8 Didakta 201 UVOD Vzgoja otrok še vedno obstaja kot ve- lik izziv, ki mu bomo verjetno priča, dokler bomo obstajali kot človeštvo. Ljudje smo kot vrsta zavzeli planet Zemljo kot močna skupnost in ne kot silno močan in uspešen posameznik. Človeški mladiči so sila nebogljeni v primerjavi z drugimi mladiči sesal- cev. Če konjiček v prvi uri po rojstvu že stoji na nogah, to ne velja za no- vorojenčka, ki potrebuje kar celo leto, da naredi prve korake. Temu je tako, ker so vsi novorojenčki, kljub temu da so donošeni, pravzaprav rojeni prezgodaj. Gre za evolucijski kompromis med velikimi otroškimi glavami in ozkimi medenicami žen- sk. Zato večino prostornine možgani pridobijo kasneje – torej po rojstvu. Tudi kar se tiče komunikacijskih veščin in govora, naši otroci potre- bujejo kar celo leto, da spregovorijo prvo besedo in nato še nadaljnjih 25 let, da se zares osamosvojijo: se odselijo od staršev, so sposobni sami zagotavljati sredstva za lastno preži- vetje in končno tudi osnujejo lastno družino. V človeški družbi je danes sistematično poskrbljeno za vzgojo in varstvo otrok: vrtci, šole, varuške, vladni in nevladni programi – vse- ga je dosti. Pa vendar se zdi, da še vedno nismo povsem prepričani, kako vzgajati otroke, da bodo res pripravljeni na izzive, ki jih čakajo v življenju. RAZVOJ MOŽGANOV V PRIČAKOVANJU IZKUŠNJE Možgani se razvijajo v skladu z bi- ološkimi danostmi in pod vplivom okolja. Dozorijo šele, ko so izposta- vljeni določenim izkušnjam. Sprva so te izkušnje zaznavne oz. senzorične. To obdobje se v veliki meri zaključi do vstopa v šolo. Ob zaznavnih izku- šnjah otrok pridobiva tudi gibalne izkušnje. Ob tem in nato vse do vsto- pa v odraslost pa ves čas pridobiva in mojstri miselne sposobnosti in pri- dobiva kognitivne izkušnje. Izkušnje ob že izraženih bioloških danostih vplivajo na oblikovanje in zorenje možganov. Odsotnost teh izkušenj v kritičnih obdobjih je kasneje izredno težko nadomestiti (Bregant 2012, 51– 60). Tudi neugodne, boleče izkušnje pomenijo spoznanja, ki pomembno določajo nas same in včasih celo naše preživetje. Zato mo- rajo biti izkušnje čimbolj raznolike in ne nujno zgolj prijetne. Zaželeno je, da nas izkušnje pripravijo in opremijo za življenje. Če pomislimo na predšolsko obdo- bje kot na obdobje, ki je kritično za zaznavne in gibalne izkušnje, razu- memo, zakaj je tako pomembno, da se otroci v predšolskem obdobju veliko in raznoliko gibljejo, tako v or- ganizirani vadbi kot na prostem in tudi nestrukturirano. Gibalna igra je vedno bila sestavni del otroštva. Šele v sodobnem, izjemno nadzo- rovanem času, polnem elektronike in sedenja, je časa za nestrukturira- no dejavnost zmanjkalo. Celo starši imajo občutek, da če se otrok že igra na prostem, morajo biti zraven in poskrbeti za njegovo »animacijo«. SPOSOBNOST UČENJA Ljudi in tudi ostale primate definira sposobnost učenja. Našo sposobnost učenja pa definirajo trije ključni procesi. Čutiti moramo pripadnost, navezanost in varnost: to troje se izoblikuje v našem najzgodnejšem obdobju, od novorojenčka do dojenč- ka, ko smo eksistencialno odvisni od ljubeče odrasle osebe, ki je naj- pogosteje biološka mama. Drugi pomemben proces se navezuje na lastno identiteto in status, ki ga lahko zelo dobro opazuje- mo pri dveletniku, ki trmasto vztraja, da zmore sam, da nas ne potrebuje, in nas suvereno, večkrat dnevno zavrne z odločnim »Ne«. Tretji proces se navezuje na raziskovanje in odkrivanje nepozna- nega. Nekateri se s tem ukvarjamo profesionalno še pozno v starost, drži pa, da po najstništvu, ko s tve- ganim vedenjem preizkušamo lastne meje in meje naše družbe, večina POMEN GIBANJA IN RAZISKOVANJA V NARAVI ZA RAZVOJ NAŠIH