11. številka.	November — 1910.	Letnik $Q(IM.
CERKVENI
GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo Pred Škofijo št. 12, upravništvo v Marijanišču.
Fran Gerbič.
(Piše Stanko Premrl.)
(Konec.)
1 (7\lede Gerbičevih cerkvenih skladeb, — ki pridejo za vsakega cerkvenega glasbenika v prvi vrsti v poštev, — omenjam, da jih je do sedaj v tisku izšlo primeroma le malo in čakajo še mnoge izmed njih založnika.
V	naslednjem podajam najprej splošen pregled Gerbičevih cerkvenih skladeb.
Že tiskane, (nekatere pač tudi samo litogratirane) so sledeče: 1.) Trije božični napevi za mešani zbor (zl. okrog 1. 1860.); 2.) Lir a Sionska') (izhajala 1. 1866., kakor sem že omenjal v 10. štev. „Cerkvenega Glasbenika" str. 74); 3.) Cerkveni napevi2) (osem mešanih zborov), op. 8., ki so gotovo izšli že 1. 1868., ako ne preje; 4.) Slovenska sv. maša z blagoslovom v F-duru za mešani zbor (op. 6.j iz 1. 1868., obsegajoča blagoslovilo pesem „lJevaj jezik" etc. in devet zborov za sv. mašo: Pristop, Slava, Evangelij, Vera, Darovanje, Svet, Po povzdigovanju, Zavživanje in Križ; 5.) Pet velikonočnih napevov za mešani zbor (op. 16.). Velikonočni napevi nimajo sicer nikake letnice, a jih — upoštevajoč razne okoluosti — lahko postavimo v vrsto oz. dobo ravnokar naštetih ostalih skladeb.
V	rokopisu pa hrani g. skladatelj Gerbič sledeče skladbe: 1.) Tri latinske maše: Missa in bon. Resurrectionis D. N. J. Ch. za mešani zbor in orkester, Missa in bon. B. M. V. za mešani zbor in orgle, Missa in bon.
') Iz »Lire Sionske" so bili pozneje ponatisnjeni trije zbori: ena masna pesem v Ceciliji (I. del. štv. 8.), ena Marijina v Ljudski pesmarici (štv. 47.) in moški zbor »Bogu" v Cantica sacra (II. del štv. 71.).
2) Iz te zbirke je povzel g. Foerster dve skladbi: »Molitev" in »Jezus, moje želje" v »Cerkveni Glasbenik" (glej »Cerkveni Glasbenik" 1. 1889. štv. 2. in »Cerkveni Glasbenik" 1. 1880., štv. 11.), tri evharisticne pesmi pa v Cecilijo. (Glej Cec. II. del štv. ?>.. 14. in 08.).
SS. Cordis Jesu za mešani zbor in orkester; 2.) Dve (lati n s ki) A ve M a riji, od katerih je posebno znamenito XXII. delo za velik ensembl: sopran-in alt-solo, zbor, za I. in II. gosli, orgle in klavir v F-duru; 3.) Tri ofer-torije: „In me gratia" za roženvensko nedeljo, Populum huinilem" za osmo nedeljo po Binkoštih in „ Domine convertere" za nedeljo v osmini praznika sv. Rešnjega Telesa; 4.) 12 T a 111 u m e r g o za mešani zbor (op. 49.); 5.) Slovensko sv. mašo v C-duru (op. 70.); 6.) Osem božičnih pesmi za mešani zbor; 7.) Himno „Z 1 a t o niašn i k u" (op. 59.) in 8.) še nekaj drugih cerkvenih pesmi za razne prilike.
Gerbičeve cerkvene skladbe datirajo iz dveh precej različnih dob: 1.) iz dobe, ko je vsa naša glasba bila še le v povojih, ko je še Gregor Rihar bil središče slovenskega cerkvenoglasbenega življa, oz. po njegovi smrti (1. 1866.) vsaj njegov slog bil nekako merodajen, in ko na Slovenskem o cecilijanstvu ni bilo še nikakega sluha ne duha; in 2.) iz najnovejše dobe, ko smo Slovenci v glasbi sploh, posvetni in cerkveni brezdvomno že precej napredovali in ko je, — kar se cerkvene glasbe tiče, — cecilijanska ideja po naši škofiji prodrla — lahko rečem — na celi črti.
V prvo dobo spadajo od zgoraj naštetih skladeb vse že izdane in poleg teh še med neizdanimi: osem božičnih in Ave Maria (op. 22.). Vse druge Gerbičeve cerkvene skladbe so iz najnovejšega časa, in jih je gospod skladatelj zložil kot regens chori pri sv. Jakobu v Ljubljani.
