leíniú številka Jezik in sla^^st^a Letnik VIII, številka 6 List izhaja mesečno od oktobra do maja (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Tiska časopisno podjetje »Delo« v Ljubljani Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11 Opremila inž. arh. Jakica Acceto Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-608-4 v Ljubljaini Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din Vsebina šeste številke Franc Zadravec Miško Kranjec, Na valovih Mure 161 Jože Toporišič Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962 1 67 Stanko Bunc O nastanku, razvoju in pomenu priimkov 174 Janez Sivec Govorne vaje v osnovni šoli 177 Ocene, poročila, zapiski Viktor Smolej Nekaj novih knjig o slovstvu NOE 180 Vatroslav Kalenič Srbohrvatske jezikovne revije v letu 1962 ] 84 Tomo Korošec Nova jezikovna vadnica 185 Matej Rode Pogled v bolgarsko slavistiko 188 Alija Košir Terminološki slovarji 190 Janez Logar Bibliografija slovenskega jezikoslovja za leto 1961 in 1962 191 Kongres ijugosilovanskih silavisitov v Ohridu — V. S. Iz našega društvenega življenja — F. S. Podružnica v c:!elju (platnice). Franc Zadravec MIŠKO KRANJEC, NA VALOVIH MURE Za tekst, iz katerega je nastala novela Na valovih Mure (Ljubljanski zvon 1931), je Kranjec napravil načrt vsaj že leta 1929, tedaj v času, ko je nad tekste še stavljal motta. Zgodbo v načrtu uvaja izpoved starega Marka: »Tako sem preživel petdeset let, ki jih ne morem ne bogu darovati niti jih hudič ni vesel...« Nedokončani načrt obsega dvoje poglavij. Drugo poglavje je prečrtano, nato pa napisano še v eni varianti. I. Pesem mlinov, koles in vode. Mlinar Ferko — Madžar leži pred kočo, premišlja. Ob drugem mlinu sedijo drugi mlinarji in se pogovarjajo. Pride mlada ciganka, kupila bi moko, gresta v mlin. Ona se mu razodene — da sta se že poznala iz prevratne dobe, ko je bil še vojak in njej je ostalo — dete. On se prestraši, zakaj nikdar ni mislil na kaj takega. II. Prečrtano poglavje. — (Večer pri materi, ona dela ves dan, živi v majhni koči, nosi hrano sinu. Kadarkoli se je vrnil, bil je vesel, takrat pa mu ni bilo do radosti... je prišel potrt. Včasih je govoril o načrtih — mlin da bo kupil. Zdaj pa poseda; ko se vrača, vstopi pri bogatem sosedu k svojemu dekletu. Tako je upal, da se poroči z njo in pride do mlina. Nazaj grede se sreča s starcem Markom, skrivnostnim beračem.) Druga varianta: (prečrtano: Cigani šotorijo) — Ferko pa oče. Ferko se vrne k očetu, ki biva v vasi. Oče pijanec — komaj da mu je ostala koča. Vso Ogrsko je prehodil, sedaj pa popiva. Sin se vrne zamolkel še bolj kakor vedno, komaj da nekaj besedi spregovori z očetom. Stari sluti nekaj in komaj zaznatno izrazi to slutnjo. Sin se izrazi sovražno proti očetu, češ da mu on škodi. — Stopi k svojemu dekletu in ko se vrača, naleti na skrivnostnega berača Marka. — Zasnovani poglavji odkrivata široko ekspozicijo problema in uvajata daljši prozni tekst z dokaj zapleteno fabulo. Predvidena sta spopad med očetom in sinom zaradi cigankinega nezakonskega otroka in skrivnostni berač, ki bi najbrž analitično razpletel fabulativni vozel. Obe prvini, oblikovna in snovna, spadata k rekvizitom romantično realistične proze. Tudi korespondenčni podatek priča, da je mislil Kranjec sprva napisati roman. »Končavam pa pri vsem tem še neko daljšo stvar (več sto strani), ki pa jo pripravljam za pozneje... Moram pa s to stvarjo hiteti, ker imam v načrtu drugo, prav tako obširno zgodbo (»Na valovih Mure«), kjer bo zaživela vsa naša pokrajina v vsej svoji čarobnosti, ki pa ne vem, kakšen 161. vtis bo napravila zaradi svoje tragične usodnosti.« Ko pa je urednik Mentorja tistih več sto strani Kranjcu zavrnil, ker so bile slabo pisane, je ta zavrgel tudi misel na roman Na valovih Mure in skrčil snov za novelo. Novela, kakršna je natisnjena, ohranja motiv prvotnega načrta: mlinarja preseneti dekle s tem, da je nezakonski oče. Erotični konflikt nastane tukaj med mlinarjem Nacijem in kmečkim dekletom Katico. Resnega ljubimca iz načrta nadomesti v noveli svobodnjaški erotik, ki izrablja in prezira ženski svet. Njegov trenutni pobeg pred Katico, nezakonsko materjo, povzroči, da se ta odloči za samomor. Poleg obeh protagonistov žive v noveli še Nacijev gluhonemi brat Vanek, pomelaj, kmečka dekleta in stari kmet Balaž. Od prvotne zasnove je ohranjen uvodni detajl, pokrajinska slika. Predvideni prizor ob sosedovem mlinu pa je premaknjen v konec novele, kjer v novi varianti funkcionalno vgrajuje v dogajanje pripoved o tem, kako se je Katica utopila. Od prvotnega zasnutka za obsežen roman pa do poustvaritve snovi v novelistični obliki je poleg zgoščevalne tendence in tega, da je Kranjec že obvladal tektonske zakone krajše proze, romana pa še ne, razviden tudi premik njegovega literarnega nazora. Iz kompozicije je izločil priljubljena akterja romantične proze ciganko in berača, tedaj osebi, na katere je vezala ta proza predimenzionirane strasti in razne skrivnostne moči. Kar je ostalo v noveli skrivnostnega, je življenje samo na sebi. če gledamo na novelo Na valovih Mure kot na Kranjčevo umetniško diplomo, hkrati pa poznamo tudi razvojne elemente njegove začetne proze, lahko sklenemo ob tej noveli, da je razmeroma v kratkem času v glavnem premagal romantično fabulativna sredstva, idealizad j ski literarni nazor in stil, se zasidral na realistični zgodbi in stvarni psihologiji. Novelo začenja pokrajinska slika, ki nastaja teihoskopsko: Naci opazuje skozi mlinsko okno večerno pokrajino. Avtor naglasi v pokrajinskem prizorišču rečne valove in krvavo rdeči odsev večerne zatje v njih. Motno rdeči lesket valov sporoča natumo silo, ki bo v noveli imičila eno življenje. Hkrati pa so valovi simbol, ki v koncu novele plastično ponazori nepretrgano in nespremenljivo valovanje življenja, nedorečeno skrivnost tega teksta. Mlini se pozibavajo »in kolesa enakomerno režejo vodo«. To je druga impresivna in značilna slika. Ta ustvari uvodno razpoloženje in sugerirá vtis enakomernega gibanja v predmetnem svetu, hkrati pa anticipirajoče prispodablja monotoni življenjski ritem mlinarjev na reki. Še več! Vizija monotonega življenjskega ritma estetsko pripravlja bralca za nesunkoviti in lagodni pripovedni način v vsej noveli. Kar to vsakdanje, nespremenljivo, monotono življenje v mlinu presekuje v enakomernem zaporedju, je pravzaprav samo mlinski zvonec. »Ten-ten. Ten-ten. To je vsakdanja pesem. Zdi se, da zvonec mora biti, da mora nekaj za trenutek presekati to enoličnost. To ropotanje koles in kamnov, šumenje valov.« Jedro življenjskega stila, ki ga novela uprizarja, je tedaj monotonija. Samo enkrat se ta stil v njej dramatično poruši, nato pa teče življenje zopet mimo dalje. Med te uvodne slike, ki segajo daleč v vsebinski in oblikovni značaj novele, je vpleten prvi, kratki spominjani fabulativni val. Zvonec preseka Nacijev spomin na Katico, ko ta spomin sporoči bistveno lastnost njenega temperamenta — »tako nežna je«. Kot pripovednik, ki se mu na videz nikamor ne mudi, Kranjec z udarcem zvonca spominjano fabulo zaustavi. Sedaj, ko je z drobno protagonistovo pripombo vzbudil pozornost za določeni človeški psihi, ki se samo bežno odkrijeta v snovi in načinu spominjane fabule, se umakne v okolje in opisuje delo in splošno psihologijo mlinarjev na Muri. Iz opisa vstaja polagoma proti Katičini »nežnosti« Nacijev življenjski nazor in njegova bivanjska problematika, že iz načina, kako opazuje po- 162 krajino, je razvidno, da Naci ni čustven zanesenjak in estetski senzualist, kakor neka- \ tere Kranjčeve osebe v drugih tedanjih novelah. Njegov življenjski nazor ni niti i estetizem niti kaka druga oblika idealizma. Naci je samosvoja, nekoliko »zago- i netna«, individualistična oseba, nezakonski otrok »nepoznanega očeta, vzgajan | s palico vse dotlej, dokler ni postal mlinar«, življenje ljudi je zanj malo pomembno, j V drugem valu spominjane fabule, v katerem Naci že bolj osvetli naspol pozabljeni \ erotični dogodek med seboj in Katico, odpre Kranjec še globlji vpogled v njegov \ erotični nazor in temperament. Ta dogodek je bil usodno srečanje med nagonskim i silakom in idealno, nežno ljubečo žensko. Trčila sta dva temperamenta in dva življenjska nazora. Razvidno je sicer, da v Nacijevem erotičnem silaštvu deluje tudi njegova socialna prizadetost, da je na dnu načelnega odnosa do ženske skrita neka j potreba po maščevanju nad svetom sploh. Toda zazrt v psihiko svojega junaka in v njegov karakter, Kranjec s sociološko kategorijo bistveno ne obtežuje teksta, ne poglablja se v miljejska gibala svojih oseb. Naci ljubi dekleta in jih je ljubil doslej i »z neko blaznostjo, ko pa so zjutraj odhajala, so se smejala, kakor da se ni nič \ zgodilo. In komaj da se je včasih spomnil in se nasmehnil. Vse to brez vsakršne j bolesti in razočaranja.« Nežna Katica je prva, ki pravkar začenja povzročati diso- \ nance v njem in ki je »nekaj čudnega. Tisti začudeni pogled mu je kdaj pa kdaj i splaval pred očmi in kadar je zagledal njo, kako prinaša očetu hrano, ga je vselej ' obšlo nekaj, pred čimer bi bil rad pobegnil, pa ni mogel.« Kranjec predstavi torej j svojega junaka v trenutku, ko se zamaje njegovo načelo svobodnjaštva in neodgo- \ vomosti v ljubezni do te mere, da mora hežati pred lastno mislijo, »šel je v \ mlin, da mu je ropot koles preglušil misel; da je pozabil vse.« j S porajanjem disharmonije v protagonistu dobiva novela novo, globljo, etično [ dimenzijo. Preprosti naturalistični življenjski nazor glavni osebi očitno več ne bo \ zadoščal. Potemtakem novela ne bo uprizorila samo erotične anekdote, ampak ] je njen namen globlji. Prikazati hoče spopad dveh sil v človeku: nagona in etosa. Razkol med zakoni elementarne človeške narave in socialno moralnim korektivom v človeku je tedaj umetniška ideja novele Na valovih Mure. V spominskem obnavljanju prispe fabula do kritične točke: Naci se pripravlja, da še enkrat preizkusi svoje erotično načelo in zvišen odnos do ženske. Analitični , del zgodbe sili torej k stvarni fabuli, h konkretnemu potrjevanju razvitih Nacijevih I lastnosti in zato k sintetični fabuli. Za dovolj globinsko potrditev teh lastnosti se ; mora nadaljevati in zaključiti zlasti glavna zgodba, ki se je začela nekje v prete- ' klosti. V tej prevojni stopnji, ko prehaja novela od analitične karakterizacije h ka- : rakterizaciji z junakovimi odločitvami in dejanji, vključi Kranjec še dve važni '> osebi: mlado, temperamentno kmetico, ki si jo Naci že izbira za svoj večerni ero- i tični objekt, da neprijeten moralni nemir, ki se ga rahlo polašča, zaduši z razkošjem i svobodnjaške narave, in gluhonemega brata Vaneka, čigar ena sama melodija, i ki jo nagonsko igra vse življenje, predstavlja globinsko ozadje in paralelizem Naci- ¦ jevemu enakomernemu nagonskemu življenju. Naci je nespremenljiv erotik, Vanek; nespremenljiv »muzikant«, le da je nikdar doživeta melodija temu slepilni substrat \ za mrtvo naravo, ki pa v onem prekipeva. Kratkemu prizoru med Vanekom in Nacijem sledi edini stvarni prizor med \ Nacijem in Katico. To je središčni prizor novele. Kranjec plastično in živo slika j temeljna nasprotja med karakterjema obeh oseb, nasprotja med njunima življenjskima nazoroma. Osebi rasteta iz dialoga. Nežna Katica govori plaho, toda stvarno in življenjsko praktično o družinski in materialni eksistenci, slika vizijo novega doma \ in sreče v njem. Naci ima priložnost, da do kraja uresniči svojo bitnost. Ostro ji i zoperstavi svoj asocialni individualizem in ironijo do ženske, »ženska kriči kot 163? blazna. Nekaj minut, nato pa je vse pozabljeno. Pogladi jo po licu, izpolni ji, kar želi, potem pa pojdi in se ne ozri več po nji.« Katičin vdanostni vzklik: »Moj si! Moj!« zavrne takole: — »Seveda sem,« je dejal mehanično in zdolgočaseno. »Čigav pa naj bom? Torej sem tvoj za ta trenutek, za ta večer, če hočeš! Človek mora biti vedno vseh, vsi imajo pravico do njega kakor do mlina: pripeljejo mlet, nato odpeljejo. Vse je tako enostavno.« — Ko pa mu Katica napove otroka, se Naci tako rekoč prekolje. Njegova svobodnjaška in sebična narava je smrtno zadeta. Pobeg od Katice v tem trenutku pomeni prvi zlom te vsemoči pa tudi zlom njenega nežnega in socialnega karakterja. Prizor med protagonistoma tvori vrh notranjih odnosov obeh protislovnih življenjskih sil in načel. Asocialni individualist požene socialno konstruktivno bitje v brezup, dobra in perspektivna sila je poražena. Življenjsko kompozicijski čar tega dialoga in novele sploh in njena dramatičnost pa je ravno v spopadu med nežnim bitjem in nagonskim individualistom, ki še ne priznava življenjskega »reda« in etičnih vrednot tega reda. Njun dialog zaključuje prvi del novele. V drugem delu se rušita Nacijev individualistični princip in popolna zadoščenost samemu sebi, ki izključujeta socialni red v elementarnih življenjskih odnosih. Prvi vnanji motiv, ki pospeši v Naciju etično prebujanje, je Balaževa pripoved o lastnih ljubeznih v mladosti, ko je bil kočijaž pri gospodi. »Konji so jedli«, pripoveduje, »jaz pa sem k dekletom lazil. Poležiš malo z njo in greš. Za pol ure se ne spominjaš več. Zakaj sem hodil k njim, ne vem, ljubil jih nisem. Eno sem pa vendar ljubil. Otroka je imela, pa je pobegnila v mesto, ko je vedela, da je ne poročim, ker sem šel k vojakom... Zdaj ne živita več... Pa v svetu je mnogo svinjarij, to se pravi greha. Končno ne veš, ali so ljudje podli ali pa je vse to zelo naravno.