156 Glasnik SED 60|1 2020 Društvene strani Maja Godina Golija* * Maja Godina Golija, dr. etnologije, red. prof., znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Filozofska fakulteta UM; maja.godina@zrc-sazu.si. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje, cenjeni nagrajenci za področje etnologije za leto 2019! Danes – na god sv. Martina – slavimo tudi praznik etno- logije, etnologinj in etnologov, praznik, ko se z Murko- vanjem spominjamo našega štajerskega rojaka, profesorja Matija Murka, utemeljitelja znanstvenih pristopov v na- rodopisju. Vesela sem, da smo se ob našem slavju zbrali v Mariboru, v mestu, ki v teh jesenskih dneh zaživi ob tr- gatvah, mladem vinu in martinovanju, v mestu, ki se mu kot etnologinja in raziskovalka posvečam že več desetletij. Kot prejemnici najvišje državne nagrade za področje et- nologije, Murkove nagrade za leto 2018, mi je pripadla čast, da to imenitno prireditev pripravim v domačem kraju. Zato je današnji pogled na številne znane in meni drage obraze tu, v mojem mestu, toliko bolj osrečujoč. Govoriti o Mariboru, etnologiji in etnologih ni preprosto, še posebej, če si del tega sobivanja ustvarjal tudi sam. Skupna pot vseh se je lepo in obetavno začela – točno pred 115 leti – a se je v naslednjih desetletjih bolj klavrno in neuspešno nadaljevala. Leta 1904 so slovenski izobraženci v Maribo- ru ustanovili Časopis za zgodovino in narodopisje, prvo slovensko znanstveno revijo, namenjeno narodopisju, oz. prvo etnološko znanstveno periodično publikacijo. Spod- bujala naj bi znanstveno in strokovno delovanje slovenskih raziskovalcev na področju lokalne zgodovine, arheologije, domoznanstva in narodopisja – bila naj bi torej nekakšen slovenski antipol tedaj živahnemu delovanju in muzej- skim načrtom mariborskega nemškega Muzejskega društva (Marburger Museumverein). Začetno zagnanost pri obrav- navi etnoloških tem in zbiranju etnografskega gradiva, ki naj bi pričali o prisotnosti in živosti Slovencev na maribor- skem območju ter njihovem kulturnem pomenu, je z vse- stranskim delom nadaljeval mariborski gimnazijski profe- sor, etnolog, geograf, arheolog in zgodovinar Franjo Baš. Zaradi njegovih sistematičnih prizadevanj in strokovnega delovanja je mesto v mariborskem gradu dobilo Banovin- ski (danes Pokrajinski) arhiv in muzej, pa tudi prvo stalno muzejsko etnološko razstavo, etnološko zbirko in številne etnološke študije o materialni kulturi štajerskih Slovencev. Druga svetovna vojna je globoko pretresla mesto in do te mere spremenila življenje Mariborčanov, da so še deset- letja po njej tudi na področju znanstvenega in muzejskega dela zevale številne materialne in personalne vrzeli. Bašev odhod na novo delovno mesto v Ljubljano je razmere za razvoj mariborske etnologije še poslabšal. Edino etnolo- ško delovno mesto v mariborskem muzeju je bilo le občas- no zasedeno, zato je muzejsko, strokovno in raziskovalno delo na področju etnologije stagniralo. Etnologija je izgu- bila prednost in ugled, ki ju je do tedaj imela zaradi dol- goletne tradicije in dobrih rezultatov, in je v primerjavi s sorodnimi področji humanistike začela pešati. Njena vloga in pomen v mariborskih javnih zavodih sta se zmanjšala, v humanistiki je postala manj vidna in manj slišana, kar za etnologijo velja še danes. Etnološko muzejsko in razisko- valno delo so začeli opravljati strokovnjaki sorodnih znan- stvenih disciplin, za etnološko dediščino in spomenike pa skrbeti konservatorji z drugih področij. Morda je prav vse našteto vzrok, da Maribor – v primerjavi z drugimi sloven- skimi mesti – v svojih javnih zavodih zaposluje najmanj etnologov in pri zaposlovanju v teh ustanovah daje pred- nost strokovnjakom z drugih področij. Tudi več desetletij dolgo neplačano delo etnologov in so- delovanje z Univerzo v Mariboru, npr. mentorstvo pri štu- dentskih diplomskih in magistrskih delih, vodenje