Med obema tema dobama pa je nekak intermezzo, ko Gerbič za cerkev ni dosti skladal; to je čas, ko je pel pri raznih operah in kot tak imel s cerkvenimi kori le malo ali pa nič stika.
Zanimivo je vprašanje, kake so Gerbičeve cerkvene skladbe iz prve, t. j. njegove mladeniške oz. zgodnje moške dobe, in kake iz poznejše, povsem zrele moške dobe.
Ker sem prej omenil, da v prvi dobi Gerbičevega skladanja za cerkev še ni bil zavel na Slovenskem duh cecilijanstva, bi utegnil ta ali oni iz tega sklepati, da je tudi Gerbič v tistem času skladal izključno v takratnem pri nas običajnem — recimo — Riharjevem slogu. Pa temu ni tako; zakaj ravno iz te dobe so Gerbičeve cerkvene skladbe z ozirom na slog zelo različne. Dobe se med njimi nekatere res močno posvetno zaokrožene (11. pr. nekateri za tisti čas naravnost tipični in kot imenitni sloveči Tantumergi'), kakeršnib ima tudi Rihar, če se ne motim, osem; istotako je še marsikatera druga cerkvena Gerbičeva pesem precej ali vsaj deloma Riharjevim podobna: primerno, a ne preveč zaokrožena v melodiji ter preprosta v harmoniji.2) Toda
') Glej „Liro Sionsko".
2) N. pr. božične pesmi, (trije napevi in pozneje osem napevov,) zložene v pastoralnem slogu. Prve tri božične so pač iz prav začetne dobe — zares zelo primitivne in nimajo dosti cerkvenega značaja; iz zbirke osmih božičnih so pa nekatere jako krasne, in kljub pastoralnemu slogu dokaj cerkvene. Samospevi so manj. a zbori večinoma cerkveno-porabni. Ljubke so te zadnje: preproste v melodiji, jasne v harmoniji, skoro bi trdil: klasične. — Nekoliko Riharjevega vpliva se kaže tudi v Velikonočnih; vendar moram reči, da je glasbeni stavek pri Gerbiču odločno boljši in postopanje posamnili glasov samostojnejše nego pri Kiharju.
Gerbič je komponiral t udi drugače. Že v „Liri Sionski" najdemo zelo umetne in obenem res cerkvene zbore (moške in mešane); dostojne, semtertje prav vzorno umerjene v melodiji, bogate v harmoniji in modulaeiji, deloma tudi kontrapunktično izdelane. Mnogo skladeb iz tedanje dobe je že popolnoma — kakor danes pravimo — cecilijanskih; nekaj med njimi zelo lepih, okusnih, originalnih, živahnih, nekaj seveda tudi malo bolj vsakdanjih, pustih. Torej na vsak način velika raznoličnost in bujnost. Ta pojav nam spričuje dvoje: Prvič vidimo pri mladem Gerbiču, da je bil, — kar je čisto naravno, — več ali manj pod vplivom takratnega cerkveuoglasbenega toka: mnoge cerkvene skladbe iz tiste dobe so nam pa na drugi strani dokaz, da se je že takrat porajal v Gerbiču smisel za resnobnejšo, cerkve dostojnejšo in primernejšo cerkveno glasbo. In kar se enotnosti sloga tiče, tudi ni mogoče zahtevati od mladega, še le razvijajočega se skladatelja tiste ustaljenosti, kakeršno smemo s sigurnostjo pričakovati od zrelega, preizkušenega moža, in kakeršno tudi v resnici Gerbič kaže v svoji poznejši skladateljski dobi, ko se je oklenil zmernega cecilijanizma in vstraja pri njem še danes.
Pomudimo se nekoliko še pri tej njegovi dobi.
