Aktualen intervju
■ — — 1 ■—	'	.. ... 1 n———■\
V razvojni politiki računamo s takšno delitvijo dela, ki bi nas bolj usmerjala k izkoriščanju domačih virov
Muhamed Hadžič: Izvoz bi bil lahko prihodnje leto za 12 do 13 odstotkov, uvoz pa za 11 do 12 odstotkov večji od letošnjega
O zunanjetrgovinski menjavi v letošnjem in prihodnjem letu in o liberalizaciji zunanjetrgovinskega sistema, regionalnem usmerjanju menjave in drugih perečih vprašanjih smo se pogovarjali z zveznim sekretarjem za zunanjo trgovino Muhamedom Hadžičem. Iz uredništva Dela sta vprašanja zastavljala odgovorni urednik Jak Koprivc in dopisnik Zdravko Ilič. ki je nato besedilo pogovora tudi pripravil za tisk.
DELO: Kako ocenjujete položaj zunanjetrgovinske menjave v skupnih gospodarskih gibanjih v leto 1973?
HAD2IC: Letos so bile splošne težnje zunanjetrgovinske menjave zelo ugodne, in to z precej večjem obsegu, kot Je bilo predvideno. Prav gotovo bomo imeli celo presežek. ki bo pa seveda ne samo posledica zunanjetrgovinske menjave. temveč tudi neblagovnega dotoka. Ce pomislimo na vse elemente, ki so prispevali k takšnemu gibanju v zunanjetrgovinski menjavi v letu 1972. in na okoliščine, v katerih je bita izdelana projekcija resolucije za prihodnje leto. bi lahko objektivno pričakovali, da bodo zunanjetrgovinska gibanja v letu 1973 ugodno. Resda ne v takem kvantitativnem obsegu kot leta 1972, saj bo gibanje izvoza in uvoza po vsej verjetnosti količinsko precej izenačeno.
DELO: Koliko to znaša?
KADfelC. Za zdaj. ko smo še v fazi osnutka resolucije, v okvirih gibanja materialne proizvodnje, kakor je predvideno v resoluciji. in vzdrževanja določenega okvira notranje porabe, bi lahko dosegli, da bi bil izvoz prihodnje leto za 12 do 13 odstotkov večji, uvoz pa za II do 12 odstotkov večji od letošnjega.
Ohranjevati realne paritete državne valute
DELO: Letos smo nedvomno dosegli pomembne uspehe na področju plačilne bilance in zunanjetrgovinske menjave, že pred nekaj meseci pa je bilo slišati pripombe. da je to kratkotrajen rezultat, ki .bo lahko zelo hitro izgubil svoj dolgoročni značaj in učinek. Zakaj?
HADŽIČ: Takšen položaj v gibanju zunanjetrgovinske menjave imamo še poldrugo leto. to Je od sredine minulega leta. Tega poV.rugoletnega obdobja ne bi mogli ozna-ah kot tendenco, ki je kratkoročna. Čeprav imamo pred očmi te elemente, moramo biti dokaj previdni pri ocenjevanju nadaljnjih teženj. Ko govorim, da bi se poldrugoletno gibanje lahko preneslo v ugodnejša razmerja v prihodnjem letu. imam pred očmi tudi pogoje, ki so potrebni za uresničitev teh gibanj — namreč stalno politiko ohranjevanja realne' paritete državne valute, hkrati s tem pa ukrepe, ki bodo še naprej spodbujali gospodarstvo k izvozni ekspanziji, vendar naj bi gospodarstvo bolj uporabljalo domače vire in ne bi več toliko uvažalo kot doslej.
DELO: Po nekaterih trditvah smo letošnje uspehe dosegli predvsem zaradi velikih uvoznih omejitev, ki pa po nekaterih sodbah spet ne smejo trajati pre-
IVAN VIDIC
FRANC TAVCAR-ROK
Portret tedna
TIT DOBRSEK
PREKOPAVANJE PEKLA
S poti po Sudanu *
Dušan dolinar
NOVA GOSPODARSKA TREZNOST
Ob 50. obletnici ZSSR
FRANCE JERAS
KOMPAS DRUŽBENEGA RAZVOJA
Srednjeročni *>tan SR Slovenije
BORIS VERBIČ
ZAČARANI KROG KMETIJSTVA
Raziskave o EGS
MILOVAN ZIDAR
KAKRŠNA SETEV. TAKSNA 2ETEV
Medrepubliški sporazum o kmetijski politiki
dolgo, ker bi utegnile škodovati gospodarstvu?
HADŽIČ: Mislim, da so takšne ocene precej poenostavljene, čeprav gre delno tudi za te elemente. Spomnil bi vas na to, da je na spremembo tokov v zunanjetrgovinski menjavi deloval predvsem ekonomski element, zlasti objektivno dejstvo, da je bita Jugoslavija prisiljena v kratkem obdobju dvakrat devalvirati svojo valuto. To je v prvi vrsti ekonomski element, zaradi kate rega se zdaj naše gospodarstvo popolneje in konkretneje vključuje v mednarodno go spodarsko menjavo. Glede na stanje plačilne bilance v lanskem letu. ko smo morali uvoz omejiti, uskladiti z določenimi materialnimi okviri, je bilo gospodarstvo z ekonomskimi elementi stimulirano, da bi se bolj usmerjalo k domačim virom kot k uvozu. To vidimo tudi iz dejstva, da se uvoz ni povečal niti pri tistih režimih, kjer imamo sicer popolnoma prost uvoz. Tako je tudi tam. kjer gospodarstvo razpolaga s prostimi sredstvi, kakršni sta globalna devizna in retencijska kvota. Pri teh katego rijah se je uvoz zmanjšal.
Notranja poraba naj bi se občutno zožila
DELO: Te dni nekateri kategorično trdi-Jo. to smo slišali tudi na posvetovanju ekonomistov v Opatiji, da planirana stopnja rasti uvoza ni stvarna in da Je treba pričakovati vsaj 15 odstotkov večji uvoz. Pri tem opozarjajo tudi na gospodarska gibanja v drugih veropskih državah Kaj mislite o tem?
HADŽIČ: Stopnjo rasti uvoza moramo uskladiti s predvideno stopnjo rasti materialne proizvodnje ▼ industriji in njenim strukturnim gibanjem pa tudi z obsegom predvidene porabe v državi. Izhajam iz dejstva, da so planski organi predvideli zmerno stopnjo rasti proizvodnje, vsega skupaj j 7 do 8 odstotkov, pri čemer naj bi se no- • tranja poraba občutno zožita, tako da bi bita v skladu z realnimi možnostmi. Na teh izhodiščih je predvidena 11 do 12-od-stotna stopnja uvoza. Ce bi se ta materialna izhodišča spremenila, bi se te stopnje seveda lahko bodisi povečale ali zmanjšale. DELO: V čem je naša usmeritev k zmanjšanju uvoza posledica težav v plačilni bilanci. v čem pa rezultat naše razvojne politike?
HADŽIČ: Mislim, da ne moremo iti v splošno zmanjševanje 'uvoza, ker se mora uvoz po splošnem konceptu še naprej povečevati. To bo tudi faktor razvojne poli tike, vendar v takem razmerju., da bo izvoz bolj dinamičen. V bistvu se to pravi, da ne gremo v avtarkični koncept, ki bi pomenil, da sami sebi zadoščamo, že v razvojni politiki računamo s takšno delitvijo dela, ki bi naše gospodarstvo bolj usmerjata k izkoriščanju domačih virov, kjer imamo sorazmerne prednosti. Na uvoz bi se odslej opirali še tam, kjer je to bolj donosno za gospodarstvo. Mislim, da bo razvojna poli-tika v srednjeročnem načrtu (katerega težišče je ravno na nekaterih baznih infra strukturnih panogah, za katere ima Juga stavija vire oziroma surovine) pomenila ugodno dimenzijo, da se bodo tudi naši ekonomski odnosi s tujino, v prvi vrst; prek blagovne menjave, ugodneje gibali kot v minulem obdobju.
Prvikrat imeli plačilni presežek
DELO: Že leta govorimo o tem, kako vpliva uvoz na gibanja na notranjem trgu. Deklarativno obljubljamo, da bomo intervenirali z uvozom. Ali sodite, da smo v tem trenutku resnično sposobni tudi dejansko storiti kaj več ali pa lah ko tudi v prihodnje pričakujemo pred vsem deklarativne izjave?
HADŽIČ: Deklarativne izjave so ostale prazne zaradi tega, ker smo se zmeraj gi bali v neugodnih plačilnobilančnih razmer “ jih. Letos bomo prvič imeli plačilni preše žek, in to je primeren trenutek, da lahke bolj resno dovolimo sprostitev uvoza, k: bo naše gospodarstvo bolj izpostavita vplivu svetovne konkurence. To ne bi smela biti deklaracija. Zveznemu izvršnemu svetu smo predlagali program liberalizacije, ki bi ga po naši zamisli morali uresničiti že 1. januarja 1973.
DELO: Ali bodo nastale kake zamude ali Je vse natančno določeno?
HADŽIČ: Strokovni organi, v prvi vrsti zvezni sekretariat za zunanjo trgovino in drugi zvezni resori so ob vsej podpori gospo darske zbornice in strokovnih organov re publik natančno izdelali predloge, ZIS pa Jih je sprejel, tako da bomo s 1. januarjem lahko začeli program liberalizacije za prihodnje leto.
DELO: Zvezni sekretariat za zunanjo trgovino je znan zlasti po tem, da je eden tistih organov v federaciji, ki ima še zmeraj največ pravice, da administrativno ureja tokove v gospodarstvu. AU Imate vtis, da bo prihodnje leto tega administriranja manj In na podlagi česa bi ga lahko zmanjšali?
HADŽIČ: Zaradi sprejetja in uresničeva nja programa stabilizacije bodo zvezni or gani postopoma začeli omejevati vsako ad ministriranje, in to velja tudi za zvezni se kretariat za zunanjo trgovino. Spričo takega koncepta zunanjetrgovinske menjave v prihodnjem letu in spričo ugodnejših plačilnobilančnih razmer ' o odpadla tudi
.	MUHAMED HADŽIČ
— Položaj zunanjetrgovinske izmenjave v skupnih gospodarskih gibanjih v deželi bo prihodnje leto nekoliko bolj zapleten
vrsta nujnih ukrepov, ki so bili uvedeni v začetku leta 1972, na primer soglasja in nekatere omejitve pri določanju blagovnih kontingentov za uvoz.
- ■ Kaj bo zajel program liberalizacije
DELA): Kaj je poglavitna strategija vašega sekretariata v načrtovanju za prihodnje leto; Liberalizacija, spodbujanje izvoza, urejanje uvoza itd.? Kakšne razlike lahko pričakujemo v primerjavi z letošnjim letom?
HADŽIČ: Nastopili bodo nekateri novi momenti, večidel pa bo šlo za prenos po litike iz leta 1972. Ce govorimo o izvozu, bomo v bistvu obdržali ves tisti instrumen-tarij, ki je izvoz spodbujal. To ni samo učinek paritete dinarja, temveč tudi kredit-nomonetama politika in drugi ukrepi, ki so spodbujali izvoz. Ko govorimo o uvozu, pa bo pretežen del dejavnosti sekretariata navezan ravno na uresničevanje liberalizacije. To je zelo obsežna naloga. V bi stvu bo to pomenilo, da pomemben del plačilnobilančnih omejitev črtamo iz sistema. To je znana globalna devizna vsota, kar pomeni, da bo velik del blaga, za ka tero je veljal ta režim, leta 1973 popolno ma prost. Ta program liberalizacije bo zajel vse tri sektorje: blago za široko pora bo, reprodukcijski material in opremo.
To je samo prva stopnja, ki naj bi se začeta v začetku teta 1973. Takoj po sprejetju te prve faze bodo sekretariat za zunanjo trgovino in drugi organi morali pospešeno razvijati drugo etapo, v skladu z
okvirom skupnega koncepta liberalizacije, ki bi jo morali uresničiti do leta 1975. Naš sekretariat si bo kar najbolj prizadeval, da bi druga faza, ki naj bi jo izpeljali in pri pravili v letu 1973, še bolj obdelala tiste blagovne kategorije, ki naj bi jih predvsem popolnoma črtali iz režima reguliranega uvoza. Seveda pa bi morali določen volu men blaga prenesti s plačilnobilančnih ome jitev tudi na zaščitne kategorije, kakršne so blagovni kontingenti in dovoljenja, kjer je na podlagi dosedanjih razprav in elementov razvojne politike nujno treba skrbeti, da se posamezne vrste blaga bolj popolno zaščitijo.
Ta program liberalizacije, pri katerem je najosnovnejši matični organ sekretariat za zunanjo trgovino, ni samo enostranski akt, ker bo šlo za trajno, nepretrgano delo, za obdelavo in uveljavljanje drugih praktičnih ukrepov, kakršni so: prilagajanje carinskih stopenj, ki so zdaj, kot se je izkazalo, na nekaterih sektorjih neustrezne; vzporedno s procesom liberalizacije bo treba bolj obdelati tudi ukrepe necarinske zaščite našega gospodarstva. Pri tem naj omenim, da smo tukaj precej revni. Znano je, da imajo v svetu široko pahljačo necarinskih oblik, s katerimi ščitijo gospodarstvo. Pri nas je to zelo nerazvito. Ravno ta program liberalizacije bo terjal, da bodo ne samo ta sekretariat, temveč tudi nekateri drugi matični organi, kakrlna sta zbornica ali sekretariat za gospodarstvo, obdelovali ukrepe necarin ske zaščite, na primer boljših predpisov glede kontrole kvalitete, predpisov o standardizaciji, sanitarni zaščiti, predpisov o servisih itd. Ta program, ki po njeni uvelja
(Nadaljevanje na naslednji strani)
Božo Kovač
K voščilom za 1973
Za novoletna voščila je še zgodaj, morda pa le ne prezgodaj, čuti se že silvestrsko razpoloženje, ne samo v izložbah. Eni vedro, v novo leto uspehov, drugi otožno, spet leto dm bliže zatonu, kakšen bolj, drugi manj zaskrbljen se bližamo Novemu letu Vsi postajamo za spoznanje bolj čustveni, čeprav predvsem skušamo mrzlično postoriti zaostalo delo vsega leta. Pismonoše že raznašajo voščilnice; očitno jih bo letos manj in bodo bolj varčnega videza; morda pa bodo zato manj brezosebne.
Kdo ve, če bo sploh prišlo kaj novo letnih voščilnic na naslov ženske, matere, delavke, živeče nekje na robu Slovenije. Vsako jutro že ob petih odide delat v podeželsko tovarno, otroci se pa sami dobro uro za njo že začenjajo odpravljati proti oddaljeni šoli. Popoldne je enak popoldnevu: kuhanje, pospravljanje, naloge, kuhanje, pranje, likanje in tako dalje. Navsezadnje še vedno nič izjemnega za 'naše razmere. Tovarna stoji slabo, dohodki so majhni, povrhu utegnejo, biti v njej prizadeti še z »likvidnostnim paketom«; prav ta ženska pa je predlagala, da bi delali še v soboto, ker se drugače očitno ne bodo izvlekli iz težav. Ni edina s takšnim življenjem in danes očitno tudi ne edini človek s takšnim predlogom, zato utegne biti še najprimernejše takšnole anonimno voščilo. Sicer izzveni kot pred davnimi leti. Pa kaj, ko še ni povsem navskriž z resničnostjo.
Za novoletne praznike bo morda zapadel sneg. Vendar bistra kmetica, vdo va trdih besed, ki umno gospodari na kmetiji v zasavskih hribih; skotaj zanesljivo ne bo kidala snega v dolino do ceste, kjer stoji pisemski nabiralnik. Je vendarle jjredaleč. Ostala bo brez časopisa. voščilnic pa tako in tako v hribe ne pride veliko. Zato pa bo že jutro po praznikih, če bo sneg visok, kidala na drugo stran, skoraj kilometer daleč od druge kmetije. Za njo bosta stopala otroka s šolsko torbo na hrbtu. Pri oddaljenem sosedu se bosta pogrela; nato bo sosed odmetaval sneg do drugega hriba, kjer se začne cesta; čez poldrugo uro ali dve bodo otroci z obeh kmetij najbrž že v šoli na vrhu hriba. Torej, da bi vzdržala tudi prihodnje leto; da bi sneg pobralo ravno o pravem času, saj bo sicer pridelek šel po zlu; da ji ne bi oba otroka odšla v mesto, kar sicer že napovedujeta. In k voščilom tudi še kaj lepega.
Zaradi morebitnega snega se utegne zgoditi, da bo ostal brez novoletne pošte tudi učitelj v vasi nad lepim, sodob nim mestom, čeprav so potegnili asfalt prav do vasi. Je le težko plužiti po ozki soteski, kjer ni kam odriniti snega. Asfalta tedaj ne bo videti, redki izletniki še vedeli ne bodo zanj. še mgnj za njegovo zgodovino. Pa jo ima. V njej nastopa tudi učitelj na kolesu Asfalt bi lahko bil še letos, so v petek povedali
na občini, če v ponedeljek prinesete sedem starih milijonov. Učitelj je v soboto zjutraj sedel na kolo, obredel vse hiše v krajevni skupnosti ter v ponedeljek zjutraj prinesel sedem milijonov. Torej, da bi krajevna skupnost še'naprej ostala prava skupnost, da bi učitelj še zmeraj rad ostal vrhu hriba; da bi ga ne zmedla poznanstva, ki bi mu lahko hitro pomagala na udobnejše. V dolino.
Direktor, gospodarski strokovnjak, ki mu zdajšnje razmere in napovedi delajo sive lase. bo najbrž dobil precej novoletne pošte. Že zato, ker je direktor. Vendar nekako sodi v ta okvir. Kar naprej računa in zbira podatke, se posvetuje, ukrepa. Vselej pa se je zavedal, da je samoupravljanje vsaj tako pomembno kot novi stroji. Se pred pismom. Torej, da bi tudi njemu šlo vse po sreči.
Se bi se dalo naštevati ljudi, delavce. kmete, izobražence; resnični so kot prejšnji štirje, zato morda enako ne po vsem prepričljivi in vendar prav tako primerni, da bi jim ob zdajšnjem Novem letu še posebej voščili. Vsem, ki vsak na svojem mestu in pač vsak po svojih sposobnostih delajo, da bi bilo njim in vsem skupaj bolje. Ki manj govorijo o problemih, ker jih vzamejo kot dejstvo, zato pa več delajo, da bi jih odpravili. Ki so jim delo, usposabljanje zanj, samoupravljanje, enemu pač pred vsem po občutku in trdnem človeškem dostojanstvu, drugemu tudi že podkrepljeno s teoretičnimi spoznanji, hkrati pravica in dolžnost, sestavni deli ene in iste, celovite naloge in vloge v življenju; precejšen del razloga, da sploh živijo To so ljudje, ki ob vsej, večkrat tudi trpki kritičnosti z optimizmom gledajo v prihodnje leto. So za to, da varčujemo, pametno gospodarimo, več in bolje delamo, hitreje uresničujemo ustavna dopolnila in politične sklepe. Hkrati pa so in bodo čedalje bolj nestrpni do vseh, ki bodo ravnali drugače. Seveda pa to niso ljudje, ki bi sodili, da je mogoče Adama in Evo s paradižem vred demistificirati tako, da iz njjiju napra viš (skoraj) pornografsko revijo ali podobne vrste blago. Prav tako ne mislijo, da se tehnokratizem odpravlja tako. da odpravljaš tehniko, 'čeprav bi jim kdo rad pripisal tudi kaj takega. Vsakomur in sleherni stvari pač hočejo od meriti pravo mesto v življenju, ki naj bo dostojanstveno, v družbi, ki naj bo samoupravna, čeprav kdaj pa kdaj to storijo bolj s preprosto mislijo in trdo. izkušenj kot z dognano teorijo. Pa le redko v zmotno smer. ker zdrav razum in dognana teorija nikakor nista daleč vsaksebi.
Toda vse to sodi bolj v novoletne uvodnike. Povedano je le za vsak primer; če bi se namreč za novoletne dni kaj spraševali, ali imamo osnovo za optimizem v prihodnjem letu Odgovor bi lahko bil: da. Vse pa je odvisno od zornega kota.
Peter Toš
Delavska
kontrola
Kontrola v podjetju ni neznan pojem. Delavec v proizvodnem podjetju pozna pojem kontrole zlasti kot obliko nadzora prihoda in odhoda iz dela, kvantitete in kvalitete opravljenega dela pa tudi osebne poštenosti ob tovarniškem izhodu Te in druge oblike kontrole pomembno prispevajo k redu in delovni disciplini proizvodnega procesa. Velikokrat je prav od spoštovanja veljavnega delovnega reda odvisen delovni uspeh. Kontrola pa je v praksi le enostransko razvita. Doslej pri nas razvite oblike kontrole težijo kontrolirati zlasti delavce v neposredni proizvodnji, veliko manj pa delavce v strokovnih službah. Kontrola strokovnega dela je težja. Zanj pogosto nimamo dovolj proučenih normativov. Se teže pa proučeni normativi dobe svojo potrditev v praksi, ker kontrolnih pooblastil nismo dali v roke delavcev. V samoupravno organiziranem delu so le delavci pravi nosilci kontrole izpolnjevanja sprejetih samoupravnih odločitev.
Vse preveč pogostni so primeri skrivnostnih izgub. Kraje in drugih oblik neupravičenega prisvajanja v posameznih podjetjih. Ti primeri nas opozarjajo na aktualnost vprašanja delavske kontrole. Drobno krajo delavca enako obsojamo
kot nemoralno in kaznivo početje, . obsojamo krajo ali neupravičeno prisva janje komercialnega vodje v podjetju. Velika razlika pa je največkrat v obse gu povzročene škode. Zato bi moralo biti delo in delavec z širšimi pooblastili v tehnični delitvi dela bolj kontrolirano kot delo na drugih delovnih mestih. Na zahodu delo vodstvenega tima kontrolira lastnik kapitala, na vzhodu državni aparat, v samoupravno organiziranem združenem delu pa mora to postati za ta cilj ustrezno organiziran delavec.
Kontrola še nima ustreznega značaja v naši praksi. Kot oblika in sredstva je vgrajena le v organizacijo dela, ni pa še postala sestavina upravljalskega procesa. Upravljalski proces je še vse prepogosto končan z odločitvijo. Temu, kako je odločitev izpolnjena, le redki posvečajo potrebno pozornost. Redite delovne organizacije so v organizacijo upravljalskega procesa vgradile obvezno kontrolo izpolnitve sprejete odločitve. Veliko odločitev ostaja le v zapisniku seje delavskega sveta ali zbora delovnih ljudi. Premajhno pozornost posvečamo zlasti vsakokratnemu primerjanju doseženih rezultatov z izpolnitvijo odločitve; Preverjanju strokovno pred videnih posledic v predlogu strokovnjaka oziroma strokovne službe na doseže-
nih rezultatih. Zato so tudi primeri materialne in disciplinske odgovornosti za nestrokovne predloge mnogo bolj redki kot število primerov in obseg materialnih izgub ter nastalih škod. Letna ali polletna poročila, ki jih delavski svet dobiva od kolektivnih izvršilnih organov in individualnih izvršilnih organov, niso zadostna oblika in vsebina kontrole. Zato bi bilo potrebno, da se v delovni organizaciji oblikuje ustrezno sestavljen Kontrolni organ, ki naj nadzoruje spoštovanje določil splošnih aktov, zlasti določbe samoupravnih sporazumov o združitvi temeljnih organizacij združenega dela, nad uresničevanjem pravic delavcev, ki so določene v splošnih aktih, zakonu in ustavi, nad praktičnim izvajanjem sklepov organov upravljanja, zlasti pa .za nadzor nad uporabo in trošenjem poslovnih sredstev ter finančno materialnim stanjem organizacije združenega dela. Tak organ predvidevajo tudi teze za drugo fazo ustavnih dopolnil.
S tem pa pojem in cilj delavske kontrole še nista izčrpana. Vsak delavec v združenem delu mora biti v položaju, da dnevno kontrolira izpolnjevanje vseh svojih samoupravnih odločitev, tako tistih, ki jih sprejema na svojem zboru kot onih, ki jih sprejema prek svojih delegatov, v samoupravnih organih. To pa pomeni, da mora biti o izpolnjevanju sprejetih odločitev informiran ter imeti možnost kontrolirati, ovrednotiti sprejeti sklep ob doseženem rezultatu Le tako je mogoče slabo ali ne dovolj strokovno pripravljeno odločitev dopolniti ali spremeniti. Kot primer vzemimo delitev osebnega dohodka. Po samoupravni poti sprejmemo pravilnik, ki vse buje številne člene z še številnejšimi kriteriji. Največkrat se sprejema tak pravilnik brez izračuna, kaj v njem vsebovani normativi pomenijo v denarju. Izračun novih osebnih dohodkov je znan
le tistim, ki so pravilnik sestavili, ter onim, ki so dovolj usposobljeni, da uspešno razvozljajo v njem vsebovane mehanizme Glasovanje o takem pravilniku je »slepo«. Pa tudi rezultati take odločitve so bili pogosto »slepi« ob sistemu večih plačilnih list, na katere so razporejeni približno enaki osebni dohodki, ali plačilnih list, na katerih so skrbno zakrite preostale vrstice. Odločna zahteva zveze komunistov po dejanski javnosti osebnih dohodkov, osebnih prejemkov iz civilnopravnih razmerij, dnevnic, kilometrine, dodatkov in drugih vrst osebnih prejemkov bo, uresničena v praksi veliko pomenila. Formalno pravico deliti sredstva za osebne dohodke, bi javnost OD postopno preoblikovala v dejansko. Ob javnih OD bo delavec imel možnost kontrolirati primernost in pravilnost v splošnem aktu sprejetih kriterijev in meril. Zato je zahteva po javnosti OD hkrati tudi zahteva po delavski kontroli na tem področju.
Delavske kontrole torej ne gre pojmovati kot nekakšne »Kontrolne nadgradnje« delavskemu samoupravljanju. Institucionalizacija mora zagotavljati, da bo delavska kontrola postala učinkovit notranji dejavnik delavskega samoupravljanja v vseh organizacijah združenega dela. Za zdaj nimamo zavarovalnice, v kateri bi delavci lahko zavarovali svojo socialno varnost pred morebitnim nemoralnim početjem posameznikov, ko »pozabijo« za razliko med družbenim m svojim, med skupnim m posamičnim. Razviti samoupravni odnosi, ki bodo temeljili na čistih računih med TOZD, torej tudi razvit sistem informiranja in delavske kontrole, morajo zato v samoupravnem sistemu postati mnoge bolj učinkovito sredstvo za varovanje družbenega premoženja, enakopravnega položaja in samoupravnih pravic delavcev v združenem delu.
Naše gospodarstvo si vztrajno utira poti
na široka in razvita tržišča
Muhamed Hadžič: Zainteresirani smo za vključevanje v nove oblike kooperacije in sodelovanja
(Nadaljevanje s 15. strani)
Tite* novega deviznega zunanjetrgovinskega sistema na neki bistveni komponenti liberalizacije, moramo obogatiti s vrsto akcij in ukrepov, tako da bi sama liberalizacija lahko pozitivno učinkovala na Jugoslovan ako gospodarstvo.
Nekateri želijo zaščititi svoj interes
DELO:	Ta liberalizacija bo zanesljivo
kmalu dobila svoje privržence In kritike, zlasti v vrstah Ustih, ki Jim sedanji zaprti trg najbolj ustreza. AH se zavedamo vseh mogočnih škodljivih posledic avtarkičnega razvoja? Ali Imajo ustrezni zvezni organi v boju proti tej avtarkiji jasne In natančne naloge? Kakšne so na primer konkretne naloge sekretariata za zunanjo trgovino?
HADŽIČ: Prav o tem je potekal boj v dveletnem obdobju okrog izdelave koncep cije novega deviznega in zunanjetrgovinske ga režima. Bistvo novega deviznega in zunanjetrgovinskega sistema je prav boj za odpravo avtarkičnih teženj. Načelno glede tega ni nobenih dilem, v praktičnem izvajanju pa nastajajo problemi Nekatere gospodarske grupačije želijo zaščitiU svoj interes in se tako temu postavljati po robu. Tudi na te interese pa Je potrebno misliti. Očitno je, da sprostitev ne more biti samo nekakšna prepustitev gospodarstva navadam svetovnega trga. monopolnim težnjam, raz-nim oblikam dumpmga. ki se pojavlja v tujini. Tega dejstva se zavedamo, zato v ves koncept liberalizacije vnašamo element po-stopnosU ob izvajanju zaščitnih ukrepov prek carine in necarinske oblike.
DELO: Gospodarstvo tu pa tam zameri zveznim organom, najbolj sekretariatu za zunanjo trgovino, da včasih s svojimi predpisi zavirajo njegovo pobudo, ko gre za povezovanje s tujimi gospodarskimi partnerji. AH spretmeie takšne splošne pripombe? Kje vidite morda resnično npravifenost teh pripomb? V Sloveniji In llrvatski Je bilo polno pripomb zaradi Izvoza delovne moči. okrog povezovanja naših podjetij s tujino in podobno. HADŽIČ: Naš: gosp, »danski stiki s tuji no so se v zadnjih letib dokaj razvili m se kažejo v različnih oblikah. Trgovinska me njava postaja čedalje pomembnejša kom po nenta industrijske kooperacije in finančnega povezovanja Razvite imamo tudi neblagovne sektorje, transport, turizem, znaten de! delavcev pa Je na začasnem delu v tu-jim. Angažiranost zveznih organov. sekre’a riata za zunanjo trgovino pa je bila. da se odpravijo ovire, da se ti odnosi vzpostavijo na logični gospodarski podlagi in s čim matij nepotrebnega administriranja Elementi reguliranja so znani tudi v drug:h državah tržnega gospodarstva in je potemtakem treba računati, da bodo ohranjeni tudi v našem sistemu, vendar bo treba odstraniti vse tisto, kar bi obremenjevalo to sodelovanje, ki bi potekalo v škodo celotnega jugoslovanskega gospodarstva.
Koliko vplivajo škodljivi poja\i?
DELO: Kaka komentirate številne pojave v zunanji trgovini, o kateri jr bilo precej govora tudi v skupščini, kjer so poslanci zahtevali, da se prepove trgovina z zasebnimi predstavniki? Koliko so ti škodljivi pojavi vplivali na gibanje zu nanje trgovine v celoti?
HADŽIČ: Zvezni sekretariat za zunanjo trgovino je eden izmed organov, ki je so deloval v pripravljanju gradiva, ki je opo zarjalo. da se je vzporedno z razvojem in širjenjem naših gospodarskih stikov s tu j:no pokazala tudi vrsta škodljivih pojavov Ti so posledica ne dovolj popolnih predpt sov ter številnih organizacijskih, kadrov sktb in drugih pomanjkljivosti. Te po manjkljivosti pa m mogoče odpraviti samo z zakonodajnimi in administrativnimi akti. ampak sodijo v odgovornost samih delovnih organizacij. V vsem tem konceptu vidimo poti in način, da te pojave odpravimo lz našega življenja. V tem smislu je priprav Ijen akcijski program ZIS. ki predvideva pospešeno izmenjavo predpisov, večje anga tiranje zbornic v sklepanju samoupravnih sporazumov, da se iz sodelovanja s svetom odpravijo na primer ljudje, ki so sovražni do naše države, politični emigranti. Nujne bodo tudi kadrovske spremembe znotraj sa m:h gospodarskih organizacij, da bt na položaje v gospodarskih stikih s tujino prišli zares sposobni ekonomski, strokovno in po litično zreli kadri. V tem pogledu bi pripomnil. da bo kmalu sprejeta sprememb.) v posameznih predpisih, zbomioe m gospo darske organizacije pa so se že lotile vrste ukrepov.
Preusmeritev tudi v sodelovanje z deželami v razvoju
DELU: Ali pričakujete v prihodnjem letu kakšne bistvene spremembe v strukturi in geografski usmerjenosti našega izvoza? HADŽIČ: Te spremembe so nam očitno potrebne, in to ne samo za kratko obdobje prihodnjega leta. ampak je potrebna traj nejša usmeritev. Mislim na podatke in dej stva. da pretežen obseg naših gospodarskih stikov s tujino poteka a razritimi državami Zahoda, čeprav se je zadnja leta deiez socialističnih držav Vzhodne Evrope izbolj šal. V tem trenutku je najbolj neugodno to. da stagnira oziroma relativno upada obseg gospodarskega sodelovanja z deželami v razvoju. Samo deset let nazaj so dežele v razvoju partlcipirale približno 15 odstotkov v naši blagovni menjavi, letos pa bo njihov delež znašal le 10 odstotkov. Preusmeritev je zato potrebna predvsem na tem področju. DELO: V tem pogledu smo zlasti v zadnjem času te zadeve zelo jasno in poli tlčno znova razčistili. Katere so prihodnje naloge na tem področju? Kakšna Je tukaj vloga samega gospodarstva, kakšna pa je vloga ustreznih zveznih In republiških organov?
HADŽIČ: Tukaj je potrebno vzporedno delo zveznih organov, republik, gospodarskih organizacij in njihovih asociacij. ZIS bo kmalu proučil, upam da tudi zvezna skupščina, elaborat o celotnih naših gospo
darskih stikih z deželami v razvoju. Iz ela borata bo razvidno, v katero smer se mora usmeriti naše investicijsko sodelovanje, kakšna Je vloga sklada za kreditiranje izvoznih poslov. Dejstvo je, da gre za nezadostno razvite države z majhno lastno akumulacijo kapitala, zato je evidentno, da se sodelovanje s tem svetom mora pospešiti predvsem s večjim aktiviranjem naših bančnih, investicijskih institucij, večjim povezovanjem gospodarstva s trajnejšo ko operacijo. industrijskim sodelovanjem Hkrati bo treba uvesti še druge dodatne ukrepe zato, da bomo gospodarstvo ekonomsko vzpodbujali k večjemu usmerjanju v menjavo s tem delom sveta. Tudi s blagovnim režimom in drugimi ukrepi moramo delovati, da bi se gospodarstvo usmerilo k tem državam in njihovim družbam. Mislim na potrebo, da se še enkrat prouči, ali so elementi koncesij, ki jih daje Jugo slavi ja. ko gre za gospodarsko sodelovanie z deželami v razvoju, dovolj spodbudni: uvozni elementi ali elementi spodbujanja izvoza na ta območja, ali ohranjevanje po morskih zvez. Izvajali bomo posamezne sklepe, ki so bili sprejeti na UNCTAD, ki se bodo nanašali na potrebo, da se Jugoslavi. je priključi nekaterim mednarodnim blagovnim sporazumom, ki so v Korist dežel v razvoju in da se aktivneje vključimo v večje sodelovanje z določenim številom naj manj razvitih dežel. Potrebno je večje sodelovanje v GATT glede carinskih koncesij med deželami v razvoju, kar vse bi v celoti moralo prispevati, da bi gospodar stvo prišlo v takšen položaj, da bi bilo tudi ekonomsko bolj zainteresirano za sodelovanje s tem delom sveta.
Kaj je bolj stimulativno?
DELO: Mnogi v gospodarstvu baje niso ekonomsko zainteresirani in prisiljeni, da bi uvažali posamezne surovine ali drugi reprodukcijski material neposredno Iz nerazvitih dežel?
HADŽIČ- To oceno bi b:lo vendarle tre ba malo bolj konkretizirati. Dejstvo je, da smo že v dosedanjem instnimentariju imeli določene ukrepe, s katerimi smo vplivali na gospodarstvo, da bi ga spodbudili k nabavljanju iz dežel v razvoju, kot so upora-
Osredn a tema pogovorov na teh posvetovanjih je bilo vsekakor uresničevanje ustavnih dopolnil, predvsem tako imenovanih delavskih, in še to niti ne v celoti, ampak v glavnem le tisti del. ki govori o ve-rneijnih organizacijah združenega dela.
Zamujanje
Otu na tega. kako smo daleč z oblikovanjem temeljnih organizacij združenega dela, pa je dokaj enotna — v glavnem šeie na začetku. Odtod tudi ugotovitev, ki je prav tako splošna, da močno kasnimo. Seveda si s tako ugotovitvijo, da zamujamo, ni kaj pomagati Lahko je le spodbuda za to. da bi zdalj bolj zavihali rokave.
Sorazmerno je še zelo malo organizacij združenega dela. kjer bi že oblikovali TOZD in sklenili sporazume o skupnem življenju m delu TOZD ter o medsebojnih odnosih. Precejšen det organizacij združenega dela pa je. kjer so že v zaključni fazi. kjer so že dogovorjeni, koliko TOZD bodo imeli in zdaj razčiščujejo le medsebojna razmerja. Najbolj zapletena je seveda raz mejitrv »premoženja« zlasti tam. kjer so s skupnimi napori investirali v zdaj vtso ko rentabilno proizvodnjo, pa je zdai treba ugotoviti, koliko j« vsak prispeval in kaj je taka delovna enota že sama ustvarila. In obratno so zagate tam. kjer je treba ugotoviti, kdo ima zasiugo za Izgubo in kako jo bodo pokrili, da o raameiitvi obratnih sredstev niti ne govorimo. So pa tudi taki. ki niso nič storili. »Prevedrili« vsekakor ne bodo.
,,Delavci niso informirani4*
Res Je. da tečejo vse priprave na obliko-vanje TOZD in sploh okrog uresničevanja ustavnih amandmajev v dokaj ozkih krogih uprav podjetij in strokovnjakov, zlasti pravnikov, Id skrbe za pravno plat, in računovodij, ki skrbe za finančno plat problematike okrog ustanavljanje TOZD. V manjšim so kolektivi, kjer bi družbenopo Uličnim organizacijam uspelo razgibati ce lotne kolektive in razviti široke razprave
ba blagovnih kontingentov in njihovo regionalno usmerjanje, uporaba predpisov o izvoru blaga, ki ga je mogoče uvoziti izključno iz dežel v razvoju, nadalje določene carinske koncesije in dr. Dajali smo tudi kre-ditno-finančne olajšave, če Je šlo za uvoz iz dežel v razvoju. V tem oziru so torej veljale nekatere preference. Vendar ta izmenjava ni dobila zaželenega toka in razmaha in tako se vsiljuje potreba, da znova pretehtamo. ali so ti ukrepi za gospodarstvo dovolj stimulativni.
DELO: Trdijo, da je bil osrednji povzročitelj upadanja izmenjave s nerazvitimi deželafhi sklad za kreditiranje Izvora opreme, Id ni ustrezno funkcioniral?
HADŽIČ: Sklad za kreditiranje izvoza opreme in ladij je bil doslej v dobršni meri usmerjen v kreditiranje izgradnje in izvo za v te dežele, mislim, da doslej s približno 50 odstotki. Treba bi bilo proučiti, ali je to sorazmerje tudi zadovoljivo, da bi to izmenjavo razgibali. To Je zelo aktualno vprašanje.
Za različne oblike plačevanja
DELU: Več let smo bili zelo aktivni in zainteresirani za to, da bi člmveč dežel črtali s tako Imenovanega seznama klirinške menjave. Ali ta' naša usmeritev traja še naprej in kakšne rezultate pričaku je te?
HADŽIČ: Že prej smo se postavili na stališče, da Je treba razvijati svobodne oblike plačevanja z vsemi deželami. V zadnjih letih smo takšne oblike vzpostavili z neka terimi deželami, medtem ko je sistem kli ringa obveljal s socialističnimi deželami Vzhodne Evrope in več deželami Azije ln Afrike. Ko govorimo o tem sistemu, se je vsekakor treba lotiti problema docela konkretno. saj po mnenju nekaterih dežel prehod na svobodno plačevanje ne bo pripe Ijal do pospešene izmenjave, kar je treba po mojem upoštevati in se tega držati. Ce govorimo na splošno, da svobodne oblike plačevanja ustrezajo značaju našega gospodarstva. Je vendarle treba imeti pred očmi, da odnosov s posameznimi deželami ni mogoče zreducirati samo na eno obliko plačevanja, marveč so tudi različne oblike
o vprašanjih, na katera je treba odgovoriti pri oblikovanju TOZD in pri urejanju medsebojnih razmerij.
To so seveda storili tam, kjer so TOZD že oblikovali, ker jih brez razprav kolektiva niti niso mogli oblikovati, čeprav so bili tudi primeri, ko so jih oblikovali kar z dekretom delavskega sveta, pa so morali potem začeti od kraja. Najhuje pa je. če partijski sekretarji ugotavljajo, da delavci niso mlormirani, kajti kdo drug ko; prav oni so prvi poklicani, da tako informiranje zahtevajo in spodbujajo tako, da terjajo tako od komunistov, ki delajo na vodstvenih položajih v delovni organizaciji, kot od tistih, ki delajo v sindikatu, da delavce podrobno informirajo. Marsikje je bila nam reč v razpravah čutiti, da so sekretarji ugotavljali, kako slabo so delavci informirani, kot da se to njih ne Uče in da bi to morali storiti drugi
V
Šišenski primer
Odkrito pa je treba povedati in pnzna U, da so glede uresničevanja ustavnih amandmajev najdlje prišli v tistih občinah in organizacijah združenega dela, kjer se je zveza komunistov odgovorno zavzela za to ln bila v resnici motor, včasih tudi organizacijski, ki Je poganjal stvari naprej. Vzemimo si za primer LJubljano-Siško: aktiv direktorjev, predsednikov sindikata m delavskih svetov, pa seminar zanje, dve seji konference so posvetili uresničevanju ustavnih amandmajev, dvakrat je komite razpravljal o tem, sklicali so še aktiv mladih komunistov in še komisijo imajo v občim, ki delo vodi, zdaj pa sklicujejo znova posvet direktorjev in predsednikov delavskih svetov. In predvsem:	točen pregled
imajo nad tem, kaj se v organizacijah združenega dela dogaja.
„Ni pogojev za TOZD44?
Ne b; se tokrat zadrževali ob ugotovitvah, ki so že dokaj znane — -o tako imenovanih objektivnih in subjektivnih vzrokih, da z uresničevanjem ustavnih amana-
plačevanja lahko element popolnejšega sodelovanja, če se to sklada z organizacijo in značajem gospodarstva obeh partnerjev.
Sodelovanje s socialističnimi deželami se je zelo razširilo
DELO: Pospeševanje blagovne Izmenjave s socialističnimi deželami poraja tudi nekatere bolj zapletene posledice znotraj našega gospodarstva, zakaj konec koncev gre le ra dva različna gospodarska sistema. Ali je način, kako se zdaj lotevamo gospodarskega sodelovanja s socialističnimi deželami, u odnose v našem go spodarstvu samem tudi najustreznejši? Sekretariat za zunanjo trgovino mora tu nastopati kot nekak arbiter?
HADŽIČ: S temi deželami imamo popol notna urejeno izmenjavo s aikdnjeročnim) in letnimi blagovnimi seznaMf, po kllrin škem obračunu, in potemtakem se tu tudi najbolj zadržuje regulativni element v giba nju blagovne izmenjave. Takšna oblika iz. menjave s socialističnimi deželami, ko likra ti obstajajo svobodne oblike trgovanja z drugim delom sveta, povzroča določene gospodarske probleme in lahko rečem da včasih pripelje tudi do gospodarskih nelogičnosti. Zato je tudi tu potrebna cela vrsta ukrepov v Izmenjavi s socialističnimi deželami, s katerimi imamo urejeno klirinško plačevanje, ukrepov, ki bi ustrezali naravi blagovne izmenjave, kakršno imamo z njimi. V tem oziru je praksa že izoblikovala instrumentarij, ki je zdaj v teku Ce ohranimo oblike izmenjave z blagovnimi seznami in kllringom, ob ustreznem instrumenta, riju, lahko prav tako veliko storimo za po spešitev tega sodelovanja. Kot nam kaže jo podatki za zadnji dve leti, se je obseg gospodarskega sodelovanja s tem delom sveta zelo razširil.
Nelojalna konkurenca
DELO: Kako gledate na posamezna trenja, ki se pojavljajo med našimi pod.
majev sorazmerno počasi napredujemo. Eden izmed vzrokov je nedvomno v tem, da terja oblikovanje TOZD dokaj podrobnega tako organizacijskega kot tudi čisto strokovnega dela, zlasti še, ker je treba speljati spremljanje tega, kje in kako str:>-ški nastajajo, čimdlje. Tako bi imeli delavci potem tudi jasen pregled nad tem, kaj stroške zvišuje, kaj jih znižuje, da bi naposled mogli tudi gospodariti — se pravi, da se potegnejo črte, kje nastaja dohodek in kje nastaja izguba. Zadržimo se raje ob nekaterih pojmovanjih, ki se z njimi srečujemo pn uresničevanju delavskih amandmajev.
Preseneča vsekakor, da smo ponekod celo v referatu zasledili mnenje, kako »ponekod nimajo pogojev za oblikovanje TOZT><.. In so to tudi številčno ilustrirali, npr. v 18 podjetjih nimajo pogojev... Ne kaže imenovati občine, ker je takih spodrsljajev najbrž še kar precej.
TakaJe ugotovitev namreč opozarja, da ponekop tj niso doumeli bistva delavskih amandmajev Le ta namreč še zdaleč ni v TOZD, kajti če bi bilo to res, potem v manjših delovnih organizacijah, kjer gre za gospodarsko in proizvodno zaključene celote, ni treba prav nič storiti. Smisel pa je v tem, da se položaj delavca spremeni, da dobi čim neposrednejši vpliv na rezultate svojega de!a, da z dohodkom, ki ga je ustvaril, ne bo razpolagaj nekdo drug Za to pa je treba storiti marsikaj. Predvsem je treba te pravice delavcev institucionalno omogočili v statutu podjetja.
So ,,pogoji44 za TOZD!
Naštejmo nekaj takih stvari: določiti bi bilo treba, katere stvari so take, ki ne bi mogle biti sklenjene, ne da bi o njih sklepali na zborih delovnih ljudi. Dalje, kate-re odločitve smejo padati samo z referendumom. kako se sprejema npr. plan podjetja, kako posamezni pravilniki, kakšna je beseda delavcev pn tem, kdaj lahko član delavskega sveta g.asuje za določen pred log (ali mora imeti pristanek Ustih, ki so ga volili, kakšno je njegovo pooblastilo itd.) O katerih zadevah mora biti speljana javna razprava, kakšna je njena moč Dalje, kakšna je odgovornost individualnih izvršilnih organov, zlasti vodstvenih delavcev kdo je predlagatelj sklepov, kakšna je nje gova — tudi materialna — odgovornost, kdo je dolžan pripravljati gradivo, kaj mora le-to vsebovati, kdo ga je dolžan razlagati, kakšne so še druge oblike odgovor-nosu, kar vse je zdaj v delovnih organizaoi jah še v veliki megli. Podrobno je treba — dalje — opredeliti, da je informiranost pogoj za samoupravno odločanje, o čem morajo biti kolektivi obveščeni, kdo informira, kako teče inlormiranje itd. itd. skratka cela Vrsta stvari je. ki jih je treba spremeniti, če naj bo samoupravljanje čim ne-posrednejše, kar je tudi smisej TOZD
Sindikat bo sprožil ustavni spor
Seveda ne vzdrži prav nobene kritike trditev, da nastajajo TOZD že s preprosto
jetji, ravno ko gre za izmenjavo s temi deželami?
