KOROŠKI
R A Z G L
Leto XXXIII
Št. 2
Ravne na Koroškem, 25. april 1933
ŽIVEL M-5 27. APRIL
★
ŽIVEL 1. MAJ
Kotlje — rojstni kraj Prežihovega Voranca
Vanja Mezner
Jugoslovanski revolucionar — Edvard Kardelj
»Nikoli ne smemo pozabiti, da socializma ne more zgraditi noben še tako popoln birokratski aparat, pa naj ima še tako genialno vodstvo na čelu. Socializem lahko raste samo iz iniciativnosti milijonskih množic ob pravilni vodilni vlogi proletarske partije, oziroma najnaprednejših socialističnih sil. Razvoj socializma potemtakem ne more iti po nobeni drugi poti, razen po poti nenehnega poglabljanja socialistične demokracije v smislu čedalje večje samouprave ljudskih množic, v smislu čedalje večjega pritegovanja ljudskih množic k delu državnega aparata (od najnižjih do naj višjih), v smislu vedno večjega sodelovanja pri neposrednem upravljanju v vsakem posameznem podjetju, ustanovi itd.«	Edvard	Kardelj, 1949
Te misli Edvarda Kardelja predstavljajo osnovno idejo v njegovem družbenopolitičnem delu.
Edvard Kardelj se je rodil 27. januarja 1910. leta v Ljubljani v delavski družini. S šestnajstimi leti je postal član SKOJ, dve leti zatem pa je bil sprejet v KPJ. Končal je učiteljišče, vendar ni nikoli poučeval, ker so ga zaradi aktivnega dela v partiji oblasti zaprle. Obsodili so ga na dve leti strogega zapora. Čim so ga izpustili, se je aktivno vključil v partijsko delo. Predvsem se je boril za vpliv komunistov med delavskim razredom in kmečkim prebivalstvom. Pripadal je krogu jugoslovanskih komunistov, ki so se opirali na marksistično analizo družbenih gibanj in dojeli, da so v politiki komunističnega gibanja potrebne spremembe in da je treba sprejeti nove oblike in metode za delovanje komunistov. Leta 1934 ga je CP KPJ poslal na partijsko delo v Sovjetsko zvezo, kjer se je posvetil politično ekonomskim študijem ter delu v sekciji KPJ v Kominterni. Na Titovo zahtevo se je vrnil domov in odšel v Pariz, kjer je bil takratni sedež CK KPJ. V začetku 1937. leta je prišel nazaj v Slovenijo in z drugimi tovariši pripravil ustanovni kongres KPS. Izvolili so ga za člana CK KPS. Leta 1938 pa je prišel v začasno vodstvo KPJ. Postal je član politbiroja in hitro zatem tudi njegov sekretar. Zaupali so mu urejanje lista Proleter.
Kardelj je bil skupaj s Titom in drugimi voditelji KPJ organizator narodnoosvobodilne vstaje proti fašističnim okupatorjem in socialistične revolucije v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. Opravljal je vrsto funkcij. Leta 1941 je bil izvoljen za člana vrhovnega štaba NOV in partizanskih odredov Jugoslavije. Sodeloval je pri ustanavljanju OF Slovenije in pri pripravah na II. zasedanje AVNOJ v Jajcu,
29.	novembra 1943. leta, na katerem je AVNOJ prerasel v vrhovno zakonodajno in izvršilno telo jugoslovanskih narodov. Izvoljen je bil v njegovo predsedstvo, hkrati pa za predsednika Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije.
V boju za mednarodno priznanje in utrditev položaja nove Jugoslavije je imel Edvard Kardelj izredno pomembno vlogo. Bil je šef jugoslovanske delegacije na vrsti mednarodnih konferenc in zasedanj. Vodil je jugoslovansko delegacijo na zasedanju ministrskega sveta petih velikih sil za pripravo mirovne pogodbe 1945. leta v Londonu in Parizu. Vodil je tudi pogovore z ministri teh sil in tudi pogovore na številnih zasedanjih generalne skupščine OZN. Skupaj s Titom in z drugimi tovariši je pomagal organizirati zgodovinsko peto konferenco KPJ, ki je bila oktobra
1940.	leta v okolici Zagreba in je prikazal, da se je KPJ izoblikovala v organizacijsko trdno revolucionarno partijo delavskega razreda ter postala pomemben dejavnik, ki je imel nato odločilno vlogo v pripravljajočih se usodnih dogodkih.
Zadnja leta je Edvard Kardelj oblikoval našo zunanjo politiko. V vsem povojnem obdobju si je prizadeval za gradnjo novega družbenoekonomskega in političnega sistema socialistične Jugoslavije. Bil je predsednik ustavne komisije zvezne skupščine, ki je pripravila ustavo 1963. leta. Po letu 1970 je bil predsednik koordinacijske komisije skupne komisije vseh zborov zvezne skupščine za ustavna vprašanja. Napisal je študijo Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ki je bila sprejeta kot teoretična, znanstvena in politična osnova nadaljnje graditve političnega sistema socialistične samoupravne demokracije v Jugoslaviji. Poleg tega, da je opravljal politične in državne funkcije, se je Kardelj intenzivno ukvarjal s publicističnim in znanstvenim delom, posebej s teoretičnim raziskovanjem družbenega razvoja, ekonomske in politične graditve socialistične Jugoslavije kakor tudi mednarodnega delavskega gibanja in mednarodnih odnosov.
Eno izmed področij, na katerih je razvil svoje praktično in teoretično delo, je tudi socialistična preobrazba vasi. Knjiga Problemi socialistične preobrazbe na vasi vsestransko analizira agrarno politiko in pridobljene izkušnje ter nakazuje poti in oblike socialističnega razvoja na vasi. Kardelj je zelo veliko prispeval k izdelavi novega programa ZKJ. V razpravi Razpotja v razvoju naše socialistične družbe je poudaril pomen, vlogo in odgovornost zavestnih subjektivnih družbenih sil, zlasti ZK, da imajo jasne in dolgoročne razvojne koncepcije ter da se dosledno bojujejo za socialistično in samoupravno vsebino— demokracijo jugoslovanske družbe. V številnih Kardeljevih člankih in javnih nastopih je posebna pozornost namenjena krepitvi in razvoju demokratizacije ter enakopravnih odnosov v Jugoslaviji. V delih s področja mednarodnih odnosov se je ukvarjal z vprašanji aktivne miroljubne koeksistence in politike neuvrščenosti. Prav tako se je ukvarjal s problemi držav v razvoju. Menil je, da je osnova za uspe-
Breze
šno reševanje problemov držav v razvoju boj proti kolonializmu in vsem oblikam imperialističnega podrejanja. Knjige, študije, razprave in referati so objavljeni v več kot dvajsetih tujih jezikih.
10.	februarja so minila že štiri leta, odkar je v Ljubljani umrl revolucionar — politik in hkrati tudi revolucionar — vojak. Bil je član KPJ in ZKJ več kot 50 let, soborec tovariša Tita in član centralnega komiteja KPJ. V naj večji mogoči meri je poosebljal lik komunista in revolucionarja v zgodovini naše partije s tovarišem Titom na čelu. Nenehno je bil težavne bitke za odločilne zmage v boju za neodvisnost, za stvar revolucije in socializma, za mir in družbeni napredek v svetu . .. Tem plemenitim ciljem je daroval vse svoje življenje. Odlikovali so ga neomajnost in neutrudno garanje revolucionarja, globoko razumevanje notranjih zakonitosti in gibalnih sil družbe, bleščeč in prodoren um velikega marksističnega teoretika in pogum stratega revolucije, zato je proti predsodkom o vsemogočnosti države postavlja širino in moč organiziranih samo-upravljavskih ljudskih množic kot odločilnega nosilca družbenega napredka. Njegova teoretična dela so oblikovala temelje idejnopolitičnega programa Zveze komunistov in vseh organiziranih sil socialistične zavesti pri ustvarjanju v njihovem vsakdanjem boju za socializem.
Edvard Kardelj, Bevc, Krištof, Sperans je tesno povezoval marksistično teorijo in revolucionarno prakso. Tako je dal velik prispevek k zmagovitemu poteku našega NOB in socialistične revolucije. Njegovo delo je prepleteno z dosežki naše revolucije in s stremljenji1 ZK, delavskega razreda in delovnih ljudi vseh naših narodov in narodnosti. To je lahko ustvaril samo človek, ki je zrasel iz delavskega gibanja in ki je vso svojo moč nenehno razdajal za cilje in ideale delavskega razreda, za katere se je zavestno odločil že v mladosti in jim ostal neomajno zvest vse življenje.
Literatura:
Posebna izdaja Dela ob smrti Edvarda Kardelja 10. 2. 1979.
Gvido Kacl
Težavno, toda uspešno gospodarjenje
(Železarna Ravne lani in letos)
UVOD
Končuje se prvo četrtletje letošnjega gospodarskega leta. Zato je prav, da si povemo, kje smo bili, kje smo danes in predvsem kam gremo v Železarni Ravne, če nekaterih bistvenih komponent gospodarjenja ne bomo takoj popravili v skladu z dogovorom, sprejetim v letnem planu.
Za poslovno leto 1982 je značilno zaostrovanje gospodarske situacije. Splošna svetovna kriza gospodarstva se je posebej močno odrazila v jeklarstvu. Ta kriza se kaže v zmanjšanju proizvodnje jekla na konvertibilnih področjih in s tem tudi v zapiranju trgov, združevanju večjih jeklarn v monopole, koncerne, ki tako laže upravljajo svetovno trgovino z jeklom. Tako v razvitih kot v ostalih državah je naraslo število brezposelnih, revnejšim slojem pa je močno padla življenjska raven.
Trgovinski primanjkljaj, ki ga industrijsko razvite države beležijo na račun tretjega sveta, povzroča vedno večji ekonomski razkorak in hudo nevarnost za nadaljnji razvoj človeštva. Manj razvite države se vedno bolj zadolžujejo in vse teže odplačujejo kredite. Obstaja resna nevarnost, da jim velike sile vsilijo tudi svoje politične cilje in ideje.
Svetovna gospodarska kriza, zadolženost zaradi hitrega razvoja industrije in ostalih dejavnosti ter nujnost vračanja dolgov je zadela tudi Jugoslavijo, ki se na drugi strani mora otepati še raznih političnih pritiskov od zunaj, saj je politična neodvisnost, socialistično samoupravljanje, neuvrščenost in borba za mir osnova celotne naše politike. Na sedmem vrhu neuvrščenih v New Delhiju smo ta načela skupaj z ostalimi neuvrščenimi državami ponovno potrdili in učvrstili.
Kraigherjeva komisija, ki oblikuje smernice srednjeročnega in dolgoročnega gospodarskega razvoja Jugoslavije, pravkar končuje delo. Bistvena postavka v njenem programu je načelo, ki smo ga zapisali tudi v programu ZKJ, da ekonomske zakonitosti ne ovirajo razvoja samoupravljanja, marveč so nujen pogoj zanj. Ekonomske zakonitosti bistveno pozitivno vplivajo na demokratizacijo družbe. Ne dopuščajo manipuliranja, prelivanja sredstev, vsakovrstnih investicijskih neumnosti in podobno. Dejstvo, da smo zadnja leta v Jugoslaviji na to pozabljali, je povezano s tem, da ekonomske zakonitosti ovirajo in omejujejo predvsem tiste ozke tehnokratsko birokratske kroge, ki želijo in si lastijo velikopotezno razpolaganje s tujim dohodkom in presežkom dela. Ta idejni odklon je imel zato resne posledice, vsaj drugače ni mogoče razumeti, kako smo brez zadostne ekonomske pa tudi družbenopolitične analize in presoje lahko začeli nekatere velike projekte, ki jih danes Zapiramo ali pa se dušijo v globokih izgubah.
V izhodiščih je jasno povedano, da moramo biti pod ekonomsko »prisilo«, da sc
bomo drugače vedli. Ta prisila pa nima značaja politične prisile oziroma nasilja, ampak je zavestno spoznanje o ekonomskih nujnostih, na katere smo v večini pozabili ali pa jih nismo hoteli uporabljati. Prodrlo je spoznanje, da vsega ni mogoče doseči z apelom. Vsako sporazumevanje in dogovarjanje je možno samo na temelju ekonomske stvarnosti z ustrezno družbenopolitično vsebino — le tako bomo imeli več demokracije pri odločanju. V nasprotnem primeru pa bomo dobili neko vsesplošno možnost in absolutno svobodo, da se lahko dogovarjamo in sporazumevamo o vsem mogočem, le da ti dogovori ne bodo delovali, kar nam potrjuje tudi današnja praksa. Na te in podobne slabosti je v svojih delih opozarjal že Karl Marx, katerega stota obletnica smrti je potekla letos.
GOSPODARJENJE V ŽELEZARNI RAVNE V LETU 1982
Lani smo bili v železarni priče hudega pomanjkanja reprodukcijskih materialov, še posebej iz uvoza. Posledica tega je bila težko prilagajanje tržišču ob že sklenjenih izvoznih in domačih pogodbah in dogovorih. Občasno pomanjkanje surovin in materiala nam je onemogočilo držanje in spoštovanje zaključenih terminskih obveznosti domače prodaje oziroma izvoza in tako povzročilo manjše devizne in tudi druge finančne efekte. Na drugi strani pa smo morali voditi takšno poslovno politiko in proizvodno prilagajanje, da smo kot DO zaključili poslovno leto čimbolj pozitivno.
Slaba preskrbljenost s surovinami in materiali, ki jih zaradi primanjkljaja deviz in deviznih pravic nismo kupili, je povzročila tudi manjšo proizvodnjo jekla. Ob vsem tem, ko smo imeli dodatno še probleme z energijo, ni bilo mogoče doseči planirane proizvodnje jekla, seveda tudi ne planirane skupne proizvodnje DO. Približno za 5 °/n smo zaostali za planom, kar je v primerjavi s celotno jugoslovansko proizvodnjo jekla, ki je zaostala za 16 °/o, še kar ugodno.
Pomanjkanje jekla je lani povzročilo tudi padec naše fizične produktivnosti za 3 °/o v primerjavi s planom. To pa je tudi glavna temna točka v poslovanju.
Ko govorimo o finančnem rezultatu, pa naj bo ta posledica asortimana, cen, solidne finančne politike, dobrih poslovnih odločitev itd., so seveda kazalci boljši in celo zelo ugodni. S tem pa ni rečeno, da smo že vse naredili. Cela vrsta novih možnosti in ukrepov, ki jih bomo morali postopoma uresničevati ob vse večji krizi gospodarjenja, nam daje zagotovilo, da bomo v Železarni Ravne v morebiti še težjih gospodarskih razmerah, čeprav z mnogimi težavami, lahko stopali po tisti poti, ki nam bo omogočala primerno socialno varnost in uspešen nadaljnji razvoj.
Ker je lastni konvertibilni izvoz naša skupna poslovna naravnanost, ne moremo
in ne smemo mimo dejstva, da ga v letu 1982 nismo realizirali. Vplivov na to je bilo veliko. Posebej močni so bili tisti, ki so povzročili, da je valuta na tržišču, kamor smo največ prodajali (Zah. Nemčija) počasneje naraščala kot dolarska (za 23 °/o). To je za nas pomenilo bistveno večji fizični izvoz, kot smo planirali, ter znatno manjši prihodek v našem dolarskem planu. S takšno problematiko se bomo verjetno še srečevali in nam ne bo lahko dosegati izvoznih ciljev, kar pa nam ne sme biti izgovor.
Nekatere temeljne organizacije so zaradi dobrih izvoznih možnosti in vsestranske zavzetosti za izvoz dosegle višji izvoz od planiranega, medtem ko druge plana izvoza niso mogle izpolniti tudi zato, ker jim ni uspelo pridobiti dovolj naročil. V delovni organizaciji si bomo tudi v prihodnje prizadevali, da bomo dosegli čim večji izvoz. Pri tem pa mora veljati strogo načelo, da nobena temeljna organizacija ne more in ne sme biti izvzeta iz teh naporov. Plan izvoza vsake temeljne organizacije pa mora biti v prihodnje predvsem funkcija tehnične, tehnološke in kadrovske sposobnosti kot seveda tudi zakona ponudbe in povpraševanja na mednarodnih trgih.
Potrebno je tudi povedati, da smo pri združevanju deviz po 67. in 68. členu zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino dosegli bistveno boljše rezultate od prejšnjega leta. Lani smo združili že kar okoli 7 milijonov 8.
Na področju investicij je naša dobra stran akcije v tem, da imamo že nekaj časa natančno in načrtno naravnanost, ki nas počasi, vendar vztrajno in strokovno pelje v tehnološko in tehnično zaokroženo obliko in podobo. Vsa vlaganja v Železarni Ravne moramo najhitreje dokončati in uspešno aktivirati, da bodo steber še večje ekonomske konkurenčnosti in neposredni garant dobrih poslovnih rezultatov.
Poslovodni odbor ocenjuje celotno aktivnost v poslovno ekonomskem obnašanju v preteklem letu v naši železarni pozitivno in se zahvaljuje vsem v temeljnih organizacijah in delovnih skupnostih, ki so po svojih močeh in znanju pripomogli do takih rezultatov ob znanih zaostrenih pogojih gospodarjenja. Vsekakor so pri tem imeli in imajo odločilno vlogo vodstveni in vodilni delavci v temeljnih organizacijah in delovnih skupnostih. Naj bodo lanski uspehi naša obveznost in zahteva za še boljše gospodarjenje v letošnjem letu.
DELO IN POSLOVANJE V LETOŠNJEM
prvem Četrtletju
V prvih treh mesecih bomo plan v proizvodnji jekla dosegli. Do konca marca bomo izdelali 55.000 ton surovega jekla, kar je četrtina letošnjega načrta, ki predvideva 220.000 ton surovega jekla. Takšen trend nam daje zagotovilo, da bo do konca leta mogoče ustvariti tudi plan skupne proizvodnje, če sc ne bo pripetilo kaj ne-
predvidenega. Potrebno je priznati, da je v jeklarni kot tudi v drugih proizvodnih temeljnih organizacijah veliko težav pri vsakodnevnem delu, ker nam še bolj kot lani manjka različnih surovin, materialov in rezervnih delov.
Zelo slabo pa smo letošnje poslovno leto začeli na področju konvertibilnega izvoza. V prvih treh mesecih smo realizirali komaj štiri milijone $, kar predstavlja samo 70 °/o realizacije četrtletnega plana. Ob tem velja, da se spomnimo, da letošnji plan izvoza predvideva 22 milj. $ konvertibilnega izvoza, kar pomeni skoraj 2 milj. $ mesečno. Samo za uvoz nujnih reproma-terialov pa bomo letos potrebovali 20 milj. $ K temu moramo prišteti še 4 milj. $ za obresti in anuitete, ki jih bomo vrnili. Skupno z uvozom opreme potrebujemo vsaj 30 milj. $.
Stanje v izvozu je kritično in zato moramo vsak v svojem okolju ustrezno ukrepati. Res je, da imamo za približno I milj. $ izdelkov pripravljenih v skladišču, pa jih tuji kupci ne odpokličejo, drži pa tudi, da smo večkrat prekoračili dobavne roke, v zadnjem času se je pojavilo tudi več hujših napak v kvaliteti in podobno. Opozoriti velja tudi na to, da imamo letos sklenjenih več kompenzacijskih poslov, kjer je neto devizni učinek skoraj v razmerju ena proti ena, kar je za nas še posebej ugodno. Zato moramo biti pri dobavah v okviru teh poslov zelo pozorni in dosledni. Podobno velja za že sklenjene kooperacije.
Tudi združevanje deviz ni najboljše. Po planu moramo združiti več kot milijon $ mesečno, v prvem četrtletju pa smo v blagu in denarju združili manj kot 3 milj. $. Na tem področju moramo postati aktivnejši, če je potrebno, moramo vsak dan obiskovati in obveščati domače kupce, da še niso izpolnili svojih deviznih obveznosti. V nasprotnem primeru jim lahko kmalu ne bomo več sposobni prodajati naših izdelkov.
Železarna Ravne je postala pomemben oskrbovalec z jekli in nekaterimi drugimi izdelki za specialno proizvodnjo. Ta status nam daje tudi precejšnje prednosti in hkrati veliko odgovornost.
To se npr. močno odraža pri realizaciji naših investicij, uvajanju sodobnih tehnologij obdelave in izdelave jekla itd. Žal pa se v Železarni Ravne ne obnašamo dovolj odgovorno in zavzeto do te vrste proizvodnje. Ravno v prvih treh mesecih mudimo dobave zelo vitalnih komponent. Poslovodni odbor zahteva od vseh, ki so soudeleženi pri tej proizvodnji, da v najkrajšem roku odpravijo zaostanke in se v prihodnje ustrezneje organizirajo. Menimo, da o odgovornosti in zavesti v tem primeru ni potrebno govoriti.
NASE GLAVNE NALOGE V LETU 1983
1.	Ob krizi, ki povzroča mnogim delovnim kolektivom v Jugoslaviji velike težave, ki se odražajo v vedno večjih izgubah, zastojih v proizvodnji, tudi stečajih itd., so v Železarni Ravne prav gotovo pametno in premišljeno naravnani proizvodni programi, iznajdljivost, fleksibilnost, moralne
kvalitete ljudi, stalen in razgledan strokovni kader, tehnološka tradicija, inovativnost in podobno tiste velike kvalitete, ki tudi v prihodnje jamčijo kvalitetno, ekonomsko in še boljšo poslovno uspešnost železarne. Takšne lastnosti kolektiva je nujno potrebno še intenzivneje gojiti naprej, saj bodo vedno bolj odločilne za dobro gospodarjenje.
2.	Naše kritične točke v proizvodnji so še vedno: kvaliteta, izmeček, ponavljanje tehnoloških procesov, izplcn ter previsoki materialni stroški. Kljub aktivnostim, še posebej tistih iz akcijskih programov, ki jih temeljne organizacije izvajajo, še nismo dosegli zadovoljivih pozitivnih premikov in tako večjega izkoriščanja ustreznih gospodarskih učinkov. Izboljšanje je zato za nas več kot nujno! Ob tem pa moramo storiti vse, da bomo dosegli planirano proizvodnjo.
Mag. Gvido Kacl, predsednik poslovodnega odbora železarne Ravne
3. Izvoz in združevanje deviz sla vsekakor osnova našega dela in hotenja. Brez tovrstnih uspehov ni in ne more biti uspehov na ostalih področjih. Lahko bi rekli, da smo končno postavljeni na trdna tla glede deviznega pokrivanja. Odvisni smo samo od sebe in od naših kupcev. Nikakršnega deviznega sklada ali fonda ni več v republiki ali federaciji, ki bi nam tako kot v preteklosti zagotavljal potrebne devize. Ob tem je treba spomniti, da je zvezni SISEOT končno sprejel tudi enotne kriterije o razporejanju deviz, ki jasno določajo, da mora sleherni izvoznik ali skupina izvoznikov prvenstveno poravnati tudi svoje fiksne in zajamčene obveznosti. Kakšna bo razpolagalna pravica iz deviznega priliva, pa bo znano, ko bo te kriterije potrdil ZIS.
4. Medsebojnim dobavam v reprodukcijski verigi, še posebej za izdelke, ki so namenjeni izvozu in namenski proizvodnji, moramo posvetiti največjo pozornost
in skrb. Istočasno je treba izboljšati izpolnjevanje dobavnih rokov vsem našim kupcem. V tej zvezi je potrebna še večja skrb terminski uskladitvi grobega in finega planiranja, da bi tako povečali solidnost in poslovnost Železarne Ravne kot tudi SOZD SŽ.
5. S stanjem inventivne in inovacijske dejavnosti ne moremo in ne smemo biti zadovoljni. Že dalj časa nismo prijavili nobenega patenta, pa čeprav bi glede na sredstva, ki jih vlagamo v razvojno dejavnost, moralo priti tudi do tovrstnih efektov. Morda je vzrok prevelika skromnost ali pa kar ležernost glede prijavljanja. Zelo zanimivi so zadnji podatki, ki kažejo, da v razvitih državah podelijo na milijon prebivalcev od 200 do 400 patentov letno (največ na Japonskem, Švici in v SZ). V Jugoslaviji pa pridejo le od 2 do 4 patenti na milijon ljudi, kar pomeni, da zaostajamo v razmerju 1 :100 za ustvarjalnostjo, izraženo v patentih. To je zelo hud in negativen kazalec za nas, ki pa ima še hujše posledice v slabi konkurenčnosti naših izdelkov, v njihovi visoki ceni, previsokih stroških izdelave, preveliki porabi materialov, slabem zunanjem videzu itd.
6. Zaradi zaostrene gospodarske situacije in širših družbenih prizadevanj, da vse vrste porab spravimo v realne okvire, postajajo osebni dohodki in njihova rast vse bolj aktualna tema.
Republiška resolucija in iz nje izvirajoči dogovor o razporejanju dohodka in čistega dohodka namreč bistveno bolj omejujeta rast sredstev za osebne dohodke kot lanski. Letos morajo sredstva za OD naraščati v globalu za 35 °/o počasneje kot dohodek, kar je bistveno bolj restriktivno kot lansko leto. Porastejo pa lahko šele tedaj, ko po merilih dogovora dokažemo boljše rezultate dela. Merila so produktivnost, izvozna uspešnost, gospodarnost, donosnost in dohodek. Šele, ko s temi merili opravičimo sedanje osebne dohodke, smo upravičeni na novo povečanje. Treba je jasno povedati, da po letošnjem republiškem dogovoru, naši dinamiki rasti osebnih dohodkov, trenutni ravni naših osebnih dohodkov in glede na rezultate dela prvih dveh mesecev, nimamo večjih možnosti za poračun ob prvem kvartalu. Ob tem se moramo vprašati, kakšni so naši osebni dohodki, ali so glede na okolje nizki ali visoki. Iz vseh analiz neizpodbitno izhaja, da so naši osebni dohodki visoki. Lani smo še povečali razliko med našim in republiškim povprečnim osebnim dohodkom. Ob koncu leta smo imeli v Železarni Ravne že za 1.359 din višje OD od republiškega povprečja. Tudi od ostalih slovenskih železarn odstopamo, pa ne le metalurške, ampak tudi predelovalne in druge temeljne organizacije. Naj omenimo še podatek, da je februarja prejelo kar 98 %> delavcev Železarne Ravne višji osebni dohodek od 10.000 din in 73 °/o višji, kot je lanski republiški povprečni osebni dohodek.
Iz vseh teh podatkov izhaja, da smo delavci Železarne Ravne vendar v ugodnejšem položaju kot večina drugih delavcev, da bomo torej omejitve osebne porabe laže prenesli kot delavci z nižjimi osebnimi dohodki. Pa še eno prednost imamo; to je naša sposobnost, da tudi v teh razmerah dosežemo boljše proizvodne in po-
slovne rezultate. Naša osnovna sredstva, tehnologija, sposobnost strokovnih delavcev, sorazmerno ugodna finančna situacija nam dajejo možnosti, da uresničimo družbene cilje in upravičimo nadaljnjo rast osebnih dohodkov. Vsem sodelavcem moramo znati prikazati dejansko sliko naših osebnih dohodkov, predočiti družbene usmeritve in jih prepričati, da borba za višje osebne dohodke ni v kritiki družbenih usmeritev, kritiki našega notranjega sistema, grožnjah s prekinitvijo dela itd., ampak v delu, v produktivnem, varčnem in kvalitetnem delu, v ofenzivnem odnosu do izvoza, v disciplini in pravih medsebojnih odnosih.
7.	Naj na koncu spregovorim še o spremembah delovnega časa. Ne o tem, kako in koliko smo se do sedaj o tem pogovarjali, kakšen odnos kažemo do širših družbenih usmeritev, niti o tem, kakšen odnos so nekateri delavci, celo strokovni in vodstveni, pokazali do dela, ampak o argumentih za premaknitev delovnega časa.
To so vsi tisti argumenti, o katerih govorimo že od novembra 1982. Predvsem je to bolj spočit prihod na delo, zato večja ustvarjalnost, večja produktivnost, manj nesreč itd. Vendar pa je glavni argument vendar v tem, da ne pridemo na delo prej, kot pa smo navajeni. S premaknitvijo ure in premaknitvijo delovnega časa na 7. uro ohranimo današnji ritem življenja, oziroma po soncu pridemo v službo po starem. Spremenilo bi se le v primeru, če premaknitvi ure ne bi sledila premaknitev delovnega časa. V tem primeru bi dejansko prišli na delo uro prej. Nekaterim delavcem, na žalost tudi nekaterim strokovnim in celo nekaterim vodstvenim, to ustreza, saj to pomeni več prostega časa v obdobju dnevne svetlobe. Tem delavcem delo v tovarni seveda ni prva skrb. Današnje gospodarske težave nas silijo v to, da tudi mi, Jugoslovani, podredimo interes prostega časa interesu dela z družbenimi sredstvi, pripravljenosti za delo in učinkom dela.
ZAKLJUČEK
Gospodarjenje v letošnjem letu bo težje, kot je bilo lani. Toda v zadnjih dveh letih smo si pridobili tudi nekatere dragocene izkušnje in spoznanja, ki jih moramo znati dobro izkoristiti in uporabiti pri vsakodnevnem delu. Osnovno pri vsem tem pa je, da se vsi v DO zavzemamo za realizacijo plana. To velja tako za družbenopolitične organizacije, samoupravne organe kot za vse strokovne, vodstvene in vodilne kadre v železarni.
Pot k našim ciljem ni posuta s cvetjem, imeli bomo še mnoge težave. Zato moramo sproti stalno spremljati in analizirati vse, kar se dogaja ter pravočasno Ukrepati, predvsem pa ne smemo pri prvih težavah opustiti začrtanih ciljev in odločitev.
Razmišljati pa moramo tudi o bližnji in daljnji prihodnosti, ker se razvoj ne bo Ustavljal samo pri stabilizacijski politiki. Nikakor se nam ne sme zgoditi, da bi v Uekaj letih zaradi ukvarjanja z reševanjem nakopičenih vsakodnevnih problemov še bolj zaostali za svetom, v katerem se danes dogajajo take spremembe, ki si jih težko zamislimo, kaj
šele realiziramo in ki bodo imele ne-slutene posledice v tehničnem, tehnološkem, in družbenem življenju. Zato poslovodni odbor poziva vse, ki jim je naš nadaljnji razvoj in obstoj življenjska
Slavnostna seja obeh zborov skupščine kulturne skupnosti je posvečena slovenskemu kulturnemu prazniku, in to v letu, ko se spominjamo 90-letnice rojstva Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca, 40-let-nice nove Jugoslavije, 40-letnice zbora odposlancev slovenskega naroda in 60-let-nice II. zasedanja SKOJ v Kefrovem mlinu. Seveda naj ne bo priklanjanje obletnicam in dogodkom zgolj naštevanje; sleherno takšno dejanje mora biti vir novih moči in oplemenitenje izkušenj in izročil za čas, v katerem živimo.
Socializem je najprej duhovno in kulturno vprašanje. Slovenskega naroda danes ne bi bilo, če v njem ne bi bila prirojena težnja po duhovni in kulturni osamosvojitvi, izraženi v neponovljivi dovršenosti, ki ji je dal spomenik kozmičnih razsežnosti Prešernov duh; ob tem lahko spoznamo, kaj nam Slovencem pomeni 8. februar. V mnogočem njegovo delo ni le naša vest in izročilo, temveč tudi conditio sine qua non in vest človeške generacije.
Tako zastavljeno razmišljanje tudi osrniš-lja slovenski kulturni praznik in Prešerna, osmišlja zato, ker moramo ob njegovi veličini misliti tudi na naš slovenski prispevek h kulturi sveta, katerega naravni del smo.
In misliti moramo na človeka, slovenskega človeka, ki je že pred stoletji s svojo pesmijo, tipično vaško arhitekturo, medsebojnimi odnosi — izpovedal svojo željo
nujnost, da še aktivneje sodelujejo pri reševanju vsakodnevnih proizvodnih in poslovnih problemov kot tudi pri nastajanju in oblikovanju projekta o dolgoročnem razvoju Železarne Ravne.
biti kulturno bitje, biti subjekt evropske duhovne in kulturne skupnosti. Misliti moramo na delavca in njegovo delo, kmeta, znanstvenika, umetnika. Prešeren nam potrjuje, da umetniško in kulturno delo ustvarja in oblikuje človekovo zavest in samozavest pa tudi človekovo nacionalno zavest.
Pri nas radi rečemo, da je kultura način življenja, bivanja. Kultura je najbolj naravna in pristna sestavina človekovega življenja, ki osmišlja in vsebinsko ter pomensko izpolnjuje človekovo življenje. Prešerna berem, ker daje moč ponosu, samozavesti, nekomu drugemu moč, da bi zmogel živeti. Cankarjev spis Slovenci in Jugoslovani berem, ker želim ostati zvest materinemu jeziku in svoji domovini, bratski skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Po Hamletu segam tudi zaradi vnovičnega soočenja z Zupančičevim genijem, vpetim v prevod Shakespearovega dela. Razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja iz leta 1939 me vzpodbuja k boju za socialne in nacionalne pravice ljudstva, ki mu pripadam.
In Prežiha prebiramo vsi, ker je bolj naš, kot je naš lahko človek, ki je tako ponosno poveličal človeško trpljenje.
Kultura je najvišji izraz ustvarjalnega dela, obenem pa tudi dokaz največje ustvarjalne sposobnosti človeka.
Nečimrni in majhni poskušamo biti včasih ob soočenjih z »velikimi« kulturami,
Slovenski oktet ob 8. februarju v Crni na Koroškem
Andrej Logar
IZROČILO ZA NAŠ
C AS
Marija Kuliar-Prežihova na slavnostni skupščini kulturne skupnosti
ki kakor skulpture večnosti napolnjujejo vsemirsko tišino in praznino, nam pa nemalokrat nalagajo lažno breme. Kultura je način življenja, kajti ni ljudstva brez kulture in umetnosti in ta trenutek ni na našem planetu ne plemena in ne ljudstva in ne naroda, kjer ne bi bilo pesmi, barve, spoštovanja, plesa, dela.
Kultura je dogajanje med rojstvom in smrtjo sleherne človeške skupine. Kompleksi o majhnosti so odveč.
Če na Prešernov dan premerimo duhovno in kulturno vlogo naše občine, potem moramo ugotoviti pozitivne premike, navkljub mnogim težavam. To lahko seveda zveni tudi dokaj konvencionalno, pod težo argumentov in vrednostnih ocen pa lahko s takšnim izhodiščem tudi nadaljujemo. Predvsem pa za vse nas velja misel: iz revne družbe bogatih ljudi smo postali bogata družba srečnih ali vsaj zadovoljnih ljudi. To revolucionarno spremembo je v marsičem osmislilo kulturno gibanje kot sestavina celotnega družbenega razvoja. Kajti, kot je bil naš narodnoosvobodilni boj v svojem jedru tudi kulturni boj za staro pravdo in svobodo, tako bodi oblikovanje naše samoupravne socialistične družbe kulturno dejanje. Tudi v prihodnje bomo v kulturi v naši občini uresničevali tiste programe, ki kulturno dejavnost približujejo delovnim ljudem in mladini. Kulturna skupnost bo predvsem podpirala dejavnosti Koroške osrednje knjižnice: še bolj bo pospeševala razvoj osnovne knjižnične mreže, bibliografskega oddelka in oblikovanje domoznanske zbirke o koroškem partizanstvu. Skrb velja tudi razvoju folklorne in še prav posebno gledališke dejavnosti. Podprli bomo ponovno akcijo za uvedbo gledališkega abonmaja ■— ob ustreznem deležu predstav domačih ljubiteljskih skupin. Zal je ravno perspektiva lastne gledališke dejavnosti bleda, morda celo nekoliko pesimistična. Posebna skrb bo veljala izpolnjevanju dogovora, da bodo vse kulturne organizacije svojo osnovno dejavnost usmerjale v oblikovanje takšnih programov, kjer pride do veljave ideja bratstva in enotnosti naših Angelca Močnik — dobitnica zlate Prežihove plakete za življenjsko delo na področju	narodov	in narodnosti
kulture
Stalna orientacija kulturnega dela bo tudi prizadevanje za kultivirano in humano življenjsko okolje delavcev, ki bo nudilo vsebinsko bogatejše preživljanje prostega časa. Vorančevi dnevi, Poletne kulturne prireditve in Koroška glasbena jesen so že uveljavljeni rezultati takšnih prizadevanj.
Pomemben delež je bil vtkan tudi v varstvo kulturne in naravne dediščine. Zdi pa se mi, da smo premalo storili za otroke in mladino. Za kulturno in umetniško prebuditev in oblikovanje mlade generacije.
V vseh naših programih pa tudi v življenju ima že pravo domovinsko pravico teza o enotnem kulturnem prostoru Koroške, kjer ni meje, ko zapojemo, zaigramo. Treba pa je reči, da bo temu sodelovanju potrebno dodati novo vsebino in smisel, sicer bomo stopicali na mestu in prave vrednosti pa tudi možnosti se bodo porazgubile.
Kultura je morala naroda, je tudi naj-subtdlnejša politika. Predvsem ta misel se mi zdi zanimiva, ko razmišljam ob letoš-
Tonc Sušnik — dobitnik srebrne Prežihove plakete
Terezija Jaser
cJ7 pomiri
na tooatl&a LJ ita
Že teče tretje leto, odkar od nas odšel si ti, srce tvoje plemenito in delo plodno med nami še živi.
Viharja ti ne čutiš več, v hiši cvetja zdaj ležiš in z nami v srcu za mir na svetu se boriš.
Bolj kot kdajkoli volja tvoja naj nas spremlja na vsej naši poti, da zmogli bomo vse, kar nas čaka še.
njem 8. februarju o nekaterih idejnih problemih kulture pri nas, lahko rečem, o idejnih problemih v naši družbi.
Ni je stvari v narodu, tudi najbolj plemenite, ki je ni moč oskruniti, razvrednotiti in zlorabiti. Jezik ni prav nobena izjema. To terja našo zavzetost in pozornost, ki prav rada dobi spotikljivo etiketo. Tudi nacionalizma. Toda odgovornosti za skrb našega jezika se ne mislimo odreči, pa ne zaradi tistih, ki nam to skrb očitajo, ampak zato, ker je jezik odraz naše identitete, naše samobitnosti in tudi opora naše narodne zavesti. In ker je ta odgovornost tudi rezultat našega skupnega boja z bratskimi narodi Jugoslavije in prvinski element svobode narodov in narodnosti v samoupravni, socialistični in neuvrščeni Jugoslaviji.
Prešernov dan naj ne bo formalno slavljenje pesnika in umetnosti. Pa tudi ne dan priznanj in obžalovanj, da smo premalo storili za kulturno uveljavitev delovnega človeka ali pa da zaostajamo v bogatenju naše slovenske in evropske kulturne biti.
Bodi sicer v nas močna samokritična zavest, toda bodi še močnejša in večja vera v delo, v ustvarjalnost duha in v kulturo znanja in mišljenja.
Prešernov dan naj nas spodbudi, da spet premerimo veličino njegovega dela, in ne samo njegovega, ampak tudi besede protestantov, vizionarnosti Cankarja, Kosovela, korenjake Voranca in zanesenjake Kosmača, metafore Župančiča. Srečajmo se spet z našimi podobami, pesmimi, skladbami, arhitekturo, igrami, v katerih se je izpovedal duh slovenstva in njegove kulture. In se izpoveduje z novimi imeni tudi dandanes.
V slehernem ustvarjanju moramo spet najti tisto doživetje, ki ga je nekoč Marx opisal z besedami: Delo je najvišja radost Človeka! Pomniti je treba to misel. Zakaj Umetniška in znanstvena kultura, znanje in ustvarjalno delo so poroštvo naše nacionalne in politične svobode in slovenske
samoupravne samostojnosti.	Slavica	Mauhler	—	dobitnica	bronaste	Prežihove	plakete
Milka Cesar — dobitnica srebrne Prežihove plakete
Miroslav Osojnik — dobitnik bronaste Prežihove plakete
Kristina Brenkova
Prežihova dediščina
Devetdeset let bo izmeril koledar, kar se je Prežih rodil, in več kot trideset let že počiva ob hotuljski cerkvi med svojimi.
Cas poizkušamo izmeriti, teže pa je ujeti v človeške mere pisateljevo dediščino, vse, kar nam je zapustil in kar trdovratno živi in se razrašča.
A vendar poskušam.
Najprej besedo o zbirki knjig Slovenski klasiki, kamor je Prežihovo delo že uvrščeno z devetimi zajetnimi knjigami, deseta pa je v natisu. Uredil in z opombami jih je opremil pisatelj Drago Dru-škovič in opravil tehtno delo, ko je pripravil Prežihov pisateljski opus za uvrstitev med več kot sto knjig do danes, med dela, ki jih rod mora imeti, če naj sam sebe potrdi za minulo in prihodnjo zgodovino.
Kako je škoda, pomislim včasih, da mož na Preškem vrhu ne more potežkati svoje življenjske bere, da ne more zjutraj, ko se zbudi, upreti svojih zmatranih oči v deset knjig na polici in si zamrmrati: no ja, zastonj pa le nisem živel, zastonj pa ne, ostalo bo nekaj za moj in za človeški rod, da bi bolj človeško živel na tem planetu.
Samorastnike ponatiskujejo že kdo ve kolikič in ilustrirajo jih naši slikarji; bralci si jih sposojajo iz vseh naših knjižnic.
Solzice se ponatiskujejo vsaki generaciji šolarjev, včasih z Miheličevimi drugič z Bizovičar jevimi podobami. Prežihove zgodbe žive v Zlati knjigi, v Čebelicah, v Kondorju, v Moji knjižici, v slikanicah.
Solzice so naš razpoznavni znak po vseh šolah naše širše domovine.
Kdo bo znova sestavil najnovejši zapis vseh Prežihovih zgodb, prevedenih v tuje jezike? Kdo bo zbral imena prevajalcev in prevajalk in ilustratorjev doma in v tujem svetu?
Na avstrijskem Koroškem sredi Celovca stoji knjigarna in v njej dela mlad ravnatelj, ki pravi: Vsega Prežiha v nemščino. Naj mu bo sreča mila, Lojzetu Wieserju in Prežihu!
Ko je bil med vojno Prežih še z nami, ni tajil, kako bi bil srečen, če bi Samorastniki zaživeli na filmu. Zaživeli so, ob njih pa še filmi Koplji pod brezo, pa še Ljubezen na odoru, Boj na požiralniku in Pasja pot in Cez goro k očetu in mile Solzice in še ...
Slovenska filmografija bo še naštevala dela, ustvarjena po Prežihovih zgodbah.
Osem slovenskih šol nosi Prežihovo ime: v Ljubljani, v Mariboru, na Jesenicah, v Bistrici ob Muri, na Ravnah in še na oni strani naše državne meje na Doberdobu, kjer je slovenski župan, in v Dolini pri Trstu, kjer so včasih slovenske matere pekle najboljši kruh in ga v jerbasih nosile prodajat po Trstu.
Po šolah pišejo šolarske zbornike z naslovom Solzice, v njih so linorezi, z motivi po Prežihovih zgodbah, po osemletkah
prejemajo zlate, srebrne in bronaste bralne značke s Prežihovim imenom, s Prežihovo podobo.
Prežihu postavljajo spomenike, v Doberdobu, v Dolini, na Ravnah, v Mariboru, v Bistrici in na Preškem vrhu, kjer stoji nad hišo tudi izrezljan lesen stebrič, ki so ga postavili šolarji sredi brega.
In še Prežihova soba v Studijski knjižnici in Prežihova soba na Prežihovi domačiji.
Spomniš se na staro kurirsko torbico iz leta 1941, ki jo skrbno varuješ, da bo našla pot v Prežihovo ostalino.
Ne smemo pozabiti Prežihovega zbornika iz leta 1957, ki ga je zbrala in uredila Marja Boršnik.
Prežihova dediščina raste, se razrašča kot mogočno drevo.
Saj vemo, Prežih,
koliko skorij kruha upanja si pregrizel in prežvečil,
kot pastirski otrok, ko si skrivaj pisal na skednju, ko si obupaval nad svojim pisanjem, ko ti je Zofka Kvedrova dajala korajže, ko so te, begunca, odkrili na ladji v tržaškem pristanu, ko si uradoval v jeklarni, pobegnil čez mejo, se skrival pri znanih in neznanih, ko so ti vzeli ime in ženo in otroka, vzeli domačo dolino in goro nad njo, ki si pa na dnu svoje občutljive duše zmeraj vedel,
da smo prišli na ta planet le za kratek čas, in si vedel, da ga ni mogoče drugače podaljšati, kot da delaš,	•
kar ti je ukazano.
Znova in znova si si prižigal tlečo trsko žive vere:
Suzana Praper
<^7 aktat, ko bo ma£
V meni se pomlad prebuja, pomlad s prvimi cvetovi, življenja burnega tokovi in človek živeti spet zamuja.
Vem,
nekoč bo lepše, kot je zdaj,
takrat,
ko bo maj,
ko rože bodo zadehtele . . .
da je edino prav, kar počneš, da vse gori na žrtveniku neznanim bogovom,
da bi jih znova in znova pomiril plamen in vonjave,
kadar si izgubljal svojo edino vero, in hočemo verjeti, da je nisi izgubil. Prežih, ki si vedel, da so besede, ki stro srce
in so besede, ki ga napolnijo z upanjem, da so besede, ki požigajo kužno grozo brezupa,
kot naše matere, ki so žgale brinove jagode, da bi pregnale otrokovo bolezen, ki si vedel, da črede na paši ne hrani le trava,
temveč tudi zvoki pastirjeve piščalke, ker pomenijo varnost in večerno zavetje. Prežih, ki si hotel biti stražni ogenj svojim ljudem na svojem hribu, ki si se hranil s kruhom upanja na tem svetu
in si ga čudežno pomnožil in zapustil za dediščino nam vsem.
18. 2. 1983
TOZD jeklolivarna — dobitnik srebrne Prežihove plakete
Alojz Pikalo
Od Pliberka do Traberka
V soboto, 26. 2. 1983, smo sklenili XVI. pevsko srečanje Od Pliberka do Traberka, ki je letos potekalo v znamenju 40-letnice AVNOJ in 90-letnice rojstva Prežihovega Voranca pod motom: »V borbo šli smo neizprosno z našo revolucijo, priborili smo ponosno novo Jugoslavijo«.
Na letošnjem srečanju, ki se je pričelo
30.	1. 83 v Kotljah in končalo na Ravnah, je v sedemnajstih krajih v vseh štirih koroških občinah in v zamejstvu nastopilo 44 pevskih zborov z več kot 1000 pevci. Tradicionalnim krajem, v katerih smo že doslej organizirali koncerte, so se pridružili novi: Vuhred, Vuzenica, Šentjanž, Črneče, Mislinja, Leše, Holmec, Žerjav. Občinstvo je pevce navdušeno sprejelo. Tako smo letos izpolnili še eno naših temeljnih načel — širiti prireditve izven občinskih središč. Množičnost je tokrat prišla do svoje polne veljave — množičnost občinstva, kar je naš glavni namen.
Sklepne prireditve, ki jo je obiskalo čez tisoč poslušalcev, so se udeležili tudi vidni kulturni in politični delavci iz Slovenije in zamejstva.
Med gosti so bili:
Marija Kuhar — Prežihinja, dr. Matjaž Kmecl — predsednik republiškega komiteja za kulturo,
Ciril Štern — konzul republike Avstrije v Ljubljani,
Marko Kržišnik — generalni konzul SFRJ v Avstriji,
Alfonz Naberžnik — konzul SFRJ v Avstriji,
Janez Wutte — tajnik Zveze slovenskih organizacij in predsednik Zveze koroških Partizanov,
Ignac Domej — podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev,
Mirko Kumer — podžupan občine Pliberk,
Albert Sad jak — župan občine Globasnica.
Zbranim pevcem in poslušalcem je spregovoril predsednik republiškega komiteja za kulturo dr. Matjaž Kmecl:
»Spoštovane tovarišice in tovariši, dragi Korošci!
Pod Zvabekom se Drava začne poslavljati od koroške dežele. Menda se zato njeni bregovi še zadnjikrat stisnejo k njenim vodam, ko se zvija mimo tihe Suhe, mimo Dromlje in Potoč, kjer se pri Labotu približa versajskemu plotu, jugoslovansko-av-strijski meji. Do tod pripelje Drava vse, kar je nabrala lepega med koroškimi gorami in po koroških dobravah, vse pesmi...« je svojčas zapisal Prežih in njegovih besed se je v teh šestnajstih letih, odkar se po kulturno praznuje »Od Pliberka do Tra-
berka«, zagotovo že kdo na glas spomnil — ko pa je skoraj naravno, da se vsakoletna in zmeraj večja reka koroške umetniške občutljivosti prav blizu Dravinega koroškega slovesa zlije v lepo, mogočno zaključno slavje. Od Radiš navzdol, od Gur, za katere Prežih pravi, da so domovina koroške pesmi — ker so tam nastale koroške naj lepše, Poj dem v Rute, Oj ta mlinar, in ker živijo tam stari pevoi, ki znajo tudi po sto napevov na pamet, se koncerti in prireditve kot vigredni studenci in potoki na-tečejo in združijo na Ravne. Pri svojem nastajanju in stekanju ne poznajo nobenega plotu, ne versajskega ne papirnatega — saj za človekovo najplemenitejše obstaja en sam svet, ta svet pa je brez meja! V imenu tega sveta smo se nocoj tu tudi zbrali. — Zato naj se danes spet spomnimo Prežihovih besed, vsako leto bi se jih lahko, o Dravi, saj govorijo lepo prispodobo o nekem davnem odličnem sporočilu:
o starem Drabosnjaku gori z osojskega roba, ki je postavil prvo slovensko ilegalno tiskarno, takšno, kakršne so poldrugo stoletje za njim delali partizanski borci za svobodo, preganjalci pa so bili nekdanjemu bukovniku iz terezijanskih časov in njegovim novodobnim naslednikom isti in enako neusmiljeni: o ljudskih pevcih iz Roža, pred dvesto leti je imela vsaka vas vsaj po enega;
o glasniku delavskih pravic Kacianki, ki mu je ušel ves klajnpurgarski deželni parlament skozi vrata, ko je tam bral zahtevo po slovenski enakopravnosti, potem ga je pa še eshaesovska kraljevska oblast zaprla v Mitrovico;
o libeliškem boju za domovino in o se-lanskih puntarjih, ki so jim odsekali glave, ker so bili bolj od vsega navajeni svobode;
ali o Kernjakovih in o njihovem muziciranju;
o tisočih znamenitih in tihih usodah, pa vendar o eni samo volji in želji, da bi živeli v miru, sreči in medsebojnem spoštovanju — v nečem, kar bi brez zadržkov in pomislekov lahko imenovali kultura.
Leta 1848 se je prav na Koroškem porodil program o združeni Sloveniji; sto let in več je trajal boj zanj; ni bil osvajalen, nič tujega ni hotel in danes obstaja predvsem v zahtevi po enotnem slovenskem kulturnem prostoru, če že uradne meje ločujejo, potem naj kultura združuje, ne le posameznikov v narod, marveč tudi narode v občečloveško skupnost. Trdno smo stali in stojimo za tem; zato so nam večkrat z različnih strani očitali nacionalizem. Toda če kdo iz svoje zgodovine krvavo natančno ve, kaj je nacionalizem, kakšen povampirjeni patriotizem, ki je izgubil svojo čast in dostojnost, kot bi rekel veliki humanist Albert Schvveitzer, potem je to zagotovo slovenski in še posebej koroški slovenski človek. Pred dvesto leti je bilo Slovencev toliko kot
Norvežanov ali Fincev, zdaj pa je njih trikrat toliko, nas pa toliko, kolikor pač nas je, pa še od teh je med zadnjo vojno vsak deveti dal glavo za to, da sploh smo. Kdo je bil komu nevaren? In je nevaren? ■— Mogoče so malce staromodna takale preštevanja — kot da v sodobnem svetu ni samoumljivo, da si, kar pač si. Ampak kaj hočemo: ker se nas našteje bolj malo, moramo vsem, ki to radi pozabljajo, zmeraj znova dopovedovati, da smo tudi mi, kar smo, in da to najbrž ni greh. Da nismo in sploh ne moremo in nočemo biti nikakršen prastrah, da pa imamo svojo kulturo, da nam to daje ime in izkaznico. Stari Latinci so vsemu, kar so znali privabiti iz zemlje po svoji volji in česar narava sama nikdar ne bi bila zmogla, rekli kultura. Potem so rekli sploh vsemu, kar je človek ustvaril, kultura, pa naj je bila dobra ali slaba; še kasneje je morala biti predvsem dobra. Pojem zemlje kot rodnice kulture je postal simbol in takšnega ga je treba razumeti tudi iz Prežihovih del, h katerim se vračam: Šele takrat, kadar se bo zgodilo — da »Drava in Zila nazaj potačo ...« kakor poje koroška ljudska pesem — bo fant po svojih obljubah prenehal ljubiti svoje dekle. In šele »takrat, pravi Prežih, dežela moja slovenska, te — tudi jaz — prenehal ljubiti bom ...« Dovolite mi, dragi Korošci, da s temi malce staromodnimi besedami in zaobljubami končam svojih nekaj besed in zraven zagotovim, da z njimi ne mislim samo na slovensko geografijo ali pa zgodovino — za katero bolj na sploh pravi stari angleški zgodovinar Gibbous, da tako ni kaj več kakor poročilo o hudodelstvih, neumnostih in o nesreči človeštva — marveč na prihodnost sveta kot bratske prijaznosti, uvidevnosti in plemenite blagohotnosti, nenehne ustvarjalne želje po lepoti.
Že dolgo sem namreč prepričan, da je eno najglobljih, pradavnih izročil koroškega sveta in življenja v njem prav to: kljub stoletni in stoletni oblastveni središčnosti se tod ni nikdar razpaslo vojaško silaštvo (če izvzamemo nekaj provincialnega ab-verkempferstva), najstarejši slovenski slovstveni spomeniki so od tod, spovedni obrazci in prijazni pozdrav: Bog te sprejmi, kraljeva Venus! Od tod so prihajali učeni možje in umetniki, ne pa generali, sem so se zatekali: od Hermana iz Karintije do Jožefa Štefana in Wernerja Berga.
In tudi mi tu smo zbrani v imenu takšnega izročila. Torej iz srca zaželimo: Naj še dolgo, dobro in ustvarjalno živi vse, kar se je zbralo v okvirih velikega koroškega kulturnega gibanja — zdaj že lahko tako rečemo — Od Pliberka do Traberka! Kajti v takšnih dejanjih in naravnanostih je dobrobit in prihodnost sveta; slovenskega in občečloveškega. Naj to gibanje zato ne zamre tako dolgo, dokler ne »Drava in Zila nazaj potačo ...«!
Mojca Potočnik
Ob srečanju gledaliških skupin
Občinska zveza kulturnih organizacij Ravne na Koroškem je organizirala srečanje gledaliških skupin, ki delujejo v naši občini. Pomenilo naj bi vzporednico pevski reviji od Pliberka do Traberka. Kaže pa, da je gledališka dejavnost pri nas precej skromnejša od pevske, saj so se v dveh večerih, 25. in 26. marca, zvrstile komaj štiri predstave, med njimi pa sta bili le dve domači uprizoritvi novi, gostje iz Pliberka in Ravenčani pa so prikazali lansko gledališko bero.
»STARCI« IZ PLIBERKA
Prvi večer se je (maloštevilnim) gledalcem v Titovem domu na Ravnah predstavil Oder 73 iz Pliberka z delom Alda Ni-colaia Stara garda. Pliberško gledališče je reden gost na naših gledaliških srečanjih, gostuje pa tudi drugod po Sloveniji. Režiserka Anita Hudi vzbuja s svojimi odrskimi postavitvami živo zanimanje gledalcev in kritikov, nemalokrat pa z aktualno tematiko prav razburka gledališko javnost. Tudi snov letošnje predstavitve je aktualna, čeprav ne razburljiva, saj obravnava problematiko ostarelih, ki jih njihovi otroci izrivajo iz svojega družinskega kroga. Tem otrokom so »starci« iz Pliberka že več kot dvajsetkrat zbujali vest na odrih v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem.
Predstava deluje tako po scenski kot po režijski plati zelo »okleščeno«, kakor se je izrazil strokovni sodelavec Združenja gledaliških skupin Slovenije Bojan Čebulj, ki je revijo ocenjeval. Če prištejemo še to, da nastopajo le tri osebe, bi pričakovali na odru veliko praznino. Vendar je ne čutimo, saj je bila scena kljub skromnosti funkcionalna, igralci pa so se večji del dovolj sproščeno gibali po odru, da sc ga zapolnili. Pomanjkanje režijskih dodatkov je dalo prostor besedilu, da je zaživelo v dialogih.
Vendar to ni predstava, ki bi ogrela občinstvo, ki pričakuje burno dogajanje na odru, čeprav tudi ne moremo reči, da je brez dogajanja, saj smo celo priče smrti enega izmed protagonistov. Glavno dogajanje je v notranjosti, v besedilu, išče pa tudi odziv v nas. In pri gledalcih v Titovem domu ga je našla. Skoda, da jih ni bilo več.
NA RAVNAH ŠKRIPLJE
Gledalce — zopet jih je bilo malo •— in ocenjevalce na Prevaljah je isti večer bolj razočarala kot navdušila predstava ravenskega KUD Prežihov Voranc, ki je bila, po besedah Bojana Čebulja, »malomarna obnova pred letom igrane predstave.« Sartrovo delo Spoštovanja vredna vlačuga je vsebinsko oddaljeno od naših razmer in zanimanja občinstva. Obravnava rasno razločevanje v Ameriki. Režiser Stanko Arnšek pa je uprizoritev premalo napolnil s pristnim ameriškim vzdušjem in nape-
tostmi, da bi se gledalci mogli vživeti v dogajanje.
Čudno je, da ravenski gledališčniki letos niso zmogli sveže predstave. Težko je verjeti, da se v kraju z več tisoč prebivalci ne bi našla skupina ljudi, ki bi bili pripravljeni igrati. Vemo, da so na Ravnah ljudje, ki znajo režirati. Tudi solidno opremljen oder z ogrevano dvorano imamo. A tudi zelo slabo znamenje: pomanjkanje gledališkega občinstva.
Kaj bi moglo zbuditi naše ljudi, da bi raje prihajali v Titov dom? Bi morali prestaviti dvorano na Čečovje ali na Javornik? Toda zakaj je zdaj Titov dom »predaleč« tudi tistim, ki stanujejo blizu?! Je kriv sodoben način (malo)meščanskega življenja, ki išče večerno udobje in užitek v naslanjaču pred televizorjem, ali — pri-dobitniškem delu, ki človeku ne privošči počitka in razvedrila? Ali, preprosto — gledališče ljudem ne daje tistega, kar potrebujejo in želijo?
V tem primeru bi se morali naši gledališčniki še bolj zamisliti, KAJ in KAKO bodo predstavili na odru, da bodo pritegnili gledalce, kajti gledališče brez občinstva je nesmiselno. Z letošnjo (lansko) predstavo so v tem pogledu storili — premalo.
Toda v drugih krajih vedo, kaj je treba igrati, da ljudi zanima, kako da na Ravnah ne bi? No, tudi tu ni tako črno, kot kaže letošnja dramska revija. Slišati je, da so že začeli pripravljati Samorastnike. Domača dela pa »vlečejo«. Upajmo, da bodo Ravenčani z njimi dostojno proslavili 90-letnico Prežihovega rojstva.
V REKI — TRADICIONALNO
V soboto, 26. marca, zvečer, so se izkazali gledalci in igralci v Kotljah, še bolj pa v Črni. Najprej je nastopila v Kotljah
dramska skupina Strojnska Reka s komedijo Tolmun in kamen. Lepo število gledalcev je s smehom spremljalo peripetije podeželskih malomeščanov in se ustrezno odzivalo tudi na Partljičeve re-sno-satirične bodice.
Dramska skupina Strojnska Reka izhaja iz več kot dvajsetletne tradicije igranja na Tolstem vrhu in Stražišču, ki se stikata ob Reki. Gledališka dejavnost je bila osnova za ustanovitev mladinske organizacije; zaradi nje so mladi v Reki zgradili kulturni dom, kajti prva leta so postavljali odre na gumnih, senikih in v kmečkih hišah.
Po prostorskih možnostih se sedanja dramska skupina razločuje od mladih ljubiteljev odra izpred 15 let, manj pa po izbiri iger in po načinu igranja.
Gumno je zamenjal pravi oder, parno ali prostor pod milim nebom pa prostorna, pokrita dvorana. Kljub temu pa možnosti za vaje in igranje še zdaleč niso idealne. Oder je slabo opremljen, pomanjkljiva je predvsem lučna oprema, garderobe ni, dvorana je mrzla in je ni mogoče zadovoljivo ogrevati. Zato je še toliko bolj pohvalna prizadevnost skupine, ki vsako leto (tokrat četrtič zapored) pripravi gledališko predstavo za svoje občinstvo, najprej navadno za ženske ob 8. marcu, pozneje tudi za druge. In vedno je dvorana v Mladinskem domu polna, kar pomeni, da ljudje »svoje« gledališče sprejemajo.
Po mnenju Bojana Čebulja se režija (Marija Podojstršek in Helena Merkač) in scena v letošnji predstavi nekoliko preveč prilagajata okusu občinstva. Scena je klasična in utesnjuje odrski prostor, igralci pa se ne gibljejo dovolj sproščeno in v duhu komedije. Govorili pa so lep odrski jezik in delovali kot ubrana igralska skupina. Režiserki sta tudi zadeli dramaturško
»Jabolčni pušic«
zgradbo in dobro oblikovali višek komedije.
Ce bodo Rečani postali pogumnejši v sceni, režiji in igranju, si bodo ob tako prizadevnem delu zagotovo odprli vrata v širši slovenski gledališki svet.
VIŠEK V CRNI
Svojevrsten višek revije je pomenila zadnja predstava v Crni. Pred nabito polno dvorano je nastopila igralska skupina Mežica — Prevalje z veseloigro D. Marinčiča Skupno stanovanje, ki jo je režiral Milan Gregorc. Skupina je s predstavo že trikrat navdušila Prevaljčane, tokrat Pa tudi Črnjane.
Čeprav Slovenci nismo navajeni, da bi se skrižem vseljevali v stanovanje nekoga drugega, tudi pretirane stanovanjske stiske v manjših krajih še ne čutimo, nam tovrstna problematika le ni tako zelo oddaljena, da bi ostali neprizadeti ob dogajanju na odru. Še posebno zato ne, ker bivanje različnih družin in posameznikov v skupnem stanovanju omogoča številne
Občinska raziskovalna skupnost Ravne Pa Koroškem, Občinski svet zveze sindikatov Slovenije in Izvršni svet skupščine občine Ravne na Koroškem
Podeljujejo
Pa osnovi sklepa Odbora za družbeno planiranje in svobodno menjavo dela ter za pospeševanje raziskovalne in inventivne dejavnosti pri občinski raziskovalni skupnosti Ravne na Koroškem Pagrade in družbena priznanja za inovacijske dosežke v letu 1981.
Nagrade in priznanja prejmejo:
1. BRANKO STANTA — strojni tehnik, zaposlen v Rudnikih svinca in topilnici Mežica kot konstruktor-projektant v tozdu Tovarna opreme Mežica — za inovacijo »Stiskalnica za baliranje iverja«. Stroj je Pamenjen za baliranje iverja in lubja ter °stalih lesnih odpadkov, ki nastajajo pri Predelavi lesa. V SFRJ ni ustrezne ponudbe Za to, inozemski ponudniki pa nudijo za lste namene neprimerno zahtevnejše in dražje stroje.
Inovacija je že uvedena v proizvodnjo.