Med skladbami iz najnovejšega časa zavzemajo odlično mesto njegove tri latinske maše. Najlepša in najumetnejša je „Missa in hon. ss. Cordis Jesu" (op. 68.) v d-molu in D-duru. Ta maša je jako veličastna v vseh šesterih delili. Predvsem jo diči plemenita melodika. Tudi je zelo bogato opremljena v harmoničnem oziru, in tematična mesta so prav dobro izvedena. V slogu bi jo še najlažje primerjal Filkajevim, semtertje celo Brosigovim mašam. Tudi lepa, a dosti manjše vrednosti se mi. zdi Missa in hon. Resurrectionis D. N. J. Ch. Nekako v protislovju z napisom maše: „v čast vstajenju G. N. J. K." sta zložena Kyrie in Benedictus, ki bi mnogo bolj pristajala v kako pastoralno (božično) mašo. Missa in hon. b. M. V. je kratka in lahko izvedljiva, večinoma homofonna z imitacijskimi med-stavki. Strogo fugirana sta konca v Čredo in prvi del v Agnus Dei. Ne do-pade mi sicer vse v tej maši, zlasti ne pogosto popolno kadenciranje v Gloria in Čredo; a bi vendarle želel, da bi gospod skladatelj, če le mogoče, to mašo v kratkem izdal. Istotako bi bilo po mojem mnenju kaj umestno, če bi se izdali Tantumergi, enako slovenska maša za mešani zbor. Kot posebno izvrstno skladbo omenjam še himno „Zlatomašniku" (op. 59.), ki jo je gospod Gerbič zložili. 1906. in posvetil pokojnemu g. prelatn-župniku Jan. Rozmanu o priliki njegove zlate maše. Tekst himne je tako prirejen, da se lahko poje tudi pri novi maši oz. vmeščenju novega župnika. Himna prekipeva navdušenja, veselja in hvaležnosti. Zložena je za mešani zbor in orkester v C-duru.
S tem mislim, da sem povedal, kar je bilo umestno in potrebno izpre-govoriti o Gerbiču kot cerkvenem skladatelju.
Da bomo pa imeli njegovo splošno in celotno skladateljsko delovanje jasneje pred seboj, naj omenim še njegove posvetne skladbe. Te so:
Glasi slovenski (trije samospevi in osem moških zborov); Glasbena Zora, glasben list s književno prilogo, ki ga je Gerbič urejeval in izdajal
od 1. 1899.—1900. in kije prinesel tudi mnogo Gerbičevih skladeb; 150 narodnih pesmi za en glas in klavir (v treh zvezkih); Milotinke (trije samospevi s klavirjem); Trije dvospevi s klavirjem, Slovanska jeka (moški in ženski cveterospevi in zbori); opera „Kres" v treh dejanjih, ki ji je Gerbič napisal tudi besedilo; Jugoslovanska rapsodija za veliki orkester; Himna za mešani zbor, soli in orkester; Slovo, kantata za moški zbor in orkester; Valček za sopransolo in orkester; Suinlečiceva koračnica za orkester na pihala in še več drugih raznih skladeb. Tudi „Novi Akordi" so objavili precejšnjo število Gerbičevih skladeb, deloma za razne zbore deloma za klavir. — Tudi od posvetnih Gerbičevih skladeb jih je še mnogo takih, ki niso natisnjene. Na vsak način pa smemo upati, da bodo tudi od teh, če prav ne vse, pa vsaj nekatere prišle kmalu na svetlo.
Predno sem se lotil tega spisa, sem precej skrbno pregledaval Gerbi-ceve cerkvene skladbe in tudi posvetne, kar sem jih imel pri roki. Veselilo me je pri tem študiju zlasti to, ker sem pri Gerbičevih skladbah večinoma opažal zdravo glasbeno jedro in lepo, dovršeno obliko. To sta pa tudi dva momenta, ki sta odločilnega pomena za vrednost in presojo katerekoli skladbe. — O Gerbiču lahko rečemo po pravici že danes in bo morala o njem pisati pozneje glasbena zgodovina, da je bil nadarjen, izobražen, marljiv in zato: izvrsten in plodovit skladatelj.
Sklepam z iskreno željo, naj nam Bog ljubljenega in visokočislanega gospoda jubilarja prof. Gerbiča ohrani še dolgo, dolgo let čvrstega in zdravega. Mladi slovenski glasbeniki pa hočemo stremiti za tem, da tudi Gerbiceve skladbe ostanejo med slovenskim ljudstvom še dolgo, dolgo let čvrste in zdrave.
Dopisi.
Krško - Rajhenburg. — Sicer je že precej časa pri teklo, odkar se je obhajala, oziroma vršila slavuost, o kateri eno sporočam širšej javnosti, a naj mi bo vendar dovoljeno, to objavo storiti naknadno z ozironi na dejstvo, da so dopisi iz naših posavskih krajev bolj redki in pa osobito z ozirom na to, da so taki dopisi nekaka kronika našega delovanja in cerkveno-glasbenega gibanja.