HADŽIČ: To je žal predvsem rezultat premajhne organiziranosti našega gospodarstva. Imeli smo precej pojavov nelojalne konkurence, nelojalnega odrivanja partnerjev. V teh sektorjih nismo sklenili samoupravnih sporazumov o organiziranem in skupnem nastopanju na teh tržiščih. Ravno tu je treba veliko več organiziranosti, kar je v bistvu funkcija gospodarske zbornice Jugoslavije in njenih organov. Ce pa ni samoupravnih sporazumov, tedaj mora arbi trirati administracija, in sicer v primerih, ko so se ti odnosi že neugodno zasukali. DELO: Ali je naše gospodarstvo dovolj organizirano in povezano za konkurenčni boj z nastajajočimi velikimi gospodarskimi grupacijami?
HADŽIČ: Tu smo napravili šele prvi ko rak. Imamo izkušnje v nekaterih sektorjih gospodarstva, ki lahko uspešno zdržijo v konkurenci in se obnesejo v sodelovanju s pomembnimi industrijskimi sklopi. To velja za več sektorjev v okviru elektroindustrije, strojne industrije, ladjedelstva, gradbeništva, pa tudi nekatere sektorje v proizvod nji potrošnih dobrin. V celem šele prihajamo v to sfero in bomo morali precej več storiti za produktivno sposobnost gospodar stva in njegovo organizirano nastopanje v sodelovanju s partnerji po svetu.
Možnosti naše industrije na ameriškem trgu
DELO: Naš izvoz v nekatere dežele, posebej v Ameriko, bi lahko hitro povečali, če bi bili zmožni v kratkem roku proizvajati večje serije?
HADŽIČ: To kaže blagovna izmenjava z Ameriko v zadnjih dveh letih. Samo v teh dveh letih smo obseg blagovne menjave z ZDA povečali za dobrih 50 odstotkov, kar priča o pomembnem prodoru našega go-spodarstva na to široko in razvito tržišče Povsem pa drži, da so večje serije, izpol njevanje rokov in ustrezne cene prvi pogoj za to. V zadnjih treh letih so tudi nekateri krogi ameriških poslovnih ljudi v tem po-
integracijo sedanjih podjetij, ker — »imajo že zdaj svoj tekoči račun, so že zdaj pravne osebe, ker same oblikujejo in ugotavljajo dohodek« itd. itd., ker so vse to po stranski znaki temeljnih organizacij zd.ru ženega dela in ne poglavitni.
In že zdaj ugotavljajo tudi take določbe v samoupravnih sporazumih, ki so povsem v nasprotju z duhom ustavnih amandma jev. Na primer: s polovico sklada skupne porabe razpolaga direktor; status TOZD se uredi s posebno pogodbo; razpolaganje z dohodkom se uredi z aneksom k samoupravnemu sporazumu; TOZD ustanavlja podjetje; vse TOZD odstopajo prodajo komerciali, razlika v dohodku je dohodek komerciale; direktor ali poslovni odbor je arbiter v sporih med TOZD; z obratnim: sredstvi razpolaga TOZD splošne službe itd. Ljubljanski sindikati so se odločili, da bodo ob takih primerih sprožili ustavne spore.
Opeharjeni delavei ?
Povsem jasno je, da je takim določbam botrovala čista tehnokracija. Le-ta pa ni nevarna samo pri tem, izredno je nevarna, če misli iin tudi dela tako), da pomeni ustanovitev TOZD samo prenos oblasti na nižja vodstva, torej da gre zdaj za nekakšno delitev oblasti med centralo in enotami podjetja — beri; med velikimi in majhnimi tehnokrati. V velikem podjetju se je npr. vnela huda razprava okrog tega,' kakšne pristojnosti naj imajo TOZD in so nekateri zahtevali zase celo pravico veta v centralnem delavskem svetu in samo spo razumno odločanje (ne glasovanje). Vse to bi bilo navsezadnje tudi možno, če bt šlo za resnične delegate delavcev iz TOZD, ampak gre zdaj zgolj za to, da bodo vodilni delavci v enoti imeli oblast, ki bi biia čimbolj neodvisna od centrale podjetja V takih razmerah bi bili delavci naravno« opeharjeni za vse tisto, kar jim ustava daje. saj se njihov položaj ne bi prav v ničemer spremenil.
Več sem se zadržal ob tem, ker se ven darle v organizacijah združenega dela bije zdaj poglavitna bitka za uresničitev amandmajev in, kakor je bilo ugotovljeno na ,vr sti posvetovanj, je prav od izhoda te bitke odvisno tudi, kakšen bo tempo stabilizacije gospodarstva. Ce bodo namreč delavci stali ob strani in dvignili glas le, če bi bi.t prizadeti pri osebnih dohodkih, se pravi, če bi bili v povsem mezdnem položaju, potom bo tudi boj zsa stabilizacijo počasi napredoval. in obratno, manj bo omahovanja, doslednejši bo boj, če bodo ta boj delavci sprejeli za svojega in če bo njihov položaj tak, da jim bo to omogočil.
Še podaljški proračunov
Na posvetovanjih pa so povedali še celo vrsto tehtnih misli tako o združevanju v gospodarstvu kot o samoupravnih interesnih skupnostih, glede katerih je bilo med
gledu docela pozitivno in ugodno ocenili možnosti jugoslovanske industrije na ameriškem trgu.
Odnosi z EGS in s SEV
DELO: Kako gledate na naše mesto v
okviru EGS in SEV?
HADŽIČ:	Kar zadeva naše odnosa s
EGS, smo pred sklenitvijo novega sporazu-ma, ker sedanji triletni sporazum poteče marca prihodnjega leta. Jugoslovanska vlada je že predložila svoj memorandum m stekli so prvi pogovori. Doslej se je sporazum nanašal na izvoz jugoslovanskih živinorejskih proizvodov — živine in mesa. Z novimi člani EGS postaja ta problematika širša, hkrati pa nam je do tega, da dosežemo gospodarsko sodelovanje in ugodnejše tretiranje tudi, kar zadeva izvoz tobaka, vina, tekstila. Radi bi normalnejšo ureditev tudi, kar se tiče uporabe jugoslovanskih pristanišč za tranzit blaga na zahodnoevropski trg, poleg tega pa smo v večji meri zainteresirani tudi za razširitev dejavnosti te skupnosti na področju industrijske kooperacije itd. Potemtakem objektivno pričakujemo. da bo novi sporazum vsebinsko tehtnejši od sedanjega.
Na drugi strani pa je — ko govorimo o našem sodelovanju v SEV — treba upoštevati,. da Jugoslavija že vrsto let sodeluje v delu mnogih organov SEV. Jugoslovansko gospodarstvo je zainteresirano za to. da se vključi tudi v nove oblike kooperacije in sodelovanja, ki jih vsebuje sprejeti celokupni program razvoja gospodarstva v okviru SEV. Tu nastajajo stvarne možnosti, da bi se jugoslovansko gospodarstvo vključilo v nekatere od teh sektorjev, kot se je v zadnjih letih tudi poglobilo sodelovanje Jugoslavije v celi vrsti organov SEV, ki obravnavajo vprašanja valut, zunanje trgovine, načrtovanja itd.
Na koncu naj zaokrožim odgovor na vaše prvo vprašanje. Položaj zunanjetrgovinske izmenjave v skupnih gospodarskih gibanjih v deželi bo prihodnje leto nekoliko bolj zapleten in bo terjal več odgovornosti, ker so tudi mednarodni gospodarski odnosi bolj zapleteni. Zato vsi ukrepi, ki jih naša družba kot celota sprejema, v bistvu odpirajo možnosti, da tudi v zunanjetrgovinski izmenjavi dosežemo določene uspehe.
drugim ugotovljeno, da so še preveč podaljški proračunov, da se še premalo uveljavlja dogovarjanje občanov glede, urejanja skupnih potreb. Morda je glede tega še največ storjenega pri skupnostih otroškega varstva. Dalje, da je še daleč do tega. ds bi bilo uveljavljeno v njih delegatsko razmerje, saj nastopajo člani teh skupnosti večidel le po svoji pameti, ne kon-suitirajo se s tistimi, ki so jih delegirali, ne poročajo jim, niti jim SZDL teh stikov organizirano ne omogoča. Zanimiva je tudi misel, ali je prav, da so v skupščinah »potrošniki uslug« sorazmerno tako šibko zastopani, ah ne bi morale biti to predvsem njihove skupnosti itd.
Povsod, dalje, ugotavljajo, da so krajevne skupnosti na vaseh dosti delavnejše kot v mestih, da pa se tudi te omejujejo bolj na nekatere zadeve — pota, vodovod, elektrika. Ovire so najbrž tudi v sistemu, ker je njihova pobuda in vpliv tudi zakonsko omejena, niso pa še tudi postale resnične skupnosti vseh, ki v njih delujejo — zlasti temeljnih organizacij združenega dela, če omenimo le nekatere misli.
Organizator
samoupravljalcev
širše se kaže ustaviti ob tem, kaj so posvetovanja pokazala glede same Socialistične zveze, kako se je ona že uveljavila kot kraj tn organizator dogovora socialističnih samoupravljalcev.
Posvetovanja so bila v resnici nekakšna revija tega, kako daleč so prišle posamezne organizacije pri uresničevanju dokumenta »SZDL danes«. Opazen je izredno velik napredek, čeprav je treba hkrati reči, da žive ponekod še »v zatišju«. kar pa je najbrž predvsem kadrovski problem, nikakor pa ne v pripravljenosti ljudi za dosti bolj demokratično življenje in ravnanje.
V čem je opazen napredek? Nekatera posvetovanja so predstavljala v resnici široko izmenjavo samoupravijalskih izkušenj delavcev iz temeljnih organizacij združenega dela. Premagano je torej mnenje, da so interesi proizvajalcev izčrpani že v sindikatih. Prav socialistična zveza omogoča, da se soočita interes proizvajalcev in potrošnikov ter da se predstavijo vsi interesi, ki sicer tudi tvorijo združeno delo. Drugič pa so ta posvetovanja predstavljala tudi dogovor socialističnih samoupravljalcev glede tega, kaj je treba zdaj storiti, potem ko so si izmenjali samoupravljalske izkušnje z najrazličnejših področij družbenega življenj a.
Kjer so SZDL tako zastavili, tam je bila tudi odzivnost, saj so posvetovanju prisostvovali vsi od sekretarja komiteja do župana, predstavnikov organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti pa krajevnih skupnosti m družbenopolitičnih organizacij. Kjer pa so ostali pri starem, so sklicali le sejo izvršnega odbora občinske konference SZDL. In pn tem tudi ostali, četudi so povabili še koga drugega Z vabil; se taka SZDL, kakršna je zamišljena po dokumentu SZDL danes, ne oblikuje.
Pred sejo republiške konference SZDL Slovenije
Voz se počasi premika
ustavnih amandmajev in v koliko so socialističnih samoupravljalcev
Poglavitni namen posvetovanj Socialistične zveze, ki so bila pretekli teden v vseh slovenskih občinah in ki so bila na pobudo izvršnega odbora in pred sodstva SZDL, je bil dvojen: prvič, naj bi ta posvetovanja predstavljala pripravo na sejo republiške konference, ki bo v torek in na kat en bodo raz pravijali o uresničevanju ustavnih amandmajev ter o nalogah socialistične zveze pn tem Posvetovanja so bila torej priložnost, da se člani konference podrobno seznanijo z izkušnjami, stališči in predlogi okolja, ki ga delegira, da član konference potemtakem resnično lahko nastopi kot delegat. Sama posvetovanja, kakšen bo odziv na njih od sekretarja komiteja, predsednika občinske skupščine, sindikatov in drugih družbenopolitičnih organizacij, in kar je Se posebej pomembno — kakšen bo odziv organizacij združenega dela. krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih samoupravnih teles, pa naj bi bila nekakšna revija tega. v koliko je socialistična zveza že postala takšna, kakršna je zamišljena po dokumentu »SZDL danes«, se pravi, da je to najbolj demokratičen kraj dogovora socialističnih samoupravljalcev o skupnih zadevah in interesih.
• Kako daleč »mo prišli pri uresničevanju
organizacije SZDL že postale kraj dogovora
VLADO JARO
S poti po Sudanu
Prekopavanje pekla
Tristo tisoč beguncev v južnosudanski goščavi ne ve, da je 17-letne državljanske vojne zares konec
Tri najjužnejše od devetih sudanskih pokrajin, Bahr el Gazal, Zgornji Nit in Ekvatorija, predstavljajo nedvomno vrt Sudana. Prekipevajoče zelenje travnatih savan in džungle, žive mavrice cvetočih grmov, pod zrelimi sadeži šibeče se veje mangovcev. kokosovih palm, bananovcev in papaje, pisan zverinjak tropskega živalstva, bogato vodno ožilje. ki se razliva v močvirja in razkošno hlapi v zrak: vse to je kričeč kontrast puščavskemu, izsušenemu in od sonca razbeljenemu severu, ki grebe v pesek kanale in koplje vodnjake, da bi nasitil in napojil ljudi ter črede kamel, govedi in koz.
Ce smo točnejši: Jug Je — bil vrt Sudana. Do tega sedemnajst let nazaj, ko Je tam Izbruhnila krvava državljanska vojna in ta vrt spremenila v pekel. Travnata savana Je gorela, polja tobaka, kave in bombaža so bila preorana s bombami in zapuščena, zreli sadeži so gnijoč odpadali na tla. levi. leopardi, opice, antilope so pred vojnim metežem zbežali globoko v goščavo, kamor jim je sledilo pol milijona človeških beguncev.
Za prvo silo 25.000 motik
Sele na začetku tega leta je neki dogo-dek. ki je za Sudance prav toliko pomemben kot dan razglasitve njihove neodvisnosti januarja 1956, za Afričane pa prav toliko kot konec vojne med Biafro in Nigerijo, znova vzbudil upe na sudanskem jugu: predstavniki kart umske vlade in južno-sudanskega odporniškega gibanja so se v Adis Abebi dogovorili za konec vojne in za ustanovitev avtonomnega južnega področja z lastno regionalno vlado in skupščino.
Končano je bilo eno krvavo poglavje Iz sudanske zgodovine; toda začelo se je novo. nič manj težavno kot prejšnje: pekel, ki ga je povzročilo 17-letno vojno divjanje, je bilo potrebno prekopati. Pa ni bilo niti orodja: OZN, ki je priskočila na pomoč pri obnovi sudanskega juga, je morala za prvo silo dobaviti 25.000 motik, mačet in sekir.
Vtem so iz goščave in savane začele že pritekali v južnosudanska mesta in naselja reke beguncev; desettisoči so se začeli vračati is sosednjih afriških držav: 24.000 iz Centrabioafriške republike, 23.000 iz Etiopije. 75.000 iz Ugande m 50.000 iz Zaira.
Sel sem jih obiskat v Redžaf. zapuščeno naselje sredi savanske trave nekaj desetin kilometrov ven Iz Džube. glavnega mesta tužnosudanskega avtonomnega področja. Tu Je, tako so mi rekli, sprejemni center za
begunce, ki se vračajo v Sudan iz sosednjih držav.
Regionalno ministrstvo za informacije mi je dalo na voljo polkamionet znamke toyota. in ker sem vztrajal, da bom sedel raje zadaj kot v kabini, sem dobil pleten stol, na katerem me je pošteno premetavalo po razriti cesti, kakršne so običajne na sudanskem jugu (kjer ni ene asfaltirane ceste niti ne železnice).
Peljem se ven Iz Džube, mimo vojaških barak, velikih naselij okroglih, s slamo kri-tib koč, skozi Malakijo, veliko tržnico na prostem nedaleč od Džube. mimo vojaškega taborišča, v katerem je videti kakih dvajset izraelskih lahkih tankov in okrog njih gruče sudanskih vojakov v živozelenih uniformah, do obrežja Belega Nila, ki ima barvo mlečne kave.
Mostu čez Nil ni
Mostu čez reko ni. OZN Je v svoj enoletni program obnove Juga, ki naj bi do 30. junija prihodnje leto pobral 17,7 milijona dolarjev, vključila tudi izgradnjo novega mostu čez Nil pri Džubi in se glede tega že začela dogovarjati z neko evropsko vlado (menda Italijo).
Zdaj tod čez vozi brod. majhen, zastarel in počasen, ki lahko sprejme na krov po dva džipa in nekaj desetin ljudi. Čakajoče je videti v gručah pod krošnjami dreves na obali: matere, kako sedeč na tleh dojijo otroke, mladež, ki se pridušeno pogovarja, slepce, ki prosijo za miloščino.
Mnogi ne bodo šli čez: postajališče brada jim je zgolj izgovor za brezciljno životarjenje in priložnost, da sl iz skupine tistih, ki potujejo čez, izprosijo kaj za svojo skromno mizo. Na brod se nagnetejo ribiči z bambusovimi palicami, ki odhajajo preizkušat ribiško srečo na oni breg. med rečno ločje; ženske, ki so zadngaie na glavo butare suhljadi; nekatere med njimi so tetovirane po licih, druge po lakteh in Ta-
He Is in ki
mah; nekatere nosijo okraske v nosu, druge po zapestjih ali okoli vratu; nekatere so si lase na glavi spletle v tanke, drobne kitke, druge so si jih obrile v čepici podoben kolobar vrh glave in premazale s krav jekom, ki posušen daje rumenkasto in rdečkasto barvo.
Na drugem bregu je sredi visokega ločja skupina zapuščenih, zarjavelih kamionov; in spet gruče ljudi — ženske z butarami, možje z ribiškimi palicami, sem in tja kdo z ulovljenim plenom.
Tu se razrita cesta nadaljuje skozi visoko savano, izsušeno travnato morje, ki valovi proti nizkemu gričevju na jugu. To gričevje imenujejo ljudje iz plemena Bari »Začarane skale«: bogve kakšno legendo so spletli okrog teh črnih skal čudnih oblik, ki so najbrž ognJ eniškega izvora in iz katerih le tu in tam poganja skrivenčeno drevo. •
Med savansko travo je videti nizko drevje in grmičevje; sem ter tja osamljeno stožčasto streho slamnatih koč; in le redke postave ljudi, ki v ponošenih cunjah stopajo ob cesti, noseč na glavi svežnje, cule, zavoje.
Poslednji Mohikanci iz uporniške vojske
Toyota se nenadoma ustavi. Zadaj se zavihtijo nanjo trije možje v razcefranih kaki uniformah, z vojaškimi baretkami na glavi in z že zbledelimi oficirskimi našitki. »Anjanja?« vprašam. Eden izmed njih, poraščen z brado, med prijaznim smehom pokima: res so najbrž eden izmed zadnjih ostankov južnosudanske uporniške vojske, ki je skozi 17 let držala v šahu sodobno oboroženo sudansko vojsko. Večina njihovih tovarišev se je ta čas že vključila v redno sudansko vojsko, policijo ali pa civilno službo; oni so ostali v savani — morda iz strahu, morda iz nezaupanja, morda enostavno zato, ker ne vedo, da je vojne zares nepreklicno konec.
Cez čas se toyota znova ustavi. Pot nam zapre čreda kakih dvajset krav z orjaškim bivoljim rogovjem. 2enejo jo govedarji iz plemena Bari: goli moški s palicami v rokah in ženske z otroki v naročju. Onstran ceste se počasi izgubijo v visoki travnati savani. Kmalu zatem, na nekem razpotju, se v savani izgube tudi trije »zadnji Mohikanci« iz uporniškega gibanja Anjanja.
Pred nami je Redžaf: zapuščene nizke hiše iz rdečih opek, v katerih je bila svoj-čas šola; mogočna katoliška cerkev, ki že nekaj let ni več videla vernikov; po savani posejane okrogle slamnate kočice; nekaj šotorov, v katerih začasno žive begunci. Pod
košatim baobabom sredi rdečih pritličnih hiš sedi na pletenih stolih kakih ducat mož; malo stran, med drevjem, je videti skupino mladih deklet, ki nosijo na glavi vedra z vodo.
Sprejemni center je v največji izmed pol ducata rdečeopečnatih zgradb. Tu so skladišča z živežem in s ponošenimi oblekami ter pisarna, kjer delijo beguncem tridnevne obroke: v Redžaf pridejo namreč begunci samo za tri dni, da si malce opomorejo in nato nadaljujejo pot med svoja plemena, v svoje vasi. Za te tri dni dobijo 1200 kilogramov dure (prosene moke, iz katere pečejo kruh in mlincem podobno nacionalno jed, kisero), 45 gramov soli, 60 gramov sladkorja, 120 gramov posušene ribe in prav toliko gramov svežega mesa ter 90 gramov olja. Dobijo tudi obleko: skromno in izrabljeno sicer, pa vendarle dovolj dobro za zasilno vrnitev v vsakdanje življenje.
Odkar je bil marca letos podpisan v Adis Abebi sporazum o koncu vojne na sudanskem jugu, je šlo skozi Redžaf kakih 6000 ljudi; ta hip je v njem le 30 beguncev iz Zaira, vendar pa že v nekaj dneh pričakujejo, tako so mi povedali, veliko skupino nad 500 ljudi iz Ugande. Zanimalo me je, kako so pripravljeni na njihov sprejem, pa so mi razkazali dvoje skladišč.
Kobacajoči otrok v blatu
Obe skladišči, veliki približno trikrat tri metre, sta natrpani do stropa s culami in z vrečami: v enih so izrabljene pisane obleke, v drugih milo, v tretjih dura pa ovseni kosmiči iz ZDA, krompir, oglje, sladkor, sol, mreže proti komarjem.
Večja skupina beguncev iz Zaira je v eni izmed barakam podobnih nizkih zradb. Vsi so zbrani pred hišo, kjer ženska, sedeč na tleh z otrokom med koleni, lupi krompir za skromen lonec, pod katerim žari žerjavica. Krog nje so zbrani otročaji, vsi z brezskrbnim smehom, ki poplesuje po bleščeče belih zobeh.
Malo stran, v drugi pritlični zgradbi, je manjša skupina beguncev iz Zaira. Pred hišo na svojih močnih črnih dojkah doji ženska otroka; na kamnitem pragu v hišo leži na tleh goli črni malček, onesnažil se je in nihče ga ne pobere, kobacajočega v blatu; znotraj, v neopremljeni sobi, je videti nekaj ljudi, ki brezizrazno strme predse. Jutri bodo morali oditi: kam, še ne vedo.
Odpeljemo se nazaj skozi travnato savano, ki jo je na zahodu že jelo rdečiti zahajajoče sonce. Pohiteti moramo: ko pade mrak. zapelje brod zadnjikrat na drugi breg Belega Nila.
Na vreče, ki so. jih v Redžafu zmetali zadaj na toyoto, da jih odpelje v Džubo, se je zavalil postaran črnec in momljal skozi zobe: »Mislite, da ste nekaj videli, pa niste videli ničesar ... Nekaj bi vam povedal, pa vam ne bom...« Nazadnje se razgovori, moral je misli dolgo časa kovati v svoji notranjosti, preden jih je zvaril v poenostavljeno angleščino, kakršno govore tu na jugu Sudana (ta angleščina je zdaj poleg arabščine uradni jezik na jugu; v njej so tudi oddaje omdurmanskega radia, namenjene jugu; v njej govore južnosudanski poslanci v osrednji sudanski skupščini).
»Moral bi itd malo okrog Redžafa, globlje v savano, kamor ne peljejo ceste. Sam bi vas popeljal tja ven v savano, pa bi marsikaj videli. Kaj bi videli?«
Glas ,,tretjih
99
Jugoslavija - in drugi - o varnosti in sodelovanju v Evropi
Ko je finska vlada razposlala vabila za pripravljalni sestanek o varnosti in sodelovanju v Evropi, je bilo eno izmed vabil namenjeno tudi v Tirano, čeprav je bilo vnaprej jasno, da albanskih predstavnikov ne bo v Helsinke, so nekateri vendarle upali na preobrat v zadnjem trenutku. Vendar se to ni zgodilo. Albanska vlada je 18. novembra poslala v Helsinke spomenico, v kateri je pojasnila svoje razloge za to. da ne sodeluje na pripravljalnem sestanku.
Bistvo albanskega stališča je bilo, da »ZDA in ZSSR izvajajo v Evropi agresivno hegemonistično politiko, usmerjeno proti neodvisnosti in suverenosti držav na celini. Te državi vzdržujeta vojaška bloka (NATO in Varšavski sporazum), ki sta nenehni vir napetosti, groženj in vmešavanja v notranje zadeve evropskih držav«. Glede na to naj bi moskovski in varšavski sporazum bila »le spodbuda za neposredno vmešavanje velesil v Evropo«, obenem pa naj bi »spremenila Nemčijo v prvo evropsko silo«. Potemtakem je »sovjetska in ameriška zami. sel evropske varnosti le proizvod skupne sovjetsko-ameriške strategije za pridobitev prevlade nad evropskimi državami«.
Več manevrske možnosti tretjih*4
Iz celotnega besedila albanske spomenice finski vladi je bilo torej jasno, da se Albanija noče udeležiti ne pripravljalnega se Stanka ne evropske konference o varnosti m sodelovanju, ker je prepričana, da bo to le dogovarjanje med velesilama in na škodo vseh drugih držav: »vlada LR Albanije misli, da se prava varnost ▼ Evropi ne more doseči s konferencami, katerih pobudnici in organizatorki sta velesili. Varnost je mogoče doseči le s prizadevanji vseh miroljubnih evropskih narodov in držav. Ti naj sami prevzamejo v svoje roke obrambo najvišjih nacionalnih interesov.«
Tako so se za mizo v Helsinkih usedli predstavniki vseh evropskih držav razen Albanije. ter seveda predstavnika ZDA in Kanade. Doslej smo že pojasnili stališča držav. M sodijo v glavni vojaški zvezi, tako da nam preostane pregled stališč in nastopov tistih držav, ki so Jih na helsinškem sestanku razglasili za nevtralne, čeprav bi bilo bolje, če bi rekli, da gre za neuvrščeno Jugoslavijo, nevtralno Švico. Avstrijo in Šved-
sko, ter za države, ki niso ne v enem ne v drugem taboru, ki pa imajo svoje poglede na razmere v Evropi. Večina teh držav je med najmanjšimi v Evropi: Španija, Irska republika. Finska, Ciper, Liechtenstein, Malta. Monako, San Marino in Vatikan.
Nastopi tako imenovanih »tretjih« na prvem delu pripravljalnega sestanka so pokazali, da imajo tiste države, ki niso v nobeni vojaški zvezi, ravno zaradi tega več manevrske možnosti za uveljavljanje svojih stališč ali za podpiranje takšnih stališč, ki izstopajo iz koncepta blokovske politike. To se je na primer pokazalo s prav presenetljivo gorečnostjo švicarskega predstavnika, ki je podprl nastop romunske delegacije, ko se je zavzemala za to, naj bodo vse udeleženke konference popolnoma neodvisne ln samostojne, ne glede na to, ali sodijo v kakšno vojaško zvezo.
Med bistvenimi stališči teh držav je na primer zavzemanje Finske in Švice, da bi evropska konferenca dala načrt za mirno reševanje sporov in ustanovila nekakšno »arbitražno sodišče«. Avstrija se zavzema za to, da bi bil na dnevnem redu konference tudi »prispevek Evrope k popuščanju napetosti na Bližnjem vzhodu«. Vatikan je pripravljen zmerom posredovati: prizadevanja papeža Pavla VI. za mir naj bi namreč postala osnovna poteza njegovega papeževanja in cerkev naj bi dokazala svetu, da je na naprednih pozicijah (to naj bi zmanjšalo »uporništvo« dela duhovščine, ki očita Vatikanu, da v svoji politiki ni Interpret svetopisemskega nauka, obenem pa naj bi pomagalo razvijati dobre odnose med Vatikanom in vzhodnoevropskimi socialističnimi državami).
Naš predlog
Malta in Ciper sl ob podpori Jugoslavije (pa tudi nekaterih drugih držav, na primer Italije. Grčije, Turčije) prizadevata za to, da bi evropska konferenca govorila tudi o po-
ložaju v Sredozemlju, saj so razmere v tem morju takšne, da je zaradi napetosti na Bližnjem vzhodu ter mogočne navzočnosti ladjevij SZ in ZDA v nevarnosti mir v vsej Evropi.
Jugoslovansko stališče do evropske kon- . ference, ki ga je še pred sestankom v Helsinkih pojasnil namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve Jakša Petrič, izhaja neposredno iz značaja in interesov naše socialistične in samoupravne ureditve, katerih življenjski interesi so povezani z interesi tistih sil v Evropi in svetu, ki se zavzemajo za neodvisnost, enakopravno mednarodno sodelovanje, mir in socializem. Zato naj bi bila evropska konferenca v kar največji meri demokratičen delovni dogovor o poteh za nadaljnjo graditev svobodnejših, enakopravnejših in varnejših odnosov v Evropi.
Povezanost med Evropo in svetom je vse bolj bistvena razsežnost evropskega razvoja in ta povezanost se najneposredneje izraža tedaj, ko gre za sosedna in — geopolitično in strateško — povezana območja, kot sta Bližnji vzhod in Sredozemlje. »Kriza na Bližnjem vzhodu in nadaljevanje izraelske agresije ima negativen vpliv na gibanja v Evropi,« je dejal Jakša Petrič.
Voditeljica jugoslovanske delegacije na helsinškem sestanku Ljubica Stanimirovič je v svojem govoru podprla zahtevo, naj na prihodnji evropski konferenci sodelujejo prav vse evropske države ter ZDA in Kanada, poudarila pa je tudi, da je varnost Evrope povezana z varnostjo v Sredozemlju in da bi bilo potemtakem treba omogočiti tudi severnoafriškim državam, da sodelujejo pri obravnavanju skupnih problemov. Zavzela se je za to, da bi na konferenci razpravljali o varnosti v vseh oblikah — politični, pravni in vojaški, pri tem pa upoštevali tudi varnost v Sredozemlju.
Po jugoslovanskem predlogu naj bi v Evropi ustvarili takšen sistem varnosti, ki bi zagotavljal politično in gospodarsko neodvisnost, suverenost in ozemeljsko nedotakljivost vseh evropskih držav, ne glede na njihovo velikost, geografski položaj in družbenopolitično ureditev. Ta sistem naj bi slonel na načelih ustanovne listine in drugih dokumentov OZN.
Ob tistem, ko so sklenili pripravljalni sestanek preložiti za mesec dni, je bilo veliko razprav o tem, kako naj še naprej delajo. Po daljši razpravi so sprejeli jugoslovanski predlog za nadaljnje delo ter priprave na konferenco o varnosti in sodelovanju v Evropi. Po tem predlogu naj bi v treh fazah razpravljali o ozko in logično medsebojno povezanih vprašanjih o načelnem dogovoru za delo evropske konference ter njenem dnevnem redu. •
STANE IVANC
V goščavi umirajo ljudje
»Videli bi gole ljudi, ki umirajo v goščavi za številnimi boleznimi. Nobenih zdravil nimajo, nihče ne pride do njih... Na stotine, tisoče jih je, ki v goščavi umirajo od
lakote in bolezni, v veliki bedi_Zakaj ne
pridejo ven? Strah jih je. Ne marajo severnjakov, ker so muslimani, oni pa so kristjani... Tudi Anjanjci so še tam v goščavi ... Ne zaupajo sporazumu v Adis Abebi ...«
Ni bil prvi, ki ml Je spregovoril o tem. Celo uradni predstavniki so mi potrdili, da je od tistih 500.000 beguncev, kolikor se jih je med dolgoletno državljansko vojno razkropilo po savanski travi in džungelski goščavi, večina, torej več ko 300.000 ljudi, še vedno tam. Ne upa si priti ven. Mnogi imajo slabe izkušnje s severnjaki, ki so med krvavo vojno izvajali nad južnim prebivalstvom neusmiljene maščevalne pohode in ki jih zdaj znova vidijo, kako prihajajo v svojih belih dopetnih srajcah, galabijah, prevzemat južnosudansko trgovino, skromna podjetja, ključne položaje sekretarjev po regionalnih ministrstvih.
Mnogi najbrž niti ne vedo, da je vojne konec. Regionalno ministrstvo za informacije je razdelilo med ljudi le nekaj primerkov besedila sporazuma iz Adis Abebe, napisanih v angleščini in arabščini; toda več ko 90 odstotkov ljudi tu ne zna brati. Po radiu jim sporazuma niso mogli razložiti, ker južno regionalno ministrstvo nima svoje radijske postaje; izdaja le tu pa tam skromen, nekaj listov obsegajoč ciklostiran bilten, napisan v angleščini. Na regionalnem ministrstvu za informacije so mi povedali, da so njihovi predstavniki obiskali plemenske poglavarje in jim sporazum iz Adis Abebe preprosto razložili; dolžnosti plemenskih poglavarjev bi bila, da sporazum raz-lože naprej ljudem. Toda večina ljudi je razkropljenih daleč stran od svojih plemen.
Nad Beli Nil se je poveznil zvezdnat pokrov, tako žareč, kot je samo v ekvatorialnih nočeh; ljudje se gnetejo na poslednji brod, ki bo danes odrinil na drugi breg. Zdi se, kot bi bežali iz pekla, na katerega je svet pozabil: pekla, ki ga bo treba-čim prej prekopati, posejati z .novimi posevki, naseliti z ljudmi v novih naseljih, prepresti z mostovi, cestami, zapolniti z novimi šolami in bolnišnicami — sicer bo Jutri, čez ‘nekaj mesecev, znova vzplamenel kot pravi pekel.
TIT DOBERSEK
>
Portret tedna
Franc Tavčar - Rok
Več kot človek reče, manj si ljudje zapomnijo. Je že tako. Manj je besed, večji je učinek. Generalpodpolkovnik, komandant ljubljanskega armadnega področja, se meni zdi vesel in odločen. Sam je pristavil, da včasih eno z drugim ne gre. Doma je, vsaj zatrjuje tako, navaden občan in bolj malo ali raje nič general. Povedal je, da imajo v družini kljub enajstim selitvam po različnih garnizijah, ki jih je družina disciplinirano sprejela — urejeno družinsko samoupravljanje in poseben pravilnik za delitev dohodkov. Pa še nekaj je: pri Tavčarjevih so z vsako generacijo, rekel bi tako, šli za stopnico, dve ali celo tri po lestvici navzgor. Po lestvici znanja in če hočete družbene veljave. Franc je delavski sin, ki se je izšolal pred vojno in po njej, čeravno družini (pred vojno) ni bilo z rožicami postlano. Se malo ne. Dolgoletna življenjska spremljevalka — žena Ana-Ivana, ki jo vsi, celo uradi, priznajo le za partizanko Ančko — je bila borka Tomšičeve brigade, spomeničarka. Hči Anuša je asistent na biotehnični fakulteti, na tretji stopnji študija. Sin Dušan bo, kot vse kaže, uresničil nekdanjo očetovo željo — dokončal bo gradbeno fakulteto. Ilegalec Rok, zanj že to lahko zapišem, je letnik 1920, rojen v znamenju obeh rib, v horoskope pa ne verjame, čeprav mu obetajo vesel teden. Vsi so člani zveze komunistov.
Podpolkovnik in načelnik štaba vojske državne varnosti Franc Tavčar-Rok in kmalu po vojni komandant 4. divizije KNOJ v Ljubljani je v osvobojeni Ljubljani želel končati gradbeno fakulteto. Pa v armadi niti slišati niso hoteli o tem. Kaj je hotel? Namesto gradbene fakultete je pač dokončal inženirsko, v inženiriji je delal tistih omenjenih osemnajst let. Pa lepo je bilo.
Zdaj pravi: »Imenovanje za komandanta je prišlo nekoliko nenadoma. Mislil sem, da bom delal — vestno in pošteno, kot je treba — na prejšnjem delavnem mestu toliko časa, da pridejo tista leta, ko odhajamo poklicni vojaki v zaslužen pokoj.« Kar je, je. Zdaj je komandant.
Naslednjo misel in stališče Franca Tavčarja sem ukradel Naši vojski, pravzaprav njenemu odgovornemu uredniku podpolkovniku Ivanu Skreblin/u. Pa sem to storil le zato, ker se mi zdi pomembna, če hočemo razumeti ravnanje in mišljenje našega komandanta. »Ce velika večina zavestno vlaga vse svoje napore, da bi uresničila skupne cilje, dosegla skupaj začrtane rezultate, potem res ne moremo dovohti, da bi bili posamezniki med nami zgolj pasivni opazovalci dogajanj. Se manj pa lahko dovolimo, da nam nekdo z uradniškim odnosom, liberalizmom, kriti-karstvom, drobnolastniškimi in drugimi sebičnimi interesi in željami kali tisto, kar nam je bistro in sveto. Enotnost patriotizma in varnost socialistične izgradnje sta za nas nedotakljivi vrednoti, ki jima podrejamo svoj trud in svoje sposobnosti. V duhu koncepcije splošnega ljudskega odpora in pisma bomo s trdim in vestnim delom oplemenitili rezultate — hkrati pa obračunali s tistimi, ki nam kvarijo stroj in mešajo korak.« Tako je komandant zapisal v poslanici in čestitki, ki jo je namenil svoji armadi, ob njenem prazniku.
Nekoliko sva se sporekla okrog odgovornosti oziroma pojmovanja odgovornosti. Zdelo se mi je namreč, da v armadi odgovornost le nekoliko preširoko jemljejo. Bolj natančno je šlo zato, ali nadrejeni odgovarja za napake podrejenih. »Vse, kar se zgodi v moji armadi, zadeva tudi mene osebno. Seveda nekoliko drugače. Vendar imamo v JLA že dolgo vgrajeno moralno odgovornost in ne le kazensko, kot vi, ki niste v uniformi.«
Armada zdaj bije svojo veliko bitko. Notranjo, vsebinsko. Za nove odnose, za nova razmerja med ljudmi. Preverja svoje politično in strokovno obnašanje ter ravnanje.
Kot pravi komandant: pisma niso pisali zaradi armade, vendar tudi za armado. Čeprav je ljudem v JLA uspelo armado obvarovati tistih velikih deformacij, pa dogodki niso šli mimo nje brez slehernega vpliva. Vplivi torej so. Tehnokratizem se kaže tudi V JLA, kaže se zlasti v uradniškem odnosu do dela in življenja, v metodah prisile, ki so ponekod in pri nekaterih še vedno koža, iz katere ne morejo.
Tudi v armadi se skupaj dogovorimo, kaj nam je storiti — ko pa se dogovorimo, ko odločimo, kako bo, potem disciplinirano opravljamo svoje naloge. Vsak svojo. Od zgoraj do dol. Tako mi pripoveduje koman-
dant in tako na neki, vojaški način razčlenjuje misel velikega modrijana Jeana Jac-quesa Russeauxa — svoboda je spoštovanje zakonov, ki smo si jih sami zapisali.
Poudarki njegovega razmišljanja so: politični boj, eno politična ofenziva v armadi, v vojski; v duhu pisma, na izhodiščih zveze komunistov. V ospredju je človek. Gre za: sodobne odnose, humane odnose med ljudmi, sodobno vzgojo, boj za višji standard, za celovito osebnost vojaka in starešine, za veliko strokovnost izurjenih enot.
Franc Tavčar dokazuje in vedno znova tudi dokaže, da ga je težko življenje delavskega sina, ilegalca-vosovca, vojaka izučilo, da sprejema življenje tako, kakršno je, brez predsodkov. To so izkušnje zrelega človeka, ki je veliko tega prestal.
Vprašam ga, zvedav in morda le preveč neposreden, kako se je zgodilo, da je izgu. bil levo roko. »A, to je bilo 2. septembra 1943. leta, ob 16. uri v boju pri Krvavi peči z združenimi okupatorji in belogardisti.« Sovražnikova granata je hudo ranila komisarja Gradnikove brigade Franca Tavčarja-Roka. Zdravil se je v partizanski bolnišnici v Kočevskem Rogu, v partizanih so mu izdelali prvo protezo. »Zdaj jo imajo nekje v muzeju. Hudo mi je bilo za roko pravzaprav šele po osvoboditvi. Med partizani tega nisem občutil. Pa človek vse prežveči, vse preboli, vsemu se privadi. Dandanes se mi celo zdi, da ne bi vedel, kaj bi z roko počel, če bi mi tudi lahko dali novo.«
Temnemu dnevu vedno sledi vesel, veder dan. Tudi Romi imajo navado jokati ob lepem vremenu, ko pa dobro vedo, da za lepim vremenom pride dež. V juliju 1944 je neki moj partizanski poklicni kolega napisal človeško topel članek:	»Poroka pod
smreko«. Poročil se je namestnik komandanta VII. korpusa Franc Tavčar-Rok. Z Ančko, ki jo je poznal še pred vojno. Bilo je to 20. julija 1944. leta. V Dvoru pri Žužemberku. Pa hi bilo ravno pod smreko.
Potem ko je bil ranjen in potem ko se je poročil, se je vrnil nazaj »v stroj«. Tako stori tudi dandanes.
Vrneva se k hobijem in spoznam, da ima le enega — armado. Vprašam, kaj počne v prostem času, in zvem, da se ukvarja z istimi vprašanji, razmišlja o istem kot dopoldne v »kancliji«. Le da doma prej kaj zgrunta kot v kancliji. Besedne okrajšave, ki jih pridno uporablja v nevezanem pogovoru, pojasni s pripombo:	»Sem pristen
Ljubljančan«. Seveda. Iz Starih Jarš pri Ljubljani.
Pa se pogovarjajva o armadi. Osrednji vprašanji sta: osveščenost in strokovnost. Takšna armada lahko zares brani interese samoupravnega socializma. Toda armada ja zdaj — vse ljudstvo. Vso svojo skrb je posvetil izgradnji JLA. Da bodo odločitve boljše in bolj pretehtane, so pogoji, vsi pogoji, da bodo res takšne in da so. So tudi pogoji in skrb, da vse sprejete rešitve tudi uresničijo. Od A do 2. To krepi po njegovem prepričanju disciplino. Ne na temelju prisile in poveljevanja, marveč na temelju zavesti. To je nova kvaliteta v JLA, to je tisto, kar jo loči od drugih vojska sveta.
Zadovoljen je ob podatkih, da iz leta v leto prihajajo v JLA, na odslužitev rednega vojaškega roka, vse bolj in bolj v znanju podkovani novaki. Senca skrbi pa lega na obraz ob spoznanju, da takšen vojak, ki več ve , potrebuje tudi takšnega učitelja, ki več ve, ki bo uporabil vojakovemu znanju in sposobnostim primerne metod? dela, oblike pouka. Vsi starešine žal še niso takšni. Pa bodo.
Tiste redke urice, morda včasih tudi kakšen dan, nameni izletom v naravo. Rad je v naravi/ tja je hodil, še preden so se spomnili na zdaj popularni trim. Rad se sestaja s starimi soborci iz vojne, iz revolucije, rad se z njimi spominja medvojnih dogodkov. Udeleži se vseh partizanskih proslav, če le more, član je mestnega odbora ZB Ljubljana. Sem Ljubljančan, spet pribije.
Nekdanjega vosovca vprašam, kakšni se mu zdijo serijski filmi o varnostno obveščevalni v Ljubljani. »Zelo dobri,« zatrdi.
Vajen je, da svoje naloge sam opravi. Pravijo, da se v boju meč ne posoja. Kaj ko bi to le bolj pogosto veljalo tudi za kakšne druge boje, za kakšne druge naloge in ne le oborožene spopade?
IVAN VIDIC
Sovjetskih petdeset let
N ova gospodarska treznost
Na visoki in napeti ravni razvoja se vsiljuje iskanje „praktičnih rešitev za praktična vprašanja *
Kaj |e mogoče ob petdeseti obletnici Sovjetske zveze zapisati o sedanjem trenutku sovjetskega gospodarskega razvoja? Ogromno temo omejujejo tu vsaj trije dejavniki: skromen prostor, s katerim razpolagamo. omejena natančnost takšnega prikaza in naposled neogibno propagandno pobarvane interpretacije podatkov — bodisi onih iz sovjetskih virov bodisi onih od drugod. Obče znano resnico, da je ZSSR druga gospodarska velesila sveta, bi bilo nemara mogoče dopolniti z dvema zelo pomembnima komponentama, ki postajata posebno očitni zlasti zadnje leto ali dve. Prva: videti je. da se sovjetsko gospodarstvo intenzivno preusmerja od pretežno »količinskega« k bolj »kakovostnemu« razvoju. In druga: kaže, da je nekje, nekoč v zadnjem času v ZSSR dozorela kardinalna, čeprav v praksi postopno uresničevana odločitev — sovjetsko gospodarstvo naj opušča avtarkičen, samozadosten razvoj v okviru lastnih meja in celo v okviru SEV in se počasi, a nedvomno vpne v obči razvoj vsega visoko razvitega sveta.
Znotraj tega in Se »lasti ob petdeseti obletnici ZSSR stopajo v ospredje zelo impresivni podatki o siloviti rasti in razvoju sovjetske ekonomije. Za začetek st oglejmo, kakšna so bila videti količinska razmerja med štirimi največjimi nacionalnimi ekonomijami sveta v letu 1970. Zaradi zanesljivosti m dognanosti uporabimo podatke iz Atlasa mednarodne banke za obnovo in razvoj za leto 1972. iz publikacije torej, pri katere sestavljanju uporabljajo strokovno najbolj izpopolnjeno metodologijo primerjav. Slika je takale. Na prvem mestu na svetu so bile ZDA s celotnim družbenim proizvodom v vrednosti 9752 milijarde dolarjev. Sledi jim Sovjetska zveza s 434.9 milijarde dolarjev. Na tretjem mestu je Japonska s 198.8 milijarde in na četrtem ZR Nemčija s 180,3 milijarde dolarjev-
Impresiven in napet razvoj
Tole, kar smo pravkar navedli, je trenuten prerez primerjave med »velikostmi« omenjemb štirih gospodarstev. Malo bolj kompleksno podobo sestavljajo podatki o letnem družbenem proizvodu na prebivalca v letu 1970. Po teh številkah, katerih primerjalna vrednost pa je zaradi metodolo ških težav omejena (in na to opozarjajo sami strokovnjaki svetovne banket, je bila ZSSR v letu 1970 na dvdjsctem mestu v le st vici visoko razviuh držav. Pač pa je bii po.prečen letni tempo rasti pri družbenem proizvodu na prebivalca v obdobju 1961— 1970 v Sovjetski zvezi med dvajsetimi naj razvitejšimi državami na drugem mestu, ta koj za Japonsko. Japonski družbeni proizvod na prebivalca je naraščal v letnem povprečju za 9.8 odstotka, sovjetski pa za 5.8 odstotka. Sovjetski zvezi sledi potem Francija s povprečno rastjo 4.6 odstotka na leto; nato se vrste druge države.
Ne oziraje se na omejeno primerjalno vrednost številk pa je vendarle mogoče dokaj zanesljivo sklepati na tole. Sovjetska zveza je v splošnem trdno zasidrana v »zgornji skupini srednje razvitih« industrij akih držav. Na vrsti posameznih razvojnih sektorjev pa sega v same svetovne vrhove in je tako na prvih mestih svetovnih raz predelnic. Njen razvojni tempo Je Se vedno napet, za običajna merila še vedno »neuravnovešen«. a v celoti prodoren in trden. Zdaj pa se po tem izletu v mednarodne primerjave vrnimo k notranjemu dogajanju v ekonomiji ZSSR.
Spremembe, kakršnih ni drugje
Minulih petdeset let se je sovjetsko gospodarstvo količinsko in strukturno spremenilo tako zelo kot najbrž v nobeni drugi razviti državi sveta (morebiti je delna izjema !e Japonska, a še ta je vprasanjei. Pri tem je treba upoštevati, da je ZSSR med drugo svetovno vojno izgubila približno tretjino svojega nacionalnega bogastva.
