Poštnina plačana v gotovini Dvojna številka - Cena 40 lir Katoliški U r e d n ištvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Goric a , Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 Poštno ;ek. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Sped. in abbon. post. • 11 Grupp-j { Leto VI. - Štev. 51 Gorica - 23 decembra 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek| g <~l Leni pojttvovatuun AottuAtitkom, Tveitun r ptatcem, vi'Apetiti! ate it poilpotinkotn ui ptij aleljem udACija ča&o^isa valuta- 11agentovijene lojtcue ytayuLe eno novo teto lil Atecno UREDNIŠTVO IN UPRAVA ... in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje! je bilo angelsko voščilo ljudem ob rojstvu Odrešenikovem pred tisoč devet sto štiriinpetdesetimi leti. Od tiste noči dalje se je neprenehoma razpravljalo, govorilo in pisalo o miru, nikoli pa toliko kot zadnja leta, ko ga povsod obljubljajo v vseh mogočih oblikah, kakor da je mir neke vrste blago ali tovarniški proizvod, ki se lahko dobi za določeno ceno ali pod določenimi pogoji. Mir! kratka beseda pa kako zlorabljena! Kuj se vse skriva pod njenim imenom! Koliko hudobije, zločinov, grozodejstev tiči pod plaščem te besedice! Koliko krvi in solz radi nje! Pravega miru pa skoraj ni: ne med narodi ne v družinah ne med posamezniki in še najmanj v človeških srcih. Pustimo pa zunanji mir in pomislimo nekoliko o božičnem miru, ki so ga angeli oznanili, o katerem pravi Zveličar: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne kakor ga svet daje«; ali kakor piše sveti Pavel v listu Filipijanom: »In božji mir, ki vsak razum presega, naj varuje vaša srca.k Da bomo pa deležni tistega božičnega miru in veselja, kakor so ga bili betlehemski pastirji, moramo tudi mi postati preprosti, kakor so bili oni. Moramo tudi z naše strani nekaj napraviti. V angelskem voščilu je pogoj: mir tistim, ki so dobre volje. Zato je potrebno nekaj dobre volje za dosego izpolnitve te obljube in voščila. Moramo imeti mir z Bogom, s svojim bližnjim in s samim seboj. Prvo in najpotrebnejše je mir z Bogom. Kdor živi z Bogom v sovraštvu, je v vojnem stanju; ni mogoče, da bi imel v srcu mir in veselje. Zato mora biti naša prva in poglavitna skrb za božične praznike, da sklenemo z Bogom ne samo kratko premirje, ampak stalen mir. Zato ni treba, da gremo v velika mesta ali na dolgo potovanje kot delajo državniki: opravimo vse lahko doma. V vsaki cerkvi je že pripravljen prostorček, kjer lahko brez vseh stroškov skleneš mir s svojim Stvarnikom. Njegov namestnik ti da potrdilo o sklenjenem miru. Za vse to ni treba drugega kot nekaj dobre volje. * bližnjim je za mnogo ljudi olj težka stvar. O tem vprašanju i ne zadostovalo dosti knjig; orne-Vflt.,se m°runio z malo besedami. o iko zavisti, jeze, sovraštva med ljudmi, med sosedi, med sorodniki m celo med elani ene in iste družine. V prvih časih krščanstva so po-gani poznali kristjane po ljubezni: Poglejte, kako se ljubijo med seboj! Danes bi bilo skoro narobe prav: Poglejte, kako se sovražijo med seboj! Ste včasih pomislili, kako smo kristjani veliki lažniki! Lažemo javno pred ljudmi in pred Bogom, ki ga še izzivamo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Ako bi Bog res tako delal z nami po teh naših besedah ! Zakaj bi se ne spravili? Temu je največkrat kriv napuli. Da bi jaz začel prvi. tega ne! Naj me pride on prosit! To so vse besede napuha, ki govori iz človeka. Kdor je bolj pameten, bolj moder, bolj plemenit, začne prvi. Pomisliti je treba, koliko pohujšanja da jamo s tem. BiH sta dve svakinji, ki se nista pogledali in še. manj govorili skupaj, vendar sla šli vsak dan k sv. obhajilu; tudi pri obhajilni mizi je. ena šla na en konec, druga na drugega, četudi ni bilo drugih ljudi. To se je godilo vsak dan, dokler ni slednjič tisti župnik rekel v cerkvi: Ali prideta skupaj, ali vaju ne bom več obhajal, ker vajino obnašanje je javno pohujšanje! Sedaj so božični dnevi, dnevi miru. Ako je s teboj kaj takega, je. najlepši čas. da to popraviš. Samo nekoliko dobre volje! Stopi k clotičneniu, poglej mu odkrito v oči. Tak pogled je kakor gorak sončni žarek, ki raztopi le-deno skorjo mržnje in sovraštva. Podaj mu desnico, par besed in vse je opravljeno. Poskrbi, da se za sveti večer spraviš najprvo z Bogom in nato s svojim bližnjim, ker če živiš v miru z Bogom in z bližnjim, boš tudi sam občutil v srcu pravi božični mir, mir, ki so ga angeli oznanili ob jaslicah. Praznoval boš božične praznike v pravem veselju, katero občutijo samo otroci. ^ j- BETLEHEMSKA VOTLINA Z JASLICAMI Msgr. dr. JAKOB UKMAR © jasticcifi In Božičnem dceoesu Najbolj udomačen pa ludi najbolj izrazit simbol božičnega praznika so brez-dvomno jaslice. Saj so viden posnetek evangeljskega poročila o Jezusovem rojstvu. Postavljajo se po cerkvah in po hišah. Pri jaslicah se je vežbala stara domača umetnost z izdelovanjem hlevoa, sv. družine, angelčkov, pastircev, vola, osla in ovac. Ta umetnost se je žal marsikje umaknila poplavi tovarniških izdelkov, ki včasi niso bogvekaj prida, in na mesto nekdanjih svečic in luminčkov je stopila elektrika, ki nele razsvetljuje pozorišče s svojimi žarnicami, ampak tuintam ludi poganja razna vretena in druge naprave, ki nimajo z božično versko idejo nič opraviti. Jaslice, čim bolj so preprosto pa okusno prirejene, tem bolj duhajo pravo božično pobožnost. Jaslice ostanejo na svojem mestu do praznika sv. Treh kraljev, ponekod še celo do svečnice. — Za praznik sv. Treh kraljev ali epifanijo dobe jaslice nove figure. Na mesto pastircev z ovčicami stopijo sv. Trije kralji s svojimi kamelami. To je za otroški svet luštna sprememha, ta zanimiva prikazen tTeh čudno opravljenih mož iz vzhodnih dežel in še bolj čudnih živali. Sveti Trije kralji se z darovi klanjajo božjemu Detetu, ki leži v jasli- cah, le izjemoma se vidi. kako ga Marija drži v naročju; je pa še vedno v betlehemskem hlevcu. — Kaj pa hočemo? Taka je navada, predstavljati svete Tri kralj", ko je božje Dete še v hlevcu in jaslicah. In vendar se to ne ujema z evangeljskim poročilom o božičnih dogodkih. V koledarju seveda imamo sv. Tri kralje kmalu po božiču in pozneje šele svečnico. Toda resnični spored teh dogodkov je drugačen. Če primerjamo poročilo sv. Luka o darovanju božjega Deteta v jeruzalemskem templju, kar jc bilo gotovo 40 dni po božiču ali na svečnico, s poročilom evangelista Mateja o prihodu sv. Treh kraljev in o begu sv. Družine v Egipt, sklepamo u-pravičeno, da so prišli sv. Trije kralji v Betlehem šele nekaj mesecev, morda tudi šele celo leto po Jezusovem rojstvu. Takrat pa sv. Družina ni bila več v hlevu, temveč pri dobrih ljudeh v kaki betlehemski hiši. Evangelist Matej pravi izrecno, da so sv. Trije kralji stopili v hišo, ne pa v hlev. Potemtakem je v zgodovinskem sporedu svečnica prej ko sv. Trije kralji. Saj takoj po odhodu svetih Treh kraljev beži sveta Družina v Egipt, da se izogne Herodu, ki išče novorojenega kralja Judov m misli, da ga zaseže v številu betlehemskih fantičev, ki jih da pomoriti. Kako si naj mislimo, da bi bila Marija iz Egipta iprinesla božje Dete v Jeruzalem, skoro v roke krutega Heroda! Tako neprevidna pač nista bila ne Marija ne Jožef. Marija je prinesla 10 dni starega Jezuščka v dvorišče jeruzalemskega templja, ko ni bilo prav nobene nevarnosti, in ga je ponesla tudi nazaj v Betlehem, kjer sta bila medtem s sv. Jožefom dobila stanovanje v kaki hiši. Saj je bil betlehemski hlev samo zasilno in začasno bivališče zaradi velike stanovanjske krize ob ljudskem štetju. Ko so se pa družine betlehemskega rodu, ki so bile prišle od drugod, že dale registrirati pri tedanjih uradih ljudskega štetja in so se ljudje razšli, je sv. Jožef z lahkoto dobil primerno stanovanje. Kdo bi tudi bil pustil ljudi, ki so bili betlehemskega rodu, z novorojenim otrokom mesece in mesece v hlevu! Ne, tako brezsrčni pa res niso bili tedanji Betlehemčani, posebno ne tisti, ki so bili v sveti noči slišali angelski slavospev. Božične jaslice, tako navadno pravijo, so bile spočetka nekaj frančiškanskega in še sedaj opažamo, da postavljajo prav v cerkvah franč. .reda- velike in lepe jaslice. Pr. ve jaslice da je postavil sv. Frančišek sam v nekem gozdu nedaleč od mesta Perugia. To niso bile jaslice na mizi, ne v sobi, ne v cerkvi, temveč kar zunaj na prostem in vse je bilo v naravni velikosti. Tako poroča učeni sv. Bonaventura, ki je živel kmalu po svetem Frančišku. Nekateri pa me. ni jo, da je bila ta navada že prej. ker so jaslice omenjene že v neki božični igri iz 12. stoletja in ker so našli celo v kata. kombali slike deteta Jezusa v jaslicah med volom in oslom. No, kako pa prideta ti dve živali k jaslicam V Najbrž so hoteli s tem uprizoriti, kar prerok Izaija (1,3) očita nehvaležnemu ljudstvu. Takole je napisal: »Vol pozna svojega gospodarja in osel pozna jasli svojega lastnika, moje ljudstvo pa me ni spoznalo.« Morda se ta prizor nanaša tudi na grško besedilo preroka Habakuka, ki pravi, da se bo Gospod sredi dveh živali razodel (3,2). Naš navadni latinski prevod lega nima, pač pa je mašna knjiga na oltarju sprejela besedilo starega prevoda po grški podlagi in taiko pojemo v pretresljivi liturgiji velikega petka: »Gospod sredi med dvema živalima se boš prikazal.« Kje pa so prave jaslice, v katere je Marija položila božje Dete? Te so se ohranile najprej v betlehemski cerkvi Gospo- dovega rojstva in cesarica Helena jih je dala obleči v srebrne plošče. Ko je pa sredi T. stoletja pretila Palestini vojna nevarnost so jaslice iz Betlehema pripeljali v Rim in jih spravili v Marijini cerkvi S.M. Maggiore, ki se po tem nazivlje tudi cerkev Matere božje pri jaslicah. Tam sc hranijo jaslice še dandanes. Nimajo pa več nekdanje oblike jaslic, temveč je to pet malih desk, ki leže druga poleg druge na kristalni podlagi, ki jo drže Štiri angelske figure. Prvotno so morale biti večje: pozna se jim namreč, da so jim v teku stoletij večkrat odkrhnili koščke, ki so jih pobožni romarji odnesli kot dragocen spomin. Drugi simbol Gospodovega rojstva je pa božično drevo, ki je severnega, pobliže nemškega izvora. Najprej so se ga oprijeli protestantje, medtem ko so se katoličani rajši držali jaslic. Pozneje se je božično drevo udomačilo tudi v katoliških deželah. Saj je bajno razsvetljeno in bogato obloženo božično drevo lep znak krščanske božične ideje. Številne lučice pomenijo Kristusa Gospoda, ki se rodi oh najdaljši noči in posije v dolgo temo poganstva, razsvetljuje pa po svoji milosti tildi slehernega človeka. Darovi, ki vise na drevesu, pa značijo duhovne dobrine, ki nam jili je krščanstvo prineslo. Po nekaterih družinah, ki se nočejo zamerili ne na jug ne na sever, imajo kar oboje, božično drevo in poleg še jaslice. Na vsak način mora biti v hiši nekaj svetlobe in nekaj ognja na sveti božični večer. Na Španskem, kjer nimajo božičnih dreves, poskrbe za božično razsvetljavo in gredo z gorečimi bakljami k polnočnici. Mnogokje imajo za sveti večer pripravljeno debelo poleno ali klado, ki naj počasi tli vso noč. Angleži jo imenujejo Chrisi. mas-block, to je božična klada, Hrvatje pa pravijo badnjak. kar jim pomeni ne samo tleče poleno, ampak tudi sveti večer sam. Tako jc krščanstvo s svojo božično idejo dalo novo duhovno vsebino poganskemu praznovanju zmage sonca nad temo, ker se o božiču sonce pri nas prične spet dvigati in dnevi prieno rasti. In tako leži v starem poganskem in novem krščanskem gledanju skupna ideja zmage svetlobe nad temo; prej zmage materialnega sonca nad temo letnega časa, zdaj zmage duhovnega sonca Kristusa nad temo umskih in moralnih zablod predkrščanske dobe. cAla sSveti večer— Na harfe igrajo nebeški duhovi . . . Svetlejše so zvezde današnji večer . . . Vsa slava Mesiji! — donijo zvonovi — ljudem dobre volje ljubezen in mir! V slovesni tišini — še Soče valovje prisluhne božičnemu zvonu iz lin. Na morja gladini odmevajo zvoki od Kraške, obale, z gora in dolin. K Devici — se dvigajo srca slovenska — k Mariji Kraljici, hčeri Boga in Bogorodici, Gospodovi dekli, okrašeni s krono najlepših zvezda. Tugomir Božična noč »O sveta noč, božična ti, najlepša si od vseh noči!