Novo mesto, 3. decembra 1970
Št. 16
Od 8. avgusta do 28. oktobra letos je bila v Kostanjevi* ci na Krki odprta retrospektivna razstava del slikarja in kiparja Toneta Kralja. Umetniku je priredila Do-lenjska ob dvojnem jubileju; 70-letnici rojstva in 50-letnici umetniškega snovanja, prisrčno slavje v okviru letošnjih prireditev Dolenjskega kulturnega festivala.
Umetnikovo razstavo v liamutovem likovnem salonu si je v tem času ogledalo nekaj nad 8000 obiskovalcev, med njimi tudi dolga vrsta najuglednejših političnih, kulturnih, znanstvenih in drugih javnih delavcev. Tako veličastne kulturne manifestacije naša pokrajina doslej še ni Imela!	(Foto: Viktor Skrlnjar)
v KORAK
Z NAJSODOBNEJŠO TEHNIKO
27. oktobra 1970 sta predsednika hrvatskega in slovenskega izvršnega sveta v Krškem podpisala pogodbo o zgraditvi prve jugoslovanske nuklearne elektrarne na Krškem polju
27. oktobra 1970 sta predsednika iz-. ▼rSnega sveta Hrvatske in Izvršnega »veta Slovenije, Dragutin Haramija in Stane Kavčič, v Krškem podpisala pogodbo o zgraditvi nuklearne elektrarne v Krškem. Med gosti so bili tudi Bo-humil Bemašek, član IS SRH, dr. Vladimir Rajović, direktor zavoda za planiranje SRH in Slavko Lukas, namestnik republiškega sekretarja za gospodarstvo iz Zagreba, medtem ko »o iz Ijubljane prišli podpredsednik skupščine SRS dnž. Jože Brilej, direktor poslovnega združenja za energetiko SRS inž. Ciril Prohinar, pomočnik repubUšk^a sekretarja za gospodar-»tvo Inž. Ivo Klemenčič ter' številni predstavniki domačih podjetij, družbeno političnih organizacij iz Krškega in drugi.
Predsednik občinske skupščine Krško Jože Radej je v prostorih podjetja Elektro pozdravil zbrane goste in ob podpisu pomembnega akta spregovoril o čustvih prebivalcev Posavja, ki se dobro zavedajo, kako pomembna bo TeUika Investicija na Krškem polju, ki bo dajala električno energijo obema republikama. Jože Radej je ob tej priložnosti dejal:
»Prijetna dolžnost mi je, da v naši občini prisrčno pozdravim v imenu občinske skupščine, v imenu družbeno političnih organizacij in v svojem imenu vse naše drage goste, ki ste se zbrali danes, 27. oktobra na območju kr-. ške občine z namenom, da prisostvujete pri slovesnem aktu; podpisu pogodbe o izgradnji nuklearne elektrarne v Krškem.
Današnji dan je zgodovinski dogodek in dan velikega gospodarskega pomena ne le za našo občino, socialistični republiki Sloveniji in Hrvatsko, temveč za vso Jugoslavijo, zlasti še, ker je to prva nuklearna elektrarna v Jugoslaviji.
Z velikimi veseljem in zadovoljstvom še posebno toplo pozdravljam v naši sredi podpisnika pogodbe: predsednika izvršnega sveta Hrvatske tovariša Dragutina Haramijo in predsednika ^ izvršnega sveta Slovenije tovariša Staneta Kavčiča. S svojim podpisom bosta oba predsednika izvršnih svetov določila, /da bo izgradnja nuklearne elektrarne postala resničnost.
V letu 1969 je že obratovalo na svetu 61 nuklearnih elektrarn, medtem ko jih je bilo v gradnji 90. Instalirana moč je dosegla 25.000 MV, do leta
Predsednika slovenskega in hrvatskega izvršnega sveta: Stane Kavčič In Dragutin Haramija, 27. oktoBra 1970 v Krškem tik pred podpisom zgodo-vinske pogodbe o skupni izgradnji prve jedrske elektrarne na Krškem polja	(Foto: Jožica Teppey)
1975 pa se bo povečala za petkrat, to je na 125.000 MV; do 1980 se bo število nuklearnih elektrarn na svetu povečajo na 300 pri tem pa seveda ni vštet vzhodni blok.
Na podlagi analiz in proučevanj so strokovnjaki ugotovili, da bo v 1973 pri nas in na Hrvatskem že nastopilo pomanjkanje električne energije, ki se bo še povečalo v letu 1980. Zato je bila nujna odločitev na elektroinštitutu Milana Vidmarja in inštitutu za elektro gospodarstvo v Zagrebu, da so se lotili šitudije optimizacije elektroenergetskega sistema. Po vseh reasultatih in v vseh obdelanih variantah je najugodnejša varianta, ki upošteva izgradnjo nuklearne elektrarne v Sloveniji za pokrivanje primanjkljajev za obe republiki. Nuklearna energija je edini način preskrbe tega področja z elektttč-no energijo v naslednjih desetletjih. Iz navedenega sledi, da se je bilo treba nujno lotiti pripravljalnih korakov za i^radnjo nuklearne elektrarne v najkrajšem času skupaj s sosednjo republiko Hrvatsko. Lokacija v Krškem, tri km jiugovzhodno od Krškega na levem bregu Sa/ve, ustreza vsem zahtevanim pogojem — od meteoroloških, geoloških, hidroloških, seizmoloških in demografskih pogojev do sproščanja raxiiakitivnnih snoivi v atmosfero in po vodnih poteh.
Današnji dan ne bo samo nam, temiveč tudi našim poznim rodovom ostal v trajnem spominu: začeli bomo gpradiiti c^jromen objeikt, v katerega bo vloženih več kot 160 milijard starih dinarjev. Lz^fradnda je pomembna toli-ko bolj, ker nastopata kot investitorja dive bratski republiki; Hrvatska in Slovenija. Ta dan bo nepozaben tudi za občino Krško, saj se bo s to po-mešmibno izgradnjo močno povečal naš gospodarski potencial.
Občinska skupščina Krško pozdravlja to ii^radnjo in oblijublja, da bo v nadaljnjih akcijah vodila tako politiko, ki bo zagotovila maksinialne pogoje investitorju pri pridobivanju zemiljišč, vključevanje naših strokovnjakov, kakor tudi usmerjanje domače kovinske industrije pri izgradnji objektov in pri usmerjanju mladine iss naših krajev v elektro stroko.
SpoStovand ggostje, še enkrat; dobrodošli, toplo In prisrčno poaJiravlje-ni med nami! Vljudno prosimo oba predsednika lavršnih svetov, da podpišeta zgodovinski akt.«
0 r»
01 fH
08 Ut
«1 •O
o
00 o
Tjl
>co
H
C/}
t/J i-s
5?. m
o
s? <
H {fi
ŽIVLJENJE, DELO IN IZOBRAŽEVANJE NAJ POSTANEJO
NEPRETRGAN IN NELOČLJIV PROCES
Nova osnovna šola v Brožicah: najlepšo darilo občanom in mestu za 16. občinski praznik — šolo )• odprl domačin Miloš Poljanšek, predsednik prosvetno kulturnega zbora skupčine SRS
V Brežicah zlepa ne pomnijo talto pomembnega slavja kot so ga imeli letos 28. oktobra dopoldne, ko so kar najbolj slov^no odprli novo osnovno šolo. plod skupnega vlaganja občinske skupščine in krajevnega samoprispevka Brežičanov. IVLnožica domačinov in šolarjev je skupaj z učitelji in številnimi gosti z veseljem poslušala pozdravne besede, ki sta jih pred novo šolo izrekli tovarišica Iva Gorenc, predsednica delovne skupnosti domače šole, in Angela Skalar, ravnateljica šole.
Tudi predsednik občinske skupščine Vinko Jurkas je toplo pozdravil zbrane In spregovoril o novi Soli ter pričakovanjih, Id jih gojimo do sodobne vzgoje. Slavnostno besedo je imel Miloš Poljanšek, domačin,
poslanec in sam prosvetni delavec, ki je pred novo šolo prerezal trak in jo tako izročil plemenitemu namenu. Zaradi pomembnosti objavljamo tu v celoti njegov poz^avni nagovor, ki ga je imel pred otvoritvijo nove šole.
Dragi učenci,
spoštovani učiteljski zbor, spoštovani tov. predsednik občinske skupščine,
spoštovtoe tovarlSice In tovariši!
Letošnji 16. občinski praznik občine Brežice zaznamujemo v tukajšnjem šolstvu s posebno pomembno, morda izjemno označbo. Njemu v počastitev, v počastitev velikih dni naše revolucije, v počastitev borcev, ki jih ni malo dala tudi naša pokrajina, odpiramo novo šolsko zgradbo, razmeroma
Družbe v ZDA in Kanadi se zanimajo za našo Jedrsko elektrarno
TiA. Marko Bule, član zveanega Iz-vrSnega »veta, je pred kratkim vodil jugosloivansko delegacijo, ki je obiskala 21DA in Kanado. Po vrnitvi Je sodelavcu DELA dal več odgovorov v avezd 1 nasnenom in uspehi pogovorov, ki jih je naša delegacija tmela v Ameriki. Is sobotne priloge DELA (14. novembra 1970) Je ra2>vidno, da so se med obiskom naSe delegacije v ZDA in tamkajšnje družbe izredno zanimale za gradnjo prve in naslednjih jedrskih elektrarn v Jugoslaviji. Tova-rift Marko Bule Je pri tem izdavil za DELO naslednje:
»V ZDA so se za jedrsko elektrarno, ki naj bi jo zgradili Hrvatska in Slovenija, zanimala podjetja GeneraJ Electric, v Kanadi pa državna jedrska komlA^a. Vsi žele plasirati svod tip je-dndce centrale in prodati svojo opre-xao. Pripravljeni so poDuditi zelo ugodne pogoje — kreditiraOd naj bd 90 odstotkov celotne gradjx}e Jedrske elektrarne.«
velikih razsežnosti in lepe arhitektonske podobe, zgradbo, ki naj prihodnja desetletja služi temeljnemu osnovnošolskemu vzgajanju in izobraževanju. Zgradba je takšna, da se je ne bi sramovali kjerkoli bi bila i)ostavljena, sramovale pa bi se je ne tudi dežele, ki so razvitejše od Slovenije. Takšna ugotovitev nedvomno dokazuje, da občinska skuipščina Brežice in njeno vodstvo izjemno skrbita za razvoj šolstva in da so rezultati takšnega prizadevanja dovolj očitno vidni in dokazljivi. Za osnovnošolske prostore je dala dosedaj občinska skupščina 8 milijonov 55.000 novih dinarjev. Največja sredstva so bila porabljena za to šolo, pribl. 2,5 milijona za druge osnovne šole in le manjša sredstva za igrišča pri šolah.