2. ADOLF GERŠAK — strojni tehnik, zaposlen v Rudnikih svinca in topilnici Mežica kot vodja montaže — za inovacijo »Strojno ulivanje mrežic tip P,gyl-Pgv3«. Ipovacija predstavlja izvirno rešitev teh-Pično tehnološkega problema in izpolnjuje vse pogoje za pridobitev patenta. Avtor je 2 inovacijo mehaniziral dela do naj večje Prožne mere in zagotovil stalno kvaliteto. Obenem pa je prispeval k humanizaciji dela, saj je naprava zaprta in delavec jo Upravlja posredno; inovator je umaknil človeka iz škodljivega okolja.
zaplete, zamenjave in nerodne situacije, ki se jim od srca nasmejemo.
Predstava hoče predvsem zabavati in ta namen je tudi dosegla. Režijsko in po igralski plati je na dostojni višini, ocenjevalec ji je zameril le to, da igralci premalo igrajo v sredini in v ospredju odra (nekateri scenski rekviziti so razporejeni preveč ob robu), dramaturška gradnja pa je nekoliko nejasna, kar je opaziti pri premalo izraziti gradnji posameznih vlog. Tako se je zgodilo, da so nekatere igralke v igri pretiravale, druge so igrale prebledo, medtem ko so igralci dobro »ujeli takt«.
Kot celota deluje predstava sveže in sproščujoče, to pa vsi, ki nas tarejo tegobe vsakdanjosti, od gledališča tudi pričakujemo.
Uspeh mežiško-prevaljske gledališke skupine nam daje upanje, da se bodo naši gledališki delavci in ljubitelji gledališča — gledalci tudi v prihodnje še srečevali v kulturnih domovih. Oboji pa si bodo morali prizadevati, da bodo storili vsak svoj korak drug proti drugemu, nihče ne sme dopustiti, da bi si obračali hrbet.
3. DARKO ZAVRL — diplomirani inženir elektronike, zaposlen v Rudnikih svinca in topilnici Mežica, tozd Tovarna opreme Mežica, kot projektant elektrotehnike, za inovacijo »Elektronsko sortiranje desk na žagalnici Radlje«. Njegovo delo je bilo zaključena celota — od študija, teoretičnega in praktičnega načrtovanja, do izdelave elementov fizične montaže, realizacije prototipa, preizkušanja in dajanja v pogon.
Inovacija predstavlja prispevek k zmanjšanju uvoza. Tehnično in tehnološko se lahko postavlja ob afirmirane svetovno priznane firme (Siemens, Jorg).
4. FRANC ŠTINJAK — zaposlen v železarni Ravne, tozd Valjarna, kot predvaljar. Avtor je prijavil 11 inovacij, od katerih je bilo 5 odobrenih, in sicer:
1. Avtomatsko aktiviranje Škarij na lahki progi
2. Sprememba odvodnega vodila
3. Sprememba kalibracije na 3. ogrodju
4. Nosilec za nameščanje dovodk
5. Izboljšava menjave vodil na 5. ogrodju.
Z dvema realiziranima inovacijama je prispeval k povečanju dohodka za 13 milijonov 518.000 din letno, za tri inovacije pa povečanje dohodka ni bilo moč ugotoviti, prispevajo pa k povečanju produktivnosti in olajšanju telesnega dela.
5.	VILI NAVERSNIK — zaposlen v železarni Ravne, tozd Valjarna, kot ključavničar, za tri odobrene inovacije, in sicer:
1. Izboljšava menjave ogrodij na srednji progi,
2. Zamenjava vzmeti na ogrodjih lahke proge,
'".(Z
m	M:
Vse v cvetju
3.	Sprememba kalibracije na 3. ogrodju.
Z eno inovacijo je prispeval k povečanju dohodka za 11,841.000 din letno, za ostale inovacije pa povečanja dohodka ni moč ugotoviti, prispevajo pa k znižanju stroškov vzdrževanja in olajšanju dela.
6.	DOMINIK NABERNIK — zaposlen v železarni Ravne, tozd SGV, kot vodja vzdrževanja valjarne, za osem odobrenih inovacij, in sicer:
1. Podaljšanje življenjske dobe valjev na
4.	ogrodju
2. Predelava pogona linealov na težki progi
3. Zmanjšanje zastojev na srednji progi
4. Izboljšava vzdrževanja in čiščenja ogrevalnih peči
5. Predelava pogona brusne plošče na Centromaskinih
6. Predelava Škarij na srednji progi
7. Izboljšava zatesnitve pogona valjčnic na težki progi
8. Izboljšava valjčnic na težki progi.
7 inovacij prispeva k povečanju dohodka za 1,704.000 din letno, za eno inovacijo pa dohodka ni moč izračunati, prispeva pa k povečanju produktivnosti in olajšanju telesnega dela.
7.	MAKS HABER — zaposlen v železarni Ravne, tozd Orodjarna, kot koordinator — za 8 odobrenih inovacij, in sicer:
1. Izboljšava tehnološkega postopka izdelave bran
2. Vtiskanje napisov na cilindre pnevmatičnih kladiv
3. Prijava za posnemanje robov
4. Naprava za ležanje sedežev ventilov
5. Izboljšava stroja za vtiskanje osovin v členke
6. Naprava za brušenje kaluzov za traktorske gume
Nagrade in priznanja
7. Izboljšava vrtanja »uzengij«
8. Naprava za preizkušanje armatur.
S štirimi inovacijami je bil povečan dohodek za 2,733.000 din letno, za štiri inovacije pa povečanja dohodka ni moč ugotoviti, prispevajo pa k povečanju produktivnosti.
8. DANIEL MERKAČ — zaposlen v železarni Ravne, tozd Stroji in deli kot delovodja, za 5 odobrenih inovacij:
1. Izboljšava mehanske obdelave 2 var-jencev za stiskalnice
2. Izboljšava mehanske obdelave stebrov za stiskalnice
3. Izboljšava mehanske obdelave cilindrov za stiskalnice
4. Izboljšava tehnologije obdelave pahov, plošč in izvoznih miz za stiskalnice
5. Izboljšava mehanske obdelave za stiskalnice.
S štirimi inovacijami je bil povečan dohodek za 3,525.000 din letno, ena inovacija pa prispeva k povečanju produktivnosti dela.
9. ANTON RUS — zaposlen v železarni Ravne, tozd SGV, kot delovodja — za 5 odobrenih inovacij:
1. Izboljšava sprožilne naprave na kalil-nem stroju
2. Izboljšava gredi ventilatorjev na na-pustni peči
3. Izboljšava kaluparskih strojev
4. Odprava vibracij na peskometu
5. Izpopolnitev varnostnega ventila.
S petimi inovacijami je prispeval k povečanju dohodka za 1,304.000 din letno.
10. OTMAR LEŠ — zaposlen v železarni Ravne, tozd ETS, kot vodja elektro vzdrževanja jeklarne in jeklolivarne — za 4 odobrene inovacije:
1. Podaljšanje vzdržljivosti kablov na 25 t elektroobločni peči
2. Izboljšava izolacije VF peči
3. Zmanjšanje porabe kablov na 25 t elektroobločni peči
4. Povečanje produktivnosti na VE peči. S štirimi inovacijami je bil povečan dohodek za 2,352.000 din letno.
11.	Odbor za družbeno planiranje je sklenil, da podeli še posebno nagrado za prispevek k humanizaciji dela, in sicer za skupinsko inovacijo članov Društva inženirjev in tehnikov železarne Ravne za rešitev problema onesnaženja zraka pri kalilnem stroju vzmetarne.
Pri inovaciji so sodelovali:
BENO KOTNIK MARJAN SENICA MAKS VECKO MARJAN LEČNIK JOŽE SEGEL in DANIEL PRAPROTNIK.
Z inovacijo so rešili problem odsevanja oljnih par na starem kalilnem stroju. Od-sevanje je bilo neučinkovito, zato je večkrat prišlo do vžiga oljnih par. Se večji problem je bil slab zrak. Delavci so delali v nevzdržnih razmerah.
Avtorji prejmejo družbena priznanja in knjižne nagrade.
Občinska raziskovalna skupnost Ravne na Koroškem, Občinski svet zveze sindikatov Slovenije in Izvršni svet skupščine občine Ravne na Koroškem
podeljuje
tudi nagrado za ANIMATORJA RAZISKOVALNE IN INVENTIVNE DEJAVNOSTI Nagrado prejme na osnovi sklepa odbora za družbeno planiranje DRAGO DRETNIK, zaposlen v Rudnikih svinca in topilnici Mežica, tozd Metalurgija, za aktivno delo v komisiji za inovacije na ravni DO.
Prejme družbeno priznanje in knjižno nagrado.
Za nagrade RAZISKOVALCEM ZA POMEMBNE DOSEŽKE V ORGANIZIRANIH
RAZISKOVALNIH PROCESIH je kandidiralo 7 raziskovalcev in en strokovni team.
Nagrade prejmejo:
1. dr. JANKO SUSNIK — zaposlen v Koroškem zdravstvenem domu, tozd Zdravstveni dom Ravne, vodja enote za medicino dela.
Doc. dr. Janko Sušnik že vrsto let uspešno vodi raziskovalno delo. Prizadeva si tudi vzpodbuditi sodelavce za raziskovalno dejavnost in je pobudnik ustanovitve raziskovalne enote v tozdu ZD Ravne. Opravil je vrsto raziskav iz medicine dela.
Prejme denarno nagrado in družbeno priznanje.
2. dr. FERDO GREŠOVNIK — zaposlen v železarni Ravne kot znanstveni sodelavec v metalografskih laboratorijih službe metalurških raziskav. Opravil je vrsto nalog iz rentgenske strukturne analize in projekte s področja merilne tehnike. Z nalogo »Določanje termomehanskih napetosti z rentgenskim merjenjem« v letu 1981 je mnogo prispeval k temeljni znanosti. Metoda, ki jo je uvedel v redno delo, je originalna.
Prejme družbeno priznanje in denarno nagrado.
3. PAVEL HERCOG — zaposlen v Rudnikih svinca in topilnici Mežica, v Elektro-fizikalnem laboratoriju Razvojno raziskovalnega sektorja, kot vodja oddelka za razvoj plastike. Ves čas zaposlitve sodeluje pri reševanju problematike kontrole izdelave ter razvoja akumulatorskih baterij. Posebno si je prizadeval za nadomestitev uvoženih reprodukcijskih materialov z domačimi.
V letu 1981 je sodeloval pri projektu »Razvoj baterije z želatinskim elektrolitom«. Uspelo mu je razviti želatinski elektrolit, ki ustreza zahtevam, istočasno pa ni odvisen od patentnih določil tujih proizvajalcev.
Prejme družbeno priznanje in denarno nagrado.
Zlatko Škrubej
Od doma vodi tisoč cest, domov edino cesta ena, ta cesta, ki je vedno zaželena, ko v domotožje pahne te zavest.
Človek mlad si poln želja, nemira, najraje videl bi dežele vse, naj daljne ali bližnje bi bile, ta želja iz srca vroča ti izvira.
Mogoče žanješ velike uspehe, ki si doma jih že načrtoval, ko si na tihem malo res se bal, da naletiš na krutost in posmehe.
Domov pa vodi ena pot samo, ki vedno spremlja te kot dobra mati, na poti tej se več ni treba bati, da cilj bi bil otožen kot slovo.
Na Peci je še sneg
1941 - 1945
Minilo je dvainštirideset let, kar je fašistični okupator zasedel našo domovino. Priželo se je najtežje obdobje v zgodovini obstoja našega naroda. Okupator je s pomočjo domačih izdajalcev pričel raznarodovati in uničevati naše ljudstvo. Aretiral je naše ljudi in jih pošiljal v ječe in koncentracijska taborišča. Kaj hitro smo čuli za zloglasne zapore ter taborišča smrti, kot so Begunje, Dachau, Auschwitz, Mauthausen in druge. Začeli so množično izganjati narodnostno zavedne družine, ne glede na zdravstveno stanje, starost in politično pripadnost posameznikov. Okupator je začel z germanizacijo severne Slovenije. V tretjem transportu izgnancev v Srbijo, ki je odpeljal iz Št. Vida pri Ljubljani 7. julija 1941. je bila večina iz naše občine. V avgustu 1941 so bili v Begunjah kot talci ustreljeni prvi naši občani iz Žerjava, Holmca in Prevalj — sami komunisti pred drugo svetovno vojno.
Okupator je s svojimi pomagači skoraj vsak dan aretiral in pošiljal naše ljudi v za-Pore in taborišča.
Bolj ko se je utrjevala in širila osvobodilna fronta, bolj je okupator divjal. Iz degale je vstopalo vedno več tovarišev v borbene enote na našem območju. Borci so s svojimi drznimi akcijami pričeli vlivati strah okupatorju in njihovim domačim pomagačem. Ko so borci Koroškega bataljona
3.	aprila 1943 napadli Mežico, je okupator spoznal, da se partizanske enote vedno bolj krepijo. Spoznal je tudi, da imajo borci vso Podporo prebivalstva tega predela naše domovine.
Strahote so se nadaljevale. Okupator je svoje zastrašujoče metode še pomnožil. Požigal je domačije. Streljal in ubijal je kar fta poljih in domovih, vedno več ljudi in tudi otrok je bilo poslanih v taborišča. Ali Vse to ni zmanjšalo odhajanja novih borcev v partizanske enote. Te so se krepile in večale. Borbe so postajale vse težje in težje, dokler ni prišlo do zadnjih bojev druge svetovne vojne in do dokončnega poraza fašizma 15. maja 1945 na Poljani.
V dolgih štirih letih okupacije in krvavih bojev širom naše domovine za dokončno Uničenje fašizma imajo svoj delež tudi ob-cani naše občine.
Komisija za bivše politične zapornike, internirance in izgnance pri občinskem odbo-ru ZZB NOV Ravne na Koroškem si je zadala nalogo, da zbere in uredi spiske vseh, ki so leta 1941 živeli na območju naše sedanje občine in so postali žrtve okupatorja m druge svetovne vojne, tistih, ki so bili lzgnani ter tudi tistih, ki so bili v raznih zaporih in koncentracijskih taboriščih. Podatke smo zbrali iz raznih arhivov, veliko nam pomagali krajevni odbori ZZB NOV 111 tudi posamezniki. Delo je bilo težko in dolgotrajno, vendar uspešno, saj je seznam dokaj popoln in bo lahko podlaga nadaljnjim raziskavam o gibanju NOB na Koroškem.
Da bi bil pregled boljši, smo napravili štiri spiske, vsak pa je razdeljen na štiri okoliše, ki so bili pred letom 1941 občine.
— borci, ki so padli v borbah in kje so padli
— vse žrtve fašističnega nasilja: ubiti v raznih zaporih in taboriščih, umrli v taboriščih in izgnanstvu in ubiti na domovih. V tem spisku so tudi borci, ki so bili ujeti ter poslani v razna taborišča in zapore, a se niso vrnili
— vsi, ki so bili izgnani v Srbijo in Hr-vatsko julija in avgusta 1941
— vsi, ki so bili v raznih zaporih in taboriščih in so se vrnili.
Za nekatere so podatki pomanjkljivi; prosimo vse, ki zanje vedo, da jih sporočijo svojemu krajevnemu odboru ZB. Prepričani smo, da bo največ dopolnitev k spisku tistih, ki so bili po taboriščih in zaporih in so se vrnili, ker je ta dokumentacija najbolj pomanjkljiva. Marsikateri bo imel pripombe, da je bil v več taboriščih in zaporih, mi smo vpisali samo enega, in to zato, ker smo pri-večini imeli navedeno samo eno taborišče ali zapor, pa smo se odločili, da pri vsakem vpišemo samo eno. Mislimo, da je tako prav zaradi tistih, ki se niso vrnili.
Prosimo vse, da nam po svojih močeh pomagate te spiske dokončno dopolniti, ker spomini bledijo, prihajajo nove generacije, naš dolg pa je:
NIKOLI NE BOMO POZABILI NIKOGAR NE BOMO POZABILI!
Zamislimo se in pomislimo na:
240 padlih borcev v borbah,
290 ustreljenih, ubitih in umrlih v taboriščih in zaporih,
423 izgnanih,
526 zaprtih v taboriščih in zaporih, ki so se vrnili.
To je delež naših občanov za osvoboditev in zmago nad fašizmom.
In še to: po podatkih iz »Leksikona Dravske banovine« je bilo leta 1937. v naši občini samo 14.528 prebivalcev, in to:
3107 v Črni z okolico,
2939 v Mežici z okolico,
4984 na Prevaljah z okolico,
3498 na Ravnah z okolico.
Danes pa je v naši občini okrog 26.000 prebivalcev.
Prosimo za sodelovanje.
Padli borci NOV
Crna na koroškem in okolica
>« Priimek in ime, leto roj-, Datum vst0pa v NOV, enota Dan smrti Kraj smrti d živel pred vstopom v NOV
ra
N	________________________
5.1944 Na Pohorju
1. Adamič Franc, 1906, Lud-ranski vrh
2. Adamič Leopold, 1924, Bistra
3. Bogataj Anton, 1908, Koprivna
4. Brdnik Anton, 1921, Podpeca
5. Bricman Ivan, 1903, Žerjav
6. Burjak Alojz, 1921, Podpeca
7. Časi Ivan, 1908, Podpeca
8. Danijel Franc, 1916, Žerjav
9. Danijel Maks, 1921, Žerjav
10. Delaiut Simon, 1912, Podpeca
11. Delaiut Slavko, 1927, Podpeca
12. Drofelnik Jože, 1924, Črna
13. Dretnik Oto, 1920, Črna
14. Drnovšek Ivan, 1906, Žerjav
15. Dlopst Pavel, 1919, Črna
16. Eržen Ivček, 1924, Črna
17. Fortin Avgust, 1922, Črna
18. Fortin Šimen, 1924, Črna
19. Geršak Viktor, 1914, Črna
20. Geršak Helena, 1912, Črna
3.	4.	1944	Bračičeva brig.
18.	6.	1944	Koroški odred
28.	4.	1944	Koroški odred
14.	4.	1944	Koroški bataljon
7.	5.	1944	Šercer jeva brig.
1.	11. 1943		Koroški bataljon
9.	9.	1944	Koroški odred
23.	8.	1943	Koroška četa Koroški bataljon
22.	8.	1943	Šlandrovabrig.
16.	8. 1944		Koroški odred
28.	6.	1944	Koroški odred Šlandrova brig.
28.	6.	1944	Koroški odred
15.	4.	1944	Bračičeva brig. Koroški bataljon
6.	5.	1944	Bračičeva brig.
15.	8.	1944	Koroški odred Bračičeva brig.
20.	2.	1944	Koroški bataljon
11.	4.	1944	Bračičeva brig. 7. Korpus na Dolenjskem
14.	4.	1944	Bračičeva brig.
14.	4.1944		Bračičeva brig.
26. 12. 1944			Postaja C-4
23.	6.	1944	Brdinje — Kotlje
31.12.1944			Ljubno
15. 12. 1944			Ebenstein —
			Avstrija
16.	6.	1944	Razbor — Golava-
			buka
14.10. 1944			Bistra
13.	12.1944		Umrl od infarkta
10.	5.	1944	Metlika
5.	8.	1944	Sv. križ pri Stični
13.	12. 1944		Bela peč
22.	9.	1944	Pikovnik na Do-
			lenjskem
30. 10. 1944			Svinjska planina
2.	11. 1944		Pri Skočivniku
	12. 1944		Pri Gornjem gra-
			du
	1.	1945	Pri Novi Štifti
20. 12. 1944			Planina nad Kam-
			nikom
7.	7.	1944	Zagrad pri Žužem-
			berku
23.	5.	1944	Oplotnica na Po-
			horju
7.	5.	1944	Javorje
19.	1.	1945	Snežni plaz v Bi-
stri
Peter Tomazin-Skala
Spomin na prekopane borce
Krajevna organizacija ZZB NOV Prevalje je že nekaj let nameravala prekopati borce, ki so padli v letu 1943 in pozneje ter bili pokopani na Fari. Pokopališče pri farni cerkvi je 38 let skrivalo odgovor na vprašanje, kje so pokopani trije borci, ki so padli 13. 6. 1943 v Šentanelskem grabnu pri Kramolcu, p. d. Lužniku.
To so bili naslednji borci:
1. Bogomil Mrzel-Mile je bil rojen 20. marca 1924 v Trbovljah, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo, nato pa je bil zaposlen v kamnolomu Hanck, in sicer od maja 1941 do odhoda v partizane 3. junija 1941. Že leta 1941 je bil sprejet v SKOJ. V partizanih je bil najprej v revirski četi kot borec, od pomladi 1942 pa komisar. Izkazal se je pri mnogih akcijah te čete: V napadu na nemško orožniško postojanko v Zagorju 9. avgusta 1941, pri razstrelitvi železniške proge nad Trbovljami in Zagorjem, v napadu Štajerskega bataljona na Šoštanj itd. O njem govorijo tudi nemška poročila. Udeležil se je vseh bojev Revirske čete na Štajerskem (na Menini planini, v Dobrovljah, Nazarjih, Lučah). V Savinjskem odredu je bil nato komandir 1. čete
2.	bataljona. V septembru 1942 je odšel s skupino 11 partizanov na Koroško. Tam je bil odličen politični delavec, sekretar KP in komisar I. koroške čete. Udeležil se je vseh političnih in vojaških akcij koroških partizanov v letu 1942 in 1943, med drugim tudi napada na žandarmerijo v Solčavi 15. 12. 1942, na Miklavčevo v Podjuni februarja 1943. leta ter napada na Mežico 3. in 4. aprila 1943. PADEL JE KOT JUNAK BLIZU KMETIJE LUŽNIK V ŠENTANELSKEM GRABNU. Kljub temu, da je bil težko ranjen, se je boril do zadnjega diha. Vest o njegovi herojski borbi se je razširila po vsej Koroški, na sleherno domačijo.
Ob njem sta se borila in padla še dva tovariša, Pavel Sekalo in Ivan z Gorenjske.
2. Pavel Sekalo je bil rojen 11. 1. 1916 na Jamnici pri Prevaljah. V partizane je vstopil aprila ali maja 1943. Šolo je obiskoval v Šentanelu. Stanoval je pri kmetu Zvoniku na Jamnici.
Priključil se je I. koroški četi, ki se je zadrževala na terenu Šentanela, Strojne in Šmarjete v Avstriji. Kratko dobo je partiza-nil in se boril med koroškimi borci vse do usodnega dne, ko je bil v skupini treh borcev obkoljen in zverinsko ubit v Lužnikovem gozdičku.
3. Martin Koderman-Janez je bil rojen 25. 10. 1919 v Lipi pri Kamniku. Maja 1943. leta je prišel na Koroško v Koroški bataljon, pozneje z večjo skupino na področje Šentanela. Na dan 13. 6. 1943 je padel kot koroški partizan v Lužnikovem gozdičku.
Ti borci niso in ne smejo biti pozabljeni, čeprav je minilo 38 let po tragičnem dogodku. Zvečer, 12. 6. 1943. leta, smo si stisnili roke ter zaželeli srečno pot in šli vsak po svoji nalogi. Skupina, v kateri so bili omenjeni borci, je krenila proti Šentanelu, skupina
Priimek in ime, leto rod Datum vstopa v NOV, enota Dan smrti Kraj smrti d živel pred vstopom v NOV	*
ra
N
21. Godec Ivan, 1920, Črna	5. 1944 21. udarna divi-	Sremska fronta
zija JNA
22. Grabner	Anton, 1901, Muše-	12.	4. 1944	Bračičeva brig.	31.	5.1944	Umrl zaradi na-
nik	pora
23. Grabner Ožbolt,	1925, Ja-	6.	6.1944	Koroški	odred	9.	11.	1944	Kohlenzberg pri
vorje	Beljaku
24. Havnik Adolf, 1915, Črna	10.	7.1944	Koroški	odred	12.	9.1944	Luže — Železna
Kapla
25. Hodnik Tončka,	1906, črna	5. 1944	Baza okrajnega	12.	2.	1945	Javorje
odbora OF
26. Hribernik Adolf, 1928, Pod-	30.	6.1944	Koroški	odred	1945	Neznano
peca
27. Ivartnik Henrik,	1922, Pod-	4.10. 1943	Koroški	bataljon	4.	3.	1944	Primož na Pohor-
peca	Zidanškova brig.	ju
28. Jelen Ferdo, 1912,	Podpeca	5.	7.1944	Koroški odred	23.10.1944	Solčava
29. Jug Alojz, 1914, Žerjav	6.	5.	1944	Koroški	odred	12. 2.	1945	Javorje
30. Jug Ivan, 1920, Žerjav	29.	6.	1943	Koroški	bataljon	4. 5.1944	Črnuče na Dolenj-
Gubčeva brigada	skem
31. Kamnik	Ivan, 1917,	Kopriv-	15.11.1943	Koroški bataljon	27.12.1944	Luče
na	Tomšičeva brig.
32. Kevp Rudolf, 1918, Žerjav 28. 4.1943 Koroški bataljon	1944—1945	Neznano
33. Kevp Simon, 1922, Javorje	16.	1.	1944	Koroški	odred	5.1944	Na Dolenjskem
Šlandrova brig.
34. Kevp Ožbolt, 1912, Javorje	29.	3.	1943	Bračičeva brig.	zač.	1945	Pri Rečici
35. Keber Silvester, 1927,	Ko-	15.	2.	1944	Koroški	odred	15. 9.	1944	Umrl v bolnici nad
privna	Solčavo
36. Kompan Alojz, 1904, Javorje	10.	8.1944	18.	3.1945	Libeliška gora
37. Konečnik Matevž, 1924, Zer-	28.	5.	1943	Koroški	bataljon	5.	5.	1944	Javorje
j a v
38. Konečnik Martin, 1922, Zer-	15.10.1944 Solčava j a v
Koroški	odred	9.11.1944	Ranjenega so
Nemci ubili v Čmi Koroški	odred	4. 3.1945	Suhi dol pri Slov.
Zidanškova brig.	Gradcu
Koroški	odred	2.12.1944	Krmelj na Dolenj-
skem
Bračičeva brig. 7. 5. 1944 Lovrenc na Pohorju
Koroški	odred	10. 1.1945	Remšnik nad Že-
lezno Kaplo
Koroški	odred	1945	Lokovica	pri Šo-
štanju
Koroški	odred	12.1944	Savinjska	dolina
Koroški	odred	15.	2.1945	Pri Piku	v Pod-
peci
Koroški	odred	12.	9.1944	Cerknica	pri Ra-
Ljubljan. brig.	keku
Koroški bataljon	13.	1.1945	Pohorje
Zidanškova brig.
Koroški odred	28.	3.1945	Pri Končniku v
Topli
Koroški odred	14. 10.1944	Pri Čarfu v Bistri
Koroški odred	13.	8.1944	Bodenthal (nekje
privna	za Dravo)
52. Lesjak Boltežar, 1923, Črna	Koroški odred 24. 5.1945 V Koprivni ubit
od ustašev
53. Leskovšek Anton, 1905, Črna	6.	5.1944	Koroški odred	30.	9.1944	Gornji grad
54. Lesnik Gašper, 1898, Žerjav	13.	9.	1944	VDV bataljon	6.	5.1945	Poljana
55. Markovič Leopoldina, 1926,	1.	11.1943	Koroški bataljon	31.	5.1944	Umrla v partizan-
Črna	ski bolnici Ribnica
na Pohorju
56. Markovič Kristi, 1922, Črna	2.1944	VDV bataljon	20. 8.1944	Koprivna
57. Mlačnik Boštjan, 1924, Pod-	4.	7.1944	Koroški odred	7.11.1944	Svinjska planina
peca
58. Mlačnik Franc, 1917, Podpe-	28.	6.	1944	Koroški bataljon	10. 12.1944	Podpeca
ca
59. Mežnar Ivan, 1904, Žerjav	28.	8.1944	Koroški odred	12.	2.1945	Javorje
60. Molar Ignac, 1902, Javorje	30.	7.1944	Koroški odred	Neznano
Bračičeva brig.
61. Modrej Rajko,	1923, Žerjav	17.	9.	1944	Koroški	odred	9.11.1944	Ranjenega	so
Nemci ubili v Črni
62. Modrej Franjo,	1926,	Žerjav	4.	7.1944	Koroški odred	24.	7.1944	Libeliče
63. Obretan Maks,	1914,	Črna	11-	4.1944	Bračičeva brig.	23.	5.1944	Oplotnica na Po-
horju
64. Osojnik Hugo,	1924,	Črna	10.	9.1943	Koroški bataljon	27.	4.	1945	Svinjska planina
65. Pandel Karel,	1925,	Črna	5.1944	Koroški odred	10.	1.	1945	Remšnik nad Že-
lezno Kaplo
66. Paradiž Ivan,	1909, Črna	13.	7.1944	Koroški	odred	30.11.1944	Pri Kosu	v	Ko-
privni
67. Pečnik Alojz, 1923, Koprivna	1.	8.	1943	Koroški bataljon	8.	2.	1944	Na Dolenjskem
68. Pečnik Valentin, 1909, Ko-	5.1944	Koroški	bataljon	5.1944	Koprivna
nrivna
69. Pečovnik Ivan, 1903, Podpe- 26. 3.1944 Koroški odred 28. 5.1944 Tržišče pri Mokro-ca	nogu
70. Petrič Marija,	1921, Jazbina	6.11.1943	Koroški	bataljon	8.11.1943	Na svoji domačiji
71. Piko Filip. 1922, Črna	23.	2.1944	Koroški odred	12.	5.1945	Borovlje
72. Plaznik Albert, 1922, Žerjav	10.	4.1944	Koroški odred	26.	2.1945	Riška gora
73. Plesnik Anton, 1901, Žerjav	11.	8.1944	Koroški bataljon	25.	1.1945	Savinjska dolina
Bračičeva brig.
39. Kočivnik Vinko, 1928, Žerjav	22.	10. 1944
40. Kogelnik Maks, 1925, Ko-	28.	6. 1944
privna		
41. Kos Franc, 1926, Črna	22.	2. 1944
42. Kozar Martin, 1901, Črna	14.	4. 1944
43. Kolar Filip, 1913, Koprivna	17.	4. 1944
44. Kotnik Karel, 1904, Mušenik	8.	8. 1944
45. Košutnik Ivan, 1925, Pod-	6.	7. 1944
peca		
46. Kranjc Albert, 1913, Podpeca	6.	6. 1944
47. Kunc Jože, 1928, Podpeca	9.	6. 1944
48. Kumer Jožef, 1922, Javorje		12. 1943
49. Kranjc Franc, 1908, Podpeca	28.	6. 1944
50. Lampret Vinko, 1924, Črna	8.	6. 1944
51. Lapajne Rozalija, 1923, Ko-	1.	1. 1944
•m Priimek in ime, leto roj., d živel pred vstopom v NOV
CO
N
74. Podovšovnik Mihael, 1917, Koprivna
75. Polanšek Franc, 1921, Koprivna
76. Potočnik Valentin, 1923, Koprivna
77. Potočnik Aleš, 1904, Javorje
78. Potočnik Franc II, 1928, Žerjav
79. Ramšak Franc, 1926, Lud-ranski vrh
60.	Rosič Franc, 1906, Podpeca
81. Samec Ferdo, 1908, Žerjav
82. Senica Franc, 1924, Žerjav
83. Stane Franc, 1922, Ludran-ski vrh
84. Stane Franc, 1909, Jazbina
85. Stane Gregor, Bistra
86. Stakne Jožef, 1926, Javorje
87. Svršina Štefan, 1915, Podpeca
88. Štifter Martin, 1907, Javorje
89. Švajger Andrej, 1901, Črna
90. Telček Jože, 1893, Črna
91. Telček Jože II, 1923, Črna
92. Tonkli Jože, 1911, Koprivna
93. Turk Franc, 1928, Žerjav
94. Vačovnik Albert, 1925, Podpeca
95. Valter Ivan, 1911, Žerjav
96. Večko Adolf, 1903, Črna
97. Venišnik Blaž, 1901, Podpeca
98. Žagar Franc, 1905, Črna
99. Žagar Aleš, 1925, Žerjav
100. Zunter Stanko, 1921, Podpeca
101. Zunter Ivan, 1920, Podpeca
Mežica in okolica
1. Božič Julijana, 1922, Mežica
2. Capuder Ivan II, 1911, Mežica
3. Gerdej Mirko, 1923, Mežica
4. Hermonko Filip, 1923, Mežica
5. Hermonko Jožef, 1927, Mežica
6. Hribernik Jakob, 1923, Mežica
7. Koprivnik Erno, 1925, Mežica
8. Kotnik Henrik, 1905, Mežica
9. Ladinik Štefan, 1919, Mežica
10. Muri Cecilija, 1918, Mežica
11. Praper Anton, 1911, Mežica
12. Praper Silvester, 1924, Mežica
13. Šahman Franc, 1895, Mežica
14. Trdina Rudolf, 1926, Mežica
15. Vajdi Ivan, 1919, Mežica
16. Vogel Matevž, 1919, Mežica
17. Vrčkovnik Martin, 1902, Mežica
Prevalje in okolica
1. Ari Matevž, 1926, Prevalje
2- Božič Julka, 1922, Leše
3. Bricman Ivan, 1903, Uršlja gora
4. Broman Ivan, 1925, Stražišče
5. Buhvald Jože, 1928, Strojna
6- Cegner Alojz, 1927, Suhi
vrh
Datum vstopa v NOV, enota Dan smrti Kraj smrti
27. 12.1943 20. 5.1943 2. 2. 1944
19. 8. 1944
20. 6. 1944 22. 8. 1943
8. 8. 1944
12. 8. 1944
15. 11. 1944
12. 10. 1943
14. 5. 1944 7. 1944
14. 4. 1944
1. 5. 1944
15. 3. 1944
6. 5. 1944 20. 6. 1943 1944 17. 4. 1944
1. 5. 1944 15. 7. 1944
10. 11. 1943
6. 5. 1944
2. 6. 1944
Koroški odred
Koroška četa
Koroški odred Šercerjeva brig. Koroški odred
Koroški odred
Koroški bataljon na Dolenjsko Koroški odred
Koroški odred
Kraj iška divizija
Koroški bataljon Zidanškova brig. Koroški odred Koroški odred Bračičeva brig. zaščitna enota Matjaža Koroški odred
Koroški odred
Bračičeva brig. Koroški bataljon
I.	Jug. brigada Koroški odred
10.	Ljub. brigada VDV Kor. odred Koroški odred
Zidanškova brig.
Bračičeva brig.
Koroški odred
10. 1. 1945 1. 1944 8. 12. 1944
10. 1. 1945
6. 4. 1945
28. 10. 1943
19. 1. 1945 31. 12. 1944 17. 1. 1945
11. 2. 1944
23. 10. 1944 10. 5. 1945 8. 1944
10. 10. 1944 15. 5. 1944
7. 11. 1945
29. 10. 1944 15. 9. 1944
20. 4. 1945 13. 3. 1945
15. 1. 1944
16. 6. 1944 10. 10. 1944
4.	5.	1944	Bračičeva brig.	31.	1.	1945
17.	8.	1943	I. Kor. bataljon	1.	2.	1945
14.	4.	1944	Koroški odred	27. 10. 1944		
			Šercerjeva brig.			
14.	9.	1944	Koroški odred	13.	3.	1945
			na Dolenjsko			
10. 12. 1944			Koroški odred	7.	2.	1945
19.	9.	1944	Koroški bataljon			1945
	4.	1942	Cankarjeva brig.		10. 1942	
28.	6.	1944	Koroški odred	28.	7.	1944
12.	4.	1944	Koroški odred	27.	4.	1944
				2.	11.	1944
		1944	Jug. brigada v		2.	1945
			Sovjetski zvezi			
1.	7.	1944	Koroški odred	23. 11.		1944
	9.	1943	Koroški odred	6.	5.	1944
	4.	1944	Bela krajina			1945
15.	9.	1944	Koroški bataljon		1. 1945	
17.	4.	1943	Koroški odred	7.	2.	1945
1.	6.	1944	I. Kor. bataljon	24.	1.	1945
2.	7.	1944	Koroški odred	24.	7.	1944
21.	9.	1944	Koroški odred	16.	1.	1945
1.	7.	1944	Koroški odred	4.	10. 1944	
	9. 1943		Koroški odred	10. 11.		1944
				7.	2.	1945
7.	5.	1944	Šercerjeva brig.	16.	6.	1944
Remšnik nad Železno Kaplo Na Dolenjskem
Nad Solčavo
Remšnik nad Železno Kaplo
Pri Bučki na Dolenjskem
Snežni plaz v Bistri
Pri Jurčku nad Kotljami
Sremska fronta pri Šidu
Nad Šmartnom pri Slovenj Gradcu Pri Solčavi Borovlje
Sveče pri Borovljah
Na Stoparjevem — Podpeca Pri Klavžu v Javorju
Savinjska ofenziva
Jazbina
Čačak
Velike Bloke, Notranjska Graška gora Svinjska planina
Uršlja gora — Obretan
Razborci na Pohorju
Smrekovec
Ravne pod Sveto goro
Sele — Rož
Gornja Rušica — Dolenjska
Plat — Šahmanov
bunker
Dolenjska
Ivna gora Mlinarsko v Bistri
Svinjska planina
Sremska fronta
Libeliče
Javorje
pri Trstu
Ubit pri Železni
Kapli
Plat — Šahmanov bunker
Podkraj — Libuče Libeliče
Suhi vrh — Zagernik
Onkraj Meže — Najevnik
10.1944 Labotska dolina 12. 1944
9 tovarišev, med njimi dve tovarišici, je dobila nalogo, da gre na Peco požgat planinsko postojanko, o kateri je štab dobil sporočilo, da jo bodo Nemci uredili za svojo utrdbo; ta bi potem obvladala vse območje Pece, Tople in Podjune. Dne 13. junija 1943 smo na poti pod Peco zaslišali streljanje iz šenta-nelske smeri in takoj smo ugotovili, da so Nemci našli naše na starem mestu v lagerju, kot smo takrat dejali. Ko smo svojo nalogo opravili, smo se vračali proti Topli in smo zvedeli strašno novico, da so padli naši dobri, hrabri sotovariši. Nemci so mrtve borce pobrali in jih prepeljali na Prevalje v mrtvašnico pri farni cerkvi.
Nihče od Prevaljčanov se ni mogel spomniti, kdo jih je pokopal, kdaj in kje. Z vztrajnim delom članov komisije za tradicije NOV in predsednika organizacije ZB Prevalje je uspelo najti grob vseh treh pokopanih blizu pokopališke veže na Fari. Vse tri borce smo prekopali 22. 10. 1982 v skupno grobnico borcev NOV na pokopališče Barbara.
Ker pa je bilo na starem pokopališču še več drugih borcev in žrtev fašističnega terorja, smo najprej ugotovili identiteto in jih nato prekopali. Staro pokopališče na Prevaljah bo opuščeno, zato je bilo treba prekopati vse tam pokopane borce.
Vsak od prekopanih barcev ali žrtev fašizma ima svojo zgodovino. Ker sem nekatere poznal, bom napisal nekaj o njih.
Alojz Kolenik-Šimonov, je bil rojen 7. 6. 1905 v Grobljah pri Pliberku. Doma je bil z lepe kmetije na gričku poleg Kosove gostilne blizu mejnega prehoda Holmec—Groblje. Pri tej kmetiji so se oglasili prvi partizani 13. aprila 1943. Med njimi so bili Mile Mrzel, Gregor Burjak-Jur, Franc Šebinec-Duro, Andrej Mokina-Jaka, Ciril Pandev-Metod, Tone Okrogar-Nestl, Janko Kladnik-Jurij, Jager in Skala. Pri tej kmetiji so me že prej poznali, saj sem bil kot domač. Kolenikova mama, hčerka Lona in sin Lojz so bili pri hiši in so dobro gospodarili. Brat Anej pa je bil v nemški vojski od leta 1941 do 1945. Pri hiši je bilo veliko veselje, da smo se pojavili, saj mati ni vedela, kako bi nas postregla, prav tako pa sta Lona in sin Lojz skrbela za varnost. K hiši je pogosto hodil Štefan Johan-Maki, zelo zanesljiv in previden ter predan našemu gibanju. Tako je zanesljivo zbiral podatke od Nemcev in o njihovih namerah obveščal Lojza. Ker sva se dobro poznala, smo navezali zvezo z njim, da je hodil na sestanke s komisarjem Miletom in nami. Tukaj je bilo politično delo lahko, ker so bili ljudje na kmetijah starejši in zavedni Slovenci. Take kmetije so bile tudi: Skuk, Zdovc, Kos, Bo-krat, Dumpelnik, Hutar, Petek in Travar. Lojz je z nami sodeloval, izvrševal vse naloge in z velikim navdušenjem hodil z nami na akcije. Šli smo sami v akcijo za odvzem lovskega orožja, pri Lojzu Koleniku pa smo ga shranili. V skupini, ki je orožje skrila, so bili Lojze in dva partizana. Orožje so skrili v stari kovačnici z namenom, da ga Nemci, če pridejo, ne bi našli. Toda zgodilo se je drugače — med tistimi tremi tovariši je bil par-tizan-izdajalec. Nemcem je pokazal Lojza in skrivališče orožja. Ni pomagalo tajiti, ampak so Lojza grdo pretepli in odgnali v zapor na Prevalje. Bili smo v bližini, vendar nas je bilo malo, slabo oboroženi smo bili, Nemcev pa je bilo polno dvorišče pa še dobro oboroženi so bili, tako, da si napada nanje nismo mogli privoščiti. Kaj in kako se je vse odvi-
jalo, smo zvedeli pozneje. Mati in hčerka Lona sta še naprej delali in ostali zvesti NOB.
Lojze je bil zaprt na Prevaljah. Izrabil je priložnost, ko je na dvorišču rezal drva in pobegnil proti železnici. Nekdo je to opazil, javil policiji in šli so za njim. Ko so ga ujeli, so ga ponovno zaprli v zapor Prevalje, tam so ga tako mučili, da je podlegel. Umrl je junaške smrti, kot heroj. Pokopan je bil pri farni cerkvi. Na njegovem grobu je stal skromen spomenik. Njegove posmrtne ostanke smo prekopali in položili v skupno grobnico partizanov in žrtev na pokopališče »Barbara«
22.	oktobra 1982.
Prekopan je bil tudi Jurij Mesner, rojen 24. 4. 1915 v Dobji vasi pri Prevaljah. Bil je predvojni komunist, član partijske celice na Papirnici Prevalje. Po prihodu okupatorja je bil na seznamu nevarnih. Zaposlen je bil v Tovarni papirja, tam so ga aretirali in na Bledu 19. 8. 1941 ustrelili kot prvo žrtev s Koroške oziroma Prevalj.
Franc Štern, rojen 11. 11. 1912 v Dobji vasi, je bil prav tako član partijske celice v Papirnici Prevalje. Bil je predan partiji, dober delavec, vendar izdajalska pošast je opravila svoje, ko ga je izdala fašistom — krvnikom, da so ga ustrelili na Bledu 18. 9.
1941.	leta.
Franc Malej, je bil rojen 28. 7. 1898 v Koprivni kot hribovski kmet blizu avstrijske meje pod planino Olševo. Nam partizanom je zelo prav prišla ta kmetija, saj so bili dobri ljudje, odmaknjeni od centra, vendar je izdajalska roka segla tudi do njih. Oče in mati sta bila ločeno zaprta v zaporih na Prevaljah; moža so tu ubili, ženo pa so odpeljali in je bila zaprta v koncentracijskem taborišču Ra-vensbriick vse od meseca aprila 1943 do 1945, ko se je vrnila domov, vendar je kmalu za posledicami trpljenja v lagerju umrla.
Prav gotovo se bo marsikateri spomnil, da se je kdaj ustavil pri revni kmetiji Rep na prehodu med Koprivno in Mežo visoko v planini. Tudi domačini, še prej pa drugi ljudje, bodo pozabili to kmetijo in njene nekdanje prebivalce, saj je kmetija vse od vojne zapuščena. Vendar ne bi smeli pozabiti, da so v času NOB živeli v odmaknjenih planinskih krajih dobri ljudje, ki so bili pripravljeni pomagati partizanom, ne glede na svojo žrtev.
Franca Maleja smo prekopali s pokopališča Fara v skupno grobnico borcev narodnoosvobodilne borbe na Barbari 22. in 23. oktobra 1982. leta. S tem smo izkazali zadnjo čast aktivistu izpod Olševe in iz Koprivne.
Med prekopanimi je bil tudi borec Benedikt Grabner, sin Helene Viternik iz Črnec pri Dravogradu. Prišel je na dopust kot nemški vojak, zelo je dobro govoril nemško in je bil sposoben borec.
Rojen je bil 10. 2. 1920 v črnečah pri Dravogradu. V partizane je vstopil v skupino I. čete Koroškega bataljona pri kmetu Alojzu Koleniku, p. d. šimonu v Avstriji, ob koncu aprila 1943. leta z vso vojaško opremo ter orožjem. Takoj je postal desetar in imel je še druge funkcije. V letu 1944 je bil poslan na Pohorje in tam je padel 6. 3. 1944 v borbi s fašisti. Od tam je bil prekopan na pokopališče na Fari, sedaj pa v skupno grobnico borcev partizanov na Barbaro. Tako sta mati in sin po 38 letih zopet skupaj, vendar ne v družini, temveč na pokopališču. Njegova mati Helena Viternik je bila aktivno v NOV od leta 1944 do 1945, kuhala, prala in šivala je
Priimek in ime, leto roj., ,	,	,T„Tr	,	^	.	__	.
d živel pred vstopom v NOV Datum vstopa v NOV’ enota Dan smrtl KraJ smrtl a N
7.	Čebule Jakob, 1920, Leše	15.	8.	1944	Koroški	odred 13.	9.	1944	Luže v Koprivni
8.	Grabner Franc, 1920, Pre-	6.	3.	1944	Pohorje
valje
9.	Hribernik Jožef, 1918, Pod-	19.	2.	1943	VDV	četa	8.	7.1944	Plat nad Mežico
kraj
10. Hribernik Jakob, 1923, Pre- 7. 1.1944 Koroški odred 2.11.1944 Leše valje-Kot
11.	Janet Angela, 1921, Navrški	10.	3.1944	Vitanje — Hudinja
vrh
12. Janet Franc, 1910, Navrški vrh
13. Kamnik Franc, 1924, Zagrad
14. Knežar Edvard, 1923, Leše
15. Konečnik Franc, 1910, Stražišče
16. Kopmajer Andrej, 1924, Leše
17. Kos Ivan, 1906, Prevalje
18. Kotnik Stanko, 1924, Zagrad
19. Kranjc Albert, 1916, Prevalje
20. Kralj Mirko, 1918, Dolga brda
21. Kramolc Ožbolt, 1915, Šentanel
22. Kret Franc, 1922, Leše
23. Lah Albin, 1919, Leše
24. Leskovec Jože, 1908, Prevalj e-Kot
25. Mager Franc, 1923, Podkraj
26. Magrič Ivan, 1918, Uršlja gora
27. Merkač Pavel, 1919, Brez-nica
28. Merkač Andrej, 1924, Brez-nica
mca
31. Mravljak Rudi, Strojna
32. Nabernik Ivan, 1922, Poljana
33. Osojnik Slavko, 1921, Leše
34. Pačnik Lovro, 1906, Leše
35. Pečovnik Franc, 1910, Suhi vrh	Tomšiča
36. Pesjak Jakob, 1896, Lokovi-	26.12.1944 Nova Štifta ca
37. Podričnik Pavel,	1923,	Lo-	13.	3.1945	Svinjska planina
kovica
38. Polanšek Ivan, Strojna	29.	9.1944	Stražišče
39. Potočnik Mirko,	1924,	Za- 10. 6.1944 VDV bataljon 3.	1.1945	Podpeca
grad
40. Praznik Štefan, 1926, Leše	9.1944	Koroški bataljon	1.1945	Bele vode
41. Prelogar Karel, 1917, Holmec	20.	9.1944	VDV bataljon	10.10.1944	Luče —	Savinjska
dolina
42. Prikeržnik Alojz,	1924, Stra-	14.	8.1944	Šentanel
žišče
43. Rožej Andrej, 1913, Strojna	11. 1944 Savinjska dolina
44. Samec Maks, 1916, Leše	5. 1944	29.	12.1944 Šentanel
45. Samec Leopold, 1920, Leše	14.	9.1944	Svetna vas	—
Avstrija
46. Savine Ivan, Uršlja gora	7.	5.1944	Javorje
47. Sekalo Pavel, 1916, Šentanel	4.1943	Koroški bataljon	13.	6.1943	Šentanel
48. Smolak Jože, 1927, Šentanel	1.	9.1944	Okrož. odbor OF 8.	4.1945	Sele
49. Svetec Jože, 1926, Lokovica 10. 1943	Koroški	bataljon	20.	9.1944	Železna	Kapla
50. Štomik Florjan, 1922, Pre-	20.	8. 1944	20.	1.	1945	Kot
valje
51. Šuler Ivan, 1918, Zagrad	4.	8.1944	Brigada	Mirka	2.1945	Bele vode
Bračiča
52. Šumah Adolf, 1922, Leše	25.12.1944 Sremska fronta
53. Tomaž Edmund, 1923, Pre-	5.1944	VDV bataljon	7.	1.	1945	Bolnica	v	Podvo-
valje	lovi j eku
54. Zdovc Mirko, 1924, Lokovica	25.	7.1944	Koroški	bataljon	12.10.1944	Komelj pri Pli-
berku
55. Zak Stanko, 1918, Prevalje	13.	9.1943	16.	5.1944	Leše
56. Zak Franc, 1925, Prevalje	8.	1.1945	Mežica
57. Zak Herman, 1927. Prevalje	4.	1945	Pri Šoštanju
58. Mori Jožef, 1926, Podkraj	7.1944	Koroški	bataljon	10.11.1944	Svinjska planina
RAVNE NA KOROŠKEM IN OKOLICA
1. Bari Franc, 1927, Podgora	22.	8.1944	Šercerjeva brig.	3.12.1944	Florjan nad Šošta-
njem
2. Božič Jože, 1926, Zelenbreg	Koroški	odred	9.1944
3. Breznik Milka, 1926, Podgo-	12. 4.1944	Koroški	bataljon	1.	1945	Ujeta in ubita	v
ra	Savinjski dolini
4. čapelnik Jože, 1908, Ravne	Koroški odred 7.10.1944
18.	2.	1944	Pohorska brig.	10.	3.	1944	Vitanje — Hudinja
3.	5.	1943	4. brigada Mati-	25.	4.	1944	Pri Kočevju
			ja Gubca				
18.	8.	1944	VDV brigada	12.	2.	1945	Javorje
	6.	1944	Bračičeva brig.	15.	3.	1945	Mozirska planina
20.	5.	1944	Zaščita glavnega		11. 1944		Dolenjska
			štaba Slovenije				
8.	8.1944		Koroški bataljon		12. 1944		Savinjska dolina
				13.	3.	1945	Svinjska planina
4.	8. 1944		Koroški odred	13.	2.	1945	Podpeca
	5.	1944	VDV brigada	21. 11. 1944			Nad Žerjavom
28.	5.	1944	Koroški bataljon	25.	7.	1944	Sele — Javorje
15.	10. 1944		Koroški odred	15.	1.	1945	Holmec
29.	5.	1944	Na Dolenjskem	7.	7.	1944	Zagrad pri Žužem-
							berku
	8.1943		Koroški bataljon	8.	4.	1945	Zgornje Sele
				17. 11.		1943	Javorje
5.	8. 1944		Koroški odred	20.	8. 1944		Koprivna
				28. 11.		1944	Breznica
16.	9.	1944	Narodna zaščita	21.	1.1945		Kot — Prevalje
			OF				
10.	5.	1944	Koroški bataljon	21.	1.	1945	Kot — Prevalje
							Pohorje
				26.12.1944			Nova Štifta
12.	4.	1944	Koroški odred	9.	11. 1944		Svinjska planina
3.	4.	1944	Koroški bataljon	7.	1.	1945	Podvolovljek —
							Luče
2.	9.	1944	III. bat. Toneta	24. 12. 1944			Velike Lašče
ri	i*1	iP16’	let°	mov	Datum	vstopa	v	NOV,	enota	Dan	smrti	Kraj	smrti
a živel pred vstopom v NOV
N
5. Čegovnik Valentin, 1910, Ze-	15.	8.1944	Obveščevalec	30.11.1944	Ros v Koprivni
lenbreg
6. Črešnik Rudolf, 1921, Ravne	12.	1.1944	Koroški	odred	18.	3.1944	Javorje
7. Dvornik Kristjan, 1914, Kot-	1.	8.1944	Koroški	odred	10.1944
lje	Pohorska brig.
8. Filip Jožef, 1924, Brdinje	1.	6.1944	Koroški odred	19.11.1944	Svinjska planina
9. Gorenšek Peter, 1923, Brdi-	11.	1.1944	Koroški	odred	9.	5.1945	Miklavc na Koro-
nje	škem
10.	Gorenšek Albert, 1928,	6.1944	Koroški	odred	31.12.1944	Pri Jurčku v Pod-
Brdinje	gori
11- Gostenčnik Štefan, 1919,	9.	6.1944	Koroški odred	29.	7.1944	Koprivna
Kor. Selovec
12. Gostenčnik Martin, 1920,	10.	5.1943	I. Koroška četa	23.	5.1943	Raduše pri Slov.
Podgora	Gradcu
13. Izak Tomaž, 1905, Brdinje	1.	8.1944	Koroški odred	19.	3.1945	Umrl pri Gornjem
gradu
14. Juh Luka, 1915, Ravne	11.	6.1942	Dolenjska
15. Juh Franc, 1926, Ravne	13.	6.1943	Okraj, odbor OF	27.11.1944	Pri Zažetu
16. Kamnik Marija, 1925, Kotlje	15.	5.1943	I. Koroška četa	6.11.1943	Pri Petriču v Jaz-
bini
17. Knez Jožef, 1910, Ravne	16.	9.1944	Okrajni komite	21.	1.1945	Pri Ravnjaku —
Kot
18. Konečnik Martin, Preški vrh	Koroški odred	15. 9.1944
19. Kričej Alojz, 1912, Podkraj	6.1944	Bračičeva brig.	12.1944	Savinjska dolina
20. Kričej Franc, 1927, Podkraj	8.	1.1944	TV stanica 12	4.10.1944	Plat nad Mežico
21. Krevzel Franc, 1910, Strojna	27.11.1944	Šercerjeva brig.	19.12.1944	Pohorje
22. Krevzel Martin, 1918, Zelen-	1.	9.1944	Koroški odred	10.1944	Pri Solčavi
breg
23. Krivograd Franc, 1906, Tol-	6.	8.1944	Koroški bataljon	23.	4.1945	Umrl na domu
sti vrh
24. Ladra Ferdinand, 1902,	27.11.1944	Šercerjeva brig.	19.12.1944	Ludranski vrh
Strojna
25. Langus Bernard, 1906, Rav-	6.	7.1944	Stari trg pri Rane	keku
26. Lečnik Franc, Ravne	Koroški odred	12.1944
27. Lesjak Franc, Tolsti vrh	25.12.1944 Savinjska dolina
28. Lesjak Pavel, 1912, Brdinje	Koroški	odred	12. 5.1945	Pri Pliberku
29. Lipovnik Franc, 1919, Tolsti 15. 10. 1943 Koroški	bataljon	28. 8.1944	Sv. Duh v Savinj-
vrh	ski dolini
30. Logar Avgust, 1919, Brdinje	6.1944	Koroški bataljon	15.11.1944	Svinjska planina
31. Logar Frančiška, 1920, Kot-	6.1944	Koroški bataljon	15.11.1944	Svinjska planina
„ 1ie
32. Lužnik Jožef, 1914, Brdinje	4.1944	Koroški bataljon	17. 1.1945	Pri Konjicah
33. Mak Jožef, 1915, Zelenbreg 3. 8.1944	Koroški bataljon	13. 1.1945	Savinjska dolina
34. Marzel Franc, 1925	7.1944	VDV bataljon	12. 5.1945	Na trgu na Ravnah
35.	Mlačnik Boštjan, 1924,	4.	7.1944	Koroški bataljon	7.11.1944	Kalansberg pri	Be-
Strojna	ljaku
36. Mravljak Pavle, 1904, Ravne	Koroški	odred	12.1944	Savinjska dolina
37. Obretan Miha, 1912, Strojna	Koroški	odred	12.1944	Savinjska dolina
38. Očakar Avgust, 1914, Kotlje	1.	8.1943	Zidanškova brig.	15.12.1944	Sv. Križ na Do-
lenjskem
39. Paradiž Štefan, 1926, Tolsti	20.	9.1943	Pohorski odred	10.11.1944
vrh
40.	Paradiž Ivan, 1908, Ravne	13.	7.1944	Koroški odred	30.11.1944	Koprivna
41.	Pečnik Florjan, 1902, Ravne	1.	6. 1944	Koroški odred	2. 7.1944	Topla
42. Petrej Franc, 1916, Brdinje	17. 1.1945
43.	Pisar Adolf, 1923, Tolsti vrh	4.	7.1944	Koroški odred	4. 5.1945	Pri Velikovcu
44. Plazovnik Zdenko, 1927,	4.1944	Koroški bataljon	16.11.1944	Zgornje Sele
Ravne
45. Plešnik Ernest, 1919, Ravne	12.	8. 1944	Okraj, odbor OF	17. 1.1945	Pri Zaberniku —
Šentanel
46.	Plešnik Bogomir, 1926, Ravne	9.	9.1944	Koroški odred	5.10.1944	Pri Rateju na	Le-
šah
47. Pohovnik Filip,	1924, Brdi-	31.11.1943	Koroški odred	27.	7.1944	Obir
nje
48. Potočnik Jožef, 1905, Zelen-	10.	8. 1944	Tomšičeva brig.	12.1944	Savinjska ofenzi-
breg	va
49. Pratneker Ivan,	1916, Brdi-	1.1944	Okr. kom. KPS	31.12.1944	Pri Jurčku	v Pod-
nje	gori
50. Reven Rudolf,	1914,	Ravne	Koroški bataljon	10.	1.1945	Pod Uršljo goro
51. Rezar Gregor,	1898,	Tolsti	1.	9.1944	Koroški odred	12.12.1944	Pri Gomjem gra-
vrh	du
52. Robnik Jože, 1921, Ravne	24.	8.1943	Jug. brig. v SZ	28.	4.1945	Blizu Zagreba
53. Sadovnik Franc, 1922, Kotlje	10.	8.1943	Okraj, odbor OF	8.	4.1944	Pri Janetu v Pod-
-.	„	gori
54. Samec Ferdinand, 1908,	13.	7. 1944	Obveščev. center	31.12.1944	Pri Jurčku v Pod-
Podgora	-gori
55. Slemnik Avgust,	1917,	Ravne	12.	6.1943	Koroški bataljon	10.	1.1944	Pri Obretanu
jj6- Slemnik Mirko,	1926,	Ravne	28.	8.1943	Koroški bataljon	10.	8.1944	Svinjska planina
57. Šatar Rudolf, 1911, Brdinje	Koroški odred	10.1944
58. Štajner Alojz, 1908,	Kotlje	11.	5.1943	Okraj, odbor OF	5.	5.1944	Pri	Janetu v Pod-
gori
59. Štajner Andrej,	1915, Na-	21.	2.1943	Koroški bataljon	16.	5.1944
vrški vrh
60. Šteharnik Rudolf, Tolsti vrh	Koroški odred	7.1944
61. Tratnik Marija, 1928,	Kotlje	27.10.1944	Okraj, odbor OF	17.	1.1945	Pri	Zaberniku	v
„„	_	Šentanelu
62.	Trbovšek	Štefan, 1919, Rav- 6. 4.1944 Koroški bataljon 10. 5.1945 Borovlje
ne
63. Večko Alojz, 1921, Brdinje	2.	8.1944	Koroški bataljon	1.1945	Kramarca
64. Verdinek Ivan, 1927,	Ravne	6.1944	Okrajni komite	9.	5. 1945	Pri	Prevaljah
SlAVA PADtJM
Spomenik pred Narodnim domom v Mežici
partizanom. Imela je ilegalno ime Dina-Dana in je bila zelo poznana dobra kuharica.
Borec Koroškega bataljona iz Gorenjske, verjetno iz Kamnika, je prišel na Koroško v letu 1943, rojen je bil 25. 10. 1919. Ni bil dolgo časa na našem predelu, posebno kratko v okolici Šentanela. Izdaja je zahtevala njegovo žrtev, padel je 13. 6. 1943 blizu kmetije Lužnik z borcema Miletom in Pavletom. Po dolgem času smo našli njegov pravi naslov: Martin Koderman-Janez iz Kamnika. Prekopan je bil 22.—23. 10. 1982 v skupno grobnico borcev NOV na pokopališče Barbara.
Borec Matevž Arl-Lubo je bil rojen 11.9. 1926 na Prevaljah, padel je 9. 11. 1944, prekopan 22.—23. 11. 1982 v skupno grobnico borcev na pokopališče Barbara.
Ivan Magrič-čapajev iz Dravograda je vstopil v NOV 3. 3. 1943 v l. koroško četo l. koroškega bataljona, padel je pri Petriču v Javorju in bil pokopan na pokopališču Fara. Sedaj smo ga prekopali v skupno grobnico borcev na pokopališče Barbara. Bil je dober, pošten domoljub, v težkih časih se je odločil za borbo proti okupatorju in dal življenje za svobodo naše Koroške.
Vedno bo v zgodovini zapisano divjanje brezsrčnih pobesnelih nacistov nad Rakitni-kovo družino, ali Merkačevih na Breznici nad Prevaljami. Dne 28. 11. 1944 so pobili in postrelili naslednje člane te družine:
Andreja, rojenega 1924, Antona, rojenega 1886, Apolonijo, rojeno 1922, Frančiško, rojeno 1886, Frančiško, rojeno 1906, Jožeta, rojenega 1911, Silvestra, rojenega 1918.
To je bila Rakitnikova družina, izvzeti niso bili ljudje, ki so bili pri hiši na delu ali obisku: Nemci so pobili tudi Angelo Fužir, rojeno 30. 5. 1932, doma s Prevalj, in Elizabeto Košak, rojeno 17. 11. 1884, Perovsko mater.
Opis vseh teh žrtev je objavljen v drugih občilih in v Pokrajinskem muzeju NOB v Slovenj Gradcu.
Tudi žrtve fašističnega divjanja pri Rakit-niku smo 22. in 23. novembra 1982 prekopali na pokopališče Barbara.
Ubiti in umrli za posledicami nasilja
Zap. Priimek in ime, leto roj. Dan	Zapor ali
št. živel pred aretacijo	aretacije	taborišče
Spomenik v Jazbini pri Žerjavu
Marija Terglav-Milena
Zadnji meseci vojne
Ko sem se konec decembra 1944 vrnila iz partizanske bolnice na Koroško, me je Matjaž poslal v Kostov Bunker pod Zingarco. To je bilo samo začasno, ker naj bi šla čez Dravo. Moja noga se mora pozdraviti in vzpostaviti zveza čez Dravo.
V tem bunkerju je bilo veliko aktivistov, ki so delali v OF, AF2, agitprop. (Mile, Silvo). Pravzaprav pa je bil na Koroškem vsak partizan tudi aktivist. Kurirji, spremljevalci in obveščevalci. Vsi smo imeli nalogo in dolžnost, da ljudem razlagamo, zakaj se borimo in zakaj smo sploh na Koroškem. Pridobivali smo hišo za hišo, za velik uspeh smo šteli, če so nam ljudje sami dajali jesti in nas niso naznanjali. Tu so bili aktivisti Stane Bizjak-Kosta, dr. Janez Kmet-Mirko, Zuti, Cankel, Johan, Irena, Karla, Vestel, inž. Mahorčič in še veliko drugih. Bila je tudi močna rešilna četa, katere komandir je bil Boštjan. Z inž. Mahorčičem sva se veliko pogovarjala o Gu-štanju, saj je bil pred vojno zaposlen v jeklarni na Ravnah. Vprašal me je, če poznam Dolinškovo Katico iz Guštanja. Rekla sem: »Ja, sošolki sva bili.« Pa pravi: »Če pridem živ iz te vojske, se bom z njo poročil, ker to je zame najlepše dekle.« In tako je tudi storil.
