V SPOMIN ŽRTVAM OKUPACIJE IN REVOLUCIJE -V POČASTITEV JUNAKOV »R. MARKO KREMŽAR: SPOMIN NA ŽRTVE - KEIC PRIČAM. . . Dragi rojaki! Ne stopam pred vas kot slavnostni govornik. Danes vam govorim — kot priča — priča vrnitve slovenske domobranske vojske. Kot 17 let star domobranec sem bil vrnjen iz Vetrinja 27. maja 1945 s prvim transportom. Naša „četa za zvezo“ je bila del tehničnega bataljona, ki so ga angleški kamioni naložili prvega, ker naj bi v novem taborišču — nekje v Italiji — pripravil prostor za ostale' oddelke Slovenske narodne vojske. Ko je zaklenjeni tovorni vlak privozil skozi jeseniški predor pod Karavankami — smo še vedno upali in verovali, da je nemogoče, da bi naš zavezniki izdali. Ko pa je vlak krenil od Jesenic proti Kranju — smo vedeli, da smo bili izročeni. Na stranskem tiru kranjskega kolodvora se je vlak ustavil in partizani so pričeli odpirati vozove. Med cevmi strojnic in pušk, med udarci in psovkami smo se uvrstili v dolgo kolono, ki se je vila skozi mesto Kranj. Nihče ni prosil milosti. Stopali smo po Jelenovem klancu, tepeni, kamenjani, opsovani, a še vedno kot vojska, s slovenskimi barvami na domobranskih čapicah. Nikdar ne bom pozabil, kako je pri vhodu v zamreženo taborišče vzkliknil mlad partizan svojemu tovarišu: „Glej jih, hudiče, kako so zavedni — še zdaj ne dajo svojih znakov s kap.“ Res je — domobranska vojska je bila zavedna do konca! Bili smo brez o-rožja in partizani so nam pričeli jemati kmalu tudi nahrbtnike, plašče, o-deje in celo čevlje. A časti — nam ni mogel vzeti nihče. V taborišču so nas razdelili po 40 mož. Našo skupino so uvrstili pred visoko mrežo in postavili pred nas dve strojnici. Od časa do časa sta stroj-ničarja dobila povelje, naj se pripravita za strel. Stali smo nepremično in od ust do ust je šel opomin: „Zmoli kesanje, zmoli kesanje...“ Molili smo in čakali... pa tisti večer niso pričeli streljati. Pod noč so nas spet zbrali vse skupaj na glavnem dvorišču, le častnike so imeli zaprte drugje. Pričele so se dolge ure pretepanj, mučenja, strahovanja ... Ko je napočil dan, smo se ob svetlobi vzhajajočega sonca pripravljali na smrt. Ni bilo razlike med nami: kmečki fantje, študentje, družinski očetje, obrtniki, bogoslovci... veseljaki in tisti, ki so redno molili rožni venec, vsi smo se zavedali, da je napočil trenutek, ko bo treba dokazati naše prepričanje. Ne bom opisoval posameznih dogodkov, kajti veličina žrtve ni v krutosti komunističnih rabljev, marveč v plemenitosti, s katero so naši borci sprejemali na rame svoj križ. Bilo je jasno jutro in gledali smo s soncem ožarjene vrhove Kamniških planin. v_ Kaj vse je bilo tedaj v naših srcih . Vedeli smo, da je naša usoda, nadaljevanje boja, da je to, kar doživljamo, posledica odločitve, ki jo je vsak od nas vzel nase tedaj, ko je sprejel borbo proti komunističnemu totalitarizmu. Nil o-gar nisem videl — nikogar nisem slisal, ~da bi se tedaj kesal te svoje odločitve. Vedeli smo, da je bila pravilna. Mislili smo na naše drage, ki so o-stali v Vetrinju in prosili Boga, naj jih reši, da ne bodo vrnjeni, kakor smo bili mi. Ko smo naslednjo noč videli, da je dospel nov transport soborcev iz oklopnega vlaka, nas je potilo. Ne razumljiva nam je bila slepota zaveznikov. Čutili smo, da nas je zapustil ves svet. Ni bilo sovraštva v naših srcih. Ni bilo obupa. Strah — da. Vendar vdanost v božjo boljo je bila močnejša. Zavest, da smo žrtve brezbožnega komunizma, nam je dajala moč, ko so partizani pretepali zaradi svetinjic krog vratu, zaradi rožnih vencev v žepu, zaradi molitvenikov v nahrbtniku. Zavest, da trpimo zaradi svojega prepričanja, je bila tako močna, da je celo groza pred trpljenjem in smrtjo — postala znosna. Smo žrtve brezbožnega komunizma. Zgodi se božja volja... Naslednji dan so večino soborcev odpeljali proti Kočevju — jaz sem s skupino mladoletnih — ostal. POBOJ DOMOBRANSTVA JE NUJNA POSLEDICA MARKSISTIČNE IDEOLOGIJE In danes ? Ko poslušam med nami razgovore o poboju domobrancev, se mi zdi, da se preživeli po mišljenju in čutenju vse preveč oddaljujemo od naših pomorjenih bratov. Izgubljamo izpred oči vrednost in pomen teh tisočkrat pomnoženih osebnih daritev. Poudarjamo njih število — ne da bi se zamislili v strahoto žrtve vsakega posameznika, ki je s svojo osebno ve-_ ro spremenil krvoprelitje v mučeništvo. Celo na vprašanje, kdo je kriv vrnitve — bi radi včasih iskali krivcev enostavno med nami samimi —, da bi se izognili razmišljanju o resničnih vzrokih in posledicah genocida. Nje, ki so svoj boj proti komunistični zmoti dopolnili z mučeniško smrtjo, nje, ki so postali s svojo zvestobo Bogu in narodu najvišji svetilnik, kar jih ima naš rod v tisočletni zgodovini, nje bi radi v naši povprečnosti marsikdaj prikazali kakor slučajne žrtve — naše lastne politične nespretnosti. Iskati krivcev vetrinjske tragedije med našimi lastnimi ljudmi, ki, sami žrtve svetovne katastrofe, niso znali storiti političnega čudeža, je tako kratkovidno, kakor če bi na Veliki petek u-čenci dolžili Petra, da je on kriv smrti na Golgoti, češ da na Getzemanskem vrtu ni znal preprečiti Judeževe izdaje. Kdor tako govori, nehote naseda propagandi komunistične diktature, ki bi se rada iznebila odgovornosti za genocid. Zadnji čas je, da se naučimo gledati na vetrinjske žrtve iz višjega zornega kota. Če pogledamo za globljimi vzroki tedanjih dogodkov bomo videli, da sta si segla v roke cinizem zapadnega in fanatizem vzhodnega materializma, ter sklepala, tudi o našem narodu, krvavo kupčijo! Naši junaki so brez dvoma krščanski mučenci, žrtve praktičnega in teoretičnega oboževanja materije! In ob tem se človek spomni, da je pred 2000 leti predstavnik zmateriali-ziranega