« Balaževa izpoved podvojuje, hkrati pa integrira trenutno Nacijevo situacijo in vso osrednjo novelistično problematiko. Balaž odpira dvoje. Najprej anti-cipira smrt Katice in otroka, vendar ne tako sugestivno in naravnost, da bi vinjeni Naci utegnil zaslutiti kako nevarnost za Katico. In drugič. Ko agnostično, vendar jasno govori o erotični krivdi človeka, trdo postavi vprašaj nad Nacijevo svobodnjaško načelo in pospeši, da začne ta razmišljati o svoji krivdi do Katice. Agno-stična črta v Balaževem ugibanju o krivdi izdaja velik okus mladega pisatelja. Zavarovala ga je, da zakonov človeške narave ni poskušal ovreči s plitvim moraliziranjem. Hkrati pa je bila signal njegovega moralnega načela, da človek ni sam.o materija, ampak tudi duhovna in socialna kvaliteta. Naci se potlej še hoče prepustiti erotični pustolovščini, vendar s trdno voljo in sklepom, da bo jutri povsem nov, drug človek. Z notranjim monologom poskuša ugotoviti svoj spor med dolžnostjo in samoljubjem, med etosom in nagonom. Med to katarzično meditacijo že spravljivo sprejema osrednje besede novele, ki si jih sanjarsko sam sugerirá, podtakne pa jih vizijsko doživljeni Katici: »Glej ga, kričača najinega!« Samohodec, ki priznava samo lahkoživost, zametuje pa obveznosti, se pripravlja sprejeti osnovno socialno življenjsko obliko, zakon. Ko se iztrga iz tega razmišljanja, se vrže v »poslednji« pustolovski objem. Toda iz njega plane »z vso silo telesa, ki je bilo pijano. Ni vedel, zakaj, in ni pomišljal. Z neznansko naglico je zdrvel po stopnicah, kakor da bi hotel ubežati nečemu.« Pisatelj se zavaruje pred tem, da bi ta »nekaj« poskušal pojasniti. Kompozicijsko se umakne v sliko nočne pokrajine. Popolnoma se zaveda prelomne vrednosti tega prizora. V čutnem pro-staku in individualistu se je vsaj za trenutek prebudil drugi, leta zatajevani človek, ki je zadal individualističnemu načelu hud udarec. Na dnu brezčustvenega Nacija se je vzdignila humanistična klica. Razvita je popolna negacija erosa »za ta večer«. Kakor da sta se v Naciju za zmeraj poslovila dva človeka. V tem trenutku je nove- 164 list globok etični osveščevalec. Vinjenost, ki je običajno cenen oblikovni pripomoček, v tej situaciji niti malo ne razdira estetske moči življenjskega preloma. Kompozicijski umik v nočno pokrajino uvaja razplet novele in njen zaključek. Pokrajinski motiv namreč ni razpoloženjski, da bi ustrezal Nacijevi psihični situaciji, ampak je, v nadaljevanju novelistične zgodbe, svetlobno funkcionalen. Ko Naci plane iz mlina, je zunaj »mesečna noč. Prozorna kot dan«. K tej svetlobni situaciji doda Kranjec še nekaj značilnosti te noči. »Zrak je bil svež, kot je sploh v avgustovih nočeh... Ropot koles in šum vode se je trgal v noč in zamiral nekje v gozdu...« Nato se vrne k Naciju in ga nenadoma postavi v novi prizor. »Naci je topo strmel predse... Pri Ferkovem mlinu je bilo nekaj ljudi. Stali so in se sklanjali.« Nad utopljeno Katico. Naci vpade torej v prizor z mlinarji, od katerih eden na kratko pripoveduje, kako se je Katica utopila. Njegova misel je še »okorna«, izostrili pa so se mu čuti. Ko čuje, kaj se je zgodilo s Katico, zakolovrati v pokrajino in z vso silo začuti jasnost nočnega neba. Tudi betačeva pesem Marija je po polji šla, na rokaj nesla Jezusa — je nenadoma izrazitejša. Združena s pesmijo pokrajine, predmetnosti ga razpoloženjsko osvoji. »Pesem se je mešala med ropot koles, med šumenje valov. Pa pesem se ne sme končati. V brezkončnost mora zveneti, zato, ker je tako enolična in ker je vendar v njej nekaj skrivnostnega.« Vsa ta živahna zvočnost oživi v Naciju pe-semski motiv: prikaže se mu Marija z otrokom v naročju. V skladu z novelističnim motivom pa realist Kranjec spremeni mitološki vizijski motiv tako, da se Marija preoblikuje v Katico. Ta pa se naglo približa z vzklikom: »Da ga boš videl, kričača najinega!« Etični problem novele gre s to vizijsko podobo poslednjič skozi protagonistovo zavest. Reducira se na vizijo nerojenega otroka in še na Katičine oči, ki osteklenele strme v krivca. Fabula se je začela razvijati najprej spominsko, kot psihični proces v eni osebi, v Naciju. V isti obliki, a vsebinsko drugačna se sedaj tudi končuje. Kar preostaja novelistu po zaključku središčnega motiva, je samo še to, da preizkusi, ali je dogodek človeka etično kaj poglobil. Sporoča torej etično-gnozeološki sklep in pogled na življenje, ki iz takega sklepa izhaja. Seveda bi Kranjec storil hudo estetsko napako, če bi poskušal napraviti ta sklep izven psihike prizadetega protagonista. Estetsko pravilno je zato odločil, da mora protagonist sam spoznati in oceniti svoje dejanje, značaj krivde in krivca, vendar brez »estetskega zadoščenja« v obliki končne kazni. Važno mu je samo to, da junaku prepreči spoznavno etično brezbrižnost, da ga torej obdrži v tisti primerni globini, kamor je usmeril idejo novele. Naci se neprisiljeno stehta v monologu. Iz njega pa se vrne v življenje z najtršo kaznijo: ni doživel resničnega prerojenja in katarze. Zato tudi ve, da zanj ne bo nikoli vzblisnil nov, drugačen dan. »Kar je torej podlega pri vsem tem, to sem jaz sam. Zato jutri ne bo novega dne zame, vse pojde isto pot naprej. Nič se ne bo spremenilo.« Čeprav oseba ne doživi katarze, novela vendarle učinkuje katarzično. In čeprav stoji Kranjec pred življenjem na videz samo kot presenečeni občudovalec dogodkov v njem — in je zato tudi Nacijev primer samo dogodek, zvonec, ki preseka monotonost — in čeprav si poišče primere za »nespremenljivost življenja« v valovju, »ki teče in ne odteče nikoli«, je etična sodba v noveli izrečena in izoblikovana. Do posledic dogodka ni ostal brezbrižen. Kakor ni moralni relativist, pa se ne vzdigne tudi v pozo pridigarja kakršnekoli moralke. Izoblikuje zgolj prvi veUki dvom v 165 vsepravlco tiste človeške narave, ki jo je sicer proglasil in priznal za najvišji zakon; umetnosti. Njegov pisateljski pogled na človeško naravo v noveli torej ni naturali- \ stičen in indiferenten. Ravno v noveli Na valovih Mure ji jasno zoperstavi tudi \ socialni etos, veliki vzgon človeka po skladnosti in urejenosti v sebi kljub vsem | zablodam, ki jim podlega zaradi slepih sil v sebi. Opozorilo na ta vzgon je globoka I humanistična poteza te novele. ^ Ironija in prezirljiva nadmoč nad žensko, ki zmagujeta v prvi polovici novele,: se v drugi spremenita v nemoč in težnjo po počlovečenju. In kolikor se Kranjčev • svobodnjaški erotik v tej noveli ne more do kraja počlovečiti in priznati žensko j za enakovredno, mora to storiti še istega leta v novelistični povesti Težaki. Pove- ; dali smo, da Kranjec omenja Nacijevo proletarsko pozicijo, Naci sam pa išče za \ Katičin samomor tudi socialno motivacijo, ker druge, poleg lastne »podlosti«, ne ¦ najde — »sama ne bi mogla živeti z otrokom, hotela mu je dobro in ker se je bala, • da bi bila njegova usoda kakor moja, zato je nujno, da je skočila v vodo.« — Toda j novela opisuje vendarle predvsem psihološke in etične kvalitete oseb. Naci tedaj ni predvsem socialni produkt okolja, ampak je prvenstveno individuum, enkratni i karakter. Seveda ga Kranjec presoja tudi skozi prizmo svojega življenjskega nazora, j V pisateljevem imenu modruje o usodi posameznika stari Balaž in osvetljuje Naci- j jev bivanjski problem. »Kdor omaga, pade, na njegovo mesto stopijo drugi...: Človek zgreši cilj in nikoU ne pride do konca.« In prav v trenutku, ko se Naci pri- ¦ pravlja, da bistveno spremeni svoj življenjski način in prizna neko objektivno \ socialno obliko za višjo kvaliteto, kakor je lahko njegov subjektivizem, ga življenje; udari. Niti s seboj niti z življenjem ne pride na kraj. Zakaj potem človek živi in kaj \ je sreča? Kranjčev človek si preprosto odgovarja: ljudje »živijo, ker zato pride ' človek na svet«, življenje urejujejo potemtakem trdi in stvarni zakoni. In kar je i lahko tragično, je samo človekov stalen spor med ideali in stvarnostjo in tragične' so lahko posledice, ki jih povzroča njegova narava. Zato obstoji Naci naposled pred -življenjem kot pred veliko uganko, kot pred valovjem, »ki teče in ne odteče nikoU«.; Kranjčev življenjski nazor in zato tudi Nacijev sega v noveli Na valovih Mure, ; kakor v nekaterih drugih tedanjih novelah, potemtakem že daleč preko katoli- j škega dualističnega pogleda na svet in je najbolj podoben agnosticizmu. Posebna ; estetska vrednota teksta pa je v tem, da oseba svoje etično in življenjsko nazorsko ; »spoznanje« sama doživlja, da, skratka, niti nazor niti etos nista razvita zgolj ; abstraktno. \ če se iz opisanih psihološko in idejno vsebinskih prvin ozremo na kompozi- : cijske lastnosti novele, ni težko opaziti, da urejuje vsebinske elemente predvsem j Nacijeva življenjska dilema: ali individualist ali socialni človek. S stališča razvojne j krivulje tega moralno psihološkega vprašanja je kompozicija piramidalna. Odlo- j čilni ljubezenski dogodek je postavljen v sredino novele. V prvem delu protagonist' povzroča, v drugem doživlja posledice tega, kar je povzročil. Zato je fabula v prvem j delu, kljub začetnim zgolj spominskim nastavkom, obrnjena bolj navzven, v drugem pa se prevesi v notranjost glavne osebe. Po dogodku vstopi Naci v novo resničnost, j in zato je drugi del novele v glavnem idejno-afektivni izraz njegovega boja s to -¦ resničnostjo, opisuje, kako glavna oseba njena načela odbija in osvaja. Ta dialek- ; tika poteka v notranjem monologu, v meditaciji. In močno meditativni drugi del i novele ustreza tedanji Kranjčevi težnji, da književnik opisuj predvsem »notranjost j človeka«. Na kompozicijo pa vplivata še dva momenta: težnja, da se pokaže prota- i gonist totalno, v svoji psihični in socialni moči, in potreba, da se to zgodi v enem ; večeru, tedaj v skrajno zgoščenem času. Zato so vsi obrobni prizori v noveli samo j variacije na Nacijevo erotično in etično problematiko, to problematiko poglabljajo ; 166 s in osvetljujejo. Taka osredinjenost zagotavlja maksimalno enotnost fabule i* ustvarja pogoje za totalno izoblikovanje glavne osebe. Posamezni prizori so med seboj pravilno uravnoteženi; pisatelj jih suvereno namešča in podreja umetniški ideji. Nobeden se ne razraste v samostojno silo, ki bi lahko ogrozUa ali pa celo razvrgla kompocizijski zasnutek. Prožni in funkcionalni prehodi od prizora k prizoru in vgrajevanje na videz stranskih motivov v samo jedro novele (motiv Vane-kove pesmi in Balaževa pripoved) kažejo pomembno umetniško arhitektoniko te novele. Medtem ko meri Balaževa pripoved v sam idejni vrh novele, pa je Vanekova pesem najprej individualno karakteristična, je edini izraz in dokument bebčevega psihičnega življenja, hkrati pa je tudi trpka in monotona spremljava v bistvu bolečega in surovega življenjskega ritma v mlinu in pokrajini. Končno se zlije z dramatičnim kompleksom novele, z motivom uničene nezakonske matere. Izrazno stilna sredstva v noveli kažejo samostojnega pripovednika, ki samo ponekod še uporablja Cankarjeve in Pregljeve stilizme, a jih fimkcionalno podreja svojemu načinu pripovedovanja. Z ekspresionistično predložno glagolsko stavo na primer razbija uvodoma tišino in monotonijo. Nekateri glagoli, ki udarjajo v drugo besedo, v objekt, intenzivirajo njegovo vsebino. V noveli ustvarjajo tudi kretnje, ki ustrezajo ideji o zvoncu in dogodku, ki presekata življenjsko in pokrajinsko monotonijo. Ti glagolski stilizmi so nameščeni v začetku novele. V stavčni strukturi je opaziti še nekaj Cankarjevih prvin, zlasti apozicijo, tezo in antitezo ter primerjanje z »otrokom«. Novela Na valovih Mure ni samo Kranjčeva umetniška diploma, ampak je mnogo več. Prištevati jo kaže med estetsko in vsebinsko najbolj dragocene tekste Kranjčeve krajše proze in med nekaj umetniško najbolj kvalitetnih novel slovenskega novega reedizma. Jože Toporišič FONETIKA, FONOLOGIJA IN PRAVOREČJE V SP 1962 m Kot nekak uvod k zvočnikom je obravnavan v uvodu polglas, ki da je »po izreki in slušnem vtisu zelo neizrazit zven v skoraj neoblikovanem in majhnem odzvočnera prostoru« (str. 19). — Treba je reči, da odzvočni prostor a-ja ni prav nič manjši od odzvočnega prostora kakega i ali e, pa tudi neoblikovan ni, saj to sploh ni mogoče, ko prostora brez oblike vendar ni. Uvod bi bil moral povedati, da je pri rahlo razmaknjenih čeljustih položaj jezika in ustnic zelo podoben položaju, ki ga ima jezik v stanju mirovanja. To edino je bilo treba povedati. Nepotrebna je tudi opazka, da je pri tem jezik nenapet — kakor se v naši slovenistični literaturi velikokrat omenja — če tega faktorja tudi pri drugih vokalih nismo upoštevali. Popolnoma nejasna je verjetno večini bralcev slovenskega pravopisa — tudi avtor tega članka se šteje mednje — trditev, da je a »najmanjša samoglasniška vrednost«. Saj je vendar celo v Slovenski slovnici 1956 mogoče brati, da je polglas pod poudarkom celo daljši, kot je večina drugih slovenskih kratkih vokalov. 