338
Dopisi.
v
Iz Banata 13. okt. F. B. — Žitna cena je sedaj tukaj ta-le: vagan (mecen) pšenice je po 4 gold. do 4 gold. 50 kr., koruze po 3 gold. 60 kr. do 3 gold. 80 kr., reži po 2 gold. 70 kr. do 2 gold. 80 kr., ječmena po 2 gold. do 2 gold. 50 kr., ovsa (zoba) po 1 gold. 40 do 50 kr., na po lica (soršica) pa je po 3 gold. 25 do 50 kraje. Cena je malo po malo poslednji čas zmiraj poskakovala; al berž ko ne bo v vseh Svetih padla; zakaj za gotovo smo slišali, da sila veliko rusovskega in podonavskega žita so mesca avgusta in septembra v Odesi, Galacu in Brajli naložili, ktero bo zlo terlo ceno našega žita.
Iz gorskog Kotara.   Zaigralo mi je serce, ko sem
potujoč se navratil v gostivno v Ljubljani, misleč: „Opet sam došel k pobratimu Kranjcu44. Al ko na domači pozdrav „Dobro jutro!" dobim neslani odgovor „Sofens" — milo mi se učini pri duši; — odkodar sem se sonca nadal, merzli me led udari. Po daljem razpisovanju mogel sem opaziti, da se je onde povsod tujinstvo unelo in da se s tem osobito preobraženost sponaša! Jaz ne tajim istine: ^kolikor jezikov znaš, za toliko ljudi veljaš", al vendar se ne morem zderžati, da bi ne rekel: „Hvali tuji grad, a derži se svoje kolibe", — pouzdanje in sreča izvira jedino iz iskrenega čutila: „kdor svoje brani in spoštuje, tudi tujega ne psuje". — Naj priobčim to bratom svojim Kranjcom, da vejo, kako nas žali, da se v beli Ljubljani po ptujcih ali poptujenih domačinih zatiruje mili domači glas in se širi beseda  „Sofens-ov"  in „Korschamadinar-jev!"          Turk.
Iz Gargarja na Primorskem. Lepa in prav prijetna je le-ta dolinica 600' nad morjem in z 2000' visokimi hribi obdana, vsa podobna velikemu kotlu. Pa ne samo prijetna, temuč tudi rodovitna je planjava; letos, čeravno je bila moča, prav dobro letino imamo, ker gargarski pregovor se glasi: rKadar podlaška gora gori, se gargarski župan smeji". Fižola imamo letos posebno dosti, turšica je taka, da pod Gorico ji je ni kos; tudi turko (krompir) ne gnjije toliko, kakor pravijo. Le pšenice in ječmena je manj, ker ju je toča pomlatila, ki je na menije (binkoštni praznik) hudo razsajala. Tudi ajda je plenjala, da že davno ne tako. Hvala Bogu, naši kmetje so letos bolj zadovoljni kot pretekle leta. Se marsikaj druzega bi imel ;,N<»vicamu povedati noter doli do „Garibaldove polke", pa raji molčim, dokler ne bom imel kaj^bolj veselega.                      Matevže.
Iz Libelič na Staj. 13. okt. Ljube „Novice!" Mnogo lepega in koristnega nam v mile naše slovenske kraje do-našate; zategadel Vas vsak, visokoučen gospod in priprost kmetic, rad v roke vzame in čita. Ni ga, morda še tako bornega kraja, kamor bi Ve ne priletele. Tudi v našem, Vam gotovo neznanem kraji, Vas poduka in novin željni kmet z veseljem prebira in se prav kisi) derži, če mu o svojem času zaželjenih novin ne donesete. Naj se po tem takem kdo predei zne ziniti ter nam očitati, da Slovenci dremljemo! Sicer nihče za nas ne ve, ker unikraj dereče Drave bivamo; pa vendar-le slovenščina pri nas lepo cvete, dasi-ravno od leve strani vseskozi od Nemcov obdani smo. Kdor mi noče verovati, naj tu sem pride, ter se bo tega do živega prepričal; pridni šolarčki se bodo slovenski odrezo-vali in mile slovenske pesme prepevali, da bo veselje. Ravno tako se bo prepričal, da nemški tudi nekoliko umemo; zakaj čital bo na potnih kazalih: „Strasse nach Drauburg und vVindischgraz". Sic itur ad astra! V tem ko nam je resnica za slovenščino , jo naši sosedi tam doli v T .... ji le takrat govoriti blagovolijo, kadar jih prazni želodec k temu sili. In vendar so bili pohvaljeni v 39. listu, da vsi prav krepko slovenski kramljajo!! Še ni 4 let, kar je neki teržau na St. Lorensko goro šel krompirja kupovat. Pride do g. župnika, ter jih napol nemški ogovori. Gospod župnik ga barajo, zakaj da slovenski ne govori. Teržan jim napihnjen zaverne: „Ih kun nit; dos ist pavverische Sproh, ih obar pin si Purger". Baha se, da bi rad veliko krompirja nakupil, ker iz njega štirko dela; pa tabart ga vzame le en vagan, — „prazen sod zlo bobni". Cez nekoliko tednov gre prodajavec krompirja memo hiše gospoda nemškutarja. Zagledavši zunaj bledo žensko, jo poprasa: „No, jelite, da ste lepo štirko iz krompirja naredili, ki ste ga pri meni kupili; zakaj nek po drugega ne pridete?" „Kakošno štirko — odgovori ženska — svoje prazne želodce smo ž njim enmalo potolažili; Bog dal, da ,bi ga le več imeli". Dve leti potem   hodi   gori   imenovani nemškutarski Slovenec ves