Kolikšne so bile te spremembe, jasno osvetljujejo podatki, ki jih je predsednik sov jetske vlade Aleksej Kosigin zapisal v pn kazu »Socialnoekonomski razvoj sovjetske mnogonacionalne države«, objavljenem v sedemnajsti, novembrski številki moskovskega Komunista. Kosigin začenja s podatki za leto 1928, ob startu prve sovjetske petletke. končuje pa s številkami, pričakovanimi za celotno letošnje leto. Le nekaj primerov iz te ilustracije.
Aleksej Kosigin navaja, da ima ZSSR vo dilno mesto na svetu pri proizvodnji jekla, obdelovalnih strojev za kovine, lokomotiv, cementa, pri obsegu industrijskega gradbe ništva in še pri mnogih drugih pomembnih vrstah proizvodnje ali gospodarskih dejavnosti.
Vrhovi izobrazbe in zdravstva
S takšnimi navedbami seznam velikih premikov v sovjetskem gospodarstvu seveda še ni izčrpan. Omeniti je treba vsaj še troje področij, ki so izrazito gospodarska le v posrednem smislu, a niso zato nič manj pomembna.
Prvo je urbanizacija. V zadnjih nekaj letih se je delež urbaniziranega prebivalstva v vsem sovjetskem prebivalstvu pomaknil čez 50 odstotkov in se Je ZSSR tudi po tej plati uvrstila med visoko razvite države.
Drugo med temi področji Je obča izobrazbena raven. Leta 1913, ko je bila carska Rusija klasična nerazvita država, je bilo t ričet rt njenega prebivalstva nepismenega. Popis prebivalstva leta 1970 pa je pokazal, da je v Sovjetski zvezi pismenih 99,7 odstot. ka ljudi. V obdobju od 1939 do 1972 se je število ljudi na tisoč zaposlenih (vseh zaposlenih v družbenem sektorju je sedaj v ZSSR približno 92 milijonov), ki imajo izobrazbo. kakršna sega nad osnovnošolsko, povzpelo od 123 na 718. To pomeni, da ima med 1000 zaposlenimi zdaj v državnem sektorju 718 ljudi nepopolno ali popolno srednjo, višjo in visoko izobrazbo. Hkrati je število znanstveno raziskovalnih delavcev v ZSSR lani preseglo milijon Po gostoti visokošolskih študentov v vsem prebivalstvu zaostaja ZSSR samo za ZDA
Tretje med omenjenimi področji pa je zdravstveni in socialni napredek. Sovjetska zdravstvena služba je, kar zadeva doseg in razširjenost med prebivalstvom, prva na svetu; kar zadeva vrhunske dosege medicine, pa se po ameriških zagotovilih mirno kosa z ameriško medicino.
Takšni so na kratko in dokaj splošno orisano dosežki sovjetskega gospodarskega razvoja. Njihova podoba je brez slehernega pridržka zelo impresivna. A kje so problemi?
Kmetijska črna pega
Tudi probleme in težave, med katerimi se sedaj giblje sovjetski gospodarski razvoj. bomo žal mogli orisati le v najbolj splošni obliki in ne posebno sistematično.
Najprej bi bilo treba najbrž omeniti vprašanje, ki je trenutno najbolj pereče, pa tudi v daljšem razdobju najbolj hromeče. To je zaostajanje kmetijstva za občim gospodarskim razvojem. Izredno razločno se je to pokazalo ob letošnji šibki letini. V rekordnem letu 1970 Je ZSSR nažela približno 145 milijonov ton žitaric; lani je žetev pa dla na 140 milijonov ton; letos pa je dosegla komaj nekaj nad 120 milijonov ton. Za to je Sovjetska zveza morala naglo nakupi-ti v ZDA za približno 15 do 16 milijonov ton žitanc. namenjenih prehrani prebivalstva ter živinoreji, perutninarstvu in živil sta industriji. Nakupi obsegajo dobo od sre de letošnjega leta do srede leta 1974. Do polnili so jih z nakupi še približno milijona ton v Kanadi. Avstraliji in EGS. vse sku paj pa bo pomenilo »izreden« izdatek v skupni vrednosti kake 1,1 do 1.2 milijarde dolarjev. Ob nepričakovani in hudi obremenitvi. ki je nastala, kot pravijo, predvsem zaradi izredno neugodnega vremena in je terjala rebalans proračuna in plana za 1973, se je vendarle pokazalo nekaj značilnosti. Predvsem je sovjetsko kmetijstvo še vedno preveč izročeno milosti in nemilosti vremenskih razmer Premalo je v njem agrotehnike. njegova produktivnost je za obči nivo sovjetskega gospodarstva veliko prenizka in se še daleč ne more meriti z ameriškim, kanadskim, danskim in onim iz drugih visoko razvitih držav. Poleg tega je postalo znova očitno, da v samem kmetijskem sistemu kolhozov, sovhozov, državnih postaj s tehnično bazo in obveznega odkupa nekaj temeljnega škriplje. O tem je v ZSSR dosti
razprave, vendar bodo temeljitejši ukrepi, kakor je videti, šele sledili.
Kako pobotati potrebe in plan?
Drugi temeljni problem je zaostajanje potrošnih dobrin za proizvodnimi, lahke industrije za težko, rasti obratnih sredstev za rastjo proizvodnih sredstev, osebnega standarda za družbenim. V tekoči petletki, ki oklepa leta 1971—1975, predvidevajo del no preusmeritev, a le do mere, ki osnovnega nesorazmerja ne bo povsem odpravila.
Tretji temeljni problem je zelo kompleksen in bi ga najlaže označili z zbirnim izrazom »naloge v zvezi z znanstveno tehnološko revolucijo«. Tu se kažeta predvsem dva spleta težav. Prvi splet zajema vprašanja v zvezi s sorazmerno počasnim prehajanjem novih iznajdb, odkritij in tehnoloških dosežkov v široko proizvodnjo, s prehajanjem, ki je izrazito počasnejše kakor v drugih visoko razvitih državah. Od tod izvira velik del sovjetskega zaostanka za razvitim Zahodom pri široki proizvodnji in uporabi elektronskih računalnikov, pri raz voju elektronske industrije, visoko razvite kemične industrije in drugih nosilnih panog najmodernejšega industrijskega razvoja. Ka že se to tudi pri zaostajanju vsega kompleksa storitev, ki ne spremlja materialne proizvodnje dovolj hitro. Drugi splet pa je povezan s samimi temelji sovjetskega gospodarskega sistema. Centralizirano planiranje po samih sovjetskih navedbah soraz memo prepočasi vsrkava novosti iz znanstvenega in tehnološkega razvoja. To skušajo reševati po eni strani z uvajanjem sočasnega. dopolnjujočega se planiranja iz centra in iz posameznih proizvodnih grupacij; po drugi strani z opremljanjem pla-
nerskega kompleksa z enotnim, povezanim računalniškim sistemom na vseh nivojih; in po tretji strani s prehodom na »trojno« planiranje, usmerjeno na dvajsetletne prognostične ter petletne In enoletne izvršne plane. Toda še vedno ostaja vsaj za sedaj odprto eno temeljnih vprašanj: kako sproti in zadovoljivo usklajevati proizvodnjo in potrebe, saj direktnega stika med ponudbo in povpraševanjem ni.
Četrti temeljni problem pa je nadaljnji razvoj surovinske in energetske baze in nadaljnji prenos težišč sovjetskega gospodarskega razvoja proti vzhodu. Razvoj surovin in energetike v Sibiriji, centralni Aziji in na Daljnem vzhodu je silno drag; po izračunih centralne planske komisije (Gosplan) je treba za sleherni milijon rubljev novega bruto proizvoda, pridobljenega pri surovinah in primarni energiji, investirati približno tri milijone rubljev začetnega kapitala.
Na poti k zatonu avtarkije?
Na tej točki prehajamo k neki bistveni razvojni odločitvi, za katero se zdi. da je v Sovjetski zvezi dozorela v zadnjih nekaj letih. Izrecno in zgoščeno ni bila v sovjetskih virih zapisana nikjer, vendar kaže, da je bila navzlic temu 'sprejeta — glasno ali molče. Odločitev je, če to drži, takale: ZSSR naj se ne razvija več zaprto, izolirana za svoji, mi državnimi mejami ali za mejami vzhodnoevropskega socialističnega tabora, temveč v čedalje krepkejši in kompleksnejši pove zavi s preostalim (predvsem visoko razvitim) svetom.
O sorazmerni zaprtosti sovjetskega gospodarskega razvoja priča dejstvo, da je obseg vse sovjetske zunanje trgovine v zadnjih letih ustrezal približno le 3,3 odstotkom družbenega proizvoda; o sorazmerni zaprtosti vsega tabora vzhodnoevropskih dr-
žav pa dejstvo, da je SEV lani dajal že 39 odstotkov vse svetovne industrijske proizvodnje, a je imel le približno 10 odstotkov svetovnega izvoza. V zadnjih letih in še posebej v zadnjih mesecih — od majskega »vrha« ZDA—ZSSR dalje — pa kaže, da se bo podoba precej spremenila.
Prva masivna napoved o tem je prišla z velikimi sovjetskimi nakupi žita, druga z ameriško-sovjetskim trgovinskim sporazumom. Toda obrisi pravega kvalitetnega skoka se šele oblikujejo. Približen seštevek vrednosti, zajetih v različnih zamislih o sodelovanju med Sovjetsko zvezo ter ZDA, zahodno Evropo in Japonsko kaže tole. Sedaj se pogajajo o skupnih naložbah, katerih celotna vrednost naj bi zajela v prihodnjih de, setih letih med 25 in 30 milijard dolarjev Okostje teh projektov sloni na menjavi sov jetske primarne energije in surovin ter ne kaj vrhunskih tehnoloških dosežkov za vi soko tehnologijo razvitega Zahoda To pa praktično pomeni, da se bodo partnerji — seveda ne z enim korakom, marveč postopno — povezali s pasovi sodelovanja, ki se jim bodo morale deloma prilagoditi tudi notranje razvojne smeri.
V zvezi s tem je prišlo tudi v Sovjetski zvezi do precej opaznega premika. Vprašanja v zvezi z gospodarskim razvojem so se pri praktičnem uravnavanju in celo v javnih razpravah precej »depolitizirala«. Ideološko utemeljeni tekmovalni naglasi se pomikajo v ozadje, vse bolj jih nadomešča nekaj, kar bi lahko pogojno imenovali »iskanje prat tičnih rešitev za praktična vprašanja«. V tem je precej izrazitega tehnokratizma, precej pa tudi, recimo, normalizacije. Visoko razvita ekonomija se spopada z lastnimi razvojnimi problemi in težavami na čedalje bolj visoko razvit način — hkrati pa čedalje bolj trezno presoja tudi svoje uspehe in možnosti.
DUŠAN DOLINAR
PODOBA IZ SOVJETSKIH MEST Knjižni sejem v Petrozavodsku
Sovjetski narodi in ..sovjetski narod44
A sak narod ima zagotovljen vsaj minimum pogojev za materialni in duhovni razvoj
Petdeseta obletnica kake države je nadvse primerna priložnost za pogled na prehojeno pot, za razmišljanje ob dosežkih in izkušnjah te poti za priložnostni obračun. Zlasti če gre za državo, kakršna je Sovjetska zveza, ki je ne le eden od nosilnih tečajev svetovne gospodar-ske in vojaške moči ampak'prav tako eden od tečajev družbene, politične in idejne podobe sveta in ki je z vsemi vidiki teh količin in kakovosti vtkana v vse bistvene tokove sodobnega sveta Z jasno zavestjo o tem mestu in vlogi je prežeto tudi vse tisto, kar v Sovjetski «hn0Sumi|>btS|0,l petdesetletnici povzemajo in poudarjajo kot posebne kvalitete lastnega razvoja v minulega pol stoletja.
Sovjetsko razglabljanje in ocenjevanje polstoletne zgodovine sovjetske države se ukvarja v glavnem z dvema temama: gospodarski razvoj ter z njim povezam socialni uspehi ter mednacionalni odnosi v tej narodnostno najbolj pisani državi na svetu. Pri obeh temah močno poudarjajo, da so sovjetske izkušnje in uspehi najprimemej ši zgled tudi za ves ostali svet. Se posebej
velja to za nacionalno vprašanje ____ ki je
v skladu s sovjetskimi avtorji in številnimi uradnimi dokumenti — edino v Sovjetski zvezi dokončno in za vselej rešeno. »Ne. zaupanja in nesoglasij med narodi v Sovjetski zvezi ni več in so tudi za vselej odpravljena . .. Rešitev nacionalnega vprašanja v ZSSR in ustvaritev bratskega prijateljstva med narodi na osnovi sovjetske ureditve in v razmerah graditve socializma in komunizma je navdihujoč zgled za svetovno revolucionarno gibanje,« je na primer zapisala ugledna revija »Meždunarodnaja žizn« v zadnji letošnji številki, posvečeni petdeseti obletnici države »Zgodovinske izkušnje — pravi list — ustanovitve in razvoja ZSSR so popolnoma zavrgle tako desne kot tudi leve revizionistične koncepcije nacionalnega vprašanja«.
Prepričanje v dokončno in edino pravilno rešitev občutljivega nacionalnega vprašanja
• • »•> •
- ' r *\" '	s* ' '
•	•* •- *	• r • * * *	-
.*	-	t..*'	->	• •	*	<	! • Vftj
■	,	'.'V'. '
- -r;*;**.
Mir .	ir
• ■ 'I	rv' •

; •' •• >
r, j
*>	- sfeafc,
s. v»T'i
m
* i
' ■Z ML 3
f«
*»
1'. ** ■
• *-
N ? ’ '•
-v	; -■.
NAFTJANIJE KAMNI V AZERBAJDŽANU Najvedji sovjetski naftni center
temelji na uspehih, ki so bili doseženi v socialnem, gospodarskem in kulturnem razvo-ju sovjetskih narodov, in na veri. da so načela, po katerih je nacionalno vprašanje urejeno v ZSSR edina, ki trajno preprečujejo mednacionalna trenja.
Državnost narodov
Sovjetske statistike poimensko naštevajo 109 narodov, ki živijo v mejah ZSSR, samo za kakih 20.000 prebivalcev (torej zelo neznaten delček) pa uporabljajo skupen naziv »druge nacionalnosti«. Temeljno načelo ki je vgrajeno tudi v ustavo, je, da je vsak narod suveren in da ima neodtujljivo pravico do vseh vidikov nacionalne suverenosti. V praksi je to izkazano tako, da je ZSSR federacija, v kateri naj bi imel vsak narod tudi lastno državnost. Seveda je to načelo izvedljivo le, kar zadeva večje naro de, medtem ko je za številne narode ki štejejo po nekaj deset tisoč ali samo'ne kaj tisov ali celo samo nekaj stotin pripad mkov, to praktično neuresničljivo. Po sov jetski ustavi so zvezne republike (Ruska fe deracija, Ukrajina, Belorusija, Estonija Lat vija Litva, Moldavija, Gruzija, Armenija, Azerbejdžan, Turkmenija, Uzbekistan Tad žikistan, Kazahstan, Kirgizija), ki so formi rane po narodnostnem načelu, »samostojne države, ki so prostovoljno združene v Zvezo sovjetskih socialističnih republik in imajo pravico do odcepitve«. Vse zvezne republike imajo lastne vlade, zastave, himne in vse druge pridevke neodvisne državnosti. Kar zadeva druge države, in odnose z njimi torej zunanjo politiko, so to prenesle v pri-’ sotnosti zveznih organov. Le Ukrajina in Be lorusija formalno nastopata kot neodvisni državi tudi v zunanji politiki; obe imata svoje predstavništvo v OZN.
Zvezne republike so najvišja oblika državnosti posameznih sovjetskih narodov. Naslednja stopnja so avtonomne republike (Karelska, Komi, Baškirska, Tatarska Ud-murtska, Martinjska, Cuvaška, Mordovsk,-Dagestansika, Kabardino-Balkarska, Kalmi-ška Sevemo-Osetinska, Cečeno-Inguška Burjatska, Tuvinska, Jakutska, Abhaska’ Adi araka, Nehičevanska, KarakaJpaška) ki obstajajo v okviru zveznih republik. Nadaljnja stopnja državnosti so avtonomne oblasti (vseh je 7), zadnja stopnja pa so nacionalna okrožja (ki jih je 10).
Oblika vpliva republik
Največ samostojnosti imajo pravno in dejansko zvezne republike. Stopnja samo stojnosti je v praksi seveda podrejena os novnemu načelu sovjetske države — strogi centralizaciji In dejstvu, da je osrednji no silec vseh oblik oblasti partija in da so državni organi (zvezni, republiški in lokal ni) v bistvu samo izpolnjevalci partijske politike. V praksi to pomeni, da zvezne re
publike (še manj pa nižje stopnje) ne morejo sprejemati nobenih važnejših gospodarskih, političnih ali kakšnih drugačnih sklepov in ukrepov, ne da bi imele soglasje zveznih organov, predvsem seveda najvišje ga partijskega vodstva. To dejstvo lepo ilustrira praksa delovanja formalno najvišje državne oblasti — parlamenta (vrhovnega sovjeta). Sestavljen je iz dveh domov — sovjeta zveze m sovjeta narodov. V prvega volijo po enega poslanca na določeno število prebivalcev ne glede na nacionalno pripadnost, v drugega pa enako število poslancev iz posameznih republik, ne glede na njihovo velikost in število prebivalcev. Ker je vsak sklep veljaven šele, ko ga potrdita oba domova, lahko republike vplivajo na sklepe parlametna. Ta možnost pa je predvsem teoretična, kajti doslej se še nikoli ni zgodilo, da bi ena ali več republik glasovalo proti sklepom, ki jih predlaga vlada (formalno) oziroma partija (dejansko). Taka praksa seveda ne pomeni, da republike nimajo res nobenega vpliva; pomeni le, da vpliv ne prihaja do izraza v parlamentarni obliki, ampak si utira pot prek notranjih, navadno tajnih, razprav v posameznih organih — predvsem pa v partiji, kjer pa je sistem oblasti izrazito piramiden na vsem ozemlju ZSSR.
Velik napredek
Državnost narodov je seveda le en vidik ureditve nacionalnega vprašanja. Drugi — v bistvu še pomembnejši — je gospodarski, kulturni in socialni položaj posameznih na rodov. Tu je bil v petdesetih letih dosežen izreden napredek. Celotna ZSSR in vse republike v njej so postale industrializirane in urbanizirane Stopnja tega seveda m pov sod enaka in obstajajo področja, ki so tudi v sovjetskih merilih nerazvita; vendar je tudi tu življenje že toliko modernizirano, da ni več primerljivo s stanjem pred petdesetimi leti. 2ivljenjska raven se je seveda povečala povsod, najbolj vidno pa v tistih predelih, ki so bili v carski Rusiji najbolj zaostali. V tem je treba iskati tudi racionalno jedro tistega, čemur sovjetski avtorji pravijo »svetovni in internacionalni pomen« sovjetske rešitve nacionalnega vprašanja. Ce na primer primerjamo tisto, kar je bilo v Uzbekistanu, Tadžikistanu, Kirgiziji, Kazahstanu ali Turkmeniji doseženo v zadnjih petdesetih letih z razvojem v sosednjih azijskih državah (ki so bile v začetku tega stoletja na isti ali celo višji stopnji), je primerjava odločno v korist dosežkov v Sovjetski zvezi.
storila vse, da bi utrdila zaupanje delovnih ljudi drugih narodnosti, ki so Jih prej prav tako zatirali tevdaici, kapitalisti m despotizem. Narodi ZSSR z giooukim priznanjem poudarjajo, da jim je ruski delavski razrea, ki je odigral ogromno vlogo v skupnem bo ju za uničenje carizma, pomagal pri ustvarjanju industrije, prehodu gospodarstva na novo tehnično osnovo, pri vzgoji kadrov in razvoju kulture«.
Definicija ruskega naroda kot starejšega brata nima samo moralnega pomena, ampak tudi praktične vidike, ki se po e.:, strani kažejo v res veliki kulturni in gospodarski pomoči, ki so jo manj razviti narodi dobili od Rusov, po drugi strani pa v znatno vplivnejšem položaju ruskega jezika, kulture in misli na vsem območju Sovjetske zveze. Prav tu pa kljub zagotavljanjem o »dokončni rešitvi« nacionalnega vprašanja občasno prihaja do trenj, ki so praviloma vselej ocenjena kot ostanki preživelega nacionalizma nacionalne zaprtosti in pretiranega poudarjanja nacionalnosti. Zaradi trdoživosti ten »ostankov« je odločen boj proti njim bistveni in trajni sestavni del sovjetske politike v nacionalnem vprašanju. Po sovjetski narodnostni teoriji obstajajo buržoazni in socialistični narodi; za prve so značilni notranji razredni in mednacionalni antagonizmi, medtem ko pri drugih ni nobenih stvarnih odnosov za nastajanje antagonizmov. Največji sovjetski narodi so se narodnostno formirali že pred revolucijo, in sicer kot buržoazni narodi, in pri njih so današnji ostanki nacionalizma neposredni »osnutki preteklosti«. Mnogi narodi pa so se nacionalno formirali šele po revoluciji in to — po sovjetski teoriji — takoj kot socialistični narodi; v tem primeru so razni nacionalizmi in pojavi nacionalne zaprtosti pač posledica »tujih vplivov«. Boj proti tem ostankom in vplivom je strog, glavno težo vodstva tega boja pa nosi ruski narod. Sovjetska teorija poudarja, da je eno od zelo pomembnih meril za pravilno pojmovano nacionalno zavest kakega naroda njegov odnos do vloge in pomoči ruskega naroda v njegovem lastnem razvoju.
Obrazec
bodočega zlitja
Starejši brat
Seveda tudi s tem vidikom vsebina nacionalnega vprašanja še ni izčrpana. Pomemben del tvorijo odnosi med posameznimi narodi, zlasti pa odnos med največjim in naj razvitejšim — ruskim ter drugimi. V zvezi s tem je sovjetska politika zelo na tančno in podrobno izdelana, kar pa še ne pomeni, da je tudi tako preprosta. V bi stvu izhaja iz popolne enakopravnosti vseh narodov, ki sestavljajo »veliko družino«, v kateri pa je ruski narod vendarle »starejši brat«. Prav ta izraz — starejši brat — na stopa ne le v znanosti in publicistiki, am pak tudi v partijskih dokumentih, ki se lo tevajo nacionalnega vprašanja. Skušajmo vsebino tega pojasniti z besedami doktorja Sideljskega: »Sovjetski ljudje vseh narod nosti občutijo globoko hvaležnost do ruske ga naroda. Pod vodstvom leninske partije sta ruski delavski razred in ruski narod
Zadnja leta se na tem področju vse močneje uveljavlja novo pojmovanje nacionalnega vprašanja v ZSSR, ki posveča zlasti veliko pozornost nastajanju in razvoju sovjetskega naroda. Zadnji — 24	— kongres
KPSZ je ugotovil, da v Sovjetski zvezi že obstaja »nova zgodovinska skupnost ljudi — sovjetski narod«. 2e omenjeni avtor doktor Sideljski pojasnjuje to takole: »Sovjetski narod je principialno nova socialna in internacionalna skupnost ljudi. Take skupnosti razredov, narodov m narodnosti zgodovina človeštva še ni poznala. Med nastajanjem in razvojem sovjetskega naroda so se pojavili in napolnili z globoko vsebino pojmi .sovjetska Domovina’ ,sovjetska Dežela’, .sovjetski patriot . .sovjetski značaj’, .sovjetsko gospodarstvo’, .sovjetska kultura . Vsi ti pojmi odsevajo nove socialistične družbene odnose, enotnost nacionalnega in internacionalnega. Oblikovanje sovjetskega naroda je ena od stopenj bodočega zlitja narodov, je svetovnozgodovinska zmaga človeštva«.
S tem je hkrati jasno podan tudi odgovor na vprašanje, kako si sovjetska misel predstavlja nadaljnji razvoj odnosov med narodi v Sovjetski zvezi.
JANEZ STANIČ
Visokošolsko leto
Poudarek na izrednem študiju
Letos v Mariboru 3557 novincev
čeprav bi radi naš pregled vpisa novincev v šolskem letu 1972/73 začeli z ljubljansko univerzo, nam to ni mogoče, ker podatki o tej materiji še niso računalniško obdelani. Pri tem je zanimivo dejstvo, da so bili podatki prej. ko so jih opravljali tako rekoč »peš«, obdelani že mnogo prej. zdaj. ko so vso zadevo v Ljubljani zaupali računalniku, pa dokončnih podatkov doslej še nimamo. Tako se zdi. kot bi tehnični napredek v svojem prvem trenutku predstavljal celo korak nazaj, in, kot vidite, se to lahko pripeti tudi naši najvišji pedagoško znanstveni ustanovi — univerzi v Ljubljani.
ANTONTO BARIČEVI <3: V KLETKI
Dogodek onstran meje
Pozoru ost do knjige
Tržaška založba je ob izidu Jadranskega koledarja in redne zbirke za leto 73 pripravila srečanje ustvarjalcev z občinstvom - Velika udeležba
Minuli petek popoldne je bila v knjigarni tržaške slovenske založbe svojevrstna tiskovna konferenca ob izidu Jadranskega koledarja za prihodnje leto in štirih knjig, ki sodijo v redno knjižno zbirko. Predvsem je seveda šlo za dve knjigi, ki sta avtorsko in bolj ali manj motivno navezani na Primorsko oziroma na Tržaško: knjigi »V gaju življenja« Cirila Kosmača in »Divji golob« Alojza Rebule, dasi sta obe širšemu slovenskemu kulturnemu prostoru že bolj ali manj znani; v Kosmačevi knjigi so namreč predstavljeni, med drugim, nekateri manj znani teksti iz njegovih zgodnejših let pisanja, v celoti pa je knjiga ponatis oziroma izbor, ki je zdaj izšel pri Mladinski knjigi (opravil ga je Ivan Bizjak) — medtem ko je Rebulov »Divji golob« letos izšel pri celjski Mohorjevi družbi. Dodati je treba le še to, da redno zbirko sestavljata še »Zimzelen pod snegom« Miška Kranjca in »Odmirajoči pravljični svet vasi« dr. Borisa Kuharja, ki sta izšli pri Prešernovi družbi, prav tako letos, nedavno.
Zato pa imamo na voljo računalniško že obdelane podatke za Združenje visokošolskih ustanov v Mariboru, ki združuje Visoko ekonomsko-komercialno Solo (VEKS), Pedagoško akademijo (PA), ViSjo agronomsko Solo (VAS), ViSjo pravno Solo (VPS), ViSjo tehniško Solo < VTS) in ViSjo Solo za organizacijo dela v Kranju.
Zbirni, dokončni podatki kažejo, da se Je v letošnje novo Šolsko leto 1972—73 v okviru mariborskega visokošolskega kom pleksa vpisalo na novo 3557 novincev, med njimi je 1421 rednih Študentov, za izredni študij pa se je vpisalo kar 2136 novincev. Vsekakor pa predstavlja Številka skoraj za tisoč več izrednih, na novo vpisanih Študentov svojevrsten fenomen, saj se je po poprejšnjih podatkih letos vpisalo na ljubljan sko univerzo samo 191 Študentov na izredni študij, medtem ko se je za redni Študij v I.jubljani odločilo 4072 novincev. (Pri tem opozarjamo, da so podatki ljubljanske univerze samo začasni.)
Malo manj kot v Ljubljani
Ce pa pogledamo vpis na mariborske visoke m višje Sole po posameznih Šolah, P-»tem bomo videli, da se je največ novincev vpisalo na VEKS. in sicer 1364 (478 rednih m 886 izrednih Študentov.
Na drugem mestu po Številu novincev je Višja tehniška Sola. Vanjo se je skupaj vpisalo 922 novincev, med njimi 374 rednih in 5(8 izrednih študentov. Tretje mesto po Šte-
VPIS V PRVI LETNIK 72 73 PO		
PREDIZOBRAZBI USTREZNE		SOLE
(linnuija	985	26.2«.
| Gimnazija ped. smeri	160	4.2*.
izobraževalne šole	52	U*.
Tehnične sr. šole	1331	35.2%
I Ekonomske sr. šole	620	16.5 »o
I Kmetijske sr. šole	76	2.0 %
I Gozdarske sr. šole	11	0.2-O
I Veterinarske sr. šole	11	0.2 »o
I Prometne sr. šole	25	0.6 * o
I \dmlnlstrativne sr. šole	192	5.1 ••
I Zdravstvene sr. šole	19	0.5%
I Umetniške sr. šole	9	0.2%
I Druge sr. šole	17	0.4 %
Višje šole	17	0.4 %
Nepopolne šole	20	0.5 %
Skupaj	3522	93.9%
VPIS V PRVI LETNIK 72,73		
PO PREDIZOBRAZBI		
Neustrezne srednje sole		
Izobraževalne šole	17	0.4»«
Tehnične	17	0.1 %
Ekonomske	23	0.6*o
Prometne	5	0.1 %
Kmetijske	2	0.0%
Veterinarske	3	0.0%
Administrativne	33	0.8 %
Zdravstvene	14	OS %
Umetniške	2	0.0%
Druge sr. šole	17	0.4 %
Nepopolne šole		
Vajeniško-poklic-ne	71	1.8%
Osnovne šole	24	0.6 %
Skupaj	228	6.0 %
		
vilu novincev zaseda Višja pravna Sola s 536 na novo vpisanimi Študenti, med njimi je 171 rednih in 365 izrednih študentov-novincev. Četrto mesto pnpada Pedagoški akademiji. na katero se je letos vpisalo 326 novincev, med njimi 192 rednih in 134 izrednih študentov. Na petem mestu je ViSja toia za organizacijo dela iz Kranja z 269 novinci (93 rednih in 176 izrednih študentov), medtem ko je na zadnjem, šestem mestu ViSja agronomska Sola s 140 vpisanimi novinci (113 rednih m 27 izrednih študentov).
Razmerje med moškimi in ženskami
In če pogledamo Se vse novince v Mariboru po spolu, potem ugotovimo, da se je vpisalo 2178 moških m 1379 žensk, med katerimi je 821 moških rednih študentov, 1357 izrednih, med ženskami pa Je 600 rednih slušateljic. izrednih pa kar 779. Pri vsem tem je zanimivo tudi, da so se novinke v precejšnji večini vpisale na VEKA. kar 749 v primerjavi s 615 moškimi, in na Pedagoško akademijo — 237 v primerjavi z 89 moškimi. Relativno najmanj novink se je vpi-aaio na ViSjo tehniško Solo 119 (803 mo škili), na ViSjo Solo za organizacijo dela v Kranju 37 (232 moških) in na ViSjo pravno Solo 30 <110 moških), medtem ko je stanje na Višji pravni Sob bolj izenačeno — 207 novink m 329 novincev.
Svojevrstno podobo nam daje tudi regi o nalna struktura študentov v Mariboru. Jas no je. da je največ študentov (vseh letni kov) iz Maribora oziroma koroško-Stajer. skega območja, m to 2104. med njimi 1298 rednih in 806 izrednih študentov. Na dru gem mestu je zasavsko savinjsko območje
z 932 študenti, med katerimi je 427 rednih in 505 izrednih študentov. Najbolj presenetljiv podatek v regionalnem smislu pa je dejstvo, da je na tretjem mestu Ljubljana. Kar 824 študentov iz Ljubljane študira v Mariboru, m to samo 105 redno, medtem ko je kar 719 ljubljanskih študentov izred-nih.
Na četrtem mestu sta Podravje in Pomurje z 816 študenti, med njimi je 370 rednih m 446 izrednih študentov. Na petem mestu je Gorenjska (tu ne smemo pozabiti, da je kranjska Visoka Sola za organizacijo dela v okviru mariborskega združenja visokih Sol) s 660 Študenti <172 rednimi in 488 izrednimi študenti), šesto mesto po regionalni pripadnosti zavzemata Primorska in Notranjska s 572 StudenU (184 rednih, 388 izrednih), medtem ko je na zadnjem, sedmem mestu Dolenjska z 265 slušatelji (119 rednih in 146 izrednih študentov.) Vendar pa sodijo pod mariborski kompleks tudi študentje iz drugih republik in tu je na prvem mestu Hrvatska s 415 študenti, sledi Bosna in Hercegovina s 65 študenti. Srbija s 26 študenti, tuje države s 25 študenti, Makedonija s 6 ln Cma gora s 5 študenti. Vsega skupaj Je torej na mariborskih visokih in višjib šolah vpisanih 542 študentov iz drugih republik in tujine.
Boljše socialno poreklo
Po socialnem poreklu pa kaže letošnji vpis rednih študentov v Mariboru naslednjo podobo: 1243 rednih slušateljev je iz vrst delavcev v gospodarstvu, vendar je od teh iz družin z visoko m višjo izobrazbo 235 študentov, iz družin s srednjo izobrazbo 421, iz družin z nižjo izobrazbo 95. skupaj torej 751 študentov iz vrst vodilnih kadrov in uradništva. Iz visokokvalificiranih družin je 201 študent, iz kvalificiranih 209, polkvalifi-tiranih, nekvalificiranih in pomožnega osebja pa je 82 študentov, torej iz delavskih družin 492 rednih študentov.
Iz vrst delavskih družin, zaposlenih v družbenih službah, je skupaj 739 rednih štu dentov. izmed katerih jih Je kar 672 iz tako imenovane uradniške strukture. Iz vrst svo. hodnih poklicev je 31 študentov, medtem ko je iz obrtniških vrst 98 študentov. Dokaj razveseljiv je tudi podatek, da redno študira v Mariboru iz kmečkih vrst 230 rednih študentov, medtem ko je 100 študentov iz vrst drugih poklicev, 278 študentov je iz vrst staršev brez zaposlitve, upokojenci pa šolajo 229 rednih študentov.
. Z« konec pa poglejmo še strukturo izrednih študentov, vpisanih v prvi letnik mariborskih visokih m višjih Sol. Na prvem me stu so zaposleni v industriji. 855 Jih je in tvorijo 39.9 odstotka vseh letošnjih vpisanih novmcev-izrednih študentov Na drugem mestu so družbene in državne službe s 361 izrednimi slušatelji ali 16.6 odstotka, na tretjem mestu je kulturno-socialno področje z 236 študenti ali 10.9. ha četrtem mestu sta trgovina in gostinstvo z 229 izrednimi Studen ti ali 10,5 odstotka, na petem mestu je grad beništvo s 161 slušatelji ali 7 odstotkov, sledi promet z 98 slušatelji (4.5 odstotka), nato komunalna dejavnost s 75 slušatelji <3.4 od stoika), dalje so tu lako imenovani posebni primeri (na delu v tujini, sočasni študij na drugi šoli ali oddelku, nezaposleni kot ma-
Kot bojevnica za uveljavljanje marksističnih pogledov na družbo, zgodovino in kulturo si Je »Književnost« v tedanji družbi z njenimi prevladujočimi klerikalnimi in liberalnimi skupinami trudoma krčila pot in celO njen tretji letnik je Imel samo 443 pla-čujočih naročnikov. Tik pred koncem leta 1935 je imel založnik Bratko Kreft z njo čez 13.000 din deficita; za tedanje razmere Je bilo to kar visoka izguba, s tem pa tudi izredna žrtev, če pomislimo, koliko zastonjskega dela Je književnost dajala uredniku
tere, Invalidi in podobno, dalje nezaposleni, ki so prijavljeni na zavodih za zaposlovanje, ln tisti nezaposleni, ki so pri vojakih). Vseh teh izrednih študentov je 63 (2,9 Odstotka), njim sledi obrt s 47 izrednimi študenti (2,1 odstotka) in na koncu je gozdarstvo s petimi izrednimi študenti ali 0,2 odstotka vseh vpisanih izrednih študentov-no vincev v letošnji prvi letnik mariborskih visokih in višjih šol.
Upravičenost mariborske univerze
Iz teh statističnih podatkov lahko torej potegnemo nekatere sklepe, ki povsem opravičujejo ustanovitev bodoče mariborske univerze. Tu gre predvsem za dejstvo, da se je samo letos vpisalo na novo kar 3557 novincev, kar je v primerjavi z ljubljansko univerzo samo 500 manj. Druga značilnost je številen in intenziven Izreden študij, ki ga mariborske šole omogočajo zlasti zaposlenim, da si pridobijo višjo kvalifikacijo, na drugi strani pa tudi znatno bolj omogočajo izobrazbo na višji in visoki stopnji tudi vsem tistim nadarjenim, v praksi prekaljenim delavcem brez ustrezne izobrazbe, da lahko postanejo Inženirji in se ustvarjalno uveljavijo v svojih podjetjih. Tretja značilnost je v nekem smislu tudi ugodnejša re-
ŠTEVILO	VSEH VPISANIH	
ŠTUDENTOV V MARIBORU		
SOLA		
	Skupaj	2790
VEKS	Redni	1094
	Izredni	1696
	Skupaj	947
PA	Redni	352
	Izredni	595
	Skupaj	186
VAS	Redni	148
	Izredni	38
VPS	Skupaj	710
	Redni	247
	Izredni	463
	Skupaj	1523
VTS	Redni	975
	Izredni	548
VSOD	Skupaj	559
(Kranj)	Redni Izredni	132 427
	Skupaj	6715
	Redni	2948
	Izredni	3767
		
gionalna struktura, saj je Maribor tako za jel precej potenciala severovzhodne Slovenije.
Naposled ne gre prezreti tudi socialne strukture študentov, ki je mnogo boljša od ljubljanske strukture študentov, saj izvira skoraj polovica vseh rednih študentov iz vrst delavcev in kmetov.
Vsi ti podatki ob začetku šolskega leta 1972—73 torej jasno kažejo, da v Mariboru le uresničujejo možnosti, da se delavci lah ko izpopolnjujejo dalje, hkrati pa omogoča jo prav nadarjenim posameznikom iz vrst delavcev in kmetov, da nadaljujejo šolanje na višji in visoki stopnji, kar je vsekakoi pomemben prispevek k zmanjšanju socialne diferenciacije, ki se najbolj grobo in nepra. vično kaže prav na področju šolanja ozi roma možnosti šolanja na vseh stopnjah, tudi višjih in visokih.
DUŠAN ŽELJEZNOV
in njegovemu ožjemu krogu. Bratko Kreft je odločno vztrajal na svoji, za tedanje razmere bojeviti poziciji ln prva številka četrtega letnika je bila v tiskarni »Slovenija« že postavljena. Ko je dobil tedanji državn. pravnik Lavrenčak strogo zaupen ukaz no tranjega ministra dr. Antona Korošca, da mora »Književnost« s predcenzuro uničiti To se Je zares zgodilo. Tako Je ta pomemb na marksistična revija z letom 1936 prene hala Izhajati. Ostali so njeni trije letniki in ko danes listamo po njih in prebiramo raz-
Tiskovna konferenca pa je bila več kot običajno seznanjena predstavnikov javnih občil z novostmi: prisostvovalo ji je na mreč veliko število tržaških in drugih slo venskih kulturnih delavcev in ustvarjalcev, in tako je bila prireditev, ki jo je organiziralo Založništvo tržaškega tiska, pravzaprav kulturni dogodek, ob katerem so nav zoči s svojo številnostjo pokazali, kakšno vrednost pripisujejo knjigi, ki potrjuje njihovo in hkrati širšo nacionalno vitalnost. Založniki iz Slovenije, urednik tržaške za tožbe in pisatelja Rebula ter Kosmač so ob tej priložnosti med drugim povedali več nadrobnosti v zvezi z nastajanjem obeh knjig, zato je nemara mogoče reči, da je bil tc zanimiv, zadosti informativen popoldan, v Katerem so ustvarjalci navezovali neposredni stik z občinstvom. Seveda je razumljivo, da je bila to poleg neposrednega nagovarjanja morebitnega bralca tudi zanimiva propagandna poteza, ki bržkone ni v navadi niti po slovenskih prestolnih založbah.
Kajpak je bila ta »Javna«, pestra tiskov-
Revolucionarna revija
ne idejne, polemične in leposlovne sestavke, spoznavamo v povsem drugačnem socialnem in kulturnem ozračju, kot je bilo njeno, pomen »Književnosti« za idejni in organizacijski razvoj k temu, kar predstavlja naš današnji družbeni, kulturni in miselni svet.
O »Književnosti« je baje že leta 1935 izjavil tedanji slovstveni in idejni vzornik mladih slovenskih marksistov Miroslav Krleža, da je bila najboljša napredna revija na Balkanu in se je potemtakem lahko uvrščala med Krleževe tedanje in poznejše časopise, kot so bili »Književna republika«, »Danas« in »Pečat«. Od tod poseben pomen »Književnosti« v naši revialni literaturi. Urednik Bratko Kreft upravičeno poudarja ob koncu tretjega letnika: »V preteklih treh letnikih smo se v glavnem osredotočili na podajanje ideologije, novega svetovnega na zora, na priJcazovanje njegove klasične da be.« Z njo misli predvsem na sestavke, k) so v zvezi z Mancom. Engelsom, Plehano-vom, Buharinom ln z drugimi, posebej še na odločne polemike s tedanjimi domačimi nasprotniki modeme miselnosti, kot so se .zbrali zlasti okrog revije »Cas« in podbnih. Nadalje piše: »Tukaj, kjer smo, moramo de. lati in se boriti z ovirami, ki so okrog nas, z načinom, ki je za te razmere primeren, da bomo našli kjuč do cilja, ki si ga je postavil znanstveni socializem.«
na konferenca pogojena tudi s specifično vlogo kulture, med Slovenci onstran meje, kjer je, kot vse kaže, kultura ena izmed bistvenih sestavin nacionalne pripadnosti. Po temtakem je razumljivo, da kulturnim pro izvodom tržaški kulturni delavci in ustvar jalci posvečajo še posebno skrb:
Tržaška založba, v kateri oblikujejo zbirko Jadranskega koledarja, je letos poskrbela najprej za dela, ki pobliže osvetljujejo dogajanje na njenem ožjem zemljepisnem območju, hkrati pa z drugimi knjigami sku šala seznaniti svoje bralce z aktualnejšo slovensko problematiko, kakor jo v svojih tekstih nemara izpričujeta Kranjc in Kuhar Sicer pa Založništvo tržaškega tiska tako predvsem v zadnjem času ■ sistematičneje vključuje v svoj program »svoje«, to je tržaške oziroma primorske avtorje. Potrdi tev za to bi lahko našli tudi v okvirnem programu založbe za prihodnje leto, v ka terega bodo očitno aktivni in podjetni uredniki zajeli tudi eno ali dve beletristični deli tržaških piscev in jih tako »reaktivirali«, navezali nase in s tem tudi tesneje na za-
Prav temu znanstveno utemeljenemu socializmu je v dotlej pri nas v najbolj izraziti obliki stregla »Književnost« v svojih treh letnikih. Iz posameznih opomb založnika in urednika Krefta je videti, koliko si je želel, da bi njegova marksistična tribuna razširila svoj obseg, kar pa so vnanje okoliščine močno ovirale Prvi letnik »Književnosti« obsega 460 strani, drugi in tretji sta nekoliko zaostala, vendar pričujeta o očitni vsebinski rasti časopisa, o čedalje širšem krogu sodelavcev. Med temi srečujemo Edvarda Kardelja (psevdonima: Tone Brodar in Spectator), Staneta Krašovca, Dušana Kermavnerja in vrsto drugih. Posebno pozornost vzbuja že v prvem ifetniku obsežna Kardeljeva razprava »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje«, ki je tu nastala kot polemična kritika Vidmarjeve knjige »Kulturni problem slovenstva«. Ta razpra va je postala zarodek Kardeljeve znameni te knjige »Slovenski nacionalni problem«. Kardelj je v »Književnosti« priobčil še vrsto drugih, zanj in za takratno idejno ofenzivo slovenskega marksizma značilnih prispevkov, ki izmed njih navajam le neka tere:	»Sest mesecev Tretjega cesarstva«
(eden naših prvih obračunov s hitierizmom), »Revolucija, demokracije v Španiji«, »Ofenziva avstrijskega fašizma«, »Metode antifa šistične borbe« itd. Med drugimi sodelavci se predvsem odlikujejo članki, leposlovni
mejske bralce. To kajpada pomeni, da založba, ki izdaja vrsto publikacij, knjig in brošur, da ne omejamo Primorskega dnevnika, namerava še tvorneje poseči v kulturno dogajanje ter prispevati h kulturni produkciji v slovenskem merilu.
Program pa je zanimiv tudi z drugega vidika: nacionalno kohezivnega, ali kako bi ga pač poimenovali: založba bo sodelovala pri pripravi ledinskega zemljevida tržaškega ozemlja, v posebni publikaciji izdala seznam slovenskih geografskih imen s Italiji, v sodelovanju s Planinskim društvom v Trstu pripravila »planinsko vertikalo« po zamejskih gorah, se pravi propagandno monografijo s slikovnim materialom, pa vodnik z osnovnimi podatki Pomembna izdaja, zlasti za Trst m okolico, bo očitno tudi zgodovinska monografija o vasi Opčine pri Trstu, ki utegne biti privlačna zlasti zato, ker so jo sestavili sami vaščani S Partizansko knjigo je ZTT tudi sozaložnica obsežne Gubčeve knjižnice Ob teh osrednjih izdajah bo kajpada nadaljevala serijo »Pesniških listov«, ki jih izdaja s koprsko Lipo in so dosedanje številke naletele na dober sprejem, podobno pa se bo nadaljevalo njeno prizadevanje pri sestavljanju redne knjižne zbirke z Jadranskim koledarjem za leto 1974, v okviru katere bodo uredniki predvidoma prav tako izdali eno knjigo »domačega« avtorja.
Založba kot vse aktivnejša soustvarjalka kulture na Primorskem in s tem Sloveni-skem je že v pretetklih letih izdala več del v sodelovanju oziroma sozaložbi z nekaterimi drugimi založniškimi nišami v Sloveniji, kar je dejavnost, ki nima le svojega ekonomskega razloga, ampak izpričuje zamisel o enotnosti slovenskega kulturnega prostora S tem in zlasti s svojimi novitetami pa že, očitno, prerašča ter presega funkcijo, ki jo prvenstveno opravlja med rojaki, kjer, po opisani predstavitvi novih knjig sodeč, dela domačih avtorjev doživljajo malodane presenetljivo pozornost.
JOŽE HORVAT
odlomki in kritični zapiski Bratka Krefta, ki so že zato najštevilnejši, ker je bil moral kot urednik skrbeti za izpolnitev obsega posameznega zvezka in je že zaradi tega večkrat razpravljal o najaktualnejših pojavih in problemih. Tehtni so tudi prispevki
VI. Kostanjevca, A. Kovača in šifre — r ____
št., posebej še prva kritika Vebrove filozofije. V teh treh letnikih Književnosti pa srečujemo tudi vrsto tedaj mladih pesnikov, pripovednikov, esejistov in kritikov, kakor so Ivo Bmčič, Tone Čufar, Mile Klopčič, Ivan Potrč in drugi. Med sodelavci je bil nadalje Juš Kozak in še nekaj drugih is njegove generacije. Številni so nadalje prevodi iz spisov Louisa Adamiča, Manca, Engelsa, Plehanova, Buharine, šodohova. Gorkega in drugih, ki so takrat posredovali slovenskemu bralcu nove kritične poglede na življenje.
Tako so trije letniki (1933—1935) šiloma zatrte literarne in ideološke revije »Književnost« zgovorno pričevanje o tedanji rasti slovenskega marksizma in o nasprotjih, ki se je z njimi srečaval v svojem obetavnem razvoju. Štiridesetletnica te čevlje nas spominja ene izmed postaj v razvoju današnje družbe in nove miselnosti, ki je vtisnila pečat našemu času. Zato se lahko s priznanjem spominjamo tudi tega književnega uveljavljanja tedanjega mladega rodu.
