Časopis prebivalcev Občine Ivančna Gorica letnik XXIV julij-avgust 2018 št. 6 Občina Ivančna Gorica Sokolska 3 1295 Ivanina Gorica T 01 7812X00 MC priientviJu .. Ambril k A So brače V Aktualno dogajanje v obdni. | : vabljeni na Internetne strani: www.ivarcrta-gorria.si dietno) Viinjn Gom 0 Muli Sejemsko dogajanje je postavljeno na Mestni trg, središče mesteca, ki je mestne pravice pridobilo že pred 540 leti, od letos pa je tudi dom kranjske čebele. Sejem je tudi dobra priložnost za predstavitev turistične ponudbe in ne nazadnje mesto srečanja starih prijateljev in znancev. Vabljeni na Anin seje, kjer bo »Spet pristno veselo, kot je bilo nekoč«. TD Višnja Gora Krajevne skupnosti junij 2018 16 Grosupeljski veterani vojne za Slovenijo na pomladanskih pohodih številka 5 OTttlMj Ko v deželo pride pomlad, se ljubitelji pohodništva v okviru Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Grosuplje podamo na različne pohode. Ti pohodi niso sami sebi v namen, ampak so običajno posvečeni pomembnim osebam ali dogodkom iz slovenske zgodovine. Eden takšnih je bil tudi pohod imenovan:« Po poti od generala Rudolfa Maistra do Osamosvojitve - Sveta Trojica 2018«. Veterani OZVVS Grosuplje smo se 26. maja 2018 zgodaj zjutraj zbrali pred Gasilskim centrom ter se z avtobusom odpeljali do Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Po jutranjem okrepčilu nas je nagovoril župan občine Sv.Trojica Darko Fras in nato še predsednik OZVVS Lenart Andrej Kocbek, nato pa smo krenili na 9 kilometrski pohod v smeri Sv. Trojica - Verjane - Osek - Sv. Trojica. Pot nas je vodila po slikoviti, rahlo valoviti slovensko-goriški pokrajini, med travniki, polji, sadovnjaki in vinogradi, brez težjih vzponov. Vmes smo imeli nekaj postankov z osvežilnimi napitki in prigrizki ter predstavitev posameznih kulturnih in arheoloških znamenitosti tistega kraja. Po končanem pohodu nas je čakala okusna enolončnica, ki so jo skuhali kuharji slovenske vojske iz vojašnice v Slovenski Bistrici. Domači vinogradniki pa so prispevali kapljico rujnega iz tamkajšnjih vinogradov, ki slovi tako doma kot na tujem. Ob tem smo obujali spomine na leto 1991, ob zvokih harmonike tudi zaplesali ter obljubili gostoljubnim domačinom, da se drugo leto ponovno srečamo. Naslednji pohod pa nas je že čez sedem dni vodil na drugi konec Štajerske. Udeležili smo se namreč pohoda, ki ga je organiziralo Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Ruše. Vremščica dijaki generacije '98 Spominska proslava na Krki Na zadnjo majsko soboto smo se na pobudo in v organizaciji KO ZB za vrednote NOB Krka ter ob sodelovanju PŠ Krka, zbrali na spominski proslavi pri spomeniku narodnega heroja Žana Hrovata pred šolo na Krki. Prireditev je bila posvečena spominu na pogumna dejanja heroja Žana Hrovata v narodnoosvobodilni borbi, kot tudi poklonu vsem tistim, ki so svoja življenja darovali za svobodo. Bilo jih je 56; mladih fantov, deklet, mož in žena . Padli so bodisi kot borci s puško v roki, bili ustreljeni kot aktivisti OF ali umrli kot interniranci na Rabu in v nemških taboriščih ali pa bili ustreljeni kot talci. Pohod se je začel na domačiji Korman v Ruti. Tudi tu nas je pozdravil domači župan. Postanki z ogledi zanimivosti trdnih pohorskih kmetij so si kar sledili. Še posebno zanimiv pa je bil ogled romarske cerkve na Puščavi. Zaključek s toplim obrokom, domačo štajersko kapljico ter obvezno harmoniko se je potegnil v pozno v popoldan. Pohod smo namreč zaključili na kmetiji Šlaus, po domače »Trnjev« v Lovrencu na Pohorju. Zunaj je deževalo, pod nami v hlevu so bile krave, mi pa na skednju, kjer se je prepevalo, tudi zaplesalo, skratka bilo je pravo tovariško druženje. Zahvaljujemo se predsedniku Maksu Wolfgruberju in sekretarju Rajku Todorovskemu za odlično organizacijo pohoda. Poleg domačih veteranov iz Ruš, smo se pohoda udeležili še predstavniki OZVVS Grosuplje, Maribor, Kočevje in Ribnica. Tekst: Jože Erjavec Fotografije: Jože Erjavec in Stane Žvegla Tokrat smo se 22. 4. 2018 podali na Primorsko, v Senožeče, kjer smo nadaljevali v smeri Vremščice (1027 m). Cesta nas je pripeljala do manjšega spominskega parka, kjer so sledile planinske oznake. Kolovoz nas je peljal v strnjen gozd, kjer se pot nadaljuje po manjši dolinici. Pot skozi gozd se je postopoma začela vse bolj vzpenjati in nas pripeljala na neporaščena pobočja Slatne (914 m). Sledil je počitek in okrepitev ter klepet. Nato smo šli skozi krajši pas gozda, ki nas je pripeljal na vršna pobočja Vremščice. Vremščica je slikovito pogorje, ki se razteza med območjem Pivke, Divače in Senožeč. Razgled z vrha sega v jasnih dneh vse do zasneženih vrhov Julijskih Alp, Dolomitov, prek Nanosa do Kamniško Savinjskih Alp ter prek Snežnika, Javornikov in Slavnika vse do modrine Jadranskega morja. Blizu vrha Vremščice stoji cerkvica sv. Urbana. Cerkev ima zvonik na preslico, v celoti je iz klesanega kamna, zunanji del krasijo čudovite oblike in napisi, ob njej pa so postavljene kamnite klopi. V cerkveni notranjščini smo občudovali lepo zidarsko delo iz sklesanega kamna. Cerkev se prvič omenja leta 1936 in je bila zaradi starosti v razvalinah. Ob našem obisku je bila cerkev odprta, kjer nam je pobudnik in krajan Lado povedal zgodovino in graditev nove cerkve. Na teže dostopnem in odročnem kraju so radodarni in dobrovoljni ljudje v kratkem času pozidali novo cerkev, in sicer leta 2008. PD Polž, Anica Košak Generacija f98 se je ponovno srečala v SŠJJ Po 20-ih letih različnih življenj smo se ponovno srečali V Srednji šoli Josip Jurčič Ivančna Gorica smo se dijaki letnika 1998 ponovno srečali. Ravnatelj g. Jevni-kar nas je z veseljem sprejel in nam razkazal šolo. Ja, kar nekaj stvari se je spremenilo, a par stvari je ostalo popolnoma enakih. Na primer velika predavalnica, v kateri nam je ravnatelj na zabaven in zanimiv način predstavil dejstva o šoli nekoč in danes. Ste vedeli, da je bilo včasih 800 dijakov, danes pa jih je le 200? Lansko leto ni bilo prvega letnika srednje ekonomske šole, letos je vpisanih 8 dijakov? Kar zaskrbljujoče, kajne? Kljub dejstvu, da se je kar nekaj veljakov izšolalo v SŠJJ, uspeh na maturi je 98-odstoten, v šoli se res trudijo, da je dijakom udobno, da imajo menjave študentov z tujimi šolami ... Kakorkoli, dijaki generacije '98 smo z veseljem prisluhnili ravnatelju, si ogledali šolo in nostalgično čebljali o tem in onem izpred 20 let. Po fotografskem vložku pred šolo smo se odpravili na Gradišče nad Stično, z nami tudi naša profesorica Ana Godec, kjer smo spomine iz srednješolskih let še bolj nostalgično oživeli in se nasmejali marsikateri dogodivščini. Vsi prisotni se zahvaljujemo organizatorju Mateju Galetu in soorganizatorjem, fotografinji Aniti Zupančič ter seveda velika hvala ravnatelju g. Jevnikarju, ker si je vzel čas in z nami delil delček sodobnosti SŠJJ. Zapisala: Petra Borštnar Narodni heroj Žan Hrovat je simbol boja za svobodo ter hkrati simbol miru. Rojen leta 1915 v Clevelandu, slovenskima izseljencema, leta 1921 se je s starši vrnil v domovino, in sicer v Krško vas na malo kmetijo. Pozitivne in napredne vrednote so ga kmalu povezale z ljudmi, ki so se borili za delavske pravice. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941, je bil med prvimi organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja na Krki in kmalu kot komandir odpeljal četo kmečkih fantov v partizane. Leta 1942 je postal komandir zaščitne čete v Glavnem štabu NOV Slovenije. S svojo skupino je bil tudi v Drvarju prav v času, ko je z ostalimi branil umik Vrhovnega štaba NOV Jugoslavije in vrhovnega poveljnika Tita. Po vojni je bil leta 1953 razglašen za narodnega heroja. Umrl je leta 1970 v Ljubljani. V krajšem kulturnem sporedu je navzoče najprej nagovoril Miloš Šonc, član ZB za vrednote NOB Grosuplje, z recitacijama je nastopila Tatjana Zadel, slavnostno vzdušje je s harmoniko pričaral Vasja Kos, otroški pevski zbor učencev PŠ Krka pa je s svojo razigranostjo in prešernostjo vnesel svežino in novo mlado energijo v slavnostni dogodek. Za KO ZB Krka Milica Mihelčič Srečanje nekdanjih osnovnošolcev OŠ Stična Minilo je petdeset let, odkar smo v Stični končali osnovnošolsko šolanje. Nekaj sošolcev se je zelo potrudilo, da so pridobili naslove in nas spet »povezali«. Naše srečanje se je začelo v Stični. Prisrčnih stiskov rok in objemov kar ni bilo konca. Malo smo se spremenili, kakšna srebrna nitka je že v laseh. Ko so na obrazih zasijali nasmehi, smo se prav vsi prepoznali in se razveselili srečanja. Najprej smo si pod strokovnim vodstvom ogledali Muzej krščanstva na Slovenskem in samostanske prostore, v katerih je bila nekoč osnovna šola. Poleg zanimivega ogleda muzejske zbirke in umetnin so se v nas prebudili spomini na šolske dni. Prostori so nam oživeli v prejšnji podobi in z nostalgijo so se prebudili lepi dogodki izpred 50-ih let. Druženje smo nadaljevali v gostilni Pri Antonaču v Gorenji vasi. Ustavil se je čas. Nič več se nam ni mudilo. Prijetno smo kramljali in oživljali stara prijateljstva. Obljubili smo si, da se kmalu spet srečamo. Organizatorjem srečanja: Ivici, Janezu, Hedi, Nuši, Joži in Juretu pa se zahvaljujemo za njihov trud, ki so ga vložili, da je naše srečanje uspelo. Mimi Tratar A Sobrače ^Šentvi m junij 2018 številka 5 Krajevne skupnosti 17 Teden Rdečega križa: 8. do 15. maj 8. maja, na rojstni dan ustanovitelja Rdečega križa Henrija Dunanta praznujemo svetovni dan Rdečega križa. Že pred 155 leti je bil na njegovo pobudo ustanovljen odbor za pomoč ranjenim po