33 Tipologija: 1.04 Strokovni članek UDK: 75.056:929(497.4) T A TJ A N A P R E G L K O B E Slovenski knjižni ilustratorji 9 . D E L V reviji Otrok in knjiga v nadaljevanjih predstavljamo sodobne slovenske likovne umetnike, ki s svojimi ilustracijami pomembno sooblikujejo knjige za otroke in mla- dino. V tem prispevku namenjamo pozornost ilustratorskim opusom Ivana Seljaka – Čopiča, Petra Škerla, Maje Kastelic. Contemporary Slovene visual artists, significantly co-creating books for children and young readers with their illustrations, have so far been presented in several issues of the Journal of Children‘s Literature. The current article focuses on the illustration opuses of Ivan Seljak – Čopič, Peter Škerl, Maja Kastelic. Ključne besede: slovenski ilustratorji, knjižne ilustracije, slovenski likovni umetniki, ilustracije Keywords: Slovene illustrators, book illustrations, Slovene visual artists, illustrations Danes je ilustracija med najbolj razširjenimi likovnimi zvrstmi, a je hkrati (ali morda prav zato) še vedno potisnjena na obrobje tako imenovane visoke umetno- sti. A če marsikatero zgodovinsko umetnino lahko beremo kot ilustracijo minu- lega časa, tudi ilustracijo, izolirano od upodobljene zgodbe in postavljeno v drug kontekst (recimo razstavne predstavitve), lahko dojemamo kot samostojno ume- tniško delo. V tej luči nas lahko znova navduši njihova vrhunska likovna izraznost in lucidna avtorska izpovednost. Različne slikarske, risarske, grafične in mešane tehnike v ilustracijah vrhunskih slikarjev odslikujejo različne stile in razpoznavne avtorske prijeme, značilne za osnovno vizualno usmeritev vsakega avtorja. A brez sublimnega občutja besedila ni bilo kvalitetnih ilustracij v preteklosti in jih tudi danes ne more biti. V slovenski likovni umetnosti je tovrstna ilustracija globoko zakoreninjena, svoje ustvarjalne veje široko razprostira že od sredine prejšnjega stoletja. Le iz čvrstih korenin in bujnega razcveta lahko pričakujemo sočne plodove. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 34 Ivan Seljak – Čopič Slikar in ilustrator Ivan Seljak – Čopič1 se je rodil samski gospodinji in klekljarici Angeli Čopič. Materin priimek je nosil prva leta življenja, od leta 1933, ko se je mati z očetom Ivanom Seljakom poročila, se je tako pisal tudi on. Kasneje, ko se je pridružil partizanom, si je materin priimek Čopič nadel kot svoj ilegalni partizanski vzdevek. V partizanih je sodeloval pri časopisu Šercerjeve brigade Udarnik in pri Centralni teh- niki. Po nemški ofenzivi na Štajerskem je postal najmlajši učenec prve risarske šole, ki so jo odprli leta 1944 v okviru grafične delavnice v Črmošnjicah na osvobojenem ozemlju. Njegov prvi učitelj je bil tako profesor Nikolaj Pirnat, avtor najbolj izjemnih ilustracij tistega časa, Cervantesovega Don Kihota (1935–37), sicer pa njegov idrijski sorojak. Prve linoreze z vojno tematiko je izdelal v partizanih in tej temi ostal zvest. Zanj značilna so dela iz časa narodnoosvobodilne borbe ter povojna dela z njo pove- zano vsebino. Njegova umetnost obsega skice, risbe, grafike, akvarele, olja, zgrafite, mozaike, plakate, listine, značke in gledališke scene. Njegov glavni medij je bilo sli- karstvo, ilustriral pa je tudi številne knjige za otroke in mladino ter zanje prejel več nagrad2. Pri vsem svojem ustvarjanju se je dosledno držal svojih pravil: »Nasprotja, dileme in konflikti so temeljno gibalo življenja in ustvarjalnosti. Pojavljajo se na začetku vsakega dela in trajajo, vse dokler se ne prekrijeta želja in sposobnost.«3 Spada med najbolj samonikle slovenske ustvarjalce po drugi svetovni vojni. Ob osvoboditvi leta 1945, ko je bil star nepolnih osemnajst let, je postal študent prve povojne generacije, ki je v zgodovini slovenske likovne umetnosti zavzela naj- bolj nehvaležno mesto. Vse je bilo treba osmisliti na novo. Želja po širšem pogledu na slikarsko umetnost ga je v naslednjih letih večkrat vodila na študijska potovanja v Italijo in Francijo. Najbolj pa je nanj vplivalo študijsko izpopolnjevanje v pariški delavnici Andreja Lhota, kamor ga je s priporočili napotil slovenski slikar, grafik in fotograf Veno Pilon (1896–1970), ki je veliko svojih ustvarjalnih let preživel na pariškem Montparnasu. Pridobljene izkušnje je kasneje sugestivno prenašal na vrsto slovenskih kolegov. Morda ga je kasneje prav ta želja po povezovanju gnala, da se je udeleževal likovnih kolonij v času, ko jih pri nas skoraj še ni bilo. Že leta 1958 se je udeležil likovne kolonije v Prilepu. Leta 1964 pa je bil že med pobudniki, organizatorji in udeleženci prve slovenske slikarske kolonije v Izla- kah nad Zagorjem. Tej so sledile še kolonije v Škofji Loki in Idriji. Kot predsed- nik njihovega koordinacijskega odbora je bil zaslužen za razvoj sodelovanja med 1 Rodil se je 7. decembra 1927 v Idriji. Otroška in mladostniška leta je preživljal v Idriji, kjer je med letoma 1935 in 1939 obiskoval štiri razrede italijanske osnovne šole in tri razrede (1939–1942) pripravnice za sred- njo tehnično šolo (avviamento professionale). Med drugo svetovno vojno se je leta 1943 pridružil Vojkovi četi. Kot kurir komandanta divizije, star komaj šestnajst let, se je udeležil pohoda 14. divizije na Štajersko. Po vojni je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri Gabrijelu Stupici, ter nato končal (1952) še slikarsko specialko pri Gojmirju Antonu Kosu. Večkrat je potoval na izpo- polnjevanje v Francijo in Italijo. Bil je večkrat nagrajen. Svoja dela je predstavil na petnajstih samostojnih in približno petdesetih skupinskih razstavah. Prvo samostojno slikarsko razstavo je imel v Idriji leta 1972. Za razstave svojih slik je leta 1975 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Od leta 1965 je bival in ustvarjal v Grožnjanu v hrvaški Istri. Umrl je 23. maja 1990. Pokopan je v Idriji, kjer se po njem imenuje ena od mestnih ulic. V Mestnem muzeju Idrija (na idrijskem gradu) se hrani tudi zbirka njegovih del. 2 Za svoje ilustracije je trikrat prejel Levstikovo nagrado (1955, 1963, 1977), Kajuhovo nagrado (1963), dve nagradi ‚mlado pokolenje‘ v Beogradu in nagrado ‚vstaje‘ (1972). Dobil je tudi pohvalo na VIII. medna- rodnem sejmu knjige v Beogradu (1963) in bil dobitnik zveznega priznanja festivala Kurirček (1976). 3 Ivan Seljak – Čopič: moto besedila Janeza Kavčiča Ob 60-letnici Ivana Seljaka-Čopiča, Idrijski razgledi, 1988, letnik 33, št. 1, str. 67–70. 35 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji njimi. Vselej se je angažirano udejstvoval v javnem kulturnem življenju. Leta 1971 je izdelal logotip in oblikoval prvi plakat skupne razstave ter sodeloval pri izdaji retrospektivnega kataloga udeležencev kolonij. Kot oblikovalec in ilustrator je za potrebe idrijske občine ustvaril celo vrsto častnih priznanj in listin (listina častni občan, diploma Pirnatova nagrada in več tematsko različnih domicilnih listin). Po letu 1952 se je (poleg stalnega sočasnega ilustriranja knjig za otroke in mla- dino) posvetil freskam, zgrafitom4 in mozaikom. Med njimi sta najpomembnejša razsežni mozaik v Kulturnem domu v Krškem (1980) in mozaik na temo kmečkih uporov v šoli na Kostanjevici na Dolenjskem (1982). Med drugimi je izdelal mozaik z motivom dražgoške bitke v slovenski skupščini. Po njegovih barvnih predlogah so ga postavljali pod vodstvom italijanskega mojstra Alfija Tamosseja, učenca šole v Spilenbergu pri Vidmu. V Idriji se nahaja več njegovih del. Med njimi monumen- talni mozaik Atomium, ki krasi jedilnico osnovne šole. Posthumno (1991) je po nje- govih študijah Nande Rupnik izdelal zgrafit na pročelju Mestne hiše v Idriji. V vseh različicah svoje ustvarjalnosti je Ivan Seljak – Čopič tkal samosvoje kompozicije s plemenito stilizirano govorico oblik in barv. Potem ko je daljše obdobje preživljal v Ljubljani, se je v zadnjih letih življenja največ zadrževal na Hrvaškem v Grožnjanu v Istri, saj mu je to značilno okolje očitno ustvarjalno najbolj ustrezalo. Zanj je bilo pojem klasike in s tem povezane preglednosti: v Istri, ki ima kot Kras romanske vplive, so jasni odnosi med predmeti, rastlinami, barvami, a tudi med zemljo in avtentičnimi zgradbami. Prav njegovo nagnjenje do kubizma, s katerim se je zgodaj seznanil, je del te klasike: zato mu je bila še posebej všeč jasna, pregledna in nedvo- umna kraška ter istrska arhitektura. »Klasika, čeprav je kubistično razčlenjena, pa terja zrelost, mero in suverenost v razmerju do vsega in do sebe,« je leta 1987 o vplivu kraškega in istrskega prostora na Ivana Seljaka – Čopiča dejal literarni zgodovinar, filozof in dramatik Taras Kermauner (1930–2008), ki je v svojih esejih pogosto kri- tiško ocenjeval tudi dela likovnih umetnikov svojega časa. Nesporno spada Ivan Seljak – Čopič med najpomembnejše slovenske knjižne ilustratorje po drugi svetovni vojni. V ospredju njegovega ustvarjanja je risba, ki ji je bil umetnik zvest skozi vsa leta ustvarjanja, in z njo povezana knjižna, revialna in časopisna ilustracija. Ta je skopa, z oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja, s čr- tami, nanizanimi v trdi kompoziciji ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za zgrafit. Ilustriral je več kot sedemdeset različnih knjižnih del ter kot ilustrator sodeloval z mnogimi revijami. Spoštovanje vzbuja skoraj nepregledna množica ilustracij v Tovarišu, v Mladini, Pionirskem listu, Kurirčku in Borcu, v različnih zbornikih, slikanicah za otroke in mladino predvsem v zbirkah Mladinske knjige (v nadaljevanju MK) – Sinji galeb, Mala knjižnica, Kondor – in še ponekod. Prva knjiga, opremljena z ilustracijami Ivana Seljaka – Čopiča, je bila Koraki v svobodo (MK, 1945) slovenskega pesnika Petra Levca (1923–1999). Ruski pisatelj Alexey Alekseevich Perovsky, bolj znan pod psevdonimom Antony Pogorelsky, je leta 4 Zgrafit: V SSKJ2 je termin s področja umetnostne zgodovine sgraffito (to je slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov) zapisan citatno, tj. kot v italijan- ščini. Popolnoma podomačen prevzetni termin je: zgrafito. Sinonim pa je vrezanka, ki se pojavlja tudi v strokovnih besedilih. Po mnenju Terminološke sekcije (ZRC SAZU Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 2019) je vrezanka ustrezno domače poimenovanje za opisani umetnostnozgodovinski pojem. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 36 1829 objavil pravljico Črna kokoš ali Podzemni prebivalci, ki jo je napisal za svojega učenca, nečaka Aljošo, bodočega izjemnega pisatelja Alekseja Konstantinoviča Tolstoja. Knjiga je prejela precej pozitivnih kritik in je z izvirnimi ilustracijami izšla tudi pri nas, z naslovom Črna kokoška (MK, 1946), le da je bila opremljena z atraktivno naslovno stranjo5 Ivana Seljaka – Čopiča. V prvem desetletju po drugi svetovni vojni pa je v celoti ilustriral še pet knjig, med katerimi izstopata večkrat kasneje ponatisnjeni deli: Otrok črnega rodu (MK, 1947, Moja knjižnica, 1965, Moja knjižnica, 1967) pisatelja in dramatika Jožeta Pahorja (1888–1964) in mongolska narodna pravljica Tri hčere (MK, Cicibanova knjižnica, 1952, Čebelica 62, 1961). Za ilustracije v knjigi6 Knjiga o Titu (MK, Sinji galeb, 1955) pisatelja Franceta Bevka (1890–1970) je prvič dobil Levstikovo nagrado. Bevkovo pero je ustvarilo veliko besednih mojstrovin, s katerimi je znal globoko seči bralcem v srce s svojo preprosto, domačo in toplo besedo. Njegova Knjiga o Titu pa se precej razlikuje od drugih, večinoma avtobiografskih del iz pisateljevega domačega okolja. V kratkih zgodbicah opisuje otroštvo nekdanjega predsednika Josipa Broza Tita, ki so – po njegovih besedah – njegovi najlepši spomini iz otroških let na dom v Kumrovcu v Hrvaškem Zagorju. Zanimivo je, da je za nove ilustracije, ki jih je po skoraj dvajsetih letih naredil za vizualno bogatejšo izdajo Knjige o Titu (MK, Zlata knjiga, 1976), znova prejel Levstikovo priznanje. Neponovljive likovne stvaritve ilustratorja z asketsko stilizacijo sledijo pripovedi na dva načina. Knjigo plemeniti 14 barvnih celostranskih in 16 črno-belih, večinoma polstranskih podob, ki izstopajo z nenavadno izvedbo. Za atraktivne črno-bele ilustracije je uporabil negativno risbo: v popolnoma črni osnovni slikovni ploskvi je pustil učinkovati belo črto, kar spominja na njegov postopek, ko v steno reže zgrafito. Presenetljivo je, kako figure na teh ilustracijah nezmotljivo orisujejo pripoved, ne glede na to, da so skrajno stilizirane in (razen pri podobi matere) popolnoma brez obrazov. Titov oče Franjo je bil suhljat človek, s črnimi, kodrastimi lasmi in orlovskim nosom. Njegova mati je bila Marija, Slovenka z druge strani Sotle. Spoznala sta se, ko je hodil čez reko sekat drva, ki jih je v Kumrovcu primanjkovalo. Pri hiši je bilo le malo zemlje, a še ta ni bila posebno rodovitna. Brozovi družini je dajala premalo kruha. Tako so Titu namesto v prešernih fantovskih igrah dnevi večkrat minevali v trdem delu, učil se je lahko predvsem na paši. Ilustrator, ki se je poglobil v ta pripovedni prizor, je dečku s knjigo posvetil desni kot podobe, ob dominantni belini dima, ki se dviga nad pastirci na paši, poudarjeno s čvrstimi obrisi. Namesto pravljic in povesti so v njegov otroški svet vse prezgodaj stopile težke skrbi odraslih ljudi. Ko je nekoč namesto matere s prijateljem moral na žegnanje, ju je zalotila nevihta. Premočena in beže pred strelo 5 Z njegovimi ilustracijami so bile opremljene še naslovne strani štirih knjig zbirke Sinji galeb (vse MK, 1970): Beli ciganček makedonskega pisatelja in pesnika Vidoa Podgorca (ilustracije Janez Vidic, prevod Slavko Jug); Ko se prikaže rdeči konj pisatelja Dragana Božića (ilustracija Štefan Planinc, prevod Nada Carevska); Tonček Franceta Bevka (ilustriral Nikolaj Omersa); Zvezdni otroci na Nizozemskem rojene pisateljice judovskega rodu Clare Asscher Pinkhof. Roman, ki ga je napisala takoj po drugi svetovni vojni, prikazuje življenje judovskih otrok med nemško okupacijo in je bil od takrat preveden v več jezikov (prevedel Jože Dolenc). V značilni poenostavljeni maniri prikazuje ilustracija zelo dominantno postavljeno židovsko zvezdo na hrbtu vstran obrnjene figure pred stiliziranim ozadjem imaginarne pokrajine. 6 V različnih zbirkah Mladinske knjige in z različnimi opremami naslovnih strani je bila Knjiga o Titu večkrat natisnjena in ponatisnjena: 1955 (Sinji galeb), 1964 (Sinji galeb), 1967 (Moja knjižnica), 1972 (Moja knjižnica), 1975 (Moja knjižnica), 1976 (Zlata knjiga), 1979 (Zlata knjiga) in 1983 (Zlata knjiga). Večkrat je knjiga z ilustracijami Ivana Seljaka – Čopiča izšla v republikah nekdanje Jugoslavije in v tujini. 37 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji ju je ilustrator upodobil simbolično: v asketski barvni paleti skrita pod plaščem je le slutnja njunih teles pred jasno zarisano belino strele. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, se je Tito znašel v ruskem ujetništvu, nato v Rdeči armadi in se v času odpora vrnil v domovino. Ilustrator ga spremlja s stiliziranimi figurami v prav nazornih prizorih ranjencev, v zasneženi pokrajini, med sovražnimi ofenzivami, v desantu na Drvar, v svobodi s peterokrako zvezdo na zastavi in pričakujoč njegov avto na cesti. »Čeravno je skop kar zadeva nastopajoče junake – njihovo število skrči kolikor more – pa vselej oriše prizorišče tako nezmotljivo, da ga bralec ne more zamenjati z drugim – pa naj je to krajina okoli Kumrovca, iz daljne Prusije: v prizorih iz oktobrske revolucije z nekaj uniformami in orožjem pričara usodnost tistih revolucionarnih dni.«7 Z nekaj prizori je nakazana tudi Titova ljubezen do otrok in živali, zlasti psov, kar je mladim bralcem več generacij še bolj približalo njegovo osebnost. Pomemben premik je naredil pri ilustracijah za obsežno umetniško izdajo knjige francoskega pisatelja Guya de Maupassanta (1850–1893) Novele8 (Cankarjeva založba, 1959). Kljub svoji enostavnosti ilustracije povsem razumljivo sledijo besedilu. Posebnost so tako krhke risbe, ki oblikujejo prostor podob9 kot oštevilčeni bibliofilski izvodi. Leta 1962 je dobil Kajuhovo nagrado za objavljen ciklus risb s tematiko NOB. Sam mlad partizan je po letih po končanem študiju prav v svojih likovnih pred- stavitvah partizanov, junaštva in trpljenja dosegel viške ustvarjanja. V preproste, izrazite risbe iz NOB je strnil strahote tistega časa. Leta 1963 je dobil Levstiko- vo nagrado še za ilustracije v knjigi Aska in volk Iva Andriča (MK, Cicibanova knjižnica, 1963), zanje pa v jugoslovanskem knjižnem prostoru še pohvalo VIII. mednarodnega sejma knjige in nagrado zvezne Zveze prijateljev mladine in Mlado pokolenje, oboje v Beogradu.  Bolj zanimiva kot presenetljiva je odločitev Nika Grafenauerja, ki je prav v letu izida slikanice Babica in vnučka: dopolnjevanka (MK, 1973) postal urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga, da je opremo in ilustriranje zaupal Ivanu Seljaku – Čopiču. Vsekakor je ilustrator glede na raznorodni izbor pesmi in besedil nalogo opravil odlično. Na levih straneh slikanice-dopolnjevanke je ob besedilih niz njegovih črno-belih ilustracij zgolj skrajno poenostavljena ilustrativna razlaga, na desnih straneh pa so pisano barvne dopolnjevanke, ki najmlajšim bralcem prinašajo pripoved s simboli. Ti so – za avtorja s siceršnjo izjemno asketsko paleto – neverjetno živobarvni. Oblikam, ki jih je izluščil iz realnih obrisov ljudi, pokrajine in živali, tokrat odgovarjajo ustrezne osnovne barve. Simboli nastopajočih figur, predmetov, pojmov, prostorov, hiš, gozdov in živali pa so preprosti in radoživi, prav taki, s katerimi malček prve triade lahko z veseljem ‚bere svojo‘ slikanico. Čeprav je bil ta njegov ilustratorski prispevek bolj izjema kot pravilo, pa se ni izneveril svojim ustvarjalnim principom: sledil je lastni barvni in oblikovni izraznosti, ki se dopolnjujeta. Naslednji Levstikovi nagradi je dobil za ilustracije v Cicibanu, Pionirju in Pio- nirskem listu (1970) in nekaj let kasneje še za ilustracije v treh knjigah (1977): za 7 Marijan Tršar: O ilustracijah Iveta Seljaka-Copiča, spremna beseda v knjigi France Bevk: Knjiga o Titu, MK, Zlata knjiga, 1976, str.139. 8 Guy de Maupassant: Novele. Prevedel Edvard Kocbek, spremna beseda Marjeta Pirjevec, 492 strani. 9 Janez Mesesnel: Črte členijo in oblikujejo prostor, Delo, 14. 1. 1982. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 38 knjigo Robinson Crusoe (MK, Zlata knjiga, 1975) Daniela Defoeja, za nove ilustra- cije Bevkove Knjige o Titu (MK, Zlata knjiga, 1976) in za knjigo Afriške pripovedke (MK, Zlata ptica, 1976), ki jih je izbral Vlado Jagodic. Občutljivo pretehtavanje ravnovesja polnih in praznih delov slike ali risbe je bila ena njegovih najopaznej- ših značilnosti. Nikoli ni obravnaval samo polnih predmetov in njihove telesnosti, temveč je vselej enakovredno upošteval tudi praznino okoli njih, ji dajal posebno težo. To se še posebej kaže v ilustracijah za knjigo Robinson Crusoe (MK, Zlata knjiga, 1975) angleškega pisatelja Daniela Defoeja (ok. 1660–1731). Barvna paleta ilustracij, kjer je poleg konturne zasnove uporabil akvarelno tehniko, je varčna, ve- činoma skoraj skopa, pri čemer je včasih kar do skrajnosti zožena barvna lestvica razpeta v utišane tone, največkrat sive ali svetlo modre. Odlikoval ga je tudi redek posluh za preoblikovanje vsakdanjih prizorov v iz- čiščene, likovno-monumentalne prizore, ki so še posebej učinkoviti v stenskih freskah, zgrafitih in mozaikih po različnih javnih zgradbah, a imajo domicil tudi v ilustraciji. »Z veliko mero občutljivosti je spreminjal tudi anatomijo upodobljenih figur, predmetov ali pokrajin v nove, le njemu lastne poenostavljeno izčiščene oblike, s čimer je izražal svoj odnos do sveta.«10 To se še posebej izrazito kaže v slikanici ležečega formata Družine Slovenov potujejo (MK, Kljukčeva knjižnica, 1977) pisa- telja Ivana Matičiča (1887–1979), ki jo je Ivan Seljak – Čopič ilustriral in oblikoval. Tudi te risbe obvladuje zanj značilna, skrbno pretehtana in domiselna kompozi- cija, ki je kot vselej presenetljivo nenavadna. Tokrat še posebej, saj gre za ilustra- cije pripovedi, urejene tako, da ima knjižica z mehkimi platnicami obliko stripa. Na ta način mikavna zgodba pisatelja Ivana Matičiča dokaj atraktivno »popelje mladega bralca v davne čase slovenske preteklosti, tja v 6. stoletje našega štetja. Tedaj so se naši pradavni predniki začeli preseljevati iz daljnih vzhodnih pokrajin onkraj Karpatov in prišli v kraje, ki so naša današnja domovina«, je v spremni besedi uvo- doma zapisal pesnik Severin Šali. Pripoved je razdeljena na 144 osemvrstičnih enot, ki enakomerno tečejo na spodnjem delu vsake od 76 strani. Nad vsako enoto je kvadratna ilustracija, na eni strani sta tako dve, pri odprti knjigi so pred mla- dim bralcem torej štiri naenkrat. Vizualna zgodba, kjer ves čas dominirajo figure v stiliziranih opravah, v pripovedi opisanega zgodovinskega časa teče dramatično, skoraj filmsko. Pri različnih ozadjih ilustratorja ne zanima resnična svetloba, če je dan sončen ali oblačen, če je jutro ali se spušča večerni mrak, niti se ne obreme- njuje z natančno perspektivo. Le tu in tam se pojavi linearna zasnova griča, gradu na njem ali zaustavi Svarunovega vojščaka pred nepristopno pečino. Boren izbor barv je skozi vso pripoved mehko ubran, v akvarelih dominirajo z jasno konturno risbo zamejeni portreti nastopajočih junakov. Ilustracije niso zamejene, lebdijo v prostoru strani. Posebno pozornost so vzbudile tudi ilustracije Prešernovega Krsta pri Savici (Prešernova družba, 1986), ki so po svoje presenetljive tudi zato, ker se je skušal približati nošam tistega časa in ozračju osmega stoletja, hkrati pa je svojim podo- bam omogočil širšo dimenzijo s poseganjem v nekatere prvine teh noš v poznejša obdobja, denimo v čase križarskih vojn. 10 Janez Kavčič: Ob 60-letnici Ivana Seljaka - Čopiča, Idrijski razgledi, 1988, letnik 33, št. 1, str. 67–70. 39 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Slikar Ivan Seljak – Čopič je kot ilustrator vselej ustvarjalno pristopal k literarni predlogi in jo upodabljal s svojskimi likovnimi sredstvi. »V njegovih ilustracijah so pogosto prepoznavni spomini iz otroštva iz rodne Idrije in okolice, tisti rovtarski svet, ki je že davno izoblikoval svoje drugačno življenje.«11 Sicer pa je kot ilustrator sprejemal v ilustriranje zelo različno tematiko. Ker je bil njegov likovni slog nekaj posebnega, je bila odgovornost za naročila tudi na odlo- čitvah urednikov založb. Posebna raven likovnih upodobitev je terjala od bralca precejšnjo mero likovne (pred)izobrazbe in posebne naklonjenosti, zaradi česar so bile dojemljive predvsem nekoliko starejšim bralcem. Bil pa je sposoben tudi skrajno preprostih, v najmlajše bralce vživetih podob, da so jih zlahka razumeli in se vanje vživeli bralci katerekoli starosti. Med slovenskimi književniki, katerih izdaje so opremljene z njegovimi ilustra- cijami, so še Ivan Rob, Miško Kranjec, Franc Stele, Tone Seliškar, Branka Jurca, Asta Žnidarčič, Karel Grabeljšek, Pavel Kunaver, Rado Murnik, Matej Bor, Črto- mir Šinkovec, Ciril Kosmač, Beno Zupančič in mnogi drugi. Poleg že omenjenih tujih avtorjev in njihovih slikanic ter ilustriranih knjig pa je ilustriral še znana dela pisateljev Arkadija Gajdarja (= Arkadija Petroviča Golikova), Aleksandra Bloka, Clauda Avelina, Clauda Campagna in Vidoe Podgorca. V risbi in njenih radikalnih preobrazbah naravnih obrisov je bila vse od začet- ka slikarjeva poglavitna izrazna moč. Rad je risal s tankim flomastrom, katerega polstena konica dovoljuje mehko žametno črto, bolj kot pri peresu. Pogoste so tudi kombinacije risb s svinčniki. Risbo je negoval kot samostojno zvrst in ne le kot skico, študijsko jo je uporabljal predvsem pri osnutkih za stenske dekoracije, s katerimi je večinoma rešil vse temeljne probleme kasnejše velike izvedbe. Figure je oblikoval s skopimi, oglato stiliziranimi obrisi brez senčenja ali v mreži temnih in svetlih ploskev, značilnih za krasilno tehniko zgrafita: ta način je uspešno upo- rabljal pri mnogih ilustracijah. Iz njegovega odnosa do materialnosti kraškega in istrskega okolja, ki ga je v zrelih letih popolnoma prevzelo, se kaže še bolj poudarjen občutek za monumentalno, kar je sicer ves čas izvirno prenašal tudi v ilustracijo. Monumentalne so namreč lahko tudi majhne slike in risbe, ki kljub majhnim formatom dajejo občutek veličine in mogočnosti, enakovredne veličastnim slikam velikih mer na večjih platnih ali celo na zidovih. Oblike, znane iz narave, so dobile pri njegovih monumentalnih risarskih ali slikarskih upodobitvah nenavadne poteze in nova razmerja, pri čemer mu je bil predvsem »pomemben način, kako razviti prostornino v ploščinsko obliko«.12 Epilog. Je eden redkih slovenskih ilustratorjev, ki je svoje slikarsko videnje in način upodabljanja različnih motivov uporabljal tudi pri ilustriranju literarnih vsebin. Celo umetnikovo ilustratorsko delo izraža njegov dozoreli umetnostni nazor, kakršen se kaže iz njegovih monumentalnih stenskih dekoracij, risb in slik. Njegova likovna usmerjenost izhaja iz monumentalne risbe, za katero je značilna sicer enodimenzionalna, a čvrsto zgrajena kompozicija. Za popolnoma izčiščen 11 Prav tam. 12 Branko Sosič: Oblike so podrejene kleni kompoziciji, Književni listi, Delo, 5. 