167 Polglas je dokaj navaden glas, znan Iz veliko jezikov, in v slovenščini ni le zato tu, da z njim olajšujemo izgovorljivost soglasniških zvez (str. 19), temveč ima dokazljivo fonološko funkcijo; v primeru kot pas je prisoten tako rekoč od prve ure slovenščine, pa tudi tam, kjer danes res olajšuje izgovorljivost soglasniških zvez (metal) — olajšujeta pa jo poleg njega tudi še m in z (barv, ladij) — je treba biti pri njegovi razlagi previden. Kot je znano, se v slovenskih narečjih, ki polglasa kot samostojnega fonema ne poznajo, v takih primerih doseže izgovorljivost soglasniških skupin s tako imenovano silabizacijo (»vokalizacijo«), tj. s podaljšanjem zvočnika samega, torej z oblikami tipa meti ipd. Za fonematičnost slovenskega polglasa se da nabrati v knjižnem jeziku precej potrditev: kupac — kupic, sam —sem — som, miran — Mirin — Miran, vidan — viden, vas — vas, kac — koc, tarna — tema, sončan — sončen, sovražan — sovražen, osrčan — osrčen, dozdevan — dozdevan. Ker nima kvantitetne opozicije, bi lahko navajali tudi primere tipa sanc — sonc. Dejstvo, da polglas v določenih položajih izginja, ni nič drugega kot historično utemeljena premena (v veliko primerih) z 0, kakršna poznajo, čeprav v manjši meri, tudi nekateri drugi vokali (prim. začeti — začnem). Tako smo končno pri zvočnikih. Delitev soglasnikov, tj. glasov tipa t — d — n na dve skupini, namreč na zvočnike in nezvočnike, povzema SP po članku Sistemske premene soglasnikov v našem knjižnem jeziku, ki je pred leti izšel v Jeziku in slovstvu, in po drugem pisanju istega avtorja. To dejstvo je treba samo pohvaliti, saj je s tem končno tudi v oficialnih slovenskih vodilnih jezikoslovnih priročnikih konec tistega nenehnega premeščanja določenih glasov (npr. v, j, n, i) iz ene soglas-niške skupine v drugo, kar je tako spominjalo na mačkino prenašanje mladih. Kar pa je pri tem prevzemu treba grajati, je dejstvo, da uvod iz omenjenega vira ni vzel tudi terminološke oznake za obe veliki skupini soglasnikov, temveč je glasove tipa t — d namesto nezvočnike imenoval kar soglasnike, s čirner je tiste, ki se bodo hoteli po njem ravnati, oropal zelo koristnega splošnejšega termina, ki je doslej pri nas — in drugje po svetu ima še danes to vlogo — označeval nasprotje do samoglasnikov sploh. Med soglasnike, tj. glasove, ki se zelo jasno ločijo od samoglasnikov, gredo namreč oboji: zvočniki (m, n, n', 1,1', j, v) kakor nezvočniki (t — d, p — b itd.). Terminu soglasniki je treba torej tudi pri nas vrniti ta širši — in kakor potrjuje tudi moderna akustična analiza glasov (prim. visible speech) — docela upravičeni obseg. V zgoraj citiranem članku sem zvočnike označil glede na to, kako se obnašajo v glasovni verigi. Dokaz za njihovo samostojnost sem videl prvič v tem, da pred njimi lahko stoje, prav kakor pred samoglasniki, tako zveneči kot nezveneči soglasniki (tre — dre = tam — dam); drugič v tem, da imajo, kadar sploh, v izglasju ali ne pred vokalom drugačno, tj. alofonsko zvenečo premeno (siva — sin, siukast), kakor nezvočniki, ki se pred pavzo premenjujejo, kadar gre za zveneče, z nezvene-čimi (brada — brad [brát]); in tretjič v tem, da povzročajo razpad soglasniškega sklopa nezvočnik + zvočnik (npr. fcra), kakor hitro bi le-ta moral priti pred pavzo ali pred kak drug nezvočnik (okno — oken, ofcenski). Za čiste zvočniške sklope enostavnega pravila ni bilo mogoče postaviti, ker so taki primeri, v izglasju vsaj, vpli-vani po oblikoslovju: tako sem le opozoril na razliko med tovarra in miren (gen. pl. — nom. sg.) in iilm — se;em (tujka — domača beseda). (O teh stvareh več v članku Alternativni soglasniški sklopi našega knjižnega jezika, ki je pred leti izšel v JiS.) Uvod SP je ta izvajanja med drugim skušal razložiti s fonetičnega stališča z naslednjo formulacijo (str. 19): »Zvočniki družijo samoglasniško prvino čistega zvena s soglasniško prvino šuma«; in že pred tem: »Polglasnik je tesno zvezan 168 z zvočniki, saj so ubrani nanj. Sama odprtost, ki zvočnike loči od zvenečih soglasnikov, je odzvočni prostor za polglasnik.« In čisto spredaj (str. 13) je postavljena še trditev, da so zvočniki zmeraj zveneči, s čimer je pač mišljeno, da nimajo nezve-nečih premen. — Vse te trditve izzivajo tehtne pomisleke. Zven je posledica periodičnega primikanja in odmikanja glasilk pri prehodu zraka iz pljuč navzven: glasilki proizvajata osnovni ton, različno oblikovani odzvočni prostor nad njimi pa okrepijo ali utišajo določene skupine sosednih nad-tonov ter jih s tem strnejo v formante, od katerih je odvisna dokončna, tj. razlikovalna podoba zvena. Tako je pri samoglasnikih in vsaj še pri nekaterih zvočnikih (npr. pri u in i, nekateri so mnenja, da tudi pri m, n in celo 1), pri drugih zvočnikih in pri zvenečih nezvočnikih pa se tem značilnostim pridružuje še šum, do katerega pride pri prehodu zračnega toka skozi pripore ali po nagli odpravi zapore. Nezveneči soglasniki se od zvenečih ločijo po tem, da različno oblikovani odzvočni prostor zaradi mirovanja glasilk krepi le šume, ki nastajajo ob priporah in po odpravi zapore. Iz povedanega sledi, prvič, da ni za vse zvočnike značilno druženje zvena s šumom, in drugič, da je druženje zvena s šumom značilno iudi za nezvočnike, če so seveda zveneči. Zaradi tega druženje zvena s šumom ne more biti razlikovalna lastnost zvočnikov. Uvod sam (str. 26) pozneje pravilno ugotavlja, da je tudi za nezvočnike, če so zveneči, značilno druženje zvena s šumom. Tudi zvena samega potemtakem ne gre izenačevati preprosto z vokaličnostjo, kakor to dela uvod pri zvočnikih. ^Car zvočnike loči na eni strani od samoglasnikov, na drugi pa od ne-zvočnikov, je naslednje: nasproti prvim ali že šum sam, kadar pa tega ni, zapora v sredini alveol ali neba ter pri nekaterih neobstojni, tj. gibljivi artikulacijski položaj, (za kar primerjaj u in i): tako nastaja pri šum med prednjim delom jezika in, trdim nebom, pri v med spodnjo ustnico in robom zgornjih sekalcev, pri r ga povzroča ustvaritev trenutne zapore ali zelo ozke pripore in njuna odprava v podaljšku srednjega trdega neba ob robu alveol, pri I (če ga izgovorimo s šumom) razmak med jezikovima robovoma in trdim nebom. Od nezvočnikov pa loči zvočnike prvič večja ožina ah celo zapora med nasprotnima artikuUrajočima poloma ter eventualno istočasno zmanjšani resonančni prostor (v nadglasilčni govorilni cevi); o poslednjem nas dobro pouče primeri tipa d — ra ali d in Z ali tudi z in 1. JTn kako je s trditvijo, da so zvočniki ubrani na polglasnik? — Za tiste, ki jih pišemo običajno z in v, si oporeka sam uvod, ko dva lista dalje (str. 23) ugotavlja, da se njuna samoglasnost stika z i in w. Za glas [v] to razen tega tudi ne drži, pač pa za [ii], tj. za kombinatorno varianto fonema (v), in še to velja predvsem za njegovo začetno fazo, kakor nas prepričljivo učijo moderne akustične raziskave. Na polglas se zdi še najbolj ubran r, morda tudi m, medtem ko imata Z in n v primeri s polglasom močno povečano goltno votlino, pravopisova Ij in nj pa bi tudi morala biti — ker sta mehka — bolj približana i-ju kakor polglasu. Tako torej pri večini zvočnikov njihova odprtost ni »odzvočni prostor za polglasnik«, kakor se trdi v uvodu na že citiranem mestu. Slike tako imenovanega vidnega govora (visible speech) ne kažejo eriakšne razporeditve formantov pri posameznih zvočnikih, kar bi zelo verjetno bilo, ko bi bil njih zven ubran na en sam samoglasnik, tj. v našem primeru na polglas, kakor si stvar zamišlja uvod. V zvezi s pravkar ugotovljenim moramo kritično pretresti tudi uvodovo rezo-niranje (s str. 19) o tem, kako zvočniki pred samoglasniki »uveljavljajo« svojo soglasniško, v položaju za soglasnikom (kar uvodu pomeni pred nezvočnikom) pa samoglasniško osnovo. To praktično pomeni, da so prvič soglasniki (tj. nezvočniki), drugič pa samoglasniki. Vendar to ni res: I npr. je v položaju kakor je metla prav 169 tak, tj. ima iste akustične značilnosti, kakor jih ima v položaju metal. Če je med prvim in drugim I sploh kakšna razlika, potem le zato, ker sta v različni glasovni soseščini in imata do nje torej različno povezavo. Isto je seveda tudi s premenami tipa okno — oken, pesmi — pesem, britve — britev. Tudi u v položaju tipa siv ali sivkast ne uveljavlja svoje samoglasniško osnove, kakor se za tak položaj v uvodu trdi (str. 23), temveč je prav tako soglasnik, kakor je soglasnik njegova kombinatoma varianta v v položaju pred samoglasnikom. Soglasniškost u-ja nam najlepše dokazuje dvojni izgovor pravopisnih zvez tipa poudariti, kjer črko u lahko beremo enkrat z u in drugič z u. Ko bi u uveljavil svojo samoglasniško osnovo, ne bi bil več u, temveč u. Isto velja tudi za izgovor tipa pij, in tudi altemacijo okno — oken si je treba razlagati dmgače, kakor to dela uvod. Današnje stanje tipa okno — oken, okenski ali dekla — dekel, dekelski je le deloma, če sploh, posledica na polglas — kakor trdi uvod — ubrane zvenečnosti slovenskih zvočnikov. Prvič so nam znani primeri, kjer imamo polglas v teh okoliščinah po Havlikovem pravilu. Tam, kjer je bil zvočnik res ubran na polglas, se je verjetno prav po zgledu na take primere pojavil polglas tudi pred zvočnikom, ne da bi bil zaradi tega zvočnik izgubil kaj od svoje glasovne tipike. Zaradi sistema so nato dobili polglas pred sabo tudi tisti zvočniki, ki gotovo nikoU niso bili nanj ubrani, kakor na priliko u ali i. V nobenem primem pa zvočniki niso bili subjekt dejanja, tj. niso »uveljavljali« svoje sedaj soglasniške sedaj samoglasniške narave, temveč so bili enkrat zlogotvorni, dmgič nezlogotvorni (ne: prvič samoglasniški, dmgič soglasniški) po sili glasovnega okolja, v katerem so se znašli s svojimi v slovenščini konstantnimi lastnostmi. Prav tej veliki obstojnosti zvenečnosti zvočnikov ob istočasnem eksistiranju polglasa kot samostojnega fonema se ima zahvaliti za svoj obstoj premena tipa okno — oken, saj imamo tudi slovenska narečja, ki v takih primerih izgovarjajo namesto zveze polglas + sonant (r, 1, m, n) kar zlogotvorni sonant sam. — Pa dovolj o tem za enkrat. Pravkar obravnavane in — kot smo videli — zgrešene uvodove značilnosti so se zdele tako zelo pomembne, da se tako rekoč neštetokrat ponavljajo. Tako jih beremo za vse zvočnike skupaj (str. 19—20) in nato še za vsakega posebej (namreč ob pravopisnih znakih m, n, nj, v, j, Ij, 1 in r). Tako se nam oznanjajo te resnice kar devetkrat! Tudi ko bi zvočniki res uveljavljali pred samoglasniki svojo soglasniško, v drugih položajih pa samoglasniško naravo, bi se bilo upravičeno vprašati, ali ni doziranje le prehudo. Ali ni to pravo zlorabljanje bralčeve potrpežljivosti, ko hi se bilo vendar dalo vse skupaj opraviti s kratko preglednico, ki je za te primere že pred pravopisom bila objavljena. Pod njo bi bilo treba le v nekaj točkah strniti posebne primere (izjeme). In kakšna spominska obremenitev je takšno vedno znova definiranje za tistega, ki sam ne pride do tega, da bi mislil sistemsko: tako si bo za vsak zvočnik zapomnil po tri pravila, namesto da bi si zapomnil vsega skupaj le tri: za izgovor pred samoglasnikom, ne pred njim in v soglasniškem sklopu. Poglavje o zvočnikih ima tudi sicer še precejšnje število spodrsljajev, ki so deloma pravorečnega značaja. Na prvem mestu je treba opozoriti na uvodovo razpravljanje o glasovni vrednosti dvočrkij Ij in nj. Doslej smo zanju menili, da se v položaju pred samoglasnikom izgovarjata kot dva glasova, namreč kot li in ni, uvod pa trdi, da »sta se v zbomem govom I in strnila v enoten glas«, ki je nedeljiv (str. 21). Podobno tudi za nj (str. 23). Spremembo je v Jeziku in slovstvu pripravil s posebnim člankom Jakob šolar in pisec pričujočega pretresa se je temu skušal upreti že takrat s sestavkom, ki je zaradi uredniške strategije ostal neobjavljen. V primerih tipa konja in polja govorimo v knjižnem govom dva glasova, ne enega. Dejstvo, da v nasprotju z jasno zaznavnim začetkom prvega in koncem dm- 170 , gega zvočnika med njima ni jasno zaznavne meje, ne govori v prid njune enotnosti, saj tudi v primeru tipa -ij (kakor kažejo akustične analize celo v večji meri) ta meja ni jasno zaznavna. (Primerjaj v zvezi z jasno zaznavnostjo še zveze vo-kal + dvoustnični v.) — Na kar bi bil uvod pri teh primerih moral opozoriti, je le to, da v takem položaju ne izgovarjamo glasu temveč i (ne spirant, temveč dvoglasniški j), na kar je že na dolenjskem zborovanju slavistov upravičeno opozoril P. Tomšič. — Tudi trditev, da dvočrkji Ij in nj nista deljivi, za Ij ne drži in si jo uvod sam še na isti strani pobija s pripombo, v kateri dovoljuje v slovenskem pravopisu sicer ustaljeno, a kakor sem pred leti v članku Alternativni sklopi... dokazal, nepotrebno premeno tipa pročelje — pročelij, ko bi vendar brez škode lahko pisali enotno, namreč pročelje, pročelj, kakor polje, polj. V zvezi z izgovorom dvočrkja Ij pa uvodu tudi upravičeno postavimo vprašanje: kateri izmed .povprečnih Slovencev, ki knjižno Ij v besedi polje izgovarja z »obema jasno zaznavnima sestavinama«, razločuje ta izgovor od izgovora v besedah tipa okolje, kjer naj bi bila I in j »samostojna glasova« (str. 21)? V tej zadevi, smo se torej vrnili nazaj k nevzdržni in neizvedljivi Breznikovi zahtevi iz slovnice, po kateri naj bi v knjižnem jeziku ločili nekdanje palatale (tip polja, konja) od zvez 1 (n) + j, do katerih je prišlo potem, ko je med njimi izginil praslovanski polglas. In če smo se k Brezniku vrnili z okoljem, zakaj ne zahtevamo ločenega izgovora še med polje in soljo in sploh v vseh tistih kategorijah, ki jih je na podlagi jezikovne preteklosti registriral v svoji slovnici Breznik? Skonstruiranost izgovora dvočrkij Ij nj razodeva precej očitno tudi dejstvo, da uvod za odnosne glasove nima primernega termina, s katerim bi jih