zapada, Poncij Pilat, prav tako cinično sodeloval s svojimi fanatičnimi judovskimi sovražniki — pri u-smrtitvi Nedolžnega. Komaj pa se zamislimo v resnične vzroke naše narodne nesreče, spoznamo, da je poboj domobranstva nujna posledica marksistične ideologije, ki je v svojem bistvu kruta in nečloveška. • • Tedaj nam postane jasno — to kar sicer vemo, pa bi včasih radi pozabili __j (ja je masovni umor slovenskih protikomunistov po končani drugi svetovni vojni del komunističnega načrta: za dosega absolutne oblasti, za uničenje krščanstva, za uvedbo materializma med nami v teoriji in v praksi in tako le prvi korak k uničenju slovenskega naroda. Postane nam jasno, da genocid ni prešel brez posledic za ves slovenski narod in še posebej ne za nas, ki smo svobodni udje tega naroda. Zavedamo se, da se ne moremo nikdar več otresti odgovornosti za boj proti nauku in sistemu — ki, tako danes, kakor pred SO leti — širi telesno in duhovno smrt. In te odgovornosti se bojimo! Govorimo o junaštvu pomorjenih, a sami se bojimo posledic, ki jih ima 12.000 mučencev za naše lastno življenje! GLEDALCEV NA SLOVENSKI POZORNICI NI! SO LE ŽRTVE IN KRIVCI — IN PRIČE Leta 1945 je zazijal v slovenskem narodnem-Velesu strašen prepad, ki ga predstavljajo tisoči komunističnih žrtev — mrtvih in živih. Ne smemo namreč pozabiti nikdar, da je komunistični sistem ne le pomoril desettisoče političnih nasprotnikov, temveč da je notranje zlomil celo generacijo svobodoljubnih Slovencev po zaporih in koncetracijskih taboriščih. Vse te znane in neznane žrtve predstavljajo prepad, ki narod deli v dva dela. Na eni strani* stoje krivci — na drugi strani priče! Gledalcev na slovenski pozornici ni! So le žrtve in krivci — in priče! Marsikateri žrtvi bi danes radi dali drugačno ime — a ni mogoče. Krivci bi hoteli postati neodgovorno orodje zgodovinske nujnosti — a ni mogoče. Priče bi rade le mirno vest — brez odgovornosti — a tudi to ni mogoče! Teža žrtev je tako velika, da lahko pod njo ves narod klecne in izgubi voljo do življenja. Zavest krivde je tako srašna, da more pripeljati množice na rob narodnega samomora. Dolžnost pričevanja je tako usodna, da nam — če neizpolnjena — more vzeti za vse večne čase smisel za odgovorno, samostojno življenje. Slovenski narod je ogrožen v svojem obstoju, ne zaradi zunanjih pritiskov — teh je vajen —, temveč zaradi razkrajalne sile laži, zaradi neizpovedane krivde, ki razjeda krivce in zaradi neizvršene dolžnosti vseh, ki smo poklicani, da bi pričali. Toda, kakor je vzrokov naše narodne tragedije iskati med krivci — je rešitve iz nje treba zahtevati od nas, ki smo bili ohranjeni, da pričamo. Začetek narodovega osvobojenja — začetek poti, ki naj vodi slovenski narod v življenje in rast — izhaja iz tistih svobodnih ljudi —, ki se zavedajo, da vsaka svoboda nalaga dolžnosti! Mi vsi, ki smo zbrani v tej dvorani, skupaj s tisoči, doma in po svetu, smo poklicani k veliki nalogi pričevanja. Kako naj zahtevamo, da se krivci spokori če mi s svojim pričevanjem ne budimo njihove vesti? DOLŽNOST PRIČEVANJA SE DEDUJE IZ RODA V ROD In slišimo protest nekaterih: „Dovolj je tega! Vsake naloge je nekoč konec! Pazabimo preteklost!“ Res je, vsake naloge je nekoč konec. In sicer tedaj, ko je opravljena! Našega pričevanja bo konec, ko bo slovenski narod lahko svobodno govoril resnico, ko bo slednji zapeljanec komunističnega sistema lahko spoznal svojo zmoto, ko se bodo krivci, tudi zaradi našega pričevanja, spreobračali v globini svojih src. Nočemo, da bi imeli vsi enake politične nazore! Nujno pa je, če hočemo kot narod živeti, da se poravnajo krivice in da se obsodi zločin. A že slišimo malodušno mrmranje med nami: „Le kaj naj storimo? Daleč od domovine živimo. Malo nas je. Saj ni mogoče.“ Kdor tako govori, ne verjame v neskončno silo Resnice! Le tisti, ki zaupa zgolj v moč množice in v nasilje števila, ima vzrok, da obupuje. Mi pa, ki verujemo v poslanstvo človeške osebe, v moč Resnice, v življenjsko silo ljubezni, v zmagovitost mučeniške krvi, mi nimamo vzroka, da bi bili malodu-šni! Pa slišim zopet: „Jaz nisem bil vrnjen! To zame ne velja. Jaz nisem priča !‘< in glas drugega, ki pravi: „Jaz sem bil rojen na drugem kontinentu — jaz nimam kaj pričati — to je za sta- Tistim, ki tako mislijo, rečem: „Motite se! .Sami sebe varate!“ Nikogar ni med nami, ki mu življenje ne bi bilo podarjeno. Če ne bi bila božja volja, da ostanejo priče, se tisto pomlad nobeden od vrnjenih ne bi rešil. In če ne bi bila božja volja, da se ohranijo družine — bi bili vrnjeni vsi do zadnjega — prav kakor so bili vrnjeni kozaki z ženami in otroci, pred vašimi očmi. In ti, ki si rojen na ameriškem kontinentu — ne pozabi, da si rojen iz o-četa, ki mu je Bog dvakrat podaril življenje, da si rojen iz matere, kateri je Bog ohranil življenje in čast, da je lahko postala mati tebi in s teboj rodu, ki naj ohranja in širi pričevanje o veliki krivici, ki jo je storil in jo še dela komunizem slovenskemu narodu. Dolžnost poravnati krivice, priznati zločin, se deduje iz roda v rod. če ne očetje, bodo morali sinovi ali vnuki po svoji moči poravnati prizadeto zlo. In enako se deduje dolžnost pričevanja. To je velika naloga vseh preživelih — sedanjih in bodočih rodov. Komunistični režimi se branijo z lažjo. Mi smo odgovorni, da se med naš narod vrne resnica. A to ni lahko. TRPLJENJE JE CENA PRIČEVANJA Pričevalcem je sicer podarjeno življenje — a jim ni prihranjeno trpljenje. Kdor je bil priča velikemu zločinu — kdor ve za veliko krivico — ta naj se zaveda, da je trpljenje cena pričevanja. Grška beseda za pričo je — marty-ros. Le človeško je, da se trpljenja bojimo, da hočemo zbežati pred nalogo, ki nam jo nalaga dejstvo, da