6. 1980. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 40 likovni izraz svojih vizualnih sporočil je uporabljal slogovno enotno učinkovanje vseh prvin, kar mu je uspevalo le ob natanko premišljenih razmerjih med njimi. Njegove ilustracije se bralcem vtisnejo v spomin zaradi karakternih potez, stiliza- cij in barv. Peter Škerl Z bogatim in izvirnim ilustratorskim opusom se Peter Škerl13, diplomirani ilu- strator in grafični oblikovalec, uvršča med vrhunske ustvarjalce srednje generaci- je. Že po dosedanjem opusu je jasno, da mu je bilo to poslanstvo namenjeno. Ni slučajno postal ilustrator, ljubezen do knjig, branja in predvsem slikanic je razvil že v ranem otroštvu. Ko je bil še čisto majhen, je gledal slike, potem sta mu mama in sestra brali. Vendar je silno želel knjige listati in brati sam in takrat, ko je sam to hotel, zato se je hitro naučil brati. Barvice in papir so igrali pomembno vlogo že v njegovih ranih otroških letih in kmalu je začel kazati tudi likovni talent. V sedmem razredu osnovne šole je njegovo nadarjenost še dodatno spodbudil učitelj likovnega pouka, ki mu je tudi priporočil, da šolanje nadaljuje na srednji šoli za oblikovanje. Kot srednješolec se je prijavil na oddajo Kolo sreče, ki jo je vodil Mito Trefalt, sestavljeno iz kvizov, vprašanj, ugank, igric za otroke in odrasle pa tudi posnetih filmov gledalcev. Za to oddajo, v katero so ga izbrali na podlagi prijave, je Škerl posnel animirani film Tri gosenice (1991), sestavljen iz tristo sličic, kar ga je še dodatno utrdilo v prepričanju, da bo v tej smeri nadaljeval študij v tujini. Načrte mu je sicer preprečilo nenačrtovano povabilo za ilustriranje prve slikanice biblij- skih zgodb, se je pa zato kasneje v času študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani odločil, da bo prvenstveno ilustracija tista, kateri bo posvetil svojo poklicno pot. S posluhom za ilustriranje knjižnih vse- bin je uporabljal različne slikarske tehnike in njihove kombinacije pri razvijanju svojstvenega likovnega izraza. Soustvarjal je tudi gledališke in lutkovne predstave, sprva kot ljubiteljski igralec, pozneje tudi kot snovalec likovnih podob.14 Z ilustracijami je Škerl opremil ogromno različnih besedil za revije in šolske učbenike in mnogo samostojnih knjižnih izdaj. Ves čas je ilustracijo razvijal v 13 Rodil se je 8. maja 1973 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za oblikovanje je študiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegove ilustracije krasijo številne slikanice, knjige in uč- benike, objavlja pa jih tudi v različnih revijah (Ciciban, Cicido, Mavrica, Ognjišče). Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad in priznanj, med drugim posebno priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca (Kako postati deževnikar, 2002), veliko nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije (Močvirniki, 2012), Levstikovo nagrado za izvirno ilustracijo (Močvirniki, 2013), plaketo Hinka Smre- karja (Rajski vrt, 2021) in štirikrat nagrado Kristine Brenkove za najlepšo slikanico (Klobuk gospoda Konstantina, 2008, O kravi, ki je lajala v luno, 2016, Skodelica kave, 2018, Kako objeti ježa, 2022). Z Močvirniki se je uvrstil med 250 najboljših knjig z vsega sveta, v katalog ilustratorjev na 51. knjižnem sejmu v Bologni (2014) in na častno listo IBBY (2014), z njimi pa je bil tudi nominiran za mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren (2016, 2017, 2018). Ilustracije je razstavljal na številnih samostoj- nih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Kot diplomirani grafični oblikovalec in ilustrator ima od leta 2002 status svobodnega umetnika. Živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah. 14 Avtorsko likovno je opremil štiri predstave: lutkovno in plesno igrano predstavo Zlatolaska in trije medvedi (angleška ljudska pravljica, priredba in režija Irena Rajh in Ajda Rooss, Gledališče Glej / Lutkovno gledali- šče Fru-fru , premiera 22. 9. 2006) Klobuk gospoda Konstantina (koncept zasnove po istoimenski slikanici Petra Svetine so zasnovali Katja Povše, Tina Oman in Saša Jovanović, ki je predstavo režiral, produkci- ja Gledališča Labirint in Društva lutkovnih ustvarjalcev, koprodukcija Kulturnega doma Španski borci, premiera 29. 1. 2010), Glistosrbeži in lepljiva snov (po treh zgodbah Špele Kuclar, režiser Matjaž Latin, Lutkovno gledališče Maribor, premiera 8. 4. 2011) ter Rdeča kapica (Svetlana Makarovič po motivih bratov Grimm, režiser in scenograf Klemen Markovčič, Lutkovno gledališče Maribor, premiera 22. 3. 2012). 41 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji kreativno, oblikovno in domišljijsko celoto. Že kmalu, od prvih ilustracij v knji- gah za najmlajše otroke, se je nakazovala razsežnost slikarjeve domišljije, ki pa se je kasneje obrnila v čisto drugo, še bolj domišljeno in prepoznavno smer. Sprva so po knjigah z njegovimi ilustracijami radi segali najmlajši bralci, saj so njegove ilustracije privlačna opora besedilu in hkrati samostojna pripoved, zadnja leta pa so knjige z njegovimi ilustracijami vse bolj namenjene srednješolski mladini in nekatere še posebej odraslim bralcem. Prva slikanica za Državno založbo Slovenije je bila Očka, ta je bila pa res prima (DZS, 2000). Nastala je po besedilu Zdeneka Sveraka o očku Šimu, ki je tako lepo pripovedoval pravljico otrokoma, da ga je mama pohvalila: »Očka, ta je bila pa res prima!«. Zgodba je razdeljena na kratka poglavja, da bi jo prvošolčki lažje brali, čemur sledijo tudi ilustracije. V tem času je ilustriral tudi več poljudno znanstve- nih oziroma poučnih knjig, med drugim sta bili to knjižici po besedilu Tilke Ja- mnik: Pika v knjižnici (DZS, 2004) in Ostržek bere za bralno značko (DZS, 2006). Prva predstavlja Piko, ki v knjižnici spozna čarobni svet knjig, knjižnih junakov, kako se je treba vesti v knjižnici, kako so knjige razvrščene in kako jih najde. Vse- bino napoveduje že Škerlova pravljična podoba nekdanje Pionirske knjižnice in prav čarobno predstavljiv portret Pike, Tomaža in Anice na belem konju pred njo. Kar, seveda, že na prvi pogled zvabi marsikaterega otroka med knjige. Druga sli- kanica, Ostržek bere za bralno značko, je namenjena predvsem odraslim za lažje predstavljanje bralne značke otrokom v predšolskem obdobju in v prvem triletju devetletne osnovne šole. Želi spodbujati k branju z ilustracijami, ki se razprosti- rajo čez tri četrtine prostora na obeh straneh knjige in so deloma kombinirane s stripom. Pod ilustracijo na levi strani je poučno besedilo (označeno z amuletom murnom Modrecem), na desni pa izbrani odlomki iz Collodijevega književnega dela Ostržek (označeni z naslovnico knjige o Ostržku). Vse troje se med seboj pre- pleta in dopolnjuje. Po besedilu Cvetke Sokolov so nastale Škerlove ilustracije za več knjižic. Najprej dve slikanici: Rdeča hiša15(MK, 2004), ki je bila naslednje leto nominirana za iz- virno slovensko slikanico, namenjena otrokom prve triade, in Šola ni zame! (MK, 2005), namenjena otrokom v prvih letih šolanja. Prva je že z rdečo naslovnico in prisrčnimi podobami malih nastopajočih junakov udarna pri napovedi vsebine, bolj asketska je druga, ki pa pritegne z duhovitim, a popolnoma jasnim sporočilom (kar je tudi naslov slikanice), ki ga mali Miha piše na tablo. Prvi šolski dan je po- memben v življenju vsakega otroka, nekatere veseli bolj, nekatere manj, vsekakor Mihe čisto nič. Ne prepriča ga niti sestrična Eva in niti dobra volja bratca Jureta. Čaka ga nepozaben dan, v katerem doživi številna presenečenja. Si bo mali junak premislil? Ilustrator tudi v naslednjih dveh slikanicah spremlja glavnega junaka Miha in njegovo družino. Naslovna stran slikanice Ponoči nikoli ne veš (MK, 2006) je temna, iz šotora, ki dominira sredi strani, kuka Mihova glavica. Ob nakupu šo- tora za bližajoče se počitnice Miha predlaga, da bi ga preskusili in prespali v šotoru na vrtu pred hišo. Dogajanje, priprave in preskus neustrašnosti so najprej izziv za ilustratorja, nato za mlade bralce, prav tako tudi pri slikanici Ah, ti zdravniki! (MK, 2007). Tokrat se mora Miha sprijazniti z obiskom bolnišnice in premagati strah, pri čemer mu pomagata mama in očka. Kljub temu, da sta bila že pri četrti 15 Slikanica Rdeča hiša je bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 42 slikanici s pisateljico enakovreden tim, je ostal ilustrator povsem svoboden pri upodabljanju besedila in k zgodbam prispeval samosvoje rešitve. Seveda pa so bile med ilustracijami tega Škerlovega obdobja tudi čisto pravljič- ne, recimo podobe po besedilu Manke Kremenšek Križman Po sedmih pravljičnih deželah (DZS, 2005). V teh knjigah se je že nakazovala razsežnost slikarjeve do- mišljije, ki pa se je desetletje kasneje obrnila v čisto drugo, še bolj domišljeno in prepoznavno smer. A širše prepoznaven je Peter Škerl postal kot ilustrator knjige Deževnikarji: kako postati deževnikar (DZS, 2002) pisateljice, pesnice in scenaristke Špele Kuclar. De- ževnigrad je eno najstarejših in najlepših mest pod zemljo. V njem živijo deževniki – napredna in razvita bitja, a zanje ve le malokdo. V zgodbo, prepleteno tudi z verzi, so umeščene ilustracije akcij s komičnimi in na čase tudi srhljivimi elementi. Rovi v mestu Deževnigrad so čisti in urejeni, stavbe na glavnem trgu pa prava paša za oči. Zato je tam med poletnimi počitnicami vselej gneča deževnikov iz tujih dežel, ki si želijo ogledati mestne znamenitosti.  Tam so deževnikarji pogosto v akciji, imajo pa tudi deževnikarsko visoko šolo, kamor bi se srčno radi vpisali tudi Maja, Samo in Nik. Bili so tako strašno veseli, da bodo lahko postali deževnikarji, da so na trgu na ves glas zavriskali. Zasanjano so se pogovarjali o tem, kakšno živ- ljenje jih čaka najprej v šoli in potem kot prave agente. Strmeli so v zgornji del rova in opazovali, kako se prižigajo modrikaste lučke, veliko lepše od zvezd na nebu. Po slikanici Deževnikarji. Glistosrbeži in lepljiva snov (DZS, 2003) z istimi nenavadni- mi glavnimi liki je tretja zgodba Špele Kuclar Napad hroščev dobila svoj prostor na odru.16 Nik in njegovi sošolci v Deževnikarski visoki šoli morajo opraviti zadnjo nalogo, preden postanejo pravi deževnikarji – raziskovalci zunanjega sveta. Nalo- ga jim spodleti in kmalu zatem hitri hrošči pod vodstvom Polhrošča na proslavi v Deževnigradu ugrabijo slavno pevko Truščico. Odgovore na vprašanja, kdo bo rešil Truščico, premagal hrošče in kaj ima z vsem tem opraviti sladka lepljiva snov, pa so najmlajši otroci našli v presenetljivi lutkovni akcijski komediji. Leta 2007 je Škerl ob besedilu pisatelja Petra Svetine17 soustvaril slikanico Klo- buk gospoda Konstantina.18 Zgodbo o pražnjem klobuku gospoda Konstantina, v kateri ima posebno mesto veter, je upodobil otrokom privlačno in duhovito. S svojimi dvostranskimi ilustracijami je detajlno sledil pripovedi oziroma klobuku, ki po pisateljevih besedah sledi gospodu Konstantinu do dramatičnega pristanka na njegovi glavi prav v trenutku, ko se ta v parku odkrije pred gospodično Olgo. Ilustracije Petra Škerla odlikuje prefinjena, kultivirana risba z množico natančno izrisanih detajlov in inventivnimi kompozicijskimi rešitvami, ki oplajajo duhovi- 16 Predstavo z oživitvijo nenavadnih likov je režiral Matjaž Latin, dramaturginja je bila Katarina Klančnik Kocutar. Po likovni podobi Petra Škerla je Slavko Rakuša Slavinec pripravil scenografijo ter scensko in lutkovno tehnologijo. Video je prispeval Nejc Saje, glasbo Sebastijan Duh. 17 Peter Svetina, poznan po knjigah za otroke O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov, Mrožek dobi očala, neka- terih mladinskih knjigah in pesniških zbirkah za otroke Mimosvet in Pesmi iz pralnega stroja ter mnogih drugih. Pravljica Klobuk gospoda Konstantina je večkrat zaživela tudi kot televizijska slikanica, ko jo je igralec Uroš Smolej prebiral v oddaji Lahko noč, otroci! iz tematskega sklopa Čebelice zvedavemu bobru Boru iz Studia Kriškraš. Režiser in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Posneto v studiih Radia Slovenija, 2004. 