VSPORED:
1.	Tri čase. — Mara Tavčerjeva.
2.	O spočetju naše književnosti. — M.
Stepančičeva.
3.	Jz njenih dni, — Vrtovčeva.
4.	O telesni dekliški vzgoji. - Č. Ivanova.
5.	Za samostanskim obzidjem. — M.
Gregoričeva.
6.	Slive G. župnika. — Francoski spisal Fischer (Flammarion). - Prevela M. Stepančičeva.
7.	Car Petrova koča v Zaandamu. - Gra-cijanova.
8.	Drobtine.
CENA 80 STOTINK
leto i - Ste«. 5. Glasilo znvednejn žensivn veliki traven 1921
IA D RAN K A IZHAJA v TRSTU I. VSAKEGA ME-
SEGA, - IZDAJA JO SAMOSTOJEN IZOBRAŽEVALNI ŽENSKI KROŽEK. — LETNA NAROČNINA IZNAŠA 10 L, ZA JUGOSLAVIJO 50 K. — POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 80 STOTINK, V JUGOSLAVIJI 5 K. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA JE V TRSTU, VIA SCORCOLA 492, I. -UREDNICA JE MARICA STEPANČIČIČEVA (CREGORIČ.)
V Trstu je „Jadranka" na prodaj:
Na držav, kolodvoru Sv. Andreja.
V	opensko - tramvajski kajžici na trgu Oberdan.
Ob morskem kanalu V. Vincenzo Bellini.
Na obrežju, Riva Sauro 20. Via 111. Armata (ex Massimiliana) Na trgu sv. Lucije, pred starim
Sv. Antonom. Via Roma (ex delle Poste) 17. Via Benvenuto Cellini (ex Carlo
Gegha) 1. Na trgu Oberdan 9. Via Commerciale 14. Via Udine 3. (ex Belvedere) Campo Belvedere 1. Via Udine 57. Na Greti 30. Via Miramare 1. Via Molin piccolo 14. Na trgu Garibaldi 7. (ex Barriera) Na trgu Garibaldi 38. Via Garibaldi 2. Largo Santorio Santorio 1. Na trgu Goldoni 3. (Lesni trg) Via Settefontane 14. Via Set'efontane 34. Sv. Mar. Magdal. zgornja, pred
bolnišnico. Via Rossetti 33. Via Stadion 35. Via Battisti Via Giulra 2">. Na trgu sv. Frančiška 8. Largo Boschetto 628. Via Boschetto 170. Na Vrdeli. Pri Sv. Ivanu
V	Rojanu.
V	Barkovljah
V	Skednju.
Pri Sv. Mar. Magd. spodnji. Via S. Marco 26. Via deli' Industria 16. Via deli' Istria 51. Via del Rivo 44. Via Madonnina.
V	zgornji okolici
LiT@
■asilo zavedneiažensfra
mum TKIVEN 1921
MARA TAVČARJEVA:
TRI CAŠE.
Tri rože odprle so kelihe zlaie tri vile obdale nam vrt so krasan.. Na zahod je splavala luna srebrna, na izhodu jc zora javila dan!
Najdražje kar imam v svoji oblasti, nalivam v kelih ti, roža rudeča: ljubezen prečisto kot gorki kristal, izlivaj iz čaše jo v srca ljubeča!
Podajam ti, roža v kelih tvoj zlati vso srečo in blagor, veselje, radost, da pijejo srca in duše vesele prelestnost, razkošje, bogato mladost!
Gorje in prevara jc v čašah opojnih a sladek iz kupe bo zlate napoj: Trpljenje, ko vseli sc v duše nesrečne.. tolažbe jim vlivaj, to dar ti jc — moj!
□ □ □ O
sTEPANčicEVA: Q SPOČETJU NASE KNJIŽEVNOSTI.
Slovensko slovstvo se od svojega rojstva do pričujočnosti deli v tri dobe. Prva doba zavzemlje dve stoletji, od XVI. do XVIII. stoletja.
S poglobljenjem v prvo dobo, se seznani* mo s književnikom, ki mti gotovo edino m o* ramo biti hvaležni, da obstajamo in gojimo tudi slovstveno * prosvetno narodno življenje. Ta mož, ta človek, ki je tako rano že začrtal smer naše j književnosti in istodobno s to tudi naši narodnosti, je bil Primož Trubar. Kdo pa je bil pravzaprav Primož Trubar? Sir ji in najpreprostejši sloji našega ljudstva vedo o njem le toliko, da je bil Trubar du* hovnik, ki se je izneveril svoji veri ter zašel v protestantovski tabor. To naziranjc ni brez resnice, vendar kakor moramo vsakemu po* četju poiskati njegov !zvor in razlog, in do* spemo nato potom teh do zaključkov, ki sc jim prav nič več ne čudimo in ne obsojamo, ravno tako postopamo ob spominu na Tru* barja, ako se domislimo njegovega dušnega preobrata.
Za časa Trubarjevega življenja, jc ubogo slovensko ljudstvo živelo v največji dušni bedi, stiski in sužnosti. Tlačil pa je slov en» skega kmeta, kdor je le mogel, naj jc bil do* tienik tujega ali slovenskega plemena, nem* ški plemenitaš ali slovenski grajščak. Prvi in drugi — z malimi izjemami — so siromaš* nega delavca in poljedelca smatrali za isto* vredno bitje, kakor jim je bil pes, po kate* rem so lopnili z bičem in gorjačo, kadarkoli se jim je izljubilo. Obup slovenske kmetske
duše je bil torej na višku in je čakal strpljivo le prave prilike, da izbruhne.
Preden jc pa slovenski kmet sklenil posta* viti se v bran pred svojega lastnega gospo* da in tlateitelja, se je v svoji prirojeni potr> pežljivosti obrnil do cerkvene gosposke s prekrižanimi prsti, s pripognjenimi koleni in prosečim glasom. Upal je zadobiti od tod ne le tolažbe, ampak tudi zaslombe, v svesti si, da so cerkev in njeni predstavitelji po* klicani pač v to, da ščitijo ponižane in tepta* ne. Ali godilo se je v XVI. stoletju ponekod s cerkvijo enako ali vsaj podobno, kakor se dogaja z njo dandanes v neki dobroznani nam državi. Kakor v tej dandanes, tako je bila cerkev tudi takrat zvesta pritrjevalka vseh odlokov posvetnih oblastni) in jc, ako že ne očitno pokimavala, se vsaj pretvarjala, da ničesar ne opazi, čeravno se tedaj niso dogajali slučaji, da bi — iz samih renegatskih izvržkov skvasena sodrga — udrla s pestjo in polenom na prižnico in udrihala po slovenskem pridigarju ... Sicer, tedaj slovenskih pri* digarjev še ni bilo, ampak samo hlapčevsko zatirano slovensko ljudstvo. Ne videč težko.-željnega izhoda in nikake rešitve, so naši pra* dedje v tisti dobi postali otrpnjeni in docela malomarni za vse, kar sc je še dogajalo krog njih in z njimi; le tuintam so skrivaj zaškripali z zobmi, le včasih so se pritajeno gu* bančila. znojna čela, le semintja je preko u» sten izbegla zarotna beseda na rovaš sebič* nih knezov in objestnih gospodarjev, dr-u* gače pa so tihoma in pritajno trpeli in molče
sklepali temne načrte; njihovo narodno telo je bilo docela povezano in potisnjeno za plot suženjstva in le malo je manjkalo, da oslabi slehern duševni živec, dasiravno niso pravzaprav niti smisla imeli v srednjem veku o pravem prosvetnem življenju. Za njih du* ševni nadaljnji razvoj in položaj, je nastopila kriza. Iz te krize se je razblinila notranja zmeda, a iz nje se je razvil uipor slovenskega ljudstva.
Ta upor je bil spojina kulturne obrambe, ki je nameravala ščititi njihovo svobodo vsepovsod: v cerkvi, doma in v poslovalni* cah. Zahtevali so torej politično in narodno svobodo samo z razliko, da še niso znali za njihovi imeni. V svoji dušni otrplosti je ljud* stvo zabredlo tako daleč, da ni več poznalo niti najpreprostejših verskih resnic in ni bilo zmožno samo razsojevati, kaj bi bilo značaj* no in vestno, kaj krivično, napačno in ne* umestno. Njega prvi upor brez pravega na* črta, se je ponesrečil in pritisk od strani zma* govalcev, je postal neznosnejši, okrutnejši.
V tistem času se je začel širiti preko slo* venske zemlje duh Martina Lutra; preko Nemčije se je vtihotapil do zelene Štajerske vse do šelesteče Ljubljanice protestantizem. In grčava, ne dolgo preudarjajoča volja in um slovenskega ljudstva, sta se ga navžila, napo* jila, oklenila z vso silo, kakor bi se oklenili mi tu doli... v svrho oddahnjenja ... ako bi od koderkoli že pomignil nam drhtljaj re* šitve ali rešilnega stroja... naj bi pa v svo* jem patentu imel vtisnjeno geslo: brat ali gad ...