« Tako vzklikajo naša srca v sveti, božični noči. Kako bi ne vzklikala, saj je Božič in z njim sveta noč najlepši praznik v letu. Sveta noč! Zunaj žarijo zvezde, raz drevesa pada sneg. Vse je tiho. Nekje bije ura. Bije 10, 11 in tedaj zadonijo zvonovi v božično noč, zadonijo tako svečano in veselo, da se človeku vzradosti vsa duša. Povsod se odpirajo vrata, svetli prameni se začrtavajo v sneg. Ljudje pa stopajo po snegu žarečih in veselih obrazov. Ne čutijo mraza ne trudnosti. Kako bi jo neki? Saj je božična noč v domačem kraju tako lepa, tako svetla, polna skrivnostne poezi- je. Marsikdo, ki je na tujem, daleč od doma, se v tej noči najbolj živo spomni na dom. Spomni se na domači sveti večer, ko je skupno z bratci in sestricami postavljal jaslice. Spomni se domače farne cerkve in tistih lepih božičnih pesmi, ki jih je nekoč domu pel. Obide ga silno hrepenenje, da bi še enkrat bil otrok in da hi še enkrat doma zapel božično pesem, v krogu svojih domačih. A sedaj je t' tujini, ki gn je priklenila nase, mrzla in neizprosna. Drži ga, da ne more več od nje. In tako mu iz svetle božične noči vstajajo samQ lepi, blaženi spomini, spomini, ki se ne bodo vrnili nikoli več. STANKO ZORKO Po Španiji in Portugalski (Romanje v Fatimo od 10. do 30. sept. 1951) Ob 5h ipopoldne smo prisil v Valladolid. polo cerkve sv. Petra v Rimu. Kako preprostih stvari se Bog navadno poslužuje, da doseže velike stvari v svoji Cerkvi. V primem sv. Ignacija se je poslužil rane in Mesto je precej veliko in ima tudi svojo univerzo. V tem mestu se nam je pokazala še ena stran španskega življenja: praznovanje njihovih praznikov. V čast sv. Mateja (21. sept.) so imeli ljudsko slavje, ki traja ves teden. To slavje je precej po. dobno našim prireditvam ob velesejmu. Na sporedu so bile štiri knride (bikoborbe) in številne druge prireditve. Iz raznih krajev so prišli v mesto šarlanti, ki so razkazovali svojo spretnost. Seveda niso smele manjkati niti športne prireditve. Mesto je bilo ponoči čudovito razsvetljeno. Vse je prekašala občinska palača. BURGOS Drugi dan opoldne smo dospeli v Burgos, nekdanjo prestolnico Kastilje. Glavna zanimivost mesta je stolnica, ki je pravi biser gotske umetnosti. Zgrajena je bila okrog leta 1200, a poznajo se sledovi tudi kasnejših slogov. KATEDRALA V BURGOSL Zakladnica hrani mnogo dragocenih in umetniško izdelanih cerkvenih posod. Tež-tko je najti toliko dragocenosti skupaj. Za procesijo sv. Rešnjega Telesa imajo iz samega srebra okovan voz. Na njem vozijo monštraneo. Svetovno znan je Kristus na križu, ki ga hranijo v stranski kapeli. Legenda pripoveduje, da so ga ribiči našli v morju. Izdelan je iz lesa in potem prevlečen s Ikožo. Če ga potipljemo, imamo isti vtis, kakor če bi potipali mrtvo človeško truplo. Sploh se v Španiji in na Portugalskem pogosto srečujejo pretresljivi Kristusovi kipi. Prikazujejo Kristusa pod križem, napol dvignjenega, oblečenega v vijoličast plašč, prepasanega z vrvjo; izipod trnjeve krone mu visijo pravi lasje. Pred njem stalno brli rdeča lučka. Zdi se, da je španskemu značaju podoba Kristusa pod križem zelo draga. V Benetkah imajo Mihca in Jakca, ki na mestni hiši tolčeta ure, v Burgosu pa imajo v stolnici visoko pod stropom dva moža, ki imata podobno nalogo. Mož, ki udarja ure, je bolj velik in pri vsakem udarcu široko odpre usta, zato mu pravijo »muholovec«. Nižje pod njim je njegov tajnik, ki sme na manjši zvon udarjati samo četrti. LOYOLA Zadnji dan 26. septembra smo videli najleipši del Španije. V mestih je industrija močno razvila, vasi pogoste in bo- Rojstni kraj leži v krasni prostrani dolini, n a j lepši, kar smo jih videli v Španiji. Ignacij je bil sprva bojevit plemič, v neki bitki pa je bil težko ranjen in v bolezni je sklenil, da bo posvetil svoje življenje Bogu. Odšel je v Pariz, zbral okrog sebe skupino nadarjenih in požrtvovalnih mladeničev in ustanovil nov red. Tak je začetek jezuitskega reda, ki danes po številu članov (30.000) in po svojih zaslugah zu Cerkev prekaša vse druge redove. Ogledali smo si najprej grad. Mlad redovnik nas je vodil in pani razlagal. \ ideli smo družinsko sobo, svetnikovo sobo; sobo, v kateri jv ležal bolan in se je končno popolnoma posvetil Bogu; hišno kapelo, v katero je hodil k maši. V njej je tretji predstojnik jezuitskega reda sv. Frančišek Borgija opravil svojo prvo sveto mašo in podelil prvo sveto obhajilo svojemu 15-letnemu sinu. Vse sohe so spremenjene v kapele. V njih se opravljajo duhovne vaje. Po hodnikih so naslikani razni prizori iz življenja sv. Ignacija. Zraven gradu je zgrajena sv. Ignaciju na čast lepa cerkev, ki je veren posnetek ku- dobre knjige. I Loyole nas je vodila pot proti San Sebastijanu. Kmalu smo dosegli Atlantski ocean v Biskajskem zalivu. Dolgo časa je potem pot speljana tik ob morju. Kraji so divji in romantični. V morje se spuščajo Strme Skale, v katere neprestano butajo valovi. San Sebastijan je svetovno znano obrnoi-sko kopališče. Po mestu je bilo vse polno letoviščarjev. Mesto je zelo lepo in moderno. Kosilo smo imeli pri nekem italijanskem krčmarju, ki se je naselil v mestu med zadnjo svetovno vojno. V San Sebastijanu je bila naša zadnja postaja v Španiji. Srečnega se čutim, da sem si mogel ogledati toliko krajev v deželi, o kateri sem slišal veliko med šolskimi leti in tudi kasneje. Španija je imela važno mesto v svetovni zgodovini in v zgodovini katoliške Cerkve. Dala je svetu celo vrsto velikih svetnikov in svetnic, ki so imeli velik vpliv na razvoj verskega življenja. Prebolela je krizo komunistične revolucije, hi je zahtevala velike žrtve. A morda je Bog poplačal te žrtve ravno s tem, da sedaj v deželi tako lepo procvita versko življenje. Število duhovnikov stalno narašča, kar se ne dogaja nikjer v Evropi in tako bo mogla v kratkem nuditi veliko pomoč Latinski Ameriki, ki nima duhovnikov. Želeti bi bilo, da bi dobila Španija kmalu demokratično vladavino, ker je pač ne more nadomestiti najbolj dobrohotna diktatura ene osebe. V FRANCIJI Ob 3h popoldne smo z lepimi in bogatimi spomini v Irunu zapustili Španijo in se znašli v Franciji. Naša prva postaja je bila obmorsko mesto Biaritz. Tu je spet kraljestvo bogatašev, ki prihajajo semkaj na kopanje, zdravljenje in predvsem za zabavo iz vsega sveta. Veliko hrupa je povzročila lansko leto potratna gostija, za katero so zapravili nič manj kot 600 milijonov. Udeležili so se je pregnani kralji in razni drugi velikaši. Vsi resni časopisi so se takrat zgražali nad gostijo in nad udeleženci. Šli smo na majhen skalnat Marijin otoček. Stalno nemirno morje ga je odtrgalo od celine. Do njega vodi sedaj mostiček. Na najvišji skali je majhen Marijin kip. Po morju so razsejane nevarne podvodne pečine. Marsikak mornar in ribič je v tistih čereh zgubil življenje, o čemer pri- voda naokrog razpenjena. Kako majhen je človek ob teh divjih naravnih silah! Na otočku smo se ustavili le malo casa. ker nas je pregnal dež. LURD Zvečer smo dospeli v Lurd. Nastanili smo se v hotelu Betanija, odkoder se prav Krilat cev se trume veselijo, med petjem nebesni strop krasijo, da zemlja prostrana. od zvezd obsijana. pokloni se Detetu nocoj. in božjih svetilk blesteči soj vse dalje premeri, vsa srca uveri: Sin božji prihaja — že dan se poraja za nočjo. lepo vidi lurško cerkev. V Lurdu sem bil že enkrat pred štirimi leti, vendar ima na človeka vedno isto privlačno silo. Vsakega romarja vleče najbolj k votlini, kjer se je Marija pogovarjala z Bernardko. Tam človek pozabi na čas. S kakšno lahkoto se tam moli! Letos je Lurd posebno obiskan, ker je marijansko leto in je sv. oče sam priporočil romanja v Lurd. Vsi hoteli so prenatrpani. Opravili smo vse običajne pobožnosti. Dva večera zaporedoma smo se udeležili večerne procesije z lučkami, skupno smo premišljevali križev pot. Pri vsaki postaji so posamezni duhovniki povedali nekaj misli. Tisti, ki so bili bolj potrpežljivi, so prišli na vrsto za kopanje v lurški vodi. V torek 28. sept. sem maševal v gornji baziliki že ob petih in pol. Stregel mi je mladi doktor iz Vercellija. Zadnje trenutke sem prebil pred votlino. Ob sedmih smo zapustili Lurd. DOMOV Ker je potopis že zelo narasel, bom zadnji del poti le na kratko opisal. Omenil bi rad francosko mesto Carcasson. Mesto leži na neki višini in je morda edino v Evropi, ki je ohranilo vse značilnosti srednjega veka. Okrog mesta je jarek za vodo, preko katerega vodi vzdižni most. Nato pride prvi in drugi obrambni zid, stolpi in v središču še grad. Ohranjene so podzemeljske ječe. inkvizitorjeva palača in drugo. Po starih zidovih se spreletavajo sove in kričijo postovke, kar povzroča nekak grozoten vtis. Prenočevali smo v mestu Nirnmes, kjer je' ohranjeno več stavb iz rimskih časov, zato ga imenujejo francoski Rim. Drugi dan smo napravili večji ovinek, da smo lahko obiskali Marsej. Povzpeli smo se na grič z znamenito Marijino cerkvijo, ki izgleda kakor trdnjava. Veličastno gospoduje nad mestom. Ta dan je pihala taka burja, da nismo mogli dolgo vzdržati. Hitro smo se pobrali v mesto. Kosilo smo imeli blizu kraja, kjer je bil pred 20 leti ubit jugoslovanski kralj Aleksander. Popoldne smo se obrnili proti Alpam. Srečevali smo lepo obdelana polja, krasne sadovnjake, namakalne naprave. V teh predelih se vidi, da so kmetje v umnem gospodarstvu zelo dobro podkovani. Prenočevali smo v mestu Gap. Leži 700 m visoko, obdano s strmimi alpskimi vrhovi. V mestu je nešteto hotelov in ga letoviščarji očividno radi obiskujejo. — Po večerji smo imeli poslovilni večer. Profesorica iz Palerma je zaigrala nekaj lepih skladb na klavir. Diplomo smo podelili nekemu u-radniku tovarne Fiat iz Torina, ki nas je vso pot zabaval. Izmenjali smo si svoje naslove. Čutili smo, da nas je tritedensko skupno potovanje zbližalo za vedno. Drugi dan 30. sept. nas je čakal prehod preko Alp. Pot se je vzpenjala vedno vise in više. Po dolinah so žuboreli studenčki, obdajali so nas krasni smrekovi gozdovi, s snegom pobeljeni vrhovi gora pa so blesteli v soncu. Zeblo nas je. Ob lih smo v višini 1700 m dospeli na frameosko-italijan-sko mejo. Med zadnjo vojno se je meja premaknila za par sto metrov na škodo Italijanov. Izguba ne bi bila nič .posebnega, če ne hi v tistem pasu obstojale velike elektrarne. Naj žalost veselju se umakne, mir božji vseh src nuj se dotakne, da slavo Gospodu zapojo in ogenj ljubezni zanj prižgo to sveto noč. Brezkončna ko večnost je božja moč: prepolna skrivnosti in tihe svetosti se v dušah oglaša, jim milost prinaša in pomoč ... Ljubka Šorli lini 2100 m je prelaz Sest/rier, odkoder se odpre pot v padsko nižino. Sestrier je izborno opremljen za zimski šport. Na vse strani so razpeljane vzpenjače. V hotelu, kjer smo kosili, so nam povedali, da so imeli zjutraj dve stopinji pod ničlo. Začelo se je poslavljanje. Neko gospo iz Milana je prišla hčerka iskat z avtom v Sestrier. Ona nas je prva zapustila. V Torinu so ostali trije člani naše družbe. Preostali smo naredili kratek obisk v cerkvi Marije Pomočnice in potem nadaljevali pot do Milana, kamor smo dospeli ob sedmih zvečer. Tako se je končalo naše potovanje. Hvaležen sem Bogu, da sem mogel v Marijinem letu narediti tako lepo pot. S popisom potovanja sem hotel tudi drugim posredovati vsaj nekaj doživetij in lepot, ki sem jih videl. Žal, da je beseda večkrat preuboga, da bi mogla izraziti vse, oziroma pisec je nesposoben. Ena misel na taki poti globoko dozori, namreč kako velik mora biti Bog, ki je že po zemlji raztresel toliko lepot! Rojan, dne 27. oktobra 1954. „ Reklamni" lepa Med raznimi lepaki, ki visijo ob božičnem času povsod v Angliji, je tudi okoli 6000 lepakov, ki ne delajo reklame za nobeno blago. Ti lepaki prikazujejo božje rojstvo v Betlehemu in prikazujejo sredi vsega božičnega vrveža in prazničnega razpoloženja pravi pomen božjega rojstva. In med izložbenimi okni vsake velike trgovine, v katerih so razstavljeni tisoči posvetnih izdelkov, lahko vedno vidimo eno okno, v katerem je uredil trgovec nekaj popolnoma drugega: jaslice. Tako lepaki kot tudi jaslice so delo Katoliške akcije. Leta 1950 je skupina londonskih katolikov začela — z malo denarja, vendar z veliko vero — kampanjo, po kateri naj bi bilo božje Dete v božičnem času stalno navzoče med angleškim prebivalstvom. To leto so naročili 3.000 lepakov s sliko božjega rojstva; s pomočjo reklamnih a-gentov in plakaterjev so nalepili te lepake po vsej deželi. Istočasno so pozvali tovarne razglednic, da natisnejo razglednice verske vsebine, trgovce so pa zaprosili, da razstavijo jaslice. Uporabili so skratka vsa sredstva, ki so jih imeli za primerna, da se doseže, da se zgodba o božjem rojstvu v splošnem prazničnem vrvežu ne pozabi. ZNAMENITA SLIKA Uspeh je prekoračil vsa pričakovanja. Ne samo katoliki, ampalk vsi kristjani so se navdušili za idejo in ponudili svojo dejansko pomoč pri podobni propagandi naslednjega leta. Znana umetnica Doris Zinkeisen je, dasi ni katoličanka, hitro naslikala in podarila sliko božjega rojstva, ki je kmalu .zaslovela. Leta 1951 je viselo 6.000 posnetkov te slike po vsej Angliji. Prireditelji so dobili na tisoče dopisov dobro mislečih vseh ver. Ta pisma so skupno z ugodnimi komentarji vsega tiska dokazovala, kako ugodno so priprosti ljudje sprejeli te tihe spomine na rojstvo Kristusa. Propaganda je seveda imela za posledico tudi povečano prodajo jaslic, ki so jih razstavljali izven cerkva, med drugim tudi v vežah kinematografov. Naslednje leto se je propaganda podvojila. Znova so viseli lepaki lepe slike Zinkeisenove, poleg tega so pa natisnili nič manj kot trideset tisoč mašnih reprodukcij iste slike, katere so nalepili na vrtnih zidovih, na hišnih oknih Božična in novoletna voščila Vesele božične praznike in srečno novo leto J955 želi vodstvo Slovenske demokratske zveze v Italiji vsem bratom Slovencem, kjer koli na svetu bivajo, in vsem sodržavljanom italijanske narodnosti! Naj božična luč iz betlehemske štalice zasije v sleherni dom vseh naših bratov in naših sodržavljanov ter jim prinese toplo ljubezen svete noči! Ob tej priliki čutimo posebno dolžnost poudariti željo, da se v svetu, v duhu Jezusovega