BOŽIDAR BORKO
Pogled v preteklost
Ob štiridesetletnici „Književnosti£<
Konec leta 1932 je izšel prvi zvezek nove revije Književnost in tako je v naslednjem letu 1933. premagujoč vse težave, ki so ovirale njeno pot v tedanjo slovensko družbo, dosegla ta glasnica revolucionarne miselnosti dvanajst številk prvega letnika. Lastnik, izdajatelj in urednik novega mesečnika je bil tedaj še mladi, že priznani gledališčnik in pisatelj, današnji akademik prof. dr. Bratko Kreft. Štiridesetletnica revije »Književnost« je datum, ki je nedvomno vreden naše kro-nistične pozornosti. Njen vstop v slovensko revialno književnost je bil značilen iz več razlogov. Predvsem ga označuje pri nas kar edinstveno dejstvo, da je novo revijo izdajal na svoje stroške njen urednik In da številni sodelavci niso poznali honorarja.
Zapis 8 srečanja
Iz EGS devetih
v socialistično Evropo
Govori predsednik izvršne komisije EGS dr. Sicco Mansholt
Ko sem ga ob slovesu vprašal, kaj bo z načrtom Mansholt brez Mansholta. se mi je samo prijazno suho nasmejal in menil, da je bil najinega pogovora zelo vesel. Predsednik izvršne komisije EGS dr. Sicco Mansholt. Eurokrat štev. 1. kot so ga imenovali, je v Jugoslaviji sicer še opravil pomembno uradno misijo: pripravo za obnovitev razširjene pogodbe o trgovinskem in tehnološkem sodelovanju med Jugoslavijo in EGS. toda hkrati je dal razumeti, da se ob EGS v sedanji obliki tudi sam poslavlja.
S« vedno mladosten starec, trtat tn visoko inteligenten, s skoraj nežnimi vodeno-sinjimi očmi. s močnim nosom in izrazitih potez v obrazu, z redkim vencem belih las okrog zagorele pleše. Je v svojem 65. letu kljubovalno strnil v sebi vsa svoja obdobja: kmet ovalno iz mladosti, socialistično iz srednjega obdobja, radovedno raziskovalno od vselej.
•Ta simentalka je kar lep primerek.« se je kot nekoč na svoji nizozemski kmetiji pogovarjal s kmetom v zadrugi Topola in se veselil rejenih prašičkov, čeprav se Je ekipa nemške televizije, ki je sicer snemala njegov obisk v Jugoslaviji, takrat zaradi gnoja v staji hitro umaknila. »Nič se ne bojte, nimam vrtoglavice.« se je zahvalil za nepotrebno skrb, ko je fotografiral dubrovniško panoramo z visoke prepadne ceste V Knežjem dvorcu v Dubrovniku je posebej pokazal s prstom na močno kamnito roko. ki so jo stari arhitekti vzidali kot ročaj za oporno grad na strmem stopnišču. Pred vhodom v knezovo sprejemnico je vrgel po. gled na latinski napis »Pozabite zasebno in služite javnemu!« Ko pa so mu v eni izmed soban povedali zgodovinsko zanimivost, da so kneze v dubrovniški republiki menjavali vsaki dve leti. je svojemu sodelavcu iz EGS Ruggeru vrgel pikro pripombo: »Podobno
DR. SICCO MANSHOLT:
— Jugoslovanske izkušnje pri samo upravljanju so name napravile zelo globok vtis
kot pri nas v Bruslju, kjer predsednika i2 strahu pred njim vsako drugo leto zamenjajo«
Za začetek sem sl napisal nekaj njegovih
misli o EGS.
O združeni Evropi
»Združeno Evropo bomo končno oblikovali leta 1980 Na zasedanju sedanjih ustanov EGS leta 1975 bi utegnili dati predloga do leta 1976. nakar bi odločili o tem na vrhunski konferenci. To bo sicer neka poli-tična združena Evropa, a morala bi temeljiti tudi na socialnem programu, zlasti na zagotovitvi polne zaposlitve m boljši kakovosti delovne moči. razvijajoč tudi neko obliko soupravljanja delavcev v podjetjih. To je za EGS nekaj novega, menimo pa. da je zelo važno. Posebno politiko razvoja bo EGS namenila deželam, ki so bolj zaostale. kot so npr. Italija, otoki v Sredozemlju ali Škotska. Predvideni so tudi skupni programi za industrializacijo in za razvijanje tehnologije. V teh programih bi bila lahko ugodnosti deležna tudi Jugoslavija.«
Glede odnosov med EGS in deželami v razvoju pa je menil: »Na konferenci na vrhu devetih dežel zahodne Evrope v Parizu smo sklenili povečati trgovanje z deželami v ravzoju in pomoč tem deželam. Mi v komisiji smo celo predlagali, da bi se ta pomoč podvojila, v kar pa na vrhu niso privolili in so se zadovoljili le s sklepom, naj se samo poveča... Kar pa zadeva posebej vprašanje izvoza kmetijskih pridelkov iz tretjega sveta in iz Jugoslavije, bi težko odgovoril globalno, dotaknil pa bi se vprašanja vsaj glede mesa. Tudi z vstopom Velike Britanije. Irske in Danske se zadeva ne bo veliko spremenila, ker gremo v svetu v neko splošno pomanjkanje mesa. zlasti govedine. Tu so za Jugoslavijo velike možnosti. Veliki izvozniki nimajo več toliko praktičnih možnosti kot nekoč. Treba Je torej takoj začeti s študijo za dolgoročen program uvoza mesa iz nekaterih dežel, npr. iz Južne Afrike, a še posebno iz Jugoslavije, ker lahko dobavljate sveže meso in ker ste na samem pragu EGS Francija ima predlog, da bi izdelali tak dolgoročen načrt za 15 let. da bi Jugoslavija lahko postopno vrzedila svojo živino kot redni dobavitelj EGS. Glede drugega uvoza. npr. riža. slad korja in olja se lahko v EGS deželam tretjega sveta ustrezno prilagodimo.«
* Več kot eksperiment
Ko sem ga vprašal, kako je zadovoljen s svojim obiskom v Jugoslaviji, ki je bil sicer programiran že precej prej, je odgovo. ril, da bi res moral priti že poprej, da pa iz raznih razlogov do obiska takrat ni prišlo. »Prvi razlog mojega sedanjega obiska pa je bil, da od odgovornih vladnih predstavnikov neposredno zvem, kaj otežuje odnose med EGS m Jugoslavijo m kaj želite v prihodnje. Na svoje naslednike v Bruslju bom prenesel sprejete sklepe tn prepričan sem. da bodo moji sodelavci v prihodnjih letih vse to uresničili. Drugi razlog mojega obiska pa je bil. da se kot nizozemski socialist zelo zanimam za tako imenovani jugoslovanski eksperiment, ki pa je več kot eksperiment. O jugoslovanskem samoupravljanju sem še veliko bral. a bolje je to spoznati na kraju samem. V zahodni Evropi prihajamo v naši kapitalistični družbi do mnogih zagat, ki postajajo zdaj še toliko težje, ker nacionalna ekonomija vse bolj prehaja v orjaška multinaclonalna podjetja. ki jih vlade ne morejo več kontrolirati. Tako v zahodni Evropi ne moremo več naprej. Že na vrhunski konferenci v Parizu je bilo govora o potrebi, da vključimo delavce v samoupravljanje podjetij. Zato me zanimajo Jugoslovanske izkušnje. En dan Je bil seveda premalo in moral bom priti še nazaj v Jugoslavijo, da se temu vprašanju študijsko posvetim za več časa. Toda zelo globok vtis Je naredilo name to vaše soupravljanje; rekel sem soupravljanje, ker v zahodni Evropi uporabljamo ta izraz, vi ste pa. vem. Sli veliko dlje v samoupravljanje. To je silno pomembno, ker prav to lahko temelj sodobne družbe.«
Se ena pohvala
Vprašal sem ga. če mi mož, ki Je nekoč naredil načrt za najbolj radikalno reorgam zacijo kmetijstva v zahodni Evropi, v kateri bi dosegel isti učinek s 5 milijoni kmetov manj. kot jih Je zdaj. lahko pove tudi kak recept za večjo produktivnost jugoslovanskega kmetijstva. Pa se je zgolj navdušil nad našim zadružnim in družbenim sek torjem.
»Obisk v kmetijski zadrugi Topola in na Mciallstlčnem posestvu Panonije sta naredi la name zelo dober vtis. To Je res primer zelo racionalne proizvodnje in zato so tudi pridelki boljši kot na zasebnih kmetijah. Zadruge imamo tudi na Nizozem skem. v Italiji ali Nemčiji toda ne tako stoodstotne, kot so pri vas. To Je lahko dober vgzled zlasti za Francijo, kjer imajo nizek kmetijski donos. Družbeno posestvo Panonija pa je primer industrijske proizvodnje s popolnim samoupravljanjem, ki nudi priložnost tudi tistim delavcem v kmetijstvu. ki sami nimajo zemlje in sredstev za začetek. To obliko bi bilo seveda v za-hodno Evropo teže prenesti, zlasti ker nimamo tako velikih latifundij, kot ste jih imeli pred nacionalizacijo pri vas. Na Nizozemskem znaša povprečna velikost kme tij 8 hektarov, se pravi, da Je to celo pod vašim maksimumom. Mislim, da bo prišel v zahodni Evropi zelo hitro čas, ko bomo morali spremeniti kapitalistično osnovo kmetijske proizvodnje in Jo preusmeriti v socialistično s samoupravljanjem delavcev. Tega vprašanja reorganizacije kmetijstva v Evropi ne bomo mogli rešiti, če ne bomo dali tudi delavcem absolutne odgovornosti. Seveda do tega moramo pntl na miren, trezen način, ne pa na tak revolucionarni na čin z neredi, kot je bilo pred leti v Franciji. Ko bom odšel iz EGS, se bom v okviru socialističnega gibanja v Evropi skušal posvetiti prav temu vprašanju.«
Mansholt je povedal, da je Imel razen tega v Beogradu vrsto neposrednih političnih razgovorov med drugim tudi s predsednikom zveznega izvršnega sveta Bijedičem »Impresioniralo me Je kar sva govorila v odnosih Jugoslavije z Vzhodom in Zahodom in posebej o politiki na Sredozemlju.« Naglasil Je, da pozna dr. Vratušo še lz konference UNCTAD v Santtagu. Kot socialist pa Je obiskal tudi predsednika SZDL Jugoslavije Milatoviča. Z vsemi razgovori Je bil, kot Je naglasil, zelo zadovoljen, čeprav sem slišal, ko je v sosednjem salonu menil, da nvu pa »nekaj le ni bilo še povsem jasno.«
„I\ori smo, da smo pustili znanosti proste roke“
Glavnino pogovora mi je Mansholt naklonil med poletom posebnega letala od Beograda do Dubrovnika. V začetku je bilo v malem reaktivcu precej hladno in Mansholta je še bolj mučil prehlad, ki se ga je lotil že ob prihodu v Beograd. Pozneje pa ga je slaba dekompresizacija pritiska v kabini skoraj oglušila Pa vendar sva se najprej lotila odnosa med znanostjo in politiko.
»Ali znanost in politika ali znanost Je politika?«
* »Sem velik občudovalec absolutno svo-
bodnega razvoja znanosti. In prva politična naloga je ta, da politiki ta svobodni razvoj znanosti tudi omogočijo. Se pravi, tudi to, da zagotovijo denar za znanstveni razvoj. Sodobna družba potrebuje za svojo ohranitev in napredovanje čimveč znanstvenega raziskovanja, in to svobodnega raziskovanja, kar Je mogoče doseči le, če politika znanosti ne ovira. Obratno pa je naloga politikov, da upoštevajo rezultate znanstvenega raziskovanja in ustvarjajo politične cilje prav na teh osnovah.
Toda v dvajsetih, tridesetih letih smo priče vrsti dosežkov kot posledice človekove dejavnosti, ki so v svojem učinku vendar novi. taki. kot jih še nikoli prej ni bilo. Zlasti v zadnjih letih smo doživeli pravcati šok zaradi silne eksplozije človekove dejavnosti na vseh področjih, še posebej glede uporabe pogonske energije tn materialov ter razbijanja ekološkega ravnovesja v prirodi, rahljanja atmosfere, spreminjanja osnovnih sestavin življenja. Vse to temelji na tehnični uporabi znanosti. Hkrati pa ista znanost zahteva še več proizvodnje, še več rasti, na daijnje povečanje dohodkov Vse to pa pelje v katastrofo. Nismo pametni, nasprotno nespametni, non smo, da smo pustili znanosti proste roke za izrabljanje vseh sredstev. ne samo za rast. za gospodarsko ekspanzijo, ne samo za vsakovrstne nacionalizme in šovinizme, zato da pošiljajo ljudi na Luno, ampak smo jim prepustili tudi področje vzgoje in področje vojne Nasprotno pa bi jim morali dati nalogo: ohranite človeštvo! Vprašanje je. če za vse to še ni prepozno.«
Govoril je na dolgo in zagreto, kot da bi bil spet na govorniški tribuni, vendar je besedo za hip prekinil, češ da mora pogledati skozi okence letala na deželo pod seboj.
Ta svet
je treba ohraniti
»Vse je odvisno od tega, če bomo dej-stvovali in kako bomo dejstvovali. Časa pa izgubljati gotovo ni več mogoče Politično Je treba reagirati. Politiki danes res niso vajeni prevzemati posledic iz znanosti. Svoje ukrepe uravnavajo predvsem glede na obnašanje ljudi, se pravi, da ne hodijo pred ljudmi, ampak za njimi. In če ljudje vpijejo: hočemo nadaljnjo ekspanzijo, potem pač razglasijo ekspanzijo. V glavnem hočejo biti vsi politiki popularni To je slabost demokracije, čeprav sicer proti demokraciji nisem Res je težko dejstvovati v nepopu lamosti. ker je že ves ustroj politične sile od tega odvisen Politiki v EGS znova trdijo, da je treba povečati rast, čeravno bi morali rast omejevati Ce je res to. kar znanost ugotovi in kar je z njeno uporabo lahko tudi doseči v tej ali oni smeri, potem morajo imeti politiki pogum, da sprejmejo neposredne posledice za razvoj družbe. In prvi pristop Je prav ta, da v človekovi glavi spremenijo mentaliteto: da Je treba ta svet ohraniti, pa čeprav za ceno znižanja rasti. Seveda pa je pri tem važno ekonomsko povezovanje človeštva, vsega človeštva, in na to vrsta ukrepov, da se taka proizvodnja uravnovesi na svetovni ravni Dokaz, da Je to mogoče tudi v svetovnem merilu kažejo že naše svetovne organizacije, ki so name njene industrijski ekspanziji, zlasti razne petrolejske družbe, kadar gre za dobiček. Tako Imamo dve levi roki, ne da bi karkoli storili z desno.«
A OZN?
»OZN doslej ni storila še ničesar. Tudi akcije, ki so Jih začeli v zvezi z ohranjevanjem prirodnega okolja, so malenkostne V Stockholmu so sklenili, da bodo dali na razpolago 100 milijonov dolarjev za prvih pet let. ko bi bila akcija najbolj važna. To ne pomeni prav ničesar.« je menil Mansholt in si s prstom potrkal na čelo. »Koliko bilijonov dolarjev namenijo nasprotno vsako leto za gospodarsko ekspanzijo. To je samo kapljica, da bi pomirili ljudi.«
,.Mi hočemo socialistično Evropo44
V pariškem Le Mondu so vas še pred kratkim portretirali kot liberalnega socialista. Ali se s tako oznako strinjate?«
»To je slaba oznaka, s katero se ne strinjam. Da, res je, da ne verjamem v tak socializem, v katerem bi vse urejala država, v katerem bi odločale samo nekatere organizacije. Ne verjamem v državni dirigi-zem. Toda če ne verjamem v socializem, v katerem se kapital samo spremeni v državni kapitalizem, v katerem se podjetniki zamenjajo s funkcionarji, to še ne pomeni, da bi bil liberalni socialist ali socialistični liberalec. Sicer pa: kaj je pravzaprav biti liberalen? Verjamem v socializem in pravo demokracijo, kjer soodločajo vsi državljani iii vsi delavci. Toda kot ne verjamem v kapitalizem, kakršen Je v zahodni Evropi, Severni Ameriki, tako se mi zdi, da je v Jugoslaviji neka posrečena kombinacija socializma s tržnim gospodarstvom: ne za dobiček, ampak v korist ljudi.«
Mansholt se Je znova razhudil zoper velike multinacionalne gospodarske koncerne, ki jih ni več mogoče kontrolirati, razen če se ustanovi neka nadnacionalna unija. »In za to nadnacionalno kontrolo bi bilo treba delati tudi v EGS. Mi hočemo drugačno Evropo, kot si Jo zamišljajo zdaj, ne Evropo multinacionalnih kapitalističnih podjetij, ampak socialistično Evropo. Ne verjamem več v združeno Evropo v duhu kapitalističnega načina proizvodnje, ampak nasprotno v duhu vse večje odgovornosti zadružnikov oziroma delavskega samoupravljanja. Morda na podoben način kot v Jugoslaviji. To bi moralo biti seveda ne samo
v bazi, ampak tja do vrha. Ne samo prava demokracija v tovarnah, ampak tudi v občinah, v celih deželah.
Zahodni Evropi Je potrebna totalno drugačna družba, nova družba. Dejal sem že, da Je zaradi ohranitve človeštva treba orne jiti rast in ker ne verjamem, da je možen kapitalizem brez rasti, ker bi bilo zanj protislovno. ga je treba zamenjati z drugim sistemom. Saj celo minister za finance ne more več dobiti v roke vajeti v boju zoper inflacijo. V kapitalističnem svetu, celo če so na vladi socialisti, kot npr. v Nemčiji, pro-pada enakost ljudi. To Je polom! Seveda pa sedanje socialnodemokratske stranke k rešitvi veliko ne prispevajo. Tudi če bi v Veliki Britaniji prišli na oblast laburisti, to ne bi bilo nič bolje kot s konservativci.«
Občutek sem imel, da se od EGS ne poslavlja samo zaradi izteka mandata, ampak tudi zato, ker so mu v marsičem zvezali roke. Sledil mu bo bivši francoski minister Frangols Xavier Ortoll — »državni uradnik«. Vprašal sem ga torej, če bo lahko njegov naslednik storil kaj več?
»Bomo videli, kakšen bo. Toda mislim, da tudi moj naslednik v EGS ne bo mogel ničesar Lahko bo sledil samo javnemu mnenju. Jaz se bom pa raje podal na pot za izpreminjanje družbenih osnov v socialistič ne. Treba bo spet iti na srečanje z mladi, ml ljudmi, s študenti, kmeti, z delavci. Pri tegniti jih, da se organizirajo. Potrebna bo akcija ne samo v parlamentih, ampak tudi zunaj njih.«
Torej tudi zunaj sedanjih formalnih ustanov in socialističnih strank?
Razočaran nad sedanjo EGS
»Čedalje več ljudi je, ki se povezujejo z mladimi za revolucionarno preobrazbo dežele. Pravim revolucija, čeprav mislim pri tem na evolucijo. Pred leti sem sam poizkušal radikalizirati nizozemsko socialistično stranko, poizkušal sem v Zahodni Nemčiji, Franciji. Angliji. Glavni boj pa Je bil žal prav s temi starimi strankami, ki so bile proti taki pomladitvi.
Se najbolj dovzetna je nizozemska socialistična stranka. Najbolj kominformistična pa je SPD v Nemčiji, ki sploh ne dopušča akcije zunaj strankine linije. Brandt je prepovedal mlade socialiste, ki tudi na naše srečanje niso smeli. Jasno pa je, da stranke še vedno so center moči in jih tudi slabiti ne nameravamo. Hočemo delati komplemen ta mo, kot dopolnitev Podpiramo tudi Francoze, da bi okrepili svojo nacionalno soci alistično stranko. A vse naloge postajajo da nes tak široke, da samo na nacionalni pod lagi ni mogoče delati. Resnični, radikalni evropski program bo komplementaren k nacionalnim programom, zato pa moramo imeti tudi evropsko socialistično gibanje. Prav protislovno se mi zdi, da se za združeno Evropo potegujejo krščanski demokrati in konservativci, ko bi morali biti to pred vsem socialisti Potem bi tudi nastala dru gačna, socialistična združena Evropa.«
Ali ste torej nad sedanjo EGS razočarani?
»Sem zelo razočaran,« je bil Evrokrat številka X. povsem kategoričen.
Ali je potemtakem možno, da bi bila nova združena Evropa ne samo zahodna Evropa, ampak da se bosta zahodna in vzhod na Evropa zbližali?«
»Gotovo«, je potrdil Mansholt.
Glede posebne vloge Jugoslavije v pove-zovanju z EGS pa je menil: »To ni vprašanje enega samega sporazuma, ampak je treba zagotoviti vse možnosti za razvoj. V komisiji EGS računamo na sodelovanje z Jugoslavijo, tako kot Jugoslavija računa na sodelovanje z EGS.«
Ali to sodelovanje narekujejo samo ekonomski ali tudi politični razlogi?
»Ne gre za politično sodelovanje, ampak samo za gospodarsko sodelovanje. Vendar so interesi lahko tudi politični. Ce Jugoslovani hočete imeti dobre odnose z vsemi, morate gospodarsko trgovati tako s Sovjet sko zvezo in s svojimi sosedi kot z nnšn EGS. To je logična politika.«
Glede podrobnega vprašanja o evropski diskriminaciji koprske luke je menil, da to gotovo ni prav, da mu pa kaj več o tem doslej ni bilo znano.
Skupni cilj: ohranitev človeštva
Kako sploh gleda na delitev sveta?
»Doslej je bil boj za blaginjo, razvijali smo konkurenco, kar Je peljalo do lmperi-alizma, do boja za nadoblast. Zdaj pa imajo vsi, celo Sovjetska zveza, Kitajska in zahodna Evropa, istega skupnega sovražnika Ni več časa za klasične boje. Skupni cilj vseh je ohranitev človeštva. Celo ZDA in Kitajska sta pokazali, da je dialog možen. Mislim, da nastaja nova doba za človeštvo.«
»Zdi se mi, da bi lahko od tu razbral vso gospodarsko in življenjsko usodo ljudi v tej vasici brez infrastrukture, v kateri moraš razviti krajevno dejavnost ali pa prebivalce preseliti,« Je ob pogledu skozi okno na nekaj hišic v sivem bosenskem kršu raz mišljal na podlagi same konfiguracije skalnatega zemljišča Sicco Mansholt, preden smo se spustili na sonce in svetlobo v Du brovnlku.
In kateri skladatelj vam je najljubši?
»Debussy,« sl Je razvpiti Mansholt s svojim prej racionalnim programom tn zdaj revolucionarnim, izbral romantičnega impre sionista, zatem pa zaradi svoje korekture dodal, da seveda tudi Beethoven in drugi klasiki.
BOGDAN POGAČNIK
NAŠA NOVOLETNA PONUDBA:
KNJIGA ZASTONJ — ZA VSAKO NAROČILO NAD 150 DINARJEV!
Pripravili smo vam izbor najzanimivejših tn najpopularnejših del svetovne in domače publicistike.
Knjige, ki bodo oe le obogatitev vaše knjižne police, temveč tudi zelo primerno novoletno darilo, vam oudimo s posebno ugodnostjo:
ZA VSAKO NAROČILO V VREDNOSTI NAD 150 DINARJEV VAM POKLANJAMO ENO IZMED NASLEDNJIH ZANIMIVIH KNJIG:
—	Vladimir Vauhnik »Nevidna fronta« <br)
—	Dr. med. Friedrich Burkhard »Zdrava spolnost — zdrav zakon« (br)
ZADOSTUJE, DA IZPOLNITE SPODNJO NAROČILNICO, OZNAČITE NAROČENE KNJIGE IN Sl IZBERETE DARILO!
Karlo Štajner
7000 DNI V SIBIRIJI
celo platno cena 140,00 din
Karlo Štajner je napisal knjigo. Obsežno in pretresljivo knjigo spominov, v katerih opisuje svojo in usodo mnogih revolucionarjev, ki so jim stalinske čistke vzele življenje, ali Jih poslale v zapore, taborišča in dolgoletno pregnanstvo
Dvajset let — sedem tisoč dni — Je prebij v sibirskih taboriščih m temnicah, med žičnima ograjami in stražarskimi stolpi, vedno na robu smrti.
OLIMPIJSKE IGRE 1972
celo platno, cena 130.00 .din
Čudovito delo s surami in tekstom o XI zimskih olimpijskih igrah v Sapporu in XX olimpijskih igrah v Miinchnu Na več kot 400 straneh veiikega formata bo okrog 400 oarvnih tn čmobeiih posnetkov iz Sappora m Mlinchna, kot avtorji tekstov pa se bodo predstavili najbolj znam športni novinarji vsega sveta Poseben del o nastopu naših pa bodo prispevala naša »zlata peresa«. To je reprezentativno opremljeno dokumentarno delo, ki bo vsakemu prijate-lju športa in knjig ohranilo olimpijske igre 1972 v trajnem in prijetnem spominu.	'j
Albert Speer
SPOMINI, I. in II. del
celo platno, cena 90.00 din
Edinstveno delo iz zvrsti memoarske literature o drugi svetovni vojni. Knjiga je nastala v dvajsetih letih spandauske ječe na katero je avtorja kot vojnega zločinca obsodilo numberško sodišče Danes je Speei tako rekoč edina živa priča dogajanja in življenja v Hitlerjevi najožji okolici Po vsej verjetnosti je bil spričo svojega dela ti ga Je opravljal za Hitlerja, od vseh nacističnih kolovodij še najbolj posvečen v skrivnosti tretjega rajha.
Aco Pastemjak
ROBERT FISCHER
ital., cena 69,ou din
Novinar »Dela« Aleksander Pastemjak Je v knjigi z naslovom Robert Fischer skušaj predvsem pojasniti, kako je nastal pojav Robert Fischer, in njegovo fenomenalno vlogo v sedanjem svetovnem šahu.
Vladimir Vauhnik
NEVIDNA FRONTA
celo ptat-no, cena 45.00 din
Slovenca Vladimira Vauhnika, ki je bU od 1939 do 1941 leta jugoslovanski vojaški ataše v nacističnem Berlinu uvrščajo med največje obveščevalce II svetovne vojne Njegovi spornim na tisti čas so zaradi tega knjiga, ki bo osvojila slehernega bralca.
Dušan Dolmai
DOLGE NOČI POTOVANJE V DAN
celo platno cena 45.00 din
V tem »reportu o blišču in bedi Amerike« skuša avtor prodreti pod površje običajnih predstav o življenju v Združenih državah in išče vozlišča, v katerih se odloča o usodi naj bogatejše družbe sveta Okvir esejističnih zapisov o tem ustvarjajo doživetja m srečanja s potovanja po vznemirljivi deželi.
Dr med Friedrich Burkhard
ZDRAVA SPOLNOST — ZDRAV ZAKON
celo platno cena 42.00 din
Knjiga nemškega zdravnika Friedricha Burkharda Je plod številnih izkušenj, ki na konkretnih primerih prepričljivo dokazuje da je zdravo spolno življenje prvi pogoj za sreče« zakon. To Je poučno in obvezno branje za slehernega moškega m žensko.
Pean S Buck
KENNEDYJEVE ŽENSKE
celo platno cena <9.CX <im
Nobelova nagrajenka Pearl S. Buck sodi med najbolj popularne pisateljice današnjega časa Eno izmed njenih zadnjih del je knjiga Kennedyjeve ženske, v k ten je zgodovinsko vemo m z vso tenkočutnostjo orisala to znamenito ameriško družino
Mark Lane
POGOVOR Z AMERIČANI
broširana izdaja cena 30.00 din
Pogovori z -uneriškimi vojaki ta so se vrnili z vietnamskega bojišča je pretresljiv edinstven dokument kakršnih je dandanes malo na svetu Njihove trde in odkrite besede so strahotna obtožba nasilja nad ljudstvom, ki noče nič drugega kot svobodo m človeku primemo življenje.
Juan Manual Fangio
ŽIVLJENJE S 300 KM NA URO
broširana izdaja cena 20,00 din
Juan Manuei Fangio je naj večji dirkač vseh časov, saj je bil kar petkrat svetovni prvak Njegova knjiga govori o trenutkih ki so odločali o zmagah in porazih življenju ui smrti predvsem pa o ljudeh ki krojijo avtomobile z več sto konjskimi močmi in dosegajo z njimi hitrosti nad 300 km na uro. Fnedenck t orsytb
OPERACIJA ŠAKAL
celo platno cena 4o.0(' din
Opisuje dogajanja v času. ko sl je Alžirija, dotlej francoska kolonija, naposled le priborila neodvisnost, nadaljuje z uporom francoskih priseljencev, z ustanovitvijo zloglasne OAS m s podrobnim opisom vseh številnih poizkusov te organizacije da bi z umorom odstranila nepopustljivega de Gaulla, ki je bil nosilec odločitve o francoskem umiku iz Alžirije.
Jože Šircelj
KOROŠKA ZNAMENJA
italijanska vezava cena 69,00 din
Knjiga »Koroška znamenja« je sad številnih obiskov na domovih koroških Slovencev od Brda na zahodu do Libuč na vzhodu do Djekš in Kneže na severu do Sel m Globasnice na jugu V besedi in podobi Je ponazorjen današnji dan rojakov onstran severne meje Hkrati knjiga nakazuje jutrišnja pota Slovencev ki jim je zgodovinska usoda naprtila obilo bridkih ur in trpkih preizkušenj a naklonila le malo radosti m prostosti Skušali so jih in 'ih še skušajo ponemčiti Zlepa m zgrda Pn nekaterih se jim je to posrečilo »Koroška znamenja« pa so knjiga obiskov pn tistih pn katerih je germanizacija spodletela Seveda marsikoga bi bilo treba še obiskati Toda vseeno smo prepričam da Je v knjigi dovolj znamenj, ki pričajo o trdoživosti slovenskega rodu v Podjuni, Rožu in Žili.
Anton Ingolič
ONDUO, MOJ ČRNI FANT
celo platno cena 41.00 din
Onduo moj črn- fant najnovejši Ingoličev roman, je pretresljiva ljubezenska in človeška tragedija iz današnjih dni ko rasna nasprotstva še vedno ovirajo in celo onemogočajo skladno sožitje med ljudmi raznih ras
NAROČILNICA
ČGP »DELO«, prodajna služba, Tomšičeva 1. 61000 Ljubljana.
Podpisani s stanovanjem zaposlen pri it. osebne Izkaznice
Dolge noči potovanja v dan Zdrava spolnost — zdrav zakon Onduo moj črni fant Kenned.vjeve ženske Pogovor c Američani Življenje s 300 km/b
naročam naslednje knjige:
7000 dni v Sibiriji Olimpijske Igre 72 Spomini 1-11 del Robert Fischer Koroška znamenja Nevidna fronta Operacija šakal
knjr|g™°Je ,1ar°fi,° prCSeKa vrednos» 150-300 N din, mi pošljite naslednjo
—	Nevidna fronta
—	Zdrava spolnost — zdrav zakon
Vrednost naročila bom poravnal(a) pismonoši ob prevzemu kniiv (izbrane knjige označite)
Podpis
Srednjeročni plan SR Slovenije
Kompas družbenega razvoja
V prihodnjih letih se bo slovensko gospodarstvo kar najbolj navezalo na domače surovine in reprodukcijski material
Ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sprejemamo srednjeročni plan družbenega razvoja Slovenije šele ob prelomu v tretje leto petletnega planskega obdobja. Za plan je bilo pač treba najti zanesljivo oporo, te pa ne bi bilo. če ne bi poprej z dogovorom v federaciji začrtali srednjeročnih razvojnih obrisov Jugoslavije in če ne bi sprejeli tudi dolgoročnega koncepta za razvoj Slovenije. Predlog srednjeročnega plana, ki pride v kratkem pred republiško skupščino, pomeni pravcato prelomnico v planiranju in se odlikuje po temeljitosti, kakršne v planiranju že dolgo nismo bili več navajeni. Plan ni bil zasnovan le ob kabinetskih debatah in študijah, marveč je njegov osnutek pred letošnjimi skupščinskimi počitnicami verificiralo in demokratično sooblikovalo kar 54 posvetov širom po Sloveniji.
Posebna vrednost.
ki jo ima predlog je tudi v tem. da - \.izuje smernice za samoupravni način : ^ reševanja prenekalerib družbenih prob-■jeoto* in da zaaoosko regulativo republike c-oužča le izjemoma, sicer pa naj bi pri reprodukciji m na drugih pod-
•ih v kar največ Ji men uveljavili samo ramo sporazumevanje In družbeno do-
-arjanje.
erneljeno bi dejali, da gre za predlog ana. ki ima poudarjeno stabilizacijsko tržje. Stabilizaciji in stabilnost zato -ireja vse druge naloge. Manj računa na ist po zaslugi velikopoteznih investicij kot -azvoj, ki bo rezultat intenzivnega go--.rjenja m večje delovne prizadevnosti, -eoen poudarek pa daje p.an tudi razvoju mj razvitih območij Slovenije, hitrejše-razvoju kmetijstva in takšni socialni polki. ki bo zmanjševala neutemeljene soci-
razlike. Pn tem so planerji v bistvu le -.milili — in pomagali do konkretizad-- rsti političnih dokumentov.
Za konec splošne predstavitve dokumen-■i začrtuje razvoj Slovenije do leta 1975. e treba tudi ugotoviti, da so Izhodišča ~ modnjl razvoj dokaj zapletena. Pozi-i gibanja se namreč prepletajo tudi m
j - i • >PNJE RASTI OD 1971	— 1975	
1 iV STALNIH CENAH)		
u/beni proizvod	73	74
/.i --.Irnosi v družb. sekt.	3	23
I	: uk ti vnosi drla	5	4.6
1 R Unl osebo! dohodki		
I aa zaposlenega	S	33
—•danke naložbe		
j	-lovna sredstva	*	93
j •-ona potrošnja	63	5.1
' !>t« blaga ln storitev	i:	13—15
katerimi selo neugodnimi razvojnimi tort Naj spomnimo le na nerelano ekspan-potrošnje, na težnje po nadaljnji pre-■ lelitrt v korist osebnih dohodkov, na ono ravnovesje med gospodarskimi toko-na zunanjetrgovinski deficit ln na vlso---opnjo inflacije.
Splošni planski cilji
Elementi, ki so značilni za nltrost razvo js v gospodarsko razvitih deželah, postajajo c-iaije pomembnejši tudi za Slovenijo. St riKtmn kadn. raziskovalna dejavnost m r-i.enna modernizacija produkcijskih sredstev lahko najbolj izrazito spodbujajo viso ko produkuvnost. Planerji zato menijo, da bi morali težiti, da bi kar 75-odstotni delež k j-.večanju družbenega proizvoda prispevala vraščajoča produktivnost (kot Je to v razvitih industrijskih državah).
Sicer pa kolikor hitreje bo rasla produktivnost. toliko iutrejSi bo razvoj in toliko aitreje bodo v skladu s produktivnostjo laoko naraščali tudi osebni dohodki. Ce po sciSamo potegnit: mu /isoke produktivnost: Se naprej, potem bo na voljo tudi večja a/, .mutacija m v strukturi končne porabe se bo nasproti prejšnjemu petletnemu obdobju lahko povečal tudi delež investicij sluh vlaganj; zlasti če bo mogoče več daja b za razvoj energetike ln prometa.
In potem preostane Se nekaj temeljnih panskih ciljev: bolj stabilno m zanesljivo akt bo s surovinami in reprodukcijskim nve rialom bo tre Da zagotoviti s združevanjem sredstev in s skupnimi vlaganji v Ju-i -.aviJi ter v deželah v razvoju. Ornemu ~<i>raino Se hitrejše vključevanj-? v medna fdno delitev dela in menjavo, pa seveda urejanje vprašanj socialne politike (zlasU ca področju socialnega varstva in v pokoj renskem zavarovanju), razreševanje ekonomskih m socialnih problemov kmetijstva in r.TeJSe aktivno vključevanje manj razvitih območij republike v slovenski ter širši go spodarsM prostor Seveda bo ta velika vso | ta nalog v veliki meri delila usodo uspe* -'•-»H oziroma neuspešnosti zastavljenih stabilizacijskih programov.
Stopnja srednje razvitih dežel
Plan računa na 7,1-odstotno povprečno letno rast realnega družbenega proizvoda. Tako bi se do 1975. leta realni družben proizvod v primerjavi s letom 1970 predvidoma povečal za okoli 41 odstotkov. Nominalno bi se družbeni proizvod na leto povečeval za 16,4 odstotka. Ce pa izolirano obravnavamo le obdobje od 1973. do 1975. leta. bo realna stopnja znašala 6.7 odstotka, nominalna pa 12 odstotkov.
Leta 1975 bi ob sedanjih cenah Slovenija dosegla 20.100 din družbenega proizvoda na prebivalca. Ob .-Jcšnem povečanju družbenega proizvoda bo torej dosežena stopnja gospodarske razvitosti, ki Jo imajo sedaj nekatere srednje razvite evropske dežele. Višja stopnja bo dala tudi širše materialne okvire za povečanje žhrljen iškega standarda ter za reševanje nekaterih socialnoeko-
nomskih vprašanj, ki so se nakopičila v dosedanjem razvoju.
Pomembno vprašanje Je seveda, kje vzeti sredstva za tolikšen razvoj. Planerji računajo. da bodo skupna sredstva za gospodarske in negospodarske Investicije od 1972. do 1975. leta naraščala realno za 6.9 ali za 133 odstotka nominalno na leto. Veliko vlogo bosta imela pri zbiranju potrebnih Investicijskih sredstev, kot smo že dejali, samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje. Tako bi le izjemoma predpisovali obvezno združevanje sredstev.
Vsaj 33 odstotka skupno potrebnih sredstev za gospodarske naložbe bo treba zago-toviU iz tujih finančnih virov. V družbeno in zasebno gospodarstvo bo v petih letih Investiranih okoli 543 milijarde dinarjev. To bo okoli četrtina družbenega proizvoda v primerjavi s 233 odstotka, kolikor je bilo doseženo v obdobju 66—70. Delež družbenih in zasebnih sredstev za negospodarske investicije se bo povečal od 53 (kolikor je znašal v obdobju 66—70) na 7.7 odstotka.
Za korak pred drugimi
Še hitreje na tuje trge
Pomembno je. da se bo skušalo v prihodnjih letih slovensko gospodarstvo kar najbolj navezati na domače surovine ln reprodukcijski material. Predlog srednjeročne ga plana obeta, da bo treba ob koncu petletnega obdobja za uvoz surovin m reprodukcijskega materiala porabiti le še okoli 62 odstotkov skupnih deviznih dohodkov. Se leta 1970 pa je ta delež znašal 62 odstotkov.
Res pa se bo devizni dohodek Izdatno povečal. Priliv naj bi se od sedanjih 628 milijonov dolarjev dvignil na več kot milijardo dolarjev. Delež izvoza blaga in storitev se bo do 1975. leta povzpel kar na 30 odstotkov družbenega proizvoda. (1970. leta je znašal 24 odstotkov). Devizni dohodek od turizma bo — tudi po zaslugi 16300 dodatnih ležišč z ras tel od 95 milijonov dolarjev v letu 1970 na okoli 230 milijonov dolarjev v letu 1975, oziroma za 19 odstotkov na leto.
To, da bo Industrijski izvoz naraščal z dvakrat večjo stopnjo kot Industrijska proizvodnja. bo vplivalo tudi na Izboljšanje bilance ekonomskih odnosov s tujino.
Najpomembnejši so kadri in znanje
V republiškem zavodu za plan opozarjajo na preživelost nekdanje planske formule: kolikor denarja toliko razvoja. Danes pa velja, da so ambicija. Intuicija in inovacija vsaj toliko vredne kot denar. Drugače rečeno, če ni primernega kadra, je denar brez vrednosti.
Človek ln njegovo delo sta torej najpomembnejša razvojna elementa. Ker so se planerji tega zavedali, so tudi uspeli zabr; sati nekdanjo dvojnost gospodarstva In negospodarstva. Obe sferi sta povsem enako-pravno integrirani v razvojno politiko!
Do konca 1975. leta naj bi se izrazito povečal delež tiste mladine, ki se vključuje v delo s končano poklicno šolo — od 24.6 odstotka v letu 1971 na 283 odstotka. Delež tistih, ki prihajajo lz osnovne šole. pa bi se med zaposlenimi zmanjšal od 60 odstotkov na 63,1 odstotka.
Za vzgojo in izobraževanje bi tudi namenjali več sredstev. Tako bi se deležu porabljenega družbenega proizvoda od 43 odstotka ob začetku planskega obdobja povzpel na 5,6 odstotka v letu 1975.
Bolj nazorno je to mogoče povedati s tem. da nam srednjeročno plansko obdob Je napoveduje v Sloveniji 131 novih osnovnih Sol pe 10300 novih sedežev v srednjih šolah, okoli 3000 novih Internatskih po stel j...
Kolikšen življenjski standard?
Tildi raziskovalno delo naj bi izboljšalo svoje materialne možnosti. Skupni delež
sredstev za raziskave bi se namreč po planskih stremljenjih od 13 odstotka v petih letih povečal na 2 odstotka družbenega proizvoda.
Srednjeročni plan izreka oceno, da bo v petih letih v Sloveniji poskočilo število avtomobilov na tisoč prebivalcev od 87 na 160; da se bo število TV sprejemnikov dvignilo od 132 na 200. število telefonov od 60 na 100 itd. Napoved, kolikšen bo 1975. leta življenjski standard, pa ni preprosta, saj je življenjski standard odvisen tako od osebnega kot od družbenega standarda in tako od osebne potrošnje kot od skupne porabe. Posebna kvaliteta predloga plana je v tem, da upošteva ustavno normo, po kateri so prispevki za skupno porabo odvisni od samoupravnih odločitev. Delovni človek bo torej sam odločal, koliko bo dajal za osebno potrošnjo in koliko za družbeni standard. Planerji računajo, da se bodo delovni ljudje raje odločali za nekaj manjšo osebno porabo ln za hitrejšo rast družbenega standarda. Tako torej za rast slednjega ne bo tre-
ba zmanjševati akumulacije ▼ gospodar stvu.
Predlog plana napoveduje 6-odstotno letno rast realnega življenjskega standarda ob okoli 10-odstotnd rastd družbenega standarda. Realni osebni dohodki bi v prihodnjih letih naraščali za okoli 3,6 odstotka letno.
Razvojne konture pa najbolje začrtajo številke, po katerih naj bi v petih letih dobili 55.000 novih stanovanj (pa stanovanjski primanjkljaj navzlic temu še ne bo bistveno zmanjšan); 500 novih mest v domovih za stare ln onemogle; 28.000 mest bo pridobljenih v vzgojnovarstvenih ustanovah (s čimer bo v varstvo zajeta petina vseh otrok); število postelj v zdravstvenih ustanovah se bo povečalo na 12.500. Na tisoč prebivalcev bomo tako imeli sedem postelj v primerjavi s 6,4 postelje v letu 1970. Ne navsezadnje se bodo koristne površine te-lesnovzgojnih objektov povečale od 2,2 kvadratnega metra na 3 kvadratne metre na prebivalca.
FRANCE JERAS
TIHOMIR PINTER: MED GOLOBI
Raziskave o EGS (4)
Začarani krog kmetijstva
Zaostajanje posameznih regij je marsikdaj povezano z zatonom njihovih gospodarskih dejavnosti
Ko poskušamo plan razvojne težnje gospodarstva prenesti na skupni imenovalec, predvsem podčrta modernizacijo in rekonstrukcijo obratov. Ti dve bosta nosili levji delež povečevanja proizvodnje. Medtem ko bosta recimo metalurgija in energetika doživljali razmeroma skromno ras:	prva 6.7,
druga pa 4,9-odstotno na leto), pa bosta gle de razvoja za dober korak pred vsemi drugimi. kemična industrija (15-odstotna letna rast) ln kovinska ter elektroindustrija z 10.1-odstotno rastjo. Zadnji dve se imata za hiter razvoj zahvalita predvsem veliKosenj ska proizvodnji polizdelkov n sestavnih delov v kooperaciji s tujimi partnerji.
Izredno pomemben bo seveda tudi nadaljnji razmah gospodarske infrastrukture. Zlasti bodo nujne nove Investicije v moder nizacljo železniškega in cestnega omrežja ter v nove energetske objekte. Po ocenah planerjev bo treba za te namene porabiti (upoštevaje cene ob koncu 1971. leta) kar 93 milijarde dinarjev.
Posebna študijska skupina Evropske gospodarske skupnosti je pripravila blizu 1200 strani obsegajoče »Poročilo o konkurenčni sposobnosti EGS«. Le-to naj bi odgovorilo na vprašanje, kje in koliko Evropa zaostaja za Ameriko in kako naj bi jo dohitela. Da bi naše bralce seznanili z nekaterimi novimi pogledi na sicer znane probleme, nadaljujemo z nekaterimi bistvenimi ugotovitvami iz poročila EGS.
Nobeno gospodarstvo ni tako dovršeno integrirano, da bi bilo v vseh svojih delih enaao razvito, ampak so navadno precejšnje razlike v razvitosti med regijami, sektorji m posameznimi podjetji. Te razlike so znotraj posameznega gospodarstva pogosto mnogo večje od razlik med posameznimi narodnimi gospodarstvi. Zelo pomembno je odkrivati zvezo med vsemi tremi vrstami razlik v razvitosti, kajti zaostajanje posameznih regij je marsikdaj povezano z zatonom njihovih gospodarskih dejavnosti, njihov hiter gospodarski napredek pa od razmestitve prodornih industrijskih panog in celo od usmeritve in organizacije podjetij v okviru regije.
Za ugotavljanje konkurenčne sposobnosti kakega gospodarstva ne zadostuje, da ugotovimo samo, kateri del gospodarstva je konkurenčno sposoben, ampak je treba upoštevati tudi to, da na konkurenčno sposobnost kakega gospodarstva v celoti vpliva medsebojna odvisnost vseh delov gospodarstva. ki ima lako različne učinke glede na različne gospodarske poli tike. Tam, kjer država vodi načrtno politiko razvoja nerazvitih območij, so naj-dinamičnejše regije in najdinamičnejši deli gospodarstva močneje obremenjeni kot v državah, lu take politike ne vodijo. Nadalje vpliva večja ah manjša sposobnost prehoda iz enega sektorja v drugi na hitrejši -ali počasnejši razvoj narodnega gospodarstva. Na podjetniški ravni pa je vsako podjetje odvisno od kvalitete svojih dobaviteljev m kupcev.
Vsi ti elementi medsebojne odvisnosti pa vplivajo bodisi na napredovanje ali nazadovanje celotnega gospodarstva.
Regionalne razlike
Regionalne razlike, ki Jih običajno izražamo s povprečnim dohodkom na prebivalca, so navadno tem večje, čim večja je dežela. Opaža se zveza med stopnjo razvitosti in deležem mestnega in podeželskega prebivalstva ter razporeditvijo aktivnega prebivalstva na kmetijske, industrijske in storitvene dejavnosti Cim večji je delež prebivalstva, zaposlenega v kmetijstvu, tem nižja je običajno raven povprečnega dohodka. Toda tudi med samimi kmetijskimi področji so velike razlike Cim bliže je kmetijstvo večjim - industrijskim centrom ali velikim mestnim naseljem, tem produktivnejše je. Z drugimi besedami, regionalni problem je v veliki men kmetijski problem; toda tudi kmetijski problem je v veliki meri regionalni problem. Reševanje regionalnega problema pa običajno še otežujeta odsotnost pomembnih mestnih središč v zaostalih območjih ln zaostajanje tradicionalne industrije na teh območjih v konkurenčnem boju s podjetji z razvitejših območij. Zato imata oblika m narava industrije, ki je razporejena na posameznih območjih, odločilen vpliv na gibanja prebivalstva in ritem razvoja ali zatona po območjih.
