Bolezen v gobcn mlade živine. Naslednjo razpravo posnamemo iz knjige dr. J. Bleweisa, ki so jo ravnokar izdali Blasnikovi nasledniki v Ljubljani. Naslov ji je: ,,Nauk, kako pomagati živini o porodu". Ranjci g. dr. Bleiweis je ta nauk menda spisal, ko je še učil na živinozdravniški šoli v Ljubljani. Zato ji je dal obliko naučne knjige in je vidno jo namenil za učence one šole in potlej sploh za mlade živinozdravnike. Knjiga šteje ravno 100 strani v osmerki in še ima po vrhu 8 strani podob, da se po njih nauk ležje razumeje. Knjiga je vseskozi temeljita, porabna in pride tudi gospodarjem prav, posebno tacim, ki imajo večje število živine. Da knjiga ne smeje nedoraslim v roke, to omenimo le mimogrede, a velika škoda je to, da založništvo ni dalo pred natisom rokopisa komu v roke, naj bi bil besedo nekoliko opilil. Dr. Bleiweis bi je, menimo, v tej obliki bržkone ne bil izdal, sicer pa priporočimo knjigo tistim, katerim je namenjena, lehko si bodo obilo poduka iz nje zajemali. Pri teletib, piše ondi dr. Bleiweis, in pri jagnjetih, napravijo se, dokler sesajo, po gobeu., na jeziku in na nebu majbni mehurčki. Ti se potlej predero in včasih. le rdeekaste lise zapustijo, včasih pa grde gnjide. Vselej je s to gobčno boleznijo združena manj ali bolj huda vročnica. Spoznati te bolezni ni težko, kajti živinče neha zavoljo bolečin v gobcu sesati, ali če poskusi, ne more zavoljo bolečin. Iz gobca, ki je bolj vroe, se cede sline; živinče je bolj klaverno, včasih zelo žejno. Ta bolezen navadno ni nevarna, če so mehurčki le po samem gobcu, če se pač grde gnjide ne delajo iz predrtib mehurčkov, in če vročnica ni prehuda. Zna pa nevarna biti, če se mehurji razširijo po želodcu in črevesih ali v pljuča, in zlasti, če se grde gnjide delajo iz mehurjev, in huda vročnica mehkužne lastnosti omamlja živinče, ki jame potem, ko ga dere huda driska, hirati in pešati. lzvira pa ta bolezen večidel iz mleka, če v gobcu zastane ter se skisa in spridi. pa tudi iz spridene krvi, katera lioče na tem mestu iz sebe pometati malopridne stvari. Opomeniti pa moremo, da se večkrat nedolžna bolezen prevrže v nevarno, če začnejo nespametni ljudje bolni gobec živinčeta izmivati in drgniti z ojstrimi rečmi, kakor s poprom, česnom. samo soljo in druzimi razjedljivimi rečmi. Pomagati se da iz začetka lahko, če se boleči gobec kake 4krat na dan rahlo izmiva z mrzlo vodo, kateri se polovica jesiha in malo medii pridene. To je najprostejše in najboljše zdravilo. Kdor lioče slezove korenine kuhati in tej vodi potlej pridjati jesiha in medii, stori tudi prav; namesto jesiha se more na 1 liter slezove in medene vode tudi 18 gramov solne kisline vzeti. Če pa trpi bolezen v gobeu že več dni, če bolečine niso več prehude in 5e se hočejo po gobcu gnjide napravljati, naj se namesto slezove vode vzame žajbeljnova voda, kateri se iz prvega tudi prideva jesih in med: če se je tako kake 3 dni ravnalo, se zna jesih nadomestiti s surovim galunom (18 gramov štupe surovega galuna se raztopi v 7 decl. žajbeljnove vode); ali pa namesto žajbeljnove vode naj se vzame troje beljakov in ž njimi pomeša 9 gramov surovega galuna, in s tem mazilom gobec maže. ^ Če živinčetu smrdi iz gobca hudo, kar je znamenje grdih gnjid, naj se izmiva z žabeljnovo vodo, tej pa se prizadeva, kakor poprej, surovega galuna, sedaj klorovega apna. Če huda driska, morebiti celo smrdljiva, živinče naganja. je to znamenje, da so gnjide tudi po črevesib; takrat je pa buda. Dajejo naj se živinčetu po 3krat na dan kuhovine iz kamelža in sleza, njim pa se prideva kakih 21 do 36 cgr. kafre, — ali namesto kalmeža pelinova voda. Da se živinčetu vendar kaj piče posili, naj se mu daje v časili surovo jajce ali pa le rmenjak. Če driska ne prenelia in je živinče že kost in koža, mu ne bo pomagalo nič, naj se zakolje, pa meso ni za nobeno rabo, in se ne sme povžiti.