Iz Kostovega bunkerja sem hodila na teren, seveda z drugimi aktivisti. Večkrat sem se javila in šla z borci, ko so odhajali v preskrbovalne akcije. Le teh je bilo na Koroškem veliko. Ena od njih mi je ostala dobro v spominu. Šli smo rekvirirat k nekemu zagrizenemu hitlerjevcu. Naši borci, ki so bili večinoma oblečeni v nemške uniforme in so dobro govorili nemško (veliko je bilo dezerterjev iz nemške vojske in domačinov), so ga z zvijačo pripravili do tega (izdajali so se za nemško patrolo), da je odprl vrata svoje trdnjave. Pri hiši je bilo precej orožja, hrane in obleke. Kmalu smo imeli nahrbtnike polne suhega mesa, masti, moke itd. V hlevu so ustrelili še prašiča. Flitro je bil razkosan, pa v nahrbtnik z
CRNA NA KOROŠKEM in okolica
1. Baraga Miro, 1899, Žerjav 4. 7. 1941
2. Bosak Frančiška, 1907, Črna
3. Brumen Pavla, 1920, Javorje
4. Buhner Maks, 1912, Podpeca	7. 1943
5. Burjak Miha, 1901, Topla	8.	12. 1943
6. Burjak Franc, 1914, Topla	8.	12. 1943
7. Burjak Valentin, 1911,	8.	12.	1943
Topla
8. Čop Ivan, 1895, Žerjav	4.	1. 1945
9. Čufar Jerica, 1884, Žerjav 4. 7.1941
10. Delalut Silvester, 1909, Črna	22.	6. 1943
11. Delašjava Valentin, 1922,	12.	4.	1943
Podpeca
12. Dlopst Pavel, 1919, Črna
13. Dretnik Herman, 1918, Črna	7. 1944
14. Erženičnik Katarina, 1907,
Žerjav
15. Fajmut Ivan, 1905, Žerjav	12. 2. 1945
16. Geršak Ivan, 1897, Črna	1942
17. Godnič Marjan, 1912, Črna 12. 5. 1944
18. Gosnik Herman, 1927, Črna 9. 10. 1944
19. Grabner Marija, 1902, Črna 5. 5. 1943
20. Grabner Frančiška, 1888,
Javorje
21. Grabner Apolonija, 1924,
Javorje
22. Grabner Ožbolt I., 1874,
Javorje
23. Grabner Ožbolt II., 1908,
Javorje
24. Grabner Rudolf, 1909,	18.	12.	1944
Javorje
25. Grabner Albin, 1912, Črna 26. 3. 1945
26. Grabner Ivan, 1922, Črna 12. 2. 1945
27. Gutovnik Jože, 1885, Črna
28.	Gutovnik Marija, 1904, črna
29. Gutovnik Pavel, 1924, črna 1. 4. 1944
30. Jelen Ivan, 1920, Žerjav 5. 4. 1941
31. Jerak Amalija, 1885, Žerjav 4. 12. 1943
32. Jeraj Mirko, 1921,
Koprivna
33. Jernej Jožef, 1919, Črna 12. 1. 1944
34. Juh Terezija, 1892, Javorje
35. Juh Leopold, 1886, Javorje	8.	1944
36. Juvan Franc, 1898, Črna 29. 10. 1944
37. Juvan Franc, 1912, Žerjav 12. 8. 1944
38. Keber Jakob, 1915,	6.	1942
Koprivna
39. Klančnik Justa, Podpeca
40. Klančnik Ivan, 1920, Žerjav	8.	1944
41. Klavž Franc, 1896, Žerjav 29. 10. 1944
42. Komprej iFranc, 1910,	6.	10.	1944
Žerjav
43. Komprej Andrej, 1910,	14.	12.	1944
Črna
44. Konečnik Jakob, 1899,
Javorje
45. Krznar Anton, 1898, Žerjav 19. 10. 1944
46. Kus Marija, 1921, Žerjav
47. Lenasi Peter, 1912, Črna 6. 4. 1945
48. Levar Franc, 1905, Podpeca 31. 12. 1944
49. Mali Genovefa, 1901,	9.	5.	1943
Koprivna
50. Mali Janez, 1907, Koprivna 9. 5. 1943
51. Malij Franc, 1898, Koprivna 9. 5. 1943
52. Marovšek Avgust, 1924,	20.	12.	1944
Žerjav
izgnan v Srbi-	6. 4. 1944	Ustreljen v
jo, Mak.		Štipu
Dravograd	12. 1944	
	12. 8. 1944	ustrelili — raztrganci
Begunje	22. 7. 1943	
Dachau	6. 2. 1944	
Dachau	1. 3. 1945	
Dachau	1. 3. 1945	
Dachau	14. 3. 1945	
izgnana v Srbijo	20. 8. 1942	Varvarin — Maškare
Begunje	22. 7. 1943	
Dachau	12. 1943	
Dachau	2. 1945	borec, ujet v novi Štifti
Dachau	29. 10. 1944	borec, ujet pri Šentvidu
	6. 5. 1945	ustreljena v topilnici v Žer.
Dachau	5. 4. 1945	
Dachau	5. 1945	
Dachau	24. 4. 1945	borec, ujet pri napadu na bun-
		ker
Dachau	10.1944	kurir, ujet na positaji Union
Auschvvitz	8. 9. 1943	
	12. 8. 1944	ustrelili — raztrganci
	12. 8. 1944	ustrelili — raztrganci
	12. 8. 1944	ustrelili — raztrganci
	12. 8. 1944	ustrelili — raztrganci
Dravograd	1. 5. 1945	
Dravograd	28. 3. 1945	
Dravograd	12. 2.1945	borec, ujet v Javorju
	22. 1. 1944	ustreljen v Ludranskem vrhu
	22. 1. 1944	ustreljena v Ludranskem vrhu
Dachau	7. 1944	borec, ujet v Javorju
izgnan v Srbijo	14. 11. 1942	ubit na Dolenjskem — ustaši
Auschvvitz	9. 9. 1944	
Dachau	31. 3. 1944	borec, ujet na Pohorju
Maribor		ustreljen pri Žrečah
Dachau	12. 2.1945	
Mathausen	29. 10. 1944	
Buchenvvald	29. 12. 1944	
Dachau	1. 1945	
Celje — Pisker	15. 8. 1942	
Dachau		
Gradec	1. 1945	borec, ujet na Breznici
Buchenwald	26. 12. 1944	
Buchenvvald	2. 1945	
Baden	13. 4. 1945	
	5. 1944	ustreljen na domu
Dravograd	24. 10. 1944	
	14. 5. 1945	ustreljena na Poljani
Dravograd		borec, ujet v Javorju
Dachau	15. 3. 1945	borec, ujet v Koprivni
Ravvensbriick	7. 1944	
Mathausen	19. 5. 1943	
Prevalje	30. 5. 1943	
Dravograd	4. 1945	borec, ujet v Veliki Planini
Zap. Priimek in ime, leto roj. st. živel pred aretacijo
Dan
aretacije
Zapor ali taborišče
Dan smrti
53.	Maze Viljem, 1924, Črna 30. 3. 1944 Celovec
54. Mlačnik Ferdo, 1887, Koprivna
55. Mlačnik Ivan, 1914, Podpeca
56. Mlačnik Helena, 1920, Podpeca
57. Mlinar Simon, Žerjav
58. Mlinar Rudolf, Žerjav
59. Mlinar Marija, 1921, Žerjav
60. Močilnik Janko, 1906.
Žerjav
61. Mrdavšič Rudi, 1925, Črna
62. Mrdavšič Stanko, 1930, Črna
63. Nagorevčnik Jera, 1891, Črna
64. Najevnik Stanko, 1926, Črna
65. Novak Angelca, 1892, Črna
66. Novak Boštjan, 1893, Črna
67. Novak Ivan, 1914, Črna
68. Noviš Jože, Koprivna
69. Obretan Frančiška, 1909, Črna
70. Ogorevc Edo, 1913, Podpeca
71. Osojnik Peter, 1898, Koprivna
72. Osojnik Jakob, 1895, Javorje
73. Osojnik Jakob, 1925, Črna
74. Pandev Ivan, 1922, Črna
75. Pavšek Helena, žerjav
76. Pečnik Ivan, 1915, Koprivna
77. Pavšek Elizabeta, 1910, Žerjav
78. Petrič Marija, 1921, Javorje
80. Plaznik Jože, 1898, Žerjav
81. Plaznik Leopold, 1900, Žerjav
82. Podbregar Peter, 1921, Koprivna
83. Podričnik Pavle, 1913, Črna
84. Polajner Pavel, 1910, Podpeca
85. Polanšek Franc, 1921, Koprivna
86. Potočnik Filip, 1896, Javorje
87. Potočnik Jože, 1912, Javorje
88. Potočnik Franc, 1906
89. Poznič Luka, 1872, Javorje
90. Poznič Matevž, 1897, Javorje
91. Praprotnik Jakob, 1912,
Črna
92. Prislan Jože, 1907, Črna
93. Prosen Jakob, 1905, Žerjav
94. Pudgar Franc, 1901, Črna
95. Pudgar Franc, 1911, črna
96. Reš Bruno, 1922, črna
97. Sablatnik Filip, 1910, Podpeca
98. Satler Jožef, 1907, Žerjav
99. Selišnik Ivan, 1904, Žerjav
19.	1. 1944 Dachau
8.12. 1943 4. 12.1943
4. 7. 1941
4. 7.1941
4. 7. 1941
19. 4. 1941
4. 7. 1941
4. 7.1941
10. 1943
25. 10. 1944 8. 1944 8. 1944
1944
26. 10. 1943
9. 4. 1943
11. 4. 1944 11. 4. 1944 28. 6. 1944
4. 7. 1941 6. 1944 4. 7.1941
Dachau
Auschvvitz
13.	9.1944 borec, ujet v Remšniku na Kor.
1.	11. 1944
10.	2. 1945 24. 4. 1944
izgnan v Srbijo 20.12. 1942 Rekovac —
Tečiči
izgnan v Srbijo	3.	2. 1943	Rekovac —
Tečiči
izgnana v Srbijo 25. 2.1943 Rekovac —
Tečiči
Begunje	9.	8.	1941
izgnan v Srbijo 25. 8. 1944 Varvarin —
Černiča — ubit izgnan v Srbijo	14.	2. 1945	Varvarin	—
Černiča
Ravvensbriick	21.	1.	1945
Berger-Belden	4.	1945
Dravograd	10.1944
Dravograd	1944
Celje — Pisker	31.	3.	1945 borec, ujet v
Ljubnem
Dachau	12.	1944
Auschvvitz	6.	1944
1. 11. 1942 18. 9. 1944
Dravograd
Flossenburg
Mathausen
Mathausen
Celovec
izgnan v Srbijo Dachau
izgnan v Srbijo
Rubland
Buchenvvald
24.	2. 1945
borec, ujet v Koprivni
6. 1941 Dachau
6. 8. 1944
30. 12. 1944
Dravograd
Begunje
Dravograd
Celje
Dravograd
25. 10.1944 Innsbruck
17. 2. 1945 ■
1. 1945
29.	6.1944 borec, ujet v Bistri 8.1942 čačak
2.	2. 1945
čačak
8.11.1943 ustreljena v Javorju
5.	5. 1945 1. 2. 1945
5.	1943
18. 3. 1945
8.	8. 1944 borec, ujet v Železni Kapli
1. 1944 kurir, ujet na
Dolenjskem
10.1944	borec, ujet v Jazbini borec, ujet v savinjski ofen.
12.	1. 1945 borec, ujet
5.	1944 ustreljen na domu
5.	1944 ustreljen na domu
2. 1945
Dachau
Mathausen
100.	Siher Anton, 1898, Podpeca	20. 12.	1944 Dachau
101.	Stanta Jože, 1904, Podpeca	6.	4.1944
102.	Stopajnik Mihael, 1905,	22.	8.	1944
Črna
103.	Strmčnik Rudolf, 1926,	2.	6.	1944
Podpeca
104. Svršina Stanko, 1923,
Podpeca
7. 1942 Celje — Pisker 15. 8.1942 4. 7.1941 izgnan v Srbijo 11. 9.1941 Rekovac —
Sekurič
29. 6. 1944	Linz	21.	1.	1945
15.11. 1943	Dachau	17.	3.	1945	borec,	ujet	v
Lepeni
22. 11. 1944	Berlin	12.	2.	1945	borec,	ujet	na
Pohorju
2. 12. 1944	Maribor	11.	1.	1945	borec,	ujet	na
Pohorju
27. 8. 1944 Dachau	11. 1944
6. 5.1945 ustreljen v topilnici v Žerjavu
1. 3. 1945 borec, ujet v Novi Štifti
10. 1944 25. 1. 1945
Dachau
Bled
105. Šepul Marija, 1871, Črna	4.	7.1941
106. Štefan Gregor, 1910, Črna	29.	8. 1944
107. Štefan Helena, 1905, Črna	4.	7.1941
10.10.1944 borec, ujet v Koprivni 11. 1. 1945 borec, ujet na Svinjski planini
izgnana v Srbijo 28. 8. 1942 Varvarin —
Černiča
Dachau	15.	2.	1945
izgnana v Srbijo 12.1941 Varvarin
Spomenik na Kramariči pod Smrekovcem
njim. Eden od borcev je gnal mlado telico. Bila je svetla, mesečna noč — snega do kolena pa še čez. Bilo nas je precej, šli smo čez travnik po čistini proti gozdu. Kar naenkrat z visoke preže zaropota mitraljez, pa bombe, puške. Nastal je tak trušč, da se je telica strgala borcu iz rok in zbežala. Ob meni je padla na lica v sneg Vera Ručigoj iz Kranja. Vtem ko je padla, je dobila v zadnjico kroglo. Pobirala sem jo iz snega, pa tudi drugi so pomagali, da smo jo privlekli v gozd. V bunkerju jo je obvezoval dr. Mirko in rekel, da je imela preklemansko srečo, glede na to, kam in kako je bila ranjena. Moj težki nahrbtnik sem srečno prinesla v bunker in šla spat. Zjutraj pa pride v bunker, kjer smo spali, Karla, ki je rezala meso za pečenko, pa vpraša, čigav je ta nahrbtnik. Ko vidim, da je moj, pravim: »Moj je.« Ona mi pokaže kroglo, pa pravi: »To sem našla v mesu, ki si ga ti nosila.« No, sreča. Če ne bi imela mesa, bi pa imela kroglo v hrbtu.
Na Koroškem je bilo veliko starih, prekaljenih aktivistov. Na žalost jih je tudi veliko padlo. Tako sta padli Ivica Pirjevec in Majda Vrhovnik. Samo enkrat smo se sestali v kmečki hiši na Zavrhu. Ob topli kmečki peči, zunaj je bil visok sneg in še je snežilo, smo razpravljali, kaj vse še moramo storiti. Tu je bila tudi Luci, ki je delala v mladinski organizaciji. Lojzka pa je odšla v Celovec, kjer so jo ujeli in po strašnem mučenju ubili. V visokem snegu so ujeli Luci, jo mučili in vlačili po zaporih. Svojo tragedijo je preživljal tudi dr. Janez Kmet, ki mu je februarja 1945 pod Arehovo pečjo v Ziljski dolini padla žena Andreja. Tisto zimo je bilo na Koroškem izredno veliko snega. Meni se še danes zdi, da take strmine in toliko snega na Koroškem ni nikjer drugje.
Končno so vzpostavili zvezo čez Dravo. Kje in kdaj smo šli na severno stran, ne vem več, vem pa, da smo se čez vodo vozili z gumijastim čolnom po nekaj oseb, in da me je bilo zelo strah. Črna, široka, ponoči še bolj temna reka — plavati nisem znala — res me je bilo groza. Tisto noč se je prepeljal čez Dravo cel okrajni komite SKOJ Velikovec in 2 člana OKPS Velikovec, nekaj spremljevalcev ter precej zaščite obeh komitejev. Koliko nas je bilo vseh, ne vem več. Močno se mi zdi, da sta bili z nami tudi Olga Vipotnik in Tončka Majcen. Okrajni komite SKOJ so sestavljali: sekretar sem bila jaz, člani
pa Janez Rojnik iz Slovenjega Gradca, Ernest Sadovnik-Vero iz Kotelj, Vestel iz Kranja. Člana okrajnega komiteja KPS Velikovec sva bila Saša Luzar-Dore in jaz. Sekretar komiteja KPS Krištof in Janez Wute-Luc sta bila na Svinški planini že pred nami. Če je bil član komiteja KPS kdo drug, naj mi prosim, oprosti, da ga nisem imenovala, kajti od tedaj je minilo že 37 let. Čez nekaj dni smo dobili zvezo s četo Se-vernokoroškega bataljona. Komandir je bil Anton Mivšek, komisar Iztok. V četi je bil tudi Jože Ulčar-Mirko. Mirko je bil ranjen v roko in jo je nosil v ruti, zavezani okoli vratu. Politični delavci smo bili večkrat v četi, imeli smo skupne sestanke, kjer smo razpravljali o našem delu na tem težkem terenu. Najbolj se spominjam hiše, ki smo ji pravili pri Avstrijcu, in hčerke Fride, ki je bila mladinka in obveščevalka. Slovensko ni znala, bila je pa zanesljiva in marsikatero pot je naredila v Grebinj in Velikovec, od koder je prinesla dragocene podatke. Druga taka hiša je bila pri Mamci. Te hiše se dobro spominja Cvetko. Ko je bil ranjen v nogo, sta ga mama in njena hčerka skrili pod jasli in mu stregli. Na večer pred 27. aprilom, dnevom OF, smo šli aktivisti in nekaj spremljevalcev kurit kresove. Razdelili smo se na več majhnih skupin. Jaz sem bila v skupini, ki je v bližini Djekš obesila našo zastavo na visoko lipo, potem pa na bregu zakurila velik kres. Ena izmed skupin pa je padla v zasedo in Dore, član okrajnega komiteja KPS Velikovec je bil težko ranjen. Tovariš, ki je bil z njim, ga je rešil, ga skril ter o dogodku obvestil naš komite. Prenesli so ga v bližino hiše pri Mamci. Začel se je boj za njegovo življenje. Rana je bila huda, treba je bilo najti zdravnika, posebno, ker je nastopila vročina. Avstrijska protifašistka Ag-nes je dobila nalogo, naj kar najhitreje pripelje zdravnika. Kolikor se spomnim, je bilo veliko težav. Doretu pa je bilo vedno huje. Agnes je šla v Celovec k nekemu zdravniku. A ta je bil pod nemškim nadzorstvom, zato je poslal Agnes v Velikovec k avstrijski zdravnici Marici Nagele. Nageletova je šla z Agnes 3 debele ure hoje v hrib, kjer je našla v čebelnjaku pri Mamci ranjenega. Dala je zdravila in injekcije. Toda stanje se ni izboljšalo. Potrebna je bila operacija. Dr. Nagele je naročila, naj prinesejo ranjenca do ceste v Grebinju. Sama je govorila s primarijem dr. Artlom iz sanatorija »Maria Hilfe« v Celovcu. Poskrbela je za rešilni avto, ki naj bi ranjenca pripeljal v bolnico. 5. maja 1945 ob 1. uri zjutraj so tovariši, katere je vodila Agnes, prinesli ranjenca do glavne ceste v Grebinju. V temi so zagledali luči rešilnega avtomobila. V avtu je bila dr. Nagele, za volanom pa vodja reševalne postaje, nacist, SA-jevec, ter njegov spremljevalec. Marica Nagele mu je povedala, koga vozi, ker je bila hišna zdravnica njegove družine in ker je bilo do konca vojne le nekaj dni, je tvegala. Vedela je tudi, da bodo avto do Celovca ustavljale patrole, zato je bila nacistova izkaznica še kako potrebna. Tovariši šo se poslovili od ranjenca. K njemu je sedla zdravnica in avto je odpeljal proti Celovcu. Nekajkrat so avto ustavili, ampak uniforma voznika je opravila svoje. Srečno so pripeljali pred sanatorij »Maria Hilfe« in poklicali dr. Artla, ki je ranjenca tudi operiral. Čez štiri dni je bilo vojne konec. Konec maja 1945 so Doreta z rešilnim avtom odpeljali v Ljubljano, prav tako Marjeto Pirjevec, sekretarko oblastnega komiteja SKOJ za Koroško, kateri so v snegu zmrznili prsti na nogah. Avstrijska zdravnica se je po vojni še večkrat srečala z ranjenim partizanom. In kdo je bil ta ranjenec? To je danes primarij na kliničnem centru na oddelku za dializo ledvic prof. dr. Saša Luzar-Dore.
Zap. Priimek in ime, leto roj. Dan	Zapor ali
št. živel pred aretacijo	aretacije	taborišče
Dan smrti
108. Štefan Maks, 1913, Črna	31. 10.	1944	Dravograd	31.	10. 1944		borec, ujet v
							Javorju
109. Štern Jože, 1912, Podpeca	20. 4.	1944	Celovec		4.	1944	borec, ujet v
							Koprivni
110. Štifter Marija, 1890, Črna			Celovec		9. 1943		
111. Štifter Franc, 1900, Črna	12.1942		Begunje	12.	12. 1942		
112. Telček Mirko, 1922, Črna			Celovec		12. 1943		
113. Tomše Ljudmila, 1892,				6.	5.	1945	ustreljena v
Žerjav							topilnici v Žer-
114. Turk Ivo, 1889, Mušenik	11. 4.	1941	Ravvensbriick	26.	5.	1942	javu
115. Turk Marija, 1901, Žerjav	15. 9.	1944	Ravvensbriick		2.	1945	
116. Urbančič Srečko, 1922,	12. 9.1943		Rab		10.	1944	
Podpeca			Flossenburg				
117. Venišnik Blaž, 1901,	10. 12. 1944		Maribor	1.	5.	1945	borec, ujet v
Podpeca							Smrekovcu
118. Vertačnik Peter, 1921,	10. 1944		Dachau	21.	2.	1945	borec, ujet na
Podpeca							Pohorju
119. Vodnik Jožef, 1924, Žerjav	8. 1.	1945	Dachau		3.	1945	
120. Vovk Leopold, 1911, Črna	7.	1943	Dachau		9.	1943	
121. Završnik Matija, Žerjav	4. 7.	1941	izgnan v Srbijo		6. 1944		Varvarin
122. Žagar Jože, 1911, črna	14. 12. 1944		Celovec				borec, ujet v
							Savinjski doli-
123. Žlabornik Ivan, 1891, Črna	14. 9.	1944	Nurnberg	2.	1.	1945	ni
MEŽICA in okolica
i.	Delalut Filip, 1895, Mežica	16.	9. 1944		Dachau	24.	1.	1945
2.	Gerdej Jožef, 1918, Mežica	1.	7.	1944	Dachau	8.	5.	1945
3.	Golob Jože, 1891, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	8.	3.	1945
4.	Hace Jožef, 1913, Mežica	5.	11.	1943	Dachau	18.	3.	1945
5.	Hornbock Janez, 1878, Mežica	11.	4.	1941	Dachau	6.	8.1942	
6. Jamnikar Blaž, 1870, Mežica		5.	7.	1941	izgnan v Srbijo	4.	8.	1941
7.	Jug Ivan, 1887, Mežica	11.	7.	1944	Dachau	11.	2.	1945
8.	Koroš Marija, 1863, Mežica					14.	5.	1945
9. Kos Ana, 1918, Mežica
10. Kranjc Franc, 1910, Mežica
11. Krivec Ivan, 1891, Mežica
12. Kumprej Jakob, 1915, Mežica
13. Libnik Franc, 1894, Mežica
14. Libnik Tomaž, 1887, Mežica
15. Libnik Jurij, 1918, Mežica
16. Močilnik Franc, 1918, Mežica
17. Močilnik Matija, 1916, Mežica
18. Močilnik Pavel, 1901, Mežica
19. Osojnik Jerica, 1927, Mežica
20. Osojjnik Luka, 1882, Mežica
21. Osojnik Neža, 1886, Mežica
22. Osojnik Luka, 1924, Mežica
23. Praper Aleš, 1921, Mežica
24. Praper Marjeta, 1932, Mežica
25. Pudgar Janez, 1886, Mežica
26. Rebec Terezija, 1935, Mežica
27. Satler Alojz, 1921, Mežica
28. Šahman Eva, 1896, Mežica
29. Šetina Franc, 1922, Mežica
30. Trdina Kristina, 1901, Mežica
31. Vajdi Lovrenc, 1900, Mežica
32. Zorman Marija, 1894, Mežica
		1943	Ravvensbriick		12.	1944
21.	12.	1944	Maribor	12.	2.	1945
			Dravograd		5.	1945
28.	2.	1945	Dachau		4.	1945
	5.	1943	Mathausen	29.	2.	1944
1.	4.	1942		15. 11.		1943
			Maribor	9.	2.	1942
2.	11.	1943	Celovec	31.	12. 1943	
	11.	1943	Dachau	30.	9. 1944	
				14.	5.	1945
5.	4.	1943	Ravvensbriick	12.	2.	1945
5.	4.	1943	Dachau	28.	2.	1945
5.	4.	1943	Auschvvitz	3.	4.	1944
5.	4.	1943	Dachau	19.	3.	1945
	11.	1944	Celovec	2.	5.	1945
				14.	5.	1945
12.	3.	1945	Dravograd	10.	4 1945	
				14.	5.	1945
27.	6. 1942		Begunje		4.	1943
	5.	1943	Ravvensbriick	8.	1.	1945
19.	7.	1944	Begunje	2.	5.	1945
15.	7.	1944	Ravvensbriick		3.	1945
1.	7.	1944	Herschpend		12. 1944	
8.	1.	1945	Dravograd	10.	1.	1945
ustreljena na Volinjaku — ustaši
borec, obešen v Frankolovem
borec, ujet na domu
ustreljena na Volinjaku — ustaši
ustreljena na Volinjaku — ustaši
ustreljena na Volinjaku — ustaši
borec, ujet
PREVALJE IN OKOLICA
1.	Brunker Alojz, 1907,	1.	8. 1941	Auschvvitz	26.	2.	1942
	Prevalje						
2.	Buhvald Ferdinand, 1925,	27. 10. 1944		Maribor		12. 1944	
	Šentanel						
3.	čas Matevž, 1872, Breznica			Dachau	18.	2.	1945
4.	Čolnik Ančka, 1900,		11. 1944	Ravvensbriick		1.	1945
	Prevalje						
5.	Čolnik Slavko, 1898, Prevalje		11. 1944	Ravvensbriick		1.	1945
6. Čop Stanko, 1919, Leše		1.	8. 1941	Auschvvitz		6. 1942	
7.	Ebner Vincenc, 1919,	16.	5. 1941	Hamburg	27.	2.	1945
	Breznica						
8.	Flajmiš Maks, 1928,	22.	9. 1944	Nurnberg	26. 11.		1944
	Stražišče						
9.	Fužir Angelca, 1932, Perovje				28. 11.		1944
10. Gornik Simon, 1905,		13.	5. 1943	Dachau	12.	3.	1945
	Prevalje						
11. Gradnišnik Herman, 1923,		17.	1. 1945	Dravograd	24.	1.	1945
Savinjski dolini
Lokovica
Rakitniku
Šentanelu
Zap. Priimek in ime, leto roj. Dan	Zapor ali	~	smrti
št. živel pred aretacijo	aretacije	taborišče
3.1945	borec, ujet
12. Gradišnik Matevž, 1922, Lokovica
13. Hribernik Marija, 1886, Podkraj
14. Jedločnik Ivan, 1910, Dolga brda
15. Jelenko Miha, 1893, Leše
16. Jelenko Franc, 1922, Leše
17. Jerič Anton, Prevalje
18. Jurc Ivan, 1928, Jamnica
19. Kavtičnik Alojz, 1917, Prevalje
20. Koklič Marjan, Prevalje
21. Komar Pavel, 1922, Breznica
22. Kopmajer Avgust, 1917, Leše
23. Kotnik Jožef, 1893, Zagrad
24. Kotnik Matilda, 1905, Zagrad
25. Košak Elizabeta, 1884, Perovje
26. Koren Pavel, 1921, Prevalje
27. Kovač Olga, Prevalje
28. Koklič Marjan, Prevalje
29. Kramolc Viktor, 1887, Šentanel
30. Kramolc Lenart, 1902, Holmec
31. Krajcer Maks, 1923, Holmec
32. Kumprej Pavla, 1898, Breznica
33. Kumprej Pavla, 1923, Šentanel
34. Lepko Franc, 1897, Dobja vas
35. Marin Ferdinand, 1911, Šentanel
36. Marin Franc, 1928, Šentanel
37. Merkač Anton, 1886,
l” JI 7 I Cpp
38. Merkač Frančiška, 1886, Stražišče
39. Merkač Jožef, 1911, Stražišče
40. Merkač Silvester, 1918, Stražišče
41. Merkač Frančiška, 1906, 'Stražišče
42. Merkač Apolonija, 1922, Stražišče
43. Metarnik Anton, 1908, Leše
44. Metarnik Jakob, 1914, Leše
45. Mesner Jurij, 1915, Prevalje
46. Mlinar Maks, 1913, Zagrad
47. Močnik Anton, 1902, Strojna
48. Mravljak Rudolf, 1907, Strojna
49. Papeš Franc, 1874, Stražišče
50. Pavlin Rafael, Holmec
51. Pečnik Jakob, 1904, Stražišče
52. Petrač Rudolf, 1897, Suhi vrh
53. Podkrižnik Rudolf, 1910,
Leše
54. Pogorelčnik Jože, 1911, Prevalje
55. Popov Miha, Leše
56. Potočnik Tomaž, Dolga brda
57. Prikeržnik Marija, 1896, Stražišče
58. Prikeržnik Jožefa, 1924, Stražišče
59. Rataj Ivan, 1926, Leše
60. Rebernik Franc, 1913,
Strojna
61. Rigel Anton, 1904, Prevalje
62. Rozman Jože, 1903, Prevalje
63. Rožej Vinko, 1908
64. Saberčnik Matevž
65. Skrivalnik Anton, 1901, Leše
1.	1945 Dachau
1. 8. 1941 Aus,chwitz 1. 8. 1941 Begunje
11.1944	Moringen
1. 1945 Dravograd
4.	7. 1941
1.	8. 1941 Auschwitz
15.12.1944	Dachau 15.12. 1944 Dachau
4.	7. 1941 izgnan v Srbijo
5.	1942 Dachau 12. 1944 Dachau
4.	7.1941 izgnan v Srbijo
Rawensbriick
Rawensbriick
1.	8. 1941 Auschwitz 24. 6. 1943 Dachau
27.	10. 1944 Maribor — Buchenwald
21.	4.1944 Dachau
21.	4. 1944 Flossenburg
5.	8. 1941 Begunje
10.	1944 Dachau
20.	12. 1944 Dachau
Celovec
Dravograd
1.	8. 1941 Begunje
1.	8.1941 Auschwitz
24.	1. 1945 Mathausen
7.	1944 Elba
4.	7.1941
Ravvensbriick
Rawensbrtick
5.	10. 1944 Dachau
Dachau
30.	10. 1944 Buchenwald
6.	1941 Auschvvitz Celovec
4.	6. 1944 ubita na Rimskem vrelcu
21.	1.1945
2. 11. 1943 ustreljen na
Lešah
15. 7.1942 20. 8.1941
1.1945 borec, ujet v Železni Kapli 12. 1. 1945 borec, ujet v Reki
2.	1942
neznano kje in kdaj
24. 3. 1942 1. 1. 1945
1. 1. 1945
28. 11. 1944 ubita pri Rakitniku 1944 ustreljen v Srbiji
ubita pri Se-svetih — ustaši
2. 1942
3. 3.1943
30.	4. 1945 borec, ujet v
Gornjem gradu
16. 8. 1942 ustreljen v Pa-
ligrace — Bosna
11. 1944
15.	1.1945
26.	11.1941
25. 2.1944
23. 3.1945 borec, ujet na
Graški gori 28.11.1944 ubit .pri Rakitniku 28. 11. 1944 ubita pri Rakitniku 28. 11. 1944 ubit pri Rakitniku 28. 11. 1944 ubit pri Rakitniku
28.	11. 1944 ubita pri Rakitniku
28. 11.1944 ubita pri
Rakitniku
4. 11.1944
24. 12.1944 20. 8. 1941
12. 1944 borec, ujet
14. 2.1945 borec, ujet pri
Mozirju
12.	1944
29. 9. 1944 20. 8.1941
7.	1942
30. 8. 1944 ubit blizu
doma
24.	4.1945 borec, ujet v Rožu
9.	5.1945 borec, ujet pri Mozirju neznano kje in kdaj
8.	5. 1945 ubit na Poljani — ustaši
3.1945
1.	1945
23.	1.1945 borec, ujet doma na Lešah
20.	4. 1945 borec, ujet v Lučah
15. 3.1945
3. 1943
11.1944	borec, ujet
2. 11. 1943 ustreljen na
Lešah
Spomenik pri Lubasu v Podkraju — Kotlje
5.	maja zjutraj so nas Nemci nenadoma napadli v taborišču blizu Mamce. Izdal nas je logar. Takrat so padli štirje tovariši: Albin, ki je nosil radijski aparat, oče treh otrok, Poljak Roman, Poljakinji Ančka in Katja iz Koroške Bele. S Katjo sva skupaj spali, ko je zaropotalo. Katja je skočila pokonci in dobila rafal v trebuh ter se kar sesedla. Jaz sem se prevalila za drevo, povlekla za seboj telečnjak, na katerem sem med spanjem imela glavo. Opasana sem bila, jermen angleške brzostrelke, tiste z votlim kopitom, sem imela na roki, tako da razen delce, s katero sva bili pokriti, nisem pustila ničesar. To so bili zame zadnji rafali druge svetovne vojne.
Marija Klavž
Spomini na konferenco okrajnega odbora OF v Jazbini
Pisalo se je leto 1944. Poletje je po svojem plodnem poslanstvu šlo k zatonu. Približevala se je jesen in narava se je pripravljala na svoj počitek in pokoj.
Kot narava, v kateri je življenje zamrlo, tako je tudi svetovno politično dogajanje kazalo svoj razkroj. Frontni obroč je vedno bolj stiskal Nemčijo, narodnoosvobodilno gibanje pa je dobivalo svojo moč, in v nas je rastlo upanje, da se strašno obdobje končuje.
Od Okrajnega odbora OF Črna —- Mežica, pravzaprav od njegovega sekretarja Ivana Her-coga-Tima, sem prejela obvestilo, da se bo vršila širša konferenca, katere se naj, kot mladinska aktivistka v Črni, po možnosti udeležim. Javim naj se določenega dne in ob določeni uri na Dret-nikovem prelazu v Javorju, oziroma pri Jeverčni-lcovi bajti.
Ožjih sestankov, ki jih je navadno sklicala Mira Rajšter-Majda, sem se že nekajkrat udeležila, konferenc, kot bo ta in na kateri bo gotovo večje število udeležencev — partizanov — pa še ne.
Vabilo me je navdalo s skritim veseljem. Toda kaj bosta rekla ata in mama? Oba živita v ne-
nehni napetosti in strahu, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Pri Nemcih smo bili slabo zapisani. Nekaj tudi zaradi dveh bratov, ki sta bila v partizanih. Nobenega od njiju po odhodu v partizane še nisem videla. Milan je bil že pred vstopom v partizane več kot leto dni zdoma, saj je bil v nemški vojski — v Rusiji. Sedaj bo gotovo priložnost, da se bomo sešli, saj sta oba pri Okrajnem odboru OF, Lipi kot politični aktivist, Milan pa kurir in spremljevalec sekretarja Tima.
S pretvezo, da bi lahko nesla bratoma kakšnih potrebščin, perilo, sta mama in ata končno s težavo privolila.
Določenega dne smo pripravili vse potrebno v cekar. Da bi bilo vse skupaj manj sumljivo, smo sklenili, da me bo na tej poti spremljal 14-letni brat Anzi. Vzela sva vsak svoje kolo ter se odpeljala proti Javorju. Malo tesnobni občutki so naju obhajali, ko sva se peljala mimo nemške postojanke, ki je bila v sedanji šoli. Stražar naju je sicer opazoval, toda bila sva že mimo in veselo nadaljevala pot.
Prispela sva do Fiksarja. Tu sva shranila kolesi v drvarnico ter se pognala v hrib, v gozd. Po krajši, utrudljivi hoji sva prišla vsa zadihana na vrh — na Dretnikov prelaz. Radovedno sva začela opazovati okolico, kdaj naju bo kaj prijetno presenetilo. Ker ni bilo nič, sva šla počasi naprej ter prišla do Javerčnika. Tu je živela Brigita Kompan s sinom Lojzijem in starim očetom. Njen mož Alojz Kompan-Žnidaršič, znani partizan — politični delavec, je 1945. leta padel na Strojni. Ko smo se pozdravili, je takoj vedela, kdo sva in kam greva. Dejala je, naj trenutek počakava, in odšla ven. Kmalu se je vrnila, z njo pa najin brat Milan. Veselo smo si skočili v objem. Hotela sva si ga ogledati, saj je bil oblečen v uniformo, ki jo je prinesel s seboj iz nemške vojske. Tudi orožje je imel iz nemške vojske. Vendar za kakršnokoli opazovanje ni bilo časa. Brat je priganjal. Poslovili smo se od prijaznih Javerčnikovih in odšli naprej. Brat naju je vodil navzdol v grapo ter po drugi strani v breg, mimo Hlevška in naprej po njemu znani gozdni stezi. Pripovedoval nama je, da hodi on po tej poti vsak drugi dan kot kurir iz njihove postojanke (bunker Union) do kmeta Matvoza. Izmenjavali smo si novice; midva sva mu pripovedovala, kako je doma, kako je v Črni, on pa je pripovedoval o svojem partizanskem življenju. Tako smo se nenadoma znašli na večjem travniku nad Hlevnikovo domačijo v Jazbini. Opazila sem večje število partizanov, ki so v skupinah posedali po travniku. Zagledala sem brata Lipija-Negrina, Ivana ITerco-ga-Tima, Miro Rajšter-Majdo, Antona Jeraka-Uniona in še mnogo nepoznanih. Z vsemi smo se prisrčno pozdravili.
Radovedno sem opazovala okolico in dogajanje okrog sebe. V bližini sem opazila star štedilnik, obložen z večjimi lonci, kjer se je na veliko kuhalo. Že brat mi je med potjo pripovedoval, da je tudi za hrano poskrbljeno, saj so prejšnji dan v ta namen prignali manjšega vola od Počela iz Javorja. Spominjam se tudi Hlevniko-vega — Lukeževega Lipša, visokega, vzravnanega moža, z dolgimi brki, ki jo je s polno vrečo na hrbtu — verjetno je imel v njej krompir — mahal proti kuhinji.
K meni je prisedel brat Lipi ter mi dejal, da se bo konferenca kmalu pričela. Dejal je tudi, da med navzočimi niso samo politični delavci, pač pa je tudi nekaj borcev VDV bataljona — ta je takrat deloval na tem območju.
Konferenco je vodil Hercog. Ne spominjam se več, o čem vse so razpravljali. Spominjam se le tega, da je po določenem času pristopil k Hercogu mlad partizan ter mu nekaj prišepnil na
Zap. Priimek in ime, leto roj. Dan	Zapor ali
št. živel pred aretacijo	aretacije	taborišče
Dan smrti
7. 12. 1943
66. Smolak Mihael, 1911, Šentanel
67. Srebre Ivan, 1897, Kot
68. Stropnik Pavel, 1897, Lokovica
69. Špacapan Mihael, Holmec
70. Šrot Ernest, 1927, Leše
71. Štaleker Karel, 1920, Prevalje
72. Šterban Jožefa, 1898, Stražišče
73. Štern Peter, 1917, Prevalje
74. Štern Ernest, 1916, Dobja vas
75. Štern Franc, 1912, Prevalje
76. Štebih Matija, 1901, Prevalje
77. Šumnik Jožef, 1924, Stražišče
78. Trinkaus Viljem, 1916, Leše	1. 8. 1941
79. Uranc Franc, 1922, Prevalje	12. 1942
80. Valentar Gregor, 1915,	4.	3.	1945
Holmec
81. Vavh Lovrenc, 1905,
Breznica
82. Zagernik Henrik, 1911,	1.	8.	1941
Prevalje
83. Zdovc Franc, 1902, Lokovica
RAVNE NA KOROŠKEM IN OKOLICA
1. Božič Jože, 1925, Zelenbreg 10. 11. 1944 Buchenwald
2. Bricman Anton, 1927,	9.	12.	1
Podgora
4. Cehner Anton, Tolsti vrh
5. Čebul Mirko, 1908, Tolsti vrh
6. Enci Rudolf, 1922, Ravne	20. 7. 1943
7. Globočnik Jože, 1922, Ravne
8. Gostenčnik Ferdinand, 1900,	31.	12.	1944
Podgora
9. Gostenčnik Ferdinand, 1926, 31.12. 1944 Podgora
10. Kamnik Jožef, 1913, Podgora 12. 1944
11. Kerbel Ivan, 1918, Brdinje
12. Kolar Franc, 1919, Ravne
13. Koren Antonija, 1905, Ravne
14. Koren Antonija, 1902, Podgora
15. Kotnik Rajko, 1887, Ravne
16. Kotnik Alojz, 1922, Ravne
17. Kotnik Avgust, 1926, Preški vrh
19. Kotnik Franc, 1902, Podgora 12. 9. 1944 Dachau
20. Krevh Ivan, 1919, Ravne
21. Krevzelj Ivanka, 1925, Zelenbreg
22. Krevzelj Anton, 1925, Zelenbreg
23. Kričej Marija, 1908, Ravne
24. Kristan Ivan, Dobja vas
25. Krivograd Franc, 1901,
Tolsti vrh
26. Kuhar Ivan, 1905, Preški vrh
27. Lačen Jožef, 1919, Ravne
28. Logar Jakob, 1911, Ravne
29. Lužnik Luka, 1919, Brdinje
30. Mesner Jožef, 1907, Ravne
31. Mesner Hermina, 1940, Ravne
32. Mlatej Pongrac, 1893, Brdinje
33. Mlatej Helena, 1898, Brdinje
34. Motnik Marija, 1921, Ravne
Auschwitz	4.	1. 1944	
Dachau	17.	11. 1944	
Dravograd		1. 1945	borec, ujet
Begunje	20.	8. 1941	
Wolfsberg	16.	3. 1945	borec, ujet na Svinjski planini
Kraljevo Rawensbriick	27. 10. 1941 11.1944		ustreljen kot talec
Buchenvvald	22.	3. 1945	borec, ujet na Koroškem
Auschvvitz	10.	1. 1942	
Begunje Auschvvitz	20.	8. 1941 12. 1941	
	27.	9. 1944	ob aretaciji ustreljen na domu
Auschvvitz Buchenvvald Dachau	26.	3. 1942 1943 5. 1945 1944	
Begunje	20.	8. 1941	
	13.	5. 1945	ubit na Lokovici — ustaši
Buchenvvald	3.	3. 1945	borec, ujet v Koprivni
Dachau	1.	3. 1945	borec, ujet v Razborju
Maribor Dachau	1.	1. 1945 5. 1944 1. 1945	borec, ujet v Savinjski dolini
Dachau	9.	5. 1944	
Berlin	12.	9. 1944	
Dravograd	13.	1. 1945	ustreljen pri Sv. Neži
Dravograd	13.	1. 1945	ustreljen pri Sv. Neži
Dachau		1945	borec, ujet v Savinjski dolini
Niirnberg Auschvvitz	29.	4. 1945 12. 1943 1944	kurir, ujet na Brdinjah
Auschvvitz Gradec	19.	1. 1945 9. 1944	
Maribor	8.	3. 1945	borec, ujet v ofenzivi
Rimski vrelec	6.	4.1944	ubit na Rimskem vrelcu
Dravograd	12.	1. 1945	kurir, ubit pri Jurčku
Dachau	6.	5. 1945	borec, ujet v Savinjski dolini
Dachau	22.	9. 1944 2. 1945	
Dachau	1.	1. 1945	borec, ujet
Ravvensbriick	19. 23.	1. 1944 3. 1942	
Mathausen	4.	8. 1942	
	26.	6. 1944	ustreljen na domu
Buchenvvald	25.	9. 1942	
Begunje	12.	2. 1942	
	9.	5. 1945	umrl na domu zaradi bolezni
Maribor	30.	4. 1945	borec, ujet pri Slovenskih Konjicah
Dachau	13. 12. 1944 4. 1945		ustreljena na Breznici
Celovec Dravograd	24.	3. 1945 4.1945	
Zap. Priimek dn ime, leto roj. Dan	Zapor	ali
št. živel pred aretacijo	aretacije	taborišče
Dan smrti
35. Oder Ferdinand, 1912, Podgora
36. Ogorevc Edvard, 1913, Ravne
37. Prikeržnik Štefan, 1912, Tolsti vrh
38. Pusovnik Leopold, 1908, Podgora
39. Rezar Gregor, 1898, Tolsti vrh
40. Sedar Štefan, 1915, Preski vrh
41. Slemnik Ivan, 1917, Podgora
42. Svetina Antonija, 1889, Brdinje
43. Štajner Katarina, 1888, Brdinje
44. Šteharnik Martin, 1926, Tolsti vrh
45. Trbovšek Franc, 1886, Ravne
46. Trbovšek Jože, 1885, Ravne
47. Učakar Avgust, 1914, Podkraj
48. Vavče Andrej, 1906, Ravne
49. Zdovc Ivan, 1901, Preski vrh
50. Zdovc Jože, 1903, Kotlje
51. Zdovc Franc, 1905, Podgora
52. Zdovc Zorko, 1918, Podgora
8.	4. 1945	Dravograd	15.	4. 1945	borec, ujet na
					Selah
22.	7. 1944	Dravograd	20.	9. 1944	borec, ujet v
					Koprivni
		Dunaj	5.	1. 1945	borec, ujet v
					Koprivni
1.	9. 1944	Celovec	28.	9. 1944	
21.	12. 1944		1.	4. 1945	borec, ujet pri
					Gornjem gradu
7.	9. 1944	Dravograd	1.	1. 1945	borec, ujet na
					Dobri j ah
12.	2. 1942	Mathausen		12. 1944	
		Dravograd	25.	2. 1945	
5.	5. 1943	Auschwitz	20. 12. 1943		
		Moningen		9. 1944	borec, ujet
		Solling			
		Buchemvald	28.	4. 1942	
				7. 1941	
			15. 12. 1944		borec, ujet na
					Dolenjskem,
					ubit
		Dachau	12. 12. 1944		
27.	5. 1944		3.	6. 1944	ubit na Rim-
					skem vrelcu
	6. 1944		4.	6. 1944	ubit na Rim-
					skem vrelcu
		Allach		3. 1945	
7.	12. 1943	Celovec	8.	12. 1943	borec, ujet pri
					Ravnah na Kor.
Zaprti v zaporih, raznih taboriščih
in internirani
Zap. Priimek in ime, leto roj., živel pred Datum št.	aretacijo	aretacije
Zapor ali taborišče
Datum
vrnitve
ČRNA NA KOROŠKEM IN OKOLICA
1. Baraga Miroslav, 1899, Žerjav
2. Božiček Ernest, 1929, Črna
3. Burjak Simon, 1908, Topla
4. Burjak Filip, 1911, Topla
5. Burjak Ivan, 1915, Topla
6. Burjak Jože, 1902, Črna
7. Burjak Jože, 1927, Črna
8. čergulj Štefan, 1913, Črna
9. Dežman Anton, 1904, Koprivna
10. Delašjava Rudolf, 1921, Podpeca
11. Dihi Branko, 1905, Žerjav
12. Drofelnik Tinca, 1927, Žerjav
13. Eizinger Vinko, 1883, Žerjav
14. Fajmut Ivan, 1912, črna
15. Fajmut Silvester, 1921, Črna
16. iFettich Viktor, 1897, Žerjav
17. Fortin Andrej, 1910, Koprivna
18. Gašper Zofka, 1908, Črna
19. Gersak Marija, 1912, Črna
20. Gobec Franc, 1904, črna
21. Goličnik Ivan, 1923, Črna
22. Golobinek Ignac, 1899, Črna
23. Gorogranc Ožbalt, 1903, Koprivna
24. Haberman Stanko, 1927,
25. Hače Ana, 1904, žerjav
26. Havle Apolonija, 1898, Topla
27. Hancman Andrej, 1929, Žerjav
28. Herzog Pavla, 1918, črna
29. Herzog Ivan, 1915, črna
30. Hintenberger Vili, Črna
31. Hintenberger Marija, črna
32. Hriberšek Olga, 1924, Žerjav
33. Hribernik Ivan, 1900, Žerjav
34. Hribernik Marija, 1905, Žerjav
35. Ivartnik Franc, 1893, Podpeca
36. Janže Mirko, 1927, črna
37. Jehart Alojzija, 1907, črna
38. Jehart Alojz, 1935, Črna
39. Jelen Martin, 1881, Črna
40. Jelen Neža, 1897, Črna
41. Jernej Terezija, 1923, Črna
42. Jež Franc, 1899, Črna
43. Jež Jože, 1897, Črna
44. Jež Terezija, 1901, Črna
45. Jug Urh, 1893, Javorje
16.	4.1941	Celovec	4.	7.	1941
20. 11. 1941			10.	8.	1945
9.12.1943		Dachau	13.	6.	1945
9. 12. 1943		Dachau	13.	6.	1945
9.12. 1943		Dachau	13.	6.	1945
17. 12. 1944		Celje	15.	5.	1945
10.	9. 1944	Celovec	15.	5.	1945
11.	4. 1941	Celovec	4.	7.	1941
2.	12. 1944	Celovec	15.	5.	1945
4.	9. 1943	Dachau	18.	7.	1945
	6. 1941	Dachau		6.	1945
7.	1. 1945	Ravvensbriick	31.	8.	1945
	11. 1943	Dachau	15.	5.	1945
4.	11. 1944	Rettenbach			
15.	5. 1943	Dachau	28.	9.	1945
19.	4. 1941	Celovec	14.	7.	1941
15.	5. 1941	Begunje	15.	4.	1942
25. 10. 1944		Ravvensbriick	26.	4.	1945
8.	3. 1944	Auschwitz	1.	9.	1945
9.11. 1944		Celovec	5.	5.	1945
10.	1. 1942	Celje		3.	1942
14. 11. 1944		Deggendorf	18.	7.	1945
22. 12. 1941		Dachau	15.	5.	1945
1.	10.1944	Moringen-Solling	18.	9.1945	
1.	10. 1941	Begunje			1942
9.	12. 1942	Ravvensbriick		6.	1945
19.	1.1945	Moringen-Solling	16.	5.	1945
26. 10. 1944		Ravvensbriick	30.	8. 1945	
20.	4. 1942	Prevalje	11.	5.	1942
4.	1. 1945	Rettenbach	20.	7.	1945
4.	1. 1945	Rettenbach	20.	7.	1945
25. 11. 1944		Celovec	15.	5.	1945
		Rettenbach			
		Rettenbach			
3.	12. 1943	Celovec	26.	1.	1944
26. 10. 1944		Moringen-Solling	5.	6.	1945
28. 12. 1944		Rettenbach	20.	7.	1945
28. 12. 1944		Rettenbach	20.	7.	1945
5.	2. 1945	Dachau	5.	5.	1945
5.	2.1945	Dachau	5.	5.	1945
3.	3. 1943	Auschvvitz	30.	8. 1945	
16. 12. 1944		Celje	1.	3.	1945
14.	9. 1944	Alt Otting	18.	7.	1945
14.	9.1944	Alt Otting	18.	7.	1945
11.	7. 1944	Dachau	15.	5.	1945
Cerkev na Zelovcu s spomenikom
Ravne
uho. Opazila sem vznemirjenje in šepetanje. Takoj nato pa je Hercog vstal in dejal, da je dobil sporočilo, da pripravljajo Nemci v to območje hajko ter da konferenco zaključuje. Vsi prišleki pa naj se čim prej razidemo. Nato je pristopil še k nama ter nama izročil nekaj letakov, ki naj jih raztrosiva po Črni. Meni pa je dal tudi pismo za zdravnico dr. Ramšakovo in sestro Akvilo. Vse to sva stlačila v čevlje, ki sva jih imela obute, se poslovila od obeh bratov ter ostalih poznanih ter odhitela po sedaj že znani poti proti domu.
Bila sva polna čudovitih vtisov. Vso pot sva razmišljala in govorila samo o tem. Tako nama je čas hitro minil, da se niti zavedala nisva, kdaj sva prišla do Fiksarja. Tu sva vzela vsak svoje kolo ter odbrzela proti Črni.
Malo pred Črno pa zagledava nemško patrolo, ki nama je prihajala naproti. Otrpnila sva od strahu. Še preden pa sva se prav zavedla nevarnosti, sva bila že mimo. Enako brez težav sva se peljala tudi mimo stražarja pred postojanko v šoli. Brat pred mano je še bolj pognal kolo, da niti zapazil ni, ko sem jaz zavila k bolnici. Tako je bil kmalu doma. »Hvala bogu, da sta končno prišla,« sta si oddahnila ata in mama. »Tako je naju že skrbelo.« »Vendar, kje je pa Micka?« so vsi hkrati začeli gledati okrog sebe. Tudi An-zija je zaskrbelo. Pomislil je na nemško patrolo in na stražarja pred šolo.
Vsi v strahu so oprezali skozi okno, kdaj se bom pojavila. In ko sem končno le prispela, se je mama onemogla sesedla na stol. Povedala sem jim, kje sem se zadržala. Tedaj mi je pa ata pokazal z roko proti Tebru, kjer je ravno izginjala kolona policije proti Javorju. Uvidela sem, da njihov strah pač ni bil odveč. Groza pa je zajela tudi mene, ko sem v cekarju, ki sem ga imela pri sebi, zapazila pomemben popisan list s konference v Jazbini. Kako je ta list prišel v cekar, mi je še danes uganka. Če bi ga Nemci našli pri meni, bi se pač slabo končalo. Ko ga je mama zagledala, ga je takoj vrgla v štedilnik in zažgala.
Po 38 letih se tega dogodka še vedno rada spomnim. Podrobnosti so sicer obledele, cilj in namen teh dogajanj pa bo ostal vedno živ.
Po pripovedovanju Marije Klavž zapisal Milan Potočnik.
Zap. Priimek in ime, leto roj., živel pred Datum	Datum
št.	aretacijo	aretacije	^aPor al1 taborišče	vrnitve
Tvan Hercog-Tine
Pesem
Bil je mračen jesenski dan. Megla je ležala v dolini in zastirala pogled. Rosilo je in veje smrek so se upogibale pod težo moki ote. V okrilju teh smrek so bili naši bunkerji. Tega imena si niso zaslužili, čeprav smo jih tako imenovali, saj so bili le nizke, iz smrekovih vej narejene kolibe, podobne šotorom. Sredi teh kolib je bila večja, služila je za kuhinjo. Mokrota in mraz sta vdirala v nas. Misel, da bo deževalo, v višini, kjer smo bivali mi, snežilo, nas je opozarjala na nove težave. V bivališču je bilo še bolj tihotno kot običajno. Le star borec, tako po letih kot po partizanstvu, Union, je potihoma preklinjal: »Prekleta Jazbina, hudičeva zima, spet bom gazil po snegu.« Izrekel je tudi vrsto kletvic na račun vojne in Švabov, zakaj jih že enkrat hudič ne vzame. Z Jazbino je mislil bregovje pod Uršljo goro, kjer smo takrat bili. Stopil sem k njemu:
»Toni, kaj te grize?«
»Hudiča, pa tak — sam vidiš, seveda, ti še ne veš, kako prekleta je zima, ker jo boš v partizanih šele doživljal.«
Pred dnevi so me izbrali za sekretarja OF za okraj Črna—Mežica. Čeprav se nisem povsem zavedal vseh nalog, me je skrbelo, kako bom opravljal nove dolžnosti.
V tovarišicah in tovariših sem videl družino, od katere je odvisno politično delo na terenu. Prva moja naloga je bila, da pri njih opravičim zaupanje, ki so mi ga izkazali. Razmišljal sem in prišel do sklepa: Potrebna je akcija, ki bo dvignila samozavest vseh in istočasno rešila boljšo preskrbljenost za zimo, ki je pred nami. Sklical sem sestanek vseh. Bilo nas je enajst. Sedeli smo ob mizi pri kuhinji. Imel sem občutek, da sem jih vznejevoljil, saj je ob rosenju bilo tu še bolj neugodno kot v kolibah. Ne bo politična ura kot običajno, sem jim pojasnil, temveč pogovor o akciji.
Pred nami je zima, na njo nismo dovolj pripravljeni, manjka nam odej, obuje, je bila vsebina pogovora. Nakazal sem zamisel, da bi šli v Žerjav, rudarski kraj, razmeroma lahko dostopen iz Jazbine. Vedel sem, da je ob vstopu v naselje samski dom.
V njem so bivale delavke, zaposlene v obratu rudnika, imenovanem izbiralnica. V domu so stanovali tudi starejši rudarji in rudarska družina. Tu naj bi dobili vsaj odeje, ki so last rudnika.