Opaža se, da industrija teži h koncentraciji na določenih območjih, dokler ne doseže določene stopnje razvoja, nakar se prične decentralizirati. EGS sicer skuša z raznimi vrstami pritiska na podjetniške investicijske odločitve (prepoved ali zelo visoko obdavčenje Investicij na prenaseljenih območjih, pritisk, zlasti na tuje investitorje, da iščejo nove lokacije na zaostalih območjih, razne davčne olajšave ln drugi ukrepi vse do brezplačne dodelitve zemljišč), omejiti geografske koncentracije, razvijati najbolj zaostala območja ln reševati tradicionalna industrijska središča v zatonu, vendar pa bi njena regionalna politika bila mnogo učinkovitejša, v kolikor bi breme razvoja zaostalih območij lahko prenesla neposredno pretežno na najbolj razviti del gospodarstva. Vendar pa bi se s tem zmanjšala konkurenčna sposobnost tega dela gospodarstva v primerjavi s ameriškimi konkurenti, ker Ima v ZDA regionalna politika le majhen pomen.
Dolgotrajno zanemarjanje problema regionalnega razvoja v ZDA kot najbogatejši
državi sveta ima za posledico izredno revščino na ameriškem jugu m srednjem zahodu. Ameriška administracija je sicer te-mu problemu začela posvečati nekaj več pozornosti, vendar pa se že pojavlja problem velikih mestnih središč, ki je še težji od problema zaostalih območij. Razpoložljivi finančni vin namreč čedalje teže zadostujejo za kritje stroškov pokrivanja osnovnih kolektivnih potreb, kot sta na primer čiščenje in preskrba z vodo. Problem postaja še težji, ker se najbogatejši prebivalci zaradi čedalje težjih življenjskih razmer preseljujejo v okoliška mesteca, zaradi česar se vzporedno s čedalje bolj perečimi problemi reševanja omenjenih problemov zmanjšujejo davčni dohodki velemest. Ameriški primer dramatično kaže, da ni mogoče zanemariti problemov regionalnega razvoja, ker lahko zanemarjanje regionalnih problemov v končni posledici še drago plačamo.
Toda preden se sprejme odločitev o žrtvovanju dela globalne gospodarske rasti ah o povečanju obremenitev gospodarstva v korist zaostalih ah ogroženih območij, je treba skrbno proučiti vrsto parcialnih politik, ki lahko nezavedno koristijo razvitim območjem na škodo nerazvitih. Tako na primer izgube mestnega m medmestnega prometa pomenijo dejansko subvencijo podjetjem, ki so v velikih mestih, ker bi sicer ta podjetja svojim zaposlenim morala izplačevati večja nadomestila za prevozne stroške.' Na splošno se v EGS opaža, da na? čin upravljanja javnih financ nezavedno daje prednost centralizaciji. Zate gre en del subvencij za decentralizacijo najprej za izravnavanje učinkov subvencij za centralizacijo. Iz tega protislovja jasno izhaja, koli kšnega pomena je za vodenje učinkovite regionalne politike skladnost parcialnih gospodarskih politik, n .pr. davčne in transportne.
Izredno zaostajanje
Druga pomembna vrsta razlik v razvitosti so disparitete med sektorji. Izražamo jih lahko z razlikami v dodani vrednosti na zaposlenega. Vendar pa se je pri tem pokazatelju treba zavedati, da nanj vpliva različen obseg opreme v posameznih sektorjih. Nekateri sektorji temelje predvsem na opremi in zaposlujejo zelo malo delovne moči. Poleg tega vplivajo nanj. zlasti na zaščitenem trgu, pretirano visoke cene, ki nikakor ne izražajo visoke produktivnosti. Čimbolj je kako gospodarstvo odprto mednarodni konkurenci, tem večjo vrednost ima omenjeni pokazatelj. Drugi pokazatelj je lahko razvoj produktivnosti na zaposlenega, ki ga izražamo bodisi z razmerjem med dodano vrednostjo in uporabljenimi sredstvi ali pa skupnim številom delovnih ur.
Primerjava dodane vrednosti na zaposlenega po panogah aktivnosti s povprečno dodano vrednostjo na zaposlenega v celotnem gospodarstvu kaže na izredno zaostajanje kmetijstva za drugimi sektorji v skoraj vseh razvitih zahodnih državah, saj je dodana vrednost na zaposlenega v kmetijstvu leta 1969 znašala v Zahodni Nemčiji samo 43 odstotkov povprečne dodane vrednosti v celotnem gospodarstvu, v Franciji 49 odstotkov, v Italiji 54 odstotkov, v Luksemburgu 44 odstotkov, na Japonskem 44 odstotkov in v ZDA 67 odstotkov, večja od povprečne pa Je bila v Belgiji (102 odstotka) ln v Veliki Britaniji (108 odstotkov). Kmetijstvo je v EGS tudi najbolj subvencionirani sektor.
V EGS preseneča dejstvo, da kljub progresivnemu uresničevanju skupnega trga Se vedno obstaja veliko sektorjev, v katerih se pojavljajo subvencije. Vendar pa Je v večini sektorjev njihov obseg majhen. Pomembno breme pomenijo le subvencije za kmetijstvo, premogovnike in železnico, ki pa različno učinkujejo na gospodarstvo kot celoto. Deficit enega sektorja ne more biti merilo bremena, ki teži gospodarstvo, v kolikor rabi kot posredna pomoč drugim sektorjem. Tak je primer subvencij za železniški transport. Negospodarne pa so subvencije, ki ovirajo nadomeščanje dragih oblik proizvodnje z bolj ekonomičnimi oblikami. Se zlasti negativen ekonomski pomen imajo
subvencije za kmetijstvo, ki so namenjene za umetno vzdrževanje visokih cen in ki v EGS kažejo tendenco naraščanja, ne pa padanja.
Kopičenje
kmetijskih presežkov
Ta tendenca vzbuja zaskrbljenost, ker ;e obseg subvencij za kmetijstvo v primerjavi z družbenim proizvodom v EGS višji kot pri njenih ameriških in britanskih konkurentih, kjer je obseg kmetijskih subvencij relativno stabilen. Bremena, ki ga mora pre našati gospodarstvo Skupnosti, ni možno meriti samo z zapravljanjem družbenega bogastva, kar je v bistvu kopičenje kmetijskih proizvodov, ki jih ni mogoče prodati, in z naraščanjem kmetijskih subvencij Upoštevati je treba tudi. da imajo visoke cene kmetijskih proizvodov trojni negativni učinek na industrijo. V živilski industriji je prva vrsta učinkov neposredno razvidna, ker je to industrijo treba posebej zaščititi pred uvozom in subvencionirati njen izvoz, da lahko tako izravna negativni učinek visokih cen kmetijskih proizvodov, po katerih se mora preskrbovati. Druga vrsta negativnih učinkov je povečevanje davkov, ki spremlja naraščanje proračunskih izdatkov za vzdrževanje kmetijstva. Večji stroški prehrane pa vplivajo na tretjo vrsto učinkov, ki se kažejo v nominalnem zviševanju zaslužkov zaposlenih, ne da bi zaposleni od tega imeli kako dejansko korist.
Kaže, da vodi EGS med razvitimi zahodnimi državami svojo kmetijsko politiko z najmanj uspeha, saj ob politiki brezpogojnega vzdrževanja visokih cen ni uspela preprečiti kopičenja presežkov nekaterih proizvodov ob hkratnem pomanjkanju drugih proizvodov. Četudi kaže. da ima ameriška kmetijska politika podobne slabosti, pa so ZDA uspele uspešneje povezati vzdrževanje cen z ukrepi za omejevanje presežkov Britanska kmetijska politika je socialno mnogo pravičnejša, saj državljani kot potrošniki dobivajo preko nizkih cen kmetijskih proizvodov nazaj tisto, kar so kot davkoplačevalci prispevali za subvencioniranje domačega kmetijstva. Breme subvencioniranja kmetijske politike zadeva predvsem bogatejše sloje, medtem ko v Skupnosti prebivalci plačujejo za vzdrževanje kmetijske politike dvakrat, enkrat kot davkoplačevalci m drugič kot potrošniki kmetijskega blaga, ki ga plačujejo po umetno visokih cenah, kar pa neposredno mnogo huje prizadene manj premožni del prebivalstva, ki za prehrano troši relativno več kot bogatejši deli prebivalstva.
Slabo porabljen denar
EGS je zaradi relativnega neuspeha pn vodenju kmetijske politike danes ponovno postavljena pred vprašanje, kako voditi uspešno aktivno kmetijsko politiko. Rešitev tega vprašanja je težka, ker na kmetijsko proizvodnjo vplivajo vremenski pogoji, ki so •zunaj moči gospodarske politike in ker produktivnost v kmetijstvu v vseh državah, razen Nove Zelandije in Danske, bistveno zaostaja za produktivnostjo v drugih sektorjih. Velika Britanija s 3 odstotki kmetijskega prebivalstva krije polovico svojih potreb, ZDA so s 5 odstotki kmetijskega prebivalstva največji kmetijski izvoznik na svetu. Nova Zelandija pa z 8 odstotki kmetijskega prebivalstva izvaža 2/3 svoje proizvodnje. V EGS odpade na kmetijsko prebivalstvo še vedno 15 odstotkov aktivnega prebivalstva, čeprav bi za pokrivanje lastnih potreb zadostovali 4 odstotki. Ce je razmerje glede produktivnosti v Industriji med ZDA in EGS približno 1:2, pa je ta razkorak v kmetijstvu skoraj 1:4.
Ta podatek kaže, kako težavna naloga stoji pred EGS, če naj tudi na kmetijskem področju dohiti ZDA. Ker produktivnost v kmetijstvu EGS narašča hitreje od produktivnosti v industriji zaradi uporabe modernejših metod kaker tudi zaradi odhajanja kmetov v druge sektorje ob višji ravni celotne kmetijske proizvodnje, ta cilj ni nedosegljiv.
Kljub velikim razlikam v produktivnosti med kmetijstvom in drugimi sektorji pa so razlike v dohodkih manjše zaradi subvencij in ugodnejših davčnih instrumentov za kmetijstvo. Zato je razpoložljiv dohodek na prebivalca v kmetijstvu ugodnejši od dohodka na podlagi proizvodnje. Toda metode, ki jih uporablja EGS, povečujejo neenakosti znotraj kmetijstva samega veliko bolj kot pa neenakosti med kmeti in drugimi zapo-
slenimi. Ker se visoke cene vzdržujejo za celotno kmetijstvo, to najbolje koristi situiranim posestvom, ki zaradi svojega ugodnega položaja prejemajo še čedalje večjo diferencialno rento. Zato nezadovoljstvo kmetijskega prebivalstva in breme, ki ga kmetijstvo predstavlja za druge sektorje, kažeta, da uporabljene metode niso dobre in da je denar za subvencioniranje slabo porabljen. Ker stroške skupne kmetijske politike pokrivajo iz skupne blagajne, nekatere države članice, zlasti Francija, računajo, da v tej igri dobivajo Vendar avtorji trdijo, da celo te države v končnem računu izgubljajo, ker umetno vzdržujejo večji del prebivalstva in virov za manj produktivne gospodarske dejavnosti, kot bi bilo to potrebno, obremenjujejo dinamičnejše sektorje, katerih mednarodna konkurenčnost zaradi tega trpi, in zavirajo naraščanje življenjske ravni prebivalstva zaradi visokih kmetijskih cen.
Osrednji razlog za vodenje take politike je enačenje cen z dohodki Vendar pa analiza kmetijske politike pokaže, da večina stroškov za vzdrževanje cen odpade na žita, sladkorno peso in maslo Seveda te cene zvišujejo dohodek proizvajalcev tovrstnih proizvodov. Vendar pa so žita surovina, ki jo kupujejo mnogi rejci prašičev in perutnine. Njim pa visoke cene zvišujejo stroške in ne dohodek. Toda četudi visoke cene surovin prenesejo na končno ceno jajc, prašičev in perutnine, pa to vpliva na zmanjšanje povpraševanja in torej na manjši dohodek.
Nenormalno nizka cena masla
Skupna kmetijska politika pa prizadeva tudi interese dežel v razvoju, kar kaže primer svetovnega trga sladkorja, ki ga v najugodnejših pogojih proizvajajo tropske dežele. Vendar pa s svojo protekcionistično politiko EGS omogoča svojim proizvajalcem, ki imajo za proizvodnjo sladkorja slabše naravne pogoje, da sladkor celo izvažajo na svetovni trg in mu zbijajo svetovno ceno. Vendar pa je zaradi vodenja podobnih protekcionističnih politik tudi s strani mnogih drugih držav pogosto težko ugotoviti realno svetovno ceno, kar kaže na primer svetovni trg masla. V kolikor bi obstajal resnični mednarodni kmetijski trg, bi svetovna cena dosegla raven proizvodnih stroškov proizvajalca, ki proizvaja v najmanj ugodnih razmerah, vendar je njegova proizvodnja še potrebna za zadovoljevanje svetovnih potreb. Na svetovnem trgu masla pa na ceno odločilno vpliva Nova Zelandija, ki proizvaja maslo pod najugodnejšimi pogoji. Nenormalno nizko ceno masla na svetovnem trgu je še laže ohraniti zaradi politike visokih cen na notranjih trgih drugih držav, zaradi katerih prihaja do presežkov, ki jih te države izvažajo na svetovni trg pod ogromnimi subvencijami. Tako prihaja do pojava, da postajajo svetovne ce-ne obratna funkcija ravni notranjih cen poglavitnih svetovnih proizvajalcev: na čim višji ravni le-tl vzdržujejo notranje cene, tem bolj pritiskajo s svojimi presežki na zniževanje svetovnih cen. Tako prihaja do začaranega kroga, v katerega so ujete nacionalne kmetijske politike, ki ščitijo visoke notranje cene pred uvoznimi cenami v toliko večji meri, v kolikor bolj s svojim izvozom pritiskajo na zniževanje svetovnih cen.
Tako je postavljena pod vprašaj vrednost skupne kmetijske politike, ki ne omogoča razumnih cen, ampak cene, ki vnašajo neravnotežja v celotno gospodarstvo, spodbujajo presežno proizvodnjo zlasti žit in mleka ter zavirajo proizvodnjo proizvodov, ki jih primanjkuje, na primer mesa, ki je v nasprotju s splošno socialno politiko, ker najbolj prizadeva najrevnejše sloje potrošnikov, ki je v nasprotju s socialno politiko v kmetijstvu, ker imajo od nje največ koristi najbolje situirani veleposestniki, položaj majhnih proizvajalcev pa se poslabšuje, in ki naposled škodi tudi razvoju nerazvitih dežel, katerih izvoz takšna kmetijska politika otežuje.
Avtorji se zavzemajo za temeljito reformo cenovne politike in neposredno subvencioniranje najrevnejših slojev kmetov ter za sprejem raznih ukrepov, ki naj bi pospešili spremembe kmetijskih struktur. Mednarodne primerjalne analize namreč kažejo, da sta edino skrčenje števila zaposlenih v kmetijstvu in povečanje kmetijskih posestev učinkovito iredstvo za dvig realnega dohodka kmetijskega prebivalstva .
BORIS VERBIO
Medrepubliški sporazum o kmetijski politiki
Kakršna setev, takšna žetev
- * . - . ■ .V 5 *	.	'V	^ .
Dosledno uveljavljanje razvojnih možnosti in spoštovanje ustavnih načel
Zakaj medrepubliški sporazum o kmetijski politiki? Posamezne republike in pokrajine razpolagajo z različnimi možnostmi glede proizvodnje hrane in surovin, hkrati pa so različne tudi potrebe oziroma povpraševanje. Ker zunaj organizacij združenega dela, občin in republik po ustavi ni možna delitev družbenega proizvoda — tudi zvezni proračun se napaja iz republiških kotizacij — se seveda sproža vprašanje, kako zagotoviti sredstva tudi za zadostno proizvodnjo hrane v državi in za proizvodnjo za izvoz. Ustavno predpisana pot je torej medrepubliški sporazum. Zato se morajo republike čimprej dogovoriti za tak koncept razvoja kmetijstva, ki bo trajna podlaga za ureditev razmer na enotnem jugoslovanskem tržišču. Stališča posameznih republik in pokrajin o tem, kako naj bi oblikovali tak sporazum, in kaj naj bi reševal, smo že objavili v zadnji sobotni prilogi Dela (16. decembra), zdaj pa objavljamo še stališče Slovenije — prispevek Milovana Zidarja, republiškega sekretarja za kmetijstvo in gozdarstvo.
izvoz. Upoštevati bo treba še specifične razvojne naloge, ki izvirajo iz posebnega značaja posameznih območij (strateški pomen obmejnih krajev, različna stopnja deagrari zacijskih procesov, turistične možnosti> Pri tem je torej razlika tako za druge številne proizvode, ki v primarni delitvi ne uživajo tako stabilnih jamstev kot skupina osnovnih živil kot tudi slabše rodovitna območja države, ki jih pa ne smemo zapustiti.
O skupni razvojni strategiji v jugoslovanskem kmetijstvu je bilo doslej narejeno več — ugotavljamo da solidnih — študij, ki upoštevajo tako dolgoročne prehranske potrebe in možnosti izvoza kakor tudi dolgoročne proizvodne in razvojne možnosti v kmetijstvu. Ob upoštevanju le-teh in ob doslednem spoštovanju ustavnih načel najbrž tudi dogovor o skupni kmetijski politik: ne bi smeli biti pretrd oreh za celotno jugoslo-siovansko skupnost, še pcsebej, ker i» z njim podana trajna podlaga za ureditev razmer na enotnem jugoslovanskem tržišču za področje kmetijstva.
MILOVAN ZIDAR
VLASTJA SIMONČIČ: V SPOMIN
Naiprej velja opozoriti, da tekst sporazuma med republikami Sele pripravljamo in da je bil osnovni elaborat pripravljen v zvez-nem sekretariati za kmetijstvo m gozdarstvo. O njem so doslej opravljena šele prva posvetovanja na ravni republiških upravnih organov, zato trenutno o sporazumu še m n .c*, govoriti.
V SR Sloveniji so bila izhodiščna stališča do medrepubliškega sporazuma o kmetijski politiki postavljena v skupščini, »vršnemu svetu ter na drugih posvetih, predvsem pa ob obisku delegacije CK ZKS v AP Vojvodini letos spomladi.
Ko bo gradivo za sprejem končnega dokumenta pripravljeno, bo seveda o njem morala odločati skupščina, saj gre za dolgoročne materialne posledice, ki se motajo sprejeti po postopku, ki je predpisan v XXXIV. dopolnilu k zvezni ustavi. Zato bo seveda do dokončnega sporazuma moral poteči določen čas. ki je potreben za izpeljavo celotnega postopka.
Dolgoročnejše tržne povezave
Najprej je treba ugotoviti, da največji del odgovornosti za reševanje vprašanj proizvodnje in razširjale reprodukcije (ne le v kmetijstvu) odpade na gospodarstvo samo. ki si mora preko samoorganiziranja in združenja sredstev, v povezavi z bankami m živilsko industrijo, trgovino izboriti sredstva za vlaganja. Ker v kmetijstvu določene posebnosti v proizvodnji vendarle obstajajo, so potrebne ekonomske intervencije občine, republike in federacije.
Federacija je po ustavi zadolžena, da skrbi za delovanje (sprejetega) sistema in politike cen. za sistem, ki zajema del ola-govnu-, rezerv in za izvozno-uvozno politiko (zaščita domače proizvodnje, izvozne stimulacije).
Republike so dolžne zagotavltati pokrivanje potreb po živilih na enotnem jugoslovanskem tržišču, kjer pa so različne možnosti za proizvodnjo. Zato mora>o združevati napore v SFRJ, in sicer predvsem preko neposrednih in dolgoročnih tržnih povezav gospodarskih organizacij neposredno. Taksna naravnost je stimulirana z obstoječim sistemom in politiko cen. ki zagotavlja v okviru posebnega sistema minimalnih odkupnih in garantiranih cen za osnovne kmetijske proizvode proizvajalcem kjerkoli v državi ne le pokritje proizvodnih stroškov, temveč tudi povprečne pogoje, ki veljajo v celotnem gospodarstvu, za razširjeno reprodukcijo.
Sla načrtovanje in usmerjanje kmetijske proizvodnje, ki bi bila nedvomno lahko bistveno večja, kot Je zdaj. se Dostavlja vprašanje. kako? Ali administrativno, centra in o-plansko distribuiranje sredstev ali kot alternativa, ekonomsko reševanje, ki vsebuje smotrno povezovanje proizvajalcev, trgovine, živilske industrije in bank ob pomoči druž benin političnih skupnosti. Za zdaj ugotavljamo. da razmišljamo potekajo vse preveč po starih, pred ustavno reformo znanih tirnicah; te rešitve vsebujejo preveč idej o novih centraliziranih skladih in premalo up> A leva jo pomen tržišča, integracij, skupnih na^db in trajnega poslovnega sodelovanja na enotnem jugoslovanskem tržišču.
Zmotno je mišljenje, da sporazum o kmetijski politiki oblikujemo povsem na novo. Nekateri njegovi elementi so že prisotni » že doseženih rešitvah; gre pa at to, da se te rešitve izpopolnijo v skladu z osnovno pouslavno naravnanostjo v državi.
V prvi vrsti je potreben natančnejši dogovor. kateri kmetijski proizvodi, v kolikšnem obsegu in na kakšen način so predmet obče jugoslovanskega interesa za porabo v državi in ugoden izvoz — bodisi kot surovina bodisi kot žrvila. Te proizvode je treba zaščititi v takšni listi zaščitnih cen, ki bo dejansko nastala kot dogovor o skupnem interesu delovnih ljudi v državi kot potrošnikov. in sicer na podlagi sprejetega sistema in politike cera. povezano s programom živilskih blagovnih rezerv.
Premije in regresi-posebni izravnalni računi
Zaradi različne in relativno majhne porabe gnojil oziroma različne kmetijske proizvodnje v državi so bile cene mineralnih gnojil že doslej regresirane za vse proizvajalce Zaradi velikega vpliva porabe gnojil na celotno kmetijsko proizvodnjo bo regresiranje tudi v bodoče še potrebno. Ključ za oblikovanje sredstev za ta namen naj bi tal delež skupne porabe hrane po republi-
Ob dveh kodeksih
Računovodska služba — servis in orodje samouprave
Ljudje, ki delajo v računovodstvu;go glede na svoj položaj najbolj poklicani, da slehernemu delavcu razlože ne samo posamezne finančne postavke in družbene obveznosti, temveč tudi njihov
družbeno-ekonomski pomen — Pogovor z Miranom Goslarjem
Skupščina združenja knjigovodij Slovenije je konec minulega meseca sprejela kodeks računovodskih načel in kodeks poklicne etike računovodje. Ta dogodek se zdi najbrž marsikomu obrobnega pomena, pa ni. Če bolje pomislimo, odsevajo rezultati računovodskega dela tako rekoč na vseh toriščih družbenega življenja. Zato bi lahko rekli, da bo uresničevanje obeh kodeksov v praksi pomembno za celoten razvoj naših družbeno-ekonomskih odnosov. O tem smo se pogovarjali s predsednikom republiškega zbora skupščine SR Slovenije Miranom Goslarjem, ki se je udeležil skupščine omenjenega združenja in imel tamkaj uvodno besedo.
kah m pokrajinah v skupni prehrani, ki naj bi pozitivne oziroma negativne razlike bilan-cirale na posebnem izravnalnem računu, iz katerega naj bi črpala sredstva za regres območja, ki proizvajajo več kot porabijo.
Podoben režim naj bi veljal tudi za pre-miranje mleka.
Nekateri sodijo, da gre v tem primeru za takotmenovani sistem kompenzacije, kt bi se moral napajati po sistemu napajanja zveznega proračuna. Poudariti pa velja, da tako regresi za gnojila kot premije za mleko predstavljajo v svojem bistvu ekonomsko interventni ukrep, ki teži za intenzifika-cije proizvodnje m s tem za povečanjem proizvodnje hrane, kjer pa so republike zainteresirane le do višine lastnih potreb in ustrezne izvozne udeležbe. Iz česar naj bi logično rezuitiral tudi ključ za obilkovanie ustreznih sredstev na skupnih izravnalnih računih.
Sredstva za tekočo kmetijsko proizvodnjo so obratna sredstva proizvajalnih organizacij, ki se krepijo s reeskontnimi krediti iz emisije narodne banke za povečevanje proizvodnje.
V SR Sloveniji prevladuje mišljenje, naj bi te kredite dajale narodne banke republik, zato da bi omogočile kmetijskim organizacijam, trgovini in živilski industriji ob sodelovanju poslovnih bank organiziranje proizvodnje ui prometa v državi za pokrivanje planiranih prehranskih potreo in izvoza. Tako bi za osrednje kmetijske (prehranske! proizvode omogočili nastajanje poslovno-in-tegmcijskih vezi in stalen krogotok sredstev in blaga na enotnem jugoslovanskem tržišču v vseh fazah proizvodnje do tržišča. Ta sistem naj bi veljal za pšenico, sladkor, olje, tobak, koruzo, govedo in morda še za kak proizvod, ki ga kaže v republiki zaradi specifičnih pogojev in interesov posebej razvijati.
Investicijam posebno mesto
Posebno področje sporazumevanja do tega bomo morali pristopiti po ustavni reformi povsem drugače kot poprej — so investicije v kmetijstvu Tudi tu se v SR Slo-venij: zavzemamo zlasti za poslovno integracijske vezi kmetijskih organizacij, trgovine, živilske industrije in bank pn razširjanju kmetijske proizvodnje v državi. Tu je stvar nekoliko drugačna; poleg interesa za pokrivanje prehranskih potreb nastopa še interes investitorja in družbeno-politične skupnosti. kjer se investira Vsaka nova proizvodnja namreč ne le zagotavlja večjo ponudbo blaga na enotnem trgu v državi, temveč tudi ustrezno večji dohodek investitorja (proizvajalca) ter večji dotok sredstev v preračune in sklade interesnih skupnosti (na območju, kjer se investira) za zadovoljevanje skupnih in občih potreb. To veija v pogojih novega, lani sprejetega sistema in politike cen. ki zagotavljajo nivo cen. ki pokrivajo povprečne stroške proizvodnje družbenega kmetijstva in povprečno stopnjo akumulacije drugega družbenega gospodarstva, vključno z zemljiško »rento« (za vse proizvode, kjer je zajamčena cena enaka tržni). Sistem predvideva tudi sprotno, letno ažuriranje cen in vzdrževanje paritete. Tako so piostale investicije v kmetijstvo interesantne tako za OZD kot tudi banke. Ker pa izračun bazira na povprečni kalkulaciji družbenega kmetijstva, je razumljivo, da morajo biti ekonomski efekti v poglavitnih področjih nadpovprečni, torej tudi naložbe bolj zanimive kot pa v drugo gospodarstvo v povprečju.
Tako bi si družbeno-politične skupno^-ti. ki z ukrepi ekonomske politike eventualno dodatno stimulirajo pritok kapitala za nove naložbe, tudi same sebi zagotavljajo dodatne prilive sredstev kot rezultat investicij. Zato v razpravah, ki zadevajo medrepubliško prelivanje sredstev, nikakor ne gre prezreti navedenega trojnega interesa na eni strani in ustavno dogovarjeraega načina delitve družbenega proizvoda na drugi strani.
Vse republike in pokrajini, njihovi deli in delovni ljudje morajo torej občutiti svoj interes pri tem, katero proizvodnjo in do kakšne mere reševati skupno v SFRJ. Uresničenje bodočega sporazuma mora vsebovati takšne metode, da se bo krepila vloga gospodarstva in združevanje na enotnem jugoslovanskem tržišču; proizvodnja bo morala biti najbolj racionalna, ob najmanjših proizvodnih stroških in ob doslednem upoštevanju komparativnih prednosti posameznih območij.
Vsako posamezno območje naj bi prevzelo tiste proizvodne naloge, da bo do največ je mere izkoriščen naravni in delovni potencial ter omogočena vsa pestrost proizvodnih možnosti, ki jo SFRJ nudi lahko za domačo porabo oziroma jo lahko plasira v
Trojni morali naj odzvoni
Tovariš Goslar, kako bi ocenili računovodsko dejavnost pri nas v minulih letih, njeno vlogo; ali naj bi se ta vloga v prihodnje kaj spremenila, ali jo morda ie kodeksa naravnavata v novo smer? Pred leti, v obdobju birokratsko etati stičnih odnosov tn odnosov centralističnega državnega sistema, je bila usmerjenost ra čunovodskega dela podrejena zlasti tako imenovanim višjim interesom oblastvenih struktur. V zadnjem času se je poskušai čedalje bolj uveljavljati skupinsko lastnin skt interes, poosebljen v odtujenih centrih gospodarske in finančne, moči, v manife stacijah izkrivljene morale iskanja lukenj v predpisih, izkoriščanja slabosti in nepo polnosti sistematskih rešitev, v krepitvi zasebno-lastniških nagibov pretakanja druž benih sredstev v privatne žepe, v fetišizira nju osebnega standarda nad družbenim Zdaj in v prihodnje je treba vsa prizadevanja računovodske dejavnosti podredu: neposredn: oblasti delavca-samoupravlialca ter pojmovati to službo kot servis in orod je samouprave. Da bo delavec oborožen s podatki in analizo odločal o pogojih svo jega dela,' o uporabi družbenih sredstev, o razširjeni reprodukciji, skratka o vseh elementih, ki predstavljajo gospodarjenje v njegovi temeljni organizaciji združenega dela (TOZD) in v vseh višjih integracijskih oblikah, v katerih delavci združil ;»fn svoje delo in sredstva.
Čedalje manj prostora za subjektivne ocene
Uresničevanje ustavnih dopolnil terja veliko organizacijskih sprememb v delovnih organizacijah. Najbrt se bodo morali tudi delavci, ki delajo v računovod ski službi, ustrezno drugače organizirati, že zato, ker je po novem ugotavljanje in delitev dohodka stvar TOZD?
Talco je. Večina delovnih organizacij ima računovodstvo organizirano — zlasti glede na obveznosti o izdelavi in predlo žitvi zaključnega računa — predvsem v odnosu na delovno organizacijo kot celoto. Za posamezne delovne enote, ki postajajo ali bodo postale TOZD. pa vseh potrebnih podatkov in evidenc še ni, vsaj ne v tolikšnem obsegu, kot to terja celovitost TOZD po zamisli ustavnih dopolnil.
Dohodek, kot je dosežen na trgu in v različnih oblikah skupnega poslovanja, je rezultat živega in minulega dela delavcev v TOZD in skupnega družbenega dela. Raven ugotavljanja dohodka je torej TOZD. In v njej delavci ta dohodek tudi razporejajo za svoje osebne in skupne potrebe in za potre be razširjanja materialnih temeljev združe nega dela. Ni torej avtonomnega oblikovanja dohodka delovne organizacije, ustavna do polnila ne dopuščajo možnosti za ustvarja nje samostojnega dohodka mimo TOZD.
V zvezi s tem ni nobene potrebe da bi
čakali na kakšne nadaljnje predpise, ki naj bi te stvari natančneje in podrobneje ob ra vnavali. Potrebno je ustvarjalno delo, prilagojeno specifičnosti vsake posamezne delov ne organizacije, to pa pomeni, da je treba amandmajske kategorije prevesti v jezik ekonomsko-tehniških pogojev vsakega podjetja, v jezik >rganizac.x računovodstva in obračuna rezultatov posiovanja. V mnogih delovnih organizacijah bo treba na novo postaviti in organizirati računovodsko služ bo. Vse manj bo prostora za porazdelitev stroškov in drugih splošnih elementov na podlagi subjektivnih ocen ali poenostavijo nih ključev Vedno več pa bo potrebe po objekt iviziranju po utemeljenih in argumentiranih podatkih jn osnovah. Onemogočiti je treba poskuse, da bi ustavna dopolnila pri praktičnem tzvajanju kar se da poenostavil: in sedanje obrate ali delovne enote pre prosto razglasili za TOZD.
Potrebni ?*o cisti računi
Kaj pa nerentabilne TOZD, ali jih bodo delavci lahko kar odpravili?
Ponekod se dojijo, da Do organiziranje TOZD pokazalo na različno raven dohodka in s tem na vse posledice za njegovo del: tev.
Da bi se temu izognili, hočejo kot doslej tolerirati prelivanje dohodka in blažit: raz like na način, ki bi ga določala uprava pod jetja, ne da bi seznanili delavce z razlikam: v produktivnosti in v položaju posameznih organizacijskih enot. Takšna logika je seve da nevzdržna. Ce je za ekonomsko in tetino loško celovitost kakega podjetja morda potrebna tudi TOZD, ki dela celo z izgubo, bodo delavci to razumeli, saj bi sicer tudi v drugih TOZD brez te celovitosti ne mogli uspešno poslovati. Ce pa je slabši rezultat ali izguba v kaki TOZD posledica slabšega dela, torej krivda delavcev samih, ni razlogov, da bi to tolerirali in pustili, da delavci trošijo tisto, česar objektivno niso zaslužili, saj s tem dobijo dohodek drugih delavcev.
V vsakem primeru so potrebni čisti raču ni. Delavci se morajo vprašati, zakaj tisto, kar delajo, ne prinaša ustreznih rezultatov. Morda bodo poiskali rešitev sami ali pa bodo zahtevali ustrezne sanacijske progra me.
Tudi dileme o tem, ali je vsaka TOZD tudi pravna oseba in ali mora imeti svoj žiro račun, so v bistvu odveč. Njene z ustavo neodtujljive pravice so, da je nosil ka pravic in obveznosti do dohodka, da upravlja zadeve in sredstva družbene reprodukcije, da je subjekt združevanja v delovno organizacijo in v druge organizacije združenega dela, na primer v banke, inte resne skupnosti in podobno, da je nosilka obveznosti do družbene skupnosti in da nosi riziko celotnega poslovanja. Vse to je moči zagotoviti tudi brez samostojnega žiro računa, ob ustrezni organizaciji delovne or ganizacije. ki bo izvirala iz samoupravnega sporazuma. Kar pa zadeva pravno osebo kažejo ustavna dopolnila na to, da je staro klasično pojmovanje pravne osebe preseže no. Po tem starem pojmovanju se pravna
oseba istoveti s tisto organizacijo, Ki avto nomno uresničuje pravni promet s tretjimi osebami. To pa v primeru TOZD po ustav mh dopolnilih m nujno odvisno je od samoupravnega sporazuma in od tega, kaj bo na njegovi podlagi vpisano v sodni register o pravicah in odgovornostih „vsake posamezne TOZD. Vsaka TOZD bo .t torej pravna oseba za izvajanje tistih svojih pravic in dolžnosti, ki bodo v samouprav nem sporazumu zapisane kot niene
TOZD ni avtarkija
Marsikje menda še ni povsem jasno, kuj pomeni samoupravljanje tudi zunaj okvi rov lastne delovne organizacije Ponekod pojmujejo, da je TOZD samozadostna. da se vse začne in konča v njej?
Seveda so nepravilne težnje, ki (etišizi rajo TOZD kot nekakšno popolno avtarkijo, k; ne priznava nobene integracije ;n kon centracije. Obstoj in razvoj TOZD mora krepiti m spodbujati vse obliKe integracije, k: temeljijo na razvitih progresivnh ekonomskih odnosih, ne pa na izkoriščanju, toleriranju slabega dela, malomarnosti ali nečistih računih. Pri tem pa ne gre samo za združevanje sredstev, za skupn: razvoj lastne delovne organizacije, temveč tudi za vse višje oblike združevanja v bankah, v trgovinskih in zunanjetrgovinskih organiza cijan, v velikih združenih industrijskih pod jetjih itn. Problem je v tem. da samo upravljanje in ustrezno razpolaganje v zdru ženimi sredstvi prestopi okvire TOZD in okvire delovne organizacije m zagotovi od ločilni vpliv delavcev v združenem delu in odločanju o vprašanjih družbene reproduk cije tudi v vseh teh višjih oblikah Tako objektivne potrebe po integraciji ne bo uresničevala država, marveč delavci sami. Uresničiti to, pomeni odpraviti nepotrebne hierarhične strukture, razbiti birokratske centre in monopole in likvidirati razne obli ke odtujene moči/ To je velika naloga uve ljavljanja ustavnih dopolnil.
Marsikje res še ni povsem jasno. Kaj pomeni samoupravljanje tudi zunaj lastne delovne organizacije. Ce bi se izrazil v računovodskem jeziku, bi moral reči, da bo v zvezi s tem v našem sistemu vedno večji pomen finančnih naložb, zlasti skup nih vlaganj. S pomočjo skupnih vlaganj bo omogočeno delavcem v TOZD. da soodlo čaio o uporabi svojega dohodka povsod tam, kamor ga vlagajo. To še posebej velja za tako imenovane dejavnosti posebnega družbenega pomena.
Samoupravljanje tudi navzven
Ali lahko navedete kakšne konkretne primere?
Najlepši primer, mislim, je elektrogospo darstvo. Resničen vpliv preostalega gospo darstva na to dejavnost — vpliv na trošenje družbenih sredstev v elektrogospodarstvu, na oblikovanje cen, na izgradnjo novih ka pacitet — lahko zagotovimo le z obliko skupnih naložb, ki naj nadomesti sedanj: način kreditnih odnosov. Le po tej poti lahko delegate preostalega gospodarstva, ki mu je energija življenjska potreba, pripe ljemo v organe elektrogospodarstva. Zato bodo lahko delovni ljudje in organizacije združenega dela v prihodnje ustanavljal: samoupravne interesne skupnosti kot upo rabniki storitev in proizvodov ali kot vlagatelji sredstev tudi v tako imenovanih de javnostih posebnega družbenega pomena kjer trg ni in ne more biti edino merilo ugotavljanja in zadovoljevanja skupnih po treb. (Na primer, komunalno gospodarstvo gozdarstvo, cestno gospodarstvo, energeti ka.)
Nekaj podobnega, čeprav tu ne gre za skupne naložbe, velja tudi za odnose v sa
moupravnih interesnih skupnostih na področju izobraževanja, otroškega varstva, znanosti, kulture, telesne Kulture, zdravstva m socialnega zavarovanja. Neposredni vpliv, ki si ga bodo delovna ljudje v TOZD v krajevni samoupravi in v občinah zagotovili , na ta področja porabe, izviri iz prispevkov, ki jih plačujejo za te dejavnosti, in iz storitev, ta jih Koristijo. V delovnih organizacijah pojmujejo dajatve v te namene še vedno kot davčno obremenitev podobno drugim davčnim oblikam, čeprav imajo razlike medprispevki in davka svojo globoko družbenoekonomsko vsebino Delovna ljudje v TOZD bodo prek svojin delegacij v teh samoupravnih interesnih skupnostih neposredno in sami odločali o višini in obsegu sredstev za posamezne dejavnosti in namene. Od njih samih mora biti torej odvisna višina družbenega standarda v teh dejavnostih, ne pa samo od tistih, ki so tod zaposleni. To moramo doseči, kajti ie tako lahko presežemo še vedno prevladujoče proračunske odnose v družbenih dejavnostih m njihovo potrošniško usmerjenost, ki vidi le sebe.
Ljudje v računovodstvu so po svojem položaju najbolj poklicani, da slehernemu delovnemu človeku ustrezno razlože ne samo to. kolikšne so posamezne finančne postavke, posamezne družbene obveznosti, temveč tudi njihov družbenoekonomski pomen. Zelo tehnokratsko namreč zvem trditev, da s tem ko vse bolj nadomeščamo davčne metode z metodami prispevkov in z metodami združevanja sredstev za razne družbene potrebe, le na papirju znižujemo obveznosti gospodarstva, dejanske obvezna sti pa ostajajo na isti ravni ali celo naraščajo. Tudi če je to kvantitativno res pomeni v svoji kvaliteti nekaj povsem drugega, pomeni konec odtujevanja sredstev in s tem možnost za resničen vpliv na to. kako bodo ta sredstva uporabljena.
Skrbnik zakonitosti
In kakšne so pn vsem tem naloge ljudi,
ki delajo v računovodstvu, če naj bi
bili. kot želimo, nekakšni varuhi poslovne morale in zakonitosti?
Velika in odgovorna politična in strokovna naloga slehernega računovodskega delavca je njegov odnos do samouprave, do tega, koliko prispeva k njenemu resničnemu uveljavljanju, koliko omogoča delavcem, da spremljajo gospodarjenje in da zavestno in odgovorno odločajo. Računovodstvo se torej ne sme sprijaznit: s pasivno vlogo spremljevalca dogajanj, tčmveč mora prevzeti aktivno vlogo opozarjanja, predlaganja, usmerjanja. Kreativnost računovodij je nepogrešljiva komponenta dobrih poslovnih odločitev, racionalnega ravnanja in varčeva nja. Ce računovodja ne bo brezbrižen do tega, kdo je pravi gospodar v podjetju, ali le peščica vodilnih in strokovnih, ali pa •vsi delovni ljudje kot celota, potem bo izpolnil svojo družbeno vlogo socialističnega samoupravnega računovodskega delavca.
Družbeno nevarnejše kot sama kršitev predpisov je zavestno toleriranje te kršitve zaradi oportunizma in drugih • vzrokov ki bi jim podlegli računovodje. Ce bi tako delali, bi se zavestno reducirali v ubogljivo orodje tehnokracije. Premagati je treba miselnost, ki se je zakoreninila marsikje v poslovnih krogih, da skupinska korist delovne organizacije posvečuje tudi sredstvo za uresničitev te koristi, čeprav je nezakonito. Kjer je odpovedala poslovna morala, zakonitost in etika zaradi izgovora, da gre za tako imenovane koristi podjetja! ni bilo več daleč do zlorab, ki so vodile v osebno okoriščanje To nam je praksa že nešteto krat potrdila
Inštitut notranje kontrole moramo torej reafirmirati pa ne zato, da bi ljudi preganjali temveč da bi jim pomagali in preprečevali slabosti.
MARKO JAKŠE
. \
Na temeljih znanosti
Sociološke variante na dubrovniško sonce
Zapisovanja s prve mednarodne konference sociologov o participaciji in samoupravljanju
Podzavestno sem vrgel v beležnico staro turistično reklo: »Videti Neapelj In potem umreti«. Mislil sem seveda na aktualizacijo: »Videti Dubrovnik In razpravljati o samoupravljanju«. Seveda pa sem hotel s tem povedati to. da sl Je bilo verjetno vseh dvesto sociologov Iz raznih dežel sveta edinih v svojem navdušenju nad decembrsko lepoto Dubrovnika, da pa so bili precej heterogeni in včasih tudi ne najbolj posrečeni v svoji sicer zelo pomembni in dragoceni nalogi, da znanstveno analizirajo različne oblike participacije v svetu In delavskega samoupravljanja v Jugoslaviji še posebej. Predmet anatomije je nekaj, kar je mrtvo; predmet sociologije pa je živa, rastoča in spreminjajoča se stvarnost, pri čemer tisti, ki Jo analizirajo, včasih hodijo tudi za stvarnostjo.	•
Gotovo: C Im Je jugoslovanski primer samoupravljanja kot bolj ali manj edini primer za to novo družbeno sprostitev postal vesoljsko kope miško dejstvo, je postalo tudi razumljivo in skoraj nujno, da o tem mnogi povedo svoje pripombe, kritike ali celo dvome. Odprta razprava o tem je bila ne samo prispevek k znanosti, ampak tudi prispevek k našemu lastnemu občutku svobode in rasti Po drugi strani pa je bilo spet — že povsem iz znanstvenih razlogov — nevzdržno. £e domači jugoslovanski sociologi, ne glede na zasluženo priznanje, ki so jun ga zaradi njihove vzorne kritičnosti dali v sklepni izjavi predstavniki tujih sociologov. svojih znanstvenih dognanj niso vselej dovolj soočili s stvarnimi dejstvi okrog sebe.
France Bučar, ki je bil skupno ■ Veh-k m Rusom, Janezom Jarovtkom ln Je*; pom Obradovlčem eden ismed »tirih Jugoslovanskih sociologov, ki so dali s svojimi referati v drugi, najbolj aktualni delovni sekciji konference podlago sa polemično in včasih tudi protislovno razpravo. Je tel v svojih postavkah celo »e dlje. Postavil je tezo, čet da Je »delavski razred v Jugoslaviji stisnjen med dvema tekmujočima se silama, med tehnostrukturo v podjetju in bi-rostrukturo zunaj podjetja, zaradi česar je na ta način praktično Izločen s prizorišča«.
Jasno, ds je tako stališče, ki je bilo tudi sicer v razkoraku z nekaterimi drugimi referati jugoslovanskih sociologov, naletelo tudi na oster odgovor direktorja centra za družbena raziskovanja pri predsedstvu ZKJ Dušana BUandžlča.
še posebej, ker v pogojih trenutne gospodarske konjunkture v ZRN pelje dejansko samo v kompromis, vendar pa si nemški sindikati sami ne morejo pomagati iz slepega kroga. Reagiranje delavcev na vprašanje participacije in soodločanja, kot je med drugim spet nekje drugje poudarjal zagreb ški prof Rudi Supek, se dejansko spreminja m razvija v raznih stopnjah tehnolo škega razvoja: drugačno je v času obrtniške, industrijske in avtomatizirane proizvodnje. specifično spet je v deželah v raz voju, ki ta obdobja preskakujejo.
Veliko študijskega gradiva
Oni. ne mi
Mednarodna empirična anketa, v kateri ■o sodelovali tudi naši sociologi, je na primer s enotnim vprašalnikom skušala Izveden odgovore o zavedanju politične moči, o odtujitvi in odgovornosti delavcev v Jugoslaviji. Avstriji, Italiji. ZDA in Izraelu. Strogo po odgovorih ankete je izpadlo, da imajo jugoslovanski delavci skoraj najmanj politične moči in da so skoro najbolj odtujeni. da pa poleg Izraelcev v kolekti vizi ranih kibucih čutijo največ odgovornosti, kar je v primerjavi že samo po sebi protislovno. Rahlo neresno je bilo torej, ko je italijanski sociolog Mino Vianello skušal izenačevati delavce v Jugoslaviji in ZDA, na kar so mu. poleg Jugoslovanov, selo kategorično odgovorili tudi nekateri drugi ude ležend. npr. trezni Nizozemci. Ce nič drugega. je jasno, da so že taki vprašalniki prilagojeni naicm določenim kriterijem m da sl vsaj dve tretjini delavcev v Jugoslaviji pod pojmom političnega vplivanja ne predstavlja isto kot delavci v ZDA. Se posebej pa bi morali prav tako empirično ugotoviti tudi druge pokazatelje, npr. zahtevnost jugoslovanskih delavcev, da v okviru drugačnih družbenih pogojev glede vplivanja v svojih zahtevah posegajo više. kot drugi, zaradi česar so v merjenju tega tudi bolj kritični.