Slavuost, o katerej poročam, je bilo slovesno blagoslovljenje temeljnika za novo župno cerkev, »Marija Lurd" v Rajhenburgu dne 16. julija 1908. — Ker je bil s to redko slavnostjo združen tudi nastop pevskega zbora kapucinske cerkve v Krškem — sieer skromen — a vendar časten, — naj to zabeleži v »trajni spomin'1 na lepi nastop tudi »Glasbenik!" Poročilo o cerkveni tej slavnosti je prinesel »Bogoljub!" Ta številka mi je baš te dni, ko sem nekaj po svojej biblioteki brkal, došla v roke in prečitavši v »Bogoljubu" to poročilee, sem sklenil, tudi o našem pevskem nastopu pri tej izredno lepi slavnosti »Glasbeniku" poročati. Akoprem malo pozno. — Naj so te vrstice nekako dopolnilo »Bogoljubovega" poročila! — Že skoraj leto pred tem dogodkom izprožila se je misel, to blagoslovljenje izvršiti, kar se da najslo-vesnejše. Da igra pri tem važno vlogo tudi cerkvena pesem, je pač naravno. — Ker pa tara Rajhenburška nima ne zbora, ne organista, ne vodje, ki bi bil tej nalogi kos, sprožil sem jaz idejo, da za isti dan preskrbim petje pri tej slovesnosti se svojim zborom, katero ponudbo je g. župnik rajlienburški Cerjak z oduševljenjem sprejel. — Ta moja ideja je našla tudi med pevskim zborom — ki je zbor kapucinske cerkve v Krškem — navdušen odmev! Da pa nastopimo kar moč v velikem številu, priklopili smo k samostanskemu cerkvenemu pevskemu zboru še pevski zbor farne cerkve v Krškem z takratnim pevskim vodjem svojim g. Ocvirkom
na čoln. pevski zbor župno-dekanijske cerkve v Leskovcu z njega vodjem g. Planinšekom ter pevski zbor videmske župne cerkve, kateri zbori so združeni pod mojim vodstvom nastopili pri sv. daritvi in pri zahvalni pesmi.
Cerkveni čin blagoslovljenja je obavil Nj. ekscelenea prezv. gospod knezoškof lavantinski dr. Mihael Napotnik. — Ves liturgični del tega opravila, ki bi se sicer moral peti, obavil se je od strani prečastnega klera, ki je bil mnogobrojno zastopan, „recitando". Po končanem tem opravilu, je pristopil Nj. ekscelenea g. knezoškof k žrtveniku, — ki je bil na slavnostnem prostoru v krasno ozaljšanem šotoru postavljen, da opravi sveto daritev!
Pri tej sv. daritvi je mešan zbor, stoječ pred šotorom na evangeljski strani in broječ 32 moči absolviral sledeči spored: Gr. Rihar „Pred Bogom v C duru po I. Angelikovi har-monizaciji; P. Angelik Hribar „Večerni zvon"; P. Hugolin Sattner: „S cvetlicami te venčamo". Don Pothier „Prosa-Salve mater" in „Lurško pesem" po P. Hugolinovi harmonizaciji.
Po končanem svetem opravilu imel je prezv. g. vladika cerkveni govor.
Koncem istega intoniral je slovesno „Te Deum!"
Pevski zbor je eksekutiral lepi Fr. Schopfov „Te Deum" Op. 08 in krasno, navdušeno je odmevalo po lepej dolinici, obdani od zeleno porastlih hribov raz grička, kjer bo stala veličastna nova cerkev vzpričo svečenstva in pobožnega naroda „Fiat misericordia tua Domine! Bilo je nekaj posebnega, na prostem tak zbor s spreml.jevanjem harmonija, katerega je na prošnjo podpisanega za to slavnost dal na razpolago preč. g. dekan leskovši Fr. Schvveiger.
Kakor v cerkvenem, tako je tudi v glasbenem oziru vspelo vse prav dobro in je v obilici zbran verni narod z oduševljenjem spremljal naš nastop.
Tudi prisotno svečeništvo je z glasnim odobravanjem izkazalo priznanje vrlim pevcem in pevkam, ki so se v poznih urah, včasih po uro in še več daleč doma udeleževali skupnih pevskih vaj in s tem pokazali baš pri tem nastopu smisel in izredno navdušenje za sveto stvar.
Čast njim, a Lurška Mati božja naj trud povrne stotero!
Omeniti mi je še, da se je tudi prevz. g. vladika dr. M. Napotnik pri slavnostnem stolu v prav vznesenih besedah spomnil tudi častnega nastopa pevskega zbora, katero priznanje je bilo vsem sodelujočim v osobito zadostilo za njih trud. — Veleč. g. župnik Cerjak nas je za naš trud z osobito gostoljubnostjo postregel, za kar mu „Bog plati!"