Pomislek je bil le zaradi številne policijske enote, ki je bila v Žerjavu. Z obhodi je enota nadzorovala stanovalce omenjenega doma in večkrat v večernih urah pregledovala okolico. Bili smo dobri poznavalci terena in z izjemo Uniona in kuharice sami mladi, zato je tudi ta pomislek v razgovoru kmalu odpadel. Proti večeru smo krenili proti postojanki. Doma sta ostala le Union in kuharica, ki tudi prej v razgovoru nista odobravala zamisli. Po dveurni hoji smo bili na nasipu rudniške jalovine. Ta nasip je bil v spodnjem delu le nekaj metrov oddaljen od doma. Začelo je deževati. Bilo je tako temno, da smo le v obrisih videli stavbo in smo se ji s težavo približevali. Malenkostna svetloba, ki je uhajala skozi zastrta okna, nam je bila za orientacijo. Za stražo ob mostu čez potok Jazbino
46. Kaker Ferdo, 1922, Črna
47. Kaker Jože, 1927, Žerjav
48. Kamnik Helena, 1926, Črna
49. Kamnik Olga, 1922, Koprivna
50. Kaufman Agata, 1900, Podpeca
51. Kelc Martin, 1899, Podpeca
52. Keup Martin, 1921, Javorje
53. Klavž Jožefa, 1926, Javorje
54. Klavž Janez, 1890, Javorje
55. Klavž Rado, 1922, Javorje
56. Knez Jože, 1906, Črna
57. Knez Avgust, 1904, črna
58. Kolenbrand Peter, 1900, Črna
59. Komprej Marija, 1910, Javorje
60. Koren Ivan, 1927, Žerjav
61. Korun Julius, 1898, Črna
62. Kos Rudolf, 1917, Topla
63. Kovač Franc, Črna
64. Kret Mirko, 1910, Črna
65. Krašovec Miroslav, 1921, Črna
66. Krašovec Tone, 1899, Podpeca
67. Krivec Gregor, 1889, Žerjav
68. Krivec Antonija, 1898, Žerjav
69. Krivograd Ivan, 1926, Črna
70. Krumpačnik Franc, 1929, Črna
71. Kurnik Rudolf, 1902, Črna
72. Kurnik Angela, 1903, Črna
73. Kurnik Zofija, 1925, Črna
74. Kurnik Leopold, 1927, Črna
75. Kurnik Robert, 1932, Črna
76. Ladinik Filip, 1887, Črna
77. Ladinik Angela, 1891, Črna
78. Ladinik Avgust, 1922, Črna
79. Lenče Erna, 1917, Podpeca
80. Lenko Frančiška, 1908, Črna
81. Logar Rudi, 1913, Črna
82. Mali Marija, 1894, Koprivna
83. Markovič Kristi, 1922, Črna
84. Mauhler Franc, 1915, Žerjav
85. Miklavžina Ivan, 1921, Žerjav
86. Miklavžina Jože, 1927, Žerjav
87. Mlačnik Štefan, 1919, Podpeca
88. Mlačnik Ivan, 1914, Podpeca
89. Mlačnik Amalija, 1896, Podpeca
90. Mlinar IFranc, 1921, Žerjav
91. Mlinar Pavla, 1923, Žerjav
92. Mlinar Valburga, 1908
93. Mlinar Maks, 1920, črna
94. Mlinar Marija, 1921, Črna
95. Modrej Avgust, 1922, Žerjav
96. Morn Franc, 1897, Javorje
97. Mohor Ana, 1928, Žerjav
98. Mrdavšič Aleš, 1913, Črna
99. Nagemik Matevž, 1927, Javorje
100. Napotnik Alojzija, 1921, Podpeca
101. Najevnik Stanko, 1926, Črna
102. Naveršnik Marija, 1912, Žerjav
103. Novak Ivan, 1904, Podpeca
104. Obretan Frančiška, 1909, Črna
105. Obretan Franc, 1912, Črna
106. Obretan Silvester, 1913, črna
107. Osojnik Jože, črna
108. Osojnik Marija, 1903, Črna
109. Pajenk Frančiška, 1904, Podpeca
110. Pajenk Antonija, 1917, Podpeca
111. Pandev Julka, 1907, Črna
112. Pečnik Ivan, 1930, Črna
113. Peruš Rudolf, 1904, Žerjav
114. Peruš Štefan, 1913, Žerjav
115. Permanšek Franc, 1915, Črna
116. Pergovnik Jernej, 1913, Črna
117. Petrič Marija, 1899, Javorje
118. Petrič Alojz, 1896, Javorje
119. Pirkmajer Božo, 1902, Žerjav
120. Plaznik Franc, 1906, Podpeca
121. Plaznik Stanko, 1929, črna
122. Plešnik Marija, 1910, Žerjav
123. Plešnik Ivanka, 1928, Žerjav
124. Podojsteršek Erih, 1916, Podpeca
125. Podovšovnik Franc, 1895, Koprivna
126. Podvratnik Viktor, 1929, Žerjav
127. Pogorevc Neža, 1912, Črna
128. Potočnik Grega, 1898, Črna
129. Potočnik Katra, 1892, Črna
130. Potočnik Janez, 1890, Koprivna
131. Povsod Angela, 1912, Črna
132. Prelovšek Milka, 1912, Podpeca
133. Prislan Ivan, 1927, Podpeca
134. Pudgar Bogomil, 1922, Podpeca
135. Pudgar Ivan, 1924, Podpeca
136. Pungartnik Ivan, 1913, Javorje
137. Pustoslemšek Vika, 1926, Koprivna
138. Ramšak Marija, 1899, Črna
14.	10. 1944	Rettenbach	19.	7.	1945
29. 11. 1944		Dachau	3.	6. 1945	
4.	11. 1943	Ravvensbriick	5.	7.	1945
8.	2. 1944	Auschwitz	22.	6.	1945
15.	10. 1944	Gradec	15.	17.	1945
20. 12. 1944		Maribor	3.	3.	1945
23.	3. 1943	Dachau	29.	4.	1945
3.	9. 1943	Ravvensbriick		7.	1945
6.	2. 1944	Dachau	16.	6.	1945
8.	2. 1943	Celovec	20.	5.	1945
15.	7. 1944	Linz	15.	5.	1945
20. 12. 1944		Maribor	15.	5.	1945
11.	3. 1944	Dachau	20.	5.	1945
10.	4. 1944	Celovec	15.	5.	1945
9.	11. 1943	Celovec	30.	1.	1944
12.	1. 1945	Deggendorf	18.	7.	1945
18.	1. 1945	Dachau Dachau	3.	6.	1945
	6. 1944	Dachau		7.	1945
2.	11. 1943	Dachau	23.	3.	1945
20.	3. 1943		21.	6.	1943
Rettenbach
Rettenbach
18.	1. 1945	Dachau	15.	5.	1945
25. 10. 1944		Moringen-Solling	21.	8.	1945
30.	1. 1945	Rettenbach	19.	7.	1945
30.	1. 1945	Rettenbach	19.	7.	1945
30.	1. 1945	Rettenbach	19.	7.	1945
30.	1. 1945	Rettenbach	19.	7.	1945
30.	1. 1945	Rettenbach	19.	7.	1945
16.	3. 1944	Celovec	27.	5.	1945
	2. 1945	Celovec	15.	6.	1945
24.	4. 1942	Prevalje	6.	5.	1942
15.	9. 1942	Celovec	20. 10.		1942
8.	4. 1943	Auschvvitz	2.	9.	1945
18.	4. 1941	Celovec	4.	7.	1941
9.	5. 1943	Ravvensbriick	15.	5.	1945
20.	4. 1942	Prevalje	11.	5.	1942
15.	3. 1945	Dachau	15.	5.	1945
28. 12. 1944		Dachau	6.	6. 1945	
3.	10. 1944	Moringen-Solling	2.	10.	1945
	11. 1943	Schomber-Balingen		4.	1945
	11. 1943	Schomber-Balingen		4.	1945
17.	1. 1944	Ravvensbriick		5.	1945
18.	4. 1941	Celovec	4.	7.	1941
10.	8. 1944	Ravvensbriick		8.	1945
20.	6. 1943	Ravvensbriick	12.	8.	1945
1. 11. 1943		Dachau	27.	1. 1944	
15.	7. 1941	Prahovo	30.	11.	1943
2.	12. 1943	Dachau	27.	6. 1945	
9. 10. 1944		Alt Otting	27.	4.	1945
18.	1. 1945	Ravvensbriick	30.	8.	1945
1.	8. 1942	Spital ob Dravi	31.	12. 1942	
15.	1. 1945	Dachau	6.	7.	1945
17.	7. 1944	Graz	18.	7.	1945
25. 10. 1944		Moringen-Solling	21.	8.	1945
10. 12. 1944		Celovec	15.	5.	1945
26. 10. 1943		Ravvensbriick	9.	5.	1944
1. 10. 1943		Dachau	15.	5.	1945
1.	7. 1944	Apolda	1.	7.	1945
9.	6. 1944	Dachau	15.	5.	1945
	1. 1945	Celovec	15.	5.	1945
4.	10. 1943	Rettenbach	15.	5.	1945
4.	10. 1943	Rettenbach	19.	7.	1945
18.	8. 1944	Buchenbill	9.	5.	1945
25. 10. 1944		Moringen-Solling	21.	8. 1945	
17.	4. 1941	Celovec	4.	7.	1941
29. 11. 1943		Kiswaser	9.	5.	1945
18.	1. 1945	Dachau	14.	7.	1945
10.	8. 1944	Dachau	15.	6.	1945
11.	11. 1943	Ravvensbriick	15.	5.	1945
11. 11. 1943		Dachau	15.	5.	1945
19.	4. 1941	Celovec	4.	7.	1941
18.	1. 1945	Celovec	15.	5.	1945
25. 10. 1944		Moringen-Solling	21.	8.	1945
21.	1. 1945	Celovec	15.	5.	1945
18.	1. 1945	Ravvensbriick	30.	8. 1945	
26.	1. 1945	Dachau	15.	5.	1945
16.	3. 1945	Celovec	27.	5.	1945
	12. 1944	Moringen-Solling	10.	9.	1945
9. 12. 1943		Ravvensbriick	10. 11.		1945
28.	3. 1945	Celovec	9.	5.	1945
28.	3. 1945	Celovec	9.	5.	1945
20.	4.1945	Prevalje	6.	5.	1945
	1. 1945	Celovec	15.	5.	1945
1.	3. 1944	Auschvvitz	23.	8.	1945
15.	5. 1944	Celovec	30.	5.	1944
8.	6.1944	Dachau	5.	8. 1945	
23.	1. 1945	Celovec	9.	5.	1945
30.	7. 1944	Mihlberg Elbe	5.	5.	1945
9.	4. 1943	Celovec	12. 12. 1943		
24.	8. 1942	Reibach Wills	9.	7.	1944
139. Ramšak Avgust, 1920, Črna
140. Razgoršek Vinko, 1898, Črna
141. Rizmal Apolonija, 1926, Žerjav
142. Rošer Rudolf, 1904, Žerjav
143. Samar Ferdo, 1903, Žerjav
144. Siherle Franc, 1907, Podpeca
145. Sojič Jože, 1904, Žerjav
146. Sojič Ivan, 1914, Žerjav
147. Stanta Jože, 1921, Žerjav
148. Sušel Filip, 1898, Žerjav
149. Sušel Marija, 1902, Žerjav
150. Sušel Roland, 1929, Žerjav
151. Strmčnik Ivan, 1928, Črna
152. Šipek Ivan, 1922, Črna
153. Škoflek Drago, 1926, Črna
154. Štefan Ivan, 1912, Črna
155. štifter Franc, 1918, Črna
156. štifter Kristi, 1920, Črna
157. Štirn Herman, 1924, Podpeca
158. štumpfel Maks, 1921, Žerjav
159. štumpfel Ludvik, 1925, Žerjav
160. štumpfel Barbara, Žerjav
161. štumpfel Vinko, 1930, Žerjav
162. šumečnik Angela, 1929, Žerjav
163. Švajger Marija, 1922, Črna
164. Švajger Anton, 1911, Črna
165. Švajger Ferdo, Črna
166. Telček Stanko, 1929, Črna
167. Urbančič Srečko, 1898, Podpeca
168. Uršič Franc, 1895, Žerjav
169. Vadnjal Jernej, 1902, Žerjav
170. Vaj št Viktor, 1912, Žerjav
171. Vednik Marija, 1917, Črna
172. Verko Florjan, 1904, Koprivna
173. Vesničar Jakob, 1924, Podpeca
174. Vodnik Frančiška, 1897, Žerjav
175. Zaler Andrej, 1902, Koprivna
176. Žgajner Franc, 1890, Javorje
177. žlabornik Terezija, 1926, Črna
178. žlabornik Alojz, 1928, Črna
179. žunter Stanko, 1921, Podpeca
Mežica in okolica
1. Bastič Mira, 1929, Mežica
2. Berneker Anton, 1908, Mežica
3. Blatnik Helena, 1922, Mežica
4. Borovnik Franc, 1902, Mežica
5. Burjak Silvester, 1896, Mežica
6. Brundola Vlasta, 1931, Mežica
7. Capuder Ivan, 1898, Mežica
8. Capuder Mirko, 1922, Mežica
9. Capuder Roza, 1903, Mežica
10. Delalut Antonija, 1897, Mežica
11. Delalut Ida, 1932, Mežica
12. Delalut Maksimiljan, 1930, Mežica
13. Dretnik Ana, 1925, Mežica
14. čekon Franc, 1912, Mežica
15. čekon Jožef, 1897, Mežica
16. Fajmut Ivan, 1912, Mežica
17. Gerdej Ema, 1929, Mežica
18. Gerdej Jakob, 1930, Mežica
19. Gerdej Jožef, 1882, Mežica
20. Gerdej Vinko, 1926, Mežica
21. Gerdej Marjeta, 1920, Mežica
22. Golob Rudolf, 1900, Mežica
23. Golob Ana, 1922, Mežica
24. Golob Marija, 1927, Mežica
25. Golob Marija, 1940, Mežica
26. Golob Neža, 1905, Mežica
27. Golob Štefka, 1929, Mežica
28. Gornik Franc, 1902, Mežica
29. Grilc Pavla, 1924, Podkraj
30. Goršak Ljudmila, 1929, Mežica
31. Hace Ludvik, 1918, Mežica
32. Hergouth Josip, 1892, Mežica
33. Hergouth Valerija, 1895, Mežica
34. Hovnik Franc, 1917, Mežica
35. Jankovič Gustav, 1905, Mežica
36. Jug Ivana, 1883, Mežica
37. Jug Marija, 1922, Mežica
38. Jug Neža, 1895, Mežica
39. Jug Neža, 1914, Mežica
40. Jug Urh, 1893, Mežica
41. Kajzer Juljana, 1924, Mežica
42. Kopfmajer Franc, 1924, Mežica
43. Komfmajer Jože, 1921, Mežica
44. Korun Julius, 1898, Mežica
45. Krivčenko Danica, 1906, Mežica
46. Krivčenko Ivan, 1895, Mežica
47. Kumprej Franc, 1887, Mežica
48. Komprej Marija, 1918, Mežica
23.	2.	1945	Dachau	12.	6.	1945
11.	4.	1941	Celovec	4.	7.	1941
22.	1.	1945	Celovec	15.	5.	1945
18.	4.	1941	Celovec	7.	7.	1941
18.	4.	1941	Celovec	4.	7.	1941
31.	12.	1944		15.	5.	1945
6.	1.	1942	Celovec	6.	6. 1945	
15.	5.	1941	Maribor	20.	6. 1944	
6.	4.	1944	Flossenberg	3.	6. 1945	
4.	11.	1943	Dachau	4.	5.	1945
1.	11.	1944	Rubland	5.	5.	1945
11.	11.	1944	Celovec	10.	4.	1945
3.	3.	1943	Moringen-Solling	30.	8.	1945
24.	4.	1942	Prevalje	6.	5.	1942
25. 10. 1944			Moringen-Solling	21.	8.	1945
4.	9. 1943		Dachau	18.	7.	1945
30.	8.	1942	Dachau	15.	6.	1945
30.	8.	1942	Dachau	15.	6. 1945	
10. 12.		1944	Celovec	15.	5.	1945
18.	4.	1941	Celovec	4.	7.	1941
	12. 1944		Celovec	15.	5.	1945
			Rettenbach			
4.	7.	1944	Rettenbach	15.	8.	1945
8.	6. 1945			15.	5.	1945
21.	6. 1944		Saleburg	15.	8.	1945
1.	4.	1944	Erlkonig	16.	8.	1945
1.	4.	1944		16.	8.	1945
13.	9. 1944		Moringen-Solling	9.	5.	1945
20.	5.	1941	Celovec	4.	7.	1941
19.	4.	1941	Celovec	14.	7.	1941
15.	4.	1941	Celovec	7.	7.	1941
	4.	1944	Oberdravburg		5.	1945
1.	7.	1944	Celovec	15.	5.	1945
15.	1.	1945	Celovec	27.	2.	1945
8.	2.	1945	Dachau	11.	6.	1945
21.	1.	1945	Celovec	15.	5.	1945
19.	7.	1944	Ljubljana	9.	5.	1945
15.	5.	1944	Celovec	30.	4.	1945
22.	1.	1945	Rettenbach	19.	7.	1945
22.	1.	1945	Rettenbach	19.	7.	1945
11.	3.	1943	Dachau	25. 12. 1943		
7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
12.	7.	1944	Dachau	15.	5.	1945
23.	12. 1944		Maribor	18.	4.	1945
4.	11.	1943	Celovec	15.	5.	1945
15. 12. 1944			Celovec	15.	5.	1945
16.	3.	1945	Celovec	8.	4.	1945
5.	4.	1943	Dachau	15.	5.	1945
7.	4.	1943	Dachau	15.	5.	1945
5.	4.	1943	Celovec	15.	5.	1945
16. 11.		1944	Rettenbach		3.	1945
16. 11.		1944	Rettenbach		3.	1945
16. 11.		1944	Rettenbach		3.	1945
8.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
30.	7.	1944	Dunaj		11.	1944
11.	7.	1944	Dachau	15.	5.	1945
4.	11.	1944	Rettenbach	15.	5.	1945
	10.	1944	Celovec	27.	3.	1945
1.	7.	1944	Celovec	19.	8.	1944
1.	7.	1944	Celovec	6.	10. 1944	
4.	10.	1944	Celovec	15.	5.	1945
12.	7.	1944	Dravograd	18.	8.	1944
11.	4.	1941	Celovec	27.	8.	1941
7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
8.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
12.	6. 1944		Dachau	15.	5.	1945
			Mathausen			
21.	9.	1944	Celovec	8.	3.	1945
30. 10.		1944	Celovec	15.	5.	1945
12.	6.	1942	Dachau	15.	5.	1945
17.	4.	1941	Celovec	4.	7.	1941
	4.	1941	Celovec		5.	1941
7.	2.	1945	Celovec	7.	4.	1941
29.	4.	1941	Begunje		5.	1941
30. 10. 1944			Rettenbach	15.	5.	1945
28. 10. 1944			Rettenbach	15.	5.	1945
31. 10. 1944			Rettenbach	15.	5.	1945
31.	10. 1944		Buch	15.	5.	1945
11.	7.	1944	Dachau	15.	5.	1945
30. 10. 1944			Rettenbach	15.	5.	1945
21.	9.	1944	Dravograd	18. 12. 1944		
26.	7.	1944	Mathausen	15.	5.	1945
12.	1.	1945	Celovec	15.	5.	1945
4.	11. 1943		Celovec	26. 12. 1943		
4.	11. 1943		Dachau	30. 11.		1943
17.	1.	1945	Celovec	25.	1.	1945
15. 10.		1944	Rettenbach	15.	5.	1945
sem določil domačina iz Žerjava. Čez ta most je speljana cesta do doma. Stražarjeva naloga je bila, da nas v primeru, če bi prihajala iz postojanke policijska patrulja, obvesti. Tako se nam ni bilo bati presenečenja. Trije smo vstopili v vežo. Bila je slabo osvetljena. Iz osrednje sobe se je slišalo govorjenje. Vstopili smo. Med stanovalkami je v hipu utihnil pogovor, nastala je mučna tišina. Po mojem pozdravu in pojasnilu, da naj ne bodo v skrbeh in kaj želimo od njih, je strah minil. Nekatere delavke so nas spoznale in vzdušje je postalo prijaznejše. Želele so vedeti, ali nas je več. V hišo smo povabili tudi ostale. V razgovoru so nas delavke opozorile, da družina, ki stanuje tudi v tej hiši, ni za partizane in da naseda obljubam Nemcev. Stopil sem v stanovanje te družine. Možak se je tako prestrašil, da je prebledel kot zid. Ko me je spoznal, mu je nekoliko odleglo. Razgovor, ki sva ga opravila, je bil kratek. Obljubil mi je, da bo o našem obisku molčal. Rekel sem mu, da lahko naslednji dan naš obisk prijavi, ker sem tako vedel, da naša akcija ne more ostati prikrita. Zena, vidno olajšana, je prinesla cigarete in steklenico žganja. Partizanke so v tem času napravile tako dober vtis na delavke, da so poleg rudniških odej (koc) dodale tudi svoj delež. Prisrčen razgovor bi se nadaljeval, a smo morali čimprej od tod. Policijska postojanka je le preblizu, zato smo se poslovili z obljubo, da njihovega razumevanja ne bomo pozabili. Pridobili smo jih za sodelavke OF, kar se je izkazalo v kasnejših dogajanjih. Stražarja je šel poklicat naš borec. Krenili smo nazaj po dolini Jazbine. Rinili smo po bregu v Hlevnikove gozdove.
Proti jutru smo bili v našem bivališču. Ko smo odložili stvari, ki smo jih prinesli, smo posedli okrog mize. Nobeden izrrfed nas ni bil zaspan, nismo čutili utrujenosti.
V nas je bilo zadovoljstvo, bili smo srečni in v teh občutkih smo zapeli pesem »Počiva jezero v tihoti...«
Zapeli smo umirjeno, pesem je prihajala iz nas, čutena v globini našega razpoloženja.
Nismo čutili mraza ne snega, ki je začel padati. Pesem, zapeta takrat in še mnogokrat kasneje, je bila izraz naše odločenosti vztrajati, se boriti, bila je vzpodbudna.
Peter Tomazin-Skala
Tudi to se je dogajalo
Na srnjaka
Čas beži, mi se staramo in pozabljamo, vendar nekaj stvari ni mogoče pozabiti. Nekateri radi pišejo in pripovedujejo o partizanskih časih — o borbah in akcijah. Dogajale pa so se tudi druge reči, sedaj smešne, vendar takrat resnične.
Bili smo v Bistri leta 1944. Zima je bila radodarna s snegom. Vsak dan ga je metlo, da je bilo kaj. V taki situaciji so bile velike možnosti za lovljenje divjačine. Toda najprej si je bilo treba priskrbeti smuči, da bi jo laže in hitreje zasledovali. Blizu postojanke — pozneje bolnice B-ll — smo imeli bukov les, ki se je lepo cepil, da smo si začeli izdelovati smuči. Z Mihom Lorbekom sva bila vajena dela z lesom. Ko so bile smuči gotove, je bilo treba nekaj pritrditi nanje, da so se držale na nogah. Izbire ni bilo veliko. Pri opuščenih kmetijah smo našli nekaj pločevine, da smo
izdelali vezi. Za tako delo sva bila s tovarišem Mihom mojstra. S preprostim orodjem, katerega sva nabrala, kjer smo hodili, saj ni bilo drugega kot kladivo, pilo, sekač ali mazel. Ko sem bil še doma, sem si vedno sam izdelal okovje za smuči in sem bil navajen tega dela. Ko je bilo vse nared, sva se poskusila z Mihom v smuku kar pod postojanko. Toda vse skupaj ni veljalo nič, ker je bila pločevina preslaba za okovje. Če se hočeva voziti, morava napraviti močnejše okovje. Kje dobiti primeren material, je bilo vprašanje. Takrat se spomnim, da sem jeseni videl odvrženo posodo, v kateri so bile puške iz zavezniške pošiljke. Ta posoda je bila odvržena v gozdu nad Belo pečjo, oddaljeno od naše postojanke 2. uri. Ko sem nagovarjal enega in drugega, naj pojde z menoj, da prineseva to posodo v postojanko, ni bilo nobenemu preveč za to. Tako sem se odločil in se neko nedeljsko jutro sam namenil ponjo, saj je bila tako narejena, da se je dala odpreti po dolgem.
Mislil sem, če jo razmontiram, bom lahko polovico nesel sam. S seboj sem vzel samo kladivo in sekač za železo. Nisem pa vzel žage za železo. Uporabil sem moč in pamet, a posode nisem mogel dobiti narazen. Tako daleč sem šel, pa še zastonj, če ne prinesem — kako me bodo obdelovali tovariši v postojanki! Kaj sem hotel. Natovorim si celo posodo, ki ni bila lahka. Bila je 2 m dolga, imela je 60 cm premera, pločevina je bila debela 3 mm, posoda je imela dvojno dno.
Pot je bila težavna, saj je bilo čez pol metra snega. Tako sem proti večeru le prinesel tovor do kraja, a tudi zdelan sem bil do kraja. Seveda so bili tovariši razočarani, ker me niso imeli za kaj zafrkavati. Vsak je pridal svoj predlog, kako bi ravnal, da bi razdelil škatlo.
Jaz pa sem se moško odrezal: »Saj jo imate tukaj, delajte z njo, kar hočete in pokažite svoje znanje!« Nič drugače ni šlo, kot pa da smo ga po malem rezali in izdelal sem prave, močne vezi, okovje z zaponkami.
Lorbek pa ni hotel napraviti drugih in je ostal pri prvotnih s slabo pločevino. Imela sva smuči in bila sva pripravljena za zimo.
Ni bilo treba dolgo čakati in pričelo je zopet snežiti. Miha je dejal, da kadar nasuje toliko suhega snega, lahko srnjake loviš na roko, ker ne morejo bežati. Mislil sem si: Ti si star divji lovec, že veš, kako in kaj.
Bilo je decembra 1944. Nehalo je snežiti in bilo je zelo primerno, da greva na lov. Dogovorila sva se, da greva po informacije na »PISTOTO«, to je hiša na Osojnikovi pušči; tako smo po partizansko imenovali postojanko v Bistri.
Tu je stanovala Neža, dobra ženska s srcem in dušo za partizane. Vzdrževala je stalno zvezo z nami in Črno. Nosila je kruh iz Geršekove pekarne v Črni za nas borce.
Vedela sva, da je pod hribom mlada kultura smrek, v kateri so se vedno skrivali srnjaki. Prepričana sva bila, da so tudi danes v tem zavetju in se tudi nisva zmotila. Naenkrat zagledava štiri srnjake in ajd nad nje! Spredaj vozi Miha, jaz pa za njim. Srnjaki pa nikamor, dokler nisva prismu-čala čisto blizu. 2e sem mislil, da bo Miha ulovil enega, toda bilo je drugače. Srjnaki skočijo na vse strani, medtem se Mihu potrgajo vezi na smučeh in vrže ga čez rob snega, da ga zaenkrat sploh ni bilo videti, jaz pa sem nadaljeval vožnjo za srnjakom, ki jo je ubral proti Osojniku. Toda tudi jaz sem se zapletel v grm in padel. Nemočno sem gledal, kako se je srnjak vračal mimo mene nazaj v gozd. Toda ko sem se rešil grma in se vrnil k Mihu, sem ugotovil, da so moje vezi zdržale prvo preizkušnjo na smučeh, čeprav sem tudi jaz dobro zarezal. Konec je bil jasen: ostala
49.	Ladinik Jože, 1912, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
50.	Ladinik Ožbolt, 1882, Mežica	9.	7.	1944	Mathausen	15.	5.	1945
51.	Ladinik Rudolf, 1916, Mežica	27.	6.	1944	Apolda-Thuringen	15.	5.	1945
52.	Lampreht Robert, 1897, Mežica	11.	7.	1944	Geilitz	15.	5.	1945
53.	Lednik Štefan, 1922, Mežica	26.	1.	1945	Linz	15.	5.	1945
54.	Libnik Antonija, 1928, Mežica				Celovec			
55.	Libnik Jožefa, 1927, Mežica	8.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
56.	Libnik Marija, 1929, Mežica	8.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
57.	Libnik Silvester, 1928, Mežica	12. 10. 1944			Maringen-Sollingen	15.	5.	1945
58.	Mavrič Pavel, 1908, Mežica	4.	11.	1943	Celovec, Dachau	15.	5.	1945
59.	Medi Terezija, 1923, Mežica Melenšek Katarina, 1920, Mežica	8.	11.	1944	Celovec			
60.		1.	9.	1944	Celovec		10. 1944	
61.	Mlakar Mihael, 1900, Mežica	4.	11.	1943	Dachau	25. 12.1943		
62.	Mlinšek Štefan, 1911, Mežica	4.	11.	1943	Dachau	24. 12. 1943		
63.	Močilnik Anton, 1927, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
64.	Močilnik Marija, 1920, Mežica	19. 12. 1944			Celovec	15.	5.	1945
65.	Močilnik Rozalija, 1885, Mežica	19. 12. 1944			Celovec	15.	5.	1945
66.	Močilnik Vinko, 1930, Mežica		4.	1944	Celovec		4.	1945
67.	Orišnilc Zvonko, 1929, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	27.	4.	1945
68.	Osojnik Ivan, 1915, Mežica	11.	4.	1943	Rawensbriick	15.	5.	1945
69.	Osojnik Zofija, 1920, Mežica	11.	4.	1943	Rawensbriick	15.	5.	1945
70.	Petrič Franc, 1877, Mežica	10.	7.	1944				
71.	Petrej Martin, 1914, Mežica	44 dni v letu 1943 Dravograd						
72.	Potočnik Marija, 1873, Mežica	30. 10. 1944			Rettenbach	15.	5.	1945
73.	Praper Franc, 1893, Mežica	5.	10. 1944		Alleting	2.	5.	1945
74.	Praper Peter, 1926, Mežica	23.	3.	1944	Mathausen	15.	5.	1945
75.	Podojsteršek Uršula, Mežica	5.	11. 1944		Rettenbach	15.	5.	1945
76.	Podojsteršek Zofija, 1940, Mežica	5.	11.	1944	Rettenbach	15.	5.	1945
77.	Praprotnik Franc, 1908, Mežica	14.	7.	1944	Apolda, Thuringen		4.	1945
78.	Pratnekar Maks, 1896, Mežica	12.	7.	1944	Dachau	5.	3.	1945
79.	Prosen Luka, 1907, Mežica	3.	6.	1943	Dachau	1.	1.	1944
80.	Prosenc Ožbolt, 1913, Mežica	30. 11.		1943	Dachau		9.	1944
81.	Pudgar Ana, 1883, Mežica	15.	7.	1944	Celovec	20. 11.		1944
82.	Pudgar Antonija, 1924, Mežica	15.	7.	1944	Celovec	29.	1.	1945
83.	Pudgar Juljana, Mežica	22. 12. 1944			Rettenbach	27.	7.	1945
84.	Pudgar Ožbolt, 1916, Mežica	4.	11. 1943		Dachau	1.	1.	1944
85.	Pudgar Zofija, 1915, Mežica	20.	9.	1944	Celovec	20. 10. 1944		
86.	Prosenc Jožef, 1911, Mežica	25.	6.	1942	Begunje	15.	5.	1945
87.	Pavlič Anton, Mežica	18.	4.	1941	Celovec	5.	7.	1941
88.	Rastočnik Ivan, 1899, Mežica	4.	11.	1944	Rettenbach	15.	5.	1945
89.	Rastočnik Marija, 1905, Mežica	4.	11. 1945		Rettenbach	15.	5.	1945
90.	Rastočnik Marija 1927, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
91.	Rožej Avgust, 1921, Mežica	30.	4.	1943	Dachau	15.	5.	1945
92.	Scipion de Čampo, 1889, Mežica	11.	4.	1941	Celovec	26.	5.	1942
93.	Slivnik Mira, 1904, Mežica	16.	2.	1945	Celovec		4.	1945
94.	Slivnik Mirko, 1914, Mežica		11.	1943	Dachau	16.	3.	1945
95.	Sošič Viktor, 1912, Mežica	21.	4.	1941	Celovec	4.	7.	1941
96.	Strmčnik Vincencij, 1927, Mežica	3.	11.	1944	Lienz	30.	4.	1945
97.	Štefič Jože, 1908, Mežica	7.	2.	1945	Dachau	15.	5.	1945
98.	Štefič Uršula, 1896, Mežica	5.	11.	1944	Rettenbach	15.	5.	1945
99.	Štern Adolf, 1922, Mežica	7.	2.	1945	Dachau	15.	5.	1945
100.	Štern Frančiška, 1920, Mežica	30.	6.	1944	Weimar	15.	5.	1945
101.	Štern Jože, 1873, Mežica	8.	2.	1945	Celovec	29.	2.	1945
102.	Štumberger Ivan, 1899, Mežica	17. 12.1944			Maribor		2.	1945
103.	Tašič Jože, 1913, Mežica	1.	5.	1942	Prevalje	25.	5.	1942
104.	Tomazin Frederik, 1926, Mežica	5.	4.	1943	Moringen-Sollingen	15.	5.	1945
105.	Tomazin Marija, 1900, Mežica	5.	4.	1943	Rawensbriick	15.	5.	1945
106.	Tomazin Peter, 1891, Mežica	5.	4.	1943	Dachau	15.	5.	1945
107.	Tomazin Štefan, 1927, Mežica	5.	4.	1943	Moringen-Sollingen	15.	5.	1945
108.	Trdina Alojz, 1897, Mežica	15.	6.	1944	Dachau	15.	5.	1945
109.	Trdina Tinka, 1924, Mežica	10.	1.	1945	Begunje	10.	5.	1945
110.	Trdina Ljudmila, 1927, Mežica	28.	2.	1944	Rawensbriick	31.	5.	1944
111.	Trdina Maks, 1923, Mežica	5.	12. 1944		Celovec	15.	5.	1945
112.	Trettler Valerija, 1916, Mežica	28.	2.	1944	Celovec	31.	5.	1944
113.	Triplat Jože, 1925, Mežica	7.	2.	1945	Dachau	15.	5.	1945
114.	Triplat Luka, 1900, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
115.	Triplat Štefanija, 1923, Mežica Triplat Veronika, 1899, Mežica	7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
116.		7.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
117.	Vaserfal Pavla, 1922, Mežica	10.	9.	1944	Rettenbach	15.	5.	1945
118.	Vastl Mirko, 1916, Mežica	19.	4.	1943	Dachau	15.	5.	1945
119.	Vinki Avgust, 1908, Mežica	13.	3.	1944	Mathausen	15.	5.	1945
120.	Vončina Ciril, 1897, Mežica		11.	1943	Schleiningen	15.	5.	1945
121.	Vončina Stanko, 1903, Mežica	18.	4.	1941	Celovec	4.	7.	1941
122.	Zorman Ivan, 1922, Mežica	26.	7.	1943	Rudolfstadt	28.	6.	1944
123.	Zorman Marija, 1924, Mežica	19.	5.	1944	Rawensbriick	15.	5.	1945
124.	Zorman Pavla, 1911, Mežica	10.	1.	1945	Salzburg	15.	5.	1945
125.	Zorman Rudolf, 1915, Mežica	8.	1. 1945		Dachau	15.	5.	1945
126.	Žagar Benedikt, 1900, Mežica	4.	11. 1943		Celovec	29. 11. 1943		
		29. 11.		1944	Dachau	22.12.1943		
		22. 12. 1943			Rubland	15.	5.	1945
PREVALJE IN OKOLICA
1. Aberšek Marija, 1908, Prevalje
2. Adam Matilda, 1933, Stražišče
3. Božič Avgust, 1917, Leše
4. Cokan Marija, 1927, Leše
5. Čas Rihard, 1904, Prevalje
6. časi Rozalija, 1923, Leše
7. čebule Mihael, 1912, Leše
8. Čekon Marija, Leše
9. Čepin Anton, 1893, Prevalje
10. Čepin Ema, 1913, Prevalje
11. Čepin Boris, 1944, Prevalje
10. 1. 11. 9. 24. 4. 21. 6.
27.11. 1. 1.
25.12. 21. 6.
19.12. 19. 12. 19. 12.
1944
1944
1941
1944
1944
1945 1944 1944 1944 1944 1944
Rawensbriick
Celovec
Auschwitz
Weimer
Dachau
Wolfsberg
Dachau
Weimar
Rettenbach
Rettenbach
Rettenbach
5.
9.
20.
15.
15.
9.
15.
25.
25.
25.
12. černec Adolf, 1909, Prevalje
13. čop Marija, 1929
14. Danijel Zofija, 1920
15. Delopst Katja, 1927, Lese
16. Doberšek Karel, 1889, Prevalje
17. Dobrodel Albin, 1896, Prevalje
18. Drezgič Bogdan, 1907, Prevalje
19. Enci Maks, 1913, Prevalje
20. Ferk Ivanka, 1932, Prevalje
21. Figek Ida, 1927, Leše
22. Flajmiš Franc, 1918, Prevalje
23. Gostenčnik Ana, 1892, Prevalje
24. Gregorc Rudolf, 1889, Leše
25. Gregorc Anton, 1907, Leše
26. Grubelnik Franc, 1902, Prevalje
27. Hudopisk Rudi, 1917, Stražišče
28. Hudopisk Maks, 1920, Stražišče
29. Hudopisk Angela, 1906, Stražišče
30. Jelen Martin, 1912, Prevalje
31. Jurač Jože, 1904, Prevalje
32. Kališnik Ivan, 1914, Prevalje
33. Kavčič Feliks, 1900, Prevalje
34. Kavtičnik Matija, 1888, Prevalje
35. Kavtičnik Rozalija, 1889, Prevalje
36. Kavtičnik Katarina, 1919, Prevalje
37. Kavtičnik Marija, 1926, Prevalje
38. Klun Marija, 1881, Prevalje
39. Komar Alojz, 1903, Prevalje
40. Komar Ivan, 1918, Prevalje
41. Kopriva Ivan, 1903
42. Kopmajer Marija, 1917, Prevalje
43. Košutnik Viktor, 1904, Holmec
44. Kovač Angela, Prevalje
45. Kovač Vida, Prevalje
46. Kovač Minka, 1921, Prevalje
47. Kralj Karel, 1917, Holmec
48. Kučej Martin, 1926, Leše'
49. Kuhar Alojzija, 1904, Prevalje
50. Kuhar Ivan, 1931, Stražišče^
51. Kuhar Martin, 1933, Stražišče
52. Kuhar Neža, 1936, Stražišče
53. Kuhar Ana, 1942, Stražišče
54. Lečnik Rudolf, 1914, Prevalje
55. Leskovec Rozalija, 1929, Leše
56. Mesner Štefka, 1916, Prevalje
57. Mesner Urška, 1926
58. Mešl Dragica, 1922, Prevalje
59. Mešl Ema, 1942, Prevalje
60. Miller Dušan, 1920, Prevalje
61. Močilnik Matej, 1897, Prevalje
62. Močilnik Angela, 1924, Breznica
63. Možgan Maks, Breznica
64. Pačnik Jožefa, 1927, Leše
65. Pavše Filip, 1904, Prevalje
66. Peče Alojz, 1893, Prevalje
67. Pečnik Marjeta, 1923, Prevalje
68. Pečnik Hinko, 1913
69. Podlinšek Silvo, 1912, Prevalje
70. Polenik Helena, 1921
71. Potočnik Albert, 1906, Prevalje
72. Prosen Marko, 1910, Leše
73. Rataj Anton, 1898, Šentanel
74. Razdevšek Hilda, 1911, Prevalje
75. Razdevšek Leopold, 1937, Prevalje
76. Razdevšek Marija, 1942, Prevalje
77. Razdevšek Alojz, 1945, Prevalje
78. Rebernik Štefan, 1915, Prevalje
79. Rek Karel, 1911, Prevalje
80. Rudi Tone, 1931, Prevalje
81. Sekalo Gašper, 1896, Jamnica
82. Sekol Jožef, 1885, Stražišče
83. Sekol Frančiška, 1888, Stražišče
84. Senčar Dušan, 1888, Prevalje
85. Skrivalnik Jera, 1928, Leše
86. Srebre Ivanka, 1922, Kot
87. Srebre Štefka, 1929, Kot
88. Srebre Lenčka, 1921, Kot
89. Srebre Pavla, 1926, Kot
90. Stanta Angela, 1905
91. Stopar Avgust, 1898, Prevalje
92. Strmčnik Anton, 1920, Prevalje
93. Stropnik Valentin, 1908, Lokovica
94. Sušnik Franc, 1898, Prevalje
95. šisernik Jože, 1920, Prevalje
96. špiler Jožef, 1924, Jamnica
97. Šteharnik Leopold, 1890, Prevalje
98. štrekelj Avgust, 1911, Prevalje
99. štrekelj (Franc, 1904, Prevalje
100. šumnik Adi, 1927, Stražišče
101. Tomaž Mihael, 1908
102. Vute Neža, 1894, Prevalje
103. Vute Rajko, Prevalje
Datum aretacije	Zapor ali taborišče	Datum vrnitve
23. 2. 1942	Dachau	13. 6. 1945
22. 4. 1942	Dachau	15. 5. 1945
5. 4. 1943	Rawensbriick	9. 5.1945
31. 1. 1945	Celje	18. 4.1945
12. 4. 1941	Celovec Celovec	4. 7.1941
2. 11. 1943	Celovec	15. 1. 1945
22. 7. 1942	Celovec	15. 8. 1942
10. 1944	Gradec	2. 1945
21. 6. 1944	Buchenwald	24. 1. 1945
3. 3. 1943	Dachau	26. 6. 1945
15. 2. 1945	Celovec	15. 5. 1945
19. 7. 1944	Innsbruck	10. 5. 1945
19. 7. 1944	Innsbruck	10. 5. 1945
5. 1944	Augsburg	1944
9. 1942	Celovec	4. 1943
24. 11. 1944		15. 5. 1945
3. 1945	Celovec	15. 5.1945
11. 4. 1941	Celovec	4. 7.1941
6. 9. 1944		8. 5. 1945
10. 11. 1944	Untertikhem	5. 1. 1945
1942		15. 5. 1945
22. 12. 1944	Rettenbach	15. 5.1945
22. 12. 1944	Rettenbach	15. 5. 1945
18. 12. 1944	Rettenbach	15. 5. 1945
15. 12. 1944	Dunaj Rettenbach	6. 1945
9. 12. 1943		15. 5. 1945
18. 3. 1944	Celovec	15. 5. 1945
12. 7. 1944		13. 7. 1945
7. 1. 1945	Celovec	15. 5. 1945
12. 1943	Celovec	18. 9.1944
	Rettenbach Rettenbach	27. 7.
6. 1. 1945	Begunje	4. 5. 1945
29. 11. 1943	Kapfenberg	12. 9. 1944
6. 1941	Špital	26. 12. 1942
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 6. 1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7.1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7. 1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7. 1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7. 1945
19. 1. 1942	Dachau	22. 5. 1945
20. 3. 1945	Celovec	15. 5.1945
13. 12. 1944	Celovec	15. 5. 1945
21. 6.1944	Buchenwald	17. 4.1945
2. 2. 1945	Celovec	15. 5.1945
2. 2. 1945	Celovec	15. 5. 1945
29. 9. 1941	Auschtvitz	9. 6. 1945
11. 4. 1941	Celovec	4. 7. 1941
13. 12. 1944	Rettenbach	15. 8. 1945
12. 1942	Dachau	6. 1945
9. 2. 1945	Celovec	15. 5.1945
27. 12. 1944	Dachau	15. 5. 1945
13. 4.1941	Celovec	4. 7. 1941
22. 9. 1944	Niirnberg	21. 7. 1945
6. 11. 1941	Dachau	28. 6. 1945
22. 1. 1942	Begunje	22. 8. 1942
12. 1.1944	Rawensbriick	
27. 6. 1942	Begunje	20. 10. 1943
22. 8. 1941	Auschvvitz	13. 7. 1945
11. 4. 1941	Celovec	4. 7. 1941
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7. 1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7.1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7. 1945
	Rettenbach	27. 7.1945
16. 8. 1944	Celje	5. 1945
8. 1944		5. 1945
19. 1. 1945	Reichentels	9. 5. 1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7.1945
22. 12. 1944	Rettenbach	27. 7.1945
15. 4. 1941	Celovec	4. 7. 1941
6. 1.1945	Niirnberg	27. 8.1945
3. 12. 1943	Rawensbriick	6. 1945
3. 12. 1943	Rawensbriick	6.1945
10. 1. 1944	Rawensbriick	6. 1945
10. 1. 1944	Rawensbriick Rawensbriick	6. 1945
13. 4. 1941	Celovec	4. 7.1945
2. 11. 1944		20. 4.1945
2. 6. 1943	Dachau	28. 8. 1945
9. 1944	Dachau	15. 5. 1945
9. 11. 1943	Dachau	7. 8. 1945
15. 4. 1945	Dachau	15. 5. 1945
27. 12. 1944	Dachau	15. 5. 1945
12. 3. 1943	Dachau	7. 6.1945
15. 5.1943	Dachau	15. 5. 1945
5. 1944	Buchenwald	15. 5.1945
2.10.1942	Dachau	7. 6. 1945
16. 9. 1944	Celovec Begunje	15. 5.1945
sva brez srnjaka, toda sreča je bila, da nisva prej povedala tovarišem, kam in po kaj pravzaprav greva.
Eksplozija
Zgodilo se je v postojanki B-ll v Bistri.
Postojanka, zgrajena za ranjence, je bila že brez ranjencev, v njej je prebivalo samo osebje. Ker smo imeli borce raznih poklicev, smo sami popravljali čevlje in drugo. Na izseljeni kmetiji sem našel spodnji del vžigalnika, in to precej velik, ni pa imel pokrova. Ob preletu bombnikov čez Koprivno je prišlo do letalske borbe v zraku in videl sem, kam je padel zadetek. Izkopal sem ga. Bil je iz letalskega topa in sem ga shranil. Bil je tako velik kot vžigalnik. Mislil sem si: Treba bo samo izcediti svinec in imel bom pokrov za vžigalnik. Na štedilnik poleg sklede z vodo sem položil tisto kroglo in pozabil na vse. Bili smo zaposleni v bližini štedilnika. Eden je šival čevlje, drugi krpal, tretji bral. Straže nismo imeli, bili smo prepričani, da za nas tako ne vedo. Naenkrat strašno poči in se pokadi. Tisti, ki smo sedeli pri mizi, smo skočili pokonci, da smo odtrgali mizno ploščo, in zbežali na prosto, misleč, da je priletela granata iz minometalca. Po tej eksploziji ni bilo nič več. Torej nas ni kdo napadel, ampak mora biti nekaj drugega. Zato smo šli nazaj v postojanko, da ugotovimo, kaj je na stvari. Štedilnik je imel strte rinke, skleda za vodo pa je bila ploščata, kot da bi prišla iz preše. Končna ugotovitev je bila, da je morala biti v drveh dum dum krogla, ki je napravila tako razdejanje in strah. Nihče razen mene ni vedel, da je bil to letalski izstrelek. Fosforni naboj se je na vročini vžgal in eksplodiral.
Akcija
V partizanih so te porabili za vse, za kar si bil sposoben. Najprej sem bil na terenu Tople, Koprivne in Bistre. Potem pa smo prešli na teren Pliberka in Šentanela. Aprila 1943 smo partizani pogosto obiskovali okolico Pliberka. Hodili smo v prehranjevalne akcije in vodili terensko politično delo. Od časa do časa smo tudi pobirali orožje lovcem in vermanom. Bili smo v okolici Šmarjete pri Pliberku in nekega deževnega večera smo se odpravili na akcijo pobiranja orožja. Šli smo čez gmajno proti Podjuni. Kljub temu, da mi je bila pot dobro znana se nam je dogodilo tudi to.
Skupina petih tovarišev prekoračimo gmajno in se vzpnemo na hrib, čez katerega moramo v drugo dolino. Na vrhu hriba smo zgrešili smer. Krenili smo v dolino in prišli od zadaj k poslopju z ograjenim prostorom. Ostali niso poznali kraja, meni pa je bila situacija znana. Stavba z ograjenim dvoriščem je bila pomožna žandarmerijska postaja v Zgornjih Libučah. Jasno mi je bilo, da se moramo takoj umakniti. Krenili smo na travnik in čez cesto, malo smo postali, pa pravim tovarišem — bolj v šali — da smo brez skrbi, saj smo se javili orožnikom, pa so spali, zato lahko nadaljujemo z začrtano akcijo. Imeli smo med seboj tovariša, ki je stvar vzel resno in takoj po-gruntal, da sem jih hotel mirno predati orožnikom. Ni se več zanesel na nas. Da ga ne bi predali Nemcem, nam je sledil z veliko razdaljo. Imenoval se je Jager.
Akcijo smo dobro opravili, vendar se je čez dva dni borec Janez javil Nemcem in izdal kmeta, pri katerem so bile shranjene lovske puške. To je bilo pri Alojzu Koleniku, pozneje je bil ubit v prevaljskih zaporih, pokopan pa na Fari. Tu je bila naša prva zanesljiva postojanka, saj sta mati Lona ter Lojz oskrbovala partizane s podatki in hrano. Simonova ali Kolenikova domačija je ena izmed mnogih partizanskih domačij na tem območju.
Zap. Priimek in ime, leto roj., živel pred Datum	7annr. a1i	Datum
št.	aretacijo	aretacije	ZaP°r	al1	taborišče	vrnitve
22.	12. 1944 Rettenbach	27.	7.	1945
99 A 1 QA1 Polmrop	IR	ft	1Q41
Gvido Pavlič
Utrinki iz partizanskih spominov Valentina Konšaka-Romana
i.
Pobič sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k soldatom imet; kako bom soldat, k’sem pobič premlad, ne morem še puške držat.
(Ljudska)
Valentina Konšaka-Romana sem obiskal doma, v bivšem samskem domu pod žer-javskim rudniškim nasipom ali »olmom«, kot mu pravijo domačini. Stari koroški borec, ki je med zadnjo vojno prehodil dolgo, težko in zahtevno življenjsko pot in je 80-odstotni vojni invalid in delovni invalid II. kategorije, živi sam, čez dan pa ga večkrat obišče Veronika Raztočnik iz Žerjava, da mu s pridno žensko roko postori najnujnejše v hiši, mu tudi skuha ter hodi nakupovat. Valentina Konšaka je namreč trdovratna bolezen dokončno priklenila na bolniško posteljo: vse očitneje se oglaša posledica ran, ki jih je med boji s sovražnikom utrpel kot koroški par-tizan, tako da so nekdaj tršatemu in klenemu Falentu, kot ga kličejo domačini, docela odpovedale noge od kolen navzdol. Po hiši se pomika s palico, ki je bila ob mojem obisku prislonjena v kotu, sicer pa večji del časa presedi na kavču ob oknu svojega stanovanja, kar nekam otožno zamišljen in pogreznjen vase.
Valentin Konšak-Roman se je rodil 10. februarja 1925 na Ljubnem v Gornji Savinjski dolini kot otrok številne kmečke družine. V stari Jugoslaviji je opravljal razna dela, ob okupaciji 1941. leta pa je bil mesarski vajenec: za poklic mesarja se ni izučil, ker so ga že v začetku 1942. leta okupatorske oblasti vpoklicale v nemško vojsko. Tik pred mobilizacijo je še iskal zveze s partizani, in sicer s pomočjo brata Maksa, ki je bil tedaj že aktivist OF, vendar se ni več mogel izmuzniti re-grutaciji. Po naboru je odšel z vojaškim transporotom na Češko in kasneje v Hannover. Spominja se dogodkov:
»Ker kot zaveden domoljub nisem bil pristaš oholega nemškega reda, sem se odločil, da kot prisilni mobiliziranec ne bom sodeloval pri okupatorskih krvavih orgijah in sem skupaj z nekaterimi domačini in znanci iz Gornje Savinjske doline odkrito sabotiral pri vojaških urjenjih. Spominjam se dneva, ko smo na veliko urili streljanje na premične tarče na avtomatiziranem strelišču. Streljali smo leže in z naslonom, in sicer po deset strelcev hkrati. Za nami je nenehno stopal nemški podoficir, pristopil zdaj k enemu zdaj k drugemu in opozarjal: •— Fest hal-ten! Fest ein driicken!
— Pojdi v rit! sem si mislil in nalašč zgrešil celo tarčo. Moja prizadevanja (in teh ni bilo malo), da bi užival sloves slabega strelca, so me seveda drago stala: medtem ko so najboljši počivali in se hvalili z dobrimi rezultati, sem bil še z nekaterimi meni podobnimi žrtev vedno hujših vojaških urjenj, ki so nam odžirala telesne moči. Sloveli pa smo tudi kot ne-spravljivci in so nas odkrito spoznali za
104. Zdovc Ema, 1927, Lokovica
105. Živec Ludvik, 1892, Prevalje
RAVNE NA KOROŠKEM IN OKOLICA
1. Božič Vinko, 1927
2. Buhvald Rudolf, 1912, Strojna
3. Cvitanič Antonija, 1895, Ravne
4. Čapelnik Anton, Ravne
5. Čop Anton, 1904, Ravne
6. Čerenjak Florjan, 1902, Podgora
7. Čevnik Marija, 1895, Preški vrh
8. Čevnik Antonija, 1921, Preški vrh
9. Ditinger Ivan, 1883, Ravne
10. Dobrovnik Joža, 1893
11. Dornik Viktor, 1915, Ravne
12. Dvornik Jože, 1927, Kotlje
13. Erat Boštjan, 1891, Ravne
14. Erjavec Martin, 1915
15. Ferlin Mihael, 1920, Ravne
16. Fink Jože, 1918, Ravne
17. Fišer Marija, 1922, Ravne
18. Fišer Boris, 1925, Ravne
19. Fišer Mirko, 1926, Ravne
20. Flajmiš Marjeta, 1897
21. Globočnik Ivan, 1920, Ravne
22. Gruden Jože, 1928
23. Hancman Franc, 1912, Ravne
24. Harum Alojz, 1919, Kotlje
25. Harum Marija, 1923, Kotlje
26. Jakob Ivan, 1927, Podgora
27. Jamnik Jožef, 1914,
28. Janet Zofija, 1917, Brdinje
29. Jazbec Alojz, 1920, Ravne
30. Juh Luka, 1899, Ravne
31. Juvan Viktor, 1922
32. Jurc Katra, 1919
33. Kačnik Franc, 1917
34. Kačnik Marija, 1925
35. Kapel Juljana, 1911
36. Kerbev Ignac, 1922, Kotlje
37. Kokal Ivan, 1915, Ravne
38. Kolar Jožef, 1907, Kotlje
39. Kostwein Justina, 1903, Kotlje
40. Kotnik Flora, 1900, Podgora
41. Kotnik Jože, 1930, Ravne
42. Kotnik Zorko, 1931, Ravne
43. Kotnik Andrej, 1897, Ravne
44. Kotnik Stanko, 1927, Ravne
45. Kotnik Jožica, 1927, Ravne
46. Kotnik Minka, 1924, Ravne
47. Kralj Marija, 1927
48. Kralj Matevž, 1924
49. Krevh Jože, 1911, Ravne
50. Kričej Anton, 1915, Ravne
51. Kričej Jakob, 1919, Ravne
52. Kristan Mirko, 1911, Ravne
53. Kuhar Lovro, 1893, Kotlje
54. Kuhar Marija, 1900, Kotlje
55. Kuhar Vida, 1923, Kotlje
56. Kuhar Marija, 1925, Kotlje
57. Lačen Ivan, 1915, Ravne
58. Leskovec Rozalija, 1929, Ravne
59. Levovnik Franc, 1890, Ravne
60. Levičar Alojz, 1922,
61. Logar Rozalija, 1912, Ravne
62. Mak Pavla, 1930
63. Marchioti Viktor, 1907, Kotlje
64. Marchioti Stanko, 1908, Kotlje
65. Medvešek Pavel, Ravne
66. Medvešek Jože, 1912, Ravne
67. Merkač (Franc, 1924, Kotlje
68. Mezner Edo, 1917, Ravne
69. Mlatej Alojz
70. Mlatej Alojzija, Brdinje
71. Naveršnik Stanislava, 1929
72. Pangerc Nežka, 1926
73. Paradiž Jože, 1894, Tolsti vrh
74. Paradiž Franc, 1927, Tolsti vrh
75. Paradiž Marija, 1897, Tolsti vrh
76. Paradiž Marija, Tolsti vrh
77. Paradiž Mihaela, Tolsti vrh
78. Paradiž Ludvik, Tolsti vrh
79. Pečovnik Jakob, 1917, Ravne
80. Petrič Marija, 1895, Kotlje
81. Pisar Zofija, 1920, Tolsti vrh
82. Pongrac Ivan, 1914, Ravne
83. Pongartnik Matevž, 1915
84. Pori Vlado, 1926, Ravne
85. Požarnik Franc, 1923, Ravne
86. Radušnik Anton, 1919, Ravne
87. Razgoršek Francka, 1922, Kotlje
29. 3. 1943	15.	5.	1945
Dva meseca Innsbruck Begunje
15.	2.	1944	Dachau	15.	5.	1945
	6.	1943	Innsbruck	1.	4.	1944
16. 10. 1944			Alt Otting	15.	5.	1945
16.	10. 1944		Alt Otting	1.	5.	1945
	4.	1941	Buchenwald			1945
	2.	1945	Celovec		3.	1945
			Celovec			
6.	9.	1944	Dachau	15.	5.	1945
6.	1.	1945	Beljak	4.	7.	1945
	11.	1943			5.	1945
	3.	1942	Mathausen	15.	5.	1945
17.	8.	1942		19.	6.	1945
	3.	1945	Dravograd		4.	1945
	1.	1945	Celovec		5.	1945
5.	10.	1944	Celovec		2.	1945
23.	8. 1944		Celovec	21.	7.	1945
7.	2.	1943	Celovec	24.	5.	1944
6.	6. 1944		Dachau	15.	5.	1945
	1.	1945	Dravograd	15.	5.	1945
7.	12. 1943		Dachau	15.	5.	1945
13. 12. 1943			Ravvensbriick	15.	5.	1945
8.	1.	1945	Dachau	15.	5.	1945
27.	6.	1943	Dachau	15.	7.	, 1945
28.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
1.	12. 1944		Dachau	15.	5.	1945
17.	6.	1941	Begunje	23.	1. 1944	
24.	8.	1944	Millberb Eibe	8.	5.	1945
19. 12. 1944				26.	8. 1945	
	8.	1943	Dachau	15.	5.	1945
15. 12. 1944			Niirnberg	15.	5.	1945
	9. 1944		Ravvensbriick		5.	1945
20.	1.	1945	Dachau	15.	5.	1945
25. 12. 1944			Dravograd	15.	5.	1945
25.	5.	1944	Weimar	25.	7.	1945
1.	7.	1944	Weimar	15.	5.	1945
10.	1. 1945		Celovec	15.	5.	1945
16.	1.	1945	Celovec	15.	5.	1945
15.	1.	1945	Celovec	15.	5.	1945
16.	1.	1945	Dachau		8. 1945	
1.	12. 1944				6.	1945
17. 11.		1944	Maklenburg	1.	9. 1945	
			, Celovec			
12.	4.	1944	Ravvensbriick	1.	5.	1945
7.	12. 1944		Dachau	20.	6.	1945
8.	10. 1942		Begunje	15.	5.	1945
28.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
6.	1.	1945	Wolfsberg	15.	5.	1945
6.	1. 1945		Celovec	15.	5.	1945
	1.	1943	Mathausen		6. 1945	
	9. 1943		Ravvensbriick		7.	1945
	5.	1942	Ravvensbriick		8.	1945
	9. 1943		Rawensbriick		7.	1945
30.	8. 1944		Seeboden	15.	5.	1945
20.	3.	1945	Celovec	15.	5.	1945
3.	12.	1943	Pliberk		4.	1944
16.	7.	1945		1.	9.	1945
	7.	1944	Obdach	15.	5.	1945
			Dravograd			
6.	3.	1943	Celovec		5.	1945
7.	5.	1941	Celovec	9.	7.	1941
15.	2.	1944	Dachau	15.	5.	1945
15.	2.	1944	Celovec	10.	4.	1944
4.	2.	1944	Celovec	15.	5.	1945
	4.	1943	Dachau	15.	5.	1945
15. 11. 1944			Dachau	3.	3.	1945
28.	2.	1945	Celovec	15.	5.	1945
29.	9.	1944	Ravvensbriick		5.	1945
8.	11.	1943	Ravvensbriick		5.	1945
21. 12. 1944				15.	5.	1945
21.	12.1944			15.	5.	1945
21.	12. 1944		Rettenbach	15.	5.	1945
21.	12.1944		Rettenbach	15.	5.	1945
21.	12. 1944		Rettenbach	15.	5.	1945
21.	12. 1944		Rettenbach	15.	5.	1945
18.	11.	1943		15.	5.	1945
1.	2.	1944	Ravvensbriick		5.	1945
22. 12. 1944			Rettenbach	27.	7.	1945
	1.	1945	Dachau	15.	5.	1945
20.	7.	1943		6.	7.	1945
16. 10. 1943			Dachau	15.	7.	1944
8.	1.	1945	Dachau		6. 1945	
15.	2.	1944	Dachau	15.	5.	1945
13.	12. 1943		Rawensbriick	15.	5.	1945
Zap. Priimek in ime, leto roj., živel pred št.	aretacijo
Datum
aretacije
Zapor ali taborišče
Datum
vrnitve
88. Rožej Avgust, 1921, Kotlje	13.	4.	1943	Dachau	4.	4.	1945
89. Rožen Jakob, 1921, Kotlje	24. 12. 1944			Dachau	15.	5.	1945
90. Rus Jože, 1917, Ravne	13.	3.	1943	Trbovlje	3.	7.	1943
91. Rus Anton, 1907, Ravne	24. 11.		1943	Dravograd	21.	12. 1943	
92. Sadovnik Franc, 1895, Brdinje	7.	12.	1943	Dachau	8.	6.	1945
93. Sadovnik Ana, 1897, Brdinje	5.	5.	1944	Dachau	15.	5.	1945
94. Sekavčnik Franc, 1928, Kotlje		3.	1944	Napoli	12.	9.	1944
95. Skobir Zofija, 1927, Kotlje	18. 10. 1944			Alt Otting	15.	5.	1945
96. Slemnik Marija, 1896, Ravne	1.	5.	1944	Rawensbriick	6.	6.	1945
97. Slivnik Ivan, 1902, Kotlje	7.	7.	1943	Dachau	15.	5.	1945
98. švent Franc, 1896, Ravne		1.	1943	Dachau	15.	5.	1945
99. Šteharnik Jakob, 1926, Ravne	9.	12. 1944		Dravograd	15.	5.	1945
100. štruc Marija, 1912, Kotlje	18. 10. 1944			Alt Otting	15.	5.	1945
101. štruc Ivan, 1901, Kotlje	15.	8.	1944	Niirnberg	9.	5.	1945
102. Trup Alojz, 1929, Kotlje	5.	5.	1944	Linz	15.	5.	1945
103. Trup Frančiška, 1900, Kotlje	5.	5.	1944	Auschwitz	15.	5.	1945
104. Trup Jožef, 1936, Kotlje	5.	5.	1945	Linz	15.	5.	1945
105. Tratnik Angela, 1925, Kotlje	18. 10. 1944			Alt Otting	15.	5.	1945
106. Uršnik Alojz, 1919, Ravne	13.	9. 1943			17.	9.	1945
107. Voler Neža, 1917	5.	5.	1944	Weimar	15.	5.	1945
108. Vožič Ivanka, 1925, Kotlje	18. 10. 1944			Alt Otting	15.	5.	1945
109. Vogrin Rozalija, 1928, Kotlje	5.	5.	1944	Weimar	26.	6.	1945
110. Winkler Alojz, 1900, Ravne	15.	2.	1944	Celovec	15.	4.	1944
111. Zabel Vincenc, 1882, Brdinje	8.	3.	1945	Celovec	26.	3.	1945
112. Zabel Marija, 1883, Brdinje	8.	3.	1945	Celovec	26.	3.	1945
113. Zabel Kristina, 1926, Brdinje	8.	3.	1945	Celovec	26.	3.	1945
114. Zabel Ana, 1914, Brdinje	5.	5.	1944		15.	5.	1945
Izgnani 1941 v Srbijo in Hrvaško
Zap. Priimek in ime št.
Leto
roj.
Izgnan iz
Izgnan v
ČRNA NA KOROŠKEM IN OKOLICA
1. Baraga Miroslav	1899	Žerjav
2. Baraga Marta	1904	Žerjav
3. Baraga Duško	1926	Žerjav
4. Baraga Milada	1929	Žerjav
5. Birsa Leopold		Črna
6. Birsa Angela		Črna
7. Camlek Ivan	1926	Podpeca
8. Cesar Pavel	1901	Žerjav
9. Cesar Marija	1898	Žerjav
10. Cesar Ida	1927	Žerjav
11. Cesar Pavel ml.	1922	Žerjav
12. čergulj Štefan	1913	Črna
13. Čufar Franc	1893	Žerjav
14. Čufar Jerica	1884	Žerjav
15. Čufar Dora	1921	Žerjav
16. Dolinšek Franc	1896	Crna
17. Dolinšek Leopoldina	1895	Črna
18. Dolinšek Marija	1930	Črna
19. Dolinšek Vilma	1931	Črna
20. Glančnik Anton	1891	Črna
21. Glančnik Katarina	1892	Črna
22. Glančnik Štefan	1923	črna
23. iFettich Viktor	1897	Žerjav
24. Fettich Olga	1892	Žerjav
25. Fettich Viktor ml.	1925	Žerjav
26. Fettich Vera	1926	Žerjav
27. Fettich Iris	1930	žerjav
28. Hojnik Ivan	1877	Koprivna
29. Jelen Ivan	1920	Žerjav
30. Jernej Milka	1912	Črna
31. Konič Jožef	1899	Podpeca
32. Konič Helena	1905	Podpeca
33. Konič Zofija	1928	Podpeca
34. Konič Marija	1930	Podpeca
35. Konič Štefka	1934	Podpeca
36. Konič Ivan		Podpeca
37. Korošec Martin		Črna
38. Korošec Katarina		črna
39. Korošec Avgust	1926	Črna
40. Korošec Herman		Črna
41. Kovač Anton	1904	Žerjav
42. Kovač Marija	1902	Žerjav
43. Kovač Pavel	1926	Žerjav
44. Kovač Jožefa	1928	Žerjav
45. Kovač Rudolf	1936	Žerjav
46. Kuhar Janko '	1890	Črna
47. Kuhar Anica	1897	Črna
48. Kuhar Slavica	1922	Črna
49. Kumer Katarina		Koprivna
50. Libnik Luka	1896	Žerjav
51. Libnik Ana	1894	Žerjav
52. Logar Rudi	1913	Črna
Rekovac — Probištip Rekovac — Probištip Rekovac — Probištip Rekovac — Probištip
Varvarin — Bošnjane — Maškare Varvarin — Gornji Katun Varvarin — Gornji Katun Varvarin — Gornji Katun Varvarin — Gornji Katun — Probištip Zagreb
Varvarin — Maškare Varvarin — Maškare Varvarin — Maškare Varvarin — Obrež Varvarin — Obrež Varvarin — Obrež Varvarin — Obrež Varvarin
Varvarin
Beograd — Probištip Beograd — Probištip Beograd — Probištip Beograd — Probištip Beograd — Probištip Karlovci
Rekovac — Sekurič Kruševac
Varvarin	—	Maškare	—	Bošnjane
Varvarin	—	Maškare	—	Bošnjane
Varvarin	—	Maškare	—	Bošnjane
Varvarin	—	Maškare	—	Bošnjane
Varvarin	—	Maškare	—	Bošnjane
Varvarin — Maškare — Bošnjane
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Obrež
Varvarin — Bošnjane
Varvarin — Bošnjane
Varvarin — Bošnjane
Varvarin — Maškare
Varvarin — Orašje
Varvarin — Orašje
Rekovac — Probištip
saboterje. Dva tovariša iz Savinjske doline, Recko in Zajc, sta opazila, da namerno slabo streljam in sta ugotavljala:
— Kako, za vraga, si zgrešil, saj vendar znaš streljati?
— Kaj bi ne znal, sem rekel. Saj sem bil vendar doma »raubšic«!
— Zakaj pa potem ne streljaš, kot zahtevajo Švabi?
— Nočem! sem rekel. Ce se zdaj pokažem dober, me zagotovo pošljejo na rusko ali katerokoli drugo fronto! Jaz pa hočem priti živ domov!
— Pa na ta način vseeno ne boš prišel. Saj vendar veš, da na dopust pošiljajo le dobre vojake, ti si pa »saboter Konšak«! Bodi pameten, sta rekla. —Zdaj imaš edinstveno priložnost naučiti se in dobro obvladati orožje. Ko bomo doma, jo bomo potegnili v partizane, potem pa naj se Švabi obrišejo pod nosom! Vse, kar nas bodo zdaj naučili, jim bomo še kako vneto vračali.
Z Zajcem in Reckom smo se večkrat skrivaj dogovarjali, da bomo doma pobegnili v »gošo«. Na njuno iniciativo sem se torej »poboljšal« in se naslednjič bolj potrudil. —Ce je vse tako kot pravita, sem si mislil, potem je zdaj res prava priložnost! Le počakajte, da pridem domov, mrhe švabske, potem boste videli, kdo je »saboter Konšak«!
Ko smo bili znova na strelišču, smo streljali v krožno tarčo, označeno z dvanajstimi krogi: dvanajstica je bila odličen, vse nad deset pa zelo dober zadetek. —No, zdaj bomo pa videli! sem rekel in prislonil puško k ramenu. Počilo je in zadeta tarča je oddrsela. Odčitali so zadetek: enajstica, sehr gutt! Drugi strel je razcefral tarčo na meji med enajstico in dva-najstico. Polovična dvanajstica, strel pa so priznali kot popoln zadetek. Po petih izstreljenih kroglah je prišel k meni podoficir, ki je uril streljanje, in me potrepljal po rami: —Sehr gutt, sehr gutt, herr Konšak! —Klinc te gleda, sem si mislil, še ne veste, kakšno jamo vam koplje »herr Konšak«!