nauka, uveljavi socialna pravičnost, ki naj odpravi v družbi krivične neenakosti! In ker je v svetu še vse premalo miru, želimo, da se med narodi ustvarijo pogoji za trajno mirno sožitje ter enkrat za vselej odpravi vojna kot sredstvo za nadvlado enega nad drugim! Slovenci v zamejstvu trdno zaupamo, da se bo'po lem Božiču vendarle izpolnila naša goreča želja, da postanemo enakopravni državljani nele na papirju, ampak tudi dejanski. Pritiče nam po božjem in naravnem pravu zaščita vseh naših pravic, zato ne more biti več dulec dan, ko se bodo ti naši upi uresničili! Za svoje brate v matični državi nenehno zahtevamo, da si »prosto volijo vero in postave«.! Naj svetu vladata ljubezen in pravičnost, kot nam ju božje Dete oznanjuje! Vodstvo SDZ v Italiji in na časopisnih deskah. Te male sličice je bilo videti v tisočih izložbenih oken, na železniških postajah, na prostorih prve pomoči, v tovarnah in v trgovinah. Povečalo se je tudi število razstavljenih jaslic, nekatere jaslice so priredile tudi mestne oblasti. Tisk drugih dežel je začel objavljati poročila o tej propagandi in iz vseh delov sveta so začele prihajati prošnje za pošiljanje teh lepakov. Tako so lani te lepake poslali v Avstralijo in v Novo Zelandijo, v Kanado, v Južno Afriko, v Ameriške združene države, na Irsko, v Francijo, na Malto, v Gibraltar in v Singapur. MNOGO PROSTOVOLJCEV Glavno pomoč nudijo pri tej božični propagandi samostani, ki so posejani po vsej Angliji. Redovnice so dale na razpolago prostore, ki jih uporabljajo kot centre za razdeljevanje lepakov, poleg tega poučujejo otroke za zbiranje prispevkov, ker so lepaki brezplačni, so potrebni prostovoljni prispevki za kritje visokih tiskarskih in pošiljatvenih stroškov. Kolumbovi vitezi, angleška organizacija mladih katolikov, so lani zbrali 1000 funtov šterlingov za stroške propagande. Letos sodelujeta prvič tudi Zveza katoliških žena in Zveza katoliških mater. Važen vir dohodkov so »Penny Posters«, ki so jih v zadnjih dveh letih prodali mnogo milijonov. Ti mali lepaki imajo velikost znamke in se lepijo na hrbtni strani pisem in na božičnih paketih. Trideset takih znamkic stane 2 šilinga in 6 penijev, izkupiček osmih pol po 30 znamkic krije stroške nalbitja velikega lepaka. Letos so izdali dve vrsti teh penijskih znamkic, na eni je reproducirana znana slika božjega rojstva, druga je pa v modri in zlati barvi in sta jo brezplačno naslikali sestri Janet in Anna Graham-Johnatone. Tudi te znamkice spominjajo ljudi na Dete Jezusa. * * *** * * Ker vemo, da v vsej Jugoslaviji ni naprodaj razglednic s krščanskimi božičnimi motivi, po zgledu angleških katolikov napravimo tudi mi propagando božjega rojstva, tako da pošljemo svojim sorodnikom in prijateljem čimvečje število razglednic s slikami krščanskih božičnih motivov. In poromale so misli... Tiho sen božični noč prepleta, poznih ur tišina misli vabi, naj vsakdanjost potope v pozabi: božja moč nocoj je razodeta. Le pojdite, misli, skozi dalje — brez meja se širi svet pred vami; v Betlehem pojdite, kjer na slami Dete spi, ki stvarstva vsega Kralj je. In poromale v polnočni uri misli so tja v daljni Betlehem, drugovaje angelskim lučem. Tamkaj so pobožno vse se zbrale in ob jaslicah vso noč ostale . . . Angel sam je stražil hlevca duri . . . Ljubka Šorli Dete in siromak Siromak je stopal od hiše do hiše ter stegal roko za miloščino. Pred vrati revne bajte se je igralo dete, ki se mu je nasmehnilo. Detetov nasmeh pa je bil tako lep, tako nedolžen, tako odkrit, da je prodrl prav v najškrivnejši kotiček siromakovega srca, prav v onega, v katerega je shranjeval le svoje najlepše spomine, in tam je ostal zapisan za vedno. Ko se je siromak počutil posebno samega, posebno zapuščenega, ko je včasih že obupoval nad samim življenjem in nad bližnjim, je pomislil na oni smehljaj in ni bil nič več tako zapuščen, nič več tako sam. Da, prijazen otroški smehljaj je res neprecenljiv zaklad za onega, ki ga zna ec- ,,ili- J. GORJAN gate. Oikrog desete ure smo dospeli v rojstni kraj sv. Ignacija Lojolskega, v Loyolo. čajo železni spominski križi. Morje silno buta ob skalovje, da je vsa OTOČEK Z MARIJINIM KIPOM PRED BIARITZOM Pot je šla še vedno navzgor. Šele v vi- SVETA NOČ Očetov zadnji Božič Znova sem prečitala napis na nagrobnem ikamnu: »Njegove roke so ozdravljale in njegovo srce je bilo polno razumevanja...« Mama je pokleknila na grob in odprla veliko, belo škatlo, •v kateri so bile rože. »Vedno imam občutek, da me ima za norca, kadar to delam,« je rekla, »zdi se mi, da ga vidim, kako mu naglo mežikajo oči, kakor vedno, kadar ga je kakšna stvar po-clmo zabavala.« »Kakor na primer, kadar je mene zalotil pri laži!« sem dodala. Ta božična vigilija je bila posebno mila. Na jasnem nebu so se podili beli, nakodrani oblaki, iprav kakor takrat, ko smo sedeli na terasi in je oče nenadoma spregovoril: »Mislim, da bi bilo doibro, če že sedaj uredimo vse potrebno glede mojega pogreba. Nekdo mora prevzeti to skrb.« Z bolečim občutkom sem pogled a! a njegovo desno roko, (ki mu je mrtva, brez življenja, težko počivala v naročju, tisto roko, ki je ozdravljala in z vso spretnostjo uporabljala operacijsfki nož v tisoč in tisoč slučajih. »Veš,« je mama urejevala rože, »zdi se mi, da ga slišim, ko mi pravi: 'Kaj misliš, da si s tem naredila? Pomniš še, kolikokrat smo govorili, da bi bilo lahko svetu odvzeti polovico trpljenja, če bi ljudje izkazovali živim tisto ljubezen, ki jo izkazujejo mrtvim?« Mama se je zravnala in me otožno pogledala. »Kako se je imenoval oni deček, ki ga je oče našel na cesti lanski božični večer?« »Jim.« »Se spominjaš, kaflto je oče zvonil n^ vežnih vratih in vpil: ’Ej, dekleta, vzemite vaše mošnjičke in darujte kaj za tegale revčka.’ Ni ne videl ne slišal nič druigega, še po tem ni vprašal, če ga je kdo iskal. Zdel se mi je tisti večer kot otrok, ki stoji poleg svoje polomljene igračke.« * * *** * * Predobro sem imela vse to še v v spominu. Skupaj z mamo sva še zadnjič pregledali drevesce, če bi mogoče še kaj manjkalo. Potem se je mama napotila v kuhinjo. »Danes ima naša služkinja prost dan, bom jaz pripravila večerjo, ti pa pojdi in se pripravi, da pojdemo k polnočnici,« je rekla očetu. »In kaj naredimo z Jimom?« je vprašal oče. »Kdo je Jim?« sem bila radovedna. Prav nič nisem dvomila, kakšna usoda bo zadela našega lepega purana, že pripravljenega za božično kosilo. »Jutri bomo jedli ribe v škatlah. Dajte mi jih pol ducata.« Drugi dan se je naša služkinja vsa besna zagnala proti meni: »In vi dovolite gospodu doktorju, da mi odnese mojega lepega purana ? In še po-vaibljene imamo na kosilu. Morala bi vedeti bolje od mene, da na tak praznik ni mogoče gostom ponuditi rib.« »Zakaj pa ne,« sem ji smeje odgovorila, »naš Gospod jih je tako cenil, da je z njimi nasitil tisočero množico svojih prijateljev.« »Pojdite!« mi je jezno ukazala, »in pustite me v miru, da pripravim to nesrečno kosilo!« Komaj se je danilo, ko smo se odpeljali proti Jimovi hiši z našim lepim puranom na zadnjem sedežu; ostali prostor je bil ves zaseden z vsakovrstnimi jestvinami in igračkami. V naši otroški sobi je oče izbral Jonovo najljubšo igračo, njegovo gasilsko cev, Milošev kamion s prikolico in pajaca in o-slička najmlajšega bratca Malkolma. »Otroci imajo še preveč igrač,« je mehko rekel v opravičilo. Potem se je se enkrat ozrl vse naokrog. »In za Jimovo sestrico, ali res nimate v vsej hiši punčke?« Tega sem se ves čas bala. Prav tisti dan sem dobila od tete v dar krasno punčko v lepi, pisani narodni noši. Očetov proseči pogled je z ljubeznijo počival na meni. Nisem mu mogla odreči. »Imam prav to, kar si želiš!« sem mu naglo odgovorila in sedaj je škatla z mojo punčko drugovala puranu in ostalim dobrotam zadaj na sedežu. Ko smo dospeli do barake, kjer je stanoval Jim, smo zagledali na pragu ženo, mnogo starejšo kakor je bila v resnici. V naročju in držaja drobno dete, štirje otroci pa so se ji plašno oklepali krila. Jim se nam je plašno približal. »Kaj vam niso bile všeč moje breskve, gospod ?« »O, bile so izborne!« sem naglo odgovorila namesto očeta. V grlu ine je davilo in, da bi premagala ganjenost, sem zaklicala proti otrokom: »Ej, ali bi mi hoteli pomagati razložiti vse te stvari?« S strahom 'so se približali in, ko so zagledali igrače, so se jim oči od začudenja razširile. Eden izmed njih se je končno opogumil: »Gospod,« je izdahnil z veliko spoštljivostjo, »ali ste vi Božiček?« »Ne, samo njegov služabnik sem,« je naglo odigovoril oče. »Vidiš, tam doli se je LlTiUiRiA KiU »Neki deček, ki som ga našel na cesti. Ubožec, hitel je v mesto, da hi tam prodal lonec breskev in tako lahko kupil majhen dar bratcem in sestrici za Božič.« Iz žepa je potegnil stekleno vazo, v kateri so plavali bledikasti, rumeni kosi breskev, in jo dvignil proti luči. »Kupil sem jo za en dolar. 'Gospod,’ mi je rekel deček, 'nisem upal, da dobim toliko zanjo.’ Odgovoril sem mu, da so breskve v tem letnem času zelo redke in drage in sem ga vprašal, kje stanuje. Jutri zarana pojdemo tja dol. Torej ste kaj nabrale?« se je obrnil do nas deklet. Posrečilo se nam je, da smo spravile skupaj 18 dolarjev. »Trgovine bodo vsak čas zaprli,« sem o-pomnila očeta, »dobro bi bilo, da bi mi povedal, kaj naj kupim,« Naglo mi je narekoval, kakor da je vse že zdavnaj premislil: »Vzemi debelega purana, kajti družina je številna, eno šunko, zelenjavo, sadje in orehe, dosti kruha in biškotov in s tem, kar ti bo ostalo, kupi še veliko torto.« Z mamo sva se spogledovali in se na moč zabavali. Ko sem izstopila iz avtobusa, so trgovino že zapirali. Trgovec mi je nekoliko zlovoljen dovolil, da sem vstopila. Kupila sem zelenjavo, sadje in orehe, kruli in biškote ter veliko, lepo torto. Toda v trgovini ni bilo več ne enega purana ne ene šunke. „Mertik“, nova knjiga Stanka Kocipra njegov voz nekaj pokvaril pa sem se mu ponudil, da mu pomagam...« M: $ *** * * »Koliko sva dali za rože?« me je tedaj mama zdramila iz razmišljanja. »Devet dolarjev in pol. Rože so zelo drage v tem letnem času,« sem dodala v opravičilo kot nekoč oče. »Čutim se krivo,« je odgovorila mama in brskala po torbici. »Imam še štiri dolarje in pol in ti?« Preštela sem svoj denar in ugotovila, da imam še pet dolarjev. »Torej imava skupno devet dolarjev in pol.« Ko sva stopili v avto, me je vprašala: »Kaj misliš, da Jim še vedno stanuje tam doli?« »To lahko takoj ugotoviva,« sem ji odgovorila. In Jima je tudi to leto obiskal Božiček, čeprav ni bil tako bogat kot lani. Priredila Z. P. Vsem dobrotnikom in prijateljem MAR1JANIŠČA naj nakloni Bog blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto! Vošči VODSTVO ZAVODA Že pred minulo vojno se je težišče naših pisateljev začelo premikati iz osrednjih pokrajin Slovenije proti vzhodu. V književnost so stopili novi, dotlej neznani slovenski ljudje: Prekmurci v romanih, (povestih in novelah Miška Kranjca in — po tej vojni — tudi v knjigah Ferda Godine; vzhodni Štajerci v delih Antona Ingoliča, kateremu so se zadnja leta pridružili se Ivan Potrč, Ignac Koprivec in razni drugi. Vsi našteti so bili in so še v razmerju do ljudi in družbenih vprašanj prepričani materialisti: socialistična tendenca se prepleta s seksualnim naturalizmom, politični aktivizem z bojem zoper idejne nasprotnike. Zanimivo je, da je na vzhodnostajer-skih tleh, točneje v Slovenskih goricah, nastalo prvo tako delo že pred prvo svetovno vojno: namreč Lojza Krajgherja naturalistični roman »Kontrolor Škrobar«, le da je socialistično tendenco v njem nadomeščala nacionalistična — kar je pač bolj odgovarjalo razmeram tistega časa. Toda Slovenske gorice so dale tudi dva pisatelja, ožja rojaka, ki gledata na svet in življenje drugače: pisatelja, ki ne iščeta senc in se jih ne poslužujeta V boju zoper stari družibeni red; pisatelja, ki skušata sence brisati z uresničevanjem krščanskih načel o ljubezni do bližnjega, o družbenem sožitju: pisatelja, ki imata do ljudi in pokrajine izrazito liričen, srčen odnos. To sta letošnji osemdesetletnik Ksaver Meško in pa enkrat mlajši Stanko Kociper. Meškova doba je že močno za nami, zato bomo jubilanta prešli in si pobliže ogle. dali Kocipra. Povod nam daje njegova zbirka pripovedne proze z naslovom »Mer-tik«; nedavno je to knjigo izdala v Buenos Airesu v Argentini letos ustanovljena in po prvem zvezku odlične revije »Meddobje« ljubiteljem naše književnosti že poznana Slovenska kulturna akcija. Stanko Kociper je doma iz Svetega Miklavža v Prlekiji, iz skrajnega vzhodnega obrobja Slovenskih goric severno od Ormoža, iz soseščine Hrvatskega Zagorja. Po izobrazbi je doktor prava; zdaj je v osemintridesetem letu (rojen 1917) in živi v Argentini, kamor je prišel kmalu po minuli vojni skupaj z množico drugih slovenskih izseljencev. k Leta 1942 je izšel v Ljubljani Kociprov obširni roman »Goričanec«. Bil je to nesporen literarni dogodek v tistem težkem medvojnem času. Urednik »Doma in sveta« in hkrati kulturni urednik »Slovenca« Tine Debeljak je knjigo označil kot »slavospev Prlekiji, njenemu soncu, grozdju, oblakom, vinu in ljubezni« in ugotovil, da take podobe Slovenskih goric, njene barvitosti, slikovitosti in resničnosti Slovenci še nismo imeli. Kocipru je za roman 1. 