Tako je takrat slovenski oratar sklenil, da stopi pohlevno in udano, zvesto in neomajno le ob stran onega, na katerega praporu bo prhutal napis: pravica, enakopravnost, svo* hoda. In med nje je stopil Primož Trubar! — Primož Trubar se je rodil 1. 1507 v Rašici, blizu Velikih Lašč na Dolenjskem. Bil je kmetskih starišev sin, a ker je že kot mal de* ček kazal dokaj bistroumnosti in prebrisa*
VRTOVČEVA;
20. junija. Moja prijatelja me največkrat vozita gledat Michelangelova dela, orjaškega Davida in tisočletno cerkev sv. Lovrenca, ker vesta, da me to veselil Fasado te cerkve je osnoval Michelangelo ter pustil delo nedo* vršeno. Vselej ko prehodimo staro zakristijo, pogledamo Donatellijeva bronasta vrata, za
nosti, ga je oče — ki je bil tudi cerkveni kiju* čar in kot tak dobro znan na bližnjem Tur* jaškem gradlu, odkoder je najbrže zadobil me* rodajne nasvete — poslal izšolat naj prvo v Ljubljano, potem na Reko in pozneje še v Solnograd in Dunaj. Da je oče še mladega fantiča poslal na Reko ni tako čudno, če po* mislimo, da med njegovimi rojaki, med Ve* likolaščani in Rečani, je bil takrat kaj živa* hen promet s kup če vonjem morske soli in je tako stari Trubar lahkim srcem zaupal ka* k emu pametnemu trgovcu svojega Primoža v odgojo in šolo.
Ker je čestokrat odvisen ves potek in raz* voj našega življenja od oseb, s katerimi ob* čujemo in od krajev, v katerih prebivamo, naj omenim, da je Trubarjev življenski po* krovitelj in dobrotnik bil Tržačan Bonomo. Le*ta je spoznal Trubarja na Dunaju, kot di* jaka * prosjaka. Takrat je bilo namreč v navadi, da so si siromašni dijaki s popeva* njem prosjačili hrano od vrat do vrat. Trubar je imel izredno krasen glas, ki se je poslu* šalcu, gospodu Bonomu tako omilil, da ga ni mogel več pozabiti. Prav to naključje je na* neslo, da Bonomo ni miroval, dokler ni ustre* gel svojemu tihemu stremljenju s tem, da je Trubarja vzel s seboj v Trst ter ga tam vpi* sal kot diskantista v svoj pevski zbor pri sv. Justu. (To je bilo pred štirimi stoletji). Par let kasneje, 1. 1530., je Primož Trubar kapla* noval pri sv. Maksimiljanu v Celju. Pozneje je bil nameščen v Loki pri Ratečah in v La* škem trgu.
Protestantsko narvdahnjen je postal Pri* mož Trubar že kot kaplan in najbrže v Ce» lju, kamor so zahajali lutrski pridigarji. Z njimi in njihovimi prijateljskimi sloji, se jc namreč Primož Trubar čestokrat shajal in to* rej brezdvomno pod njihovim vplivom stopil v protestantski tabor. Iz te prijateljske dru* ščine si je baje kot pozneji verski reformator izbral tudi svojo ženo, ki je bila Celjainka.
Nadaljevanje.
(Konec.")
vratmi mali, globoki vodnjak s podzemelj* skim izvirkom, nato kapelo Mediicejsko, ki je takrat stala zgraditelje triindvajset milijo* nov lir, kamnite ležeče postaive, ki predstav* Ijajo štiri dnevne čase. V cerkev sv. Lovrenca so se namenili Medicejci prenesti Kristusov grob.
□ □ □ ■□ IZ NJENIH DNI.
23.	junija. Na hribčku v Ccrlosi je samostan menihov — skoro graščiinska zidava — ki ima nekaj lepih fresk. Ne morem zabiti celic s pritlikavimi okenci, ki gledajo v ze; leno dolino. Kako so blaženo živeli tu menihi, ki so se popolnoma odtegnili od sveta in se rado volj no odpovedali vsaki udobnosti. Rev; na postelj, pokleknik, umetniška slika, mi; žica in stol; vse siromašno. Bog in delo — umenost! Oh, kako jih neizmerno obču; dujem.
24.	junija. Anton piše ..., stoinstokrat sem že objokal nesrečno uro najine združitve! Kaj, da nisem videl tvojega značaja! Zdaj spoznavam, da se v zakonu človeška duša ne da oibličiti. Nikoli ne moreva biti več srečna skupaj. Ko ozdravim, se sodni jsko ločiva, go» tovo boš tega vesela ...
25.	junija. Albert mi prigovarja, naj se, ko se ločim, z njian poročim civilno ter naj pripeljem Nado k njemu. Kot katoličanka sem njegov predlog odločno odbila. On pač upa, da zadobim pri njem ono srečo, ki sem jo pogrešala pri njegovtftn bratu. —
26.	junija. Albert je slikal in Napoli mi je pripovedoval o svoji ljubimki v Rimu. Opi; suje jo kot lik nebeško lepe zunanjosti. Po; kazal mi, je njena ročna dela, krasno vezane rutice, od nje poslikano pahljačo, s katero se pihlja neprestano.
»Ali niste pogosto pri njej?«
»Poredko, ker vedno plaka, ko odhajam; bleda je in bolehna.«
»V kakšnem razmerju živite z njo?«
»V zelo intimnem! Njeni domači me srna; trajo za svojega. Estella je sirota — biva pri teti — mi vselej pravi pri odhodu, naj se vr* nem, naj zopet pridem. Da le ne umrje Estella.«
»Ali vedo, da je ne mislite poročiti?«
»Seveda vedo.«
Okregala sem ga in mu prerokovala nesrečo že na tem svetu, ako se bo igral s človeškim srcem. Pa mi je odvrnil:
Nikoli mi ni prišlo na um, da bi hodil k Estelli z namenom poroke, kljub temu, da jo ljubim, zelo ljubim. Ko sem pri njej, takrat sem najsrečnejši človek in ne morem se od nje ločiti. Ali ko nje ni, ko je ne vidim, je vse proč, daleč od mene ...
Ali je mogoče, da leži v teh lepih, globo; kih očeh tako malo usmiljenja?
27.	junija. Odpotujeva prve dni julija. Oh, kako si želim videti Nado. Vso ljubezen ji
hočem nadomestiti, ki je bila oškodovana za časa moje odsotnosti. Najlepše igrače ji po; nesem s seboj.
28. zvečer. Nesreča je šla tudi mimo mene. Moj tast me je brzojavno obvestil, da je An; ton smrtno bolan in naj se takoj vrnem. Od; hajam, da obiščem bolnega moža, da vidim Nado.
Tu je Marija Skočirjeva prekinila. Ne vem, zakaj je knjigo prinesla s seboj iz Firenze. 28. junija1 je Anton umrl in Marija, mu ni u; tegnila dati poslednjega pozdrava. Še istega večera je pritekla vsa spehana k meni in mi s tresočimi rokami ponudila škatlo, rekoč:
»Nade mi ne dajo, skrili so jo. Rotim Te, izroči to igračo mojemu otroku. Brezsrdneži!«
»Starši?«
»Oni!«
»Trudila sem se, da bi starše pregovorila,, ali bili so neizprosni, kakor bi morda ne bili, ako bi jim odkrila, da Nadin očim ho Albert!«
»Pa zakaj jim ne razodeneš?«
»Oh, kako? Raje jo ustrelim, nego da jo boš imela Ti,, ki si mi sina umorila — so mi rekli.«
Marija je močno shujšala in nekega dne me je prosila, naj ji pomagam, da uredi svojo prtljago, ker da odpotuje v Firenze. Ključe in knjigo svoje izpovedi je izročila meni in je odšla. Od takrat sem ji večkrat poročala podrobnosti o Nadici, kar je Marija silno želela. Da bi sodišče kdaj prisodilo otroka materi, nisem upala, ker so starši navajali pretehtne razloge. Po enem letu mi piše Ma; rija:
»Izjavila sem sodniku, da se z Albertom poročim in da želi moj zaročenec, kot otro; kov stric, vzeti Nado k sebi; sodnija me za; gotovlja vspeha.«
In res! Obravnava, se je izvršila v Trstu in starši so dobili nalog, da izroče otroka. Ko je Marija vzela dete, so starši glasno plakati. Tudi Nada je jokala. Tolažila jih je le misel, da oddajo otroka pod varstvo drugega sinu.
Albert in Marija sta sedla na voz pred hišo, in ko sem posadila malo k njima, se je že razvedrila, ker se je silno veselila vožnje. Potem je Marija dala Nadi robec v roko, da nam ga je vihtela v pozdrav in poslednje sv i; denje. Zrli smo za njimi... Ali bo ž njim srečna? Ali osreči njega? —
p h d p
Č. IVANOVA:
O TELESNI DEKLIŠKI VZGOJI.
Naše matere povečini premalo skrbe za svoje otroke. Mislijo, če so otroka oblekle in mu dale jesti, da soi s tem že vse storile, da so izpolnile svojo materino dolžnost. Dalje se ne zmenijo, ne brigajo se, ne kam gre otrok, ne s kom, gre. Prepustijo ga po več ur zaporedoma popolnoma samega sebi.