Kasneje so najboljše strelce šolali za ostrostrelce. Dva meseca so Falent in ostali »šici« dobesedno uživali. Dolgočasnih političnih predavanj skorajda ni bilo, nenehno so vadili le streljanje in spet streljanje. Falent je bil kmalu usposobljen za ostrostrelca, prav tako njegova tovariša Kolar in Breznik iz Solčave, s katerima je bil pozneje tudi skupaj v partizanih.
Iz Hannovra so enote premestili v Lyon v Franciji ter od tam na polotok Brest. V vasi, iz katere so Nemci evakuirali francosko prebivalstvo, so nastanili cel bataljon slovenskih mobilizirancev. Bivali so v večji stanovanjski hiši, na hitro preurejeni v kasarno, ki je bila brez kopalnic, za najnujnejše potrebe pa so uporabljali lat-rine. Slovenski mobiliziranci so med seboj govorili izključno slovensko, pa tudi ra-portom v nemščini so se izogibali, kjerkoli je bilo mogoče.
Ker so nemške oblasti v letu 1943 prepovedale koriščenje vojaških dopustov, se je Falent poskušal pridružiti francoskim partizanom v okolici Bresta. V ta namen je tudi navezal tesnejše stike z nekim dekletom, ki bi ga lahko skrilo v primeru, da ne bi mogel domov in bi dezertiral kar v Franciji. Tedaj bi se vsekakor pridružil
Spomenik v Šcntanelski Reki
francoskemu osvobodilnemu gibanju. Vendar pa so Nemci partizanske odrede kaj kmalu likvidirali in z načrti o priključitvi ni bilo nič. Dolgo pričakovana sreča se je Falentu nasmehnila šele decembra 1943, ko so mu slednjič izročili dopustno objavo.
II.
Ne bom krvavel na gosposki profit, za delavno ljudstvo bom šel se borit, da delavec, kmet, slovenski ves svet iz težkih verig bo otet.
(Ljudska)
»Ko sem prišel domov, sem se najprej oglasil pri domačih in jim takoj povedal, da se v Francijo ne vrnem več. Naslednji dan sem se šel prijavit na žandarmerijsko postajo v Ljubnem ter obenem napeto oprezal, kaj se tam dogaja. Ko se je moj vojaški dopust iztekel, sem odpotoval v Celje in se odjavil na gestapu. Potem sem se povzpel na vlak. Med vožnjo sem za trenutek razmišljal, ali naj zapustim vlak v Šmartnem ali v Paški vasi. Prišla je kon-dukterka in me zdramila iz razmišljanja. Vzela je moje vojaške papirje in vozovnico, škljocnila s kleščami in preluknjala papirnati sveženj, rekoč: — Farren Sie nach Frankreich? Prikimal sem, na tihem pa mislil: —Enkrat, pa nikoli več! Se sanja se ti ne, ti Svabinja, da se Falent pelje v Slovenijo!
Odšel sem na platformo zadnjega vagona in ko je v Paški vasi vlak potegnil, sem odskočil in pristal na poti ob progi. Odšel sem proti mostu čez Pako, urno, kolikor so me nesle noge. Glej ga, hudiča, na koncu mosta je stal nemški stražar! Ko sem se približal, sem videl, da je starejši dedec. Zvedavo me je pogledal in vprašal: —Nach Urlaube? —Jawohl, ja-wohl, sem prikimal in pričakoval, da me bo legitimiral. Pa me ni. Če me boš vprašal po papirjih, sem sklenil sam pri sebi, te bom sunil z bajonetom in jo popihal. Z roko sem že segel bliže bajoneta, upravičeno zaskrbljen, saj so bili moji dokumenti uničeni. No, kar dobro je šlo, sicer
Zap. Priimek in ime št.	Leto roj.	Izgnan iz		Izgnan v
53. Mihev Ivan	1891	Podpeca	Varvarin -	- Krčin
54. Mihev Margareta	1900	Podpeca	Varvarin —	- Krčin
55. Mihev Ivo	1921	Podpeca	Varvarin -	- Krčin
56. Mihev Margareta	1929	Podpeca	Varvarin —	- Krčin
57. Mihev Aleksander	1930	Podpeca	Varvarin —	- Krčin
58. Miler Luka		Črna		
59. Miler Juljana		Črna		
60. Mlinar Franc	1921	žerjav	Rekovac —	- Probištip
61. Mlinar Simon		Žerjav	Rekovac —	Tečiči
62. Mlinar Marija	1921	Žerjav	Rekovac —	Tečiči
63. Mlinar Rudolf		Žerjav	Rekovac —	Tečiči
64. Mlinar Antonija		žerjav	Rekovac —	Tečiči
65. Mlinar Antonija ml.	1926	Žerjav	Rekovac —	Tečiči
66. Mrdavšič Urban	1883	črna	Varvarin —	- Černiča
67. Mrdavšič Terezija	1893	Črna	Varvarin —	- Černiča
68. Mrdavšič Marija	1915	Črna	Varvarin —	- Černiča
69. Mrdavšič Filip	1917	Črna	Varvarin —	- Černiča
70. Mrdavšič Zofija	1920	Črna	Varvarin —	- Černiča
71. Mrdavšič Rudi	1925	Črna	Varvarin —	- Černiča
72. Mrdavšič Janez	1928	Črna	Varvarin -	- Černiča
73. Mrdavšič Stanko	1930	Črna	Varvarin —	- Černiča
74. Osojnik Franc	1900	Podpeca	Varvarin -	- Bošnjane
75. Osojnik Jožefa	1904	Podpeca	Varvarin —	- Bošnjane
76. Osojnik Maks	1923	Podpeca	Varvarin —	- Bošnjane
77. Osojnik Juljana	1925	Podpeca	Varvarin —	- Bošnjane
78. Osojnik Jožef		Podpeca	Varvarin -	- Bošnjane
79. Osojnik Ludvik		Podpeca	Varvarin -	- Bošnjane
80. Pavšek Helena		Žerjav	čačak	
81. Pavšek Marica		Žerjav	čačak	
82. Pavšek Elizabeta	1910	Žerjav	čačak	
83. Peruš Rudolf	1904	Žerjav	Rekovac —	- Probištip
84. Peruš Marija	1903	Žerjav	Rekovac —	- Probištip
85. Peruš Rudolf ml.	1925	Žerjav	Rekovac —	- Probištip
86. Peruš Marica	1928	Žerjav	Rekovac —	- Probištip
87. Peruš Vlado	1939	Žerjav	Rekovac —	- Probištip
88. Pikmajer Božo	1902	Žerjav	Rekovac	
89. Pikmajer Anda		Žerjav	Rekovac	
90. Pikmajer Saša		Žerjav	Rekovac	
91. Prosen Jakob	1905	Žerjav	Rekovac —	- Sekurič
92. Prosen Štefka	1910	Žerjav	Rekovac —	- Sekurič
93. Prosen Cvetko	1929	Žerjav	Rekovac —	- Sekurič
94. Prosen Ljudmila	1930	Žerjav	Rekovac —	- Sekurič
95. Razgoršek Vinko	1898	Črna	Karlovci	
96. Roj Terezija		Črna	Paračin	
97. Roj Silvester		Črna	Paračin	
98. Roj Albert		Črna	Paračin	
99. Roj Jožef		Črna	Paračin	
100. Roj Marija		Črna	Paračin	
101. Roj Viktor		Črna	Paračin	
102. Roj Oto		Črna	Paračin	
103. Roj Erna		Črna	Paračin	
104. Roj Anton		Črna	Paračin	
105. Samar Ferdo	1903	Žerjav	Rekovac -	- Ratkovič
106. Samar Matilda	1904	Žerjav	Rekovac -	- Ratkovič
107. Samar Cvetka	1924	Žerjav	Rekovac -	- Ratkovič
108. Samar Ferdo ml.	1926	žerjav	Rekovac -	- Ratkovič
109. Senožetnik Franc	1890	Črna	V arvarin	
110. Senici Franc	1924	Žerjav	Varvarin -	— Obrež
111. Stane Rudolf	1889	Črna	Varvarin -	- Maškare
112. Stane Marija	1921	Črna	Varvarin -	- Maškare
113. Starec Jožefa		črna		
114. Šepul Marija	1871	Črna	Varvarin -	- Černiča
115. Štefan Helena	1905	Črna	Varvarin	
116. Štumpfel Maks	1921	Žerjav	Rekovac —	- Probištip
117. Toros Jerica		Črna	Varvarin	
118. Urbančič Jože	1907	Žerjav	Varvarin	
119. Urbančič Amalija	1906	Žerjav	Varvarin	
120. Urbančič Srečko	1898	Podpeca	Varvarin -	- Krčin
121. Urbančič Pavla	1901	Podpeca	Varvarin -	- Krčin
122. Urbančič Srečko	1922	Podpeca	Varvarin -	— Krčin
123. Urbančič Marija	1926	Podpeca	Varvarin -	— Krčin
124. Urbančič Veronika	1930	Podpeca	Varvarin -	- Krčin
125. Urbančič Erna	1931	Podpeca	Varvarin -	— Krčin
126. Urbančič Danica	1936	Podpeca	Varvarin -	— Krčin
127. Urbančič Zalka	1939	Podpeca	Varvarin -	— Krčin
128. Uršič Franc	1895	Žerjav	Beograd —	- Probištip
129. Uršič Vilma	1896	Žerjav	Beograd —	- Probištip
130. Uršič Ančka	1922	Žerjav	Beograd —	- Probištip
131. Uršič Marička	1925	Žerjav	Beograd —	- Probištip
132. Uršič Meta	1927	Žerjav	Beograd —	- Probištip
133. Uršič Hana	1932	Žerjav	Beograd —	- Probištip
134. Zaveršnik Matija		Žerjav	Varvarin	
135. Žnidarič Jože		črna		
MEŽICA IN OKOLICA				
1. Boštele Anton	1901	Mežica	Djakovo (Otok)	
2. Golob Andrej	1883	Mežica	Slavonska Požega	
3. Golob Marija	1887	Mežica	Slavonska Požega	
4. Golob Helena	1921	Mežica	Slavonska Požega	
5. Golob Jožef	1924	Mežica	Slavonska Požega	
6. Golob Andrej	1925	Mežica	Slavonska Požega	
7. Golob Ivan	1927	Mežica	Slavonska Požega	
Probištip
Probištip
Probištip
Probištip
Zap. Priimek in ime št.	Leto roj.	Izgnan iz		Izgnan v
8. Golob Viljem	1929	Mežica	Slavonska Požega	
9. Golob Rozalija	1934	Mežica	Slavonska Požega	
10. Golob Franc	1934	Mežica	Slavonska Požega	
11. Golob Jožefa	1939	Mežica	Slavonska Požega	
12. Gorinšek Urh	1907	Mežica	Varvarin	— Obrež
13. Hergouth Jože	1892	Mežica	Varvarin ■	— Bečina
14. Hergouth Valerija	1895	Mežica	Varvarin ■	— Bečina
15. Hergouth Stojan	1932	Mežica	Varvarin ■	— Bečina
16. Jamnikar Blaž	1870	Mežica	Varvarin	— Obrež
17. Jamnikar Marija	1901	Mežica	Varvarin	— Obrež
18. Jamnikar Ivana	1930	Mežica	Varvarin	— Obrež
19. Jamnikar Florjan	1928	Mežica	Varvarin	— Obrež
20. Jamnikar Rafaela	1938	Mežica	Varvarin	— Obrež
21. Jamnikar Antonija	1941	Mežica	Varvarin	— Obrež
22. Kavtičnik Alojz	1895	Mežica	Rekovac	
23. Kavtičnik Verona	1892	Mežica	Rekovac	
24. Kavtičnik Fortunat	1921	Mežica	Rekovac	
25. Knez Valerija	1885	Mežica	Varvarin	— Obrež
26. Knez Helena	1884	Mežica	Varvarin	— Obrež
27. Knez Herman	1923	Mežica	Varvarin	— Obrež
28. Košutnik Alojzija	1906	Mežica	Arilja	
29. Lednik Ivan	1891	Mežica	Varvarin •	— Orašje
30. Lednik Marija	1897	Mežica	Varvarin •	— Orašje
31. Lednik Janez	1921	Mežica	Varvarin •	— Orašje
32. Lednik Štefan	1922	Mežica	Varvarin -	— Orašje
33. Lednik Greta	1924	Mežica	Varvarin -	— Orašje
34. Lednik Marija	1925	Mežica	Varvarin -	— Orašje
35. Lednik Regina	1927	Mežica	Varvarin ■	— Orašje
36. Lednik Ana	1931	Mežica	Varvarin •	— Orašje
37. Lednik Jože	1936	Mežica	Varvarin ■	— Orašje
38. Lipuš Viljem	1917	Mežica	Rekovac -	- Sabanta
39. Lipuš Adela	1920	Mežica	Rekovac -	- Sabanta
40. Pavlič Anton		Mežica	Varvarin	
41. Pisar Marija	1910	Mežica	Slavonska Požega	
42. Pisar Janez	1937	Mežica	Slavonska Požega	
43. Pisar Rudolf	1939	Mežica	Slavonska Požega	
44. Sosič Viktor	1912	Mežica	Varvarin -	— Donji Korčin —
			Probištip	
45. Socič Mara	1915	Mežica	Varvarin -	— Donji Korčin —
			Probištip	
46. Vehovec Franc	1920	Mežica	Varvarin -	— Gornji Katun
47. Veselko Jurij	1871	Mežica	Rekovac -	- Dragovo
48. Veselko Mirko	1908	Mežica	Rekovac -	- Dragovo
49. Vončina Stanko	1903	Mežica	Rekovac -	- Probištip
50. Vončina Barbara	1911	Mežica	Rekovac -	- Probištip
51. Vončina Marjan	1931	Mežica	Rekovac -	- Probištip
52. Vončina Breda	1938	Mežica	Rekovac —	- Probištip
53. žgur Kristina	1882	Mežica	Vrnjačka Banja — Arilja	
PREVALJE IN OKOLICA				
1. Bogataj Bogomir		Prevalje	Rekovac	
2. Brajovič Radomir		Prevalje	Rekovac -	- Sekurič
3. čegovnik Ivan		Prevalje	Varvarin	
4. Čepin Juljana		Prevalje	Varvarin •	— Obrež
5. čibron Janko	1897	Prevalje	Rekovac -	- Belušič
6. čibron Cilka	1902	Prevalje	Rekovac -	- Belušič
7. čibron Janko	1933	Prevalje	Rekovac -	- Belušič
8. čibron Cilka ml.	1934	Prevalje	Rekovac -	- Belušič
9. čop Pavel	1908	Leše	Rekovac -	- Tečiči
10. čop Vera	1912	Leše	Rekovac -	- Tečiči
11. čop Jelka	1932	Leše	Rekovac —	- Tečiči
12. Doberšek Karel	1889	Prevalje	Varvarin	
13. Doberšek Katarina		Prevalje	Varvarin	
14. Doberšek Mira	1923	Prevalje	Varvarin	
15. Doblšek Karel		Leše	Varvarin -	— Bošnjane
16. Doblšek Juljana	1902	Leše	Varvarin -	— Bošnjane
17. Doblšek Vinko	1929	Leše	Varvarin -	— Bošnjane
18. Doblšek Branko	1926	Leše	Varvarin -	— Bošnjane
19. Dretnik Albin	1914	Prevalje	Rekovac -	- Sekurič
20. Golja Anton		Prevalje	Rekovac -	- Tečiči
21. Grošelj Anton	1892	Leše	Dušina —	Burdenovac
22. Grošelj Barbara	1894	Leše	Dušina —	Durdenovac
23. Grošelj Barbara ml.	1931	Leše	Dušina —	Burdenovac
24. Grošelj Anton ml.	1925	Leše	Dušina —	Burdenovac
25. Grošelj Marija	1923	Leše	Dušina —	Burdenovac
26. Hrast Ciril	1896	Prevalje	Varvarin -	— Maškare
27. Hrast Franc		Prevalje	Varvarin -	— Maškare
28. Jelen Martin	1912	Prevalje	Djakovo	
29. Jerančič Ferdinand		Prevalje	Rekovac	
30. Kapun Karel	1900	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
31. Kapun Marija	1902	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
32. Kapun Alojz	1929	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
33. Kapun Marija	1931	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
34. Kapun Drago	1934	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
35. Kapun Oto	1936	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
36. Kapun Silva	1937	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
37. Kapun Nada	1939	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
38. Kapun Ana	1940	Prevalje	Rekovac -	- Jaša Tomič
39. Klun Olga	1914	Prevalje	Rekovac	
40. Kobolt Rudolf		Prevalje	Varvarin -	— Bošnjane
41. Kobolt Mara		Prevalje	Varvarin -	— Bošnjane
42. Kobolt Tatjana		Prevalje	Varvarin -	— Bošnjane
pa sem bil pripravljen tvegati spopad s stražarjem, kajti, kar sem sklenil, sem hotel izpeljati, pa če bi moral pri tem zastaviti glavo! Z občutkom negotovosti in prepričanja, da je Švaba pač Švaba, pa naj bo stražar ali karkoli drugega, sem odšel mimo rampe in se nisem več ustavljal. Nenadoma sem opazil, da gresta po poti za mano dve ženski. Zavil sem s poti in se pretvarjal, da bom svetu pokazal rit. Zenski sta odšli naprej, jaz pa sem si polglasno rekel: —Prav je, da si sam in da nihče ne vidi, kam boš zavil. Tako se boš izognil nepotrebnim sumničenjem in zvedavosti. Za domače si nisem bil v skrbeh. Ko bodo Švabi odkrili, da jo je Falent pobrisal, si bodo lahko samo nohte pogrizli, saj v mojih dosedanjih dejanjih ni bilo napake. Ce pride policija domov vprašat zame, jim lahko domači še vedno zabrusijo: —Dopust je prebil doma, odjavil se je v Celju na gestapu, odšel na vlak in odpotoval. Vaš je in vi ste odgovorni zanj! Mi ne vemo ničesar... In nič se jim ne more zgoditi.
Domov sem hodil dva dni, največ po zasneženih hostah. Sneg je nad Mozirjem segal že do pasu in še kar naprej je snežilo. Dvakrat sem prenočil v snegu, kmetij sem se raje izogibal, saj nisem vedel, pred kom se izpostavljam. Ko sem slednjič prišel domov, so se vsi začudeno, presenečeno pa tudi zadovoljno spogledali, saj nisem nikoli nikomur omenil, da jo bom popihal tako blizu doma. Zdaj sem dokončno razložil, da bom tukaj, doma, počakal na zvezo s partizani, ter naročil sestri, naj me takoj obvesti, če bi videla iti mimo hiše kurirja. Brat Lojz mi je v seniku izkopal dokaj udoben tunel v senu in v zadušljivem rovu sem bivakiral vse do prihoda partizanske patrulje, ki je štela osem borcev. Z njimi sem odšel v popolni nemški vojaški opremi v Koroški partizanski odred.«
Falent je za trenutek utihnil in se ob spominu na svoje dezerterstvo zmagoslavno nasmehnil.
III.
Po hribih jaz okrog blodim, od doma sem pregnan; ker ljubim ves slovenski rod, postal sem partizan.
(Ljudska)
S Falentovim partizanstvom se pričenja cel kaleidoskop različnih počutij in trdega življenja, največkrat prepreženega s hudimi izkušnjami v manjših spopadih pa tudi težjih borbah s smrtnim sovražnikom slovenskega življa. Izročeni na milost in nemilost zgodovinskih okoliščin, so se pošteni partizani Falentovega kova nenehno lasali z okupatorskim volkodlakom in želi zdaj zmage zdaj poraze, trdno odločeni, da se ne vdajo v svojem domoljubnem prepričanju.
Medtem ko vztrajno brskava po spominih, ki staremu borcu očitno lajšajo grenke občutke, kakršne sicer med nenehnim tuhtanjem skriva v sebi, se zavem, da moram kljub svoji radovednosti vendarle s precejšnjo mero spoštovanja tipati v njegove spomine. Za Falenta ima ta čas še posebno vrednost. V njegovi izpovedi obstajajo meje, ki blažijo oživljanje okrut-
nih in posurovelih časov, kakršni naj bi se ne vrnili nikoli več.
Valentin Konšak-Roman je bil eden tistih borcev, ki so 1944. prežagali most v Bistri, s katerega je strmoglavil v brezno nemški tank. V spopadu so uničili okrog 72 sovražnih vojakov, dva pa sta ušla. V akciji so sodelovali tudi Plaznikovi fantje iz Bistre, ki so morali zaradi tega vsi v partizane. Pravo čudo je, ugotavlja Falent, da jim spričo tega Nemci niso požgali domačije. »Bil sem tudi na Obirskem in v Koroški Beli,« nadaljuje Falent. »Na Obirskem se nam je predal nemški stražar, tipični gestapovski vrinjenec, ki je imel nalogo, da likvidira četo. Tega ob njegovi mobilizaciji seveda nismo vedeli. Šele kasneje se je sam izdal. Dodeljen je bil k intendantom in kuharjem, ker mu sprva nismo docela zaupali. Naše sumničenje se je kmalu pokazalo za upravičeno. Avgust Voh iz Žerjava, ki je bil kuhar naše enote, je nekega dne opazil sumljivo potikanje okrog kotlov in zasumil, da s »frišnim« mobilizirancem nekaj ni v redu. Nemudoma ga je prijavil štabu, ki ga je aretiral: med zasliševanjem so po krajši preiskavi odkrili v ovratniku njegove vojaške bluze ampulo s ciankalijem, ki naj bi jo med kuharjevo trenutno nepazljivostjo vrgel v kotel in tako zastrupil celo četo.
Na Koroški Beli nas je velikodušno sprejel kmet Plaznik. Prav na meji smo napadli Jezersko, z namenom, da nekoliko »zrušimo« Nemce v postojankah: likvidirali smo nekaj policistov in se umaknili nazaj na Obirsko k nekemu kmetu, katerega ime sem, žal pozabil. Kmet nas je nahranil in prenočil. Naslednjega dne smo zgodaj zjutraj zaslišali zunaj velik trušč: Planili smo pokonci in našim očem se je ponudil veličasten prizor. Nebo je bilo črno od preletavanja zavezniških avionov. Le-ti so odvrgli nekaj tovora, in sicer brez padal. Bili smo navdušeni, skoraj ginjeni. Zdaj bo hrane, čokolade, cigaret in sanitetnega materiala, smo si bajali. Vraga je bilo dobrot; ko smo se zakadili proti lahno padajočim predmetom in jih pričakali, smo z velikim razočaranjem ugotovili, da je ves »veliki« tovor v resnici nekaj praznih bencinskih sodov. Zavalili smo jih na kmetijo in komandir Dragotin je dejal kmetu: —Dobro jih skrij, sicer te utegnejo Švabi »haklati«.
Po krajšem počitku smo se znova vrnili na Belo, od tam pa odšli čez Olševo v Solčavo. Naša prva postojanka je bila Kinova kmetija. Ja, tukaj sem pozneje tudi srečal tvojega očeta, Zdravka Pavliča. Takoj mi je bil všeč in sem mu brez rezerve in s polno mero partizanske dobre volje in hu-domušja prijateljsko poočital: —O, mat’ kurja, ti si pa Trbovčan! Smejal se je in mi pritrdil.«
Nekoliko si oddahneva in pokadiva cigareto. Medtem je prišla Veronika Raz-točnik in prinesla Falentu običajno dnevno nakupovino. Postreže nama z vinom in prinese fotografije iz Falentovih vojaških let. Na eni je skupaj z materjo in svojo zvesto puško, ki jo je prinesel iz Francije: na to fotografijo je Valentin Konšak-Roman še posebej ponosen. Veronika prinese tudi Falentova vojaška odlikovanja in tako zvem, da je moj sogovornik nosilec medalje za hrabrost, reda zaslug za narod s sre-
Zap. Priimek in ime št.		Leto roj.	Izgnan iz		Izgnan v
43.	Kolar Ivan		Prevalje	Rekovac —	Sekurič
44.	Kolman Elizabeta		Jamnica	V arvarin	
45.	Koren Pavel	1921	Prevalje	Rekovac —	Sekurič
46.	Krajcer Maks Kramžar Janko	1923	Prevalje		Tečiči
47.		1899	Prevalje	Rekovac —	
48.	Kramžar Marija	1907	Prevalje	Rekovac —	Tečiči
49.	Kramžar Ivana		Prevalje	Rekovac —	Tečiči
50.	Kramžar Vladimir		Prevalje	Rekovac —	Tečiči
51.	Kramžar Vera		Prevalje	Rekovac —	Tečiči
52.	Kugovnik Jurij	1880	Prevalje	Rekovac —	Sekurič
53.	Kugovnik Matilda	1888	Prevalje	Rekovac —	Sekurič
54.	Kugovnik Ivan	1923	Prevalje	Rekovac —	Sekurič
55.	Lahovnik Franc		Prevalje	Varvarin	
56.	Lahovnik Jožefa		Prevalje	Varvarin	
57.	Lahovnik Priska		Prevalje	Varvarin	
58.	Lahovnik Frida		Prevalje	Varvarin	
59.	Mazaj Jožefa		Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
60.	Mazaj Emilija		Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
61.	Mazaj Dušan		Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
62.	Mlakar Janez	1899	Prevalje	Rekovac —	Tečiči
63.	Mlakar Marija	1909	Prevalje	Rekovac —	Tečiči
64.	Mlakar Emil	1930	Prevalje	Rekovac —	Tečiči
65.	Mlakar Božena	1937	Prevalje	Rekovac —	Tečiči
66.	Mlakar Vladimir	1934	Prevalje	Rekovac —	Tečiči
67.	Močilnik Matej	1897	Prevalje	D jakovo	Velika Kruševica
68.	Peče Alojz	1893	Prevalje	Rekovac —	
69.	Peče Justina	1891	Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
70.	Peče Nada	1922	Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
71.	Peče Alojz ml.	1924	Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
72.	Peče Jakobina	1938	Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
73.	Pelicon Franc	1896	Prevalje	Rekovac —	Slatina
74.	Pelicon Marija	1902	Prevalje	Rekovac —	Slatina
75.	Pelicon Pavla	1924	Prevalje	Rekovac —	Slatina
76.	Pelicon Vinko	1935	Prevalje	Rekovac —	Slatina
77.	Pelicon Franc ml.	1923	Prevalje	Rekovac —	Slatina
78.	Pernuš Jože	1898	Prevalje	Varvarin — Probištip	Gornji Katun —
79.	Pernuš Pavla	1902	Prevalje	Varvarin —	Gornji Katun —
				Probištip	
80.	Pernuš Mira	1923	Prevalje	Varvarin — Probištip	Gornji Katun —
81.	Pernuš Vera	1927	Prevalje	Varvarin — Probištip	Gornji Katun —
82.	Pistotnik Drago	1921	Prevalje	Rekovac —	Kavadar
83.	Pistotnik Angela	1917	Prevalje	Rekovac —	Kavadar
84.	Rataj Anton	1898	Šentanel	Karlovci	
85.	Rozman Alojz		Prevalje	Varvarin	Velika Kruševica
86.	Sedej Karel	1899	Prevalje	Rekovac —	
87.	Sedej Marija	1905	Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
88.	Sedej Marija ml. Senčar Dušan	1926	Prevalje	Rekovac —	Velika Kruševica
89.		1888	Prevalje	Varvarin	
90.	Senica iFeliks	1902	Šentanel	Varvarin —	Maškare
91.	Senica Matilda	1904	Šentanel	Varvarin —	Maškare
92.	Senica Doroteja	1926	Šentanel	Varvarin —	Maškare
93.	Senica Jožef	1929	Šentanel	Varvarin —	Maškare
94.	Senica Feliks ml.	1938	Šentanel	Varvarin —	Maškare
95.	Stopar Avgust	1898	Prevalje	Varvarin	
96.	Stopar Ana		Prevalje	Varvarin	
97.	Stopar Rajko		Prevalje	Varvarin	
98.	Stopar Avgust ml.		Prevalje	Varvarin	Dragovo
99.	Strojnik Rudolf		Prevalje	Rekovac —	
100.	Šibenik Friderik		Prevalje		
101.	Šibenik Angela Šibenik Tomaž		Prevalje		
102.			Prevalje		Kavadar
103.	Špetič Angela	1893	Prevalje	Rekovac —	
104.	Špiler Jakob	1914	Šentanel	Varvarin —	Maškare
105.	Šteharnik Franc	1896	Prevalje	Rekovac —	Dragovo
106.	Šteharnik Elizabeta	1905	Prevalje	Rekovac —	Dragovo
107.	Šteharnik Franc	1924	Prevalje	Rekovac —	Dragovo
108.	Šteharnik Ljudmila		Prevalje	Rekovac —	Dragovo
109.	Šteharnik Ema		Prevalje	Rekovac —	Dragovo
110.	Šteharnik Jože	1932	Prevalje	Rekovac —	Dragovo
RAVNE NA KOROŠKEM IN OKOLICA
1. Barbič Miha	1884
2. Čič Leopold	1883
3. Čič Eva	1892
4. Čič Marija	1919
5. Čič Alojzija	1921
6. Čič Leopold ml.	1923
7. Čič Anica	1928
8. Čič Hedvika	1931
9. Čretnik Karel	1881
10. Čretnik Rozalija	1889
11. Čretnik Rudolf	1924
12. Čretnik Avgust	1925
13. Kotnik Marija	1894
14. Lipuš Miloš	
15. Lipuš Ivanka	
16. Marchioti Marija	1876
17. Marchioti Vera	1903
18. Marchioti Stanko	1908
Ravne	Karlovci
Ravne	Varvarin
Ravne	Varvarin
Ravne	Varvarin
Ravne	Varvarin
Ravne	V arvarin
Ravne	Varvarin
Ravne	Varvarin
Ravne	Rekovac —	Zg.	Sabanta
Ravne	Rekovac —	Zg.	Sabanta
Ravne	Rekovac —	Zg.	Sabanta
Ravne	Rekovac —	Zg.	Sabanta
Ravne	Varvarin	—	Tuljevac
Ravne
Ravne
Kotlje	Kruševac	—	Zlatari
Kotlje	Kruševac	—	Zlatari
Kotlje	Kruševac	—	Zlatari
Za p. Priimek in ime	Leto
št-	roj.
19.	Nešič Ana	1894
20.	Pusovnik Ivan	1902
21. Pusovnik Marija
22.	Serajnik Ivan	1877
23.	Štravs Ivan	1898
24.	Štravs Ana	1899
25.	Štravs Olga	1925
Izgnan iz	Izgnan	v
Kotlje	Kruševac	—	Zlatari
Kotlje	Rekovac	—	Vukmanovac
Kotlje	Rekovac	—	Vukmanovac
Kotlje	Karlovci
Ravne	Rekovac	—	Dragovo
Ravne	Rekovac	—	Dragovo
Ravne	Rekovac	—	Dragovo
brno zvezdo in spominskega znaka koroškega borca.
»Ce odštejem tegobe, ki so nas trpinčile iz dneva v dan, lakota, mraz in nenehni dolgotrajni pohodi in premiki, sem bil večkrat žrtev bližinskih spopadov,« nadaljuje svojo pripoved Valentin Konšak-Roman. »Huje sem jo skupil, ko so me zadeli in Poškodovali bombni drobci in mi je šrap-t*el stoodstotno uničil desno oko. Komaj sem prestal prvo zlo, že je naju z nekim tovarišem soborcem na Šentprimoškem vrhu napadla belogardistična sodrga. V tem spopadu, bilo je 13. junija 1944, me je zadela v nart leve noge dum-dumka in mi razcefrala stopalo. Udarec je bil tako silovit, da mi je dobesedno odneslo čevelj. Moj tovariš jo je, nevede za mojo usodo, Pravočasno potegnil, jaz pa sem ostal sam in skrit v goščavi pod poljem. Sam nisem niogel nikamor, rana me je strahotno bolela in nanjo so v rojih sedale muhe. Takega me je našel Jamelski Freljan, ki je stanoval v bližani, me zavlekel iz hoste do roba njive in me pri tem ščitil z napeto Puško. Dandanes se v nočeh, ko ne morem spati, pogosto vračajo te in enake podobe same od sebe in me silijo v razmišljanje 0 nesmislu klanja, ki ga je v vsej naravi sposoben režirati le človek — krona stvarstva in edino bitje, ki razglaša socialno humanizacijo s topovskimi žreli.«
Ob tej ugotovitvi se oba grenko nasmehneva.
IV.
Visoka gora, temni gozd je partizanov dom; v njem svobode srečni dan niorda dočakal bom.
(Ljudska)
»Ker sem bil večkrat ranjen, slednjič tudi v koleno desne noge, me je komandant Dragotin poslal v zaledje z nalogo, da prevzamem skrb za ranjence. Bilo jih je dvanajst, nastanjeni pa so bili po drvarskih kočah. Eden teže ranjenih borcev, doma iz Šoštanja, je kmalu podlegel. Lažji so bili pokretni in so sami kuhali: v ta namen sem jih kot intendant oskrbel z lonci in hrano. Dobro se spominjam študenta Franja z Jesenic, ki mi je vselej naročal, naj mu priskrbim kako literaturo. Zanimale so ga knjige, pisane bodisi v slovenskem ali nemškem jeziku. Bil je dober fant, le njegovim željam je bilo težko ustreči.
Ranjencev je bilo iz dneva v dan več, zato sva z borcem Fernjačevim Tinom kmalu pričela iskati boljši položaj za resnično partizansko bolnico. Odločila sva se za Tržaško planino, ob poti k Lipovcu, kjer je bil v grabnu, blizu vode, položaj dovolj ugoden. Ob pomoči večje skupine borcev XIV. divizije smo postavili sedem bolniških barak, ki so sprejele 160 ranjen-
cev. V oskrbi nas je bilo osemnajst borcev, ranjence pa smo sprejemali na Tratah pri kmetu Tratniku.
Ker sem bil rekonvalescent, teže pokre-ten, saj sem skoraj docela izgubil vid, je kazalo, da bom do konca vojne ostal v zaledju. Bolnice pa nisem gradil le za druge ranjence, temveč tudi zase, saj sem v njej za posledicami ran preležal skoraj dva meseca in pol...
Ko so v začetku decembra 1944 brigade zasedle Luče, Ljubno, Gornji grad in Mozirje, smo na Ljubnem zajeli večje število, mislim okrog 70 sovražnih ujetnikov, Luft-schutz-ev, ki so se pritajili v kleti požganega poslopja. V neki hiši se je zabarikadiral Kočevar-petokolonaš, ki se nikakor ni hotel vdati. Partizani so obkolili hišo in ga hoteli zbezati ven. Dedec je bil »zategel« in se za naše pozive še zmenil ni. V prvem spopadu je takoj ubil nekega našega borca. Zdaj je bilo prtizanske potrpežljivosti konec: Vdrli smo v hišo in medtem, ko sem se vzpenjal po stopnicah proti kamri, kjer se je potajil izdajalec, sem nenadoma zaslišal močno detonacijo. Hudič je odvrgel bombo! Štirje borci, ki so se vzpenjali pred mano, so se zakotalili po stopnicah. Eden je bil huje ranjen — kasneje je ranam podlegel — in eden laže. Druga dva sta odnesla le manjše praske, bolj od padca, kot od eksplozije. —Pod posteljo je skrit, sta povedala in se zagnala nazaj po stopnicah. Na vhodu v kamro sem slišal, kako je partizan vprašal: —Imaš še kakšno bombo, mrha petokolonaška? Nato je užgal z MP-jem, ki smo mu partizani rekli tudi »šnelfajer«. Ko je borec docela izpraznil šaržer, smo planili v sobo in izvlekli izpod postelje krvavo truplo.
V naši enoti je bil tudi partizan Kori, ki se ga krogla ob nobeni, še tako izraziti priložnosti, ni prijela. Ta partizanski vrag v živi podobi je V zatišju bitke vselej napeto oprezal in stikal po širši okolici za bunkerji, kjer se je potajil sovražnik. In vselej je tudi izvohal ter pripeljal ujetnike. Kot pravim, vrag v človeški podobi, saj je kljub izpostavljanju ni skupil za karsi-bodi.
Marca 1945, med ofenzivo na Gornjo Savinjsko dolino, smo se morali docela umakniti na Ljubno, ker so Nemci prej omenjeno bolnico odkrili. Pri tem so ujeli in ustrelili dva naša borca — ranjenega angleškega padalca in kuharja. Ostale ranjence smo deloma poskrili, deloma pa evakuirali na Dolenjsko. Na Ljubnem smo stražili vojne ujetnike, pretežno Nemce in del ustašev, ki je preostal: večino so namreč hrvatske brigade po prihodu v Slovenijo takoj likvidirale. Na Ljubnem je bilo hrane v izobilju. Jedli smo v glavnem konjsko meso, ki je prišlo z ustaši kot »potujoča hrana«.
Kasneje sem odšel z enotami v Šoštanj. Tam se je nekega dne primerilo tole: V štab je prišla kmetica iz okolice in pove-
dala, da so v bližini ustaši, ki so ji iz hleva ukradli vola ter ga odpeljali na Graško goro. Štab je takoj določil 28 mlajših borcev, da oboroženi s puškami in dvema pu-škomitraljezoma naskočijo sovražnika. Oba puškomitraljeza-šarca sva nosila z mojim bratom Martinom. Tedaj sem imel že čin mlajšega vodnika. Ko je naš vod s komandirjem na čelu prispel do nekega kmeta na Graški gori, je le-ta zazijal od začudenja: —Nad ustaše greste? Saj jih je kar zeleno! Vsaj 600 jih je šlo tod mimo, vi pa kar takole? Eh, fantje moji, glavo nosite v torbi! Takoj smo poslali nazaj v Šoštanj borca, ki naj bi pripeljal okrepitve. Ostalih 27 nas je kmet peljal po skrivni poti-bližnjici na ugoden hrib, od koder je bilo daleč naokoli videti požgane domačije. Ustaši so bili pod nami. Dokaj brezbrižno so polegli po širokem travniku ter se sončili in kuhali. Priložnost za napad je bila enkratna, saj so taborili na dokaj ravni rebri, kjer so bili izpostavljeni na milost in nemilost našim kroglam. Komandir se je dvignil in pozval ustaše k vdaji. Odgovora ni bilo, zato smo užgali. Napadli smo z znano partizansko ukano, ki je uporabljala taktiko »nevidnih bataljonov«: Prvi bataljon levo, drugi desno, tretji bataljon naprej in lovi žive! Zmeda je bila enkratna: Obležalo je kakih 50 ustašev, nekaj se jih je po naključju vdalo, dva sta bila ranjena, ostali pa so se razbežali. Tukaj se mi je primerilo nekaj, kar mi je dalo vedeti, da ni nujno, da vsaka krogla, izstreljena na sovražnika, tudi brezpogojno zadene. S puškomitraljezom sem užgal po ustašu, ki se je pognal v paničen beg in mu je puška opletala na hrbtu kot polomljeno kosišče. Povsod okoli njega se je kadila in brizgala kvišku prst, vendar se krogla tega ustaškega vraga ni niti dotaknila. Dokaj nenavadno, sem pomislil, saj je bila strelna črta kratka in bi jo moral skupiti, pa je ni. Stekel je vse do roba rebri in izginil v gozdu.
Bitka ni trajala dolgo, zaplenili pa smo veliko raznega materiala, največ orožja in streliva, pa tudi vola, ki so ga ukradli kmetici iz Šoštanja. Zaklan je visel na drevesu, po njem pa so sedale muhe. Kotel je bil poln na pol kuhanega fižola in mesa. Spočetka se jedi nihče ni pritaknil, saj so nekateri ugotavljali, da je hrana gotovo zastrupljena. Iz našega voda je kmalu izstopil starejši borec in dejal: —Star sem in mi je prav malo mar, če preživim tole norijo. Vsekakor pa rajši romam na oni svet s polnim, kakor pa s praznim trebuhom. Jedel bom, vi pa počakajte. Če se stegnem, potem boste že vedeli pri čem ste. Na juriš! Izvlekel je žlico in pričel hlastno natepavati na pol kuhano čorbo. No, nič se ni zgodilo in tudi najbolj trdovratni strahovi so se razkadili. Naložili smo na ogenj, skuhali jed do mehkega ter dobesedno izpraznili in postrgali kotel.
Nenadoma se je med nami znašel kuštravi paglavec, ki smo ga sprva imeli za izgubljenega ustaškega otroka. —Kaj počneš tukaj? smo ga vprašali. —Ustašem sem bil za vodnika, je povedal. —Si Slovenec? —Slovenec, kajpada, je dejal. —Potem pa beži od tod, fantič, in glej, da te nihče ne vidi! In potegnil jo je proti domu, kolikor so ga nesle noge.
Odšli smo k bližnjemu kmetu, si tam izposodili voz »lojtrnik« in ga naložili z
Na izletu
orožjem ter zaplenjenimi ustaškimi nahrbtniki. Naložili smo tudi ostanke vola ter oba ustaška ranjenca, zapregli in vse skupaj odpeljali v Šoštanj.«
V.
Zdaj zaori pesem o svobodi
preko logov in gozdov,
po svetu vsem zaplovi
do vseh slovenskih tlačenih domov!
(R. Gobec)
»Junija 1945 sem bil po pregledu vojaške komisije iz Ljubljane kot borec začasno onesposobljen. Svetovali so mi, naj se kot vojaški vojni invalid zglasim na domači občini ter uredim vse potrebno glede priznanja invalidnine. Hkrati je bil zaradi starosti odpuščen tudi Jože Retko z Ljubnega. Domov sem nameraval sprva odpotovati neoborožen, kasneje sem zaprosil za pištolo.
Na občini v Ljubnem sem uredil vse potrebno, potem so me poslali na prvi specialni zdravniški pregled v Celje. Po daljšem postopku sem slednjič prejel invalidsko izplačilno knjižico.«
Od Valentina Konšaka-Romana sem odšel zamišljen. Spraševal sem se, ali je Fa-lent danes kot nekdanji koroški borec resnično zadovoljen, saj živi takorekoč pozabljen od zunanjega sveta, ki mu je kaj malo mar za tegobe sočloveka in se dokaj hipokritično spomni nanj šele takrat, ko ga že ni več? In kar zadovoljen sem bil s seboj in odločitvijo, da njegovo pričevanje objavim. Koliko je še med nami brezimnih junakov, ki skorajda že pol stoletja čakajo peresa, da jim končno prinese vsaj moralno zadoščenje. Medtem ko smo se razpisali o skorajda vseh vidikih našega sodobnega bivanja, smo jih pustili ob strani, največkrat osramočene in zgrožene v navalu zadovoljevanja naših vsakdanjih potreb in strasti. Zakaj mi je pripoved Valentina Konšaka-Romana pri srcu? Ker je Falent prerasel čas, ko so meščanski modrijani šibkih hrbtenic in majavih kolen izdali njemu podobne trpine in jih brezvestno pahnili v prepade okupacije, od koder so se dvignili v edinstvenem za-
nosu oživljenih strasti vseh ponižanih in razžaljenih! V svetu, ki je bil krvava noč nacifašistične himere, je bilo tudi upanje! Falent se je učil gledati svet v njegovi novi podobi in je kmalu dojel njegovo bit. Tistega aprilskega jutra 1941, ko je tevtonski kopjanik sunil v slovansko grudo, je pod svodom novega neba že stal upornik, ki je gledal v goreče obzorje svetovne katastrofe.
Savinjsko dolino, ta čudežni svet med blagimi valovi gozdov in hrapavimi robovi Alp, je Falent nosil v sebi tudi na Češkem, v Nemčiji, Franciji in na Koroškem. V svojih mislih jo je prepotoval takrat, ko je iz nemške vojske pošiljal bratu cigarete v partizane. Pa tudi takrat, ko je s protiavionskim topom kot nemški vojak streljal mimo letečih ciljev — zavezniških avionov, ki so rušili nemški srednji vek in ga razkrinkavali v vseh demonskih podobah Hierinimusa Boscha.
Brodil je po svetu okupacije in niča, vsrkaval nabreklo francosko krajino. Vre-
la kri slovenske strasti mu ni dala, da bi služil okupatorju. Spomini na bedo, na mladostno obdobje, so ga vrnili v naročje upornosti: Sprejel bo okupatorjevo orožje, a le pod pogojem, da bo za sleherno užaljenost tudi obračunal z njimi!
Tako se je vrnil med »prepovedane ljudi«, med svoje rojake ter — bogat v izkušnjah in veščinah vojskovanja — prikrajšal okupatorja za orožje in mu vztrajno vračal enostavni zakon uničenja. Odkrival je svoj svet: partizanski, ponosen, neuničljiv. Tipal je ljubezen do rodne grude: na njej je s skritim hrepenenjem prelil svojo kri in ji ostal zvest vse do zore slovenstva, do tistega časa, ko je svet, opit od navdušenja nad novim obzorjem upanja in vere, hrepenenja v jutri, ki se je pričenjal s Titom in zmagoslavno vojsko jugoslovanskih narodov, pričel ljubiti, da bi bil ljubljen. Del tega sveta je končno tudi koroški partizan Valentin Konšak-Roman.
Ivan Hercog
SKRB ZA ZDRAVJE BORCEV
V koroškem zdravstvenem domu Ravne na Koroškem je organizirana Skrb za zdravstveno varstvo udeležencev NOB. Dispanzer za borce kljub težavam uspešno deluje že več let.
Poleg materialnih problemov ima zdravstveni dom še premalo zdravnikov, zato je posluh za probleme borcev še toliko bolj hvalevreden. Iz podatkov, ki jih navajamo za leto 1982, so razvidna prizadevanja in razumevanje za reševanje zdravstvenih problemov borcev.
V letu 1982 je bila v dispanzerju za borce na Ravnah opravljena vrsta storitev, in to:
703 prvi pregledi
190 kontrolnih pregledov
55 socialno medicinskih in terapevtskih nasvetov
201 predlog za zdraviliško zdravljenje in zdravniško komisijo
1631 raznih medicinskih storitev.
Ob sistematskih pregledih so bili borci napoteni na zobozdravniški pregled.
Na preglede je bilo vabljenih 894 borcev. Zal nekateri borci niso prišli na pregled. Skupno so imeli v dispanzerju 1012 obiskov.
Zdraviliškega zdravljenja je bilo deležnih 80 borcev in internirancev, za kar se zahvaljujemo občinski zdravstveni skupnosti.
Borci smo razumeli težko finančno situacijo in smo prispevali tudi svoj delež. Soglašali smo, naj se število oskrbnih dni od 21 zmanjša v letu 1982 na 17. Tako se je lahko zdravilo v zdraviliščih 81 borcev — kot v prejšnjih letih.
Borce, ki so potrebni zdravljenja, izberejo krajevne organizacije ZB po mnenju zdravnika v dispanzerju za borce. Zdravnik na osnovi zdravstvenega stanja priporoči ali pa odsvetuje zdravljenje, če ne bi bilo učinkovito. S tem načinom skrbi za borce smo dosegli, da se poglabljamo v vprašanje zdravja vsakega člana ZB. Iz pregledov zdravljenih v zdraviliščih v zad-
njih letih lahko ugotovimo, da organizacije ZB določajo vsako leto nove upravičence, z izjemo nujnih primerov.
Omejitev je le v tem, da mora imeti upravičenec priznano posebno dobo pred 1. 1. 1945 pa vse do osvoboditve.
Poleg vseh zaposlenih v koroškem zdravstvenem domu na Ravnah posveča posebno skrb borcem dr. Metod OBLAK. S svojstveno domačnostjo se zavzema za slehernega borca. Ze njegov odnos nam vrača boljše počutje in zadovoljstvo.
Tudi sestra Anica ZAFOŠNIK vsakega, ki pride na pregled, sprejme prijazno, mu pomaga, da pravilno opravi podrobnosti pregleda.
Borci NOB ravenske občine smo stari okrog 67 let, zato nas spremljajo razne bolezenske tegobe. Pri večini se kažejo posledice naporov, ki smo jih prestali med NOB in v povojni graditvi, zato smo hvaležni za razumevanje in pomoč.
Terezija Jaser
/. mCLfr
1.	maj, praznik žuljavih dlani, vse delovno ljudstvo te slavi, rojen v borbi si nam bil, za tebe je človek svojo kri prelil.
1.	maj, ti kot balzam si za vse delovne ljudi, svoj čar daješ zaljubljenim, vsem pa spomin budiš na dni, ko fantu nagelj rdeč na suknjič pripelo je ponosno slovensko dekle.
Tudi on slovenske je krvi, zato veselo zavriskal je na glas, da ga čula je vsa vas.
Temna noč ga vzela je.
Jože Segel
Terezija Jaser
(3>enzifani£t
Postal sem penzijonist.
Okoli hiše hodim in ponoči blodim, da še vedno v službo hodim.
Bil delavec sem priden, na delu zanesljiv, nisem enega šihta spustil, nikoli plavega naredil.
Sedaj, ko sem penzijonist, samo svoji družini še v korist, pred hišo bom posedal in rožice gojil.
Pa kakor drugi — se prvega v mesecu veselil.
Bom vsak dinar sukal sem in tja, misliti moral bom na to, kje največ zalegel bo; saj je mesec dolg kot rep, treba bo tudi pas prižet.
Bom denarce ženi dal, ona naj skrbi za vse, se jaz jezil ne bom, če bo premajhen penzijon. Postal sem penzijonist, sam svoj si pišem šiht, me budilka več ne budi vstanem, ko se zahoče mi.
Pospeševanje vključevanja računalništva v usmerjeno izobraževanje
V okviru programa raziskovalnih aktivnosti ORS koroške krajine predstavlja raziskava drugi del projekta »Razvoj in koordinacija računalniško podprtih informacijskih sistemov v koroški krajini«, ki ga izvaja ECM Ravne. Domneva, da je za nadaljnji razvoj uporabe računalnika v gospodarstvu odločilnega pomena sposobnost strokovnih kadrov za uvajanje in uporabo računalnika kot orodja za racionalnejšo in kvalitetnejšo proizvodnjo ter pripravo informacij za boljše poslovne odločitve, je bila potrjena v predhodni raziskovalni nalogi.
Ena od značilnosti usmerjenega izobraževanja je usposabljanje učencev za neposredno delo. Pri tem moramo upoštevati, da je sestavni del poslovnega in proizvodnega procesa že tudi uporaba računalnika.
V koroški krajini so znatne potrebe po strokovnjakih, ki bi delali v računalniškem centru, pa tudi po vseh drugih kadrih, ki morajo znati uporabljati računalnik v svojem delovnem procesu. Tako mora znati uporabljati računalnik topilec, kalilec, laborant, prav tako pa tudi ekonomisti v različnih strokovnih službah.
Raziskava je bila prilagojena potrebam in problemom v koroški krajini, vendar je Uporabna tudi za širšo družbo. Za različne strokovne predmete v poročilu raziskave so priporočila za vključitev računalnika v posamezna poglavja različnih strokovnih predmetov ali v izjemnih primerih kot dodatna poglavja v predmetu. »Računalništvo in programiranje« razlaga in opisuje uporabo in zgradbo mikroračunalnika. Učencem srednje šole TNPU na Ravnah je na razpolago kar 5 programskih paketov, ki so instalirani na procesnih in operativnih računalnikih Železarne Ravne. Ti so:
MAT 10 — Šolski paket rešenih matematičnih nalog,
TEH 10 — Šolski paket za kovinarje, RAK 101 — Programski paket za konstruiranje (železarne Ravne),
ISA 101 — Programski paket za interaktivno statistične analize (železarne Ravne), LIV 101 — Programski paket za livarno (železarne Ravne).
Prva dva paketa sta izdelana v okviru te naloge. Tako za metalurško kot za kovinarsko usmeritev so podani razlogi za pospeševanje poučevanja uporabe računalnika v strokovnih predmetih ter konkretni Predlogi za posamezne predmete in poglavja.
V poročilu raziskave so tudi smernice in dopolnitve za ekonomske strokovne predmete, splošne predmete, kot so OTP, organizacija in ekonomika proizvodnje, matematika, pa tudi za družboslovne predmete. Podan je koncept organizacije krožkov na osnovnih in srednjih šolah. Uvedba uporabe računalnika v srednjih šolah je močno od-
visna od usposabljanja in sodelovanja učiteljev strokovnih predmetov.
Raziskava je imela tudi praktični del, v katerem smo uredili računalniške prostore srednješolskega centra na Ravnah. Računalniška učilnica s terminali in štirimi TV-monitorji je povezana s procesnim računalnikom v službi APP, kjer občasno potekajo v popoldanskem času tudi praktične vaje. Računalniški kabinet je pripravljen za instalacijo večjega števila terminalov in že tri makro računalnike UMRS-1. Tudi Srednja šola Edvarda Kardelja v Slovenj Gradcu se pripravlja na ureditev računalniške učilnice. Sodelujejo s Tovarno meril Slovenj Gradec in Lesno.
Nakazali smo tudi možnosti nadaljnjega razvoja in morebiten nakup posebnega terminala za izobraževanje »GIGI«.
Zaključimo lahko, da je bila raziskava izrazito prilagojena razmeram v koroški krajini. Poleg bogatega gradiva v obliki predlogov za dopolnitev in vključevanje računalnika v strokovne predmete so bili v okviru te raziskave urejeni računalniški prostori z obilico izvirnih rešitev.
Raziskovalno nalogo je finančno, materialno ali z udarniškim delom podprlo kar 11 ustanov in OZD, ki se jim zahvaljujemo za pomoč in sodelovanje.
Sodelavci raziskovalne naloge: Avgust Krajnc, dipl. inž., Ivan Cigale, dipl. inž., Tone Golčer, prof. biol., Franjo Mavrič, dipl. ekon., Mateja Mešl, dipl. soc. in Jože Šegel, dipl. inž.
Maja vse cveti
Tatjana Krpač Mirko Rozman
Kaj menijo starši o COŠ Koroški jeklarji
Celodnevna šola združuje pouk, samostojno učenje, prostovoljne dejavnosti, prosti čas in zdravo prehrano otrok v enovit vzgojno-izobraževal-ni proces za vse učence. S tem vsestransko uresničuje družbene vzgojno-izobraževalne smotre in svoje delovanje v krajevni skupnosti.
S svojim vzgojno-izobraževalnim in drugim delom načrtno razvija sposobnosti, interese in nagnjenja učencev ter jih usmerja v nadaljnje izobraževanje.
Vzorec COŠ, ki je trenutno v veljavi, ni nespremenljiv. Lahko ga izboljšamo z našimi izkušnjami. To je ustvarjalen proces, v katerem sodelujejo s predlogi vsi, ki delajo in živijo s šolo.
Vzgoja otrok in njihovo izobraževanje morata biti stalna skrb vseh dejavnikov naše družbe in družbenopolitičnih skupnosti, organizacij in krajanov kot posameznikov.
Šola, ki je zaprta vase in ne sodeluje s prej naštetimi sodelavci, ne more opravljati svojega izobraževalnega, še manj pa vzgojnega poslanstva.
COŠ Koroški jeklarji je nastala sredi novega naselja. Po številu otrok je ena izmed največjih v občini in Sloveniji sploh. Uvajati smo jo začeli postopoma. V drugem polletju šolskega leta 1978/79 so bili v COŠ vključeni 1. in 2. razredi. V šolskem letu 1979/80 je vključevala učence od 1. do 4. razreda, v šolskem letu 1980/81 pa je šola v celoti prešla na COŠ.
Kaj menijo starši o COŠ
Po dveh letih COŠ — od 1. do 8. razreda, nimamo povratne informacije, kaj menijo starši o COŠ Koroški jeklarji. Zaradi novih nalog, ki jih prevzema COŠ, se spreminjajo tudi odnosi med njo in družino. Zanimalo nas je, v čem sprejemajo starši COŠ, v čem pa jo odklanjajo in vidijo njene slabosti ter kako se COŠ vključuje v življenje in delo krajevne skupnosti.
Kakšni so odnosi do COŠ, je odvisno od mnenja staršev, ki živijo v različnem okolju.
Starše smo vprašali, ali njihov otrok rad obiskuje COŠ. Kar 83 odstotkov je odgovorilo pritrdilno. Podobna slika se je pokazala tudi pri vprašanju, ali so zadovoljni, da njihov otrok obiskuje COŠ. Odgovore staršev prikazuje tabela 1.
Tabela št. 2
Tabela št. 1
v °/o
o K
m'2 -o s
•§
rt
•o .£,
i?) >C/1
C
•p
O
>cn
°o
fi d .•
O o
rt
O.
p
= 85
v °/o
o <k)
c«
rt
N K. rt > U <D
-g >£
P rt
N
C«
^ rt
t/> >w
c
C/J
a°o
d d •
M « £ d>u o
g
o o <u o.-** c
Zaradi pomoči pri učenju, ki jo dobijo učenci v COŠ od učiteljev	44	39	57	47
V COŠ se otrok več nauči
kot v poldnevni šoli	18	12	19	17
COŠ v večji meri razvija sposobnosti in interese
učencev	42	45	30	38
Zaradi organizirane in urejene prehrane, ki jo
omogoča učencem	COŠ	42	41	44	43
Zaradi organiziranega varstva učencev v šoli
46	36	30	36
Zaradi organiziranih prostovoljnih dejavnosti, možnosti rednih treningov 8	1
zelo zadovoljen	22	15	13	16
zadovoljen	62	67	76	69
nezadovoljen	16	18	11	15
Med razloge, ki so jih starši navedli pri utemeljevanju svojega dobrega odnosa do COŠ, so si po pogostosti odgovori sledili tako, kot je prikazano v tabeli št. 2.
Starši, ki so s COŠ sicer zadovoljni, pa so navedli tudi razloge nezadovoljstva, ki ji kaže tabela 3.
Tabela št. 3
in Odgovori staršev
°/o
Zaradi celodnevnega življenja otroka v šoli imamo manjši vpliv na njegovo vzgojo in razvoj	43
COŠ odteguje učenca od domačega okolja 19
V COŠ učenci nimajo tako primernih pogojev za učenje kot doma	47
COŠ posveča premalo pozornosti delovni vzgoji učencev	24
Življenje v COŠ je preveč internatsko in premalo življenjsko
19
Kot kaže tabela, je med razlogi za zadovoljstvo največ staršev navedlo pomoč, ki jo dobijo učenci od učiteljev pri učenju. Za ta odgovor se je odločilo 47 odstotkov staršev. 43 odstotkov staršev meni, da so zadovoljni s COŠ zaradi organizirane prehrane. Pogosto so starši odgovorili tudi, da COŠ v večji meri razvija sposobnosti in interese učencev. Znotraj kvalifikacijsko-izobraz-benih skupin so se posamezne skupine med seboj razlikovale po dajanju prednosti posameznim trditvam. Starši s poklicno in končano OŠ vidijo pomen COŠ v tem, da učitelji pri učenju nudijo učencem neposredno pomoč. Starši z višjo oziroma visoko izobrazbo vidijo prednost v organiziranem varstvu učencev, kar je morda razumljivo zaradi njihove prezaposlenosti in poznejšega prihajanja domov. Starši s srednjo izobrazbo so zadovoljni s COŠ, ker ta večji meri razvija sposobnosti in interese učencev.
Med ostalimi razlogi, ki so jih starši še navajali, pa so bili:
— da se otroci v COŠ navadijo samostojnosti pri delu
— da se lahko pod strokovnim vodstvom vključujejo v dejavnosti, ki jim najbolj ustrezajo. (Sodelujejo v različnih krožkih)
— da si v COŠ pridobijo veliko delovnih navad
— da COŠ v veliki meri razbremeni prezaposlene starše
— da je odprtost šole do staršev in okolja večja
— da se v COŠ otrok bolj vživi v razredno skupnost
— da COŠ v večji meri razvija tovarištvo in dobre odnose med ljudmi.
Nič manj niso pomembni pomisleki tistih staršev — 15 odstotkov, ki gledajo na življenje in delo svojega otroka v COŠ z zaskrbljenostjo.
COŠ premalo organizira takšne dejavnosti, ki jih bodo učenci potrebovali za življenje 19
Največ staršev je menilo, da v COŠ učenci nimajo tako primernih pogojev za učenje, kot jih imajo doma. Temu pomisleku je pogosto sledilo še mnenje, da imajo zaradi celodnevnega življenja otroka v šoli starši manjši vpliv na njegovo vzgojo in razvoj. Del staršev je menil, da COŠ posveča premalo pozornosti delovni vzgoji učencev.
Na podlagi izjav, ki so jih dajali starši, lahko sklepamo, da ne gre za vprašanje, ali sprejemajo COŠ, ali se zavzemajo za njen razvoj, temveč za to, kaj bo potrebno v COŠ še izboljšati, izpopolniti, spremeniti. Po mnenju staršev bi bilo potrebno v COŠ:
— zmanjšati število učencev v razredu, saj COŠ ob tako velikem številu izgubi svoj namen. Ni mogoče zagotoviti individualnega dela in razvijati sposobnosti posameznega učenca;
— izopolnjevati vzgojno-izobraževalni program, v katerem bodo učenci razvijali poleg drugih lastnosti in sposobnosti tudi delovno kulturo, delovne navade in se ob tem oblikovali za življenje v skupnosti;
— organizirati dejavnosti v času počitnic in zagotoviti kosilo;
— popoldanska dejavnost naj bi bila samo izpopolnjevanje in dopolnjevanje znanja — SU, PD, nikakor pa ne redne šolske ure;
— potrebno bi bilo vsaj za eno uro skrajšati bivanje v COŠ in razmisliti, kako vpliva sedma oziroma osma ura na obremenjenost učencev — nervoznost...;
— za oddaljene učence bi bilo potrebno ukiniti prostovoljne dejavnosti;
— zagotoviti več prostega za igro — premalo igrišč;
— redno vzdrževati red in čistočo v šolskih prostorih in v okolici šolskega poslopja;
— organizirati več stikov s starši.
Večina odgovorov — pozitivnih in negativnih — zahteva vso pozornost pri nadaljnjem uresničevanju in razvijanju življenja in dela v COŠ!
Sodelovanje med COŠ in starši
Tesnejše sodelovanje med šolo in družino bi verjetno omililo problem odtujevanja šolarjev od
družine, saj bi se učenci in starši srečevali tudi v šoli.
Na katerih področjih bi lahko starši sodelovali pri uveljavljanju ciljev COŠ, kaže tabela št. 4.
Tabela št. 4
v °/o
1 Odgovori staršev Izobrazba staršev	višja visoka	: srednja	poklicna končana OŠ nepop. OŠ	skupaj
Pri reševanju vzgojnih problemov	30	19	28	25
Kot mentor različnih krožkov	20	21	10	16
Pri delovnih akcijah	44	39	34	38
Na izletih	14	23	19	16
Brez odgovora	20	31	23	25
ziskave ne morejo biti odgovor na vprašanje, ali so lahko COŠ tudi šole z nad 700 oziroma 800 učenci. Menimo, da je v šolah »velikankah« teže organizirati celodnevno življenje.
V COŠ mora ob dinamični in elastični organizaciji celodnevnega življenja prevladovati tudi sproščeno vzdušje. Le tako bodo imeli učenci občutek domačnosti in varnosti. Sproščeno vzdušje in dinamična ter prožna organizacija so za COŠ, glede na njen povečani obseg vzgojno-izo-braževalnih nalog in poudarjeno vzgojno funkcijo, zelo potrebni.
Za našo šolo je zelo pomembna sprememba šolskega okoliša, saj že sedaj ne moremo sprejemati v pete in druge razrede učencev, ki se želijo prešolati na našo šolo.
Večina staršev sprejema COŠ, predlaga pa tudi različne spremembe in izboljšave. Pri tem ni
Vida Potočnik
pomembno samo izboljšanje materialnih možnosti za nemoteno delo COŠ, temveč tudi izpopolnjevanje vzgojno-izobraževalnega programa, v katerem bodo učenci razvijali tudi delovno kulturo, delovne navade in se oblikovali za življenje v skupnosti.