18 Knjiga je bila leta 2008 izbrana za najboljšo slovensko izvirno slikanico. 43 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji to besedilo. Gospod Konstantin se navdušuje nad klobuki, enega ima ob dežju, drugega, ko sije sonce, ima službenega, njegov najljubši pa je nedeljski klobuk. Za sprehode v mestni park je nepogrešljiv. Sploh je ta klobuk pomemben, ko ga ob srečanju z gospodično Olgo sname in jo lepo pozdravi. V nedeljo se gospod spet odpravi na sprehod, a klobuk pozabi na obešalniku. Po zaslugi prepiha se klobuk dvigne in poleti skozi okno. Pristane na različnih glavah, na glavi profesorice, ka- pelnika, na spomeniku, na levinjini glavi in v rokah cirkuškega čarovnika. Ko ga ta zaluča visoko v zrak, klobuk poleti nad mestom – še sreča, da piha veter – in dramatično pristane na glavi gospoda Konstantina. Ravno prav, da se ta odkrije in pozdravi gospodično Olgo. Posebno presežno vrednost Škerlovim ilustracijam dodaja neznačilno uporabljena barva, ki medsebojna razmerja vzpostavlja na pov- sem nov, izviren način, tako da prepričljivo povzame ozračje literarne predloge in hkrati tudi prevladujočih značilnosti časa, v katerem sta nastalo besedilo in njegova likovna interpretacija. Mizanscena s pridihom preteklosti in nenavadno togo uglajenostjo obeh glavnih likov razodeva prepričljivo avtorsko invencijo, ki jo duhovito karikirani prebliski pri posameznih prvinah nekega (nedoločljivega) minulega časa še utrjujejo. Podobe v slikanicah in ilustriranih knjigah Petra Škerla odpirajo veliko prostora za podrobne razlage, a vedno je bistveno to, ali na koncu zaživijo ali ne. Pri njego- vih ilustracijah vsebina vedno zaživi, včasih pravljično, včasih bolj realistično, po- nekod se pri najmanjših podrobnostih drži vsebinske predloge, drugje domišljija najde čisto nove poti, ki dopolnijo in včasih celo nadgradijo besedilo. Zaveda se pomembnosti tega, da so tako besedilo kot slike in tudi oblikovanje celote prepleteni v enem samem delu, v knjigi za otroke. Zato so njegove ilustracije privlačna opora besedilu in hkrati samostojna pripoved, tako je tudi v drobni slikanici Kje so doma dobri možje (MK, Čebelica 422, 2008) po besedilu Zdravka Duše. Iz celodnevnega dogajanja se iz besed in podob izcimi tudi: vsi dobri možje, s katerimi se je Marina srečevala čez dan, so samo neuspešno nadomestilo za edinega dobrega moža, ki si ga želi za praznike – svojega očka.19 V isti popularni zbirki je izšla tudi kratka so- dobna pravljica Ko se želva izgubi (MK, Čebelica 427, 2009) pisateljice Dese Muck. Mavricij je deček, ki svoj prosti čas rad preživlja pri babici, na podeželju, kjer ima želvo Cvetko. Ker je nekega dne izginila, jo je šel iskat, pri tem pa našel skrinjico, v kateri je prebivala družina Rogovilec. Mali možiceljni so se ga sprva prestrašili, a kasneje ugotovili, da jim ne želi nič slabega. Deček je prisluhnil njihovim skrbem in jih prenesel v miren gozd, v katerega človek še dolgo ne bo posegal. Tik preden so se poslovili, je ata Rogovilec Mavriciju povedal, da se želva skriva v drvarnici, pod kupom drv. Srečen konec in nauk, da je vsako dobro delo poplačano, je bil za ilu- stratorja dovolj prisrčen izziv za pravljične ilustracije, namenjene najmlajšim. Drob- na kvadratna slikanica s skoraj asketsko naslovnico kaže kot kup nesreče sedečega dečka s prazno škatlo v imaginarnem prostoru podobe, glavni dogajalni prostor pa se razkrije v notranjih ilustracijah, kjer je Škerl z dovolj živimi barvami prikazal tako hišo in drvarnico ob njej kot male možiceljne in želvico. 19 Pravljica je 14. novembra 2019 zaživela tudi kot televizijska slikanica, ko jo je igralec Klemen Slakonja prebiral v oddaji Lahko noč, otroci! iz tematskega sklopa Čebelice zvedavemu bobru Boru iz Studia Kriškraš. Režiser in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Posneto v studiih Radia Slovenija, april 2019. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 44 S posluhom za ilustriranje knjižnih vsebin Škerl uporablja različne slikarske tehnike in njihove kombinacije pri razvijanju svojstvenega likovnega izraza. Za- nimiv pristop pa si je omislil za slikanico Nataše Konc Lorenzutti Nihče ne ve …: Prilike v stripu in verzih (Družina, 2011). Knjiga prinaša deset svetopisemskih prilik: o gorčičnem zrnu, talentih, usmiljenem Samarijanu, zakladu in biseru, o ljuljki in pšenici ... Prilike je v verze prepesnila pisateljica in pesnica Nataša Konc Lorenzutti, ilustrator pa jih je ponazoril s stripom. Podobe judovskih zgodb20 so enostavne, skromno okrašene, na videz okorne, a slikarsko močne. Škerl je zanje uporabil mešano tehniko, kombinacijo risbe in slike, ekspresivne figure govorijo z likovnim jezikom. Oddaljen čas zgodb in vse- binske razsežnosti je lahko ilustrator doživeto prevedel v podobe zato, ker se je docela poglobil vanje. Barve žarijo, vendar ne spreminjajo dramatičnih nastavitev in sporočil, zato so različno naglašene: od toplih, žareče sončnih barv, ki dajejo po- dobam pridih mističnega, do hladnih, travnato zelenih in zamolklih rjavih barv. Ilustrirane podobe so videti kot skrivnostni prizori, kjer slutimo sporočilo vsake posamezne zgodbe tako v podobi kot v besedi. Značilno so podane glavne figure pripovedi, večinoma upodobljene pri vaških opravilih, prav tako premišljeno so upodobljene tudi živali. Pred Petrom Škerlom je bil čisto nov, zelo zahteven izziv. Vzel si je dovolj časa za poglobljen študijski pristop in razvil povsem svoj slog za večkrat nagrajene ilustracije za knjigo21 Močvirniki pisateljice in pesnice Barbare Simoniti (MK, 2012). Tako je pod budnim očesom likovnega urednika knjige Pavla Učakarja, ki je o ilustracijah napisal tudi spremno besedo, pristopil tudi k ilustriranju knjige Močvirniki. Ilustracije za to knjigo so vrhunske, nedvomen presežek. Zanje je pre- jel veliko nagrado Hinka Smrekarja in Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije, z njimi pa se je uveljavil tudi v tujini. Spomladi leta 2014 se je na 51. knjižnem sejmu knjig za otroke v Bologni uvrstil v izbor razstavljenih del22 in bil predstavljen v spremnem katalogu (Illustrators annual, Bologna 2014). Knjiga Močvirniki ni slikanica, čeprav je število eno- in dvostranskih podob in vinjet za ilustrirano knjigo nenavadno veliko. Za slikanje akvarelnih ilustracij v vseh mogočih niansah umirjene zelene barve je uporabil od deset do petnajst slojev barve, predvsem pa se je posvečal študiju svetlobe pri posameznih prizorih in prizoriščih, pri čemer se je naslonil tudi na izročilo flamskega slikarstva iz 17. stoletja in na Rembrandta. Za upodobitev realističnih podob močvirskih junakov in njihovega senčnega sveta se je Škerl dolgo seznanjal z živalmi v njihovem na- ravnem okolju, narave pa se je – kot slikar s posluhom za kompozicijo, svetlobo (čeprav temačno) in ozračjem teh nenavadnih krajev upodobitve – lotil z bota- nično natančnostjo. Slikarsko dosledne so tudi zapletene kompozicije prizorišč v knjigi, psihološko domišljeno prikazane poteze značajev junakov in njihovih večinoma dramatičnih medsebojnih odnosov. 20 Midraške zgodbe, objavljene v reviji Mavrica, Škerl jih ilustrira od leta 2008. 21 Milena Mileva Blažić, Tatjana Pregl Kobe: Barbara Simoniti: Močvirniki: Zgodbe iz Zelene Dobrave, Ilustriral Peter Škerl, Sodobnost, Letnik 78, št. 10, oktober 2014, Mlada Sodobnost, str. 1442–1446. 22 Izmed 3190 prijavljenih ilustratorjev se je leta 2014 na 51. knjižnem sejmu knjig za otroke v Bologni z ilustracijami za knjigo Močvirniki uvrstil v izbor 75 ilustratorjev iz 59 držav. Ilustracije za isto knjigo so mu prinesle tudi nominacijo na častno listo IBBY (MexicoCity 2014). 45 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji V nov knjižni projekt se je Škerl iz zamolkle barvitosti (v vseh odtenkih zelene) senčnega sveta podrastja in močvirja podal v povsem drugačno avanturo: kot da bi po tako velikem projektu, kot so bile ilustracije za Močvirnike, rabil predah v povsem novi tehniki in novem stilu. Za znano besedilo Živalska farma (MK, 2014) angleškega pisatelja Georga Orwella (1903–1950) je s tušem na papirju nastalo 24 črno-belih ilustracij, dodatno pa je ustvaril tudi ilustracijo za naslov- no stran knjige, prašiča Napoleona, ki si kmalu nepošteno prisluži oblast. Rdeča nit Škerlove likovne pripovedi je krokar, »tisti izmuzljivi ptič, ki stoji ob strani, vedno je in ga hkrati ni, ki obljublja, a potem ne da ...«.23 Dogajalni prostor je zna- čilno angleško podeželje, kar je z določenimi ambientalnimi rešitvami Škerl tudi poudaril. V tej pravljici (politični satiri ali basni) iz leta 1948 je pisatelju uspelo politične in umetniške namene zliti v eno celoto. Levičarsko opredeljeni Orwell in oster zagovornik socialističnih načel se je dotaknil vseh totalitarnih režimov in voditeljev. S poosebitvijo živali je opisal vse značilnosti tiranskih političnih sistemov in se dotaknil vseh področij – od zatiranja drugače mislečih posame- znikov, zatekanja k prevaram in tudi umorom v politične namene, spreobračanja dejstev s pomočjo medijev do sadističnega izživljanja nad političnimi nasprotni- ki. Roman se zlahka bere gladko, s slastjo, tekoče, kot smešno žalostna pravljica, ki pa se vendarle odvija zelo naravno realistično, da njen razvoj zaradi povsem logičnih psiholoških jeder, ki si zaporedno sledijo, ne more presenetiti niti otrok. Pri ilustracijah za to knjigo, ki je bila pri nas prvič ilustrirana (da bi jo mladi raje brali) in je sploh ena redkih ilustriranih24, je Škerl strnil svoje izkušnje in žlahtno besedno vsebino, hkrati pa v prostoru podobe lebdečim, a močno izpo- vednim perorisbam dodal svojo osebno noto. Ekspresivne ilustracije so narisane s črnim tušem in večinoma tvorijo čvrste, zgoščene podobe, si pa slikar dovo- li tudi naključno kapljanje črnila po površini papirja in rahljanje kompozicije. »Preseneti nas, da celo upodobitve, ki pričajo o osvoboditvi izpod človeškega jarma ne posedujejo pričakovanega zanosa živali, ampak so ravno nasprotno tesnobne, kot bi že vnaprej napovedovale zametek razkroja. Zaslutiti je skoraj apatičnost, tako sorodno današnjemu času.«25 Na podobah, ki sodijo v drugi del zgodbe, ko novi red, ki so ga vzpostavile živali, postane nasilen in krvav, se pojavi živo rdeča barva, ki stopnjuje nelagodje. Grotesken prizor boja med ljudmi in živalmi dobi skoraj apokaliptične razsežnosti. Pisateljica Svetlana Makarovič se je nad ilustracijami Petra Škerla navdu- šila ob izidu knjige Butalci Frana Milčinskega (MK, 2017), v kateri je ilustrator določenost pripovedi zanimivo zrahljal na stopnjo neprepoznavnosti dogajalnega časa in prostora. Sledil je dogovor za slikanico Potepuh in nočna lučka (MK, 2019), namenjeno malo starejšim otrokom. Vizualna pripoved je dramaturško atraktivno grajena, različno kadriranje in menjajoča se intenzivnost sicer skladnih barv in svetlobe (ki jo nekje bolj, drugje manj zahtevajo lučkine nedokončane pripovedke) bralca do konca držijo v napetosti. Kako? Po prašni cesti jo maha potepuh, pokon- čen, svoboden kot ptiček na veji, kar na sliki v zelenih tonih prikazuje prva podo- 23 Jelka Šutej Adamič: Knjiga tedna: Živalska farma, George Orwell. Mladinska knjiga, 2014, prevod Boris Grabnar (verzi Vida Brest), ilustracije Peter Škerl, Kultura, Delo, 2. 