OTROK Doc. dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, spec. FRM, MAES terapevt, vodja seminarjev Familylab V prispevku obravnavamo pomen gibanja in raziskovanja v naravi za naše otroke. Že dojenčki rešujejo prve probleme z gibanjem. Tako poseganje po igrački pomeni tudi presojo, kako daleč je igračka, kako močno naj zamahne. Celo vzpostavitev komunikacije sprva ne poteka z besedami, pač pa dojenček z jokom in z vsem telesom sporoča, kaj želi: krčevito brca z nogami, da bi pregnal bolečino, spokojno čaka ali pa se nam vriskajoč »ponuja«, da ga vzamemo v naročje. Z razvojem otrok telo vedno bolj obvlada in usvaja prostor: od maminega naročja do prostora med ljubečima staršema, med katerima naredi prve korake, do vzgojiteljice v vrtcu, nato prvega osvojenega hriba ali gore. Tako otrok samozavestno vstopa v okolje, s poznavanjem in spoštovanjem narave pa krepi tudi svojo duševnost: manj anksioznosti, več sproščenosti in miru. V prispevku se dotaknemo biofilije – naklonjenosti do narave in gozdne pedagogike kot primera dobre prakse v vrtcih in šolah, ki spodbudno deluje na otrokov razvoj. Zato morajo biti izkušnje čimbolj raznolike in ne nujno zgolj prijetne. Didakta 201 9 odraslih to obdo- bje zapusti za ceno varnosti, predvi- dljivosti in miru, ki pomenijo manjšo porabo energije kot neprestano iskanje ne nujno boljših, vsekakor pa zanimivejših rešitev. V procesu vzgoje in učenja mora- mo otrokom zagotoviti zelo osnovne reči: dovolj spanca, hrane, varnosti, prijetne in ljubeče družbe odraslih in kasneje tudi vrstnikov. Otrok mora imeti konsistenten in kompe- tenten vzgled ter podporo v sledenju lastnim strastem, talentom. Hkrati je nujno potrebno ravnovesje med do- volj spodbude in nelagodja, kamor sodijo tudi težave in problemi. Te- žave in probleme namreč možgani radi rešujejo. Možgani so ustvarjeni za učenje in reševanje problemov. Prvi problemi, ki jih naši možgani rešujejo, so povezani z gibanjem (Bregant 2016, 18–24). Otrok mora z lastnim telesom ugotoviti, kako naj doseže igračko in kako močno naj zamahne z roko. Prav gibalni pro- blemi so otrokom zelo ljubi, saj jih veliko rešujejo spontano, skozi igro! Že pri treh mesecih se dojenček so- oči z matematičnim problemom, ki pa je povsem gibalen: kako daleč je ropotuljica, kako močno naj zamah- ne z roko, kako naj jo prime. Kako meje našega telesa določajo našo abstraktno misel, lahko razumemo iz primera, ko moramo pokazati, kaj je za nas veliko in kaj majhno; kje je naša preteklost in kje prihodnost. Za ustrezno, četudi na prvi pogled le gibalno rešitev mora otrok najprej dovolj dobro razviti zaznave, nato mora problem re- šiti gibalno in šele nato lahko pristo- pa k problemom zgolj kognitivno. To najlepše opazimo ob vstopu v šolo, ko imajo nekateri otroci velike težave pri matematiki in predstavah (Bregant 2016, 18– 24). Tudi nam zelo pomaga skica pri geometrijskih na- logah ali pa če kar konkretno, fizično rešimo problem, ko npr. s štetjem ko- rakov premerimo razdaljo. Določe- ne izkušnje so v zgodnjem obdobju zaradi kritičnega obdobja skorajda nenadomestljive! RAZISKOVANJE IN GIBANJE Raziskovanje in gibanje v naravi je naša naravna danost. Ob izjemnem tehnološkem napredku in žal tudi uničevanju naravnega okolja pa je teh izkušenj v naravi vedno manj oziroma jih je celo potrebno vna- prej načrtovati ali pa jim v urbanem okolju urediti nadomestke (npr. ustrezna igrišča). Še vedno pa se lju- dje radi podamo v naravo, saj se ob tem sprostimo, napolnimo pljuča s svežim zrakom, hodimo po neravnih tleh, s čimer krepimo propriocepci- jo, občutimo hladen zrak na licih, prisluhnemo šumenju listja, name- sto mestnega hrupa, in občutimo naravno