strašni moriji, ki jo je doživel v bitki pri Solferinu. Z Ženevskimi konvencijami se je začelo mednarodno humanitarno pravo, da bi lajšali trpljenje ranjencev, vojnih ujetnikov in civilnega prebivalstva v vojni in ob naravnih in drugih nesrečah, pomagali poiskati pogrešane osebe . V Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca je danes vključenih 190 nacionalnih društev RK. Henri Dunant je bil leta 1901 prvi prejemnik Nobelove nagrade za mir, Mednarodna federacija Rdečega križa in Rdečega polmeseca pa je tudi kar trikrat prejela to visoko priznanje (leta 1917, 1944 in 1963). Letošnje mednarodno geslo Dneva Rdečega križa je NASMEH, ki nam želi sporočiti, da lahko pomoč človeku v stiski pričara na njegov obraz nasmeh. Tudi iskrica upanja je enaka nasmehu. Prizadevajmo si za manj obupa, strahu, občutka osamljenosti in jeze pri vseh okrog nas. V čudoviti Koščakovi sobi knjižnice Grosuplje smo 8. maja na dan RK izvedli brezplačne meritve krvnega sladkorja in tlaka, prikazali oživljanje z uporabo defibrilatorja ter se pogovarjali o prvi pomoči in krvodajalstvu. Pa tudi vaj za preprečevanje padcev nismo izpustili. Ob svetovnem dnevu Rdečega križa izrekamo iskrene čestitke in zahvalo vsem prostovoljcem, podpornikom, donatorjem, krvodajalcem in veliki družini članov Rdečega križa. Anica Smrekar, sekretarka in Franc Horvat, predsednik RKS - OZ Grosuplje Prva pomoč V RKS - Območnem združenju Grosuplje imamo tri ekipe prve pomoči vpisane v evidenco Uprave za zaščito in reševanje Republike Slovenije, ki jih sestavljajo mladi prostovoljci, ki so opravili 70-urni tečaj za bolničarje prve pomoči. Ker pa se zaradi selitve, študija, materinstva in drugih razlogov nekateri ne morejo več vključevati, vabimo nove prostovoljce, da se nam pridružijo. Člani ekip morajo skrbeti za svoje znanje in pripravljenost, da bi ob večjih nesrečah, ko zdravstvena mreža ne more pomagati večjemu številu poškodovanih, priskočili na pomoč. Ves čas pa tudi širijo znanje prve pomoči, še posebej na otroke in mlade ter na vse zainteresirane na javnih prireditvah in dogodkih. Trije člani naših ekip so letos sodelovali pri zagotavljanju prve pomoči na smučarskih poletih v Planici, v soboto, 24. 3. 2018, v nedeljo, 22. 4. smo izvajali meritve krvnega sladkorja in tlaka ter prikaz temeljnih postopkov oživljanja na Vseslovenskem sejmu v Šentvidu pri Stični, sodelujejo pa tudi na prireditvah v Grosupljem in okolici. Na štirih šolah našega območja delujejo krožki prve pomoči: OŠ Brinje Grosuplje, Dobrepolje, Stična Ivančna Gorica in Šentvid pri Stični. 5. aprila smo pripravili lokalno preverjanje znanja prve pomoči za osnovnošolske ekipe. Sodelovale so 4 ekipe iz OŠ Stična, 6 poškodovancev in 5 bolničarjev, ki so pripravili poškodovance in ocenili nudenje prve pomoči na realno pripravljenih poškodovancih, da bi se udeleženci iz napak čim več naučili. Čeprav otroci hodijo šele v 3. in 4. razred, so pokazali veliko zavzetost, znanje in navdušenje. V naslednjih letih pa se bodo z vztrajnim delom lahko naučili še več znanja in spretnosti. Upamo, da se bodo naslednjič udeležili preverjanja učenci z vseh naših šol. Prizadevamo si namreč, da bi krožek prve pomoči deloval tudi na ostalih šolah. V soboto, 7. aprila, je šest naših bolničarjev - članov ekip prve pomoči RKS - OZ Grosuplje poučevalo nujne ukrepe prve pomoči na OŠ L. Adamiča Grosuplje. V šestih šolskih urah se je zvrstilo 17 oddelkov - 260 otrok višjih razredov. Pouk so otroci v kratki anketi ocenili odlično in 43 bi se jih vključilo v krožek prve pomoči, če bo deloval na šoli. Upajmo, da bo zaživel v naslednjem šolskem letu. Anica Smrekar, sekretarka RKS - OZ Grosuplje Prostovoljci CSD Grosuplje prejeli priznanje za sodelovanje na natečaju Prostovoljec leta 2017 4. junija 2018, je na Brdu potekala zaključna prireditev natečaja Prostovoljec leta, na kateri so bila podeljena priznanja in t. i. Naj nazivi izbranim prostovoljcem in prostovoljskim projektom. Natečaj je letos že šestnajstič zapored izvedel MSS - Mladinski svet Slovenije, častni pokrovitelj natečaja pa je že vrsto let predsednik RS g. Borut Pahor, ki je tudi letos gostil zaključno prireditev ter izročil plaketo nosilcu Naj prostovoljskega projekta. Med prejemniki priznanja so tudi prostovoljci CSD Grosuplje, ki opravljajo prostovoljno delo v preventivnem programu »Prostovoljno delo z otroki in mladostniki« iz občin Grosuplje, Dobrepolje in Ivančne Gorice in ti so: Jan Einspieler (tajnik KS Polica), Marica Kovačič, Nina Starič, Mojca Komadina, Alenka Hrvatin Škerjanc in mentor mag. Brane Škerjanc. Prostovoljstvo je družbeno koristna brezplačna dejavnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in z izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter pospešujejo razvoj solidarne, humane in enakopravne družbe. Čestitke! Jan Einspieler Zahvala krvodajalcem Tridnevna spomladanska krvodajalska akcija od 16. do 18. aprila je za nami. Z veseljem sporočamo, da se je v Grosupljem, Dobrepolju in Ivančni Gorici odzvalo 400 krvodajalcev, nekateri pa so šli tudi na Zavod za transfuzijsko medicino v Ljubljano. Prav nekaj dni prej je namreč potekala študentska krvodajalska akcija, ki so se je udeležili mnogi mladi iz naših krajev. Veseli smo tudi dijakov Srednje šole Josipa Jurčiča, ki so darovali kri prvič in dobrega sodelovanja s študentskim klubom Groš pri motiviranju mladih krvodajalcev. Vsem krvodajalcem, prostovoljcem in sodelavcem pri pripravi in izvedbi krvodajalske akcije se iskreno zahvaljujemo! Anica Smrekar, sekretarka in Franc Horvat, predsednik RKS - OZ Grosuplje Priznanja krvodajalcem v KORK Zagradec Krvodajalci z območja Krajevne skupnosti (KS) oziroma Krajevne organizacije Rdečega križa (KORK) Zagradec, ki so 10 ali večkrat pokazali svojo humanost in darovali kri, so v petek, 18. maja prejeli priznanja za leto 2017. Na skromni slovesnosti v Gostišču na Pajčni v Malih Rebrcah sta jih podelila Franc Horvat, predsednik Območnega združenja RK Grosuplje, ter Matjaž Marinček, član Upravnega odbora RK Slovenije in predsednik KORK Zagra-dec. Oba sta v svojih kratkih nagovorih poudarila pomen in pomembnost krvodajalstva, se prejemnikom zahvalila za njihovo osveščenost in jih povabila, naj nadaljujejo s svojim poslanstvom. Sledilo je druženje, na katerem ni manjkalo koristnih in zanimivih tem iz vsakdanjega življenja. Matjaž Marinček Od leve proti desni: Franc Horvat, predsednik Območnega združenja RK Grosuplje, Helena Kastelic iz Valične vasi (kri dala 20-krat), Marko Glavič iz Valične vasi (10-krat), Jožica Erjavec s Kitnega vrha (30-krat), Matjaž Marinček, član Upravnega odbora RK Slovenije in predsednik KORK Zagradec. AVTOUSLUGE DR ATA <\i° mm «aimm«IMINI#IA I 18 Krajevne skupnosti junij 2018 številka 5 Ambrus OTCetnaj Obiskali smo Kozjansko V maju, najlepšem mesecu v letu, smo se člani DU Višnja Gora odpeljali na Kozjansko. V sredo, 9. maja, se nas je v sončnem jutru zbralo za cel avtobus. Odpeljali smo se proti Podsredi, kjer smo si ogledali srednjeveški grad, ki velja za »najbolj grajskega med gradovi na slovenskem«, katerega začetki segajo v 12. stoletje. V njem so razstave: slovenskega umetnika Franceta Slane; steklarska, kjer so razstavljeni predmeti, ki prikazujejo bogato tradicijo kozjanskih gozdnih steklarn - gla-žut; fotografske razstave priznanih fotografov . Pot smo nadaljevali do Ekološke kmetije Kukovičičev mlin. Ogledali smo si delujoč mlin na vodni pogon in spoznali celoten postopek mletja žit. Ob ogledu smo pokušali več vrst kruha z namazi, pili domači sok in na koncu kupili njihove izdelke. Zadnji ogled je bil Pilštanj, ki leži na robu Kozjanskega parka in ima zelo bogato zgodovino. Turistični vodnik Andrej nas je popeljal po trgu in nam razlagal, zakaj na Pilštanju tako cenijo dren. Iz posušenih drnul se dela drnulovec, ki je njihov simbol. Ogledali smo si pranger - simbol sodstva, cerkev s fresko in kipom sv. Eme, edine slovenske svetnice, ki je bila rojena v Pilštanju. V stari šoli smo imeli pouk po starem, naučili smo se Pilštanjsko himno in na koncu poskusili še drnulovec. Zaključili smo na turistični kmetiji Mramor s kosilom. Ob aperitivu nas je nagovoril gospodar Jože in nam Ob 540-letnici mestnih pravic Višnje Gore Višnjegorske gavge - vislice na Peščeniku, Turki, čarovnice, kuga in še kaj ... Cesar Friderik III. je leta 1444 potrdil stare pravice in svoboščine, tedaj še tržanom naselja kasneje imenovanega Stari trg, ki je bilo na spodnjem delu sedanje Jurčičeve ceste in Kopališke ulice v Višnji Gori. To naselje omenjajo viri že v 12. stoletju, kot trg prvič leta 1269. Med stare pravice je spadalo tudi krvno sodstvo in azilna pravica. Cesar je tržanom prepustil tudi pet kmetij pred trgom, od katerih so morali letno plačevati 2 funta in 64 pfe-nigov in vzdrževati vislice. To pomeni, da so tržani že tedaj imeli vislice - ga-vge nekje pod gradom, vendar o tem ne obstajajo nobeni zapisi, niti ljudsko izročilo, ve se le, da je tam kjer je sedaj Hribarjev hlev v Starem trgu stala cerkev (ostanki so še vidni na njegovi za-padni steni) in da je bilo na sosednjem sadovnjaku pokopališče. 