Tako velika skrb, ki jo bogati vsesplošno razpoloženje prebivalstva, saj je referendum za zbiranje sredstev dobro uspel, pa vendarle opozarja na to, da se gibljemo na skrajnem robu materialnih možnosti in da bi vsako nadaljnje prena-penjanje sprožilo odmev v gospodarstvu, ki je, ne predvsem po svoji krivdi, glede obsežnosti in sposobnosti skromno oziroma manj razvito. SolšUci krogi bodo morali po mojem mnenju takoimenovani sanacijski program po vsej verjetnosti prilagoditi vrsti izkrepom, ki so bodisi že sproženi, bodisi v kratkem bodo, in ki imajo za namen miritev inflacijskih in ostalih negativnih pojavov v gospodarstvu pri nas. Prilagoditev pomeni obnašar nje, ki naj bo takšno, da bi se gibali v razumnih okvirih realnih možnosti in ne bi sprožali po nepotrebnem nezdravega razpoloženja med samimi šolskimi kolektivi in s tem tudi med prebivalstvom. Kar sem povedal, ni nikak pesimizem, je samo ocena trenutka, ki se ga
Miloš Poljanšek, predsednik prosvetno kultum^a zbora skupščine SR Slovenije
moramo zavedati in ki bo — hoteli to ali ne — v največji meri pogojeval večino naših možnosti. Temu bo tudi republiška izobraževalna skupnost, čeprav je njena pobuda glede investicij nujna in prepričljiva, prilagodila svoje zahteve. Bazen osnovnošolskega prostora bo izdatneje podprla materialno iirejanje nekaterih srednjih šol in dijaških domov.
Za dobro šolsko delo niso potrebni samo ustrezni prostori
če sem opozoril na maksimalno investicijsko dejavnost v šolstvu v naši občini in ji izrazil tudi na tem mestu vse priznanje, potem naj hkrati omenim neke vrste enostrar nost oz, enorazsežnost takšpe zavzetosti. Vsi, ki se zavzemamo za ugodnejše delovne pogoje v šolstvu, naglašamo problem prostora kot najbolj kritično pomanjkljivost in nenehno terjamo, da se najprej reši prostor. Vendar je hkrati zelo res, da vpliva na šolsko delo še
maxsikaj drugega. Mnogi, ki ste tu navzoči, pri tem mislim predvsem še na prosvetne delavce, mi boste pritrdili, da je primeren šolski prostor sicer nen^omestljiv, vendar spet samo eden izmed faktorjev dobrega šolskega dela. Nič manj, sam pa si upam trditi, da veliko bolj, so sedaj, ko se pospešeno boirimo za ustrezno vsebino šolsk^a dela, pomembni vsi tisti šolski pripomočki, ki omogočajo čim uspešnejše šolsko delo in s tem zagotavljajo čim sodobnejše pogoje za šolanje in primeren učni uspeh. Bojim se, da se zaradi tolike enostranosti za prostor premalo zavzemamo za vse ostalo, kar more bistveno vplivati na rezultate izobraževanja in vzgoje. Takšne kvalitativne spremembe terjajo namreč marsikaj tudi od nas samih, t. j. od člov^kega faktorja. Samo ponovim: vsebinska presnova v smislu nenehnega posodabljanja našega dela sodi med temeljne napore naše družbe.
Da je to res, naj vas oi)ozorim, da celo že v jugoslovanskih okvirih zaostajamo v izobraževanju vseh stopenj populaćije, da skrb za iz-
obraževanje in vzgojo, ki sodi med temeljno usmeritev naše družbe, še ni doživela povsem ustreznega odmeva v našem praktičnem šolskem delu, da še vedno nismo zagotovili vsem mladim ljudem obvladovanja znanja, za katerega menimo, da je največja prednost malih narodov in držav. Nekatere sociološke raziskave , so pokazale, da skoraj polovica umsko nadpovprečno nadarjenih otrok v Sloveniji, zlasti na podeželju, ne nadaljuje šolanja niti na srednji stopnji. Vztrajamo pri zahtevi, saj je zahteva sleherne ambiciozne družbe, da polno izkoristimo nadarjenost vse slovenske populacije. Hkrati trdimo, da postaja izobraževalna dejavnost toliko pomembna, da mora ustrezati procesu proizvodnih odnosov in reprodukciji znanja. Zato ju uvrščamo med investicije in v nobenem primeru v takoimenovano splošno potrošnjo, kar nekateri proračunarji še prav radi delajo.
Naj ob današnji slavnosti ne grenim prosvetnim delavcem prijetnega razpoloženja z mnenjem o Še vedno visokem osipu, čeprav je
V. M AG'VAR XXV«V/lig70/l,
le-ta sila aktualen in se z njim nir kdar ne bo mogoče sprijazniti. Neustrezni šolski prostori, velika ne-izenačenost delovnih pogojev, pouk v več izmenah v osnovni šoli, močno prispevajo k dejstvu, da v Sloveniji že nekaj let le 61—67 odstotkov skupnega števila ene generacije uspešno konča osnovno šolo v 8 letih. Okrog 10-000 učencev letno zapušča osnovno šolo, ne da bi jo uspešno zaključili, s čemer jim je tudi onemogočeno nadaljnje šolanje.
Potrebujemo resne spremembe v vsebinskem, metodološkem in organizacijskem pogledu
Rad bi opozoril na širši vidik izobraževanja, na takšen sistem, ki bo potem, kako ga postavimo, v temeljih spremenil rraultate te družbene dejavnosti. Čimprej moramo vzgojno izobraževalni sistem postaviti tako, da se bo trajno prilagajal vsem novostim družbe in časa. Z drugimi besedami: pred nami je danes edina pot, da uvedemo sistem, ki vceplja in uveljavlja stalno izobraževanje kot način življenja. V nobenem primeru nI mogoče sprejeti rešitve, da današnjemu sistemu dodajamo dobro postavljen sistem izobraževanja odraslih, marveč moramo postaviti sistem tako, da postanejo ždljenje, delo in izobraževanje nepretrgan in neločljiv proces. Tega pa ne more zagotoviti klasični vzgojnoizobraže-valni sistem, marveč resna sprememba v vsebinskem, metodološkem in organizacijskem pogledu.
Prepričan sem, da je sedanji šolski sistem s svojim predmetnikom prekvadratast, da vse preveč po predalčkih posreduje znanje mladini in da še vedno deluje tako, da obremenjujejo spomin mladega človeka, ne razvija pa njegove dojemljivosti. Se vedno učimo za rede, pri čemer je ocenjevanje poglavitni cilj učitelja in učenca, namesto da bi razvijali samostojnost in sposobnost mladega človeka. Sistem rešuje manj sposobne učence, kar je sicer dobro, ne daje pa nobene prilike najn^arjenj-šim. Če govorimo o demokratizaciji in o posodabljanju šolstvđ, potem to ne pomeni egalizacije, marveč uporabo psihološkega instrumentarija, da je učitelj ob enakih učnih programih v različnem okolju sposoben, da se prilagodi okolju šolskega okoliša, torej razmeram, v kakršnih dela. Ce je v nas dozorelo spoznanje o potrebi po nenehnem izobraževanju in dopolnjevanju, potem je šola, zlasti pa osnovna šola za človeka samo in komajda šele začetek, že v mla-
C-t
xr2 !«
H

C6
O 00 o
M &
cr
»9
iC
«1!
»]

I«
i
ifi
»3
H >
a:
1X1X1970 V.MAGVA
dem človeku smo dolžni ustvariti razpoloženje za trajno izpopolnjevanje, kar naj v optimalnih doseženih okvirih zagotovi trajno izobraževanje vse družbe kot celote. Samo takšna optimalizacija nam zagotavlja hitro rast gospodarstva in drugih dejavnosti in dohitevanje najrazvitejših.
Za takšne naloge, za takšne močeh. Ne sme se pripetiti, kar se je žal že ponekod, da so najsodobnejši učni pripomočki v novih šolah postali zaprašeni in da učitelji z njimi niso vedeli kaj počela. Učitelj se v času svojega rednega šolanja« pripravi komaj na svoje začetno delo, ki ga mora zato v svojih kasnejših letih nenehno dopolnjevati in dograjevati, če tega ne bo storil, bo prav gotovo prišel v zadrego, ko ne bo vedel odgovora na rfiorda celo enostavnejše učenčevo vprašanje.
Ob današnji svečani priložnosti
nanizujem nekatere žive probleme šolske prakse predvsem zaradi tega, da opozorim na resnost in nujnost preusmeritve vsega našega šolskega dela. Vsi: od najvišjih šolskih forumov do zadnjega šolskega kolektiva moramo biti vključeni v gibanje za sodobno, učinkovito šolo. Kaj takega nam bo realno mogoče doseči prav zaradi že dosedanje velike zavzetosti večine učno-vzgojnega kadra. V nobenem primeru ne bi mogli govoriti o toliko kvalitetnem izhodišču, če ne bi kolektivi naših šol v reformirani šoli dosegli že dosedaj vidne uspehe.