svetlobo, namesto neonskih luči, kar vse deluje ugodno na naša čutila in posredno na naše počutje. Naši mladiči – otroci, pa naravo iz- redno radi raziskujejo, če jim to le dopustimo. Jean Piaget, oče razvoj- ne psihologije, je otroštvo razumel in celo definiral kot čas, ko smo poseb- no motivirani za raziskovanje narave (Piaget 1971). She- pard pa je leta 1983 otroštvo opisal kot vkrcavanje na ladjo (Shepard 1983). Če jo razumemo kot Noetovo barko, nanjo v otroštvu vkrcamo vse živali in rastline, ki jih poznamo, in z nji- mi odrinemo v odraslo dobo ter tako dozorimo (in preživimo). Kako otroci s sprehoda domov radi prinesejo (ali vsaj opozorijo, kaj so našli) hroščka, drobceno muco ali potepuškega psa, verjetno ni potrebno razlagati. Vsi otroci so neutrudni raziskovalci, ki izredno uživajo v igri. Ustrezna igra, tekanje, premagovanje ovir in visokih bregov lahko otrokom na- domesti čas, ki ga sicer preživljajo pred računalnikom ali televizorjem. Ob epidemiji debelosti, ki je zaje- Raziskovanje in odkrivanje nepoznanega sta eden ključnih procesov, ki vplivajo na razvoj naše sposobnosti učenja. Kako se ti kamenčkiv vodi svetlikajo ... Prvi problemi, ki jih naši možgani rešujejo, so povezani z gibanjem. Otrok mora z lastnim telesom ugotoviti, kako naj doseže igračko in kako močno naj zamahne z roko. Jean Piaget, oče razvojne psihologije, je otroštvo razumel in celo definiral kot čas, ko smo posebno motivirani za raziskovanje narave. 10 Didakta 201 la tudi naše otroke, lahko gibalno igro priporočimo tudi kot splošni zdravstveni ukrep, ki ne le, da krepi mišice in vpliva na gibalni aparat, pač pa tudi preprečuje debelost in z njo povezane zaplete, kot so povišan krvni tlak in sladkorna bolezen, ki ne vodijo v optimalen, zdrav razvoj otroka (Bregant 2017). Uspešni otroci in tudi odrasli so ti- sti, ki so usvojili učenje kot reševanje problemov, usvajanje novih veščin in spoznavanje novih znanj. Radi govo- rimo o »rastni miselni naravnanosti«, ki, drugače kot »statični um«, ves čas raste, se uči, tudi iz napak, pridobiva nove, tudi boleče izkušnje, in tako napreduje. Za take ljudi predstavlja učenje, ki je sprva gibalno, izziv. Reševanje težav je drzno in smelo, ra- dovednost je vseskozi prisotna. To so praviloma otroci in odrasli z dobro samopodobo, saj se svoje sposobno- sti reševanja problemov zavedajo in so nanjo tudi ponosni. ZAKAJ SE PRI UČENJU VRAČAMO K NARAVI? Ekopsihologija poskuša umestiti člo- veka ne le v lastno osebo, družino ali skupnost, pač pa na naš planet. Pred- postavlja, da smo ljudje čustveno in duševno v ravnoves- ju le znotraj narave, podobno kot so svoje bivanjske di- leme razumele starejše, večinoma ne-zahodnoevrop- ske skupnosti (Kahn idr. 2002). Ekopsihologija tolmači duševne težave skozi okoljsko optiko. Ob tem ne moremo mimo dejstev, ki, četudi ne priznamo ekopsihologiji ve- ljave, opozarjajo na neskladja v naših življenjih, ki so povezana s potrošni- ško družbo in nas vodijo na spolzka tla duševnosti, polna anksioznosti, strahu, depresije, jeze in celo panike. Ljudje v naravi izkusimo tako nedo- taknjenost, lepoto in dobrobit narave za naše zdravje kot tudi njeno divjost in lastno krhkost. V zadnjem času pa vedno bolj občutimo tudi vplive, ki jih imamo na naravo: onesnaženje, smeti, za naše lastno zdravje škodljivo okolje. Sociobiološka teorija nas vrne dva milijona let v preteklost, na sa- vane vzhodne Afrike. Wilson, oče te teorije, že leta 1975 piše o pozitivnih vidikih narave, ki so nam pomagali preživeti, kot so čista voda, drevesa, sadeži in rože, ter o negativnih učin- kih, ki smo se jim morali izogniti, če smo želeli preživeti: kače, umazana voda, dim – onesnažen