Želim, da bi se takrat, ko se bo krasna, sedaj že v zidavi dogotovljena cerkev slovesno posvetila, zopet raz novega kora glasila v slavo božjo in v slavo Marijino skladno slovesna pesem, povzdigujoč slavnost, iz naših grl.
V to pomozi Bog, Preč. Devica Marija in sv. Cecilija!
Auguštin Kos,
c. kr. finančni oficiant, mestni organist in vodja cerkvene glasbe v cerkvi čč. oo. kapucinov v Krškem.
Sv. Križ pri Litiji. — Spoštovani gospod urednik! Gotovo se boste začudili, da je tudi pri Litiji kak Sv. Križ. — O je, in o tem je vedel že Weikhard Freiherr von Valvasor, ki ima spomenik pred deželnim muzejem v Ljubljani.
Sv. Križ je fara in še celo precej velika, samo poročevalcev nima in to je ravno vzrok, da je tako nepoznana.
Kakor druge večje tare, ima tudi naša uslužbenega organista in kot tak sem nastavljen tukaj od 4. julija 1905. Ker sem obhajal dne 15. septembra t. 1. 25 letnico org. službe, tedaj mi boste gotovo dovolili, da v cenjenem listu C. Glasbenika nekoliko opišem delovanje v preteklih 25 letih.
Ko sem po prestanem izpitu I. 1885. zapustil orglarsko šolo, sem nastopil 15. sept. istega leta službo v Studencu-Igu kot prvi farni organist. Tam sem dosegel veliko lepih uspehov, ker so bile pevke pridne in stanovitne, orgle pa so bile nove. Peli smo ves čas po cerkvenih določbah, o čimer sem tudi poročal v C. Glasbeniku. Ker pa je g. župnik dr. Mauring zaželel izpremembe, zato me je odslovil. Tako sem dne 4. julija 1. 1905. nastopil službo organista pri sv. Križu. Tu sem dobil precej dobre pevske moči, a premalo teoretične izobrazbe. Začel sem takoj s teorijo in s prakso ter dosegel, da poznajo pevke note in takt. Petje imamo dobro (vsaj ljudje tako zatrjujejo). Pojemo pa 43 masnih, 70 evharističnih, 97 Marijinih, 15 majnikovih, 29 božičnih, 13 postnih, 14 velikonočnih, 36 v godove in praznike med letom,
20 o raznih prilikah in 8 blagoslovnili napevov. Kazen navedenega števila pojemo še več manjših skladb, kakor litanije, nagrobnice i. t. d.
Latinske maše pojemo: I. Schweitzer Op. 26 — "27, A. Foerster Op. 15, C. Aug. Leitner Krste lat. Messe, Edvard Stehle Preis-Messe Salve Eegina, Adolf Kaim Missa Jesu Redemptor, (to se sedaj učimo) P. Angelik: Missa Tota pulehra es Maria. Pri poslednjih dveh nadomestimo Gredo s koralom. (Glej 1. priloga 1880. harni. A. Foerster!)
Requiem pojem sam in sicer koral, (po Pustetovi izdaji) Hladnik Op. 52. P. Angelik in 2 lastni kompoziciji.
Tautum ergo pojemo iz Cec. št. 105., 107.. 109., 112., 114.; dalje od P. Angelika, Nedveda, Schnbigerja, Schmida, Mittenvalnerja, Dvckeja i. dr., 30 po številu.
Te Deum A. Foerster Op. 18., Franc Schijpf Op. 68, ki pa sem preje izpuščeno besedilo kot recitacijo dodal in priredil kot vokalno skladbo v c duru 4/4 takt.
Asperges me pojemo koral (harm. A. Foerster) P. Angelik in 3, ki sem jih uglasbil sam. Vidi aquam, dve moji skladbi. Veni sanete Spiritus, A. Foerster. Ecce Saeerdos A. Foerster Op. 12. II.
Himne pri procesiji sv. 1{. T., Grad., Off. in drugih vlog ue bom posamezno našteval, ker bi se že tako dolg dopis preveč raztegnil. Pač pa želim nekoliko potrpljenja, da poseženi v svojem poročilu nekoliko nazaj.
Slovenskih pesmi, katerih število znaša 345, je največ Kiharjevih, P. Angelikovili, Vavknovih, Belarjevih, Hladnikovih. Lepo število od Foersterja, Sattuerja, Fajgeljna in mojih. Veliko je tudi Cvekovih in drugih domačih in nemških skladateljev, kakor Zangelna, Groissa. Schopta, Hallerja.