O vsebini učno-vzgojnega dela govorim tudi zato, da ne bi občudovali samo zunanjščine šole, bili nanjo ponosni in hvalili projektanta, arhitekta tov. Francija Pilip-čiča, ki mu vsekakor gre obilno priznanje za tako lep in fimkciona-len objekt, marveč zato, da bi kaj
kmalu doživljali občudovanje notra^ njega življenja in deia te zgradbe, da bi šolski okoliš začel hvaliti vsebino in rezultate šolsk^a dela, da bi govorili o kolektivu dati učencih kot o čudoviti delovni skupnosti, ki s svojim šolskim delom, spolno zavzetostjo obvladuje učno-vzgojno problematiko današnjega časa na način, ki je najuspešnejši, ki daje najboljše rezultate in ki z vsem tem izraža zahvalo družbeni skupnosti za njeno veliko skrb.
Draga naša šolska mladina; vaše iskrive radovectae oči, vaš mla-, dostni zanos, vaša radostna igrivost zvedavo pričajo o razpoloženju, ki je v vas. Predvsem in samo za vas je vse to naše veliko početje. Nikdar prej ni v preteklosti slovenski človek mogel urediti mladi generaciji toliko. To more storiti šele socialistična samoupravna družba. In prav je tako. Od pirvih čilk in poštevanke do vesoljskih razsežnosti v neznano ^e vaša pot učenja. Vi ste generacija in za vami še mlajše, ki boste ponesli misel o svobodi, o človeškem, o sporazumevanju, o znanju, o novem in vedno novem v čas tretjega tisočletja. Vi boste uresničevali sanje naših starejših ljudi, ki so z veliko truda, naporov in odpovedovanja ustvarjali lepše pogoje vam in vsem mlajšim generacijam.
šolsko zgradbo odpiram z velikim zadovoljstvom in v prepričanju, da boste učenci in tovariši učitelji, ki jo prevzemate, prav tako kot sem razpredal misli o sodobni šoli, delovali v njej in tako upravičili veliko družbeno vnemo staršev, občinske skupščine in samoupravne izobraževalne skupnosti, ki se manifestira v nemalih sredstvih za uspešno dograditev veličastne zgradbe. Generacije, ki bodo prihajale iz teh učilnic, bodo pričale, ali je imela tolika investicija up'ravičenost in svoj smisel ali ne. Sam zase pa sem globoko prepričan, da bo odgovor teh generacij pritrdilen.
MILOŠ POLJANŠEK
POPRAVEK
Bralce prosimo, da v 13. številki naše kulturne priloge na koncu Dular-jevega članka »Dvajset let Belokranjskega muzejskega društva« popravdijo nai^lednji spodrsljaj:
Konec decembra 1969 je društvo štolo 101 stalnega (ne častnega!) članaf
Uredništvo DL
Na slavnostni^ seji občinske skupščine v Brežicah so 28. oktobra dopoldne tudi letos pode-lili najvišji občinski priznanji za dolgoletno, skupnosti in na-predira posvečeno požrtvovalno delo; oktobrski nagradi. V ime-nu upravnega odbora sklada za podeljevsuije oktobrskih nagrad je^ predlog za letošnji nagradi utemeljil Ivan 2ivič, podpredsednik občinske skupščine, odborniki pa so predlog skl^a z navdušenjem potrdili in tako že vnaprej dali zasluženo priznanje letošnjima nagrajencema: upokojenemu šolniku f^ncu Vad-nalu iz Dobove in zaslužni gasilski godbi na pihala iz Kapel. Listini o nagradi je na seji izročil tov. Vadnalu in tov. Poharju (za kapelsko godbo) predsednik ObS Vinko Jurkas, ki Je hkrati tudi prvi čestital obema prejemnikoma za visoko priznanje. Utemeljitvi, ki ju tu objavljamo, nas prepričljivo seznanjata, da je bil predlog upravnega odbora sklada upravičen in nagradi (vsaka po 3000 Ndin) zaslu-ženL
v v
BREŽIŠKI OKTOBRSKI NAGRADI 1970
Franc Vadnal, starosta posavskih učiteljev
Prane Vadnal, roj. 13. 9. 1885, učitelj v pokoju, živi in dela v Do-bovi že mnogo let. Tovariš Vadnal, starosta učiteljev v naši oibčind, ki bo kmalu izpolnil 90 let, je bil 70 let ' aktiven delaVec na področju ljudske prosvete in telovadne vzgoje. Bil je deset in desetletja v pravem pomenu besede ljudski učitelj in je svojo sposobnost in deiavinost 'uresničeval na različnih področjih družbenega deda. Predvsem velja kot pionir knjižničarstva v naši občini, saj je že kot mlad učitedj-^ačetnik leta 1900 ustanovil knjižnico in brailno društvo v Kapelah. To delo
i^ranč Vadnal, upokojeni šolnik z oktobrske nagrade
Dobove: letošnji prejemnik brežiške (Foto: Baškovič)
je nadaljeval tudi po prihodu v Do-bovo. Ustanovil je dobovsko knjižnico, jo iz leta v leto bogatil z novimi knjigami in tudi več kot pol stoletja osebno vodil ia^josojanje knjig. V vojnem času leta 1941 je reševal knjižni fond pred oikupator-jem in i)o vojni zopet obnovil knjižnico v Dobovi, ki jo je kot požrtvovalni volonter do nedavnega osebno vodil.
Učitelj Vadnal je bil aktiven tudi na glasbenem p^ročju. V Dobovi je ustanavljal, vodil in vadil pevske zbore In tamburaški orkester. Rezultati njegove glasbene vzgoje so še danes zaznavni in mnt^im v živem spominu. Kot učitelj se je udejsibvoval tudi na dramskem Tjodročju in deloval kot režiser v dobovski igralski družini.
25biTal je "okrog sebe mladino in jo vključeval v telovadne vrste Sokola, hkrati pa mlade telovadce vTigajal in utrjeval v narodni zavesti.
Tovariš Vadnal je ijaredino zavzeto deloval v organizaciji Rdeileea križa, kar dokazmie nleeovo humanost. V organizaciji Rdečega fcrlža, ki jo je sam vodil, je zbiral člane, članarino in prispevke in delil po-jno6 socialno ogroženim prebivalcem. Bil ie predavatelj in je tiidi s tem vplivali na prosvetljevanje prebivalstva na oodročju »zdravstva, Od 1955—1969 je bil član ob-čini^eg^ odbora Rd^ega križa in nadzornega odbora. 10 let je bi! nredsednlk krajevne organizacije RK v Dobovi, v času nijegovega delovanja ,1e bila ta orgartzacija med naiboljšimi v občini Brežice. Pomembno je bilo niegovo nje v krvodajalskih akcijah. Poleg tega vodi kroniko za celotno orga-Tiizadjo RK v občini. Za požrtvo-vatao in uspešno dolo je tovariS Vadnal prejel v letošnjem letu nai-viSje priznanje Zveznega odbora Rdečega križa — zflati znak priznanja.
Posebej pa moramo poudariti Vadnalovo zavzetost za krajevno zgodovino dobovskega obmoi5ia. ki nam jo je ohranil kot pisec dobov-ske kroniike. Izredno martjivo in prizadevno. je zbiraj zanjo gradivo in tako je kronika postala nepogrešljivo in vemo ogledalo kraja. Tovariš Vadnal se je uveljavil v krajevni skupnosti in širše, zato uživa vsesplošen ugled in spoStova-
i
P3 %
H

co
o 00 9
a
n o
B
o* »i 9>
tO O



Godba iz KAPEL: oktobrska nagrajenka
H
PS >
nje. Cenita ga dve generaciji prebivalcev, ki jim je bil učitelj in usmerjevalec v različne družbene dejavnosti.
Upravni odbor sklada za podeljevanje oktobrskih nagrad soglasno predlaga, da občinska skupščina Brežice podeli na današnji svečani seji oktobrsko nagrado tovarišu Francu Vadnalu, ljudskemu učitelju iz Dobove.
Kapelska godba: med najstarejšimi v državi
Gasilska godba na pihala Kapele sodi med najstarejše ne samo v naši republiki, ampaik tudi' v Jugoslaviji. Leta 1850 jo je ustanovil Ivan Požar iz Jereslavcev. Prve člane je zbral ^med odsluženimi vojaškimi godbeniki, ki So sprva igrali le v okolici Kapel na ra2aiih svečanostih, pa tudi na mestnih plesih v Brežicah. Ko se je ob koncu preteklega stoletja v Brežicah razvnemala borba med Slovenci in Nemci, je godba neustrašeno in z zanosom igrala slovenske pesmi. Njeno delo je prekinila smrt kapelnika in prva svetovna vojna, po njej pa so spet prijeli za instrumente in vadili pod taktirko kapelnika Sepca. Ob ustanovitvi Gasilskega društva Kapele so se vključili v to društvo, tako da je bUa od 1929 ka^pelska godba gasilska. Njeno delo je prevzel Jože Vogrinc, ki je v program uvedel tudi koncertne komade. Leta 1935 je postal dirigent in umetniški vodja tedanji šolski upravitelj Anton Pohar, kd je v mnogo-
čem pripomogel godbi do slovesa, ki ga uživa še danes. Ko je 1941 zdivjala druga svetovna vojna, so morali na pot v izseljeništvo tudi kapelski godbeniki. Kdor je le mogel, je vzel s sabo instrument, drugi so jih poskrili in takoj po vrnitvi v domovino so pričeli spet delati, v svoje vrste pa vključili tudi mlajše.