Vemo, da je potrebno v današnji COŠ še marsikaj spremeniti. Čas, ki je namenjen samostojnemu učenju učencev, mora biti smotrno in racionalno izkoriščen. Prizadevali si bomo, da se bodo učenci pri pouku in med samostojnim učenjem kar najbolje usposobili za samostojno, kritično in ustvarjalno delo.
Predloge staršev za delo v COŠ bomo, kolikor je v naši moči, upoštevali, razen tistih, na katere šola nima nobenega vpliva — normativ, skrajšanje bivanja v COŠ ...
Pokazalo se je, da si starši žele sodelovanja v različnih delovnih akcijah, ki naj bi jih organizirala COŠ.
Druga dejavnost, pri kateri želijo starši sodelovati, je reševanje vzgojnih problemov. Pri tem pa ne smemo zanemariti dejstva, da nekateri starši niso pripravljeni sodelovati s šolo. Kot razlog navajajo, da so v današnjem tempu življenja preobremenjeni.
Nekatere oblike sodelovanja med starši in šolo že obstajajo. Starši kot delegati sodelujejo pri reševanju mnogih šolskih problemov, nekateri pa so mentorji krožkov. Te oblike sodelovanja staršev v COŠ pomenijo proces odpiranja šole okolju, oziroma odpiranje šole družini, pa tudi družine šoli. Prizadevati si moramo, da bo teh oblik sodelovanja čim več!
Vključevanje COŠ v življenje in delo krajevne skupnosti
47 odstotkov anketiranih staršev meni, da se COŠ premalo vključuje v delo KS. Pripomnili so, da bi bilo sodelovanje uspešnejše, če bi bolj zaživela tudi sama KS. KS in COŠ bi se lahko povezali na različnih področjih. Učitelji in učenci bi rnorali biti aktivneje vključeni v vse dejavnosti KS. Sodelovati bi morali v samoupravi KS, v DPO, pomagati bi morali pri izvedbi delovnih akcij in kulturnih prireditev. Delegati šole bi morali biti bolje obveščeni o delu KS in o vzgojnih prizadevanjih v nji. Mladina COŠ naj bi se bolj povezovala z OO ZSMS KS Javornik-Šance.
Vidimo, da večina staršev ne odklanja uvajanja COŠ. V sodobni družini starši pogosto ne morejo več nuditi svojemu otroku vsega, kar je za njegovo zdravo in normalno rast ter dozorevanje nujno potrebno. Zato je večina staršev videla največji pomen COŠ v nudenju pomoči njihovemu otroku pri učenju.
Nič manj niso bili pomembni pomisleki staršev, ki so gledali na življenje in delo svojega otroka v COŠ z zaskrbljenostjo. Ne moremo mimo dejstva, da se otrok odtuji svoji družini, če Večji del dneva ni v neposrednem stiku s starši in ce na njegov razvoj ne morejo več vplivati.
Čeprav otrok obiskuje različne prostovoljne dejavnosti, pa je vendarle še toliko v svojem družinskem okolju, da starši lahko vplivajo nanj s svojim načinom življenja, z zgledi in razgovori.
Res je, da naša šola nima najbolj ustreznih pogojev za nemoteno delo učencev (preštevilčni razidi ...). Ugovori nekaterih staršev so bili upra-vičeni, ker imajo verjetno njihovi otroci doma boljše prostorske pogoje za učenje kot v šoli. Ra-
Ocene o razvoju prebivalstva v občini
Koroške krajine
Raziskava demografskih gibanj je eno od osnovnih problemskih področij, ki jih je potrebno študirati zaradi načrtovanja družbenega razvoja na splošno, še posebej pa v procesu sistematičnega načrtovanja dolgoročnega razvoja, kakor je v tem času v teku, na osnovi zakona o družbenem planiranju.
Po pogodbi z medobčinsko gospodarsko zbornico za Koroško v Dravogradu smo v Ekonomskem centru, Inštitutu za gospodarski, socialni in prostorski razvoj na Ravnah na Koroškem, izvedli to raziskavo. Čas za raziskovanje demografskih gibanj je bil ugoden, ker je bil leta 1981 izveden popis prebivalstva in smo torej lahko uporabili zanesljive in nove izhodiščne podatke, sistematično obdelane na Zavodu SRS za statistiko. V veliki meri smo lahko upoštevali tudi že projekcije razvoja prebivalstva na osnovi popisa 1981, ki so bile
izdelane na Urbanističnem inštitutu SRS v okviru njegovega raziskovalnega programa. Primerjalne matematične projekcije pa smo izdelali s sodelovanjem delavcev pri procesnem računalniku v železarni Ravne.
DOSEDANJI DEMOGRAFSKI RAZVOJ
V prvem letu študije smo izvedli analizo dosedanjega razvoja prebivalstva v občinah Dravograd, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec. Značilnosti dosedanjega razvoja so naslednje:
V obdobju po vojni, od popisa v letu 1948 do popisa v letu 1961 je število prebivalstva intenzivno naraščalo v vseh občinah koroške krajine, tako da se je delež prebivalcev v krajini povečal od 3,6 na 3,9 % prebivalstva SRS. V tem času je bil predvsem visok naravni prirast (1,2 do 1,5 °/o), toda že v tem času se je iz občin
'-N
Šentanel
Dravograd, Radlje ob Dravi in Slovenj Gradec prebivalstvo odseljevalo.
Intenzivno gibanje prebivalstva se je v vseh štirih občinah nadaljevalo tudi po letu 1961, s tendenco umirjanja, ki je postala bolj izrazita po letu 1975. Naravni prirast se je zmanjšal: v občinah Dravograd in Slovenj Gradec na okoli 0,9 °/o, v občinah Radlje ob Dravi in Ravne na Koroškem pa na okoli 0,8%. Naravni prirast prebivalstva je torej še vedno v vseh občinah nad republiškim povprečjem, ki je okoli 0,6 %.
Toda iz občin Dravograd in Radlje ob Dravi se je prebivalstvo še naprej odseljevalo. Sicer so se ljudje tudi priseljevali, vendar je bil proces odseljevanja intenzivnejši. V občini Dravograd je bil negativen selitveni saldo okoli 0,3 °/o letno, kar je zmanjševalo dejansko rast prebivalstva na okoli 0,5 %. Ob popisu 1981 je bilo v občini Dravograd 8.028 prebivalcev.
V občini Radlje ob Dravi je bil negativen selitveni saldo v zadnjem desetletju okoli 0,8 %, prej pa precej višji. Tedaj je odseljevanje prebivalstva presegalo naravno rast prebivalstva. Število prebivalstva v občini Radlje ob Dravi se je zaradi tako močnega odseljevanja zmanjševalo: v desetletju 1961—1971 povprečno za 0,3 % letno, pozneje nekoliko manj, do leta 1977. Po tem letu se število prebivalcev ni več zmanjševalo. Ob popisu 1981 je bilo v tej občini 16.916 ljudi.
V občino Ravne na Koroškem se v zadnjih nekaj letih zopet priseli več ljudi, kot se jih odseli, pozitivni selitveni koeficient ima sedaj vrednost okoli 0,3 %. Pred letom 1972 so se ljudje tudi iz te občine v večjem številu odseljevali kot pri-
seljevali, potem pa so se selitvena gibanja počasi spremenila. Povprečna rast prebivalstva v desetletju 1971—1981 je bila 0,8 %, v zadnjih treh ali štirih letih bi stopnjo rasti lahko ocenili na okoli 1 %. Ob popisu 1981 je bilo v občini Ravne na Koroškem 25.907 prebivalcev.
Iz občine Slovenj Gradec se je prebivalstvo v večjem številu odseljevalo kot priseljevalo vse do leta 1975, potem se je ta proces spremenil v sorazmerno močno priseljevanje, tako da ima ta občina sedaj najvišjo stopnjo rasti prebivalstva na našem območju, v zadnjih nekaj letih celo do 1,5 %. Povprečna stopnja rasti za desetletje 1971—1981 je bila skoraj 1 %, torej nad republiškim povprečjem, ki je 0,9 %. V občini Slovenj Gradec je ob popisu 1981 živelo 19.094 ljudi.
V skupnem, predvsem zaradi izseljevanja prebivalstva iz občin Dravograd in Radlje ob Dravi, je naraščalo prebivalstvo v koroški krajini v preteklem desetletju za 0,6 %, torej precej manj kot povprečno v SR Sloveniji (0,9%), delež prebivalcev v koroški krajini pa je sedaj 3,7 % prebivalstva SR Slovenije, oziroma 69.945 ljudi po popisu v letu 1981.
Med demografskimi strukturami smo primerjali spolno strukturo prebivalcev in ugotovili, da je v kategoriji starejših prebivalcev nad 65 let približno 60 % žensk in 40 % moških (vrednost koeficienta feminitete, s katerim izražamo število žensk na 1.000 moških, je torej okoli 1500). V kategoriji otrok od 0—14 let je manj deklic kot dečkov (vrednost koeficienta feminitete je od 939 do 971 po občinah, povprečna vrednost za SR Slovenijo je 937).
Razmerje med številom žensk in številom moških v najbolj aktivni življenjski dobi, torej od 15 do 50 let pa je prav tako neizenačeno: žensk je manj, kot moških (vrednosti koeficienta feminitete so 934, 869, 914, 926, po občinah). Število žensk na 1000 moških je nižje kot povprečno v SR Sloveniji in menimo, da utegnejo imeti intenzivna migracijska gibanja vpliv na to razmerje.
Povprečna starost prebivalcev je 31 let (Slovenj Gradec), 32 let (Ravne na Koroškem) oziroma 33 let (Dravograd, Radlje ob Dravi). Prebivalstvo teh občin je mlajše kot povprečno v SRS.
Struktura prebivalstva po starostnih skupinah se je v preteklih desetletjih precej spreminjala; delež otrok se je zmanjševal, delež mladine se je nekaj časa še povečeval, sedaj se zmanjšuje, delež delovno sposobnega prebivalstva se je povečal in prav tako tudi delež starejših ljudi.
Deleži osnovnih skupin prebivalstva so bili ob popisu 1981 naslednji:
V °/o
osnovne skupine prebivalstva	Dravo- grad	Radlje	Ravne	Slovenj Gradec	,SRS
otroci do 7 let	11	12	11	13	11
otroci od 7 do 14 let	13	13	13	13	12
mladine od 15—27 let	24	24	24	24	21
delovno sposobno					
prebivalstvo:					
— moški od 15—64 let	33	33	34	33	32
— ženske od 15—59 let	31	30	32	31	32
starejši ljudje	11	10	8	9	
Projekcija razvoja po naravni rasti za prihodnja desetletja potrjujejo, da smo dosegli stanje stabilnega prebivalstva, ko se številčno še povečuje, struktura po starostnih kategorijah pa se ne spreminja več.
DELOVNA AKTIVNOST PREBIVALSTVA
Zaposlenost prebivalstva je pri nas nižja kot povprečno v SRS (50 % aktivnega prebivalstva), najnižja je v občini Radlje ob Dravi, kjer je 44 % aktivnega prebivalstva, v občinah Dravograd in Ravne na Koroškem je 47 % aktivnega prebivalstva, v občini Slovenj Gradec pa 49 %. Med ženskami je zaposlenost znatno nižja, in sicer 38 %, 33 %, 40 % oziroma 42 % v občinah Dravograd, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec, v SRS je 44 % zaposlenih žensk. Občina Radlje ob Dravi ima celo najnižji delež ekonomsko aktivnih žensk med vsemi občinami v SRS. Republiškega povprečja pa ne dosežemo niti v občini Slovenj Gradec, kjer je delež ekonomsko aktivnih žensk naj višji med občinami koroškega območja.
Delež aktivnega prebivalstva se je v naših občinah v preteklem desetletju zelo povečal (40 : 47, 38 : 44, 40 : 47 in 44 :49 po občinah), medtem ko je v SR Sloveniji to povečanje manjše (od 49 % na 50 %). Menimo, da je do večjih sprememb v ekonomski strukturi prebivalstva, oziroma do večjega zaposlovanja v Sloveniji na splošno, prišlo že v dobi pred letom 1971, kar bi lahko povezali z intenzivnostjo gospodarskega razvoja. Delež oseb z lastnimi dohodki je pri nas nekoliko manjši kot
. c t
Na Navrškcm vrhu — ali tako delamo z našo skupno imo-vino?
v SRS (14 %), delež vzdrževanih oseb pa je večji (42 % v občinah Dravograd in Radlje ob Dravi, 40 %> na Ravnah na Koroškem, 39 % v Slovenj Gradcu in 36 % v SR Sloveniji).
Tako kot v SR Sloveniji je delež kmečkega prebivalstva tudi v naših občinah upadel v desetletju 1971—1981 za polovico. Sedaj je kmečkega prebivalstva v občinah Dravograd, Radlje ob Dravi in Slovenj Gradec 11 %, v občini Ravne na Koroškem 4 °/o, skupaj 5.810 ljudi. V SR Sloveniji je delež kmečkega prebivalstva 9 °/o. Tolikšno znižanje kmečkega prebivalstva ui bilo predvideno z nobeno poprejšnjo razvojno projekcijo v Sloveniji, zato menimo, da bo za obstoj in razvoj kmetijstva Potrebno izoblikovati zelo konstruktivno Politiko.
Verjetno najslabše stanje med vsemi regijami v SR Sloveniji imamo v pogledu izobrazbene strukture prebivalstva. Pri nas je večji delež prebivalcev, ki nimajo dokončane osnovne šole, prebivalcev z dokončano osnovno šolo, kot zaključno izobrazbo je pri nas manj, manjši je tudi de-iež prebivalcev s srednjo šolo (razen v občini Ravne na Koroškem). Delež ljudi, izobraženih na višjih šolah, je pri nas za okoli 20 %> nižji kot v SRS, izobraženih na visokih šolah pa je pri nas relativno polovico manj kot v SRS (delež 1,55°,o proti 3,1 %).
Menimo, da bi izobrazbena struktura tudi pri nas lahko bila podobna, kot je v SRS. Ce bi to hoteli argumentirati, bi rnorali izvesti ustrezno primerjalno analizo dejavnosti. Iz že izvedenih analiz je razvidno, da je v našem družbenem proizvodu morda res manjši delež družbenih dejavnosti (finančne in poslovne storitve, izobraževan]e, kultura), kjer je angažiranih veliko visoko izobraženih delavcev, vendar je pri nas močnejši delež industrije, kjer bi visoko izobraženi delavci prav tako imeli svoje mesto. Tako bi v razvojnih načrtih gotovo morali postaviti za cilj Pospeševanje zaposlovanja izobraženih ljudi in primerno usmeriti tudi izobraževanje.
Pri nas je več kot polovica delavcev zaposlenih v industriji (povprečno 53 °/o, v SRS 45%), delež žensk pa je okoli 36% Vseh zaposlenh v industriji, medtem ko je
V SRS 43%. Ta razmerja vplivajo na nižji delež zaposlenih žensk pri nas in torej na nižjo stopnjo zaposlenosti prebivalstva.
Skupno je pri nas v gospodarstvu zaposlenih več delavcev (87,5 %) kot v SRS (34,4 %) in sorazmerno manj v drugih družbenih dejavnostih (12,5 %, v SRS 15,6 %).
število zaposlenih je v preteklih letih naraščalo hitreje od republiškega povprečja, razen v občni Ravne na Koroškem.
Zaposlovanje v industriji je bilo v SRS bolj intenzivno kot pri nas, vendar je treba upoštevati, da je delež industrije Slede zaposlenosti pri nas že večji kot
V SRS.
Ob razmišljanju o možnih perspektivah za razvoj zaposlovanja bi postavili nekaj bipotez:
— Industrija se bo morala verjetno ze-lo intenzivno modernizirati, tako da tu najbrž ne moremo računati z velikim povečevanjem števila delavcev, kolikor delov-
nih mest pa bo, bodo najbrž za strokovno izobražene delavce ter za ženske (ob primerih ergonomskih prizadevanjih za prilagoditev delovnih mest delavcem).
— Gradbeništvu se ne obetajo časi velikega razvoja, že v preteklih letih se je število delavcev v tej dejavnosti zniževalo.
— Potrebne bi bile še ustrezne študije, ki bi ugotovile, ali je možno pomembno razširiti trgovinsko dejavnost. Poskrbeti bo treba za uravnotežen maloobmejni promet, seveda, če se bodo proizvodna področja okrepila in našla ter izkoristila primerjalne prednosti v odnosu do inozemstva.
— Pomembno razvojno perspektivo v zaposlovanju imata gotovo proizvodna obrt in storitvena dejavnost.
— Ugodno razvojno perspektivo bi pričakovali tudi za turizem.
Problem migracije delavcev od mesta prebivanja do mesta, kjer imajo delo po našem mnenju ni pereč, saj je pri nas (predvsem v občini Ravne na Koroškem) relativno veliko delavcev zaposlenih v kraju stalnega prebivališča, oziroma vsaj v isti občini, kar vendarle pomeni sorazmerno majhno oddaljenost delovnega mesta od kraja prebivališča. 19 % delavcev je zaposlenih v drugih občinah. Predpostavljamo pa, da je pri nas sorazmerno veliko delavcev-kmetov, ki morajo od doma do delovnega mesta v tovarni v dolini opraviti dolgo pot. Socialno-ekonom-ska problematika delavcev-kmetov ali kmetov-delavcev je v mnogih ozirih zelo specifična. Do sedaj te problematike še nismo sistematično raziskovali.
Zelo na kratko smo v analizi pregledali še strukturo gospodinjstev po številu družinskih članov. Ugotavljamo, da je delež družinskih gospodinjstev pri nas večji kot v SRS in da štejejo družine pri nas več članov kot povprečno v SRS. Samskih gospodinjstev je pri nas 11 %, v SRS pa 17 %.
Natančnejšo raziskavo družinske sestave prebivalstva bo treba izvesti zaradi planiranja stanovanjske ali morda v okviru programa socioloških raziskav.
PROJEKCIJE
V drugem delu raziskovalne naloge smo izvedli projekcije razvoja prebivalstva po matematični metodi in po metodi naravne rasti. Za matematično projekcijo smo uporabili model ARIMA, kar je v osnovi trend, ki vključuje vse dosedanje vplive na gibanje prebivalstva, torej tudi priselitve, in močneje poudarja gibanja zadnjih let opazovanega obdobja. Analitično projekcijo po metodi naravne rasti smo naredili na osnovi popisa prebivalstva v letu 1981, z uporabo starostno specifičnih koeficientov doživetja, kakor jih uporabljamo v projekcijah za SRS.
Tretja projekcija pa je planska projekcija, ki je bila leta 1977 izdelana za vse občine v SRS na Zavodu SRS za družbeno planiranje in smo jo povzeli.
Projekcije so sestavljene za obdobje do leta 2001. Obe projekciji, torej matematična in po naravni rasti, izražata upadanje rasti prebivalstva po občinah, pri tem je pri matematični projekciji upoštevan tudi proces selitve. Razlike v napovedih števila prebivalstva med obema projekcijama za občine Dravograd, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec niso velike, in menimo, da lahko te projekcije upoštevamo kot zanesljive. Teže je zanesljivo ocenjevati razvoj prebivalstva v občini Radlje ob Dravi, kjer kaže nadaljevanje prebivalstva (0,1%), zaradi dosedanjega močnega odseljevanja; po projekciji po naravni rasti pa bi bilo povečanje števila prebivalcev podobno kot v drugih občinah (0,6%). Menimo, da so možnosti zaposlitve za delavce gotovo odločujoči dejavnik, ki bo vplival na intenziteto procesa odseljevanja prebivalstva. Večjo verjetnost ene ali druge projekcije razvoja prebivalstva bi lahko torej napovedali potem, ko bi bil zasnovan gospodarski razvojni načrt občine.
Po republiški planski projekciji iz leta 1977 (ki bo verjetno obnovljena na osnovi popisa iz leta 1981) je predvideno doseljevanje prebivalstva iz tako imenovanega republiškega selitvenega salda. Glede na dosedanje odseljevanje prebivalstva je
Ali bomo vse pokvarili?
Ocenjeno povečanje števila aktivnega prebivalstva pa je:
Irt®-",..''-'''	«1.	-	%>
'mmmmšmm,: ■ 1 v*
' ■	"	V""'	v
■'"C:,■ '■'£
,A~	■
Pajčevina
uresničitev te projekcije po našem mnenju manj verjetna.
Ocene števila prebivalstva po teh projekcijah za leto 2001 so naslednje:
CS OJ
M d <y
£ o
>o s & a
g
•ge®
O _ W
^ O S a a ^
.rt
rt o
XX
to d>
G-S
rt o
r—t 5-<
a a
Dravograd Radlje ob Dravi Ravne
na Koroškem Slovenj Gradec
8.028	8.938	9.129	10.100
16.916	17.247	19.239	21.700
25.907	30.875	29.914	30.800
19.094	22.787	22.428	21.300
Skupaj:
69.945 79.847 80.710 83.900
občina	1981 podatki po popisu	1991 projek- cija	2001 projek- cija
Dravograd	3.681	4.040	4.290
Radlje ob Dravi	7.261	8.515	9.042
Ravne na Koroškem	11.922	13.267	14.060
Slovenj Gradec	9.237	10.240	10.990
Skupaj: (26.513)	32.101	36.062	38.382
občina /doba	1971 do 1981 sku- * paj		1981 do 1991 sku-paj		1991 do 2001 sku- * Paj	
Dravograd	677	524	359	110	250	96
Radlje ob Dravi	863	639	1.254	657	527	201
Ravne na Koroškem	2.406	1.824	1.354	695	793	335
Slovenj Gradec	1.642	888	1.003	426	750	303
Skupaj:	5.588	3.875	3.961	1.888	2.320	935
Spolna in starostna struktura prebivalcev je ocenjena na osnovi projekcije naravne rasti prebivalstva. Dejali smo že, da pridobiva ta populacija značilnosti stabilnega prebivalstva in se starostna struktura skoraj ne spreminja več.
V oceni deležev aktivnega prebivalstva smo zadržali sedanje stopnje zaposlenosti, razen v občini Radlje ob Dravi, kjer smo predvideli povečanje zaposlenosti na 47 °/o, tako kot je v občinah Dravograd in Ravne na Koroškem, kar bo nujno potrebno, če hočemo preprečiti nadaljnje izseljevanje prebivalstva. Delež ekonomsko aktivnih žensk naj bi bil 38 %.
Ocena števila aktivnega prebivalstva v koroški krajini na osnovi projekcije naravne rasti prebivalstva je naslednja:
Če skušamo število aktivnega prebivalstva oceniti na osnovi trendov (matematična projekcija), tedaj bi bilo v občini Radlje manj aktivnih prebivalcev (8.106 aktivnih prebivalcev v 1. 2001), malo manj tudi v Dravogradu (4.099 aktivnih prebivalcev v 1. 2001), v občinah Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec pa nekaj več, tako da je skupno število aktivnih prebivalcev tudi po tej projekciji skoraj enako kot po projekciji naravne rasti.
Ocenjeno povečanje števila aktivnega prebivalstva pomeni okoli 0,9 % letno rast zaposlovanja, kar je manj, kot v preteklem obdobju in bi ta obseg zaposlovanja zelo verjetno bil dosegljiv. Problem pa je po našem mnenju v že opisani izredno slabi izobrazbeni sestavi prebivalstva in zaposlenih. Če bi hoteli leta 1991 doseči sedanjo povprečno republiško izobrazbeno strukturo, bi 90 % povečanja aktivnega prebivalstva morali predstavljati srednje in visoko izobraženi ljudje, od teh 33% z višjo in visokošolsko izobrazbo. Skoraj vsa nova delovna mesta bi torej morala biti delovna mesta za strokovno izobražene delavce, kar postavlja velike zahteve pred gospodarstvo, očitno pa moramo bolje načrtovati tudi razvoj izobraževanja. Dejal bi, da si vse teže tega problema še ne moremo prav predstavljati, še posebej v sedanjem težavnem gospodarskem obdobju ne.
Omenili smo že, da se je število kmečkega prebivalstva zmanjšalo bolj, kot so nakazovale prejšnje projekcije, in da majhno število kmečkega prebivalstva ne more več zagotoviti primernega razvoja kmetijstva. Projekcije v smislu nadaljevanja trendov so torej nesmiselne, problem kmečkega prebivalstva bo potrebno posebej zelo natančno študirati in določiti primerno aktivno razvojno politiko.
V nalogi smo natančno opisali demografske projekcije po občinah ter odprli tudi problem razvoja poselitve oziroma razvoja naselij v občinah. Mnoga naselja v občinah se namreč nezadržno praznijo, prebivalstvo se seli v mesta v dolinah, predvsem v občinska središča. Stihijsko nadaljevanje tega procesa ni v splošnem družbenem interesu, s tem prihaja do praznjenja prostora, in, kot rečeno, degradacije kulturne krajine. Menimo, da bi s primerno družbeno razvojno politiko morali usmerjati ta razvoj. Iz dosedaj opravljenega raziskovalnega dela v Sloveniji sta v tem smislu opisani dve varianti poselitve.
Po prvi varianti, ki jo imenujemo varianta koncentracije prebivalstva, bi se nadaljeval dosedanji razvoj, torej bi se
majhna naselja zunaj mest v dolini še naprej praznila, v mestih v dolini pa bi prebivalstvo naraščalo. Po drugi varianti, v kateri je poudarjena disperzija prebivalstva, bi tudi manjša obrobna naselja pridobila določeno razvojno perspektivo. Variante v usmerjanju razvoja poselitve v občinah bi morali v razpravah oceniti in eno od njih sprejeti.
Prizadevali smo si, da bi s to demografsko študijo zbrali dovolj zanesljivih oziroma vsaj utemeljeno izpeljanih informacij o razvoju prebivalstva, kar je osrednji in zelo avtonomen problem. Projekcije razvoja prebivalstva z izvedenimi strukturami opredeljujejo mnoge razvojne imperative, tako za gospodarstvo in druge družbene dejavnosti kakor tudi za načrtovanje urejanja in uporabe prostora.
V nalogi smo poudarili oceno delovnih kapacitet prebivalstva. Problem ponudbe dela, torej razvoj gospodarstva in tudi drugih družbenih dejavnosti kot področij zaposlovanja prebivalstva bomo morali kompleksno študirati v nadaljevanju dela za oblikovanje zasnov dolgoročnega razvoja.
Suzana Praper
Sdohcota, oe6el<je, samAl
Rada bi našla dobroto.
Iščem jo v ljudeh, a je ni...
Rada bi našla veselje.
Iščem ga med ljudmi, a ga ni...
Rada bi našla zavist, najdem jo v dušah ljudi kadarkoli, pri komerkoli.
Ana Erjavc
Siena
Sem pač nesrečo imela, da sem kot ženska se rodila. Če bila bi moški, bi lahko grešila, pila in kadila.
Če bila bi avto, mož bi me ljubil, negoval, vse moje skrite želje bi mi s hrbta bral.
Sem pač samo žena, ki vse tiho potrpi, brez ognja in bencina, pa v meni vse gori.
Zakaj jaz nisem luna, se celemu svetu bi smejala, popotnim in zaljubljenim bi v temi pot kazala.
Sem pač samo ženska, ki vkup nosi kakor mula, streže, pere, lika, zato pač ne daje sc odlika.
Pogoji:
— končano izobraževanje po skrajša-llem programu ustrezne usmeritve
'— končano izobraževanje za specializi-*ahc metalurške delavce
končanih 8. razredov osnovne šole.
Izobraževanje bo trajalo od 2,5 do 3 le-a- Odvisno od organizacije pouka (število 'jj' Predavanj v tednu). V primeru, da kantati nimajo ustrezne zaposlitve, bo v ^gramu še praktični pouk. Kandidati, ki !*1!Pajo ustreznih pogojev, lahko opravlja-lo Sprejemne izpite.
c- NADALJEVALNI PROGRAM
Složno je izobraževanje za
• obratnega metalurškega tehnika in
* obratnega strojnega tehnika
Eogoji:
_ končana poklicna šola ustrezne us-^ritve
Koliko se jih bo letos v Portorožu naučilo plavati?
RAZPIS
SREDNJE ŠOLE TNPU RAVNE NA KOROŠKEM ZA IZOBRAŽEVANJE OB DELU IN IZ DELA ZA ŠOLSKO LETO 1983/84
V dnevnem časopisju smo ta razpis že °bjavili vzporedno z razpisom oddelkov za mladino. Možen je vpis v naslednje oddelke izobraževanja ob delu in iz dela:
A. SKRAJŠANI PROGRAM METALURŠKE USMERITVE — II. stopnja
pridelovalec kovin — talilec pri clek-tro peči
—- pridobivalec kovin — valjavec pro-filov:	žarilec,	vzmetar,	hladnovaljavec,
strojni kovač
— strojni livar in jedrar — strojni ka-lopar, jedrar
Pogoj za vpis je končana osnovnošolska obveznost. Čas izobraževanja bo od 1,5 do 2 leti, odvisno od organizacije pouka (šte-v'lo ur predavanj v tednu). Kandidati, ki ae bodo imeli ustrezne zaposlitve, bodo ‘Ueli še praktični pouk.
Sprejemamo tudi informativne prijave Za skrajšani program kovinarske usmerit-Ve- Radi bi izvedeli, kakšno je zanimanje Za to smer izobraževanja. S poukom bi ^abko začeli šele v šolskem letu 1984/85, letos tega programa nismo razpisali.
K. PROGRAM SREDNJEGA IZOBRAŽEVANJA — IV. stopnja
Metalurška usmeritev:
— talilec-livar,
—■ kalupar-livar,
— preoblikovalec — valjavec jekla: sti-skalec in izstiskalec žice profilov, kalilec,
kovač
Kovinarska usmeritev:
— obdelovalec kovin: strugar, frezalec, ''ztalec, brusilec, orodjar, mehanik obde-°valnih strojev
"— preoblikovalec in spajalec kovin: kon-strukcijski ključavničar
— najmanj eno leto delovnih izkušenj na ustreznih delovnih nalogah
— kandidati, ki imajo končano poklicno šolo druge usmeritve in 5 let delovnih izkušenj, morajo opravljati sprejemni izpit iz strokovnih predmetov poklicne šole in praktičnega pouka
— kandidati, ki nimajo ustrezne izobrazbe in imajo pet let delovnih izkušenj, morajo opravljati sprejemni izpit iz programa triletnega izobraževanja (poklicna šola) iz naslednjih predmetov:
• splošno izobraževalnih
1. slovenski jezik in književnost
2. tuji jezik
3. matematika
4. fizika
5. kemija
6. biologija
7. samoupravljanje s temelji marksizma
8. zgodovina
9. geografija
10. zdravstveno varstvo pri delu
• strokovno teoretičnih predmetov za strojno smer
11. gradiva
12. tehnično risanje s strojnimi elementi
13. energetika z energetskimi napravami
14. mehanika s transportnimi napravami
• strokovno teoretičnih predmetov za metalurško smer
11. gradiva
12. tehnično risanje s strojnimi elementi
13. strojeslovje
14. toplotna tehnika z elektrotehniko
15. pridobivanje kovin
16. tehnologija
• praktičnega pouka
Izobraževanje bo trajalo največ 3 leta,
odvisno od organizacije pouka.
D. DOKUMENTI IN ČAS PRIJAVE
Kandidati naj pošljejo naslednje dokumente:
— prijavo — obrazec DZS 1,20
— spričevalo zadnjega razreda osnovne šole, ali spričevalo zaključnega izpita
— izpisek iz matične knjige
— izjavo delovne organizacije
• da soglaša z vpisom v šolo
• da bo krila stroške izobraževanja (za vpis ta izjava ni obvezna)
Prvi rok prijav (25. 3. 1983) je že potekel, vendar podaljšujemo ta rok do 15. 6. 1983.
Zadnji rok prijav pa je 31. 8. 1983.
Opozarjamo, da je število slušateljev omejeno. Ko bo to število doseženo, bomo vpis zaključili.
Prijave lahko osebno oddate na šoli ali pa jo pošljete na naslov: Srednja šola teh-niško-naravoslovne in pedagoške usmeritve Ravne na Koroškem, Koroška cesta 10.
Zlatko Škrubej
^amaci kca£
Domači kraj najlepši je, globoko vtisnjen je v srce, od njega proč se ne podani, v srcu ga najraje imam.
Tu sem pred leti se rodil, doma sem najsrečnejši bil, narava mi pomeni vse, za nič na svetu menjam ne.
Poslušajte, prijatelji, kar srce moje govori, kdor bo naravo spoštoval, ne bo nikoli se kesal.
Strokovni teami poročajo o svojem delu
V lanski drugi številki Koroškega fuži-narja smo pod naslovom »Ali je v Železarni Ravne res zaživelo teamsko delo« objavili članek, s katerim smo prikazali začetek organiziranega dela stalnih strokovnih tea-mov. To je pomembna novost glede kakovosti in učinkovitosti strokovnega in ra-ziskovalno-razvojnega dela, usmeritev, programiranja, odločitev, izvajanja programov in kritičnega ocenjevanja doseženih rezultatov. Osnovni namen in posebno vrednost teamskega organiziranja je približevanje k optimalnemu angažiranju razpoložljivega kadrovskega potenciala za določene naloge in cilje, brez togih omejitev linijske organiziranosti, s katero pa je treba zagotoviti kar najboljšo povezavo. Možnosti so neizmerne in s teamskim delom imamo v Železarni Ravne že dolgoletne dobre izkušnje v projektni organizaciji nalog. Na teh izkušnjah smo zgradili mrežo stalnih strokovnih teamov za najpomembnejša področja. To mrežo bomo seveda v skladu s potrebami stalno izpopolnjevali in dograjevali.
Pri tako široki zasnovi je povsem razumljivo, da je najpomembnejša zagotovitev kompleksnega informacijskega sistema s
pretokom informacij med celotnim delovnim kolektivom in strokovnim teamom v obeh smereh! V delovni organizaciji je treba zagotoviti, da so o delovanju teamov, o njegovih programih in doseženih uspehih na primeren način obveščeni vsi delavci, vsi samoupravni in strokovno-vodstveni organi. Le na tak način se bodo ti lahko s svojimi akcijami vključevali in tudi upoštevali ter spoštovali dejavnost, dolžnosti in pravice strokovnih teamov.
Prav zato smo za prvo informacijo o delovanju teamov izbrali naš Koroški fužinar, tki je dostopen vsakemu delavcu in občanu, obenem pa je to časopis ali revija trajne vrednosti.
Članek je s prikazom teamskega dela in projektne organizacije vzbudil veliko zanimanje in zelo ugodni odmevi v železarni in zunaj nje so nas vzpodbudili k novim razmišljanjem o oblikovanju nadaljnjega dela in najprimernejšega obveščanja. Odločili smo se, da bomo o delu, načrtih in doseženih uspehih stalnih strokovnih teamov redno letno poročali. Podrobna poročila posameznih teamov zbere in uredi v skupno poročilo vodja strokovnega teama ST 1 za pre-
nos znanja, ker je ta team spodbujevalec in odgovorni povezovalec celotne akcije. Skrajšane in zgoščene povzetke poročil naj bi objavili v drugi številki letošnjega Koroškega fužinar j a.
Zal se nam je ta akcija nekoliko ponesrečila. Vsi strokovni teami so sicer na poziv, naj pripravijo poročilo o svojem delu, rezultatih in načrtih, predali svoja poročila, vendar ustrezne enotne oblike poročanja to pot še nismo našli. Nekateri so poročali zelo podrobno, nekateri preveč skopo, večina pa je predala nekaj vmesnega med podrobnim strokovnim poročilom in zgoščenim povzetkom za objavo v Fužinar ju. Poizkusili smo vseh dvajset prispevkov prirediti tako, da osnovne vsebine poročil ne bi Okrnili. Pri tem je nastalo skupno poročilo, katerega pa smo ocenili skupaj z uredniškim odborom, da je preobsežno in preveč neenotno, da bi bilo v taki obliki primerno za objavo v Koroškem fužinar ju. Prav nič ni zamujenega, saj je delo strokovnih teamov stalno.
Dodali bomo še poročila letošnjega prvega polletja in nato pripravili primerno vsebino za tretjo številko Koroškega fužinar-ja, v kateri naj bi bila rubrika »Strokovni teami poročajo o svojem delu« stalna in enotna po obliki in obsegu.
Vodja strokovnega teama št. 1 za prenos znanja dr. Jože RODIČ, dipl. inž.
Franc Pušnik
Severna stena Eigerja
V osrčju švicarskih gora stoji Eiger. Zanj sem zvedel dokaj hitro; komaj sem začel hoditi v hribe, smo se že menili o težkih, znanih stenah. Da bi kdaj plezali v njih, pa takrat nismo niti upali. Bral sem Ter-raya, Kucharja, požiral sem zgodbe o osvajanju severne stene, ki se je najdlje od »treh problemov Alp« otresala plezalcev. Zelja, da bi vsaj videl to strašno goro, če že ne plezal v njej, me je spremljal več let. Spomladi leta 1982, ko sva z Mihom nabirala kondicijske kilometre pod Uršljo goro, se je želja izrazila v dogovoru — ne bi bilo slabo, če bi poleti šla malo na oglede pod Eiger. Pogledat, če je res tako obupen in če bodo razmere ugodne, tudi plezat.
V avgustu smo krenili na pot. Katrca, Janeta, Miha in jaz. Dobra katra je kar počepala od tovora — v njo smo stlačili vso bivalno, plezalno opremo in hrano za štirinajst dni. Dva dni smo se prebijali mimo italijanskih Dolomitov, Brenerja, Innsbrucka, čez prelaze Arlberg, Ober-alpen in Susten do osrednjih švicarskih jezer, nato pa smo zavili proti jugu v Grindelwald. Znano zimsko športno središče in ena izmed postaj karavane smučarskega svetovnega pokala. Vendar se nam je že na začetku zameril, krožili smo po mestecu na robu obupa, vsako parkirišče je bilo opremljeno z urami, ostala prosta
mesta pa so bila opremljena z napisi »pri-vat« ali »verboten«. Malo izven središča smo nazadnje našli parkirišče brez ur. Ves čas smo se radovedno ozirali v gorsko verigo tik nad mestom, ki jo je skoraj do dna prekrivala megla. Ugibali smo, katero vznožje pripada naši gori in napačno smo se odločili vsi.
Bazni tabor smo postavili v gozdu blizu soteske, kjer se zliva voda iz zgoraj ležečih ledenikov. Seveda je bilo tudi to v prepovedanem območju in zvečer smo bili neljubo presenečeni, ko se je izza dreves prikazala neka postava. Policaj? Vprašal je, če kdo razume nemško.
»Za silo.«
»Pa angleško?«
»No, tako se bomo že zmenili.«
Janeta in neznanec sta se pričela pogovarjati in se kmalu nasmejala. Z Mihom sva debelo pogledala, nato pa sva se pridružila splošnemu olajšanju. Tudi Carlos, tako je bilo tujcu ime, je bil »naše krvi«. Tako kot mi, je tudi on taboril »na črno«. Po rodu iz severne Nemčije, se je poleti potikal po Alpah, malo plezal, malo taboril. Povabili smo ga na večerjo; nato pa se je naslednje dni družil z nami. V veliko pomoč nam je bil.
Naslednji dan se je vreme začelo izboljševati in Eiger je skrival v megli le še
vršni del. Tisto, kar sem videl, je bilo ogromno, vse kipi naravnost v nebo. lz zelenih pašnikov, prek belo pobeljenih pragov nekam v nesluteno neskončnost’ Prestavljali smo se po Grindewaldu, opazovali množico turistov in ves čas zrli v Eiger, če bi se slučajno izvil iz meglO' Zvečer je zažarel. Čisto drugače je, če gledaš goro na sliki. Ko je zrasla vsa mogočna pred menoj, me je stisnilo. Sem naj grem plezat?
Dan kasneje smo šli na Kleine Schei' degg, sedlo na višini 2061 m, kamor pelj® znamenita švicarska gorska železnica, k1 povezuje dve alpski dolini (Lauterbrun-ner—Wengen—Kleine Scheidegg—Grinde-wald). S sedla se odcepi proga, ki vodi p° notranjosti Eigerja skozi predor na Jung' fraujoch na višini 3457 m. Najvišja železniška postaja v Evropi!
Zagnali smo se v strmino in čez dve uh smo bili na izhodiščni ogledni točki Za Eiger. V res lepem vremenu se je severn^ stena svetlikala in bila videti, vsaj kar se razmer tiče, še kar znosna. Pošteno sva se zmotila. A o tem kasneje. Z Mihom določala potek klasične smeri. Nisva veliko govorila.
Če vstopiva v četrtek zjutraj, sva lahk0 v petek opoldne na vrhu!
Vrnili smo se v dolino in začeli pripravljati vse potrebno za vzpon. Na vodniškeh1
1800 m visoka severna stena Eigerja z vrisano smerjo vzpona
uradu so nam povedali, da bo naslednje dni še lepo, a da že lahko pričakujemo nevihte v popoldanskih urah.
Z Mihom sva se ves dan basala s hrano tn delala kalorijske rezerve, vmes sva skrbno in premišljeno pakirala nahrbtnika. V sredo opoldne smo težke nahrbtnike naložili na zobato železnico. Janeta je s pomočjo Carlosa za naju dobila 50-odstot-ni popust, sama pa je plačala polno ceno — 450 dinarjev. Vplačala sva tudi na pošti za helikoptersko reševanje v primeru nesreče. Carlos in Janeta sta potem tri dni Prebila na Kleine Scheidegu in spremljala najin vzpon. Dober občutek je, če veš, da nekje spodaj čaka nekdo, ki bi ti ob težavah pomagal.
Spanja v tisti kratki noči pred vzponom v varnem zavetju šotora ni bilo. Vsi smo se obračali, mižali ali strmeli v temo in molčali. Kazalci na urah so se leno premikali proti eni. Tisoče vprašanj me je morilo. Kako bo v naslednjih dneh? Kaj, če se bova morala vračati? Zavest, da bosta Janeta in Carlos tu, me je vsaj malo pomirjala. Toliko mrtvih je bilo, preden so Prvi plezalci uspeli preplezati steno. Redkokdaj je naveza ušla nevihti, plazovom, gnilemu ledu ali padajočemu kamenju. Kje je v tem kaosu mesto za naju?
Končno je ura eno, konec je težav s spanjem. Hitro in tiho se pripraviva, popije-va nekaj mleka, jesti tako ne moreva. Noč je jasna, piha topel veter. V bližini drvijo kamniti plazovi, votlo udarja v noč. Na hitro se poslovimo in že korakava po rosni travi proti meliščem pod steno. Kmalu zaslišim za seboj: »Hej, čelado si pozabil!«
Lepa reč, brez čelade v Eiger, kot da bi nesel glavo na prodaj. Brž se vrnem po dragoceno pokrivalo.
Hitra hoja, topel veter in težki nahrbtniki — vse to pripomore, da kmalu zakuhava. Pod steno sva ob treh, pretemno je Še. Oblečeva puhovke in sede čakava na dan. Zreva v steno, piko sredi nje. Tam je °kno, »rudarska luknja«, skozi katero so odmetavali kamenje, ko so delali rov za Železnico skozi celotno nedrje Eigerja. Zdaj je okno osvetljeno. Obračava se tudi v nebo in opaziva nekaj utrinkov. Veruj e-va, da prinašajo srečo. Za naju je to: čim Prej in varno preplezati steno.
Spodnji del stene je lahek, druga do tretja stopnja težavnosti. Precej je razhit 'n na policah je veliko naloženega kame-tya. Ves čas se drživa desnega roba razbitega stolpa in tekmujeva s časom, saj Morava biti do dvanajstih v bližini Hin-terstroisove prečnice. Sprva hitro stopava rez police in pragove, saj nama smer olajšujejo tudi varovalni klini.
Prideva do praga, ki je podoben nekakšni obalni čeri, čezenj visi stara, že rahlo Preperela vrv. Miha pusti nahrbtnik pri Jheni in se zažene v mastno in mokro poč. Uspejo tudi manevri z nahrbtnikom in h tnalu sem tudi sam pri njem. Malo više Se na levi začenja znana Hinterstroisova Prečnica. Imenuje se po nesrečnem nemškem alpinistu, ki je prvi izsilil prehod tu ,eZ. Vendar je kasneje skupaj s tovariši 'zčrpan umrl tik nad njo, ker niso pustili ehe vrvi v prečnici in so si s tem onemogočili vrnitev. Vodnik omenja, da je °Premljena s starimi vrvmi in da jo namakajo obilne vode, ki se zlivajo iz sred-
njega dela stene. Res me v njej opere obilen tuš in moram kar pohiteti.
Ob pol dvanajstih sva v niši nad preč-nico, torej lahko greva dalje, vsaj kar se padajočega kamenja tiče. Privoščiva si kosilo, nekaj napolitank in pločevinko Co-ca-cole. Natakneva dereze, led v Prvem ledišču je siv in voden. Prideva do sivega previsa, naježenega s klini, v katerih visijo zanke za umik. Vse v tej steni me spominja na boj ljudi z naravo, ves čas sva nemi priči nekdanjih dogodkov. Skoraj vsako težje mesto v steni je zaznamovano s smrtjo.
Spet morava sneti dereze in se pregristi čez napete, trebušaste plošče. Vlažne so od mokrote, ki se cedi čeznje. Priganjava drug drugega. Morava hiteti, saj začenja padati kamenje bolj pogosto in bliže.
Na Drugem ledišču strmina ne presega petdeset stopinj naklona. Led je še kar dober, po sprednjih konicah derez se pomikava do zgornjega roba in nato ob skalah v levo. Padajoče kamenje vedno bolj grmi, dokler ne doseže vrhunca, ko me zadene oster kamen v desno roko. Stisnem z levico krvavečo roko in pokličem tovariša. Ponovno useka v neposredni bližini kamen, velik za nogometno žogo. Trd od groze se stisnem k skalni luski in upam, da bom preživel. Zdi se mi, da je konec vsega, da naju bodo skalni plazovi pobili — tako kot že toliko plezalcev pred nama. Bombardiranje za nekaj minut preneha in Miha mi zaveže zapestje. Upam, da bova lahko nadaljevala, saj bi bilo tudi vračanje zelo nevarno.
Po skalnem skoku se umakneva na više ležeče snežišče, spet hitiva in se umikava kamnitim izstrelkom. Še nekaj razstežajev je do varnega previsa na Likalniku. To je skalno mesto, ki je od daleč z malo domišljije res podobno likalniku.
Dokaj udobna polica pod previsom, v zavetju pred vodo in kamenjem, naju premami, da se ustaviva in bivakirava. Boleča roka in »bližnji orkester« to odločitev le še podprejo, čeprav bi dobri dve uri še lahko plezala. Vesela, da sva ušla padajočemu kamenju, se nastaviva zahajajočemu soncu in opazujeva zelene doline, po kate-
rih se leno vlačijo večerne meglice. Na Kleine Scheideggu zdaj zapirajo restavracijo, turisti se vračajo z zobato železnico v dolino, veter pa prinaša sem gor oddaljene zvoke zvoncev krav, ki jih naganjajo na večerno molžo. Počasi ugaša dan, ki mi bo ostal še dolgo v spominu. Ze v mraku naredim edini posnetek v steni, prej zaradi mokrote in naglice nisem utegnil.
Nekaj ur sem verjetno tudi spal. Proti jutru je postajala polica vedno manj udobna, točno sem poznal že vse kamne in kamenčke, ki so me žulili do kosti. Nestrpno sem čakal zore, da bi se rešil trde postelje in da bi šla naprej. Pojeva nekaj čokolade in kmalu odrineva z Bivaka smrti. Spet žalostno poglavje iz zgodovine Eigerja. Tu sta umrla dva pogumna moža, ki sta do takrat prišla najvišje v steni. Zajel ju je snežni metež, pri vračanju sta obnemogla tukaj na Likalniku.
Upanje, da je ponoči vsaj malo zmrznilo, se razprši že po nekaj metrih. Sneg se nama udira do kolen, povsod curlja voda. Po osemdesetih metrih prečenja na Tretjem ledišču vstopiva v Rampo, poševno gredino pod ključnim delom stene. Kombinirana plezarija — skala, sneg in led — omogoča hitro napredovanje in kmalu sva pri prvi večji težavi. Kamin, po katerem v slapu dere voda. Lep pogled od daleč, v tesnem stiku z njima pa poštena mokrota, ki se je splazila po rokavih v notranjost tople obleke. Težko res ni bilo, pač pa sila neprijetno. Spet sledi težja kombinacija, ponovno sva priči nekih dogajanj, napete vrvi, deli razpadle puhaste spalne vreče, natrgani plezalni pasovi. ..
Zadnje težje mesto v Rampi. Najbrž ne bi bilo tako težko, če bi bil mraz in bi sneg držal, tako pa naju cepini in bajla le ovirata.
Varujem na dveh klinih, tik nad menoj se sneg spreminja v debele kaplje vode in me namaka. Miha počasi in vztrajno pridobiva metre. Nekaj časa še lahko z očmi sledim njegovim gibom, nato mi ga zakrije skalni rob. Zdaj poslušam le še samogovore, ki tudi nakazujejo, da je nerodno in težavno. Po centimetrih mu podaja vrv, včasih ga še vprašam, kako gre.
Po vzponu
Prestopam z nogami. V premočene čevlje se je že naselil mraz. Sprašujem se, kako bo, če ne bova izplezala do večera. Več kot ura je minila, ko končno pride do mene povelje, da lahko grem.
Hitro se ves otrdel spravim iz kamina čez rob, ki je na debelo obložen z gnilim snegom. Kamor postavimo nogo, se mi udre in se speljem na izhodišče.
Pomagam si z rokami, ki jih do ramen zakopljem v sneg in se tako dvigujem do klina. Sledi desetmetrska prečka, mokra in krušljiva, na kateri ne moreš stati. Nekaj klinov v njej je le za moralo. Ozka je in sili v prepad. Z velikim naporom premagam celotno dolžino. Tik pred varovalnim klinom mi zmanjka opore v rokah. Topa bolečina mi prežema prste. Ne čutim več, ali držim oprimek ali ne. Zgolj volja za obstoj me žene dalje. Krči mi stiskajo prste v pest. Z Mihom se dogaja isto.
Varujem na majhni prižnici, na kateri le z eno nogo pošteno stojim, spet je nad menoj končni del snežnega lijaka s curljajočo vsebino, ki se mi vliva na hrbet. Miha v navpičnem skalnem skoku zabije nekaj klinov in nad njim varuje. Podajam preostanek vrvi, ki se mokra zvija, na koncu pa mi ostane nerešljiv klopčič.
Za hip mi je dosti vsega, mokrote od zgoraj, ki mi kaplja za vrat, hladu, ki leze v čevlje, vrvi, ki se je zapentljala, in Eigerja. Po kletvicah, ki se usujejo, se pomirim in začnem z nerodnim manevrom. Odvezati se moram, razvozlati zanke na vrvi in se ponovno navezati, vse na eni nogi, tisoč metrov nad varnimi tlemi. Na vrhu skalnega skoka po vseh teh pripetljajih z užitkom prigrizneva nekaj napolitank.
Začudena sva ob pogledu na uro.
»2e dvanajst je!«
Le kdaj so minile vse te ure? Preplezala sva ključno mesto, zdaj morava samo še navzgor. Umik iz stene vodi od tod naprej le še čez vrh.
Opaziva, da se vreme slabša. Temne, črne gmote se z lauberhornske strani hitro bližajo Eigerju.
»Nevihta bo!«
Tudi midva ne bova ušla zloglasni nevihti v Eigerju. Brž se spraviva dalje. Dva rastežaja nanizava do lažje skalne prečke, čez njo do skalnega skoka, ki spet zahteva večjo pozornost. Petnajstmetrska kombinacija mokre skale in gnilega snega. Tedaj naju že zagrnejo megle, grmenje doni vedno bliže in usuje se močna sodra. Sredi peklenskega trušča upava, da je to le nevihta in ne daljša sprememba vremena.
Vrv mi zdrsi skozi roke. Tuleči veter onemogoča sporazumevanje. Zaman vpijeva drug proti drugemu.
Takoj na začetku previsa se mi podre pas gnilega snega in skoraj odletim. Spet tiščim roke v sneg in se pomikam navzgor. Zebe me v prste, roke bi najraje zaril v usta in pihal vanje, da bi vsaj malo popustila bolečina in mraz. Priplezam do Miha, ki se jezi nad curkom vode, nad sodro, nad preperelo skalo, ki onemogoča varno varovanje... Samo spogledava se in že plezava dalje.
Božanska prečnica, ki naju ločuje od Pajka, zadnjega strmega snežišča v steni, ni tako težka, kot sva pričakovala. Tri raztežaje dolga snežna viseča polica z nekaj vmesnimi klini omogoča še kar udobno plezanje.
Ko sva na Pajpu, se tudi vreme popravi. Grmenje se oddaljuje, sodra ne pada več, pač pa postaja megla vse gostejša. Točno se drživa opisa in plezava po skrajnem desnem robu snežišča. Kmalu zaslišiva zgoraj glasove. Prav vesela sva jih, ne počutiva se več tako obupno sama v tej divjini.
Prvič sva opazila sledove stopinj na Drugem ledišču, ljudi pa istočasno v Rampi. Takrat sva zaman vpila, saj so naju prevarale razsežnostne stene. Več kot štiristo metrov je bilo do drobnih rdečih pik sredi Rampe.
Hitro napredujeva po strmem snegu, zebe naju, saj sva popolnoma premočena.
Veva, da morava izplezati do noči, kajti bivaka v steni ne bi preživela. Po nekaj razstežajih dohitiva tri korejske alpiniste, ki so že tretji dan v steni. Prepričan, da jih dajejo utrujenost, izčrpanost in mokrota, kar debelo pogledam, ko jih vidim od blizu. Izvrstno so opremljeni, tako da sploh niso premočeni. Pa še njihova znana vzhodnjaška fanatičnost jih greje v tej steni. Ne brez zavisti si ogledujeva njihovo opremo. Hitro splezava mimo, saj se temperatura spušča in razmere postajajo ugodnejše — voden led prekriva skalo in tako pride do izraza ledena tehnika, še nekaj težjih skokov in stena polagoma popušča v strmini. Spustiva se v izstopni žleb, na vrhu se začne znova udirati in gaziva do kolen. Vršno snežišče in greben se vlečeta. Ni videti konca. Mokra in utrujena se v sunkih vetra približujeva vrhu.
Nazadnje pošlje skozi raztrgane oblake sonce zadnje žarke. Naglo se večeri. Ponovno grmi v daljavi. Močan veter spreminja premočeno obleko v leden oklep. Nujno morava najti košček ravnega, skalnega prostora. Zavijeva z grebena na južno stran in res najdeva poličko, veliko za dve zadnjici. Komaj se dobro ustaviva, začne ponovno snežiti.
V preperelo skalo ne moreva zabiti nobenega dobrega klina. Zavijeva se v vrečo za bivanje, varna sva pred močnim vetrom in snegom.
Tako toplo nama postaja, ko srebava zadnje kapljice borovničevega soka. Zavedava se, da sva izven severne stene, da nama ne more več nič niti veter niti kamenje. Potem se s spretnostjo akrobatov preoblečeva v ozki vreči v suho perilo in se zavijeva v topel puh. Leno žvečiva koščke čokolade, spati tudi še ne moreva, kajti preveč sva utrujena, preveč pretresajo krči. Prijetna toplota, o kateri sva sanjala dva dni, se nama razliva po udih-Le prstov leve roke ne morem ogreti.
Proti jutru postane hladno. Ob šestih tretjega dne, odkar sva zapustila drobne štore na Kleine Scheideggu, se z veliko muko spraviva v mokre čevlje in mokre hlače. Uro iin pol traja to oblačenje, še dvesto metrov po grebenu do vrha. Tu si v močnem vetru podava'roke.
Za nama še ena preizkušnja. Teh dveh dni v Eigerju ne bo izbrisala nobena huda beseda. To doživetje ostaja samo najino.
Osemurni sestop po zahodni steni se proti koncu spreminja v kalvarijo. Utrujene mišice, razbolela rana na roki, pekoče ustnice in oči, žeja in lakota, ki jo začenjava čutiti kljub hrani, ki je še ostala v nahrbtniku. In ubijajoča praznina, ki nastane, ko dosežeš enega izmed ciljev in si še preslaboten, da bi si postavil novega-Samo da prideva do šotorov, do toplega čaja in ravne podlage. Potem bo bolje-Naspana in spočita bova laže mislila, kaj se je dogajalo.
(12. in 13. avgusta 1982 sta Klasično smer v steni Eigerja plezala Stanko MiheV in Franc Pušnik, AO Ravne.)
Irena Komprej
Pamir 82
13.	julij 1982. Ob sedmih odpelje vlak z ljubljanske železniške postaje proti Beogradu. Med potniki je tudi osem alpinistk, članic prve jugoslovanske ženske alpinistične odprave.
Za nami je nervoza ob selekciji, tekanju po tovarnah opreme, ob skrbi glede plačila, pakiranje, žal tudi smrt naše članice, za nami so ekstremni vzponi v Alpah, pred nami pa — pred nami je ©esec dni skupnega življenja v tujem pogorju, ©jem podnebju, v gorah, o katerih vemo le iz pripovedovanj ter iz pisanih virov. Pred nami je Pamir — najvišje pogorje v SSSR in iz tega najvišjega smo si izbrale najvišje. Pik komunizma, 7495 m visok vrh.
Tako sedaj potujemo:
Marička Frantar, vodja, AO Rašica Marija Štremfelj, AO Kranj Lidija Painkiher, AO Akademik Ljubljana Marijana Šah, AO Celje Irena Markuš, AO Kamnik Lidija Honzak, AO Ljubljana-matica Ana Mažar, AO Masar Split Irena Komprej, AS Prevalje V Beogradu presedemo na udoben spalnik Beograd—Moskva, ki bo naš dom kar dva dni in dve noči. Letala si nismo mogle privoščiti, pa bo ©di tako šlo. Najbolj zanimivo je, ko nam v Čopu na ruski meji zamenjajo »noge«. Rusko železniško omrežje ima namreč širše tirnice kot evropsko in tako morajo vsakemu mednarodnemu vlaku zamenjati kolesa. Dvignejo nas en meter v ©ak, prej seveda odvijejo kolesa, pripeljejo nova © že se vsedemo na širše podvozje.
15.	julija ob 18.30 po moskovskem času pri-spemo v Moskvo, kjer nas že čakajo predstavniki ©skega Sportskomiteja in nas peljejo v hotel. Moskva nas ne pritegne, saj komaj čakamo, da gremo naprej, da vidimo gore, toliko željeni Pa-©ir. Rdeči trg in Kremelj pa si kljub temu ogledamo. Zvečer težko pričakovani odhod na letališče Domemedovo, kjer pa čakamo do 3.30, ko nas končno vkrcajo na letalo za Oš, drugo največje ©esto v Kirkiziji. Oš nam pomeni le izhodišče © Pamir, za domačine pa je to center muslimanstva ter središče vseh mongolskih narodov v SZ.
Seveda v letalu nismo same, saj Sportskomite Vsako leto organizira v Pamiru mednarodni ta-Bor, katerega udeleženke smo tudi me. Z nami so se Švicarji, Vzhodni in Zahodni Nemci, Madžari, Avstrijci pa Čehi, Slovaki, Francozi, Italijani, celo Japonci in Američani. Kaj pisana druščina, ki se kmalu med seboj spozna in klepeta — se Ve — o hribih. Značilen pogovor v pol ure razkrije, kaj imata sogovornika v načrtu, kje je ka-teri do sedaj že bil in skupno ugotovitev, da je v hribih povsod po svetu lepo.
Domačini nam v Ošu pripravijo kraljevsko pojedino, potem pa sedemo na manjše letalo, ki nas Prenese bliže goram — v zaselek Taš Kurgan, kar pomeni pet kolib iz blata in kopico smrkavih °trok, ki nas molče ogledujejo in stegujejo ročice © sladkarijami. Že nas čaka razmajan tovornjak, ki ni za opremo, temveč za nas!
Tri ure »jezdimo divjega mustanga« po sava-© in po rečnih koritih, koder se vije naša »cesta«.
Ko se že ravno navadimo na to vožnjo, prispe-©o vsi zaprašeni na Ačik Taš (češnjeve livade). Ačik Taš je največji od treh baznih taborov, leži
na višini 3600 m in je izhodišče za 7134 m visoki Pik Lenina. Od vseh treh je najbliže civilizaciji. Bazna tabora Moskvin Valter in Fortambek sta namreč dosegljiva le s helikopterjem ali pa peš.
Ker prtljaga še ni prispela, noč bolj prebedimo kot prespimo — nekateri v šotorih, nekateri v jurti,1 nekateri pa na tleh v ambulantni sobi. Naslednji dan si izbiramo višinsko hrano, na izbiro pa so v glavnem težke konzerve in tako nam bo prav prišla višinska hrana, ki jo imamo s sabo. Vzamemo pa zelo veliko kompotov, sokov in sira. Vitamini in beljakovine!
Popoldne nas helikopter prepelje v naš tabor, ki je na stičišču ledenikov Moskvin in Valter, imenujemo ga kar Moskvin. S svojimi 4200 m je to najvišji tabor v Pamiru, okrog tabora pa je kljub temu kar precej rastlinstva. Najbolj nas navdušujejo šopi planik ob potočku, ki teče tik ob taboru.
Prvi večer se pokaže nekaj problemov z glavobolom in slabostjo, saj nas je helikopter dvignil za 600 m v pol ure, za aklimatizacijo2 pa je bolje, če se dvigaš postopoma.
Naslednji dan, devetnajstega julija, porabimo za ogledovanje najprimernejšega »kandidata« za prvo aklimatizacijsko turo. Izberemo 5700 m visoki Pik Vorobjova (vrabčkov vrh) in naslednji dan se polno opremljene že odpravimo nanj. Z boleznijo pa, tako kot drugim skupinam, tudi naši ni prizaneseno. Marijana zboli, bruha, ima glavobol in se večkrat onesvesti. Pred odhodom na turo jo zaupamo zdravnikom iz baze in upamo, da bo ob naši vrnitvi že zdrava.
Popoldne prispemo do višine 4900 m, kjer najdemo primeren prostorček za en šotor, za drugega pa moramo v grušč skopati plato.
21.	julija ob 11. uri dopoldne stojimo na vrhu (5731 m po enem viru, po drugem pa 5695 m). Za nas pa teh nekaj metrov več ali manj ni tako pomembno, važnejše so izkušnje, ki jih nabiramo za »naš« vrh. Na aklimatizaciji je najpomembneje ugotoviti, kakšna hrana nam ustreza, kako prenašamo višino in kakšen tempo hoje je najboljši.
Še več nam bo povedal drugi vrh — Pik Štirih, ki se s svojimi 6400 metri izzivalno pne nad taborom na vzhodni strani. Krstile smo ga za Arna Dablam, saj je podoben temu himalajskemu biseru.
Na pot se po enodnevnem počitku odpravimo
23.	julija. Še vedno nas je le sedem, saj so Marijano s helikopterjem odpeljali v bolnico v Oš, bolezen ni tako nedolžna, kot potiho upamo. Prvi dan nas čaka precej dolga etapa — 1700 m višinske razlike smo si zastavile, in to nam tudi uspe. Ob 17. uri prispemo do rame na višini 5900 m.
*■ ■ «il
Sedaj je morje še mrzlo
Izkopljemo dva platoja v snegu, postavimo šotore in že je noč. Zanimivo, kako na tej višini hitro teče čas. Včasih sem jezna sama nase, ko tako »leno« delam. Tri zamahe s cepinom, pa že moram počivati. Tako pa se dogaja tudi drugim. Zato mine kar precej časa, preden sta oba platoja pripravljena. Z nami je tudi Madžar Laszlo Jan-kovič-Laci. Imel je težave z višino in ni mogel oditi s svojimi na isti vrh dva dni pred nami. Laci ne bi bil Laci, če ne bi nesel s seboj trikrat preveč hrane, predvsem konzerv. Te so ga precej zdelale, pojesti pa jih ne moremo, ker smo vsi brez apetita.