Posebno zanemarjena je pri nas telesna vzgoja deklic v času spolnega razvoja, to je v dobi od 12.«15. leta, ko se začne razvijati iz otroka v mlado ženo. Telo deklice se za* čenjai v teh letih spopolnjevaiti v marsikterem oziru; raste v dolgost in postaja polnejše. In, kako bi rekla, na njej se izvrši važen preo* brat... A mati je prav nič ne pouči o tem. Naše matere se sramujejo govoriti o tem s svojimi hčerkami. To naravno prikazen pri vsaki ženski skrivajo matere pred hčerkami, kakor bi bilo to nekaj sramotnega. Je*li žen* ska kriva, da jo je narava »obdarila« s to nad* logo? Tako si je izvolila narava, a me se ne moremo ubraniti te neljube prikazni. Zato moramo skrbeti, da si vsaj olajšamo trpljenje, ki je povzroča ta neprijetna nadležnost. Ker večina; naših mater o tem ne pove svo» jim hčerkam, ali vsled sramu ali ker ne ve» do, kako bi o tem začele, hočem jaz na kratko podati nekoliko pouka:
Ako je ono »potrebno zlo« redno, traja 2 * 4 dni in se ponavlja vsakih 26 * 28 dni. Kri zdrave ženske je živorddča in tekoča; bo» lehave pa nasprotno. Zdrava ženska, ki je pravilno, normalno razvita in ki se v teh dne» vih pazi, nima nobenih bolečin. Takih žensk je pa žalibog malo; temu so krive v prvi vr>
sli naše matere, ki nas niso o tem poučile v pravem času.
V takih dneh bi se morala ženska j ako pa* žiti. Ženska naj ne dela pretežkih del, naj se ne razburja po nepotrebnem, naj se ne jezi, zlasti pa naj pazi, da se ne premoči. Noge mora imeti suhe in gorke. Ne sme jesti pre» kislih jedi, ne piti alkoholnih pijač;'imeti mora kolikor mogoče dobro hrano. Varuje naj se prehitre in predolge hoje, predolgotrajne in nagle vožnje; plesati ne sme, ker to ji zelo škoduje, če ne takoj, pa pozneje. Umivanje nog je v teh dneh škodljivo. Pregretje in pre« hlajenje v tem času ima dostikrat hude po* sledice. Kolikokrat nas boli hrbet, križ, kolikokrat nas mučijo- razne bolečine, a me ne vemo, odkod vse to izvira. Največkrat so vse te bolečine posledica nepravilnega zadržanja in postopanja ...
Ženska, ki »takrat« trpi, naj vzame kami* ličen čaj; ako to ne pomaga, naj i^e za par ur v posteljo in naj si stavi na trebuh gorke obkladke. Ona, ki je podvržena zaprtju, naj povživa dosti sadja in zelenjave. Ako ji to rie pomaga, mora vzeti vsakotoliko kako čisti!* no zdravilo. Dolgo zadrževanje vode škoduje ženski kakor moškemu; pri ženski pa zlasti zato, ker pritiska mehur na maternico. — Ženska, ki ima delj časa neredno ali z bole* čin »m i spojeno »mesečnino«, naj gre k zdrav* ( niku ali zdravnici. Nikar naj se tega ne sva* mu je, ker taka sramota je le nji sami v škodo. Zatorej, dekleta, pazite na svoje zdravje, dokler je čas; saj je zdravje naš največji zaklad!
M. Gregoričeva:
□ □ O □
ZA SAMOSTANSKIM OBZIDJEM.
(Nadaljevanje.)
—	Da! Sicer gojim o poklicu poseben na* zor: poklic poraja domišljija. Po mojem mne* nju naj bi bil samostan pravo zavetišče vsem onim, ki juri, ne more nuditi svet ničesar veČin ki niti ničesar več ne zahtevajo od sveta; taki, ki so se svetom že obračunali, a čutijo v sebi še trohico veselja do opravila ter se za* dovole delovati pod dobrohotnim nadzor» stvom na torišču lastnih izkušenj za blagor onih tam zunaj, ki ne umejo ne sebe, ne dru* gih ter so napoti prvemu, ki jim stopi pred obraz...
—	Vi mislite, gospodična, da bi svet — po Vašem načinu izčiščen — imel manjše šte*
vilo nesrečnežev in manj samomorov? Oh,
čujte! Ali bi vsi taki ljudje ne bili v samo* stanu nesrečni ter si zopet poželeli med hrup?
—	Varate se! Pri nas pravijo o neki živali, da ne gre dvakrat na led. Isto menim tudi od onih samo tarče v. Najpikantnejša vaba bi jih več ne zmikala tjakaj, od kamor so odšli s porogljivim pljunkom. Pokojno bi živeli in delali, ko stroji v tovarni. Sicer, kar se tiče izraza poklic, rabiva ga lahko oba: Vi in jaz, vendar z razločkom, da si Vi — čestiti — raz* lagate ta pojem z navdahnjenjem boga, jaz
le z navdahnjen jem ljudi!
—	Ne urnem vas docela, gospodična!
—	Mislim, cla je res mnogo takih, ki so se
zaprli v samostan radi velike pobožnostl,
mislim pa tudi, da se je nekim pobožnost vsesala v kri in meso in tudi v srce, če hočete, le iz navade in udobnosti. Večina njih je pre« bila svojo mladost le okoli .cerkve in poko> pališč, okoli duhovnikov in altarjev ali morda celo po samostanskih zavodih. Zato ni čudno, da se končno le težavno ločijo od onega brezskrbnega življenja, ter si z vsakim dnem bolj žele, da bi se isto nadaljevalo. Zato mi« slim, da marsikateri izmed njih so le meh« kužci in slabiči, ki so se zbali bojevitega in skrbipolnega životarenja med svetom! —
—	Ali, če bi bilo po Vašem, če bi ne bilo poklica, navdahnjenja božje milosti, tedaj bi nas vendar kedaj prešinila želja oditi med svet vsaj iz radovednosti.
—	Nikakor! Vzgojeni ste že izza mladih nog v strogi nezaupnosti, da vidite povsod pekel in vice, kar spada med posvetnost. Ta bajna samota Vam je prirasla k srcu ter se Vas tako oklenila, da se z lahkočo izogibate morebitni izkušnjavi. Vendar! Ljudje ste, iz mesa in krvi! In želje, ki se ^orajajo navzlic človeški volji, zamorejo biti včasih neodo« Ijive. Mogoče bi se umeli premagovati, to« da... pa brez zamere! Kaj bi neki Vi počeli zunaj med svetom? Svet noče imeti ljudi za« man; zahteva od njih posebnih žrtev. Mislim, da bi bili preokorni za otrov in nezgode med
hrupom. Poginili bi--razočaranje bi Vas
strlo namah in igraje, saj šiba in gloda še nas posvetnjake, da nam je včasih prav težko ogniti se obupu ....
—	Hm! Govorite, ko da ste res že izkusili kaj grenkega, gospica!
—	Jaz? Ehe! Ali o tem pozneje. Povejte mi rajše, je«li današnji edini mrtvec, ki ste ga tako zavrgli ter pokopali izven posvečene zemlje?
—	Kolikor mi je znano iz samostanskega letopisa, je leglo tja v teku dvajsetih let ka« kih osem. Tudi lani so zagrebli enega.
—	So tudi pri njem našli podobo z žensko frizuro?
—	Tega ne, ampak dnevnik, iz katerega smo izčrpali marsikaj. Sicer le mestoma in še to smo si morali pomagati z latinščino.
—	Čemu z latinščino?
—	Ker je bil dnevnik pisan v italijanščini!
—	Je«li bil Italijan?
-— Vsekakor! Rodil se je baje ob Li^ur« skem morju. Vi, gospica, znate italijanski, ne?
—	Kako, da to slutite?
—	Ali ni bila italijanska govorica, s katero ste odvračali mojega Sokrata? Vi bi pač lah« ko čitali oni dnevnik?
—	Seveda! Le žal, da ste ga pokopali z mr« ličem vred!
—	Nikar! Prior ga je nrepustil ravno meni, da ga sežgem. Jaz pa sem ga shranil.
—	Res? Oj, tedaj posodite mi ga, čestiti, prosim Vas!
—	Prav rad in celo raduje me, da Vam smem podariti nekaj!
—	Kako ste skromni v svojih željah, sprej« mern ga torej v Vaš spomin,"čestiti — odvr« nem s kapljico kokeJ:erije, da bi se ne pre« mislil, kajti1 dnevnik tujega puščavnika mi je obetal dokaj mičnosti.
—	Da, v spomin Vam ga poklonim, v spo« min ha to uro — odgovoril mi je z lahko rde« čico, ko sedemnajstleten mladič.
—	In utegnete storiti to še danes — p o v« prašam naglo, da premagam nasmešek, ki mi ga je porajala misel: vsi moški so si enaki, vsi umejo biti laskavi.
—	Ob tej dobi mi je celo najprimernejša prilika. Nihče ne opazi ne mojega prihoda, ne mojega odhoda. Toda vrnitev sem doli mi je nevšečna; vse stanice so obrnjene sem« kaj, zato pa zasukajte Vi, gospodična, z bi« ciklom na državno cesto. Tamkaj se obrnite na desno in pri prvem znamenju stopite na stezo; za samostanskim obzidjem me pa po« čakajte!
—	Vse naredim, kakor velite, velečastnii!
V nekolikih minutah sem bila na cesti, na
stezi in v goščavi za samostanskim, s sto« letnim bršljanom zaraslim obzidjem. Čakala sem dolgo in že nameravala oditi, meneč, da se je menih premislil, ako ga ni kaka važna zadeva nepričakovano zadrževala. Toda ravno tedaj začujem capljajoče stopinje —■ ozrem se in tiho pošepnem, ko cla sem na sestanku s častilcem: to je on!
Roki, križem zaviti v rokavih je hitro sto« pal po vrtu.
—	Oprostite, da ste me čakali predolgo! —
—	Da ste le prišli, čestiti!