poimenoval, temveč jih označuje negativno, češ da slovenščina ne pozna pravega palatalnega Z in ra. — Glasova, ki ju izgovarjamo (če se pač potrudimo) za pravopisna tipa polj, konj in ki napravljata, kakor trdi uvod, »slušni vtis zelo jasnega Ik in n, imenujmo palatalizirana, kakor sem že predlagal v članku, kjer sem ovrgel slovničino trditev, da v takih primerih izgovarjamo palatale. Seveda pa pri izgovoru nj in Ij v položaju ne pred vokalom ne gre za to, kakor meni uvod, da »; ne izzveni do konca, marveč je samo nastavljen« (pač izza I oz. n), temveč za to, da je artikulacijskemu položaju tako 1-a kakor n-a — kakor je v svojih predavanjih neutrudno ponavljal Nahtigal — dodan še artikulacijski element i-ja (dvig prednjega dela jezikove ploskve visoko proti trdemu nebu). Ker se ves nastavek glasu odpravi istočasno, ; seveda ne more izzveneti do konca. Glede porazdelitve posameznih možnosti izgovora črk, ki zaznamujejo zvočnike (1, Ij, nj, j), meni uvod, da je poleg položaja pred samoglasnikom (bela, polja, konja, boja) važen še položaj »na koncu besede ali zloga pred soglasnikom ali zvočnikom« (str. 20), kar lahko ponazorimo s primerom bel, belkast. To nepotrebno zapleteno formulacijo položaja, ki operira tudi s pojmom konec zloga, sem v svojem pisanju že zdavnaj zamenjal z enostavno opozicijsko, tako da položaju pred samoglasnikom odgovarja položaj ne pred samoglasnikom (z drugimi besedami: pred kon-zonantom ali na koncu besede), kjer je bilo treba za fonem M posebej opozoriti le še na položaj v stavčnofonetičnem vzglasju (tip vzdrži), kjer se poleg zvenečega ali nezvenečega dvoustničnega v lahko izgovarja tudi u. Da je uvodova označitev položaja ne pred vokalom kljub obšimosti še nepopolna, nam povedo primeri tipa volk, oljk, svinjk, bajt, ker se u, V, n' in i nahajajo v položaju, ki v uvodovih pra^ vilih ni predviden, saj zanje menda ni mogoče reči, da se nahajajo na koncu besede ali zloga, temveč so enostavno ne pred samoglasnikom. V zvezi z zvočniki nam je obravnavati še premeno soglasniških sklopov, ki vsebujejo tudi zvočnike in do katere pride, kadar bi se določeni sklop, znan iz 171. položaja pred samoglasnikom, moral pojaviti bodisi na koncu besede ali pa še pred kakšnim dodatnim soglasnikom: gre za tip okno — oken, okenski oz. za tip mirna ¦— miren oz. Mirna — Mirn. To so skratka primeri, ki jih uvod obravnava s formulo »na koncu besede ali zloga za soglasnikom ali zvočnikom«, in sicer pri 1, Ij, nj, v in j pod točko 3, pri r, m, n pa pod točko 2, in čemur nato sledi navadno še Pomni (prim. str. 21). Po uvodu se medvokalni sklop, ki vsebuje na drugem mestu kak zvočnik v položaju na koncu besede ali zloga za soglasnikom ali zvočnikom, razcepi ne glede na to, ali ga uvaja nezvočnik ali zvočnik; torej: okno — oken, okenski = mirna — miren, mirenski. Po našem mnenju pa — kot rečeno — pride do razpada take skupine obvezno le tedaj (obvezno v smislu fonetičnih zakonitosti), če sklop uvaja nezvočnik (tip okno), ne pa tudi, če ga uvaja zvočnik (tip mirna, tovarna). Da uvodovo pravilo ne drži, nam za soglasniški sklop z I odločno ponazarjajo primeri tipa emajl, favl, pri katerih se pred 1 prav gotovo ne »uveljavi samoglasna osnova (tu zvočnika 1) do bolj ali manj slišnega polglasnika«, kakor nam zatrjuje uvod (str. 21). Kar izgovori naj kdo emajal, faval. Razliko, ki jo imamo v primerih tipa Pavel (im. ed.) nasproti Pavi (rod. mn.), je treba, kakor se vidi iz članka Alternativni sklopi... (tam je to ponazorjeno s pridevnikom miren nasproti Mim), razlagati z vplivom morfologije, ki obravnava glavne sklone (Pavel, miren) drugače kakor stranske (Pavi, Mim) in tudi tujke dmgače kakor domače besede (favl — Pavel). Tam sem to pravilo potrdil še s pojavi kot petek — petk, dal (z [u]) — skal (z [1]), gospodar — morij, sejem — film, kar se vse v položaju pred samoglasnikom izenači: petka = petka, dala = skala, gospodarja = morja, sejma = filma. — Po vsem rečenem ne bo težko ugotoviti, da so pravila tipa »uveljavila se je pisava Pavel (...), vendar pa favl (...)«, ki hočejo tudi za tip favl isti izgovor kot za Pavi, napačna. Prvo naj se res izgovarja Pavel, drugo pa faijl (ali faul) in tako seveda tudi emajl in podobne besede, če gre razvoj tudi k poenostavitvi, tj. k poenotenju obravnavanja, potem gotovo ne v smeri k Pavel, temveč k favl, kakor tudi mi je sicer lahko servirati ljubljanski modni filam. — V tem smislu bi bilo treba izgovarjati tudi mavr, film, šarm (vse str. 22), favn, gostiln, tovarn, vojn, barv kot [maijr film šarm fayn-faun gostiln tovarn voin baru-bam], ne pa v nejasnih formulacijah tipa »uveljavila se je pisava« (str. 21), »vendar je raba odločila« (str. 22), »raba je uveljavila, da pišemo samo -n« (str. 23) siliti ljudi k izgovarjavi tipa [mavor filom šaram favan gostilan tovaran vojon baranl ipd. V bistvu isto velja tudi za primere, kadar takšen sklop sledi polglasu, kakor npr. grl, čmrlj (str. 21), trm (22), zm (23), brv (24): najmanj, kar je v tej zvezi treba zahtevati, je, da se poleg izgovora s polglasnikom pred zadnjim zvočnikom dovoli tudi izgovarjava brez polglasnika. Lahko postrežem z oscilografskimi zapisi, ki potrjujejo izgovorljivost takšnih zvočniških sklopov, ne da bi pred zadnjega vrivali polglas. Razen tega se sprašujem, ali res tudi tisti, ki poznajo v svojem vokalnem sestavu fonem a, take besede res izgovarjajo garal, čmaral, baraii. Docela nemogoča pa se mi z istega stališča zdi izgovarjava pravopisnega smiseln, vogeln, brezposeln, zemeljn s polglasom pred n, kakor predvideva uvod (str. 23 Pomni b). Iz povedanega, mislim, dovolj jasno sledi, da je treba ločiti primere, kadar tak sklop uvaja zvočnik, od primerov, ki jih uvaja nezvočnik. V dmgem primeru tak potencialni sklop v položaju ne pred vokalom vedno razpade, bodisi tako, da se pred zvočnik vrine polglas ali i (okno — oken, okenski; ladja — ladij, ladijski), bodisi tako, da se v premeni z u (smokve — smoku [smokav]), v prvem primeru pa razpade samo izjemoma, in še to le v položaju, ko sklopu zvočnik + zvočnik sledi še kak soglasnik. Z gotovostjo, se zdi, velja to pri vsem tem le za primere kot zemlja 172 — zemeljski, Trbovlje, trboveljski, kjer pa bi bil mogoč tudi izgovor [torboijlski], Postojna — postojnski (kjer je izgovorljivo tudi [postojnski!), prav kakor tudi parmski. Zahtevati za brvca samo izgovor borauca (str. 24), ko je istočasno za skupino rvn (krvni) mogoče govoriti tudi (korijni), je pač bizarno. Od. podrobnosti naj bodo obravnavane le nekatere. — Pravopisni vzglasni r — (rdeč) bi bilo treba dovoliti izgovarjati tudi kot a + r tudi v položaju, ko se predhodna beseda končuje s samoglasnikom: za bo rdeč ne sme biti predpisan samo izgovor [bordeč] (str. 22), temveč tudi (boardeč). — če se za zvočnike trdi, da so ubrani na polglas (str. 19), potem za nosnike ni mogoče istočasno zapisati, da je v njih »soglasnost v ustni zapori (...), samoglasnost pa v odzvočnosti nosne votline« (str. 22), ker bi se s tem z drugimi besedami reklo, da se tudi polglas artikulira v nosu. — Če uvod (str. 22) trdi, da je »vendar raba odločila, da pišemo -m« (in ne -em za pravorečno -am) »v tujkah za zvočniki: (...) revm«, pri tem pozablja, da imamo tudi domače take besede (prim. ujm). — Enojna črka ni digram (str. 23 pri nj). — Zvočnik v prav gotovo nima te »posebnosti«, da bi se njegova zvočnost stikala z u (str. 23). — V sestavku Sistemske premene soglasnikov v našem knjižnem jeziku je bilo dokazano, da ni nobenega pravega vzroka za to, da bi za pravopisno vi, vlj, vr, kadar uvajajo drugi del sestavljenke, oz. kadar so v vzglasju, dovoljevali poleg sistemskega izgovora z bilabialnim v tudi izgovor z labiodental-nim (str. 24). Kje so razlogi za vztrajanje pri tej Breznikovi zahtevi? — V tu že večkrat citiranem članku o soglasniških premenah je bilo popolnoma jasno dokazano, da vzglasna skupina u + nezveneči soglasnik fonetično ni mogoča. In vendar transkribira uvod (str. 24) besede tipa vprašaj ali vsak z ii. Kako je vendar mogoče, da stoji zvočnik (vzglasno!) pred nezvenečim soglasnikom, ne da bi s tem ustvaril nov zvočni višek, tj. zlog? V razpravi Suglasnički skupovi slovenskog književnog jezika je pokazano, da to ni mogoče. Ali je kdo dokazal drugače? — Ne. Pač pa si je uvod pot k pravilni transkripciji zaprl (str. 20) s trditvijo, da »zvočniki nimajo (...) nezvenečih premen«. Ker je pri tem tveganem spoznanju moral vztrajati (iz neznanega razloga), je tip »vsak« transkribiral proti vsem pravilom fonetike z [iisakl. S tem se ne postavlja na laž le pisec teh vrstic, ampak tudi sam Ramovš, ki je nezveneči dvoustnični pripornik (pisal ga je s prečrtanim u) poznal in ga v svojem Konzonantizmu predvidel tudi za knjižni jezik iz preprostega razloga, ker tak glas v slovenskem knjižnem jeziku je, obstoji. Piscu teh vrstic je na zahtevo lahko dokazati njegovo eksistenco z elektronskim zapisom. — Kaj pomeni stavek, da »predpono v- pred v zmeraj pišemo in govorimo kot m« (str. 24)? Ali je v v tem primeru glas ali črka ali kaj je? Reči bi bilo treba: predpona v- ima v položaju pred v premeno u-. — Za predlog v ni treba nikakih posebnih pravil. Izgovarja se kakor vsak vzglasni v, in če sprejmemo novi pravopisov predlog, po analogiji kot \\ celo pred vokalom. Samo to je bilo treba napisati namesto 15 vrstic pravila na str. 25. — In v zvezi s fonemom [j]: F. Bezlaj je že v tridesetih letih pravilno ugotovil, da njegovo spirantično varianto (namreč [j]) izgovarjamo le še pred naglašenim samoglasnikom, v vseh drugih primerih, posebno za soglasnikom, pa izgovarjamo diftonski [i]. To je edino pravilno, samo da bi bilo treba dovoliti izgovor z [i] tudi sploh v vseh položajih. (Konec prihodnjič) 173 Stanko Bunc O NASTANKU, RAZVOJU IN POMENU PRIIMKOV Veda o osebnih imenih ali onomastika je pri nas silno skromna, ne premore niti ene monografije, šteje komaj nekaj drobnih člankov. To pa ne pomeni, da za osebna imena med nami ni bilo zanimanja. Ravno nasprotno, saj vemo, da je že Prešerna močno mikal pomen imen. In danes, kdo izmed nas ni radoveden, od kod je njegov priimek in kaj pomeni. Naši predniki so v pradavnini uporabljali za poimenovanje posameznika samo eno ime: Svetopolk, Rastislav, Hotimlr, Gorazd. Takšno ime je nosil posamezen človek in se je dedovalo. Takšen enoimenski sistem sčasoma ni mogel več zadoščati. Povečane potrebe razvijajoče se družbe proti koncu srednjega veka, nastajanje mest in trgov s kopičenjem večjega števila prebivalstva na enem kraju ter uvajanje upravnih seznamov, vse to je rodilo potrebo po razločevanju ljudi enakega imena. Zato so začeli imenom dodajati pridevek. Tudi ta je bil sprva individualen. Toda pri sestavljanju upravnih seznamov in grajskih urbarjev se je čutila potreba, da enako imenovane osebe dobijo stalno razločevalno oznako, ki naj bi jo obdržali tudi njihovi potomci. Obvezna uvedba rojstnih in mrliških matic po 1600 je rabo priimkov vsesplošno uveljavila. Tako je bil na prehodu srednjega veka v novi vek vpeljan dvoimenski sistem, ki je še danes v veljavi. Glede na nastanek in pomen delimo priimke na štiri skupine: 1. na imenske, ki so se razvili iz rojstnih imen: Janežič, Lavrič; 2. na krajevne, ki so nastali iz krajevnih imen: Hribar, Gorjan, Blejec; 3. na stanovske, ki so iz nazivov za stan in poklic: Kovač, Žagar; 4. na vzdevne, ki izvirajo iz vzdevkov: Prešeren, Raztresen, Vesel. Imenski priimki so po nastanku razne oblike rojstnih imen. Za razločevanje oseb enakega imena so začeli soobčani prvotna imena spreminjati na dva načina: ali so jih okrajšali (Fabe iz Fabijan, Fele iz Felicijan, Lipe iz Filip) ali pa so jim pritikali razna obrazila: Pavel: Pavle, Pavlek, Pavlež, Pavlač, Pavlih, Pavliha, Pavlic, Pavlica, Pavlic, PavUček, Pavliš, Pavliša, Pavluša, Pavlušič, Pavluc, Pavletič, Pavle-tovec, Pavlenič, Pavlin, Pavline, Pavlinič, Pavlinček, Pavlinčič, Pavlečič, Pavletovec itd. Vsako obrazilo je v dobi nastajanja priimkov imelo svoj pomen, dandanes pa se njihov pomen le težko odkrije ali pa sploh ne. Nekatera obrazila so izražala prikupnost ali priljubljenost osebe, druga zaničevanje ali posmeh, tretja so imela pomanj-ševalen ali povečevalen pomen itd. V skupini imenskih priimkov bi kazalo opozoriti na številna patronimika in matronimika. To so priimki, ki so izpeljani z obrazilom -ič ali -ovič iz očetovega, redko iz materinega imena: Petrič je Petrov sin, Barbarič je Barbarin sin (rojen po očetovi smrti Barbari ali pa je nezakonski sin). Skupina imenskih priimkov je zelo bogata, a zaradi močnih okrajšav izhodnih imen in zaradi mnogoštevilnih novih tvorb so ti priimki cesto precej zamotani. Jasni so: Ahac, Ahačič, Ambrožič, Gregorčič, Simonič. Drugi pa se nam odkrijejo šele po daljšem raziskovanju: Repe iz Rupreht, Gabron iz Gabrijel, Golič iz Gal, Japelj iz Jakob, Lipko iz Filip, žgur in Žigon iz Sigismund itd. Slovenska onomastika pozna nekaj nad 200 pomembnejših.rojstnih imen. Med njimi sta na prvem mestu Janez in Jurij, vsak s preko 220 različnimi priimki. To so 174 stara imena, še iz dobe pred začetkom nastajanja priimkov. Mlajša imena pri nastajanju priimkov niso mogla sodelovati, ali pa silno malo. Tako nimamo nobenega priimka iz imen: Alojzij, Karel, Ignacij. Jako redki priimki so iz imen: Aleksej, Elija, Erazem, Izak, Kvirin, Ožbolt, Silvester idr. Glede starih slovanskih imen pa je treba