zrak (Wilson 2000). Do neke mere so se ta vedenja verjetno res zapisala v naš genom, saj so vplivala na preživetje osebka in vr- ste. Tako še danes, kljub temu da kače niso videli, majhni otroci, pa tudi mla- diči opic, ob vrvi, ki izgleda kot kača, otrpnejo in se je ustrašijo. Podobno velja za določene vonjave po gnilem, videz okužbe, gnitja in razkroja, ki praviloma vzbudijo gnus, saj so pred- stavljale nevarnost za tistega, ki je bil temu izpostavljen. Tako tudi pravilo- ma otroci širom sveta radi raziskujejo naravo. Navezanost in antropomorf- nost ostalih sesalcev, ki so mehki in kosmati, je vzrok, da otroci, ne glede na to, ali prihajajo iz Amazonije ali Lju- bljane, ljubkovalno nagovarjajo mucke, kužke in ptičke, medtem ko se čr- nih, velikih hroščev in strigalic pravi- loma izogibajo. Z evolucijskega vidika nam prepo- znava in zanimanje za naravo omogoča preživeti, kar opiše Lovelock (2005): »Vse, kar je živo, je za nas lahko užitno, smrtonosno, prija- zno, agresivno ali celo nekaj, kar nam omogoča izživeti spolno slo – torej vse, kar je ključno za našo osebno dobro- bit in tudi preživetje vrste.« Wilson je leta 1984 predlagal izraz biofilija, ki označuje človekovo na- ravno nagnjenje, da povezuje sebe in svoja spoznanja z naravo in na- ravnimi pojavi. Kasneje je teorijo nadgradil s čustveno razlago, da nas živa bitja napolnijo z občutki, ki se- gajo od privlačnosti in občudovanja do občutkov strahu in groze. Evo- lucijsko gledano nam označevanje določenih naravnih pojavov in živih bitij omogoča lažje preživetje, saj si um z iskanjem bližnjic ne dovoli, da ga ugrizne strupeni gad, saj »a prio- ri ve«, da so kače nevarne. To lahko imenujemo tudi adaptivno učenje – učenje s prilagajanjem, glede na izkušnje naših prednikov iz narave. Celo primati in njihovi mladički se, podobno kot ljudje, bojijo ne le kač, pač pa tudi npr. vrvi, ki po videzu spominja na kačo. Se pa tega stra- hu lahko odučimo oz. naknadno se naučimo, da niso vse kače strupe- ne in nevarne. Vendar pa so za to spoznanje potrebne nove izkušnje iz narave. Kognitivni psihologi so dolgo časa zagovarjali tezo, da je naše razume- vanje narave naš miselni konstrukt. Postmodernistični misleci celo razu- mejo naravo kot kulturni dogovor ozirom artefakt. Meni osebno, in tudi glede na sodobnejša spoznanja tako statistikov, nevroznanstvenikov in ekologov, pa je bližje razmišljanje, da narava ni naš miselni konstrukt, pač pa smo ljudje le del nje. GOZDNA PEDAGOGIKA Z industrializacijo in urbanizaci- jo družbe smo se zavedli, da nam umanjka stik z naravo, kar najbolj občutijo predvsem otroci iz manj privilegiranih okolij. Zato je Goesta Frohm na Švedskem ustanovil eno prvih gozdnih šol: Skogsmulle (Vir 1). Osnovni cilj ni bil točno določen, pač pa je bila šola namenjena razi- skovanju narave in igri otrok. Nekateri sicer začetek po- dobnih principov dela povezujejo že s Komenskim in prin- cipom učenja skozi igro; drugi vidijo povezave s Pestalozzijevim koncep- tom samoiniciativne dejavnosti otrok; tretjim se zdi najbližji koncept Ekopsihologija, ki poskuša umestiti človeka ne le v lastno osebo, družino ali skupnost, pač pa na naš planet, predpostavlja, da smo ljudje čustveno in duševno v ravnovesju le znotraj narave, in tolmači duševne težave skozi okoljsko optiko. Z evolucijskega vidika nam prepoznava in zanimanje za naravo omogočata preživeti. Didakta 201 11 Rudolfa Steinerja. Za otroke pa je teoretični vidik verjetno manj po- memben kot udejanjanje slednjega v praksi. Igra na prostem, ne glede na vreme; naraven prostor; svoboda pri raziskovanju in vendar odgovor- nost za lastno varnost; uporaba vseh čutov in zaznav ter spoznavanje meja