Da poj emo največ Kiharjevih skladb, se pač ne bo nihče pritoževal, saj ravno 011 popelje pobožnega poslušalca ob raznih časih (godovih in praznikih) med letom k dogodku, katerega spomin obhaja sv. Cerkev. Sploh pa je v zadnjih letih postalo veliko zanimanje za Kiharjeve pesmi. (Glej C. Glasbenik 1. št. 1910.) Tukaj je g. Zupin dobro označil, koliko naj bi se popravljale Kiharjevi pesmi. Vendar jaz nisem mnenja, da bi ostali vsi njegovi (Riharjevi) napevi v cantusu čisto neizpremenjeni. Pri mnogih Kiharjevih pesmih je potreba transpozieije v nižje tone, ker se zlasti tenor giblje pri nekaterih tako visoko, da ima že cel značaj alta. Jaz sem pri mnogih izpremenil takt ali jim dal počasnejši tempo in tako sem dobil krasne, hiši božji primerne skladbe. Sicer sem precej izbirčen in pojemo le tiste, ki po moji misli niso preveč poskočne. Toliko se mi je zdelo potrebno izpregovoriti o Kiharjevih pesmih. A nihče cenjenih čitateljev naj ne misli, da nisem Cecilijanec, ker se z Kiharjem toliko ukvarjam. Visoko namreč cenim tudi skladbe sedanjih skladateljev, kakor so:
Foerster, Sattner, Premrl, Kimovec i. dr. Saj imajo ravjio ti gospodje največ zaslug na polju cerkvene kakor tudi svetne glasbe. Odveč bi bilo omenjati, kake uspehe je dosegel blag. g. Foerster, odkar se je ustanovila Cec. društvo in orglarska šola. Če kdo, zasluži gotovo 011 najkrasnejši spomenik za svoje zasluge, ker nobeden ni toliko storil za povzdigo cerkvenega petja, kakor on. To vemo najbolje mi, njegovi učenci, ki nam je bilo možno opazovati njegovo delovanje od blizu. Kavno tako je bil g. Sattner marljiv pospeševatelj cerkvene glasbe od prvega početka Cec. društva. Toda ni mi treba o tem pisati, ker je vsakemu prijatelju lepega petja dobro znano. Vrnimo se nazaj k stvari. Kakor ste g. čitatelji videli, sem bil vseh 25 let samo na 2 službah in sicer v Studencu-Igu od 15. septembra 1885. 1. do 4. julija 1. 1905. Od tedaj pa sem v Sv. Križu. A nihče naj ne misli, da sem hodil ves čas po poti, posuti s cvetjem. O ne! Ravno na Igu sem moral radi eecilijanske ideje mnogo prestati, a prestal sem srečno in se še danes držim strogo cerkvenih določb. Pri vseh petih in slovesnih mašah pojemo dobesedno z vsemi vlogami latinsko. Edino ta razlika je tukaj, da introite in komunije recitiram, kar smo na Igu pravilno po organum comitans peli.
Toliko sem hotel sporočiti o priliki svoje 25 letnice, da sem vendar nekaj delal, če prav sem bil počasen s poročili in za kar upam pri Bogu plačila.
Franc Miglič, organist.
Razne reči.
—	Blagorodni gospod Fran Gerbie, ravnatelj šoli ^Glasbene Matice", .je poslal odboru nastopno zahvalno pismo: Za mile mi čestitke povodom moje sedemdesetletnice, s katerimi me je blagovolil slavni odbor po svojem odposlanstvu počastiti in razveseliti, izrekam tu svojo najiskrenejšo zahvalo z željo, da Bog blagoslovi tudi nadalje delovanje slavnega odbora in smoter potrebnega in lepo se razcvitajoeega društva.
—	Profesorski zbor na c e r k v e n o gl a s b en i šoli v Reznu sije po dr. Haberlovi smrti enoglasno izvolil za ravnatelja dr. Karol Weinmanna, priznanega eerkvenoglasbe-nega veščaka, ki od 1. 1908. naprej urejuje izvrstni «Kirchenmusikalisches Jahrlmch" in je v zadnjem času prevzel tudi uredništvo lista „Musica sacra". Urednik in izdajatelj lista ..Fliegendc Blatter fiir katli. Kireheninusik" pa je po dr. Haberlovi smrti postal dr. Herman Miiller, profesor bogoslovja v Paderbornu na Vestfalskem.