—	Evo, tu je knjižica, ohranite jo zase, dasi bi rad poznal njeno vsebino! —
—	S tem Vam lahko ustreženi! Prevedeni Vam te zapiske in prevod Vam podarim! —
—	O, bodite tako prijazni!
—	Zelo rada, vendar na kak način, ako se
ne srečava vnovič?
Nadaljevanje.
SLIVE G. ŽUPNIKA.
FRANCOSKI SPISAL FISCHER (FLAMMARION). — PRF.VELA M. STEPANČIČEVA.
Dober dan, gospod župnik!
Dober dan, gospod vzgojitelj!
In gospod župnik povzame: Pomislite ven« dar, da sem postal žrtev grde tatvine, ki jo provzroča gotovo eden izmed vaših gojencev!
—	Mojih gojencev? — odvrne učitelj osup« njeno.
—	Lepa sliva, ki mi raste za župniščem, se je v pretečenem mesecu kar pripogibala vsled teže sadja. V tekočem mesecu pa mi dan« zadnem izginjajo češplje. Jaz nikakor ne morem sumničiti Konstancije — svoje stare hišine — da bi si jih skrivoma privoščila. Včeraj, predvčerajšnjim, sem se skril v svoji sobi za zaveso in prežal. Pa sem opazil, kako se otroška senca ponavljajoče smuče in pla» zi okoli debla. —
—	Vendar, gospod župnik, vi pač ne mi« slite, da bi dotična senca zares pripadala e« nemu ali drugemu izmed mojih učencev. To je naravnost neverjetno, nemogoče! —
—	Eh, gospod učitelj! Prav natančno tega ne vem; moj vid je pač ošibel in nisem več sposoben določno razločevati obrise krad« ljivca. Da bi pa stopil izza opazovališča in ga zalotil, tega ne morem in malo bi hasnilo, kajti — žal — nimam več čilih nog dvajse« tih let. Oh, te moje slive, gospod vzgojitelj, te moje sočnate slive! Dasi jih imam nad vse rad, sem se vendarle vzdrževal ter si jih le redkoma privoščil, dokler mi docela ne sezrejajo. Gojil sem svoje nedolžno veselje naid tem, da sem jih prešteval ter jih tako naštel že do petsto. A danes, oh, danes jih ni na drevesu nad petinpetdeset.
II.
Med vsem jutranjim poukom, je učitelj raz« mišljal, kako bi po kaki srednji poti dospel do uspeha ter naletel na pravega zločinca. Nameraval je tudi kar naravnost vprašati osorno: Kdo je oni predrznež izmed vas, ki krade vsak večer slive na župniškem vrtu? Toda takoj na to je pomislil, da prenagla bojazljivost pred kaznijo, bi pustila to zadevo kratkomalo brez odgovora.
Učenci so prihajali po vrsti pred njegovo pisalno mizo ter mu izgovarjali na pamet naučeno pravljico od La Fontaiine. A učitelj se je med poslušanjem pozorno poglabljal vsakemu v oči, da bi v tem dušnem zrcalu zamogel zaslediti gotovost zločina'. Brezuspe» šen trud! In šinila mu je v glavo misel, da
bi bilo pač pam.etneje gledati na trebuščeke nego na oči. — Prišlo je na vrsto nareko» vanje. Sklenil je, da bo v to svrho podajal odlomek o Napoleonovih zmagah ali o vladi Ludovika XIV. Nenadoma pa se je domislil zgornje zadeve in začel narekovati: »Ukus sočnih sliv gospoda župnika! Tu na Franco« skem živi v neki zali majhni vasici — ki jo vi vsi, prijatelji moji, temeljito poznate — razposajen, zloben deček, ki se ukvarja s kradenjem. Krade na vrtu gospoda župnika! Zavratno liki volk, se približuje košati slivi ter si prilastuje zdaj eno, zdaj dve, zdaj de« set sliv. Povživa sadje s slastjo, ker se mu dozdeva okusno; on ne ve namreč, da ga boclo jutri, pojutrnjem mučile grozovite bo« lečine.« Zaključek narekovanja pa je dopo« vedoval, da ako se lakomni tat skesano in odkrito ovadi svojemu vzgojitelju, mu on pripravi lek, ki ga dečki še ne poznajo, in ki tatu gotovo reši strašnega trpljenja.
Narekovanju, je sledil počitek, v katerem je učitelj upal, da se eden ali drugi izmed oseminpetdesetih gojencev gotovo odloči na« praviti zavarovalno pogodbo napram bodo« čim želodčnim bolečinam. Učenci pa so upo« rabili te hipe obmolka na razen način. Neki so hudomušno dražili miroljubne redne so« učence, neki so čečkali ob robu svojih piSank, neki so lovili muhe ter jih zapirali v stare prazne vžigalične škatljice. Učna ura se pri« bliža svojemu koncu; učenci spravljajo. Uči« tel j poskusi še eno zvijačo: Oni fantek, ki je kradel slive za župniščem, je med vami, ali za sedaj ga nočem imenovati. Potrkam sa« mo na njegovo lastno samoljubje in mu na« ložim ]le lahno ponižanje. Zahtevam nam« reč, da preden se vrne k popoldanskemu pouku, steče v sadovnik g. župnika, kakor je storil tolikokrat, si odtrže raz veje češpljo. zaveže na bombažasto nit ter si jo natakne okoli vratu. In tisto' ovratnico naj skesano nosi na sebi osem dni! —
III.
Od enajste ure do eneintričetrt popoldne se je učitelj radoval nad svojo lokavo «iz« najdljivim sklepom; in sanjaril je že o hva« ležnosti gospoda župnika, kateremu bo zmanjkala samo še ena sliva vsled njegove prekanjenosti.
Sedeč za pisalno mizo, je učitelj mirno ob eniintrieetrt pričakoval mirno svoje učence,
ki so prihajali drug za drugim, medtem ko je on v svrho lastnega pripravljanja, pregle* doval slovnico z ozirom na zaimek.
Vrata se odpro in mali Petrček ustopi. U* čiteij se tedaj ozre proti njemu in se nemalo začudi, ko zapazi s postranskim pogledom, da ima okoli vratu vrvico, na kateri visi ne» kaj črnega. »Ah« si misli, »med mojimi go* jenci je torej vendarle tatič, in ta je mali Petrček!«
Nemudoma poglobi učitelj svoj pogled vnovič v slovnico; grajati je hotel smelega grešnika pred vsemi njegovimi součenci.
Kmalu zatem ustopi v učilnico drug šolar. Tudi pri tem opazi učitelj, da ima okoli vra» tu nit, na kateri visi nekaj črnega. »AH je mogoče« pomisli učitelj, »da bi bila v mojem raizredu celo dva kradljivca?« Zopet se uči* telj poglobi v slovnico. Še par minut manjka do dveh, učitelj ustane. Še enkrat se vrata odpro, a tedaj se prikaže na pragu sobe g. župnik, ki se mu je poznalo, d'a je ves iz sebe same togote.
»To je nekaj strašnega, gospod vzgojitelj.
Še davi, — kakor sem vam že pravil — sem
□ □
posedoval na svojem deblu petinpetdeset sliv. Sedaj sem stopil k drevesu, a niti ene slive ni na njem!«
Ne brez osup njen osti pa niti ne brez po* nosa, da pokaže duhovniku pravega zločin» ca, se učitelj obrne samozavestno proti sto* ječim učencem, hoteč poklicati' predse m a* lega Petrčka. Ali — za milost božjo — kaj je to? Ali ga ne vara vid? Pogleda proti žup* niku, da izprevidi, da li je istina aH sanja... Okoli vseh vratov, na vseh prsih se pred nje* govimi očmi kljubovalno * nagajivo premika vrvica in na njej črna stvarica. Ne, na vseh ne; oseminpetdeset učencev ima in sa* mo trije so pošteni, samo trije? S čudnim pogledom se ozre v te tri učence, s pogledom, ki se v njem izraža zadoščenje, zadovoljnost in trenutna hvaležnost... Toda ta trojica si tolmači drugače njegov ozir in njegov us* mev. In boječe dvigne desnico, v znak, da hoče nekaj povedati; eden izmed teh pa iz* pregovori:
»Oprostite, gospod učitelj, mi trije smo pri* šli danes prekasno, sliv ni bilo več!---
O o
GRAGJANOVA:
CAR PETROVA KOČA V ZAANDAMU.
Zaandam je malo mestece na Holandskem ali Nizozemskem in šteje približno 13.000 pre* bivalcev. Kraj je zelo prijazen in ima le par ulic, kajti vsa prebivališča in javna poslopja, ki so skoro brezizjemno iz lesa, so zgrajena po večini osamljeno na prirodnih nasipih. In skoro vsaka hišica ima svoj vrtič, kakor ima sleherna svoj čolniček. Vsi ti nasipi so zvezani med seboj s trdnimi mostovi, pa tudi z napol strohnelimi brvmi. V Zaandamu ali Cardamu prevladuje narodna holandska noša. Moški na splošno — od maloletnega fantka do zgubančenega dedka — nosijo zelo ohlapne, okrog pasu nagubane in do pet se* gaj oče suknene hlače, dočim si pokrivajo glavo z raznovrstnimi klobuki in kapi* caanli. Glede tobačne pipe si mislim, da jim tiči v ustih gotovo že od rojstva. Ženske nosijo nad temenom bele trdo*poškrobane havbice — slične onim, ki jih po nekaterih naših samostanih rabijo nune —. Ženska krila so zelo široka in zategadelj ob pasu obilno* nagubana; preko teh je prostrt obširen pisan ali snežnobel predpasnik. Otročad je v svojih javorjevih cokljah naravnost smešno srčkana! — Raz krova amsterdamskega »stoomboota«
sem imela diven razgled preko nizko-vzpe* njajočih se brežin, ki se po njih razprostira vse polno gričkastih nasipov. Nemalo zani* manja je vzbudila v meni orjaška ladja, ki je plula pred menoj in kakoršne nilsem videla doslej ne v marsiljski, ne v carigrajski in niti v dowerski prometni luki. Po obliki je bila to elipčasta peteronadstropna hiša brez obi* čajnih izoženih koncev, kakoršne imajo naši parobrodje. Ta pomorska zgradba je stala vrh ogromne plošče, podobne splavu. Čudni par* nik je imel tudi svoj vodoraven strop, ki je bil na eni strani prevrtan zaradi dimnika: sprednja m zadnji del ladje pa je bil1 v pre* prečitev prepiha obvarovan s steklenimi ši* parni.
