57) izmed najbolj originalnih pisateljev našega časa, ki nima vedno prav, a ga vedno opravičuje zadovoljstvo očaranih bralcev, brez pomisleka prištel Ozerova v število romantičnih poetov, — da postavljajo končno naši časopisni Aristarhi brez ceremonij na eno desko Shakespeara, Danteja in Lamartina, razdeljujejo samovoljno evropsko literaturo na klasično in romantično, odstopajoč prvi jezike latinskega juga in pripisujoč drugi germanska plemena severa, tako da so Dante (il gran Padre Alighieri) (58), Ariosto, Lope de Vega, Calderon in Cervantes zašli v klasično falango, ki bo, kakor se zdi, — zahvaljujoč se tej nepričakovani pomoči, ki jo ji je dodelil izdajatelj »Moskovskega telegrafa«, — nedvomno zmagala.« Najvažnejši stavek v tem odstavku je tisti, v katerem se odreka romantike, ki nosi pečat melanholije in sanjarstva. Nemško pojmovanje romantike torej odklanja. Po vsem navedenem vidimo, da je poudarek drugega pisma prešel od Shakespeara, ki je v prvem pismu zavzemal še osrednje mesto, na vprašanje, kaj je po Puškinovem mnenju romantična poezija in kaj ni. Puškin je bil prepričan, da je z »Borisom Godunovim« napisal romantično tragedijo. Ko pa je prebral članke takratnih ruskih literarnih teoretikov in ideologov, je 57 P. A. Vjazemski v že omenjeni študiji o Ozerovu. 58 Tudi Schlegel imenuje v prvem predavanju Danteja »očeta novejše poezije« I. del, str. 9 iz že citirane izdaje. Včasih se kakšna Puškinova pripomba krije s Schleglovo, kar dokazuje, kako ga je pridno študiral in nekatere pojme tudi prevzemal. 79 spoznal, da po njihovih izvajanjih njegova tragedija ni romantična. »Vse to je zelo omajalo moje avtorsko prepričanje — začel sem sumiti, da je moja tragedija anahronizem.« Hotel je napisati nekaj modernega, novega. Ker je bila romantika takrat moderna struja, je hotel napisati romantično tragedijo! Vse to je treba sprejeti z lahnim primeskom Puškinove ironije. V nadaljevanju pravi namreč: »Ko sem pa bral drobne pesnitve, ki jih slave kot romantične, nisem v njih videl niti sledov iskrenega in svobodnega koraka romantične poezije, temveč afektiranost lažne-klasične Francije. Hitro sem se o tem prepričal.« Puškinu tu ne gre več toliko za Shakespeara, kolikor za to, da je njegov nazor o romantični tragediji edino pravilen. V prvem pismu se je še dotaknil vprašanja značajev in dokazal, da pravilno pojmuje tudi to posebnost Shakespearovega sistema, v tem pismu, ki bi naj bilo namenjeno javnosti, tega več ne razpreda, temveč zagovarja svojo tragedijo in svoj nazor o romantiki. Zaradi tega tudi v drugem delu pisma razlaga, kako je oblikoval značaj meniha in kronista Pimena, se sklicuje na letopise in Karamzinovo zgodovino. Pravi: »Pimenov značaj ni moja iznajdba. V njem sem zbral črte, ki sem jih vzel v naših starih letopisih: ganljiva miloba, prostodušnost, nekaj otroškega in obenem modrega, gorečnost, vdanost carski oblasti, ki jo je dal bog, — brez vsake strasti ničemurnosti... itd.« Puškin tukaj prvič opozarja na svoje zgodovinske vire in na zgodovinsko vernost svojega Pimena. Čeprav se omenjeni odstavek precej izgubi v drugem pismu, je vendarle prvo opozorilo Puškinovega zgodovinskega realizma, Pritožuje se, da so nekateri kritiki preiskavali Pimenovo politično mnenje (59) in ga imeli za zapoznelega, drugi spet so podvomili, če se stihi brez rim morejo imenovati stihi itd. Vse to ni toliko važno, kakor Puškinov zagovor, da je Pimen zgodovinsko verno podan in da torej ni plod njegove fantazije. Kakor