smo ohranili življenje tedaj, ko so drugi z njim potrdili svojo zvestobo do Boga in do Naroda. S tem pa, ko bežimo pred odgovornostjo in križem pričevanja, bežimo proč od smisla in cilja našega življenja. Marsikaj gre narobe v našem življenju, v naših družinah in tudi v naši skupnosti prav zato, ker hočemo imeti: lahko in prijetno življenje, istočasno pa tudi čast nekdanjih idealov. A oboje je nemogoče. Ni mogoče služiti dvema gospodoma! Odtod razklanost — v nas in med nami! Le ko bomo spet ponosno z ljubeznijo sprejeli križ, ki ga predstavlja poslanstvo pričevanja — se bodo med nas vrnili: harmonija, moč in bratska ljubezen. Vzvišena, a težka naloga nam je bila dodeljena. Kako naj kljub svoji slabosti postanemo priče — vredne odgovornosti, ki jo imamo pred Bogom in narodom? Za oznanjevanje resnice potrebuje človek: poguma, svobode in predvsem ljubezni, čim manj je svobode, več poguma je treba — tega pa ni, kjer ni ljubezni. Vendar nam, ki živimo v svobodnem svetu — bi moralo biti pričevanje lahko. Takrat namreč, ko smo se odločili za življenje v svobodi — smo istočasno sprejeli dolžnost: resnično svobodno živeti! Vprašanje pa je — ali smo znali v svobodnem svetu — ostati resnično svobodni ? Ali ni tudi med nami že v nevarnosti svoboda ■— ki je temelj naše zdomske upravičenosti ? Priznati je treba, da tudi našo svobodo ogroža prevelika navezanost na materialne dobrine, na imetje, na časti in ugodje. Vse preradi opravičujemo svojo mlačnost, zagovarjamo površnost, se zavijamo v aktivizem na nebistvenih področjih — in večkrat hočemo ohraniti le še videz. Zapletamo se v vezi materialistične družbe, ki nam polagoma — skoraj neopazno — jemljejo ljubezen do idealov, pogum za žrtve — s tem, svobodo. To pa so vezi prav tiste materialistične družbe, ki je nekoč izročila domobrance v smrt! KOGAR JE STRAH PRIČATI RESNICO, NI VEČ SVOBODEN Od trpljenja, ki je v zvezi z dolžnostjo pričevanja, je ostalo malo. Celo o-mejitve, ki nam jih nalaga usoda političnih emigrantov so nam počasi odveč — in končno občutimo morda le še bolečino, ki jo prenaša vsak rodoljub, ki mora živeti v tujini. Najosnovnejši način pričevanja — naše prostovoljno zdomstvo je združeno z najosnovnejšim trpljenjem — domotožjem. In končno je mnogim — odveč še to. Odpraviti ga hočejo s tem, da gredo v domovino — na obisk. In kakor ne opažamo usodnosti naših življenjskih komprosimov — ki rastejo iz materializma — postajamo slepi za strašno odgovornost idejnih kompromisov, ki poganjajo iz istih korenin. Kdor sedi pred konzulom komunistične totalitarne države in ga prosi za vizo — tedaj skrije svoje prepričanje. Zamolči dejstvo, da je kot svobodnjak načelen nasprotnik tiranskega režima. Predstavniku sistema, ki uničuje naš narod, izkazujemo spoštovanje — namesto da bi pred njim protestiral za vse krivice, za katere je ta soodgovoren. Molk je del cene, ki jo mora plačati — kdor hoče na obisk v nesvobodno domovino. Kdor pa se boji izpovedati svoje prepričanje — kogar je strah govoriti in pričati resnico — že ni več svoboden. Prične se zapletati — brez potrebe v nove vezi. In to so vezi prav tistega političnega sistema, ki je izdane domobrance — pomoril! Res, če bi bilo dovolj poguma, če bi bilo dovolj ljubezni, bi mogli izrabiti obiske v domovini tudi za to, da bi pričali resnico sredi komunistične republike — kljub diktaturi. Taka naloga bi zahtevala ne le poguma — marveč tudi globoke notranje priprave, kajti slej ko prej bi se priča spremenila v žrtev. Bilo bi to junaško dejanje, kajti nobena velesila se ne bi potegnila za človečanske pravice take žrtve. A tega herojstva — vsaj zaenkrat še — nihče ne zahteva od nas. Ne večajmo brez potrebe dolge vrste njih, ki jih je komunistični režim telesno ali duševno umoril. Dovolj ima naš narod žrtev! Krvavo pa potrebuje svobodno živečih in svobodno mislečih prič! Priče potrebujemo, ki bodo pričale v svet to, kar čutijo in kar vedo. Kar narod zahteva od nas je — da ostanemo na svobodi — svobodni! Ko je Peter zatajil Jezusa na veliki (Nad. na 2. str.) PRAZNIK SLOVENSKIH JUNAKOV Rimilo homenaje al Libertador la contunidad eslovena 'Con motivo de la celebraeión del bicentenario del nacimiento del Libertador Gral. San Martin, la comunidad eslovena se reunió en numerosa represen-tación, junto al monumento, depositando una ofrenda floral. En la ocasión, pronunciò palabras alusivas el profesor Tomäs Debevec: En éste dia, la cclectividad eslovena en Argentina, coloca éstas ofrendas florales junto al monumento del mas grande prócer de los argentinos, el generai don José Francisco de San Martin. En el bicentenario de su nacimiento, no sólo recordamos su magna empresa liberadora de Argentina, Chile y Perù, sino también el ejemplo que dio con su trabajo a todas las generaciones de los argentinos hasta el presente, de que por la libertad corno dereeho consustancial al hombre, es necesario sacrificar todo, incluso la vida. Su preclaro ejemplo fue evidente hace poco, cuando fuimos testigos de la lucha librala por los argentinos libres ante la conjura marxista. Los argentinos libres, sin vacilar, supieron cual era su deber y corno debian proceder para extirpar el comuniSmo en sus raices. T'riunfaron en una lucha justa y por lo tanto justifica-da, y tuvieron clara conciencia de conservar los valores de la Nación y de la Patria legados por el generai San Martin. A nosotros, los eslovenos radicados en la Argentina, los hechos nombrados jy la celebraeión del bicentenario del nacimiento del generai San Martin nos vuelven la mirada a nuestra patria que sufrió y padeció una lucha similar hace mas de 30 anos, pero lamentablemente, en otras circunstancias. En aquel entonces, el