Ko sem izstopila, se je takoj ob nabrežju raztezalo pred menoj nekaj mostičev, ki so vodili na vse strani. Zato sem nagovorila par srečavajočih meščanov, ter jih vprašala po carjevi hišici. Zaman! Nihče ni umel moje govorice, ali pa sem bila le jaz ona, ki si ni* sem vedela raztolmačiti zgolj holandskega odgovora. No, po trenutnem obotavljanju sem koriikala dalje ter kmalu nato krenila v prodajaleo papirja in razglednic. Namen se
s
mi je res posrečil: izmed razglednic sem si nabavila kmalu ono, ki predočuje car Petrovo kaj žico. In s to sličico v roki sem ustavila prvega, ki irui je prihajal nasproti in ki mi je v svoji uljudnosti ne samo pokazal zaželjeno smer, ampak me spremil prav do nasipa, ki se na njem dviga rusko posestvo.
Par minut kasneje sem stala tik pred kočo, a prvi občut, ki je tamkaj poplavljal mojo notranjost, je bilo trpko razočaranje. »Kaj, to je carjeva koča,« sem razmišljala sama s seboj, zroča na trdno zidano pritlično hišo. »Ta«le jev sicer primerna imovitemu stano« .valcu, ali Peter Veliki je prebival vendar v priprosti leseni bajti, v taki, kakršno mi pred« oeuje tudi ta sleparska razglednica!«
S takim razsojevanjem sem potrkala na že« lezne dverce, ki jih je kmalu odprla priletna čuvajka. Ko sem ji odplačala vstopnino mi je v pohholandskem, pol«nemškem narečju otvorila zidano hišo ter me posadila s tem činom v najboljše razpoloženje. Moje prej« šnje razočaranje je bliskoma skopnelo: pred menoj se je vsled svoje starosti, v skoro po* ševni legi, pripogibala lesena koča. Gori ozna« čeno zidano poslopje, je namreč le njen obrambni oklep. To kamenito hišo — ki je zidana v slogu kapele ter ima na vse strani velika okrožna okna, da tihaja na kolibo za« dostna svetloba — je dal zgraditi zadnji ruski vladar, Nikolaj. Da stopiš v bukovo stano« vanje njegovega daljnega prednika, moraš prekoračiti dve stopnici. Notranjščina je zelo zanimiva ter obstaja iz podstrešja in treh drugih prostorcev. Na levi strani največjega prostora, je V-2 m visoko ognjišče, na katero je vrh nizkega stolca v večernih urah kaj rad posedal ruski car. .Na desni strani ognjišča je pregrajeno okno: na drugi strani pa je obešena podolgasta okrogla mramornata plošča, ki jo je dal prirediti 1.1814. ruski car Ale« ksander 1. in ki nosi holandski in ruski napis v cirilici: Ničevo glavnomu čeloveku malo! (Nič ni velikemu človeku premajhno.) Pod tem napisom sta dve priprosti stolici iz one dobe, vsled česar čuvajka strogo pazi, da bi kdo ne sedel nanje, saj bi se lahko sesuli. Stena nasproti okencu ima kraj sebe pripro« sto mizo; blizu nje je naslonjena ona lestva, po kateri je car često plezal v podstrešje. Na desni so mala vratca, da lahko polukaš v so« bico, nekdanjo carjevo spalnico. V tej je nekaka omara z ležiščem; ne daleč od postelje je mizica, nad njo pa Petrova slika in mala tablica z ruskim napisom, ki ga sicer nisem mogla razbrati zaradi višine in poltinine. Iz
kuhinje vodijo vrata v izbo, ki v nji vise na stenah razne podobe, kakor 2 m visoka sten« ska slika, predočujoča Petra Velikega v na« ravni velikosti in v opravi holandskega de« lavca. Pridodan je tej podobi napis, oziroma izčrpek nagrobnih besed, ki jih je bil v pro« slavo carja izrekel biskup, Teofan Prokopovič. V sosednem okvirju pa stoji v francoskem jeziku spisan članek nekega časopisa; vsaj tako priča dostavek: Extrait de Journal de St. Petersbourg du 31 Oct. /12 Nov. 1868.
V nekem drugem okvirju je ponatis pes« nitve, ki jo je zložil knez Vazemskij. Čarobna je slika, ki predstavlja Petra s sekiro in z lastnoročno stesano ladjo. To sliko je podaril koči knez Anatol Demidov 1. 1856. Pod sliko je napis v cirilici: To akademik, to geroj, to moreplavatelj, to plotnik. On vsjeobjemlju« ščej dušoj na tronje, vjernij bil rabotnik! —
Na neki drugi strani sta dve sliki, izmed katerih ena predstavlja carja, druga njegovo soprogo Katarino I. Naslikal ju je nek ho« landski slikar. V koči je tudi podoba predo« čujoča vso carsko rodovino carja Aleksandra IL; tako n. pr. njegovo mater, njegovo sopro« go in poleg drugih tudi njegovega brata s soprogo, ki je babica sedanjega holandskega kralja.
Carjeva koča je zelo mikavna; deske, ki so vse popisane s priimki, so že vse trhle, da komaj stoje skupaj in ponekod vse črvive. In kako ne? Saj stoji na dotičnem nasipu že nad 225 let, kar izpoznaš tudi. iz letnice 1696. Zunaj koče, prav tik vhoda je podolgasta plošča z ruskim napisom: V oznamenovanje prebivanija gosudarja imperâtora Petra Veli« kago, graždane Zaandama. Ob strani tega napisa, ki torej dokazuje, da so zaandamski meščani postavili ono ploščo v spomin prebi« vanja ruskega carja med njimi, je tudi ho« landski grb.
izstbpivša iz koče — krog katere je na« peljan volnen kordon, ki jo loči od zidane — sem zapazila v glavni steni dve mramornati plošči, izmed katerih nosi ena ta«le napis: Domik Petra Velikago v Zaandamje. Ljeta 1697 car Pëtr Velikij prebival v sem domikje s 18. po 25. avgusta. — Ljeta 1717. car Pëtr Velikij postil sej domik s avgust jejščej su« prugoj Ekaterinoj. — Ljeta 1818. Korolj Vi« ljelm I. kupil sej domik i prines v darje V. K. Anje Pavlonje. — Ljeta 1886. Korolj Viljelm III. pripodnes sej dômik imperâtoru Aleksan« dru lil. vseja Rosiji.
Pripravljala sem se k odhodu, oziroma od«
pirala sem novčarko ... ter v zahvalo zato prejela v podpis tujski imenik. Prestopila sem ruski prag ter kmalu nato korakala po holand* skih tleh. Vračala pa sem se skozi uličico, ki je bila — iz neznanega mi razloga — gotovo samo onega dne vsa odičena z zastavami. Med temi me je zlasti presenetil plapolajoč
DESET ZAPOVEDI jUGOSLOVENSKOJ i DEC1 U ISTRI.
L Jugosloven si se rodio od majke — to neka ti je največi ponos i dika
Po starom si korenu Sloven. Po tome imaš u svetu stopedeset milijuna slovenske brače. Colemi narod laj govori jezikom, koji je vrlo sličan tvojemu. Najbliža su ti brača, što žive uz granicu i dalje: od Soče i Alpa do Soluna. Njih ima četrnaest milijuna, a zovu se Jugosloveni. Svaki Jugosloven diči se imenom svojim. Ti si Jugosloven, pa se i li diči imenom svojim jugoslovenskim.
II. Svoj materinji, jugoslovenski jezik ljubi iznad svega!
»Svaka ptica svojim glasom peva — ti jezikom svojim zbori — slatkim glasom materinim —« po-ručeje ti naš veliki narodni pesnik Preradovič i nadodaje: »Po njemu si sve, što jesi — bez njega si bez imena — bez dedova i umika — u prošlosti sena pusta — u budučnosti niti sena.« Jest — u njemu je sve bogatstvo tvoje, u njemu živu tvoji davno umrli pradedovi, iz njega ti govori majka tvoja, otac tvoj, brača tvoja, zemlja tvoja, duša i srce tvoje — u tvojem materinjem jeziku prava je domovina tvoja, koje ti nidko ne može oteti, pa ni najjača sila ovoga sveta. Zato se ti i diči svojim jezikom, jezikom Kraljeviča Marka, i čuvaj i brani taj svoj jezik i ne daj ga, da ti ne bude prokleto ono slatko materino mleko.