1943 (bil je tedaj v internacijskem taborišču v Padovi) mestna občina ljubljanska podelila Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. V medvojnih letnikih revije »Dom in svet« pa je Kociper objavil tudi več krajših pripovednih del, ki so vsa iz najožjega domačega kraja. Te lirične novele so zdaj izšle v posebni knjigi, ki je po najznačilnejši med njimi dobila naslov »Mertik«. Vzhodnoštajerska beseda »mer-tik« pomeni »mlatnina«; to je z zrnjem plačana mezda mlatiču (navadno znaša eno desetino namlačenega žita). Zgodb je v knjigi sedem. V prvi, »Zemlja se je potegnila«, vidimo želarja Blaža Antoleka, ki ima na mehek ilovnat vinski breg prislonjeno majhno krpo zemlje s hišico in hlevom. Ta mali svet in hčerka Malika sta ovdovelemu Antoleku ves zaklad. Največja sk-h so mu pomladi, ko se zemlja ob talje-iju snega in deževju rada trga in se v plazovih pomika v grapo. Blaž stori vse, da bi si težko prisluženo zemljo .zavaroval: zagradi jo s hrastovimi hlodi in zasadi. A mejaša, go-ričanea Lakotjak in Vrbjak, posežeta v Antolekov mir. S sekanjem in prekopavanjem na svojem svetu izpostavita želarjev gruntek pogulbi. Spomladi se res njegova zemlja »potegne« proti grapi; Blaž hoče svoj zaklad rešiti, a plaz ga odnese s seboj in zalije ga umazana voda. Druga zgodba, »Ilovščak je pogorel«, pripoveduje o viničarju Jakobu Kaniču, ki ga vidimo, kako v poletni pekočini škropi trte svojega gospodarja Tropa. Apneno in ga-lično brozgo za škropljenje mu prinaša iz grape bolehni sin Ju rek. Trpina sta oba: oče in sin. A v kuči je še eden: sin Vanč, ki zaradi bolezni ni za nobeno rabo, in njegova družina. Kaniči morajo po gospodarjevem ukazu zapustit« Ilovščak in si poiskati drugega gospodarja in drugo kučo. Najteže je Jureku: Ilovščaka ne more pozabiti. V hrepenenju se, že hudo oslabel od jetike, vrne na Ilovščak in zažge kučo. V viharju in plamenicah ognja se mu raz-1 lije iz ust zadnja kri. V kratki značajevki »Starca« vidimo osamela dva Miška: Lujza in Mico. V ljubezni, delu in molitvi sta dočakala zlato poroko. Njuni trije otroci so že davno odšli v svet. Za svoj veliki praznik bi tako rada, da se kateri vrne. Nikogar ni. Ko po božiču Mica zboli, ji gre Lujz v mesto po zdravila, a domov grede v burji in metežu omaga in najde smrt. Bolnici pa se sreča le nasmehne: vrnil se je sin Marko. Tudi zgodba »Peter Košjak« se konča za glavnega junaka, dobrega starca Petra, tragično. Ta človek, vdovec kot Blaž Antolek, živi sam na svojem malem imetju. On je veliki prijatelj vsega življenja v naravi: veveric, kosov, mlade pšenice. V Janezu Mireku, hlapčiču pri bogatem sosedu Krumpiču, odkrije človeka, ki ima enako srce kot on. Njemu, siroti, zapiše svoje posestvece. Ob nalivu, ko mladi pšenici grozi uničenje, hoče odpreti na potoku zatvomico, a drog se mu zlomi in Košjak najde smrt v razpenjeni vodi. Najdaljša, resničnemu življenju morda najbližja in zato najboljša zgodba je peta, ki je dala knjigi tudi ime: »Mertik«. To je zgodba o težkem, žilavem delu za kruh, to je pesem družinske ljubezni, a tudi že družbena kritika. Viničar Balažek Borko ima številno družino in težko živi. Ko zve, da je zgubil pajdaša, s katerim sta minula poletja hodila skupaj mlatil na Hrvaško, ga obide obup. A tedaj se mu za pajdaša ponudi nedorasli sin Franček. Odideta in garata v Hrvaškem Zagorju: oče se prena-penja z delom, ker se mu smili sin, san pa zato, ker se mu smili oče. Na smrt zbita se vrneta z bogatim mertikom; a Franček je bolan. Vrh vsega jim lonar v imenu tujega, v tujini bivajočega gospodarja odpove kučo. Na koncu vidimo Balažekove, kako se selijo. To temno podobo razsvet-ljujejo le veliki kosi sladkega kruha, ki ga držijo otroci v premrlih rdečih rokah. »Koline Rudeka Novaka« je naslov šeste zgodbe, ki je izrazito ljubezenska. To je izrez iz življenja: lep in močan fant (»dekline je kar slabost obhajala, če je zapičil vanje globoke črne oči«) ter kmečko dekle Micika Mastenova. Nesreča hoče, da Rudeka pomečka vinski sod, a ljubezen je neprizadeta; Micike nič ne moti, da ima njen mož »eno nogo zveriženo in eno ramo višjo«. V zadnji zgodbi, »Tomašeka Muhiča naj- lejpša bratev«, je Kociper poveličal navezanost prleškega človelka na lastno zemljo. Kovač Tomašek Muhič je po bogve kakšni lahkomiselnosti zapravil vinograd, ki ga ima zdaj cerkovnik. Silno nesrečen je, posebno jeseni, ko vinogradi oživijo. Sin Lujz pa ljubi cerkovnikovo hčer Zefo. in tej da oče za doto nekdanji Tomašekov vinograd. Staremu Muhiču je spet vse na svetu gladko. Ob trgatvi ni bil še nikdar tako prazničen in slovesen, saj njegovi zemlji zdaj neokrnjeni gospodari sin in Zefa je noseča. Pri prešanju pa se zgodi nesreča, ki To-mašeku Muhiču upihne življenje. Toda pravo bogastvo, prava leipota te knjige ni v zgodbah, ki se tu pa tam —• zlasti spričo tragičnih koncev zde morda nekoliko narejene. Lepota je v ljubezni, s katero je Kociper ožaril svoj domači svet. Vse te novele in črtice druži ista pokrajina: grape, pobočja, vrhovi njive, gozdiči, vinogradi, klopotci, domačije in viničarske kuče, cerkvice s pojočimi zvonovi. Pokrajina je zavoljo žlahtne Kociprove besede ena sama pesem, posebno o tl spomladi do zime. Narava je prikazana tako sočno in barvito kakor zlepa ne v kakem drugem slovenskem književnem delu. Čez vso knjigo je razlita neka ljubezni polna čistost, in četudi bo koga motila idilika, nihče ne bo mogel reči, da ta pokra* jina ni resnična. Bralec kar čuti, kako je resnična, in ker je lepa, se mu zbudi hrepenenje, da bi jo videl od blizu. Y ' v »Goričancu«, tako je pisatel] tudi v »Mertiku« uporabil precej vzhodnoštajer. škili narečnih besed, ki jih je na koncu knjige lepo raztolmačil. Morda bo kdo reJtel, da so Kociprovi ljudje danes že zgodovina. Nedvomno so se razmere v Slovenskih goricah po vojni zelo spremenile — v gospodarskem, socialnem in tudi miselnem pogledu. Očital bo kdo Kocipru, da preenostavno, preidilično, preidealistično razpleta življenjska vprašanja. Vse to do neke mere drži, ali kljub vsemu je »Mertik« knjiga, ki je sicer nekoliko bolj odmaknjena od resničnih, vsakdanjih ljudi, pa zato toliko bliže res-nični lepoti. Knjigi, ki obsega 180 strani, je Tine Debeljak napisal obširen uvod, v katerem je zelo natanko popisal Kociprovo dosedanjo literarno pot. Zdi se, da je la uvod kljub zanimivosti nekoliko predolg in prepodroben, posebno še zato, ker knjiga ne prinaša novega Kocipra, ampak tistega pred desetimi leti. Prav ob Debeljakovem uvodu se bralec vprašuje, kakšna bo nadaljnja Kociprova pisateljstka pot. Zanimivo je namreč, da Kociper po razmeroma naglem vzponu ni v zadnjih desetih letih napisal oziroma objavil nič snovno novega, kljub temu, da je skusil internacijo, revolucijo in begunska taborišča ter se končno znašel v popolnoma novem okolju — v Argentini. Pa tudi če bi se zgodilo, da čisto obmolkne, bo pesem, v kateri je poveličal Slovenske gorice, zvenela dalje. VINKO BELIČIČ V ljudiJ(trv tonu 4 nc/am /mo P Boiičnd. ( P Krivostorrr) &S. 9?Uj *. A/e -1 bo Z /Ve - o o/ . 3- Mt - i, - Pred t>t. * ■ ±-•■1 i nc - t«l - im ’/ = pe - t«/tt v vi *kiartku pa pa ■ sni/- ca z č* -pe - la - vo ki io - xr*o Uta Jve - ta po - jo. poj - fna mu čait,- jkc j* Da_ - ta to - ja . De - ta vpl* - *»/- ca pa • tri. j tir - c ki ob ji-s Uh kk - f/t j/« - ca ftu v dar po da - ^1 - i- J1 J ± ± i a - va ji wo-)i - jo večna A/e- bor —n/h De - te lju - bo i/no Ič*i • n. Mladinske organizacije morajo sloneti na krsc. temelju Če bi vprašali povprečnega primorskega človeka, kaj mu pomeni vera, bi odgovoril, da je treba verovati v Boga in ga častiti. To bi naj bilo vse. Kako daleč pa segajo v življenje verske resnice in nravna načela ne misli nič. Brezbožni komunisti imajo med takimi ljudmi lahko delo. Računati morejo na njihovo nevednost in na spretnost svoje propagande. Kjerkoli se Cerkev pojavi, jo je treba ožigosati, da se vtika v politiko, pa se bodo vsi odvrnili od nje. Samo takemu ozračju se imajo komin-f or mistični in titovski komunisti zahvaliti, da imajo toliko privržencev med slovenskim prebivalstvom na Primorskem. Ni bilo tu kakih katoliških društev, ne verskih organizacij. razen nekaj Marijinih družb, ki bi primorsko mladino izobraževala in vzgajala. Nasilje nad našim narodom je bilo vzrok, da so se starejši ljudje zaradi svoje nevednosti dali zapeljati po brezbožnem komunizmu. Po bridki izkušnji tega režima, ki drži v sužnosti skoro ves naš narod, pa bi danes moralo biti jasno slehernemu našemu človeku, da komunizem ne bo le vseh spravil v gospodarskem oziru na beraško palico, ampak bo tudi narod ponižal na stopnjo najbolj primitivnih divjaških narodov. Res je, da so sedaj še tam cerkve polne, ker je starejšim ljudem vera ostala edino upanje. Kaj pa bo z mladino, ki je v cerkev ne pustijo, kolikor je pod njihovo oblastjo? Pravi komunisti ne priznavajo nobene morale. Po Marksu, ki je za vsakega komunista prvi in največji prerok, spadajo filozofija, umetnost, zlasti še vera in morala med rmadzgradbe«, ki dosegi komunističnih ciljev stavi ja jo največje ovire. Zato je treba proti njim voditi neizprosen boj vse do uničenja. Kaj ja se to pravi? Za pravega komunista ne obstoje zapovedi ljubezni, ne prvih treh božjih zapovedi, ker so Boga »odstavili«, pa tudi ne ostalih sedem, ki urejajo odnose med ljudmi. Na zemlji ni zanje oblasti staršev, ne nobene druge oblasti, razen komunistične. Otrok se lahko svobodno upre svojim staršem, jih sme denuncirati; človekovo življenje nima nobene vrednosti; o nečistosti ni mogoče govoriti; sme se krasti, ker zasebne lastnine ni več, in lagati se smeš, kolikor hočeš, samo da svojega nasprotnika osramotiš in ga onemogočiš. Da komunisti dosledno svojemu nauku resnično ne upoštevajo nobene morale, se lahko danes prepriča vsak, kdor hoče malo poslušati ljudi, ki komunizem okušajo, ali malo čita v časopisju poročila, kaj se dogaja v deželah, kjer vladajo komunistični nasilniki. Kakšen bo rod, ki bo zrastel vzgojen v tem nauku, si komaj moremo predstavljati. Po dialektičnem materializmu se vse neprestano izpreminja, nič ni trajnega, tudi ni nobenih večnih nravnih načel, ki bi se po njih morala uravnavali človekova dejanja. Vsakdo se bo torej lahko lagal, vsakdo bo lahko goljufal, ker nihče laži in prevare ne prepoveduje. Izvrševal bo lahko nad svojim bližnjim vsako nasilje, ker mu nihče ne ukazuje, da mora delati dobro. Rod, ki bo vzgojen v taki šoli, ne bo imel smisla za ničesar lepega in visokega, postal ho zločinski, ker ne bo čutil pred nikomer odgovornosti za svoja dejanja. Ali pa se primorski Slovenci teh strašnih posledic, ki jih komunizem prinaša, kaj zavedajo? Še ne pomislijo ne na to. Slepo komunistom verjamejo kot nekaj svetega. Z največjo lahkoto se dajo zbegati. Drugi se jim prodajajo za ceno materialnih ugodnosti, ki bi jih od njih mogli prejeti. Del tržaške mladine komunistom verjame, da je njihovo »Društvo slovenskih srednješolcev« nevtralno, ker jih je sram priznati, kaj v resnici so. Če bi malo komunizem poznali, hi dijaki vedeli, da mu ni mogoče verjeti, ker sami izpovedujejo, da ni nikjer prepovedano lagati. Sami dobro vedo, da niso nevtralno društvo, pa s takim varanjem upajo, da bodo pritegnili mladino v organizacijo, kjer jo bodo vzgajali, kakor bodo hoteli. Kako se razodeva njihova nevtralnost? Prirejajo za svoje člane oh nedeljah plese brez nadzorstva in še druge nanj vabijo, prav tako izlete z vožnjami ponoči sami (da starše prevarajo, govore, da so to šolski izleti ptul nadzorstvom profesorjev!), nudijo v svojih lokalih samo komunistično časopisje, da hujših reči niti ne omenjamo. Matematično je gotovo, da na te in podobne načine mladino kvarijo. Človekova dejanja so ali nravno dobra ali so slaba. Indiferentnih dejanj dejansko sploh ni. Tudi zabave morejo biti le dobre ali slabe. Isto velja za čtivo, kino itd. Zato je treba reči našim ljudem, ki so krščeni: Nevtralnih mladinskih organizacij sploh ni in jih tudi ne more biti. Nravna načela so občečloveška in jih v bistvu more spoznati vsak človek, ki ima zdravo pamet. Krščanska morala pa je še Višja. Živeti j)o moralnih zakonih je dolžnost vsakega človeka, ki hoče ohranili svoje človeško dostojanstvo. Iz tega pa jasno sledi, da se mora tudi mladina v tem duhu vzgajati. Govoriti o kaki morali brez vere je nemogoče. Samo v veri more nravnost imeti trden temelj. Če se človek ne bo zavedal odgovornosti pred Bogom za svoja dejanja, se ne bo držal nobenega nravnega zakone. Vsaka mladinska organizacija mora torej sloneti na versko-nravnem temelju. Vera in morala morata biti osnova vseh mladinskih organizacij, pa naj bodo prosvetne, športne ali katere druge. Povsod se človek kot svobodno bitje udejstvuje. Svobodna dejanja pa spadajo pod moralne zakone. Vsaka mladinska organizacija mora imeti vzgojen značaj. Tudi šport, ki je zlasti /jo mestih mladini tako zelo potreben, se lahko izmaliči, če se ne goji po nravnih načelih. Morda se mladina v takem športu telesno utrjuje, istočasno pa postaja vedno bolj surova. Če zahtevamo, da mora bili morala temelj