6. 2014. 24 I. Vidmar: Škerlova Živalska farma v Germovi štali, Dolenjski list, 5. 10. 2014. 25 Marina Katalenić: Peter Škerl »Živalska farma«, razstava ilustracij, zloženka, Galerija Simulaker, Novo mesto, 3.–18. 10. 2014. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 46 ba. Naslikan je poskočen glavni junak z dvignjeno nogo, z očmi, ki se mu iskrijo od dobre volje, in s hudomušnim (ter pogumnim) detajlom: na čepici ima rdečo peterokrako zvezdo (zadnja leta pisateljičin emblem). Na poti pod most, ki je na dveh ilustracijah premišljeno vizualno opredeljen kot glavni dogajalni prostor, ve- seli potepuh odkrije prikupno lučko in jo vzame s seboj, čeprav je oranžna barva na njej že obledela. Ko se zvečeri, se lučka prižge sama od sebe in obok mostu prelije z močno, toplo rumeno svetlobo. Presenečenemu potepuhu začne pripove- dovati pravljice o hudo nesramnem dimniku, o psu s šestimi tačkami, o pošasti, ki se je hranila izključno z ušesi brodolomcev, o princeski z zlatimi lasmi, ki je imela petdeset tisoč kot sneg belih kitajskih kokoši in samo enega kitajskega petelinčka, ter o plešočih škarjah, ki se staromodno onikajo (na ilustracijah pa personificira- ne mežikajo z očmi) in so pobegnile iz predala s šivalnimi potrebščinami v svet. Lučka niti ene od pravljic ne pripelje do konca. Morda je njeno poslanstvo na- menjeno novim veselim potepuhom, ki bodo prenočevali pod mostom? V knjigi, ki jo vizualno gradi 15 dvostranskih ilustracij (in vinjeta lučke ob kolofonu), sta združena dva koncepta, ki zaznamujeta prehod iz realnega v pravljični svet: na eni strani realizem pri ilustriranju potepuha, ki ga je Škerl upodobil z akrilom in tempero, na drugi strani pa prevladuje nadrealizem pri ilustriranju zgodbic, za katere je uporabil lavirano risbo. Svetlana Makarovič je ena prvih, ki je z nizom baladnih pripovedk, predelav starodavnih mitov in zgodb za odrasle v slovenski mladinski literarni prostor vnesla problemske teme, ki so bile v njem dolgo tabu, obenem pa so prav tako (ali celo bolj) zanimive za odrasle bralce. Sem spada tudi njena knjiga Baladne pravljice (Cankarjeva založba, 2021). V njej je zbranih pet zgodb s temnim ozračjem in mračnim sporočilom, da svet poganjata včasih skoraj močnejši čustvi kot ljubezen – zlo in sovraštvo. Pravljice, namenjene odraslim, spremljajo ilustracije  Tine Dobrajc (Rdeče jabolko, Katalena, Balada o Sneguročki) in Petra Škerla (Mesečinska struna, Saga o Hallgerd). Uredniška odločitev za ilustracije dveh avtorjev, ki jima je baladna tematika tako blizu, je knjigi dodala plemenito svežino. Kljub težki in temni pripovedi je izbira barv in včasih še posebej izstopajočih barvnih akcentov pri podobah obeh ilustratorjev prinesla mistično dimenzijo, ki bralcu omogoča polno vživetje v dogajalni čas. Balada Mesečinska struna26 govori o moči umetnosti, prevzetnosti in pohlepu: danes je aktualna tudi zato, ker opozarja na problematiko umetnikov v našem sodobnem materialističnem času. »Govori o tem, da se umetnik pred apriorno avtoriteto nikoli ne sme prikloniti tako globoko, da poljubi tla. Če to stori, mu ugasne zvezda, mesečina vzame struno nazaj in violina utihne za zmeraj.«27 Dvo- stranska je le prva, naslovna ilustracija, ki bralca postavlja v pravljično oddaljeni prostor in čas, nato se pred njim (tudi na podobah) razvija dvojna osebnost glav- 26 Za slikanico Mesečinska struna (MK, 2015) je Svetlana Makarovič leta 2015 prejela Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo. Ilustracije: Bojana Dimitrovska, ki elemente pravljične strukture (grozo in lepoto) opisuje z močno risbo in svetlobo. Pravljica je bila prvič objavljena v antologiji Svetlanine pravljice (Miš, 2008), z ilustracijami Alenke Sottler in v sočasni bibliofilski izdaji s 100 oštevilčenimi izvodi. Brezplačna premierna predstava literarno-glasbenega recitala Mesečinska struna (Svetlana Makarovič in godalni trio: Bojan Cvetrežnik, Klemen Bračko in Barja Drnovšek) se je odvila v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani, 7. 2. 2015. 27 P. G.: Makarovičeva z Mesečinsko struno apelira na umetnike, Oder, MMC, 19. 4. 2015. 47 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji nega junaka. Na naslednji ilustraciji je upodobljena napol podrta bajta violinista in njegove družine na večer, ko umre oče ter je odgovornost za preživljanje bolne matere in mlajše sestre prepuščena sinu Tiborju. Zanimiva je ilustratorjeva izbi- ra prizora, ki prav s pogledom od zgoraj v krsto, umeščeno v središču podobe, poudarja sočutje. Ker violina zaradi manjkajoče strune noče zapeti, se Tibor zateče na očetov grob, tam pa mu na pomoč s čudežnim žarkom priskoči luna, zavetnica umetnikov. Ko nato v krčmi zaigra nežno, žalostno melodijo, ga oča- rani gostje najprej poslušajo, nato pa – kot kaže tudi v občutju uživaštva ustvar- jena ilustracija, na kateri simbolično izstopata točenje iz vinskega soda in razbit vinski vrč s politim vinom – plešejo in uživajo. Tibor postane slavni glasbenik, njegovo nastopaštvo pa se kaže na naslednji ilustraciji, na kateri portret violinis- ta v vijolični svileni opravi, s trakom prav take barve v laseh, z uhani v ušesih in s predimenzioniranimi rokami v bogatih naborkih bele srajce simbolizira oho- lost. S tem prizorom je simbolično poudarjeno dejstvo, da je bogastvo pokvarilo tako njega kot njegovo družino. Ker ne prisluhne starčevi želji, da bi mu pred smrtjo še zadnjič zaigral, mesečinska struna izgine z violine, z njo pa tudi glasba, bogastvo in slava. Pretresljiva celostranska ilustracija v komornih barvah kaže jokajočega Tiborja ob sveže nasuti starčevi gomili. Nežna in hkrati kruta zgodba je balada o umetniku, ki se prekali v trpljenju in odrekanju, a izgubi svoj smisel bivanja, ko glasba v njegovem srcu utihne. Brezsrčnost na obrazu glavnega ju- naka in odslavljajoča gesta roke, ki iz kočije podi starca, z rjavimi toni in veliko beline izzoveta iskreno sočutje do umirajočega. Čeprav je Peter Škerl za to bala- do ustvaril le šest ilustracij, ena ob drugi kljub utišani barvni paleti kažejo širok spekter občutij, od nežnosti, bolečine in pričakovanja do radosti, prevzetnosti in pohlepa. Saga o Hallgerd je bila za ilustratorja še posebno velik izziv. Ravno pri tej baladi je prepoznal drugo stran trpkosti likov. Ni več pravljičnosti v lepem pomenu, ampak ima pravljična mistika pridih realnega življenja. Neomajna kru- tost pripovedi se mu je zdela dovolj močna, da je ni dodatno ostril, na nobeni od osmih ilustracij pa se ji tudi izognil ni – na prvih treh dvostranskih podobah neusmiljeno kosi smrt, poudarjena s simboliko severnjaških mask in lobanje. Zgodba o lepi mladi poganki Hallgerd bralca popelje daleč nazaj, v 10. in 11. stoletje, ko se je na Islandiji poganska tradicija spopadala z novoprispelim kr- ščanstvom. Naslovna junakinja, ki jo Škerl sprva prikazuje z nadnaravno milino v turobnem okolju zasnežene pokrajine, se zvesto drži starih običajev. A bogati kmet Njal, ki kmalu sprejme novo vero, zaničuje njeno uporništvo, za katero krivi tudi njeno družino. Pod sekiro njenega polbrata Thjostolfa padeta njena prva dva moža, tretjemu pa se maščuje sama. Njen ponos, ki se na celostranski ilustraciji z značilnim nagibom glave kaže na njenem obrazu, prikliče nadnjo grozno prekletstvo. Kot je Svetlana Makarovič s svojimi otožnimi in grenkimi umetniškimi pravlji- cami postopoma razvila svoj slog, se je tudi ilustratorju Petru Škerlu zgodilo, da ga z vsako knjigo, v kateri so ilustracije namenjene odraslim, vse bolj vleče v to smer ustvarjanja. Tudi zato, ker se tega zaveda in se z vizijo ustvarjanja za odraslo publi- ko vživlja v tovrstno pripoved, so njegove ilustracije lahko tako prepričljive. Ni pa s tem rečeno, da se je ustvarjanju za najmlajše odrekel ali se oddaljil od mišljenja, da je vizualna podoba knjig za najmlajše še kako pomembna, saj (prav tako kot se krepi besedni zaklad ob branju) širi obzorja, spodbuja mišljenje, sprošča in krepi OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 48 domišljijo. To kaže tudi njegov nastop28 na zaključku 6. sezone projekta Valvazor- jeve knjižnice Krško – Kdor bere je car29. Izvirno besedilo Ivana Cankarja Skodelica kave30 (Miš, 2018) je prvič v celoti izšlo v slikaniški obliki. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti je med bralce prišla upodobitev ene njegovih najbolj kultnih avtobiografskih črtic v slikanici z ilustra- cijami Petra Škerla. Rjavi toni rastrirane risbe so prilagojeni vsebini, a ta mlademu bralcu, ki si trpkosti nekdanjega življenja ne more niti predstavljati, kljub temu ni blizu. Čeprav slikanica išče pot do njega, saj se poslužuje stripovskih elementov, pa v celoti bolj nagovarja odraslega bralca. Druga slikanica, v kateri je Škerl ilustri- ral pesnitev velikana slovenske literature – tokrat Franceta Prešerna – je Povodni mož (Miš, 2021). Dvojezično (slovensko-angleško) slikanico je obogatil s povsem samosvojim pogledom na dogajanje – od prihoda glavnega lika, Urške, na kraj glavnega dogajanja, živahnega vrvenja na plesišču vse do nesrečnega konca – in na glavni moški lik, ki je »kot nekakšen zasledovalec ves čas prisoten nekje v ozadju in s svojo prisotnostjo še intenzivira napetost in zlovešč občutek«31. V besedilu za slikanico Krušno mesto (Miš, 2023) Petra Svetine nastopa arhitekt Jože Plečnik kot majhen fant, ki počitnice preživlja pri teti v Hotedršici, kjer rad oblikuje razne stvari iz testa za kruh: mostičke, hiše, stolčke ... Ker deček vsa mogoča dogajanja – veliko mesto, hiše in grad, deklico Alico, belega kužka in veliko cerkev – opiše teti, si ona seveda misli, da je zaspal in sanjal, kar pri njegovi domišljiji ne bi bilo nič nenavadnega ... Likovno so ilustracije grajene podobno rastrirano in v enakih komornih barvah kot prejšnji dve slikanici, le da je z različnim kadriranjem podob opazen prehod med dogajalnim (realnim in sanjskim) časom. Za zgodbo o Sloveniji nemške zbirateljice ljudskega gradiva Erike Eichenseer Rajski vrt (Miš, 2021) je Škerl leta 2021 prejel plaketo Hinka Smrekarja na 14. Slovenskem bienalu ilustracije. Barvno harmonične podobe o bogu, ki mu je nadel povsem samosvojo izvirno obliko, so inovativne in ustvarjajo neponovljivo so- pripoved klasičnemu besedilu. V slikanici Kako objeti ježa (KUD Sodobnost, 2021) je jež, ki išče nekoga, da bi ga objel, očaral bralce in odtlej nadaljuje svoj neustavljivi pohod ter seje nežnost32. 28 B. M.: Ilustrator Peter Škerl zaključil 6. sezono Kdor bere, je car!, Posavski obzornik, Kultura, 27.09.2018. 29 Z namenom opozarjati na kvalitetno mladinsko literaturo in da bi k branju pritegnili mlade, tako otroke v predšolskem obdobju kot tudi osnovnošolce, so v Valvasorjevi knjižnici Krško septembra 2012 pričeli s projektom Kdor bere, je car!, ki so ga zasnovali kot program branja dobrih knjig in ga letno obnavljajo z novimi bralnimi seznami. Predvsem želijo s tem projektom sporočiti, da je branje nekaj zabavnega, lepega in doživetega, skratka carskega. Vsakoletni seznami kvalitetnih knjig so razdeljeni po starostnih stopnjah. Da bi mladi bralci sodelovanje v projektu uspešno zaključili, morajo prebrati vsaj 7 knjig s priporočilnega seznama, zapisati njihove naslove v carsko zgibanko, ki jo na izraženo željo prejmejo v knjižnici, in v zgibanko ob zapisanem naslovu prebrane knjige prilepiti nalepko, ki jim jo izroči knjižničar. Ob zaključku projekta so vsi mladi bralci, ki k projektu pristopijo z izpolnjenimi in oddanimi carskimi zgibankami, povabljeni na carsko prireditev, na kateri kot motivacijo za nadaljnje branje prejmejo simbolično praktično nagrado, ob tem pa jim pričarajo še druženje z znanimi slovenskimi avtorji, ilustratorji ali prevajalci mladinskih del.  30 Slikanica je leta 2018 prejela nagrado Kristine Brenkove za najlepšo slovensko slikanico. 