Težko je prešteti vse nastope kapelske godbe, od osvoboditve dalje pa jih je več kot sto. Kapelci
Dosedanje brežiške oktobrske nagrade
v Brežicah je občinska skupščina letos 28. oktobra tretjič razdelila oktobrske nagrade, glede l^ate-rih velja načelo, da jih podeljujejo za posebne dosežke in uspehe na družbenih, ekonomskih, političnih, tehničnih, kulturnih in drugih ust-varjalnostnih območjih. Nagrado lahko dobe tudi dela, ki imajo poseben pomen za razvoj in napredek brežiške občine. Oktobra 1968 sta oktobrski nagradi dobila zaslužna javna delavca prof. Stanko škaler, ravnatelj Posavskega muzeja, in Rado Demač, upokojeni šolski ravnatelj z Artič. Lani je taka nagrada pripadla Stanku Rebemiku, direktorju Agrarie iz Brežic, in Ludvikii Metelku, predsedniku občinske Zveze prijateljev mladine. Za 1970 sta najvišje priznanje domače občinske skupščine prejela Prane Va-dnal, starosta spodnjeposavskih učiteljev, In gasilska godba na pihala v Kapelah, ena najstarejših pihalnih godb v Jugoslaviji.
(Foto: Baškovič)
so igrali po Sloveniji in Hrvaški, popestrili so program slovesnosti in prireditev v Ljubljani, BrežicE^, Krškem, Sevnici, Okroglid, Dolenjskih Toplicah, Kopru in leto« na IV. srečanju dolenjskih izseUjenv cev v čateških Toplicah. Godba združuje predvsem kmete, ob njih pa igrajo delavci in uslužbenci. Ob kapelski godbi diha vse kulturno življenje bližnje okolice, težko pa si predstavljamo brez nje tudi kako drugo prireditev v širšem metrilu. Največ zaslug za to ima prav gotovo neumorni organizator, god^oiik in vodja Jože Stanič. Prav njemu gre zahvala, da ima kapelska godba nove instrumente, enotne obleke in v zadnjem času prvič lastno sobo.
Ob letošnji 120-letnici ustanovitve so godbeniki prejeli priznanja Občinskega sveta ZKPO, Občinske gasilske zveze in Občinske turistične zveze Brežice.
Celotno delo in omenjena priznanja zgovorno pričajo o aktivnosti godbe, kvalitetni rasti, izredni vztrajnosti, požrtvovalnosti, doslednosti ter zavzetosti do amaterske dejavnosti. Težiko bi ji našli primero v širšem slovenskem prostoru. S podelitvijo oktobrske na^ grade gasilski godbi, na pihala Kapele bi hkrati dali tudi priznanje vsem njenim dirigentom, predvsem pa sedanjima Antonu Pohar ju in Jožetu Staniču.
Zato upravni odbor sklada za podeljevanje oktobrskih naiprad smatra svoj predlog za utemeljen in soglasno pr^aga občinski skupščini Brežice, da podeli oktobrsko nagrado Gasilski godbi na pihala ▼ Kapelah.
LETOŠNJI PLAKETI NOVEGA MESTA
Na slavnostni seji občinske skupščine Novo mesto, Ici je bila 29. oktobra 1970 dopoldne v novi osnovni šoli v Smarjeti, je Franc Beg, predsednik občinske konference SZDL Novo mesto, v imenu odbora za proslavo občinskega praznika predlagal skupščini, da bi za dosežene delovne uspehe podelila tekstilni tovarni NOVOTEKS v Novem mestu in DOLENJSKEMU LISTU, pokrajinskemu glasilu SZDL v Novem mestu, najvišje priznanje novomeške občine: plaketo Novega mesta. Pri tem je oba predloga utemeljil takole:
Spoštovane tovarišice in tovariši odborniki!
Dovolite mi, da v tem svečanem trenutku v imenu odbora za proslavo občinskega praznika pr^a-gam skupščini, da se za dosežene uspehe podeli tekstilni tovarni NOVOTEKS in DOLENJSKEMU LISTU najvišje priznanje naše občine: plaketa Novega mesta.
NOVOTEKS: med prvimi svoje stroke v Jugoslaviji
Predlog utemeljujem z naslednjim:
»Novoteks«, tekstilna tovarna. Novo mesto, je pričela z obratovanjem leta 1947 s 166 zaposlenimi in z 270.000 din celotnega dohodka. Takrat je izdelovala na strojih, ki jih je dobila od treh različnih firm, mikano prejo in tkanine, že 1952 pa je trg zahteval tudi boljše, česane tkanine. Te je »Novoteks« izdeloval v začetku le iz uvožene preje. V 1958 je zgradil v Metliki lastno predilnico za proizvodnjo česane volnene preje. Tako je »Novoteks« v 1960 že zaposloval 717 delavcev in ustvaril 30 milijonov celotnega dohodka. Ker so se v »Novoteksu« zavedali, da dobrih rezultatov v produktivnosti in rentabilnosti ne morejo doseči pri raznovrstni proizvodnji, so se odločili, da popolnoma ukinejo proizvodnjo na podlagi mikanih izdelkov. Ravno v tem ča-
su se je začela uiveljavljaiti na tržišču sintetika, zato so namesto ukinjene predilnice mikane^ preje zgradili v letu 1965 predilnico za proizvodnjo mešanice česane in sintetične preje; taitaoj se je tovaaim i^e-cializirala za Izdelke iz česane preje. V tem letu je ustvaril »Novoteks« z 860 zaposlenimi že 49 milijonov celotnega dohodka.
Specializacija proizvodnega pro-



mm,
*

I
id
Ilustracije v tej številki Dolenjskih razgledov so delo slikarja Viktorja Magyara
grama je omogočila tudi specializacijo in modernizacijo strojnega parka. Osem vrst različnih stativ so skrčili na samo dve vrsti najproduktivnejših. v 1969 klasične statve niso zmogle več povečanih prodajnih možnosti, hkrati pa so postale tudi ekonomsko zastarele. Zato so jih začeli dopolnjevati z najmodernejšimi švicarskimi statvami, ki so desetkrat produktivnejše od klasičnih. Modernizacija tkanja je zahtevala tudi modernizacijo vseh ostalih faz v proizvodnem procesu podjetja.
Tako je bila modernizirana tudi predilnica v Metliki in Novem mestu, priprava tkalnice in oplemeni-tilnica. Za to modernizacijo je »Novoteks« izločil v zadnjih treh letih 30 milijonov lastnih sredstev.
Investicija v delovne priprave ne bi prinesla uspehov. Če ne bi investirali tudi v kadre. Število zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo se je od 1965 do 1970 povečalo od 6 zaposlenih na 18, s srednjo šolo pa od 46 na 100 delavcev.
v zadnjih letih po gospodarski reformi, ko je bila poprečna stopnja rasti v volnarski industriji 6,3 odstotka na leto, je »Novoteksov« fizični obseg proizvodnje rastel letno s 25 odstotki. Sedaj proizvede tovarna na leto 3,600.000 kvadrat nih metrov tkanin in 1.300 Ijiuli ustvari 120 milijonov celotnega do hodka.
Prav specializacija in modemlza cija omogoča »Novoteiksu«, da je po ekonomskih in fizičnih n-^kp-teljih produktivnosti na prvem mestu v jugoslovanski volnarski industriji in dvakrat višji od poprečja svoje grupe.
Ker tudi na področju tehnologije v tekstilni industriji znanost napre-' duje z velikim tempom, se podjetje zaveda, da mora svoja osnovna sredstva odpisovati hitreje od fizične iztrošenosti. Zato jih v zadnjih letih odpisuje z 20 odstotno njo. Tudi pri nas postaja obrtnlSkl način izdelave oblačil vedno dražji. Zaradi tega se je kolektiv pKKijetja »Novoteks« odločil za grradnjo lastne konfekcije, specializirane za proizvodnjo hlač. Ta bo omogočUa še večji delež prodanega dela v »No-voteksovem« finalnem izdelku na jugoslovanskem, predvsem pa na tuijem tržišču.
Razvoju na področju tehnologije je sledil tudi razvoj na področju organizacije, tako pri terminiranju, planiranju in obračunu proizvodne.
€4
Z <
i
ta
n
Z <
i
09
Vse to pa ni bilo možno issvesti z ročno tehniko, zato je »Novoteiks« prvi na Dolenjskem nabavil manjši elektronski račtmalnik, ki omogoča sprejemf^e poslovnih odločitev na osnovi hitrih in točnih podatkov.
Uspešno poslovanje in nagel razvoj podjetja je rezultat jasno začrtane poslovne politike. Doseženi iispehi so zasluga tako vodstva kot celotne delovne skupnosti, zato zasluži podjetje javno priznanje.
DOLENJSKI LIST: naš skupni jezik
Dolenjski list se je v 20 letih izhajanja razvil iz glasila okrajnih odborov Osvobodilne fronte Črnomelj, Novo mesto in Trebnje, ki je začelo izhajati v 4000 izvodih, v najbolj množičnega obveščevalca, ki danes v več kot 30.000 Izvodih prihaja vsak teden v domove 190.000 prebivalcev Dolenjskfe, Bele krajine. Spodnjega Posavja ter na območje Kočevja in Ribnice,
Skupaj z družbeno političnimi skupnostmi tega območja je list v minulih dveh desetletjih preživel številne reorganizacije, pri tem pa je postajal vedno bolj -množičen, bolj zajeten in vsebinsko bogatejši. Ob pravem času Je znal poiskati pravi zven: spodbujal je, opisoval, grajal napake in hvaJil doijro.
Podčrtati velja zlasti tri vrednote Dolenjskega lista:
—	njegovo množičnost, saj je pokrajinski medobčinski tednik z največjo naklado v Jugoslaviji, ki omogo^, da so naši občani sproti obveščeni o dogodkih doma in po s^ertu,
da si je kot resnično ljudsko glasilo, ki v kleni, domači besedi govori naSemu človeku o tem, kar ga zanima, utrl pot v domala vse naSe domove, saj je v naši občini na list naročen vsak šesti občan,
—	in kot tretje velja omeniti velike zasluge lista pri političnem, gospodarskem in kulturnem povezovanju hotenj in ustvarjalnosti prebivalcev območja, za katerega izhaja. Medtem, ko smo v raznih organih na našem območju nemalokrat težko našli skupni Jezik in bili nevešči strniti razdrobljene sile, Je Dolenjski list vedno poročal o vsej pokrajini, našel na svojih straneh prostora za vse kraje in vse dogodke in govoril vsem prebivalcem ter jih s tem povezoval.