bomo izvedeli iz tretjega pisma, je Puškin temeljito preštudiral različne zgodovinske vire, preden je začel oblikovati osebe v svoji tragediji. Ni bil zagovornik neomejene umetniške fantazije. Šlo mu je za zgodovinsko resnico, ki ji je skušal dati umetniško obliko in vsebino. To svojo namero pa je izdal tudi že v petem odstavku drugega pisma: »Ko sem se prostovoljno odpovedal prednostim, ki mi jih je ponujala1 od izkušenj in navad preizkušena in utrjena umetnost, sem se trudil ta čustveni nedostatek zamenjati z vernim prikazovanjem oseb, časa, z razvijanjem zgodovinskih značajev in dogodkov.« S tem odstavkom je na najkrajši način izpovedal svoj umetniški realizem, čeprav se tega ni zavedal, temveč je mislil, da je to tista prava romantika, katere ruska kritika in literatura ne moreta poj miti. Omenjeni odstavek namreč zaključuje z lakoničnimi besedami: »Skratka, napisal sem resnično romantično tragedijo.« Nadaljnja naša analiza njegovega umetniškega nazora nam bo prinesla toliko novih, sorodnih izpovedi, zaradi katerih bomo imeli na koncu popolno pravico izluščiti iz njegovih besed, iz »Borisa Godu-nova«, celo iz večine njegovega umetniškega dela in tudi iz njegovega značaja, puškinski realizem, ki mu pa Puškin v svoji dobi še ni znal najti pravega imena. Hotel je resnični romantizem, a je našel realizem, ki je 59 Scena, v kateri nastopata Pimen in Grigorij, je izšla v prvi knjigi »Moskovskega Vestnika« zal. 1827. O odlomku so izšle razne kritike, katerim tukaj Puškin odgovarja. Pisma Puškina (Modzalevski) II. str. 237. — Puškin o literature (Bogo-slovski) str. 505. 80 zrastel iz njega samega. Zato je popolnoma njegova last. V teh nekaj stavkih, ki smo jih iz drugega pisma pravkar citirali, so izpovedane njegove prve klice. V prvem pismu je še polno Shakespeara, v drugem pa se počasi pojavlja samobitni Puškinov realizem, ki — kakor bomo odslej vedno bolj spoznavali — ni mogel sprejemati vase najbolj tipičnih potez romantike in Shakespearove dramatike. (Dalfe) K SPOREDOM LETOŠNJE KONCERTNE IN OPERNE SEZONE PAVEL ŠIVIC Potreba posredovanja ni v nobeni umetnosti tako nujna, kot v glasbi. Celo strokovnjaki, ki z veščim pregledom »slišijo partituro«, uživajo umetnino v vseh njenih zvokovnih lepotah, nastrojenjih in oblikovnih značilnostih šele ob dobri reprodukciji. — Svoj čas so bili večinoma skladatelji sami izvrstni interpreti svojih del. Obvladovali so večje število glasbil, ker je bila njih vzgoja v mladosti nmogo bolj osredotočena na glasbo kot dandanes. Bili so najčešče sinovi rodbin, ki so se že skozi pokolenja bavile z glasbo. Za splošno izobrazbo pa so trosili razmeroma malo časa in napora, saj je kulturno obzorje znanosti in umetnosti bilo mnogo ožje. Današnji čas pa terja ne le od znanstvenikov, temveč celo od umetnikov šolanje v posebni panogi ene stroke, tolika j povzdigovano in zopet osovraženo specializiran je. Ker so danes redki tisti skladatelji, ki bi izvrstno obvladali en instrument, še redkejši oni, ki bi jih celo več prvovrstno igrali, je izvajajoči umetnik — re-producent — postal za skladatelja prepotreben činitelj. In to tembolj, ker je glasba v današnjem času mnogo bolj posplošena in razširjena. Radio sam zalaga dnevno ves svet s kopico koncertov. — V kolikor je skladatelj navezan na okus izvajalca, na katerega tu merim, v toliko je postal tudi žrtev širšega občinstva. Družabni red se je v poslednjih stoletjih močno spremenil. Pravimo sicer dandanes, da srečavamo na glasbenih