31 Andreja Rauch, Trije veliki in košček raja, katalog razstave Podobe s konca pripovedi, Galerija Paviljon NOB, Tržič, 7. 9.–26. 10. 2023. 32 Slikanica Kako objeti ježa je leta 2022 prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Isto leto je prejela znak zlata hruška in se nato uvrstila še na seznam Bele vrane / The White Ravens 2023. Izšla je tudi pri italijanski založbi Sinnos z naslovom Come abbracciare un riccio in le nekaj mesecev po izidu pošla. Uvrstila se je na Robinsonovih najboljših deset (Top ten di Robinson, La Repubblica), izpostavljena pa je bila tudi v reviji La Lettura (Corriere della Sera). Ilustracije iz knjige so bile leta 2023 razstavljene na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ko je bila Slovenija osrednja gostja tega največjega mednarodnega knjižnega sejma. 49 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Ivan Seljak – Čopič: Knjiga o Titu (France Bevk), črno-bela ilustracija na str. 54, 14 cm × 10 cm, Mladinska knjiga (Zlata knjiga), 1976. Ivan Seljak – Čopič: Družine Slovenov potujejo (Ivan Matičič), mešana tehnika, ilustraciji stripovskega zapisa št. 53 in št. 54, 8,5 cm × 9,6 cm, Mladinska knjiga (Kljukčeva knjižnica), 1977. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 50 Peter Škerl: Ilustracija balade Saga o Hallgerd iz knjige Baladne pravljice (Svetlana Makarovič), mešana tehnika, 37 cm × 27 cm, Cankarjeva založba, 2020. Peter Škerl: Ilustracija balade Mesečinska struna iz knjige Baladne pravljice (Svetlana Makarovič), mešana tehnika, 37 cm × 27 cm, Cankarjeva založba, 2020. 51 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Maja Kastelic: Deček in hiša, akvarel, 24 cm × 27 cm, Mladinska knjiga (Velike slikanice), 2015. Maja Kastelic: Adam und seine Tuba / Adam in tuba (Žiga X Gombač), tuš in digitalna tehnika, 44 cm × 28 cm, NordSüd, Švica, 2021. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 52 Ilustracija: Nana Furiya Na krilih zgodb, z močjo domišljije proti novim začetkom Poslanica Japonske sekcije IBBY (Eiko Kadono, prevod Iztok Ilc) Bralnospodbujevalna akcija VAJE V RASTI: čudežna moč knjižnih serij Bralni predlogi: Plakat ob bralnospodbujevalni akciji ob 2. aprilu, ki ga je ob sodelovanju s Slovensko in Japonsko sekcijo IBBY pripravila MKL, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, Kompetenčni center za mladinsko knjižničarstvo. 53 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Je jezikovno-vizualna pripoved o ježevi želji, da bi nekoga kljub bodicam lahko objel: besedilo je napisala Jana Bauer, njeno pripoved je ilustriral Peter Škerl. Sprva se – po nekaj poskusih – glavni junak zgodbe razočaran uleže na tla, da vse štiri od sebe in noče več vstati. Kot v pravljicah pa mu prebrisano pomaga zviti lisjak Pipe, ki tudi živi v gozdu. Po besedah Igorja Sakside, predsednika žirije nagrade Kristine Brenkove za najlepšo slikanico, je »besedilo mogoče brati na več ravneh: kot nonsensno pripoved o želji in njeni humorni (ne)uresničitvi, kot tematizacijo osamljenosti, nasprotja med samozadostnostjo ali samozagledanostjo in skrbjo za drugega ter kot razmislek o drugačnosti, ki to v resnici sploh ni«. Škerlove ilustraci- je pa bralčevo pozornost pritegnejo na več načinov, med katerimi morda najbolj izstopa večbarvno nevsiljiva monokromna likovna tehnika. Ob tem ilustracije ustvarjajo še občutek gibanja knjižnih oseb in vzbujajo vtis prostorsko prijaznega okolja skozi vso slikanico.  Ob besedilu Uroša Grilca Skozi okna Ljubljane (Zavod Škrateljc, 2024) je Peter Škerl ustvaril tudi vrsto portretnih ilustracij. Da so nekaj čisto posebnega, se je kazalo že v nadaljevanjih, objavljenih v reviji Ljubljana. Za knjigo dopolnjena serija ilustracij predstavlja doživljajsko popotovanje po imenitnih, včasih pretresljivih in neverjetnih zgodbah znamenitih Ljubljančank in Ljubljančanov, ki so pomembno vplivali na razvoj ‚najlepšega mesta na svetu‘ in za seboj pustili neizbrisljive sledi. V besedilu in izvirnih ilustracijah odstirajo okna na ljubljanskih ulicah in v hišah, kjer so živeli ali ustvarjali, dušo in skrivnosti mesta. Pri istem založniku pa je pravkar izšel tudi nov epski strip Bobri, ki ga je Peter Škerl ustvarjal po skrajšani priredbi besedila Janeza Jalna (1891–1966), besedilo je priredil Tadej Golob. Še to. Glavni snovalci dogodka, leta 1920 imenovanega 1. pokrajinska umetni- ška razstava, ki ga po letu 1974 poznamo kot novomeško pomlad, so bili Anton Podbevšek, Božidar Jakac in Miran Jarc. Vsi so upodobljeni na treh doslej še nikoli razstavljenih ilustracijah Petra Škerla. Risbe s tušem na papirju so nastale leta 2020 za publikacijo, ki naj bi pri Založbi Goga izšla ob stoletnici dogodka, ki je pomenil začetek slovenske avantgarde. Na ilustraciji za zunanji ovoj so na levi strani samo noge (predstavljajo množico, ki se ni strinjala z novim videnjem umetnosti), na desni ob Mariju Kogoju, ki igra na klavir, pa je Anton Podbevšek (v pismu Jarcu je poudaril, da moderni poet ne sme biti duševni slabič). Na sprednji notranji vezni strani je v ospredju psihiater Alfred Šerko, ki naj bi vpil: »Podbevška in njegove bombe v sanatorij!« Uredniški napotek, naj krepko ime identificira lik na ilustra- ciji, je Škerl dejansko upošteval in z roko napisal ime Alfred Šerko. Karikirana podoba s poudarjeno režečimi se usti in visoko v zrak dvignjeno levo roko z iz- tegnjenim kazalcem nemo kriči: »Le pazite se!« Na zadnji notranji vezni strani risba z obrnjeno sliko smeši klic: »Božidar, skrij tisto nagico, škof prihaja!« Vse tri risbe naj bi ilustrirale resnične izbrane citate, še posebno zanimiv pa je napo- tek urednika Marijana Dovića ilustratorju, ko je v sinopsisu zapisal: »Možna je blaga ironizacija.« Očitno je Peter Škerl pri teh ilustracijah, namenjenih odraslim, duhoviti napotek vzel zelo zares. Še več. Z veščo risarsko roko je citate primerno začinil še z blagim humorjem in primerno ostrino. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 54 Epilog. Zdi se, kot da besedilo, ob katerem bi se ilustrator Peter Škerl zmedel, utihnil ali bi ga ne zmogel upodobiti, ne obstaja. Za vsako pravljico, zgodbo ali pesem ima svoj slikarski odgovor, vedno pravljičen in resničen obenem. Nezgreš- ljivo samosvoj slog dopolnjuje včasih enostavna, drugič zapletena likovna – slikar- ska, risarska, mešana – tehnika, a nikoli ne privede do nerazumljive upodobitve besedila. Vedno uporablja tista orodja in tiste likovne prijeme, ki sodijo k besedilu, za katerega nastanejo. Vedno se prilagodi vsebini, da z ilustracijo natančno pove vse, kar želi in kakor želi. Da tudi s svojim delom pušča najkvalitetnejše sledi v mladem bralčevem čustvenem spominu. Maja P. Kastelic Ilustratorka Maja P. Kastelic33 je slikarka, ki je s knjižno ilustracijo odkrila način, kako spojiti dve svoji veliki ljubezni – besedo in risbo. Odraščala je na Ponikvah pri Trebnjem in ima na otroštvo lepe spomine. Rada je bila doma, saj je bilo okoli hiše vedno veliko zanimivega, poleg tega sta s prijateljico, s katero sta bili neločljivi, vedno kaj prebrisanega ušpičili. Že takrat jo je zanimalo veliko stvari, bila je lačna sveta in spoznavanja novih krajev ter ljudi, na katere ima še danes čudovite spomine. Obiskovala je Osnovno šolo Trebnje, kasneje pa kot zlata maturantka končala Gimnazijo Želimlje. Takoj po študiju se je bolj ukvarjala s slikarstvom in teorijo kulture, ob tem pa dolga leta restavrirala. Čeprav je od nekdaj oboževala knjige, je minilo precej časa, preden se je začela profesionalno ukvarjati z ilustracijo. Strahospoštovanje do izjemnih slovenskih ilustratorjev jo je sprva ustavljalo na poti k tej posebni zvrsti likovne umetnosti. Med študijem na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in po njem je zato sprva delala kot restavratorka, za magistrski študij pa izbrala filozo- fijo in teorijo vizualne kulture in se posvečala znanstvenemu in humanističnemu raziskovanju. Med naključno vožnjo, ko sta njena malčka spala na zadnjih sedežih avta, pa se je vendarle prepuščala svojim ilustratorskim željam. Sanjam. Prešinila jo je misel o iskanju svetlobe in o tem, da si nenehno za nekaj prizadevamo in pri vzpenjanju kvišku premagujemo stopnico za stopnico. Kaj iščemo? Proti čemu stremimo? Z ilustracijami za pripoved o dečku in hiši je – tudi sebi – želela od- govoriti. In z njimi narediti slikanico, kakršno bi kupila in jo imela tudi sama. Za otroke in zase. V določeni točki se je njeno hrepenenje po tovrstnem likovnem izrazu tako izkristaliziralo, da je postalo preprosto nevzdržno. Tako si je vzela prosto med takratnim restavratorskim projektom, pripravila tri ilustracije in se z njimi prijavila na Slovenski bienale ilustracije. Nastanek ilustracij za slika- nico, ki so toliko časa zorele v njej, je zato tako svojevrsten. Ko je prvič potrebovala zgodbo za ilustracije, ki naj bi jih oddala za ‚svoj‘ prvi bienale slovenske knjižne 33 Rodila se je 25. septembra 1981 v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 pod mentorstvom prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela (Raziskovalni Inštitut ALUO). Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na Fakulteti za humanistične študije Koper vpisala predmet Filozofija in teorije vizualne kulture. Na področju ilustracije deluje od leta 2012 kot samozaposlena v kulturi. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Med pomembnejšimi je plaketa na 27. Bienalu ilustracije Bratislava (2019) za ilustracije knjige Koozi avtorice Anastasie Qarawani. Živi in dela v Trebnjem. 55 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji ilustracije, je bila to prav ta zgodba. O dečku, ki se po skrivnostni notranjosti hiše vzpenja proti vrhu k svetlobi. V širšem, nekoliko poetičnem smislu gre za ilustra- torkino pripoved o iskanju in vzpenjanju vsakega od nas ter o prepričanju, da nas na vrhu čaka nekaj izjemnega in vrednega. Poleg res številnih nagrad za to slikanico je prejela tudi druga pomembna pri- znanja doma in v tujini. Seveda je za ustvarjalca nekaj najlepšega, če je njegovo delo prepoznavno in nagrajeno, še posebej, »ker smo umetniki večinoma polni negotovosti in dvomov. Z nagradami je sicer tako, da jih je kljub neizmernemu veselju in počaščenosti, ki ju prinesejo, dobro po praznovanju čimprej pozabiti in de- lati naprej, kot da ni bilo nič. Obveza za kakovostno delo in z njo povezana določena mera stresa sta po prejemu nagrade kvečjemu večja. Poleg stanovskih priznanj pa je še druga vrsta nagrade, ki pomeni prav toliko, in sicer to, da knjiga najde bralce ter gledalce in postane za koga morda celo navdihujoča in pomembna.«34 Posebne vrste nagrada za Majo P. Kastelic je tudi to, da pridejo njene ilustracije v roke malim bralcem po vsem svetu. Njene slikanice so izšle v Italiji, Franciji, Nemčiji, Švici, Belgiji, Angliji, Bolgariji, Mongoliji, na Švedskem, Portugalskem, Hrvaškem, Če- škem, Madžarskem, v ZDA, Kanadi, Mehiki, Tajvanu, na Kitajskem, Japonskem, v Rusiji, Ukrajini, Jordaniji, Iranu, Turčiji, Indoneziji, Armeniji, Španiji, Braziliji in Koreji. Z založbami v nekaterih državah sodeluje neposredno, v drugih pa so bile kupljene pravice za njene slikanice. Še vedno pa s svojimi knjižnimi ilustracijami razveseljuje tudi slovenske otroke, redno sodeluje tudi z revijo Ciciban. Ideje za ilustracije se ji utrinjajo čisto brez pravila in reda. Včasih zlahka pride do pravih zamisli in rešitev, drugič je treba razmišljati več dni. Svoje delo redko povsem odmisli in včasih se česa spomni tudi ko stoji v vrsti za nakup v trgovini, hodi na Vrhtrebnje ali se sprehaja z najmlajšim sinom v vozičku. »Največkrat pa se je treba kar lepo usesti za mizo s svinčnikom v roki in včasih z radirko skoraj narediti luknjo v papir, preden se pokaže kaj pametnega.