Jože Povšič: Bibliografija Franca Močnika. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana 1966. 96 + (III) str. + portret. V 8°. (Dela SAZU, razred za matematične, fizikalne in tehniške vede, 8.)
Cerkljan Franc Močnik (1814 do 1892) spada med tiste šolnike, ki so prispevali bistveni delež k reorganizaciji avstrijskega osnovnega in srednjega šolstva sredi 19. stoletja. Po lfjtu 1844, ko je dvorna komisija sprejela Močnikov načrt o spremembi računskega pouka in učnih knjig, je sestavil učbenike računstva oziroma aritmetike in geometrije za vse razrede raznih vrst osnovnih šol, za meščanske, trgovske in obrtne šole, za gimnazije, realke in učiteljišča na
Avstro-Ogrskem. Vzporedno z njimi je spisal več metodičnih del o pouku računstva. Sčasoma je učbenike izpopolnjeval in prilagajal novim razmeram. Po njegovi smrti so jih predelovali drugi, tako da so se Močnikovi učbeniki obdržali deloma vse do tridesetih let našega stoletja; celo v letu 1954 še naletimo na eno izdajo v češčini.
Močnikovi učbeniki so izšli v v nemščini, potem pa so jih prevajali v jezike nenemških narodov, ki so tedaj živeli v okviru Avstro-Ogrske. Prevode pa so si oskrbeli tudi nekateri drugi (Grki, Bolgari, Albanci).
Poleg tega je Močnik napisal še razpravo o številčnih enačbah (1839, njegovo prvo objavljeno delo) in priredil dvoje logaritemskih tablic. Kot šolski nadzornik za Kranjsko (1851—-I860) je uvedel utrakvistične šole ter dal pobude in navodila za sestavo učbenikov slovenščine in nemščine, ki so jih take šole potrebovale.
Točen pregled tega bogatega Močnikovega dela, ki smo ga doslej poznali bolj približno, nam je dal prof. Jože Povšič. V svoji bibliografiji je najprej orisal Močnikovo delo in življenje. Z nekaterimi novimi pogledi in oznakami je izpopolnil Šlebingerja v Slovenskem biografskem leksikonu, ki je pisal o Močniku pri nas najbolj izčrpno in jedrnato. Sledi obširen povzetek v nemščini, nato pa bibliografija sama.
Knjige so razdeljene po jezikih na 15 poglavij. Največ je nemških del; razvrščena so še po zvrsteh, učbeniki pa še naprej po vrstah šol. Podatke o knjigah je avtor iskal po domačih in tujih knjižnicah ter po raznih strokovnih in nacionalnih bibliografijah. Vendar mu kljub temu ni uspelo, da bi zapisal prav vse. Opaziti je npr. pri štetih ponatisih, da kakšen vmes manjka. Znova je potrjeno, da se
učbeniki, čeprav imajo razmeroma velike naklade in nizko ceno, bolj slabo hranijo. Vključene so tudi izdaje Močnikovih del, ki so jih oskrbeli drugi. V slovenščino so prevajali Ivan Tomšič, Blaž Potočnik, Oroslav Caf, Anton Črnivec, Jožef Bezlaj, Ivan Celestina, predeloval pa Luka Lavtar.
Bibliografiji je samo v prid, da so ponatisi združeni ter navedeni samo z letnico in stranmi in morebitnimi spremembami v impre-sumu, saj bi sicer obseg bibliografije nekajkrat narastel, preglednost pa bi se zelo zmanjšala. Dodana so tudi hranilišča (brez signatur), vendar samo za tri slovenske knjižnice (NUK, Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani in Sveučilišne knjižnice v Zagrebu). Od anonimnih knjig, ki jih je kar precej, so upoštevane le tiste, za katere je Močnikovo avtorstvo za trdno dognano.
