Prvikrat na Skutinem ledeniku Drago Meze Po kratkem pomišljanju sem se vendarle odločil, da grem. Dušan me je vabil, da bi šel z njim merit Skutin ledenik. Nisem še bil na njem in če hočem biti odkrit, tudi vedel nisem, kje pravzaprav leži. Od Dušana, ki pove raje tri besede premalo kot eno preveč, sem bore malo zvedel, sam pa nisem silil z vprašanji. Saj bom kmalu sam videl. Zato tudi nisem preveč okleval. Pa tudi radovednost me je gnala in želja po neznanem. Vreme ni bilo ravno najboljše, še manj čas, saj se je bližal november, ki je za vandranje po visokih gorah vse prej kot primeren, še posebej, ker leži ledenik na severni strani Kamni­ ških Alp. 29. novembra leta 1948 sva se s popoldanskim vlakom že peljala proti Kranju. Tam sva presedla na avtobus, ki pelje proti Jezerskemu, in okrog šeste ure zvečer sva že zaželela dober večer Šenkovim, kamor naju je napotila in seveda priporočila njihova sorodnica - najina -kolegica z univerze. Skromno sva zaprosila za prenočišče na skednju, dobra gospodinja pa nama je ponudila udobni postelji in povrhu še »souporabo« štedilnika, kjer sva si pripravila majhno večerjo. 2e davno bi zaspal, če ne bi Dušan kar naprej nekaj pripravljal. Meril in ogledoval je vrv, ugotavljal, če je n;iinij res dober, pregledoval višinomer, na­ tikal dereze na čevlje in še in še, vse to pa skoraj brez besed. To skrivnostno delo sem v spoštljivi razdalji samo opazoval in mislil na to, kaj neki me vse čaka prihodnji dan. Končno je slepeča luč v sobi ugasnila in na oči se je pri­ kradel rahel spanec. Pošteno hladno je bilo zjutraj, ko sva še ,pred sončnim vzhodom urnih korakov merila pot skozi vas in naprej proti Ravenski Kočni. 1 Slana je po­ belila tla na debelo. Upala sva, da nama bo vreme naklonjeno. Č:udovito lepa je pot po romantični dolini Zg. Jezerske Kočne. Krog in -krog gozd, skozi raz­ redčene krošnje smrek pa se odpira pogled na sive skalne velikane. In teh ni malo, saj se vlečejo nepretrgano od Kočen na zahodu, preko Dolgega hrbta, Skute, Kranjske Rinke in Križa na vzhodu, vsi blizu in preko 2500 m visoko. Tudi Babe, ki zapirajo pogled z doline na jugovzhodno stran, segajo še vedno okrog 2100 m visoko. Posebno lepo je gledati te velikane, ko sonce vzhaja, ali zvečer, ko zahaja. Nama je bilo to dano. Škrlat vzhajajočega sonca je zajel najvišje vrhove, kasneje še ostale in se po njih plazil proti dolini. Z njim je pripotoval v dolino tudi dan. Obstala sva in brez besed občudovala to, kar je nam le redko videti. Iz polmraka so se visoko v stenah prikazale tudi številne bele lise snežišč. Ena med njimi, visoko v steni Skute, ki se iz doline dobro vidi, naj bi bil ledenik. Moram priznati, da me je ta prvi pogled nanj razočaral. Pričakoval sem več, če ne drugega vsaj to, da je obsežnejši in da je drugačen od ostalih bližnjih snežišč. Toda od teh se ni v ničemer razlikoval. Tudi o zeleni barvi, ki je tipična za ledenike - od tod ljudsko ime zanje »zeleni sneg« - ni bilo 1 Ravenska Kočna je knjižno ime za dolino, ki se vleče iz Zgornjega Jezerskega proti jugu mimo kmetije Ancel do gorskega podnožja. Pll'idevniška raba se naslanja na naselje Ravno v začetku doline, kočna pa• je med ljudstvom pojem tod za široko gorsko dolino. Podobno je tudi s sosednjo Makekovo Kočno, poimenovano po kmetu Makeku, ki ima dom in posest v nji, ki pa je prav tako le knjižno ime. Ljudje imenujejo zgornjo dolino - Zgornja Jezerska Kočna, spodnjo pa - Spodnja Jezerska Kočna. Mimogrede bodi omenjeno, da tudi jme Jezersko ni ljudsko ime. Starejši ljudje pravijo kar Jezero. Tudi Dušanova mama, domačinka iz Kokre, pravi, »da gl"e na Jezero«. 