pripomniti, da so bila ob času nastajanja priimkov skoro vsa že izgubljena, zato jih v priimkih le redko srečujemo, nekoliko več v hišnih imenih. Krajevni priimki so se razvili iz krajevnih imen, tj. iz imen naselij, gora, voda, dežel in ledin. Takšen priimek pove, kje je bil prvi nosilec imena rojen, kje je imel svoje bivališče ali od kod je prišel v novi dom. Takšni priimki poimenujejo človeka: 1. po deželi: Korošec, Kranjec, Kraševec, Kočevar, Bohinjec, Ipavec; 2. po narodih: Furlan, Lah, Hrovat in Horvat, Vogrin, Vošnjak; 3. po naseljih: Ižanec, Znojilšek, Trzinar, Plesnik, Breznik, Robar; 4. po legi hiše: Hribar, Skalar, Klančar, Končan, Konšek itd. Razbor krajevnih priimkov odkriva zanimiv pogled v davno preseljevanje našega ljudstva iz kraja v kraj, iz dežele v deželo. Pravo preseljevanje v luči priimkov pa bo mogoče pokazati šele tedaj, ko bo iz zgodovinskih virov nabrano dovolj dokaznega gradiva, ko bo dognan izvor nosilcev posameznih priimkov, ko bodo priimki postavljeni v prvotno domovino in ko bosta ugotovljeni narečna raba in krajevna razširjenost posameznih obrazil. Krajevni priimki so po izvoru mnogokrat hišna imena, ki so se naslonila na ledinske oznake. Tako imamo npr. v gornjegrajskem urbarju iz 1426 zapisek Jacob im pliest, danes Plesnik; Paul im lag, danes Logar. Hišna imena je ustvarilo ljudstvo, v tujih pisarnah pa so jih prikrajali nemški in latinski izreki in pisavi ali pa jih prevajali. Nastala so pred priimki in marsikje živijo še dandanes neodvisno od gospodarjevega priimka. Včasih pa so priimek celo izpodrinila. Tako je kmet Novak, ki se je priselil na Slom, postal Slomšek. Stanovski priimki kažejo stan ali poklic, obrt ali rokodelstvo, pa tudi lahko samo začasno zaposlitev, ki jo je opravljal prvi nosilec takšnega priimka. Družbenopolitične razmere našega ljudstva v mestu in na vasi v fevdalni dobi, ko je skoraj vsaka večja naselbina imela svojega župana, kovača, tkalca, čevljarja, krčmarja, mlinarja in kolarja, nam pojasnjujejo, zakaj so priimki iz nazivov za stan in poklic tako pogostni. Mnogo stanovskih priimkov imamo v dveh oblikah, slovenski in nemški, včasih tudi še v italijanski, furlanski ali madžarski. To pa zaradi tega, ker so tujejezični gospodarji zapisovali v svoje urbarje in matice naša imena kaj radi v prevodu. Kdor je pred oblastjo povedal svoje ime in poklic, je oblast naziv za poklic oveko-večila kot priimek. Tako imamo dvojne priimke: Kovač-Smid, Lončar-Hafner, Ribič-Fišer, Kalec-Veber. Na zahodni meji srečujemo še Molinarja in Sartorija, v sevemo-vzhodnem delu pa Molnarja, Saboja, Takača. Spričo navedenega načina nastajanja stanovskih priimkov ne smemo misliti, da so vsi naši Smidi, Vebri, Fišerji in Hafnerji zares tudi nemške krvi. Res pa je, da je zašlo med Slovence tudi nekaj tujih kolonistov, ki so se sicer poslovenili, tuje ime pa obdržali (npr. na loškem ozemlju). Latinskih priimkov pa ni ustvarjala samo rimska cerkev, ampak je marsikateri slovenski izobraženec v dobi humanizma in renesanse po tedanji evropski navadi sam prevedel svoje ime v latinščino ali celo v grščino: Voglar — Carbonarius, Tkalec — Textor, Mlinar — Molitor, Ribič — Pescator, Pisar — Scriba, Krznar — Pe-licanus itd. Uveljavitev tujih stanovskih priimkov je med drugim podpirala tudi vsakdanja jezikovna raba, ker so naši ljudje pod vplivom vladajočih tujcev poimenovali obrti 175 in poklice s tujimi izrazi. Pri tem pa je zanimivo, da je tuj priimek ostal zapisan na ^ papirju, ljudstvo pa je uporabljalo domače ime. Ponekod se je bil dolgotrajen boj med domačim in tujim imenom, katero od obeh se bo nazadnje uveljavilo. Tako poznamo v Selški dolini boj med priimki: Kovač-Smid-Faber, Kalčič-Veber-Textor, Mlinar-Muller-Molitor. Iz stanovskih priimkov so se po zgledu imenskih priimkov s pritikanjem raznih obrazil razvile številne izvedenke. Te imajo svoj pomen samo v skupini priimkov: Žnldar — Žnidarič, Žnidarec, žnidarčič, Žnidaršič, Žnidarek, Žnidarko, Žni-darček itd. Vzdevni priimki. Nič manjše vloge kakor prvi trije viri niso imeli pri nastajanju priimkov tudi vzdevki, ki jih dajejo soobčani kaj radi drug drugemu. Vzdevki označujejo človeka po njegovih telesnih posebnostih in duševnih lastnostih ali pa tudi po kakem drugem znaku, ki je značilen zanj ali za njegovo hišo. Tu je spletla človeška domišljija čudovite tvorbe in obesila ljudem vrsto imen za najrazličnejše predmete in pojme, včasih kar presenetljive. Semkaj spadajo izrazi za živali In rastline, jedi in pijače, obleko in obutev, denar in uteži, starostno dobo in čas rojstva, sorodstvene zveze, pa tudi obrtniški izdelki, orodje in snov. Živalski in rastlinski priimki imajo v glavnem dvojen izvor. Veliko jih izhaja iz starih hišnih imen. V srednjem veku je namreč v mestu in trgu skoro vsaka hiša imela kako znamenje ali grb, navadno žival ali rastlino ali tudi kak drug predmet, po katerem se je imenovala. Takšna znamenja so uporabljali namesto sedanjih hišnih številk. Kot stara navada so se nekatera ohranila samo še pri kaki gostilni ali lekarni (gostilna pri Jelenu, lekarna pri Orlu). Takšno hišno ime se je z lahkoto preneslo na gospodarja in postalo priimek. Živalski in rastlinski priimki pa imajo lahko še drug izvor. Imena živali in rastlin so se prenesla na človeka, ki je bil po kaki posebnosti ali lastnosti podoben tej ali oni živali ali rastlini: Medved je bil izredno močan ali precej neroden človek ali pa je rad godrnjal; Zajec je bil strahopeten, imel posebno dolge noge ali uhlje; Hrast je bil človek nenavadno trdnega zdravja ali čvrste postave; Kopriva pa najbrž hudo zbadljiv človek itd. V naši onomastiki imamo kakih 300 imen za živali in približno toliko tudi za rastline. Poleg tega pa nahajamo po zgledu imenskih priimkov še vrsto izvedenk: Jelen — Jelene, Jelenič, Jelenčič, Jalenik, Jelenko, Jelenšek itd. Po predmetih, ki imajo kakršnokoli zvezo s človekovim delom ali življenjem, so se ustalili priimki: Kruh, Maslo, Ocvirk, Jesih; Kožuh, Lemež, Opeka, Žakelj itd. Po telesnih lastnostih so priimki: Bradač je imel posebno dolgo ali košato brado; Nosan nenavadno obilen nos; Grča je bil tršate postave; Grbec grbav itd. Na barvo las kažejo Bevc, Erjavec, na čas rojstva Božič, Nedeljko itd. Večina slovenskih priimkov je iz samostalnikov, nekaj pa jih je tudi iz pridevnikov in deležnikov, ki so ravno za vzdevek jako prikladni: Prešeren, Majhen, Vesel, Raztresen, Pohleven, Popit itd. Nadalje je tudi nekaj zloženk: Vodopivec, Gazvoda, Kozoglav, Hudamisel, Lepašega, Doberlet, pa tudi kaka stavčna zveza: Nestori, Sto-pistran, KajdAž, Kumerdej iz Nikomurnedaj ipd. Pri proučevanju slovenskih priimkov se rado pripeti, da je kako ime težko uvrstiti v katero od naštetih skupin, ker ima ime lahko več kot en sam izvor. Tako so Lisjaka imenovah v enem kraju človeka, ki je imel rdeče lase, v drugem kraju pa takega, ki je bil premeten in zvit, v tretjem kraju pa po hišnem znamenju. Marsikatero takšno dvomljivo razlago more razrešiti le zgodovinsko gradivo. Sploh pa je za razlago nastanka in pomena priimkov odločilno, da podrobno poznamo družbene, gospodarske, politične, kulturne, verske in jezikovne razmere iz življenja naših 176 ljudi v mestu in na vasi v dobi od 13. do 16. stol. Takšno obravnavanje pokaže, da Novak ni kak vojaški novinec, ampak kmet, ki se je naselil na novino; da Šef ni današnji načelnik, ampak srednjeveški sodja, sodnik. Marsikateri Slovenec si je svoj bolj ali manj temen priimek pojasnjeval, kakor je vedel in znal. Znanstveno raziskovanje pa je pokazalo, da priimek Homer ni grški pesnik, ampak Homar, Holmar tj. človek na holmu; škarja ne pomeni znanega rezila, ampak ima srednjeveški pomen načelnika čete ali biriča; Orač ni zmerom rataj, je lahko tudi Vorač, ki je narečna oblika za Lovrač, Lavrencij; Galun nima zveze z mineralom, ampak je iz imena Gal kakor Markun iz Marko; Močnik ne pomeni zmerom jedi, je lahko tudi človek, ki ima hišo na močvirnatem svetu itd. Iz našega kratkega pogleda na onomastiko lahko spoznamo tudi prihodnje naloge. Končni cilj je, da se na podlagi podrobnih samostojnih obdelav posameznih problemov sestavi zaokroženo delo o osebnih imenih na Slovenskem. Le tako se bomo za Nemci, Francozi in Angleži dokopali tudi mi do pomembnega dela iz kulturne zgodovine našega naroda. Janez Sivec GOVORNE VAJE V OSNOVNI ŠOLI v učnem načrtu za slovenski jezik v višjih razredih osnovne šole imajo posebno mesto govorne vaje. Te sicer ne predstavljajo popolne novosti v šolski praksi, vendar je res, da se v prejšnjih letih niso tako načrtno gojile. Govorne vaje naj bi postale ena od osnovnih in stalnih oblik za usposabljanje učencev v pravilnem in lepem ustnem izražanju, kar je prva naloga pouka slovenskega jezika v osnovni šoli. Odkrito si moramo priznati, da te naloge naša osnovna šola ne izvršuje. Saj moramo velikokrat negodovati nad okornim in nesproščenim izražanjem tako absolventov osnovne šole, pa tudi gimnazije in celo fakultete. Uglajenega nastopa, pravilne formulacije govorjene besede, primerne konstrukcije govornega sestavka, pravilne izbire besed in stila osnovna šola učencem ne daje v zadovoljivi in zadostni meri. Prav pri tem naj bi sistematične in pestre govorne vaje, tesno naslonjene na jezikovni, slovnični in stilistični pouk, prinesle izboljšanje. Govorne vaje so menda že povsod postale več ali manj redna oblika pri pouku materinščine. Vendar jim ponekod učitelji odmerjajo premalo ur, misleč, da je program preobširen in ni časa zanje. Nekateri učitelji pa so kar preprosto mnenja, da je za govorne vaje škoda časa, ker so učencem le za oddih in nič ne pridobijo. Kakor za vse stvari velja pač tudi za govorne vaje, da je šabloniziranje smrt še tako pozitivnim stremljenjem. Prav šabloniziranje pa je pri govornih vajah v osnovni šoU močno občutno. Nešteto možnosti za oblikovanje učenčeve kulture govora ostaja neizkoriščenih, nešteto neprisiljenih in iz vsakokratne različne situacije ustvarjenih možnosti za govorne vaje gre mimo učenca in učitelja. Namesto da bi govorne vaje postale pravzaprav sestavni del vsega pouka slovenščine, vsake učne enote posebej, se dostikrat goje šablonsko, samo ob določenih dnevih, samo v določeni in vedno enaki obliki. Tako postajajo same sebi namen, izgubljajo življenjskost, vnašajo v šolsko delo monotonost in tedaj je zares škoda časa zanje. Največkrat smatramo za govorne vaje samo referate, ki jih učenci preberejo ali na pamet povedo pred razredom. Ta oblika je gotovo najppgostnejša. Opozoril pa bi rad na nekatere nepravilnosti, ki se pri tem pojavljajo. 177 Ni vseeno, o čem učenec pripoveduje. Kot ni prav, če učitelj sam določi iemo vsakemu učencu posebej in pri tem posega samo v svet literarnih del, tako tudi ni prav, če si učenci samo po svojem okusu in interesu določajo, o čem bodo govorili pred razredom. Menim, da je pravilna pot nekje na sredi med obema omenjenima skrajnostima. Učenec naj si izbere temo v soglasju in s pristankom učitelja; ta pa se mora zavedati vseh izobrazbenih in vzgojnih elementov, ki se skrivajo v samem izboru teme. Paziti mora namreč na to, da bo tudi v izboru tem uveljavljeno načelo sistematičnosti in načrtnosti. Paziti mora, da se bo v nekem določenem razdobju (v enem šolskem letu ali celo v daljšem času) vsak učenec v razredu seznanil z najrazličnejšimi oblikami govornega nastopa in načinom njihovih konstrukcij. Tako bo za prve govorne nastope lahko izbral celo preprosto obnovo že obravnavanega berilnega sestavka oziroma dela iz domačega branja, kasneje bodo na vrsti skrčitve in razširitve, še kasneje pa morda karakterizacije junakov. Sledili naj bi nastopi, ki bi jih lahko označili z izrazom pripovedovanje, naj bo to pripovedovanje o nekem doživljaju, opis ali oris. Posebna oblika, ki pride na vrsto pozneje, je potopis. Težje oblike govornega nastopa pa predstavljajo kritike, ocene in končno govor za razne prilike. Teme naj posegajo na vsa področja življenja — v kulturo, politiko, šport, znanost in gospodarstvo. Širijo naj, skratka, učenčevo razgledanost. Samo tako skrbno in načrtno izbrane teme za govorne nastope bodo lahko nazorno prikazale različne načine sestave govornih vaj. Potrebno je poudariti tudi to, da govorni nastop učenca ne sme biti predolg. Načelno smemo dovoliti največ petnajst minut. V nasprotnem primeru, ko traja referat skoraj celo šolsko uro, se izgubi zanj zanimanje, disciplina popušča, pa tudi časa je v tem primeru zares škoda. Po referatu se navadno razvije debata. Kot vem, so pri tem izkušnje precej slabe. Saj se pripombe učencev omejujejo samo na to, kako se je učenec med branjem ali pripovedovanjem držal, kako je govoril, hitro ali počasi, kvečjemu še, katero besedo je napačno izgovoril, kaj dosti več pa debata ne prinese. Mislim, da je pretirano sploh pričakovati neko resnejšo oceno od učenca v osnovni šoli. Sicer pa to sploh ni osnovni namen debate. Mislim, da vzpodbujamo učence k debati prej zato, da jih pripravimo za poznejše samostojne nastope in jih naučimo, kako se je treba javiti k besedi, kako je treba mnenje drugih pobiti le z utemeljenim lastnim mnenjem, ne pa z enostavnim nasprotovanjem, kako ne smemo segati drugim v besedo itd. Torej, izbrusimo rajši tehniko diskusije in se rajši zadovoljimo s skromnejšo vsebino pripomb! Dvomim tudi v objektivnost ocene, ki jo včasih daje razred v celoti. Ocena naj le raje