9. julija 1478 je cesar Friderik III. izdal listino, s katero je bil višnjegorski trg na novi lokaciji zgrajen in povzdi-gnjen v mesto, ki je imelo sodnika in mestni svet. To se v zgodovini zgodilo 14 let, preden je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko. Tedanje krvno sodstvo je potrebovalo razen zapora v enem izmed mestnih stolpov, za izvrševanje smrtne kazni, tudi vislice, ki so bile postavljene na Peščeniku, daleč stran od mesta in ob tedanji tovorniški poti. Njihova lokacija je še danes vidna ter se nahaja v gozdu nasproti poti, ki vodi na Spodnje Brezovo. Dobro sta še vidna dva grička in vdolbina med njima, lesenih delov pa seveda po tolikih stoletjih ni več ohranjenih. Nasproti vislic čez cesto pa se še vedno nahaja travnata jasa kot nekak amfiteater za gledalce, ki so spremljali obešanje obsojencev in obglavljanje in sežiganje čarovnic na tem morišču. Večkrat se postavlja vprašanje, zakaj so bile vislice postavljene tako daleč od mesta. Eden od razlogov je bil higienski, ker so obešence pustili viseti tudi več časa, tako da so se trupla že razkrajala ter povzročala močan smrad. Drugi razlog je bil, ker je tu potekala tovorniška pot, torej za strah tovornikom, da bi videli, kaj čaka razbojnike in morilce. Kraj, kjer so stale vislice, pa tudi sicer ni bilo priporočljivo obiskovati, ker je po ljudskem prepričanju na tem mestu strašilo. V brošuri Mesto Višnja Gora ob 450-le-tnici, ki jo je izdalo in založilo Gasilsko društvo v Višnji Gori leta 1928, se opisuje tudi višnjegorski arhiv, v katerem se nahajajo zapiski, kako so Višnjani obešali svoje podanike, cesarski odloki, palica, s katero so sodniki obsodili obdolženca, cehovske listine in druge znamenitosti. O mestnem arhivu Višnja Gora, ki se nahaja dobro ohranjen v Arhivu Slovenije, navaja zgodovinar dr. Boris Golec v Objektivu Dnevnika z dne 14. avgusta 2010 zanimivo zgodbo. Leta 1946 je arhivski svetnik dr. Sergej Vilfan, ki je služboval kot pravni referent na Okraju Grosuplje, med obiskom v Višnji Gori opazil mestni arhiv, ki ga je zračni pritisk med bombardiranjem Višnje Gore 22. septembra 1943 vrgel skozi okno na občinski vrt, da ga je nekdo spravil v vežo Mestne hiše pod stopnice. Ko je dr. Vilfan leta 1950 postal uslužbenec Mestnega arhiva Ljubljana, se je zanimal tudi za višnjegor-ski mestni arhiv, o katerem pa nihče v Višnji Gori ni vedel povedati ničesar. Ko je sam obiskal Višnjo Goro, je na tistem mestu, kjer je leta 1946 videl ležati arhiv, bil le kup premoga. Za vsak primer so začeli ta kup premoga prekopavati, ter so pod njim našli tam ležeči arhiv, ki je bil nepoškodovan in nato odpeljan v Arhiv Slovenije. Dr. Sergej Vilfan je dr. Borisu Golecu je ob neki priložnosti povedal anekdoto, ki nam je sicer dobro znana, da so Vi-šnjani nekoč, ko so si hoteli Žužember-čani izposoditi njihove vislice, poslali odgovor: »Vislic ne damo, ker smo jih postavili samo za nas in za naše potomce.« Tudi Jurčičeva humoreska »Kozlovska sodba v Višnji Gori«, ki je izšla leta 1867 v Celovcu v Slovenskem glasniku, ter je bila doslej prevedena že v 12 tujih jezikov, nazadnje v madžar- Ekskurzija v Lombardijo Društvo upokojencev Ivančna Gorica je popeljalo 59 svojih članov na ekskurzijo v Lombardijo. V treh dneh smo si ogledali naravne in kulturne bisere iz bogastva Boromejcev na Isola Bella (Veliko jezero - Lago Maggiore) in drugi najvišji kip na svetu (kardinal sv. Karel Boromejski), najpomembnejše znamenitosti Milana (ena najznamenitejših slik vseh časov, Zadnja večerja Leonarda da Vincija; milanska katedrala z najvišjim vitražem na svetu; z 2.800 sedeži drugo največje gledališče v Evropi - operna hiša Teatro alla Scala; cerkev sv. Ambroža; sodobna mestna četrt Porta Nuova) ter Bergamo, Donizettijevo rojstno mesto, s stolnico, Colleonijevo kapelo in Starim trgom. Besedilo in fotografije: Matjaž Marinček povedal vse o njihovi dejavnosti. Po kosilu smo se sprehodili do sosedov, Ane in Marjana, ki sta nas prijazno sprejela in postregla z vrhunskim pecivom in pijačo. Ob vrnitvi k Mramorju smo še malo posedeli, pokramljali in se zavrteli ob zvokih harmonike. V večernih urah smo se napotili proti domu z lepimi vtisi o prijaznih ljudeh in o urejenosti krajev. Cvetka Vozel ščino, govori o višnjanskih vislicah na Peščeniku. Tam je bil kozel Lisec vpričo višnjanske množice po senci tepen in Lukež Drnulja je ta tepež gledal z zavezanimi očmi in s palicami so zamahovali nad njim. Kruta realnost pa je bila povsem drugačna. Vislice so namreč morilsko orodje, namenjeno obešanju in s tem usmrtitvam ljudi. V ljudskem spominu se ni ohranilo vedenje o tem, katere osebe in koliko jih je doletela ta žalostna smrt na višnjegorskih vislicah. To bi lahko ugotovil raziskovalec mestnega arhiva. V nadaljevanju bo en primer usmrtitve iz leta 1679 tudi naveden. Vsekakor pa so vislice obstajale dolga stoletja in je za njih skrbel poseben človek - imenovan krvnik, ki je živel v njihovi bližini - v zadnji hiši na Peščeniku, kjer se je še pred 2. svetovno vojno in nekaj časa po njej reklo »Pri Pincgavgarju«. Če vzamemo za izhodišče samo leto 1444, ko se prvič omenjajo vislice (čeprav se sodnik omenja že leta 1294, deželno sodišče pa leta 1308) in dobo do konca 17. stoletja, potem lahko ugotovimo, da so se vislice uporabljale več kot 350 let. To pa so bila stoletja turških vpadov na naše ozemlje, od prvega napada na slovensko ozemlje 1408 v okolici Metlike, do poraza turske vojske leta 1593 pri Sisku. Iz zgodovinskih virov izhaja, da so Turki samo do leta 1508 pobili ali odvedli v sužnost iz slovenskega ozemlja do 200.000 ljudi. Bil je to čas, ko je kuga masovno morila prebivalstvo, Valvasor (1641 -1693) opisuje 11 epidemij kuge, začenši z letom 1230 in od leta 1542 do leta 1699 še deset. Za kugo je umrl v Gradcu leta 1624 tudi naš rojak Janez Čandek, nabožni pisatelj v času protireformacije, rojen leta 1581 v Višnji Gori. Praznoverje in ostanki navad še iz poganskih časov so v tem času povzročili povsod po Evropi preganjanje čarovnic, v kar je verjel tudi Primož Trubar (1508 - 1586), ki jih je poimenoval coprnice. Z objavo kazenskega zakonika cesarja Karla V. leta 1532 je po- stalo čarovništvo kaznivo. Šele Marija Terezija je na avstrijskem ozemlju leta 1740 zahtevala, da o krivdi obtoženih v čarovniških procesih presoja sama. Čarovniški procesi na Slovenskem so trajali več kot 200 let, v tem času je bilo obtoženih čarovništva skoraj 500 oseb in večji del tudi usmrčenih. Prvi čarovniški procesi so bili na Štajerskem leta 1660 v Ljutomeru, na Ptuju in v Ormožu, povsod so obsojene, večinoma ženske, sežgali na grmadi. Na Kranjskem je bil zadnji čarovniški proces s kaznijo sežiga na grmadi v Ribnici leta 1701, na območju današnje Slovenije pa leta 1752 v Senožečah. Tudi v Evropi, v kateri smo zdaj združeni, je bila zadnja čarovnica sežgana na grmadi leta 1782 v kantonu Glarus v Švici in zadnja leta 1793 na Poljskem. Za razliko od obešanja obsojencev na vislicah, o čemer v Višnji Gori ni ohranjeno nobeno ljudsko izročilo, pa je ga. Mihaela Jarc-Zajc kot zbirateljica narodnega blaga v svojih zapisih navedla, da so se ljudje v prejšnjih časih pogovarjali, da so na Peščeniku obesili zadnjo coprnico. Če kaj, potem ni res, da bi jo obesili, ker so čarovnice seži-gali na grmadi. Po neki drugi pripovedi naj bi pri sežigu tedaj tudi zgorele višnjegorske gavge. Obešanje obsojencev in sežiganje čarovnic je bilo javno, predvsem zato, da bi ljudstvo prestrašili in odvračali od prepovedanih dejanj. Med turškimi vpadi so Turki Višnjo Goro večkrat oblegali, (tudi leta 1528, vendar je niso mogli zavzeli). Kuga in preganjanje čarovnic, tridesetletna evropska vojna, obvezna vojaška obveznost pri obrambi so pustili težak pečat na moralo in življenje takratnega prebivalstva, ki ni imelo nikakršne vrednosti. Zato je bila tudi med njim prisotna kraja, individualni napadi na tovornike, uboji, detomori, splavi, posilstva, prostitucija, homoseksualnost, tudi sodomija, za katero je tudi zakonik Karla V. iz leta 1532 določal sežig storilca, skupaj z živaljo. V časopisu Nedelo z dne 30. septembra 2007 sem zasledil članek Marka Zajca, v katerem je pisec, med drugim tudi navedel, da je leta 1679 potekal pred sodiščem v Višnji Gori proces proti dvajsetletnemu hlapcu, obtoženemu sodomije s kravo. Krivdo je priznal ter je bil obsojen na smrt s cesarskim mečem na morišču pri Gavgah, kjer je bil skupaj s kravo in teletom, ki je sesalo kravje mleko usmrčen in sežgan. Za navedene hujše delikte so bili obdolženci po vsej Evropi, tako tudi v Višnji Gori, obsojeni na smrt na vešalih ali so jih odsekali glavo in sežgali. Ker sem omenil tudi turške vpade, naj navedem zgodovinsko dejstvo, da so imeli Turki pred začetkom vpadov zbrane vse potrebne podatke, ki so jih pridobivali od ovaduhov in oglednikov, ki so prihajali pretežno iz Vojne Krajine, kar je veljalo tudi za vodiče, ki so po naših krajih vodili turško vojsko. Kadar je bil tak oglednik ali vohun odkrit oziroma vodič zajet, ga je prav gotovo čakala smrt na vešalih. Franc Godeša A Sobrače ^Šentvi m junij 2018 številka 5 Podlistek 19 » Zvok in slika - na Ferdu kot se sika « V soboto, 19. maja, so v avli Osnovne šole Ferda Vesela priredili koncert šolskih pevskih zborov in inštrumentalistov ter pripravili priložnostno razstavo likovnih del učencev. Pomladanske prireditve z naslovom »Zvok in slika - na Ferdu kot se šika« se je udeležil tudi podžupan Tomaž Smole. Številni obiskovalci in starši otrok so na prireditvi podrobneje spoznali delo učencev in strokovnih delavcev na glasbenem in likovnem področju. V letošnjem letu so med drugimi tudi na teh dveh področjih dosegli omembe vredne dosežke. Zlato priznanje z odliko so na reviji otroških in mladinskih pevskih zborov prejele pevke mladinskega pevskega zbora. Priznanje je prejela tudi učiteljica zborovodkinja prof. Simona Zvonar, kot naboljša debi-tantka