GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1940-41 DRAMA 7 A. FUNTEK: TEKMA Din 2-50 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1940 41 DRAMA Štev. 7 ANTON FUNTEK: TEKMA PREMIERA 29. OKTOBRA 1940 Kakor piše Anton Funtek v svojem predgovoru h knjižni izdaji »Tekme«, je kritika po uprizoritvi te drame v Ljubljani in v Zagrebu njen smisel tolmačila napak, ker je videla v drami boj med »starimi« in »mladimi«, med »mlado in staro umetniško strujo«. To tolmačenje Funtek na navedenem mestu določno zavrača in izjavlja, da hoče »Tekma« samo »pokazati, kako umetnika — bodisi te ali druge stroke — ubija brezmejna častihlepnost« in da naj se njegova drama »smatra za tragedijo častihlepnosti«. A. Slodnjak pa gre v »Zgodovini slovenskega slovstva« še za korak dalje in — morda zaradi Funtkovih besed: »umetnik te ali druge stroke« ter »po svetu hodi dokaj Lesovinov« — trdi, da je avtor v »Tekmi« »z ibsensko tehniko in miselnostjo v simbolnem in nejasnem ozračju upodobil Aškerčevo tragedijo izgubljene umetniške tekme z moderno«. Bodi temu kakor koli, bodi, da je bil Funtkov model v resnici Aškerc, bodi da ni bil, dasi čas nastanka tega dela govori za Slodnjakovo misel, eno je gotovo, da je v tem primeru Funtek 57 verodostojen tolmač svoji misli, iz katere je drama nastala. Hotel je napisati tragedijo častihlepja. Kakšen je uspeh njegovega hotenja? Mogoče je pisati komedijo neke lastnosti, ni pa mogoče napisati drame o nji, zakaj junak drame more biti samo osebnost, individuum, junak komedije pa je lahko poosebljena lastnost, poosebljeno svojstvo. Tako je Moliere pisal komedije o skopuštvu, o modni afektiranosti, o hipohodriji in v »Žlahtnem meščanu« tudi o častihlepnosti. Dram o posameznih človeških svojstvih ni, so samo drame Hamleta, Judite, Antigone, Sodnika Zalamejskega, princa Homburškega in tako dalje; drugačnih ne more biti. V tem dramaturškem zakonu je prva naloga, ki jo je Funtek dokaj spretno rešil s tem, da je dal svojemu junaku, ki je nosilec slavohlepnosti, nekaj osebnih potez, ki v celoti vendarle rahlo predstavljajo dokaj živo, dasi ne polno dramsko osebo. Zakaj njegovo dejanje in ne-dejanje še vedno preveč izključno vodi skoraj samo ena lastnost, častihlepje in umetniška ljubosumnost, ki ji je drama posvečena. Težje pa je za Funtkovo delo vprašanje, ali more ta lastnost, ki je v svojem jedru negativna, doživeti tragedijo in ali je usoda človeka, ki ga tako negativno svojstvo obvlada in obsede, tragično. Bojim se, da ne. Tragika je nujno zvezana s kakršno koli človeško ali življenjsko dragocenostjo, o kakršni pri Funtkovi osrednji osebnosti skoraj ne more biti govora. Njegov junak je nedvomno bolestno častihlepen in ljubosumen, bolan je, če ni kratkomao obseden. In bolezen, ki je neozdravljiva, kakor je njegova, ne more privesti drugam, kot do propada ali pogina. In ta pogin ne pride zaradi kakšne velike in usodne odločitve tega moža ali zaradi kakšne nesrečne in vendarle človeško razumljive in oprostijive pomote, napake, kakor bi moral priti, če naj bi bil resnično tragičen. Funtkov junak pogine, ker drugače ne more biti, ker je bolan. To je žalostno, a ne tragično. Zato »Tekma« ni tragedija. 58 Z vprašanjem tragičnosti pa je v tesni zvezi tudi vprašanje konflikta. Kakšen spopad je središče Funtkove drame? Spopad med ljubosumnim mojstrom in mladim umetnikom, ki se poln svežega talenta pojavi v umetniškem svetu? Na videz je tako, toda pri natančnejšem tehtanju je ta konflikt res samo dozdeven. Ta slavohlepnež se ne bori z mladim umetnikom, marveč kroži okoli svoje fiksne ideje kakor vešča okoli luči, dokler se ne ožge. Trapi se s svojim čustvom, s svojo strastjo, kar mu hromi moč in misel. Z ničimer se ne bojuje, marveč se vedno bolj udaja svoji slabosti, vedno bolj ji podlega. Samo zapleta se vedno huje v zanjke neke nevidne mreže, v katero ga je ujela njegova samoljubnost. To je človek v močvirju, ki se z vsakim gibom pogrezne globlje, ne človek v boju, dasi neprestano kliče na boj. Pri oblikovanju konflikta je Funtek pustil v nemar dve odlični možnosti, ki ju je morda samo slutil v svoji, snovi in ki sta ga morda nezavedno pritegnili k nji. Mogel bi bil v drami ustvariti resničen konflikt, če že ne tistega med starimi in mladimi, ki ga je »Tekmi« podtikala takratna kritika, pa vsaj konflikt med dvema smerema, ki se ga je v drami tudi rahlo dotaknil, lahko pa bi bil segel še dalj in pokazal spopad med talentom in genijem, kakor je to v krajši obliki storil n. pr. Puškin v enodejanki »Mozart in Salieri«. S tem, da se je ognil tako tej kakor oni, je Funtek svojemu delu vzel konflikt. In če ga kateri izmed njegovih junakov le preživlja, ga ne ljubosumni častihlepnež, temveč užaljeni