Aleksandrov: Ah, ti bori . . .
729
Jaz hočem, hočem!
V visokem loku je zakrvavel Polnočni vzduh . . . Mrakovi so zbežali, S perotmi plašno frfotajo . . .
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj:
Plameni so podili se po njem.
Aj, to je bila divja orgija,
To bil je bakhanal  nebrzdanih strasti!
Deviške brezice — kako žare!
Parfumovane tamariske in
Aristokratsko samujoče teje
Kot bi viseli zlati sadovi, Jasni sadovi z golih vej  .  . . Kot bi vabili in se ponujali: Trgaj in jej!
Udale so se vročemu objemu. In v nunskih srcih spokornic cipres Zavrelo je pregrešno poželjenje — Proč samostanska halja, pajčolan!
Minilo je. Pepela vročega Si trosim na razmršene lase.
Ni treba, kerub!
Čemu nazaj na pusto pogorišče?!
5.
Absintsko-meglen večer na Ringu.
Luči, luči! Bisernih žarkov! Več, še več! Do vrha! Dajte mi čašo polno svetlobe Ex! To se pravi: do dna!
Trgal bom trgal z rokami željnimi Jasni, zlati sad, In utešil bom svojega srca Koprneči glad.
. . . Srce, ti moje mlado srce, Ne obupuj!
Dokler si lačno, dokler si žejno, Vase veruj!
Ji
Ah, ti bori . . .
h, ti bori, moji bori Vnovič zaduhteli so, Glasno na zeleni gori Ptički jim zapeli so. -
In potočka pesmi rahle V dalji so pojemale, Vetrnice se nadahle Ob-njih so objemale.
Vnovič skozi temne veje Solnce je prodiralo, Vedno slabše, počasneje, Kakor da bi vmiralo. —
Ah, pihljali so, vršali Vetrci lahno, lahno — Tiho bori tu so stali, Plul mir božji nad zemljo
Aleksandrov.