Jasno: vsaka empirična anketa, čeravno ni zanesljiva, pa vendar pove tudi vsaj neko resnico, čeravno omejeno. In ob takih pokazateljih je zato treba iskati vselej tudi razloge ter to upoštevati v praksi. Sorazmerna odtujitev jugoslovanskega delavca je iz raznih zgodovinskih ln drugih razlogov najbil v nečem tudi obratno pogojena. Ni bres značilnosti, da so krajevni obdelovalci neke druge ankete v jeseniški železarni odkrili. da se delavci čutijo vezane predvsem na svoj mali obrat, na neposredno delovno mesto, medtem Im celotno podjetje fle osna-čuje.o s tretjo osebo: oni. ne ml.
Učinkovita
participacija
Neka druge mednarodne ankete, ki jih Je opravljal kanadski sociolog	» a
univerze v Torontu, o osebnih vrednotenjih delavcav v Sloveniji (Tržiču), v Bosni. Češkoslovaški. Kanadi ln ZDA. so med drugim potrdile nekatera že kar stara spoznanja, da ano Hhrvenol sicer najbolj marljivi in natančni. vendar sorazmerno konservativni, zaprti vase in bolj Individualno kot kolek tlvlstieno usmerjeni, gamo nekaj primerov: glede optimizma so zabeležili ameriški delavci 7» odstotkov, kanadski 66. češkoslovaški 43, tinasnakl 40. slovenski pa samo 20; glede strpnosti ameriški 79. kanadski 66, češkoslovaški 55. bosenski 31. slovenski po 28. Glede družabnosti ameriški 61, kanadski 50. bosenski 34. češkoslovaški 34 ln slovenski 5, glede množične usmerjenosti češkoslovaški 57. ameriški Sl, kanadski 43, bosenski 30 in ml n v sna Ir I 16. NI issanlmlin torej, če so sociologi na dubrovniški konferenc-., med katerimi so bili sicer v večini sociologi Iz zahodnih kapitalističnih dežel, v razpravah nekajkrat prišit do očitka. M tffe JO Jugoslovansko samoupravljanje, prt vsej svoji revolucionarnosti, v marsičem premalo razvilo prav področje solidarnosti.
»Participacija v jugoslovanskih podjetjih je učinkovita, ker uresničujejo gospodarske cilje In povečuje delovno motivacijo in odgovornost.« je v svoji analizi ugotovil med drugim Veljko Rus. nkratl pa Je dodal, da »je ta participacija samo delno učinkovita pri doseganju družbenih in političnih ciljev, ker samo delno vpliva na ponovno po razde litev moči. Id bi utegnila voditi do večjega ravnovesja moči«, oziroma da je »Jugoslo vansko samoupravljanje zdaj v celoti neučinkovito pri doseganju etičnih ali h uma mstlčnih ciljev, ker participacija na spio* no ne zmanjšuje odtujitve v participaciji«, se pravi, da je »svoje začetne cilje obrnilo na glavo«.
Konfrontacija različnih stališč
Bilandžič je opoeoril na »prometejsko« vlogo jugoslovanske revolucije glede samoupravljanja že za okroglo mizo in naglasil prav vodilno'vlogo delavskega razreda. Leta je v Jugoslaviji, po njegovih besedah, najprej zrušil kapitalistični sistem, ko pa je prešla doba, v kateri Je bila za oblast delavskega razreda potrebna centralizacija. Je v zatem »sledeči dilemi: ali zrušiti centralistični sistem ali pa ga nenehno ln sistematično spreminjati, izbral to drugo rešitev. Tako smo šli po poti nenehnih sprememb, ki trajajo še leta in ki z vsakim dnem razbijajo ln zmanjšujejo moč birokratskih struktur«.
Čeprav je bilo očitno, da so nekateri tuji sociologi pokazali svojsko zanimanje za Bučarjeve teze. tudi ni bres značilnosti, da so drugi. npr. ameriški sociolog Nicholas Hopkins, že lz metodoloških razlogov bolj dali prav Bilandžiču Kljub temu Je za hip prevladal vtis o nekakšni dvotimosti aoci-
In kot je neki nizozemski , po svoji koncepciji buržoazni sociolog, ki je preučeval boj za samoupravljanje v Braziliji, priznal, da se je med samim delom rešilno zatekel k metodi dialektičnega marksizma, tako mi je znani italijanski sociolog Lellio Basso, senator KPI, ki Je tudi direktor instituta za študij dežel v razvoju, odkrito naglasil: »Pri tem v teh deželah igra danes nacionalizem veliko večjo vlogo, kot Je to marksizem predvideval nekoč.«
Konferenca v Dubrovniku je bila po mnenju številnih udeležencev najboljša dosedanja, delno že tudi zaradi tega, ker je bila to prva takega obsega in takega pomena. Problem participacije in konkretno primer jugoslovanskega smoupravlja-nja sta se prek te konference vselila v vrsto nadaljnjih znanstveno-raziskovalnih ustanov po svetu, tudi v deželah, odkoder gostje v Dubrovnik niso prišli. Obsežno grad:vo, saj so podali okrog sto referatov, so že začeli tiskati tudi v knjižni obliki, v francoščini ln angleščini. Prva dva zvezka, žal s kar precejšnjim številom tiskovnih napak, sta že izšla, v samem Dubrovniku so bila zbrana številna zveneča imena svetovne sociologije. Res pa je tudi, da so prišli ne-
PORAZDELITEV VPLIVA
KOUClNA
VPLIVA
MANJŠA
PODJETJA
ZElO
VEUK
VPLIV
VELIKA
PODJETJA
VELIK
—	Kibuci mm» JllfOtUlvij« >•«» ZDA >«■ Avstrija
—	Italija '
KOLESIJ
MAVCI
PROIZVODNJE
DIAGRAM MOČI: Izvirni diagram o porazdelitvi moči v malih in velikih podjetjih ▼ Jugoslaviji, ZDA, Italiji in Avstriji, kot ga je izdelala mednarodna anketna skupina sociologov. Po mnenju dr. Bogdana Kavčiča, ki je v anketi sodeloval po jugoslovanski strani, diagram ne dovoljuje zaključkov, da je moč jugoslovanskih delavcev med najmanjšimi, ampak kvečjemu obratno, vsekakor pa to, da je z ostalimi vplivi v podjetju najbolj uravnovešena
o logi j« v Jugoslaviji, ki aa dali na »znanstveno« in »uradno«, kar ni bilo najbolj spodbudno, zlasti ker ao sa tudi strukture tako imenovan« znanstvene sociologije očitno slabile s nekaterimi povsem političnimi utemeljevanji, oziroma ker obratno politični odgovor mestoma m Ubiral najustreznejših znanstvenih utemeljitev Tods v preple tanju mnogih nadaljnjih razprav na konferenci ao se tudi dimenzija teh razkorakov omejile agolj na to. kar so v bistvu bila: konfrontacija različnih stališč zaradi ugo izvijanja čimbolj objektivne resnice v želji po nadaljnjem razvijanju samoupravnosti.
Gotovo: sociologi na dubrovniškem sre čanju niso varčevali s kritičnimi analizam: tudi kar zadeva nekatere druge veliko manj razvite oblike samoupravljanja v svetu, npr. ustanove paritetnega delavskega soodloča hja v zahodno nemi k: h podjetjih. Ta usta nova, ki so jo znova uvedli po vojni, datira dejansko že is vrelmarske republike in da našnjlm zahtevam še daleč ne ustreza več.
kateri povsem nepoučeni, s najbolj osnovnimi informacijskimi vprašanji, npr. kot ameriški sociolog Neuberger: »Kako v Jugoslaviji ustanovite podjetje?« Mnogi tujci so pogrešali tudi osnovnih informacij o jugoslovanski družbeno politični ureditvi kot okviru samoupravljanja.
Narodnostno in znanstveno so bile zastopane številne strani neba, lija do nekaterih dežel tretjega sveta, zlasti lz Latinske Arne rike; zato pa — razen nekaterih zastopnikov lz Poljske — praktično sociologov iz vzhodnoevropskih dežel ni bilo, čeravno bi lahko tudi tu vsaj predstavili svoja stališča. Tudi lz samega zahoda Je bila po drugi strani upoštevana predvsem levičarsko in telektualna smer, medtem ko ni bilo neka torih mogoče sicer bolj desničarskih in držarvnih predstavnikov npr. zastopnikov francoske golistične teorije o participaciji, ki bi lahko razgrnili nadaljnje stvarne mo dele, pe če tudi hi tu težko govorili o dejanskem delavskem samoupravljanju. Kakor
ifigpi
ji*:?*7-
• ^>1»	**-r
■
SlipiMit
..-'i

SifiliS

JANKO JELNIKAR: POMISLEK O BOMBAH
koli že: to, da so se sociologi iz tolikšnega števila raznih dežel odzvali povabilu jugoslovanskih sociologov na mednarodno konferenco v Dubrovniku o vprašanju samoupravljanja, odseva že samo po sebi to, da Je samoupravljanje postalo v današnji družbi ne glede celo na njena različna idejna izhodišča zanimivost prve vrste; še več: nuja. Saj so to vprašanje izpovedali tudi obratno s polemiko: ali je med socializmom in samoupravljanjem nujna povezava ali ne, se pravi, ali je možno samoupravljanje celo brez socializma.
„Če sta dve besedi možni, povej to z eno“
V nekaterih bežnih osebnih pogovorih s tujimi udeleženci sem sl to mozaično vzduš je dubrovniškega srečanja še izpopolnil. »Predvsem je bilo zame novo že to, da sem na neki delavski konferenci lahko stanoval v tako lepem hotelu, v sobi s kopalnico in vsem udobjem«, se je pol zahvalil pol zbodel zastopnik britanskih delavskih sindikatov Harry Newton, ki je bil skupno s svojim nerazdružram kolegom W. Kendallom izr Oxforda videti kot ljudska izdaja Sherlocka Holmesa in dr. Wattsona. Opozorila sta me, da se v Veliki Britaniji v zadnjih letih vse bolj veča moč sindikatov in da jih mora tudi vlada upoštevati, čeravno poizkuša izigravati delavsko bazo s tem, da daje koncesije sindikalnemu vrhu. »O kakšnem sa moupravljanju pri nas seveda še ni govora« Pikra sta bila pa tudi na račun sociološke konference:	»Angleški pregovor pravi
— »če sta dve besedi možni, povej to z eno.« Sociologi pa mesto dveh uporabijo tri.«
Lellio Basso, vodilni levičarski sociolog Italije in direktor inštituta za proučevanja sodobne družbe v Rimu, me je s koničasto bradico celo nekoliko spomnil na Lenina in tudi sam je lani na proslavi Leninove sto letnice v Zagrebu objavil pomemben refe rat. Kljub temu pa je menil: »Ne, stari leninski prijemi za današnjo družbo niso. V Italiji konkretno ni mogoče ustvariti soci alizma po sovjetskem vzoru, se pravi prevzeti oblast in nato vzpostaviti socializem Mislim, da bi morali na Zahodu kot v Jugo slavlji razvijati predvsem samoupravljanje z demokratičnim temeljem množic, razvijati C im več odgovornosti delavcev samih, in to v prvi osebi, ne pa z delegiranjem teh odgovornosti birokratskemu aparatu.« Poudaril je svojo povezanost z Gramscijevimi idejami iz leta 1918, hkrati pa je imel tudi nekaj kritičnih pripomb na jugoslovansko samoupravljanje v praksi, češ da včasih nastopijo zmešnjave. »Ce vsaka tovarna hoče biti čimbolj samostojna, je to lahko kljub potrebi po samostojnosti tudi narobe.« Kot dve nevarnosti je zato po eni strani omenil primere, če »v samoupravljanju preveč odloča partija, oziroma če delavci preveč odločajo v svojem lastnem interesu in pozabljajo splošnost«.
Francoz Albert Melster, avtor znane knji ge o samoupravljanju v Jugoslaviji, ki je bil v začetku zmerni navdušenec, je postal zdaj nekak zmerni razočaranec oziroma vsaj dvomljivec. »Samoupravljanje je danes treba demitizlrati in se otresti tudi iluzij« Po njegovem Je država v jugoslovanskih podjetjih še vedno zelo prisotna, po drugi strani pa so vidne napetosti med tehnokrati in delavci. »Želel bi, da bi se samoupravljanje v Jugoslaviji dalje rc-vJJalo, vendar tega nisem gotov, ker nisem gotov, če se bodo privilegirani pripravljeni odreči privilegijem.« Po drugi strani pa je izrazil zadovoljstvo nad zelo svobodno razpravo sociologov na tem srečanju. O poizkusih participacije v Franciji je obratno menil.
da tu sploh ni mogoče govoriti o samoupravljanju, ampak samo o deležu na dobičku. »Lastnik manj plača delavcu v mezdi, s tem da mu razliko da v delnicah.«
Mnenja Francoza,
Čilenca, Mehikanca
*
Yvon Bourdet, drugi ugledni Francoz v posvetovanju, urednik revije Autogestion v Parizu, je nasprotno odločneje izrazil svoje zaupanje v jugoslovansko samoupravljanje: »Celo takrat, ko država ali banke vplivajo na odločitve samoupravljalcev, se družba ne more več vrniti nazaj v svojem razvoju; kajti ne glede na to, če se delavci pritožu jejo, da jim od zunaj delajo ovire, delavci to govorijo že kot samoupravljalci in se ta ko tudi obnašajo.«
Meister je menil, da je samoupravljanje posebej spodbuda za dežele v razvoju, pa čeprav imajo manj razvito tehnologijo. Jose Alvarez s sociološkega inštituta katoliške univerze v Santiagu de Chile je to potrdil. »V Čilu samoupravljanje ni teoretično akademsko vprašanje, ampak politični in vzgojni problem. Delavci sami to vprašanje načenjajo. Vse politične stranke, celo desničarji, se v svojih volilnih kampanjah sklicujejo na participacijo in samoupravljanje Prejšnji predsednik republike Eduardo Frei je po vrnitvi iz Jugoslavije objavil več člankov o samoupravljanju s predlogi, da se nekaj podobnega uvede tudi v Čilu.« Ni bilo brez svojske protislovne značilnosti to, da se Je krščansko-demokratska stranka v Čilu celo polastila zamisli o samoupravljanju v tolikšni meri, da se skuša s tem boriti zoper zdaj vladajočo Allendovo socialistično-ko-munistično koalicijo, ki uvaja samoupravljanje v nacionaliziranih podjetjih s pogod baml med državo ln sindikati. »Proti uradnim načrtom centraliziranega samoupravljanja, ki ga predlaga vlada, predlagamo mi decentralizirane oblike samoupravljanja in pri zaijnjih volitvah sindikatov se je ta naša akcija že obrestovala v korist krščansko-demokratskih kandidatov, ki se prej nikoli niso uveljavljali v sindikatih.«
Mladi Mehikanec Francisco Castro de la Cruz je sicer že raziskovalec na fakulteti za trgovino in upravljanje v Merico, vendar je bil kljub svojim 26-letom videti skoraj kot študent; še več, skoraj kot lepa mladeniška glavica z Murlllovih podob. Ker je študiral psihologijo v Jugoslaviji, je obvladal celo nekoliko srbohrvaščine, predvsem pa je bil navdušen nad jugoslovanskim primerom samoupravljanja. »Tudi mnogi drugi v Mehiki, zlasti mladi, se na tem primeru zgledujejo in nekateri poizkušajo uvesti samoupravljanje že celo na fakultetah in znanstvenih ustanovah. Neki drugi politični delavec, ki je bil na obisku v Jugoslaviji, je po vrnitvi skušal uvesti samoupravljanje v svoji pokrajini Oaxaca, vendar so te možnosti manjše, ker gre večinoma mi kmete. »Seveda pa ni mogoče takoj povedati, kakšen vzorec samoupravljanja bi bil primeren za Mehiko. Ne gre toliko za vprašanje psihologije, ampak so tu predvsem gospodarski razlogi: struktura ekonomike oblikuje človeka. Zato je od te strukture odvisna tudi oblika samoupravljanja, kot pozneje ta oblikuje ekonomiko in človeka,« je že povsem zrelo razmišljal mladi Mehikanec.
Alžirijska praksa
*
Alžirski sociolog Murad Benachenhou, direktor višjega raziskovalnega centra na nacionalnem agronomskem inštitutu v El
Harachu, mi je nasprotno že navrgel praktične težave, ki nastajajo pri uvajanju samoupravljanja v deželah v razvoju, obenem pa je zanikal namigovanja o koraku nazaj v Alžiriji. »Leta 1962, ko je bila večina gospodarstva v Alžiriji, zlasti v kmetijstvu, zaradi odhoda Francozov paralizirana, so naši ljudje spontano prevzeli vodstvo obratovanja v svoje roke. Zakon od marca 1963 je temu spontanemu samoupravljanju dal zakonske osnove: skupščina vseh delavcev, ki volijo nekak nadzorni odbor in poseben izvršni odbor. Po drugi strani pa je pozneje država takim podjetjem dala na voljo sposobnega tehnika, ki je postal direktor. Tudi plače so nekaj časa urejali administrativno od zgoraj, ne znotraj podjetij, ker je bila naša finančna moč v začetku zelo slaba. Tretja stopnja zatem je bila ponovna okrepitev zakonitih statutov samoupravljanja, ker so delavci prevečkrat prepuščali svojo oblast direktorjem. V kmetijstvu je to zdaj že utrjeno. Nasprotno pa smo v industriji, kjer je potrebno integrirati nekatera nerentabilna podjetja, to dejavnost povezali z imenovanjem državnih direktorjev in sveta, katerega člane imenuje država. Vendar je to samo prehodna oblika, kajti zakon iz leta 1971 že uveljavlja nov sistem participiranja delavcev v tem samoupravljanju.«
»V Kanadi vlada za jugoslovansko samoupravljanje tolikšno zanimanje, da je samo z univerze McGill v Montrealu prišlo več udeležencev,« je menil William Westley, direktor za raziskovanje industrijskih odnosov na tamkajšnjem univerzitetnem centru. Westley, ki je tudi avtor posebne mednarodne študije o policiji, je menil, da policija danes na svetu opravlja samo majčken del svojih dejavnosti na temeljih, za katere je potrebna vojaška disciplina.« Velik del dejavnosti, od informativne do komunalne, je take narave, da bi morali biti policisti čimmanj izolirani od drugih državljanov. Zato bi me zanimalo vprašanje samoupravljanja tudi v policiji,« je razmišljal Westley, ki je svoj idealizem izrazil tudi s teorijo, češ da je »delo pravzaprav darilo, ki si ga vzajemno, dajemo«.
Pohvala iz Kanade
Robert Agger, profesor politične znanosti z univerze v Hamiltonu v Kanadi, ki se posebej posveča primerjalnim družbenim študijam v Kanadi, ZDA, Jugoslaviji in Češkoslovaški, pa mi je brez ovinkov dejal: »Vi v Jugoslaviji imate dejansko edini vzorec za samoupravljanje na svetu, pa naj si bodo diskusije o tem še take ali drugačne. V Kanadi imamo seveda še poseben interes za samoupravljanje, ker s tem lahko najdemo samega sebe tudi v odnosu do ZDA. Seveda pa že naprej vem, da nam manjka vitalnosti jugoslovanskih ljudi. In navsezadnje: ne glede na marsikaj: pri vas ljudje tudi še najbolje živijo.«
Ce je dvesto sociaologov iz vsega sveta v Dubrovnik na prvo mednarodno konferenco o participaciji m samoupravljanju prišlo, je že s samim tem potrdilo, da kljub tem ali drugačnim kritičnim analizam jugoslovansko samoupravljanje kot izjemen primer v svetu priznava. Pod tem vtisom so celo za poslovanje svoje konference izbrali ne predsedstvo, ampak delavski svet. Razpravljanje o nečem, kar je, pa temu lahko samo koristi. Navsezadnje tako, kot je bilo v Dubrovniku nasploh. Gledal sem na ob-spnčeni obali, kako so valovi nenehno lizali skale. A ostajala sta oba: morje, ki je valovilo in se razčiščevalo, in skala, na kateri sem stal.
BOGDAN POGAČNIK
Slike iz genetike
■	— ■ -I— — ■ .,1	.	!■ . ■	■	'	—	.
Možgani delujejo nazaj
Prof. dr. Tvrtko Svob o življenju, staranju in smrti
»Staranje bi bila izguba zmožnosti za vzpostavljanje osnovnih celičnih struktur, ki se sicer nenehno razgrajujejo in spet gradijo ...» ' »Vzrok za staranje bi bilo treba naposled iskati tudi v spremembah strukture DNK in RNK .. .« »Staranje in smrt sta programska procesa, tako kot je genetsko programiran tudi embrionalni proces ...« »Po teoriji prostih radikalov povzročajo staranje aktivni metabolitl...«
Tako smo iz celote iztrgali nekaj misli, m naj Sirto sploSnost v kaki točki nemara celo nerazumljivih ali teže razumljivih misli, in jih tu spremenili v gesla, ki opozarjajo na večno človeško razmišljanje o starosti in smrti pa tudi na iskanje morebitnega izhoda iz vnaprej določenega konca, kar pa Je prav tako človeSko.
Prof. dr. Tvrtko Svob. redni profesor biologije na medicinski fakulteti v Sarajevu (na tretji stopnji medicinske fakultete poučuje humano. človeSko genetiko), je imel
na nedavnem zagrebškem simpoziju jugoslovanskih humanih genetikov in citogeneti-kov zanimivo predavanje o problemih, ki zadevajo genetsko determiniranost staranja in smrti.
Uvodna gesla izhajajo potemtakem iz njegovega teoretsko zelo splošnega predavanja, ki se je osamljeno kar nekam izgubilo v prevladujoči množici praktično naglo koristnih in uporabnih posameznosti, ki so jih prav tako obravnavali v Zagrebu.
Kljub temu pa se nam je zdelo pomembno pobliže seznaniti se z genetskimi pogledi na starost, začenši tako daljši pogovor s sarajevskim profesorjem z vprašanjem: Ali bi hoteli boli nadrobno »pregovoriti o vsem. kar zadeva ugotovitev, da sta staranje in smrt genetsko programirana, in sploh o stvareh, ki se dotikajo tega temeljnega vprašanja?
»Nobenega dvoma ni. da sta proces staranja in proces smrti genetsko determinirana. Razne vrste živalskih in rastlinskih organizmov imajo različno življenjsko dobo. Želim vam povedati, da je ta doba določena z genetskim faktorjem, da je programirana v DNK. ki jo lahko poenostavljeno za pišete tudi za nukleinsko kislino. Vsak organizem. govorim o trajanju življenja, ima drugačno to genetsko šifro, četudi jo je podedoval od staršev. S tem vam hočem po-jasniti, da ima zatorej vsak individuum nekoliko drugače programirano trajanje življenja. Kajpak bi me zdaj lahko kdo vprašal, zakaj pa ima otrok drugačno genetsko šifro, ko pa je vendar gene podedoval po starših. Odgovor je tak. da so kombinacije genov staršev, ki se stikajo ali ki se združijo ▼ potomstvu, drugače od prvotnih kombinacij ali genov pri roditeljih.«
— Seveda pa more najbrie na ta program. ki določa dolimo Življenja, nekako vplivati tudi okolje, bolezni, in morda celo vreme, ali je tako?
»Seveda lahko različni zunanji faktorji modificirajo to trajanje življenja in proces staranja. Trajanje življenja je odvisno od interakcije, od medsebojnega vplivanja genetskih faktorjev in zunanjih činiteljev. Ti zunanji činitelji pa so. na primer, prebolele bolezni pa fizični stresi, higienski način življenja, standard itd. Toda osnova temelji na genetskem kodeksu. Danes prav ta genetski faktor znižujemo ali postavljamo na molekulami nivo, in v teh mulefcutah utegnejo nastati zelo različne vezi. nekatere, ki so ugodne, in nekatere, ki niso ugodne za podaljšanje življenja oziroma za proces staranja.«
Dvajsetletni starci
— Katere vezi so neugodne?
»Tako na primer Je znano, da prihaja do bnobilnosti molekul, negibijivosti v fizikalnem in kemičnem pomenu, če vstopa v substrat. oziroma snov organizma večja količina nezasičenih maščobnih kislin. Tako pa prihaja potem do imobilizacije celic, in čim bolj je zmanjšana delitvena moč celic ozi roma čim bolj je zmanjšano razmnoževanje celic, tem hitreje organizem stari. Zaradi tega tista tkiva, v katerih se celice mnogo in naglo razmnožujejo, počasneje starijo.«
— Imenujte, za primer, kake nezasičene maščobne ktsltne*
»Nezasičene kisline so. na primer, rastlinsko olje. sončnično olje in tako naprej, kot tudi svinjska mast itd. Naj vam ob tem
povem, da aktivnost organizma počasni proces staranja, zato se vsestransko aktivni ljudje starajo počasneje kot pa pasivni ljudje. Po drugi strani pa Je kajpada prav tako res. da tudi ljudje, ki pazijo na dieto, ki se ne nagrmadijo s preveč kalorično hrano. zlasti z mastno hrano, ki se torej s tako hrano ne obremenjujejo, da se ti ljudje počasneje starajo. Zato je treba razločevati biološko starost od koledarske starosti. Z biološkega stališča ljudje enake koledarske starosti niso enako stari.«
— Kad bi se s trajanjem Življenja oziroma starostjo Se malo povrnil na gladino celic, molekul in genetskih Si/er in bi vas vpraSal, če se staranje pozna tudi pri prenašanju informacij s celice v celico, v tem smislu?
»Kot je znano, temelji dednost na prenašanju dednih informacij s staršev na potomce. kot tudi z ene celice na drugo, novo nastalo celico. Na tej poti prenašanja lahko nastopijo različne ovire, ovire v smislu in v obliki neustreznega medsebojnega vezanja posameznih molekul dedne tvarine, o čemer bo najbrž še govora. Zaradi tega pa pride tudi do različnih sprememb v smislu trajanja življenja. Možne so celo take spremembe, ki povzročijo nastanek popolnoma novih lastnosti. Kljub temu, da so to redki pojavi, pa lahko skozi generacije pripeljejo do sprememb v določanju trajanja življenja, to so mutacije. Med take pojave lahko štejemo v literaturi opisane primere, ko so mladeniči oziroma ljudje, stari 20 let, kazali tedaj že povsem starčevske simptome. To razlagajo z mutacijami, ki temeljijo na spre membah genetskih informacij. To informacijo orenaša napačen signal, oziroma raje bi tu rekel tako. da je to napaka v metabolizmu (presnavljanju), pogojena z geni. Vidite, zato je treba proučevati bolj starostne spremembe ln manj starostne razlike, če hočemo spoznati, kateri so v bistvu starčevski pojavi.«
Starost je bolezen
— No. ker sva pač tukaj, ali lahko definirate razloček med starostnimi razlikami in starostnimi spremembami , da bo stvar čisto jasna?
»S starostnimi razlikami mislimo na odklone od povprečka pri proučevanju skupi-ne ljudi enake starosti. Starostne spremembe pa dobivamo s tako imenovanimi longitudinalnimi raziskavami. To pomeni, z dru-gimi besedami, da proučujemo iste ljudi od mladostne ali zrelostne dobe pa do starosti. Vsakega od njih spremljamo posamič.«
— Zakaj tako?
»Ker kažejo ljudje različne starostne razlike, s klasičnim proučevanjem pa ne moremo spoznati, v čem Je bistvo starosti. Z longitudinalnim proučevanjem pa lahko ugotovimo. kaj je tisto bistveno v razlikah med mladeniškimi in starčevskimi pojavi. Zato se modema gerontologlja oprijemlje zlasti longitudinalnih raziskav. Longitudinalno spre-mljamo somatske spremembe, fiziološke ln Midi patološke spremembe, vendar pa Je ob tem treba povedati, da starost sama po sebi ni patološki pojav, ni bolezen sama po sebi. Toda s staranjem upada odpornost proti različnim bolezenskim agensom oziroma faktorjem, ki povzročajo bolezen Zaradi tega je človek v globoki starosti mnogo bolj podvržen različnim boleznim kot kak mlad organizem.«
— Kaj je potem najgloblji vzrok te ne-odpornosti oziroma, in to je s tem najbrZe povezano, kaj je potem najgloblje bistvo starosti?
»Najgloblji vzrok Je v tem. da ne obstaja možnost regeneracije celic in tkiva pri sta rih, ker se je zmanjšala mobilnost velikih molekul oziroma se kopiči nered med temi molekulami v genetskem materialu. To. drugače povedano, pomeni, da se povečuje entropija. Genetski kodeks ima svojo določeno šifro. Ta šifra pa se v vedno večjem številu celic kazi, v njej prihaja do
motenj, vse to pa povzroči različne posledice, ki se kažejo pretežno v zmanjšani re-generativni sposobnosti celic. Zaradi tega je zmanjšana tudi odpornost organizma, zaradi zmanjšane regenerativne sposobnosti. Prav zaradi tega so stari organizmi bolj podvrženi zunanjim negativnim činiteljem oziroma boleznim. V načelu pa star organizem umre zaradi enakih bolezni kot mlad organizem, le da lahko mlad organizem njihov napad še premaga, med tem ko se organizem, čim starejši Je, tem teže upira tem napadom.«
Vse življenje v jajčecu
— Rekli ste, da gre v globini stvari v bistvu za povečanje nereda, za entropijo, kjer se kaže ta nered?
»Vemo, kakšen je kodeks DNK. Vemo, katere so baze v DNK. Razpored teh baz
je v kodeksu točno določen in mi zdaj že vemo, da je mogoče pogostokrat zmotiti, skaziti ta vrstni red baz v molekuli DNK z različnimi kemičnimi vezavami in tako povzročiti spremembo v lastnosti dotičnih celic.«
— Potemtakem je entropija spremenjen vrstni red baz?
»Vrstni red baz je spremenjen. To izzove motnje v proteinski makromolekuli celice. Spremembe baz so našli na hemoglobinu in v drugih celicah. Watson in Crick, nobelovca, sta dala model molekule DNK in prikazala mehanizem podvojevanja genetskega materiala.«
— Kaj ste hoteli s tem povedati?
»Jaz sem v celem samo hotel reči, da je v genetskem materialu programirano vse življenje vsakega individua, od začetka do smrti.«
— In tako tudi dolgost življenja?
»Da.«
— Rekli ste, da sta staranje in smrt enako programirana procesa, kot je programiran embrionalni proces. Ali lahko razložite to zvezo?
»V oplojenem jajčecu že obstajajo genetske determinante, ki določajo, ali bo organi-zem te ali druge vrste, ali bo moški ali ženska, ali z modrimi ali s črnimi očmi itd., a na podlagi tega je vključena tudi genetika determinanta za trajanje življenja. Mi vemo, da ima vsaka vrsta specifičen embrionalni razvoj in da le-ta specifično dolgo traja. Embrionalni razvoj človeka oziroma fetusa traja tako 9 mesecev, pri slonu znaša ta doba 22 mesecev, pri manjših sesalcih pa traja to manj časa. To je vse, kot rečeno, genetsko determinirano. Na podlagi tega pa bi bilo celo nepredstavljivo nepredvideti trajanja celotnega življenja raznih organizmov. Vendar niso niti individui iste vrste po svojih genetskih lastnostih v smislu trajanja življenja popolnoma enaki! Nek človek ima črne oči, drugi ima modre oči, prvi je visok, drugi Je majhen. Vsi ti faktorji pa imajo reperkusije tudi na trajanje življenja.«
Ne se obesiti na vzmet
— Razložite to, prosim, bolj natančno?
»Glejte, človek s temnim pigmentom je manj izpostavljen sončnim žarkom, človek brez pigmenta pa bolj, takih primerov bi lahko navedli mnogo. Nedvomno pa imajo vsi ti faktorji genetske reperkusije (obratni vpliv) na tiste zunanje činitelje, ki lahko modificirajo trajanje življenja. Naj to razložim. Na črnca bodo manj delovali sončni žarki v smislu kacerogenega faktorja in tako dalje, drugače, kot bodo delovali na človeka z belim pigmentom, to pa je genetsko pogojeno, ali imam jaz črn ali bel pigment. Zunanji faktorji so torej pomembni pri modifikaciji genetskih činiteljev, tudt genetskih činiteljev v tisti centrali, v možganih, ki pa se zaradi vplivov zunanjih faktorjev tudi lahko bolj ali manj modificira. Zato pač ni vseeno, kako človek živi. Nekdo bi namreč lahko izjavil: zdaj, ko vem. da je življenje genetsko determinirano, pač lahko živim, kakor hočem. To pa ni res, kajti genetski kodeks daje samo potencialno možnost. Ce pa se bo ta možnost uresničila, to pa je odvisno od stvarnih pogojev, v katerih živi ta človek.«
— Sodeč samo po genetskem programu, kako dolgo bi lahko živel človek?
»Domnevajo, da bi lahko človeška vrsta živela približno 120 let. Je pa odvisno od konkretnih zunanjih činiteljev, ali bo mogel vsak posameznik de facto doseči to mejo. Ce bi živeli po genetski determinanti, bi živeli torej 120 let. Toda, četudi bi vsi imeli popolnoma enake in optimalne življenjske pogoje, bi kljub temu vsi ne živeli enako dolgo, ker je vsak človek, vsak individuum drugačne genetske konstitucije tudi glede dolžine življenja. Vsekakor pa bi se skoraj vsakomur, na podlagi današnjih računov, zelo podaljšala življenjska doba. Zal pa zdaj še ne vemo, kateri so vsi tisti zunanji faktorji, ki zlasti modificirajo genetsko de-terminacijo trajanja življenja, niti še ne obstajajo družbeni pogoji, ki bi nam lahko omogočili optimalni način življenja.«
— Ali lahko poveste kakšen dokaz o genetskem programiranju staranja?
»Raziskave na enojajčnih dvojčkih so pokazale, da ti dvojčki enako hitro starijo, in to je eden izmed dokazov o genetskem programiranju staranja.«
Živalim
podaljšali življenje
— Vi ste tu na simpoziju omenili teorijo prostih radikalov, po katerih povzročajo staranje snovi — aktivni metaboliti. Bi hoteli tnalo razložiti še to poglavje?
»Da, po nekaterih teorijah povzročajo staranje aktivni metaboliti, kot so prosti radikali (posebne kemične snovi). Ti radikali so v organizmu kratek čas, vendar pa je skoraj vedno v procesu z njimi vmešan molekulami kisik. Hitrost reakcije s kisikom pospešijo mnogi encimi, ki stimulirajo nastanek novih radikalov. So pa tudi tvarine, ki zavirajo nastanek takih radikalov in se imenujejo antioksidanti. Ce so med eksperimentalnimi raziskavami dajali organizmom v hrano tvarine (snovi), ki vežejo proste radikale, tedaj so ti organizmi živeli dlje. Te poskuse so delali na živalih. Pokazalo se je, da imajo prosti radikali najškodljivejše učinke, če so vezani s kromosomskim materialom, to je z materialom, ki nosi genetske informacije.«
— To pomeni, da bi bilo za človeka, milo rečeno, zelo ugodno, če bi se v hrani in sploh, izognil uživanju prostih radikalov, kajne'f ^
»Gre za to, da bi hrani dodajali antioksidante, a da bi se pri tem izogibali snovem, ki lahko reagirajo z molekularnim kisikom. Te snovi pa so, na primer, že prej omenjene nezasičene maščobe. So tudi različne bolezni, pri katerih so reakcije prostih radikalov najpogostejše, to so, recimo maligna obolenja, pa bolezni, ki spremljajo arteriosklerozo in tako dalje. Iz tega se vidi, da obstaja določena povezanost med rtialigni-mi obolenji (rakom) In staranjem. Verjetno je tu tudi ključ za vprašanje, zakaj najdemo raka najpogosteje v zreli in starostni dobi.«
— Spekulativno vzeto, bi bili potem ljudje, mladi po letih in na zunaj, ki so zboleli za rakom, g resnici in v bistvu stari, in bi tako bil rak znamenje notranje starostne spremembe?
»Jaz ne bi še tega rekel.«
Prvi osemstoletniki?
— Ce bi ljudje uživali samo antioksi-tiantno hrano tn sploh, če bi jemali čiste oksidante v obliki zdravil, ali bi potem lahko živeli, recimo, 800 let kot v stari zavezi?
»Ce bi lahko spremenili šifro v genetskem materialu, bi mogli organizmom napraviti različne lastnosti, kar bi lahko pripeljalo do fantastičnih rezultatov, po drugi strani pa tudi do velike nevarnosti, kar se je nekoč že pokazalo pri atomski energiji, ki lahko dela dobro in tudi škodo. No, s popolno rekonstrukcijo genetskega materiala bi lahko živeli 800 let, kot vi pravite, z današnjim znanjem še ne, toda to ni teoretično nemogoče, principialno.«
— Ali lahko na kratko poveste, kakšni so konkretni na j škodljivejši učinki prostih radikalov, mislim najbolj globinski?
»Najškodljivejši učinki prostih radikalov se kažejo predvsem v kot povedano, oksida-tivnth spremembah v molekulah, zlasti kro-mosomskega materiala, in te spremembe imenujemo navzkrižne vezave. Ako se tako imobilizirajo molekule DNK, ali, ako se, preprosto povedano, dve molekuli DNK zvežeta navzkriž, tedaj to pomeni, da se ne moreta naprej podvojevati oziroma to povzroči smrt celice. Da bi preprečili oksidacijo prostih radikalov in nastanek navzkrižnih vezi, bi seveda morali dajati ljudem različna sredstva^ antioksidante.«
— Vendar pa se mi zdi zanimivo, govorim malo stran od trenutne tčme, da se možgani v bistvu le starajo počasneje kot telo, kako to?
»Da, interesantno je, da se celice možganov v načelu ne razmnožujejo, pač pa so stabilne, vendar pa se možgani kljub temu relativno počasneje starajo kot mnogi drugi organi. Potemtakem stabilnost možganskih celic omogoča spomin, pomnenje. To Je pogoj za individualnost osebe. Vse to pa je zdaj videti kot nasprotek dejstvom, ki smo jih navajali doslej. Zakaj obstaja v tem primeru določeno nasprotje? živčne celice nedvomno nosijo genetske lastnosti, genetske elemente, ki pogojujejo mentalne, duševne lastnosti. Med takimi lastnostmi je, recimo, hitro in pravilno reagiranje ob nevarnih situacijah, pa zmožnost avtodiscipli-ne za umerjene psihične reakcije, za odrekanje opojnim sredstvom, drogam in tako dalje, kar vse pa zopet pogojuje trajanje življenja. Tako so mentalne lastnosti človeka po eni strani posledica genetskih faktorjev, po drugi strani pa modificirajo genetsko determinacijo trajanja življenja, to je tisto, kar bi imenovali povratna zveza, to je kibernetski pojem — feet, back. Organizem pa ni zgrajen po kibernetiki, ampak je kibernetika zgrajena po živih sistemih, to se mi zdi tu važno poudariti.«
PRIMOŽ ŽAGAR
JOGO BALANT: NA SNEGU
ČZP PRIMORSKI TISK
ZALOŽBA LIPA KOPER, Muzejski trg 7
MED KNJIGAMI ZALOŽBE LIPA BOSTE NAŠLI DOBRO IN PRIJETNO BRANJE PO SVOJI ŽELJI IN OKUSU.
Milko Matičetov ROŽICE IZ REZIJE
Najtepie rezijanske ljubezenske pesmi v narečja in knjižni prepes-nltvi. Zbral tn spremno besedo prispeval Milko Matičetov, notranja in sananjo opremo pa Miha Maleft.
(208 strani, broširano 58, celo platno 72 din)
_	-	. ' »	. • i
• *	A' ^	...
S -i	‘	'	_	",
Slgrld Undset
KRISTINA LAVRANSOVA HČI
Tr«o«U» KRISTINA LAVRANSOVA HC1 (Venec, žen*. Trpljenje), ki Jo Je kritika označila za »epopejo norveške duše« In »mogočno fresko norveškega srednjega veka«, Je prejela leta 1928 za svojo pripovedno delo umetniške ln etične kakovosti Nobelovo nagrado Kakor ▼ domala vseh svojih delih, skuša pisateljica tudi v Kristini odknti usodo in nalogo žene, njeno borbo med erotiko in dolžnostjo. Resno in goreče se sklanja žlahtni duh Stgride Undsetove nad globino ženske duše, la katere dvigne kot njeno neprecenljivo prvino — misijo materinstva. V tem je »feminizem« te znamenite pripovednice, ki Je ob navdihih Ibsena in drugih velikih Nordijcev pa tudi Rusov vendar hodila lastna pota, sl prizadevala najti resnico in ji podeliti umetniški izraz.
Andre Soubiran LJUDJE V BELEM
V	tem obsežnem (tri knjige) zdravniškem romana spremljamo francoskega študenta medicine od tipično brucovskih začetkov na univerzi mimo vseb izpitov do zdravniškega poklica
V	njem bomo srečali mlade medicmce. primarije bolnike in bolničarje v humanem prizadevanju, da bi bolnikom lajšali trpljenje, m tudi raznih konfliktih Po Izidu je bil roman najbolj brana knjiga Franclje ln kmalu svetovni bestseller. Tudi pri nas več ponatisov. (1275 strani, celo platno 164 din).
Andre Soubiran DNEVNIK ŽENE V BELEM
'---■---o---a -	- ™	ivupuuaiu;.
Zdravniški roman. Id je sprožil v Franciji sKen odmev.
Avtor pisatelj—zdravnik, Je brez dvoma eden najbolj branih fr ar coskih pisateljev. Slovenskim bralcem se Je uspešno predstavil s tri logijo LJUDJE V BELEM, mogočnim opisom okolja bolnišnic ii zdravnikov.
DNEVNIK ŽENE V BELEM Je roman o mladem dekletu, ki s zaradi sklepa, da se bo z vsem srcem zavzelo za zatirane žensk-pravice, kmalu znajde v mnogih konfliktih, kajti izkušnje so jo pre pričale, da so današnji svet zgradili moški • izključno sebi v prid Zato je njena življenjska pot zdravnice in ženske jasno začrtana borila se bo. da bi sl ženske spet pridobile pravico svobodnega ras polaganja s svojim telesom ih da bodo same odločale, ali bodo po stale matere ali ne (524 strani) — (pred Izidom).
Heinz G. Konsalik KIRURGINJA
Kdor Je bral roman DIAGNOZA RAK (ki smo ga morali ponatisniti), bo rad vzel v roke tudi KIRURGINJO — zdravniški roman, ki je v raznih deželah navdušil milijone bralcev, predvsem žensk V njem nas pisatelj seznanja z življenjem mlade kirurginje ki dela v veliki bolnišnici zavzeto in pošteno, njenemu šefu-primariju pa gre predvsem za denarni uspeh in slavo Iz pripovedi Izstopa etika zdravniškega poklica in človeka sploh, dramatična zgodba o žrtvi m humanosti, ki vodi bralca v vzvišen svet človeških vrednot Zaradi prevelikega zaupanja v sočloveka pride zdravnica po krivici za tuj greh celo v zapor.
(273 strani, celo platno 5«. polusnje 62 din)
Arthur Hailey LETALIŠČE
Po romana, ki J« žel največja priznanja po vsem svetu ln so ga prodali v nekaj mesecih milijone svodov, so posneli tudi film
Na knjižni trg pride le redko roman takih kvalitet Nad Lincolnovim letališčem »svetovnim zračnim križiščem«, ki ga je zajel pošasten snežni vihar, kroži dvajset letal, ki Jim zaradi pomanjkanja goriva in onemogočenega pristanka grozi nesreča Noč na letališču je polna dramatičnosti, na smrt prestrašenih potnikov, med njimi pa je tudi obupani samomorilec — bankroter Guerrero, ki zaradi visoke zavarovalnine z dinamitom v kovčku grozi s smrtjo tudi mnogim drugim. V dramatično zakulisno zgodbo nepozabnih značajev — mož in žena z osebnimi problemi, strastmi in stiskami — pa te avtor postavil glavnega junaka: letališče »Lincoln International«.
(525 strani, celo platno 75, polusnje 84 din)
Heinz G. Konsalik V OMAMI LSD
Roman, Id opisuje uživalce mamil In svari pred strašno pošastjo, je napet od začetka do konca ln pogumen v razkrivanju škandalov, tako da mu je zagotovljen uspeh pri najširšem krogu bralcev.
Avtor tega izredno zanimivega dela nam j« že poznan po romanu DIAGNOZA RAK Njegovo pripovedništvo odlikuje napeta pripoved, dramatičnost in izredna snovna aktualnost. V romanu V OMAMI LSD igrajo glavne vloge štirje bogati ln vseh dobrot siti možje, nekdanji vojni tovariši, ki Iščejo vse mogoče umetne doživljaje ln ki se predarajo tudi mamilu LSD dokler jih sčasoman popolnoma ne uniči.
(430 strani, — (pred izidom)
Mario Puzo BOTER
To Je zgodba mafijskega vodje, roman • vitalnosti in nasilja, • prijateljstva ftn sovraštvu, zvestobi ln izdajstva, ljubezni In grozljivih umorih . . .
BESTSELLER PO VSEM SVETU; kmala velefilm, v vlogi mafijskega šefa MARLON BRANDO!
(505 strani, celo platno 58, polomije 88 din)
Mario Puzo MAMA LUCIJA
Za BOTROM že drogi uspešni roman ameriškega avtorja Italijanskega porekla, ki po svojih odlikah ne zaostaja za najboUšimi deli o usodi Italijanskih izseljencev v Ameriki Pisatelj Je z obema knjigama dosegel svetovni sloves.
Osrednja osebnost Je lik matere, v življenju težko preizkušene Italijanke, ki mora zaradi revščine zapustiti domače ognjišče m se nase-liti v njej tako tujem daJJnem svetu. V dveh zakonih roch pet otrok, za katere skrbi in Jih vzgaja z odrekanjem m požrtvovalnostjo. Njena podoba Je narisana tako prepričevalno, da se pridružuje najslovitejšim likom matere v svetovni literaturi Znani ameriški kritiki dela soglašajo s tem, da razodeva roman MAMA LUCUA vse že znane odlike tega pisatelja; izredno poznavanje okolja, v katerem se zgodba odigrava, kakor tudi izjemen smisel za komiko, ki razbremenjuje tragične prizore, ne da bi liro odvzemal težo ln pomembno tehtnost
Kot pred leti BOTER, Je pomenil Uk* izid MAME LUCIJE literarno presenečenje, o čemer zgovorno pričajo visoke naklade in ponatisi po Vi m svetu.
(304 strani, celo platno 60, polusnje 68 din)
PRIPOROČAMO ŠE:
Timotej Noč SVETA BARBARA (418 strani, platno 68. polusnje 75 din)
Sasa Vuga VSEENOST (698 strani, platno 75, polusnje 81 din)
Marko Kravos TRIKOTNO JADRO (pesmi 84 stran, platno 29 din)
PESNIŠKI USTI (doslej izšlo 10 avtorjev, cena posamezne zbirke Je 12 din)
11766
Iz vojnih dni
Nemški častnik — sovjetski obveščevalec?
Resnična zgodba z Bohorja
i
Bil je vroč julijski dan leta 1944. Ves Bohor se je kot umit kopal v poletnem soncu. Vasica, ki so jo bile marljive roke Bohorjanov trdno zasidrale na strmo reber, je puhtela v poletni pripeki, vendar pa je vanjo zdaj pa zdaj odrešilno dahnil blagi zdolec, spočet v mračnih bohorskih gozdovih.