mladi umetnik, ki se mora odločiti med zadoščenjem za žalitve in svojo ljubeznijo. Toda tej osebi posveča avtor manj pažnje; postavil jo je na drugo mesto. Tako je nastala igra, ki vsebuje dosti dramatičnih položajev in spopadov, ki pa nima ne osrednjega konflikta ne tragike — dramatska podoba propada, ki jo doživi nekdo, ker je zapadel 59 svoji strasti. Potek tega propadanja kot tak pa je podan dovolj napeto, nazorno in prepričevalno, dasi morda psihološko — preprosto. Prepričevalnost in napetost sta tu nadomestili za resnično dramatičnost. S tema dvema vrlinama se v »Tekmi« druži dobro poznavanje okolja, dobra risba značajev, dovolj gibek dialog, ki je tem vernejši, čimbolj se oddaljuje od vsakdanjih stvari, preprosta in poštena miselnost, lepo razumevanje likovne umetnosti in vrhu vsega še skrbna odmerjenost in utemeljenost dogodkov in nastopov na odru. S temi pozitivnimi svojstvi je Funtkovo delo kljub velikim nedostatkom upoštevanja vredno, zlasti v naši dramatiki, ki premore tako malo del iz meščanskega sveta. Funtkova generacija je dala nemara eno samo tako delo enake ali neznatno višje pomembnosti, Kristanovega »Kata Vrankoviča«. Šele kasnejše generacije, predvsem pa Cankjir so uspešneje vzorale polje meščanskega življenja, ki pa je v bistvu še neobdelana ledina do današnjega dne. J. Vidmar Nekaj opomb Ko se je uprizoriba »Tekma« v Ljubljani in potem v Zagrebu, so se pojavila v ocenah mnenja, ki so ji podtikala razne tendence. Zlasti so nekateri videli v drami boj med »mladimi« in »starimi« (celo v Zagrebu), med mlado in staro umetniško strujo na — Kranjskem! Največ so bile temu mnenju povod gledališke beležke, ki jih je pred uprizoritvijo priobčevalo dnevno časopisje. To mnenje tukaj popravljam. »Tekma« hoče samo pokazati, kako umetnika — bodisi te ali druge stroke — ubija brezmejna častihlepnost. Po svetu hodi dokaj Lesovinov — ljudi, ki ne morejo trpeti drugih poleg sebe ali celo nad seboj, ljudi, ki ti ne odpuste nikoli, ako se le rahlo dotakneš njih slave, zlasti ne, če jim že pojema tvorna sila. Taki Lesovini se vznemirjajo do skrajnosti v bo- 60 jazni za svoj ugled; neugodna sodba se jim zadira v dušo, toda srd in užaljenost zaklepajo vase in potem jim ne razjeda samo duha, nego tudi telo, dokler ne pride neizogibna katastrofa. — »Tekma« naj se potemtakem smatra za tragedijo častihlepnosti. O tem, kako se Lesovin predstavljaj, pa bodi glede na interpretacijo pri dosedanjih uprizoritvah omenjeno tole: Lesovin ni patološki značaj, niti ne v zadnjem dejanju docela. Izpočetka nastopa 'samozavestno kakor umetnik, ki je vajen zgolj časti in hvale; potem, ko je globoko zadeto njegovo samoljubje, se ga loti nervozen nemir, strah za ugled. Temu se pridruži moreče spoznanje, da nima več moči za uspešni boj. Toda ta njegova nezmožnost izhaja tudi iz skrajno razvnetega čustvovanja. Lesovin je še umetnik, samo zbranega duha nima več, da bi ustvaril umotvor, kakršnega hoče njegova slavohlepnost. Propada polagoma, torej ne tako, da bi bil že v drugem dejanju porušen do tal. Srd, zavist, onemoglost, to troje grebe v njem; mimotega mu opojne pijače in morfij udarjajo na možgane, tako da je proti koncu pač deloma zmeden. Navzlic temu ima jasne trenutke, in zato se niti v tretjem dejanju ne sme uprizarjati kot popolnoma blazen. Pisatelj Funtkova dramatika Vošnjakova drama je pri svoji majhni umetniški vrednosti v razvoju slovenske drame uvaževanja vreden dokument o prehodu iz konca osemdesetih v začetek devedesetih let. Vošnjak je pričel svoje veseloigre pisati pod vplivom francoskega realizma, a le tod in tam se mu je posrečila teza ali intriga. V njegovih resnih dramah se omenjenemu vplivu pridružujeta Ibsen in Hauptmann. V tehniki ni nikoli presegel čitalniškega diletantizma in spevoigre. Nje-Rov pomen je docela prehoden. Korak k naturalizmu je hotela biti štiridejanka »/z osvete« Antona Funtka, igrana v letu 1896. Prva tri deianja drame s svojim erotičnim motivom in zunanjim dejanjem brez motivacije še Zelo spominjajo na »pieces des moeurs«. Toda oblika je koncizna, 61 tehnika dialogov pa že docela veristična. Iz tega časa je menda tudi njegova rokopisna drama »Kristalni grad«. Nasilno razvlečene situacije, ohlapni dialog, slučajna rešitev, ki ni rešitev, opredeljujejo to igro med poizkuse. V primeri s kolego-učiteljem, dramatikom Ganglom ima Fun-tek resnejši odnošaj do dramatike ne samo v začetkih, ki se jih je lotil v zrelejši starosti, marveč tudi v svojem nadaljnem delu. Kot čajnik Dramatičnega društva je zadostil časovni in nujni potrebi po slovenskih libretih. Njegov izvirni libreto »Teharski plemiči« Kledališču od pol 11. do pol 1. in od 3. do 5. ure. Telef. 4611. je vračunana v cenah. . ■ ! '•ji