III. Slavi Boga Gospoda samo u svojem materinjem jeziku!
Kada ti je na srcu najmučnije i najteže, obračaš se molitvom Bogu i onda osečaš, da ti je lakše. Ali tvoja molitva, ako hočeš, da je Bog čuje, treba da je srdačna i topla. A srdačna i topla bit če tvoja molitva tek onda, ako je li sam razumeš, to jest, ako izrečeš u svojem jeziku rodjenom i milom. Kadgod razgovaraš s Bogom, čini to samo u tvojem jeziku. Latinski neka mole oni, koji taj jezik razume; za tebe nema molitve osim u tvojem jeziku. Ako ti to brane u crkvi, ako ne dadu, da se u tvo-joj crkvi peva i propoveda u tvojem jeziku, ti onda izidji mirno iz crkve, podji kuči, klekni uz majku, sklopi ruke i toplo i skrušeno izmoli svoj »Oče naš« i veruj: Bog če te čuti!
prapor iz stare temnomodre svile, ki je imela na obeh straneh podobo ruskega carja Petra Velikega. Zamislila sem se: Sedi še kedaj po* rodi vladar slovanskega plemena, ki bo zaslu* žil, da si ga kak, daleč od njega živeči narod, vtisne na obe strani svojega prapora? ...
(Sledi nadaljevanje.)
| IV. Neustrašivo i visoko nosi barjak (prapor) Svoj!
Barjak je što i zastava. Kakav je tvoj barjak? Tvoj je barjak bel. Plavim pismenima napisana je na njemu naša tvrda vera u budučnost našega ju-goslovenskoga roda. Crvenim pismenima napisana je na njemu naša žarka ljubav k svemu onoinu, što je naše i samo naše. Te tri boje: belu, plavu i cr-venu nosi uvek u srcu svome. Taj barjak nosi u duši svojoj. Ko ispred vojske nosi barjak, zove se barjak-tar. I mi živimo u boju za naša prava, pa nam ti budi naš mali barjaktar. Tvoja je dužnost, da taj barjak čvrsto držiš, da ga čuvaš, da ti ga niko ne istrgne. Znaj, da je za barjaktara največa sramota, kad mu bilo ko oduzme ili pogazi njegov sve I i barjak. Čuvaj svoj barjak, naš mali i hrabri barjak-taru!
V. Ne prigibaj glave, gde ne treba!
Tudje poštuj! Državnim zakonima pokoravaj se, koliko treba! Ali ne prigibaj ni glave ni kolena, gde ne treba. Budi čedan, ali ne budi crv, i ne pu-zaj pred nikim. Roditelje slušaj, slušaj i narodne učitelje svoje i starce — ljude svoga roda i jezika, Tudjinca ne vredjaj, ako on tebe ne vredja, ali čuvaj ga se! On če dolaziti k tebi ili da te slatkiui otrovom mami ili da te kojekakvim pretnjama prisili na kakvo nedostojno delo. Ne slušaj ga! Odb/j ga! I reci mu: Svakome je pravorae Jugoslovenu poštenje milo kao i obraz. Pravi Jugosloven da.' če sve za obraz, a obraz ni za što. Ja sam Jugosloven — i svoga obraza ne dam ni za što. Ti mi mo-žeš uzeti sve, ali duše ti svoje ne dam. Ona je
moja — slobodna je----« Tako ti njemu i uvek
misli na zlatnu slobodu, na onaj zlatni dar božji, na ono nebeško svetlo, koje če i tebe, siromaha, jednoga dana da obasja i ugrije.
VI. Radi i uči! (Delaj in uči se!)
I medju slobodnim ljudima ima robova. Tq su oni, koji ne če da rade i neče da uče. Čovek neuk — .slep je na oba oka: on je pravi sužanj; drugi ga vuku kao na lancu, a on ne zna ni kuda ni kamo. SHčno se dogadja i onome, koji ne če da radi, On je tužan, jer je večito dužan, Takav čovek puzat če i pred svojim največim zlotvorom, samo da mu do-baci kakvu kost. To je nastrašnije ropstvo — naj-opasnije, osobito nama u ovoj zemlji, gde ima toliko drugih veriga, koje nas sapinju. Zato uči, što bolje možeš, Budeš li učio, otvorit če li se oči; i
	D R 0 B T1N E	
		
videt češ, gde je nesreča, gde spas . Budeš li radio, okrepit češ sebe i kuču svoju pa češ moči da se pouzdaš u se i u svoje kljuse, — bit češ svoj na svorae. — Ti znaš pripovest o Robinzonu Kruzoe. Promisli, kako bi bio onaj nesretni mladič završio svoj život na onome pustome otoku onako sam i bez ičije pomoči, da nije radio! Propao bi bio, po-ginuo od gladi. I nama se Istranima prolomio brod, i mi smo ovde u Istri ostali sami kao Robinzoni, pa nam treba svojski raditi i učiti, ne čemo li da propadnemo.
VIL Svojima budi uvek u pomoči!
Gotovo sva su naša jugoslovenska brača okuplje-na danas pod jednim slobodnim krovom. Mi smo na ovoj strani kao odsječene grančice ostali sami i bez pomoči. Hvala budi Bogu, da su nam druga naša brača sretna i slobodna, a mi gledajmo, da se jedan drugome više približano i da se medju sobom po-mažemo. Zato pamti: u prvom redu budi svojima u kuči angjeo pomočnik. Obitelj neka ti bude i ono ognjište, oko kojega se okupljate svi: ono ognjište delak je naše prave domovine. Teško obitelji, kojoj se ognjište raskopa i razvrgne! To je kao kad se gnezdo razbije pa mladi ptičiči propanu. Stoga gle-daj da i tvoje, i ako slabašne ruke pridonesu što više moguče da ti kuča ostane cela a ognjište ne-taknuto. — Od pomoči budi i drugima našima. Ako vidiš starca iznemogla pod bremenom, priskoči pa pomozi — bit če mu lakše. Ako vidiš gladno dete — podeli s njime svoj jako mršav zalogaj. Ako te sused zamoli za kakvu uslugu — ne odbij mu je. Ako koje dete ne ume citati, a u bližini nema naše škole — pozovi ga k sebi pa ga nauči. Ako ima u kakvoj knjiži ili u novinama štogod lepa i korisna, pročitaj to i objasni onima, koji ne znadu citati. Svaka dobra reč, svaka i najsitnija pomoč, svaki najmanji dokaz ljubavi olakšat če nama svima ovaj naš tužni ia žalosni život. Pomozirao jedan drugome, šlo više možemo.
VIII. Čuvaj starinu!
Bit če oko petnaest i više stotina godina, otkad su naši pradedovi došli ovamo u Istru. Oni su kroz to vreme radili, mislili, osečali, pevali i tako redom. Plodovi njihova stoletnega rada ostali su. Pogledaj oko sebe — ovu našu lepu istarsku zemlju! Ona je sva delo ruku njihovih! Ostale su nam i mnoge njihove lepe misli, poslovice, pripovetke, pesme i popevke. Ostali su nam mnogobrojni običaji kod krsta, venčanja, smrti, itd. itd. Sve to treba čuvati i paziti, da se ništa ne izgubi. Svaka narodna pesmica, svaka pripovetka, poslovica, zagonetka, svaki stari običaj delak je duše naših otaca, dakle i naše. Tu našu narodnu dušu treba da čuvamo. I gdegod čuješ, da ima kakav stari papir, kakva po-žučela listina, gledaj da to dobiš, pohraniš i izru-čiš našemu čoveku, učitelju ili svečniku. Po Istri ima mnogo starih, crkvenih i nadgrobnih ploča, u koje su urezana naša starinska, glagoljska slova. Dušmani če nastojati, da te ploče pretvore u prah.
Ti gledaj, gde možeš, da takove ploče spašis. To je naša starina. Nju treba da čuvaš.
IX.	Ne gubi nade u bolje dane.
Teško je nama svima. Teško je i tebi. Dušmani pritisnuli nas grdno. Pritisli i tebe. Jednome pale kuču. Drugoga teraju iz ognjišta. Trečega vode u zatvor. Četvrtoga vuku, zlostavljaju. Tebi zatvara;u školu ili te sile u svoju, tudjinsku. Ne daju dišati. Ali sasvim tim ti ne očajaj nikada. Seti se mrava, koji je trideset puta pokušao, da se onora treščicoui popne do vrha svoga mravinjaka — i svaki put se skortljala dolje. Napokon mu je ipak uspelo da je ponese kamo je bio namerio. Tako treba da učiniš i ti. Ako i po stotiput padneš, a ti ustani i nastavi svoj put. Ustrajan budi! I nikada ne kloni duhom. Sve če to okrenuti na bolje. I pamti: ima na hiljade dobrih očiju, na hiljade milostivih srdaca, što gle-daju muku tvoju, i misle i rade na tom, da ti tu muku olakšaju. Sve če to jednoga dana pozlatiti dobri ljudi. Zato nikada ne gubi nade i vere u bolje dane! Nikada!