Enote niso oštevilčene. Štetje je nekoliko oteženo, ker so ponatisi združeni in je prav lahko, da v naslednjem številčnem prerezu skozi bibliografijo kakšna številka ni čisto točna, vendar mislim, da za približno predstavo zadoščajo. Opisanih je 492 del v čez 2050 natisih; če bi bili avtorju dosegljivi vsi ponatisi, bi bilo enot morda blizu 2200. Ne glede na to, da so skoraj izključno učbeniki, pa povrh še mnogi predelani ali nepredelani ponatisi, je to izredno visoka številka. Podatkov o nakladah bibliografija seveda ni mogla dati. Ce za silo predpostavimo poprečje dva tisoč izvodov na en natis (kar pa je prej premalo kot preveč za šolsko knjigo), bi se skupna naklada bližala štirim milijonom in pol!
Kot zanimivost si oglejmo še število knjig po jezikih. Nemških knjig je zabeleženih 148 (v 980 natisih), slovenskih 30 (174), hrvaških 29 (132), srbskih 32 (77), za Bosno
in Hercegovino v latinici in cirilici 4 (36), albanskih 9 (13, razen ene vse iz tridesetih let našega stoletja), bolgarskih 9 (23), čeških 39 (109), italijanskih 46 (130), madžarskih 38 (185), novogrških 4 (4, vse iz leta 1891), poljskih 39 (86), romunskih 20 (36), slovaških 5 (5) in ukrajinskih 40 (74).
Zadnje poglavje bibliografije obsega kronološko urejeno literaturo o Močniku od leta 1851 do 1964. Upoštevane so tudi dokaj drobne stvari. Zlasti skrbno je zbrana pomembna nemška literatura.
Bistvenih pripomb ali dopolnil k bibliografiji nimam. Pri literaturi v letu 1964 je S. L. Srečko Longar. Iz Ljubljanskega zvona bi se dalo nabrati še nekaj drobcev. Sedmi zvezek Slovenskega biografskega leksikona s člankoma o Peternelu in Praprotniku je izšel leta 1-949 in ne 193'3. Okrajšave časopisja in zbornikov so v skladu s tovrstno prakso pri nas, vendar se vsiljuje vprašanje, če so sploh potrebne. Obseg bibliografije bi mogoče ne narastel niti za eno s>tran, ko bi bili vsi naslovi izpisani, če pa so že okrajšani, bi bil kar nujen seznam kratic, saj se npr. od tujih uporabnikov (teh je pri akademskih izdajah precej) ne more zahtevati, da imajo Slovenski biografski leksikon in Slovensko bibliografijo vselej pri roki. Po svojem značaju bi bibliografija prej sodila v akademijsko zbirko Biblioteka, katere so izšli pred leti že trije zvezki.
Gradivo za centralni katalog slovenskih knjižnic, ki se zbira in ureja v NUK — do 10. aprila 1964, ko je Akademija sprejela Povši-čev rokopis, ga še ni bilo kaj prida! — opozarja še na nekaj slovenskih natisov, ki v bibliografiji nimajo navedenih hranilišč. Koprska Študijska knjižnica ima tudi en italijanski ponatis, ki ga v bibliografiji ni. Podobno je v Zbor-
niku Slovenske matice 1902 zabeležen en slovenski ponatis iz leta 1901. Sčasoma bo morda še od kod prišla kaka dopolnitev, ki pa celotne slike ne bo mogla spremeniti.
Povšičeva bibliografija je pomembna ne samo za raziskovalce Močnikovega dela in življenja ali matematičnega pouka na Slovenskem in v Avstro-Ogrski sploh, temveč tudi bibliografsko. Njena vrednost je v obsežnosti zajetega gradiva in v solidnem izčrpanju obsežne literature, še bolj pa v ureditvi, ki sloni na strokovnem združevanju enakovrstnih del, in v razrešitvi mnogih anonimov. Tako zasluži sestavljalec tudi s te strani vse priznanje za svoje delo. Samo še misel in vzpodbuda: potrebno in pomembno bi bilo na podoben način raziskati še nekatere Slovence, v prvi vrsti Jurija Vego.
Jože Munda