PASTIR S TRANSODSTORJEM VsaJcctai\J& podob* s Sardinije
S poti po Sardiniji (1)
Otok, ki so ga popasle ovce
„Proletarizacija pastirjev44 je šla po gobe
OD VAŠEGA RIMSKEGA DOPISNIKA
Sardinija, za geografe med vsemi italijanskimi pokrajinami največji posebnež, je v grobem razdeljena na tri dele. Na granitni pas, ki poteka od severovzhoda na jugovzhod in ki je spričo strahovite erozijske moči vetra in vode še najbolj podoben razstavi najboljših kipov Henryja Moora; na vulkanski bazaltni srednji pas od severovzhodne obale do Castelsardo. kjer je nič manj usmiljena erozija ustvarila znamenite bazaltne stolpe, tudi vaze imenovane; ter na na-plavmske ravnine, od katerih je največja Campidano. Nad vsem kraljuje 1834 metrov visoki Gennargentu, še najbolj podoben goram v Apeninih. Ta skopa narava preživlja dandanes milijon in pol prebivalcev, ki so Sardi. Čeprav geografsko ne na skrajnem jugu. sodi otok v kategorijo tistih nerazvitih delov Italije, ki so znani pod socialnoekonomskim pojmom mezzogiorno. to je jug.
Sama Sard], katerih zgodovina sega v predrvnsko dobo — prve izkopanine so iz leta 1300 pred nakim štetjem in pričajo o nuraški kulturi, ki je spremljala prebod iz nomadskega načina življenja k prvim poskusom kmetovanja —, otok nikoli ni imel kaj pnda samouprave. Se v tretjem stoletju pred našim štetjem so otok osvojili Rimljani, nato skoraj tisoč let kasneje vandalska plemena, ki so jih pregnali Bizantinci (ti so mu vladali vse do leta 1015 s kratkim presledkom, ko je bila Sardinija pod peto Ostrogotovi. Okoli leta 1200 se je začela doba uporov zoper sklep papeža Bonifacija Vlil., ki je ocok prepustil araganskemu kralju. Sardi so se zoper dinastijo Aragoncev bojevali vse do leta 1478 (najprej s pomočjo Piše in nato s pomočjo Genuvej. ko je bil njihov odpor zlomljen. Po letu 1700 so se začele nasledstvene vojne med Avstrijo in Španijo. Otok si je naposled pridobila prva. ki ga Je kmalu prepustila savojski dinastij: v zameno za Sicilijo in pod pogojem, da ostanejo nedotaknjene stare fevdalne strukture. Savojska dinastija se je dejansko tako selo malo zanimala za razvoj Sardinije, da je ta ostala ob strani, ko se je v Italiji že tako precej pozno začela industrijska revolucija. In ta zaostanek se otoku še dandanes temeljito pozna: spričo skope prirode, zastarelih družbenih struktur in dolgoletne odsotnosti industrije sodi otok med posebneže ne samo po sodbi geografov, marveč tudi med sociologi in politologi. Za uvod je bržkone kar dovolj podatek, ki pove. da je od dveh m pol milijona hektarov zemlje obdelane komaj milijon, da je 65 odst. otoka na. menjenega paši m da se na otoku pasejo trije milijoni ovac. skoraj polovica vsega tistega, kar so jih našteli v Italiji. Z drugimi besedami: narava je tako skopa, da so Sordi po vsej sili revno ljudstvo, pri čemer velja poved&u. kar zadeva naravo, da se razmere v tem stoletju ekološke krize seveda niso prav nič izboljšale. Od vseh italijanskih dežel plačuje Sardinija že stoletja najvišji davek pašrvji in pa gozdnim požarom, dvema pojavoma, ki sta drug z drugim povečana in ki tako rekoč predstavljata mejo razvoja vegetacije na otoku. Ze stoletja sem je otoško grmičevje, ki ga botaniki poznajo pod imenom mačehi a. vsako pomlad žrtev požarov, ki so včasih snoredični, včasih pa tudi ne: požiganje je namreč že od nekdaj sredstvo, ki otoškim pastirjem pomaga širiti pašnike Pašniki pa so. kar ni treba posebej poudariti, že od nekdaj os. okoli katere se ▼rti vse otoško življenje.
Majhen kos kruha
Ogenj sam še ni kriv za stanje, v kat e rem se je znašlo sardsko »človekovo okolje«.
Na bogatem pepelu namreč že v nekaj me-seclh požene bogata vegetacija, ki pa se ne utegne do kraja razviti — brž ko zelenje požene, jo popasejo ovce in koze, ki pustijo pri miru le aromatično, pa zato neužitno grmičevje. Plod stoletij takšne erozije je gartga, sredozemsko grmičevje, ki pokriva velik del otoka in ki se počasi spreminja v stepo; nad njo se le tu in tam dviga skrivenčeno olivno drevo. Turistom je takšna Sardinija morda všeč. kajti težko je najti bolj slikovite kraje, kot je severovzhodni del obale, ves razjeden od vetra ln vode. pose jan z majhnimi zalivčki in ves prepojen z duhom po mirti, rožmarinu in sivki. Za botanike je stvar'drugačna. Zanje Je otok bolnik, pri zadnjih vzdihljajih in na otoku Caprera, ki svoje ime dolguje kozam, je užitnega zelenja že zmanjkalo in z njim tudi koz.
Zanimivo je da. so že v času kraljevine Italije skušali reševati »ekologijo« otoka, ko so priganjali sardskega pastirja, naj koze, znane uničevalke zelenega okolja, nadomesti z ovcami. Rezultat je bil le malo obetaven: ovcam, ki so bolj izbirčne od koz. je moral pastir nuditi sočne j še travnate pašnike, da bi prišel do njih. se je vrnil k staremu, zanesljivemu sredstvu — ognju. Spričo tega in pa spričo čedalje večjih čred narava skorajda nima časa. da bi si opomogla.
Iz napisanega je samo po sebi umevno, da je pašnik že tisočletja dobrina, ki tiči v osnovi sardskih družbenih struktur, kar ve. lja še dandanes:	sedem tisoč zemljiških
lastnikov ima v lasti 56 odstotkov obdelovalne zemlje tal pašnikov, medtem ko je pet odstotkov zemlje razdeljenih kar med 264 tisoč lastnikov. Slednjim gre kajpak majhen kos skopega sardskega kruha, vendar ne tako majhen in boren, kot gre pravemu sardskemu pastirju, ki plačuje zemljiškemu lastniku za najem pašnika tudi do šestdeset odstotkov, to je približno 40 od 60 milijard lir. zasluženih s prodajo volne ln ovac. od svojega zaslužka. — ne glede na agrarno reformo, ki jo je bil po vojni pomagal izpeljati nedavno umrli nekdanji predsednik italijanske republike Sard Antonio Segni. Na bogate in revne, na vladajoče ln vladane so se Sardi vse do konca druge svetovne vojne in še nekaj čez delili prav na podlagi takšne razdelitve proizvodnih sredstev.
Razvoj, ki povečuje brezposelnost
Tisto, kar se ne vselej najbolj posrečeno imenuje razvoj, se Je.na Sardiniji začelo Sele po drugi svetovni vojni, posebej pa po letu 1960. V minulem desetletju se je sklad plač in mezd na otoku povzpel od približno 180
milijard lir (1961) na 520 milijard Ur (1970). Pribitek znaša 340 milijard ali v odstotkih 280 odstotkov. Gre za podatke, Id pričajo o silnem potoku denarja, ki se je bij vlil nad otok. Vendar pa Je notranja struktura mezd takšna, da iz nje izhaja vrsta vprašanj o smotrnosti dosedanjih naložb; pa tudi o strukturi oblasti, ki je v zadnjih dvajsetih letih na takšnem razvoju zrasla.
Od 340 milijard lir, ki ločijo dohodek iz leta 1961 od dohodka iz leta 1970, si jih je tradicionalna otoška panoga gospodarjenja, kmetijstvo z ovčerejo, odščipnila komaj štirinajst milijard in pol, kar z drugimi besedami pomeni, da je sardskj pastir ostal skoraj prav tako reven, kot Je bil. Stotri-deset milijard lir, kar vsekakor ni malo. Je šlo v prid industriji. Levji delež, to je skoraj dvesto miUjard, pa so si prisvojile storitvene panoge, od njih še posebej — skoraj stodvajset milijard — državna uprava. Ali z drugimi besedami: v zadnjih desetih letih je Sardinija resda dobila nekaj novih tovarn, toda hkrati tudi nesorazmerno mnogo trgovin in še več uradov.
S takšno razdelitvijo dohodk; so se spremenile tudi poUtične strukture ali po domače »tisti, ki ukazujejo«. Se pred četrt stoletja so bili stebri oblasti lokalni veljaki, ki so na severu otoka prihajali iz vrst kapitalistov, katerih poslovni interesi so biU usmerjeni predvsem proti severu Italije. Srednji pas Sardinije je nudil kadre iz vrst lastnikov pašnikov, medtem ko so bili na jugu otoka veljaki trgovci m trgovčiči, še posebej pa pripadnik, svobodnih poklicev — odvetniki, zdravniki itd. —. ki so bili hkrati tudi, kar je značilno za ves italijanski jug, zemljiški lastniki. V to tkivo se je proti koncu minulega stoletja m v začetku tega vključil kapital s celine, ki se je usmeril predvsem v otoške rudnike lignita: ti so lahko uspevali le do konca druge svetovne vojne, ko se je končala fašistična gospodarska avtarhija. Ko je leta 1947 ceneni poljski premog spodrinil sadrskega in ko se je kot vir energije vse bolj uveljavila nafta, je v rudnike vloženi kapital kratko in malo zapustil otok: od 18.000 rudarjev, ki so nekdaj kopali premog za družbo Carbonifera Sarda, jih je na plačnih spiskih ostalo le še okoli 1000 — pač za lokalne potrebe.
Z zakonom iz leta 1949 je Sardinija dobila pravice dežele, se pravi lokalno avtonomijo. Celo desetletje, ki je poteklo do leta 1960, ni prineslo kaj bistveno novega, kar zadeva razvojne programe otoka, ki sodi med najbolj zaostala območja Italije. Lokalna politika se je veliko manj vrtela okoli ustvarjanja bogastva kot okoli tega. kako sklade, ki jih je dežela spričo svoje avtono mi je dobila, razdeliti med tiste, ki so najbliže oblasti. Takšna delitev »dohodka« se je odvijala preko spopadov za vodstvena mesta v Zvezi za reformo in razvoj kmetijstva. v Sardski banki, v Sardski industrijski posojilnici itd. Priborjeni položaj ni prinese) zmagovalcu samo lepega kosa kruha, marveč Je prinesel kruh celi legiji političnih privr žencev ln sorodnikov; s tem pa seveda tudi politično oblast, kajti takšni »klienti« so predstavljali — in še predstavljajo — po memben rezervoar zanesljivih glasov. Blagi nja tega sloja nove birokracije se Je sicer povzpela, toda sardsko gospodarstvo od tega ni imelo nič in »proletarizacija« Sardinije je ostala na papirju. Iz takšnega političnega konteksta se je na primer dvignil nedavno umrli bivši predsednik italijanske republike Antonio Segni, sicer profesor civilnega po stopka pa tudi sardski zemljiški lastnik Segni je že brž po vojni spoznal, da se agrarni reformi ne gre upirati, in je bil med pnnmi, ki jo Je podprl ne le z besedami, marveč tudi tako. da se je odrekel velikemu delu svojih posestev. Hkrati pa je previdno
Spokojnost se je blagodejno prelivala med domačijami, sprostilna in blažilna, kakršno doživljamo tedaj, ko se v neurju sproščene naravne sile do konca izdivjajo in se onemogle umaknejo nekam za obzorje. In res je še prejšnji dan po Bohorju razsajala huda ura, toda tokrat niso ude-lavale silovite nebesne moči, marveč uničujoči val skoraj strnjenih vrst nemškega okupatorja, ki je obkolil in preplavil ves Bohor z namenom, da bi uničil Bohorsk: odred, ki mu je zopet in zopet prizadeval boleče udarce. Po tej neuspešni »hajki« so se Nemci umaknili v svoja izhodišča, Bohor pa je to jutro zopet sproščeno zadihal, svoboden otok sredi morja sovražnih postojank.
Ujetnikova izpoved
.	V mali bohorski vasici so se to Jutro po
hišah porazdelili borci Kozjanskega odreda in so tam domačinom pripovedovali o doživljajih iz pravkar minule hajke, si urejali opremo in orožje ali pa počivali po pre-stanih naporih. V najlepši hiši sredi vasi si je odredov štab uredil svojo »pisarno«. Komandant Jerin in komisar Džordže sta se tam pravkar ukvarjala s sestavljanjem poročila, ko sta stopila v sobo borca in poročala, da sta pripeljala nekega ujetega nemškega častnika. Na kratko sta razložila, kako jim je Nemec prišel v roke: na izvidniškem obhodu se je njuna patrulja skozi gozd približala samotni kmetiji na Jasi pod vrhom Bohorja in tam opazila nemškega vojaka. Borci so se nato spretno priplazili v njegovo bližino, ga presenetili in ujeli.
Ko so pripeljali ujetega Nemca v šta-#	bovo sobo, smo se takoj lotili zasliševanja.
Razen komandanta Jerina in komisarja Džordža so pri tem sodelovali še pomočnik komandanta, obveščevalec glavnega štaba Črt in Jaz, ki sem bil iz glavnega štaba poslan na Kozjansko s posebno nalogo. Na razna naša vprašanja je ujeti Nemec izpovedal — na kratko povzeto — naslednje: »Ime mi je Vsevolod Russky. Po rodu sem poljski plemič. Pred to vojno sem bi) taj-ln jasnovidno spravil vrsto svojih sorodni- nik sovjetskega veleposlaništva v Berlinu, kov in privržencev na ključne položaje ■ V " ^ predeii sb Nemci napadli ZSSR. je
osebje veleposlaništva zapustilo Berlin Jaz sem po navodilih, ki sem jih dobil iz Sov jetske zveze, odšel domov na Poljsko, pozneje pa sem se prostovoljno vključil v nemško vojsko, da bi mogel opravljati zaupano mi nalogo. Dodeljen sem bil vlasov-cem, kjer sem sčasoma postal pribočnik komandanta Vlasova in dobil čin »Sonder fiihrer Z«, tj. opravljal sem častniško funkcijo brez ustreznega oficirskega naziva Pri tem sem po naročilu iz Moskve zbiral zelo pomembne podatke.«
Sumljiv
državni upravi in bančništvu. Politična baza, ki sl jo je bil ustvaril, ga je privedla na najbolj odgovorne položaje v italijanski republiki.
Tristo tisoč ljudi odšlo
TO obdobje se je končalo leta 1962, ko se je deželna uprava odločila za »interven-ciomzem«. Prelom sovpada z nastankom le-vega centra v Italiji in je Sardiniji prinesel »načrt za preporod«, katerega idejna podlaga naj bi bil močan razvoj petrokemijske industrije, materialna podlaga pa sklad 400 milijard lir. Deseta obletnica tega dejanja je potekla letos — proti pričakovanju brez slavja, kar z drugimi besedami pomeni, da načrt ni obrodil sadov, ki so jih pričakovali. Strokovnjaki dandanes pravijo, da je bil napačen že Izbor: za razvoj predelave nafte, ki terja visoko stopinjo tehnologije, pa malo delovnih rok, so porabili 270 od 400 milijard lir ter dali delo manj kot deset tisoč ljudem. Podatki, lri se nanašajo na zaposlovanje v zadnjem desetletju, so precej zgovorni. Otok je zapustilo še 300.000 parov delovnih rok, ki odhajajo predvsem v Francijo in Nemčijo. Pred tridesetimi leti sta industrija in obrt dajala delo 133.000 delavcem. medtem ko jih danes prehranita 132 tisoč: število vseh zaposlenih pa se je v zadnjih desetih letih celo zmanjšalo od okoli 457.000 na 409.000. »Proletarizacija pastirjev« je šla po gobe, je pred nekaj meseci napisal eden od italijanskih tednikov: nebotičniki v puščavi so sprva zvabili iz tujine nazaj domov kakih 10.000 delavcev, toda v treh ali štirih letih so jih p>ognali na ceste devet tisoč. Ti so dandanes baza, iz katere poganja ne samo tako imenovani »novi banditizem«, marveč tudi otoški skrajni desni neofašizem.
Hkrati s temi spremembami se je spet spremenila tudi struktura oblasti, ki jo otoška birokratska in strankarska elita vse bolj deli z gospodarji na novo ustvarjenih »nebotičnikov v puščavi«. Gre predvsem za družbo SIR (petrokemija) in za njenega predsednika Rovellija, ki velja za enega osrednjih figur v podjetništvu, ki sloni na »Javnem kapitalu in zasebnem dobičku«. Gre za finančni imperij, ki je nastal s pomočjo državnega kapitala, kreditnih olajšav in dr žavnih prispevkov brez obveznosti, vračanja, skratka za imperij, ki počiva na tipično italijanskem prelivanju javnega kapitala v za sebne roke. SIR na Sardinijo ni prišel od pirat novih delovnih mest, marveč zato, ker ima otok spričo zaostalosti vrsto ugodnosti, kar zadeva najemanje javnih in privatnih kreditov itd. Družba trna na otoku nekaj deset podjetij, ki pa med seboj niso formal no zvezana, ker tako mimo vseh 'drugih olajšav uživajo tudi olajšave, ki jih država daje mali industriji. V Rovellijevih rokah ni samo pretežni del otoške petrokemijske in dustnje, marveč tudi javno mnenje (družba Je, seveda neformalno, lastnik obeh otoških dnevnikov, preko osebnih povezav pa nad zoruje tudi lokalni oddajnik, ki ga posluša kakih 30.000 pastirjev preko transistorSkih sprejemnikov). Tako se je v zadnjem deset let ju na otoku ustvarila nova baza oblasti ki pa ni bila sposobna dati dela vsem brezposelnim. Prav nasprotno — brezposelnost se je le še povečala in Sardinija je dandanes pogosto prizorišče hudih »socialnih eksce sov«, med katerimi sta še posebej znana močan separatizem in pa seveda sardski banditizem, ki pa čedalje bolj prevzema nove oblike.
MARJAN SEDMAK
Ne ujetnik, marveč pribežnik
Svoj prihod na Bohor nam Je Russky takole pojasnil: V Vlasovi armadi je bil nazadnje nekje v hrvaškem Posavju Pn zbi ranju obveščevalnih podatkov pa da je zadnje čase opažal, kako postajajo v njegovem poveljstvu do njega čedalje manj zaupni, dokler nekega dne ni dobil ukaza, da mora osebno odnesti neko poročilo poveljstvu na Dunaju. Ko je že nekaj časa potoval z vlakom, se mu je pridružil moški, čigar obraz se mu je zdel znan. Bil je prepričan, da ga Je moral že nekje srečati. Po daljšem premišljanju da se mu je naposled posvetilo. kje je tega svojega sopotnika že videl, toda takrat je bil v orožniški uniformi. Se daj je uvidel, da mu v njegovem povelj stvu že tako malo zaupajo, da so mu za vsak primer celo podtaknili preoblečenega orožnika za stražo.
Spoznanje, da so mu dali skrivno sprem stvo, je potrdilo njegovo slutnjo, da so ga poslali na Dunaj le zato, da bi ga tam razkrinkali in obsodili Zato je sklenil pobeg niti. Počakal pa je tako dolgo, dokler se vlak ni približa) območju, za katerega je vedel, da je pravzaprav v partizanskih rokah. Tedaj je odšel na stranišče ln spotoma na hodniku skočil z drvečega vlaka. Nato je bežal globlje v gozdove, dokler ni prišel do kmetije, kjer ga je našla naša patrulja. Russky je končal svojo pripoved s prošnjo, naj mu vsekakor omogočimo osebni stik s polkovnikom Bogomolovom, šefom sovjetske vojne misije v glavnem štabu slovenskih partizanov, da bi ga mo gel obvestiti o uspehih svoje dosedanje obveščevalne dejavnosti.
Ujetnikova izpoved je bila sicet zelo za nimiva, vendar pa hkrati na zelo trhlih na gah Kdo bi namreč mogel na primer ver jeti. da bi bili Sovjeti zaupali politično zelo pomembno vlogo sekretarja svojega velepo slanlštva Poljaku, ki je vrh tega še plemič? Kako je mogel Russky skočiti z drvečega vlaka, kot je trdil, ne da bi si pri tem, raztrgal obleko ali pa vsaj odrgnil škornje? Se tako spreten telovadec bi se moral pri takšnem skoku vsaj zakotaliti, četudi bi priletel na ravna in gladka tla, kakršnih pa ob železniški progi ni zlahka najti. To rej bi morali posledice takšne akrobacije bolj ali manj videti vsaj na obutvi, na ko lenih in dlaneh, ki pri tem najhuje trpijo Ničesar takšnega pa na ujetem nemškem častniku, ki je stal pred zasllševalci v lepo urejeni uniformi brez vsakršnih odrgnin m bilo Kako se je mogel nadalje Russky rav no med nemško haiko neopažen prikrasti skozi dobro sklenjen nemški obroč na vrh Bohorja, še zlasti ko niti približne m po znal terena? Najveriefnele ie mre; briše skupaj z nemškimi četami ki so hotele »očistiti« Bohot partizanov Iz neznanega vzroka pa Je po umiku svojih enot zaostal in padel našim v roke Tako sem si raz lagal njegov prihod k nam kei njegovi neverjetni zgodbi nisem prav nič verjel.
Tudi obnašanje Russkega je zbujalo dvom o resničnosti njegove izpovedi. Med zaslišanjem so namreč naši borci z različnimi pretvezami prihajali v štabno pisarno, pač da bi radovedni ujeli na ušesa, kako se razpleta zadeva. Brž ko je kdo od njih stopil skozi vrata, je zaslišanec skrivoma vrgel svoj pogled na šipo napol odprtega okna, kjer se je zrcalil del sobe z vrati. Zasliševale! smo namreč sedeli krog mize, naš ujetnik pa je stal obrnjen k nam, tako da so mu bila vrata za hrbtom Zato vhoda v sobo ni neposredno videl, pač pa si je mogel prihajalce ogledati v okenski šipi. Ce padeš sovražniku v roke, ti bo nevarnejši tisti za tvojim hrbtom, ker te lahko na razne načine neljubo preseneti, od onega, ki je pred tabo. Nemški okupatorji pa so ujete še posebej radi presenečali za hrbtom, in to pogosto s strelom v tilnik.
Pred vojno sovjetski agent v New Yorku?
Spričo takih in podobnih okolnostl smo nekateri menili, da si je Russky svojo zgodbo izmislil Jaz na primer sem bil o tem že kar odločno prepričan Svoje pomisleke in mnenja smo si zasliševale! previdno povedali, tako da nas ujetnik ne bi mogel razumet:	Russky pa je naše dvome uganil
ali pa zaslutil, zato je svojo pripoved podkrepil še z izjavo, da je bil že pred vojno v obveščevalni službi za ZSSR in da Je to nalogo opravljal tudi v Združenih državah Amerike, kamor je bil poslan. In je tam delal kot taksist Zopet Je pribrskal na dan platneno vrečico in iz nje potegnil dokaz: oguljeno izkaznico poklicnega šoferja, izda-nov New Yorku Pomembno smo se spogledali, prepričani, da imamo opraviti s »težjo ribo«, najsi je te ali druge vrste, v tej ali drugi obveščevalni službi; v vsakem primeru je torej šlo za »težji kaliber«.
Tedaj se je zadrževal v Kozjanskem odredu neki ameriški pilot, ki so ga naši rešili iz obstreljene »leteče trdnjave« nekje pri Rimskih Toplicah. Poklicali smo ga v štabno pisarno, da bi z njegovo pomočjo preverili Russkyjevo preteklost v Ameriki. Po navodilih zasliševalcev je letalec zastavil ujetniku nekaj vprašanj. Iz odgovorov je Američan ugotovil, da Russky govori res pristno newyorško narečje, da pozna pomembnejše ulice v tem mestu in tudi ča-kališča taksistov ter da je njegova izkaznica najbrž prava. Ujetnikova izpoved o bivanju v Nev« Yorku je bila torej bržkone resnična. Vendar pa to spoznanje še ni moglo omajati tehtnih pomislekov zoper ujetnikovo pripovedovanje o diplomatski in poznejši obveščevalni službi za Sovjetsko zvezo ter o sumljivem prihodu na Kozjansko. Iz živahnega posvetovanja zasliševalcev. ki je nato sledilo, je Russky spoznal, da mu še vedno ne verjamemo Zato je zopet zahteval, naj ga vendar peljemo do šefa sovjetske vojne misije polkovnika Bo-gomolova, ki ga osebno prav dobro pozna in bo potrdil, da je njegova izpoved glede zelo koristnega obveščevalnega delovanja za Sovjetsko zvezo resnična.
Usodna odločitev
Po končanem zaslišanju je straža odpeljala ujetnika, nakar smo podrobno obravnavali vso zadevo in naposled z glasovanjem vendar odločili, naj ujetega odpeljejo v glavni štab k polkovniku Bogomolovu. Tja naj bi ga pospremila patrulja z redno kurirsko zvezo, s katero naj bi se tudi jaz vrnil. Toda preden je prišel dan odhoda, se je Russkemu naredil na golenu hud čir, tako da ni mogel obuti škornjev in tudi bos Je le s težavo hodil Zato je bil njegov odhod na Dolenjsko preložen na pozneje, jaz pa sem odpotoval, kot je bilo predvideno, in Russkega nisem nikoli več videl
Pozneje sem od naše posadke na partizanskem letališču Otok pri Gradcu zvedel, da se je nekega dne Russky vkrca; v letalo proti Banju Pred odhodom pa se je baje zelo prisrčno objel in poljubi) s polkovnikom Bogomolovim, ki ga je pospremil do letala Tedaj me je prešinila misel, da je bila odločitev v Kozjanskem odredu vendarle pravilna, čeprav se tedaj z njo nisem bi) strinjal, prepričan, da gre za provokatorja, ki jo bo kmalu pobrisal in se zatekel v najbližjo sovražno postojanko, kjer bo izda) vse. kar je videl v Kozjanskem odredu. nakar bodo najhujše posledice prizadele prebivalce bohorskih naselbin. Na poti v glavni štab mu ne bi bilo težko pobegniti, kajti naši kurirski pohodi s Kozjanskega na Dolenjsko so bili namreč tedaj mogoči le ponoči, ko je mogel še tako dobro zastražen sopotnik na primernem kraju preprosto skočili v grmovje, nakar bi ga vzela noč Vsak beg v dolino pa je prej ali slej pripeljal v kakšno sovražno postojanko, ki so bile zlasti ob Savi na gosto posejane.
Znano je da je bil nekdanji šef sovjetske vojne misije pri glavnem štabu slovenskih partizanov polkovnik Bogomolov, po vojni nekaj časa sovjetski vojni ataše v Parizu Toda pozneje je bi) poklican v Moskvo, kjet je bil baje zaradi vohunstva obsojen Ce se |e torej res ukvarjal s sovražno obveščevalno službo potem je bil tudi obveščevalec Russky verjetno vanjo zapleten V' tem primeru pa je bila odločitev v štabu Kozjanskega odreda, naj bi ga odpeljal k Bogomolovu in mu tako omogočili nadaljevanje njegovega zagonetnega početja. vendarle napačna Se dandanes no 28 letih, ni , mogoče presoditi, za koga je Russky pravzaprav delal rudi v tatdoče ta štrena najbrž ne bo nikoli razvozlana
JOŽKO JERMAN
Nguyen Sang
:	A
Gospodična Dung Xa Doi Truong
Iz zbirke novel in pripovedi borcev Osvobodilne fronte Južnega Vietnama
Ob deseti obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte Južnega Vietnama je založba Gai Phong na osvobojenem delu Južnega Vietnama izdala zbirko novel in pripovedi, nastalih v desetletju boja 1960—70, ki so jo napisali borci in so zato živo pričevanje iz desetletne epopeje vietnamskega ljudstva. Ob tednu »Solidarnosti z vietnamskim ljudstvom« objavljamo novelo, ki jo je napisal Nguyen Sang.
VIETNAMSKA BORKA S PROTILETALSKIM MITRALJEZOM
Foto:	arhiv Dela
Mlada vodnica — morala je imeti kakih dvajset let — je sedela naslonjena na steber. Na glavi je imela prešerno poveznjeno pokrivalo iz zelenega platna. Iztegnila je noge in položila puško na kolena. Za trenutek je pogledala navzgor po kanalu, kakor da bi bila nestrpna, naju premerila z očmi in nadaljevala svojo zgodbo:
»Ce bi imeli pri sebi puško, bi za zadnji spopad dobili zlato medaljo! Predstavljajte si, da je helikopter letel prav nad glavo za dol' In še vrata so bila na široko odprta! V odprtini se je pokazal jenki in s pogledom preiskal okolico. Naša za doi ga je nagradila z rafalom iz brzostrelke. Naprava se je nekoliko nagnila in se pognala više. nato pa je obilno zasula naše položaje. Z besom v srcu in s stisnjenimi zobmi je morala naša za doi potrpežljivo čakati v zavetju, brzostrelko pa Je stiskala k sebi. Nato nam je grenko očitala, da s seboj nismo vzeli nobene puške, temveč samo brzostrelke, in to iz gole spogledljivosti, je rekla, ker je tako menda lepše in lažje! Povejte. ali je res. da sta za zamenjavo?«
Medtem ko je govorila, je tolkla po rdečem kopitu in naju kdaj pa kdaj pogledala. Orožje je bilo last mojega stražarja. Vso dolgo pot nas je dekle prosila, naj ga zamenjamo za brzostrelko. Ker sem vedel, da ga njena vas res potrebuje in da bi moj tovariš raje imel lažje orožje, sem nazadnje privolil. Mala ni mogla skriti veselja. Kakor hitro smo prišli na oskrbovalno postajo, je prosila nekega dečka, naj hiti obvestit pooblaščenko za vojaške. zadeve njene vasi.
Mladenič, ki mi je bil dodeljen za stražarja. prav tako ni bil star več kot dvajset let. Vedel sem. da ga je nepričakovana najdba razveselila, vendar je hlinil neprizadetost in je hotel ponagajati dekletu:
»Ce vam je toliko do tega,« je dejal, »potem ne bova rekla ne. Toda brzostrelka mora biti res Imenitna!«
Nato je pomežiknil proti meni:
»Mi lahko kaj predlagate kot odškodnino.«
Tale pa zna ravnati, veseljak! Kratkočasilo me je; negibno sem ležal in čakal, kaj se bo zgodilo. Toda dekle, M jo je požira popolnoma prevzela, v njegovih besedah ni začutila porednosti.
»O tem se morava pogovoriti. Kaj bi pravzaprav radi kot odškodnino?«
»Kako malenkost, toda mora biti vredna!«
»Samo trenutek počakajte, da se pomenita s mojo za doi. Id bo to gotovo znala urediU.«
»Častna beseda?«
■Častna beseda.«
Kakor da bi dekle hotela poslušalca zapeljati s junaštvi svoje predstojnice, je takoj nadaljevala zgodbo. Po njenih besedah je njena za doi pravi biser, ki zna zalezovati sovražnika, streljati letala, voditi kmečka dela. usmerjati politični boj; skratka — ni stvari, id je ne bi znala.
»Da. res je tudi. da njen obraz ni preveč vojaški.«
Najina vodnica je izustila te besede, preden je nadaljevala svojo zgodbo. O svoji prijateljici Je pripovedovala z neprikritim ponosom. Toda moj tovariš Ji je segel v besedo kar sredi stavka:
»Ali je vaša za doi vsaj lepa?«
Kakor da bi bila nekoliko zmedena, je pogledala poslušalca s široko odprtimi očmi:
»Lepa? Prav gotovo!«
Z najbolj naravnim glasom je dodala:
»Ce ne bi bila lepa. bi bila zdaj že mrtva!«
»Kaj takega!«
»Seveda! Zgodba je takale: Nekega dne je zaradi prehudega obstreljevanja vasi vodila kakih tisoč demonstrantov v glavno mesto okrožja. Pravzaprav m vodila, ker je korakala sredi množice in Jo skrivaj usmerjala. Na čelu je bila starka. Naprej so morali iti. kadar si je razpustila lase. Toda podporočnik. Id Je poveljeval postojanki, je razumel znamenje. Izvlekel je pištolo, da bi streljal. Naša za doi Je nenadoma stopila iz vrst. se pognala proti častniku in zavpila: jur
To je bilo .krstno ime' možaka! Saj vam pravim, da vse ve! Možak je bil neprijetno presenečen in je zgubljeno gledal na levo in desno. Stopila je naravnost k njemu, ga pogledala v oči in mu mimo rekla:
JU. nimate pravice streljati!*
Z izbuljenimi očmi in s pobledelimi ustnicami je strmel vanjo, nazadnje pa izdavil:
JCdo ste. gospodična, da me tako dobro pomatc/
Vojaki, ki so ga obkrožali, so bili videti prav tako zbegani. Se zmeraj ga je gledala naravnost v oči in mu odgovorila:
.Seveda, zdaj nočete nikogar poznati! Kdo sem? Kmalu boste zvedeli!’
Pomignila je ljudem, ki so stopili naprej proti hiši okrožnega poglavarja. Pozneje je rekel svojim vojakom: .Vedel sem. da me je potegnila, saj Je nisem še nikoli videl. Hotel sem streljati, toda ko sem zagledal njen beli in nežni vrat, tega nisem mogel.’« ■VJ, ej!« ja vzkliknil moj tovariš. »Vaša za doi je potemtakem prava lepota!« »Seveda!«
»Recite m!, ali je že poročena?«
Ob tem naglem napadu se dekle n! mogla obvladati. Pogledala je v tla. zardela in pobotala puškino kopito.
»Ničesar ne vem!« je rekla in zmajala z glavo.
Ker sem se bal. da bo moj tovariš naredil kako nerodnost, in ker sem hotel pregnati osuplost najine vodnice, sem se vmešal:
■Povejte mi. gospodična, zakaj ne greste sami po puško? Navzočnost vaše za doi se asi ne zdi tako zelo potrebna.«
»Imate prav. vendar vas hoče videti.«
»Zakaj?«
Dekle ml ni takoj odgovorila. Najprej se
Ja navihano nasmehnila, nato pa me je
»Sta namenjena v bataljon Giron?«
»Da.«
»To sem sporočila svoji za doi. Prav gotovo bo prišla. Pozna vas.«
»To bi me presenetilo. Nikogar ne poznam tod.«
Stražar se je zasmejal:
»Pazite.« je rekel. »Tudi vas bo poklicala z vašim .krstnim imenom’.«
Dekle se je nasmehnila, pogledala po kanalu in nenadoma skočila pokonci.
»Kaj sem rekla? Prihaja!«
Kanal se je do obzorja lesketal v soncu. Vodnica je pripovedovala, da so ga nekoč noč in dan rezali motorni čolni. Zaradi pogostnih letalskih napadov je promet podnevi pred kakim letom popolnoma prenehal. Prebivalci so se odselili z bregov. Pred seboj smo videh samo zapuščen pretok, ki je mirno božal velike grme vodne leče, ki so se dvigali in spuščali na valovih.
V daljavi smo zagledali sampan na dve vesli, ki se nam je bližal. Upravljala ga je dekle, oblečena v črno. Kos padala, ki ji je pokrival ramena, je počasi migljal v vetru.
Ovila ga je okrog vratu, kakor da bi bil šal, in svojo barko ustavila pred nami. Brzostrelko si je obesila čez rame in nas pozdravila z gibom glave. Najina vodnica je vzela puško in stekla naproti svoji za doi. nama pa rekla, naj ji slediva.
Vsekakor je govorila resnico. Tista, ki Je pravkar prišla, je bila brhko dekle kakih štiriindvajsetih let. Bila je srednje visoka in zelo vitka, toda zaradi čudovite skladnosti njenih udov ji ni bilo mogoče reči. da je mršava. Imela je podolgovat obraz, raven nos, velike oči, goste trepalnice, nežno kožo in rdeče ustnice. Njena lepota ni bila zmagovita lepota mladenke, ki meša fantom glave, marveč skrita in mirna lepota, ki vzbuja spoštovanje. Najbrž se je moj mladi tovariš prav zato umaknil vstran in jo radovedno opazoval, ne da bi odprl usta. Najina vodnica, ki je že stopila v sampan in si brzostrelko obesila čez rame, se je obrnila proti njemu, kakor da bi ga hotela spodbuditi: »Zdaj Ji povejte, kaj bi radi!«
Njena prijateljica pa mi je rekla z zelo milim glasom:
»Zelo sem srečna, da ste privolili ▼ zamenjavo.«
»Kaj pri vas nimate nobene puške?« »Samo dve sta za vse! Drugo so same brzostrelke. Z njimi si ne moremo pomagati pred letali, ki jih pri nas kar mrgoli.
Podala mi Je brzostrelko in rekla dekletu:
»Daj mi puško, Anh!«
Vzela je puško, potegnila zapirač ln pritisnila na sprožilo. Potem ko si jo Je ogledala s smehljajem na ustnicah, me je nagradila s hvaležnim pogledom.
Ko je bila zamenjava opravljena, se Je že hotela posloviti, toda njena prijateljica je zadržala čoln in ji nekaj rekla v uho, zaradi česar Je nenadoma zardela.
»Hudoba, daj mi mir! Zmeraj mi nagajaš!«
Anh — tako je bilo Ime najini vodnici — mi je postrani pomežiknila:
»Prav, prav! Ne bom te silila. Toda papirji so še zmeraj v mojih rokah, da veš!« »Dobro te poznam, hudoba! Stran!« Odrinila je čoln, vendar se je vrnila in potiho vprašala prijateljico:
»Sta res namenjena tja?«
Druga je neprizadeto in glasno odvrnila: »Ne vem.«
Xa doi je bila videti jezna in se je naredila. da hoče oditi, tokrat malo bolj odločno. Njena tovarišica Je urno prijela čoln m ker se je zbala, da bo njena xa doi res odšla, ji je potiho rekla:
»Povedala sem resnico! Piši mu vendar!« »Ni dolgo, kar sem mu poslala pismo!« Videl sem, kako so se povesile njene dolge trepalnice. Ko je tako kratek hip razmišljala, je odprla od in smehljajoče se počasi odkimala:
»Ne! Prej ali slej bo dobil moje pismo.« »Posnel mi bo kožo z glave, ko bo zvedel. da sem ti pomagala držati pero.« <• »Sta res namenjena tja?«
»Zakaj ju ne vprašaš sama?«
Xa doi naju je plaho pogledala in se nasmehnila skriti misli, nato pa vprašala:
»Oprostite, menda sta namenjena v bataljon Giron?«
■Tako je!« sem rekel. »Iti moram v službo v tej elitni enoti na Trsni planjavi « »Oprostite, koliko časa ste že v njej?«
»To je moje novo mesto.«
Prijateljica Jo je spodbudila:
»Vidiš, ali sem ti lagala? Daj, hitro napiši pismo! Zdaj bomo odšli, opozorila ju bom.«
Ner *® J® ra doi še zmeraj obotavljala, sem ji priskočil na pomoč:
»Napišite, vesel bom. če vam bom lahko naredil uslugo.«
»Ce je tako ... Počakajte trenutek, hočete?«
Medtem ko je Anh iskala, s čim bi zalepila ovojnico, je drugo dekle privzdignila plast sveže narezane trave, s katero je ka muflirala sampan. izvlekla iz majhne torbe « blaga, potiskanega z vijoličastimi rožami, šolski zvezek in ga položila na kolena. V enem kotu je ležala plastična vrečka, zadaj v sampanu pa se je zvijalo nekaj rib.
Njeno pero je drselo po papirju. Besede, ki Jih Je že dolgo nosila v sebi, so v trenutku napolnile vso stran. Potem ko je za prla ovojnico, mi Jo je plaho podala: »Vzemite, zelo vam bom hvaležna ...« Nato Je sklonila glavo, se za trenutek nasmehnila sama sebi in me spet pogleda la, da bi se mi priporočila.
»Nikar mu ne povejte, da ste me sre čali.«
»Kako naj mu potem pojasnim vso stvar?«
»Torej ne znate lagati, če imate vzrok za to?«
Ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, sem se odločila za smeh. Pogledala m® je s svet-
lečimi se očmi in še tudi sama poskušala zadržati. Z naglim pogledom je pokazala na prijateljico in mi rekla:
»Recite, da vam je pismo dala Anh!«
Drugo dekle se je zvila in besno odkimala z glavo:
»Nikar, nikar! Ne izmišljajte si! Ga hočeš vznemiriti in ga pripeljati sem? Po pravici mu povej!«
»Hudoba, stran! Jaz grem.«
Naglo je odrinila sampan, potem ko mi je hitro rekla:
»Na svidenje, tovariš! Srečno pot!«
Zdelo se mi je, da je Anh nekoliko zaljubljena v svojo xa doi ln da ji rada nagaja, medtem ko se druga zna braniti samo tako, da ji vsakokrat reče:	»Hudoba,
stran!«
Pogledal sem ovojnico: xa doi je ime Dung, naslovnik se imenuje Le Van Kuong, pomočnik poveljnika stotnije. Ko sem odvrnil pogled s pisma, sem videl, da je bil čoln že sredi toka. Dung je spravila vesla in mi zakričala:
»Ne pozabite na moje priporočilo! Niste me srečali, kajne?«
Nato pa — kakor da bi jo bilo sram zaradi besed, ki jih je izrekla — je prijela za vesla in se naglo oddaljila.
Popoldan čez d vi dni sem prišel v novo enoto. Četnemu poštarju sem takoj naročil, naj odda pismo. Se isti večer, ko sem že ležal, sem na drugi strani kanala slišal, da nekdo sprašuje po meni. Gotovo ni bil nihče drug kot Le Van Kuong. Vsedel sebi se in pogledal ven. V slabi mesečini sem videl krepkega fanta, ki je s čolnom prihajal proti mojemu bivališč«. Po hitrosti kljuna čolna, ki je rezal majhne valove, sem sklepal, da se obiskovalcu zelo mudi. Ker je bilo obdobje visoke vode in ker je voda dosegla stebre, je čoln pripeljal prav na dvorišče in zadel v enega izmed stebrov tako močno, da se je stresla hiša in da je voda pljusknila do poda. Ker so moji tovariši v sobi glasno protestirali, se je prišlec opravičeval na vse strani, vprašal, kje sem, in me spoštljivo povabil:
»Pridite malo na sveži zrak v moj čoln!«
»Ostani vsaj za hipec, daj!« je rekel nekdo.
»Da Takoj. Takoj! Samo da uredim to osebno zadevo!«
Zdelo se mi je, da ne more zdržati na mestu. Celo plivkanje vode, ki je zadevala v njegov čoln, naju je priganjalo. Komaj sem stopil vanj, že je odrinil. Medtem ko je veslal, mi je postavil nekaj vsakdanjih vprašanj o mojem cjelu, o zdravju, o potovanju. Imel je 27 ali 28 let, odločen obraz, žareče oči, ter jasne poteze — sklepal sem po svojih izkušnjah — zanosa, junaštva in veselja do življenja.
Čoln je ustavil ob na pol potopljenem drevesu in ga privezal na močno vejo. Mesec naju je oblival s svojimi žarki. Ko je Kuong privzdignil listje, ki ga je uporabil za kamuflažo, sem videl, da je pod njim pripravil čajnik, skodelici, - zavitek araši-dovih piškotov in zavojček cigaret. Napolnil je skodelici, odvil zavojčka, to pa tako hitro, da je bilo skoraj smešno.
Ker sem bil starejši od njega, se me ni upal tikati.
»Prosim vas, brat, da si postrežete!« je rekel.
Medtem- ko sem pil čaj, me je opazoval s svetlečimi se očmi. kakor da bi imel pred seboj zelo dobrega prijatelja, ki se je vrnil z dolge poti. Komaj sem položil skodelico na podstavek, že me je nestrpno vprašal:
»Kdaj ste bili pri Dung, Kako ste jo našli?«
Spomnil sem se dekletovega priporočila. Ker sem hotel fantu malo ponagajati, sem zmajal z glavo:
»Saj je nisem srečal,« sem rekel, »niti se pri njej nisem ustavil.«
»Kako?«
Kuong je od osuplosti vzkliknil. Veselje z njegovega obraza je nenadoma izginilo, vame pa je nameril izgubljen pogled. Takšnega obupa nisem pričakoval. Očital sem si, da sem mu povzročil tolikšno trpljenje, toda zlo je bilo storjeno, moja radovednost pa še večja.«
»Kaj vam je?« sem hinavsko dejal.
»Veste,« je dejal z žalostnim glasom, »to je dolga zgodba.«
Spil je več skodelic čaja eno za drugo, kakor da bi hotel ublažiti svojo nesrečo. Ker se mu ni posrečilo, si je začel odpenjati suknjič, da so se pokazale gole široke prsi, in se hitro pahljal. Premikal se je tako urno in močno, da bi se čoln skoraj prevrnil. Okoli naju so se že začeli v širokih krogih širiti kolobarji. Po dolgem obotavljanju ni mogel več zdržati, da ne bi odkril svoje zgodbe:
»Glejte ... Dung je moja zaročenka ... Iz iste vasi sva, iz tiste, skozi katero ste šli vi. Začne se na križišču in nadaljuje vzdolž reke. Stanujem malo vstran, sredi riževega polja, njena hiša pa je sredi naselja. Njen oče, ki je bil odgovoren za vojaške zadeve, je bil ubit 1952. leta. Po Ženevi so za Dung sklenili, da bo odšla na sever, vendar ni hotela zapustiti matere in mlajših bratov in sester. Njena družina je zmeraj živela tako kot vsi drugi od dela na polju in od ribolova. Moram vam povedati, da je bilo življenje težko. Ni bilo dneva, da ne bi koga zaprli. Nekatere so izselili, druge so ubili. Dobrih je bilo zmeraj manj; izdajalci, strahopetneži in vohljači so se množili kot podgane. Dekleta in fantje, ki so doslej znali držati samo za plug, so se v stiku z mestom zelo poslabšali; ponočevali so, se pridili in sodelovali s sovražnikom.
Sumničili smo eden drugega. Tudi za Dung se je zdelo, da jo je okužilo zlo. Postala je potujoča prodajalka bahn torna ali kolačev iz riževe moke in se spogledljivo oblačila. Čipke, zlate verižice, uhani. Njeni kolači niso bili nič posebnega, vendar so jih vsi na veliko kupovali. Vsi so jih hoteli, še posebej vojaki iz postojanke in vaški nesramneži. Neotesanci so se nespodobno šalili na njen račun in stavili, kdo jo bo prvi dobil. Meni ni takrat še ničesar pomenila. vendar so me vse te govorice bolele, kakor da bi žalile mene. Seveda nisem čutil nobene želje po njenih kolačih.
Nekega dne — bilo Je v obdobju visoke vode. tako kot danes — sem videl, kako se mi približuje s svojo pirogo. Razburil sem se in ji zakričal, ne da bi vstal:
.Nočem tega!’
.Cernu ste me potem poklicali?’
Skuša me zdražiti, nesramnica! sem si rekel. Moram vam povedati, da kljub vse-
mu, kar se je pripovedovalo na njen račun, nisem nikoli videl, da bi se grdo vedla. Upal sem, da se ni popolnoma sprevrgla Toda tokrat se mi je zjasnilo. Naglo sem vstal, jo prešinil s pogledom in ji rekel, ne da bi mogel skrivati svojo jezo:
,Gospodična Dung, koliko vam prinese tale trgovina? Ali ne slišite, kaj pravijo o vas?
Predrzno je vzdržala moj pogled. V očeh Ji je sijala celo porogljiva svetloba. Ves iz sebe sem nadaljeval:
Ali nič več ne mislite na smrt svojega očeta?’