X.	Budi spreman! (pripravljen)
Engleski je narod silan i slobodan. Ali on uvek
napred i misli na budučnost. Poradi toga on odgaja svoje sinove, još kao malu decu, tako, da mu budu telesno jaki a po srcu čisti, odvažni i hrabri. Ima danas u Engleskoj na stotine takovih malih organi-zovanih četnika, koji se danju i noču vežbaju, da se spreme na ono, što bi moglo doči. I ti, moje drago istarsko dete, gledaj, da se spremiš... Vežbaj svoje telo u jakosti, svoje srce u dobroti i plemenitosti. Ne rasipavaj ništa u ludo. Što uštediš — čuvaj! Čuvaj se pušenja! Osobito otrovnog alkohola: vina, rakije i drugih žestokih piča. Budi trezan, pa čeS ostati zdrav i jak i snažan. A ova naša potlačena zemlja treba tvoga zdravlja, tvoje jakosti i snage tvoje. Vremena su teška. Čitav je svet u komešanju. Niko ne zna, što če nam doneti sutrašnji dan. Budi dakle spreman! Na sve spreman!
Znajte, deco, da ste vi sami kovači sreče svoje! Ove zapovedi pokazuju vam put toj sreči: vršite ih! Naučite ih na pamet, a da ih ne zaboravite, pričvr-stite ih u svojoj sobici na zid. Učinite to — i ne čete se pokajati. A gledajte, da i druga deca dobiju po jedan primerak ovih zapovedi. Ko ih nije mogao nabavili tiskane, neka ih prepiše, prouči i sačuva. Nadje li se koje dete, da ne zna citati, pročitajte icj ih vi, da se može i ono ravnati po njima.
(»Pučki Prijatelj«).
K temu članku je glasilo tukajšnjih fašistov, dodalo: S tem brezobzirnim in sramotilnim dokazilom, priobčujemo dokaze in dejanja, ki ovajajo propagando, ki jo snujejo Slovani napram Italiji. Tem načinom opozarjamo nanjo vlado — ki prepušča toli očitna izzivanja — in vse naše prijatelje toinonstran starih mej. Sedaj je pač dokazano, da Slovani računajo z ravnodušnostjo naših vladnih oblasti in z nevednostjo Italijanov z ozirom na njihov jezik;
zato je marljivo prežanje od naše strani neobhodno potrebno! In zategadelj poživljamo vse Juličane in Dalmatince, ki so bili za časa Avstrije prisiljeni priučiti se slovenščini in hrvaščini, da nam pomagajo s svojim dragocenim sodelovanjem. Ne izgubljajmo časa; podvizati se moramo, da prestrežemo. Dokument je lokav in jasen; ne potrebuje komentarja! Mogoče se sedaj oni ideologi — ki sanjarijo o italsko-jugoslovanski pobratimiji — končno uve-rijo, da v svrho miru in pokoja na tem ozemlju, moramo izzvati nasilno borbo in ne dovoljevati tukaj bivanja sličnim sovražno nadležnim nasprotnikom, takim zagriženim zapeljivcem in zlobnim po-hujšljivcem otroške duše. Od prve do zadnje zapovedi je sestavljen iredentističen spored, preudarjen in premišljen v vseh svojih podrobnih delcih. Takega odprtega, napadalnega in zločestega iredentiz-ma nismo pričakovali! Zato ostane neizbrisen madež za ital. vlado, če bo v Trstu — ki je svetilnik italijanizma — še dalje dovoljevala, da zločinsko-brezobzirna psovalna pisarija — izčečkana od duhovnikov in ljudskošolskih učiteljev — še nadalje pohujšuje miroljubno ljudstvo Julijske Benečije in še nadalje vceplja z nečuveno pokvarjenostjo v dušo ubogih kmetov sovraštvo napram Italiji. Sicer pa, če se oficijelna vlada ne odloči končno pomesti od tu take agitatorje, naše naspravljive nasprotnike, če takoj ne poskrbi za pogasitev te podlosti, bomo poskrbeli fašisti, da izčrpimo gadjo zalego z naših nedri in očistimo okuženo vzdušje Julijske Benečije! In Slovani naj le prebirajo čečkanje Pučkega Prijatelja, ali vedo naj, da ne bomo odnehali, dokler ne bodo spoštovali Italije in ne bodo prepričevali sebe in drugih, da Julijska Benečija je italska zemlja, na kateri ne bo mogla nikoli nobena druga država, ne noben drug narod zahtevati kakih posebnih pravic. Posvečene meje naše domovine so na vek zaznamovale: ali v Italiji dobri, spoštljivi in zvesti državljani, ali. . . na drugo stran ... in nemudoma? V svoji hiši ne dovoljujemo nikakih zlobnih zvijač!
SLOVO OD NEZVESTE ŽENE.
(Zložila SO letna slarica.)
O ti žena kaj si str'ila da si druz'ga zbrali greš; sveti zakon si prelomila, kar smrten greh jc, dobro veš!
Božja kazen lebe čaka ... Tvoj mož ne bom jaz nikdar več! Ljubša mi bo ženska vsaka, s tabo se ne vid'va več!
Zato ne boš odzdaj nosila prstana pozegnan'ga, da ne boš omadež'vala ž njim imena mojega.
Zdaj pa z Bogom, žena z Bogom za zmirom zgin'mi spred oči! Otrok nedolžnih ni med nama zato sem prost in brez skrbi.
ODGOVORI NA VPRAŠANJA.
Kristina; V srednjem veku so bile najznamenit-nejše trgovsko-prometne proge: Donava, Rena in prelazi v Alpah.
Mlad trgovec: Najglavnejši pridelek Indije je kava, sladkor, tobak.
Pričkar: Ne, ni res, da inozemci ne smejo prestopiti Kitajske! Ta zakon je veljal le do 1. 1842. Do te dobe so se pa morali kitajski in tuji trgovci razgovarjati in izmenjavati svoje blago na obrežju.
Bojana: Sokratov oče, to je, oče grškega modrijana, je bil kipar. Sokratova žena se je imenovala Ksantipa; bila je prevzetna, nečimerna, jezična, trmoglava in zlobna ženska. Zato pravimo še dandanes Ksantipa onim ženskam, ki imajo gorioznačene lastnosti.
Radovanka: V svojem življenju sem prečitala na tisoče različnih spisov in spomin imam še jako krepek zato me s svojim vprašanjem ne spravite še v zadrego. Torej: Prva oseba, ki je začela v Evropi nositi nogovice je bila baje angleška kraljica Elizabeta.
Vitosava: Po umrlem ženinu — ako ste .bili ž njim javno zaročeni — žalujte tri mesece v popolni ali polčrnini. V družbo smete zahajati izuzemši v tako, ki prične ali konča s plesom. Svoja vprašanja naslovite le na Uredništvo.
GOSPODINJSTVO.
KUHINJA.
Peneče se vino ali šampanjec narediš iz jabolčnika ali hruševca tako: V petih litrih jabolčnika raztopi H klg sladkorja in prideni K 1 najfinejšega špirita. Nato nalij to pijačo v steklenico, zamaši jo dobro in zaveži čepe z žico.
Mrzla pikantna omaka. Z dvema rumenjakoma zmešaj % finega olja, ki je vlivaš po kapljicah in ne vse naenkrat. Tej mešanici pridaj popra, soli, */« sesekljanih sardel in soka treh limonov.
Češki kolački. Zmesi :7» klg bele moke, V* masla, 3 dkg sladkorja in 3 jajca. To testo temeljito zva-ljaj, naredi kolačke in jih speci na plošči. Medtem napravi mešanico iz dveh beljakov, 1/s sladkorja in nekoliko vanilije; z vsem tem namazi kolačke in jih vnovič položi v zmerno toplo pečico toliko, da se površje posuši.
Krompirjev omelete. Vzemi 2 jajci, 1 mleka, zmečkaj 2—3 krompirje, 2 žlici pšenične moke, poljubno sladkorja in napravi tanko testo. Razbeli v ponvi surovo maslo in speci na njem testo, ki si mu že preje dala obliko posode.
1. ZABELJENO GOVEJE MESO.
Skuhaj kakor navadno goveje meso v juhi. Ko je kuhano, ga četrt ure prej, ko ga daš na mizo, zreži na ko-ščeke, položi v kožico in prilij za vsakega pol kg^mesa, i/8 1 juhe in žlico kisa ter pusti, da meso v tem prevre. Potem zloži meso na globok krožnik, potresi ga z drobno zrezanim peteršiljem, poprom in krušnimi drobtinami ter zabeli z mastjo, ki ti je ostala od kake pečenke. Meso obloži s, kuhano karfijolo, praženim rižem ali s krompirjevimi rogljički,	Ida.
'	O ČIŠČENJU.
Orumenele tipke glasovirja očistimo z volneno krpico, ki smo jo namočili v vinskem cvetu.
M ««Seže barvastih vezen» pomoči z limonovim sokom in jih potem posipaj s soljo; nato pa jih izpostavi pekočim solnčnim žarkom. Ko se posuši in tvoje opravilo ni bilo zadostno, ponovi še, dokler madeži izginejo ali vsaj zelo pobledijo.
Oljnata barva in smola se odpravi z oblek s tem, da poliješ po njej z benzino ali terpentinovim cvetom. Vendar moraš že poprej položiti pod madež pilnik, ki ti bo tekočino izpil in ne dovolil, da se razgrne preko madeža. Nato položi drugi pilnik tudi vrhu madeža — preko vsega pa potegni z ne prevročim likalnikom. Tako ti izgine madež popolnem.
MODA.