študent- skih terenskih vaj, gostujoča predavanja na mariborskih fakultetah, pisanje učnih načrtov za predmete in študijske programe na različnih stopnjah študija, ni obrodilo večjega vključevanja etnologije v fakultetne programe mariborske univerze. Menda zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za uvedbo novih študijskih vsebin, kar seveda ob odkritju zadnjih pa tudi prejšnjih finančnih afer in večmilijonskih iz - plačilih ozkemu krogu zaposlenih na Univerzi v Mariboru, kot smo izvedeli iz medijev tudi s soglasjem sedanjega rek- torja univerze, le s težavo verjamemo. Bolj verjetno je, da le v tehnične dosežke in tehnične študije usmerjena vodstva mariborske univerze sploh niso razumela pravega pomena humanistike in etnologije za razvoj lokalnega okolja in širše družbe ter da ga še danes ne razumejo ali ne želijo razumeti. Pa tudi, da so slabo poznala nekatere evropske dokumente, ki v prihodnosti načrtujejo gospodarsko rast prav na pod- ročjih kulturnih dejavnosti, turizma, še posebej kulturnega turizma in malega, lokalno vpetega gospodarstva. Kakorko- li že – dejstvo je, da so vse predloge etnoloških dodiplom- skih, podiplomskih in specialističnih študijskih programov, ki smo jih etnologi pripravili, vodstva fakultet in Univer- ze v Mariboru zavrnila. Univerza v Mariboru ostaja edina javna univerza v Sloveniji, ki v svojih študijskih programih nima etnološkega modula, katedre ali oddelka s študijskim programom etnologije, pa tudi ne polno zaposlenega viso- košolskega učitelja za to področje. Je tudi edina v Sloveni- ji, ki ni prepoznala pomena etnologije za razvoj lokalnega okolja, gospodarstva in družbenih dejavnosti. MARIBORSKA ETNOLOŠKA RAZGLEDNICA Govor Murkove nagrajenke za leto 2018 Glasnik SED 60|1 2020 157 Društvene strani Maja Godina Golija Vse osvetljene, etnologiji nenaklonjene razmere so po- vzročile, da smo morali mnogi etnologinje in etnologi mesto zapustiti in se zaposliti v Ljubljani ali drugih slo- venskih mestih, kjer nam je omogočeno opravljanje et- nološkega poklica. Redke posameznice in posamezniki v Mariboru še vztrajajo in upajo, da se jim bo ponudila priložnost za opravljanje etnološkega dela. V želji po do- kazovanju potrebnosti in pomena etnologije za mariborski prostor nastajajo vedno nova etnološka dela, projekti in razstave, kar nam lahko pojasni, zakaj je prav Maribor et- nološko najbolj raziskano urbano središče na Slovenskem. Ob rob te absurdne zgodbe lahko zapišemo, da Maribor etnologe in etnologijo še kako potrebuje, kar dokazujejo tudi številni primeri slabega ravnanja z etnološko dedišči- no. Spomnimo se samo medijsko odmevnega neuspešnega vpisa mariborske stare trte v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, za katerega je mariborska mestna občina sklenila pogodbo s samooklicanim izvedencem za področje nesnovne dediščine v vrtoglavi višini 58.800 evrov. Vsi, ki brez plačila pripravljamo elaborate in gra- divo za vpise v ta register, se sprašujemo, kako je lahko mestna občina toliko javnega denarja namenila nekomu, ki za to delo ni imel osnovnega znanja, potrebnih izku- šenj in ne referenc. Pa tudi, kako je mogoče, da so bili tovrstno znanje in večletne izkušnje etnologov popolno- ma prezrti. Zanima nas tudi, zakaj je etnološka dediščina v sodobni turistični ponudbi Maribora tako neprimerno predstavljena. Namesto da bi se v njej poudarile svojske značilnosti drugega največjega slovenskega mesta, se kot mariborske predstavljajo etnološke značilnosti štajerskega podeželja in okoliške kulturne sestavine, ki s tradicijo pre- bivalcev Maribora nimajo nič skupnega. Naj za ilustracijo navedem le nekaj primerov: mestne oblasti so pred krat- kim odobrile, da na najpomembnejših lokacijah v mestu stojijo »umetnine« samoukih okoliških ljudskih rezbarjev, ki naj bi z nerodnimi lesenimi skulpturami opozarjale na povezanost mesta, vina in lokalnega pripovednega