Čeprav je težko v kratkih obrisih predstaviti podobo o 20-letnem delu in naporih številčno majhna kolektiva ter opisati pomen p>o®lan-stva in zaslug glasila, ki ga kolek-tiiv vsak teden s pisano besedo ustvarja, menim, da je že teh nekaj podatkov dovolj, da skupščina podeli Dolenjskemu listu plaketo Novega mesta.
FRANC BEG
Učitelj Viktor IVIagyar s Čateža nad Veliko Loko ob svoji »Dolenjski mat^ jetici« na razstavi v Mestni hiši v Kranju 5. novembra 1970
(Foto: Tone Gošnlk)
VIKTOR MAGVAR
že nekaj let je od tedaj, ko je opozoril nase slikar samorastnik Viktor Magyar s svojimi značilnimi, na desice naslikanimi podobami. Skromno izbiro značilnih slikarskih posebnosti je povečal s svoj-sko obdelavo snovi in izredno mikavno barvitostjo, navsezadnje tudi z motiviko, ki je bistveno drugačna od motivike žirovskih slikarjev, in se povsem razlikuje od Repnika, je daleč od Tisnikafja. Petelin, ki se pogostokrat pojavlja kot motiv nje-^ govih slik, je tudi hvalefna snov nekaterih sodobnih slikarjev, npr. Slane ali Vidica, toda vse je videti, kot da je pravi motiv petelina Ma-gyarju služil kot vstopnica v živo žarečo barvitost. Zato nos ne sme presenetiti, kadar stopimo v stanovanje kakega zbiratelja slik ali poznavalca ali ljubitelja, če vas iz temačne veže pozdravijo šareče barve Magyarjeve slike, ki je prav zaradi barvne polnosti, čistih tonalitet in včasih že kar disharmonično zastavljenih barvnih elementov tako močan akcent mrakobnega okolja predsobe, da se samo sprašujemo, od kje vsa ta intenzivnost. Delen odgovor na to nam nudi njegova tehnika slikanja na leseno desko, rahlo polaganje čistih barv in brušenje teh na podoben -način, kakor to dela Janez Sedej. Vendar pa ni samo petelin snov, ki jo Magyar obdeluje na tako skrben način, tehnično podoben slikanju starih srednjeveških mojstrov. Motivni svet je obširen, a vendar omejen na vaško motiviko, krajino samo ali krajino, posejano z ljudmi. Zanimiva je obdelava dreves in na primer tudi gričev z vinsko trto, ki so podobni ježu z redkimi, a debelimi bodicami.
Poenostavljanje oblike in odstranjevanje vsega odvečnega vodi Magy-arja do jasne predstave o likovni vrednosti upodobljene snovi. Drevo že ni več tisto drevot ki ga naivni slikar tako drobnopisno opisuje, temveč je pri Magyarju že skoraj samo znak, ki ga vsaja v znakovne skupine, ki mu pomenijo krajino in prav tak je tudi njegov lik človeka. Brez barv bi imeli pred seboj izrisani skelet motiva, ta'co pa ga barve in plastično obdelovanje opla-jajo in vzdigujejo iz strogosti. Ce bi iskali primerjav za njegov stil, bi jih morali iskati v slovenskem ekspresionizmu, za njegove figure pa se nam ponuja še mikavnejša primerjava v kiparstvu tjemškega kiparja Barlacha, kar je vsekakor potrebno še primerjati in raziskati.
Ko smo tako pregledali Magyar-jevo delo, je treba vsaj z nekaj stavki orisati, tudi njegovo življenje, ki se je začelo leta 1934 v Motniku. Priimek je podedoval po očetu Prekmurcu, kar bi dopuščalo tudi domnevo, da od tam ali še od dalj izvira tudi slikarjeva ljubezen do živobarvnosti. Izbral si je učiteljski poklic in ob njem se je pred več kot desetimi leti začel uJctmrjati s slikarstvom. Spoznala sta se z Ger-hardom Ledičem, tej v naši in ostali jugoslovanski naivni umetnosti tako znani osebnosti. Ledič je nekaj njegovih slik nesel k Hegedu-šiču. Kmalu zatem je Magyar postal član hrvatskega društva slikarjev naivcev, se bolj usmeril na hrvaško stran in šele pred nekaj leti pričel nastopati na razstavah v Sloveniji, kjer postaja vse bolj znan in tudi priznan.
ANDREJ PAVLOVEC
DOMOVINI NISMO SRAMOTE..
»NAŠIM IZSELJENCEM ob ZO-let-nici Slovensk^fa okteta, 1950—1970« piŠ6 na vznožju Ribnicana Urbana, ki ga je iz 200-letnega krakovskega hrasta izrezal kipar-samouk Peter Jovanovič, pred novo šolo v Šentvidu pri Stični pa postavil Slovenski oktet v poletju 1970 v zevalo za vse, kar so naši izseljenci naredili dobrega za domovino^
(Foto: Tone Gošnik)
178
V nedeljo, 28. julija 1970, je bil v okviru I. kulturnega tedna v Šentvidu pri Stični (ob 20-let-nem jubileju Slovenskega okteta) pomemben kulturni pražil o katerem smo poleti precej poročali. Na ta dan je doživela prisrčno slavje tudi prilrap-na Petrušna vas blizu Šentvida, v kateri je Zima Vrščajeva v Imenu Slovenske izseljenske matice odkrila spominsko ploščo na hiši, rojstnem domu Antona Grdena, zaslužnega javnega delavca med slovenskimi izseljenci v Združenih državah Amerike. Po njenih pozdravnih besedah je Tone Kozlevčar v imenu Slovenskega okteta obesil pod ploščo lovorov venec. Zaradi zaslug, ki jih ima za slovensko stvar med rojaki v ZDA pokojni Anton Grden, predstavljamo njegovo življenjsko delo z besedami, s katerim se ga je spomnila 26. julija letos Zima Vrš-čaj.
Pripravljalni odbor za kulturni tedra v Šentvidu ob 20-letnici Slovenskega okteta mi je naložil častno dolžnost, da spregovorim besedo o človeku, ki mu danes slovenski oktet odkriva ploščo na rojstni hiši, o Antonu Grdenu. »Antoim Grdena sem zadnjič videla v cMcaški bolnici 1966 ob drugi oktetovi turneji po ZDA. V Chicagu so se živahno pripravljali na koncert, ki je bil za Chdcago in chdcaSke Slovence izreden kulturni dogodek, Anton Grden pa je ležal težko bolan v bolnici, on, ki je bil nekaj desetletij eden naj razgledanoj ših in najaktivnejših kulturnih delavcev med Slovenci v Združenih državah. »Pa bom šel na koncert,« je rekel in je res prišel.
Pripeljali so ga na vozičku. In bil je srečen ob oktetovi slovenski narodni pesmi, da je morda za trenutek pozabil c^o na^ svojo bolezen.
Anton Grden, rojen 17. februarja 1895 v tej hiši, spada med tiste ameriške Slovence, M »so poleg napornega in trdega vsakdanjega dela nesebično, požrtvovalno in vztrajno ustanavljali podporna in kulturna društva, narodne in društvene domove, tu in tam tudi zadruge, širili svoj tisk in dopisovali vanj, ustanavljali socialistične klube in širili socalistične in svobod-nomiselne ideje, agitirali za unije.
Anton Garden (Grdep) novembra 1964 pred grbom Slovenske narodne podporne jednoie, katere pomemben član in sodelavec je bil dolgo vrsto let
se borili za večji kos kruha in delavske pravice, za boljšo človeško družbo..kakor je napisal Grden sam v spomin in priznanje, ne sebi, temveč vsem drugim voditeljem ameriških Slovencev, v enem izmed svojih člankov v Slovenskem izseljenskem koledarju, kar pa v polni meri velja tudi zanj. Bil je 18-leten fant, ko je prišel v Združene države. Najprej je bdi v Cleve-landu, tem največjem središču ameriških Slovencev pozneje se je zaposlil v tovarni v Newcomer-stownu, kasneje pa v gozdovih na Daviesu v West Virginiji. Leta 1916 se je vrnil v Cleveland, kjer se je aktivno vključil v razaie dejavnosti Slovenske narodne podporne je-dnote, postal član izvršnega odbora Jugoslovanske socialistične zveze, ki je bila del ameriške socialistične stranke, delal pa je tudi v drugih društvih in organizacijah, zlasti kultumo-prosvetnih. Takole piše med drugim sam o tem času in delovanju:
»Prejšnja leta, vse do velike gospodarje krize pred tremi desetletji in do Roosveltovega »new dea-la«, v Ameriki ni bilo ne duha ne sluha o socialni zakonodaji. Socialne rajzanere so bile zrele za usta* navijanje podpornih organizacij, takrat, ko smo Jugoslovani pričeli v velikem številu prihajati v to deželo, so jih ameriški Nemci, Cehi
■■DOLENJSKI RAZGLEDI
„STARI DELALI
TONE KRALJ
Kostanjevica na KrM Je počastila 70 let življenja in 50 let umetniškega ustvarjanja slovenska slikarja, gr^ika, kiparja, ilustratorja Jzi intarzista Toneta Kralja 8. avgusta z umetnikovo retrospektivno razstavo v Lamutovem likovnem salonu. Dolenjski kulturni festival je tokrat zares v »imenu slovenskega ljudstva« pripravil dostojno poč^titev umetnikovega dvojnega jubileja, akademik Božidar Jakac pa je ob siju festivalskega ognja govoril o jubilantu. Tople pozdravne besede slikarja Jakca objavljamo v celoti In z njimi oživljamo spomin na prelepo slavje, s katerim se je Dolenjska oddolžila umetniku Tonetu Kralju.