O dandanašnji modi lahko še posebno rečemo, da je razvajena, muhasta gospodična, ki je izpremcnlji-va, kakor aprilsko vreme. Pred leti se je precej hitro izpreminjala samo moda oblek in klobukov, ki smo jih pa vendar lahko nosili po dve leti. Danes imamo vsakega pol leta drugo nošo, drugačne solnčnike, drugačne torbice, čevlje, nogavice. Draginja je čim clalje hujša, a luksus čim dalje večji. Gorje ženski, ki ne zna biti praktična in se da zapeljati, da slepo sledi v vsem in vsakem današnji razkošni modi. Včasih so izpreminjali modo znameniti pariški, londonski in dunajski krojači »umetniki«; pomagale pa so jim ugledne in odlične bogatašinje, svetovno-znane igralke, pevke in plesalke, ki so modo razširjale in se kazale malodane vsak dan v drugem kroju. V tik predvojnem času pa so se zakleli proti obstoječi modi ozkih kril in zgolj nizkih čevljev mnogoštevilni tovarnarji, trgovci tkanin in kupče valci usnja. A poslušna moda jim je šla takoj na li-manice in tako smo videli ravno v dobi grozovite vojne — ko je bilo treba varčevati in stiskati — kako so se znova pokazala nagubana obsežna krila in čez mero visoki čevlji. Nekatere ženske se pač ne ozirajo na to, če je to kar denejo nase, njim primerno, če je ukusno, če je pametno ali smiselno, samo da je moderno . . .
Navzlic vsemu so se pa ozka krila vzdržala vendarle, in kaj bi ne, saj ne samo, da so cenena in bolj praktična, so tudi prav čedna zlasti, ako niso pretirano tesna, ampak so črte ženskih oblik le narahlo naznačene. Žal, da nameravajo izginiti tudi takozvane kimono-bluze, ki se s svojo preprostostjo prilegajo vsakemu ženskemu stasu in ki zahtevajo izmed vseh bluz najmanj blaga. V modi klobukov oz. slamnikov vlada velika svoboda. Zelo veliki, srednji in prav majhni so moderni. Posebno lepi, fini in elegantni so slamniki iz mehke tanke slame; njih nositeljica jih lahko nosi poljubno, obrača po svojem ukusu in svoji volji, nosi jih sedaj spredaj privzdignjene, sedaj zadej ali na strani. Na klobukih se bojujejo za prvenstvo svila, broketnl trakovi, dragocena peresa inozemskih ptičev, cvetlice, posebno vrtnice, glicinije, hijacinti, mak in da je vrh glave dovršena živahna pomlad še rdeče črešnje in slive. V modi se nam kažete dve struji: priprosta angleška in elegantna francoska, ki pa
predstavlja marsikatero žensko kol pravo pustno šemo. Zaradi tega bodi vsaka v posnemanju mode oprezna in ne prenagljena ter naj uravna svoje obleke vedno le po svoji individualnosti in po svoji denarnici. Ni vsaka nova moda primerna za vsakogar in previden človek ve, da je vse najnovejše vedno najdražje, a malokdaj tudi najlepše!
Ks.
DOMAČA LEKARNA.
O MALOKRVNOSTI.
Malokrvnost ali bledičnost je pogostokrat prvi začetek težke bolezni. Sama na sebi je ta bolezen nekaj povsem neopasnega in navadnega; če pa jo zanemarjamo, ima lahko zelo hude posledice. Mestni otroci so navadno blede polti; ako jih pošlješ na kmete, kjer imajo dovolj čistega zraka, jim lica kmalu zdravo porudeče. So pa tudi taki ljudje, ki so bledi, dasi imajo dovolj krvi in so zdravi. Malo-krven je oni človek, ki mu ni bleda samo koža, nego tudi dlesne ali zobno meso in očesna mrenica; poleg tega je koža uvela in suha. Toda ne samo suh, tudi debel človek je lahko malokrven. Malokrvne ljudi hitro in zelo utrudi vsak telesni in duševni napor, razburja jih vsaka malenkost, pogosto jih boli glava, vrti se jim ter se celo onesveščajo. Navadno imajo slab tek in prebavljajo neredno.
Glavno sredstvo proti malokrvnosti sla sveži zrak, dobra tečna hrana in mir. Posebno se je treba ozirati na malokrvnost pri otrocih. Navadno se pokaže bledičnost in šibkost otrok v razdraženosti in slabi volji, ki se loti otroka pri vsaki malenkosti. Ako postane tak otrok siten in razposajen, treba staršem posebnega potrpljenja in premišljenega ravnanja. Prevelika strogost ni na mestu, vendar tudi popustljivost ne sme segati predaleč. Vsekakor je treba proučiti otrokovo stanje ter ga ne takoj kaznovati; saj čestokrat izvira njegova sitnost iz njegove telesne nemoči in šibkosti. Tako šibko telo tudi nima zadosti duševne moči, da bi se prevladalo in prihaja pogostokrat odtod pretirana občutljivost nekaterih ljudi v poznejših letih.
Skrbimo pravočasno, da odgojimo zdrave in krepke otroke; le zdravo telo more kljubovati vsem nezgodam in odgovarjati vsem zahtevam, ki jih stavi dandanes življenje na človeka.
Obveza za rane je postal v novejšem času tudi sladkor. Prašnat sladkor zavij v platneno krpico in položi na rano. Z dotikom sladkorja in ranine vlažnosti, se tvori neka mlečna kislina, in ravno to obvaruje rano pred gnojenjem.
Debeluh shujša ako ne pije nobene druge pijače nego čaj z limonovim sokom, po možnosti brez sladkorja.
Proti piku komarjev si zagotoviš kožo, ako se umiješ z vodo, v kateri si skuhala trske kvasije-vega drevesa (Quassia amara) ki jih dobiš v vsaki lekarni in mirodilnici. Taka voda je namreč muši-cam strup,	S.
RODOLJUBKA:
Lipina vejica.
Ali ti je znano, jugoslovanska žena, kakšno važnost goji danes vzklik: lipina vejica? Kaj bi ne vedela? Kako bi ne znala, da to nikakor ni le enostaven rek — s katerim hočemo označiti delec drevesa, ki so je naši pradedje na lastni zemlji najrajše sadili, koderkoli je bil nekoč naš mnogoštevilni rod naseljen — temveč, da je to oni zgodovinsko-imenitni znak, s katerim pojdejo naši volilci samozavestno, dostojanstveno in čuvstveno-vzvišeno na oni kočljivo-resni kraj, na kateri, jih smemo me ženske spremljati le v duhu... tja na volišče!
Kaj bi ne vedela? Saj to je našim volilcem v svetosti namakan znak, kakor je bil pred davnimi stoletji vojščakom »Križarskih vojn« znak križa, s katerim so šli reševat Jeruzalem... In z znakom lipine vejice pojdejo vsi naši volilci pričat in svedočit svoj in naš narodni obstoj... Z njim bodo naši slovanski zastopniki odgrinjali odejo resnice, ki jo nasprotnik skrbljivo in pozorno zakriva s plahto laži in ogrtačem dvoma. Z lipino vejico bodo naši izvoljenci opomorali, da bodo nekoč v Večnem mestu zabrenkale tudi slovenske srčne strune, izdihavajoč iz naše dušne harfe vse trpljenje, ves naš jad, nepopisno naše gorje v obrambo našega Jeruzalema, k vstajenju naše Aleluje! ---
Lipina vejica! To je vzklik, to je znak, ki tudi nas, slovenske žene, zdaj prijetno, zdaj bolestno razdraža, ker nam pronica v globino srca z eno samo tiho tožbo: oh, zakaj nisem vsaj danes moški tudi jaz?
Kako svet bi nam bil dan volitve, kako bajno-prelesten, kako neizrečeno mil in ničmanj posvečen kot nam je bil dan prvega obhajila, ničmanj pozlačenoidealen kot nam je bil dan prvega nedolžnočistoljubezenskega poljuba in ničmanj tajinstvenoresen kot naš poročni dan! In vendar! Koliko mož, ki ne bodo mogli vsled prekrute bolezni ostaviti postelje, oh, in koliko onih drugih, ki ne zapopadejo neizmerne važnosti in omalovažujejo orjaški pomen lipine vejice, volilne pravice. Zato pa, oj, žena slovanska, je tvoja dolžnost, da s prijazno, prepričevalno besedo razvnameš i ogrevaš zakrknjeno srce pa skopniš in opiliš trdovratno voljo moža, brata, sinu, zaročenca, ki bi pod vplivom napačnega, krivotolmače-nega prepričanja zaostal in ne stopil odkrite glave v procesijo razumnih, zavednih, treznih, preudarljivih jugoslovanskih volilcev. Tudi na tebi hrvatsko-slovenska žena, tudi na Jtebi, narodno dekle, tiči nalog opomoči, ako je treba ter predramljad Zaspanca, stresati orna-hljivca, pobožati zakrknjenca ter mu tja do 15. majnika proseče, milo in ljubko šepetati neprestano v uho: Lipina vejica!
I S 8 11
liillllllktltl
Antonija Mermolja Rieger
priporoča svoj
modni salon
Trst - ulica Commerciale 3. - Trst
IZ UPRAVNIŠTVA:
Cenjeni razprodajalci izven Trsta, ki'niso še plačali lista, naj blagovole čimpreje dopo-slati denar za prve 4 mesece s pridržkom 10% in vrniti morebitne nerazprodane mesečnike.
IVAN KERZE
ima v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in druge hišne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
ANDREJ VATOVEC trgovino jestvin, delikotes in Hoionijoln. blaga
v ulici XXX. Ottobre št. 10
(nasproti Ljubljanski banki) kupuje in prodaja raznovrstne kmetske pridelke ter se priporoča cenj. bralkam Jadranke za obilen obisk.