comuniSmo internacional conjuró contra Eslovenia, tal cual lo hizo anos atràs en Argentina, y los hombres eslovenos y el pueblo todo, enfrentaron ésta conspiración imbuidos de una fèrrea voluntad de conservación de la libertad y de otros derechos humanos. En ésta lucha, el pueblo marcò la ruta del triunfo, pero la decision de las grandes potencias aliadas le desvió radicalmente de su objetivo y favoreció la insta-lación violenta del régimen comunista de Tito con la colaboración de los tanques del ejército rojo. En tales circunstancias, el retiro del Ejército Nacional Esloveno a Austria fue un recurso necesario pero no significò una derrota, pues éste Ejército jamàs fue vencido en el campo de batalla. Tampoco significò una derrota la forzada devolución del mismo a los partisanos comunistas de Tito... un mes después de terminada la guerra, en junio de 1945 cuando el mundo libre celebraba la victoria. La multitudinaria masacre de los eslovenos sin embargo, significa un triunfo moral. El sacrificio de los 12.000 no fue inùtil, sino se constituyó corno la primera defensa del mundo libre frente al terrorismo de la ideologia marxista. Nosotros, a quienes nos fueron conservadas nuestras vidas estamos aqui presentes frente al monumento del generai San Martin junto a todos los argentinos. Como testigos de éste triste momento de nuestra historia preguntémonos sinceramente si somos fiele's a nuestra misión y deber de testigos. En Argentina, no estamos solos. A nuestros martires de- hace 30 anos se han unido en los ùltimos anos muchos hermanos argentinos que cayeron corno ellos por los mismos ideales: POR LA PATRIA, POR LA LIBERTAD Y POR TODOS NOSOTROS. Gloria a los héroes eslovenos y argentinos caidos en ésta lucha. jGLORIA! MIHAJLO PRVIČ NA ZAHODU Kakor vsako leto — od maja 1946. leta naprej, se slovenski izseljenci po vseh kontinentih spominjajo nasilnih smrti svojih rojakov, ki so padli kot žrtev okupatorjev in komunistov v letih druge svetovne vojske, še posebej pa domobrancev, ki so jih v maju in juniju 1. 1945 pobili titovci. Letos je trideset let, kar so se preživeli ostanki teh branivcev krščanske civilizacije in svobode začeli seliti v zaoceanske dežele, tudi v Argentino. Zato so se argentinski Slovenci še s posebnim poudarkom hoteli to leto spomniti tisthi, ki bi bili danes med nami, da jih niso pobili „bratje v domovini“. Umrli so s poroštvom zmage: junaki v življenju in junaki v smrti, kajti kljub najhujšim mukam so vedeli, zakaj so se borili in zakaj umirajo. In da bi tudi mi, ki sedaj uživamo svobodo in dobrobit v tujini, ne pozabili — zlasti mlajši rod — zakaj smo njihovi dedi, očetje in matere rajši šli živet v tujino, kakor pa pod „brezbožni komunizem doma“, zato te proslave slovenskim junakom, najsi že bodo vojščaki ali civili, slednje leto med nami. Kakor druga leta je tudi letošnjo proslavo pripravila Zedinjena Slovenija, predstavnica Slovencev v Argentini. PRED SPOMENIKOM GENERALA SAN MARTINA Bil je sončen a mrzel dan v nedeljo, ko so se zbrali rojaki iz vseh delov Velikega Buenos Airesa pred veličastnim spomenikom osvoboditelja generala San Martina. Mnogo občinstva, mnogo mladine, predvsem pa lepih skupin v narodnih nošah,~z avbami in petelinčki, se je zbralo na trgu in se točno ob lih poklonilo spominu „Očeta Domovine“, naše nove domovine, ki je nam po veliki tragediji odprla svoja gostoljubna vrata. Lep venec „Generalu San Martinu — Slovenci v Argentini“, je položilo pred spomenik predstavništvo Slovencev, ki so ga vodili Miloš Stare, predsednik NO, Marjan Loboda, predsednik Zedinjene Slovenije in vsi predsedniki Domov kakor tudi drugih organizacij, predvsem borčevskih. Skozi špalir pestrih narodnih noš so ga položili v podnožje, na kar je poklonilno besedo govoril predstavnik mlajše, tu rojene generacije prof. Tomaž Debevec v ka-steljanščini, kakor jo prinašamo na drugem mestu. IZ GOVORA PROF. TOMAŽA DEBEVCA Danes slovenska skupnost v Argentini poklanja venec pred spomenik največjega argentinskega prvaka ob 200 letnici njegovega rojstva. Ne spominjamo se samo njegove osvoboditeljske SPOMIN NA ŽRTVE (Nad. s 1. str.) četrtek —■ tega ni storil iz hudobije. Radovednost ga je gnala na dvorišče velikega duhovnika. Ko pa so ga spoznali, ga je prevzel strah, da -se mu ni zdelo več važno, reči: „Ne poznam tega človeka.“ Strah je v Petru za hip zameglil lestvico vrednot, — da ni pričal. In petelin je zapel. Tudi mi, ki smo poklicani, da pričamo — gremo včasih zaradi radovednosti dalj, kakor nam narekuje previdnost. Nato pa nam strah in želja po mirnem življenju zapreta usta. In tako bi morali petelini peti nad Slovenijo noč in dan — in nas spominjati, da ne smemo zamenjati svojega poslanstva — niti za ceno domotožja. Vendar Peter je končno spoznal, da se ni mogoče izogniti dolžnosti pričevanja — brez velike škode — zase in za človeštvo. Skesal se je — sprejel poslanstvo pričevalca' — in končno umrl kot — priča. To je tudi naša pot. A gorje, če svojega poslanstva ne izvršimo. Če bi mi umolknili, če bi naš rod izumrl, ne da bi izpolnil dolžnost pričevanja pred svetom in narodom — tedaj bodo druga ljudstva krog nas zakričala besedo obtožbe in obsodbe. Naš narod bo živel kakor narod mučencev, ali pa bo izginil, s sramotnim pečatom nespokorjenega Kajnovega greha. Svobodni Slovenci imamo veliko poslanstvo — konkretno nalogo — zgodovinsko odgovornost. Izpolnili jo bomo — ker ne moremo izdati svojega naroda, ker hočemo biti vredni naših mučencev. In pri tem nam Bog pomagaj! borbe v Argentini, Čilu in Peruju, temveč tudi zgleda, ki ga je dal vsem generacijam do sedanje, da je treba za svobodo žrtvovati vse, tudi življenje. Slaven primer tega smo videli