ostane popolnoma v učiteljevi kompetenci! Z debato se govorni nastop navadno zaključi. Mislim pa, da to ni prav. Zdi se mi namreč, da so izobrazbene možnosti povsem izkoriščene šele takrat, kadar se taka ura zaključi z utrjevanjem oziroma ponavljanjem nekega jezikovnega poglavja. Tak zaključek ure ne izzveni prisiljeno, kot se zdi na prvi pogled, in ni samo neki privesek brez organske zveze z govornim nastopom samim. V jezikovnem zaključku ima učitelj lepo priliko, da ponovi ali utrdi kako poglavje iz pravorečja (kvaUteta vokalov, izgovor predlogov skupaj z naslednjimi besedami, izgovor črke 1, mesto poudarka), pravopisa (raba velike začetnice, ločila v premem govoru) ali celo slovnice (zlasti besedni red in raba posameznih besednih vrst). Katero od teh poglavij bo učitelj izbral, je predvsem odvisno od njega samega. Prav pa je, da se tudi pri tem ravna po naprej določenem načrtu, istočasno pa upošteva tiste napake, ki so se pri vsakokratnem govornem nastopu pojavile v izraziti obliki. Pa še nekaj je potrebno. Učenci se morajo seznanjati tudi s tem, kako nastopijo pred avditorijem — v našem primeru pred razredom. Zvedeti ali začutiti morajo, 178 . da ni vseeno, kako govore, kako ustvarijo s poslušalci stik, kako in kdaj naj uporabijo ponazorila itd. Vse te stvari so prav tako pomembne kot vse prej naštete, za življenje samo pa morda še pomembnejše. Pri vsem tem ne smemo zanemariti nepripravljenih govornih nastopov. Učenec se bo v življenju marsikdaj znašel v situaciji, ko bo moral tudi nepripravljen v javnosti spregovoriti. Zato je prav, da ga na to pripravljamo že v šoli. Nepripravljeni govorni nastopi bodo seveda krajši in manj zahtevni, vendar moramo kljub temu neprestano gojiti prav vse oblike. Tedaj šele bo učenec lahko popolnoma in nedvomno pokazal svoje govorne spretnosti in sposobnosti, tedaj šele bomo lahko te sposobnosti pravilno ovrednotili. Razumljivo pa je, da lahko z nepripravljenimi govornimi nastopi začnemo šele potem, ko so pripravljeni postali že ustaljena oblika šolskega dela. Prav je tudi, da nepripravljeni najprej nastopijo najboljši učenci, saj sicer tvegamo, da se nam lepo zamišljen poizkus zmaliči. Naj vse misli strnem v sledeče: govorni nastopi so priljubljena oblika pri pouku slovenskega jezika. Uspešni pa bodo samo tedaj, če se bo učitelj neprestano zavedal vseh izobrazbenih in vzgojnih možnosti, ki jih nudijo, ter jih bo znal v zadovoljivi meri izkoristiti. Tu mislim predvsem na oblikovanje učenčevega nastopa pred javnostjo, na uglajevanje njegovega sodelovanja v debati, na kompozicijo po vsebini raznovrstnih govornih sestavkov in na utrjevanje jezikovnega znanja. V govorne vaje ne prištevam samo govornih nastopov. Ti so le govorne vaje v najožjem smislu besede. Govorne vaje je treba razumeti širše, to se pravi kot obliko za usposabljanje učencev v ustnem izražanju. V tem primeru pa lahko govorimo še o celi vrsti drugih načinov, ki vsi nekako sodijo v okvir širše pojmo-vanih govornih vaj. Naj prav na kratko opozorim na nekatere! Zelo uspešne so lahko ure, ki so zgrajene po razgovomi metodi. Pri tem seveda ne mislim prostega razgovora o čemerkoli, ampak na temeljito pripravljen razgovor z jasno postavljenim učnim smotrom. Razgovor se lahko razvije ob poljubnem dogodku, ki so ga doživeli vsi učenci, ob predmetu ali sliki. Učenci pripovedujejo o tem, kar so doživeli, kar vidijo in kar slišijo. Učitelj mora skrbno paziti, da razgovor poteka sistematično in da sodelujejo vsi učenci. Stalno mora učence usmerjati k temu, da poiščejo za vse, kar žele povedati, najprimernejši izraz in najtoč-nejše poimenovanje, da isto misel izrazijo na čimveč načinov. Taka ura zahteva veliko priprave, je pa zato lahko zelo uspešna. Učenci si lahko močno obogate svoj besedni zaklad, začutijo tudi stilne finese in drobne pomenske razlike med-podobnimi izrazi. Poleg tega pa se urijo v ostrem opazovanju in uglajenem opisovanju. Prednost take oblike govornih vaj je tudi v tem, da aktivno zaposli razred v celoti. Med govorne vaje lahko štejemo tudi dramatizacije epskih sestavkov. Za tako obliko dela so primerni epski sestavki, ki vsebujejo malo opisov in več dialogov. V bistvu gre pri tej obliki za neke vrste obnavljanje vsebine, le da jo namesto v tretji osebi, kot je največkrat v navadi, učenci obnove po vlogah. Dramatizacijo lahko poživi scena. Na obnavljanje po vlogah se učenci lahko doma pripravijo, tekst v dramski obliki lahko tudi napišejo. Možno — in včasih celo bolje — pa je, da nastopijo nepripravljeni. Uspeh bo popoln, če si bo učitelj prizadeval, da bo dosegel vse, kar taka oblika nudi. Tedaj bodo učenci tekst neposredneje doživljali, v živem govoru bodo spoznavali premi in odvisni govor, učili se bodo tekst čustveno in smiselno posredovati. H govornim vajam sodijo tudi krajše vaje v estetskem deklamiranju in recitiranju. Pri tem ne bi smeli prvenstveno posegati samo v poezijo, ampak bi morda dajali celo prednost prozi, saj se bo učenec v življenju pogosteje srečaval z neve- 179 zano besedo. Pri vajah v deklamiranju in recitiranju ne smemo stremeti samo za tem, da si bodo učenci vtisnili v spomin najlepše in najvrednejše literarne stvaritve. Prav tako pomembno je, da učitelj brusi artikulacijo učencev (zlasti vokalizma), jih navaja k primerni intonaciji in melodiji stavka, opozarja na ritem in tempo govora ter goji pravilni besedni, logični in čustveni poudarek. Tako delo pa zahteva seveda spet veliko prizadevanja in predvsem veliko potrpljenja. Ob koncu bi rad podčrtal še nekaj. Govorne vaje vseh obUk, ne samo teh, ki sem jih omenil v sestavku, so res najprimernejša pot do olepšanja in izboljšanja ustnega izražanja v osnovni šoli in morajo zato imeti pomembno mesto v pouku materinščine. Vendar pa bodo že vnaprej obsojene na neuspeh, če ne bodo slonele na solidnem slovničnem in stilističnem — skratka jezikovnem — znanju. NEKAJ NOVIH KNJIG O SLOVSTVU NOB VII Načrt in osnovo za kritike, ki sem jili pisal o devetih knjigah pod gornjim naslovom, sem imel že ob začeitfeu, končno besedilo pa sem oddajail uredništvu neposredno pred vsako objiawo. Zgolj fe bunanjiih raalogov ije biflio naidalfjewanje idvaikrait pretrgano dn se; ije ob-javiljiairije zaVleiklo na cedo leto to več. Zato se je taizurnljivio oatoailo nekaij novega graddiva, M ga naj posredujem v tem poglawju, in dodam peščico popravkov. Beseda ježva iz Koroškega reja (219) je v !tej obliki zapisana v Kranjsiki gori, medtem ko navaijalta ikorošfca vira isto besedo v obliki ježla. številika SPor, ki je priobčila Župančičevo tpesem Pojite za menoj, dma daitum' 6. to ne 8. IX. (150). ObMko Graliorjevega rojsltnega kraija Dolenje Bitónje (183) sem posnel po čermeljevi iknjigii o toienoslovju primlor. krajev (Beograd, 1945). Krajevni leksikan LRS, 1954, to Imleinik naselij LBS, 1955, navajata obMso Doilnja Bitnja. Poglavje I se zalčenja na sitr. 148, fcjer ije ttireba pred ivnsrto 6 positaviti rimistao I. Jože Brejc me je (osebno) opozoril, da napačno '^epam o ohranjenih pesmih Ivana Korošca (218), češ da naj bi ixM. nastafli pred aprilom 1941: »Utemeljevanje oziroma ugibanje se zdi domisetoo, vendar ne dirži. Spomtojam 'se, da sem pesmli med vojno brail in da Sta pesmli teidaj nastali. Kdaj isita biili olbjavljeini, stu, kakor je bilo 1942 Kočevije, bi bilo popoto'oma nemogoče, ida 'bi ga toil egrešil. Venfcan'aLliu« prišel v Stari log tudi boÍj. Pa oi. Trolbiš pravi: »Iz Kočevja prav gotovo ni prišel. Kakršno koli odtrsko, prosvetno, reoitaoijSko ali podobno delo je bilo v Kočevju v ilegali nemogoče. Ne vem oič o kakšnem Bobovem deiovanlju v Kdčevju. Spominjam' :se ljudi, iki so se zibiraffli okOli Janeza Kardelja, apomSinj'am se tudi Boba v Starem loigu, a kaj več o njiihovem življenju to delu danes ne bi vedel povedati.« Oponentka svoje zaitrjevanje mpodkirepljuje s stvaimimi dokazi«, ki naj bi jito vseboval zapisek Bobovega »SOborca« Branimira Komica v LD ob desetletnici Robove ismrti. Kaj pravi Brantair Kozitoc idanes? Tole: »Bil sem Robov znanec pred vojno. Srečaval sem se z njtoi v gozdovniiški organizaciji, kjer sem! Ml staireštaa. Nazadnje sem bil z BObom dne 14. VI. 1942. Daituma ise tako idolOčno spomtojam, ker bo me naslednji idan Iitallijani aretiralli to čez fcak'smlh deset idni odgnali v totemaOijo. Iz Italije sem se vrnil decemlbra 1943. TaJfco nisem bil BObov sotoorec. O njegovem odiiodu v partizane to o rijegovi Smriti isem 'zvedeil oid drugih po mmitvi iz laiške intemaeije ozároma,'šele po vOjini. Kdo ÍÁ mi bil dali toformaoijo, ida je Išei Bob v Kočevje, !se zidaj ne spominjam, vsekakor trditve itedaj nisem konltroliral to itudi !danés nimam nobene opoire, da bi še nadalje vzdržal svojo nekdanjo trditev v Lgulblj. idnevn^iku. Verjetno sem napačno zapisal Kočevje namesto Kočevsko alM pa so ito napravili stavci.« MisMm, da je s tem Bdbova »Ikooevsfca epizoda« pojasnjena. Tako je brezpredmeten tudi oponentkm pouk, kako bi se bil >«najš (boj verjetno drugače zaJključil, ikakor se je,« če Mise »bali naJši dljuidje rhiOditi] v sovraižnlkove postojanke« (57). Ta pouk to poznejše podobne naulke zavračam! z lOpozorilom na paaibizanska preigovor, da je po bitki vedno potoo strategov to po vojni vedno minogo jmiakav. Mimogrede še besedo o Bobovem Bobnarju! Jagrovi sem v oceni očital, da govori v svoji knjigi, kako da je Bobnar bil humortstlčen list. Zdaj me J. pravilno popravlja, da tam govori o satiričnem to ne homiorističnem ilistu. Popravek isprej'emam, vendar si J. s tem položaja nič ne popraivlja: Bobov Bobnar namreč ni bil ne hum'orisiticen ne satiričen, ampak obče vojaški, brigadni list. Z velikim poudarkom J. v knjigi to zdaj v !svaj^em' Odgovoiru idokazuje, kako da Klopčičeva Mati ni izvirno delo, temveč »svotooidina prepesnitev« Breohtove igre Puške gospe Carrar. Ironizira mojo trditev v hvezii is oapkovo Materjo to moje 'razpravljanje o tem im'enuje »naivno to nebogljeno«, »tnedlo in neprepričljivo« »filozoliranje«. Poiščimo resnico! Proti trditvi Jagrove, da Klopčičeva Mati ni izvirno idelo in ida se je tu Klopčič zgl-e-doval po Breohtu, sem zapisali: »Če kje, je iskalti neko pobudo za motiv v Üapkavi drami Mati« (218). V isvojem Odgovoru pa J. potvarja mojo trditev, ko pravi, da sem namesto njenega Brechta našel idrugega dramatika, ki naj ibi bi Klopčiču za vzor pri pisanju njegove igre« _(58). Ne vem, kako J. bere, vsekakor zelo površno. Saj je neprizadetemu taravou popotoama jasno, kakšna razilika je trditi, 'ida mi je kdo vzor pri pisanju, ali trditi, da toi je kdo idal pobudo za miotiv. Naj najprej spravim v prave meje oponentkino zatrjevanje, da je pač lahko bil Klopčiču vzor in vzgled revolucionar BreoM, niks^kor pa ne mieščanskl dem'otorat úapek. »Brechtova in Klopčičeva igra sta nastali 'iz revolucionarnega nagiba,« pravi J. (58), Capkova dramla pa ne. Gotovo je razlika med Breohtovo ta Oapkovo idejno usmerjenostjo, 182 vendajr sta si toiM tedaj, v damam trenutku, 1937 in 1938, irerolucionamo in meščanskodemo kraltično stališče zelo t>Mizu aM bhHi celo idesntiioni. Oapek ima pri nas Slovencih dobar glas, zato je prav, da ne panavljamo nekdainljiih trditev iz praškega dogmaitičnega tabora. Naj posnamem po Pfebledu ceskoslovenSkych déjin, ki ga je izdala praška akademija emano-¦sti (III. knj., 1960): V tridesetih letih je bil Oapek iarazit sredinec in je izmazal odpor proti vsakršni ispreraemtoi vlaldaijočega družbenega reda. Toda dagodki so tega živega, nadvse iskrenega pisaltellja neugnano zibliževafl z levico in ga v delih 'SiBli k upoštevanju perečih družbenih vprašanj, óapkov razvoj v zadnjih iettih njegovega življenja dofcaeiujejd naslednja dejistva: podpiše protifašistični manifest čeških in slovaških pisateljev; 1936 v faotastičnem romanu Vojna z močeradi svari pred nevarnostjo fašizma in satirično tatiiti-zira kapltalisitični svet; 1937 napiše roman o ijiunaštvai in tovarištvu rudarjev Prva izlnena; isto leto v protim'ilitaristiicni drami Bela bolezen pokaže, ikako fašistično nasilue ubije zdravnika človekoljuba, ki je iznašel zdravilo iproti ipandemičnd ibeli bolezni, njegova smrt pa obenem zapečati usodo vsega človeštva; 1938, v leltu miincheniske izdaje in WitlealjevBke okupacije CBS, staji Capek v lislti fronti' is fcomuniisti'ónlimd književniki; isto leto, ki je itudi leto njegove ismrtti, doseže isvoj napredni vrh s isvajo zadnjo dramio Mati, kjer jasno namiguje na svojo domovino in Hitlerja: tedaj m'aiti isama tsvojemu zadnjemu, naijmlaijSemu sinu izroči puško, da se gre borit proti naipadavou (str. 430, 438—9, 594). O idejni primernosti ali neprimemositi čapkove Matere torej ne gre modrovati. Kaj pa motiv v obeh delih? Moji misli o pobudi za motiv v Capkovi Materi je Klopčič (v osebnem pogovoru) pritrdil že, ko sem pi^l III. pogl. teh ikritik. Ker pa se tedaj nd spomnil, kje in kdaij bi bil bral kraltko vsebino oapteove drame, iz Prage pa o daitumu premiere nisem dobil pravočasno isporočila, svoje trditve oisem že tedaj dovolj ipodpričal. To lahko storim sedaj. Klopčič Čaipkove Matere v češčini ni bral, ker češčine ne zna, enako je ni dobil v roke v kakšnem prevodu, na Slovenskem pa pred vojsko ni bila uprizorjena. Premiera v Pragi je bila 12. febr. 1938, komaj en iteden po njej pa je že ipisal o njej urednik Božidar Borko v Jutru ( 18. febr.). Poročilo je posnel po čeških ilistih. V ikratkem poročilu navezuje na Belo bolezen, ki se je tedaj igrala v Ljubljani, češ kako da je tudi nova Capkova igra odsev hudih časov, »ko prinašajo iMsti dan za dnem vesti o žrtvah strašne morije na Španskem in na Kitajskem in ko nihče ne ve, kdaj in kje bo zazijala nova krvaveča rana sedanjega sveta.