62 Kliše tast SAZU Ledenik, katerega lego kaže puščica, zapolnjuje eno izrazite skalne krnice. Prekrit Je s snegom, enako tudi nadaljevanje krnice v smeri proti Ledinam sledu. In tak se ledenik običajno kaže očem, ki ga gledajo le iz doline. Zato ni nič čudno, da so malo nejeverno odkimavali domačini na Jezerskem, če si jih pobaral o ledeniku, ki naj bi bil nad Ledinami 2 pod Skuto. Tudi jaz ne bi verjel, če ne bi o njem že nekaj bral in rtudi slišal od Dušana, ki je že njegov dober znanec, saj ga je sam od blizu tipal že večkrat leta 1946. Vedel pa je zanj že davno prej. 2e dolgo si ga je želel še pobliže spoznati in danes se mu bo ta želja morda le izpolnila. Prispela sva do Ancelna - samotne kmetije v dolini, ki leži v dolinskem dnu, v višini 970 m. V zgornjem in srednjem delu doline je to edina kmetija, zato k pridevku »samotna« tu res nimamo kaj pripomniti; še nekaj samotnih kmetij je šele v spodnjem koncu doline. S kratkim postankom v obmejni stažnici sva nadaljevala pot po dolini navzgor. Ta je nekaj časa še ,položna, a čim bliže sva koncu doline, tem bolj strma postaja. Tudi gozd se pričenja redčiti in čedalje bolj je pritlikav; v višini okrog 1100 m prehaja že v pravo pritlikavo gorsko rastje. Skozenj sva se precej časa prebijala, preden sva prispela na veliko melišče, ki se vleče izpod Bab. V zgornjem koncu doline se križata dve poti: prva, na desno, drži na ob­ sežno snežišče pod 2relom, kjer preide nekje v sredi na pot, ki drži iz Ceške koče preko Zrela na Savinjsko sedlo, druga pa zavije na levo proti Babam, gre nekaj časa ob njihovem vznožju in nato strmo navzgor po izraziti dolinski stopnji, ki zaključuje na jugovzhodni strani dolino Zg. J ezerske Kočne, in se po nji vijuga do višine 1650 m, kjer se, ob prehodu na Ledine, prične polož­ neje vzpenjati. Tu se tudi stika s potjo Ceška -koča - Vrh Mrzlega dola. Ubrala sva to drugo pot, koder sva morala kar krepko gristi kolena. Bila je precej zapuščena in skoraj brez markacij, kar pa Dušana, ki jo je dobro poznal, ni motilo. 2 To rušnato področje niti na kartah niti v literaturi ne imenujejo enotno. Eni mu pravijo Ledine, drugi spet Vadine pa tudi Votline. Od domačinov se sliši najčešče Vadine. Končno besedo bodo imeli raziskovalci, ki stikajo za izvori krajevnih imen. 63 Pri podrti pastirski bajti na Ledinah, v višini 1690 m, je naravnal Dušan višinomer. č:e bo v• reme ugodno in zračni pritisk kolikor toliko stalen, bova lahko dobila precej natančne višinske izmere na ledeniku. Z Ledin je lep pregled čez velik del Zg. Jezerske Kočne, ki je globoko zarezana med višji svet kakor tudi čez Jezersko kotlino in njeno obrobje. Do­ lina je razmeroma široka vse do Ancelnove kmetije, kjer se v smeri proti Jezerskemu v dolžini kakih 600 m z.oži, v spodnjem delu, pri prehodu na Zgor­ nje Jezersko, pa se ponovno močno , razširi. V dnu je na debelo prekrita s prodom in gruščem, ki se naleti vanjo ·z višjega skalnega obrobja; še več pa je tega kot ostanek iz ledene