—	Profesor Fr. Gerbič je koncem meseca oktobra t. 1. odložil vodstvo kora pri sv. Jakobu v Ljubljani. Naslednje mu g. Fran Cimerman, bivši organist v Dobrepoljah.
Oglasnik.
Anton Foerster: 12 Marijinih pesmi za mešani zbor. Cena: partituri K 1'80, glasovom po 40 vin. V Ljubljani 1910. Založila Kat. Bukvama. — To je druga zbirka Marijinih pesmi, ki jih je pričel v zadnjem času izdajati g. Foerster. Prvih osem je povzetih iz zbirke 14 Marijinih za majnik, ki so kot op. 19. izšle v Ljubljani 1. 1879; št. H. in 8. se nahajati tudi v starejši Ceciliji (II. del). Teh osem pesmi, ki so bile že v prvi izdaji prav čedne in korektne, a vendar nekoliko enostavne, je g skladatelj za sedanjo izdajo na mnogih mestih prav temeljito predelal, jih melodično in harmonično izboljšal ter jim dal vsekako modernejše lice. Gg. organisti in vsi drugi cenjeni bravci „C. Gl."-a! Morda imate pri roki prej omenjeno zbirko 14 Marijinih Foersterjevih (op. 19.) ali pa vsaj prvo izdajo Cecilije. Primerjajte starejšo z ravnokar izšlo novo izdajo, in ne bo Vam žal za ure, ki jih boste posvetili temu zanimivemu in jako podučnemu študiju.
—	Zadnje štiri pesmi so nove (op. 100. štv. -2., 3., 4. in 5.) Kot posebno lepe pesmi te zbirke bi označil: štv. 2., 3., 4., 6., 7., 10. in 11. Kar se korektnosti glasbenega stavka tiče, se bodo morda temu ali onemu zdele napačne vsporedne oktave med sopranom in tenorom na str. 1., 4. sistem, 1. takt. Res bi se jim bil g. Foerster lahko izognil ter vzel v tenoru mesto osmiuk ha-. osminki fis a ali a fis- toda v tem slučaju bi tenorjem melodija precej izgubila na svojem krepkem izrazu. Istotako značilne in še posebno efektne, od g. skladatelja namenoma rabljene so vsporedne oktave v (j. pesmi, 3. sistem, 4. in 5. takt. — Povdarjam še enkrat, da so Fosrsterjeve Marijine pesmi vsestransko zanimive. Že pri natančnejšem študiju jih boš vesel; kaj še le, če jih boš izvajal z ljubeznijo!
Jan. Pogačnik: Missa in hon. s. Josephi ad quattuor voces iuaequales (za mešani zbor). Op. XI. Ljubljana 1910. Založila Kat. Bukvama. Cena part. K 1'60, glasovi po 40 vin.
—	Prav nalašč za naše razmere je ta Pogačnikova latinska maša. Dostojno melodijozna, vseskozi korektna, lahka. Kakor se je svojčas Foersterjeva v čast sv. Ceciliji izredno prikupila našim gg. organistom, tako enako — upam — da bo tudi sedaj ta Pogačnikova v čast sv. Jožefu dobrodošla. Gosp. skladatelj pa naj bo prepričan, da hodi v kompoziciji pravo pot in si ga razni drugi naši cerkveni skladatelji lahko vzamejo za vzgled. — Glede izvajanja omenjam, da naj se vzame pri „Gloria" v začetku in pri ,.Quoniam": Allegro moderato, pri „Qni tollis" pa nekoliko počasnejši tempo (Meno mosso). — Ker se je v partituro vrinilo nekaj tiskovnih napak, opozarjam na par mest, ki bi si jih vsakdo najbrže ne znal sam popraviti. Na str. 5. v 2. taktu 1. sistema morata biti v altu dve osminki: fis e ali pa e dis. Se bolje pa bo, če se dotično mesto popravi takole:


-T-
--——
LJLj 1
ker dosežemo na ta način večjo	____Na str. 6. mora na prvi
skladnost z glasbeno frazo v pRTijff-— f,obi Ulktn stati °otr'
predzadnjem taktu na str. 4.: F^—{?-^h"!——----tinska notacija.