vsemu človekovemu udejstvovanju, pa to ni nikak »klerikalizem«. Nihče ne zahteva, da bi vse mladinske organizacije morali voditi samo duhovniki. Katoličani sami naj bi mladinske organizacije na verskem in moralnem temelju ustanavljali. Če »klerikalizem« pomeni to. da se duhovniki zanimajo za področja, ki niso njihova, potem ga je treba obsoditi. Premnogim pa ta beseda pomeni sploh vsako duhovnikovo delovanje v javnosti. Pustili bi Časopisi so pisali, da je ravnatelj Šolskih zadev odstranil prof. Rubinija z Višje šolske uprave, kjer je bil upravnik in vodja te naj višje upravne šolske oblasti na Tržaškem svotbodnem ozemlju, odkar so zavezniki ipo vojni organizirali naše šolstvo. G. prof. Rubinija je imenoval gen. komisar dr. Palamara za višjega šolskega nadzornika pri ravnateljstvu šolskih zadev. Novemu višjemu šolskemu nadzorniku želimo mnogo uspeha v novi službi. Slovenci ga bomo ohranili v dobrem spominu, ker je tudi potrebe slovenskih šol bolje razumel, kot marsikak drug italijanski oblastnik. Bil jc pač Tržačan in zato je gledal na tržaške zadeve drugače kot osebe, ki prihajajo k nam od drugod. Bil pa je zaveden Italijan. Višjo šolsko upravo so preimenovali po -zgledu šolskih uredb v Italiji v »skrbništvo« ali proveditorat. Za prvega proveditorja so imenovali dr. Tavella, ki ga poznamo že od prej, ker je bil zadnji čas namestnik prof. Fadda; prej pa je bil tajnik prof. Rubinija. To pa ni vse. Razpustili so tudi »Vzgojni« ali »Prosvetni urad«, ki je neke vrste tržaško »naučno ministrstvo«. Namesto tega so ustanovili »Ravnateljstvo za javni pouk«. Ob razpustu Vzgojnega urada so. odslovili tudi nekatere uradnike. Med njimi je tudi slovenski svetovalec pri vzgojnem uradu. To mesto so ustanovili zavezniki, ko so ustanovili Vzgojni urad. Na čelu tega urada je bil prva leta zavezniški častnik. Najbolj znana sta g. Simoni in g. Marshall. Častnikoma sta pomagala pri šolski zakonodaji dva svetovalca, italijanski in slovenski. Dejanško sta ta dva svetovalca močno vplivala na šolske uredbe, posebno slovenski, ker se italijanska šolska zakonodaja ni skoro nič spreminjala, slovensko šolstvo pa je hilo treba šele ustanoviti. Ta urad je prav za prav ustanovil in opremil z začasnimi uredbami vse tržaške (in spočetka tudi goriške) slovenske šole. Zato je bilo mesto slovenskega svetovalca na tem uradu silno važno. Res ni mogel ta svetovalec vsega doseči, zlasti ne končnega uzakonjenja slovenskih šol. Mnogi, zlasti titovei so očitali, da ne hi smel ta svetovalce sodelovati pri tem uradu, ako se ne doseže definitivna uredba naših šol, ki hi vse zadovoljila. Spočetka so titovei zavračali vsako sodelovanje pri šolstvu radi tega, ker niso kratko malo kar njim dali vse besede pri Na Tržaškem deluje že deset let tako imenovano narodno gledališče. V teh letih je priredilo mnogo predstav v Trstu samem in v okolici. Ob njegovi desetletnici in oh drugih prilikah so napisali komunistični časopisi mnogo pohval. Ni pa našlo odmeva njegovo delo v demokratičnem časopisju na Tržaškem. To se pravi, da to gledališče tudi ni osvojilo vseh tržaških Slovencev. Nepoučenemu poznavalcu razmer bi se naj-brže to zdelo čudno, saj je to gledališče edino poklicno gledališče Slovencev. Pred- morda duhovnikom še svobodo bogoslužja, pa nič več. Kdor samo tako delovanje dovoljuje duhovnikom ,ta pravzaprav odklanja duhovnike sploh, odklanja Cerkev, odklanja krščanstvo. Ali Cerkev in duhovniki so božja ustanova, ki ne vrše samo verskih obredov, ampak zlasti uče verski in moralni nauk. Nihče se ne pritožuje, ker so moderne države organizirale zdravstveno skrb za mladino. Vsem se zdi samoposebi umevno, da to službo vrše za to postavljeni zdrav-niki-strokovnjaki, ki se na bolezni in zdravila razumejo. Ni pa j)remnogim stvar tako jasna, kadar gre za duhovne zadeve mladine, kar je vsaj tako važno, kakor je skrb za telo. Očitno je, da duhovnik najlažje more vršiti službo učitelja vere in morale, ker se je za to v dolgih letih študija usposobil. On je v tem strokovnjak. Najbolj jjrav bi bilo, da bi duhovnik vsaj kot svetovalec stal mladini ob strani. Kakor je prisotnost duhovnika v prav urejenih državah po vseh šolah zaželjena, da verski in moralni nauk razlaga, tako bi morala biti tudi v vseh mladinskih organizacijah. Kdor duhovnika izganja iz šol in ne dopušča, da bi imel besedo v mladinskih organizacijah, ta istočasno podira vero in moralo. To je potrebno, da dobro premislijo starši, da ne bodo pošiljali svojih otrok v komunistična društva, ampak v organizacije, ki so izobrazbo, vzgojo, zabave, sploh vse delovanje. postavile na versko-nravne temelje. šoli. Toda reči je treba, da imamo danes tiste šole, ki so jih ti svetovalci izbojevali, zajamčene in celo po imenu in po šolskih lokalih naštete v londonskem sporazumu. Če bi pa bili šli za titovei v njih abstinenci, bi pa danes teh šol ne hilo, kot nimamo ničesar na drugih področjih javnega življenja, kjer se je titovcem ponujala soudeležba, pa so jo odklonili. Slovenskemu svetovalcu pri Vzgojnem uradu je učinkovito pomagal slovenski področni nadzornik, ki je imel velik vpliv na \išji šolski upravi, kolikor je zadevalo ‘slovensko šolstvo. To mesto je hilo ukinjeno že pred letom. Ker so sedaj reorganizirali šolsko upravo, se je nudila lepa prilika, da tudi slovenskega svetovalca pri Vzgojnem uradu odstranijo. Ta svetovalec je imel manj besede že, ko je na mesto zavezniškega častnika pri vodstvu tega urada stopil italijanski načelnik; posebno pa se je njegov vpliv skrčil, odkar je prevzel to službo prof. Fadda. Zdaj pa je izginila s tega mesta tudi sama navzočnost slovenskega svetovalca. Vprašamo se zdaj, ali je ta sprememba v duhu londonskega sporazuma, ki določa, da morajo imeti SlovOnci. soudeležbo pri vseh upravnih zadevah, posebno pa pri šolstvu, kot je izrecno rečeno. Seveda nam poreiko, da sporazum še ni stopil v veljavo. Toda ni bil nikakor namen pogodbenikov, da se v tej vmesni dobi odstrani vsak vpliv slovenskih uradnikov na šolstvo, kot se je zdaj zgodilo. Že iz nekaterih predhodnih razgovorov na merodajnih mestih se vidi, da si predstavljajo slovensko udeležbo pri šolski upravi na zelo svojstven način. Dali bi Slovencem kakega prevajalca, kako tipkarico ali kakega u-pravnika, ki bi imel omejeno besedo pri kontroli nad šolskimi slugami. Ne tako, gospodje! Ako iinate namen, pošteno izvesti sporazum, bodo Slovenci upravljali svoje šolstvo, kot upravljajo svoje Italijani. Sporazum rabi besedo »fair«, ko govori o tej udeležbi Slovencev pri javni upravi (Poseben statut 2 c). Ta beseda pomeni medsebojne odnose, ki veljajo za poštenjake, pri katerih se ni bati, da hi koga osleparili. Že samo to, da ste sedaj kar odstranili od šolske uprave vsak vpliv Slovencev, ni več »fair«, četudi le začasno (morda mislite vi: za vedno). stave so sorazmerno dobro pripravljene, Slovenca, ki čuti nekaj potrebe po slovenski kulturni prireditvi, bi morale te predstave naravnost vabiti. In vendar napolnijo Slovenci kvečjemu enkrat avditorij, več pa ne. Kako to? SNG JE TITOVSKO GLEDALIŠČE SNG ne more spremeniti sodbe vseh Slovencev, da je Titovsko gledališče. Ustanovila ga je komunistična partija. Jugoslovanski komunistični režim je nastavil igralce in režiserje in seveda postavil vodstvo. V veliki večini igralci niso Tržačani. Znano je, da je jugoslovanski komunistični režim pustil čez mejo samo tiste ljudi, ki jim je popolnoma zaupal. Torej približno vemo. koga je pustil v Trst. Igralci, režiserji, vodstvo je plačano in nastavljeno od jugoslovanskega komunističnega režima. Znano je, da so predstave finančno pasivne in da ogromen primanjkljaj (kakih 10 milijonov letno) plačuje jugoslovanski komunistični režim. Že samo te stvari dokazujejo, čigavo je tržaško gledališče. Po zdravi pameti tudi vsakdo ve, kako ip po čigavih navodilih mora delati to gledališče. PROGRAM IGER Titovski ljudje bodo rekli, da res to gledališče vzdržuje in plačuje jugoslovanski komunistični režim in da mu pač moramo biti za to velikodušnost hvaležni. Kajti to gledališče da opravlja samo veliko narodno delo. Tudi to ni res! Gotovo ni vodstvo tako nespametno, da bi izbiralo samo komunistično tendenčna dela. To bi bilo zelo nespametno. O komunizmu je znano, da se zna odeti v lepo obleko, da preslepi maloverne. Moramo pa zapisali, da to gledališče od svoje ustanovitve pa do danes skrbno pazi da je ves njegov igrski program tako izbran, da odgovarja lastnikom in gospodarjem. Dobro je pomešano s propagandnim. Skratka: program je v službi komunistične propagande. Vemo, da bo tako imenovanega umetniškega vodjo Babiča ta trditev spravila v jezo. Skril se bo hitro za Shakespearea. za Moliera in Finžgarja, češ če so ti veliki umetniki propagandisti, potem smo tudi mi. Tako namreč piše v Primorskem svoj zagovor. A to je nekoliko poniglavo skrivanje in streljanje izza plota, med tem pa potiska Shakesipearea naprej, da hi ga kril. Res, da je bil tudi Shakespeare na sporedu. In Finžgar in Moliere in še marsikdo. In to prav zato, ker gledališko vodstvo ve, da Ibi igralo pred prazno dvorano, če bi igralo samo komunistična dela. Zato je treba svojo vlogo malo skriti in zabrisati. Žal, da nimamo pred seboj vseh naslovov iger. ki jih je gledališče igralo. Pa spomnimo samo nekatere: Ali je narekovala velika zgodovinska resnicoljubnost na primer Kreftove Celjske grofe? In ali ni to delo prav nič tendenčno? In ali bi se posrečilo še komu pokazati bolj pijanega in odvratnega frančiškanskega patra kot se je to posrečilo režiserju Babiču? Zelo so nam še v spominu Raztrgam i. nekakšna propagandna drama partizanskega pesnika Mateja Bora. Ali bi mogli prikazati še bolj neumetniško in bolj tendenčno kako igro kot so jo tedaj, ko je igralec Danilo Turk slavil zmagoslavje? Ali pa - se še 'kdo spomni, kako so prvn leta po vojni prikazovali Cankarja? Njegov Hlapac Jernej je bil bolj zagrizen propagandist kot sam polit-komisar gledališča. Vse je moralo biti rdeče: svetloba, rute, zastave ... In Krleža - je samo v službi umetnosti? Pa »Smrt na Kozjem otoku«, ali kako se že imenuje tista Bettijeva igra. In končno Jonsonov Volpone! Ali je vse to v službi umetnosti? Z Volponijem naravnost v mladini ubija gledališče vsak čut sramežljivosti. Morda hoče, da hi postala tržaška mladina. ki jo vabijo njihovi propagandisti na Šolah k predstavam, vsa podivjana. Menda žele vse prepričati, da je človek le žival z nagoni in da le tak človek vlada in zmaguje- Ne, ne. Ubijati moralo, ubijati vero v življenje, vzbujati odpor do družbe, ki naj hi bila neznosna in nepoboljšljiva - tako da preostane edino še revolucija. To hoče vbiti ljudem v glavo SNG. Skratka, spored je skrhno sestavljen tako, da je gledališče verno orodje komunistične stranke. Pa nikar naj se nihče ne s/kriva za enega ali drugega resničnega pisatelja - če bi eno samo tendenčno delo to gledališče igralo, delo s 'katerim ruši moralo, ubija vero in življenje, širi odkrito ali prikrito komunistično miselnost in bi s tem delom potovalo po vsej tržaški okolici od vasi do vasi - že samo zaradi enega takega poizkusa bi morali dvigniti glas. Pa ni potovalo z enim samim takim delom. KDAJ BO GLEDALIŠČE NARODNO SNG bo šele takrat res narodno, kadar to ne bo orodje komunistične partije. Saj ni nobena skrivnost, da mu je bil takoj ob ustanovitvi dodeljen polit - komisar in da je bila njegova beseda odločilna. Tisti, ki so bili več let pri tem gledališču in so potem odšli stran, znajo povedati marsikaj. Če bi hotelo biti to gledališče res last vseh tržaških Slovencev, hi morali biti v vodstvu tudi demokratični Slovenci. Prav tako hi morala hiti odprta pot med igralce vsem, ki so nadarjeni za ta poklic, in ne hi smela o tem odločati nuli a osta komunistične partije. To velja posebno za primer, če ho gledališče deležno kake javne podpore italijanske vlade. Menda ne bo podpirala samo komunistično gledališče med nami. Pa tudi, če gledališče vzdržuje Jugoslavija, ne hi smelo biti samo za komuniste. Vse vodstvo, režiserji, igralci in Še vsi drugi nameščenci so plačani od žuljev slovenskih davkoplačevalcev. In ti davkoplačevalci v Sloveniji niso komunisti. Komunisti sami plačujejo bolj malo davkov. To je naša sodba o tržaškem poklicnem slovenskem gledališču. Zdelo se nam je potrebno povedati jasno enkrat, kaj je in od kod je. Vemo, da tudi to marsikomu ne bo prav. Mnogi se namreč zelo boje resnice. Vsakomur pa je jasno, da nihče od sedanjih vodnikov gledališča ne bi bil niti eno uro več na tem .mestu, če komunistični stranki ne hi več služil in delal točno po njenih načrtih. Verjetno tega tudi g. Babič ne bo tajil. Žal nam je, da moramo pripomniti, da večkrat tudi igre, ki jih igrajo na radiu Trst II. hodijo za igrami SNG. Ne sicer po komunistični tendenci, pač po po amoralnosti. Omenimo samo iz zadnjega časa igro »Inšpekcija« in »Dobro premisli Jakec«. Kaj naj nudi taka igra? To je tipični primer materialističnega zmagoslavja in je neprimerna. Odklanja take igre tudi mladina, še bolj pa starejši poslušalci. Kateheti so razpravljali o teh primerih in odločno protestirali proti taki »umetnosti«. Če hočemo, da bo slovenski narod moralno zdrav in zmožen življenja, potem mu nudimo bogato duhovno hrano. Nihče ne zahteva samih pobožnih iger, pač pa etičnih. Z amoralnimi igrami pa pripravljamo narodu propad. In vsakdo, ki to dela. je narodni škodljivec. Dušan Valentič Gledališče v službi propagande Y\ Važna sprememba na tržaških šolah Važne odločitve Pretekli leden, je bil poln važnih političnih dogodkov. Že v ponedeljek je zboroval v Parizu glavni stan Atlantske vojske t> Lewis Wallace je zagledal luč sveta 10. aprila 1827. v mestu Brookville-Indiana (ZDA). Njegov oče je bil guverner, njegova mati slikarica in po materi je, kot veliki poet in pisatelj Goethe, Wallaee podedoval dispozicijo za pripovedovanje in slikanje, bil je tudi slikar, pa še več nam je podal v romanu Ben-Ilurju. epohalno sliko Kristusovih časov; besedna umetnost ga je tako očarala, da je poveličal za vse čase večno Besedo. Čudno, da je študiral ta veliki umetnik pravo ter po9tal odličen advokat in pozneje general, še bolj pa v romanu Ben-Hurju svetovno znani Boga-Kristusa advokat in zagovornik. 