ob nedavni borbi svobodnih Argentincev proti marksistipni zaroti, ko so brez omahovanja vedeli, kako je treba postopati in izruvati komunizem iz korenin. Zmagali so v pravični borbi, ker so vedeli, da je treba ohraniti največje vrednote Naroda in Domovine, dediščino generala San Martina. Nam Slovencem v Argentini ti dogodki in 200-letnica San Martina obračajo pogled k naši domovini, ki ,je trpela podobno borbo pred več kot tridesetimi leti, toda v drugačnih okoliščinah. Tedaj se je namreč intenacionalni komunizem zarotil proti Sloveniji, kakor sedaj proti Argentini. Slovenski ljudje in ves narod so se postavili proti tej zaroti z železno voljo obraniti svobodo in druge človekove pravice. V tej borbi je narod zmagal, toda odločitev velikih zavezniških zahodnih sil je radikalno spremenila smer in je nasilno vpeljala komunistični Titov režim s pomočjo tankov Rdeče armade. V takem položaju je bil umik Narodne slovenske vojske nujnost, toda ni pomenil poraza, kajti ta vojska ni bila nikdar poražena na bojnem polju. Tudi ni pomenila poraza nasilna vrnitev te vojske Titovim komunističnim partizanom — en mesec potem, ko je bila vojna že končana, v juniju 1945, ko je svoboden svet že praznoval zmago. Toda množično pobijanje Slovencev je kljub temu pomenilo moralno zmago. Žrtev ni bila zastonj, kajti postala je prva obramba svobodnega sveta proti terorizmu komunistične ideologije. Mi, ki nam je bilo ohranjeno življenje in stojimo zdaj pred tem spomenikom Osvoboditelja, se vprašujemo, da li smo zvesti našemu poslanstvu in dolžnosti. V Argentini nismo sami. Našim mučenikom izpred 30 let se je pridružilo v zadnjih letih mnogo Argentincev, ki so padli — kot nasi — za iste ideale: za Domovino, svobodo in za vse nas. Slava slovenskim junakom in argentinskim, ki so padli v tem boju. Slava!“ Po govoru je bila slovesnost pred spomenikom generala San Martina končana. številne poročevalce in fotografe argentinskih listov so izredno zanimale slovenske narodne noše in so celotno skupino, kakor tudi posamezne snemali na fotografske in filmske aparate. O slovesnosti pred spomenikom so poročali glavni buenosaireški dnevniki La Prensa, La Nación, La Razón (ki so objavili velike slike skupine narodnih noš), in drugi listi. Poročilo so objavile tudi postaje: radio Municipal, Ri-vadavia, Splendid, Belgrano, Continental, Antàrtida in televizijska postaja 7. SV. MAŠA ZA POBITE SLOVENCE Popoldne ob 4h je v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši bila sv. maša za pokoj duš vseh v revoluciji umrlih, ki jo je opravil izseljenski delegat msgr. Anton Orehar s somaševanjem gg. Matije Lamovška, Janeza Petka, Matije Borštnarja in Franca Berganta. Cerkev je bila tako polna, da je mnogo rojakov prisostvovalo na dvorišču. Ob oltarju so mladeniči v narodnih nošah držali prapore Zedinjene Slovenije, Borcev in Domov iz. San Justa, Ramos Mejije, Lanusa in Carapachaya. Zbor Gallus je pod vodstvom dr. J. Sa-vellija in spremljanjem orgel (Anka Savelli Gaserjeva) pel Venturinjevo mašo. Napovedovalec je bil lic. M. Schiffrer, berili pa sta brala gdč. Kristina Jereb in predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda. Med sv. mašo je govoril msgr. Anton Orehar, ki je poudaril potrebo vztrajnosti v boju proti brezbožnemu komunizmu. Ta boj pa temelji na globokem verskem življenju. Med drugim je navajal besede škofa dr. Gregorija Rožmana, ki jih je zapisal v 1. pastirskem pismu beguncem leta 1945: „Neumljivi so nam sklepi božje previdnosti. Vem pa, da nas Bog ni poslal na bridko pot / begunstvo zato, da nas uniči, ampak da nas očisti in utrdi v veri in upanju, nas s skupno grenko usodo s seboj in med seboj poveže v močnejši ljubezni. Vse moramo storiti, da ne propademo. Najvažnejše v našem begunstvu je, da se vzdržimo vsaj na oni moralni višini, na kateri smo bili doma. Ne smemo duhovno propasti, ampak versko in mo ralno nas mora življenje v izgnanstv le bolj utrditi in spopolniti.“ PRED SPOMENIKOM V SLOVENSKI HIŠI Po sv. maši je bilo v cerkvi mrliško opravilo za mrtve in molitve za pokoj njih duš. Nato se je razvil sprevod pred spomenik pobitih. Tam sta že stala dva slovenska fanta v vojaških uniformah argentinske mornarice Franci Žnidar in Andrej Kocmur. Najprej so otroci prižgali sveče pred spomenikom. Za tem je pretresljivo zadonel glas trobente Francija Žnidarja, ko je pozival k molku. Ob svečani tišini sta nato predstavnika obeh borčevskih organizacij Slavko Urbančič (Vestnik) in Ivan Korošec (Tabor) položila venec. Nato je vsa množica zapela domobransko pesem Oče, mati in sestre. S tem je bila počastitev pred spomenikom končana in se je množica začela pomikati v veliko dvorano Slovenske hiše. SPOMINSKA PROSLAVA V DVORANI Velika dvorana se je napolnila do kraja. Ob steni so se razvrstili prapori, prve vrste so zasedli predstavniki organizacij in ostale prostore občinstvo, med katerim je bilo izredno veliko mladine. Oder je bil za to priložnost pripravljen v smislu gesla prireditve „Dolžnost pričevanja“ tako, da je vsa zadnja stena prikazovala vas Teharje. V levem kotu pozorišča pa je stal velik stiliziran globus, ki naj pomeni svet (arh. J. Vom-bergar). S tem je poudarjeno že v sceni razmerje domovine do Slovenije v svetu, o dogodkih pred petintridesetimi leti v Teharjih in naše sedanje razmerje do njih. Nastopil je z govorom univ. prof. dr. Marko Kremžar. Govor objavljamo na prvi strani. Njegovo pričevanje in govor sta napravila na vse navzoče izreden in nepozaben vtis. . ODRSKI PRIKAZ: TEHARJE — IN TI STOJIŠ? Po govoru dr. M. Kremžarja je odrski prikaz neimenovanega avtorja pokazal potrebo po takem pričevanju na otipljiv način. Je to audio-vizioaren prizor z dvema