zborovodkinja mladinskih zborov. Prav tako je zbor prejel nagrado za najboljši pevski zbor revije in najboljši nastop zbora debitanta. Učenke in učiteljica so s svojim delom dokazale, da jasno postavljen cilj in vztrajnost peljeta k uspehu. Publiki sta se predstavila tudi Cici otroški pevski zbor in Otroški pevski zbor ter učenci interesne dejavnosti flavte in orffova glasbila pod mentorstvom Polone Lampret. Učenci od 1. do 9. razreda so predstavili tudi svoje likovno ustvarjanje, na ogled pa je bila postavljena razstava likovnih del učencev, ki so jo pripravile mentorica Jelka Rojec in učiteljice likovne umetnosti. Zbrane je z naslednjimi besedami nagovoril tudi podžupan Tomaž Smole: »Ko sem se peljal proti Šentvidu, se je ves čas pred menoj razprostirala prečudovita mavrica. Legenda pravi, da tam kjer se mavrica konča, tam je skrit zaklad. Pa ni skrit. Ta zaklad je tukaj med nami. To so pevke Mladinskega pevskega zbora OŠ Ferda Vesela«. Podžupan je ob tej priložnosti mladinskemu pevskemu zboru za tekmovalni uspeh podelil županovo priznanje v podobi spominskega kovanca Prijetno domače. Gašper Stopar Sprejem drugošolcev med »Zelene bralce« z županom Lani so v knjižnici v Ivančni Gorici posvojili idejo kolegice Tanje Zavašnik, da bi sprejemali drugošolce med bralce, v smislu »iniciacije«. Projekt so razvili popolnoma po svoje in ga poimenovali »Zeleni bralec«. Vodenje je prevzela bibliotekarka Petra Volkar, izvaja pa ga dobesedno celotna skupnost. Župan je kar najhitreje obljubil svojo pomoč in tako postal ambasador branja. Odobrena so bila sredstva za nakup majic, ki se letos podeljujejo že drugič in so unikatna županska podpora mladih bralcev v slovenskem prostoru. Gre za zelene majice (ki so del občinske podobe »Prijetno domače«), na katerih je lik Palčka Bralčka in na katerih piše »Že berem sam«. V naši občini je letos 12 drugih razredov, ki jih obiskuje213 učencev. Na začetku leta se knjižničarji srečajo s starši na roditeljskih sestankih. Zanje so pripravili model knjižne in knjižnične vzgoje, kjer izvedo marsikaj o pomenu branja, bralni vzgoji, o tem, kako lahko sami spodbujajo svoje malčke. Ob tem prejmejo zloženko s koristnimi nasveti tudi za domov in pravljico o Zelenem Bralcu, ki jih je pripravila Ksenija Medved. Nato vsi učitelji tekom leta pripeljejo drugošolce v knjižnico na uro knjižne in knjižnične vzgoje. Skupaj je to skoraj 40 srečanj. Ob zaključku otroke spet obiščejo knjižničarke in Zeleni Bralček (Anita Globokar in Anja Thaler - Zupan) s kulturnim programom in podelitvijo majic. Obstaja pa tudi uradni zaključek in slavnostna podelitev majic z županom, promotorjem branja, ki se izvajajo regijsko; lani v stiškem koncu, letos v šentviškem, naslednje leto zagraškem itd. Otroke obišče tudi pisatelj, letos je to bil Tadej Trnovšek, ki je spregovoril o rokopisnem nastajanju knjig. Njegovo pravljico »Zaklad pisarja Bernarda« je ob kamišibaju pripovedovala Maruša Pušnik. Otrokom so spregovorili tudi župan, ravnatelj Janez Peterlin in Zeleni Bralček. Letos smo na zaključni prireditvi odprli tudi šolsko knjigobežnico. Otvoritve knjigobežnic in skupna občinska podoba ter zemljevid le-teh, je novo dogajanje v naši »Branju prijazni občini«, ki ga vodi ZKD Ivančna Gorica. Župan je simbolično podelil prvo tablico z občinsko oznako za knjigobežni-ce, Maja Lampret, vodja projekta in Jelka Rojec sta nekaj besed namenili pomenu knjige v javnem prostoru. Naj se projekt nadaljuje. Podprimo bralski ponos kot skupnost. Ksenija Medved Učni čebelnjak v Višnji Gori V letošnjem šolskem letu smo prvič praznovali svetovni dan čebel. Za ta dan je izbran prav 20. maj, rojstni dan slovenskega čebelarja Antona Janša. V Višnji Gori so se v spomin na ta dan odvijali slovesni dogodki. Med drugim je bilo tudi slovesno odprtje učnega čebelnjaka. Pri nastanku panjskih končnic, ki krasijo čebelnjak, so sodelovali učenci PŠ Zagradec od sedmega do devetega razreda pod mentorstvom učiteljice Anke Švigelj Koželj. Panjske končnice so naslikane na les z akrilnimi barvami. Sklop dvajsetih panjskih končnic, predstavlja ilustracije Jurčičevega dela » Kozlovska sodba v Višnji Gori«. Na devetih panjskih končnicah je predstavljena zgodba in usoda ubogega kozla Lisca, na ostalih posameznih panjskih končnicah pa se ponovi napis »Kozlovska sodba v Višnji Gori« v vseh desetih jezikih, v katere je bilo Jurčičevo delo do zdaj že prevedeno. Učenci se ob tem zavedajo pomena čebel, naravnih virov in ohranjanja narave za naš obstoj. Hkrati pa se ozaveščajo tudi o pomenu naše slovenske kulturne dediščine. Poleg tega smo slikali panjske končnice tudi na matični šoli OŠ Stična in so namenjene samostojni razstavi. Slikali so jih posamezni učenci ali učenci v dvojicah. Motive, povezane s čebelami in naravo, so si učenci izbrali sami. Izbrana dela so naslikali naslednji učenci; Špela Erjavec, Rebeka Zajc, Maruša Vovk, Nika Kastelic, Nejc Erjavec, Alja Štaudohar, Alja Ratajec, Lara Gračner, Ana Kavšek, Anja Jordan, Mojca Habjan, Ema Adamlje, Ana Valič, Pia Pajk, Nina Bregar, Ana Pevec, Milica Sekulic, Lia Kamenšek, Urška No-vinc Čeferin in Zoja Peteh. Te panjske končnice so nastajale pod mentorstvom učiteljic Anke Švigelj Koželj in Vesne Kovač. Z učenci smo izdelovali tudi druge izdelke, povezane z motivom čebelarstva. Tako so nastali tudi odlitki v mavec, glineni reliefi, poslikani lončki, risbe in grafike. Razstave v spomin na 20. maj, svetovni dan čebel, so bile tudi na matični šoli, PŠ Višnji Gori in PŠ Zagradec. Anka Švigelj Koželj (prof. likovne umetnosti) V projektu »Že berem sam« ali »Zeleni bralček« podpira bralski ponos celotna skupnost. Podprite branje tudi sami. Kupujte knjige, izposojajte si jih, berite. OS FERDA VESELA ŠENTVID PRI STIČNI Povabilo k izvajanju interesnih programov v šolskem letu 2018/2019 Društva in posameznike vabimo, da z nami ponovno oblikujete pestro in kakovostno ponudbo interesnih dejavnosti na naši šoli, tako da se v čim večji meri vključite v naš razširjeni program dela in na ta način delite svoja znanja z našimi učenci. Če imate znanja, sposobnosti in željo po delu z osnovnošolci, nam svojo ponudbo posredujte na naslov šole. Ponudba naj vsebuje vsebino, s katero želite sodelovati z nami oziroma našimi učenci, ter starost učencev. Navedite tudi okvirni čas in ime strokovnega delavca, ki naj bi izvajal dejavnost. Strokovni delavec mora imeti vsaj srednješolsko izobrazbo in mora biti usposobljen za izvajanje programa. Ponudbo nam posredujete do 15. 8. 2018. Najem šolskih prostorov v šolskem letu 2018/2019 Društva, zasebnike in posameznike, ki želite najeti šolske prostore za izvajanje različnih dejavnosti (športne, plesne, pevske, igralske, likovne ...), vabimo, da nam do 31. 8. 2018 posredujete vlogo za najem prostorov. Prosimo, da v vlogi navedete: • vsebino, ki jo nameravate izvajati, • prostor (učilnico, avlo, športno dvorano, plesno dvorano, prostor z nizko plezalno steno, fitnes), ki ga želite najeti, • dan in uro izvajanja dejavnosti. Ponudbe pošljite na naslov Osnovna šola Ferda Vesela Šentvid pri Stični, Šentvid pri Stični 46, 1296 Šentvid pri Stični. Po zaključku zbiranja ponudb bomo povabili ponudnike in se dogovorili o vseh podrobnostih sodelovanja. Vodstvo OŠ Ferda Vesela Šentvid pri Stični 20 Šolstvo junij 2018 številka 5 IlitttMi Med snubci iz daljnih dežel so bili pretkani in pohlepni bojevniki. V novo zgodbo sta nas popeljala Knežji par se je odločil omožiti hčerko Viro. kneginja Virna, junakinja lanskega prazgodovinskega dne, in knez Vi rej. Lokostrelci in suličarji so izdelali sulice in loke. Kateremu snubcu je uspelo osvojiti srce mlade Vire? V Virskem mestu se je po 2500 letih spet kadilo iz talilne peči »Po sledeh virskih knezov in železarjev« smo poimenovali že drugi prazgodovinski dan, ki ga je v soboto, 14. aprila 2018, pripravilo 96 učenk in učencev ter 19 učiteljic in učiteljev z OŠ Stična, matične šole, PŠ Zagradec in PŠ Višnja Gora. Naključje je hotelo, da smo datum našega srečanja izbrali prav na dan, ko je pred 105 leti vojvodinja Mec-klenburška, pripadnica visokega nemškega plemstva in ljubiteljska arheologinja, ki je na začetku 20. stoletja živela na gradu Bogen-šperk, izkopala oklep iz gomile v virski nekropoli. Bronast oklep, čelado, bodalo in dragocene posode je podarila bratrancu, nemškemu cesarju Wilhelmu II. Tako so virske izkopanine več let krasile vitrine berlinske kraljeve palače. Železna nit letošnjih dejavnosti je bilo železo, ta sijajna kovina, ki je sloves Virskega mesta ponesla daleč preko meja dolenjske železno-dobne skupnosti. V obdobju od 8. do 2. stoletja pred našim štetjem je bilo železarstvo na Dolenjskem v polnem razmahu. Z železovo rudo, ki je ležala kar v ornici vsenaokrog, so se znali okoristiti tudi železno-dobni prebivalci naših krajev in prav oni so bili pomemben člen razvejane trgovine z železom na dolge razdalje. Z železom in livarskimi izdelki so kupčevali v sredozemskih, alpskih, panonskih ter balkanskih deželah in jih menjavali za druge žlahtnine tedanjega časa. Učenke in učenci so se tega dne zbrali na Turistični kmetiji Grofija, kjer je nekoč stalo Virsko mesto, v starejši železni dobi eno najpomembnejših postojank halštatske kulture v Srednji Evropi. Vživeli so se v železnodobne livarje, kovače, krojače ter bojevnike in z malce domišljije skozi dramsko igrico osvetlili prve železarske obrti na slovenskih tleh. Udeleženci so ustvarjali v desetih delavnicah, v katerih so - v vsaki na svoj način - spoznavali, kako je železo spremenilo življenje takratnih prebivalcev. Velike pozornosti je bila deležna železarska delavnica. Železarja in kovača samouka, Jernej Cortese in Timotej Kruška, sta postavila talilno peč prazgodovinskega tipa. Vsi smo nestrpno čakali na trenutek, ko je iz peči pricurljalo žareče železo. Trenutek, ki je očaral prav vse! Tako je tisočletja zarjavelo virsko železo ponovno zasijalo, Virsko mesto pa postaja prizorišče naših srečanj tudi v prihodnje. Velik dogodek, ki ga je soustvarjalo sto in več šolarjev ter mentorjev, žal ni pritegnil pozornosti lokalnih skupnosti in medijev. Vabilu pa so se odzvali priznani arheologi in domačini, ki znajo ceniti kulturno dediščino stiške pokrajine. Z očitnim navdušenjem nad programom so podprli naša prizadevanja z željo, da z novimi projekti nadaljujemo tudi z bodočimi generacijami. Vsem tistim, ki so ta veseli dan zamudili, pa spodaj zapisane besede Saša Porente, ki je organizatorjem prazgodovinskega dne velikodušno ponudil strokovno pomoč: »Danes je bil res prekrasen dan. Virsko mesto je spet prekipevalo od življenja in energije. Starodavna energija v novi preobleki! Vesel sem, da sem bil lahko del te zgodbe.