24.	julija. Slabo vreme, hud veter, megla, mraz, sneži. Po dolgem omahovanju se odločimo za sestop. Po radijski zvezi nam vodstvo tabora to tudi priporoči, kajti za aklimatizacijo je bolj pomembno, da smo prespale na višini skoraj 6000 m kot sam vrh.
Sestop je tako hiter, da se nam kar ne zdi prav, ko smo prejšnji dan tako garale.
Za »tolažbo« pa so v taboru tudi vse ostale skupine in Švicarji se odločijo pripraviti večerjo. Vsi smo bili soglasni, da hrana v bazi ni najboljša in tako smo imeli »švicarsko večerjo«. Zopet se je potrdilo, da moški znajo kuhati, če le hočejo. Musaka, paradižnikova solata, jajčka na oko in za povrh sladica — večerja, kot se sliši. Za še boljše razpoloženje pa Rusi pripravijo taborni ogenj, kjer se izmenjujejo nemške in ruske pesmi. Po dolgem prigovarjanju se priključimo še me, o ubranosti pa raje molčimo.
Sledijo trije dnevi počivanja, lenarjenja. Pred tako veliko turo, kot je naš glavni cilj, Pik Komunizma po severni steni, je to vsekakor potrebno.
Te tri dni se potikamo po bazi, v kuhinji »ži-camo« lubenice in grozdje, z Madžari se pogovarjamo o Piku Komunizmu, z Nemci o Korže-njevskaji,3 s Slovaki o Tatrah in s Čehi o Češkem raju. V pogovorih spoznamo ves svet, saj je marsikdo v taboru že pravi svetovni hribovski maček.
V zahvalo za dobro kavo Brasiliano (kupljeno v Avstriji) nam Angelo, član švicarske skupine, ves popoldan igra na kitaro. Beatles, Mc Gucen, Dylan, Simon and Gorfunkel, vse to oživi v taboru pod veličastnimi sedemtisočaki in žgočim pamirskim soncem. Ker smo vsi v kopalkah, si zaželimo le še dobrega sladoleda in našega ljubega Jadrana.
Vse luštno pa se enkrat konča. Angelo v preveliki vnemi strga struno in ker rezervne nima, lahko kitaro kar pospravi.
Za nas pa je tudi že čas, da pričnemo pospravljati v nahrbtnike, kajti danes zvečer, 27. julija, krenemo pod steno.
Še prej nas seveda pregleda zdravnica, ki je z nami kar zadovoljna.
28. julij. Prvi dan na gori. Sneži, megla. Zjutraj čakamo na radijsko zvezo. Potolažijo nas, da se bo vreme izboljšalo in da naj kar gremo.
Poleti je v Pamiru le redkokdaj slabo vreme, saj je tam celinsko podnebje s hudimi zimami in vročim, suhim poletjem. Edina nevarnost so burani — vrtinci, podobni tornadom v Ameriki. Večinoma jih pravočasno opazijo in če se bliža tak buran hribom, plezalci dobijo iz baze sporočilo, naj si skopljejo v sneg luknjo. Včasih pa se pojavi tudi navadno sneženje in traja tri do štiri dni. Takrat je najbolje kar čakati, seveda, če imaš s seboj dovolj hrane. Drugače pa je treba sestopiti.
Prvi dan je za nas psihično in fizično najtežji. Nahrbtniki, težki 18 do 20 kg, se bodo kasneje vsaj malo izpraznili, psihični pritisk pa je, kot pri vseh drugih turah, največji na začetku.
Pravih tehničnih težav nam Borodkinov steber ne nudi. Sprva je nekaj skalne plezarije III. težavnostne stopnje.4 Toda tu višina in težak na-hbrtnik dodata svoje. Ob 14. uri premagamo skalno stopnjo in čaka nas le še hoja z derezami in smučarskimi palicami. Tabor I na višini 5100 m dosežemo ob 17. uri. Pričaka nas že izkopan plato za šotor, saj so bili tu pred nami že Švicarji, ki so plato tudi ogradili s snežnimi zidaki za zaščito pred vetrom. Hitro postavimo šotor in se spravimo kuhat. Na višini je zelo pomembno, da telo dobi veliko tekočine, saj drugače dehidrira. Potrebno je popiti 3—5 1 tekočine na dan, pa čeprav po sili, saj prave žeje ne čutimo. Kuhamo, vse dokler ne zaspimo, menu pa se ves čas ture ne spremeni: juhe Celestina, čaj in maratonik.
Drugi dan je hoja že lažja. Precej zaslug za to ima še vedno trajajoče slabo vreme, saj iz megle neprestano prši in tako se sploh ne oziramo naokrog, ampak samo hodimo, hodimo. Ob 12. uri smo že na višini 5700 m. Srečamo Avstrijce, ki so se tudi odločili za ekspedicijski stil in se sedaj vračajo v tabor I po tovor.
Počivamo in kuhamo čaj. Za nami pride skupina Rusov. Ponudimo jim čaj in čokolado, oni pa nam lipjoške.5 Kmalu nadaljujemo in ob 15. uri smo že na vrhu Borodkinovega stebra, ki se konča na 6100 m. Tako je težji del — severna stena — že za nami. Spustimo se še na Plato na višino 5850 m, kjer se naša smer pridruži običajnemu pristopu na Pik Komunizma.
Po tej smeri, z ledenika Fortambek, pride še več alpinistov in ta večer je na Platoju kar živahno. Pred nami letos še nihče ni šel na vrh, tako da bomo verjetno v »udarni« skupini.
Šotor si postavimo v zavetju edine skale na vsem širnem ledeniku (ta ledenik — plato — na višini skoraj 6000 m je namreč dolg 13 km, širok pa od 2 do 5 km), ki pa nam ponoči poskrbi za neprijetno presenečenje. Ker je skala temna, se na njej ves dan topi sneg in okrog nje nastane pravo jezerce. Ko smo zvečer prišle, je bilo to je-zerce že zamrznjeno, ponoči pa se je led zaradi naše toplote pričel topiti in ker naši višinski šotori nimajo posebej ojačanega dna, se zjutraj zbudimo vse premočene, še najbolj midve, ki sva spali v sredini šotora.
Tretji dan nas čaka nekoliko krajša etapa. Prvi dve sta bili obe po 1000 m da dan, sedaj pa ne gre več tako hitro. Višina počasi, a vztrajno kaže zobe. Dvignemo se do višine 6500 m, kjer je velik skalni odlom, pod njim pa naravni plato. Na njem so že trije šotorčki in me moramo za svojega nedaleč stran zopet kopati.
Če se nam je prej še zdelo zanimivo postavljati in podirati šotor, pa planirati dnevne etape, delamo to četrti dan že čisto rutinsko. Priti moramo na vrh Pik Dušambe,6 tj. stranski vrh Pika Komunizma. Čezenj je najlažji pristop na vrh, kot pri nas čez mali Triglav na velikega. S svojimi 6900 m pa že sam zase predstavlja velik uspeh.
2e ob 14. uri smo na taboru IV, saj smo imeli danes le 400 m vzpona.
Vse popoldne in še pozno v noč kuhamo. Skuhamo pa kljub temu malo, saj so naši gibi že precej upočasnjeni, gorilniki pa bolj leni. Za plin iz bombice ni ne dovolj pritiska niti temperature in tako je za liter juhe ali čaja potrebno kar precej potrpežljivosti in časa.
Zanimiv pa je naš apetit. Na obeh aklimatiza-cijskih turah smo družno ugotovile, da na višini z apetitom ne bo nič. Zato tudi nismo vzele s seboj nič kruha, sira ali salam. Le čokolade. Tu, na vrhu Dušambeja pa bi nam vsem tako prijalo kaj konkretnega!
Z vrha Dušambeja se nam prvič odpre razgled na južni Pamir. Razgled za bogove! Povsod okrog sami snežni vršaci in mogočni ledeniki. Najdaljši ledenik, Fedčenko, je 77 km dolg in pokriva 1375 km2 površine. Nikjer ni sledu civilizacije, temveč sama divja prvobitnost.
1.	avgust 1982. Jurišni dan. Dan, ko ob 15.30 končno stojimo na vrhu. Dan, ko so izpolnjene naše želje, pričakovanja, upanja. Dan kot nagrada za vse, kar smo do sedaj vložile v alpinizem. In tudi dan, ki obvezuje.
Fotografiramo, se smejimo, gledamo druga drugo in ne moremo verjeti. Ne moremo verjeti, da smo na vrhu vse, da niti ena ni omagala ali se obrnila. Spomnimo se na Marijano in žal nam je. Bolezen res ne izbira, toda zakaj ravno sedaj?
Sestop po zmehčanem popoldanskem snegu je kar prijeten, kajti vzpon danes dopoldne je bil muka. Višina, sonce, želja po vrhu — vse to nas je gnalo in izcejalo. Ob 19. uri sporočimo v bazo naš uspeh in od srca nam čestitajo. Čestitajo nam tudi prijatelji, ki so na hribu, saj imamo zvezo vsi ob istem času in na isti frekvenci. Iz sprejemnika se hkrati slišijo nemščina, ruščina in češčina.
Jutranjo zvezo šestega dne opravim kar iz spalne vreče in še na pol v snu: »Še spimo,« je prvi odgovor na standardno vprašanje iz baze: »Kje ste in kako se počutite.« Vstanemo šele čez kakšno uro, potem pa se kar hitro odpravimo navzdol. Vemo, da danes še ne moremo priti do baze, toda na Platoju imamo nekaj hrane in lakota nas priganja, da bi prišle vsaj do tja. Ob
14.	uri že pečemo sir in salamo ter kuhamo juho in Maratonik. Pozno popoldne se s težkim srcem in še težjih nog odpravimo proti vrhu Borodkina. 250 m vzpona na višino 6000 m, ko smo že precej izčrpane, ni kar tako. Šotor postavljamo že v mrazu in hitro se zavlečemo v spalne vreče. Zelo malo kuhamo — bomo že jutri v dolini.
Zadnji, sedmi dan. Ker je zadnji, noge kar same hitreje stopajo. Tako hitimo proti taboru I, ki pa nam bo danes samo prehodna postaja. Da se ne bi vse gladko izteklo, nas doleti manjša nesreča, saj Lidija pade v razpoko. Ker je zadnja V vrsti, tega ne opazimo takoj. Nato pa — kot po tekočem traku. V snegu je sidrišče, pomagajo nam Švicarji in Rusi, kmalu pa je pred razpoko še prava Internacionala, ki vsa živi in dela le za eno: čim prej rešiti Lidijo iz razpoke. Ko jo po-
Eiger, Monch, Jungfrau
tegnemo ven, že dobi poživila za dihanje in krvni obtok, saj je bil v bližini tudi ruski zdravnik. V dolino jo transportirajo kar Rusi ter jo v bazi predajo baznemu zdravniku. No, zvečer je Lidija ze ušla iz ambulantnega šotora k nam na obisk. Toda zdravnik jo je hitro poiskal in jo odpeljal nazaj. Res je imeja srečo, saj razen prask sploh ni bila poškodovana.
Naš veliki uspeh je s tem sicer dobil grenak priokus, vendar pa smo to sprejele tudi kot veliko šolo in opomin za v prihodnje.
4.	avgust. Prijetno počivanje v bazi po opravljenem delu. Po sedmih dneh se zopet umijemo, najemo, se sončimo, komentiramo, šalimo. Smeh in sale so bili naš razpoznavni znak. Nikjer v bazi se ni toliko smejalo kot ravno pred našimi šotori. Senčna plat je le Marijanina odsotnost. Kako rade bi delile z njo vse veselje in tako nas še huje zadene novica iz bolnice — TIFUS! Marijana ima tifus. Nekje na poti ali pa prvi dan v bazi se je okužila in piše nam pismo, polno obupa. V žalosti
onemimo.
Reakcija »zdravniškega konzilija« na Moskvi-nu pa je vse prej kot ohrabrujoča, saj tudi nas posumijo, da smo kliconosne in nam zabičajo strogo karanteno. Ker ne smemo nikamor, kar pred šotori zakurimo ogenj, povabimo nekaj Lidijinih reševalcev in pečemo ražnjiče. Drugi dan karanteno že ukinejo, saj je bila to prava neumnost. Dvajset dni smo že skupaj v bazi, izolirani od sveta in če bi še katera od nas imela klice, bi bil že ves tabor okužen in bi gotovo še kdo zbolel.
Še tri dni se potikamo po bazi, poslušamo kitaro, na katero igra Švicar Buno, pojemo, se smejimo, vendar vse v pričakovanju helikopterja, ki nas 9. avgusta končno odpelje civilizaciji naproti. Najprej na Ačik taš, od koder gremo 11. avgusta z avtobusi proti Osu. 12 ur vožnje po razritih gorskih cestah nas dodobra izmuči in izstopimo vsi prašni in pretresenih kosti. Čaka nas Marijana. Molče si stisnemo roke, saj besed tolažbe ne najdemo.
Potovanje, Moskva, zopet potovanje in 15. avgusta ob 21.30 nas v Ljubljani na železniški postaji že pričakujejo naši.
Schumann, O.: Der grosse Konzertfiihrer. — Wilhelmshafen, 1982.
Lebič, L.: Okus po času, ki beži. Za orgle. — Ljubljana, 1981.
Lebič, L. — B. Loparnik: Umetnostna vzgoja. Osnove glasbene umetnosti. — Ljublja-ljana, 1982.
Sklepni koncert 15. pevskega srečanja od Pliberka do Traberka. — Ravne na Koroškem, 1982.
Vres Prevalje. Enajsti letni koncert 15. maja 1982. — Prevalje, 1982.
Film
Slovenska literatura o filmu. 1946—1981. — Ljubljana, 1981.
Slovenski film. 1946—1981. Razstavni katalog.
— Gorica, 1981.
Munitič, R.: Uvod u estetiku kinematografske animacije. — Beograd, Zagreb, 1982. Konjar, V.: Stanje filmske kulture in filmske dejavnosti v Sloveniji. — Ljubljana,
1981.
2.	medklubski festival jugoslovanskega amaterskega filma »Super-8« — Vuzenica, 1982. 1. mednarodni festival industrijskega, obrtnega in etnografskega amaterskega filma.
— Prevalje, 1982.
Marija Suhodolčan
Novosti Študijske knjižnice
(Nadaljevanje in konec)
Likovna umetnost
Nikolaj Omersa. 1911—1981. Retrospektivna razstava. — Ljubljana, 1982.
“reje, x.: Jožef Petkovšek. 1801—1898. —
-Ljubljana, 1982.
Mikuž, S.: Lojze Perko. Monografija. •— Ljubljana, 1981.
Revolucionarno slikarstvo. — Zagreb, 1977.
Revolucionarno kiparstvo. — Zagreb, 1977.
Partizanski plakat (1941—1948). — Ljubljana, 1982.
Zlgon, A.: Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem. — Celje, 1982.
^edej, I,: Ivan Rabuzin. — Ljubljana, 1982.
Rassin, A.: Viktor Magyar. — Ljubljana, 1982.
Rrejc, T.: Slovenski impresionisti in evropsko slikarstvo. — Ljubljana, 1982.
Malenkovič, V.: Ivo Friščič. — Zagreb, 1982.
Rokrivka, M.: Istarska videnja. — Pula, Rije-ka, 1982.
uzevad Hoizo. — Ljubljana, 1982.
Pružan, I. — V. Knjazeva: Russkij portret konca 19. načala 20. veka. — Moskva, 1980.
pollakowna, J.: Malarstvvo Polskie miedzy vojnami. 1918—1939. — Warshawa, 1982.
Gale, C.: Zabavna periodika strip. — Maribor, 1981.
Miniatury k proizvedenijam Ališera Navoi
15.—19. vekov. — Taškent, 1982.
Lazarev, V. N.: Novgorodskaja ikonopis. — Moskva, 1981.
Lrmitage. Westeuropaische Zeichnung. — Leningrad, 1981.
Slikarska kolonija Ravne ’82. — Ravne na Koroškem, 1982.
Forma viva. Mednarodni simpozij kiparjev. Kostanjevica 1980, Portorož 1981, Ravne
1981.	— Ljubljana, 1982.
Jože Tisnikar. — Sežana, Piran, 1982.
Karel Pečko, šestdesetletnica. Katalog k razstavi v Titovem Velenju. — Titovo Velenje, 1981.
Janko Dolenc. Šestdesetletnica. Katalog k razstavi plastik v Titovem Velenju. — Titovo Velenje, 1982.
Lojze Logar. Razstavni katalog. — Piran, Maribor, 1982.
da Slivniker-Belantič. Razstavni katalog Male galerije. — Ljubljana, 1982.
Likovna razstava. Katalog. — Muta 1982. Karel Pečko. Razstava kovaških motivov in krajine Dravske doline. — Muta, 1982. Tapiserije jugoslovanskih likovnih umetnic. Razstavni katalog. — Slovenj Gradec, 1982.
Glasba
Muzika. Ljudi, instrumenti, dela. 1., 2. — Beograd, 1982.	.
Prek, S.: Teorija glasbe. 8. izd. — Ljubljana,
1982.	„	.	,
Vrbančič, I.: Svet glasbe. — Ljubljana, 1982.
Srebotnjak, A.: Tonske lestvice v glasbi 20.
stoletja. — Ljubljana, 1981.
Muzikološki zbornik. Let. 17. — Ljubljana,
1981.
Špendal, M.: Razvoj in značilnosti slovenskega romantičnega samospeva. — Maribor, 1981.
Gledališče
Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. 36.—37. — Ljubljana, 1981.
Slovenski teater gori postaviti. O pomenu in namenu slovenskega gledališča. — Ljubljana, 1981.
Hayman, R.: Za novo gledališče. — Ljubljana, 1982.
Ahačič, D.: Gledališče pod vprašajem. — Ljubljana, 1982.
Molinari, Č.: Istorija pozorništva. — Beograd, 1982.
Spolin, V.: Improvizacije za gledališče. ________
Ljubljana, 1982.
Schumann, O.: Der grosse Schauspielfiihrer. — Hersching, 1982.
17.	Borštnikovo srečanje ’82. — Maribor, 1982.
Zaključna prireditev 12. srečanja slovenskih lutkarjev. — Ravne na Kor. 1982.
Igre — šah
Kenk, M.: Gib skozi življenje. Izrazni ples. — Ljubljana, 1981.
Kos, N.: Ples od kod ni kam. — Ljubljana 1982.
Goock, R.: Družabne igre za kratek čas. _________
Ljubljana, 1981.
Vsi na kolo za zdravo telo (in še bencina ni treba)
Stari laboratorij — tik pred rušitvijo
Stupica, J.: Šah skozi stoletja. — Ljubljana, 1982.
Kažič, B. — D. Baja: Novi šahovski priruč-nik. — Beograd, 1981.
Parma, B. — B. Kuhin: Šah za vsakogar. Ljubljana, 1982.
Šport
Bizjak, J.: Gore pod polnočnim soncem. Ka-laalit Nunaat — Grenlandija. — Maribor, 1982.
Vogrinec, T.: Smučarska šola Bojana Križaja. — Maribor, 1982.
Mednarodni športni pravilnik. Dodatek »J«. 2., popr. in dop. izd.. — Ljubljana, 1981.
Bond, B.: Sve o jedrenju. — Zagreb, 1982.
Atletika 1981 Izbor iz tuje atletske literature. — Ljubljana, 1981.
Življenje v naravi. 2., predel, in dop. izd. — Ljubljana, 1982.
Šubic, P.: Samoobramba. — Ljubljana, 1981.
Šola smučanja. Alpsko smučanje. Teki na smučeh. — Ljubljana, 1982.
Gerc, S.: Crna strana Yu nogometa. — Gos-pič, 1982.
Knjiga o skijanju. — Sarajevo, 1982.
Petdeset let celjske gorske reševalne službe 1931—1981. — Celje, 1982.
Smuči. Izbor, priprava, vzdrževanje, mazanje. — Ljubljana, 1982.
Selan, M. — D. Tišljarič: Bratska planinska pot Ljubljana—Zagreb. — Ljubljana, 1982.
Bergant, S.: Polnokrvnost. Nov pojem. — Ljubljana, 1982.
Gorska reševalna služba pri Planinski zvezi Slovenije. 1912—1982. — Ljubljana, 1982.
Kajzelj, M. — H. Drofenik: Naš alpinizem.
— Ljubljana, 1982.
Jeločnik, M.: Začetki in razvoj smučanja v Sloveniji in evolucija alpske smučarske tehnike. — Ljubljana, 1981.
Giacomelli, O. — Z. Remsa — M. Oman: Zbirka gimnastičnih vaj za povečanje gibljivosti in moči, namenjena smučarjem-skakalcem. — Ljubljana, 1982.
Dohertej, K.: Uživaj v teku. — Ljubljana, 1982.
Kilimandjaro ’82. Mariborska planinska odprava. — Maribor, 1982.
Začetki organiziranega planinstva na Gorenjskem. Razstava Gorenjskega muzeja.
— Kranj, 1982.
Rokada — rezultati mednarodnih turnirjev 1978. — Ravne na Koroškem, 1982.
10. jubilejni pohod slovenskih železarjev po Koroški. — Ravne na Koroškem, 1982.
Partizan Prevalje. Šestdeset let »Partizana« Prevalje. — Prevalje, 1982.
Nogometni klub »Peca« Črna. 1962—1982. — Črna na Koroškem, 1982.
JEZIKOSLOVJE — KNJIŽEVNOST
Jezikoslovje
Jugoslovensko-arapski priručni rečnik. — Ljubljana, 1981.
Gradišnik, J.: Še znamo slovensko? — Celje, 1981.
Jurančič, J.:	Srbskohrvatsko-slovenski	in
slovensko-hrvatskosrbski slovar. 4. izd. — Ljubljana, 1982.
Grah, N.: Slovenski toponimi v nemških besedilih. — Ljubljana, 1982.
Skubic, M.: Uvod v romansko jezikoslovje.
— Ljubljana, 1982.
Worterbuch der bairischen Mundarten in Osterreich. 19.—20. Lieferung (5.—6. Lie-ferung (5.—6. Lieferung des 3. Bandes). Pratze-Prue. — Wien, 1981.
Toporišič, J.: Nova slovenska skladnja. — Ljubljana, 1982.
Corač, M.: Metaforski lingvosistemi. — Beograd, 1982.
Grad, A.: Italijansko-slovenski in slovensko-italijanski slovar. 5. izd. — Ljubljana, 1982.
Slavistična revija. Let. 30. — Ljubljana, 1982.
Business English. L. — Maribor, 1981.
Cesnik, C.: A selection of grammatical struc-tures and exercises. — Maribor, 1981.
Kline, A. — M. Senčar — M. Židanik: Deutsche Gramatik mit tibungen. — Maribor,
1981.
Kline, A. — M. Senčar — M. Židanik: Deutsche Wirtschaftssprache. 1. — Maribor,
1981.
Tepina, A.: Kratek pregled nemške slovnice. Oblikoslovje. — Ljubljana, 1982.
Acta neophilologica. 12., 13., 14. — Ljubljana, 1979, 1980, 1981.
Učbenik esperanta. — Zagreb, 1981.
Škiljan, D.: Pogled u lingvistiku. — Zagreb,
1980.
Miščevič, N.: Filozofija jezika. — Zagreb,
1981.
Sušjan, A.: La lingua italiana. — Ljubljana,
1981.
Fonološki opisi srbskohrvatskih-hrvatsko-srbskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvatčenih opšteslovenskim lingvi-stičkim atlasom. — Sarajevo, 1981.
Sabljak, T.: Rječnik šatrovačkog govora. — Zagreb, 1982.
Četrta jugoslovanska onomastična konferenca. Zbornik referatov. — Ljubljana, 1981.
Rečnik srbskohrvatskoga književnog jezika. Knj. 1—6. — Novi Sad, 1982.
Longman dictionary of contemporary English. — London, 1981.
Helbig, G. — J. Buscha: Deutsche Gramma-tik. — Leipzig, 1979.
Šare, M.: Francuski u 100 lekcija. 10. izd. — Beograd, 1982.
Mihajlovič, L.: Engleski u 100. lekcija. — Beograd, 1982.
Blaganje, D.: Angleščina za vsako priložnost. 3. natis. — Ljubljana, 1982.
Blaganje, D.: Angleščina za vsakogar. 6. natis. — Ljubljana, 1982.
Mackensen: Deutsches Worterbuch. 10., er-weit. Aufl. — Herrsching, 1982.
Kline, A. — M. Senčar — M. Židanik: Nemška slovnica z vajami. — Maribor, 1982.
Grad, A.: Veliki slovensko-angleški slovar.
— Ljubljana, 1982.
Kotnik, J.: Slovensko-angleški slovar. — Ljubljana, 1982.
Grad, A.: Francosko-slovenski in slovensko-francoski slovar. 4. izd. — Ljubljana, 1982.
Hradil, J.: Madžarsko-slovenski slovar. — Ljubljana, Budimpešta, 1982.
Hradil, J.: Magyar-szloven szotar. — Buda-pest, Ljubljana, 1982.
Verbinc, F.: Slovar tujk. 7. izd. — Ljubljana, 1982.
Novšak, F.: Makedonsko-slovenski slovar. — Ljubljana, 1982.
Iz roda v rod. Pričevanje o slovenskem jeziku. — Ljubljana, 1982.
ob sprožitvi min
Ludvig, D.: Aliteracija in aliteracijski jezik.
— Ljubljana, 1982.
Kunst-Gnamuš, O.: Pomensko in informativno zasnovan pouk skladnje. — Ljubljana,
1981.
Kunst-Gnamuš, O.: Pomenska sestava povedi. — Ljubljana, 1981.
Kolar, M. — B. Pogorelec: Slovenski jezik.
1.	Sporočanje. — Maribor, 1981, 1982. Kotnik, M.: Stilna narava barvnih besed v slovenski ekspresionistični liriki. Diplomska Q naloga. — Ravne na Koroškem, 1982. Videčnik, M.: Koroški govor Brdinj. Diplomska naloga. — Maribor, 1982.
Književnost
Švob-Bokič- N.: Razvoj u afričkoj književnosti. — Zagreb, 1981.
Rotar B.: Govoreče figure. Eseji o realizmu.
Ljubljana, 1981.
Levstikov zbornik. Simpozij 1981. — Ljubljana, 1982.
Kermauner, R.: Družbena razveza. — Ljubljana, 1982.
Kramberger, M.: Oblačila slovenskih cesarjev. — Maribor, 1982.
Pirjevčev zbornik. — Maribor, 1982.
Golob, B.: Znani obrazi. — Ljubljana, 1982. Gcvirk, A.: Pesniška podoba. — Ljubljana,
1982.
Obdobje realizma v slovenskem jeziku, knji-ževnosti in kulturi. — Ljubljana, 1982. Javoršek, J.: Ogledala. — Trst, 1981.
Vidmar, J.: Esej o lepoti. — Trst, 1982.
Rajt, D.: Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja. Eseji o znanstveni fantastiki. — Ljublja-na, 1982.
Jz zgodovine prevajanja na Slovenskem. — Ljubljana, 1982.
Pacheiner-Klander, V.: Staroindijska poetika. — Ljubljana, 1982. t f?stival Kurirček. — Maribor, 1982. Legiša, L.: V preizkušnji. — Ljubljana, 1982. Prvo srečanje slovenskih pesnikov, Kranj
1981. Poezij^, pesniki in zgodovina. .— Kranj, 1982.
■Moravec, D.: Pisma Frana Govekarja. Knj. -2- — Ljubljana, 1982.
Kos. J.; Pregled svetovne književnosti. 3.
natis. — Ljubljana, 1982.
Kumprej, M.: Pripovedna proza Florjana Li-pusa. Diplomska naloga. — Ravne na Ko-roškem, 1982.
Pepevnik, I.: Stilne značilnosti Suhodolčanovih novel. Diplomska naloga. — Ravne na Koroškem, 1982.
Sozvočje. Predstavitev šestih sodobnih pesnikov koroških Slovencev ter petih sodobnih pesnikov madžarske narodnosti v Sloveniji. — Murska Sobota, 1981.
Maderlap, A.: Pesmi. — Celovec, 1982.
Milka Hartman. Knj. 1., 2., 3. — Celovec, t Dunaj, 1982
Kulnik, M. — Z. Loiskandl-Weiss: Wenn Tranen erzahlen. — Celovec, Miinchen,
1982.
Polanšek, V.: Bratovska jesen. I. in II. del. — Celovec, Borovlje, 1981, 1982.
Prežihov Voranc: Požganica. — Maribor,
1981.	(Izbrana dela. 1.)
Prežihov Voranc: Doberdob. — Maribor, 1981.
(Izbrana dela. 2.)
Prežihov Voranc: Samorastniki. — Maribor.
(Izbrana dela. 3.)
Prežihov Voranc: Jamnica. — Maribor, 1981.
(Izbrana dela. 4.)
Prežihov Voranc: Nicina. — Maribor, 1981.
(Izbrana dela. 5.)
Prežihov Voranc: Boj na požiravniku. TV-Priredba: Vladimir Frantar.
Prežihov Voranc: Solzice. Scenarij za TV: Milena Ogorelec.
Prežihov Voranc: Borba na tujih tleh. TV-Priredba: Franček Rudolf, režihov Voranc: Pasja pot. (Dvojčki.) TV ■‘gra. Scenarij: Tone Partljič. Snemalna knjiga in režija: Janez Drozg.
Prežihov Voranc: Doberdob. Radijska pri-redba: Saša Vuga.
Suhodolčan Leopold: Z vami se igra krojaček Hlaček. (3. del Krojačka EUačka.). Ljubljana, 1982.
— trenutek po eksploziji
Suhodolčan Leopold: Na kmetiji. 2. natis. — Ljubljana, 1982.
Suhodolčan Leopold: Piko Dinosaurus. — Praha, 1981.
Suhodolčan Leopold: Dinosaurus Piko. — Bratislava, 1981.
Suhodolčan Leopold: Foltocska szaboceka. — Budapest, 1981.
Suhodolčan Leopold: Sakriveni dnevnik. 2. izd. — Zagreb, 1982.
Suhodolčan Leopold: Piko Dinozavr. — Moskva, 1982.
Suhodolčan Leopold: Dwanače elefantow. — Budyšin, 1981.
Suhodolčan Leopold: Krojaček Hlaček, Kam se je skril krojaček Hlaček, Piko Dinozaver v kitajščini. — Hunan, 1982.
DOMOZNANSTVO — ZEMLJEPIS — BIOGRAFIJE — ZGODOVINA
Domoznanstvo
Ravnik, J.: Lepa si zemlja slovenska. — Celje 1982.
Čudovita Jugoslavija. — Ljubljana, 1982.
Valant, M.: Zgodovina okolice stare Ljubljane. — Ljubljana, 1982.
Idrijski razgledi. Zbornik. Jubilejni letnik ob 25-letnici. — Idrija, 1981.
Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja. 8.
— Nova Gorica, 1981.
Slabe, M.: Cerknica. — Ljubljana, 1981. Gradivo za zgodovino Maribora. Zv. 6. Listine 1416—1445. — Maribor, 1980.
Loški razgledi. Letnik 28. — Škofja Loka,
1981.
Ljubljana. — Ljubljana, 1982.
Ljubljana v arhivskem gradivu od začetka
14.	stoletja do danes. — Ljubljana, 1982. Kramar, J.: Marezige — trdnjava slovenstva v Istri. 1861—1930. — Koper, 1982.
Celjski zbornik. 1977—1981. — Celje, 1981. Škofja Loka. — Škofja Loka, 1982.
Ptuj in okolica. — Ljubljana, 1982.
Smrekar, A.: Kostanjevica na Krki in okoliške vasi. — Kostanjevica, 1982.
Po dragom kraju — dugoselsko područje. — Zagreb, 1981.
Po dragom kraju. — Krapina. — Zagreb,
1982.
Stari laboratorij — porušen
Čimprej uredimo naše TRIM steze
Marušič, B.: Iz zgodovine Trente in Soče. — Nova Gorica, 1982.
Mostar. — Mostar, 1982.
Kopaonik. — Ljubljana, 1982.
Vider Valent: Zapisi o Solčavi in njeni okolici. — Solčava, 1982.
Pačnik, P.:	Novejše	družbenogeografske
spremembe naselja Razbor. Diplomsko de-
lo.	— Slovenj Gradec 1981.
Libeliče. 1920—1922. — Libeliče, 1982.
Zemljepis
Šober, M.: Slovensko okno v svet. — Koper,
1982.
Acta carsologica. Krasoslovni zbornik. 1981.
— Ljubljana, 1982.
Dražgoše. — Škofja Loka, 1982.
Habe, F.: Postojnska jama in druge turistične jame Slovenije. — Postojna, 1981. Dolenjski Kras. — Novo mesto, 1982.
Fon, Z. — H. Uršič: Dolina Soče. — Ljubljana, 1982.
Smolej, I.: Pokljuška soteska. — Gorje, 1982. Bračič, V.: Gozdnate Haloze. — Maribor,
1982.
Zadravec, J.: Znamenje ob poti. — Ljubljana, 1982.
Vrišer, I.: Uvod v geografijo. — Ljubljana,
1982.
Geografija. 2. natis. — Ljubljana, 1982. (Leksikoni Cankarjeve založbe).
Perkins, W. A.: Nigeria. — Ibadan, 1982. Grčka. Turistički vodič. — Beograd, 1979. Papsys, A.: Vilnius. Reisefiihrer. — Moskau,
1981.
The Mitchell Beazley pocket guide to stately homes and castles in Great Britain and Ireland. — London, 1982.
Ogrin, M.: Po stopinjah Aleksandra Velikega. Ljubljana, 1982.
Stojačič, D.: Norveški dnevnik. — Gornji Mi-lanovac, 1982.
Irak. Reisefiihrer. — Beograd, 1982.
Ficko, P.: Po gorah severovzhodne Slovenije.
— Ljubljana, 1980
Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco. 3. izd. — Ljubljana, 1982.
Biografije
Forstnerič, F.: Tine Lah. — Maribor, 1981. Josip Nikolaj Sadnikar. — Kamnik, 1982. Vrdlovec, Z. — J. Dolmark: František Čap.
— Ljubljana, 1981.
Dedijer, V.: Novi priloži za biografiju Josipa Broza-Tita. — Rijeka, Zagreb, 1981.
Hudales, J.: General. Roman o Rudolfu Maistru. — Maribor, 1981.
Maček, I. — Matija: Spomini. — Zagreb,
1981.
Gledališki ustvarjalec Milan Skrbinšek. 1886—1963. — Ljubljana, 1981.
Forte, K.-Marko: Fric Keršič-Gal, narodni heroj. — Trbovlje, 1981.
Kreft, I.: Spori in spopadi. Knj. 1. — Maribor, 1981.
Tominšek, T.: Trije Tominški planinci. — Ljubljana, 1981.
Louis Adamič: Simpozij. — Ljubljana, 1981.
Broz, J.-Tito: Zbrano delo. Knj. 7. Konec aprila—28. novembra 1941. — Ljubljana,
1981.
Broz, J.-Tito: Zbrano delo. Knj. 8. 29. november 1941—17. februar 1942. — Ljubljana, 1981.
Clarici, K.: Knjiga moje mladosti. — Ljubljana, 1981.
Tito piscima, pisci Titu. — Beograd, 1982.
Boršnik, M.: Anton Aškerc. — Ljubljana,
1981.
Narodni heroj Stanko Žagar — ljudski učitelj in revolucionar. — Ljubljana, 1982.
Tito, misel, beseda, delo. — Maribor, 1982.
Drug Tito. — Ljubljana, 1982.
Čolakovič, R.: Pripoved o neki generaciji. — Ljubljana, 1982.
Suyin, H.: Moj dom ima dvoje vrat. Knj. 1.,
2.	— Murska Sobota, 1982.
Hillary, E.: Ni zmage brez tveganja. — Ljubljana, 1981.
Brežnjev, L. I.: Uspomene. — Beograd. 1981.
Endore, G.: Alexander Dumas. Kralj Pariza. Maribor, 1981.
Ellington, E. K.: Duke Ellington. Glasba je moja ljubejzen. — Maribor, 1981.
Troyat, H.: Peter Veliki. — Ljubljana, 1981.
Zlobec, A.: Za blagor očetnjave. Spomini od 1914—1945. — Ljubljana, 1981.
Passuth, L.: Teodor Veliki. — Maribor, Koper, 1982.
Božičevič, I.: Sječanja. — Zagreb, 1982.
Štajner, K.: Vrnitev iz Gulaga. — Zagreb,
1982.
Berger, A.: Srečko Kosovel v besedi in sliki. — Ljubljana, 1982.
Troyat, H.: Katarina Velika. — Murska Sobota, 1982.
Klaič. N.: Zadnji knezi celjski v deželah sv. krone. — Celje, 1982.
Jacquette, R.: Tusitala ali pustolovsko življenje Roberta Louisa Stevensona. — Ljubljana, 1982.
Plutarh: Življenje velikih Grkov. — Ljubljana, 1982.
Šetinc, F.: Misao i djelo Edvarda Kardelja. — Zagreb, 1982.
Vorančeva pot. 2., dopolnjena izdaja. 1. ponatis. — Ravne, 1982.
Koruza, J.: Prežihov Voranc in boji za Koroško v letih 1918—1920. — Celovec, 1981.
Lukan, J.: Franz Grafenauer (1860—1935), Volkstribun der Karntner Slovvenen. — Klagenfurt, Celovec, 1981.
Franjo Malgaj — borec za severno mejo. — Ravne na Koroškem, 1982.
Kulturna zgodovina
Smole, M.: Graščine na Slovenskem. — Ljubljana, 1982.
Edvvards, J. E. S.: Tutanchamon. Das Grab und seine Schatze. — Bergisch Gladbach,
1980.
Smith, W.: Zastave in grbi sveta. — Zagreb,
1982.
Pahor, M. — I. Hajnal: Po jamborni cesti... v mesto na peklu. — Ljubljana, 1981.
Arheologija — arhivi
Kujundžič, Z.: Poetovijske nekropole. — Ljubljana, 1982.
Breščak, D.: Antično bronasto posodje Slovenije. — Ljubljana, 1982.
Arheološka zaščita raziskovanja na Ljubljanskem barju v letu 1979. — Ljubljana, 1980.
Arheološki vestnik. Let. 32. — Ljubljana,
1981.
Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim odelenjima u SR Bosni i Hercegovini. — Beograd. 1981.
Arhivski fondovi i zbirki vo arhivite i arhiv-skite odelenia vo socialistička republika Makedonija. — Beograd, 1982.
Arhivi ’81. 3. Posvetovanje o strokovnih in tehničnih vprašanjih arhivov. — Maribor,
1981.
Arhivi ’82. 4. Posvetovanje o strokovnih in tehničnih vprašanjih arhivov. — Maribor,
1982.
Zgodovina
650 let ormoških mestnih pravic. 1331—1981.
— Ormož, 1981.
Linhart, A.: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Faksimile iz leta 1788. — Ljubljana, 1981. Zelko, I.: Prekmurje do leta 1500. — Murska Sobota, 1982.
Pleterski, J.: študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. — Maribor, 1981. Pleterski, J.: Viri 2. Politično preganjanje Slovencev v Avstrij 1914—1917. — Ljubljana, 1982.
Zgodovna v slikah. Knj. 17. 1945—1962. — Ljubljana, 1981.
Gilbert, G. M.: Niirnberški dnevnik. 1., 2. — Murska Sobota, 1981.
Kogon, E.: Država SS-a. — Zagreb, 1982. Križman, B.: Jugoslovenske vlade u izbjeg-lišvu. 1941—1943. — Zagreb, 1982. Petranovič, B.: Jugoslovenske vlade u izbjeg-lištu. 1943—1945. — Zagreb, 1982. Zgodovinski časopis. Let. 35. — Ljubljana,
1981.
Cunliffe, B.: Rimljani. — Ljubljana, 1982. Pool, J. in S.: Odkod Hitlerju denar. — Maribor, 1982.
Bogetič, L. — D. Djurovič: Mejniki naše revolucije. 1919—1980. — Ljubljana, 1981. Persico, J.: Prodor v Reich. — Zagreb, 1982. Čalič, E.: Himmler in njegovo carstvo. — Zagreb, 1982.
Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steiermark. — Graz, 1982.
Enciklopedija druge svetovne vojne. 1939— 1945. — Ljubljana, 1982.
Slovenci, španski borci. — Ljubljana, 1982. Heugron, J.: Življenje in navade Etruščanov.
— Ljubljana, 1982.
Babič, B.: Primorska ni klonila. — Koper, Trst, 1982.
Časopis za zgodovino in narodopisje. Let. 52.
— Maribor, 1981.
Fraenkel-Manvell:	Canaris. Verschvvorung
und Verrat im 3. Reich. — Miinchen, 1982. Dolar, J.: Spomin človeštva. — Ljubljana,
1982.
Portner, R.: Vikingi. — Ljubljana, 1982. Marx, K.: Historija tajne diplomacije 18. sto-lječa. — Zagreb, 1982.
Lexikon des Zweiten Weltkrieges. — Herr-sching, 1982.
Aleksandrov, V.: Mafija esesovaca. — Zagreb,
1982.
Kingston, D. ■— D. Lambert: Velike svetske katastrofe i krize. •— Beograd, 1982. Zgodovina v slikah. 18. 1962—1972. — Ljubljana, 1982.
Carinthia I. Jahrgang 172. — Celovec, 1982-Zgodovina NOB
Pejanovič, M.: Velika igra z Dražem Mihaj-lovičem. 2. izd. — Ljubljana, 1982.
Bulat, R.: Svjedočanstva iz Petrove gore. 2.
izd. — Zagreb, 1981.
Huot, L.: Oružje za Tita. — Zagreb, 1982. Kruič, Z.: 33. divizija NOV Jugoslavije. — Zagreb, 1981.
Popovič, J. — K. Nad: Bihačka republika. — Zagreb, 1982.
Jelič, I.: Od ustanka do slobode. Hrvatska u NOB. — Zagreb, 1982.
Traven, T.: Rašica. — Ljubljana, 1982. Filipič, F.: Spomenik Pohorskemu bataljonu.
— Ljubljana, 1982.
Šušteršič, F.: Na levem bregu Save. — Ljubljana, 1982.
Kos, J.: Gramozna jama. — Ljubljana, 1982. Ptuj in okolica za osvoboditev. — Ljubljana,
1982.
Zbornik dokumentov in podatkov sanitetne službe v narodnoosvobodilni vojni na Slovenskem 1941—1945. 1. — Ljubljana, 1982. Udin boršt. Ob 40-letnici Kokrškega bataljo-na. — Ljubljana, 1982. zgajner, M.; Koledar dogodkov v narodnoosvobodilnem gibanju 1941—1945. — Ljubljana, 1982.
Jan, I.: Dražgoška bitka. — Ljubljana, 1982. Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič. — Tržič, 1981.
Skaler, S. — M. Gregorič: Posavje v letu 1941. — Brežice, 1981.
Jan, I.: Okrogelska jama. — Ljubljana, 1982. Mlakar, B.: Domobranstvo na Primorskem 1943—1945. — Ljubljana, 1982. vidic, J.; Po sledovih črne roke. 3., izpop l?d. — Ljubljana, 1982.
Hribernik, R.-Svarun: Partizanski Ključ. — Ljubljana, 1982.
Selhaus, E.: Fotoreporter. — Ljubljana, 1982. ^KOJ na Gorenjskem. 1920—1948. — Kranj,
1982.
®un, A.: Brigada bratstva in enotnosti. — Ljubljana, 1981.
Guček, M.: Bojna pot Šercerjeve brigade. — Ljubljana, 1982.
Klanjšček, Z.: Oris narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem. 1941—1945. — Ljubljana, 1982.
Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov. VI. del. Knj. 16. Boji v Sloveniji 1944. vestnik koroških partizanov. Let. 15., 16. — Ljubljana, 1981, 1982.
Kuschwitz — Birkenau. — Maribor, 1982. Dachau. Zbornik. — Ljubljana, 1981.
Za Koroško krajino imajo glede na domn-*nanski vidik te, letos dobljene publikacije Poseben pomen:
1) Raziskovalne naloge občinskih raziskovalnih skupnosti Koroške krajine
2) Diplomska dela domačinov
3) Publikacije z domačo problematiko in dela domačinov
1)	Raziskovalne naloge občinskih raziskoval-Oih skupnosti Koroške krajine
^ida Potočnik — Duro Haramija: Dolgoročni razvoj Koroške krajine. — Ravne na Koroškem, 1982. vesna Kozlar: Analiza gospodarskega razvoja občin Dravograd, Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec v obdobju 1971—1980. 1., 2. — Ravne na Koro-skem, 1982.
rranc Pečnik — Dušan Dretnik: Program razvoja kmečkega turizma na območju občine Slovenj Gradec. — Ravne na Koroškem, 1982.
Hugo Polajner: Razvoj drobnega gospodar-stva v koroških občinah. — Ravne na Ko-- roškem, 1982.
vo Štrucl: Raziskava pegmatitov v okolici Raven na Koroškem. — Ravne na Koroškem, 1981.
Hateja Mešl: Analiza stanja inventivne delavnosti v organizacijah združenega de-Rj na območju Koroške regije. — Ravne na p Koroškem, 1981.
°vzetki raziskovalnih nalog v Koroški kra-Rni. Poročilo o delu v letu 1981. — Ravne na Koroškem, 1982.
anica Prpič-Majič: Pračenje toka normalizacije nalaza bioloških pokazatelja izlože-hosti olovu u Stanovnika oko talionice olo-Ya nakon postavljanja novih vrečastih filtra u odnosu na razine olova u okolini. — Zagreb, 1981.
°nja Puhr — Ivo Raišp: Sladkorna bolezen ha slovenskem Koroškem. — Slovenj Gra-
D vc’ b-L
ražena Novosel-Matovinovič: Mogučnosti Predikcije preosjetljivosti na buku. — Ravne na Koroškem, 1982.
anko Sušnik: Razvoj biomehanske metode *a analizo obremenitev notranjega longitudinalnega stopalnega loka. — Ravne na ^Koroškem, 1981.
» Štrucl: Oksidacija Pb-Zn rude v mežiškem rudniku. — Ravne, 1981.
Usan Vodeb: Možnosti energetske oskrbe ha Koroškem. — Ravne, 1982.
Alojz Hauser: Uporaba toplovodnih virov, ki nastajajo pri proizvodnji litine v Gorenju Muta. — Radlje ob Dravi, 1982.
Nekateri pomembni kazalci za oceno oskrbe z družbeno prehrano v občinah Koroške regije. — Ljubljana, 1981.
Saša Pirkmaier: Nadaljnje preizkušanje gradbenih plošč na osnovi melamin-formalde-hidnega lepila in razvijanje lastnosti v smislu odpornosti napram glivam in insektom. — Slovenj Gradec, 1982.
Jože Šegel: Razvoj in koordinacija računalniško podprtih informacijskih sistemov v gospodarstvu Koroške krajine. — Ravne na Koroškem, 1982.
2) Diplomska dela domačinov
Darja Gerold: Obdelava člankov v slovenskih bibliografijah. — Ravne na Koroškem,
1982.
Ruža Borštner: Načrtovanje zdravstvenega varstva v občini Ravne na Koroškem. — Ravne na Koroškem, 1979.
Majda Vravnik: Konstruiranje z računalnikom. — Maribor, 1982.
Majda Kotnik: Stilna narava barvnih besed v slovenski ekspresionistični liriki. — Ravne na Koroškem, 1982.
Peter Pačnik: Novejše družbenogeografske spremembe naselja Razbor. — Slovenj Gradec, 1982.
Milena Sibečnik: Koroški govor Brdinj. — Maribor, 1982.
Matilda Kumprej: Pripovedna proza Florjana Lipuša. — Ravne na Koroškem, 1982.
Irena Pepevnik: Stilne značilnosti Suhodolčanovih novel. — Ravne na Koroškem, 1982.
3) Publikacije z domačo problematiko in dela domačinov
Bibliografije
Marija Suhodolčan: Bibliografija Karla Pruš-nika-Gašperja. Bibliografija Vestnika koroških partizanov. — Posebna številka Vestnika koroških partizanov. Ljubljana,
1982.
Statistika — gospodarstvo
Statistični pregled za občine Koroške regije: Dravograd, Radlje, Ravne na Koroškem in Slovenj Gradec. 1981 št. 1., 2., 3., 4. 1982 gt. l. — Ravne na Koruoškem, 1981, 1982.
Almanah občine Ravne na Koroškem. Pomembnejši splošni pokazatelji razvoja občine Ravne na Koroškem. — Ravne na Koroškem, 1982.
Šolstvo
Vresje. Almanah maturantov Srednje šole tehniško-naravoslovne in pedagoške usmeritve. — Ravne na Koroškem, 1982.
Našo dopr’našane. Glasilo Kluba koroških študentov v Ljubljani. Ljubljana, 1982.
Franc Strmčnik: Diferenciacija in individualizacija pouka. — Ljubljana, 1982.
Narodopisje
Marija Makarovič: Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana, 1982.
Fizika
Janez Strnad: Fizika. — Ljubljana, 1982.
Kmetijstvo, gozdarstvo
Koroška. Počitnice na kmetiji. — Slovenj Gradec, 1982.
Lesna Slovenj Gradec. — Slovenj Gradec,
1982.
Boštjan Anko: Krajinsko ekološki pomen cel-kov v slovenski gozdnati krajini na prime' ru Kobanskega. — Ljubljana, 1980.
Gospodinjstvo
Nekateri pomembni kazalci za oceno oskrbe z družbeno prehrano v občinah Koroške regije. — Ljubljana, 1981.
Urbanizem
Občina Dravograd v prostoru. — Slovenj Gradec, 1981.
Franc Gornik: Ideja o jezeru »Dul«. — Ravne na Koroškem, 1958.
Likovna umetnost
Forma viva. Mednarodni simpozij. Kostanjevica 1980, Portorož, 1981, Ravne, 1981. — Ljubljana, 1982.
Jože Tisnikar. Razstavni katalog. — Sežana, Piran, 1982.
Karel Pečko, šestdesetletnica. Katalog k razstavi v Titovem Velenju. — Titovo Velenje, 1981.
Karel Pečko. Razstava kovaških motivov in krajine Dravske doline. — Muta, 1982.
Janko Dolenc. Šestdesetletnica. Katalog k razstavi v Titovem Velenju. — Titovo Velenje, 1982.
Lojze Logar. Razstavni katalog. — Piran, Maribor, 1982.
Vida Slivniker-Belantič. Razstavni katalog.
— Ljubljana, 1982.
Likovna razstava. Katalog. — Muta, 1982.
Tapiserije jugoslovanskih likovnih umetnic. Razstavni katalog. — Slovenj Gradec, 1982.
Glasba
Lojze Lebič: Okus po času, ki beži. Za orgle.
— Ljubljana, 1981.
Lojze Lebič — Borut Loparnik: Umetnostna vzgoja. Osnove glasbene umetnosti. — Ljubljana, 1982.
Sklepni koncert 15. pevskega srečanja od Pliberka do Traberka. — Ravne na Koroškem, 1982.
Na travi
1'
h,* • .r , ML	•
• v-
mm
Franjo Hovnik
„Fužinar“ mi je edina vez
s Koroško
Vres Prevalje. Enajsti letni koncert 15. maja 1982. — Prevalje, 1982.
Film — gledališče
Drugi medklubski festival jugoslovanskega amaterskega filma »Super-8«. — Vuzenica,
1982.
Prvi mednarodni festival industrijskega, obrtnega in etnografskega amaterskega filma. — Prevalje, 1982.
Zaključna prireditev 12. srečanja slovenskih lutkarjev. — Ravne na Koroškem, 1982.
Šport
Rokada — rezultati mednarodnih turnirjev 1978. — Ravne na Koroškem, 1982.
Deseti jubilejni pohod slovenskih železarjev po Koroški. — Ravne na Koroškem, 1982.
Šestdeset let »Partizana« Prevalje. Zbral in uredil Jure Srnko. — Prevalje, 1982.
Nogometni klub »Peca« Črna ’62—’82. — Črna na Koroškem, 1982.
Jezikoslovje
Marija Kolar — Breda Pogorelc: Slovenski jezik. 1. Sporočanje. — Maribor, 1981, 1982.
Književnost
Prežihov Voranc: Požganica. — Maribor, 1981. (Izbrada dela. 1.)
Prežihov Voranc: Doberdob. — Maribor, 1981. (Izbrana dela. 2.)
Prežihov Voranc: Samorastniki. — Maribor,
1981.	(Ilzbrana dela. 3.)
Prežihov Voranc: Jamnica. — Maribor, 1981. (Izbrana dela. 4.)
Prežihov Voranc: Nicina. — Maribor, 1981. (Izbrana dela. 5.)
Prežihov Voranc: Boj na požiravniku. TV-priredba: Vladimir Frantar.
Prežihov Voranc: Solzice. Scenarij za TV: Milena Ogorelec.
Prežihov Voranc: Borba na tujih tleh. TV-priredba: Franček Rudolf.
Prežihov Voranc: Pasja pot. (Dvojčki.) TV-igra. Scenarij: Tone Partljič. Snemalna knjiga in režija: Janez Drozg.
Pružihov Voranc: Doberdob. Radijska priredba: Saša Vuga.
Suhodolčan Leopold: Z vami se igra krojaček Hlaček. — Ljubljana, 1982.
Suhodolčan Leopold: Na kmetiji. 2. natis. — Ljubljana, 1982.
Suhodolčan Leopold: Piko Dinozavr. — Moskva, 1982.
Suhodolčan Leopold: Piko Dinosaurus. — Praha, 1981.
Suhodolčan Leopold: Dinosaurus Piko. Bratislava, 1981.
Suhodolčan Leopold: Dwanače elefantovv. — Budyšin, 1981.
Suhodolčan Leopold: Krojaček Hlaček, Kam se je skril krojaček Hlaček, Piko Dinozaver v kitajščini. — Hunan, 1982.
Suhodolčan Leopold: Foltocskaszaboczka. — Budapest, 1981.
Suhodolčan Leopold: Sakriveni dnevnik. 2. izd. — Zagreb, 1982.
Domoznanstvo
Libeliče. 1920—1922. Uredil Lojze Kos. — Libeliče, 1982.
Valent Vider: Zapiski o Solčavi in njeni okolici. — Solčava, 1982.
Zemljepis
Peter Ficko: Po gorah severovzhodne Slovenije. — Ljubljana, 1980.
Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco. 3. izd. — Ljubljana, 1982.
Biografije
Franjo Malgaj — borec za severno mejo. — Ravne na Koroškem, 1982.
Jože Koruza: Prežihov Voranc in boji za Koroško v letih 1918—1920. — Celovec,
1981.
Franc Sušnik: Vorančeva pot. 2., dopolnjena izdaja. 1. ponatis. — Ravne, 1982.
(Naši nekdanji sodelavci se nam oglašajo)
Kot polja široke so ceste in po teh cestah se ljudje nenehno preseljujejo, ene zanese pot silno daleč, druge nekaj manj in v tem času je za mnoge kar precej postojank, kjer se za nekaj časa ustavijo, nekateri ostanejo, drugi iščejo naprej, dokler se tudi sami ne ustavijo, si tam ustvarijo novo življenje, svoj drugi dom in resnica je, da človek nikdar in nikoli ne moreš zbrisati spomina na svoj rodni kraj, kraj, kjer te je rodila mati, te zibala v čisto ta pravi leseni zibelki ter ti za uspavanko prepevala »aja tuj tuja ...«
Ze več kot 30 let je minilo, odkar sem tudi jaz lepega poletnega dne — verjetno za vedno — odšel iz prelepe Mežiške doline, ki jo na vseh straneh obdajajo visoki vrhovi, gore. Nisem odšel čez veliko lužo, tja v daljno Avstralijo, Ameriko, ostal sem v domovini. Dokler mi je še živela mati, sem se pogosto vračal domov, tja, kjer sem preživljal svoja otroška leta, resnici na ljubo povedano — v veliki revščini. Ko pa sem odrasel kratkim hlačam, sem se že zaposlil. Kje drugje kot v rudniku. Postal sem knap. Leta 1944 me je pot vodila med partizane, nato sem ponovno dobil v roke karbidovko, s katerimi smo si v tistih časih knapi svetili globoko pod zemljo, pod Matjaževo Peco. Kralja Matjaža sicer nikoli nisem srečal v kakšnem rovu pa tudi ne jamskih škratov.
Nekaj let pozneje sem presedlal med gu-štanjske fužinarje. In čeprav sem stanoval v samskem domu, sem se počutil, kot da sem doma. Neštetokrat me je pot vodila k Prežihu pa na Uršljo goro, ki je ponos fu-žinarjev. Od tod sem pogosto opazoval nenehni razcvet »fabrike« pa stanovanjske gradnje. V tistih časih se je največ gradilo na Čečovju. Rad sem zahajal v gimnazijsko
oziroma študijsko knjižnico, ki jo je vodil pokojni dr. Fran Sušnik. Ta mi je nekoč, pozneje, ko sem ga službeno obiskal, podaril eno svojih knjig s podpisom, ki mi je danes dragocen spomin nanj in na koroške lesove.
In lesove sem vzljubil že v rani mladosti, kajti kamor se mi je oko ozrlo, tam so dan in noč gozdovi nekam tajinstveno šumeli in šumijo še danes. Z gora in bregov žuborijo potočki, ki se ob združevanju z drugimi, ki prihrumijo z drugih bregov, nenehno večajo. V njih so urno švigale postrvi, ki živijo le v čistih vodah. Zato sem želel postati gozdar. Ta moja želja se mi je potem, ko sem s težkim srcem zapustil Ravne, uresničila. Zal pa mi potem, ko sem se vrnil iz šol, ni bilo usojeno, da bi služboval kje na Koroškem. Odšel sem v drug konec Slovenije — v Ptuj, kjer sem ostal vse do današnjih dni.
Res pa je, da me pot od časa do časa še vedno vsaj enkrat na leto, zanese med vas, dragi mi fužinarji pa knapi. Tedaj vedno znova ostrmim nad gospodarskimi dosežki, kajti moderni »plavži« so se v letih, odkar nisem več na Koroškem, že od zunaj več kot za dvakrat povečali; modernizirali ste proizvodnjo plemenitih jekel in izboljšali delovne razmere fužinarjev.
Želim torej povedati, da odkar mi uredništvo pošilja na moj sedanji naslov Koroškega fužinarja, ga od prve do zadnje strani z zanimanjem preberem, saj mi je sedaj le pisana beseda še najožja vez z vami, dragi rojaki in rojakinje.
Želel bi le in prepričan sem, da z mojim predlogom soglaša še marsikateri redni bralec Fužinarja, da bi le-ta pogosteje, kar vsak mesec, izhajal, pa četudi morda V malce bolj »tanki« obliki.
Da bo dobro obrodilo
Br. Leopold Budna
Kramljanje z Bico pod
staro uro
»Bica, zopet kaj slabe volje?«
»O, moj doktor, dober večer, pravi čudež, da te je nocoj prineslo.«
»Pa menda zopet niste kaj bolni, se zo-Pet kaj po svoje ne zdravite, pa bom zo-Pet kaj zamudil pri vaši bolezni?«
»Trenutno res ne, moj doktor! Ampak čakala sem te, kakor čaka žejna zemlja dežja. Takoj ti-moram povedati, da so vče-raj mojega najljubšega nečaka Ožbija peljali v bolnišnico.«
»Ožbija, pa menda ne tistega, ki se je že ’ani zdravil v bolnišnici?«
»Prav tistega, ta človek bo kmalu več Preživel v bolniškem staležu in po bolnišnicah kakor pa v službi. Menda se mu je Zapet odprla rana na želodcu, pa nikoli nisva imela časa, moj doktor, da bi se o teh nesrečnih ranah na želodcu kaj več Pogovorila.«
»No, če je še kaj tiste dobre kavice, bi Se pa nocoj nekoliko več res pogovorila o teh ranah na želodcu oziroma na dvanajsterniku.«
»Veš, včasih je tudi mene strah, kadar 1116 zaboli v trebuščku, da bom tudi jaz dobila kakšno rano na želodcu.«
»No, če je do sedaj niste dobili, potem le tudi v teh starejših letih zelo malo verjetnosti, da bi oboleli za rano na želodcu.«
»Pa govorijo, da so te bolezni podedo-Vane, oziroma da so v določenih družinah
Pogostejše.«
»Da> res je, da obstajajo nekatere družne, v katerih ima več članov lahko rano na želodcu oziroma dvanajsterniku. Da bi Pa ta najin razgovor potekal manj zaple-veno in bi se manj ponavljal izraz rana na želodcu in dvanajsterniku, bi bolnike, ki Potujejo za takimi ranami, imenovali kar tako, kot jih imenujemo v medicinskem Zargonu — ulkusaše. Zdaj ni ravno pomembno, ali je ta rana, oziroma učeno latinsko rečeno — ulkus, na želodcu ali na dvana j ster niku.«
»Vidiš, moj doktor, da si me že nekaj naučil. Jaz sem mislila, da je vseeno, ali je rana na želodcu ali na tistem dvanajsterniku, ker pravzaprav ne vem, kaj pred-stavlja. Kaj je pravzaprav dvanajsternik?«
»Pozabil sem vam, Bica, vso stvar ob-razložiti od začetka. Kot vemo, hrano uži-yamo z usti, jo s slino prežvečimo, nato
Pošljemo po požiralniku, ki poteka zanj ob hrbtenici, navzdol, predre trebušno PrePono, ki loči prsno votlino od trebušne, er potisne hrano v želodec. Želodec je Vrečast, votel organ, ki ima nekako pol-mesečasto obliko, z malo krivino navzgor
Proti desni strani, z'večjo krivino po zanj in proti levi. Prostornina želodca je Približno velikosti enega litra. Iz želodca Prehaja hrana mimo tako imenovanega katarja ali pilorusa v črevo, začetni del Crevesa pa se imenuje dvanajsternik. No,
v dvanajsternik priteče tudi žolč iz žolčnika. Hrana se začne prebavljati že v ustih, nato se prebavlja v želodcu, nato v dvanajsterniku in prebava se nadaljuje v ozkem črevesu. V širokem črevesu pa ni več prebave, tu se nabira samo blato, tako imenovani odpadni material, kot pri peči, kjer moramo po vsakem kurjenju peč izčistiti.«
»Slišala sem, da nekateri ljudje hitreje obolijo za ranami na želodcu oziroma na dvanajsterniku kot drugi. Zakaj je tako?«
»Zakaj je tako, ne morem odgovoriti. Pač vemo, da smo ljudje različni, pa da smo tudi različno nagnjeni k različnim boleznim. Nekdo je kar naprej prehlajen, nekdo kar naprej krvavi iz nosu, pri nekom se ponavljajo pljučnice, pri nekom se ponavljajo za vsako figo driske, nekateri pa so nagnjeni k pogostejšim ranam na želodcu oziroma na dvanajsterniku. Kot sem pač rekel, so ulkusaši.«
»Slišala sem tudi, da so tvoji ulkusaši češče moški, pri ženskah ni toliko tega obolenja.«
»Pa še res je in pravilno ste slišali. Številnejši ulkusaši so moški, redkejše so ženske. Niso pa ženske, seveda, izvzete. Številnejše rane, ali pravilno rečeno razjede, se pojavljajo pri mladih ljudeh in redkeje pri starejših. Redkeje se pojavljajo pri debeluhih, pogosteje pa pri suhih in nevrotikih.«
»Potem je pa seveda bolje biti ženska in povrhu še debeluška.«
»No, Bica, ni ravno tako. Res je, da so suhci običajno bolj nevrotični tipi, da so pogosteje ulkusaši, vendar ženskam in debeluhom tudi ni prizaneseno, saj imajo cel
kup drugih težav; če sva že pri trebuhu, napadi žolčnih kamnov so pa pri debeluhih pogostejši.«
»Pa kaj je pravzaprav rana na želodcu. Ali je to res taka rana, kot da bi se vrezal ali kot da bi na želodcu oziroma tvojem dvanajsterniku kaj počilo.«
»Sem že omenil, Bica, da rana ni najboljši izraz. Lahko bi rekli, da gre za želodčno ali dvanajsternikovo razjedo. Opisal bom najbolj preprost način, kako bi naj do take rane oziroma razjede prišlo. Omenil sem že, da začnemo hrano prebavljati v ustih. Tu prebavljamo v glavnem sladkorje, škrob, ogljikove hidrate in podobno. Tako na pol prebavljena hrana pride v želodec. Verjetno ste že slišali, da se v želodcu izloča želodčna kislina. To ni nobena posebna kislina, ampak je kemijsko solna kislina. Vse kisline in vsi lugi pa razjedajo, kamor pač kanejo. Kislini se pridružijo še posebne, v želodcu izločene snovi, ki predvsem prebavljajo beljakovine. Sam želodec pa je tudi iz beljako-vinastega tkiva, zato obstaja pri vsakem človeku nevarnost, da bodo solna kislina in ostali želodčni sokovi začeli razjedati lastno želodčno steno. Da bi do tega ne prišlo, želodec izloča tudi posebno sluz, s katero prekrije svojo notranjo želodčno steno. S tem želodčno steno nekako zaščiti, da želodčna kislina s prebavnimi sokovi ne more razjedati lastne želodčne stene. Iz številnih razlogov pa se želodčni kislini in želodčnim prebavnim sokovom posreči, da na kakem mestu le začnejo razjedati želodčno steno. To razjedo imenujemo po domače rano, ali z latinskim oziroma medicinskim izrazom ulkus, in ker je latinski izraz želodca ventriculus, imenujemo to bolezen ulcus ventriculi.«
»Torej ni isto rana na želodcu ali rana na dvanajsterniku. Ali pride do rane na dvanajsterniku iz istega razloga?«
»Kot sem že omenil, hrana potuje iz želodca mimo vratarja v dvanajsternik. Ta hrana je seveda kiselkasta. Tudi dva-najsternikova sluznica, če ni dobro zaščitena s svojimi obrambnimi faktorji, predvsem z alkalno tekočino, pride pod vpliv
V' A	sv	.A('	K'r
Me
■*	-	’■	5
AfSHf 0^
"vmiJ
   "
.....