« Nato podaja kratko vsebino. Med drugim beremo: »Mati, ki izgubi nVoža in nato otroka za otrokom v izvrševanju nekih moških zadev, se ^posvetuje s svojimi mrtvimi, ko gre za usodo najmlajšega, po očetovi smirti rojenega sina. Prav tedaj je izbruhnila nova vojna in kakor v Beli ibalezini je bil napaden majhen nairod. Kakor levinja ¦se bari naati za zadnjega sina; noče ga žrtvovati »jiavnim' linteresom«. V dramatičnem trenutku pa prinese radio katastrofalne veisti z ibojišč o potopitvi ladje z mladimi kadeiti, o uničenju otroške bolniice, o množestvenem pobijanju otrok. Tedaj tudi miaiti razume najvišjo dolžnost in zadnjemu sinu še sama stisne puško v roke to veli: ,Poj'di!'« Ko se je pripravljalo zasedanje zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju jeseni 1943, je poklical Josip Vidmar neposredno v času priprav, to ije okrog 25. septembra, v Podtum (pri Dolenjskto TopUcah) Mileta Klopčiča, Jožeta Brejca to Jožeta Udovdča to jim dal noč premiisleka, kdo izmed njto bo za zbor odposlancev napisal primemo igro, skeč ali prizor. Drugi dan je J. Brejc predložil svojo zamisel: vnsto zaporednto slik iz slovenske nacionalne zgodovtoe. Klopčič pa je povedal osnovni motiv, ki mu je ostal v spominu o Capkovi drami. Brejčeva misel bi bila zahtevala več časa za izdelavo, terjala pa bi toidi številnih igravcev, posebno statistov, óasavno se ije zdelo Brejčevo zamisel nemogoče uresničiti v danto dneh. Zalto je bilo naloženo Klopčiču, da uresniči svojo zamisel. V dneh 26. to 27, sept., kakor piše v tiskani partizanski izdaji Matere (14), je bUa napisana naša Mati, preprosta, prozorno slovenska, ljubeznivo domača, iz našega cbčutja, za tedanje potrebe. Nič, prav nič ne zgubi na svoji ceni to svojem pomenu, če smo ji našU pobudo za motiv v tujem delu. Klopčičeva Mati je ^izivimo delo to nikaika prepesnitev Brechta ali čapka. Tudi ji ne m'oremo odvzeti niti kanca naprednosti, čs se ni zgledovala po Breobtu. M&iim, da je po vsem tem vsakomur jasno, čigavo »filozofiranje« je ob Klopčičevi Materi »naivno in nebogljeno, medlo to neprepričljivo«, kakor to meni na rovaš zapisuje J. (Konec prtoodnjič) Viktor s mole j 183 SRBOHRVATSKE JEZIKOVNE REVIJE V LETU 1962 Ne bi mogli tedaltii, da je bilanca jeeifcoivnih razprav in člankov o problemih srbo-hrvatislkega jezilka v leta 1962 pičla ali slalba. Nasprotno. Izšlo je relativno velilio število člankov v relativno veMkem številii revij .m časopisov. Vendar še zmeraj pogrešamo, zlasti na znanstvenem ipodročju, skupna, teamsika dela skupine jezikoslovcev, ki bi se zbrali okrog 'tega ali onega širšega jezikovnega problema dn ki bi svoja dela objavljaM plansko in sistematično. Seveda to ni krivda posameznih jezikoslovcev. Vendar se raziskave na področju jezika še naprej obravnavajo posamezno, po nagnjenjih in možnostih posamteznih znanstvenih delavcev; in stako se v praksi ohranja sistem dela, ki se je v našem času preživel, rezultati pa, čeprav sodobni in aktualni, čeprav tudi doseženi sodobno in aktualno, ositajajo le posamični, delni poskusi. V zagrebški reviji »Jezik« so izhajali • v teku leta 1961—1962 referati zagrebških slavistov na ljubljanskem kongresu, sicer pa je revija nadaljevala svojo devetletno tradicijo, po kateri znanstveno in praktično obdeluje, sistematizira, svetuje in kritično spremlja probleme sodobnega jezika. Ljudevit Jonke se je nekajkrat zavzel za to, da preko »Jezika« olajša težave, ki so nastajale ali pa še zmeraj nastajajo v zvezi z uporabo novega pravopisa (»Pravopis hrvatskosrpskoga književnog jezika«, »Načela i primjena logioke interpurikcije«, »Kriteriji za isastavljeno i rastavljeno pisanje riječi«), še posebej pa je pomemben članek »Problematika nasibave hrvatskosrpisikoga jezika u osnovnim d srednj-im škoiamia«, v katerem i>ravitao opozarja na nevarnosti pred »novimi pojmovanji« pri učenju sl'ovnice v šolah. (Po teh pojmovanjih je treba pouk materinega jezika deliti na »pouk o jeziku« dn na »znanost o ježaku«!) Referat Ljudevita Jonkeja o akcentski problematiki, ki ga je imel na ljubljanskem kongresu, predstavlja zanimiv napor, da se ohrani akcentski sistem srbohrvatskega jezika v našem času, ko nastajajo spremembe seveda tudi na tem področju. Med ljubljanskimi referati zavzema vidno mesto referat Stjepana Babica »Neutralizaoija prid jeva u hrvatskem ili srpskom' književnem jeziku«, ki je po svojih metodičnih lastnostih in po rezultatih morda najbolj dovršen primer, kako je treba danes postavljati in reševati prObleme sodobnega jezika. Stjepan Babic se je uveljavil tudi sicer v lanskoletnem »Jeziku« s široko, detajlno zasnovano in izpeljano obravnavo jezikovnih problemov (»Životnost novih iriječi«, »Pravopisne posebncsti u novinar-skoj praksi«). Duhovito in sodobno sta napisana članka Dahbora Brezovica (»Poruka o udesu riječi«) in Milana Sipke (»Narodni i stručni nazivi za boiesnike«). Milan sipka se, kakor tudi še nekaj sodelavcev »Jezfflca« v letu 1962, odlikuje z novimi pogledi na jezikovne probleme, pri čemer je pomembno, da zlasti upošteva efektivne vrednosti, soudeležene pri Strukturi jesiikeivnih feategoiiij. TO' 'afektivno irazisfcovanje jezika je nenava'dno važno pri določanju njegove strukture, hkrati pa je še skoraj povsem nenačeto. Jezakovno-Btilnih člankov je v lanskem letniku »Jezika« več. Predvsem omeiumo načelni članek Krunoslava Pranjioa »Pcoblemi proučavanja jezika i stila u suvremenih pi-saca«, dalje zanimivi prispevek Vladimaira Anica »Pleonazam u logičkom' i afektivnom izrazu«, poročilo Iva Ladike »Jezik i riječnik Jame Gerana Kovačiča« pa odUkujejo dobri Statistični podatki. Članek predstavlja enega izmted redkih poskusov, kako bi ugotovili frekvenco posameznih besed v določenem txmetnisfcem delu m kako bi na tej osnovi osvetlili pota uiStvarjainega procesa. Beograjiska revija »Naš list« je izšla v teku leta 1962 v šestih šitevilkah. Kakor že nekaj let sem, posveča revija »Naš jezik« največjo pozornost sintaktičnemu raziskovanju srbohrvatskega jezika in tako nadaljuje tradicijo, ki se je začela v času Alelsandra BeHoa. V tem smislu je ibeograjska »sintaktična skupina« pod vodstvom Mihaila Steva-noviča že dosegla lepe uspehe na področju, ki spada, tudi v 'drugih jezikih, med najbolj Občutljive jezikovne panoge. Vendar je aktivnost te »skupine« bolj iposledica osebrmh nagnjenj posameznih delavcev kakor pa plod organi23iranega kolektivnega dela. Kljub temu je treba beograj'skim sintaktikom, ki delajo z 'gradivom iz vseh srbskohrvatskih jezikovnih obm'ocij, prisnati, da je med njihovimi dognanji zelo malo takih, ki bi bila nesprejem'lj'iva. »Naš jezik« je s tega ipodročja v letu 1962 objavil dva članka Mihaila Stevanoviča (»Rekcija glagola i obHci njihove dopune«, »Remečenje jezičkih sistema i jezičke norme«), dalje članek Irene Grickat (»O jednoj osobenosti priloga i prilosfcili sin-tagmi u sipsfcohrvatskom jeziku«), članek Darinke Gortan-Premk (»Padež objekta u negativnim rečenicama u savremenom srpskohrvatskom književnom jeziku«) in druge. Poleg tega je »Naš jezik« prinesel vrsito drugih 'cl'anfcov, v katerih avtorji s praktičnega vidika pojasnjujejo nekatere že zinane konstante jezikovnih 'kategorij ali pa utemeljujejo novejše pojave v njihovem razvoju (A. Peco: »Akcenat imenica ženskog roda tipa 184 gláva, vila«; Egon Pekete: »O semantičkoj diiferencijaciji dbMka zagrizen i zagrizen«; B. Milanovié: »Deklinaoija poimlaničendih prideva«; Beriislav M. Nikolič: »Akcenateki vid prokldze d enfclize u srpsfcctovatefcom jeziku«; DragoljulD D. "Jeremid: »O oblicima pre-zenta glagola dahtati, drhtati i si.« in še nekateri). ZagrelbSka književnozgodominisfca in jezikovna revija »Pilologija«, ki izhaija občasno, je Í2Sla v leibu 1962 tretjič. Jezikovne razprave v tej publikaciji obravnavajo v glavnem preteklost srbohrvatskega jezika (Robert Aiity: »The linguistic work of Ignjat Alojzije Brlič, 1795—1855«; Roberto Orlandi: »Kraltfca i duga mn!ozina u djelima A. Kačiea-Miošiea«; Pavle Rogič: »Kultumohistorijisfco značenje povaljske óirllske listine iz godine 1250.«), it:em ko prinaša manjše število razprav prispevke z ostalih jezáfcovnih področij (Božidar Einka: »čafcavske istilističke študije«; Valentin Putanee: »Priloai za proučavanje hrvatskih antroponima: 1. Barom, Baromlov, Bairum, iBairumič. 2. Zuvela, žuvela, Zuvelič«). Za slovenskega bralca bo najzanimivejši priispevek Jožeta Toporišiča: »Slovenska stovnica«,. v katerem je prikazana obširna in v glavnem' negativna slika Slovenske slovnice iz leta 1956. Posebej je treba omeniti zagrebško revijo »Umjetnost riječi«, ki je v letu 1962 izšla v treh števiikah. Kakor je že znano, iz:daja »Umjetnost riječd« skupina zagrebških knjiiževniih agodovinairjiev m teoretikov, ki je uspešno uveljiavila novejša književnoagodo-vinska in književnoteoretska pojmovaoja. Čeprav bi teoretski strani te skupine zamerili določeno nesamostojnost, ki je sicer razumljiva glede na zaianstvene avtoritete, ki so jo inspirirale, pa itudi glede na mladost teh jugoslovanskih literamoteoretskih postavk, je ta skupina vendar že našel 'veič it»esed., ki povedo, kakšni bo: lasje, 'zioitaje, uisita. . . (11). Vmes so tudd vaje, ki zahtevajo 'od: učenca i. razreda morda le prevač: Po 'pisateljevem primem opiši: - svetlobo na abraeiu otroka v zibki, - svetlobo zahajajočega sonca na vrtu (112). 186 osebteovo besedo, ki je učni načrt ne zahteva. Prinaša tudi poglavje o stopnjevanju pridevnikov, ki iga učni načrt predvideva šele v 6. irazredu, kar niiorda le m najbolj prav. K bc^atenju ibesednega zaklada in pestrosti vadnice same pa dosti prispeva bogata izbira fraz, rekel lin pregovorov (11, 50, 51, 96, 99, 135, 144, 150)_ ki jih morajo učenci razlagati, opisovati, uporabiti v zgodtoicah ali stavkih, služijo pa' tudi kot izhodišče za priidobivanje nove učne enote (144). V primerjavi z j^ikiovno vadnico 1951, 'ki je preveč obložena z definicijami, pravili in razpredelnicamli, naša vadnica z njimi ni preobremenjena. Odstavki v modrem tisku so včasih tnekoillikio ddlgi, zaito niitii ne sil^žijioj tadt definicije, iki ijiih je itreba anati na pamet, ami)ak so le povzetek vaj, katerim sledijo, so njihov bolj poudarjen zaključek. Od definicije zahtevamo, da je kratka, jasna in razumljiva, zajemati mora bistvo problema, o Ikaterem govori, in ibiti mora seveda pravilna. Kjer pa imajo v jiaSi vadniol definicije le vlogo definicdj, pa ne iapohijujejo vseh navedeniih zahtev. Ne gre za to, da bi se tam, kjer se definiciji ne moremo izogniti, spuščali v opisovanje ipodrobnosti v jeaikavinih zakotnitostJh, ki iimajo v 'znanosti isicer velik, pomen. Bra-vilo, ki je prilagojeno razvojni stopnji 4. razreda, naj bo oblikovano tako, da 'ga bo učenec razumel m da mu bo dajalo praktične napotke za učenje, ne sme pa zaradi poenostavljenosti trpeti natančnost. Tako je delno površna definicija za poudarek (38), M pravd med drugim: ... Biti more (poudarek, op. T. K.) le na isamoglasniku. Na tej stopnji je res težko govoriti o vokaHčnem r, ki je fonetično tudi samoglasnik, toda do sedaj so učenci spoemli vokale a, e, d, o, u in definicija bo od učitelja terjala razlago, ker ut^ne 'bistrejši učenec takoj 'opaziti naglas na r v besedah skrhan, skrben, skrčiti. Taka kot je, utegne učenca ta definicija zmesti. Pomanjkljiva je v vadniol tudi defiinioija o povedku (13): ...Iz povedka spoznamo, kst-i kdo dela ali kaj z njim je. Ne upošteva namreč zanikanega stavka. Tej definiciji, ki jo imata slovnica 1947 in 1956, je pomanjkljivost *ital že Boris Mišja v JiS III, str. 41, in bi jo veljalo dopolniti. Defiinioija: Glagol je beseda, ki označuje dejanje ali Stanje (44), je dobra, ker upošteva iglagolski vid, ki iga definiciji v obeh povojnih sloviniicah nista upoštevali. Tekst, ki služi kot osnova za obravnavo stopnjevanja pridevnikov, se mi ne zdi najbolj posrečeno dabran. Primeri: ... Ostrejši želod, dve kostanjevi lupini, repek in brki iz rafije — 'in že je pred nami plašna miška. Za lisičko potrebujemo le močnejšo palico, ošiljen gobček... (113) vsebujejo primemike, Oci pa 'so to 'le po »zunanji« obliki in služijo avtorici za izpeljavo primemafcov. Toda primer . .. potrebujemo le močnejšo palico... tu ndima osnovnika močan, ki bi mu odgovarjal primemik miočnejši. Palica se tu ne primerja po moči z nek'0 dru'go, šibkej'šo palico, primemik močnejšega je tu prevzel vlogo osnovnika. Ko v trgovini kupujemo blago, pravimo: Rad bi nekaj ^močnejšega.. tudi takrat, ko pred tem v 'rokah nismo imeli blaga, ki bi nam ne Mo všeč zato, ker ni bilo dovolj močno 'iin bi imeH radi mločnejše. V našem primeru primemik močnejša palica torej označuje manjšo mero lastnosti kot osnovnik močan. Primer stopnjevanja pridevnikov, ki mu slovnice ne posvečaj'o nobene pozornosti, utegne pa motiti pri pouku tudi na oižjd Stopnji osnovne šole (primer itudi F. Tomšič, Stopnjevanje, JiS II, 124). Poglavje o namienilndku je z vaj'ami dobro liapeljano. Toda namendlniku na —č po-. sveča premalo pozornosti. (74) Viprašanje pri vaji ... kateri izraz ti izvend bolj domače. . . (107), mi ni všeč. V