«35 Prve tri knjižice, ki jih je Maja P. Kastelic ilustrirala, so v zbirki Mavrična knji- žnica izšle leta 2010 (Družina). Z enakim motivom, a spreminjajočimi se barvami, je ilustratorka na naslovnih straneh predstavila zbirke zgodb pisatelja Bogdana Novaka: Zgodbice za dobro jutro!, Zgodbice za dober dan! in Zgodbice za lahko noč!. Akvarelne ilustracije so v bistvu klasične, barvne ploskve so na ilustracijah jasno razmejene, podobe so podane s prijazno paleto in izžarevajo bujno ilustratorkino domišljijo, vezano na literarno predlogo. Že pri teh prvih ilustracijah, ko je zvesto prevajala besedilo v likovno sporočilo, se je ustvarjalka zavedala, kako pomembno je, da otrok dojema slikanico kot celoto, ki sproži v njem popoln estetski užitek. Medtem ko se je pri Mladinski knjigi dogovarjala za izdajo prve avtorske slikanice brez besedila, jo je Alenka Sottler, njena velika vzornica, kot obetavno ilustratorko priporočila pisatelju Branetu Mozetiču. Plod njunega sodelovanja so tri knjige, ki otroke spodbujajo k spoštovanju drugačnosti. Mozetič je protivojno zgodbico Dežela bomb, dežela trav zapisal pred več kot tridesetimi leti, a je prvič objavljena 34 Mojca Smolič: Maja Kastelic, akademska slikarka in ilustratorka svetovnega formata, intervju, MojaObčina.si, Trebnje, 12. 5. 2021. 35 Prav tam. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 56 prav v slikanici z ilustracijami Maje Kastelic (Center za slovensko književnost, Aleph (160), 2013). Prijazne ilustracije zvesto sledijo pripovedi, kvaliteta na obeh nivojih, besednem in likovnem, je obema avtorjema prinesla uspeh tudi v tujini. Že kmalu zatem sta namreč v Španiji izšli slikanici El país de las bombas, el país de los prados (v španščini) in El país de les bombes, el país dels prats (v katalonščini) (obe Edicions Bellaterra, Barcelona, 2014). Slednja je bila kot celota nominirana za nagrado Premi Liberisliber Xic 2014 (literatura infantil y juvenil) v Besalu. Njuna druga slikanica Alja dobi zajčka (Center za slovensko književnost, Aleph (167), 2014) še močneje izraža etično vsebino, ki ima tudi spoznavno in poučno funkcijo. Z barvno pestrimi ilustracijami je Kasteliceva knjigi vdahnila toplino in mladim bralcem približala zahtevno tematiko bolezni in drugačnosti. Ob branju je dobrodošel odprt pogovor med otroci in odraslimi, naklonjenimi drugačnosti. V slikanici Prva ljubezen (Škuc, Lambda (115), 2014) pisatelj govori o čustveni navezanosti dveh šestletnih dečkov v vrtcu, o prijateljstvu, naklonjenosti in prvi ljubezni med njima, »kar je  s  strani odraslih (vzgojiteljice v  vrtcu) nemudoma prepoznano kot napačno in posledično nasilno pretrgano.«36 V mnogih prizorih s tušem sta večinoma navzoča le glavna junaka, prvoosebni pripovedovalec in Drejček, kar bi motivno lahko učinkovalo monotono, a je pisateljeva izrazito čustveno naravnana pripoved speljana v prijazne, umirjene in tankočutne podobe. Besedilo ponuja priložnost za pogovor o različnih oblikah ljubezni, ilustracije s sončnimi barvami pa zvesto mehko sledijo pripovedi. Je ena (še vedno) redkih knjig za otroke, ki se loteva prejkone zanemarjene, zamolčane teme istospolne usmerjenosti in s tem pomembno zapolnjuje vrzel v tematiki slovenske mladinske književnosti. Leta 2016 je bila uvrščena med Bele vrane. Nato je Maja P. Kastelic več kot dve leti premišljeno ustvarjala avtorsko slikani- co brez besed Deček in hiša (MK, Velike slikanice, 2015), namenjeno najmlajšim bralcem. Njena odločitev, da se od klasičnega slikarstva usmeri k ilustraciji, se je očitno izkazala za dobro. Rezultat njenega dela so likovne upodobitve, ki so jo bli- skovito odnesle v ilustratorsko orbito37. Še isto leto so bile te ilustracije uvrščene v elitni izbor ilustracij na sejmu otroških knjig v Bologni38 (Bologna Children’s Book Fair), ki je najpomembnejša tovrstna prireditev na svetu. Slikanice bogatijo najmlajše otroke vse do vstopa v šolo, morda jih zanimajo še kako leto več. Praviloma otrokom berejo odrasli, ki se morajo pri branju in podajanju vsebine tudi sami poglobiti vanje. Pomemben je tudi pravilen izbor, saj je kakovostna slikanica prvi otrokov stik s književnostjo in likovno umetnostjo. To večinoma velja tudi za avtorske slikanice ilustratorjev in ilustratork, kot so Lila 36 Gaja Kos: Brane Mozetič in Maja Kastelic: Prva Ljubezen, kritika, LUD Literatura, 17. 6. 2015. 37 Ilustracije za to veliko slikanico so že pred izidom vzbudile pozornost: zanje je na 10. Bienalu slovenske knjižne ilustracije prejela priznanje Hinka Smrekarja (2012), na naslednjem bienalu pa za ilustracije, že objavljene v knjigi, tudi plaketo Hinka Smrekarja (2014). Slikanica je prišla tudi v izbor dvestotih slika- nic z vsega sveta, ki jih v najprestižnejšem letnem katalogu otroške in mladinske literature White ravens (Bele vrane) vsako jesen predstavijo na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Za slikanico je leta 2015 doma prejela tudi Levstikovo nagrado in nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. 38 Vsako leto se v Bologni na razstavi ilustracij iz knjig za otroke predstavijo vsi, ki z ilustracijo širijo domi- šljijska polja najmlajših bralcev. Med elitni izbor ilustracij na omenjenem sejmu, ki je najpomembnejša tovrstna prireditev na svetu, pa je bilo v vseh letih doslej med tisoči izbranih le pet slovenskih ustvarjal- cev: Lila Prap leta 1998 (Živalske uspavanke, avtorska slikanica), Alenka Sottler leta 2008 (Pepelka J. in W. Grimma), leta 2014 Peter Škerl (Močvirniki Barbare Simoniti), leta 2015 Maja Kastelic (Deček in hiša, avtorska slikanica brez besed) in leta 2024 Ana Maraž (Protideževna juha Majde Koren). 57 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Prap, Marjan Manček, Jelka Godec Schmidt, Mojca Osojnik in drugi, ki slikanico ustvarijo z lastno besedo in podobo. Včasih, čeprav redko, so v slikanici samo slike, zgodba pa je imaginarna, odvisna od otrokove domišljije. Slikanica Deček in hiša nima niti ene same besede. Preprosto zgodbo gradijo samo ilustracije. Tovr- stnih del ni prav veliko. V tujini je bil eden prvih in najprodornejših ilustratorjev odmevnih avtorskih slikanic brez besed argentinski ilustrator Guillermo Mordillo (1932–2019), ki je bil s tovrstnimi slikanicami v drugi polovici prejšnjega stoletja dolga leta dominanten tudi na bolonjskem knjižnem sejmu za otroke. Maruško Potepuško, prvo slovensko slikanico brez besedila, je leta 1977 izdal Marjan Ama- lietti (1923–1988). V stripovsko zasnovani zgodbi je upodobil navihano deklico Maruško Potepuško, ki ni poslušna deklica, ki se rada doma igra s punčkami, temveč je igriva, navihana, pogumna in iznajdljiva. Otroci si lahko ob ilustracijah sami izmišljajo besede, napisane v oblačkih nizajočih se kvadratkov. Pri branju klasičnih slikanic sta beseda in podoba enako pomembni, pri avtorskih slikanicah brez besedila pa je v branje ponujena le vizualna podoba. Otrokom, ki še ne znajo pisati, pove slika več kot besedilo, lahko je tudi pripoved, ki jo oblikujejo sami. Vsekakor pa mora biti ustvarjena tako vrhunsko, da avtor otroka dobesedno vodi skozi knjigo in mu sugerira vsebino. Natančno dodelana klasična risba, poseben pogled na perspektivo prostora in barvni minimalizem so izhodišča za likovno pripoved slikanice Deček in hiša, v vsebinskem smislu pa gre za namenoma malce strašljivo zgodbico o dečku, ki se po skrivnostni notranjosti hiše vzpenja proti vrhu k svetlobi. Ilustracija na ovitku slikanice, vinjeta s starinskim okvirjem ogledala, v katerem je delni odsev radoved- nega dečka, in štirinajst dvostranskih ilustracij brez besed pripovedujejo zgodbo. Ta se začne zjutraj, na temni ulici, po kateri jo v šolo mahne svetlolasi deček. Na vratih ene od hiš opazi črnega muca, ki se hitro izmuzne v notranjost. A deček sledi njegovemu dolgemu repu, najprej po hodniku, potem po skrivnostnem stopnišču, skozi sobane, polne baročnih lestencev, slik in knjig, pa še po enem stopnišču in še enem in še enem, dokler čisto na vrhu, na podstrešju ne zagleda deklice, ki risbice prepogiba v papirnata letala. Nato jih skupaj spustita z balkona, da poletijo visoko nad mestom, nad katerim se takrat že dani. Do potankosti premišljeno delo Deček in hiša39 dejansko je slikanica brez be- sedila, a z intraikoničnim besedilom40 deluje tako pripovedno simbolno, da tega med pozornim branjem skoraj ni opaziti. Glede na to, da se ilustratorka vizualno navezuje na znane ustvarjalce, besedila in ilustracije, »lahko govorimo o večplast- nosti skozi medbesedilnost, ki se sklicuje predvsem na likovno umetnost«.41 Likovna zgodba, ustvarjena s prefinjenim občutkom za prostor, je grajena na množici detaj- lov, ki nakazujejo vrhunsko poznanje mladinske književnosti in vizualne umetno- sti v motivnih upodobitvah slovenskih in tujih ilustratorjev, perfidno vpletene v krhkost podob. Hišne številke. Imena ulic, recimo: Andersenova ulica ali Ulica Bratov Grimm. Junijski koledar. Asociativni pojmi: papirnata letala Daneta Zajca. 39 Zgodba je doživela tudi lutkovno uprizoritev Deček in hiša: Lutkovno gledališče Maribor, premiera 14. 6. 2017 ob 19. uri. Režiserka Jelena Sitar Cvetko; avtorica likovne podobe ter poslikave lutk in scenskih elementov Maja Kastelic; dramaturginja Tanja Lužar; igralci: Vesna Vončina, Danilo Trstenjak in Tilen Kožamelj. 40 Intraikonično besedilo so besedni zapisi, vključeni v del ilustracije. 41 Iz obrazložitve nagrade Kristine Brenkove za najlepšo slikanico (2015). OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 58 Napisi na stenah po hodniku ali na knjigah na knjižnih policah. Portreti v okvirjih (kot Pedenjped v ilustraciji Marjana Mančka) in druge slike. Najlepša dela velika- nov ilustracije, otroška risba na steni in napis VELIKANI ... Ves čas pa stilizirano podobo dečka (ki v črtasti majici malce spominja na Pavčkovega Jurija Murija v ilustracijah Melite Vovk in morda celo Damijana Stepančiča) od daleč spremljata drobceni miški, ki realnemu dajeta pridih pravljičnosti. Dramatični dialog med realnim in domišljijskim svetom daje premišljena igra svetlobe in senc, kar je z akvarelnimi barvami mojstrski dosežek. Svetlo temni kontrast od prvih nočnih podob na cesti postaja proti koncu pripovedi vse svetlejši. Podobe v slikanici z leti niso izgubile niti kančka sijaja, prej obratno, v svoji vizualni in pripovedni lepoti so vedno bolj skrivnostne. Ilustratorkino ustvarjanje z različnimi slogovnimi in tematskimi pristopi se kaže tudi v njenem nadaljnjem delu. Vse pogosteje se pojavlja tudi v tujini: večino- ma ilustrira za naročene projekte, včasih vzame kakšno naročilo tudi čisto za svoje veselje, a pri obojih ima povsem proste roke. Študijsko spremlja sodobne smernice v svetu priznanih ilustracij, vendar gradi na avtorsko prepoznani poetiki. Poleg ilustracij za slikanico Le drôle de Noël de monsieur Simon (Zabaven božič pri gos- podu Simonu, 2015) za naročnika iz Francije je leta 2015 za neslovensko besedilo ustvarila tudi ilustracije za slikanico Zaspani Martino italijanskega avtorja Roberta Piuminija. Leta 2016 je pri Založbi Sanje z njenimi ilustracijami izšla knjiga Toneta Pavčka Don (Sanjska knjigica). Zadnje, kar je pesnik napisal, je (ne povsem dokončana) pesnitev o pogumnem sočutnem, nesebičnem psu, kosmatincu, ki je avtorja nav- dihoval tudi v resničnem življenju. Pes Don je pameten, igriv pes, navzven črn mešanec, navznoter ves svetel, mavrično sijoč od topline. Pripovedna nit, ki teče v rimanih verznih vrsticah, je pavčkovsko nasmejana, mestoma dramatična in celo malo strašna. Velika oda prijateljstvu in tovarištvu, v kateri se zlasti naslovni kosmati junak izkaže s pogumom, sočutjem in nesebičnostjo, je bila za ilustrator- ko nov izziv. Znana po tem, da v dramatično zastavljena ozadja podob umešča stilizirano risbo, je v likovne podobe vešče prevedla prelivajoče se besedne podo- be, drzne rimane zasuke in hipne tople pomiritve Pavčkovih verzov. Tudi tokrat je Maja Kastelic, ki na osnovi slikarskega načina razmišljanja gradi prepoznavno avtorsko poetiko, pri likovnem prikazovanju besedila posvetila posebno natančno pozornost podrobnostim. Povsem drugačen pa je bil pristop k slikanici Muren muzikant ali Kako so mra- vlje vzljubile umetnost (Forum, Minimundus (20), 2020). Pri