osebama: ena (Anči Jere-bičeva) je obrnjena v dvorano in-povezuje drugo moško osebo (Janez Jerebič), obrnjeno k domači vasi v domovini z dogodki revolucije, ki jih izpovedujejo priče v radiu. Vse dogajanja spremlja glasbena ilustracija. Dejanje ni veliko: Moški sedi nasproti vasi Teharje in bere knjigo pričevanj grozot iz komunistične revolucije, o čemer ni vedel ničesar. Zdaj se mu odpro oči in vidi vso Slovenijo kot veliko morišče. Bere, bere dogodke (ki jih reproducira radio), in se čudi, kako morejo Teharje še stati, ko stoje na takih tleh, na kosteh pobitih. Zgodbe iz knjige- pričevanj so glavni poudarek prizora, ki dosega višek v pričevanju o duhovniku v Teharju in vstajenju ustreljenega iz jame. Moški se zgrozi, toda ne zahteva maščevanja, le kesanje, poravnavo krivic ter priznanje pobitim njih idejnega junaštva. S tem se je letošnja proslava sklenila z lepo harmonijo govora in prizora, ki je bil literarno, recitacijsko, sce-nično in tehnično lepo pripravljen in izvršen. Marsikdo izmed pričujočih se bo po vsem tem odločil za javno pričevanje. Jugoslovanska komunistična policija je preko Tanjuga objavila, da je aretirala štiri zahodnonemške marksistične gverilce, ki da so „ilegalno“ prekoračili avstrijsko-jugoslovansko mejo. Gre za 28-letno Brigito Monhaupt, 33-letnega Rolf Clemensa Wagnerja, 33-letno Sieglinde Hoffman in 26-letnega Petra Boocka, ki jih ima zahodnonem-ška policija na seznamu „najbolj iskanih teroristov“. Zahodna Nemčija je zahtevala od Jugoslavije izročitev omenjenih teroristov, medtem ko je Jugoslavija odgovorila, da so „zadevne preiskave o njihovih prestopkih v teku.“ Tanjug je v svojem poročilu o aretaciji zahodnonemških teroristov Indirektno povezal njihovo izročitev Zahodni Nemčiji z izročitvijo iz Zahodne Nem. čije nekaterih hrvaških političnih izseljencev, ki jih Beograd hoče dobiti nazaj zaradi „terorističnih akcij“ proti jugoslovanskim diplomatskim predstavništvom na Zahodu. Diplomatski krogi na Zahodu ugotavljajo, da gre Beogradu za morebitno zamenjavo zahodnonemških teroristov z nekaterimi hrvaškimi ustaši, ki žive v Jugoslovanski oporečnik Mihajlo Mi-hajlov je pred kratkim prvič mogel priti v zahodni svobodni svet, ker so mu doslej jugoslovanske oblasti dosledno odklanjale izdajo potnega lista. Časnikarjem ~~je Mihajlov pred desetimi dnevi v Hamburgu povedal, da so mu jugoslovanske oblasti prepovedale, da bi štiri leta karkoli napisal. Pa je takoj dodal, da se te prepovedi ne bo držal. V juniju, torej ta meseč, odpotuje Mihajlov v Washington, da obišče tam svojo mater in sestro. Ima pa trden namen vrniti se zopet v Jugoslavijo. Mihajlov, ki ima sedaj 43 let, je bil, kot smo že poročali, zaradi svojih doslednih kritičnih člankov obsojen na 7 let zapora. Zaradi številnih protestov in prošenj iz zahodnega sveta in prizadevanj Amnesty International ter raznih drugih ustanov in osebnosti je bil lanskega novembra izpuščen na svobodo, potem ko je več kot 3 leta presedel v ječi. Mihajlov je časnikarjem povedal, da je bil po izpustu iz ječe sicer prost, ampak ni imel pravice ne do stanovanja ne do zaposlitve. Mihajlov je tudi zatrdil na časnikarski konferenci v Hamburgu, da je v Jugoslaviji še vedno na stotine političnih jetnikov. Veliko od teh jih je v zaporih Stare Gradiške. Pri teh gre po veliki večini za ljudi, ki so v zaporih zaradi svojih političnih izjav, kar je nekaj drugega, je dejal, kot so „politični zaporniki na zahodu, ki so v Nemčiji in jih jugosl. osumljajo terorističnih napadov na jugosl. diplomate. Tanjug je ob tej priliki komentiral, da je med Zahodno Nemčijo in Titovo Jugoslavijo bil leta 1975 podpisan dogovor o medsebojnem izročanju teroristov in da je bilo od takrat do letos med obema državama izročenih v obeh smereh že nad sto oseb, „odgovornih za resne kriminalne prestopke.“ Jugoslovanska policija je dobila sporočilo od zahodnonemške policije, da marksistični gverilci tkim. Baader-Mainhof skupine pripravljajo „vrhunski sestanek“ v Jugoslaviji, na katerega so se podali tudi zgoraj omenjeni teroristi. Uradni krogi v Bonnu ih Beogradu pa so zanikali verodostojnost špekulacij, da bi Jugoslavija zahtevala izročitev hrvaških teroristov v zameno za izročitev aretiranih zahodnonemških gverilcev. Vprašanje se postavlja, zakaj so si zahodnonemški marksistični teroristi izbrali prav Jugoslavijo za svoj vrhunski sestanek, katerega naj bi se udeležili tudi marksistični gverilci iz drugih nekaterimi hrvaškimi ustaši. glavnem v klasičnem pomenu besede kriminalci s političnimi nagibi“. Mihajlov, ki se smatra za demokratičnega socialista, je utemeljeval svoj namen, da se hoče vrniti v Jugoslavijo s tem, da se je treba „v domovini bojevati za svobodo besednega izražanja“, nè pa iz inozemstva. Ko mu je časnikar omenil, da bi mu Jugoslavija lahko odvzela državljanstvo, je Mihajlov odgovoril, da v to ne verjame, ker bi morala biti popreje spremenjena jugoslovanska ustava, ker sedanja kaj takega ne predvideva. Dodal je, da v Jugoslaviji ni nobene zakonite osnove, da bi ga mogli ob nameravanem povratku na meji zavrniti. Iz vsega, kar je Mihajlov povedal v Hamburgu, izhaja, da se hoče distancirati od yseh nasilnih dejanj proti režimu in da vidi uspeh predvsem v aktivnosti opozicije proti režimu v Jugoslaviji sami. MEDNARODNI TEDEN ARMENSKI TERORISTI so v Madridu streljali na avto turškega veleposlanika ter ubili njegovo ženo, zeta in šoferja. Odgovornost za napad je prevzela tkim. armenska osvobodilna fronta, ki je lansko leto „napovedala vojno Turčiji.