Ne bom se spuščal v strokovno analizo umetniške ustvarjalnosti Toneta Kralja, ker je to bilo že obdelano po umetnostno znanstveni poti in bo še in še. želim oživiti le nekaj spominov na osebno povezavo in dohvetja z njim ob njegovem neverjetno bogatem, raznovrstnem in plodnem ustvarja-nju^ kot ga je pokazal malokateri Tikš umetnik in to kot kipar, slikar in grafik. Bavil se je tudi z arhitekturo, notranjo opremo, in-tarsijo, z ilustracijami itd.
Na prelomu stoletij se je pred 70 leti 23. avgusta 1900 rodil v Za-gorici pri Dobrepolju kot sin kmeta in ljudskega rezbarja, tretji izmed štirih otrok. Tone je mlajši brat našega znamenitega umetnika Franceta. Obema je botrovala očetova kiparska nadarjenost in bila vir prvih spoznanj in veselja do likovnega dela.
Kot sam pravi, je bil od doma določen, da bo postal »gospod«. Vendar sta ga prirojena sla in velik talent peljala, na težko pot umetniškega izživljanja. Prvo in odločilno strokovno šolo mu je posredoval starejši brat France, ki mu je bil še dolgo mentor, usmerjevalec in tudi oster kritik.
Leta 1918 je moral kot sedemnajstletni deček v vojno in je na fronti na Piavi doživljal vse tegobe nesmiselnega človeškega klanja. Po vojni je nadaljeval gimnazijo in po maturi mu je kupila' mati črno obleko v mislih, da gre v le-menat, da bo župnikoval v Vidmu pri Dobrepoljah in ona bo pri njem. V tej obleki je jeseni 1920 odšel v
Prago in materi sporočil, da tega ne more, da to ni njegov poklic.
Leto pred tem je bil brat France v specialki pri Bukovcu. Toneta je na podlagi predloženih del sprejel v svojo specialko veliki češki kipar prof. Jan Stursa, ki je na žalost 1923 naredil samomor. Tone je študiral nato še v Rimu, Parizu in Benetkah. Njegov študij v Pragi je bil nenavaden, ker štursovi učenci niso dopustili, da bi delal v ateljeju na akademiji. Tako je dobival od profesorja mnenje in navodila le od časa do časa, ko mu je prinašal na ogled svoja dela, ki jih je izvrševal doma na stanovanju. V tem času je v Pragi stanoval skupaj z menoj in s Trstenjakom v prastari Nerudovi strmi ulici, ki peljć na Hradčane. Tam smo živeli in delali ob petrolejki pri zelo dobri gospodinji. Tone je bil neumoren in neutrudljiv. Sploh ne vem, kdaj je spal. čez dan je slikal olja, nastala je znana ^Kalvarija; zvečer je risal kompozicije pozno v noč.
Tedaj sem že delal prve grafike in začel z jedkanicami. Kupil sem si prav majhno stiskalnico ali prešo, ker tedaj še nisem bil na grafičnem oddelku. Povabil sem ga, naj tudi on poskusi to lepo grafično tehniko, česar se je z vneTrw lotil in pridno delal na male cinkove in tanke bakrene ploščice. Ker je bila stiskalnica zelo majhna,-smo se morali nasloniti nanjo, da ni skakala, ko smo vrteli vijak, ki je premikal ploščo po komaj ped širokimi valjarji, medtem pa je cvilil in pel noč za nočjo. Delali smo tudi lesoreze in tiskali ročno. Dostikrat je našo res dobrosrčno gospodinjo, ki je bila poštna uradnica, kar vrglo nazaj od groze, ko je videla razdejanje in našarje-nost v imši sobi — delavnici. Namesto zmerjarija pa nas je vedno pogostila s pravimi češkimi buhti ali s kakšno drugo dobroto, ki nam ob pičli menzi ni bila odveč. To je bil čas navdušenega, intenzivnega, zagrizenega dela in seveda debatiranja o umetnosti ter vsak dan nastajajočih novostih. Tone je prinesel že od doma svojo novo linijo, ki se je rodila pod vplivom brata Franceta in elementarne kmetske genialnosti ter dobivala v Pragi svoj novi, njegov zvok, za kar ga je France v pismih ostro kritiziral in mu dajal navodila, ki jih je Tone začel z uporom sprejemati.
Od takrat imam ohranjeno zajetno edinstveno mapo jedkanic in suhih igel v zelo malih formatih z zelo Vazsežno tematiko od svetnikov, angelov, biblijskih scen, pa-siona, pa do oračev, kmetov, bera-
čev in filozofskega razmišljanja o človekovem ^ljenju. Tedaj je študiral v Pragi tudi rajni umetnostni zgodovinar France Mesesnel, ki se je ob pregledovanju Tonetovih osnutkov čudil premnogim morm-mentalnim zamislim za plastike, rekoč da bi bilo treba več življenj, da uresniči to, kar je že do danes zasnovanega.
Tone je bil takrat, kot je tudi vse do danes neumoren, nikdar utrujen ustvarjalec, za^grizen v delo — v slikarstvu, kiparstvu in v grafiki, kjer je ustvaril dolgo vrsto zelo pomembnih in dragocenih listov v vseh tehnikah in s tem obogatil rojevanje slovenske grafike. Vedno je ostal zvest svojemu kmečkemu poreklu in življenju, iz katerega je zrastel in ki ga je obdeloval v svojih monumentalnih slikah, kot tudi že v celih ciklih jedkanic in lesorezov.
Ze samo s tem sektorjem dela je rešil pozabe mnogo dragocenih ljudskih prvin domačega kraja in mu gre za to posebna zasluga. Od teh praških časov sva si ostala zvesta prijatelja. Leta 1920, v času Podbevškove ere (prihodnji mesec bo 50 let novomeške umetnostne revolucije, ki je dinamično pljusk-nila v Ljubljano) sta v novembru 1920 na razstavi v Jakopičevem paviljonu razstavljala tudi France in Tone Kralj. Predstavljala sta najbolj napredno enoto v umetnostnem gibanju. Njuna pot se je vzpenjala navzgor in doživljala sta mnogo nadaljnjih uspehov, pa ne samo pod gostoljubno streho Jakopičevega paviljona, ampak predvsem v veliki tujini. Tone je bil trikrat povabljen na beneški Bienale, kar je bilo takrat zelo redko in zelo pomembno. Po intenzivni organizacijski aktivnosti Franceta je prišlo do izredno pomembnih potovalnih razstav z ustanovitvijo »Kluba mladih« in kasneje Društva slovenskih umetnikov. Pohod mladih je šel uspešno pot v Plit, Sarajevo, Dunaj, v »Hagenbundm, v Prago, Hodonin in Berlin v »Sturmu« 1925 do 1927.
Tone Kralj se je udeležil veliko razstav v inozemstvu, kot na primer v Barceloni, Londonu, Amsterdamu, trikrat v Parizu, v Benetkah, Anttoerpnu, Milanu itd. V Padovi je prejel 1932 dve srebrni medalji, prejel pa je tudi zlato medaljo v inozemstvu.
Na veliko spominsko razstavo 1931 v Leipzigu »Hundert Kunstler huldigen Gothe« sva bila povabljena samo midva od Jugoslovanov. Tone je naredil velik triptihom v litografiji iz Fausta. Vse takrat nalašč narejene nove grafike naj bi bile uporabljene v veliki bibliofilski izdaji Fausta, toda Hitler je s svojo čistko večini preprečil objavo.
Tone Kralj se je mnogo udej-stvoval tudi v ilustraciji. Leta 1934 je samostojno razstavljal v vseh
prostorih naprednega dunajskega »Hagenbunda« z ieno Maro in doživel visoke ocene, saj so ga primerjali B njihovim takrat znamenitim Egger Lienzom. Ta razstava je bila izredno pomembna za njegovo rui-daljnjo rast, saj takrat res ni bilo lahko dobiti možnosti za posebno samostojno razstavljanje v inozemstvu ali celo priznanja. Danes je stvar popolnoma drugačna in je pot ven- mnogo bolj odprta in omogočena.
Da se je Tone Kralj zelo uspeS-^ no udeleževal domala vseh grafičnih razstav doma in v tujini, ni treba posebej poudarjati. Sodeloval je tako v Xylonu, kot v našem »ljubljanskem bienalu«, v Benetkah, Sao Paulu, Riu de Janeiru, Bruxel-lesu itd.
Pred in med zadnjo vojno je mnogo deloval v Primorju pod fa-šizmom v ilegali, slikal v cerkvah in s predrznimi tematskimi cerkvenimi podobami dajal duška svojemu ogorčenju nad fašistično tiranijo in s tem ter z drugimi deli doprinesel svoj delež v borbi primorskega slovenskega ljudstva za osvoboditev in za socialno pravičnost.
Sjkoh je velik del, da ne rečem kar vse njegovo delo posvečeno socialni tematiki, življenju kmetov, trdi kritiki socialnih krivic in borbi zoper nasilje vseh vrst. V veliki podobi »Bratje« je žigosal medsebojno klanje ljudi v vojnah itd. Ali ne bi bilo prav,' da bi vse to njegovo bogato in izredno delo oživelo in dobilo več pozornosti s strani poklicanih in bi izšla knjiga tega obsežnega, vsebinsko izredno zanif mivega dela? Sicer pa na žalost še vedno nimamo monografij zaključenega dela umrlih umetnikov.
Ali ni njegovo življenjsko delo v svoji bogatiji mislih svojstvenosti, tematiki in dinamiki v mnogočem podobno svetovno proslavljenim mehiškim slikarjem kot so Diego da Rivera, Orosco in Squeurosa? Ali Slovenci res moramo vedno z Samudo dati dostojno vrednotenje liekaterim ■ svojim kulturnim ustvarjalcenl?