tej slikanici je šlo za priredbo slovenske ljudske basni v strip, kar je bil ilustratorki eden njenih najljub- ših in za delo najprijetnejših projektov. Nauk basni je celo predrugačila malo po svoje ter delovnim in pridnim mravljicam pokazala, da tudi murni umetniki lahko veliko naredijo za skupno dobro. Ilustriranih knjig in slikanic je vedno več. Tudi Maja P. Kastelic jih je za slovenske in tuje založnike ustvarila že precej. Seveda postaja ilustracija vse bolj pomembno področje likovne umetnosti povsod v svetu, a pri nas in na tujem več veljajo predvsem tiste s presežkom. Mednje so se (za arabskega založnika) leta 2019 uvrstile tudi ilustracije knjige Koozi pisateljice Anastasie Qarawani, za katere je 59 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Maja P. Kastelic prejela plaketo na 27. Bienalu ilustracije v Bratislavi. Ob izginotju mačke Koozi govori slikanica o žalosti in bolečini njenega mladega prijatelja ter o sprijaznjenju z nenadno odsotnostjo. Digitalno nežno obarvane oker ilustracije so naslikane z izjemnim znanjem, ustvarjalnostjo in neskončno predanostjo. Prav tako za tujega založnika je nastala knjiga Anthony and the Gargoyle (Groundwood Books, 2021). Kasneje je v Švici izšla še v nemškem jeziku Anton und der Gargoyle (NordSüd, Zürich, 2023). Ta knjiga je na 56 straneh popolnoma brez besed, a ni njena avtorska slikanica. Zgodbo o nenavadnem prijateljstvu je zasnovala uspešna, večkrat nagrajena kanadska pisateljica Jo Ellen Bogart, po izobrazbi učiteljica in psihologinja, ki je idejno zamisel posredovala ilustratorki. Njene kompleksne slikovne sekvence najmlajše bralce popeljejo v nekdanji Pariz. Glavni junak, deček Anton, ima svoj najljubši kamen, ki ga nekega jutra najde razbitega. Namesto tega sedi v dečkovi sobi prijazno kamnito bitje. Ko ga prevzame domotožje, mu Anton pomaga najti pot domov. Skupaj se odpravita v Pariz iz njegove preteklosti in bitje se ponovno sreča s svojo družino na strehi katedrale Notre-Dame.  Ko je pri švicarski založbi NordSüd iz Züricha Maja P. Kastelic končala ilustra- cije (s svetlo paleto očarljivo krhke kot sanjski privid) za slikanico Pravljično poto- vanje Hansa Christiana Andersena, zgodbo o pisateljevem življenju avtorja Heinza Janischa – prevod je delo Neže Božič, izšel je pri Mladinski knjigi v zbirki Velike slikanice leta 2021 –, so se takoj zanimali za nov projekt z njenimi ilustracijami. Predlagala je zgodbo, ki jo je napisal Žiga X Gombač za Lahkonočnice, za katero sta se sama že dogovarjala o sodelovanju. Jeseni 2022 je slikanica Adam in njegova tuba (Adam und seine Tuba) izšla v nemščini (prevedla jo je Alexandra Natalie Zaleznik) v Švici, angleška različica Adam and his tuba v New Yorku pri založbi NorthsouthBooks (2023), v slovenskem jeziku pa leta 2022 pri založbi Miš (Adam in tuba). Pisateljevo besedilo ohranja nekatere pravljične prvine, edinstvene, nos- talgično drzne ilustracije Maje P. Kastelic pa vzporedno in v popolnem sozvočju slikajo dogajanje. Celotno ozračje cirkuškega življenja družine Prevalski dobro odzvanja v vseh ilustracijah, tako v notranjščini, kjer so v areni atraktivno izsli- kani množični nastopi, kot v zunanjščini, med ličnimi cirkuškimi vozovi, kjer se že dolga leta dogaja njihovo intimno življenje. Slikana pripoved o dečku in hiši, ustvarjena s prefinjenim občutkom za prostor, je grajena na množici detajlov na stenah stopnišča, pri podobah, ki govorijo o dogajanju v cirkusu, pa je monoliten in večinoma prazen prostor okoli osrednjega dogajanja okvir, ki umirja pisano druščino in živahne atraktivne podrobnosti nastopov cirkuške družine. Razen ko je turobno naslikani prostor podpora Adamovi osamljeni drugačnosti, predanosti čudovito izvabljenim zvokom svoje tube. Vrhunec je spoznanje cirkuške družine, da prav Adamova drugačnost lahko obogati njihove nastope. Redkokdaj se zgodi, da so ilustracije razstavljene, preden gre knjiga v tisk. Pa vendar se. S tušem na papir in z digitalno monokromno dodelavo je razstavljena večina pravkar konča- nih podob za slikanico Adam in tuba s tako jasnim sporočilom. Epilog. Ilustratorki (še vedno) najpomembnejša slikanica Deček in hiša je izšla že leta 2015. Še danes je sveža in očarljivo skrivnostna, kot bi bila naslikana včeraj, a tako je vedno, ko gre za izjemno umetnino. Zato ni nič hudega, če podobno za- mišljena slikanica Deklica in vrt čaka na prihod že toliko časa. Ideja zanjo že dolgo zori v mislih Maje P. Kastelic, ne glede na to, da sočasno nastajajo ilustracije ob OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 60 literarnih besedilih drugih avtorjev. Za tuje in slovenske naročnike ali, če gre vse po sreči, za oboje hkrati. Najraje (in tudi najpočasneje) ustvarja avtorske slikanice, čemur namerava v prihodnje posvetiti največ svojega ustvarjanja, kar napovedu- je že z njenim minimalistično dodanim besedilom obogatena slikanica Povabilo (MK, Velike slikanice, 2024). Obožuje knjige in strastno spremlja vse, kar je po- vezano z ilustracijo. Prepričana je, da je dobra slikanica ena najlepših in najbolj čarobnih stvari, kar jih je. Pa tudi, da to še zdaleč ne velja le za otroke, pač pa za vse ljudi, ki znajo najti lepoto in modrost v preprostih čudežih sveta vsak dan, z vsako stranjo posebej. Povzetek Danes je ilustracija med najbolj razširjenimi likovnimi zvrstmi, a je hkra- ti (ali morda prav zato) še vedno potisnjena na obrobje tako imenovane visoke umetnosti. A če marsikatero zgodovinsko umetnino lahko beremo kot ilustracijo minulega časa, tudi ilustracijo, izolirano od upodobljene zgodbe in postavljeno v drug kontekst (recimo razstavne predstavitve), lahko dojemamo kot samostoj- no umetniško delo. V tej luči nas lahko znova navduši njihova vrhunska likovna izraznost in lucidna avtorska izpovednost. Ivan Seljak – Čopič je pri ilustriranju večinoma izhajal iz monumentalne risbe. Je eden redkih slovenskih ilustratorjev, ki je v razcvetju slovenske knjižne ilustracije v letih po drugi svetovni vojni svoje slikarsko videnje in način upodabljanja različnih motivov uporabljal tudi pri ilu- striranju literarnih vsebin. Različne slikarske, risarske, grafične in mešane tehnike v ilustracijah današnjih vrhunskih slikarjev odslikujejo različne stile in razpoz- navne avtorske prijeme, značilne za osnovno vizualno usmeritev vsakega avtorja. A brez sublimnega občutja besedila ni bilo kvalitetnih ilustracij v preteklosti in jih tudi danes ne more biti. V tem kontekstu je bilo že glede na dosedanji opus Petru Škerlu to poslanstvo namenjeno. Nezgrešljivo samosvoj slog dopolnjuje včasih enostavna, drugič zapletena likovna – slikarska, risarska, mešana – tehnika, a ni- koli ne privede do nerazumljive upodobitve besedila. Vedno uporablja tista orodja in tiste likovne prijeme, ki sodijo k besedilu, za katerega nastanejo. V slovenski likovni umetnosti je vrhunska ilustracija globoko zakoreninjena, svoje ustvarjalne veje široko razprostira že od sredine prejšnjega stoletja. Le iz čvrstih korenin in bujnega razcveta lahko pričakujemo sočne plodove, kar kaže tudi nenavadno hiter vzpon Maje P. Kastelic – že s svojo prvo avtorsko slikanico. Njen raznolik vizualni svet je svež, očarljivo skrivnosten in ravno prav pravljičen, da prenese duhovito in premišljeno simboliko, ki jo ilustratorka vanj vpenja. 61 Tatjana Pregl Kobe, Slovenski knjižni ilustratorji Literatura Avguštin, M. (2004). O slovenski slikanici. Otrok in knjiga, 31(59), 42–47. Bettelheim, B. (2014). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic (3. natis). Studia humanitatis. Blažič, M. (2014). Skriti pomeni pravljic: od svilne do jantarne poti. Pedagoška fakulteta. Blažič, M., & Pregl Kobe, T. (2014). Barbara Simoniti: Močvirniki: zgodbe iz Zelene Dobra- ve. Sodobnost, 78(10), 1442–1446. Brenk, K. & Grafenauer, N. (1978). Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino: 1945-1975. Mladinska knjiga. Butina, M. (2000). Mala likovna teorija. Debora; Visoka strokovna šola slikarstva. Chevalier, J., & Gheerbrant, A. (1993). Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Mladinska knjiga. Haramija, D., & Batič, J. (2013). Poetika slikanice. Franc-Franc. Hodges, Elaine R. S. (2003): The Guild handbook of scientific illustration. J. Wiley & Sons. Kavčič, J. (1988). Ob 60-letnici Ivana Seljaka-Čopiča. Idrijski razgledi, 33(1), 67–71. Katalenić, M. (2014). Peter Škerl »Živalska farma«, zloženka. Novo mesto: Galerija Simulakr. Krivec Dragan J. (1999). Stoletje po prvih slovenskih ilustriranih pravljicah. V: 12. slovenski bienale ilustracije, katalog. Ljubljana: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center. 6–13. Kobe, M. (2004). Uvodna beseda o slikanici, Otrok in knjiga, 31(59), 41–42. Kos, G. (2015). Brane Mozetič in Maja Kastelic: Prva Ljubezen, kritika, LUD Literatura. https:// www.ludliteratura.si/kritika-komentar/brane-mozetic-in-maja-kastelic-prva-ljubezen/ Male, A. (2017). Illustration: a theoretical and contextual perspective (2nd edition). Bloomss- bury. Mastnak, T. (2006). Upodobljevalke domišljije – pregled originalnih ilustracij slovenskih avto- ric. Festival Mesto žensk & Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 1.–10. 10. 2006. Mesesnel, J. (1982). Črte členijo in oblikujejo prostor. Delo, 14. 1. 1982. Mikuž, J. (2006). Pomen ilustracije za otrokovo sanjarjenje. V: Podobe knjige, knjige podob – 7. slovenski bienale ilustracije, katalog. Ljubljana: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center. 3–7. Nikolajeva, M. (2003). Verbalno in vizualno: slikanica kot medij. Otrok in knjiga, 30(58), 5–26. Pirnat Spahić, N. (2012). Slovenski bienale ilustracije skozi čas / Slovenian Biennal of Illustra- tion through the Years, V: 10. slovenski bienale ilustracije, katalog. Ljubljana: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center. 5–17. Prap, L. (2004). Avtorska slikanica. Otrok in knjiga, 31(59), 47–49. Pregl Kobe, T. (1979). Slovenska knjižna ilustracija: ob razstavi Slovenska knjižna ilustracija 1979/1980. Mladinska knjiga. Pregl Kobe, T. (1998). Upodobljene besede: [razvoj ilustrirane knjige]. Mondena. Pregl Kobe, T. (2013). Peter Škerl – Razstava ilustracij Klobuk gospoda Konstantina po besedi- lu pisatelja Petra Svetine. Kranj: Mestna knjižnica Kranj. Pregl Kobe, T. (2014). Peter Škerl – Ilustracija, opora besedilu in hkrati samostojna pripoved, zloženka razstave. Ljubljana: Galerija instituta »Jožef Stefan«, 19. 5.–6. 6. 2014. OT ROK IN KN JIGA 119, 2024 | RAZPRAVE – ČLANKI 62 Pregl Kobe, T. (2016). Maja Kastelic – Mestna knjižnica Kranj. Slovenske novice. Pregl Kobe, T. (2022). Maja Kastelic – Adam in njegova tuba, ilustracije za knjigo, besedilo na plakatu. Likovni kritiki izbirajo – Cikel predstavitev Slovenskega društva likovnih kritikov. Ljubljana: Cankarjev dom, kulturni in kongresni center. 4. 1.–28. 2. 2022. Pregl Kobe, T. (2023/24). Peter Škerl – Pravljičnost, baladnost in novomeška pomlad, zloženka razstave. Novo mesto: Galerija Krka. 12. 12. 2023–20. 1. 2024. Rauch, A. (2023). Trije veliki in košček raja, katalog razstave Podobe s konca pripovedi. Tržič: Galerija Paviljon NOB. 7. 9.–26. 10. 2023. Smolič, M. (2021). Maja Kastelic, akademska slikarka in ilustratorka svetovnega formata, intervju. MojaObčina.si. https://www.mojaobcina.si/trebnje/novice/maja-kastelic-akadem- ska-slikarka-in-ilustratorka-svetovnega-formata.html Sosič, B. (1980). Oblike so podrejene kleni kompoziciji. Delo, Književni listi. Sottler, A. (2000). O ilustraciji, Otrok in knjiga, 27(49), 62–64. Šutej Adamič, J. (2014). Knjiga tedna: Živalska farma. Delo. https://old.delo.si/kultura/knji- zevni-listi/knjiga-tedna-zivalska-farma.html Tršar, M. (1976). O ilustracijah Iveta Seljaka-Copiča, spremna beseda v knjigi France Bevk: Knjiga o Titu. Mladinska knjiga. Vidmar, I. (2014). Škerlova Živalska farma v Germovi štali. Dolenjski list. https://dolenjskilist. svet24.si/2014/10/05/121864/novice/dolenjska/skerlova_zivalska_farma_v_germovi_stali/ Zupančič, T. (2012). Kakovostna književna ilustracija za otroke. Otrok in knjiga, 39(85), 5–16.