2e kot dvajsetletni mladenič je kot mlad poročnik odšel na vojno. Iz zgodovine, iz dejstev v Mehiki je tedaj nastalo njegovo prvo posrečeno delo The Faer God. Po vojni se je poročil z literarno izobraženo damo Susano> Elston, naselila sta se v Covigton, nato končno v Cramford-ville v isti državi zvezdnate republike. Iz harmonije te čudovite družine, iz izmenjave idej s to duhovito ženo, je vzcvetel Ben-Hur. Takrat ga je guverner poklical za pribočnika v generalni štab. Nastala je vojna med severom in jugom Združenih držav, postal je general, braneč Unijo. Po vojni živi svojemu poklicu v Washingtonu, a že ga imenuje vlada za guvernerja Nove Mehike in v palači Pueblos Santa Fe je dovršil po sedmih letih dela leta 1880. Ben-Hurja. Tedaj ga predsednik repuiblike imenuje za poslanika na dvoru sultana v Turčiji. Sultan ga je zelo vzljubil, ker je vedel, da je ta poslanik veliki pisatelj Ben-Hurja, saj mu je sam predsednik Garfield na dekretu dodal ime Ben-Hur. Imel je vsak čas dostop na dvor, častno stražo, lahko je obiskoval mohamedanska svetišča, kar je bilo drugim strogo prepovedano, a toži sc mu spet po Zvezdnati republiki, vrne se v Washington, zaman mu ponuja sultan visoka mesta na dvoru, ne premami ga blesk tega dvora, saj je bil zamaknjen v vse drugačne nadzemske svetove njegov Ben-Hur. Ben-Hur, roman iz Kristusovih časov, je izšel leta 1887. Napisal ga je, predno je videl Palestino, a vendar je naslikal po- krajino tako natančno, da ko jo je videl z lastnimi očmi, ni bilo treba spremeniti ničesar. Odrešenika sveta pa je naslikal po Svetem pismu in po intuiciji velikega umetnika nam je prikazal v tem edinstvenem svetovnem romanu Kneza miru. Tako se je odmaknil sodobnosti in se zamaknil v Jezusovo dobo in podobo, pokrajino in ljudi, da je njegov roman presenetil svet, očaral vse narode in duše. Ko je prvega junija 1887. izšla prva izdaja tega romana v angleščini, so takoj razprodali 185.000 izvodov. Preveden je v vse jezike in letos tretjič v slovenščino v blestečem slogu. Wallace je 9pisal še druge posrečene umotvore, a Ben-Hur je njegovo glavno delo; leta 1900 je pa izšla njegova zanimiva »Avtobiografija«. Živel je še mnogo let lepo življenje, hodil vedno v umetnosti po Kristusovih sledovih, dokler ni Gospod leta 1905. vpoklical tega umetnika v svoj večni dvor — Kneza miru, da tam veliki pisatelj dočaka poveličanje, ki je iz Odrešenika, zvezd in hozane njegovega svetonočnega betlehemskega romana. Pravkar sem zvedel, da je spisal pesnik Oton Klingele velik Kristusov roman pod naslovom »Kralj«. Te dni je odpotoval pisatelj po nalogu Herderjeve založbe v Palestino, Sinaj in Egipt, da bo še pokrajinsko izpopolnil že začrtani in zasnovani roman. Želim odličnemu pesniku in pisatelju, da bi njegov Kristusov roman v tej razrvani dobi imel isti pomen kot Wallace v Ben-Hur. Kdaj bomo Slovenci dobili roman iz Kristusovih časov? S TRŽAŠKEGA Otroci pri jaslicah V torek 28. decembra na dan Nedolžnih otrok bodo mali Tržačani po stari navadi ves dan obiskali jaslice po mestnih cerkvah. Zlasti podeželski otroci se . tega božičnega romanja vedno 'zelo veselijo, a tudi mestni se mu vsako leto radi pridružijo. Posamezne skupine bodo pod vodstvom svojih gg. katehetov obiskale vse velike mestne cerkve, v katerih so izredne jaslice. Popoldne ob treh se bodo vsi otroci zbrali pred krasnimi jaslicami na Montuzzi in tam bo za vse skupaj blagoslov, nakar bodo še videli velik mladinski film iz švicarskih gora. Vabimo vse pridne šolarje, naj se tega praznika udeležijo! Krstna predstava „Slov. božiča" / Za letošnje božične praznike pripravljata Slovenska prosveta in Marijina družba iz Trsta lepo slovensko prireditev. Uprizorili bosta nekako božično slovensko opero skladatelja Matije Tomca z naslovom »Slovenski božič«. Ta pesnitev bo letos prvič uprizorjena na Tržaškem in jo malo Slovencev najbrže pozna. Slovenski božič je zanimiva pesnitev velikih božičnih dogodkov. Skladatelj je na stare s] o venske motive naslonil vse Betlehemsko dogajanje: pot Jožefa in Marije k popisovanju, prošnja za »jerpergo« pri ljudeh ob cesti in gostilničarjih, prihod v hlevček in potem veliko oznanilo pastirjem. Kot je nekoč v grških igrah spremljal zbor vso dramo, tako tu spremlja vse do- prof. Oton Muhr 1000; N. N. od N. Sv. Antona 500; trgovina Fortunato 5000; trgovina Čok na Opčinah in Mrzek-trgovina mesnih izdelkov razne jestvine za Miklavža. V Marijanišču sta bili v decembru 2 prireditvi. V nedeljo 5. decembra je Miklavž Obdaroval okrog 60 dijakov in otrok. Igro je pripravila ga prof. Krasulja Suhadol- čeva, vlogo Miklavža pa je odlično izvedel prof. Ivan Teuerschuh, za kar naj oba sprejmeta iskreno zahvalo od vseh, ki so se od srca nasmejali pri ljubki igri in pri Miklavževem nastopu! 8. decembra pa se je vršila skromna marijanska akademija tudi v zavodški dvorani. Točke so izvajali gojenci zavoda. Pri obeh prireditvah je bila prav lepa udeležba. Z GORIŠKEGA gajanje mešani pevski zbor. Kot solisti pa nastopajo Marija, Jožef, pastirji, gostilničar in drugi. A največja cena te pesnitve je čisto slovenski značaj, slovenske melodije, ki zvene iz vse skladbe. Tako je kot bi bil Betlehem nekje na Slovenskem in kot bi Jožef in Marija romala po slovenski zemlji in prosila za prenočišče* in kot bi se Kristus rodil sredi med nami. Pri predstavi nastopajo združeni tržaški pevski zbori, preko šestdeset pevcev izvaja to božično skrivnostno pevsko igro. Prireditelja vabita Tržaške in Goriške Slovence na predstavo. Prva bo na praznik sv. Štefana v dvorani Marijinega doma (ulica Risorta 3), ob 18. uri. Ta je namenjena predvsem Tržačanom iz središča in od Sv. Jakoba. Velika predstava pa bo na dan sv. Treh kraljev v Avditoriju in sicer ob 7. uri. Ta predstava pa je namenjena tudi okoličanom. Iskreno vabimo vse, da si ocledajo to božično igro. Končana bo že tako, da lahko odidejo z vlakom. Ker nastopa toliko igralcev, ne bo mogoče z njo gostovati v okolici, zato vabimo, da pridejo kolikor le morejo na dan Treh kraljev v Trst. DAROVI za Marijanišče V decembru so se skazali kot dobrotniki: g. Podobnik Jože za Miklavža 5000 lir; ga Nada Sosič za Miklavža 5000; ga Bordon Ema za Miklavža 1300; N. N. iz Doline 1000; plemenita dobrotnica iz Opčin za opremo kapele v Marijanišču 10.000; g. Polnočnica pri Sv. Ivanu Kakor vsako leto, bo tudi letos sv. maša polnočnica za slovenske vernike pri Sv. I-vanu. Sv. mašo polnočnico bo daroval č. g. Mirko Mazora, kaplan na Travniku. Na koru bodo peli pevci S.K.P.D. pod vodstvom svojega dirigenta; izvajali bodo izbrane božične pesmi. Pri orglah bo gdč. Lojzka Bratuževa. Ob koncu svete maše bo ofer za cerkvene potrebščine. Priporočamo se darez-ljivosti vernikov, kakor so jo vedno hvalevredno izkazovali. Prinesite in darujte Je-zuseku z veseljem svoj dar, kot so ga nesli pastirčki Odrešeniku v Betlehem. Lepa hvala že sedaj in brez zamere. Srčno voščimo vsem vernikom blagoslovljene praznike! Vodstvo cerkve sv. Ivana Za trgovce in obrtnike Vsi obrtniki in sploh vsi oni, ki imajo obrtne ali druge dovolilnice le za eno leto (mesarji, peki, gostilničarji i. dr.) v območju goriške občine, se naprošajo, da izroče omenjene dokumente na sedežu Udruženja trgovcev (Corso Italia 5, I. nad.) do 28 dec. t. 1. za novo potrditev dokumentov za 1.1955. Skupaj z obrtnicami morajo izročiti tudi predpisane vsote za državne takse. Obrtniki in trgovci na podeželju naj tozadevne dokumente izroče na svojem županstvu. Doberdob Ubogi kolesarji in motoristi! Vsa cesta od Devetakov skozi Poljane in Doberdob je nasuta z debelim gruščem in le pri kraju ceste imaš dve ozki stezici, da potolažiš svojo nevoljo. Prav ta pesek je bil kriv nesreče, ki se je pred dnevi zgodila na cesti pri Doberdobu, ko je orožnik zadel s svojim težkim motorjem v majhen motor uslužbenca Selveg in ga vrgel na tla. Dobil je precej težke poškodbe na glavi in na desni nogi ter ga je Rdeči križ odpeljal v bolnico v Tržič. Delavci-brezposelni urejujejo cesto skozi Doberdob in mali trg pred šolo. Pozneje bodo popravili še cesto h jezeru, ki je najbolj potrebna popravil. Orožniška postaja je dovršena. Po novem letu bodo orožniki izpraznili poslopje otroškega vrtca in se vselili v lastno hišo. V hiši otroškega vrtca bodo nastanjeni razredi italijanske šole v Doberdobu in pozneje otroški vrtec za doberdobske otročiče. Otroci že komaj čakajo Božiča, ker jim prinese počitnice in razne dobrote, ki jih prejmejo v šoli kot božične darove. Na Poljanah je umrl v 77 letu starosti Lovrenčič Jožef, dober, veren in vseskozi pošten in zgleden, prava stara korenina. Naj počiva v miru. Sovodnje V nedeljo 19. decembra zvečer se je naša župnijska soba napolnila do zadnjega kotička. Preč. g. Mirko Mazora nam je v izbranih besedah nazorno orisal življenje, delo in velike zasluge na dušnopastirskem in kulturnem področju največjega slovenskega misijonarja Friderika Barage. Iskreno smo hvaležni gospodu predavatelju tudi za ponazoritev Baragovega življenja 9 skioptičnimi slikami. Odhajali smo z jasno sliko Baragove veličine in z globokim spoštovanjem do vseh misijonarjev. Šolska božičnica v Št. Mavru V nedeljo 19. t. m. so st mavrski šolski otroci priredili svojo božičnico. Lepo vreme je privabilo iprecejšnje število vaščanov, ki so želeli videti svoje male na odru. Otroci so najprej z občutkom zapeli staro božično »Prišla je lepa sveta noč«; sledila je »Tam stoji pa hlevček« in nato prelepa »Sveta noč« s prizorčkom in deklamacijo ob jaslicah. Kot glavna točka sporeda pa je bila trodejanka »Ubogi Jezuščeik«. Igrica, ki je bila zelo lepo podana, prikazuje ubogo družino, ki v vsej svoji revščini ostane dobra in Bogu vdana, zato jo božje Dete končno pcplača z obilnimi darovi. Tudi oder je bil kar se da lepo pripravljen; zelo je igrico poživila večbarvna razsvetljava, za katero so poskrbeli šoli odrasli fantje. Šolska soba je bila za to priliko vsa okrašena z zelenjem, kar je v gledalcih zbudilo še več božičnega razpoloženja. Ob koncu so otroci dobili vsak svoj zavojček od Dobrodelnega društva iz Gorice. Žabnice Na praznik Brezmadežne nas je bilo večje število domačinov iz Zabnic in Ukev v Beljaku. Tam so Korošci res dovršeno uprizorili misterij Brezmadežne, ki ga je spisal megr. S. Gregorec. Nastopili so v d,vorani pri mestni fari sv. Nikolaja. Bili smo vsi zadovoljni in navdušeni. — Tako-so avstrijski slovenski Korošci in mi z njimi lepo zaključili marijansko leto, ki je bilo posvečeno ravno Mariji Brezmadežni. Trinajsta plača služkinjam Opozarjamo vse služkinje in hišne pomočnice kakor tudi vse gospodarje, da imajo tudi služkinje in hišne pomočnice pravico do trinajste plače v moči zakona z dne 27. dec. 1953. Njih trinajsta plača znaša srednjo mesečno plačo med letom. »Katoliški glas" v vsako slovensko družino I RIKO LAVRIN . ■ ■ ■■ — Slovenska legendarna pripoved o Mariji Pobožna legenda — izmišljena pripoved iz življenja Jezusa, Marije, apostolov in svetih oseb sploh — ima v zakladnici slovenskega ustnega izročila izredno hogat delež. Njeni začetki sežejo v sivo davnino, večkrat celo v stoletje, ko so naši predniki pričeli sprejemati krščanstvo. Da, zlasti v oni čas, ko so z živo ustvarjalno domišljijo naravnega človeka sprejemali krščansko blagovest in je ta tudi pesniško bogatila nova duhovna doživetja. Tako imamo v najstarejših slovenskih legendah vsaj po zasnovi marsikdaj opravka s tisoč let in še starejšimi stvaritvami. Po izvoru jih lahko ločimo v dve vrsti. Nekatere med njimi so starejše. Njihove korenine segajo še v pogansko dobo. Nove krščanske predstave in nova evangeljska imena so le prekrila prastare baladne pripovedi in za njimi se nam danes odkrivajo najstarejše kulturne plasti naše preteklosti. Druge, mlajše, so nastale samostojno sredi med nami ali smo jih prevzeli kasneje iz skupne krščanske dediščine, ki so jo v naši sredi posredovale predvsem samostanske skupnosti s središči na naši zemlji. In ker je vsa stoletja skrb slovenske žene, matere in babice, ne pa moža, bdela nad usodo ustnega izročila, je razumljivo, da je pobožna