jezikovni vadnici miora raraz zveneti, ikaikor zahteva 'knjižna izreka, ne pa domlače. Sploh izraz »domač« pri razpravljanju o jezikovnih vprašanjih ni na mestu, ker diši po purizmu. Ne vem -tudi, zakaj uporablja vadnica 'izraz postajni načeMk, ki ga SP 1962 navaja poleg postajenače^Mk, ko pa je drugi prav tako dober 'in v sptošni rabi. V isti vrsti namreč beremo tudi izraz strojevodja. Ce 'bi izraz strojevodja delili v dve besedi po enakem pravilu kot postajenačelnik, bi bil torej strojni wodj'a ali vodja stroja. Toda pod strojevodjo razumemo natanko Strokovnjaka, ki 'vozi lokomotivD (na kakršenkoli pogon), vodja stroja pa ima mnogo širši pomen in je torej manj točen. Res je, da taka pomten-ska netočnost ne nastane pri postajnem načelniku ali zobnem zdravniku, toda postajni načehiiik zveni sodobnemu jezikovnemu čutu prisiljeno in ga res ne kaže vsil'jevati. Nepotrebno poseganje v starino se mi na tej stopnji zdi učenje slovenskih imen za mesece (po^rtal T. K.), ko pa so 'januar, februar danes prav tako slovenski kot prosinec, svečan aitd., ki jih živa duša več ne rabi. Ko se bodo na višji stopnji učenci srečali 187 z deli iz starejše slovenske kojiževn-astd, bo morda učenje »slovenskih« nazivov za mesece res (prašlo bolj prav. Za konec: kljub takšnim pomanjkljivostim' ima pričujoča jezikovna vadnica dve veliki zaslugi: bogati učenčev besedni zaklad in na nov, nepris-iljen način poučuje materinščino in jezikovne pojave v njej. T orno Korošec POGLED V BOLGARSKO SLAVISTIKO Bliža se peti slavistdčrd kor^res, letos septembra bo v Sofiji. Slavisti vsega sveta se mrzlično pripravljajo nanj. Prav bi bilo, če bi tudi širši krog ljudi, ki jih zanima slavistična veda, zvedel kaj več o teh pripravah, še prej pa bi bilo treba seznaniti naše slaviste s položajem in dosežki slavistične znanosti v deželi gostiteljici p^ga slavističnega kongresa, v Bolgariji. Slavistika ima v Bolgariji že lepo tradicijo. Njena prvi sledovi segajo prav tja k začetkom bolgarske znanosti sploh. Imena nekaterih starejših slavistov pa so znana tudi izven meja njiihove domovine, kot na primer Ljubomir Miletlč, Aleksandr Teodorov-Balan, Stojan Romanski ali Ivan Šišmanov, Bojan Penev, Mfliail Amaudov. Zato ni čudno, da je ob vsestranski podpori družbe po prevratu 9. septembra 1944 dosegla nekatere zavidanja vredne uspehe. Žarišči slavistike v Bolgariji sta dve najvišji zinanstveni ustanovi v državi — Sofijska državna univerza in Bolgarska akademija znanosti. Ostre mleje med njima ni, saj velika večma znanstvenih delavcev deluje v obeh, ločijo ju nekoliko le naloge: prva naj vzgaja kadre, druga pa vodi ra*kovalno delo. Slarviisbiko je univerza umrsItMa v 'svoj program že ob ustan'avitvi leta 1888. Po raaUčnjh razvojnih oblikah je danes našla svoje mesto v okviru filološke fakultete, študij je organiziran tako, da študent lahko poleg ostalfli vpiše tudi naslednje skupine: bolgarsko, rusko ali slovan'Sko faolDgijo. Le-ta pa ima tri profile, poljtskega, češkega in srbohrvatskega, ki se ciklično menjavajo vsaila dve leti. Lani je bil na vrsti srbohrvaški, se pravi,, da imajo vsi vpisani na slovansko fUcrtogiijo srbohrvaški profil. Notranje je fakulteta organizirana po kaltedrah. Za slavistiko so nsijvažaejše naslednje: 1. za bolgarski jezik. V njej delujejo prof. Ljubomir Andrejčin, avtor sodobne bol-gaaiske slovnice, prof. Stojko Stojkov, dialektolog in avtor »Uvoda v bolgarsko fonetiko«, zasnovanega na lastnih eksperimentalnih izsledkih, ter prof. Kiril Mirčev, pisec »Historične gramatike bolgarskega jezika«. 2. za bolgarsko literaturo. Trenutno jo voda prof. Petr Dinekov, odličen poznavalec posebno starejše bolgarske literature in avtor vrste razprav s tega področja. 3. za ruski jezik. To je najobsežnejša kaitedra, saj ima poleg ostalega nalogo pouče-vaiti ruščino tudi nespeoialiste. Prav zaradi tega je vse delo iismerjeno v poučevanje. 4. za irusko literaturo, kjer se vrsta 'strokovnjakov ukvarja s preučevanjem bolgarsko-rusknh literarnih stikov. 5. za slovansko filologijo in etn'agrafijo. Na čelu ji je prof. Ivan Lekov, ki se je ves posvetil preučevanju metodolo^gije dn zvez med slovaniMmi jeziki. V okviru te kaltedre delujejo tudi lektorati poteamteznih slovanskih jezikov, nosilcev profilov. Lektorat Ka isibohirvaišoino vodi docent Angel Igov, pisec srbohrvaJtsko^bol-garsfcega slovarja. Za srbohrvaščiao je doka)jšnj6 zanimanje. Naj mimogrede onienim,. da j'o v Sofiji študira tudi nekaj Kitajcev. Slovenščine žal ne poučujejo in je kot kaže tudi ne bodo še kmalu, čeprav bi bilo potrebno. Saj za glavni ¦vzrok svojega dokaj pičlega poznavanja slovenske literature vedno navajajo nepoznavanje jezika. 6. za slovanske literature. Vodi jo prof. Erml Georgiev, avtor številnih člankov in razprav o slovanskih literaturah, eden redkih poznavalcev naše književnosti pa tudi prevajalec iz slovenščine (Aškerc, Prešeren). 7. za splošno jezikoslovje. Predstojnik ji je akademik Vladimir Georgiev, pisec šte-vMnih del s področja balkanistike, splošnega in indoevropsk^ jezikoslovja ter bolgarske etimologije in toponomastike. 9. za literarno iteorijo. Vodja ji je prof. Pantelej Zarev, znani literarni zgodovinar in avtor vrste knjig. 188 . 10. Poseben oddelek isvori tako imenovana bolgarska filolc^ija za tujce. Ukvarja \ se s poučevanjem tuj'ih študentov. Le-teb je vedno več in prihajajo iz najrazHčnejših j dežel od Kube in afriških in azijiskih držav do Vzhodne Nemčije. Prvo leto svojega bi- i vanja v Bolgariji obvezno posvete učenju bolgarščine. { Slaivistiane katedre filološke fakultete idružijo pod otojo streho lepo število slavistov, | saj deluje na njiih 15 rednih profesorjev in več kot petdeset ipredaivateljev in asistentov, t To na prvi pogled veliko število le ni tako veliko, če vemo, da je bilo v šolskem' letu ; 1961—62 v slavističnih skupinah nič manj kot 1952 rednih in 899 izrednih slušateljev j in da je vse obiskovanje predavanj obvezno. Število študentov pa bi bilo še večje, če bi j odprli vrata vsem tistim, ki bi radi študirali. Razumljivo je, da je taka preobremenjenost; močna ovira znanstvenemu delu; kljub temu pa navedena 'in še mnoga druga dela (med j njimi vrsta učbenikov) pričajo o aktivnosti slavistov na univeiTzi. ' Toliko bolj pa se je razmalmilo znanstveno delo v Bolgarski akademiji znanosti ali i kratko BAN. Tudi ta ustanova je po vojni doživela temeljito reorganizacijo. Slavisti delu-; jejo v dveh inštitutih: v inštitutu za bolgarski jezik in institutu za literaturo. Najbolj se ¦ je razmahnil in dosega največje uspehe inštitut za bolgarski jezik. Več kot štirideset i znanstvenikov deluje v šestih sekcijah m ob ipodpori več kot sto trideset zimanjih sode- ' lavcev je uresničiBo že marsikateri od načrtov, ki so si jffli zasitavili. ; Najmočnejša med njimi je sekcija za bolgarski slovar. Ta je tudi opravila največje ; delo. Glavna uspeha sta »Slovar bolgarskega jezika« (leta 1955 — okoJi 50.000 besed) in i »Slovar sodobnega bolgarskega knjižnega jezika« v treh zvezldh (leta 1955—1959, 65.000 i besed na 2300 straneh velikega formata). Obe deM sta rezultat kolektivnih prizadevanj i najboljših ieksikologov in leksikografov. Sedaj delajo na velikem slovarju in imajo zbra-' nih že 3,200.000 kailtoteCnih listkov. V načrtu imaijo frazeoioški' in še nekaj drugih slo-varjev. ; Zelo delavna je tudi sekcija za dialefctologijo. Vodi jo prof. S. Stojkov. Za osnovno ; nalogo so si postavili izdati dialektološki atlas m slovar. Prvi del atlasa, ki bo obsegal; jugovzhodno Bolgarijo, je že pripravljen za tMc. Vse delo okoli atlasa poteka v tesnem ; sodelovanju :in ob pomoči akademije znanosti SSSR. Plod tega sodelovanja je tuči' občasna periodika »Statji i materialy po bolgarskoj d. Program delovnih dni bomo objavili prihodnjič, ko ga bo dokončno določila centrala slavističnih idruštev, 'sedaj v Skopju. Slavisti iz Slovenije so pripravili naslednje (referate: dr. Marija Borštnik: Ciril in Metod v slovenski književnosti; Vatroslav Kalenič: Stilografski element u imenioa hrvatslkosrpskiog jezika; dr. Bratko Kreft: Blok in Dostojevski; Mira Medvedova-Prancka Varlova: Pouk slovnice v srednji šoli; dr. Boris Paternu: Problem proučevanja sodobne knjiiževnosti; dr. Dušan Pirjevec: Kompozicija pesni'skih zbirk; dr. Jakob Rigler: Jat v slovenščini; Blaže Ristovski: Okolu problemot na m'akedonskiot jazik vo Uteratumata upobreba i literaturata na makedonscite pišuvana na tugji jazid; Viktor Smolej: Nekaj značilnih ixDtez o udeležbi slovenske 'kulture v narodnoosvobodilnem boju; Rozka Štefan: Prešeren in Miokiewicz; Stane Suhadolnik: Problemi slovenske leksikograSije; dr. Emil Stampar: Ranko Marinkovié; dr. France TomSič: Brižinski spomeniki. IZ NAŠEGA DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA SDS v Ljubljani je priredilo troje znanstvenih predavanj. Predavali so: 21. XII. 1962 dr. Pavle Ivič, univ. prof. iz Novega Sada, o tradicionalni in StrukturaKstični lingvistični mtetodi, 15- III. dr. Danilo Pejovič, univ. docent iz Zagreba, o temi Heidegger in pesništvo, ter 22. III. dr. Aleksander Plaker, izr. prof. iz Zagreba, o temi Komparacija v interpretaciji (Krleža: In extremis). Slavisti so se pridružui voščivcem, ki so se zbrali 20. III na prireditvah v Mariboru v čast našega častnega člana, pesnika m znanstvenika tov. Janka Glazerja. V imenu upravnega odbora SDS mu je čestital predsednik dr. Dušan Pirjevec, mariborski slavisti so mu čestitali pod vodstvom predsednice tov. Mire Medvedove, od podružnic pa je jubilant dobil pisma. Tov. jubilant se je posebej zahvalil za pozornost, ki so mu jo izkazali njegovi kol^ slavisti. Več podružnic pripravlja študijske izlete med zamejske Slovence. Tako na Koroškem kot v Slovenski Benečiji in v Reziji naši ljudje z veseljem pričakujejo naših in ipodobnih obiskov. Po zgledu in vzoru Prežihove značke v koroškem^ ikotu Slovenije pripravljajo slavisti v Idriji podobno tekmovanje za Bevkovo, slavisti v Novem mestu pa za Trdinovo značko. Gotovo spodbudna zamisel, ki bo še našla posnemavce. Dne 31. I. in 1. ir. je bil v Novem mestu tečaj za učdteOje slovenskega jezika na osnovni šOM. Na tečaju, ki se ga je udeležilo 25 učiteljev, so predavali tov. Jože Sever: Literarna zgodovina v osnovni šoli, Karel Bačer: O nekaterih problemih ipoučevanja slo-vensk^a jezika v osnovni šoli. Vida Arandjelovič: Problematika poučevanja srbohrvatskega jezika na osnovni šoH, Sonja Kocuvan: Branje, recitacije in obravnava beiii v osnovni šoM, in ista predavateljica: O sodobni ureditvi pionirske knjižnice. j Iz Novega mesta: Podružnica je 5. II. organizirala zelo uspel reai|janski večer, fcl so ga izvedli etnografi iz Ljubljane ('tov- dr. V. Vodušek, dr. M. Matičetov in prof. U. Krek). Redakcijskemu odboru za slovar sodobnega slovenskega knjižnega jezika je posIMa svoje pripombe in misli. (Odbor pričakuje, da se bodo (glasile tudi druge podružnice in še bolj posamezniki slavisti, ki se posebej ukvarjajo z vprašanji jezika in slovarjev.) Iz Nove Gorice: Zaradi slabega znanja Slovenskega jezika predlagajo, da se uvede predmetni pouk za slovenščino že v 5. razredu osnovne šole. Dosedanja praksa je pokazala, da se razredni učitelji vseh različmh strok ne morejo idovolj poglobiti ^prav v proble-maitiko pouka Slovenskega jezika. Zaradi vseh nalog, ki jih nalagamo prav pouku slovenščine, bi bilo nujno dodeliti temu predmetu 5 tedenskih ur, če ne v vseh razredih, pa vsaj v 8. razr., ko je treba utrditi snov tudi za vsa leta nazaj in pripravMa trdne osnove aa srednjo in strokovno 6oto. V. S. PODRUŽNICA V CELJU Podružnica SD v Celju šteje 46 članov. Občni zbor je imela 13. februarja 1963. Združen je ba s predavanjem dr. Jožeta Mahniča Umetnost in znanost v obdobju modeme. V letu 1962 se je delo podružnice poživilo. Organizirala je naslednja predavanja: Slovenski provopis 1962 (prof. F. Jesenovec), Slavistični utrinki iz Bolgarije (prof. M. Rode), Pomen današnje Poljske v političnem in kulturnem življenju (prof. A. Aškerc) in Anton Aškerc v Bolgariji (prof. M. Rode). Ker je snov predavanj zajemala širšo kulturno pro-biemaJtitoo, je društvo vabilo tudi druge člane profesorskih in učiteljskih zborov iz Celja. Slavisti z osemletk so im'eli tri delovne sestanke. Da bi zanimanje slavistov razširila s slovenističnega na širše slavistično ipodročje, je -podružnica oigandzirala tečaj poljskega jezika. Vodi ga prof. A. Aškerc, obiskuje pa ga približno petnajst slušateljev, deloma odraslih, deloma gimnazijcev. Položaj slavistov na vseh šolah v okraju ni enak. Večinoma imajo sicer predpisano obveznost 20 tedenskih ur, so pa tudi šole z obveznostjo 22 ur ali še več. Podružnica bo skušala v članstvo ^pritegniti nekatere celjiske kulturne delavce, ki ne poiioujejo na šolah. Da bi se člani mogli udeleževati predavanj (mnogi namreč poučujejo na večernih šolah), bo novi odbor zaprosil ravnateljstva šol, naj pri prihodnjem um-iku ob torkih razbremene slaviste v poznih popoldanskih in večernih urah. Predavanja v novem delovnem letu naj bi zajela tudi problematiko ipouka na srednjih šolah (obseg lin mlatoda pri pouku svetovne književnosti, pouk o filmu s konkretnimi napotki itd.) pa prikaz sodobnih imietnostnih smeri v svetu. Ob koncu šolskega leta bo podrež-nica skušala organizirati dvodnevno strokovno ekskurzijo na Koroško. Predsedniik podružnice je ponovno prof. Karel Airko. F. S.