prireditvah vedno isto občinstvo, kar velja seveda za internejše prireditve ne le za Ljubljano, temveč prav tako za vsako večje glasbeno središče. Toda če preskočimo tisto značilno dobo, ko je Cerkev skoraj izključno skrbela iz lastnih sredstev za proizvajanje in izvajanje glasbe (srednji vek), moramo ugotoviti, da so bile glasbene prireditve pozneje na eni strani privilegij višjih slojev in njih materialna briga, na drugi pa obenem družabni dogodek. Zalo vsaj resna glasba ni bila niti zdaleka v toliki meri odvisna od groša in odobravanja širšega občinstva, kot je to dandanes neizpodbitno dejstvo. — Tretji činitelj, ki spada posredno sem, je založba in razmnoževanje glasbenih del. To vprašanje je nezdružljivo povezano z okusom reproducentov in njih opredeljenostjo oziroma orientacijo, pa ravno tako z vzgojo in okusom glasbenega občinstva, diletantov in ljubiteljev glasbe, skratka: vseh kupujočih. Zalaganje strogo resnih umetniških del je bilo vedno težavno in nepotrebno je tu naštevati neštete vzglede iz preteklosti. Danes je to vprašanje postalo po vsem svetu še bolj pereče. Živimo v dobi prodiranja po novih potih v glasbenem ustvarjanju in čeprav so se nove smernice že deloma uveljavile, 6 81 ljenost vaših nedrij ... Kompliment: še v nobeni ženski družbi nisem bil tako podjeten in norčav. Pozna se vam, da znate... V spomin na najin sestanek vas prosim samo za nekaj: poljub — onstranstva ...! Polonij (prebujen, na vso moč): Ne strpim več! Držite struparja! Red naj uravna bodoči čas! Hamlet (zase): Najbolj je v redu čas, kadar je čas iz reda: glej, robijo prinaša vsaka mu beseda! :Y Nebo in zemljo strah — a mene smeh prešinja: Polonij skrokani — se v Hamleta spreminja! PUŠKIN IN SHAKESPEARE BRATKO KREFT Problem, kaj je romantična poezija, je zanimal Puškina do smrti, čeprav ni nikoli našel prilike, da bi svoje pojme točno opredelil in jih strnil v sistem. 1825. 1. je začel pisati članek o klasični in romantični poeziji, ki pa ga ni končal in je zato ostal v rokopisu. Snoval ga je torej v letu, ko je pisal »Borisa Godunova« in ko je veliko premišljeval o Shakespearu.60 »Naši kritiki se še niso zedinili v jasni opredelitvi razlike med klasično in romantično poezijo. Za zmešane pojme se moramo zahvaliti francoskim žurnalistom, ki prištejejo navadno k romantiki vse, kar se jim zdi zasnovano s pečatom sanjavosti in germanskega ideologizma ali pa osnovano na predsodkih in ljudskih sporočilih: opredelitev je zelo netočna. Pesnitev lahko kaže vse te znake, pa kljub temu ne spada v klasicizem. Ce bomo namesto oblik vzeli za osnovo le duh, v katerem je delo pisano, se nikoli ne bomo izvlekli iz opredelitev. Himna J. B. Rousseauja se končno po svojem duhu razlikuje od Pindarove ode, Juvenalova satira od Hora- 60 Glej Puškinove zbrane spise v ured. Tomaševskega (v eni knjigi) str. 701 in 702, v opombah na str. 909—910 šteje osnutek v 1. 1825, Bogoslovski pa ga ima pri 1. 1834. (glej Puškin o literature str. 330) priključenega k članku »O ruski literaturi z odlomkom o francoski«, pravi pa v opombah (na str. 555 ibd.), da dokazuje S. M. Bondi, da je članek sestavljen iz dveh delov, ki sta bila napisana v različni dobi. Po njem je Tomaševski prvo polovico, kjer govori o romantični in klasični poeziji, postavil v 1. 1825, kar bo bržkone tudi res, ker piše konec maja — začetek junija 1825. 1. iz Mihajlovskega A. A. Bestuževu nekaj podobnih misli in omenja Virgila, Horaca, Tibula, Ovidija, Lukrecija, Danteja, Petrarco, Tassa in Ariosta, Alfierija, Shakespeara itd. Puškin odgovarja na Bestuževljev članek »Pogled na rusko književnost v 1. 