« Mojca Hrvatin in Katja Tomažin, OŠ Stična Fotografije: foto arhiv OŠ Stična Razžarjena gmota železa, »kovaški volk«. V peči smo stalili 22 kg rude in do bili 2,2 kg železa. Knez Virej je zaprosil šolarje, da Virskemu mestu okrepijo moč. Konjeniki so po težkih preizkušnjah na terenu našli knezovega konja. Naostrili so puščice in sekire. v Kovači so za kneza in prihajajoče snubce barvali oklepe, čelade in ščite. Krojači so sešili oblačila za knežjo družino in goste. Nevesta Vira je oddana! Jernej Cortese in Timotej Kruška sta prikazala starodavni postopek taljenja železove rude. Talili smo domačo železovo rudo iz Škrjanč. Železo se kuje, dokler je vroče. Iz železa so kovači skovali rezilo sekire. A Sobrače ^Šentvi m junij 2018 številka 5 Podlistek 21 SVIT-ov dogodek na Pš Zagradec V ponedeljek, 28. maja, je v sodelovanju ZD Ivančna Gorica in PŠ Zagradec na šoli potekal tako imenovani SVIT-ov dogodek. Na pobudo Mateje Kocjan, diplomirane medicinske sestre v referenčni ambulanti ZD Ivančna Gorica, so učenci izdelovali plakate, pisali pesmi in izdelovali izdelke, povezane z zdravjem in spodbujanjem k skrbi za preprečevanje bolezni. Učenci so se pod vodstvom učiteljev in učiteljic zelo lepo odzvali na povabilo in tako je prireditev pospremila tudi razstava njihovih izdelkov. Obiskovalci so se pred šolo lahko sprehodili skozi model črevesja, ki so ga postavili Program SVIT in se v pogovoru s študenti medicine seznanili z možnostmi bolj zdravega načina življenja in prehranjevanja. Prireditev, ki sta jo povezovali Nika Prašnikar in Mojca Zupančič, učenki sedmega razreda, smo začeli s himno, nato nas je pozdravila Marta Praznik, pomočnica direktorja ZD Ivančna Gorica. V svojem nagovoru je predstavila državni program SVIT, ki skrbi za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb in raka, na debelem črevesu in danki. Poudarila je, da se moramo za odzivnost na program truditi vsi, saj je zdravje temeljna vrednota našega skupnega bivanja. Zbrane je z dobrodošlico in veseljem ob dobrem sodelovanju poz- dravila tudi vodja šole prof. Slavka Nahtigal, ki je stare starše imenovala kar čarobni prah za naše otroke. Spodbudila je navzoče k aktivnemu življenju in vključevanju v dejavnosti, ki jih šola izvaja v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi Zagradec, Ambrus in Krka. Vse navzoče je pozdravil tudi rav-nateljOŠ Stična Marjan Potokar, ki se je direktorju ZD Ivančna Gorica dr. Janezu Zupančiču zahvalil za pobudo in zgledno sodelovanje ter poudaril, da je vzgoja za zdravje eden od pomembnejših zgledov, ki jih odrasli lahko dajejo svojim otrokom. O svoji izkušnji s programom SVIT in prebolevanjem raka je z vedrino in optimizmom spregovorila tudi Marija Hrvatin, ambasadorka SVITa. Izrazila je veselje, ker je bila prireditev zasnovana kod druženje treh generacij in z osebno izkušnjo skušala pokazati, kako pomembno je pravočasno odkrivanje bolezenskih stanj. Seveda pa na prireditvi ni manjkal pester in zabaven kulturni program. Zapeli so člani otroškega pevskega zbora PŠ Zagradec, pod vodstvom prof. Slavke Nahtigal in pevci ljudskih pesmi Studenček, pod vodstvom g. Borisa Klemenčiča. S hu-moristično točko sta se predstavila učenec Žan Hren in učenka Maša Žnidaršič, pod mentorstvom prof. Vesne Zimic Gluvic. Za zaključek pa je zapel in zaigral še ansambel Divja Kri, ki je poskrbel tako za ozvočenje prireditve kot za izvrstno odigrane pesmi. Ob sklepu prireditve se je vodja projekta Mateja Kocjan zahvalila vsem sodelujočim in vsem, ki so se v zares velikem številu udeležili prireditve. Med pomembnejšimi gosti so bili tudi podžupan občine Ivanč-na Gorica Tomaž Smole, pomočnica ravnatelja prof. Mojca Malovrh in predsednica KS Zagradec Biljana Gartner. Dragica Šteh. prof., Podružnična šola Zagradec Učenci iz Straßa v Avstriji in OŠ Stična so okrepili prijateljstvo Tudi na OŠ Stična (PŠ Višnja Gora) smo ob 540. obletnici mestnih pravic Višnje Gore in praznika čebelarstva organizirali v mesecu maju različne dejavnosti za učence. Ob tej priložnosti so nas iz Straßa na avstrijskem Štajerskem obiskali učenci, s katerimi so se povezali učenci iz sedmega razreda Podružnične šole Višnja Gora. Pomerili so se v športu, v likovnih veščinah, na natečaju za najboljšo risbo čebele in v ogledu mestnih znamenitosti v nemškem in angleškem jeziku. Učenci obeh šol so ponovno dokazali, da je eno in edino sredstvo sporazumevanja na različnih področjih jezik in da ga moramo krepiti in uporabljati v vsakdanu. Die Brücken und Sprachen verbinden oziroma po slovensko Mostovi in jeziki povezujejo. Prijatelji s prijateljske šole v Straßu so se z lepimi vtisi poslovili in nas pričakujejo prihodnje šolsko leto na povratnem obisku v Avstriji. Igor Rajner, prof. Planinski krožek na dvodnevnem izletu Kar nekaj časa je trajalo, a smo ga le dočakali, naš planinski dvodnevni izlet. Sredi aprila je bil v visokogorju še sneg, zdaj pa nam je kazalo, da bomo mokri. A 12. in 13. maja nismo niti gazili v snegu niti nismo bili premočeni do kosti, smo pa nevihto lahko spremljali na varnem pod streho Valvasorjevega doma. Pa pojdimo od začetka. V soboto smo kot pravi planinci zgodaj vstali. Ob sedmih smo se dobili na železniški postaji v Višnji Gori in se z vlakom odpeljali v Ljubljano. Tam smo na bližnjem igrišču že malicali in se ogreli na igra-lih, da smo počakali na hitri vlak, ki nas je pripeljal do Žirovnice. Po kratkih navodilih vodnikov se je hoja navkreber lahko začela. Naš cilj, Valvasorjeva koča pod Stolom, se je ob opazovanju okolice hitro bližal. Na koncu smo celo pospešili, ko so nam planinci, ki smo jih srečali, zagotovili, da nas kosilo v domu že čaka. Najbolj zaslužen za to, da smo vsi z nasmehom končali prvi del pohoda, je bil vodnik Janez. S svojo pozitivno energijo je uspel pregnati misli na utrujenost, slabost in žuljave noge nekaterih otrok. Po kosilu smo nekateri počivali, nekateri pa so pokazali, da imajo še veliko zalogo energije. Popoldne je bilo namenjeno obisku bližnje Žirovniške planine, s katere smo se vrnili tik pred nevihto. Kako je treskalo! Pred večerjo nam je Aleš, predsednik Planinskega društva Polž, zavrtel in komentiral film o gorah. Spoznali smo tako lepo kot nevarno stran gora. Po večerji pa je s kolegoma Boštjanom in Milanom opisoval skupne planinske podvige, ki smo jih občudovali na slikah. Po prekratki noči nas je čakal obilen zajtrk in hoja proti domu. Pot nas je vodila proti Ajdni, kjer smo si ogledali arheološko najdišče naselja iz petega stoletja. Bolj kot najdišče pa nas je prevzel prelep sončen razgled na okoliške planine (Golico imamo namen obiskati naslednje leto) in dolino med Žirovnico ter Jesenicami. Na Ajdni smo se zadržali kar nekaj časa, saj se nas je večina preizkusila v plezanju in spuščanju z vrvjo. V rokah naših vodnikov smo bili popolnoma varni. Sledil je še spust v dolino do Završniškega jezera, kjer smo si privoščili piknik s pico. Še dobro, da je začelo deževati ravno, ko smo se z avtobusom odpeljali domov. Pohoda se je udeležilo 28 otrok Osnovne šole Stična, z matične šole in Podružnične šole Višnja Gora; vodniki: Janez Čebular, Aleš Erjavec, Boštjan Skubic in Milan Sirk; učiteljice: Bernarda Kunstelj Lepojic, Tanja Črnivec in Darja Bregar. Darja Bregar Popravek V majski številki Klasja smo objavili članek z naslovom 70 let Vzgojno izobraževalnega zavoda Višnja Gora, v katerem je bil naveden napačen datum prireditve. Slovesnost je bila 20. aprila 2018. Za nastalo napako se uredništvo opravičuje. Uredništvo Mali oglas Prodam vikend/zidanico z vinogradom na Debelem hribu nad Temenico. Približno 1700 m2 vinograda in sadovnjaka, voda in elektrika, čudovita narava. Primerno za mlajšo družino ali dva mlajša upokojenca z željo živeti v neokrnjeni naravi s solidnimi sosedi. Več informacij na Bol-ha.com (»zidanica - bivalni vikend - vinograd Debeli hrib - Temenica«). Informacije: 041 550 952 (Andrej) URARSTVO 1 LUPŠEgi URARSTVO IN IZDELAVA KLJUČEV DELOV«! Čflt „„ J ' „ MH-Knasutt ■ i2.aü gsm: 0&0 242 350 itjoo-u.oo 22 Šolstvo junij 2018 številka 5 IlitttMi (At)leti, (at)leti v Stični 4. Festival Pekarne Mišmaš ali Stičani v znamenju rekordov Letos se je Osnovna šola Stična na atletskem področju tako rekoč izstrelila v višave. Zgodovinskih 11 uvrstitev na državno prvenstvo, 2 državna podprvaka, 5 šolskih, še več osebnih in