izroči- la. Na vsakoletni trgatvi stare trte na Lentu trgači grozdja ne predstavljajo tradicionalne trgatve mariborskih mešča- nov, ampak trgatev s podeželja, to je z obrobja Slovenskih goric. Zgrešena je tudi najnovejša predstavitev lokalne kulinarike v brošuri z naslovom Mariborska vinska in ku- linarična pot, ki jo je pripravil Zavod za turizem Maribor - Pohorje. V njej je značilna mariborska kulinarika ilustrira- na z olivnim oljem, rižem, rožmarinom, rdečim poprom in s čilijem, in ne z dejanskim mariborskim kulinaričnim bogastvom, kot so na primer mariborski tomerl, železna juha, suhor, bela dama, beluši, bučno olje in še kaj. Že našteti primeri opozarjajo na to, da mesto Maribor etnologijo in etnologe potrebuje, morda bolj, kot si to priznava. Tako kot se Mestna občina Maribor zaveda, da nima ustreznega znanja za prenovo mestne stavbne dediščine in zato sodeluje s strokovnjaki konservatorske stroke, bi se morala tudi zavedati, da nima zadostnega znanja in ustreznih strokovnih kvalifikacij za ravnanje z etnološko dediščino in da se mora zato povezati z etno- logi, ki se s tem področjem raziskovanja že leta uspešno ukvarjamo. Kajti etnološke značilnosti Maribora niso le to, kar se kot prebivalci mesta spominjamo iz življenja na- ših prednikov, pa tudi ne to, kar smo doživeli v otroštvu za zidovi naših domov, ampak obsežno, večplastno področje kulturne ustvarjalnosti, preplet kulturnih tokov in načinov vsakdanjega, prazničnega ter ritualnega življenja vseh skupin mariborskega prebivalstva. Kaj je etnologija, katere so dobre etnološke raziskave in uspešni raziskovalci ter kateri so najbolj pomembni so- dobni etnološki izzivi so le nekatera vprašanja, ki si jih pogosto zastavljamo tudi etnologi. Odgovori nanje niso le tisti, ki se porodijo v neki inštituciji, na univerzi in oddel- ku ali po pravilnikih, vrednotenjih in točkovanjih ARRS, pa tudi ne znotraj občinskih meja in njihovih komisij. Kaj- ti etnologija in etnologi nismo le del ozkih, mnogokrat iz- ključujočih strokovnih srenj, smo tudi sestavni del širše slovenske, evropske in svetovne humanistike: še zlasti etnološkega, muzealskega, folklorističnega, konservator- skega in še kakšnega strokovnega in znanstvenega pod- ročja. O živosti in kakovosti našega dela zagotovo priča tudi mednarodno strokovno in znanstveno sodelovanje, vpetost slovenskih etnologinj in etnologov v mednarodna znanstvena in strokovna združenja, objave pri mednarod- nih založbah ter pomembne in odgovorne naloge, ki jih v teh združenjih in mednarodnih organizacijah opravljamo. Med tiste, ki s svojim delom že več let opozarjajo na sme- lost, kakovost in evropsko primerljivost slovenske etnolo- gije zagotovo sodijo tudi današnji nagrajenci. Draga Ivica Križ – prejemnica Murkove nagrade, spoš- tovani moški kolegi: Bojan Knific, Iztok Ilich in Danijel Cvetko, prejemniki Murkovega priznanja in listin – iskre- ne čestitke in hvala za vse, kar ste do sedaj naredili na pod- ročju etnologije. Z zanimanjem spremljam vaše raziskave, pisanje in muzejsko delo. Zato sem še posebej vesela, da Murkovo nagrado, Murkovo priznanje in Murkovi listini prejemate v Mariboru. Naj vam ostane ta dan v Sinagogi Maribor, ki povedno priča o preteklem življenju Maribor- čanov in možnem sožitju različno mislečih, verujočih in delujočih ljudi, v najlepšem spominu. Vsem, ki ste sodelovali pri izvedbi današnje slovesnosti in celodnevnega programa letošnjega Murkovanja se is- kreno zahvaljujem. Z njim smo skušali predstaviti nekaj mariborskih etnoloških značilnosti pa tudi gostoljubnost prebivalcev našega mesta, v katerem, kot je pred drugo svetovno vojno zapisal naš nestor Franjo Baš, vsak hitro najde prijatelja. In tako kot se za današnji dan, Martinov praznik, spodobi, želim vsem nam kar se da prešerno, prijateljsko ubrano Murkovanje – občudujoče zazrto v barvite jesenske darove in v odlične etnološke dosežke.