1824. in v začetku 1825. L« (»Polarna zvezda«, 1825, I. str. 1—23). Pred nekaj leti pa so našli osnutek članka, v katerem je nameraval Puškin javno polemizirati z Bestuževim. Tam pravi: »Imamo pri nas kritike? Kje so?« — »Kje so naši Addissoni, Laharpi, Schlegli, Sismondi...« (Glej Puškin o literature (Bogoslovski) str. 74—77, 86). 180 cijeve, »Osvobojeni Jeruzalem« od »Eneide« — toda vsi spadajo h klasicistični panogi. K tej panogi je treba prišteti tiste pesnitve, katerih oblike so bile že znane Grkom in Rimljanom, ali pa katerih obrazce so nam zapustili; potemtakem spadajo sem: epopeja, didaktična poema, tragedija, komedija, oda, satira, poslanica, ekloga, elegija, epigram in basen. Katere vrste pesnitev je treba prišteti k romantični poeziji? — Vse tiste, ki starim niso bile znane, in tiste, pri katerih so se prejšnje oblike spremenile ali pa so jih zamenjali z drugimi.« Puškin razlikuje tukaj klasicizem in romantiko nekoliko mehanično in zgolj po formah. Kakor se vidi iz nadaljnjega, je nameraval na tej osnovi napisati pregled najvažnejše literature od grških in rimskih časov do svoje dobe. Nekoliko podrobneje popiše začetek nove evropske literature v srednjem veku. O rojstvu misterijev pravi: »Temni pojmi o stari tragediji in cerkvenih svečanosti so bili povod za ustvaritev misterijev. Skoraj vsi so pisani po enem vzorcu in spadajo v isto vrsto, toda na nesrečo v tem času ni bilo Aristotela, ki bi določil nespremenljive zakone mistične dramatike.« Med glavne početnike nove literature šteje Danteja, Ariosta, Calderona, Lope de Vego, Shakespeara, Spencera, Miltona itd. Nato kritizira francosko literaturo. »Ta lažna klasicistična poezija, ki se je oblikovala v predsobi in nikoli ni prišla del j ko do sprejemnice, se ni mogla odučiti nekaterih prirojenih navad, in mi vidimo v njej vso romantično načičkanost, oblečeno v stroge klasicistične oblike.« Iz istih razlogov je protestiral (v pismu Vjazemskemu, 4. nov. 1823. Odesa),61 da bi bil Andre Chenier romantični pesnik. »Nihče bolj ne ceni, ne ljubi tega pesnika ko jaz, — toda on je pravi... Grk, iz klasikov klasik ... Prost je italijanskih »concetti« in francoskih »Anti-theses« — toda romantizma še ni v njem niti kaplje.« Še 1. 1830. ni mogel pozabiti po njegovem mnenju tako napačno tolma-čenega romantizma pri Chenieru: »Francoski kritiki imajo svoje pojme o romantiki. K njej štejejo vsa dela, ki nosijo pečat melanholije ali sanjavosti. Drugi celo imenujejo neologizme in slovnične napake za romantizem. Na ta način je padel pri njih med romantične poete Andre Chenier, pesnik, ki je prenasičen od starodavnosti, čigar nedostatki celo izvirajo iz prizadevanja, dati francoskemu jeziku oblike grškega pesništva.«62 Puškin je odločno nasprotoval melanholični in sanjavi romantiki, ker se njegov realistični značaj ni mogel sprijazniti z njo. L. 1830. piše v razgovoru dveh, ki se pogovarjata o razmerah v ruski literaturi, da nihče ne razume romantične poezije.63 In tako dalje. Nešteto je mest, kjer se pritožuje zoper napačno razlaganje romantike. Zoper pretirano poudarjanje inspiracije, na katero so se romantiki tako radi sklicevali, si je 1. 1827. zabeležil: »Navdih je razpoloženje duše za živejše sprejemanje vtisov in razmotrivanje pojmov, potemtakem tudi njihova objasnitev. Navdih je potreben v geometriji kakor tudi v poeziji.