v
reven in izstradan od hiše do hiše po SI. Lorenski gori, ter tak gladko slovenski za „ubogujme" prosi, da se vsi gorjani  nad njim čudijo.   Pa ne ta sam, temveč vsi teižani
339
hočejo „ veliki gospodje" biti, se večji kot „Lemberžania v Sladkigorski fari na Štajariu, ki so nekdaj na cesti tisto klobaso našli, o kteri so nam „Novice" tako lepo smesnico povedale. Zategadel, ker še vendar ^gospodje" nekterikrat v cerkev pridejo, se služba Božja po enok nemški opravlja, dasiravno večina „gospodov" nič ali le malo nemški ume; po tem takem bi se to menda ne tako lahko brez kvara opustilo, kakor nekdo meni. Duhovščina in verli školnik vse moči napenjajo, slovenščini v svojem domu na noge pomagati; sed quis contra torrentem! Bolje bo z mlajšim rodom. Celo posle hočejo „gospodjeu ponemčiti. Leta 1856 praša gospod katehet J. G. nekega fantina večkrat iz ker-ščanskega nauka po nemški. Fantalin pa vsakrat molči. Katehet ga pobara: Morebiti razumeš slovenski? In čuda! Fant gladko v maternem jeziku odgovarja. Katehet ga potem praša: Zakaj se pa med Nemce siliš? Fantalin odgovori: Ker so mi 5)gospodu to zaojstrili. — Šolarčki pa prav gladko slovenski odgovarjajo, ter se ne sramujejo ma-ternega jezika, da jih je ljubeznjivo poslušati. Hvala toraj, hvala velika pridnemu in verlemu Slovencu, gosp. učniku, M. S. in visokočastiti duhovščini! — Al jenjati bom skoraj moral s pisanjem, ker se mi že roka mraza trese. Od verha Št. Lorenske gore gleda že dva dni nek bel možak sem doli v mojo sobo, ter nam pridigova, da zima se bliža! Hvala Bogu, da imamo derv dovolj, tudi še nekaj žita in prav veliko pijače. Tepke, kterih je tu sila sila veliko bilo, bodo menda letos marsikterega pod mizo ali pa v mlako zakadile, kar bi posušeue gotovo ne storile; al 55moštek je naš atej" — moštopivci pravijo. Res neskončna zahvala Očetu nebeškemu! Vsega imamo dovelj: tursica je prav lepa, žela, repe in korenja bo veliko. Pa tudi ajda je polna, ker je mrazu srečno pete odnesla, dasiravno je vedno okoli nje hodil. Le ljubega krompirja nam na malo hodi, ker ga je veliko zgnjilo.                                 F. M. Štantetov.
Iz JVovega mesta 10. okt. M. P—i. — Perve dni tekočega tedna je deževno vreme raznim kmetijskim delom, kterih imajo ob tem času povsod dokaj, zlasti ajdovi žetvi zlo ukljubovalo. Deževalo je namreč ponoči in podnevi naprej in naprej; potoki so čez bregove stopili in Kerka se je zlo narastla. Noči, jutra in večeri so tolikanj hladni, da je treba v zimsko halo se že zaviti, pa kučmo na glavo. — Pa še kaj. — Od 9. na 10. ponoči je zavil — kdo bi bil mislil! — sneg v svojo belo odejo Gorjance, posebno dobro pa kočevsko gorovje. Ne vemo se snega tako zgodaj spomniti, tudi na Gorjancih ne, akoravno jih vsako leto najpervo pobeli. Mnogo ajdišč z nepožeto ajdino vred je na podnožji belih gora pokril; in ravno taka je tudi z grozdjem.
Iz Ljubljane 12. okt. J. P. — Poslednje 55Novice" so nam povedale, da je neki gospod na roženkransko nedeljo venec rudečih jagod nabral. Naj še to povejo, da smo tudi mi ravno to nedeljo iz domačega verta lepo cveteč bezeh ocvert jedli kakor sicer mesca majnika. Na ravno tem vertu je tudi tačas jablana in marsikaka pomla-danja vertna roža lepo cvetela. Vzrok te nenavadne prikazni je toča, ki je poleti veliko mladik poklestila; potem so pa rastline nove mladike s cvetjem pognale. Ravno v mojem kraji je toča najhuje mlatila; priča tega je 7500 strešnikov, ki smo jih na svoje strehe namesto od toče pobitih namestili.