“ Armenija je sedaj razdeljena med Turčijo, ZSSR in Perzijo. Leta 1915 so Turki pomorili nad 1,5 milijona Armencev, na tisoče pa odpeljali v sirijsko puščavo, da so tam pomrli od lakote. Armenski teroristi so v zadnjih letih pobili turške diplomate v Vatikanu, Franciji, Avstriji, ZDA in Libanonu. SAUDIJEVA ARABIJA je od leta 1972 do sedaj nakupila več orožja, kakor ga je Izrael nakupil od leta 1949 naprej, je izjavil izraelski delegat v skupščini ZN. Saudijeva Arabija, s 6 milijoni prebivalcev, je samo leta 1977 nakupila orožja za 24.000 milijonov dolarjev tre je trenutno največji kupec orožja na svetu. Istočasno ZSSR pošilja velike količine orožja Siriji, Libiji in Iraku, zlasti odkar je egipčanski diktator Sadat začel s svojo mirovno politiko do Izraela. PROSIMO, POPRAVITE! V uvodnem članku pod naslovom Ne predajajte se komunizmu brez boja! je v zadnji številki našega Usta od 1. junija v šestem odstavku tretje kolone v šesti vrsti pravilno: „Ne predajajte se komunizmu...“, v sedmem odstavku zadnje vrste je pravilna beseda „spravljivi“ in ne spravljeni. NAŠIM BRAVCEM Zaradi pomanjkanja prostora je danes izpadel zunanjepolitični pregled in nadaljevanje Djilasovega intervjuja „Marksizem je opij“. Vrhunski sestanek evropskih teroristov ČUDNA VLOGA JUGOSLOVANSKE POLICIJE Buenos Aires, 8. junija 1978 SVOBODNA SLOVENIJA ■sa Stran 3 8ae SgBow^anlj^ - LJUBLJANA — Novi predsednik IS slovenske skupščine je dr. Anton Vratuša, dosedaj pomočnik zunanjega ministra v zveznem Izvršnem svetu, prejšnji predsednik Andrej Marinc pa je postal eden petih podpredsednikov Zveznega izvršnega sveta. V Zveznem izvršnem svetu sta še Metod Rotar, ki je zadolžen za finance in Boris Žnuderl, ki je brez resorja. V zveznem Izvršnem svetu so zamenjali tudi dosedanjega zunanjega ministra za zunanje zadeve Miloša Minica s Hrvatom Josipom Vrhovcem. Novi Izvršni svet SR 'Slovenije so imenovali 9. maja, spremembe v Zveznem IS pa so bile izvršene 16, maja. LOGATEC — Na šestem srečanju oktetov iz podjetij lesne industrije se je srečalo šestero oktetov: Prevalje, Slovenj Gradec, Marles, Maribor, Jelovica, Škofja Loka, Javor, Pivka in Logatec. MURSKA SOBOTA — V Murski Soboti se je 10. maja zaključilo 21. srečanje gledaliških skupin severovzhodne Slovenije. Nastopilo je sedem amaterskih družin, ki so z večjim ali manjšim uspehom skušale iz gledalcev izvabiti topel aplavz. 'MARIBOR Dramski igralec Jože Zupan je lani naštudiral monodramo, sestavljeno iz pridig Janeza Svetokriž-kega. Delo nosi ime „En srečen inu vesel dan voščim“, igralec ga je igral po raznih krajih Slovenije, v Mariboru je bila ta monodrama stoštirindvajsetič na odru. LJUBLJANA — Mladinski pevski zbor Trnovo je nastopil na velikem mednarodnem pevskem tekmovanju v Neepletu v Belgiji. Tega tekmovanja se je udeležilo 90 evropskih pevskih zborov; Trnovo, edini predstavnik iz Slovenije, je dobil eno prvih nagrad. KOPER — V Kopru bodo v jeseni začeli graditi nov dom za upokojence, kjer bo prostora za 150 oseb, tretjina doma bo namenjena upokojencem z intenzivno nego. Nekaj bo kar pomanjkljivo: le ena kopalnica na 28 oseb. Pravijo, da sredstva ne dopuščajo več; po republiških predpisih je menda dovolj ena kopalnica na 32 oseb. SEMIČ — Na vinski razstavi v Semiču so med 100 vinskimi vzorci podelili prvo nagrado za rdeče vino Jožetu Šukljetu iz Trnovca pri Metliki, za belo pa Borisu Brunskoletu iz Kota pri Semiču. Na posebnem občnem zboru so tudi ustanovili društvo belokranjskih vinogradnikov, ki združuje že 400 Članov. LJUBLJANA — V Arkadah, razstavišču Narodnega muzeja v Ljubljani, so 9. maja odprli razstavo „Slovenci v predmarčni dobi in revolucijskem letu 1848“. Razstavo, ki so jo pripravljali tri leta, spremlja izredno obsežen katalog, v katerem objavljajo svoje prispevke v zvezi z dobo od 1815-1848, Bogo Grafenauer (zgodovina), Majda Smole (arhivalije), Jože Šorn (gospodarstvo), Vlado Šmid (šolstvo), Anton Slodnjak (pesništvo), Dragotin Cvetko (glasbo), Emilijan Cevc (likovna umetnost), Hanka štular (obrtno in industrijsko oblikovanje). Odprta bo do jeseni, potem pa bo na ogled tudi v drugih krajih Slovenije. GRAHOVO — Člani polharskega društva Javornik so v vasici Lipsenj v 257 let stari hiši že pred šestimi leti uredili zanimivo polharsko zbirko. Letos so se 3. maja na občnem zboru dogovorili, da bodo ponovno izdali prospekt o tej polharski zbirki. PORTOROŽ — Za okroglo mizo so se v tem turističnem obmorskem kraju zbrali zdravniki, biologi in zeliščarji in se 7. maja posvetili vlogi zdravilnih zelišč in rastlin v moderni medicini. Na sestanku je bil tudi svetovno znani zeliščar in fitoterapevt Maurice Mésse-gue. LJUBLJANA — Sredi maja je Slovenijo spet obiskala zima; sneg, dež in zmrzal so v nekaterih krajih povzročili hudo škodo. Najhuje je prizadeta okolica Krškega, kjer računajo, da je ostalo vinogradnikom komaj 10% pridelka, pol manj ga bodo imeli na Bizeljskem, v Halozah in v Beli krajini. Seveda je prizadeto tudi sadje v vseh teh krajih. Pozeba je zelo škodovala Pomurju, kjer bodo marsikje morali znova sejati in ponekod premišljajo, kaj bi sejali namesto koruze. Obstaja bojazen, da koruza ne bi dozorela, če bi jo ponovno sejali. Umrli so od 10. do 15. maja 1978: LJUBLJANA: Marija Kavčič r. Mlinar; Vinko Komat; Ivanka Matkovič r. Košmerlj; Janko Moser, gled. igralec; Ana Kette r. Perhaj; Polda Manda r. Brenčič; Marija Jelnikar' r. Kraševec; Franc Franca; Slavko Bergant, up. žel.. Štefka Ferbar r. Gobec; Anica Hafner r. Zupančič; Jakob Ben-cek; Olga Kredar; Anton Breskvar; Alojz Us, 78; Leon Stupica, up.; Ivan Založnik, up., borec za sev. mejo; Majda Vošnjak r. Špan, up. učit.; Justina Furlan r. Visnoviz, 89. Marija Arko r. Pajnič, 79; Drago Potočnik; Marija Li-pec, r. Dremelj, 86. RAZNI KRAJI: Janez Bric, up., Litija; Marija Osredkar, up., Kranj; Roza Hackl r. Stanovšek,..up., 