skoraj en državni rekord za nameček, vsemu temu smo bili priča v iztekajoči atletski sezoni, ki je svoj vrhunec doživela na finalu osnovnih šol v Žalcu. Veliko bo povedanega o tem prazniku slovenske šolske atletike in Športa mladih nasploh. Torej že rečeno, stiško šolo je zastopalo 11 predstavnikov, prepričana pa sem, da si prav vsak zasluži poročilo kot vrhunski športniki, pa le pričnimo z najmlajšo, sistematično, lepo po vrsti, »kot so hiše v Trsti«. Perspektivna Pia Lebar, sicer članica lokalnega AK Špela, se je odlično odrezala v izredno zahtevni tekaški preizkušnji - v teku na 300 m. Mlada tekmovalka je odtekla nov osebni rekord; njena nova znamka sedaj znaša hitrih 46,71 s, kar jo je postavilo na 20. mesto. Izvrstna mlada odbojkarica Nina Bregar je z odliko nastopila v metu žvižgača. V precejneugodnih pogojih je z daljavo 53,62 m posegla po visokem 5. mestu v državi ter se tako dokazala kot velik obet slovenske šolske atletike. Daleč, daleeč, daleeeeeč v jamo je letela Živa Batis, na koncu je skočila naravnost vrhunskih 5,06 metra. Stiška sedmošolka je svoje daljave lepo stopnjevala iz skoka v skok, konkurenca je bila zares močna, tako da je njen sicer izvrsten rezultat tudi v državnem merilu na koncu zadostoval za 6. mesto, kar pa je šoli vseeno prineslo nov rekord in Batisovi izvrsten dosežek. Njena klubska kolegica Uršula Čr-nelč je že z nastopom na področnem tekmovanju napovedala odločen boj za kolajne, morda tudi za tisto najžlahtnejšega leska. Z drugim mestom je nekoliko zaostala za zelo visokimi pričakovanji okolice, njen zmagovalni pohod je preprečila atletinja iz Slovenske Bistrice, kakorkoli, verjamemo, da bomo o tem imenu v prihodnosti še veliko slišali. Z zlatimi črkami se je podpisala tudi pod nov šolski rekord med mlajšimi deklicami. Ob njenem imenu zdaj lahko preberemo čas 43,60 sekunde. Na najdaljši tekaški preizkušnji je Zoja Peteh upala na »svoj« dan, a vse se ni izšlo po načrtih. Že začela je nekoliko prepočasi in nekako ni pokazala vsega, kar zna. Na koncu je postala 8. tekačica Slovenije. Športno in prav je, da omenimo tudi odličen tek konkurence; kar dve tekmovalki v teku na 1000 m sta tekli hitreje od državnega rekorda, toda pod laskavim nazivom državne rekorderke se je, jasno, lahko podpisala le ena. Blaž Perko, stalen član stiške atletske odprave, se je uvrstil med najhitrejše v Sloveniji in s tem na pot v Žalec. Svoj tek je rokometaš opravil odlično; kot prvi v svoji kvalifikacijski skupini je za 60-metrsko razdaljo potreboval pičlih 7,62 sekunde, kar pa vseeno ni bilo dovolj za finale. Tekmeci v tej disciplini so vedno izredno kvalitetni, še zlasti trenirani tekači iz atletskih klubov, kljub temu pa se je Blažu uspelo uvrstiti v elitno petnajsterico. Tudi Ajda Barna Gabrijan je že na predtekmovanjih vzbudila velike obete in pokazala, da zna presenetiti. Takrat se ji je palica prvič podrla pri 142 cm, kar ji je prineslo naslov področne prvakinje, osebni in šolski rekord. Žal na državnem tekmovanju zares ni imela sreče; trema, neizkušenost tekmovalke ter »vmešavanje« vetra so pripomogli, da je Ajda na koncu ostala brez rezultata. Zagraška atletinja se je skozi gosto sito vseh slovenskih skakalk v višino prebila tako rekoč brez treninga, kar je vsekakor dovolj zgovoren podatek o njenem potencialu. Vse je na področnem tekmovanju šokiral David Skubic, ko je tam žvižgača zalučal za senzacionalnih 74,08 m, s čimer je le za meter zaostal za državnim šolskim rekordom, ter seveda krepko podrl tudi šolskega. Vse oči so bile uprte vanj, ko je dobil svojo priložnost v Žalcu, a neugodne razmere in nekaj smole so bili del spleta naključij, tako da je sedmošolec na koncu pristal na zanj še vedno solidnem 2. mestu. »Vsaj medalja je,« je komentiral David. Večkrat je na urah športne vzgoje svoje kvalitete pokazal Cene Zupančič, obetaven kot suvalec krogle. Pri disciplini, kjer so pomembne praktično vse mišice ter za povrh še dovršna mera eksplozivnosti, je V sklopu praznovanja občinskega praznika občine Ivančna Gorica in Tedna ljubiteljske kulture smo na OŠ Stična, PŠ Krka pripravili dvodnevni 4. gledališki festival, mini otroško dobrodelno dražbo in slikarski ex tempore. Vse se je odvijalo že od 16. maja, končalo pa v četrtek, 31. maja 2018. Učenci 5. razreda, v razredu jih je 15, so se poimenovali Radovednih 15, kar je hkrati tudi naslov letošnje raziskovalne naloge o knjižnici in igralstvu. Skupaj z učiteljico so pripravili festival. Na področju gledaliških igric smo pobrskali po dramskem besedilu Bratovščina Sinjega galeba, narejenem po istoimenskem proznem besedilu Toneta Seliškarja. K sodelovanju smo povabili učiteljico Dragico Šteh, ki je napisala dramsko besedilo z naslovom Mornarji najlepše reke na svetu, sami pa smo ga uprizorili. Festival se uradno imenuje Festival Pekarne Mišmaš po slikanici Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič, ki je idejo za zgodbo dobila v pekarni Mišmaš na Krki. Hkrati smo na šoli zaključili bralno značko. Festival je otvoril ravnatelj naše šole, gospod Marjan Potokar. PŠ Krka je drugo leto zapored izročila simbolno zahvalo nekomu, ki nam veliko prostovoljno pomaga pri šolskih dejavnostih. Letos je to gospod Boštjan Žgajnar. Takole smo strnili obrazložitev ob izročitvi zahvale. Gospod Boštjan, Vi ste pravi mojster res glede tega, kako se obdeluje les. Za Vas ni ovire prav nobene, saj iz lesa nastajajo še gledališke scene. Tudi mi pri Vas ustvarjali smo lovske preže in videli, kaj vse lahko se iz lesa izreže. Sedaj pa še bolj slavna Vaša je delavnica, ki celo v Reko ljubezni je prišla. Res nadarjen in dober ste mizar, marsikaj pa naredite tudi v dar. Dobrota v Vašem srcu je doma, saj Vaša roka vedno pomoči nam da. Zato sprejmite v zahvalo to pozornost našo malo in na vseh poteh življenja delo Vaše uspeh naj spremlja. (Marjana Rus, za PŠ Krka, OŠ Stična) Drugič smo izpeljali tudi mini prostovoljno otroško dražbo. Več let že slikamo na slikarskem ex temporu. Pri tem nam vedno pomaga slikar ali slikarka. Lani so petošolci s slikarko Milko Gruden slikali lepote Krke. Letos nam je pomagal slikar Žare Jelesijevič. Slikali smo veduto - kraj/naselje. Delali smo v kolaž tehniki. S petošolci so slikali tudi tretješolci in mentorica Nadja Jan-kovič Fortuna. Slike so bile razstavljene med festivalom, že prej pa na spletni strani šole. Na voljo je bilo 50 slik. Dražbo je vodila naša učiteljica Maja Sever. Denar, ki smo ga zbrali, smo namenili za nakup tekaških smuči, ki jih potrebu- jemo v zimskem času za dodatne dejavnosti na šoli. Z lanskoletno dražbo smo zbrali denar za nakup 42 knjig za knjižnico na naši podružnični šoli. Naslovi knjig so objavljeni na spletni strani šole v arhivu. V predprostoru dvorane so članice skupine Pridne krške roke, ki deluje v okviru TD Krka, razstavljale kvač-kane izdelke in rože iz krep papirja. Tudi z njimi veliko sodelujemo. Že nekaj let prihajajo v šolo in učence učijo teh ročnih spretnosti. V Čukovini in učnem čebelnjaku poleg šole so naši čebelarji ČD Krka in Zagradec točili med ter imeli dan odprtih vrat. Starši so tako lahko videli, kaj delamo pri čebelarskem krožku. Imeli smo gostujoče in domače predstave. Nastopili so: Gledališki klub OŠ Stična s predstavo Bedak Jurček Hansa Christiana Andersena, režija: Andreja Robek Perpar. Mornarji najlepše reke na svetu, napisala: Dragica Šteh, režija: Mateja Jere Grmek, igrali: učenci 5. razreda PŠ Krka. Mutavka (odlomek), priredba in režija: Marjana Hočevar, igrali: Jože Pečjak, Anica Kozinc, Robi Škufca in Damjan Zajc (KUD Krka). Slovenija, moja dežela, muzikal, pripravila: Nika Braco-vič Blatnik, mentorice: Tončka Rajer, Anita Novak, Neja Zaplotnik, Nadja Jankovič Fortuna, Nika Bracovič Blatnik, Brigita Langenfus, scena: Vesna Kovač. Nastopali: učenci 1., 2., 3. in 4. razreda PŠ Krka, OŠ Stična. Ciciban in čebela, igra, ples in petje, priredba in mentorstvo: Maja Sever, nastopili: učenci OPZ PŠ Muljava. Čarovnica Uršula, režija: Jožica Ferlin, Aleksandra Šparl, igrala: Gledališka skupina OŠ Stična. Okamenela lepotica, napisala: Anita Šefer Mihelič, režija: Maja Tavčar, Barbara Polajžar, igrali: učenci PŠ Višnja Gora. Anita Šefer Mihelič si je predstavo tudi ogledala. Povedala nam je, da je idejo za pravljico dobila ob srečanju s kačo na Mirenskem gradu. Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujemo hišniku krškega vrtca Robiju Rajerju, saj nas vedno prostovoljno spremlja na vajah in predstavah, poskrbi za ozvočenje in luč. Letos nam je pri ozvočenju pomagal tudi Damjan Zajc. Med obiskovalci festivala so bile tudi miške in miško-ni - otroci iz vrtca Miške s hribčka v Stični. Seveda ne smemo pozabiti na domače otroke iz Vrtca Krka. Zahvaliti se moramo tudi Zvezi kulturnih društev Ivančna Gorica, ki nas podpira pri izvedbi festivala. Hvala vsem, ki ste se udeležili naše dražbe in s tem prispevali za tekaške smuči. Nasvidenje prihodnje leto. Mateja Jere Grmek posegel po pravljičnem 7. mestu z odličnimi 12,52 metra. Čisto na koncu je sledil še zares najvažnejši obračun šprinterjev, ta združuje najboljše, značilno atletiko in najboljše iz ekipnih športov - štafeta 4x100 m. Nastopili so le fantje, pa nič zato; so pa zato imeli najglasnejšo spodbudo publike. Vse ure vaj predaj in sprejemov so se obrestovale in ekipa Osnovne šole Stična se je uvrstila med 10 najboljših osmeric nog. Bravo, fantje (Tilen Kovačič, Simon Vidmar, Nejc Ropič in Blaž Perko)! Zasluženo smo »navalili« na pico, častila jo je, pozor, šola (zdrava prehrana pa to). Siti, zadovoljni in osveženi smo sedli v kombi, fantje so rekli: »Joj, kako smo utrujeni od pice!