K IIHIIS
m*
Morje vabi
ftdtSiip.Jt' Se* filsE
Blinda
kiselkastega in razkrojnega delovanja želodčne mase in tudi na njej lahko nastane rana oziroma razjeda oziroma ulkus. Ker se latinsko imenuje dvanajsternik duode-num, govorimo v medicini, da ima bolnik ulcus duodeni. In če smo še bolj natančni, začetni del dvanajsternika se imenuje bul-bus, potem bi se celotna diagnoza glasila: Ulcus bulbi duodeni.«
»Torej, ta moj Ožbi ima rano na želodcu. Ta se mu je že nekajkrat ponovila. Večkrat jo je menda prebolel kar doma. Sedaj pa so bile bolečine tako močne, da je šel v bolnišnico. Zakaj se pri nekaterih bolnikih pojavi rana na želodcu, pri drugih pa na dvanajsterniku?«
»No, znano je, da so pogostejše rane na dvanajsterniku kot na želodcu. Zakaj je tako, je pač več mišljenj, pravega odgovora verjetno še ne vemo. Ni pa prijetno imeti rane niti na dvanajsterniku niti na želodcu.«
»Zakaj pa so te rane tako boleče?«
»Zanimivo je, da hodi po svetu cel kup ljudi, ki ima rano na želodcu ali na dva-najsternku, vendar nima nobenih bolečin. Je pač tako: dostikrat tudi ni od velikosti rane odvisna jakost bolečine. Lahko so pri čisto majčkeni ranici zelo močne bolečine, lahko pa tudi pri velikih ranah poteka obolenje praktično skoraj brez bolečine. Res pa je, da so tisti, ki imajo malo bolečin, oziroma jih nimajo, v manjšini.«
»Včasih tudi mene zaboli želodec, pa se kar bojim, da bi imela rano. Ali mi lahko poveš vsaj nekaj takih domačih znakov, kakšne težave ima ulkusaš ali kakor že imenuješ takega reveža.«
»Pravzaprav so razlike med težavami, ki jih ima bolnik z rano na želodcu in tistimi, M jih ima na dvanajsterniku. Te težave in razlike niso točno omejene, vendar se zdravnik lahko včasih že po opisu težav orientira, ali sploh gre za rano in kje bi ta rana bila.«
»Rada bi jih slišala.«
»Pri bolniku z rano na želodcu je bolečina močnejša takrat, ko je želodec prazen. Običajno celo mine, če nekaj pojemo.
Namesto lahke hrane, predvsem mleka, lahko vzamemo tudi kakšno alkalno zdravilo, nekaterim pomaga že kar soda bi-karbona. Če nimamo ničesar pri roki, je najbolje, da poizkusimo izbruhati želodčno kislino. Bolnik kaže z roko, da ga boli v žlički. To je predel med obema rebrnima lokoma, nad popkom. Ta bolečina je pekoča, pa tudi krčevita. Ranjeno mesto na želodčni sluznici želodčna kislina s svojimi sokovi razžira in draži tudi živčne splete, ti pa povzročijo krč želodca, ki je izredno boleč. Nekateri imenujejo to bolečino tudi »bolečino lačnih«. Nekateri tudi sami bruhajo. Pri bolnikih z rano na dvanajsterniku pa je z bolečino nekoliko drugače. Pri takih bolnikih se začne pojavljati bolečina šele kako uro ali dve po jedi, to je v času, ko se začne želodec spraznje-vati. Bolečine so enako močne, so enako pekoče in krčevite, bolnik pač kaže z roko, da ga boli v žlički in pod desnim rebrnim lokom. Ta bolečina pa običajno ne mine po uživanju hrane, nasprotno, ponovno uživanje hrane jo še bolj razdraži.«
»No, pa vsaka bolečina želodca, kolikor vem, le ni rana na želodcu oziroma na dvanajsterniku. Kako zdravniki točno določite in potrdite, da gre res za rano?«
»Včasih je stvar zelo preprosta, če je pri nekom že bila dokazana rana na želodcu in na dvanajsterniku, pa se je pozdravila, pa je začel ponovno tožiti o enakih težavah, smo skoraj stoodstotno prepričani, da se je rana ponovila. Znano je namreč tudi, da se rane rade ponavljajo v pomladanskem in jesenskem času, da pa so nekoliko redkejše v poletnem in zimskem času. Zakaj je tako, tega ne vemo. Seveda, če pa hočemo točno ugotoviti velikost rane in kje je, potem želodec in požiralnik še rentgensko preiščemo. Pri rentgenski preiskavi namreč točno lahko ugotovimo mesto, kje je rana, kako približno je velika in kako globoka. Seveda pa tudi rentgenska preiskava ni stoodstotna. Nekatere rane ali ranice so tako majhne, da jih lahko tudi s še tako natančnim rentgenskim pregledom zgrešimo, oziroma da jih ne moremo potrditi. V takšnem pri-
meru bolnika še vedno ne obsodimo za simulanta, pač pa rečemo, zlasti če gre za bolj ali manj tipične težave ulkusa, da za rano gre, vendar pa je tako majhna, da rentgensko ni dokazljiva. Tudi taka, rentgensko nedokazljiva rana oziroma ranica, lahko dela izredno močne težave bodisi v smislu bolečin bodisi v smislu kakšnih drugih komplikacij.«
»Slišala sem, da je sedaj še neka nova preiskava, kjer baje z lučjo gledajo v želodec.«
»Bica, ste kar točno informirani. Obstaja sedaj še bolj zanesljiva preiskava kot rentgenski pregled želodca. Ta posebna lučka oziroma ta instrument, ki je cevaste oblike in ima res obilje ogledalc in lučko, se imenuje gastroskop. Preiskava pa gastroskopija. Da bova vso stvar bolje razumela, bom še omenil, da pomeni ga-ster: grško želodec, scopen pa gledati. To pomeni, da je gastroskopija nekako ogledovanje želodca, kar je tudi res. Opozoriti pa moram takoj, da se pri tej preiskavi da videti tudi situacija v dvanajsterniku, pa tudi v požiralniku. S to preiskavo se lahko na lastne oči prepričamo tudi o drugih bolezenskih procesih v dvanajsterniku, želodcu in požiralniku. Pa radovednemu pacientu nudimo tudi možnost, da sam pokuka skozi to napravo v svoj želodec in da sam vidi, kakšna je videti rana v želodcu oziroma dvanajsterniku.«
»Katera rana pa bolj boli? Ali ona na dvanajsterniku ali na želodcu?«
»Bica, ni nobenega pravila. O bolečini sem že govoril, na splošno lahko samo rečem, da so te rane lahko zelo muhaste. Vendar posvečamo ranam na želodcu običajno več pozornosti kot ranam na dvanajsterniku. To pa predvsem zaradi tega* ker so rane na želodcu včasih zelo podobne začetnemu rakastemu obolenju želodca, medtem ko običajno rakastega obolenja na dvanajsterniku ne najdemo. Zato vsako rano na želodcu obdelamo rentgensko in gastroskopsko, odvzamemo pa tudi košček sluznice ob rani za tako imenovano histološko preiskavo pod mikroskopom, kjer ugotavljamo, ali so želodčne celice še normalne ali pa so sumljive že za rakasto obolenje.«
»Sedaj si me prestrašil. Ali so te rane na želodcu pogosto rakaste?«
»Niso pogoste, različne klinike naštevajo pač različne podatke. Nekateri menijo, da je samo en odstotek ran na želodcu rakastih, medtem ko druge klinike navajajo tudi do deset odstotkov ran na želodcu rakastega značaja.«
»Samo Ožbi je še mlad, nima še niti 40 let.«
»No, samo ta podatek, da še nima 40 let, ne pomeni, da bi rana ne mogla biti rakastega izvora. Zlasti pri ljudeh, pri katerih se rana na želodcu pogosteje pojavlja, obstaja večja možnost, da pride v rakasto obolenje. Zato takim ljudem, pri katerih se rana na želodcu ponavlja, kar hitro svetujemo operativni poseg želodca-Vendar seveda preje napravimo cel kup preiskav in bolezen zelo dobro zasledujemo, da ne pošiljamo ljudi po nepotrebnem na operacijsko mizo.«
»Moj doktor, kako pa zdravijo tega mojega ubogega Ožbi j a v bolnišnici?«
»No, z bolniki, ki imajo rane na želodcu in na dvanajsterniku, imamo veliko izkušenj. Skoraj pri vsakem bolniku potekata zdravljenje in čas zdravljenja praktično različno. Vsekakor pa se držimo nekaterih splošnih načel, katerih se mora držati Predvsem tudi bolnik. Prva zahteva je, da bolnik dobi predpisano ulkusno dieto. Ta je lahko različno stroga, odvisno pač od Poteka obolenja. Gre predvsem za mlečno Prehrano, mleko namreč nevtralizira želodčno kislino, ta pa potem nima več ta-^ega razdiralnega vpliva na lastno želodčno sluznico. Je pa res, da se nekateri ljudje mlečne hrane zelo hitro naveličajo. Takemu bolniku skušamo pomagati, da napravimo bolj pisan jedilnik, v njem pa se mora vseeno izogibati raznih dražečih začimb, predvsem preveč slane hrane, čebule, česna, gorčice, kislih kumaric, solate, svinjskega mesa ipd. Ampak to so vse stvari, brez katerih se da prav lepo živeli in se ob tej dieti celo zrediti, zlasti ko minejo bolečine in se zdravje boljša.«
»Slišala sem, da so ga najprej vprašali,
je kadilec. Ali je kajenje res vzrok ponovne rane na želodcu?«
»No, kajenje in ulkusaš vsekakor ne gresta skupaj. Še najmanj kadilec in rana na želodcu, nekoliko manj smo strogi pri kadilcih, pri katerih se rana ponavlja na dvanajsterniku. Kajenje namreč vzpodbuja želodčno sluznico, da izloča več želodce kisline, za njeno nevarno plat pa že tako veva. Zato so pravzaprav prvi trije zahtevki pri zdravljenju vsakega ulkusaša Paslednji: dieta, opustitev kajenja, počitek. Nato šele pridejo na vrsto zdravila. Ta zdravila so različna. Predvsem pa zasledujemo sledeče učinke zdravil: z določnimi zdravili, ki jih imenujemo muko-Pfotektorje, skušamo zaščititi želodčno sluznico pred razdiralnim vplivom želodce kisline. Ta zdravila naredijo fino zaščitno plast na želodčni sluznici, tako da 116 pride do direktnega kontakta želodčne kisline in sluznice. Druga vrsta zdravil v glavnem nevtralizira želodčno kislino, s tem pa seveda ta izgubi svoj efekt. Tretja vrsta zdravil, ki jih predpisujemo, pa °milja krče. Kot sem že omenil, so krči Pri ranah na želodcu in dvanajsterniku Zelo pogosti in zelo boleči.«
»Ali ne pošljejo vsakega bolnika, ki se zdravi zaradi rane na želodcu oziroma na dvanajsterniku, na nadaljnje zdravljenje e v kako kopališče?«
»Ne, to sploh ni potrebno. Vemo tudi, da ^si bolniki niso disciplinirani. Kakor hitro . 0 šel iz bolnišnice, bo začel zopet kaditi m piti in živeti življenje po starem, tako Sl bo kmalu priklical ponovno rano. Take-mu seveda kopališko zdravljenje v niče-rrier ne koristi. V kopališča pošiljamo le ti-ste bolnike, pri katerih se rana dostikrat P°Uavlja, ki so zelo shujšani, podhranjeni 111 Pri katerih je rana na želodcu in dva-^jsterniku že ozdravljena. Od kopališkega zdravljenja pričakujemo predvsem, da bo ;mel tam red, da bo imel primerno hrano er da bo pridobil kaj na svojih kilah ter 113 svoji moči in odpornosti.«
»Slišala sem tudi, moj doktor, da pri nje-£°vi rani obstaja možnost, da bi počila. Ali Fes taka rana poči?«
»Res, Bica! Saj ste že velikokrat slišali, da je komu počil želodec. Običajno pač poči na mestu, kjer je rana, bodisi na dvanajsterniku bodisi na želodcu. Želodčni sok toliko razje želodčno steno, da postane povsem tanka, nato pa pri neki obremenitvi popusti še tista stanjšana stena in želodec poči. Enako je seveda z rano na dvanajsterniku. V tem primeru se vsa hrana izcedi v prosto trebušno votlino, bolečina je grozna, bolniki so zelo prizadeti, potrebna je takojšnja operacija, sicer sledi smrt.«
»Zakaj pa so Ožbiju dali tudi transfuzijo? Ali dobi vsak bolnik z rano na želodcu ali na dvanajsterniku transfuzijo?«
»Če je dobil transfuzijo, pomeni, da je Ožbi iz te rane tudi krvavel in je izgubil precej krvi. Ulkusaši namreč pogosto krvavijo iz svojih ran. Krvavitev je včasih zelo močna, ljudje se kar trenutno sesedejo, postanejo bledi, krvni pritisk pade, zgubljajo se v nezavesti. Take lahko reši le hitra intervencija. No, pri nekaterih bolnikih pa so te krvavitve počasne, bolnik počasi krvavi v želodec oziroma v dvanajsternik. Pri močnih krvavitvah lahko bolnik kri tudi bruha, pri skritih in lahnih krvavitvah pa običajno ne. Vendar bo tudi pri lahni oziroma skriti krvavitvi bolnik začel hitro propadati, postal bo slaboten, dobil bo vrtoglavico, krvni pritisk bo začel padati, bolnik se bo potil, mogoče tudi bruhnil kaj krvi, blato pa bo postalo smolasto črno. Vsaka krvavitev, bodisi težka, bodisi lažja, zahteva zdravljenje v bolnišnici.«
»Kako se bojim za Ožbija. Niti nisem vedela, kako je stvar resna, dokler mi vsega tega nisi povedal. Kaj misliš, ali bo potrebna pri njem operacija želodca?«
»Trenutno imam o vsem premalo podatkov. Z ozirom na to, da pa se rana na želodcu ponavlja, da iz te rane krvavi, mislim, da z operativnim posegom pri njem ne bodo dolgo odlašali. Kot ne odlašajo pri nobenem krvavečem ulkusu. Če se rane ponavljajo, se ponavljajo na istem mestu, to se pravi tam, kjer poteka kaka večja žila, potem so možne pogostejše krvavitve oziroma izkrvavitve.«
»Sem pa od nekaterih slišala, moj doktor, da čakajo pri ranah tudi po 10 let in da neradi operirajo prehitro?«
»Bica, to ste kar dobro slišali. Vendar to je okvirno takole: pri mlajših ljudeh, pa čeprav se rana večkrat ponavlja, ta pa ne krvavi, ni sumljiva za rakasto obolenje, pač z operativnim posegom čakamo tudi 10 ali pa še celo več let ali pa celo življenje. Vprašanje operacije rešujemo pri vsakem bolniku posebej.«
»Ali res odvzamejo dve tretjini želodca pri takih operacijah? Ali nima tak bolnik zaradi tega vse življenje težave s prebavo?«
»Res je, da pri taki operaciji odvzamejo okoli dve tretjini želodca. Take operirance imenujemo — zaradi resekcije želodca — v medicinskem žargonu »resecirance«. Običajno se tak bolnik po kakih šestih tednih oziroma pol leta po operaciji v celoti popravi in nima nikoli več težav z želodcem. Živi normalno življenje, dočaka normalno starost. Pri nekaterih resecirancih, ti so sicer bolj redki, pa ta stvar ne gre tako gladko. Tudi po operaciji imajo kar naprej težave, predvsem če so nevrotiki. Tudi če se držijo navodil, da večkrat jedo, da po
malem jedo, da se stalno drže diete, imajo po vsakem uživanju hrane različne težave, vse od bolečin pa tudi do bruhanja. Ponavljajo se rane na ostanku operiranega želodca ali pa na spoju med želodcem in črevesom. Izjemoma so potrebne ponovne operacije, izjemoma je treba odstraniti ves želodec.«
»Kako si dejal odstraniti ves želodec? Ali taki ljudje lahko še sploh živijo?«
»Da, Bica, kar prav ste slišali. Tudi pri bolnikih, pri katerih je treba odstraniti ves želodec, je življenje po operaciji različno. Taki ljudje imajo seveda svojo posebno dieto, številnejše in manjše obroke, v začetku morda cel kup težav s prebavo, sčasoma pa se del črevesa, ki je prišit na požiralnik, začne prilagajati nekaki vlogi pomožnega želodca, življenje je možno, ljudje običajno lahko dočakajo enako starost kot neoperiranci. Gotovo pa so bolj prikrajšani v načinu prehrane, zlasti je težko ob večjih družinskih praznikih in gostijah, ko je miza polna dobrot.«
»Slišala sem tudi, da bolnikom, katerim so odstranili dve tretjini želodca, po operaciji priporočajo piti cviček, ker sami nimajo več kisline za prebavo. Kako je s to stvarjo?«
»Res je, tudi to ste pravilno slišali. Še vedno v nekaterih bolnišnicah in nekateri zdravniki priporočajo resecirancem, da popijejo kaka dva deci cvička po kosilu oziroma po večerji. Vendar pa je cel kup zdravnikov, med katerimi sem tudi jaz, proti temu. Iz izkušenj namreč vemo, da ti bolniki slabo prenašajo alkohol. Alkohol pride prehitro v črevo, prehitro v jetra, prehitro v kri, taki bolniki so že po majhnih količinah zelo vinjeni, takoj je trenutna koncentracija alkohola v krvi zelo velika, in visoke koncentracije precej okvarjajo jetra. Cel kup ljudi je po operacijah želodca postalo — tako rekoč nekrivi ne dolžni — zasvojenih od alkohola, so postali alkoholiki s tipično alkoholno okvaro jeter ter z alkoholnim telesnim in duševnim propadom. Osebno svetujemo takemu operirancu, da uživa bolj pikantno hrano, pa da med jedjo pije domač jabolčni kis. Alkohol pa le tu in tam, pa še to v manjših količinah. Nikakor pa ne priporočam stalnih 2 deci cvička po kosilu in po večerji, kajti tak bolnik bo prej ko slej težek alkoholik.«
»Torej, trenutno, moj doktor, ne-moreš povedati, kaj Ožbija čaka?«
»Res ne morem. Bom se pa zanj zanimal, pa se ob priliki zopet oglasil. Toliko sva se zaklepetala, da sicer ne veva, kaj čaka Ožbija, veva pa, da naju čaka še kavica, na katero ste, Bica, povsem pozabili.«
»O moj doktor, nocoj si bil tako zanimiv in sem v takih skrbeh za Ožbija, da sem na najino kavico res pozabila. Takoj jo skuham!«
»Kaj pa, Bica, če je tudi midva nocoj ne bi pila, saj je tudi Ožbi ne sme piti. Povedati namreč moram, da je tudi črna kavica eden izmed vzrokov, ki pospešuje možnost nastanka rane na želodcu oziroma na dvanajsterniku, pa, v dieti ulkusa-šev je prepovedana.«
»Nič se ne bova odpovedala, moj doktor! za tak najin večer nama kavica pripada, pa zaradi te skodelice rana gor ali dol!«
Kmetija
»Biča, s tem se popolnoma strinjam. Ce ni vaše kavice, potem pri tem obisku res nekaj manjka. Res je, da zaradi te skodelice ne bova delala problemov. Samo, o
Ivan Modrej
Med najtežja bremena, ki so jih morali nositi manj premožni nižji sloji, spada gotovo vojaška služba. Večini izobraženega prebivalstva, duhovščini in meščanstvu, ni bilo treba k vojakom. Ker je odločala o oprostitvah graščinska gosposka, je varovala pač svoj hrbet, pritisnili pa so na tiste, ki je bila z njimi sprta. Poleg navadnih kmečkih sinov, dninarjev in hlapcev so pobirali tudi slabe študente, potepuhe itd.
Naredba, da je bil vojak zavezan služiti vse svoje žive dni, je bila odpravljena šele z odlokom dne 14. maja 1802. Toda doba služenja še ni bila natančno določena. Pozneje so določili za posamezne rodove vojske 10, 12 ali 14 let, kakor poje naša narodna pesem: Svetla sablja je zdaj moja žena, štirinajst let sva poročena: če me ona zapusti, moj živ grob me gor budi.
V naših krajih so biriči lovili mlade fante za vojaško službo do leta 1860. Ti biriči so imeli težavno nalogo loviti fante, ki so bili primerni in sposobni za vojsko. Kjerkoli so katerega ujeli in v kakršnikoli obleki so ga našli, takega so odvedli s seboj v Železno Kaplo ali v Pliberk. Biriči so bili silno nadležni in nepriljubljeni.
Pripoveduje se, da so pri hišah, kjer so imeli za vojake ali kakor so nekoč pravili — »Žolnirje« sposobnega fanta, jedli in pili po več dni, dokler jim domači niso povedali, kje je skrit fant (Žolnir). Vlamljali so v kašče, vzeli meso, si ga kuhali, pekli in cvrli. Če je bila kašča prazna, so šli v hlev in zaklali ovco, eno ali več. Gospodarji so bili prisiljeni izdati skrite fante. Lovili so fante tudi po gozdovih in
tem morava govoriti tiše, da naju kdo ne sliši.«
In že je na štedilniku zavrela voda za najino kavico.
poljih. Pri Rusovi hiši v Koprivni je ustrelil neki birič fanta Jagodeca, ki je bežal pred njim, dne 14. marca 1836.
Skrivali so se na različne načine. Po ustnem izročilu so se skrivali po samotnih kmetijah v Koprivni, Solčavi in pod Uršljo goro. Pri kmetu Šiserniku je blizu požgane kmetije kapelica, ki še danes stoji. Pod streho nad obokom je bil prazen prostor, tu so se večkrat skrivali, enako tudi v kapelici pri Križanu na prelazu ceste iz Koroške na Štajersko. Čeprav so na kmetijah vse preiskali, jih v teh kapelicah niso našli. V Belih vodah so ženske napadle biriče in razvezale fante, da so pobegnili, V Šent Vidu, na prelazu ceste Črna—Šoštanj, so praznovali »lepo nedeljo«. Ko so ljudje prišli iz cerkve, so biriči ustrelili po njih. Tedaj je zavpil župnik iz Zavodnje: »Če je pa tako, tedaj naj bo zob za zob«. Ljudje so napadli biriče, jim vzeli puške in jih pretepli. Vodjo teh biričev — »Lifa« — so pa na Virtičevih njivah ubili. Glavni birič za naše kraje je bil Cegvar iz Libuč, imel je več pomočnikov za lovljenje fantov. Nekoč je prišel s svojimi pomočniki h kmetu Kavniku v Zgornjem Javorju. Na polju je videl tri pare vpre-ženih volov v pluge, zraven pa nobenega moškega, ampak same ženske. Vprašal je, kje so moški. Zenske pa so mu odgovorile: »Birič, hudič, birič hudič.« Jezni so se odpravili naprej, proti Spodnjem Javorju. H Kavniku so prišli iz smeri Uršlje gore.
Ker je vojaška služba trajala od 12 do 14 let, so mnogi padli na bojnem polju, ali pa so se vrnili domov invalidi ali bolni in že precej v letih. Zato so se taki mla-
deniči rajši skrivali pred biriči. Posestniki — gospodarji kmetij — so bili oproščeni vojaščine. Zato so v tisti dobi gospodarji, ko je sin dorastel za »Žolnirja«, posestvo prepisali kar na mladega naslednika, da bi bil rešen te dolgoletne vojaške suknje. Če je bilo pri kmetiji več fantov, ,je bil torej le eden oproščen, ostali pa so bili, ko so dorasli, ali »skrivači« ali pa »Žolnirji«.
S patentom cesarja Ferdinanda I. dne
14.	II. 1845 so končno le znižali dobo službovanja v aktivni vojski za čas miru od 14 na 8 let.
Fantje se niso več tako bali vojaške službe. Osem let bodo že prebili na Laškem ali kjerkoli drugje. Potem pa se vrnejo zopet veseli na svoj dom, kakor poje narodna pesem iz Železne Kaple.
Veselo prepeva vsak fant: to nam je šenkal Ferdinand.
Na štirinajst let je dolgo bilo, zdaj pa ni več tako.
Potroštana bodi dekle, da moram zapustiti te.
Juhe juhe, zad pridem spet, grem koj na osem let.
Moja mati se je dobro spominjala starega Matuha-Luka Nagernika in Jurija Kovača, mizarja iz Črne, ki sta bila osem let vojaka pod vojskovodjem Albertom, Radeckijevim naslednikom. Udeležila sta se bitke pri Kustaci na Laškem, in še na drugih frontah. V teh bitkah sta se zaobljubila, da če prideta zdrava v domači kraj, bosta vsako leto poromala na božjo pot in prižgala sveče v cerkvi sv. Lenarta na Platu. Imenovani svetnik je zlasti od 15, stoletja slovel v južni Nemčiji kot velik priprošnjik in zaveznik v sili in mu je posvečenih nešteto votivnih podob in mnogo cerkva. Tudi na Slovenskem je bil deležen velikega čaščenja. Na slovenskih tleh mn je posvečenih blizu 70 cerkva, med tem' največ podružnic.
Mnogo cerkva je nastalo po zaobljubi, zlasti v 15. stoletju; Cerkev na Platu je sezidal človek, ki se je srečno rešil turškega ujetništva. Sv. Lenart je bil zavetnik jetnikov in skrivačev. Upodabljajo ga V vojaški opravi z razbitimi verigami. Cerkev stoji sredi smrekovih gozdov na nižinski strani Jankovca. Taka skritost in zaprtost mu je svojčas bila nuja in njegovo znamenje. Cerkev je opasana z železno verigo. Po verovanju naj vsak, ki prvič pride k tej cerkvi, ugrizne to verigo, potem ga menda ne bodo več boleli zobje-Zidali so jo v letih 1515—1535. Danes je pod spomeniškim varstvom. Stoji na višini 1020 m nad morjem. Nekdaj je bil3 prevaljska podružnica, danes je mežiška-
Ko sta romala ta nekdanja »Žolnirja" Luka Nagernik, ki je stanoval v Matuhovi bajti na posestvu kmeta Lopanca v Spodnjem Javorju, in mizar Jurij Kovač i? Črne, sta zmeraj prenočila pri kmetu La-diniku na Platu in pripovedovala zbrani družini svoje vojne doživljaje, opisovala kraje in ljudi. Teh romanj sta se udele' ževala, dokler sta lahko hodila.
V tistih časih so jedli »Žolnirji« sam0 dvakrat na dan. Za nepokorščino so bile zelo hude telesne kazni. Najbolj običajn3 kazen je bila obešanje z rokami, da se je le s konci prstov na nogah dotikal zemlj0'
T* • • v*	w	•	i	i
Binci v naših krajih
Met krogle
^a kazen je bila določena na ure. Večkrat Se je dogodilo, da je stražar pozabil na *°bešenca« in ga je rešil vezi, ko je bil azr>jenec že čisto pomodrel in komaj še
Zametki guštanjske (ravenske) železar-2 e godbe na pihala segajo v leto 1902.
ttano je, da smo Korošci ljubitelji glasbe , Petja. Narava pri nas daje bolj malo r^ha, pa je bila toliko bolj radodarna pri tvi talentov, še posebno' glasbenih. Iz .teko revne bajte se je že od nekdaj alo petje ob spremljavi citer ali har-°nike. Večkrat je bilo muziciranje tolaž-v pomanjkanju in revščini, ovro Kuhar-Prežihov Voranc je v že-Zarni začel zbirati glasbene talente in Pelo mu je sestaviti močno družino god-°enikov v letu 1924. Pri organizaciji so mu r*dno pomagali Matija Gradišnik, Kost-lri in Sikora. Voranc se je namreč za-af> da glasba pritegne ljudske množice. ,tav to pa je potreboval pri svojem orga-2acijskem delu v naprednem delavskem 1 anju v Mežiški dolini. nu^k° so s* kupili inštrumente. Godbe-°v je bilo dovolj, denarja pa premalo! te^ezen do glasbe je premagala tudi te VatVe’ ust smo s* pritrgovali in varče-; 1 tako dolgo, da smo prišli vsak do svo-«a glasbila. Ko je nastajala naša železar-, 4 godba na pihala, ni bilo nobenih glasuj11*1 šol in tudi ne glasbenih pedagogov. 1 smo bolj ali manj samouki, ki smo se °cno želeli učiti.
napol živ. Takšna kazen je bila v avstrijski vojski do konca prve svetovne vojne.
Vso vojaško dobo so morali odslužiti brez dopustov, brez pošte, ker v tedanji dobi še ni bila organizirana vojaška pošta.
Cesarica Marija Terezija je odpravila zelo hudo kazen pri vojakih, to je bilo »šibanje«.
Šibanje se je izvršilo tako, da so »Žolnirji« stali v špalirju na dveh straneh, vsak je imel v roki »šibo«. In med tem špalirjem »Žolnirjev« s šibami v rokah je moral nesrečni obtoženec nag dirjati do konca špalirja. Oficirji so pa opazovali, da je moral vsak mahniti s šibo po nesrečnežu. Ce je štela četa 200 mož, je torej dobil 200 udarcev. Ce je pa prehitro tekel, da ga niso zadeli vsi udarci, so pa radi ponovili. Čeprav je bila ta kazen ukinjena, so jo še kar naprej izvrševali, saj se »Žolnir« ni mogel nikomur pritožiti. Rokovnjač Gregor Prenk, ki se je klatil po Pohorju in so mu pravili »kranjski Tone«, je dobil pri vojakih 16.000 šib. Jeseni 1857 je zagovarjal svoje življenje v Celju pred sodiščem, ki ga je obsodilo na smrt.
Ce se danes spomnimo na taka pripovedovanja starih vojnih veteranov, se ne čudimo, da so se skrivali ti mladi fantje po osamljenih kmetijah pred biriči.
Stari časi niso bili lepi, ampak trd, krut vsakdanjik za naše ljudi.
Viri:
Zgodovina slovenskega naroda Mohorjev Koledar 1913 Pripovedovanje matere
V dolini potoka Reke, pri »Prosenu«, je živela številna družina, pisali so se Viter-nik. Vsa Viternikova družina se je ukvarjala z muziciranjem in v njihovi hiši je bilo polno raznih glasbil in tudi klavir.
Ko smo si kupili vsak svoj inštrument, smo se opogumili in se napotili k Prose-novim. Prosili smo gospodarja, če bi nas sprejel v uk, da si pridobimo osnovno znanje. Viternik nam ni odklonil. Po delu smo z velikim veseljem prihajali na glasbene vaje in nas je kar hitro naučil nekaj akordov. Tako obogateni smo se napotili k Rogačniku, za katerega smo vedeli, da je bil pri vojaški godbi na Dunaju. Ko smo ga prišli prosit, če nas sprejme v uk, je dejal: »Fantje, pomagajte pospraviti seno, da bom imel čas za učenje!« Prav radi smo mu pomagali in nam je nudil nekaj brezplačnih ur. Kmalu smo kar dobro igrali, to smo dosegli z vsakodnevno vadbo, pomagali pa sta nam velika ljubezen in prizadevnost.
Postali smo godbeniki godbe na pihala pri »Svobodi«. Naš kapelnik je bil Alojz Kostwein, ki je bil v letih 1909—1912 pri avstrijski mornariški godbi v Pulju. Bil je izreden godbenik. Vodil in učil je našo železarsko godbo do svoje smrti in je bil med godbeniki zelo priljubljen. Ker je naša
godba spadala k društvu »Svoboda«, je nastopala na raznih delavskih shodih, prireditvah in političnih manifestacijah, ki jih je organiziral komunist —ključavničarski mojster — Matija Gradišnik-Tiče.
Ker smo javno nastopali, smo si želeli imeti enake bluze in kape. Kupili smo si jih s privarčevanim denarjem. Godbi so pomagala tudi gasilska društva.
Prav dobro se še spominjam, ko je bilo v Mežici leta 1927 slavnostno zborovanje in odkritje društvenega prapora »Svobode«. Ker mežiška rudarska godba ni hotela igrati, je z veseljem nastopila guštanj-ska železarska godba, ki je tedaj doživela svoj ognjeni krst. Zaigrali smo Marselje-zo, ki je pa takratni kraljevi žandarji, ki so nam bili vedno za petami, niso poznali, zato tudi niso reagirali. Na to množično zborovanje so prišla društva »Svobod« iz Zagorja, Trbovelj, Hrastnika, Celja, Ptuja, Maribora in seveda tudi guštanjska.
Godbeniki ravenske železarske godbe smo ves svoj prosti čas vložili v vadbo. Zelo prizadevni so bili: kapelnik Alojz Kostwein, Franci Kurtnik, Gusti in brat Anzi Pogorevčnik, Lojzi Lisičndk, Pepi Čegovnik, Lipi Podojstršek, Anzi Jastrov-nik, Pavli, Arnold st., Cenci Kanovnik, Kajzer, Pepi Mezner, Rudi Slivnik, Luki Šater in Franc Sušnik.
Leta 1930 sem moral na odsluženje vojaškega roka v Črno goro. Poslovil sem se od doma, godbenikov in mojega trobila. Inštrument in bluzo sem dal kolegu Pavli-ju Arnoldu, ki ju je bil zelo vesel, saj se je ves posvetil igranju. Bil je glasbeni talent, tako tudi njegov sin Stanko Arnold ml., ki se je šolal v Mariboru in v Ljubljani in je danes zaslovel izven naših meja.
Leta 1935 je bilo v Celju veliko protestno zborovanje, ki ga je organiziral proletariat zasavskih revirjev, in sicer proti draginji in brezposelnosti ter proti zapiranju naših revolucionarjev. Na tem zborovanju sta govorila Franc Leskovšek-Luka in prof. Bogo Teply. Pozdravila sta tudi guštanjsko godbo, ki je tam igrala.
Da so naši godbeniki radi igrali in zabavali domačine, je razvidno tudi iz tega primera. Anzi Rebernik in Anzi Jastrovnik sta ob večerih rada šla na kak griček nad Guštanjem ali na breg nad persomali, kjer sta stanovala, in igrala na svojih instru-mentih-rogovih lepe in vesele melodije. Marsikomu se je orosilo oko in pozabil je na vsakodnevne težave.
Tudi sam sem bil godbenik »Svobode«. Glasbo sem ljubil že kot otrok. Ko sem bil pastirček, sem si na paši večkrat napravil piščalko iz vrbove vejice ter nanjo piskal. Kasneje sem prav tako na paši, kamor so prihajali tudi otroci ciganov z violino in mi delali družbo, poskušal na njihovo violino igrati. Prosil sem jih, da me učijo, jaz sem jim pa kaj prinesel za pod zob. Že v otroški dobi sem si pridobil ljubezen in zanimanje za glasbo in to je rastlo z menoj, dokler nisem postal godbenik »Svobode«.
Ko sem se vrnil iz emigracije in se zaposlil v železarni kot šef personalnega oddelka, sem si močno prizadeval, da je naša železarska godba dobila nove instrumente in uniforme. Iz Češke smo dobili nekaj novih instrumentov. Kmalu zatem so naši godbeniki oblekli nove uniforme, ki jih je plačal kolektiv železarne.
*Van Kokal-Imre
Ravenska godba nekdaj in danes
Omenim naj, da sem bil varuh svojemu nečaku Lojziju Lipovniku, ki je še kot otrok zgubil oba roditelja. Opazil sem, da ima Lojzi talent in ljubezen do glasbe. Omogočil sem mu šolanje v Mariboru, potem pa še na konservatoriju v Ljubljani, kjer je tudi z uspehom diplomiral. Danes je ravnatelj glasbene šole in dirigent ravenske godbe na pihala.
Prav bi bilo, da bi se tudi ravenska godba, ki danes nosi slavo Ravenčanov daleč prek naših meja, spomnila 90-letnice smrti Prežihovega Voranca, saj je on bil njen ustanovitelj.
Gigantski razvoj železarne je omogočil razcvet Ravnam in Mežiški dolini. Ta tovarna je bila v stari Avstriji in v kraljevi Jugoslaviji kovačija trpljenja in izmozga-vanja delavcev, ki so delali tudi še po 12 ur v nemogočih delovnih razmerah brez prave tehnike in brez higienskih naprav. Marsikatera žena je morala moža, ko je prišel izmučen s »šihta«, najprej umiti v škafu tople vode, in to kar v kuhinji. K sreči kopalnice nihče ni poznal. Družine so bile mnogoštevilne, stanovanja pa siromašna in tako se je 6 do 10 ljudi stiskalo v dveh ali treh prostorih. Otroci so pol goli spali na tleh. Najhuje je bilo, kadar je bila bolezen v družini.
Mogoče se še spominjate starih upokojencev, kako so bili izčrpani. Prejšnje generacije niso vedele za zabavno elektroniko, ne za belo tehniko in ne za motorizacijo. Če so zabrenkale citre ali je zavriskala harmonika, je bilo nekaj posebnega, če pa je zaigrala godba na pihala kakšen marš, je bila to že velika senzacija ‘za takratne ljudi v siromašni dolini.
Vidite, dragi rojaki, kako se je življenje spremenilo pri nas, odkar je naš rojak, ki je sledil hrepenenju ljudstva in ga nosil v svojem srcu, začel boj proti staremu redu in podrejenosti delovnega človeka. Dano mu je bilo, da je s pomočjo Leninove revolucionarne misli postal eden najvidnejših tvorcev nove družbe. Ze 1. maja 1920 je v našem kraju ustanovil prvo postojanko, v kateri se je zbrala peščica revolucionarjev in napovedala neizprosen boj proti kapitalističnemu redu. Povezal se je z velikani naše revolucije Titom, Kardeljem, Kolešo in še z drugimi ter z njimi vztrajal do zmage. Napisal je čudovite knjige o naših ljudeh, ki jih danes berejo v vedno bolj številnih prevodih daleč po svetu. Zato si zasluži, da se ga ob tej obletnici s hvaležnostjo spominjamo.
Ajnžik
Kristina Močilnik
V kotu slovenske zemlje, kjer se vsaj uradno konča slovenska beseda, smo jo pokopali. Tu naj bo še naprej na braniku slovenstva, kakor je bila kot mlado dekle v plebiscitnih dneh in še pozneje do takrat, ko so bile končno tudi Libeliče pripojene k Jugoslaviji.
Živo so mi še v spominu pešpoti k Rid-lu. Strma pot čez Tolsti vrh se je na razpotju pri Jakoplji tabli preveznila v zložno, večinoma z gozdnim drevjem zasenčeno pot, ki se je vila skoro po vsej dolžini Libeliške gore mimo redkih, osamljenih kmetij do grabna, iz katerega se končno poženeš na brežno Ridlovo polje.
Res je zanimivo. Dokler smo morali hoditi še peš, smo še nekako redno držali stike s sorodniki, zdaj, ko smo prepleteni s cestami in imamo avtomobile, je pa to tako težko. Srečujemo se redko, ob posebnih priložnostih. To se dogaja menda kar vsem. Sodobni tempo življenja, ki nas samo priganja, je tudi tu naredil svoje. Vezi med znanci, prijatelja in sorodniki se rahljajo, ljudje se odtujujejo med seboj.
Čeprav sva živela precej daleč vsaksebi in sva se videla malokdaj, se meni Ridlo-va mati ni odtujila. Do nje sem imel vseskozi neko posebno spoštovanje; poznal sem njeno vseskozi težko življenjsko pot, predvsem borbo za obstoj grunta. Bila je tako rekoč steber Ridlovega grunta, okrog katerega so v preteklosti bučali tako silni viharji, da se je bilo bati, da ga bodo odpihnili. To je preprečila ona, ki je kot mlado dekle prevzela grunt. »Dekle, če prevzameš ta grut, te postavimo vsem za zgled,« ji je takrat dejal sodnik. Stari sodnik, ki je imel gotovo izkušnje, je imel prav. Bila nam je zgled, kako je treba
Franc Šrot se je rodil 1. decembra 1887 na Lešah v Staneči hubi, ki je bila last leškega rudnika. Oče je bil rudar. Doma je bil iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu. Mati je bila Prevaljčanka. Njegov oče je delal v prevaljskih fužinah. Onstran Mežice pri Weipergerju je delalo v kovačnici pet bratov, med katerimi so bili tudi Štefan, Albin in Berti.
Franc Šrot je hodil v osnovno šolo na Lešah. Takrat sta na šoli poučevala učitelj in učiteljica. V prvem razredu so se učili v slovenskem jeziku, v drugem že samo v nemškem. Po končanem drugem razredu so se prešolali na prevaljsko osnovno šolo, kjer so obiskovali tretji, četrti in peti razred. V šoli so bili takrat ves dan. Opoldne so imeli eno uro prosto, da so pomalicali, kar so prinesli s seboj od doma. Učenci s Prevalj so bili na boljšem, ker so lahko opoldne odhiteli domov na kosilo. S štirinajstim letom je končal osnovno šolo s prav dobrim uspehom. Zdaj je še samo čakal, kdaj se bo zaposlil kot rudar, ker ni bilo možnosti, da bi šel naprej v šolo ali se izučil kakšnega drugega poklica. Takoj se je hotel zaposliti v rudniku v Mežici, toda od novega leta niso sprejemali na delo, ker so se kmetje pritožili, da nimajo hlapcev za kmečka dela. 1902. leta je le dobil delo pri rudniku. Zaposlil se je kot vozač v obratu Helena. Čez nekaj let se je zaposlil v rudniku na Lešah, da je bil bliže doma. Tu je bil vozač v rovu Fran-
Kristina Močilnik
vztrajati, premagovati težave in kljubovati oviram, ki nam jih prinaša življenja posebno tiste, ki tako rade zadevajo kmečkega človeka!
čiška. Premog so kopali v rovu, ki je potekal 900 m v hrib in se spuščal v globin0 100 m. Premoga je bilo veliko. Dnevno je rudar zaslužil 90 krajcarjev. Več je zaslužil, če je delal na akord. Na dan je zasluži' približno 5 kg kruha. Kopač je dnevno zaslužil 1,8 goldinarja. Zenske so delale zunaj jame; prevažale so lam in prebiral0 premog v pralnici. Stavke so bile prepO' vedane.
STAVKA LEŠKIH RUDARJEV
Leški rudarji so s svojimi družinami Ži' veli v izredno težkih razmerah. S plačam1 so komaj preživljali svoje družine. O kakšnem posebnem pohištvu v stanovanju splol1 niso mogli misliti. Draginja je postajala k leta v leto večja. Plače niso zadostoval0 niti za prehrano. Zato je prišlo 1908. let# do osemdnevnne stavke.
Rudarji so> izvolili stavkovni odbor, ’ katerem so bili Franc Šrot, Franc Hovčnik Lajbacher in še nekateri. Predstavniki rudarjev so odšli na direkcijo na Prevalj0' kjer so razpravljali o zahtevah rudarje'1' Pri tem je rudarjem pomagal Avgust Sita0' Osem dni rudarji niso šli na delo. Post°' pali so po Lešah in čakali, kako se bod° dogovori iztekli. Franc Šrot je odšel me° štrajkom v Ravnjakov graben lovit rib0' Med stavko so rudarji zborovali v leSk restavraciji, ki je bila največja v Mežišk dolini. Bila je tako velika, da so bile v
Zvonko Robar
Že ob rojstvu zaznamovan za rudarja
Le teči, teči vodica
jVlej mesarija, pekarna, prodajalna in ve-uka dvorana, v kateri so se sestajali ru-arji. kadar so zborovali.
Med stavko je bila na Lešah ustanovlje-113 strokovna organizacija rudarjev. Večina Rudarjev se je včlanila v to organizacijo.
v°j sedež je imela v Zagorju, kjer je bil nJen glavni tajnik Ulej. Tako so se leski Odarji vključili v JSDS.
V prvem izvoljenem odboru Unije rudarjev so bili:
1- Stefan Lajbacher — predsednik
2- Franc Hovčnik — blagajnik
3.	Avgust Job — tajnik
4- Franc Šrot — odbornik Navodila za delo so leški rudarji dobi-yali iz Ljubljane. Pošiljala sta jim jih Sitar 111 Tokan.
HALLER ZBEŽAL
Večinoma so bili leški rudarji Slovenci, smčurjev je bilo zelo malo. Edini zagrizi Nemec v rudniku je bil obratovodja aller, ki je z rudarji surovo postopal, jim Samovoljno zmanjševal plače ter zalezoval Mihove žene.
1889. leta so se rudarji razjarjeni zbrali poslopjem, v katerem je uradoval aller. Hallerja so hoteli zgrabiti in ga reči v rudniški rov, iz katerega se ne bi koli več vrnil. Zbrani pred upravnim P°slopjem so klicali obratovodja, naj pride
V °n
se je zbal njihovega gneva, zato je °cil skozi okno in zbežal na Prevalje. lrektor ga je na zahtevo rudarjev vzel v s recep ter ga ožigosal, da ne dela prav. Ko , Je vrnil, je postopal z rudarji mnogo D°lje.
PRVA RUDARSKA GODBA
Na Lešah je bila ustanovljena prva god-pa v Mežiški dolini. Ustanovil jo je Adolf v šnik-Rogačnik. V začetku so jo imeno-1 Rogačnikova godba, kasneje se je pre-er»ovala v rudarsko godbo, ker so v njej «»vnem sodelovali leški rudarji. Na vaje k hodili rnladi rudarji največkrat na dom Roga5njjcu y g0{jbi sta igrala dva brata Jknca Šrota.
REPICA ZA OBESKE
Prva svetovna vojna je močno prizadela tudi leške rudarje. V vojsko jim ni bilo treba iti, ker je bil rudnik vojaški objekt. Vsak teden se je pripeljal s kolesljem iz Guštanja oberst, ki ga je spremljala skupina vojakov. Vsak, ki ni prišel na »šiht«, se je moral iti zagovarjat k oberstu in je bil navadno kaznovan. Zaradi delovne nediscipline je oberst nekatere tako kaznoval, da jih je poslal v vojsko.
Med vojno je bila velika draginja. Primanjkovalo je hrane. Leški rudarji so gla-dovali. Nekateri so bili zaradi gladu tako izčrpani, da niso mogli na delo. Na božično drevo so obešali drobno repico, ki so jo zavili v srebrn in zlat papir.
Najhujša draginja je nastopila zadnje leto vojne. Nekega dne so Lešanke pričakale obersta in zahtevale živila, češ, da možje ne morejo več hoditi na delo, ker nimajo hrane. Čez nekaj dni so dobili res nekaj koruzne moke in krompirja, ki je bil napol gnil. Potem je bilo zopet vse po starem. Da so žene preživele svoje družine, so hodile delat h kmetom na Polje pri Pliberku. Tam so dobile nekaj moke in krompirja, ki je bil najvažnejša prehrana proti koncu vojne.
LEŠKA REPUBLIKA
Glad je prisilil leške rudarje, da so ob koncu vojne napadli rudniško skladišče, kjer so našli malenkost hrane, v glavnem koruzni zdrob, ki so si ga razdelili. Pri plindranju so jim pomagali ruski ujetniki, ki so delali na posestvu in v gozdovih obratovodja. On je z njimi surovo postopal, zato so se hoteli ob koncu vojne maščevati.
Vdrli so v stanovanje obratovodja in ga hoteli linčati. Toda on se jim je pravočasno skril v stolp, kjer visi rudarski zvonec, in ga niso našli.
Na Lešah je odjeknil glas oktobrske socialistične revolucije. Revolucionarni val leških rudarjev se je razširil na Prevalje, kjer je bila uprava in drugi obrati.
Ravno takrat je peljal iz Guštanja proti Prevaljam vojaški vlak, poln raznovrstnih živil. Vlak je peljal počasi in vojaki so z vlaka ljudem dajali hrano. Tudi nekateri leški rudarji so dohiteli ta vlak. Med njimi je bil Franc Bervar. Dohitel je vlak in vojaku na vagon potisnil v naglici denar, ta pa je iz vagona potisnil vrečo moke. Ko je hotel Franc Bervar potegniti vrečo moke z vlaka, mu je spodrsnilo in padel je pod vlak, ki mu je odrezal nogo. Večina leških rudarjev je zamudila ta srečni vlak. Največ hrane so si nagrabili okoliški kmetje, ki so jo z vozovi vozili na svoje domove.
Leški rudarji so planili na trgovine in gostilne. Plindrali so pri Smolniku, Cimer-lu in drugod. Z vozom so se ustavili celo pred farovžem in zahtevali od župnika, da jim da nekaj hrane. Dal jim je lonec masti. Ob plindranju na Prevaljah in Lešah so rudarji vse zaplenjene predmete popisali in jih zvozili v skladišče, ki je bilo v nekdanjem glavarstvu. Nato so hrano po posebnem spisku razdeljevali družinam. Odbor, ki je vodil leško republiko, je zasedal pri Ahacu, v njem je bilo od 6 do 8 rudarjev. Med člani odbora so bili Anton Čop, Franc Havčnik in Vugo.
Meja leške republike je tekla na Prevaljah ob nekdanjem ribniku. Ponoči so imeli rudarji organizirane patrulje, ki so hodile
po Lešah in Prevaljah ter pazile, da jih ne bi kdo presenetil. Gospoda na Prevaljah je trepetala, ker se je bala, da bi začeli rudarji z njo obračunavati, kot se je dogajalo v Rusiji.
Pri Lahovniku so se tajno sestali prevaljski veljaki in ustanovili Narodni svet, v katerem so imeli glavno besedo gostilničarji, lesni trgovci in župnik Riepel. Naj-mlajši na sestanku je bil študent Franc Sušnik. Njega so poslali, da se je šel pogovarjat z rudarji k Ahacu. Oblečen v avstrijskega oficirja z jugoslovansko trobojnico na kapi, da bi imel večji ugled pri rudarjih, je odšel k Ahacu, kjer je bil odbor, ki je vodil leške rudarje. Do nekdanjega ribnika ga je spremljal Lahovnik, naprej si ni upal, ker se je bal, da bi mu rudarji odrezali glavo.
Na željo Franca Sušnika so se rudarji zbrali v dvorani pri Ahacu. Pojasnil jim je, da bo nastala Jugoslavija, v kateri bodo imeli tudi rudarji svoje pravice. Med govorom je posebno poudaril, da gre zdaj za usodo slovenskega naroda, ki je bil skozi stoletja zatiran. Rudarji so pri Ahacu zaprisegli, da so za Jugoslavijo.
RUDNIŠKI DIREKTOR
Do leta 1920 je bil leški rudnik v lasti grofa Henkla, ki je živel v Volsbergu in se ni dosti brigal za napredek rudnika. Direktor Steinbach je zato gospodaril, kakor se mu je zljubilo. Pisarno je imel v glavarstvu in cela hiša je bila njegova. Živel je razkošno, imel je svoje konje in celo svojega kočijaža, ki ga je vozil s kočijo na ogled na Leše, kadar se mu je zljubilo.
Pralnica za premog je bila ob reki Meži pri Pregethausu, kamor so ga pripeljali z vagončki. Prečiščeni premog so nato po železniških tirih vozili na prevaljsko postajo. Proga je bila speljana za Prevaljami, mimo Sedeja in čez sedanje nogometno igrišče na prevaljsko železniško postajo.
PRAZNIK DELA
Takoj po vojni so bili leški rudarji dobro organizirani. Vsako leto so množično proslavljali praznik dela 1. maj. Tega dne so odšli v sprevodu na Prevalje do Mačiča, kjer so se jim pridružili ravenski jeklarji, nato so skupno proslavljali 1. maj pred Rdečim konsumom na Prevaljah. Oblasti so na ta praznik zaprle vse trgovine in gostilne, da ne bi mogli rudarji svojim otrokom kupiti kakšne žemlje in popiti v gostilniškem lokalu kakšnega kozarca vina. Francu Šrotu, ki je bil organizator prvomajskih prireditev, je uspelo prepričati okrajnega glavarja Milača, da mora biti na 1. maj odprta restavracija na Lešah. Od prevaljskega zdravnika Petka je dobil potrdilo, da na Lešah razsaja griža in da morajo dobivati rudarji žganje, za katero so menili, da pomaga pri zdravljenju te bolezni. Griže na Lešah ni bilo. Na praznik 1. maj so rudarji rajali celo noč v restavraciji. Vso noč pa so bdele nad njimi oči žandarjev.
Prva leta po vojni se je zaslužek rudarjev gibal okoli 31 dinarjev. Rudarji so bili včlanjeni v Strokovno zvezo rudarjev Jugoslavije in so se po svojih zaupnikih borili za zvišanje plač in za draginjske doklade. Vsak, ki je hotel biti zavarovan, je mesečno vplačal 250 dinarjev.
1922. leta so v Unijo rudarjev izvolili nov odbor, v katerem so bili: Luka Štekuš, Anton Mozner, Martin Jelenko, Lubej, Pepi Gregorc, Franc Breznik, Franc Šrit, Avgust Job, Grega Praznik in Alojz Brunker. Franc Šrot je bil dolga leta blagajnik strokovne organizacije in Martin Jelenko tajnik.
VALOVI GOSPODARSKE KRIZE
Nekaj let je teklo življenje leških rudarjev kolikor toliko znosno, čeprav so bile plače za primerno življenje še mnogo prenizke. Leški rudarji so vedno zaslužili manj kot rudarji v rudniku Mežica, čeprav so imeli v premogovniku težje in bolj nevarno delo. Uprava mežiškega rudnika je imela dogovor z upravo leškega rudnika, da v Mežici niso sprejemali na delo leških rudarjev. V mežiškem rudniku so zaposlili le posameznike, ki so imeli z upravo kakšno znanstvo.
Močno so se poslabšale razmere v leškem premogovniku 1928. leta, ko se je gospodarska kriza razširila iz Amerike v Evropo in Jugoslavijo. Pred rovi so se nabirali kupi premoga, ker enostavno ni šel več v denar. Najprej je začela uprava rudnika odpuščati ženske in samske moške. Nekateri so odšli iskat delo v druga podjetja, precej pa jih je odšlo v Francijo in Belgijo. Na prevaljski postaji so se leška dekleta s solzami v očeh poslavljala od svojih zaročencev, ki so odšli iskat v tujino delo in kruh.
RUDNIKU BIJE PLAT ZVONA
Grof Henkel je prodal rudnik Ilirski družbi, ki ni nič bolje gospodarila. Glavno besedo je imel Flaschberger, ki je bil povezan z lesnimi trgovci Veržunom, Sedejem, Senčarjem, ki so sekali les v rudniških gozdovih in si kovali lep dobiček. Rudnik je iz leta v leto bolj propadal. Nihče ni investiral v sodobnejšo opremo, da bi lahko kopali premog globlje, stari stroji pa so bili že slabi in obrabljeni. Ilirski družbi ni preostalo nič drugega, kot da je dala rudnik z vsem imetjem na dražbo. Proti koncu so rudarji namesto plač dobivali bone, za katere so si lahko kupili živež. Ker je bilo bonov dovolj, so z njimi obogateli posamezni trgovci in gostilničarji, ki so neupravičeno dvigovali cene.
Rudnik je šel v likvidacijo. Ob likvidaciji so lahko rudarji obdržali hiše, v katerih so stanovali, če so jih plačali. Mnogi rudarji so najemali za odkup hiše posojila pri lesnih trgovcih in se tako zadolžili. Opremo rudnika, mnoge zgradbe in gozdove so prodali na dražbi. Poceni so jih kupili tisti, ki so imeli denar. To so bili posamezni gostilničarji in lesni trgovci.
ZLET SVOBOD V CELJU
1935. leta je bil zlet delavsko prosvetnih društev Svobod v Celju. Udeležili so se ga tudi leški rudarji, njihove žene in mladina.
Teden dni pred odhodom na zlet Svobod so leške mladinke pletle vence za vlak, s katerim so se peljali svobodaši v Celje. Na dan odhoda je bil ves vlak na prevaljski postaji v cvetju in zelenju. Na Prevalje so se zgodaj zjutraj pripeljali z rudarskim vlakom knapi iz črne in Mežice. Poln vlak svobodašev je krenil proti Celju.
V Celju je Luka Leskovšek poklical leške rudarje v parku na stran ter jim dal
navodila, katere parole morajo vzklikati med povorko skozi Celje. Oblasti so bile zaprepaščene zaradi naprednih zahtev svobodašev in po tem zletu so bile Svobode prepovedane.
RUDARSKA ZADRUGA
Po likvidaciji leškega premogovnika so se nekateri rudarji zaposlili v rudniku na Holmcu. V nočnih urah so si rudarji svetili mimo leške cerkve proti Poljani, ko so hodili na delo v holmeški premogovnik, nekateri so hodili na občino na Prevalje »drukat šnole« in se začasno zaposlili pri raznih delih: pri regulaciji Meže in gradnji cest. Najbolj vztrajni pa so ostali na Lešah in ustanovili rudarsko zadrugo. V odboru zadruge, ki so jo imenovali tudi zajednica, sta bila Pavli Koren in lesni trgovec Sedej, ki je bil istočasno obratovodja. Rudarji so naredili sami svoje odkope in kopali premog. Imeli so svojega agenta, ki je hodil iz kraja v kraj, od podjetja do podjetja in prodajal premog. Zaslužki niso bili zanesljivi, ker je bilo celotno delo slabo organizirano. Gustl Lajbacher se je zaradi pomanjkanja večkrat šel obešat, a vsakokrat so mu njegovo namero preprečili. 1938. leta je šel iskat zaslužek v tujino.
Franc Šrot
Slovo od leškega rudarja
Franc Srot se je rodil 1. decembra 1887 na Lešah v številni rudarski družini. Njegovi starši so se preselili na Leše s Štajerske. Njegov oče je bil zaposlen v leškem rudniku in je občutil vse težave in bridkosti leških »knapov«, ki so v najtežjih razmerah v ozkih rovih kopali premog, da so lahko preživljali svoje družine. Pred odhodom v jamo je v prozivalnici (Verleztzimmru) paznik (Štajger) molil z rudarji Očenaš, kot bi se za vedno poslavljal od življenja. To se je dogajalo vsak dan.
Otroci rudarjev so bili že od rojstva zaznamovani za rudarje, zato je moral po po-
ti očeta stopati tudi njegov sin Franc Šrot. S šestnajstim letom se je zaposlil v rudniku Mežica, kjer je delal tri leta. Potem se je zaposlil v rudniku na Lešah, v katerem je delal 30 let. V pokoj je odšel 1933. leta, ko je šel leški rudnik v konkurz.
Poročil se je z domačinko s Prevalj. V družini se jima je rodilo 10 otrok. Oba z ženo sta dočakala visoko starost in po osvoboditvi v krogu svojih najbližjdh slavila zlato poroko.
Franc Šrot je bil vse življenje aktiven in se je boril za pravice leških rudarjev. 1919. leta je bil med ustanovitelji Strokovne zveze rudarjev Jugoslavije na Lešah. Več let je deloval kot blagajnik SZRJ. Na svoji koži je občutil vojaško diktaturo, ki je pritiskala na rudarje med prvo svetovno vojno, sodeloval je v gladovni stavki le* ških rudarjev. Po prvi svetovni vojni je sodeloval pri »plindranju« na Prevaljah, ko so bili lačni leški knapi strah in trepet prevaljskih mogotcev.
Tudi v stari Jugoslaviji je nadaljeval borbo za pravice rudarjev. Bil je med prvimi organizatorji prvomajskih manifestacij leških rudarjev. Vodil jih je mimo žandar-jev v povorki na Prevalje in na Ravne.
V drugi svetovni vojni ni zatajil svoje narodne pripadnosti in je sodeloval z NOB-Njegov sin Ernest je odšel v partizane in se boril za svobodo Koroške na Svinjski planini. Nekaj dni pred koncem vojne je zaradi izdajstva padel pri Erbesteinu.
Po 1965. letu je ostal Franc Šrot sam, ker mu je umrla žena. Čas si je krajšal z branjem knjig. Te so mu postale prijateljice im uteha na stara leta.
Po osvoboditvi je bil prizadeven člam elektrifilkacijskega odbora na Lešah in član odbora OF. Vsa leta je bil aktiven član ZB-Do zadnjega trenutka je imel dober spomin-V 96. letu starosti je 11. januarja 1983 za vedno nehalo biti njegovo srce.
Ohranili iga bomo v -lepem spominu!
Listnica uredništva:
Zaradi pomanjkanja prostora bomo ostale prispevke objavili v naslednji številki Koroškega fužinarja.
Za vsebino člankov s tematiko iz NOB odgovarja občinski odbor ZZB Ravne na Koroškem.
Fotografije so prispevali: Andrej Logar. Fran Kamnik, Rado Vončina, Ivan Lačen. Mirko Korošec, Ajnžik in Fotoarhiv KF, W je prispeval tudi naslovno fotografijo.
Izdaja delavski svet železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Silva Sešel, Jože Kert, Fanika Korošec, Rudi Mlinar, Jože Šater, Mitja Šipek, Maks Večko, Dušan Vodeb in Jože Žunec. Glavni in odgovorni urednik: Jože Šater. Telefon 861 131, interni 497. Lektor Marija Potočnik. Tiska ČGP Večer, Maribor.
V svetu Koroškega fužinarja so poleg članov uredniškega odbora tudi: Stanko Bod-ner, Jurij Glavica, Ivan Leitinger, Filip Jelen, Marija Kolar, Ladislav Kukec, JaneZ Mrdavšič, Franc Rotar in Ivan Žunko.
Glasilo je po 7. točki prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov im storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS, 421/72 prosto plačila prometnega davka-