« Isto misel je izrekel že prejšnje 61 Puškin o literature (Bogoslovski) str. 36. 82 Puškin o literature (Bogoslovski) str. 179. 63 Puškin o literature str. 205. (Odlomki iz razgovorov). Za Puškinovega življenja niso izšli (ibd. str. 524). 13 181 leto, ko je dokazoval, da je oda, ki jo rodi le vzhičenost, nižje vrste poezija, ker vzhičenost ne računa na delo razuma, ki ureja posamezne pesnikove misli in čustva v umetniško celoto. »...vzhičenost izključuje mirnost, neobhodni pogoj prelepega. (Podčrtal Puškin.) Vzhičenost ne (»predpostavlja«) domneva umske sile, ki razporeja posamezne dele v razmerju do celote. Vzhičenost je ne-trajna, vihrava, potemtakem ni zmožna izvesti velike popolnosti — (brez katere ni lirične poezije)... oda je na nižji stopnji ko poeme, da ne govorim o eposu, tragedija, komedija, satira potrebujejo bolj ko ona tvornosti (fantai-sie) domišljije — genialnega poznavanja prirode... Oda izključuje vztrajno delo, brez katerega ni nič resnično velikega. Vzhičenost je napeto stanje enkratne domišljije, navdih je lahko brez vzhičenosti in vzhičenost brez navdiha.«64 nacionalistična razlaga mu je bila bližja kakor romantična. Tudi poznejše realistične teorije so skušale vlogo navdiha razumsko opredeliti. Prav tako je Puškin zelo realistično gledal na svoj pisateljski poklic: »... Za boga, nikar ne mislite, da bi gledal na pesnikovanje z otročjim častihlepjem rimača ali kot na oddih čustvenega človeka. To je čisto preprosto moje rokodelstvo, proizvod poštene obrti, ki mi daje oskrbo in domačo neodvisnost., .«65 »Premagal sem že v sebi odpor pisati in prodajati stihe, ne oziraje se na življenjska sredstva; napravil sem zelo velik korak in če bom še kljub temu pisal pod muhastim vplivom navdiha — bom takrat, ko bodo stihi napisani, gledal nanje izključno kot na blago, po toliko za kos.. .«66 Razume se, da so v njegovih pismih, člankih, osnutkih, ki so pisani ob različnih okoliščinah in v različnih časih, tudi protislovja, ker se nekatera njegova izvajanja, zlasti pred 1. 1824., vendarle krijejo z romantiko. O Shakespearu nikjer ne govori kot o tipičnem romantiku, temveč ga le postavlja v nasprotje s klasicisti. Tudi v Rusiji ni mogoče govoriti o enotnem tipu romantike, ker ga je treba določiti pri vsakem pesniku posebej. Temu je bil kult fantazije, ki se oddaljuje od resničnosti, drugemu je bil zveza poezije in filozofije, tretji je videl smisel romantizma v lirizmu in sentimentalizmu itd. Pri enem je bila politično reakcionarna (večina nemških romantikov, zlasti na Dunaju), pri 64 Iz opomb h Kuchelbeckerjevemu članku. »O napravlenii naše poezije« (O smereh naše poezije), ki je izšel 1. 1824. (v »Mnemozini« za 1. 1824. štev. II.). Glej »Puškin o literature« (Bogoslovski) str. 93—94, 495 — Primerjaj N. S. Ašukin »Kak rabotal Puškin« v 3. zvezku Puškinovih zbranih spisov v ured. Lunačarskega in dr., Moskva — Leningrad 1931, (od str. 7—49), str. 8—9; — o istem problemu piše N. K. Kozmin v IX. zvezku Puškinovih zbranih spisov v izdaji Akademije nauk SSSR, 1. 1929, na straneh 27—33; 925—928. Kozmin pravi:... »Nasprotno je bil Puškin globoko prepričan o neogibni udeležbi razuma v tem posebnem delu duhovnih sil, ki se imenujejo navdih. V tem primeru je sledil racionalistom XVIII. veka. Navdiha ni mogoče ločiti od dejavnosti razuma...« 65 Iz osnutka za pismo generalnemu gubernatorju A. J. Kaznačejevu (25. maja 1824. L Odesa) — Glej Puškin o literature (Bogoslovski) str. 47, 470. Zmotil se je samo v zadnjem stavku. To »rokodelstvo« mu ni nudilo kdo ve kakšne — oskrbe in materialne neodvisnosti. Vse življenje se je boril z dolgovi. 