« O, ne, ne boste ušli moralnim litanijam. Torej: atletika je kraljica športa, nesporna ugotovitev, atletika v prevodu pomeni »tekmovati«, atletika je panoga, kjer ne gre za sodnike, temveč zate, atletika so številke in je najbolj primaren in izviren šport med vsemi. Tako, se vidimo drugo leto! Zoja Peteh A Sobrače ^Šentvi m junij 2018 številka 5 Podlistek 23 Med Vikingi na Norveškem je bilo nepozabno Naši osebni vtisi: Izmenjava v okviru Erasmus+ na Norveškem je bila res super, saj sem spoznala nove prijatelje, hrano ... Upam, da bom lahko spet kdaj obiskala Norveško in učence iz drugih držav. (Maja Lukič, 7. c) Na Norveškem je bilo naravnost odlično, saj smo spoznali novo kulturo, državo in noveprijatelje.(Julija Genorio, 7. b) Jaz sem se imela res super. Spoznala sem nove kulture, jezike in običaje, predvsem pa nove prijatelje in zaveznike. Resnično upam, da bom imela ta mesta še kdaj priložnost obiskati in še kdaj videti prijatelje, s katerimi smo se zelo povezali. (Neža Marinčič, 7. c) Vse smo nestrpno pričakovale 5. maj, saj smo se takrat že zelo zgodaj zjutraj v spremstvu z našim učiteljem odpravile na pot na Norveško. Prvi let smo imeli že zgodaj zjutraj iz Trsta v München. Glede letala nas ni preveč skrbelo. Tako smo iz Mün-chna leteli še v Oslo, kjer smo si v prostem času ogledali mesto, ter nazadnje še v Bergen. Prispeli smo pozno popoldne in tam so nas že pričakali španski učitelji in učenci. Naslednji dan smo se odpravili na kratek pohod na planoto blizu mesta. Po vrnitvi smo se še malo razgledali po Bergnu, ki je zares prečudovito mesto. Popoldne smo se z ladjo odpravili v Rosendal. Vožnja je bila zelo zabavna. V Rosendalu so nas že pričakale družine, pri katerih smo preživele naslednjih nekaj dni. Zvečer so nas odpeljali v njihovo šolo, kjer smo večerjali. Ponedeljkovo jutro smo preživele z družino, ki nam je pripravila obilen zajtrk. V majhni vasi Dimelsvik, kjer stoji šola Omvikdal, so nam učenci naredili lep sprejem, potem pa smo bile na vrsti me, da jim predstavimo Slovenijo. Po kosilu smo si ogledali hidroelektrarno, ki oskrbuje celo vas z elektriko, nato pa odšli k družinam. Zvečer smo se spet zbrali v šoli, da bi se z ostalimi gosti iz Španije, Cipra in Latvije ter z učenci z Norveške pomerili v svojem znanju. Bilo je zelo zabavno, saj smo se med drugim naučili tudi nekaj tujih besed. V torek smo si najprej ogledali pouk v 5. razredu in se s tem spoznali z učenci. Po kratkem kosilu so nas čakale vikinške igre. Te so bile ena najbolj zanimivih dejavnosti. Igre smo spoznavali in se v njih preizkušali vse do sredine popoldneva, takrat smo odšle k družini. Družina Sven-dsen, ki nas je gostila, nas je odpeljala na kratek izlet s čolnom do prelepega otoka. Po uživanju na ne preveč topli obali smo se skupaj z ostalimi učenci odpravili na pohod. Ko smo prispeli na vrh, smo pekli hrenovke in penice. Zadnji dan na šoli smo ponovno začeli z obiskom razredov, nadaljevali pa s tekmovanjem v odbojki. Tam nismo bili preveč uspešni, so pa zato bili naši učitelji. Pred velikim finalom, kjer so učitelji zasedli drugo mesto, smo imeli hitro kosilo. Popoldne smo se z ostalimi gostujočimi državami odpravili v Fulge-fonn center, kjer smo izvedeli več o fjordih, potem pa še na pico v mestno hišo Rosendala. V bližini nas je že čakalo igrišče, kjer smo porabili večino svoje energije. Nedaleč stran so nas pričakali tudi norveški učenci. Razdeljeni v mešane skupine smo igrali putball, ki je mešanica nogometa in golfa. Pozneje smo skočili pogledat še Stone park, kjer prevladuje nedotaknjena narava. Žal smo se naslednje jutro morale posloviti od družine, saj smo že odhajali na ladjo nazaj v Begen. Tam smo si privoščili kosilo, nato pa preživele zadnje ure s Španci, od katerih smo se res s težkimi srci poslovili. Zvečer smo bile me zadolžene za večerjo - špagete. Tako nam je ostala le še pot domov. Najprej smo leteli v Köbenhavn, ki smo si ga seveda ogledali, nato pa smo prileteli v München in Trst, od tam pa naravnost domov. Tako se je naše potovanje končalo. Učenke 7. razreda OŠ Stična Maja Lukič, 7. c, Julija Genorio, 7. b, Neža Marinčič, 7. c Vse vrhove gora ovija mir. Drevesne krošnje komaj zgane lahna sapica. Ptice v gozdu so obmolknile. Počakaj malo; kmalu boš tudi ti našel svoj mir. (Johann Wolfgang von Goethe) V spomin Ada Slana, rojena Abram (1942-2018) Upokojenske vrste učiteljev OŠ Stična je zapustila v prvih majskih dneh gospa Ada Slana. Od nje smo se poslovili v ponedeljek, 7. maja 2018, na pokopališču na Krki. Rodila se je 1. aprila 1942 v Trbovljah. Prva leta življenja je preživela sama z mamo, ker je bil oče v partizanih. Na svojega očeta, rudarja, po vojni rudarskega nadzornika, je bila navezana in ga je zelo spoštovala. Imela je še brata in sestro. Po vojni se je družina preselila v Trbovlje v novo stanovanje. Tu je tudi obiskovala OŠ Ivana Cankarja. Po končani nižji gimnaziji je odšla na Učiteljišče v Ljubljani. Vedno si je želela biti učiteljica. Na Učiteljišču je bila aktivna v mladinski organizaciji (sekretar). Udeležila se je tudi mladinske delovne akcije leta 1962 v Osi- paonici. V času šolanja v Ljubljani se je vsak dan vozila z vlakom, kar je takrat pomenilo vstajanje ob štirih zjutraj in vračanje domov v poznih popoldanskih urah. Na Učiteljišču je bila vzorna dijakinja. Polna idealov je prvi dve leti poučevala na OŠ Dobovec nad Trbovljami, nato pa na OŠ Mokronog na podružnici Trebelno. Od tam jo je življenje s sinom Stojanom privedlo na Krko, na OŠ Stična. Od 1. septembra 1967 dalje je Ada poučevala v stari šoli na Krki in postala tudi vodja šole. Delo vodje šole je opravljala polnih 30 let. Tu je srečala svojega moža Toneta Slano. Rodila se jima je hči Vesna. Na Krki sta si zgradila hišo in tu živela do svoje smrti. Kot vodja šole in učiteljica je Ada tesno sodelovala s krajem: organizirala je proslave, obisk dedka Mraza . Krajani so jo spoštovali zaradi njene pokončne drže, saj je bila neizmerno načelna, direktna in je vedno stala za svojimi besedami. Vrsto let je učila 4. razred. Tu sva se V Salzburgu V sredo, 6. 6. 2018, smo trije učitelji ter ravnatelj OŠ Stična odpeljali 45 učencev 7., 8. in 9. razreda na nagradni izlet v Salzburg. Učenci so si izlet zaslužili s pridnim delom ter prizadevnostjo pri pouku slovenščine in tujih jezikov. Spremljalo nas je sonce, malce nas je osvežil tudi dež, a preživeli smo prekrasen dan ter domov odšli veseli in polni novih vtisov. Učenci so takole strnili svoje vtise: Učenci 7., 8. in 9. razredov z matične šole, Višnje Gore in Zagradca smo odšli na nagradni izlet v Salzburg. Do tam smo se vozili približno 5 ur. Pred prihodom v Salzburg smo šli v rudnik soli. Ko smo bili v rudniku, smo prečkali mejo z Nemčijo. Bilo je zelo zanimivo, saj smo izvedeli veliko novega o pridobivanju in zgodovini soli v tem delu Avstrije. Vodič je bil tako prijazen, da nam je dal vzorce soli še za domov. Ko smo prišli v Salzburg, smo se sprehodili do Mozartovega trga, Rezidenčnega trga in podobnih znamenitosti Salzburga. Zaradi svojih bogatih okraskov je bila zanimiva tudi cerkev. Ogledali smo si še Mozartovo rojstno hišo ter si pogledali, kje izdelujejo originalne Mozartove kroglice, ki so jih kasneje nekateri tudi poskusili in bili navdušeni. Učitelji so nam dali tudi kar dve uri prostega časa; seveda smo takoj vsi pohiteli do Starbucksa in McDonald'sa. Potem smo se napotili še na manjši sprehod brez učiteljev in si kupili spominke, saj smo želeli, da nam ta zanimiva izkušnja ostane v spominu. Presenetil nas je dež, vendar smo po večini imeli dežnike in nam zato le-ta ni mogel uničiti veselja nad odkrivanjem za nas novega mesta, Salzburga. Na koncu smo se odpravili še do gradu Mirabell, kjer je, kot že samo ime pove, čudovit razgled. Osupili so nas še prekrasni vrtovi z veliko rožicami ter dejstvo, da je grad dal zgraditi vladar svoji ljubici, ki mu je bila najbolj pri srcu. Po ogledu mesta smo se odpravili nazaj domov, s seboj pa odnesli čudovito izkušnjo. Tilen, 8. a, in Milica, 8. b V Salzburgu je bilo zelo zelo lepo, malo me je spominjal na Ljubljano, šli pa smo tudi v rudnik soli, kjer smo se zelo zabavali. Teja, 7. a 6. 6. smo se 'nagrajenci' odpravili v nam že znani Salzburg. Celoten izlet mi je bil zelo všeč, saj učitelj Rajner veliko ve in nam je informacije super povedal. Meta, 9. a Naš ogled rudnika je zelo popestrila vožnja z vlakcem, spust po drčah in prečkanje umetnega jezera s splavom. Patricija, 9. Z Letos sem se prvič udeležila nagradnega izleta in bilo mi je zelo všeč. Najbolj všeč mi je bil rudnik soli. Tanja, 7. Z Bilo je super, ker smo šli v rudnik soli, kjer smo se vozili z vlakcem ter videli in izvedeli marsikaj o Salzburgu in njegovem imenu. Patricija, 8. VG Bilo je odlično. Najbolj mi je bil všeč Mozartov trg s kipom Mozarta ter tobogan v rudniku soli. Žan in Julija, 9. VG Hvala vsem, ki ste pripomogli k izvedbi nagradnega izleta, še posebno Igorju Rajnerju za izredno zanimivo vodenje. Katja Sredič Rus, prof. tudi srečali v aktivu učiteljev na OŠ Stična. Spremljala je otroke v šolo v naravi na Debeli Rtič, pred tem v Savudrijo. Svoje učence je imela rada, jih vzgajala v zaupanje vredne in, kot je sama rekla, v dobre državljane. Zato so jo spoštovali. Pri svojem delu je vodila tudi zunajšolske dejavnosti, kot so ročna dela, dram-sko-recitacijski krožek, kolesarski izpit ... Skrbno je beležila dogajanja v šoli in kraju v šolski kroniki. S kakšnim navdušenjem je med drugim zapisala davnega leta 1972: »V šoli smo dobili vodovod!