lastnega telesa so za otroke v gozdnih vrtcih in šolah vsakdanja praksa. Iz šol se je namreč gozdna pedagogika preselila v vrtce pred približno 30 leti, tako da je danes za otroke na Švedskem takšnih vrtcev in šol že nekaj čez 200. Zaradi uspešno- sti je gozdna pedagogika prestopila meje in jo danes lahko srečamo na Danskem, v Veliki Britaniji, Nemčiji; tudi v Sloveniji imamo nekaj vrtcev in šol, ki so pogumno stopili na pot gozdne pedagogike (Vir 2). ZAKLJUČEK Šele sposobnost učenja je tista, ki je ljudem in tudi primatom omogočila preživetje. Opazovanje, posnemanje, raziskovanje in igra so omogočili, da so se naši predniki spustili z dreves na tla, pričeli hoditi po tleh, zapusti- li rodno Afriko in poselili ves planet. Raziskovanje narave, morda bi lahko to poimenovali tudi biofilija, nam je šele omogočilo, da smo danes tu, kjer smo – paradoksalno ob tem pa je, da smo pri tem izumili toliko teh- noloških domislic, da smo naravo praktično »zastrli in zatrli« in je sko- raj ne vidimo več. Naravo moramo ponovno odkriva- ti in spoznati in to omogočiti tudi na- šim otrokom. Kje to lahko naredimo bolj uspešno kot v naravi sami, v gozdu, ob potoku, v naravi? Če to počnemo že v otroštvu, celo s pomočjo vzgojno-varstvenih pro- gramov, potem lahko simbolično na barko svojega življenja vzamemo vse živali, rastline in veščine, ki smo jih spoznali v naravi v svojem otroštvu, in odplujemo v odraslo dobo kot zreli ljudje. In morda, nekoč v prihodno- sti, celo uspemo zaustaviti ekološko katastrofo, ki smo jo ustvarili sami. VIRI IN LITERATURA Bregant, T. (2012) Razvoj, rast in zo- renje možganov. Psihološka obzorja, let. 21 (št. 2): str. 51–60. Dostopno na: http://psiholoska-obzorja.si/ar- hiv_clanki/2012_2/bregant.pdf., 24. 11. 2018. Bregant, T. (2016) Matematične sposobnosti pri otrocih: nekaj vroje- nega, nekaj pridobljenega, a vedno lahko vir zadovoljstva. Obzornik za matematiko in fiziko, 2016, let. 63 (št. 1): str. 18–24. Bregant, T. (2017) Povezave med tele- snimi merami, gibalnimi spretnostmi in kognitivnimi sposobnostmi v zgodnjem otroštvu. V: Markič, Olga (ur.), et al. Kognitivna znanost: zbor- nik 20. mednarodne multikonference Informacijska družba - IS 2017, 9–13. oktober 2017, [Ljubljana, Slovenia] : zvezek B = Cognitive science : pro- ceedings of the 20th International Multiconference In- formation Society - IS 2017, 9th-13th October 2017, Lju- bljana, Slovenia: volume B. Ljubljana: Institut Jožef Stefan (2017), str. 7–9. Kahn, P.H.Jr., Kellert, S.R. (2002) Children and Nature: Psychologi- cal, Sociocultural, and Evolutionary Investigations. Cambridge, Massac- hussets, London, England: MIT Press. Lovelock, J. (2005) Gaia: Medicine for an ailing planet. NHBS: James Love- lock, Gaia Books. Piaget, J. (1971) Psychology and Epistemology: Towards a Theory of Knowledge. Harmondsworth UK: Penguin. | Shepard, P. (1983) The Ark of the Mind. Parabola, 1983, let. 8 (št. 2): str. 54–59. Vir 1: Spletna stran organizacije: Outdoor and Woodland Learning Scotland - increasing opportuniti- es for learning outdoors. Dostopno na: https://www.owlscotland.org/ images/uploads/cluster_groups/Sko- gsmulle_-_the_start.pdf, 24. 11. 2018. Vir 2: Spletna stran organizacije: Mreža gozdnih vrtcev in šol Slo- venije. Dostopno na: http://www. gozdnivrtec.si/sl/, 24. 11. 2018. Wilson, E.O. (2000) Sociobiology. The New Synthesis. Twenty-Fifth Anni- versary Edition. 2000. USA: Belknap Press. Z industrializacijo in urbanizacijo družbe smo se zavedli, da nam umanjka stik z naravo. Zato je Goesta Frohm na Švedskem ustanovil eno prvih gozdnih šol: Skogsmulle. Naravo moramo ponovno odkrivati in spoznati in to omogočiti tudi našim otrokom.