66 Puškin o literature (Bogoslovski) str. 470. Citat je vzet iz drugega osnutka za pismo (v začetku julija 1824) istemu naslovniku. 182 drugem revolucionarna poezija (na pr. V. Hugo, Manzoni, Petofi, Shelley, Byron itd.). Zukovski se je nagibal k prvi, Puškin k drugi. Najbolj nenaklonjen je bil francoski romantični kritiki, ki je nekaj časa postavljala Lamartina v isto vrsto z Bvronom in Shakespearom; prav tako ni mogel razumeti, da so naketeri roman »Cinq Mars«, ki ga je spisal Alfred de Vigny (1826. L), primerjali z romani W. Scotta.67 Vsem je bila skupna edino borba zoper klasicizem, zlasti pa zoper psevdoklasicizem.68 »Romantična poezija je bilo geslo, dasi ne povsod romantični politični in svetovni nazor.«69 Glasovi o romantiki se pojavijo v Rusiji 1. 1813., prava borba med romantiki in klasicisti pa se začne po izidu »Ruslana in Ljudmile« 1. 1820. Geslo Puškinovega »romantizma« je bilo — približati poezijo življenju, zato ga »je pripeljal v narodno realistično literaturo«.70 Povsem v skladu z njegovimi realističnimi stremljenji so tudi naslednje misli iz 1. 1828: »V zreli literaturi prihaja čas, ko se duhovi, zdolgočaseni od enostranskih proizvodov umetnosti, ki jo omejuje prisiljen in izbran jezik, obračajo k svežim narodnim domislekom in k čudovitemu ljudskemu govoru, ki so ga prej prezirali... Dela angleških pesnikov... so polna globokih čustev in pesniških misli, ki so jih izrazili v jeziku poštenega plebejca. Pri nas še ta čas, hvala bogu, ni nastopil, ker mi imenujemo za pesnika vsakega, ki lahko napiše deset jambskih stihov z rimami. Prelesti gole preprostosti (podčrtal K. B.), ki je še za nas nepojmljiva, ker se mi celo v prozi ženemo za propalimi lišpi, in poezije, ki se je osvobodila prisiljenih lišpov v stihih, še mi ne razumemo. Ne samo, da nismo poskusili približati pesniškega sloga k žlahtni preprostosti, celo prozo napihujemo.«71 Preprostega, šaljivega govora v tragediji si niso mogli predstavljati. Zdel se jim je smešen, če so ga slišali. Toda smešen se zdi »le lahkomiselnim ljudem, ki ne vedo, da se včasih groza poveča, če se izraža s smehom. — Prizor duha v »Hamletu« je ves pisan v šaljivem, celo nizkem slogu, toda lasje se ti ježe od Hamletovih šal.« Zadnji stavki pričajo, kako dobro je razumel smisel kontrastov v Shakespearovi dramatiki. Izvajal jo je iz preprostosti jezika in iz njegove dovtipnosti ter šaljivosti. V mislih, ki jih je izrekel o smehu, ki se druži z grozo, je teoretsko označil tudi tako dramatiko, kakor jo je pozneje uveljavil Gogolj v »Revizorju« in v »Mrtvih dušah«. 67 Primerjaj Puškinov osnutek za članek o V. Hugoju iz 1. 1831. v zborniku »Puškin o literature« (Bogoslovski) str. 300, 548, in str. 428 ibd. 68 Prim. V. V. Sipovski »Puškin i romantizm« v zborniku »Puškin i ego sovre-menniki«, zv. XXIII.—XXIV. Petrograd, 1916, od str. 223—280. — N. K. Kulman »Otnošenie Puškina k romantizmu« v zborniku »Pamjati Leonida Nikolojeviča Majkova«, S. Peterburg 1902, od str. 447—454. 69 Kidrič: Prešeren 1800—1838, Ljubljana 1938, str. LVI. Primerjaj še na str. VIII od 9—14 vrste; str. XI. od 24—33 vrste; str. XLV. od vrste 4—13. 70 N. K. Kulman: »Otnošenie Puškina k romantizmu« v zborniku »Pamjati Leonida Nikolajeviča Majkova« str. 454. 71 Iz članka »V zreloj slovesnosti prihodit vremja...«, ki za njegovega življenja ni bil objavljen. Glej Puškin o literature