84, Šoštanj; Marjan Mazelj, up., Celje; Vinko Moljk, up., Domžale; Ana Žepič r. Perko, Križe; Ivan Pintar, up., Zagorje ob Savi. Rudi Pavčič, 78, up., borec za sev. mejo, Žalec; Angela Dremelj r. Peterlin, Lavrica ; Frančiška Primc r. Meglič, up., Litija; Marija Rigler r. Adamič, Tanova mama, Pra-proče; Kristina Potočnik, Kovačeva mama, Javorje pri črni; Andrej Lazar, čevlj. mojster, 85, Zadvor; Jože Hozjan, 49, župnijski upravitelj, Rače; Ivan Zajec, up., Kašelj ; Neža Zorc r. Bajc, 62, Zabukovje; Ana Cerar r. Capuder, Korelnova mama, 85, Zg. Preprže; Lojze Bukovec, posestnik in gostilničar, Velika Loka pri Trebnjem!; Angela Cvi-tanovič, vd. Kos, r. Ravnik, Jesenice; Rudolf Kobau, up., 84, Šentjur pri Celju; Frančiška Okrogar r. Božič, 84, Zagorje ob Savi; Aci Škofič, Vrhpolje pri Kamniku. IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI Svetovno prvenstvo je v polnem teku. Ne bomo tu govorili o športnih rezultatih, katere obdelavamo na pristojnem mestu. Omenimo pa vsaj na kratko, da je organizacijski uspeh, ki si ga je priborila Argentina, napolnil z zadovoljstvom tako vlado kot narod. Vsemu svetu je dežela pokazala, česa je zmožna, in kako gostoljubno zna sprejeti tudi športne predstavnike tistih dežel, v katerih je najbolj kritizirana in očrnjena. Seveda niso bili vsi obiskovalci na isti višini gostitelja. Kljub najbelj prisrčnim sprejemom, so nekateri tuji časnikarji izrabili zaupanje. Tako sta dva nemška poročevalca, medtem ko je televizija prenašala odlično pripravljene gimnastične vaje in nastop skupin, ki so predstavljale delegacije posameznih udeležencev prvenstva (skupaj 1700 mladcev in mladenk), govorila o terorju in o koncentracijskih taboriščih, ki da jih ima argentinska vlada in kjer muči tisoče in tisoče političnih pripornikov. Dogodek (ki ni bil edini), katerega je obsodila tudi večina tujih časnikarjev, je zelo ogorčil ne le vlado, marveč ves narod. Take geste in slične laži pač nihče ni pričakoval. Vendar tudi vlada ni reagirala z izgonom obeh storilcev, kot je večina zahtevala, marveč je le začela diplomatski postopek, kjer naj ima za nju besedo nemško zastopstvo, ne pa argentinska izvršna oblast. gon, da bi potem še huje lahko blatila argentinsko vlado v svojstvu žrtev časnikarske „svobode“. Pa pustimo to, in poglejmo malo na druga polja. Ko se je zadnji teden poveljnik mornarice, admiral Massera na- .«»i. ; a : I LOMAS DE ZAMORA a ■ a». • • a v- ... •. - v/ --.v ,r, • ■ Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 a Tel.: 243-2291 a i (med Boedo in Sàenz) a : r Vse za dom Pohištvo PODRUŽNICE: a a EZEIZA Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 205-1197 a a C. SPEGAZZINI Av. 25 de Mayo 136 ! SAN JUSTO Almafuerte 3230 a (eno kvadro od občine) a LOMAS DE ZAMORA j a Hipólito Yrigoyen in Laprida ; a Dekoracije ' SOBOTA, 24. junija: V Slomškovem domu spominska proslava žrtev komunizma in okupacije pod geslom: živeti in umreti za slovenstvo! (A. Slomšek). Predavanje dr. M. Komarja v Slovenski hiši ob 16. uri, v priredbi SKAS-a. NEDELJA, 25. junija: Proslava šolskih otrok na čast mlad. zavetniku sv. Alojziju ob 16. uri v Slovenski hiši. Sestanek članov zaupniškega zbora SKD-SLS, po maši v Slovenski hiši. V Našem domu v San Justu proslava naših junakov po slovenski sv. maši. SOBOTA, 22. julija: Večer valčkov in polk, ki ga vsako leto prirejata zvezna odbora SDO in SFZ. ESLOVENIA LIBRE Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavle Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Slovenski dom v San Martinu vabi na SPOMINSKO PROSLAVO ZA POBITE JUNAKE ki bo v nedeljo, 18. junija ob 10 v prostorih doma. I Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886 Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978: za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti _$ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol. Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213. II. kulturni večer Slovenske kulturne akcije Zgodovinski odsek V soboto, 17. junija 1978 Tine Debeljak ml. Hipoteza o nordijskem poreklu Slovencev (Ob knjigi F. Jeze: O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine.) Slovenska hiša, Ramón Falcón 4158. — Ob 20. uri. Popoldne 24. maja je po dveletnem bolehanju v Pirčevi hiši doma, Pod mestom v Kranju . umrla moja mati, gospa ZDENKA sme, roj. PIRC Hrabrila in podpirala me je, kadar je bilo najhujše. Poslovila sva se novembra na londonskem letališču, ne da bi vedela, da se ne bova več videla na zemlji. Prijatelje in znance prosim, da jo ohranijo v ljubeznivem spominu. Sin Ljubo s snaho Sue in vnučko Nadjo. Kranj, Glasgow. Ob bridki izgubi našega ljubega in skrbnega ata Jožeta Dolenca ki nas je nenadoma zapustil 28. maja 1978 v 57. letu starosti, čutimo dolžnost, da se zahvalimo vsem, ki so nas spremljali in tolažili v tej bridki uri. Prisrčna zahvala čč. gg. duhovnikom za tolažbo in molitve. Hvala tudi vsem, ki so ga kropili in spremljali na pokopališče ter zanj molili. Žena: Francka roj. Tekavec, otroci: Jože, Rudi, Olga, Marta in Lojze. Buenos Aires, Vrbljenje-Tomišelj. DANES BOLJ KOT KDAJKOLI VELJA: PREDNO VZAMETE POSOJILO ALI NALOŽITE SVOJ DENAR DRUGOD, VPRAŠAJTE ZA POGOJE PRI NAS! NE BO VAM ŽAL! KREBITNA ZADRUGA „SLOGA“ z. z o. z. Bmé. Mitre 97 — Ramos Mejia — T. E. 658-6574 Uradne ure: Ponedeljek, sreda, petek; od 15. do 19. ure g) PUERTAS PLEGABLES; IiiteRT nodulo desde $22.500.-m? / en maderas, vitraux, / laminados plästicos y telas vinilicas " v Fäbrica, Ventas ‘ / y Eiivios Interior: Rio de Janeiro 677 Cap. Fi 812-7490 y 2069 Sucursaies: Capitai: Av. JuanB. Justo 3970 San Miguel: Av. León Gallardo 383 INTERMODULO opozarja posebej Slovence na svoje izdelke