« Tudi drugače se je Ada znala veseliti drobnih dogodkov: prijateljstva s sodelavko Cveto, izletov in sodelovanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ivančni Gorici. Tu je bila tudi članica društva upokojencev. V svojem življenjepisu je zapisala: »Pred menoj je sedaj pot, ki sem si jo začrtala.« Draga sodelavka, hvala ti za srečanja na tej tvoji poti, ki se je iztekla, kot se izteče nekoč in nekje vsaka. Za OŠ Stična Marinka Boljka 24 Šolstvo junij 2018 številka 5 IlitttMi Koncert srednješolskega mešanega pevskega zbora Kot že vrsto let doslej smo na Srednji šoli Josipa Jurčiča Ivančna Gorica tudi letošnje dneve kulture v Občini Ivančna Gorica sredi maja obogatili s tradicionalnim letnim koncertom. Letos so se na koncertu v sredo, 16. maja, Mladinskemu mešanemu pevskemu zboru pridružili še dijaki violinisti in dijakinje flavtistke, ki obiskujejo Glasbeno šolo Grosuplje. Pred skoraj polno dvorano so se vrstile zborovske pesmi izmenjaje z instrumentalnimi vložki. Zbor je zapel 17 pesmi, večino slovenskih narodnih, instrumentalisti pa so zaigrali 5 skladb. Med zborovskimi skladbami, uveljavljenimi in prepoznavnimi slovenskimi narodnimi pesmimi, kot so Pa se sliš', Pod oknom, Stoji mi polje, Po jezeru, Bratci veseli, Dajte, dajte . so bile tudi slovenska popevka v zborovski priredbi in dve sodobnejši angleški zborovski skladbi. Pri nekaj skladbah je imel zbor za podporo odlično pianistko Danijelo Slana, ki je sicer tudi sopranistka šolskega zbora. Nastop sta vodila voditelja Iza in Julij, obiskovalci pa so dobili tudi ličen koncertni list, s katerim so spremljali nastop. Priča smo bili zelo lepemu glasbenemu dogodku, ki ga je posebej oplemenitila mladost nastopajočih. Izredno lepo je bilo videti toliko mladih pevcev, ki so z navdušenjem in zelo ubrano sledili zborovodji Milanu Jevnikarju. Zagotovo se v našemu okolju ni bati, da bi slovenska ljudska in narodna pesem zamrli, dokler bomo imeli toliko navdušenih mladih pevcev. Publika je nastop mladih pevcev in glasbenikov nagradila z bučnim aplavzom. V prijetnem prijateljskem druženju ob klepetu smo se zadržali še lep čas po koncertu. Razšli smo se z zavezo, da se spet snidemo, najkasneje ob letu osorej! Milan Jevnikar Cici planinci na Golici Vremenska napoved je obetala nestanovitno vreme, možnosti neviht in ploh, z večjo možnostjo dežja po 14. uri. Vendar nas nadobudne »Cici planince« to ni prestrašilo in odvrnilo od prvotnega namena, in sicer da se odpravimo občudovat poljane narcis na poti na pravljično Golico. Ideja o izletu se nam je porodila že na prejšnjem našem druženju, ko smo vsi želeli ogledati in uživati v tem prelepem čudežu narave. In tako se nas je v soboto, 19. 5. 2018, v jutranjih urah kar 33 planincev odpravilo na pot proti Gorenjski. Med potjo smo se že tradicionalno ustavili na jutranji kavici in čaju ter ugotovili, da imajo naši otroci veliko več energije od nas ter da res vsi komaj čakamo, da parkiramo svoje avtomobile in začnemo s pohodom. Avtocesto Ljubljana-Jesenice smo zapustili pri izvozu Lipce, nadaljevali preko Javorniškega Rovta do Kri-ževca, kjer smo parkirali svoje avtomobile, nato pa se po makadamski poti odpravili proti koči na Golici. Tako kot vedno, nas je tudi tokrat vodil Janez Čebular iz PD Polž. Kmalu smo na poti proti koči v daljavi na travniku zagledali nekaj belega. Na prvi pogled nam je delovalo, kot da bomo kmalu prišli do ostankov zimskega snega. Ko pa smo prišli bližje, smo lahko le obstali odprtih ust in občudovali travnike, odete v beli pajčolan narcis, ki so v vetru plesale svoj ples, nam pa je v ušesih odmevala znamenita svetovno znana Avsenikova melodija Na Golici. Idealna kombinacija, da človek ne čuti drugega kot sprostitev in mir. Ko smo prišli do Koče na Golici, smo Srečanje babic in dedkov v vrtcu v Stični V petek, 25. maja, je na vhodu vrtca v Stični visel napis DOBRODOŠLI BABICE IN DEDKI. Pričakovanja otrok vrtca na hribčku so bila velika, vznemirljiva in pristna. Babice in dedki, ki smo pred leti na ta dan praznovali dan mladosti, smo bili nasmejani, srečni in mladostni kot takrat. Marsikomu so oko orosile solze sreče ob gledanju svoje vnukinje ali svojega vnuka. Ti so prepevali, plesali in recitirali pesmice ob umetniško izdelani sceni izpod rok pridnih in ustvarjalnih vzgojiteljic. Kako prisrčno je bilo slišati klice babi, babi . kar med nastopanjem malčkov. Seveda smo tudi babice in dedki »kul«, znamo fotografirati in snemati s telefoni, da si bomo lahko še dolgo ogledovali prisrčne spomine. Na koncu smo skupaj plesali in peli s svojimi vnuki in vnukinjami. Bilo je vse kot se spodobi na tako pomembnih srečanjih. Dišalo je po kavici in odličnih sveže pečenih flancatih, kakršne zna narediti samo kuharica »Bili« v stiškem vrtcu. Po okusni pogostitvi smo se sku- Čestitke nagrajenkam natečaja "Mlad, vesel in pogumen - brez alkohola Slovenska Karitas je letos spomladi že drugič razpisala literarno - likovni natečaj za mlade, s katerim v sodelovanju z Javno agencijo za varnost prometa in Zavoda Med. Over. Net ozavešča mlade in širšo javnost o mnogokrat tragičnih posledicah alkohola. Dijaki Srednje šole Josipa Jurčiča so tudi letos sodelovali na natečaju in s svojo ustvarjalnostjo in talentom prepričali strokovno komisijo. Nagrade so bile podeljene v ponedeljek, 11. junija 2018, na krajši slavnostni prireditvi pod pokroviteljstvom generalnega tajnika Slovenske karitas Cveta Uršiča, direktorja Agencije za varnost prometa Igorja Velova, Andreje Verovšek, predstavnice Zavoda Med. Over. Net in sodelavcev Slovenske Karitas. Med 173 prispevki iz cele Slovenije oz. 43 šol, so nagrajena tudi dela naših dijakinj: - Anja Pajek, dijakinja 1. a, je s svojo odlično zgodbo 'Mlad vesel in pogumen - brez alkohola' zasedla 6. mesto v državi. Zgodbo lahko preberete na: http://www.karitas.si/rezultati-nagradnega-literarnega-natecaja--mlad-vesel-in-pogumen-brez-alkohola/ - Manca Jeršin, dijakinja 2. d, ji sledi na sedmem mestu z literarno izpovedjo 'Mladost je več kot le norost'. - Brina Dolores Omahen, dijakinja 1. a, pa je nagrajena za izvirno likovno zgodbo. Iskrene čestitke nagrajenkam - za umetniško izvirnost, ki je prepoznana v državnem merilu in za iskrenost, ki jo v besedi in sliki delijo z mladimi v Sloveniji! Mentorica: Maja Zajc Kalar, prof. se okrepčali z malico iz nahrbtnikov, uredili planinske dnevnike, sledilo je obvezno skupinsko slikanje za arhiv ter po pogledovanju v nebo in napovedi dežja je sledila skupna odločitev, da jo družno mahnemo nazaj v dolino. Vreme je »zdržalo«, dišeče narcisne poljane so nas spremljale na poti proti avtomobilom, slike so se nam shranjevale v spomin, zaželeli smo si še srečno pot domov in si obljubili, da se kmalu spet vidimo, na naslednjem »Cici planinskem pohodu«. Andreja Zupančič paj družili in uživali v prijetni družbi različnih generacij. Vsem zaposlenim Vrtca v Stični, ki ste za nas pripravili nepozabno doživetje, se zahvaljujemo. V imenu babic in dedkov zapisala Marta Okorn Maturantje ivanške srednje šole odplesali četvorko Letošnji maturanti in maturantke Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica so tudi letos pred amfiteatrom srednješolskega centra zaplesali tradicionalno maturantsko četvorko. S plesom so tako na simbolični način zaključili svojo srednješolsko pot, a jih že v naslednjih dneh čakal začetek mature. Kot je dejal ravnatelj šole Milan Jevnikar, šolsko leto 2017/2018 uspešno zaključuje že 64. generacija maturantov Srednje šole Josipa Jurčiča. »Res, da generacija ni preveč številčna, vendar s seboj odnašajo odlične potenciale, o katerih bomo v prihodnosti zagotovo še slišali.« Zbrane je nagovoril tudi podžupan Občine Ivančna Gorica, Tomaž Smole. Slednji se je uvodoma zahvalil celotnem učiteljskem zboru nato pa prisotnim maturantom povedal: »Vsak konec je začetek nečesa novega. Štiri leta ste varno gnezdili v zavetju ivanške srednje šole. Kmalu boste razprostrli svoja krila in iskali nove izzive širom naokoli. Prepričan sem, da vam bo šola ostala v lepem spominu, in se boste radi vračali v Ivanč-no Gorico,« je zaključil Smole. Zaželel jim je še vso srečo na maturi in nadaljnji poti. Povorko, ki je potekala v organizaciji Plesne šole Urška, so si ogledali tudi osnovnošolci OŠ Stična. Gašper Stopar A Sobrače ^Šentvi m junij 2018 številka 5 Podlistek 25 »Obstaja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska«' Čebelarji družine Rothschutz z gradu Podsmreka pri Višnji Gori Emil Rothschutz član Kranjske kmetijske družbe (1865) in ustanovitev Kranjskega društva za umno čebelarstvo (1873) (VI. del) Emil Rothschutz član Kranjske kmetijske družbe (1865) Čebelarstvo na Kranjskem je bilo dobro razvito že v času ustanovitve tedaj imenovane Družbe za poljedelstvo in koristne spretnosti v letu 1767. Poudarili so ga tudi v grbu družbe. Prošnja, 1875, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen Sir Vh # i m iq ní # i; i) t dj m q r 41 ■ « Si x o i n il. jQ9j \ii:i k imI.^v-if Porofitji i- ■l--iw,ijanji iii '.¡''U"\iiiiji omiuvilId^git whI^Cv^: Ll| W'tllrw -Iftl^g* vodiLva. L j. pi?iiiiHniliJ! ih jir^rpc* in t\ „ . ------- ... .. áninfi («J- j.iNil.i-Hniln. Vrühi iutnB síu»: K.r,nki In ........ k..n.lL Mi |.f|jrl^ivlj icljularm* ¡ b) o in imlaml tUinrKHK.tf^ii nkin <> nmkjj[vünd MtrrDd jplnlv, It I«*hl> pi M tilt krajo: n . ynVommIüIp Ulfovjli iob*-JnriiTi < jii'ifln ¡ni iHirnn u ijiu