P. Angelik Hribar: Rdventne in boliifne pesmi za mešani zbor. Drugi natis. V Ljubljani 1910. Založila Kat. Bukvama. Part. in 4 glasovi: K 4'HO, pos. glasovi po 60 vin. P. Angelikove skladbe so po Slovenskem tolikanj priljubljene, da bi bilo škoda, če bi se vsled razprodanih prvih izdaj ne mogle več dobivati. Zato sva se s p. Hugolinom Sattnerjem lotila urejevanja p. Angelikovih eerkvenoglasbenih del ter jih nameravava polagoma vse po vrsti prirediti za novo izdajo. Pri tem delu bova — kakor je „C. 61." že poročal v 5. štv. 1910 v listnici uredništva — poizkušala vsa kakorkoli pomanjkljiva mesta nadomestiti z boljšimi, a hkrati vedno in povsod čuvati in kolikor mogoče ohraniti P. Angelikov preprosti slog. Upam, da nama pri ravnokar izišlih ob-hajilnih, adventnih in božičnih ne bo mogel nihče očitati, da sva p. Angelikove skladbe na kak način oškodovala. Ce bi pa temu ali onemu kak najin popravek ne ugajal, ge vljudno vabim h besedi.
Janko Le ban: Zbirka cerkvenih pesmi za mešani zbor z enim samospevom. Ljubljana 1910. Založila Kat. Bukvama. Cena part. K 1-40, glasovi po 20 vin. — Ta zbirka obsega enajst skladeb in sicer: dve mašni pesmi, pet Marijinih (med temi je tudi samospev „Cešeena Marija"), dve evharistieni, eno v čast sv. Jerneju in eno božično. Sedem skladeb je izvirnih, štiri je g. učitelj Leban le priredil za mešani zbor. Skladbe so preproste, a ne brez vsebine; ker v vsaki tiči več ali manj dobrega glasbenega zrnja. Tudi harmonizacijo in modulacijo, kolikor je je pač, moram vseskozi pohvaliti. Vsi zbori s samospevom vred so jako dostojni in cerkveni, obenem prav lahko izvedljivi. — Glede spremljanja samospeva z orglami omenjam, da pri uvodu nikakor ni potreba polnih orgel, kakor predpisuje g. skladatelj, zadostuje mf. V predpredzadnjem taktu orgelskega parta na str. 12. je najbrže vsled tiskovne pomote izpadla cela nota c'. Pri pesni v čast sv. Jerneju pa manjka v 1. sistemu, zadnjem taktu, pri zadnji noti v altu razveznik. — Lebanovo zbirko, kakor tndi vse prej naštete skladbe prav toplo priporočam.	5*- Premrl.
Prošnja.
V	orglarski šoli Cecilijinega društva v Ljubljani so šolske orgle tako dognane, da ne bodo mogle več dolgo vršiti svoje naloge. Ni čuda. Postavil jih je po Veliki noči 1. 1878. orglarski mojster F. Malahovsky. Ali delo se mu je slabo posrečilo, kajti kmalu potem jih je moral prevzeti g. Fr. Goršič v korenito popravo. Odtlej pa so se rabile dan za dnem in po 32 letni rabi v resnici ne ustrezajo več svojemu namenu. Ker pa se obeta orglarski šoli novo stanovanje v bivšem Alojzišču, je sklenil odbor Cecilijinega društva, da se o tej priliki nabavijo za šolo nove orgle, ki naj se postavijo v novo stanovanje. Stroški so projektirani na okroglo 3500 K. Cecilijino društvo pri skromnih dohodkih ne vzmore teh stroškov. Zato se obrača zaupno do vseh blagih src širom domovine, naj pripomorejo s svojimi darovi, da dovršimo to nalogo in omogočimo nov razvoj cerkvene glasbe v naših deželah. „Cerkveni Glasbenik" bo imena dobrotnikov sproti objavljal. Darovi naj se blagohotno pošiljajo na kateregakoli izmed podpisanih odbornikov Cecilijinega društva. Bog, neskončno dobrotljivi pa naj po priprošnji sv. Cecilije obilno povrača vse v ta namen doposlane darove.
V	Ljubljani, dne 9. oktobra 1910.
Za odbor Cecilijinega društva: Dr. Rndrej Karlin,	P. Hugolin Sattner,
predsednik.	predsednikov namestnik.
Viktor Steska,	Stanko Premrl,
blagajnik.	ravnatelj orglarske šole.
Listnica uredništva.
C. g. Gr. J—lj v L. — Ne zamerite, Vašega popravka ne moremo prinesti, četudi je kratek. Gotovo bi se iz njega izcimila osebna pravda in mržnja. Te se pa tako varujemo, da raje tudi sami katero požremo, kakor da bi le od daleka dajali povod za osebne spore. Ne moremo drugače, če prav pri Vas pademo v zamero. — C. g. M. A. v J. — Amice, počakaj, pride prav gotovo. Nič ne de, če se enmalo pohladi.
Današnjemu listu je pridejana II. štev. prilog.