Cvetličar sem, kaj potem
Vajeni smo, da nam v cvetli-čarnah strežejo ženske in zato marsikdo debelo pogleda, ko stopi v prodajalno cvetja »Ro-ža« v Nazorjevi ulici in najde za pultom mladeniča.
»Res je, da sem, poleg va-jenca, edini prodajalec v naši delovni organizaciji, vendar se mi to ne zdi prav nič nena-vadno. Rad imam cvetje in za-to se tudi poklicno ukvarjam s cvetjem,« je Janez Pečkaj preprosto povedal, zakaj se je posvetil cvetlicam.
-  Koliko časa že delate kot cvetličar?
»Po vrtnarsko-evetličarski šoli v Medlogu pri Celju sem se zaposlil v vrtnariji, eno leto pa sem v prodajalni.«
Doma je iz Rovt nad Logat-cem, kjer je bilo dosti prilož-nosti za gojenje cvetja. Naj-prej je pomagal svoji mami, potem pa si je še sam naredil vrtiček. Tako kovačeva kobila ni ostala bosa.
-  Kakšno   je   delo   cvetli-čarja?
»To ni le prodajanje, mar-več je treba poznati cvetje in iz njega izdelovati raznovrst-ne šopke, od poročnega in žal-nega do vencev in ikebane.«
-  Kakšen    odnos    imamo Slovenci do cvetja?
»Premalo ga spoštujemo. Cvetlice naj bi bile vsakdanje spremljevalke našega življe-nja in ne le spremljevalke praznikov in pogrebov.«
-  Po katerem cvetju kupci najraje posegajo?
»Nageljni, gerbere in iris so najbolj priljubljene rože, pri nakupu pa je zedo pomembna tudi cena.«
-  Kako se pri vas pozna sta-
bilizacija?
»Tako, da ljudje manj kupu-jejo. Prej so, na primer, kupili pet cvetov, zdaj tri. Tudi h da-rilom so običajno dodali še kak cvet, zdaj zahtevajo, naj jim darila samo zavijemo.«
-  Kako pa je bilo ob dnevu žena?
»No, ti časi pa se, kaže, niso dosti sprefnenili. Veliko smo prodali, zlasti na naročilnice. Razlika od prejšnjih let je morda bila v tem, da smo pro-dali več lončnic kot rezanega cvetja.«
-  Se vam je kdaj kaj zabav-nega zgodilo?
»Ce izvzamem začudenje strank, ko me zagledajo in me imajo često za dekle, se v bi-stvu nič posebnega ne dogaja. Pač, večkrat se izkaže, kako malo poznamo cvetje. Kdaj pa kdaj kdo hoče cvetje, ki ga v tistem času ni. Zahtevajo na primer lokvanj v marcu ali oktobru.«
In Janez Pečkaj takemu kupcu pijazno pojasni, da kaj takega ni mogoče in se pri tem prav nič ne razburja, ker ve, da vsak ne more biti stxo-kovnjak oziroma ljubitelj cvetja, kakršen je on."
A. Adamič