Nenadoma sem se ustavil. Kakšna neprevidnost. če je res prestopila k sovražniku! Ker nisem mogel nadaljevati, sem brez vsake misli jecljal nekakšne besede. Toda Dung je pogledala v tla. Videl sem, da ji je lica oblikla rdečica in da so se ji na trepalnicah zasvetlikale solze. Zmeden in poparjen sen jo skušal potolažiti:
.Oprostite, prosim. Ušlo mi je ... Nisem vas hotel žaliti.'
Vendar me je spet pogledala, kakor da bi pričakovala moje usmiljenje.
.Cernu se opravičujete? Želela bi, da bi me še bolj osramotili, Kuong! Ah, če bi me zasramovala vsa vas, bi bila srečna!'
Nato si je umila roke, položila kolače na krožnik, jih polila s kokosovim izvlečkom in z začimbo nuoc mam ter porinila krožnik proti meni. Srečanje mi je vzelo tek. Vendar mi ni dovolila, da bi zavrnil.
,To vam izročam,’ je rekla.
,Za koga vendar?’
Za tistega, ki ga skrivate.’
Od strahu sem presenečeno poskočil. Res je bilo, da sem skrival nekdanjega upornika. Naj vam še povem, da je danes član odbora FNO moje pokrajine Long Cau Sa. Ce bi se to zvedelo, bi bila mrtva vsa moja družina. Moj bog! Kako je Dung to zvedela? Ali me je ogovorila, da bi kaj izvlekla iz mene? Poskušal sem se pomiriti:
,Ne šalite se,’ sem rekel. .Nobenega neznanca ni pri nas.’
Njene poteze so otrdele. Medtem ko me je še naprej gledala.s plamenečimi očmi, mi je počasi dejala:
.Hitro mu odnesite krožnik! Niti trenutka ne smete izgubiti!’
To je bil ukazovalen glas, ki je zahteval poslušnost. Dung je odložila krožnik in od-veslala s čolnom.
Rad ali nerad sem moral opozoriti gosta. Izvlekel sem sampan, vzel krožnik in odveslal, kakor da bi odšel na ribolov. Barkača je plula med riževimi nasadi, dokler se ni ustavila pri gostem otoku trsja. Bojevnik je skrbno preglede! krožnik, s palčko privzdignil kolač in našel pod njimi listek. Potem ko ga je prebral, me je prosil, naj ga odpeljem v bližnjo vas. Ko sem se vrnil, sem zvedel, da so rangerji med mojo odstotnostjo preiskali kraj, kjer sem skrival bojevnika.
Poslej sem upal samo to, da me bo Dung spet obiskala. Poskočil sem že ob najmanjšem šumu, ki sem ga slišal pred hišo. Vendar se ni vrnila nikoli več. Ko pa sem ta-
ko prisluškoval njenemu prihodu, sem se navadil ločiti dobre vaščane od slabih.
Pravzaprav sva se spoznala -šele v začetku leta 1960. Takrat smo se pripravljali na kmečke vstaje. Pozabil sem, kateri dan je to bilo, vendar se spominjam, da je bilo med sušnim obdobjem, potem ko smo pospravili žetev. Posvetovanje je bilo opoldne in sredi trsja. Zraven je bila tudi Dung. Govorili smo o likvidaciji vohunov in izdajalcev. Poleg tega smo sklenili, da bomo vrgli v zrak postojanko ob steku rek. To je bilo lahko reči. Toda ko smo se posvetili podrobnostim, se nam- je zadeva zdela težko izvedljiva. V postojanki je bilo dvanajst mož, oboroženih od glave do peta. Mi pa smo imeli samo staro puško in dvanajst slabih krogel, ki jih je že razjedala rja. Nihče ni mogel biti prepričan, da bodo delovale v zaželenem trenutku. Pogovor se je vlekel. Nekateri so že predlagali, da bi stvar preložili na poznejši čas. Tedaj je za besedo zaprosila Dung:
,Jaz bom zavzela postojanko!’
Vsi pogledi so se obrnili proti njej.
,To je popolnoma izvedljivo,’ je prepričano rekla.
Nato nam je razložila svoj načrt. Bfl je drzen, vendar bi ga bilo mogoče uresničiti. Soglasno smo se sporazumeli, da bo ona vodila napad. Namesto da bi se branila ali se dala prositi, nam je resno rekla: .Sprejmem. Keir sem bila prodajalka, poznam vsak kotiček okrog postojanke. Prepričana sem, da se nam bo posrečilo. Vendar je neka težava. Poveljnik bi moral imeti mogočen glas, ki bi presenetil vojake. Moji klici ne bodo učinkoviti, saj bodo možje prepoznali glas prodajalke slaščic.’
Ko sem jo tako poslušal, se mi je zasmilila, hkrati pa bi se rad zasmejal.
Menim,’ je nadaljevala Dung, ,da mi morate dati koga z gromovitim glasim, ki bo kričal, kar mu bom rekla.’
Imela je prav. Toda koga izbrati? Molče smo se posvetovali. Tedaj me je Dung pogledala v oči:
.Predlagam ...’ je rekla.
Predlagala je, toda glas je bil ukazovalen.
.Predlagam, da mi dodelite tovariša Kuonga!’
Najbrž ni bil nihče navdušen nad vlogo takšnega zvočnika, saj je bil predlog soglasno sprejet, še preden sem'utegnil protestirati. Kljub slabi volji sem moral kazati vesel obraz in svojo zmedenost skriti pod prisiljen smeh.
Ko smo se po končanem sestanku vračali domov, se je Dung nenadoma ustavila in vzkliknila:
.Glejte, kako lepe so naše zastave!’
Vsi so se začudili in razgrnili trsje. Ničesar ni bilo videti.
-Kaj ne vidite barve naših zastav?’
Barve? Ah, saj res! To so bili škrlatni cvetovi rastline o tnoi, za katere se je zdelo, da krasijo vsako drevo z rdečo zastavo skozi vso vas, nanje pa je sijalo sonce. Pogled na cvetove nas je res navdušil in ko smo gledali, smo v sebi začutili brezmejno
ljubezen do naše rodne vasi. Dung je obraz kar sijal.
Morda je moje srce začelo biti zanjo
prav v tistem hipu______No, naj vam povem,
kako smo zavzeli postojanko. Naše čete navadno napadajo v trdi temi. Mi smo izbrali polno luno. To je bil pogoj za naš uspeh, kar boste kmalu videli.
Za začetek smo ob predvideni uri upri-v zorili velik hrup. Vsa vas si je dajala duška z zvonovi, z bobni, vpitjem. Čudovito, vam rečem. Dung je naredila načrt, po katerem so fantje vztrajno korakali pred hišami poročenih vojakov, ki so stale okrog postojanke, na ramenih pa so nosili drevesna debla, ki so jih poprej premazali s sajami. Dung je medtem hodila od barake do barake in jih kazala ženam vojakov: .Oglejte si te bazuke!’ Ženske je hotela pripraviti do tega, da bi svoje može prepričale, naj se vdajo. Ker je hrup ženske zmedel, so bile zelo prestrašene. Jokale so in rotile Dung, naj posreduje pri naših četah, da ne bodo začele prehitro streljati. Nato so na vso moč stekle proti postojanki. Njihove tožbe so se kmalu zaslišale izza obzidja; bilo je natanko tako kot na pokopališču. Toda vojaki se niso hoteli vdati. Neki glas je zakričal:
,Ne, ne bom se vdal! Ogenj!’
Začeli so streljati na nas. Poveljnik postojanke je možem zagrozil:
,Prvi, ki se bo vdal, ga ubijem.’
Grobo je zavpil na ženske. Nova salva. Dung je zaskrbelo. Stal sem poleg nje v kotu blizu barak.
,To je glas poveljnika postojanke,’ mi je rekla potiho. ,Kaj naj storimo?’
Tudi jaz sem bil zmeden. Vendar se nisem mogel umakniti:
.Dajva še enkrat!’
.Velja!’
Zakričal sem, kar mi je šepnila:
.Vojaki v postojanki! Vemo, da je vaš poveljnik upornik! Vaše smrti in smrti vaših družin ne bi bili radi krivi samo zaradi napake enega samega človeka! Takoj se vdajte!’
.Sranje!’ je na moj poziv odvrnil poveljnik. .Streljajte, če vas je volja!’
Toda žene vojakov so še glasneje zajokale in se obkladale z žaljivkami. Dung mi je ukazala in jaz sem zakričal:
.Pripravite bazuke!’
V	primernem trenutku bi morali povzročiti eksplozijo acetilena, da bi jih prestrašili. Toda komaj sem izkričal namišljeni ukaz bazukam, ki jih ni bilo, se je iz postojanke oglasil prediren ženski glas:
.Počakajte! Ne streljajte!’
V	mesečini sem jo videl, kako se je polastila orožja svojega moža, katerega je zgrabila za suknjič in ga odvlekla proti izhodu. Ko je prestopila prag, je zaklicala prijateljicam:
,Hej, vi Sruge! Z možem sva na varnem!’
Slišal se je jezen glas poveljnika postojanke:
(Nadaljevanje na 27. strani)
“S ► >
Gospodična Dung Xa Doi Truong
(Nadaljevanje s 26. strani)
Streljajte! Pokončajte ml to psico!' Namesto da bi vojaki ubogali, so ae s svojimi ženami kakor roj Čebel usuli proti labodu.
Moj glas — Se zmeraj mi Je ukazovala Dung — Je zagrmel:
3nsostrelci. razorožite jih!’
Kakih trideset fantov, oboroženih z lesenimi puškami. Je stopilo izza kokosovih dreves. Ko je poveljnik postojanke videl, da Je bitka izgubljena, je nabrusil pete.
Dung je pozabila, da ne sme govoriti, tn se je kriCe spustila za njim. Seveda sem Ji sledil tik za petami. Vojak se je ustavil in nekajkrat ustrelil. Ker je Dung padla, sem se sklonil ln Ji pomagal vstati. Vendar me je odrinila:
JCaJ poCnete?’ mi Je rekla.
Zasledovanje se Je nadaljevalo. Tekel sem sa njo. kakor da bi naju vezala nevidna nit. vendar nisem natančno vedel, kaj moram storiti. Ko je mož začutil, da bo ulovljen, je skočil na drevo in se skušal skriti za listjem. Toda Dung ga je zagledala. Ustavila se je pod drevesom in rekla:
Zlezi dol in se vdaj! Doslej nisem hotela streljati nate, ker nočem zaman prelivati krvi. Stela bom do tri. Ce se boš upiral, bom streljala, kajti naša potrpežljivost ima svoje meje. Štejte, Kuong!’
Zarjovel sem:
Zna ... Dve ..
Z vrha krošnje se je oglasilo bedno stokanje:
Milost! Pustita me! Zlezel bom dol in se vdal!'
.Vrzi orožje!’ sem zakričal.
Vrgel Je brzostrelko. Pobral sem Jo tn hrupno potegnil za zaklop. Toda Dung je rekla:
.Ne streljajte! Obljubila sem mu, da bo ostal živ. Držala bom besedo.’
Skratka, moja vas je bila osvobojena. Ustanovili smo odbor FNO. Dung so žara dl njenega junaštva postavili za vodjo gverilske skupine. Vendar je bOa proti:
,V najhujših trenutkih mi je pomagal Kuong. da sem se izvlekla. Odstopam mu mesto. Dajte me raje k ženskam!’
Tega niso mogli verjeti. Pravili so, da je to storila zato. da bi potolažila mojo občutljivost. Po napadu so mi namreč fantje ra di rekli, da me je Dung uporabila za zvočnik. Po dolgotrajnih razpravah Je Dung sprejela dodeljeno mesto, meni pa so naložili odgovornost za mladino.
V začetku leta 1961 sem stopil v osvobodilno vojsko. Rojstno vas sem spet videl šele čez dve leti. v začetku deževnega obdobja leta 1963. Vendar ne kot dopustnik. Moral sem ponovno zavzeti postojanko na stečišču, ki so jo postavili prejšnje leto.
Tokrat ni šlo vse tako zlahka. Ker dina. mirni naboj ni eksplodiral, so se preživeli sovražnikovi vojaki lahko vkopali za obzidjem. Naši nenehni napadi so se morali umi ksti pred vztrajnim streljanjem. Težka brzostrelka nas je pritiskala ob tla. Ce bi vztrajala do jutra, bi bilo hudo! Napadali smo in napadali: od spredaj, s boka, od zadaj. Nazadnje se je uporno gnezdo razdrlo. Prebivalstvo. oboroženo s krepelci in kiji. je vdrlo v postojanko, da bi jo razdejalo Medtem se je že začelo daniti. Iz glavnega maeta so priletele prva topovske granato. Dobil sem ukaz. naj s svojim oddelkom zaprem pot okrepitvi, da bi se glavnina naših sil lahko umaknila.
Kot po vsakem zavzetju postojanke Je rudi tu vladala zmešnjava. Vsepovsod je bilo polno razbitih strešnikov, bodeče žice, trupel, vsega. Dišalo Je po smodniku. V megli in sredi ruševin so se oremikali vo-
jaki in prebivalci, mladi in stari. Pobirali so orožje, odnašali ranjence, nalagali strelivo na glavo in na hrbet. Prihajali in odhajali so in se šalili, pogovarjali in spodbujali, da ni bilo ne konca ne kraja. Čudovit hrup, podoben tistemu s trga, ko prodajalci odhajajo. Temu dodajte še žvižge in eksplozije granat okrog nas! Fantje so se nazadnje umirili, in ko sem nameraval kreniti z njimi proti četam, ki so prihajale na pomoč, sem za seboj zaslišal rezek glas:
Mej! Kuong!’
Obrnil sem se. Bila Je Anh, dekle iz vasi. Namesto da bi ml stekla naproti, je zaklicala:
Dung! Kuong je tukaj!’
Iz množice se Je res iztrgala postava in stopila proti nama. Dung! Nihče drug kot ona je šla proti meni. Ko me Je zagledala, se je ustavila. Za vratom in v ušesih ni imela nobenih obeskov in ogrlic. Oblečena je bila v staro čmo obleko, ob pasu Je imela nabojnjačo, čez ramena pa karabinko. Tako prepasana je bila videti neverjetno lepa. Anh, ki se ni zganila, mi je pomežiknila, se zasmejala v pest in zbežala, ker jo Je zvabila množica. Ce topovi ne bi grmeli, če granate ne bi žvižgale nad najinima glava ms, če mi ne bi bilo treba zapreti poti sovražnikovi okrepitvi, če ne bi bilo te človeške plime in tega hrupa okoli naju, bi si marsikaj povedala. Toda takrat za to res ni bilo priložnosti. Dung se Je zadovoljila s tem, da me Je pogledala nekako ... Ne vem, kako bi rekel. Saj me razumete. Njen pogled mi je pravil, da sem bil krivičen do nje, pa tudi to, da moja sreča ne more bi-ti drugje.
.Čete odhajajo. Zakaj ste še tukaj?’ me je vprašala po dolgem molku.
.Sel bom proti četam, ki prihajajo sovražniku na pomoč.’
Dovolite mi. da grem z vami!’
In mirno se je pridružila mojim možem.
Nato sva slavila zaroko. Poroka je predvidena za letos, ko se bo končala žetev. Toda v življenju so stvari, ki ne grejo kot po maslu. Pred tremi meseci sem od prijatelja, ki je šel skozi mojo vas. zvedel, da so jo jenkiji bombardirali z napalmom. Zgorelo je več hiš. Po napadu ja imelo neko dekle popolnoma ožgan obraz in roke: stopila Je v gorečo hišo. da bi rešila otroke. Njeno Ime? Moj poročevalec tega ni vedel. Si lahko predstavljate, kako sem bil v skrbeh? Dung sem takoj poslal pismo. Odgovor sem dobil čez mesec dni. toda pisava ni bila njena. V pismu mi je sjx>ročila, da se zaradi ran zdravi v bolnišnici in ker ne more držati peresa. Je morala prositi za pomoč bolničarko. Povedala mi je še, da se Je spremenila ln da jo moram pozabiti. Lahko si mislite, kako velika je bila moja bolečina in potrtost! Odgovorjl sera ji z dolgim pismom. Bil sem ogorčen, da se ji je lahko porodila takšna misel, in sem ji zagotovil svojo ljubezen, pa naj bo njeno stanje še tako slabo. Mislil sem, da je imela iznekažen obraz in da se ne more več premikati. Mi verjamete, prijatelj? Ko sem bral njeno pismo, sem Jo še bolj vzljubil. Ce ne bi več mogla delažl s svojimi rokami, bi po uničenju jenkljev sam obdeloval zemljo, da bi Jo Imel s čim hraniti. V takšnem položaju sem bil. ko ste ml prinesli tole! Navaden listek, na katerem piše, da mi je že vse povedala v prejšnjem pismu ... Ne vem več. kje se me drži glava. Kje Je resnica? Mislil sem. da ste jo srečali .. JB
Kuong je umolknil, da bi mi nalil čaja. Zlil ga Je čez rob skodelice, ne da bi opa-
zil. Ko sem se zavedel njegove stiske, sem mu hotel vse povedati, vendar sem se zadržal. Saj a čakanjem ni mogel ničesar izgubiti. Narobe: njegovo veselje bo desetkrat večje ko. mu bom povedal resnico. Privoščil sem sl majhno porednost in podaljšal njegovo negotovost.
»Kako? Vam ni ničesar rekla?«
Kuong je iz žepa Izvlekel papir ln mi ga podal:
»Vzemite, kar preberite ga, saj v njem ni nobene skrivnosti.« Poskusil sem brati v lunini svetlobi, vendar nisem mogel. Sele ko sem si pomagal z žepno svetilko, sem lahko prebral:
»Dragi moj,
tvoje pismo me je zelo ganilo ... Takoj sem ti odgovorila z dolgim pismom, ki te bo ravzeselllo, ko ga boš dobil. V njem sem povedala vse!
Nič se mi m zgodilo. Moj obrass in moje roke so nedotaknjeni. Hotela sem te pomiriti, ko si me vprašal. Ko sem tako razmišljala, sem si rekla, da bi bilo veselje preveliko, če bi se zadeva srečno iztekla. To bi bilo samoljubno, da ne rečem strahopetno. Ce bi bila goreča hiša v moji bližini, bi ravnala tako kot ona druga in njena nesreča bi bila mogoče moja. Čemu bi mi ameriški napalm moral prizanesti? Tak* sem te hotela predskusiti. Ne zameri mi drogi. Jenkiji skušajo prebivalce preseliti na območja, ki Jih nadzorujejo. Našo vas pogosto obstreljujejo in bombardirajo. Napalm je opekel Manh in srce se mi stisne, kadar se spomnim nanjo. Moj ženski oddelek je tistega dne imel samo brzostrelke in nobene puške. Brzostrelka je lahka in priročna toda proti letalom ni učinkovita. Lahko si misliš! Letala so bila tik nad mojo glavo, brzostrelko pa sem morala stiskati k sebi, in se brzdati!
Pravkar sem v zameno za brzostrelko dobila puško. Ko boš šel prihodnjič na dopust, ne pozabi predlagati svojim tovarišem, če jim je kaj do take zamenjave. Računam nate. Zdaj se pogosto spopadamo z letali. Zdaj ne potrebujem človeka, ki bi kričal moje ukaze, ampak človeka, ki bi mi priskrbel puške.
Pomiri se, vsem našim je lepo in ...«
Kakšno zvijačo si je izmislila Dung, sem doumel že med pripovedovanjem njenega zaročenca. Na tihem sem ji celo očital, da je zaradi take malenkosti mučila svojega dragega. Toda ko sem bral njeno pismo, sem bil globoko ganjen. Moja naloga ni razpravljati o ljubezni. Vendar se mi zdi. da je bila navihanost. ki jo je pokazala Dung. znamenje njene mlade ljubezni, ki je jenkijevske bombe niso mogle zatreti. Čeprav je vedela, da se lahko v takšnem boju nenadoma spremeni v pohabljenko, je to ni skrbelo. Se naprej je živela, vse se Ji je zdelo naravno in tudi ljubila je popolnoma naravno. Povzročila st ie oelo skrbi, kor je bila vesela, da jih lahko preganja. To Je bila njena nepremagljiva moč. Ko sem pismo vrnil Kuongu, sem ga vprašal:
»Kaj vas še muči? Sej Je vse popolnoma jasno!«
»Na zadnji strani je še ena vrstica!«
Res sem prebral:
»P. S. Ko se boš vrnil, bom gotovo vsa opečena!«
Zarodi teh besed je bil Kuong torej vznemirjen.
Spomnil sem se, da je Dung že hotela zalepiti pismo, vendar je znova vzela list in nanj napisala še to vrstico. Nato je zardela, in se sramežljivo nasmehnila svojim mislim ...
	lil Ml ti				P"! f J
					
AMERIŠKE BOMBE SO POBILE VSO SEVERNOVIETNAMSKO DRUŽINO
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJI

d



I
Vsakdo naposled najde tisto knjigo* ki mu odpre "tajna vrata” in postane najbolj priljubljena ' knjiga* knjiga življenja* Kaj jo išče, dokler je ne najde*
/A* Speraann/
I
5 *■!
- *
IZVIRNA PROZA
0 Ivan Cankar: ZBRANO DELO XI
roman Hiša Manj* Pomočnice ter črtice to novele la mjige Mimo življenja 340 strani Cena: pl. 90. pua 100 dto.
% Oton Župančič: ZBRANO DELO VI
Noč na verne duše. Ia nenapisane komedije, Veronika De-seniška. Dodatek 460 strani, cena- {d. 100 din
^ Ladislav Kiauta: ZBADLJIVKE IN ŠALJIVKE EVSTAHIJA ČOKA
140 strana oena: broš 38 din
0 Zmaga Glogovac: TESNOBA
176 strani, cena; broš 40 din
IZVIRNA POEZIJA
0 Jože Šmit: HOJA ZA KATULOM
56 strani oena brofi 25 dto
0 Alojz Gradnik: EROS TANATOS
76 strani cena. pl 36 cJto
O Tone Pavček: ZAPISI
?0 strani
i •• -n *«i *. v -*
"	*V’St«3$*	r-
% Gregor Strniša: ŽELOD
72 stran)
% Franci Zagoričnik: LETO IN DAN
ae strani oena bro* 99 dto
% Ivo Andrič: GOYA
Bibliofilsko opremljena knj.ga s avtorjevim esejem o velikem španskem slikarju in z reprodukcijamd Goyevih slik Je iz&ia v počastitev Andnčeve 80-letnice Cena: pl 85 din
•	iyiolišre: DELA II
komedije: Sola aa žene. Kritika Sole m žene. Imprcm. zacija t Versaillesu. Izsiljena ženitev, Tartufle. Don Juan 312 strani, cena pl. 90, pus 100 dto
•	Dostojevski: STRIČKOVE SANJE IN DRUGE POVESTI
688 strani, oena: pl. 110 dto
0' Jan Severin: MORNAR BREZ JADER
roman o J Resslu is abirke »Biografije« 284 strani, cena* pl 95 dto
a VVerner Maser: ADOLF HITLER
% E. R. Chamberlin: GREŠNI PAPEŽI
Sbirka »Biografije« 336 strani
0' Jean-Charies Lombard: ZGUBLJENI KORAKI
cSamekl tekst 74 strani, cena: brož. 30 dto
PREVODI:
POEZIJA
#	Mak Dizdar: MODRA REKA
73 strani
#	Vladimir Holan: NOČ S HAMLETOM
antologijska peendSfca »barka 114 strani, cena broš. 56 dto
#	KITAJSKA LIRIKA
tabor Kitajske lirike ▼ prevocAi Alojza Gradnika 353 strani, oena: p- 55 dto
POLJUDNOZNANSTVENA DELA, LIKOVNE IN GLASBENE EDICIJE, PRIROČNIKI, DARILNE KNJIGE
•	Anton Cevc: VELIKA PLANINA
raziskovalna študija o Veliki planini ln njeni pianinščinl 96 strani to 34 stran) prilog, cena: 80 din
•	SLOVENSKI ŠAH
zgodovinski prerez, partije, problemi, najvidnejši predstavniki 224 stran’ cena: pl. 120 dto Ig	_	__I
•	Ivan Bratko: ČAS KNJIGE	,
publikacija ka v znamenju mednarodnega leta knjige prinaša bogato gracivo o vlogi Knjige pri nas to po svetu 146 strana velikega formata, cena: usnje 62 dto
•	Matko Peič: UVOD V UMEVANJE LIKOVNEGA DELA
248 strani, oena: karton 110 dto
•	Mirko Kokol: PREK SVETA ODMEVA PESEM I II
pesmarica z jJuc^skim:, umetnimi m borbenimi pesmimi 53e strani, cena broš 55 dto
•	FRANCE MIHELIČ
monografija e reprodukcijama avtorjevih grafik to ri^b 244 strani, cena pl 220 din
% Harold S. Schonberg:
VELIKI PIANISTI
zgodovina igranja na klavir od Mozarta do današnjih dni 347 strani, oena* pl 100 dto
0 VVare-Panikkar-Romein:
DVAJSETO STOLETJE VI/3
tretja knjiga šestega ciklusa iz zbirke »ZgocOvtoa človeštva«
332 strani, cena- Dl 170 pus 190 dto
•	Jean Fourastie: 40.000 UR
zbirka »Moderna cJružba« 232 sfcram, cena: pl. 86 d*-.
•	Timothy Green: TIHOTAPCI
zbirka »Modema družba« 273 strani, cena: pl. 88 din
% Margot Schubert:
V DOMAČEM VRTU
priročnik 390 strani, oena: pl. 200 cLun
•	Minca Sojar: VRTNE ENOLETNICE
priročnik 135 strani, cena: pl. 90 dto
•	Janko Jurančič: SRBSKOHRVATSKO-SLOVENSKI SLOVAR
1320 strani cena: pl. 200 dto
•	NAJLEPŠE PRAVLJICE
izbor naj lepših pravljic z vsega sveta z barvnimi ilustracijama 132 strani velikega formata, cena: karton 120 din
Knjige dobite v vseh knjigarnah in pri zastopnikih založbe. Pri večjem nakupu možnost obročnega odplačevanja. Pismena naročila sprejema:
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
Mestni trg 26, 61000 Ljubljana
K *
vi'
m
A
ifr
DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
Ljubljana
Mestni trg 26
iti.
"i

Foto. a^liiv Dela
MINUU TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU
Utrip življenja v Severnem Vietnamu
Bogastvo revnih
„Kljub revščini ni nihče lačen ne brez zdravniške pomoči4*
Avtorica te reportaže, evangelistična teologinja iz Kolna, je z delegacijo organizacije »Pomoč Severnemu Vietnamu« (Hilfsaktion Nordvietnam) obiskala Hanoi in druge dele dežele, ki jih je vojna hudo prizadela. Z velikimi simpatijami, a tudi z darom za opazovanje poročevalka v hamburškem tedniku »Die Zeit« odkriva v Severnem Vietnamu družbo in socializem, ki se po njenem mnenju občutno razločujeta od socializma v vzhodnoevropskih državah. Videla je sicer revščino, toda ne pomanjkanja in tudi ne lačnih ali bolnih otrok. Začutila je. da je enakost, ki vlada v Severnem Vietnamu, nepotvorjena. Predvsem pa je videla dokaze zločinskega bombardiranja, ki ne prizanaša ne šolam ne bolnišnicam.
Ko smo se ut rujem od dolgega poleta še vedno Brez programa sprehajali po hanoj-«irih ulicah nedaleč od Thong Nhata, nekdanjega prostornega hotela »Metropol« izza francoskih časov, smo zagledali prodajalca časopisov, ki ga je bilo težko razpoznati sredi množice slamnikov in koles. Pred njim je čepel na ulici deček, star morda devet let. ki je zaverovano in počasi bral časopis. Njegov bratec, star poldrugo leto, ki ga je starejši deček ves ljubi dan prenašal naokoli kot drugi številni večji otroci. je potrpežljivo čakal.
Se en zgodnji vtis: majhen bosonog deček s zakrpanimi hlačkami in s srajčko brez gumbov nosi pod pazduho nekaj zvezkov. v roki pa previdno drži največjo dragocenost — črnilnik. To je bogastvo, ki si ga privoščijo revni.
, Med gručo otrok, ki nam sledijo radovedno in s sijočimi obrazi, toda ne vsiljivo in. kar je samo ob sebi umevno, brez bera čenja. je skoraj zmeraj kak otrok z naočniki. To so otroci gospodarsko nerazvite agrarne dežele (80 odstotkov prebivalstva prideluje riž), slabo oblečem, vendar zadostno hranjem. Zanje skrbi zdravstveni sistem. ki odkriva in odpravlja pri otrokih očesne bolezni in je v nekaj letih obstoja navzlic vojni, blokadi in letalskim napadom premagal ali vsaj zajezil najhujše »socialne bolezni« — kot tukaj imenujejo tuberkulo-ao. gobavost, trahom in otroško paralizo.
Revščina jih ne ponižuje
Clam naše skupine, ki so že prej obiskali to deželo, so presenečeni nad gospodarskim napredkom. Prebivalstvo je bolje oskrbljeno z nujnimi dobrinami kot pred nekaj leti, na majhnih trgih na uličnih vogalih je bogata izbira sadja in sočivja. Pozneje nam je ministrski predsednik Pham Van Dong zagotovil, da ni inflacije in da so se cene celo znižale. Gospodarsko življenje teče naprej. čeprav so vsa sevemovietnamska pri stamšča že od maja 1972 minirana.
Kljub temu je povsod videli revščino tekstila je malo, koče iz gline na bregovih Rdeče reke spominjajo na brazilske favele. papir je siv, lisast in malo ga je, transistor-skih radijskih sprejemnikov ni mogoče dobiti. Toda ta revščina nima tiste značilno ati pomanjkanja v večini drugih dežel: ne ponižuje. Ne ogroža človekovega dostojanstva, kot radi poudarjajo Vietnamci.
Za to sta dva razloga: prvi je ta, da ljudje lahko zadovoljijo svoje osnovne potrebe. Dovolj riža je za vse in tudi ribjih omak, ki vsebuje proteine. Vsi uživajo brezplačno zdravstveno zavarovanje, tudi v p reven ti vnem smislu, in zmeraj so v dosegljivi bližini bunkerji, jame. jarki. Prehrana, zdrav, je in relativna varnost je zagotovljena vsem.
Drugi razlog, da revščina tukaj ne ponižuje človeka in da je razmeroma znosna, je enakost. Minister v pomečkanih hlačah in višji funkcionarji v p ražnjih oblekah, ki bi Jim človek prisodil petnajst let starosti, ni-so nobena redkost. Razlike v plačah so na primer majhne. O tem smo se pogovarjali z namestnikom ministra za zdravstvo. Odgovor na naše vprašanje je začel s citatom. »Ho Si Minh nas je učil, da ravnamo s pacienti kot oče in mati. Zato nam m žal de-narja.« Začetna plača bolniške sestre znaša 40 do 50 dongov. pomožnega zdravnika kakih 50 dongov, zdravnika 60 dongov. Najvišja plača pomožnega zdravnika je 80 dongov; bolniškega strežnika 70, medtem ko lahko zdravnik prileze do 160 dongo«. Svetovno znan specialist za jetra zasluži na primer 190 dongov. toda. kot je z rahlo ironijo Viri-jtomml minister za zdravstvo, on sodi v »poseben razred«. Uradno je en dong toliko kot ena marka, toda praktična primerjava j« težavna, ker so poglavitne storitve — kot Oa primer stanarina, razsvetljava, riž — sko. mj zastonj. Znano je. da je Ho Si Minh prejemal 250 dongov in da jih Pham Van Dong prejema 240. O tem se lahko povsod javno govon.
Zamislila sem se ob tem. da minister, ki Je visoko izobražen in daje zelo premišlje ne podatke, uporablja citate, preden se loti predmeta Toda povsod smo naleteli na ta pojav. Podobno kot v prejšnjih časih reki iz biblije se v vsakdanjih povezavah pojavljajo gesla, besede strička Hoja. moralne utemeljitve.- »In tako izpolnjujemo besede iz testamenta našega predsednika Hoja.« Bese de je treba izpolniti, izročilo prevzeti, reke recitirati. Nikjer drugje nisem tako pogosto Slišala Izraze, kot so »človekovo dostojan *vo« m »spodbuda«. »Cim več bomb, tem bolje za našo moralo, tem bolj zanesljivo bomo zmagah.«
Župan Haifonga nam pripoveduje o sto sirotah, ki živijo v mestu od 16. aprila letos, ko se je spet začelo strateško bombardira nje- Toda sirotišnice nismo mogli obiskati — in to nam je bilo rečeno s prizvokom ironije spričo naših predstav —, ker so vsi ti otroci zdaj v varstvu družin. »Ho nas je učil ljubiti otroke.« Iz tega citata vzklije šolsko vprašanje: kako naučiti nepismene
brati in pisati, to je bila poglavitna skrb po revoluciji. Mestni svet je sklenil, da bo vse trdne in nepoškodovane hiše spremenil v šole. Se danes je 30.000 šoloobveznih otrok poglavitna skrb mestnih očetov.
Pesem zdravi
Izobraževanje, morala, pouk, spodbujanje — Vietnamci vedo, kaj pomeni moralna opora. Človek bi na prvi pogled ocenil tako kulturo kot posnemalno. Kaj še lahko pomenijo takšni vzorci v tehnološko opredeljenih sredinah, ki jih ni mogoče primerjati s to sredino? Mar nam niso potrebni vzgojni modeli in mar se nam ni treba učiti, kako bomo živeli brez očetov in tudi brez predsednika Hoja, ki izžareva dobroto in resnobo na sinjem ozadju?-
Toda to, kar je moč občutiti, nima nobene zveze s tradicionalizmom zahodnega kova, ki ga po pravici kritiziramo. Ne obstajajo nobeni točno določeni in togi modeli in pravila obnašanja. Ho Si Minh je (kot Kristus) nakazal samo smeri obnašanja, »izpolnjevanje« besed pa je prepustil ustvarjalnosti vseh ljudi. Vse natančne kodifikacije postanejo kmalu jalove ali škodljive. Zato Je treba vedno znova formulirati, iz-
rekati gesla, najsi zvenijo še tako preprosto. kot zveni preprosto vedno znova citirana misel Ho Si Minha: »Nič ni bolj dragocenega od svobode in neodvisnosti.«
Taki izreki so potrebni kot riž. Ho Si Minh je danes ustvarjalen mit — kot je revolucionarni Kristus za duhovnike tretjega sveta. Morda je popolno uničenje zaupanja v očete pripeljalo v našem svetu ljudi do cinizma — a občutek lahkotnosti in sre če. ki sem ga imela v Vietnamu, Je pome ml popolno odsotnost cinizma.
Le polagoma smo začeli zaznavati prizvoke m rahlo ironijo. Za narodni dohodek ZDA m Vietnama velja razmerje tisoč proti ena, nam je rekel podpredsednik mirovnega odbora Hoang Tu Ky. »Toda,« Je tiho pripomnil, »vojna v Vietnamu Je odpihnila take primerjave. Ce človek vztraja pri klasičnih primerjavah, ne bo mogel razumeti dogajanja. Mi ne izdelujemo jekla, temveč le bambus. Imamo pa staro železo.« S tem je namignil na sestreljena ameriška letala, ki jih skrbno izkoristijo. Na glavnikih in prstanih, ki jih nosijo kot spominke, so zapisane tekoče številke sestreljenih letal.
Evropejec se počuti kot barbar, ko opazuje. kako tukaj visoko cenijo umetnost in govorjeno besedo in kako povezujejo umetnost z življenjem. V kovinsko predelovalni tovarni v Haifongu smo poslušali delavke
in delavce, ki so muzicirali. Eden je igral na flavto iz bambusa, drugi je brenkal na kitaro, dekleta pa so pela in se pri tem gugala v ritmu prastare in nove glasbe. Tako izražajo svoja čustva, veselje in bolečino in medtem ko skozi odprto okno prihaja ropot kladiv po pločevini, poje 20-letni ključavničar Blngh Minh (»Jutranja zarja«) s presenetljivo lepim glasom »Vietnam na pt>-hodu«. Ostali smo brez besed in nekomu je prišlo na misel, da bi moral pevec šolati svoj glas, toda on misli, da petja ni mogoče oceniti ali prodati. Maje z glavo in eden izmed njegovih tovarišev citira Ho Si Minho-ve besede: »S svojimi pesmimi bomo preglasili pokanje bomb«. Glavni zdravnik v bolnišnici nam pripoveduje o skupinah pevcev, ki so v vseh bolnišnicah. »S pesmijo zdravijo paciente in to sodi k terapiji.«
Vrniti dostojanstvo zadnji prostitutki
V terapevtskem pogledu je tudi zanimivo, kako so ravnali s prostitutkami, ki so ostale po umiku Francozov. Po domovih so jih načrtno razvajali, jim izpolnjevali želje in jih pustili, da so se igrale. Sele po daljšem obdobju nazadovanja so začeli s propa-
gando in poukom. Po analizi svojega položaja so doumele, da ni njihova krivda, ampak krivda kolonializma, če so kot drugi ljudje postale blago, ki se prodaja: »Človek sl mora spet pridobiti svojo dostojanstvo.« Sele ko se jim je to posrečilo, so začele ženske spet delati.
S splošno vzgojo politične zavesti so tudi druge ženske v družbi toliko napredovale. da so začele spoštovati take ženske. Samo v spremenjenem okolju so lahko osebne spremembe trajne — in samo tam, kjer si s tolikšno resnobo prizadevajo povrniti dostojanstvo še zadnji prostitutki, je mogoče govoriti o socializmu. Po ameriških ugotovitvah Je družinska zgradba v Južnem Vietnamu skoraj popolnoma — in kot sami pravijo, nepreklicno — uničena. Samo po južnovietnamskih uradih statistikah je prostitutk 22 tisoč, toda to število je le majhen odstotek. Celi gimnazijski razredi deklet se prostituirajo in cene se formirajo po razredih. Ali bodo ta dekleta irtlela možnost pridobiti si spet človeško dostojanstvo?
Drugačen socializem
V muzeju stoji svojevrstna bobnu po dobna krsta, ki je narejena za čepečega člo-
veka. Na pokrovu so majhne kot prst dolge kovinske figurice, pari med ljubezenskim aktom. To se mi dozdeva kot simbol sedanjosti: kako majčkeni in nebogljeni so ljudje, ki darujejo naprej življenje, in kako mogočen je predsednik Združenih držav Amerike. In vendar ni mbgoče izključiti zmage tudi nad to smrtjo ki žene kirurge v votline in otroke pod zaščitne zidove. »On n’arrete pas le soleil«, (Sonca ni mogoče ustaviti), kot nam je pozneje v pogovoru rekel Pham Van Dong.
Na plakatu »Nixon in njegova senca« je ameriški predsednik naslikan kot zelena pošast, ki kaže zobe. Za seboj meče senco, ki je sestavljena iz neštevilnih lobanj. Plakati so po navadi nalepljeni na zidovih porušenih hiš, na podrtih šolah, v bližini bolnišnic in na prometnih krajih. Dva sloga se prepletat^ patetično-herojski, ki spominja zgolj na enolični, masivni socialistični realizem, in na slog, poln duhovitosti, ki očitno izvira iz nacionalne tradicije vietnamske ljudske umetnosti.
Južnovietnamski predsednik Thieu na primer liže Nixonu škorenj in pri tem govori: »V minulih 18 letih sem se zmeraj bojeval za neodvisnost južnovietnamske republike«. Ali pa Nixon, ki je potegnil križ čez sporazum o devetih točkah, in drži v roki bombo: »Dobronamerni Nixon.« Take slike, »ki jih rišejo nekateri prebivalci«, najdete v vsaki vasici. Po Ho Si Minhovih besedah bi moral vsak prebivalec znati slikati in risati, učiti se tujega jezika in muzicirati.
Socializem, ki ga tukaj uresničuj ejo* se močno razločuje od socializma v vzhodnoevropskih državah. Občutek enakosti je izpolnitev prastare želje. Enakost ne velja samo pri plačah, ampak se kaže tudi v tem, da ni privilegijev. Minister, ki bo z letalom
odpotoval v tujino, mora kot vsak drug državljan pokazati potni list in iti jskozi carino. Kot vsakdo drug je obut v plastične sandale. Se vedno so stari revolucionarji na vodilnih položajih bistri, nebirokratski, kritični ljudje. Skoraj vsi so se leta in leta bojevali v odporniškem gibanju in spoznali francoske zapore. To generacijo spozna človek po obrazih; ki jih je zaznamovalo odrekanje. Zanje je značilna stara in nezlikana obleka. Ko sem se vzpenjala po stopnicah za voditeljem kulturne zveze, sem opazila, da ima v hlačah obžgano luknjo. • Časopise tiskajo na slabem papirju, toda ljudje jih brž pokupijo. In zmeraj je name naredilo vtis, kako so Vietnamci na poseben način in neprekinjeno povezani s tradicijo.
„Glavno mesto
človekovega
dostojanstva44
Narodna zavest si ne more privoščiti, da bi bili lastna zgodovina, prej veljavne vrednote in kultura ljudstva naslikani v neugo-
dni luči. Učenje zgodovine nima tukaj namena razkrinkavati, ampak spodbujati. V muzeju so nam pokazali slavnega Budo s tisoč iztegnjenimi rokami, v vsaki dlani po eno oko. Ta bog, Razsvetljeni, ki vse vidi in vse ščiti, je zelo pomemben tudi za nebu-diste, kot so nam povedali, na primer za komuniste, ki jih mučijo.
Vse ljudstvo^ je poniževala in žalila kolo-nializacija. Zato se je razredni boj odvijal manj v ljudstvu samem kot v obrambnem boju proti kolonizatorjem. Pham Van Dong nam je med sprehodom po parku okrog svoje uradne rezidence povedal, da je bil Vietnamcem pod Francozi prepovedan vstop v ta park. Neki protestantski župnik mi je povedal, da je neki duhovnik prišel pred francosko sodišče že zato, ker je kot dušni pastir odvračal ljudi od alkohola in opija.
Tretje, kar je po mojem mnenju pomembna razlika v primerjavi z drugimi socialističnimi državami, je prizadevanje po decentralizaciji, ki jo tukaj izvajajo delno po načrtu in delno iz nuje. Poudarjajo samostojnost posameznih pokrajin. Občine same organizirajo in plačujejo učitelje in zdravnike. Cim več odločitev naj bi sprejemali na nižji ravni. Zdravstvena služba se je z evakuacijo klinik in s premestitvijo centralno organiziranih ustanov zboljšala. Ranjencem je treba hitro pomagati in tako postajata odgovornost in pomembnost odločitev na nižji ravni čedalje večji.
Pogostokrat so se nam zahvaljevali za spodbudo, ki jo vodijo v nas. V resnici pa smo bili mi spodbujeni. Videli smo delček socializma, o katerem smo zmeraj sanjali. Videli smo »glavno mesto človekovega dostojanstva«, kot je Madeleine Riffaud imenovala Hanoi.
Dvesto tisoč zapornikov v nevarnosti
Nemalokaten dan v zadnjih desetih letin nisem mislila na Vietnam, na njegovo ljudstvo in-na vojno. Fotografija malega južno-vietnamskega dečka za bodečo žico leži pod steklom na moji pisalni mizi. Napalm, tigrove kletke, My Lai, »Operacija Phoenix«, _
besede, ki polagoma dobivajo prizvok Au-schwitza in Bergen-Belsna. Dostikrat je bila nevarnost, da bo določena beseda dobila zgolj simbolični pomen, »neogibni Vietnam«, če naj povem izraz, ki ga uporablja desnica. Toda ti ljudje ne vedo, kaj govorijo. Saj se ni mogoče izogniti temu, da ne bi o tem govorili. To je bila za nas odločilna politična šola.
Za nas je to pomenilo, da smo po Auschwitzu spoznali, da Auschwitza še ni konec — in to je bil za nas smisel besede »Vietnam«. Genocid, biocid, aerocid — najbolj dognana tehnika, ki jo uporabljajo, da bi uničili nekaj milijonov pridelovalcev riža. »Anti-personnel bombs« (bombe za pobijanje ljudi), ki ne morejo poškodovati ne
stavb ne mostov, ker so drobci premajhni in so narejene zgolj za ubijanje ljudi. Plastične bombe, katerih drobce ne odkriva rentgenski aparat, tako da je nemogoče operirati in zdraviti ljudi.
Toda zdaj so besede dobile še drug po-men »On na’rrete pas le soleil« (Sonca ni mogoče ustaviti), kot je rekel Pham Van Dong. Učakali bomo mir — učakali obnovitev človekovega dostojanstva tudi na jugu. Doživeli bomo, da bo dežela, ki je bila pro-stituirana, razslojena, polna lakote in traho-ma, obnovljena.
Nedvomno bodo žrtve med kolaboracionisti, kot so bile v Franciji, na Norveškem, Nizozemskem in v Italiji po letu 1945. Toda njihovo število ni v nikakršnem sorazmerju s tistim, kar se zdaj dogaja. Zelo verjetno je, da marsikateri izmed dvesto tisoč političnih zapornikov v Thieujevih taboriščih ne bo ostal živ, če bodo Američani še naprej zavlačevali s podpisom sporazuma. Iz antikomunizma porojeni strah o bodočem pokolu po umiku Američanov nam ne sme zamegliti pogleda na tisto, kaj se zdaj dogaja s privolitvijo Američanov.
Za daljšo prihodnost razmišljajo Vietnamci resno o »politiki nacionalne sprave«. Zupan mesta Hanoia Tran Duy Hung, ki je obžaloval, da se ne more pogovarjati z nami v »Goethejevem jeziku«, nam je pripovedoval iz zgodovine svojega mesta: »Eden izmed naših kraljev je po zmagi nad tujimi zavojevalci dobil seznam ljudi, ki so sodelovali s sovražnikom. Vrgel je seznam v ogenj. To je pn nas že tradicija — da ravnamo s sovražniki, ki so odložili orožje, kot z ljudmi. Z ladjami smo jih prepeljali v njihovo domovino. Ljudi, ki so nekaj časa hodili po krivi poti, smo spet sprejeli medse, da bi ohranili njihovo moč zase.«
Ne vemo še, ah bodo Američani podpisali sporazum, ki ga je Pham Van Dong
med pogovorom imenoval »razumem m pravičen«. Vsekakor pa je Vietnamcem na Severu potrebna naša moralna in materialna podpora. VeSčkrat so nas prosili — nazadnje nas je prosil še nekdo v letalu z juga, ki se je peljal na mednarodni kongres pravnikov v Moskvo —, da bi zdramili svetovno javno mnenje m zastavili svoj vpliv za usodo zapornikov. Ko je Thieu spomladi izjavil, da »ni tretje sile«, je postalo jasno, da veljajo zdaj vsi nekomunistični nasprotniki njegovega režima, to je predvsem katoličani in budisti, za komuniste in da jim grozijo politično zatiranje, zapori, mučenje in smrt. Sramotno je, kako malo razumnikov v Zvezni republiki Nemčiji se zaveda te naloge in kako malo vedo tukaj ljudje o sistematičnih in načrtnih ameriških zločinih (kot je »Operacija Phoenix«) in kako šibek je naš odpor v primerjavi z odporom Američanov in ljudi v drugih deželah.
Zdaj je potrebno dvoje:	začeti akcijo
pojasnjevanja, predvsem o usodi ljudi v Thieujevih taboriščih, in konkretno materialno pomagati tistim, ki jih je prizadelo bombardiranje.
DOROTHEE SOLLE
ODSEV PRIHODNOSTI
Otroci nerazvite agrarne dežele, slabo oblečeni, toda zadostno hranjeni — mladi Severni Vietnam
Foto: Marc Ribon