Ko danes v počastitev njegove 70-letnice odjnramo le skromno retrospektivo in to ne v Ljubljani, temveč v tem malem kraju, v Kostanjevici, ki si je prizadevno in uspešno naložila težko nalogo dviganja kulturne ravni tudi na podeželju, smo lahko veseli, da je ravno tu našel odmev in posluh pri korenini naroda, iz katerega je izšel na Dolenjskem, naš pomembni veliki ustvarjalec, naš veliki Slovenec — TiaŠ Tone Kralj.
Želimo mu, da ob 70-letnici doživi oživljeno svojo podobo v svoje zadoščenje za svoj veliki trud in muke.
Predragi Tone, da nam boš še dolgo živel in izvršil vse ono, kar se še skriva v tvoji umetniški duši!
BOŽIDAR JAKAC
Harfistka Pavla TJršič igra v obnovlj«ii samostanski cerkvi v Kostanjevlct ob desetletnici delovanja FORME VFVE	(Foto; Marjan Moškon)
PROSTOST JE IN OSTANE SREDIŠČNI SMISEL ČLOVEKOVIH PRIZADEVANJ
29. avi^ta 1970 je bil v obnovljeni cerkvi kostanjeviškega samostana slovesen sklep letošnje FORME VIVE, mednarodna ga simpozija kiparjev. Delovi-šča simpozija v Kostanjevici, Mariboru in na Ravnah so s slavjem v Kostanjevici končala letošnja srečanja s proslavo desetletnice delovanja tega mednarodnega srečavanja mnetnikov. Slovesni govor je imel generalni sekretar SZDL Jugostovije, književnik Beno Zupančič, v kulturnem programu pa je n^ stopila harfisti Pavla UrSiS iz Zagreba in vokalni oktet Gallus iz Ljubljane. Objavljamo slavnostni govor Bena Zupančiča.
Tovarišice, tovariši, gospe ia gospodje, dragi gosbje,
deset let ni dolga doba, veodar včasih dovoilj dolga, da se kaHca zamisel uveilja^, da ovrže pomisleke, predsodke, dvome ali nezaiQ>anje. Mislim, da se je to zgodilo s FORMO VIVO od taJu*at, ko se je rodila prva zamisel o do danes, ko lahiko i^enemo dedo letoši^jeg^ leta in obenem proslavimo deset-, letnioo.
Ob talki poriložnosti ne gre omenjati številk, vendar si to danes lahiko dovoUmo, zakaj v našem primeru sploh ne gre za številke, ampak za žive ljudi, za oblikovalce, umetnike, ki so deset let drug ob ' drugem ali drug za drugim klesali, tesali, varili, v^vali ali kako drugače obdelo^i les, kamen, želelo, jellclo, betom in dodali nekaj nevsakdanjega vsemu tistemu, kar si
T svetu prizadeva za dobro, za lepo, za bratovsko. Številke govorijo, da Je 126 kiparjev iz 22 dežel z vseh kontinentov (med njizni 33 iz Jugoslavije) doslej ustvarilo v okvirih FORME VIVE 153 skulptur, ki 80 vsaka na svoj način obogatile zlasti &tiri na£e kraje tn njihovo okolico — Portorož, Ravne, Maribor in Kostanjevico.
Gotovo ne pripada meni, da bi o čemerkoli, kar je bilo narejenega s FORMO VIVO in ob njej, govoril strokovno. To bodo storili kot že dostikrat doslej poaiavalci in izvedenci. Mi pa, kar nas je tu takih, ki nismo ljudje od dleta, lahko vse, kar je nastalo, bolj občutimo kot racionalno ovrednotimo.
Včasih se nam zazdi, kakor da bi ob objeiktih iz naše stare kulture nastajal popolnoma nov svet, kakor da bi se ob plemenitih črtah stare imietnosti, U jo poznamo, porajalo nekaj popolnoma novega. In vendar je to samo videz. Kakor hitro človek malo globlje razmisli o vsem, kar se mu zdi novega, kakor hitro se zmilo bolje razgleda okoli sebe, začuti, da gre za iste korenine, za iste vzgone, za isto hotenje, ki se samo izraža na različne načine in v različnem gradivu, da gre za nekaj večno človeškega, kar nosi poteze svoje dobe, ^obenem pa globoko povezuje preteklost 9 sed^ostjo in sedanjost s prihodnostijo.
Očitno je, da Je čas desetih let dovolj, da smo to mogli začutiti, da so to mogli začutiti tudi večni qo 'pATfraiOAp VIVE smo razen t^a začutili še nekaj Širšega in globljega, kot nam lahko pove ena sama stvaritev. Za-
čutili smo v teh majhnih kotičkih slovenske zemlje ves svet v malem, njegova hotenja in prizadevanja, vso njegovo majhnost in veličino.
Ne bo pretirano, če rečem, da je tudi FORMA VIVA pomagala, da smo se odprli svetu in da je pomagala svetu, da doume naša družbena in kulturna prizadevanja. FORMA VIVA je hočeš noč« pomagala podirati mnoge plotove in pragove, mnoge predsodke in pomisleke in dala svoj delež našim in ^ošnim prizadevanjem naprednega sveta za prostost umetniškega ustvarjanja. Ta prostost pa kakor vsaka prostost — nacionalna, so-ci£dna, intelektustoa itd. — ne priznava ograj in pr^raj in je in ostane središčni smisel človekovih prizadevanj danes in JutrL
Zdaj Je FORMA VIVA tu, med našimi griči in planinami, med hišami, spomeniki in med ljudmi, podobna čudodelcu, ki človeka pripravi do čutenja in razmišljanja, ne da bi ga ločevala od narave, ne da bi ga zapirala med štiri stene samotarstva ali stolpov slonokoščenih ali večnoveljavnih pravil. Kot vidite, govorim o prostosti, ki se začenja pri ustvarjalcu, ko se v prosti naravi loteva svojega gradiva, in se ne koi^hJje pri stvaritvi, ko le-ta zaživi v naraW in med ljudmi, ko se urašča v naravno in dnižbeno cmolje kot.njegov naravni sestavni del. Vse to in še kaj drugega bo toliko bolj očitno, kolikor bolj se bomo oddaljevali od tistih dni, ko so se rojevali prvi zasnutki in ko so bili storjeni prvi koraki FORME VIVE.
To je bil čas, ko se je likoviK) življenje pri nas z vso silovitostjo
'-A
A --'-.-s.	W < -7 i
V vasi Pogled, kakih 5 km od Sv. Gregorja, stoji priU. 630 let stara hiša, last FranceKa Mestka. V njej ie vedno sttuiujejo Mestkovi, žal pa lastnik sam nima sredstev, da bi hišo obnovlL Koristno bi bilo, če bi ▼ ribniški občini sbrali potreben denar, da bi preprečili razpad hiše, saj bo sicer uničena dragocena stara kmečka arhitektura
(Foto: France Modic)
osvobajalo mnogih idejnih in institucionalnih togosti in se razmaho-valo na vse strani. FORMA VIVA je postala ena izmed pobud prireditev, ustanov, akcij, ki so likovno umetnost osvobajale institucionalnih okvirov in ponesle njeno izpovedno moč med ljudi, ki jim je ^i-no nameo^jena. Z njimi vred je ustvarjala ozračje, v katerem jo bilo čedalje manj nestrpnosti, eks-kluzivnosti, vsega tist^a, kar. Je morebiti dajalo likovnemu življenju več navidezne veljave ali paradnega bUšča, zato pa manj možnosti, da se izrazi resnična notranja moč vunetnikov in njihovih del. S tem želim reči, da nastanek FORME VIVE ni bil naključje, temveč izras splošnih družbcniih prizadevanj za večjo stopnjo demokratizma in sa^ moupravnoga urejanja družbenih zadev, za osvobajanje člov^ca r njegovem delu in ustvarjanju.
Seveda bi ne mogli skleniti letošnje akcije in tega skromnega praznika, ne da bi se od srca zahvalili ustanoviteljem, upravnemu odboru, občinam, podjetjem, skladom, prebivalcem, obiskovalcem, vsem tistim, ki so moralno, orga^ nizacijsko ali gmotno pripomogli, da je FORMA VIVA zaživela, se utrdilEi, se uveHJavUa doma in v svetu, skratka opravičila svoje ime vsem tistim, ki so pomagali, da je svet tudi po tej poti lahko prišel k nam in da smo se tu^ mi po tej poti uveljavili v njem. Ob vsem tem gre najlepša zahvala umetnikom iz Slovenije in vse Jugoslavije, ki Jim ni bilo žal ne časa, ne moči, ne umetniških darov, da so prišli in pustili tu svoje stva^ ritve, da bi našim ljudem govorile o i^ili in nJim o nas, da bi se med ljudmi različnih narodov in dežel spletale vezi, ki niso in ne morejo biti obremenjeno s predsodki ali sebičnostjo.
Naš svet je Se zmeraj tako reven in obenem tako bogat in prostran, da v njem in na njem nor beno novo bogastvo ne more, biti v napoto staremu, da ga nob^o bogastvo — ne staro ne noro, ne duhovno ne gmotno — ne more do kraja zadovoljiti.
V tem prelepem okodju Je očitno tudi to — ob skrbi, da se ohrani niHjdragocene\]še od tistega, kar so ustvarili naši predniki, ni iigasnila sikrb za novo. In zmeraj znova lahko vidimo, da si staro in novo nista v napoto, da lahko živita drug ob drugem, če se nied njiju ne vrivajo nestrpnost in drug^>tni interesi.
2ivim ljudem je potrebno življenje, pravo življe^e, za kakršnega si prizadevamo, pa ne priznava meja in večnov^avnih pravil, kar kor ne prlzaiava meja in pravil človekovo hotenje, da se izrazi na najrasdičnejše načine.