legendarna pripoved na globoko pognala svoje korenine. V vsem bogastvu slovenskih legend si oglejmo danes ono pripoved, ki so jo naše davne matere in za njimi morda njihovi sinovi, s katerih imeni se ponaša tudi slovstvena zgodovina, spletli okoli Marije, Matere božje, osrednje osebnosti krščanske legendarne basnovitosti. Da je Marijino življenje v ljudski domišljiji tako pestro najrazličnejših čudovitosti, ni nič čudnega, če upoštevamo središčno vlogo, ki jo ima Marija v krščanstvu, in dejstvo, da sta sveto pismo in cerkveno izročilo o Njej zelo skopa. Že v prvih stoletjih po Kristusu so se na vzhodu pojavljali apokrifni spisi iz življenja Bogorodice, ki so segli zelo na široko v ljudske plasti, plodili ljudsko domišljijo in po njej — izročilo. Kot je znano, je bila tej apokrifni literaturi pot v Evropi odprta najprej med Slovane, zlasti južne, medtem ko so na zahod njeni spomeniki prišli šele kasneje, a še vedno v srednjem veku in še vedno veliko prej, kot je Cerkev formulirala svoj nauk o Materi božji. Ti apokrifni spisi so obogatili preprosto pesniško domišljijo mladih krščanskih ljudstev. Zato ker je bil cerkveni nauk skop in zadržan, sta bili ustvarjalni domišljiji dani večja spodbuda in svoboda, ki sta znali z žarom lepote odeti sleherno doživetje, zlasti še, če je bilo tako človeško blizu kot pri Mariji, njenem božjem materinstvu in trpljenju. Prav te dve doživetji sja dali v slovenski legendarni marijanski pripovedi največje umetnine. Te imamo predvsem v mislih, ko govorimo o slovenski legendi. Ob njih so se zgodaj razvili tudi mnogi drugi, nedvomno stari in še srednjeveški romarski motivi, ki so jih kasneje bogatile nove krajevne, iz naših razmer in našega življenja vznikle pobožne zgodbe, ki so spremljale predvsem postanek in slavo številnih božjepotnih središč, posejanih po slovenski zemlji. Poskušajmo jih sedaj razbrati v navedenem vrstnem redu. * V pesniško apokrifnast, ki hoče obogatiti skopost evangelistovih poročil o Mariji in Jezusovih otroških letih, ožarjeno s čudovito domišljijo preprostega človeka, spada venec kratkih legend v prozi o Mariji in Otroku. Dasi velja, da so ustna izročila, ki so se nam v stoletjih ohranila v verzih, starejša od onih v prozi, se zdi, da bi tudi te kratke žive »podobice« utegnile biti stare vsaj nekaj sto let. Povsem so svetopisemsko odmaknjene, krajevno in časovno; govore o prvih stikih božjega Deteta z naravo, o njegovih prvih čudežih. Navadno so aitiološke, pojasnjujejo nastanek česa, kake cvetice in podobno. Njihovi motivi so toplo človeški, materinski in prav zaradi tega — lepi. Prišteli bi jih lahko med najlepše slovenske legende. Pravi biser med njimi je ona, ki jo je zapisal Janez Trdina v Mengšu na Gorenjskem: Mati božja se smeje. Skrajno preprosto pripoveduje, da se je Marija le trikrat zasmejala v svojem življenju. Prvič ko je Jezušček zagledal na drevesu jabolko in je rekel: »Jabolček, vidiš, kako sem jaz še majhen, da te ne morem doseči. Pridi ti do mene, ker bi te tako rad pojedel!« Tem preprostim besedam se je Marija zasmejala. Drugič, ko je božje Dete učilo Marijo šivati suknjič, tretjič, ko je v nazareški delavnici zmanjkalo lesa in sta Jezušček in sveti Jožef povlekla desko, da se je podaljšala. Janez Trdina je v svojih Verskih hajkah, starih in novih, zapisal vsega skupaj osem podobnih legend, ki bi spadale v to skupino in ki so jih razni pesniki obdelovali tudi v verzih. Tako je znana n. pr. zgodbica o razbojniku, ki je pomagal skriti sveto Družino na begu v Egipt pred Hero-deževimi vojaki. Tedaj je Jezušček prvič spregovoril in obljubil razbojniku za plačilo križ na Golgoti in večno zve--ličanje, To pripoved pozna tudi slovenska narodna pesem. . Štrekljeva zbirka ima dva zapisa (Sveta družina in razbojnik st. 521, 522). Enega je zapisal Valjavec in po njem kasneje -spesnil svojega Razbojnika. Legendo pa je pesniško oblikoval tudi neki Neznanec v pesmi Sveti Dizma in dr. H(.Z. . v pesmi Beg v Egipt. Povsod po naših krajih poznajo legendo o grlici^ ki je • zibala in prevrnila Mariji Jezuščka, pa ji je božja MAtr zato dala zaušnico. Od takrat se grlica, kadar poje, drži pp strani in vedno gruli: tu-ta-tu, tu-ta-tu. . . Poleg Trdinovega iz Mengša imamo še Hauptmannov zapis nekolikoširše podobne legende iz Motnika; osnovni motiv »zibarice« — grlice pa se večkrat ponavlja tudi v narodni pesmi (n. pr. Štrekelj, št. 627). Na poti v Egipt — pripoveduje zopet Trdina — je Je-zuščku prišel pesek v čeveljček. Marija ga je- sezula in krt PŠENIČNI OTEP (Legenda) Nesel je pšenični otep. Z obema rokama ga je držal, da mu ni padel z ramen. Zapihal je mrzel veter. Bilo je štiriindvajsetega decembra popoldne. »Zima je tu,« je vzdihnil Nahason, »dobri smo do srede februarja.« Obstal je in prijel otep krepkeje. »Dobro, da je prenehal mrzli dež, ki je prejšnji teden kar dobro zmočil zemljo. Zavel je mrzli veter. Ni ravno prijetno...« Misli bi se mu bile vrstile dalje, da ga ni dohitel Kalefb, sosed. »Oho! Kaj nisi na poljani pri čredi?« »Saj vidiš, da ne,« mu je odgovoril skoraj zasmehljivo. »Kaj nosiš ta otep? Pšenico, pšenico, to velja 1« »I, imaš prav,« mu je odgovoril Nahason. Premišljeval je, ali bi kaj več povedal. Pa je že tako, da človek pove, kar bi sicer molčal, pove, če se nima drugega pogovarjati na potu. »Veš, šel sem k bratu prav po pšenico.« »In ti je dal otep?« »Da.« Skomignil je z rameni: »Pšenice nimam, tat mi jo je odnesel.« Zakašljal je, ker se ni hotel kaj več meniti o bratu. »Ej, tvoj brat je skopuh, navihan. Zlagal se je. Zakaj si mu verjel?« »Ne vem. Rekel mi je: Vzemi tam deset otepov. Nekaj je nekaj, nič ni nič. Pomagaj si, kakor si moreš.« »Koliko pšenice >bi ti bil moral dati?« »Hm.« Spet mu je beseda zastala v grlu. Ni hotel opravljati brata. »A ?« Spet se je znašel v sitnem položaju. Čeprav ni hotel, je vendar povedal: »Dva mernika.« »Dobro te je nabrisal, haha!« S krohotom je odhitel dalje. Nahason je vrgel otep na tla. sedel nanj in se zamislil: »V Betlehemu, v mestu, je par tednov sem vsak dan kot semenj. Od vseh vetrov se hodijo popisovat. Težko je za tiste, ki so od daleč. Dobro, da sem blizu. Kočica tam na koncu naše poljane je sicer majhna, pa je moja. Tudi imam blizu na pašo. ...Danes mi varuje ovce na paši Uriel; kos sira in kruha bo dobil... Ampak, kaj si je zmislil ta rimski cesar popisovanje? Mi smo Abrahamovi potomci, ne potrebujemo Rimljanov... O. kdaj pride Hešenik. da nas reši?... Toda brat me je res opeharil; zdi se mi, da se Kaleb ne moti... pa, naj bo potoženo Bogu...« Od nočnega bedenja pri čredi in od pota ter težkega otepa je bil truden. Zavil se je tesneje v že precej obnošen plašč; menda ga je nosil še stari oče. Gorkota in počitek sta ga zazibala v sladko spanje. * * *** * $ Nahason bi bil gotovo spal v pozno noč. da ga nista prebudila dva revna potnika. Tudi onadva sta bila trudna. Starejši, mož, je vodil za povodec utrujenega oslička. Na njem je sedela mlada žena. »Jožef, ne bo dobro za tegale, da bi spal kar sredi ceste v temni noči.« »Ali misliš, Marija, da bi ga poklicala?« Žena je prikimala. »Hej, mož, ali boš kar tu prenočil?« Jožefov doneči glas je prebudil Naha-sona. Vzdignil se je, zazdehal in se zahvalil: »Bog naj vama poplača. Mislil sem le počivati, pa sem zaspal. Ne bi mi bilo ljubo, da bi se zbudil ob polnoči tu na cesti. Kam pa vidva? Saj je že pozno.« »Iščeva prenočišča. Ni ga v Betlehemu,« je pojasnil popotnik. »Ali sta se prišla popisat? potem sta iz družine Davidove. To je žalostno, da potomci tako slavnega kralja ne dobijo koščka strehe za nočni počitek.« Žena je vzdihnila. Za trenutek so vsi utihnili. Začel je Nahason: »Kje pa hočeta do- biti prenočišče na tej poljani? Pastirji bedijo pod milim nebom tu na poljani. Če gresta k njim, se pogrejeta pri njihovem ognju; toda ne vem, če bo kaj počitka. Če hočeta iti v mojo kočo, ali treba je premeriti vso poljano.« »Saj so tu votline, ki služijo pastirjem za hlevčke?« je spraševaje odgovoril Jožef. »Seveda... Toda... v hlevčku naj prenočita potomca kralja Davida?« »Do tebe je daleč, sva trudna. Tudi bo bolje, da sva sama, nočeva ti delati nadlogo.« »Vidim, da je volja božja, da prenočiva v hlevčku,« je tiho pristavila Marija. »Dobro,« je povzel Nahason, »par št o korakov od tu je votlina, hlevček mojega prijatelja Manaseja. Ni dolgo od tega, kar mu je vihar zlomil jelko tik ob njegovi hiši. Iz odlomljenega vrha je dal napraviti jasli in jih postavil v hlevček. So prav čedne snažne, so kakor nove.« Marija se je oddahnila: »Vedela sem, da nas nebeški Oče ne bo zapustil.« * * *** * * Mrak se je lovil z nočjo... Vstopili so v hlevček. »Glejte, voliček je tu, pa prav Manase-jev,« je vzkliknil Nahason. »Kako da ga je sem pripeljal s poljane?« »Delal bo družbo osličku,« je pristavil Jožef. »Nebeški Oče je poskrbel,« je dodala Marija, »glejte, voličku je prinesel Manase več kot dovolj sena. Če bi bil tu, bi najinemu osličku...« »Manase je usmiljen. Na mojo besedo dajta od sena nekaj vajinemu živinčetu,« je Marijo prehitel Nahason. »Kako skrbi za nas nebeški Oče,« je zašepetal Jožef. Prižgal je lučko. »Ampak hlevček nima ležišča, nata tale pšenični otep, naj vama služi za ležišče,« je dobrohotno ponudil njun spremljevalec in vrgel otep na tla. Marija ga je hvaležno pogledala: »Nebeški Oče naj ti pomaga.« V siju svetilke sta se srečala pogleda. Marijin in Nahasonov. Ta je ostrmel. Zdelo se mu je, da se je odprlo nebo; rajsko veselje je napolnilo njegovo srce. Tako dobrohote.., čist in nedolžen pa svet pogled 1 Nekaj trenutkov je ostal v tem svetem začudenju. Prekinila ga je Marija: »Vso slamo nama hočeš dati? Vzemi jo pest s seboj domov. Naj ti bo v blagoslov!« Prvi trenutek si je Nahason mislil: »Čudno, kaj mi bo koristila pest slame, saj imam še devet otepov pri bratu...« Pa se mu je misel obrnila: »Če mi ni bilo težko vzeti in nesti ves snop pri bratu, ki me je, kot je rekel Kaleb. ogoljufal, zakaj ne bi vzel in nesel pest slame, posebno ko je ta žena videti tako sveta in dobra in mi celo obljublja plačilo.« Vzel je pest slame, poslovil se je in hitel preko poljane k svoji kočici. Jožef je hitro razvezal otep, ga razrahljal. Velel je Mariji, naj se odpočije na zasilnem ležišču. Ta je odvila sveženj, ’• vzela pleničke in jih položila v snažne jaslice. Voliček in osliček, ki sta stala blizu, sta te pleničke, ki so bile vsled zime mrzle, grela s svojim dihanjem... Marija je šepetala: »Tudi za to gorkoto bodi zahvaljen nebeški Oče!« Tudi Jožef je poiskal na slamici počitka. Proti polnoči se je v hlevčku zasvetilo. Nebeški Oče je poslal vanj svoje angelčke. Na ležišču so vzeli nekaj pšenične slamice, jo lepo razvrstili in položili v jaslice, čez so pogrnili snežnobclo pleničko. Pripravili so ležišče Sinu božjemu, ki je imel priti vsak čas na svet... * * *** * * Sveto razpoloženje je Nahasona tako prevzelo, da je pozabil na svoje ovčke in živino na paši ter hitel domov. V dirši je donelo in pelo. Ko je dospel v kočo, ni bil nič truden. Prižgal je svetilko. Pošiljala je medle žarke po revni sobici. A v duši Nahasonovi je bilo svetlo, kot da sveti zlato sonce na nebu... »Pa kaj naj s tole pestjo slame...?« Ni še zgovoril do konca, ko je začuden zapazil, da je na vsaki bilki, na vsaki slamici klas, pa lep, debel. poln. Samemu sebi ni mogel verjeti. Mencal si je oči, ali ne vidi morda napačno. Ni videl napačno. Zares so bili klasi... Pričel je meti klasje. Zrna so se mu usipala v roko, kot da vrejo iz žitnice. Mel je in mel, kup pred njim je rastel in rastel. »Čudež!« jc vzkliknil. »Kdo je ta žena? Naprej mi je napovedala, da mi bo tale pes* slame koristila. In njen hvaležni in blagodejni pogled, kako me je prevzel!... To ni navadna žena... Kaj, če...?« Ni si upal misliti dalje. Stopil je po prazno vrečo. Napolnil jo je do vrha, a je še ostalo. Vzel je še drugo. Tudi to je napolnil s pšenico, a še je bilo žita na tleh. Od začudenja se je kar tresel. Vzel je tretjo vrečo. Tudi to je napolnil. Padel je na kolena. Povzdignil je roke in se prisrčno zahvalil: »Moj Bog, preveč st me poplačal. Pa za tisti otep slame! Ni moja zasluga, pač pa mora biti ona žena nekaj izrednega...« V sladkem, dosedaj nepoznanem čustvu se mu je topilo srce. Ampak tu so tri vreče. Zakaj ? Če bi bili dve, bi mislil, da mi je darovana ena zavoljo moža, ki ima tako sveto ženo, druga vreča pa zavoljo nje. Zakaj tretja vreča?... Če bi brat vedel, kaj mi je dal, kako mi je prinesel blagoslov pšenični otep. Več imam sedaj pšenice, kot če bi mi bil dal brat vso. kar mi je je pritikalo. Če bi ne bil videl otepov, če bi se bil jezil in prepiral, bi ne bil mogel postreči svetima potnikoma, ne bi imel sedaj toliko pšenice...« Pogledal je skozi okno proti zvezdam: »Saj je že pravkar polnoč; kako hitro je minil čas.« V naslednjem hipu je nebo zažarelo bolj kot beli dan, prav tam, kjer so čuli pa- stirji pri čredah, tudi njegova je bila zraven... Planil je iz izbe. Tekel je, kar so ga nesle noge. Spotaknil se je ob kamen, skoraj bi bil padel, zakaj nič ni gledal pod noge... Že je bil pri pastirjih. Tedaj se je še bolj zasvetilo... Nebeška svetloba je objela njega in pastirje. Angel se je prikazal in rekel: »Ne bojte se, zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga slavili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« In ko so angeli odšli od njih v nebesa, so rekli pastirji drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar nam je oznanil Gospod!