BENO ZUPANČIČ
SAMORASTNIKU JE USTVARJANJE MOGOČNA NOTRANJA NUJA
Nastop 26 slovenskih samoraslih slikarjev in kiparjev na junijski razstavi »Slovenski likovni samorastniki 1970<{ v Trelbnjem je bil ena dosej najmočnejših manifestacij, hkrati pa doslej najobsežnejša izboor najboljših del slovenskih slikarjev in kiparjev — samoarastaiikoiv. Tudi obdisk razstave je potrdil zanimanje javnosti za ustvarjalnost samorasćoikov. Uvodno besedo na razstavi je imel prof. Zoran Kržišnik, ravnaitelj ljubljanske Moderne galerije in član umetniškega sveta Tabora slovenskih likovnih samorastnikov v Trebnjem. Ker poleti zaradi skrčenega obsega lista njegovih misli ob otvoritvi te razstave nismo mogli objaviti, ponatiskujemo njegov govor v današnji številki Dolenjskih razgledov.
Tovariši in tovarišice, spoštovani gostje! '
Razstava, ki je pred vami, je bila sestavljena z veliko ljubeznijo in prizadetostjo. Zakaj dala nuj bi ponovno umetniško potrdilo ustvarjanju, ki je bilo še nedavno tega pastorek ne samo našega, temveč svetovnega likovnega življenja, ustvarjanju nešolanih umetnikov, samorastnikov.^.Pri tem pojmu se velja za trenutek ustaviti, ker je prav, če že v začetku opozorimo vja posebnost, ki jo boste na naši raz--stavi nedvomno sami opazili, četudi namreč med razstavljajočimi umetniki ni nobenega, ki bi se bil redno šolal za slikarja ali kiparja, je vendar jasno, da obsega izbor, ki je pred vami, dvojno dejavnost: na eni strani ljubiteljsko ustvarjanje ljudi, ki so opravili raznovrstne študije in jih je življenje zaneslo v razne poklice, del svojega prostega časa pa posvečajo slikanju ali kiparjenju — iz ljubezni do stvari in v večini primerov z izrazitim talentom.
Pri njih seveda n^ moremo govoriti o Tnsamora&tnikih« v pravem pomenu besede zakaj svojega študija niso usmerili ravno v likovno umetnost, je program današnjega višjega šolstva takšen, da jim to umetniško področje — razen nemara po čisto tehnični plati — ni moglo biti tuje. Od pouka zgodovine in literature, estetike in zgodovinske umetnosti, pa tja do geometrije in risanja jim je dajala šoia mnogovrstna pomagala in — če hočete — ustvarjala mnogovrstne prepreke za njihovo lastno ustvarjalnost. 2kikaj kritičnost, ki raste z vednostjo, zahteve, ki jih začne stavljati nase šolan duh,so takšne, da jim je kos samo velik talent ali vsaj velika ljubezen do stvari bistvo ljubiteljskega ustvarjanja pA je ravno v tem, da Ifubi-telji slikajo, kiparijo zase, za svoj užitek. Razstavljanje ljubiteljskih del pomeni za ustvarjalca pravzaprav žrtev javnosti je dovoUl videti nekaj, kar je bilo dotlej in^ Umno njegovo, kar ni izraz njegove »javne« osebnosti — to izživlja
v poklicu — temveč njegove zasebne biti. če ljubitelj ne občuti tako, je nemara zgrešil poklic v njem smo izgubili profesionalnega slikarja^
Veseli nas' torej, da se nam je posrečilo zbrati v teh prostorih nekaj takšnih ljubiteljskih del zaradi njih samih, njihove zanimivosti, pa tudi zavoljo nasprotja, ki postane ob njih očitno'— nasprotja namreč z deli sarnorastnikov, ki jih življenje in šolanje nikakor nista navajala k umetniškemu izražanju in tudi niso »vedeli«, kako naj se tega lotijo, pa jih je silil k ustvarjanju nezadržen gon, ker je
nekaj bistvenega v njih, v strukturi njihove osebnosti, sililo na dan in terjalo izraza, nekaj, česar v življenjskem vsakdanjiku, v intimnem življenju in poklicu, niso mogli utešiti. Samorastniku v tem pomenu besede je ustvarjanje mogočna notranja nuja, je najgloblji, najbistvenejši izraz njegove osebnosti. To je mogočno izpovedano slikarstvo, ki pravzaprav nima razvoja zakaj četudi se samorastniki seveda z vajo marsikaj nauče (ali se kdaj pa kdaj pozneje zatečejo »učita tudi v tečaje in umetniške delavnice »učenih« umetnikov), četudi utegnejo naknadno zase. rešiti nekatere tehnične probleme, ki so jim v začetku delali preglavice, pomeni to samo intenzifikacijo, spretnejši pristop k tistemu, kar je bilo že sprva izpovedna vsebina njihovega slikarstva in kiparstva. Samorastniški umetnik se zmerom izpoveduje scela — v tem je njegova omejitev in njegova moč.
Seveda to ne izmeni, da bi rasla tudi samorastniška umetnost brez tradicije, čeprav ji ni za podlago šola, ki bi sistematično pre-
i
Ivan Lackovio — Groato: ŽENSKA
dajala izkušnje in spoznanja iz generacije v generacijo, ima osnovo v stoletnem anonimnem ljudskem ustvarjanju, ki je opremilo naša znamenja^ naše hiše, naše uljnjake in deloma naše cerkve in se razzi-velo še naprej v izdelkih umetne obrti, v vezeninah, voslikanih latvi-cah, lectovih srčkih. Tukaj prevladuje dekorativni element a prav v ustvarjanju nekaterih slovenskih samorastnikov je ta element kar izrazit. Pomembnejše je seveda figurativno, predmetno ustvarjanje bistvo slikarstva t. im. naivnih po vsem svetu je prav v tej prfidmetnosti.
Več: podlaga take slike je običajno anekdota. Nekaj se je zgodilo — v življenju, v vesolju, v ustvarjalčevi domišljiji — in zdaj je treba to povedati. Ta komuni-, kacijski karakter »naivnih« slik in plastik je zelo važen, umetniško izpovedovanje je zmerom nekomu namenjeno umetnina je popolna šele, ko jo doživi gledalec.
Impulz, ki ga da umetniku doživeta ali zamišljena anekdota, terja komplicirano izvedbo običajno kompozicijo več predmetov, več figur. Samorastniški umetnik se jih loti v načelu vsakega zase. Zćlo poredko, pri Repniku na primer — pride do trdnih kompozicij, ki so videti ostro premišljene vnaprej in
Anton Plemelj: TIHOŽITJE (1969)
izvedene po geometrijskih pravilih. A še v tem primeru se nam zdi, kot bi bil vir navdiha čisto drugje: kot bi prišel umetniku v roke posebno grčast krompir, posebno razjeden kamen in bi mu vzbudil asociacijo na človeško gručo, na skupino teles v zagrizenem spopadu — pa četudi so dejansko pri tako nedolžnem opravilu kot Plevice. .
To je, kot rečeno, izjema praviloma je pristop naivnega umetnika h kompoziciji seštevanje — seštevanje predmetov, likov, figur, ki jih potrebuje, da izrazi svoje
®lWiWn(l(iW
V.MAG/AR 9101970
videnje in jih vrže na platno ali izrezlja iz lesa ali zvari iz železa — seštevanje skratka, ki je najprvotnejša človekova računska operačija. Se iz čo-sov, ko je vedel, da sva jaz in ti = midva — in ne samo »dva«... Iz te tehnike seštevanja izvirajo mnoge svojevrstnosti »naivnih* predvsem disproporci v velikostih predmetov in figur, saj narekuje velikost naslikanega prostor, ki ga je umetnik potreboval, da izrazi svoje videnje prav te stvari. Potem dejstvo, da nikjer ni potegnjena ostra meja med »realnima in »domišljijskim svetom«, zakaj v nasprotju z nekoč razširjenim mišljenjem, da je ustvarjanje samoraslih umetnikov v konceptu realistično in da vsi odstopi izvirajo iz okornosti izvedbe, danes vemo, da je to izpovedno slikarstvo izrazito lA-zionarsko — da, takšno je celo, kadar umetnik zavestno stremi k realistični upodobitvi (izrazit primer kvalitete v tej smeri je JcJd).
Sprijazniti se moramo pač t tem, da nešolan umetnik »gledan drugače, da njegov vid v isti sapi ostreje dojema detajle kot površno oko šolanega človeka, ki vse »ie ve«, in da ga hkrati prav nič ne motijo optični zakoni in fizikalno-kemične lastnosti upodobljenih predmetov ali kakršne koli zakonitosti njihovih razmerij. Samoraili umetnik upodablja tisto, kar vidi s svojim notranjim ušesom, upodablja svojo resnico, ki je »amo pogojno podrejena zunanji resničnosti fizičnega sveta. In v sijaju njegovega videnja, v sposobnosti, to videnje izraziti, je njegova umeU niška sila.
Tako notranje videnje pa leH zakopano v vsakem izmed nas — pod plastjo vsega tistega, kar smo izkusili, se naučili in zatrli v sebi, da smo se vključili v danaSnjo podobo družbe, življenja in sveta. Zato se na razodetja samoraslih umetnikov nezadržno odzivamo vsi — s tem večjo radostjo in tiho nostalgijo, čim globlje in s čim večjo težavo smo pač v sebi pokopali samoraslega vidca, že če ne umetnika. Zato sem prepričan, da vam bo ta razstava v enak užitek kot je lahko v zadoščenje vsem, M so jo pripravljali.
ZORAN KR2ISNIK
DOLENJSKE RAZGLEDE — posebno družbeno - kulturno pirl-lo0o Dolenjskega lista, urejajo: Jože Dular Tom Gofodik (odgovorni urednik), France Orivec, Janko Jarc, B<^ KomelJ, Lado Smrekar, Seiverin Saill in Stanioo Skaler. Lektor: Karel Bačer. Oblikovalec: Marjao Mofikoo.