« Nahason je bil ves iz sebe: »V plenice povito in v jasli položeno?... Ali ni morda to prav v hlevčku, kamor je peljal ona dva potnika? Ali ni morda ona sveta žena mati Novorojenega?« Strah in veselje, razburjenje in neki sveti mir, vse to mu je napolnjevalo srce. Tekel je z drugimi pastirji proti Betlehemu. Ni se motil. Prav v hlevčku, kot je mislil, je "zagledal Dete v jasli položeno; poleg pa ono sveto ženo in moža, ki jima je dal otep slame za ležišče; ona žena, ki mu je svetovala, naj vzame pest slame s seboj !... Pastirčki so bili vzeli s seboj ovčk in jih darovali Detetu. Nahason se je ovedel. Prišel je praznih rok. »Jaz pa nimam nič,« je žalostno zastokal. Marija ga je pogledala z milimi očmi. Velika duhovna radost mu je napolnila srce. Kakor v zamaknjenju je slišal Marijine besede: »Saj si dal, dal si nama, dal si Odrešeniku, ko- smo bili najbolj potrebni.« Angelsko petje je zadonelo nad hlevčkom... Nahason je ves blažen s pastirji, z Jožefom in Devico Marijo molil učlovečenega Sinu božjega... S. G. IZ JUGOSLAVIJE Množični pobegi iz Jugoslavije 21. novembra j'e pribežalo z motorno barko 56 beguncev v italijansko pristanišče Bari. Pripovedovali so, kako se jim je posrečilo priti pri mestu Zadar do barke, s katero so pobegnili v svobodo, siti Titovega obljubljenega »raja«, kateri pa nikakor noče priti, čeprav je poteklo že skoraj 10 let. Begunci tudi vedo povedati o težkih ekonomskih prilikah, ki vladajo tam. Reforma univerze V smislu zadnjih določil o reformi jugoslovanskih univerz so tudi v Ljubljani združili vse dosedanje razne visoke šole z dosedanjo univerzo v en sam zavod ljubljansko Univerzo. Na tako razširjeni univerzitetni skupščini je bil izvoljen za novega rektorja univerze dosedanji rektor Tehnične visoke šole, član slov. akademije, ing. Anton Kuhelj, za prorektorja pa dosedanji rektor univerze prof. Franc Zwitter. Nova univerza bo imela v bodoče naslednje fakultete: prirodoslovno, matematično, fi- lozofsko, pravno, ekonomsko, tehnično, medicinsko ter fakulteto za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo. Kot se vidi bo manjkala teološka fakirltela. ki jc obstajala ves čas od ustanovitve univerze do danes. Seveda, kako naj dopustijo teološko fakul'! teto, če je pa zanje vsa teologija le praznoverje ! Izseljevanje v tujino Na podlagi zakona, ki so ga lansko leto sprejeli, se je do sedaj izselilo 3595 oseb, ki so imele svojce v inozemstvu. Na podla, gi tega zakona imajo namreč pravico, da odidejo v tujino za svojci osebe, ki so z njimi v najožjem sorodstvu (žena, otroci in 9tarši). Take osebe ostanejo še naprej jugoslovanski državljani. Sedaj pa mislijo omenjeni zakon v toliko dopolniti, da bodo dovolili s potnim listom thdi enkrat obisk razseljenih oseb v inozemstvu in ne samo izselitev kot do sedaj. Taka oseba, ki bo s potnim listom obiskala svojce v tujini, se bo smela potem pri njih ustaviti ter zaprositi za reden izseljeniški potni list, ki ga bo od konzulata tudi dobila. Do sedaj taki obiski niso bili dovoljeni. Abesinski cesar v Jugoslaviji Ko je ABESINSKI CESAR Halle Selasje obiskal Jugoslavijo, je nameraval obiskati tudi Zagreb. IzTazil je željo, da bi rad govoril s kardinalom Stepincem. A so mu odklonili. In neguš je odklonil obisk Zagreba. Vsekakor bolj dosledno kol demokratični Angleži in Amerikanci. LISTNICA UREDNIŠTVA Kdor si želi nabaviti pesmico Božična, jo lahko naroči na naslov: M. Filej, ulica Seminario 7. Gorizia. Vsak izvod stane 15 lir. Pesem je zelo preprosta in dostopna V9em zborom v mestu in po deželi. DAROVI Za SLOVENSKO ALOJZIJ E VIŠČE M. Milost za Miklavža 2000; Ž. M. 1000: P. R. za revne dijake 1000; namesto cvetja na grob Jerneja Mužice T. F. iz Števerjana 500; N. N. 300; N. N. iz Gorice 1000 lir. Vsem dobrotnikom prisrčna hvala! Za SLOVENSKO SIROTISCE Gospa Makarovič 2000; N. N. iz Gorice 1000; N. N. 1000; N. N. 1000; P. R. 1000 lir. Naj dobri Bog vsem stotero povrne! ZA REVNE DIJAKE Za potrebne šolarje so darovali slovenski trgovci iz Vidma in Krmina 20.000 lir; N. N. iz Benetk 3.000 lir. Najlepša hvala. je božji otrok stopil z boso nožico na tla, je pognala iz zemlje bela lilija. V goščavi bodečega trnja — pripoveduje Trdina v drugi legendi — se je božjemu Detelu zasadil v ročico oster trn. Iz kapljice krvi, ki je padla na zemljo, je pognala živordeča vrtnica. Spet druga razlaga, odkod ima lipa toliko darov med vsemi drevesi. Na begu v Egipt je sveta družina počivala tudi pod njo. Tedaj je bilo drevo prvič blagoslovljeno. Odkar pa je lipa želela, da bi ob cerkvah prestrezala strele nase, jo je Bog še posebej oblagodaril s prednostmi. Poslednja legenda spada gotovo med značilno slovenske pripovedi, saj je znano, da je bila lipa našim prednikom plemenito in sveto drevo. Za vse tri pripovedi pa imamo tudi nekaj inačic v umetnem pesništvu. Znane so tri Medvedove (Lilija, Roža, Na poti v Nazaret), ki so jih prinesle njegove Slovenske legende. Kako to, da ima slavček najlepši glas med vsemi pticami, pripoveduje neka druga Trdinova legenda te vrste. Utrujenemu Jezuščku je pel uspavanko v puščavi, opeval božjo slavo malega Deteta in neskončno čgst Marije. Bog mu ja zato podelil dragoceni dar sladkega, ves svet razveseljujočega petja. V vseh teli in drugih podobnih zgodbicah srečujemo Marijo, ki spremlja svojega Sina — Otroka ob prvih čudežih v stvarstvu, v tako izbranih idiličnih podobah, da jih upravičeno smemo prišteti med hisere slovenskih legend. Mnoge legende iz istega venca — Mati božja beži z Jezuščkom pred preganjalci — pa niso tako »svetopisemsko« odmaknjene, amjiak so krepko zasidrane sredi l.ašega slovenskega okolja. Vezane so zdaj na to zdaj na ono pokrajino slovenske zemlje. Marija potuje skozi naše kraje in jih blagoslovi s tem ali onim božjim darom. Taka je n. pr. narodna legendarna pripoved z Goriškega, ki pripoveduje o sveti Družini, ki jo pod Sveto goro zaloti snežni metež. Burja je zavijala, Marija pa je odela Dete v predpasnik in ga privijala k sebi, da je mirno spalo na toplem. Ko je vihar ponehal in je posvetilo sonce, se je vse lesketalo. Marija se je čudila lepi Goriški. Ko je stopila na cesto, je veter še enkrat potegnil tako močno, da ji je utrgalo predpasnik. Odneslo ga je na pobočje Svete gore. Ko je bila Marija že čez Sočo, se je ozrla in videla na Sveti gori zeleno liso, kot svoj predpasnik. Med belim snegom je že zelenel vinograd. Od tedaj rodi po vsej Goriški vinska trta. Podobna je beneško-slovenska legenda o Mariji v Lan-darski jami, ki ji je dal umetno slovstveno obliko France Bevk. Zopet na begu pred Herodežem se je Marija z jezuščkom skrila v Landarski jami, za plačilo pa je ubogi zemljici na pobočjih Mije in Matajurja darovala — kostanj. Na Gorenjskem je doma podobna aitiološka legenda o vrabcih, ki jih menda na Planoti, tam nekje v Poljanski dolini ne poznajo, odkar je te nadloge rešila okolico sama Mati božja, ker so ji na poti zbudili in prestrašili Jezuščka. Literarno je to legendo v prozi obdelal Joža Lovrenčič (Tiho življenje). Na Koroškem, v deželi jezer, pa je doma pripoved o Mariji, ki z Detetom v naročju potuje in obiskuje doline, kjer je vsega sitim ljudem neus-miljenost prerastla srea. Za kazen, ker je nikjer ne sprejmejo pod krov, pošlje Bog povodenj, ki zalije dolino, da postane jezero. Najbolj znana taka legenda je ona o Rabeljskem jezeru; književno obliko v verzih ji je dal Simon Gregorčič. Doslej omenjena legendarna ustna izročila so nam v glavnem sporočena v prozi. Šele po imenu znani pesniki so jih prelili v pesmi. Toda poleg njih imamo v slovenskem ustnem izročilu zelo veliko narodnih pesmi, v katerih je Mariji odkazano posebno mesto. Med njimi so nekateri motivi silno stari. Tako nas prav v sivo davnino vede n. pr. motiv, ki se lepo veže z doslej obravnavanimi legendami, motiv nMarija rajža ino greu (Štrekelj, št. 646(1). Sicer je v Štrekljevi zbirki znana s tem motivom le ena pesem, zapisana na Belokranjskem, verjetno pa je, da je služila kot nekakšna jtredloga veliko »plošneje znanemu motivu rožnovenske jiesini »Predolga je rajža in temna je noč« (Štrekelj, št. 6461-6465), ki je razširjen po vseh slovenskih pokrajinah in v spominu starejših ljudi še vedno živ. Prvi, »Marija rajža ino gre«, so vsebinsko močno podobne narodne pe$mi o »Jezusu brez žlahte« (štrekelj, št. 6417). Seveda je osnovni motiv: Marija rajža ino gre čez le to ravno polje . . . postal v marijanski narodni pesmi že navadna ornamentalna podoba, ki služi preprostemu pevcu za uvodno situacijo v najrazličnejših pesmih, pripovednih in lirskih, kot n. pr. ona, ki pripoveduje o Materi Mariji in njenih srečanjih z rokodelci, ki pripravljajo mučilno orožje za njenega Sina. Pravzaprav gre tu že za drugi motivni venec narodnih legend, ki so bile svoj čas izredno močno razširjene. To so nekakšne pasijonske pol pesmi pol molitve, ki pripovedujejo o Mariji, ki sanja o Jezusovem trpljenju (Štrekelj, št. 439-441) in bi mu rada trpljenje odnesla (Štrekelj, št. 442-445), ki išče Jezusa, katerega so ji skrili Judje (Štrekelj, št. 451-452), o Mariji pod križem (Zlati očenaš, Štrekelj, št. 453 . . .), o Mariji, ki rešuje duše iz vic (Štrekelj, št. 397-400) in o Mariji v nebo vzeti (Zlata Češčena si Marija. Štrekelj, št. 401-405). Vsej lej skupini epsko-lirskih pesmi je mogoče najti močne vsebinske vzporednice v narodni pesmi italijanskega ustnega izročila. Značilno naša in splošno slovenska pa je dalje pripovedna narodna pesem »Marija gre z Jezusom na božjo pot« (Štrekelj, št. 466-467), ki tudi spada v vrsto Marijinih potovanj po slovenski zemlji. Ona, zapisana v Grgarju pod Sveto goro, pripoveduje, kako Marija z Jezuščkom v naročju roma na Sveto goro in prosi »županjo hčer« in »vbogo hčer«, naj bi ji Jezusa odnašale. Prva je ošabna in noče, druga je skromna in se iz ponižnosti brani. Jezus prvo kaznuje, drugi pa nakloni dosti otrok, malo blaga, na onem svetu zveličanje, zveličanje in sveti raj. IVAN KRPAN »ALPINA • GORICA - CORSO VERDI 34 - Tel. 25-17 .Mesnica KOGOJ GORICA - Piazza Cavour 2 - Tel. 27-30 Gostilna s prenočiščem Club e j Ivanka Gorica - Ul. D. cTAosta 35 - Tel. 25-22 PRODAJALNA VINA Anton «&eaul« Gorica - Ul. Mazzini 1 w loiitri« praznili« ir Htino n m Iti« V | ■ ■ želijo: Prav obilo srčnih radosti za božične praznike in sreče ter zdravja v novem letu želi dobrotnikom, prijateljem in dijakom vodstvo Slov. Alojzijevišča v Gorici IVAN PLAHUTA ZASTOPSTVO KOLES - MOTORJEV BENELLI - NSU - MONDIAL - CAPRIOLO GORICA - Ul. D. d* Aosta 7 - Tel. 27-41 ev n Trgovina upseLJpcirt „pbi soncu" MANUFAKTURA - GALANTERIJA -----in vse vrste perila- v TRSTU - Via Nizza - Via Rismondo 1 Trgovina jestvin Franc Terpin Števerjan ftuJi Sroluž Kavarna - Buffet - Bar Ul. Aamcli 4 Zel. 34.78 Rudolf J.Zrtiljan Zaloga drv in gradbenega materiala Gorica, Ulica Duca d'Aosta 29 - Tel. 27-08 / G 0 R 1 c A liskama ^Sndtn Telefon 26 -7B DARILNE POŠILJKE razpošilja še vedno CITRUS TVRDKA IM PO RT & E X P O R T uš AuivAtna Adriatico §ocica - 9*1 (ijja ^Uiffocia - 'Čal. 32-57 — -- Lastnik: Aleksander Goljevšček TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67 Obračajte se na nas s polnim zaupanjem in najsolidneje Vam bomo postregli! Klobučarna cM. cJLeban Športni in klasični klobuki, i.t.d. Gorica, Ul. Rastello 28 Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tisla tiskarna Budin v Gorici Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto vošči članom in prijateljem Slov. katoliška skupnost v Trstu Vsem članicam, tu in po svetli, sedanjim in poročenim, ter vsem prijateljem vošči blagoslova polne praznike in srečo v novem letu dekliška Mar. družba v Gorici Vsem darovalcem. prijateljem in sodelavcem širom po svetu želi za božične praznike mir in blagoslov lev vso srečo v novem letu Odbor Kat. doma v Gorici Zveza slovenskih katoliških viso-košolcev želi uredništvu Katoliškega glasu in vsem Slovencem na Goriškem in v Slovenski Benečiji vesele in blagoslovljene božične praznike ter srečno in uspehov polno novo leto 1955. Odbor Z S K V Sirotišče sv. Družine vošči blagoslovljene praznike in milosti polno novo leto vsem dobrotnikom in prijateljem. Zveza dekliških krožkov zeli čč. gg. duhovnikom asistentom ter vsem članicam in njihovim družinam vesele božične praznike in srečno novo leto Vesele božične praznike, blagolova in sreče polno novo leto vsem članom, njih družinam in vsemu slov. goriškemu rodu voščl odbor SKPD v Gorici Kino-predstava V NEDELJO NA PRAZNIK SV. ŠTEFANA BO OB 4.30 POPOLDNE V DVORANI NA PLACUTI BOŽIČNA KINO-PREDSTAVA. VSTOP PROST. PRIHODNJA ŠTEVILKA IZIDE DNE 4. JANUARJA 1955, ZATO KER JE V ČETRTEK 6. JANUARJA PRAZNIK SV. TREH KRALJEV. Isti motiv pripisuje narodna pesem Sv. Štifti, Mariji Celjski, Sveti gori, Jezerom na Šmarji in Oljski gori. Prav ta razširjenost motiva je že